Spletna revija za praktična vprašanja s
področja telesnega in gibalnega razvoja
2023, letnik 7, številka 4

ISSN 2591-2410

Izdajatelj:
Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani

Uredniški odbor:
prof. dr. Marjeta Kovač, prof. šp. vzg. (glavna urednica), prof. dr. Gregor Jurak, prof.
šp. vzg. (odgovorni urednik), Kaja Meh, mag. psih. (tehnična urednica), dr. Jerneja
Premelč, prof. šp. vzg. (namestnica tehnične urednice), izr. prof. dr. Gregor Starc, prof.
šp. vzg., izr. prof. Maroje Sorić, dr. med., Urška Kereži, dipl. uni. filozof in novinar

Uredništvo
Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, telefon: 01/5207700

Internet
https://www.slofit.org/slofit-nasvet

Izdajo te publikacije je omogočilo sofinanciranje ARIS in Fundacije za šport.

1

Vsebina
Plavati s spletom ……………………………………………………………….. 3
Živimo, da plavamo ali plavamo, da živimo? ….………………………………. 6
Namizni tenis z milnimi mehurčki ..…………………………………………… 12
Kakšne naj bodo kopalke za rekreativno plavanje? …………………………… 17
Ocenjevanje uokvirjajo pravilniki in didaktična priporočila učnega načrta ……19
Temelj dobrega ocenjevanja je dober pouk …………………………………… 24
Namizni tenis pod drevesom ………………………………………………….. 27
Dogodivščine v naravi ………………………………………………………… 34
Hokej na mizi …………………………………………………………………. 38

2

Plavati s spletom

Plavanje je življenjskega pomena. Že šest desetletij poteka v Sloveniji sistematično
poučevanje plavanja. Vsi, ki poučujejo plavanje, pa tudi tisti, ki le želijo izboljšati svojo
tehniko, si lahko pomagajo s spletnimi prikazi pravilnih izvedb vaj osnovne, nadaljevalne in
tekmovalne stopnje, ki so jih pripravili strokovnjaki Fakultete za šport Univerze v Ljubljani.
Izr. prof. dr. Jernej Kapus
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Ker je »slika vredna več kot tisoč besed«, se v poučevanje gibanj pogosto vključuje prikaze
pravilnih izvedb. Zato je Katedra za plavanje, vodne aktivnosti v naravi in vodne športe, ki
deluje na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, pripravili tri različne, zelo uporabne spletne
strani:


Začetno učenje plavanja

3



Nadaljevalno učenje plavanja



Tekmovalno učenje plavanja

S pomočjo filmskega gradiva je predstavljeno učenje plavanja, primerno za začetnike kot tudi
za boljše plavalce. Plavanje je precej zapletena gibalna spretnost, zato njegovo poučevanje pri
nas poteka postopno na treh različnih ravneh usvojenosti gibanj v okviru programov začetne,
nadaljevalne in tekmovalne šole plavanja. Na spletnih strah so predstavljeni metodični
postopki (tj. zaporedje vaj) plavalnih tehnik, obratov in skokov v vodo. Plavalne tehnike so
načini premikanja po vodni gladini in pod njo, ki se najpogosteje uporabljajo pri poučevanju
plavanja. Ni pa nujno, saj pri nekaterih drugih metodah, ki se po vsebini, pogojih učenja in
pristopu nekoliko razlikujejo od običajne, učitelji poučujejo tudi preproste oblike plavanja
(gotovo poznate pasje in žabje plavanje ter mlinček) in druge elemente obvladovanja telesa na
gladini (različna vrtenja in plavanje na mestu pri Hallwickovi metodi).
Metodični postopki poučevanja so na spletni strani predstavljeni s filmskimi posnetki vaj, ki
si sledijo v skladu z didaktičnimi načeli postopnosti - od lažjega k težjemu, od enostavnega k
sestavljenemu, od znanega k neznanemu …
Idejna zasnova spletnih strani
Poučevanje vseh štirih plavalnih tehnik (prsno, hrbtno, kravl in delfin) poteka podobno: od
poučevanja položaja telesa prek poučevanja udarcev, zaveslajev in usklajenega gibanja glave
ter dihanja do izvedbe celotne koordinacije. Pravilno gibanje začnemo poučevati na kopnem
in nadaljujemo v vodi do končnega plavanja brez dodatne pomoči.
Podobni ideji sledijo tudi metodični postopki poučevanja nadvodnih obratov ter skokov na
noge in na glavo v vodo. Glede na izkušnje so v metodičnih postopkih vaje razdeljene na:


osnovne, ki pripeljejo večji del učne skupine do ciljnega znanja;



dopolnilne so namenjene tistim, ki kljub predelavi osnovnih vaj niso osvojili ciljnega
znanja;



dodatne so namenjene učencem, ki zelo hitro osvajajo plavalna znanja. Z njimi lahko
popestrimo učenja in hkratni podrobnejše vadimo posamezne elemente.

4

Seveda takšna razdelitev ni nujna in obvezna za vse. Poti, ki se jih učitelji poslužujejo do
končnega cilja, torej do pravilnega, učinkovitega in varnega plavanja, je namreč mnogo,
običajno toliko, kot je učencev v skupini. Na ta način je na spletnih straneh s pomočjo
filmskega gradiva in kratkega zapisa predstavljeno 705 pripravljalnih vaj z metodičnimi
postopki poučevanja plavanja na vseh treh stopnjah (osnovni, nadaljevalni in tekmovalni).
Uporabniki jim lahko sledijo brez večjih težav. Razvrščene so namreč v preglednicah po
skupinah glede na učenje posameznega elementa in po zahtevnosti izvedbe.
Posamezna vaja je poimenovana in predstavljena s filmskim posnetkom ter s kratkimi
priporočili za njeno pravilno izvedbo.
Uporaba spletnih strani...
Spletni strani so strokovnjaki zasnovali tako, da so čim bolj prilagojene za uporabo na
prenosnih ali tabličnih računalnikih. To so pripomočki, ki so cenovno vedno bolj dostopni in
zaradi svoje majhnosti tudi zelo uporabni pri delu ob bazenu. Do spletnih strani lahko vsak
prosto dostopa. Gradivo je tako namenjeno vsem, ki poučujejo ali se učijo plavati. Vsak od
nas je v bistvu oboje, učitelj in tudi učenec.
... za starše,
Kot učitelji se s poučevanjem plavanja najpogosteje prvič srečamo v vlogi staršev. Že prhanje
in kopanje v domači kadi predstavlja prvo prilagajanje otroka na vodo. Ker je zavest o
pomenu zgodnjega učenja plavanja vedno bolj razširjena, jih starši običajno naučimo tudi
prve plavalne gibe. Naučimo jih tako kot znamo ali kot so učili nas. Naše poučevanje je torej
bolj ali manj laično. Da bi bilo nekoliko bolj strokovno, so nam lahko v pomoč pregledno
predstavljeni metodični postopki na spletni strani Začetno učenje plavanja.
... za učence,
Učenje plavanja je »nikoli zaključena zgodba«. Zaradi številnih prednosti pred gibanji na
kopnem je plavanje skorajda vseživljenjsko gibanje. Z njim se lahko ukvarjamo – se ga
UČIMO – vsi od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Torej smo večni učenci, ki težimo k
temu, da izpopolnimo lastno plavalno znanje do stopnje, da bo naše plavanje sproščeno,
5

lahkotno, ekonomično, učinkovito in varno. Pri tem izpopolnjevanju si lahko pomagamo tudi
s posnetki pravilnih izvedb različnih plavanj in ostalih plavalnih elementov.
... in za učitelje.
Spletne strani so lahko z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije učiteljem v
pomoč pri pouku. To so prepoznale tudi vse institucije, ki izobražujejo in usposabljajo
strokovni kader za poučenje plavanja, kot so Univerza v Ljubljani (Fakulteta za šport,
Pedagoška fakulteta), Univerza v Mariboru (Pedagoška fakulteta), Univerza na Primorskem
(Fakulteta za vede o zdravju) in Plavalna zveza Slovenije.
Dobro znanje plavanja je naložba v vašo varnost, lahkotno daljše plavanje pa popestri vaše
počitniške dni ob vodi, zato predlagamo, da letošnje poletje posvetite izboljšanju plavalne
tehnike tudi s pomočjo predstavljenih spletnih strani.

