ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 3 495 OCENE IN POROČILA R ü d i g e r v o m B r u c h , R a i n e r A. M ü l l e r , Historikerlexikon. Von der Antike bis zum 20. Jahrhundert Augsburg—München : Beck, 1991. 379 strani. V velikem številu najrazličnejših priročnikov je zdaj zapolnjena še za zgodovi­ narje pomembna vrzel, namreč leksikon zgodovinarjev. Založba Beck je v začetku letošnjega leta v redakciji dveh nemških zgodovinarjev srednje generacije vom Bru­ cila in Müllerja izdala priročni leksikon zgodovinarjev od antike do danes, ki obsega na 379 straneh 540 historikov od Homerja in Hekataja iz Mileta do Michela Foucoul- ta, ki ima kot najmlajši rojstno letnico 1926. Takoj naj omenim, da sta avtorja upo­ števala le že umrle zgodovinarje, od katerih so zadnji 1989 umrli utemeljitelj slova­ ške historične šole Daniel Râpant, nemški zgodovinar starega veka Hermann Bengt- son in zgodovinar starega Rima Ronald Syme, po rodu iz Nove Zelandije. Vmes so zgodovinarji različnih narodnosti in kulturnocivilizacijskih krogov. Potreba po priročniku, ki bi posredoval kratke informacije z bibliografijo za po­ drobnejše iskanje, je bila že dolgo aktualna in oba avtorja sta zbrala 28 sodelavcev večinoma mlajše srednje generacije profesorjev nemških univerz, poleg pa še dva Američana ter po enega Francoza, Japonca, Norvežana in Tržačanko. Iz Trsta je Ma­ n a Rosa di Simone, ena od štirih žensk sodelavk, na kar v uvodu opozarjata tudi redaktorja, s čemer hočeta ilustrirati situacijo v historiografiji, ki je še vedno pre­ težno moška znanstvena veda. Več kot tristo v knjigi omenjenih zgodovinarjev je ži­ velo in delovalo po letu 1800, torej je težišče na novejšem času, pač tudi v skladu z razvojem zgodovinske vede, ki se, mimogrede rečeno, kot termin prvič omenja v delu Johanna Martina Chladeniusa v delu Die allgemeine Geschichtswissenschaft iz leta 1752. Posamezni historiki so obdelani v pregnantnih geslih, v katerih je opisana nji­ hova življenjska in znanstvena pot, opredeljeno in ocenjeno znanstveno delo v origi­ nalnem jeziku, na koncu gesla pa je dodana dovolj obsežna bibliografija in podpis avtorja članka. Redaktorja sta skušala čimbolj enakomerno zajeti ves svet, pri če­ mer je sicer poudarek na evropskih zgodovinarjih. Reči je tudi treba, da je doma­ čim, torej nemško pišočim zgodovinarjem namenjeno več prostora kot nekaterim drugim. Z našega zornega kota gledano je prav gotovo premalo upoštevana vzhodna in jugovzhodna Evropa, marsikakšna nacionalna historiografija pa je sploh brez predstavnika, npr. Hrvatska. Srbe predstavlja samo Jovan Radonić, Slovence pa za­ stopa Milko Kos, ki mu je članek napisal Horst Glassi, profesor münchenske univer­ ze. Geslo o Milku Kosu je dovolj natančno in obsežno in tudi brez napak pri sloven­ skih naslovih del. Vsekakor pogrešamo vsaj še Frana Zwitterja in Ljudmila Haupt- mana, ki sta oba pokojna že od začetka projekta, saj sem že omenil tiste, ki so umrli šele 1989. Med to najizbranejšo elito zgodovinarske vede sta našli mesto le dve zgo­ dovinarki: Hedwig Hintze, prva ženska, ki se je v Nemčiji habilitirala iz zgodovine (1923) in je bila strokovnjak za francosko revolucijo, žena znanega profesorja za ustavno, gospodarsko in politično zgodovino Otta Hintzeja, ki ga je v času nacizma zapustila in 1942 napravila samomor. Druga je Lilly Ross Taylor, ameriška zgodovi­ narka rimske zgodovine. Južnoslovanski zgodovinarji so torej na moč slabo zasto­ pani, po mojem mnenju neupravičeno, čeprav je bil izbor ob relativno majhnem pro­ storu, ki je bil na voljo, resnično težak. Zato bomo za naš prostor morali podatke še vedno iskati v naših enciklopedijah. V celoti pa lahko rečemo, da je Historikerlexi­ kon delo, ki ga je vredno vzeti v roke, solidno delo s točnimi podatki in bogato bi­ bliografijo predvsem za zahodnoevropski prostor in tamkajšnjo historiografijo ne glede na idejno usmeritev. F r a n c R o z i n a n P e r r y A n d e r s o n , Prehodi iz antike v fevdalizem. Ljubljana : Studia hu- manitatis, 1989. 