NOVI  PREVOD  »PONIŽANIH  IN  RAZŽALJENIH«
Prvi prevod Ponižanih in razžaljenih je izšel pred več kakor petdesetimi leti* in sodi že v območje literarne zgodovine. Bil je drugi knjižni prevod Dostojevskega v slovenščino. Z njim se je pričel širok prodor Dostojevskega med slovenske bralce. Delo je bilo zavoljo preprostosti in nezahtev-nosti primerno, da uvede slovenskega bralca, ki je bil dotlej vajen le romanov z zunanjimi zapletlljaji, v psihološko poglobljeni svet del Dostojevskega. Svojo nalogo je dostojno opravilo in njegov naslov je postal obči pesniški naziv za proletarski razred.
Dandanes je ta prevod že zastareli in zategadelj neprimeren za ponatis v zbranih delih Dostojevskega, ki jih je ob petdnsedemdesetletnici pisateljeve smrti začela izdajati Državna založba Slovenije. Nujen je bil nov prevod. Če pa hočemo novi prevod** pravilno oceniti in dokazati njegovo upravičenost, ga moramo primerjati s prejšnjim. Ker Levstikov prevod še ni bil natančneje pregledan in ocenjen, se bomo nekoliko dlje pomudili ob njem.
Za primerjavo z izvirnikom mi je služilo besedilo romana v knjigi: •i*. M. ^ocToeBCKiiH, Co6panii6 coinHeniiir III. rocy;;apcTBeHHoe H3,T;aTe.itCTE0 sjfloace-CTBeHnoii jiiiTepaTjpti. MocKBa 195().
Prvi prevod Ponižanih in razžaljenih je nastal v času, ko je Levstik s pre-t^ajanjem komaj začel. Tedaj je bilo težišče njegovega ustvarjanja v izvirnem delu. Prevajanju še ni posvečal potrebne pažnje. Ni imel teoretičnega znanja, pa tudi izkušnje še ni imel. Sam je o tem času izjavil naslednjo: »Ker sem ... videl, da more spreten in delaven prevajalec kdaj pa kdaj nekaj zaslužiti, sem si že zgodaj skušal s prevodi ustvariti skromno gmotno podlago za izvirno delo. Prve knjige, ki sem jih želel prevesti, sem založnikom sam ponudil, to pa ne glede na svoj lastni okus in simpatijo'. Izbiral sem kar moči debele .špehe', kajti velik obseg je pomenil obilen honorar« (Prijatelj 1940, str. 156). Ta izjava je slej ko prej pretirana. Res pa je, da si Levstik v tem času še ni izdelal prevajalske metode. Nedvomno je tudi v dela Dostojevskega vlagal več pažnje, kot se mu zdi to potrebno priznati, saj mu je bili Dostojevski takrat eden najljubših pisateljev. V zrelih letih Levstik ni bil več zadovoljen z mladostnimi prevodi in je nekatera dela prevedel vnovič (prim. Borko; Jezik in slovstvo III, str. 369).
Sodobna kritika ni Levstikovemu prevodu posvetila posebne pozornosti. Slovencev ocenjevalec je pripomnil le, da je prevod »dober« (S 1907, št. 209). V Ljubljanskem Zvonu pa se je poročevalec obregnil ob malomarnost korektorjev: »Ko knjigo odpreš in jo prelistaš natančneje, vidiš takoj, da je samo prof. Debevca ... uvod užival blagodejni vpliv korekture. Delo samo je od kraja do konca nepopravljeno in mrgoli napak, ki tu in tam naravnost obračajo zmiscl teksta«  (LZ 1907,, str. 634). Res je v knjigi obilo napak. Naj za primer
* Ponižani in razžaljeni. Roman v štirih delih in z epilogom. Ruski spisal F. M. Dostojevskij. Poslovenil Vladimir Levstik. Založila Katoliška bukvama v Ljubljani. Tiskala tiskarna Katol. tisk. društva v Postojni. 1907. (III) + XXIII + 501 str. 8°. (Leposlovna knjižnica IV.)
** F. M. Dostojevski: Ponižani in razžaljeni. Roman v štirih delih z epilogom. Prevedel Severin Šali. (SpremnO' besedo napisal dr. Bratko Kreft.) Založila Državna založba Slovenije. (Tiskala tiskarna ČZP »Ljudske pravice« v Ljubljani.) Ljubljana 1958. 435 -|- (I) str. 8" (Izbrana dela F. M. Dostojevskega.)
