3/2018 letnik CXX68 ZDRAVJE ČEBEL Zaradi velike ekonomske in gospodarske škode, ki jo huda gniloba čebelje zalege povzroča v čebelarstvu, je v mnogih dr- žavah sveta, tudi v celotni EU in Republiki Sloveniji, obvezno prijavljiva bolezen in se zatira po zakonu (Pravilnik o ukre- pih za ugotavljanje, zatiranje, obveščanje in preprečevanje hude gnilobe čebelje zalege, Ur. l. RS, 119/2006). Bolezen je uvrščena na listo posebno nevarnih kužnih bolezni živali pri Svetovni zdravstveni organizaciji za zdravje živali (OIE). Že samo ime bolezni – huda gniloba čebelje zalege – kaže na to, da povzroči propad in smrt čebeljih ličink v zalegi. Bolezen je zelo nalezljiva, vir okužbe pa predstavljajo zelo odporne spore, ki so edina oblika bakterije, s katero se bolezen pre- Čebeljim družinam grozijo številni patogeni or- ganizmi: paraziti, bakterije, glive in virusi, ki po- menijo veliko nevarnost za njihovo zdravje. Ker imajo čebele pomembno vlogo pri opraševanju kmetijskih rastlin, dejavniki, ki vplivajo na njiho- vo zdravje, posredno vplivajo tudi na kmetijstvo. Huda gniloba čebelje zalege je ena najpomemb- nejših in najnevarnejših bolezni čebelje družine, ki povzroči smrt in propad čebeljih ličink, prav tako pa predstavlja potencialno nevarnost za odmrtje celotne družine. Povzročitelj je bakte- rija Paenibacillus larvae (prvič jo je leta 1906 do- kazal White), bolezen pa je razširjena po celem svetu in se pojavlja, kjer koli so prisotne čebele. Splošno o hudi gnilobi – klinični znaki in prepoznavanje bolezni Suzana Skerbiš, dr. vet. med.,1 in mag. Vida Lešnik, dr. vet. med.2 1 VF NVI, enota Nova Gorica-Sežana, 2 VF NVI, enota Maribor-Ptuj suzana.skerbis@vf.uni-lj.si, vida.lesnik@vf.uni-lj.si Zdrava zalega brez sprememb Fo to : V id a L eš ni k Nestrnjena zalega s posameznimi vdrtimi in naluknjanimi pokrovci Fo to : V id a L eš ni k naša in širi znotraj čebelje družine, med čebeljimi družina- mi in med čebelnjaki. Spore lahko najdemo v vosku, medu, cvetnem prahu, na satju, satnikih, po stenah panjev, prav tako jih lahko najdemo na čebelah. Zato veliko nevarnost pri širjenju bolezni predstavljajo zapuščeni prazni čebelnjaki in odlagališča okuženega satja odmrlih čebeljih družin v naravi kot posledica malomarnosti nekaterih čebelarjev. Spore lah- ko preživijo in povzročajo okužbo več desetletij (po podatkih nekaterih avtorjev preživijo do 35 let v razpadli ličinki in v izsušenem stanju do 70 let). Ne uniči jih niti osemurna obde- lava na 100 °C suhe vročine niti 30 minut v 20-% formalinu. Dovzetnost čebeljih ličink za okužbo je odvisna na eni strani od občutljivosti čebelje družine, na drugi strani pa od patogenosti bakterije. Za okužbo so občutljive samo zelo mlade čebelje ličinke, v starosti 12–36 ur po izvalitvi iz jajčeca. V tem času za okužbo zadošča že 10 ali manj spor, ki jih ličin- ka zaužije z okuženo hrano. Spore 12 ur po zaužitju v svetlini srednjega črevesa vzklijejo, se močno namnožijo, skozi slu- znico črevesne stene preidejo v vsa tkiva ličinke in povzroči- jo njeno smrt. Mrtvo ličinko povzročitelj razgradi v vlecljivo maso. V končni fazi jo sestavljajo same bakterije, ki sporuli- rajo, saj nimajo več ugodnih pogojev za rast in razmnoževa- nje. Vlecljiva vsebina se posuši v suho lusko z milijoni spor. Najpomembnejše prenašalke spor, ki predstavljajo edini vir okužbe, so odrasle čebele, ki s svojimi odlakanimi tele- sci zelo učinkovito prenašajo spore po okuženem panju, čebelnjaku in izven čebelnjaka. Pri prenosu bolezni je zelo pomemben tudi sam čebelar, ki lahko z uporabo s sporami okužene čebelarske opreme širi bolezen med čebeljimi dru- žinami v enem čebelnjaku ali izven njega. Spore povzroči- telja so