Živimo, da plavamo ali plavamo, da živimo?

6

Naše rekreativno plavanje mora biti igriva dejavnost, ki nas telesno in duševno sprosti ter
okrepi in socialno obogati. Da lahko rekreativna plavalna vadba zadovolji te cilje, mora
temeljiti na poznavanju lastnega plavalnega znanja in sposobnosti ter biti ustrezno vodena,
torej primerno načrtovana in varno izvedena.
Izr. prof. dr. Jernej Kapus
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Preglednica 1
Ovrednotenje Cooperjevega testa 12-minutnega plavanja glede na preplavane metre, starost
in spol

7

Za varno plavalno vadbo moramo poznati svoje plavalno znanje in sposobnosti. Enostavna
ocena tega je lahko preplavana razdalja pri Cooperjevem testu 12-minutnega plavanja. Pred
testno nalogo se moramo ustrezno ogreti na kopnem in v vodi. Nato poskušamo čim bolj
enakomerno plavati 12 minut, pri ne smemo začeti plavati prehitro. Med plavanjem štejemo
preplavane dolžine bazena in tako svojo plavalno pripravljenost.
Ob splošnem merilu za oceno plavalne pripravljenosti pa moramo pri načrtovanju posamezne
vadbene enote ali treninga nujno »poslušati« tudi svoje telo in trenutne občutke ter pri
plavanju v naravnih kopališčih primerno oceniti trenutne pogoje za vadbo (temperatura vode
in ozračja, vreme, valovanje …).
Pomemben je dober načrt
Pri načrtovanju plavalne vadbe moramo razmisliti o načinu gibanja v vodi, vadbeni količini,
intenzivnosti vadbe in o njeni pogostosti.
Kaj in kako?
Ko se rekreiramo v vodi, običajno plavamo. To pomeni, da z lastnimi silami obvladujemo
vodo tako, da se varno gibamo v želeni smeri na gladini ali pod njo. Glede na znanje lahko
plavamo na različne načine:
1. Gibalno najenostavnejše so preproste oblike plavanja, kot so žabje in pasje plavanje,
mrtvak v hrbtnem položaju ter mlinček. Izmed teh je za rekreativno vadbo
najprimernejše žabje plavanje. Tako plavanje je podobno prsnemu, le da ne
potapljamo glave.
2. Korak naprej v plavalnem znanju so uporabne plavalne tehnike, kot so bočno,
reševalni kravl, metulj in germanija. Slednja je za našo rekreativno vadbo
najprimernejša, saj nam omogoča sproščeno plavanje daljših razdalj in aktivne odmore
med intenzivnejšimi serijami. Pri germaniji namreč plavamo v hrbtnem položaju tako,
da sočasno izvajamo soročne zaveslaje hrbtno in udarce prsno. Zanimivo je tudi
bočno, pri katerem smo v bočnem položaju, s spodnjo roko plavamo zaveslaje prsno, z
zgornjo pa zaveslaje kravl. Med tem lahko udarjamo prsno ali kravl ali kombinirano.

8

3. Večina plavalnih rekreativcev verjetno plava plavalne tehnike, kot so kravl, prsno in
hrbtno. Delfin kot četrta plavalna tehnika je zaradi valovitega gibanja telesa in nujne
natančne usklajenosti udarcev, zaveslajev ter gibanja glave običajno tehnično prevelik
zalogaj za rekreativno plavanje.
Vendar plavanje ni edino možno gibanje! V vodi se lahko namreč gibamo na številne
različne načine (različne hoje, teki, zibanja in poskoki, posnemanja različnih gibov s
kopnega), pri čemer se lahko opiramo na dno ali pa s pomočjo pripomočkov za povečanje
plovnosti (plovni jopič, pas, črv …) lebdimo na gladini. Ta gibanja so zelo zanimiva za vse
tiste rekreativke in rekreativce, ki so do plavanja morda zadržani, bi pa radi z vadbo v vodi:


se razbremenili telesne mase (ob poškodbi kosti, mišic ali sklepov nog in hrbtenice).



izkoriščali povečan večsmerni upor, ki lahko služi kot dodatna obremenitev pri
gibanju telesa ali posameznih delov skozi vodo ali pa prestavlja oporo, ki omogoča
premikanje v njej.



se gibali v položajih, v katerih se na kopnem ne (z)morejo (več) gibati.

Koliko?
Vadbeno količino najpogosteje opredelimo s preplavano razdaljo, ki pa je odvisna od
plavalnega znanja in pripravljenosti vsakega posameznika. Plavalci z boljšo plavalno tehniko
lahko namreč plavajo hitreje in več kot tehnično slabši plavalci, kljub temu da je lahko
njihova intenzivnost plavanja nižja. Zato se vadbena količina lahko izraža tudi s trajanjem
posamezne vadbene enote. Za želene učinke je potrebno plavati od 15 do 60 minut pri
določeni intenzivnosti.
Kako hitro?
Intenzivnost plavalne vadbe lahko določimo na različne načine. Za rekreativne plavalce in za
tiste, ki s plavalno vadbo šele začenjajo je najbolj natančen in verjetno najbolj primeren način
z določanjem ciljne frekvence srčnega utripa. Pri tem si moramo najprej določiti svojo
največjo frekvenco. Izmerimo si jo lahko med zelo intenzivnim naporom s pomočjo
merilnikov srčne frekvence ali pa jo izračunamo tako, da od 220 odštejemo svoja leta.
Območje od 60% do 70% največje frekvence srčnega utripa je najprimernejše območje za
9