2i-                                                            371
navedem le nekaj tiskarskih škratov: strani (str. 34) — prav: stvari, zazijala (str. 63) — zasijala, drugi (str. 159) — dragi, njegovega (str. 298) — novega, podrla (str. 330) — prodrla, presumljiv, kakor pogled oslice (str. 366) — pre-sunijiv, kakor pogled orlice, suniš (str. 396) — sumiš. Tudi nekatera imena so napačna: Somoooisova (str. 36) — Lomonosova, Seribejeve (str. 69) — Scribejeve.
Knjiga je tudi bogata napak, ki jih ni zagrešil stavec. Ne obiluje le besed in oblik, ki niso v skladu s sedanjim pravopisom in ki so bile tedaj pravilne, ampak je v njej najti tudi za oni čas čudne izraze in zveze (n. pr. tembolj, čim; obstati kakor obkopan; raz videvati — za uvidevati; pojutrajšnjem). Mnogo je stavkov z glagolom na koncu. Tudi ruski izrazi in zveze so zašli vmes: mraz je... začel ščipati za nos (str. 4), k vam na celi večer (str. 158), se opravičim v vsem (str. 265), izmislica (str. 272), nekaj minut mi vsi nismo izpregt)-roTili (str. 285) itd.
Za pravilno presojo Levstikovega odnosa do originada bi potrebovali ono rusko izdajo Ponižanih in razžaljenih, ki jo je imel Levstik pri prevajanju v rokah. V primeri z zgoraj navedeno^ izdajo so nekateri odstavki v Levstikovem prevodu razdeljeni na dva manjša. Tudi prenekateri stavek je izpuščen. Marsikaj je tu odvisno od različne redakcije originala. Nekaj črt v Levstikovem prevodu pa posega globlje v delo. Tako' je na str. 364 izpuščena zgodba o pariškem norcu, ki se je gol razkazoval ljudem. Zaradi tega je tudi na str, 375 med stavkoma »...niti sramovali se me niste... Niste me smatrali...« izpuščeno: >Res ste bili podobni tistemu norcu v plašču.€ (Navajam Šailijev prevod namesto originala).
Na str. 365 med »Bila je krasotica prve vrste. Njen pogled...« manjka: 3>.,. kakšno poprsje, kakšna drža, kakšna hoja!«
Na str. 366 med »...na njo edino se je mogla popolnoma zanesti. Naj.sd-nejše, najpreumljivcjše ...« manjka: ». .. .saj je tudi sama sodelovala pri stvari — kako, bom sedaj zamolčal. Ta moja gospa je bila utelešena pohota, sam markiz de Sade bi lahko bil njen učenec«
Na str. 367 med »... to je bila glavna lastnost rn najznačilnejša poteza te ljubezni. Cez leto dni' me je...« manjka: »Da, ta ženska je bila sam utelešen hudič, toda nepremagljivo očarljiv. Se sedaj se je spominjam samo z navdušenjem. V ognju najbolj razbuhtelih naslad se je nenadoma zakrohotala kot pobesnela,  in  jaz sem  razumel, docela razumel  to  krohotanje  in se režal še
sam.....'ie   danes   mi   zastane  dih.   če  se  le  spomnim,   čeprav   je   minilo   že
dokaj let.«
To okrajšave posegajo v moralno kočljiva mesta. Vendar ne puščajo v besedilu bistvenih vrzeli, le značaj Valkovskega je z njimi nekoliko omiljen. Nedvomno so bila omenjena mesta črtana na zahtevo katoliške založbe.
Dandanes zahtevamo od prevoda, da točno posname snov in idejnost izvirnika, da ne krajša, ne dodaja in ne izpreminja. Prav tako želimo, da .se koilikor mogoče približa stilu prevajanega pisatelja. Da bi dosegli ta namen, ubirajo prevajalci dve poti: nekateri se zvesto drže izvirnega teksta in ga od besede do besede prenašajo' v svoj jezik, drugi slede predvsem smislu izvirnika ter ga oblikujejo v duhu svoje materinšoine. Vendar bi dosledna uporaba prve ali druge metode ne obrodila pravega sadu. Srednja pot s potrebnim občutjem za obliko izvirnika je gotovo najprimernejša.