350 strani. Avtor je knjigo označil kot prolog k daljšemu delu z naslovom Rodovniki abso­ lutistične države, ki bo še letos v prevodu izšla v isti zbirki. Zahvaljujoč tej zbirki imamo v slovenskem prevodu nekaj pomembnih del, ki jih brez nje najbrž ne bi imeli. Pred leti, ko so izšle prve knjige zbirke, je marsikdo dvomil v uspeh. Letos šteje že peto leto. Vsako leto je izšlo 10 knjig. Založnika zbirke, ŠKUC in Znanstveni institut filozofske fakultete, sta študentom do letošnjega letnika nudila knjige s po­ pustom. 2al sta ga morala zaradi denarnih razmer opustiti. To je bila dobra naložba. 496 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 3 Zato bi bilo zaželjeno, d a ' b i skromna dodatna sredstva pridobila in začetno prakso do študentov nadaljevala. Naslovi knjig prvih letnikov pričajo, da so v večji meri zastopani francoski avtorji. To je, tako menijo v uredniškem odboru, pogojeno s prak­ tičnimi razlogi. Upajmo, da se bo krog prevodov v večji meri razširil na pisce iz dru­ gih dežel, zbirka pa krizno razdobje založništva preživela. Spremno besedo h knjigi je napisal Miha Kovač. Naslovil jo je Vzhodno od Ber­ lina, na drugi strani Labe. Namenil jo je Andersonovim pogledom, predvsem pa raz­ likam med vzhodnim in zahodnim marksizmom. Pri tem je uporabil tudi pred leti objavljeno Andersonovo besedilo. Tej spremni besedi bi kazalo dodati prikaz raz­ pravljanja o antiki in fevdalizmu v preteklosti in sodobnem času vsaj v marksistični literaturi, če razpravljamo o razlikah med vzhodnim in zahodnim marksizmom. Tega pa ni mogoče ločiti od splošnega prikaza razpravljanja o teh razdobjih v razvoju člo­ veške družbe. Tako razpravljanje bi nas prisililo k izostritvi specifike marksističnega pojmovanja v razlagi antične in srednjeveške fevdalne družbe. V tem okviru bi lah­ ko razpravljali tudi o možnih razlikah med marksističnimi avtorji tostran in onstran Labe. To ne bi bilo lahko opravilo, a nujno potrebno dejanje, ki bi najbrž pokazalo, da marsikaterega besedila, ki je uvrščeno med marksistična, Za tako ni mogoče ozna­ čiti. Ne kaže prezreti, da ima vsak »izem« obeležje ne le kraja, ampak tudi časa. V marsičem pa se sodbe avtorjev razlikujejo ne glede na kraj in čas. V literaturi velja, da je za sužnjelastniški in fevdalni način proizvodnje značilna neekonomska prisila. Nekateri jo imajo za sestavni del produkcijskega načina, drugi za pojav nadstavbe. Pritrjujem prvim. Raziskovalci fevdalne družbe večkrat enačijo fevdalno zemljiško rento s presežnim produktom fevdalnega načina proizvodnje, tudi pisec spremne besede. V splošnem je presežni produkt tisti del produkta, ki ostane po pokritju proizvodnih stroškov. Ti obsegajo stroške za nadomestilo potrošenih pro­ dukcijskih sredstev in stroške za reprodukcijo delovne sile. Zadnji obsegajo proces nastajanja in obnavljanja telesnih in umskih delovnih sposobnosti človeka, tvarne in netvarne življenjske potrebščine. Tako pojmovan presežni produkt je bil osnova raz­ voja človeške družbe, njenega gospodarskega, socialnega, političnega in duhovnega razvoja. Prilaščanje in razpolaganje s presežnim produktom je bilo v zgodovini od­ visno od vsakokratnega zgodovinsko določenega načina proizvodnje. Nastal je že v arhaični družbi. Pri fevdalnem načinu proizvodnje so bila tudi podložniška gospo­ darstva lastniki produkcijskih sredstev in so na zemlji, ki jim je bila dodeljena, go­ spodarila. Skrbela so za obnavljanje in po možnosti tudi za razširitev gospodarstva. Zato so tudi ona lahko razpolagala z delom presežnega produkta, ki so izpolnila ob­ veznosti do fevdalca, popravila in nadomestila produkcijska sredstva in zadovoljila lastne življenjske potrebe. Tako je pri fevdalnem načinu proizvodnje presežni pro­ dukt poleg fevdalne zemljiške rente, ki si jo je prilaščal fevdalni razred, obsegal tudi usti del presežnega produkta, ki je ostal podložniškim gospodarstvom po pokritju proizvodnih stroškov. Zato sodim, da ni mogoče fevdalne zemljiške rente enačiti s presežnim produktom fevdalnega načina proizvodnje. Ta je bil enak fevdalni zem­ ljiški renti le takrat, kadar so podložniška gospodarstva premogla le enostavno re­ produkcijo. To se je večkrat dogajalo. Podložniška gospodarstva so lahko zaradi na­ ravnih in družbenih vzrokov tudi propadla. Od presežnega produkta, s katerim so podložniška gospodarstva razpolagala, je bil odvisen ne le njihov razvoj, ampak raz­ voj fevdalne družbe. Fevdalec si je prilaščal ves presežni produkt na dvoru živečih podložnikov. Tem je bilo celo prepovedano, da bi si ustvarili premoženje. Ponekod so za lastne potrebe obdelovali košček pridvorne zemlje, a to ni vplivalo na njihov položaj. Dohodek oziroma presežni produkt podložniških gospodarstev ni bil odvisen le od poljedelstva in živinoreje, ampak tudi od drugih dejavnosti, s katerimi so se ukvarjala, obrti, trgovine in denarno-kreditnih poslov. Andersonova knjiga ne prinaša novih podatkov o zgodovini antike in srednjega veka, prinaša pa nekatere nove poglede in razlage, ki so vzbudile pozornost. Med njimi najbrž največ razlaga o vzrokih nastanka in značaju absolutizma. Avtor je v knjigi zapisal, da mu manjka znanja in izvedenosti profesionalnega zgodovinarja, ki je povezano z neposrednim študijem originalnih zapisov iz preteklosti. Njegova ana­ liza, tako je zapisal, se opira le na poznavanje dosegljivih del sodobnih zgodovinar­ jev. Uspelo pa mu je prikazati družbeni in politični svet klasične antike, naravo nje­ nega prehoda v srednjeveški svet in iz tega izhajajočo, strukturo in evolucijo fevda­ lizma v Evropi. V tem prikazu so regionalne delitve Sredozemlja in Evrope ves čas osrednja tema raziskovanja. To je odlika knjige, ki zasluži bralčevo pozornost V tem okviru je nakazal razlike tudi med vzhodnim in zahodnim fevdalizmom. O njih so avtorji večkrat razpravljali ali j ih.vsaj nakazovali. Iz avtorjeve razprave je raz­ vidno, da so bili vzroki, ki so vplivali na razvoj fevdalizma v vzhodnoevropskih de­ želah različni (Baltik, Rusija), kakor so bili različni vzroki njegovega zaostajanja, v primerjavi z razvojem na Zahodu. Pri tem je za Rusijo posebej poudaril vlogo no­ madskih vdorov in njihovo gospostvo v deželi. Avtor vseh dilem v razvoju vzhodno­ evropskega fevdalizma ni razrešil. To tudi ni bil njegov namen. Navedel pà je vzro- Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . з 497 ke, ki jih ni mogoče prezreti. Raziskovalci antike in fevdalizma bodo marsikateremu podatku ali razlagi nasprotovali ali podvomili v resničnost. To pa ne velja samo za to knjigo. Način podajanja snovi v knjigi je tekoč, jasen, tudi polemičen. Marsikatero razlago iz obsežne literature, ki jo je uporabil, s pojasnjevanjem zavrača, tudi zato je branje knjige privlačnejše. Anderson omenja tudi slovenske kraje, a ne slovenske literature. Najbrž bi že bil čas, da bi kratko zgodovino Slovencev izdali vsaj v enem od svetovnih jezikov. Zdi se, da misel ni nova, njena uresničitev pa bi bila koristna. L u d v i k C a r n i M a r i a L u i s a R i z z a t t i , Leonardo. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1991. 