v velikem številu lahko prisotne tudi v medu, vosku, cvetnem prahu, zimskem drobirju … Značilni klinični znaki bolezni se odražajo na zalegi. Zato je nujno ob vsakokratnem pregledu čebeljih družin tudi pre- 3/2018 letnik CXX 69 ZDRAVJE ČEBEL gledati pokrito zalego, da ugotovimo morebitne spremembe. Zdrava zalega mora biti strnjena in brez vdrtih pokrovčkov. Včasih se pojavijo posamezne prazne celice v strnjeni zale- gi, in če v celice dobro pogledamo, ugotovimo, da so v njih cvetni prah ali medičina. Posledica tega je blokirana matica. Vidni pokazatelj hude gnilobe čebelje zalege je nestrnje- na zaležena površina s posameznimi spremembami na po- krovcih, ki so vdrti ali naluknjani. Pri tem še ne ugotovimo zmanjšanja števila čebel v družini. V nadaljnjem razvoju bolezni je zalega vse bolj presled- kasta, z vdrtimi in naluknjanimi pokrovci. Pri tem je čebe- lja družina že šibka in izletavanje čebel je slabše. Pri takšni klinični sliki bi moral vsak čebelar takoj po- sumiti na hudo gnilobo čebelje zalege in obvezno preveri- ti vsebino celic z zobotrebcem ali vžigalico. Če je prisotna huda gniloba čebelje zalege, se iz take celice povleče vleclji- va vsebina, kajti ličinka se je spremenila v zdrizasto gmoto, ki smrdi po kleju. V končni fazi družina številno popolnoma oslabi in lahko postane plen roparic. Pogosto del čebel odleti v iskanje nove- ga domovanja (roj v sili). Takrat v panju najdemo samo po- samezne čebele in satje z odmrlimi ličinkami. Na tej stopnji so pokrovci lahko tudi nepoškodovani, vdrti, vlažni in temni. Pod pokrovci najdemo bolj ali manj gosto vlecljivo vsebino, ki se v nekaj tednih posuši v tanko suho lusko, prilepljeno na dno celice, tako da je ta videti prazna. Ko v tem primeru če- belar odpre panj, lahko zazna izrazit vonj po kleju. Ker se povzročitelji številnih bolezni čebelje družine, vključno s hudo gnilobo čebelje zalege, zadržujejo v satju, mora biti cilj vsakega čebelarja letno zamenjati čim več sa- tja. Zdrave čebele v družini, kjer je polovica satja mladega, je veselje pogledati. Spore povzročitelja hude gnilobe se prenašajo z vsemi predmeti, živalmi in ljudmi, ki pridejo v stik s kužnim materialom. Znotraj čebelje družine prenašajo spore hude gnilobe čebele na dlačicah in v prebavilih. Ko mlade čebele čistijo celice odmrlih ličink, se pri tem onesnažijo z zelo velikim številom spor. Nato te iste čebele krmijo zdrave ličinke z medom iz venca ob zalegi in ob tem s sporami onesnažijo med ter okužijo ličinke. Vir okužbe znotraj čebelje družine so tako s sporami okužena hrana (mleček, cvetni prah, me- dičina), spore na dlačicah čebel, ki čistijo in gradijo satje, spore v prebavilih čebel, ki hranijo ličinke ali prenašajo in skladiščijo med, ter kužno satje. Med čebeljimi družinami v čebelnjaku se spore hude gni- lobe širijo s tihim ropom med družinami, zaletavanjem čebel in trotov, ob čebelarskih opravilih, kot so menjavanje satja z medom in cvetnim prahom, izenačevanje družin in točenje, ter s čebelarskim orodjem in krmljenjem s kužnim medom. Med čebelnjaki se spore hude gnilobe prenašajo z ropa- njem in zaletanjem ter z nakupom in prevozom čebeljih družin brez ustrezne dokumentacije (promet s čebelami), nakupom matic s spremljevalkami iz neregistriranega vzrejališča, nakupom starega izdelanega satja in z izposo- janjem čebelarske opreme (točilo, talilnik za satje). Pogost vir okužbe so opuščeni čebelnjaki in neočiščeni panji na prostem ter prodaja medu, ki vsebuje spore hude gnilobe. Presledkasta zalega s spremembami na pokrovcih Fo to : V id a L eš ni k Zdrizasta gmota, ki se povleče iz celice. Fo to : V id a L eš ni k Zapuščeno satje z vdrtimi pokrovci Fo to : V id a L eš ni k