372
Oglejmo si, kako sta slovenska prevajalca Ponižanih in razžaljenih presajala besedilo Dostojevskega v slovenski jezik in koliko jima je uspello približati se izvirniku. Vzemimo kar poljuben krajši odstavek:
Levstik: »Odprla so se vrata in na pragu se je prikazal sam knez Valkovskij  v  svoji  lastni osebi.
Poineril nas je z naglim, pozornim pogledom. Po tem pogledu še ni bilo jnogoče sklepati, je li prišel kot sovražnik ali kot prijatelj. Popisati pa hočem natančneje njegovo zunanjost, ki se mi je ta večer zazdela posebno nenavadna« (str.  147).
Šali: »Vrata so se odprla in na pragu se je pojavil sam knez Valkovski.
Knez je nas premeril z bistrim, pozornim pogledom. VendaT iz tega pogleda še ni bilo mogoče sklepati, ali je prišel kot sovražnik ali kot prijatelj. Toda naj, opišem poidrobno njegovo vnanjost. Ta večer me je Valkovski še poiscbno presenetil«  (str. 116—7).
Izvirnik: »^sept OTBopn.;iacii, h na nopore aBn.nca caii KHasB Ba.iKOBCKHii CBoeio co6c'rBeiiuoio oco6ok).
Oii 0KiiHyji Hac fiuCTpuM, BHHMaTe.ii.Hi,iM B3^JIH;^0M. IIo 3T0My B8rjiafly eme He.itaa 6bijio yra/i,aTE: asnjica oh sparoM n.iii 3pyroM? Ho oiiHray no;^po6HO ero HapyacHOCTi,. B 3T0T Be^iep on ocoSeiiHO nopasivi .•»lena«   (str. 110).
Na prvi pogled se nam. zdi, da sta se prevajalca zvesto oklepala izvirnika. Toda metoda enega je pač nekoliko različna od metode drugega. Levstik v začetku začuda verno sledi izvirniku in zvesto prevaja skoraj odvisni pri-stavek: »v svoji lastni osebi«. Po tej natančnosti pa nas ob koncu odstavka nenadoma preseneti in poveže zadnja stavka. S tem je omejil začudujočo po-javo kneza Valkovskega na njegovo zunanjost. Vendar je Valkovski ta večer presenetil pripovedovalca tudi drugače, ne le s svojo vnanjostjo. Tako je Levstik s posegoim \ sintakso do neke mere izpremenil tudi pomen.
Šaili zvesto sledi izvirniku. Že na začetku ima enak besedni red. kakor Dostojevski: »Vrata so se odprla.« Tudi izraze posnema kar najbolj po izvirniku: se je pojavil — hbhjich, bistrim — diMCTpuai. Vendar pri tem pazi. da zvene stavki slovensko. Če je potreba, prilagodi stavčno obliko slovenskemu 7iačinu izražanja (primerjaj tretji stavek). Dostojevski se izraža kratko in jedrnato. Ta ton se je posrečil tudi Šaliju. Ker bi rečenica »v svoji lastni osebi« v slovenščini motila to zgoščenost, jO' je izpustil. Pri vnašanju knezovega imena v stavke, kjer je v ruščini osebni zaimek, pa ni ravnal tako uspešno. Res je prvi navedeni odstavek zaključek nekega poglavja, drugi pa začetek nasled-Tijega, toda Dostojevski rad neposredno prehaja iz enega poglavja v drugo. Šali je s tem, da je drugi odstavek začel »Knez je nas premeril...«, porušil to neposrednost.
Podoba, ki smo jo dobili s primerjanjem tega skromnega odstavka, velja v bistvu za celotna prevoda. Levstikova nestalna metoda, ki niha od pedant-skega posnemanja do prave malomarnosti, se nam ob drugih primerili še jasneje pokaže. Šalijev način pa je vestno prestavljanje ruskega besedila z očitnim prizadevanjem po lepi slovenski obliki. Ni pa pri tem vselej enako uspešen.
Naj navedem še en primer, ki bo nazorno pokazal. razliko med obema prevodoma:
Leostik: »Najpriprostejša razlaga je ta, da ste izpili skoro dve steklenici in postali — pijani.« —  »Da sem  pijan! Tudi to'je mogoče...«   (Str. 364.)