rekreativno vadbo. Pri tako intenzivnem naporu je namreč izkoristek maščob največji, torej je
plavanje v tem območju najkoristnejše za shujševalne programe in vzdrževanje mišičnega
tonusa. Frekvenca srčnega utripa je, zaradi položaja telesa in vodnega tlaka, pri plavanju nižja
kot pri dejavnostih na kopnem. Zato moramo pri določanju primernega območja za
rekreativno plavalno vadbo od dobljene frekvence srčnega utripa za vadbo na kopnem odšteti
še 10 - 15 udarcev na minuto. Tako bomo dobili ciljno frekvenco srčnega utripa za plavalni
napor. V kolikor merilnika srčnega utripa nimamo, si lahko intenzivnost plavanja določamo
tudi s pomočjo ročne štoparice. Če namreč poznamo čas, v katerem smo določeno razdaljo
preplavali najhitreje, nam je le-ta lahko merilo za določanje intenzivnosti plavalne vadbe.
Intenzivnost plavanja lahko tako uravnavamo na različne načine. Spreminjamo lahko: hitrost
plavanja na določeni razdalji, razdaljo plavanja in trajanje odmora med ponovitvami. Ker pa z
nenehnim merjenjem časa radi zaidemo v prehitro plavanje, torej v preveč intenzivno vadbo,
je morda najprimerneje, da pri določanju intenzivnosti rekreativne plavalne vadbe
poslušamo svoje telo in upoštevamo lastne občutke med plavalnim naporom. Pri
rekreativni tekaški vadbi je zelo uveljavljen »pogovorni« tek, torej tek s takšno hitrostjo, ki
nam še omogoča pogovor. Pri plavanju kaj takega žal ni mogoče. Temu je najbližje tako
intenzivno plavanje, pri katerem lahko še razmišljamo o marsičem, tudi tako, da se nam
utrnejo dobre ideje, morda tudi rešitve za probleme, ki so se nam na kopnem zdeli nerešljivi.
Če tega ne zmoremo, plavamo prehitro! Na ta način lahko intenzivnost obremenitve
uravnavamo tudi pri spreminjanju načinov plavanja ali pri plavanjih z različnimi pripomočki.
Kako pogosto?
Pogostost plavalne vadbe se določa s številom vadbenih enot na teden. Najprimernejše je
seveda, da vadimo redno vse leto (ne le med poletnimi počitnicami), 2- do 3-krat na teden.
Ker pa to običajno ni mogoče, dajmo počitnice na obali izkoristiti tudi za vsakodnevno
plavalno vadbo.
Varno v vodo!
Najbolje je, da se rekreativna vadba v vodi izvaja v skupini, saj je tako običajno zabavnejše in
lažje. Vadba v skupini nam omogoča tudi primerjavo s prijatelji, kar je lahko spodbuda za

10

nadaljnje delo. Najpomembneje je, da nam ob morebitnih težavah v vodi kolegi v skupini
lahko takoj priskočijo na pomoč. Nasploh se moramo zavedati, da se lahko pojavijo
okoliščine, ko sta kopanje ali plavanje tudi nevarna. Zato moramo pri vadbi upoštevati nekaj
osnovnih varnostnih priporočil:
1. Če opazimo v vodi nekoga v težavah, hitro pokličemo pomoč. Če sami zaidemo v
težave, ostanemo mirni, uležemo se na vodno gladino v hrbtni položaj, mahajmo z
roko in prosimo za pomoč.
2. Pri skokih v vodo moramo biti pozorni na primerno globino vode (pri tem v morju
upoštevajmo tudi plimovanje) in na prisotnost plovil ter drugih plavalcev.
3. Če ne znamo dobro plavati, se izogibajmo globokim delom.
4. Nikoli ne smemo v vodo, če smo pod vplivom alkohola ali drugih psihotropnih snovi.
5. Vsaj uro po zaužitju obilnejšega obroka hrane se izogibajmo dejavnostim v vodi.
Da se izognemo žgočemu soncu, se med 11. in 16. uro v vodi ne zadržujmo dolgo. Torej tudi
plavalno vadbo načrtujmo v zgodnjih dopoldanskih ali poznih popoldanskih urah. Pred
plavanjem si zaščitimo kožo z ustreznimi zaščitnimi kremami, ki imajo dovolj visok faktor in
filter za UVA in UVB žarke. S kremo se ponovno namažemo po vsakem kopanju ali plavanj
Ob upoštevanju osnovnih varnostni priporočil so nevarne okoliščine v bazenskih kopališčih
redke. Dovolj bo, da upoštevamo kopališki red in navodila reševalcev iz vode. Pri načrtovanju
vadbe v morju ali jezeru je najvarneje, da izberemo naravno kopališče, torej vodno površino,
ki je urejena skladno s predpisi. V takih kopališčih plavajmo le znotraj označenega dela,
kamor plovila ne smejo in za varnost skrbi tudi reševalec iz vode. Plavanje zunaj naravnih
kopališč je nevarnejše. Pri tem moramo upoštevati še nekaj dodatnih varnostnih priporočil:
1. Pri načrtovanju plavalne vadbe v morju skrbno razmislimo o plavalni razdalji, ki mora
biti prilagojena našemu plavalnemu znanju in sposobnostim. Pri tem upoštevajmo tudi
vodne tokove.
2. Plavajmo v paru ali večji skupini čim bližje obali.
3. Da bomo bolje vidni, si za pas pritrdimo vrvico z bojo, ki jo med plavanjem vlečemo
za seboj.
4. Izogibajmo se plavanju čez zalive.
11

5. Pred plavanjem pozorno poslušajmo vremensko napoved in ob nenadnem poslabšanju
vremena in drugih pogojev plavanja takoj zapustimo vodo.
6. Če je morje preveč valovito, ne vstopajmo vanj. Če že vstopamo, se predhodno
prepričajmo o varnem izstopu.

Namizni tenis z milnimi mehurčki

Namizni tenis je igra, ki zahteva usklajeno delo rok in nog, neprestano pozornost, hiter
gibalni odgovor na vidno zaznavo žogice, pa tudi taktično razmišljanje. Z majhnimi otroki
začnimo tako, da z loparjem udarjajo milne mehurčke. Milni mehurčki se gibljejo
počasneje kot žogica, zato je otrok hitro uspešen, obenem pa se lahko zabava vsa družina.

12

Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

V Slofit nasvetu smo že predstavili različne igre z loparji. Zaradi svoje dinamike so zelo
privlačne za otroke.1 Otrok ima v rokah pripomoček (običajno lopar, lahko tudi palico ali
kij), s katerim udarja žogico ali perjanico (posebna žogica, s katero igramo badminton). Za
začetek lahko za najmlajše otroke uporabimo namesto žogic in perjanice milne mehurčke ter
ustvarimo igro, nekakšno »predhodnico« namiznega tenisa. Otrok ima v rokah lopar za
namizni tenis, lahko tudi kak drug pripomoček, ki je podoben loparju , z njim pa poskuša
zadeti čim več milnih mehurčkov. Zaradi počasnejšega leta mehurčkov je hitro uspešen,
igrivost pa ga motivira za izvedbo velikega števila ponovitev. Pri najmlajših je igra najboljša
učiteljica za življenje, saj se ob njej otroci najhitreje, najlažje in najučinkoviteje naučijo
različnih spretnosti, uporabnih tudi v vsakdanjem življenju.2 Če mora otrok zaznati gibanje
več mehurčkov hkrati in uskladiti zamahe z loparjem s premikajočimi mehurčki, pridobiva
gibalne izkušnje in vzpostavlja nove, zapletenejše gibalne strukture.3 Številni avtorji
poudarjajo, da je večje število gibalnih izkušenj nujno za dober in širok gibalni razvoj otrok,2
zato razširimo nabor iger tako, da poleg žoge ali balona, ki ju otrok meče, lovi, podaja, žogo
tudi vodi z roko ali nogo, razširimo gibalne naloge z udarjanjem. Otrokovo roko lahko
podaljšamo z loparjem (tudi prilagojenem, izdelanem doma), palico ali kijem. Takšni udarci
so del različnih športov (iger z loparji, hokeja na travi ali ledu, kriketa, pola …). Pri njihovi
izvedbi je predvsem pomembno dobro prostorsko zaznavanje letečega predmeta. Zahtevajo,
da se v gibanje vključujejo različni deli telesa, njihovo delovanje pa mora biti med seboj
dobro usklajeno.2
Prvi gibalni vzorci udarcev se pojavijo že v otroštvu, ko otroci z različnimi pripomočki
udarjajo različne predmete. Udarjajo lahko mirujoče predmete na tleh ali na dvignjeni podlagi
(npr. na klopci, posebnem stojalu za žoge), lahko pa udarjajo leteče predmete, ki se jim
približujejo. Poznamo različne vrste udarcev: stranski, od zgoraj ali od spodaj, prav tako pa se
udarci ločijo glede na pripomočke, s katerimi izvedemo udarec (s kijem, z loparjem, s palico
in podobno).3

13

Pri udarcu z loparjem bodimo pri opazovanju otroka v začetku vseeno pozorni na njegovo
gibanje in ga opozorimo, če je to izrazito napačno3:


V trenutku udarca naj otrok ne stoji vzporedno, ampak nekoliko bočno glede na let
mehurčka; tak položaj mu omogoča izvedbo začetnega koraka naprej ali v stran in
poveča njegovo stabilnost (obenem se poveča linearna sila, ki jo otrok povzroči na
leteč predmet).