128 stràni. (Pre)obilju člankov in knjig o Leonardu da Vinciju (1452—1519) se pridružuje v slovenskem izboru »Geniji v umetnosti« Maksa Veselka prevod italijanskega origi­ nala Marije Louise Rizzatti iz leta 1975. Ta količina nastaja in se neprestano pove­ čuje zaradi seznanjanja novih generacij z »najbolj univerzalnim človekom rene­ sanse«, pa tudi zaradi trajnega problema, ki je očitno v »fenomenu Leonardo«. V glavnem gre za dela dveh smeri: prva ponujajo vedno nove formule, kako bolje raz­ ložiti ta fenomen, druga poskušajo obstoječe znanje pa tudi neodgovorjena in neza­ dovoljivo odgovorjena vprašanja povezati v mozaični portretni sestav. Takšna je knjiga »Leonardo« M. L. Rizzattijeve, namenjena predvsem prvemu bližnjemu se­ znanjanju z genijem iz Vincija, vendar tudi dovolj izčrpna v odpiranju problematike, ki jo bo zainteresirani študiral po strokovni literaturi in predvsem neposredno iz Leonardovih del. Obravnavana knjiga je umetnostnozgodovinsko delo, druga področja Leonardove univerzalnosti le bolj omenja in podreja svojemu osnovnemu vidiku. Drugi pol nje­ gove genialnosti je predvsem na področju naravoslovnih opazovanj ter raziskav in tehničnih izumov, kjer je Leonardo gradil in nadgrajeval svojo veliko sintezo z mno­ gimi originalnimi prispevki ter spoznanji. Rizzattijeva nekatere omenja, vendar pa je težišče modernih prizadevanj šlo dalje in skuša ne le enakovredno obravnavati pola umetnost-znanost, marveč se veliko ukvarja tudi z obojestranskim vplivanjem obeh sfer. Kdor skuša globlje v Leonardov fenomen, se ne more izogniti študiju s tega vidika. Takšen je — v najkrajšem — domet avtoričinega koncepta in ambicioznosti, ve­ lja pa še kratko pogledati, kaj knjiga ponuja. Ob obilici zares kakovostnih barvnih reprodukcij si slede biografski del, poskus človeškega približanja iz večinoma drob­ nih anekdot, sprehod skoz idealizirano (vsa dela na enem mestu!) galerijo in komen­ tar k njegovemu umetniškemu opusu. Ta poglavja uokvirja spredaj izbor iz Leonar­ dovih zapisov, zadaj pa iz zapisov njegovih in naših sodobnikov. Uvodoma je dodana zgodovinska skica Leonardovega časa, predvsem razmer na dvoru družine Sforza v Milanu. To so mozaične sestavine, ki naj se povežejo v portret velikega umetnika vi­ soke renesanse s sokreativnim bralčevim deležem. Zgodovinar bo pri svojem strokovnem delu verjetno segel mimo takšne knjige v znanstveno literaturo. Kadar pa si bo zaželel manj zahtevnega vodstva skozi svet Leonardove umetnosti, mu bo dobrodošla tudi ta knjiga. Morda bo ob njej razmišljal o problemu populariziranja zgodovinskih dogajanj in osebnosti, kar zahteva dolo­ čeno odstopanje od stroge metodologije zgodovinopisja. Vsekakor pa bi polemika z Rizzattijevo lahko bolje osvetlila problem zgodovinskosti oseb, ki tako prehitevajo svoj čas in izstopajo iz njega ter žive še stoletja kasneje, kakor je to pri Leonardu. S a n d i S i t a r J o ž e P o g a č n i k , Starejše slovensko slovstvo. Ljubljana : Znanstveni inšti­ tut FF, 1990, 392 strani. Med izdajami znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani je'zagle­ dala luč sveta tudi obširna študija Jožeta Pogačnika 2. naslovom Starejše slovensko slovstvo. Ker gre za uglednega slovenista, ki je prinesel mnogo novega v našo ved­ nost, pravega ambasadorja te stroke z objavami praktično po celi Evropi, so bralčeva pričakovanja, ko vzame njegovo delo v roke, razumljivo, visoka. Toda: kdor priča­ kuje, je dostikrat razočaran; zato tu ne bom govoril o dobrih straneh knjige, ki jih je seveda veliko, ampak le o stvareh, ki so me iritirale. -Šokantno je označevanje H. Bullingerja za Kalvinovega naslednika (sic! — str. 153)', ko vendar že vsak povprečno razgledan razumnik vé, da je bil Zwinglijev dedič.