Junak Marko.
JLinka, bunka podkovač po naklu, tinka, bunka, da odmeva kladvo črez tri gore, tri zelene gore. Jase Marko po prisojnem bregu, jase šarca, starega pajdaša. Kleplje rahlo šareč zemljo skalno, kleplje rahlo, so mu bose noge. Je izgubil podkve v ljutem diru, ko podil je Marko z buzdovanom po ravnini zbegane Turčine. Brusil podkve je ob pale vrage in izbrusil vse ob mrtvih vragih. Čuje Marko, kako tinka, bunka podkovač po naklu z glasnim kladvom, pa pogladi šarcu dolgo grivo, pa pogladi šarcu vrat široki in zavrisne, da gre črez planino: „Ajdva, šareč, iskat trših podkev!"
„Čile noge, vidiš, ima šareč,
čile, jake noge, a so bose;
daj, podkuj ga s trdim ruskim jeklom,
pol dne kuj in bij mi vsako podkev,
evo, zlata žoltega za vsako!"
Ljubljanski Zvon" 2. XXV. 1906.                                                                                         5
66                                     Rudolf Maister: Junak Marko.
„„Kaj ti pravim, kraljeviče Marko! Nimam jekla, niti ne železa. Črez tri dole, tri srebrne vode" moraš, Marko, k sosedpodkovaču. Ta podkuje Šarca z ruskim jeklom.""
„Oj, ne more se mi tako daleč! —
Vreba name stotina Turčinov,
vreba name, oj, na glavo mojo!
Pošlo morda bi Turčinom jelo,
pošla bi jim bela studenčica,
če ne dojde kmalu Marko s šarcem.
A ti jekla nimaš, ni železa,
pa podkuj mi šarca s suhim zlatom."
In odpaše Marko težko torbo, da kovaču dvesto žoltih zlatov, da izkuje iz njih podkve šarcu.
Tinka, bunka podkovač po naklu, tinka, bunka, da odmeva  kladvo črez tri gore, tri zelene gore. Zableste se težke zlate podkve, zableste se šarcu na kopitih . . .
„„Kaj ti pravim, kraljeviče Marko! Videli kov bodo zlato Turki, razkovali v črni noči šarca, nesli zlato v beli zori pašam.""
„Prsi le je videl moje Turčin, videl čelo moje, šarca glavo! Nikdar pa ni videl podkev šarca in ne bode nikdar jih nikoli!"
Pa zasuče buzdovan nad glavo, brusi šareč zlate podkve v diru . . .
Rudolf Maister.