Pri zaporednih udarcih naj otrok ne bo tog, ampak se s trupom zasuka ali pa se obrne s
celotnim telesom okoli vzdolžne osi, kar mu omogoča povezano in usklajeno gibanje
glede na let mehurčka (tudi tako ustvarja večjo silo na pripomoček).



Opazujte, ali otrok z očmi sledi letu mehurčkov in dobro oceni, katerega naj najprej
udari; tako si že začne razvijati taktično razmišljanje (udari tistega, ki mu je najbližje).

Ker mehurčki letijo počasi in v različne smeri, bo otrok izvedel kar precej udarcev. Z večjim
številom ponovitev se bo izboljšala njegova usklajenost gibanja različnih delov telesa,
reakcije gibanja rok glede na vidno zaznavo mehurčkov pa bodo omogočili, da bo gibanje
čedalje bolj tekoče in usklajeno. Tako bo lahko otrok zadel z udarci več mehurčkov, njegovo
navdušenje pa bo čedalje večje.
Pri igri je pomembna velikost loparja, ki mora biti primerna glede na starost oziroma velikost
in znanje otroka. Lopar ne sme biti prevelik in pretežak. Biti mora tak, da ga lahko dobro
prime z eno roko in izvede uspešen gib. Zdaj pa brž pobrskajte za manjšim loparjem in
poiščite milne mehurčke. Zabava bo zagotovljena. Prikaz te zabavne igre je za bralce revije
Cicido pripravila profesorica športne vzgoje Katarina Bizjak Slanič z Maticem in Julijo.
Literatura
1

Kondrič, M. (2003). Igra z loparjem- ustvarjalni dialog z rokami v šoli. Šport/ priloga, 51(4), 3‒6.

2

Gallahue, D. L in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development: Infant, children, adolescent, adults
(6th edition). McGraw-Hill Companies, Inc.
3

Haywood, K. M. in Getchell, N. (2009). Life span motor development (5th edition). Human Kinetics.

14

15

16

Kakšne naj bodo kopalke za rekreativno plavanje?

Kopalke se vam naj prilegajo ob telo, ne smejo pa vas tiščati. Podoben učinek kot prevelike
kopalke imajo stare, slabo vzdrževane ali kopalke iz bombaža. Takšne kopalke namreč hitro
izgubijo svojo prožnost oz. »se razmrežijo«, kar nas ovira pri plavanju.
prof. dr. Gregor Jurak
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Plavanje je izvrsten šport, da tudi na poletnem oddihu na morju ali ob jezeru naredite nekaj
koristnega zase. Preden pa greste rekreativno plavati pa velja pogledati v omaro, v kakšnem
stanju je ta del vaše garderobe in se morebiti odločiti za nakup novih.
Odločitev za moške je lažja, saj je izbira dosti manjša, uporabnost istega modela pa večja. Za
rekreativno plavanje kupimo kopalke iz všečnega in trpežnega blaga v obliki spodnjic, ki imajo

17

okoli pasu vrvico. Kolikor daljše hlačnice imajo kopalke, toliko manj so primerne za plavanje,
saj nas pri plavanju hlačnice ovirajo, v njih pa se nabira tudi več nesnage, zato so takšne kopalke
manj primerne tudi s higienskega vidika. V nekaterih bazenih so zato prepovedane.
Pri ženskah je odločitev nekoliko težja. Kopalke, ki so namenjene pretežno poležavanju na plaži
in ohlajanju v plitvini so lahko dvodelne in iz manj obstojnega, vendar mehkejšega blaga.
Atraktivnost modela in blaga pri tem igrata zelo pomembno vlogo, česar se zavedajo tudi
proizvajalci, zato je izbira prav neverjetna. Vendar pa takšne kopalke niso primerne za
rekreativno plavanje. Če se nameravate poleti okrepiti s plavanjem, potem si omislite enodelne
kopalke, ob prihodu iz vode pa se preoblecite v dvodelne. Pri tem naj vas ne skrbi izbira – tudi
tukaj imate brezštevilne možnosti. Pa še namazati se vam ne bo toliko treba s kremo za zaščito
pred soncem.
Z vidika plavanja pri izbiri velikosti kopalk upoštevajte, da se vam morajo kopalke prilegati ob
telo, ne smejo pa vas tiščati. Podoben učinek kot prevelike kopalke imajo stare, slabo
vzdrževane ali kopalke iz bombaža. Takšne kopalke namreč hitro izgubijo svojo prožnost oz.
»se razmrežijo«, kar nas ovira pri plavanju. Predlagamo vam, da kupite kopalke iz vodo
trpežnih materialov, kot sta Nylon in Lycra. Priznani proizvajalci vam ponujajo tudi druge
blagovne znamke materialov, ki pa so večinoma namenjene vrhunskim tekmovalcem. Na
podlagi raziskovanj so nekateri proizvajalci razvili materiale, ki imajo to lastnost, da imajo
boljše lastnosti upora v vodi kot človeška koža (npr. Fastskin), zato so tekmovalci pred časom
celo imeli takšne kopalke, ki so prekrivale celo telo.
Podobno kot pri drugi športni opremi je tudi trajnost kopalk omejena z njihovim vzdrževanjem.
Po vsaki uporabi kopalke splaknite s sladko vodo in jih posušite. Morska voda, klor in druge
snovi v vodi pa vašim kopalkam kljub temu ne bodo prizanašale več let. Predlagamo vam tudi,
da vaša garderoba obsega vsaj dvoje kopalk. Poležavanje v mokrih kopalkah lahko namreč
slabo vpliva na vaše zdravje.
Za prave plavalne užitke sedaj potrebujete poleg plavalnega znanja še plavalna očala.