373
Šali: »Predvsem pa, izpili ste skoraj dve steklenici in... ste vinjeni.« — ^Recite kar naravnost: pijan. MogK>če. ,Vinjeni!' — to je rahločiitneje povedano, kakor ,pijan'. O, kako čudovito rahločutni ste!«  (Str. 288.)
Levstik je niansiranjc izrazov .vinjen' — ,pijao' enostavno izpustil. S lem pa je zabrisal ostro razliko med pripovedovalcem in knezom, ki je osnova desetega poglavja v tretjem delu: knez je g^rob in vulgaren, Vanja pa takten vkljub silni jezi.
Zaradi tesne naslonitve na izvirnik je v Šalijevem prevodu precej nerodnosti: »Vem, kako sem ga bodril z anekdotami o generalu Sumarokovu in kako so Dcržavinu poslali tobačnico. ,.« (str. 32) se lahko razume, da ve, kako ga je bodril in tudi kakO' so Deržavinu poslali tobačnico. »...do pike tako, kar se po navadi dogaja« (str. 54) — kakor se dogaja. »... in ni umaknila oči z mene (str. 34) — pogleda. ». .. gledala je v moje ustnice...« (str. 34) — tu je predlog odveč. »Morda ti bo boig zdravje poslal« (str. 43) — glagol na koncu stavka! »Če ste se zagledali pozorneje...« (str. 117) zveni v slovenščini čudno. »Mar je vredno ceremoniti se z njo...« (str. 224) je nenavadno. »In kdaj sploh ga bom še lahko dala...« (str. 275) — šele. »Jaz sem te sanjal...« (str. 376) — sanjal o tehi. »... da bom vreden vaju oheh«. (str. 57) — da vaju bom vreden; oba je tu odveč, ker imamo dvojino.
Dostojevski daje misli svojih oseb vselej v narekovaj. Šali ponekod te narekovaje opušča. Na str. 283 misel: »Sicer pa tudi on potrebuje mene.« Na str. 285; »Nekolikanj je dobro, ker je pijan,« sem si mislil, »pijanec se vedno razklepeta.« Če nareko^-aje opustimo, je to povsem drugačen stilni prijem, kakor ga je uporabljal Dostojevski.
Nedosleden je prevajalec v pisanju imen. Če piše n. pr. Smitli v angleški obliki, čeprav je pri Dostojevskem ta priimek porušen, bi moral pisati tudi Nelli. Čudno zveni sklanjatev tega imena: »Hotel sem še vprašati Ve/o to in ono...« (str. 231). Dostojevski ga ne sklanja. Šali tudi piše po eni strani Aljoša, po drugi pa Katarina Fedorovna. Če v prvem slučaju upošteva v pisavi ruski »jo«, potem bi moral storiti enako v drugem primeru.
Ker urednikov komentar obravnava bolj splošne probleme v zvezi z celotnim deloon, v romanu pa je precej imen in pojmov, ki zahtevajo posebne razlage, se je prevajalec lotil pomembne naloge, oskrbeti tekst z opombami. Pri tem pa je obtičal na pol poti. Kot podlaga za opombe so mu služili komentarji v ruski izdaji zbranih del Dostojevskega, ki pa jih je nepopolno izčrpal. Prav tako ni pomislil, da bi bilo potrebno slovenskemu bralcu pojasniti nekatera ruska imena, ki jih ruski komentar ne upošteva. Pri nas je E. T. A. Hoffman, ki mu je Šali posvetil opombo na str. 9, nedvomno bolj znan, kakor n. pr. Sumaiokov ali Deržavin.
Končnoi naj se še ustavim ob tiskovnih napakah, ki jih tudi v Šalijevem prevodu ne manjka: zamrmral (str. 13) — zamrnirali; obsojate (str. 54) — obsojajte; grofica (str. 75) — grofico; ... na divan. Jaz ravnam... (str. 175) — ...na divan. >Jaz ravnam...; preživelia (str. 195) — preživela; saj (str. 213) — naj; poslušait (str. 283) — poslušati; od tistega dne (str. 312) — do tistega dne; zavzila (str. 352) — zavpila; ura, ka je mamica (str. 371) — ko je mamica; katerih so ne bi smeli (str. 389) — katerih se ne bi smeli.
Jože  Koruza
374