Navod učitelju pri pisalnem pouku. JPandanes sicer lepa pisava nima več tiste veljave kakor nekdaj; vender vsikdar naj se piše razločno, kajti nerazločna pisava ni nikdar znamenje velike, ampak napačne izobraženosti. V novejšem Casu pa celo iz posainnih potez v pisavi ugibajo značaj pisaleev. Pisava sleharnega učenca bodi vedno razločna, priprosta, nepretrgana in dopad lj i va. Da je pisava razločna, ne smemo pri črkah pogrešati nikake pike, črtice, kljuke ali zanke; tudi debelejše erte se morajo lo6iti od tanjših. Črke morajo imeti vzporedno ležo in sicer znaša pravilna leža 55° na desno. Črke pa inorajo biti med seboj tudi v pravem razinerji glede na velikost. V tem oziru moramo vedno črke vleči od črte do črte, kakor jih imanio v pisnnkah. Pa tudi na jednak pritisek in jednako oddaljenost moramo paziti. Pisava mora biti vedno priprosta, in vsled tega moramo pri pisanji vse umetne, nepotrebne zavijače vselej izpuščati. S tem tudi prihraniino mnogo časa. Pri pisanji mora učitelj posebno paziti na ležo zvezkov, rok in života, kakor tudi na držanje prstov in peresa. Pa tudi na tem je mnogo ležeče, kakšen je popir in kakšno pero. Ako pišejo učenci na tablice^ morajo jih pogostoma brisati s slano vodo tei* paziti, da ne razpokajo. To se zgodi, ako mokre suše pri peči ali na solnci, ali pa razpokajo, ko jiin padajo na tla, če so kamenite. Pisala in svinčniki ne sniejo biti prekratki, peresa pa ne prcostra in pretrdn. Tudi učitelj nioni imeti lepo črno, gladko tablo in dobro kredo. Predno učenci pišejo črke na tablico ali popir, naj jih poskušajo s prstom v zraku posnemati. Učitelj jih mora z doslednim postopanjein iiiivaditi pravilnemu sedenju in držanju života. Otrok se mora pri sedenji ravno držati in ne naprej. Noge morajo biti skupaj in trdno na tleh. Prsi se ne smejo upogniti ali pritiskatt na klop. Pleč učenci ne smejo dižati po strani. Učenec mora tako sedeti, da pregleda učiteljevo in svojo pisavo, ne da bi moral premikati život. Levo roko položi vzporedno ob rob klopi ter s prsti drži tablico ali pisanko. Tu sloni tudi teža života. Desno roko položi na klop do srede komolea tako, da jo move premikati od leve na desno. Palec, kazalec in sredinec drže skoraj iztegnjeni pero. Na prstanci in niezinci počivaj roka. Nikdar ne sinejo učenci s skrčenimi prsti držati peresa. — Učitelj mora precej od zatietka in s posebno vztrajnostjo paziti, da učenci vse njegove ukaze izpolnjujejo natanko, drugače trpi pisava in zdravje učencev. Najbolje je, ako se vse to vrši na povelje. Na prvo znamenje n pi*. jedna — sedejo učenci pravilno, na dve — polože pravilno zvezke pred se, na tri — primejo pisala ali peresa, na štiri — prično šele pisati. Kakor pri risanji tako so tudi pri pisanji jako merodajni naravni darovi učencev in sicer v prvi vrsti roka in oko, potem pa tudi nagib k redu, praviluosti, snažnosti in lepoti; naposled seveda tudi dobra volja in vztrajnost. Najvažnejši činitelj pri tem jiouku je pa učitelj. Glavna spretnost niu liiora biti, da v trenotku pregleda vse svoje učence; druga pa, da je njegova pisava, vsaj po obliki, če tudi ne po dovršenosti — vzorna. Vestnost, natančnost in čut za lepoto ga morajo pri pouku voditi. Akoravno piijazen, vender mora biti tudi vedno strogo-dosleden; kajti čim ostrejše je strahovanje in čiin kiajše povelje, tem krajša je uporaba časa in tein večja poslušnost. Ako deluje na šoli več učiteljev, potem je neobbodno potrebna jedinost glede na oblike in na navod. Ako tega ni, potem ni pravega reda in tudi ne pravega uspeha. Pniv dobro pravi slavni Kellner: BNi bolj žalostnega pouka v ljudski šoli, nego lepopisje, ako se mebanično poučuje". Jako važno je tudi n areko valno pisanje, kajti s tem šele v resnici uvedeuio skupni pouk v šolo. S tem uvedeuio duh in življenje, red in strah med učence. Vzgojna načela stopijo tu posebno v veljavo, kajti boljši ueenci se zadržujejo, lenuhi pa vzpod- bujajo; saj mora vsak delati in vsi jedno in isto, ueitelj pa ima nadzorstvo čez vse. Posebno dober sad rodi ta metoda na nižji in srednji stopinji. Navod za to metodo je ta: Učitelj šteje pri sleharni črki vse tanke poteze z 1, vse debele pa z 2, ali pa ukazuje ,,gori, doli"; najbolj v navadi pa je štetev vseh potez s številkami 1, 2, 3, 4 itd. V začetku šteje učitelj ter piše tudi sara na tabln, pozneje samo šteje in učenci pišejo, naposled pa štejejo posamni učenci, pišejo pa vsi. Tako n. pr. učitelj napiše na tablo črko i ter pokaže, da je sestavljena iz tanke črte gori, debele doli, kljuke spodaj in pike na vrhu. Nato