18

Ocenjevanje uokvirjajo pravilniki in didaktična priporočila
učnega načrta

Ocenjevanje opredeljujejo šolski pravilniki in didaktična priporočila v učnem načrtu
posameznega predmeta. Učitelju naj bi podajali odgovore na vprašanja zakaj, kaj, kako in
kdaj ocenjevati.
prof. dr. Marjeta Kovač in prof. dr. Gregor Jurak
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
V slovenskih učnih načrtih predmetov šport/športna vzgoja so cilji opredeljeni v štirih
skupinah: usmerjeni so v telesni in gibalni razvoj učencev, usvajanje raznovrstnih gibalnih
spretnosti, razumevanje gibanja in športa ter oblikovanje pozitivnih stališč do gibanja in navad
zdravega življenja učencev. Z ocenjevanjem učitelj ovrednoti, v kakšni meri je učenec dosegel
tiste cilje, ki so usmerjeni v pridobivanje znanj. Kot pomoč učitelju pri ocenjevanju so zato v
19

učnih načrtih opredeljeni standardi znanja, ki določajo, kaj naj bi učenec znal (ali bil sposoben
izvesti) ob koncu posameznega vzgojno-izobraževalnega obdobja.
Z zakonodajnega vidika podrobneje določajo postopke ocenjevanja na osnovnošolski ravni
Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli, na
srednješolski ravni pa Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v gimnazijah in Pravilnik
o ocenjevanju znanja v poklicnem in srednjem strokovnem izobraževanju. Pravilniki navajajo,
da v slovenski šoli ocenjujemo znanje, ne pa doseganja določenih, sicer izjemno pomembnih
ciljev pouka, ki jih lahko poimenujemo tudi »nekognitivni« cilji (kot so razvoj gibalnih
sposobnosti, oblikovanje stališč in navad …). Doseganja teh ciljev ne ocenjujemo, njihovo
uresničevanje pa posredno pomembno vpliva na učenčevo doseganje standardov znanja, saj
bolj motiviran in/ali sposoben učenec hitreje usvaja znanje.
Pri športu/športni vzgoji danes ocenjujemo učenčevo znanje s petstopenjsko številčno oceno.
Takšno oceno smo v Sloveniji poznali vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja (pri predmetu,
ki je imel v zgodovini šolstva različna imena, kot so telovadba, telovadba po sokolskem
sistemu, fizkultura, telesna vzgoja), nato pa smo prešli na tristopenjsko besedno oceno (manj
uspešno, uspešno in zelo uspešno). Besedna ocena je bilo tudi pri nekaterih drugih predmetih,
npr. pri takrat poimenovani glasbeni in likovni vzgoji, tehničnem pouku … Od šolske reforme
(leta 1996) in z vpeljevanjem devetletnega šolanja je v osnovni šoli ocenjevanje opisno in
številčno, v srednji šoli pa samo številčno. Prvotno je bila opisna ocena namenjena učencem
prvega in delno tudi drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja, z novelo zakona o osnovni šoli
pa je učenec ocenjen z opisno oceno le v 1. in 2. razredu, v vseh nadaljnjih razredih osnovne
šole (tako pri obveznem predmetu šport kot pri izbirnih predmetih s področja športa) in v srednji
šoli pa je ocena številčna.
Čeprav smo pri športni vzgoji vedno imeli oceno (imajo jo vse evropske države), učitelji vse
do šolske reforme v devetdesetih letih prejšnjega stoletja niso poglobljeno razmišljali o namenih
in učinkih ocenjevanja, prav tako pa se športna stroka ni znanstveno ukvarjala s preučevanjem
ocenjevanja. Tako ni bilo preizkušenih merskih nalog za merjenje ravni učenčevega znanja,
med didaktičnimi stopnjami pa je prav zadnja stopnja ‒ ocenjevanje ‒ običajno kar umanjkala.1
Učitelji so sicer »podelili« ocene (običajno na dveh ravneh – uspešno in zelo uspešno), niso pa
imeli izdelanih meril ocenjevanja niti niso natančno vedeli, kaj ocenjujejo in kako ocenjujejo.2
20

Ob koncu osemdesetih let so se pojavljale zahteve po spremembi ali celo ukinitvi ocenjevanja
pri športni vzgoji.3 V praksi nismo nikoli raziskovalno preizkusili, kako bi potekal pouk brez
ocenjevanja, pa tudi zaradi slabih izkušenj tujine z ukinitvijo ocenjevanja pri športni vzgoji v
nekaterih državah (Avstralija, Kanada) se je ohranilo ocenjevanje vseh predmetov, tudi športne
vzgoje. Prehod z besedne na opisno in številčno oceno ter vključitev športne vzgoje v zunanje
preverjanje in ocenjevanje znanja ob koncu obveznega šolanja sta povzročila, da je stroka
začela znanstveno preučevati ocenjevanje.1
Na pedagoškem področju obstaja posebna znanost o ocenjevanju – dokimologija, ki raziskuje
različne vidike ocenjevanja, npr. učinkovitost različnih načinov ocenjevanja, vplive
ocenjevanja na pouk, usposobljenost učiteljev za ocenjevanje ..., vse bolj pa se danes govori
tudi o ocenjevalni pismenosti učiteljev.4
Splošna pedagoška navodila glede ocenjevanja so zapisana v učnih načrtih posameznih
predmetov, namene in zakonodajne ter tehnične vidike ocenjevanja (zakaj in kdaj ocenjevati,
vrste ocen, načini ter pogostost ocenjevanja, javnost in postopki ob nezadovoljstvu z oceno) pa
določajo trije zgoraj navedeni pravilniki. Mlajši učitelji športne vzgoje so imeli v študijskem
programu precej ur namenjenih prav ocenjevanju, zato so z njim dobro seznanjeni. Še vedno pa
je v šolski praksi med učitelji precej vprašanj in nedorečenosti glede ocenjevanja, predvsem kaj
in kako ocenjevati, zato smo kot pomoč učiteljem pripravili številne SLOfit nasvete o
ocenjevanju.
Pomembno je, da tako pravilniki kot učni načrti nedvoumno odgovorijo na naslednja vprašanja:


zakaj ocenjevati,



kdaj ocenjevati,



kaj ocenjevati in



kako ocenjevati.

Zakaj ocenjevati: Učitelj ocenjuje zato, da preveri in oceni raven usvojenosti standardov
gibalnega in teoretičnega znanja učencev, ki je okvirno zapisana v posameznem učnem načrtu
ob koncu vzgojno-izobraževalnih obdobij, podrobneje pa jo učitelj določi za posamezen

21

oddelek, ki ga poučuje, s svojo letno pripravo na pouk. Z ocenjevanjem učitelj posredno
ovrednoti tudi uspešnost svojega poučevanja.
Kdaj ocenjevati: Po navodilih učnega načrta učitelj pri športu/športni vzgoji ocenjuje ob koncu
tematskega sklopa (npr. košarke), ko je preveril, ali je večina učencev usvojila posredovano
vsebino. Tematski sklop mora biti dovolj dolg (priporočamo približno 12 ur), da lahko
posredovano vsebino učenci utrdijo in s povratnimi informacijami učitelja odpravijo večino
napak. V posameznih ocenjevalnih obdobjih pravilniki določajo število ocen, ki jih mora
pridobiti učenec (število je odvisno od števila ur predmeta).
Kaj ocenjevati: Koncept slovenskega izobraževanja in pravilniki določajo, da ocenjujemo
znanje. Številne tuje4 in naše raziskave2 kažejo, da učitelji ocenjujejo tudi številne »druge
dejavnike«, kot sta prizadevnost in obnašanje učenca. To je lahko problematično, saj v tem
primeru učitelj ocenjuje učenca in ne njegovega znanja. V napredku v športnih znanjih so
namreč posredno vedno vključeni tako prizadevnost in trud, ki ga učenec vloži v delo, kot
napredek v sposobnostih, učenčevo sodelovanje zunaj šole itd.
Kako ocenjevati: Različne raziskave kažejo, da je zelo pomembno, kako učitelj ocenjuje.5 Za
učence je najpomembnejše, kako doživi oceno, kot pravično ali nepravično.5 Pravičnost pri
ocenjevanju se izkazuje skozi načine obravnave učenca. Učitelj naj bi za enako izkazano
znanje dal različnim učencem enako oceno. Pri tem pri športu/športni vzgoji sicer naletimo na
paradoks, saj je ta, sicer temeljna etična zahteva, pri športu/športni vzgoji v nasprotju z zahtevo
po ocenjevanju napredka posameznika, ki jo poudarjajo učni načrti zaradi različnih, večinoma
prirojenih učenčevih sposobnosti ter telesnih značilnosti. Zato mora učitelj pri odstopanju glede
ocenjevanja določenih učencev (ne le tistih, ki imajo pravico do individualnih standardov zaradi
odločbe o prilagajanju pouka) način njihovega ocenjevanja pojasniti ostalim učenčevim
sošolcem. Glede na različnost učencev naj zato učitelj uporabi različne načine ocenjevanja in
ocenjuje različne vrste znanj.
Ob prenavljanju učnih načrtov, ki poteka prav zdaj (žal brez ustreznih evalvacijskih študij, kaj
se v šolskem prostoru pri posameznih predmetih dejansko dogaja, ki so bistveno pomembnejše
od analiz učnih načrtov), in brez usklajenih splošnih usmeritev, kaj želimo v slovenskem šolstvu
(o tem se šele začenjamo pogovarjati), se bodo morali strokovnjaki vprašati, kako spremeniti
22

didaktična navodila v učnih načrtih in zakonodajo, povezano z ocenjevanjem, da bo ocenjevanje
postalo pospeševalec učenja, ne pa le še eno od obveznih, a trenutno zelo spornih in napornih
dejanj učiteljev. Zaradi že davno uvedenih sprememb namenov zunanjega preverjanja in
ocenjevanja znanja, pritiskov staršev po dobrih (še več, samo odličnih!) ocenah in napotilih z
ministrstva o »prijaznem« ocenjevanju v času šolanja na daljavo smo na ravni osnovnošolskega
izobraževanja »izgubili kompas« glede namenov ocenjevanja. Inflacija dobrih ocen nima
nobene sporočilne vrednosti več in tako ne more vplivati na izboljšanje kakovosti pouka in
znanja učencev, kar pa je temeljni namen ocenjevanja.
Pojasnilo: Izraz učenec uporabljamo tako za osnovnošolce kot srednješolce ne glede na spol.
Literatura
1

Majerič, M. (2004). Analiza modelov ocenjevanja športnih znanj pri športni vzgoji. (Doktorska disertacija),

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
2

Žakelj, M. (2009). Povezanost gibalnih in teoretičnih športnih znanj z nekaterimi kazalniki šolske uspešnosti

deklet v predadolescenci. (Magistrska naloga), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. http://www.fsp.unilj.si/COBISS/Mag/Magisterij22X00004ZakeljMarica.pdf, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=2009.
3

Kristan, S. (1991). Ocenjevanje šolske športne vzgoje je mogoče opustiti - kaj pa ocenjevanje likovne in glasbene

vzgoje? Vzgoja in izobraževanje, 22(6), 33-37.
4

Svendsen,

A.

M. (2020). AIESEP

Position

Statement

on

Physical

Education

Assessment.

https://aiesep.org/scientific-meetings/position-statements
5

Kodelja, Z. (2001). Pravičnost − najpomembnejša vrlina šole kot socialne institucije. Sodobna pedagogika,

52(5), 8−18.

23

Temelj dobrega ocenjevanja je dober pouk

Ocenjevanje je končna didaktična stopnja, ki sledi ustreznemu načrtovanju, izpeljavi in sprotnemu
preverjanju. Zato je temelj dobrega ocenjevanja dober pouk. Učitelj, ki bo učence česa naučil in pri
pouku upošteval njegove različne razsežnosti, gotovo ne bo imel težav z ocenjevanjem.

Prof. dr. Marjeta Kovač in prof. dr. Gregor Jurak
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Vsak učitelj je odgovoren za poučevanje in posledično za ocenjevanje, saj je t. i. notranje
ocenjevanje v njegovi domeni, zaradi zapletenosti odločitev in vidnosti ocene (zapisane v
spričevalu) pa je to eno od najobčutljivejših področij njegovega dela. Vsi strokovnjaki se
strinjajo, da je temelj dobrega ocenjevanja dober pouk.1-2
Učiteljevo ocenjevanje ima za učence določeno sporočilno vrednost. S svojimi postopki
pri ocenjevanju in interpretacijo ocen učitelj daje predmetu, ki ga poučuje, določeno
vrednotno usmeritev tako v očeh učencev kot drugih učiteljev in staršev. Sporoča namreč,

24

kako pomemben se mu zdi predmet, njegovo in učenčevo delo. Zato mora ocenjevati s
premislekom, potem ko je izpeljal pouk tako, da je upošteval vse njegove razsežnosti. Ocena
ne sme biti odraz njegovega slabšega dela (na kar lahko sklepamo pri preveliki količini dobrih
ocen) ali njegove pedagoške (ne)moči (na kar lahko sklepamo pri preveliki količini slabših
ocen). Ocena tudi ni dobra ali slaba sama po sebi, temveč dobi pomen šele v primerjavi z
učenčevimi lastnimi pričakovanji in ambicijami. Zato je pomembno, kaj učitelj naredi v vseh
delih pouka pred ocenjevanjem. Z ocenjevanjem ne bo imel težav, če bo:


dobro načrtoval pouk na podlagi ustreznih diagnostičnih postopkov in ga izpeljal
skladno s strokovno doktrino;



ustrezno motiviral učence in pri izvedbi upošteval ne le »tehnično« stran pouka (izbira
ustreznih metodičnih enot, metod poučevanja in učnih oblik), temveč tudi njegove
druge, zelo pomembne sestavine:
o

modele diferenciacije (razvrščanje v čim bolj enakovredne skupine, ki
omogočajo bolj učinkovit in za učenca bolj zanimiv pouk) in individualizacijo
(prilagajanje pouka posameznemu učencu, ki takšno prilagoditev potrebuje),

o

realne ocenitve osebnih napredkov posameznika,

o

kakšne vrednote usmerjajo učence,

o

kakšen odnos imajo do športa,

o

socialno delovanje učencev (npr. delovanje v skupini; sodelovalno poučevanje;
sprejetost različnosti učencev),

o

čustvene (navdušujoč pouk) in voljne razsežnosti učencev (npr. motiviranje
učencev za vsakodnevno gibanje in skrb za osebni napredek);



upošteval diagnostično (preverjanje začetnega stanja in zaznavanje sprememb) in
formativno vlogo preverjanja (pravočasno posredovanje ustrezne povratne
informacije učencem);



preverjanje in ocenjevanje ustrezno vključeval v pedagoški proces tako, da bo tvorilo z
načrtovanjem in izpeljavo zaključeno celoto;



vedno ocenjeval šele, ko je poučevanju namenil dovolj ur in s pomočjo povratne
informacije dosegel, da je večina učencev odpravila vrzeli v znanju ter dosegla
načrtovane standarde;

25



imel jasna merila, po katerih ocenjuje, z njimi pa bo seznanil tudi učence in njihove
starše;



posebno pozornost posvetil tudi načinom (gibalni prikazi, ustne predstavitve, pisni
izdelki) in pogostosti ocenjevanja, pri tem pa uporabljal različne vrste ocenjevanja, tako
klasične kot alternativne;



spodbudno posredoval oceno: pohvali in poudari naj predvsem tisto, kar učenci že
obvladajo, opozori naj na pomanjkljivosti in poda usmeritve za izboljšanje;



vključeval učence v proces ocenjevanja (samopreverjanje in samoocenevanje ter
vrstniško preverjanje in ocenjevanje).