učitelj piše sam nekoliko časa na tablo potem pa s prstom po zraku : ,,T e n k a č r t a gori, debela doli, kljuka spodaj, na vrhu pika!" Učenci pišejo za njim v zvezke. Sedaj opomni učitelj učence, da bode črkine dele štel in sicer 1, 2, 3, 4. Učenci zopet pišejo po štetji. Potem pokliče učitelj zdaj tega, zdaj onega učenca, ki šteje tako, kakor prej učitelj ter piše sam in součenci na povelje ž njim. Ta metoda posebno pospešuje vzdrževanje reda pri pisanji, poleg tega pa učenci natančno spoznavajo sestavo in obliko trk. Popravljanje učitelj izvršuj vedno z vsem razredom, ne pa s posamnimi učenci v zvezkih. Na najnižji stopinji učenci tudi niorejo pisati v zvezke po tiskanih, n. pr. višnjevib predpisih. S tem se privadi roka in oko pravilni leži istotako, kakor na vrt vsajeno drevesce privezanemu kolu. Pozneje seveda je treba samostojnosti. Učenci naj se privadijo ne le na tri črte pisati, ampak tudi na jedno. Na višji stopinji morajo tudi znati sami črke razdeliti v svoje prvotne dele ter jih ustno opisati, s početkom po predpisu, pozneje tudi na pamet. Vsikdar naj pa učitelj na šolsko tablo ali v šolarske zvezke piše vzorno in vzgledno! Poleg tega mora tudi še imeti veliko potrpljenja in vztrajnosti. Učitelj naj tudi dosledno pazi na to, da bodo učenci v šoli v vse zvezke lepo pisali, naj si bode torej lepopisje, pravopisje, spisje ali računstvo. Bolje je malo pisati, a lepo, nego mnogo a zani- kar no ! Hitro in lepo pisanje naj pride samo ob sebi. Za lepopisje nenadarjeni učenci se vender z lahkoto privadijo razločni pisavi, katero more brati vsakdo. V tem oziru je napravil N i e b u h r prav dobro opazko z besedami:nDas Absenden eines schlecht geschriebenen Briefes ist eine so unverschamte Handlung, wie ich nur irgend eine weiss". Učitelj ne sme tudi le grajati pisave učencev, marveč jim skupno na tablo kazati, kako se labko varujejo napak. Vzorna učiteljeva pisava je najboljša raetoda. Kakor pri vsakem pouku, tako je tudi pri tem zelo važno, da učitelj napreduje od lažjega k težjemu, ne pa po abecednem redu. Pri slovenski pisavi v to svrho priporočamo naslednjo razvrstitev in sicer male črke: i, u, n, m, r, v (w), z, ž; e, 1, b, c, č, o, a, t, d; p. j, g, (q, y); h, k, f; s, š. Pisava bodi v začetku vedno velika, kajti drugače ni razločna, torej tudi ne lepa. Na najnižji stopinji je seveda pisanje v zvezi z branjem. Kadar učenci pričnejo s 6rnilom pisati, po-skušajo naj v začetku rahlo s suhim peresom, kajti drugače preveč pritiskajo in rnažejo, ker so se s kamenitim pisalom navadili tako. Snažnost je tu jako važna. — Potem pa se more pričeti z narekovalnim pisanjem, katero smo prej natančneje razložili. Točnost in strogost je tu glavna stvar. Ako tu učitelj preveč prizanaša, potem postanejo učenci zanikarni. Pri velikih črkah svetujemo sledeči vzpored: U, (Y), Z, Ž; I, J, H, K; V, (W), A, N, M; P, R, B, T, F; C, Č, G, Q, 0, S, Š, L, E; D.*) Posamne črke treba je v razne poteze razdeliti. Pozneje treba učitelju paziti tudi na to, da so posarane črke in tudi crte jednako narazen. Končno pišejo učenci po predpisih. Važno je tudi pisanje števil, v začetku seveda v naravni vrsti, pri lepopisji pa n. pr. v sledečem redu: 1, 4, 7, 6, 0, 9, 5, 2, 8, 3. Na večrazrednicah vadimo tudi nemško pisavo na jednak način.*) Učitelj naj vedno pazi, da je vse pisanje v šoli lepopisje. Tudi pisava na jedni črti ali na podkladku mora biti lepa, ako je tudi manjša. Na meščanskih šolah učimo učence še okrogle (ronde-) pisave in Iapidarne. Za rondpisanje imamo posebna peresa in posebno liniaturo. Zvezke morajo učenci vedno ravno držati pred seboj, peresa pa po konci ter ne ž njimi pritiskati. Za posamne črke je treba posebnih predvaj, to so razne črte in kljuke. Učenci najprej pišejo po učiteljevem navodu s šolske table, potem po tiskanih predpisib. Za 1 a p i d a r ii o pisavo potrebujemo ravnila in šestila (cirklja), s katerim najprej napraviino mrežo iz jednakih malih kvadratov. Za sleharno črko potrebujenio 7 kvadratov na visokost ter 3, časih 4 na širokost. Črkine poteze vlečemo večinoma z ravnilom, prostor med njiini pa zalijemo s črnini tušem. Navadne slovenske velike tiskane črke v naših knjigah imajo to obliko, malo so umetneje sestavljene. — z — *) Glede na oblikn črk je poučevanje v pisanji na raznih šolah kaj različnn. Za napredovanje v tej slroki pa je jako želeti, da se doseže več jedinosti v oblikah. V to svrho so najbnlj priporofati oblike po Fr. Kurandi, ksiterega predpisna zliirka se tlubi v zalogi šolskih knjig na Duniiji za 46 ki\ Urcd.