Fakultete, ki izobražujejo učitelje, ki poučujejo šport/športno vzgojo, morajo poskrbeti, da bodo
bodoči učitelji dobili v času študija čim več znanja o vodenju pouka (ang. classroom
management) tako pri posameznih aplikativnih predmetih kot pri pedagoški praksi ter se tudi
ocenjevalno opismenili.3 Tisti, ki že poučujejo, pa morajo neprestano kritično razmišljati o
svojih načinih načrtovanja, poučevanja in preverjanja znanja, predvsem pa o ocenjevanju.
Če se ne počutijo dovolj ocenjevalno pismeni, naj se udeležijo seminarjev stalnega
strokovnega spopolnjevanja in posvetov športnih pedagogov, kjer lahko tudi neformalno
razpravljajo s kolegi o tej problematiki. Pri tem naj učitelja vodi misel Strmčnika4, da »posledic
slabega pouka ni mogoče odstraniti z nikakršnim, še tako strogim ocenjevanjem, slabo
ocenjevanje pa marsikdaj izmaliči prednosti dobrega pouka«.
Literatura:
1

Svendsen,

A.

M. (2020). AIESEP

Position

Statement

on

Physical

Education

Assessment.

https://aiesep.org/scientific-meetings/position-statements
2

Hay, P. in Penney, D. (2009). Proposing conditions for assessment efficacy in physical education. European

PhysicalEducation Review, 15(3), 389–405.
3

Starck, J. R., Richards, K. A. R. in O’Neil, K. (2018). A Conceptual Framework for Assessment Literacy:

Opportunities for Physical Education Teacher Education. Quest, 70(4), 519–535.
4

Strmčnik, F. (1987). Sodobna šola v luči učne diferenciacije in individualizacije. Zveza organizacij za tehnično

kulturo Slovenije: Izobraževalna skupnost Slovenije.

26

Namizni tenis pod drevesom

Igre z loparji ali drugimi pripomočki (palicami, kiji), s katerimi udarjamo žogico, so za mlajše
otroke zahteven zalogaj, saj morajo prej obvladati svoje telo na mestu (t. i. stabilnostna
gibanja) in v gibanju (t. i. lokomotorna gibanja) brez uporabe dodatnega pripomočka. Z
otroki začnimo tako, da z loparjem udarjajo milne mehurčke ali žogico, navezano na vrvico,
ki visi z drevesa.
Katarina Bizjak Slanič1, Nina Pavlič2, izr. prof. Miha Marinšek3 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

3

Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta

Različne igre z loparji so zaradi svoje dinamike in radovednosti otrok, kako obvladati žogico
in lopar hkrati, zelo privlačne za otroke.1 Predstavljajo jim poseben izziv, kajti v usvajanje
takšnega gibanja morajo vložiti več časa in napora. Za začetek lahko za najmlajše otroke
27

uporabimo namesto žogic milne mehurčke in ustvarimo igro, nekakšno »predhodnico«
namiznega tenisa. Z nekoliko večjimi otroki pa lahko žogico nalepimo na vrvico, ki jo
obesimo na vejo drevesa, kar nam predstavlja profesorica športne vzgoje Katarina Bizjak
Slanič v reviji Ciciban. Pri tem ima lahko otrok namesto loparja v rokah tudi plastični ali
kartonski krožnik.
Udarce žoge ali žogice vključujejo številni športi (tenis, namizni tenis, badminton in druge
različice teh iger). Zahtevajo, da se v gibanje vključujejo različni deli telesa, njihovo
delovanje pa mora biti med seboj dobro usklajeno2, obenem pa je pomembno dobro vidno
zaznavanje gibanja žogice.3 Prvi gibalni vzorci udarcev se pojavijo že v zgodnjem otroštvu,
ko otrok z različnimi predmeti (lopatko, kartonom) udarja druge predmete. Najprej udarja
mirujoče predmete na tleh, potem pa tudi na višji podlagi (npr. predmet na stolčku, klopci ali
omarici, pri gibalni vadbi pa lahko žogo postavimo tudi na posebno stojalo za žogo). Šele
kasneje, običajno okrog devetega leta starosti, udarja leteče predmete, ki se mu približujejo,
saj mora pri tem gibanju prostorsko dobro zaznavati leteči predmet in oceniti smer ter hitrost
njegovega leta.3
V Sloveniji smo ugotavljali znanje udarca z loparjem v študiji4, v katero smo vključili učence
od prvega do petega razreda5 osnovne šole. Preverjali smo spremembe v različnih gibalnih
spretnostih ravnanj z žogo s sedmimi različnimi nalogami. Učence smo posneli in s pomočjo
vnaprej določenih kazalnikov ocenili dve izvedbi vsake spretnosti.6 Ugotovili smo, da
udarjanji žoge z loparjem in kijem otrokom povzročata večje težave kot druge spretnosti z
žogo.5 Znanje vodenja žoge na mestu, lovljenja žoge in udarca žoge z nogo je v vsakem
razredu konsistentno boljše, saj se s starostjo otrok izboljšujejo njihove gibalne sposobnosti,
zaradi povečevanja števila živčnih nevronov v telesu pa se povečuje tudi število živčnomišičnih povezav, kar posledično pomeni boljšo usklajenost gibanja posameznih delov
telesa.7 Obenem so to spretnosti, s katerimi se pogosto srečujejo pri pouku športa, v različnih
šolskih in društvenih interesnih dejavnostih in med prosto igro. Razlike pri udarcu žoge z
loparjem pa so med razredi manj konsistente (Prikaz 1), obenem pa je znanje tudi pod
pričakovanji6.

28



Tako v prvem razredu le 17 % otrok obvlada udarec z loparjem brez napak, v petem
razredu pa je takih komaj slaba polovica (47 %). Med prvošolci jih kar 51 % gibanja
sploh ne obvlada, med petošolci pa je takih še 18 %.



Med drugošolci in četrtošolci je udarec z loparjem ena najslabše izvedenih nalog v
primerjavi z ostalimi spretnostmi z žogo (poleg udarca žoge s kijem in udarca z nogo).



Največje razlike v obvladovanju gibanja so med drugošolci in tretješolci, tretješolci pa
bolje obvladajo gibanje od četrtošolcev.

Prikaz 1
Obvladovanje udarca žoge z loparjem6

Priznani strokovnjak za gibalni razvoj otrok Robert Malina7 opozarja na nestabilnost učenja
posamezne gibalne spretnosti v obdobju otroštva, saj lahko otroci celo prehajajo iz višje
stopnje obvladanja na nižjo ter spet nazaj na višjo stopnjo, kar je lepo vidno tudi pri naši
skupini otrok v Prikazu 1. Ob pridobivanju velikega števila novih informacij pri zapletenejših,
sestavljenih gibanjih lahko to povzroči informacijsko zmedo in napake v gibanju. Ta koncept
Malina imenuje »povratno prepletanje«, kar pomeni, da ko otrok doseže stopnjo obvladanja
pri eni gibalni nalogi, lahko sočasno učenje drugih gibalnih vzorcev začasno povzroči slabšo
izvedbo gibalnih spretnosti že usvojenega vzorca.
29

Ugotavljamo tudi, da dečki bolje obvladajo udarce z loparji od deklic (Preglednica 1).
Povprečni oceni dečkov (stolpec M) sta, ob upoštevanju starosti otrok, pri obeh nalogah
udarjanja žoge (s kijem in z loparjem) za več kot eno točko višji od ocen deklic, razpršenost
rezultatov (stolpec SD) pa je pri deklicah večja kot pri dečkih, kar kaže na bolj homogeno
(enako) znanje dečkov in nekoliko večje razlike v znanju pri deklicah. Mlajši dečki so bolj
spretni pri obvladovanju žoge kot deklice, razlike pa so predvsem socio-kulturno pogojene,8
saj njihova prosta igra vključuje več gibanj z žogo, pa tudi ponudba interesnih dejavnosti z
žogo in tekmovanj je namenjena predvsem dečkom in ne deklicam.

Predstavljeni rezultati so lahko spodbuda, da otrokom pripravite čim zahtevnejše, sestavljene
naloge, ki se jih ne bodo hitri naveličali. In prav Katarinina žogica na vrvici in lopar sta
primer dobre in zanimive zabave, obenem pa izjemno učinkovite vadbe usklajenosti gibanja
telesa, nadzora žogice, natančnosti in hitrosti odzivanja na vidni znak.

30

31

32

Literatura
1

Kondrič, M. (2003). Igra z loparjem - ustvarjalni dialog z rokami v šoli. Šport/ priloga, 51(4), 3‒6.

2

Gallahue, D. L in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development: Infant, children, adolescent, adults

(6th edition). McGraw-Hill Companies, Inc.
3

Haywood, K. M. in Getchell, N. (2009). Life span motor development (5th edition). Human Kinetics.

4

Marinšek, M., Bedenik K. in Kovač, M. (2023). Psychometric proprieties of the Slovenian version of the Test of

Gross Motor Development–3. Journal of motor learning and development,
https://journals.humankinetics.com/view/journals/jmld/aop/jmld.2022-0055/jmld.20220055.xml?content=abstract, DOI: 10.1123/jmld.2022-0055.
5

Pavlič, N., Kovač, M. in Marinšek, M. (2022). Spremembe v gibalnih spretnostih ravnanja z žogo učencev in

učenk od 1. do 5. razreda osnovne šole. V Kovač, M., Plavčak, M. in Dobovičnik, L. (ur.). Zbornik 35.
strokovnega in znanstvenega posveta športnih pedagogov, str. 98-110.
https://www.zdsps.si/images/zbornik/35zbornik.pdf.
6

Pavlič, N. (2022). Usvojenost gibalnih spretnosti obvladovanja predmetov učencev in učenk od 1. do 5. razreda

osnovne šole s sklopom merskih nalog TGMD-3. Magistrsko delo. Ljubljana, Fakulteta za
šport. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=143212.
7

Malina, R. (2004). Motor Development during Infancy and Early Childhood: Overview and Suggested

Directions for Research. International Journal of Sport and Health Science, 2(1), 50–66.
8

Bardid, F., Huyben, F., Lenoir, M., Seghers, J., De Martelaer, K., Goodway, J. D. in Deconinck, F. J. A.

(2016). Assessing fundamental motor skills in Belgian children aged 3-8 years highlights differences to US
reference sample. Acta Paediatrica, 105(6), 281–290. https://doi:10.1111/apa.13380

33

Dogodivščine v naravi

Če se le da, naj bo vsak dan namenjen dogodivščinam v naravi. Pri tem pa naj se otrok
spremeni v pustolovca, ki raziskuje okolico in premaguje ovire s hojo, plezanjem, skakanjem
in iskanjem različnih predmetov in pojavov.
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Besedo dogodivščina Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje kot nenavaden, zanimiv,
vznemirljiv doživljaj. Sopomenka je tudi pustolovščina. Slišati je zanimivo! Zato naj bo vsak
vaš počitniško-poletni izlet posebna dogodivščina za otroka. Z njimi bomo prebudili otrokov
pustolovski duh. Pustite otroku, da spoznava naravo tudi tako, da prisluhne njenim glasovom
(ptičjemu petju, šumenju vetra v drevesnih krošnjah, lomljenju vejic pod stopali, žuborenju

34

potoka ali celo bučanju slapa …), začuti različne podlage (naj prečka potok, hodi po odpadlih
iglicah ali z mahom poraslimi kamni), preizkusi svoje plezalne spretnosti s plezanjem na
drevesa in večje skale, išče največje predmete (luknje, skale, kamne, drevesa …) in najmanjše
živali (gosenice, črve, hrošče …), iz naravnih materialov izdela različne skulpture (kamnite
možice, lesena zatočišča iz palic, delfine iz smrekovih storžev …) in mogoče začini svojo
malico tudi s katero od divjih travniških ali gozdnih rastlin (kislico, gozdno deteljico …).
Pri tem ne pozabite: izzivi so začimba našega življenja, doživljanje narave pa je lahko naša
največja pustolovščina. Za našim obiskom mora ostati narava čista, naše opazovanje in gibanje
v naravi pa mora vključevati tudi spoštovanje vsega, kar nam ponuja.

35

36

37

Hokej na mizi

Hokej na ledu je ena od popularnejših slovenskih moštvenih iger. Kdo ne pozna Anžeta
Kopitarja, našega najuspešnejšega hokejista in klasičnih dvobojev dveh moštev iz Ljubljane
ter Jesenic? Poznamo tudi inline hokej, hokej na travi in njegovo zimsko različico dvoranski
hokej. Kaj pa hokej na mizi? Preizkusite se v »novi« igri, namenjeni razvijanju natančnosti
in taktičnega mišljenja.
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Vsi verjetno poznamo hokej na ledu, našega vrhunskega hokejista Anžeta Kopitarja in klasičnih
dvobojev dveh moštev iz Ljubljane ter Jesenic. Igrajo ga tako moški kot ženske. Hokej na ledu,

38

ki je pri nas precej popularen v zimskem času že skoraj sto let, pa ni edina igra s palico in
posebnim gumijastim ploščkom, ki mu rečemo tudi pak. Poznamo tudi inline hokej, različico
hokeja na ledu. Posebej v Prekmurju je popularen hokej na travi in njegova zimska različica
dvoranski hokej. Pri obeh igrah igralci ali igralke uporabljajo palico in namesto ploščka žogico.
Kaj pa hokej na mizi? Preizkusite se v »novi« igri, namenjeni razvijanju natančnosti in
taktičnega mišljenja, ki jo je pripravila Katarina Bizjak Slanič, profesorica športne vzgoje za
bralce revije Ciciban. Namesto ograde, ki jo mora imeti vsako drsališče, na katerem igrajo
hokej, uporabimo knjige. Palica je škatla za papirnate robčke, plošček pa pokrov za kozarce, v
katere vlagamo zelenjavo ali pa so namenjeni marmeladi oziroma kompotu.
Otroci igrajo v parih, v vsakem paru sta igralca vsak na svoji strani mize. Otroka, ki sta v paru,
med seboj tekmujeta, kdo bo prvi zadel deset (lahko tudi manj ali več) golov. Pri tem je
pomembna natančnost udarca, ki je odvisna od smeri udarca in sile, s katero mora otrok udariti
pokrovček. Igra ne razvija le natančnosti, temveč tudi hitrost odzivanja na vidni znak in taktično
razmišljanje, saj je treba ugotoviti šibko točko nasprotnika. Otroci, ki obkrožajo igralca, lahko
navijajo in tako spodbujajo igralca. Naredite lahko pravi turnir, kjer igra vsak z vsakim. Igra je
zanimiva za vso družino, posebej če vlogo Anžeta Kopitarja prevzame kar babica.

39

40

41

42