Slovenski 10
YU-ISSN-0350-46907 Letnik XCV - Leto 1993
LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM
Slovenski
čebelar	Št.	10	1.	oktober	letnik	95
VSEBINA
Janez Mihelič: Uvodnik .................... 257
Janez Mihelič: Vtisi s prvega mednarodnega srečanja slovaških	čebelarjev........... 258
Pavle Zdešar: Čebelarjeva opravila v oktobru ..................................... 263
TRŽENJE V ČEBELARSTVU Milan Meglič: Kaj potrebujemo slovenski čebelarji za uspešno prodajo čebeljih pridelkov?................................. 264
BOLEZNI ČEBEL
Jurij Senegačnik: Močan izbruh hude gnilobe v Franciji in njeno zatiranje ........ 266
IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV
Lojze Ličen: Delo krepi in uči! ........... 268
Ivan Krajnc: Prezimovanje čebel z odprto
podnico v nakladnih panjih ................ 268
Mojca Sušnik: Univerzalni mešalniki in
njihova uporaba............................ 270
Stane Sajevec: Naravna čebelja gnezda 270
IZ TUJE LITERATURE
F.K. Tiesler: Odbira za manjšo rojivost 271 Franc Bandat: Fototaktična metoda predelave melicitoznega medu ................... 272
Mateja Leskovar: Drobtinice iz sveta ...... 274
Ivan Krajnc: Čebelarstvo na Norveškem 275 Marija Stanonik: Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture ................ 277
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Franci Marolt: Delovanje osnovnošolskih kroižkov v Sevnici, Boštanju in Radečah v minulem šolskem letu .................... 282
OSMRTNICE MALI OGLASI OBVESTILA
CONTENTS
Janez Mihelič: Editoral ................. 257
Janez Mihelič: Impressions from the international beekeepers meating in Bratislava ............................... 258
Pavle Zdešar: Beekeepers occupations in October................................... 263
MARCETING AND BEEKEEPING
Milan Meglič: What Slovenian beekeepers
neads for successful sell	at	a p	rofit?  264
BEE DISEASES
Jurij Senegačnik: In France a big problem in the present time is appearance of American foul brood .................... 266
OUR BEEKEEPERS EXPERIENCES
Lojze Ličen: Work is good knowladge ..... 268
Ivan Krajnc: Wintering of bees in a hives .
with open botten board .................. 268
Mojca Sušnik: Universal mixers and their
use...................................... 270
Stane Sajevec: Natural bee	nests  270
FROM THE STRANGE NEWSPAPERS F.K. Tiesler: Selection for a swarming bee
families ................................ 271
Franc Bandt: Fototactic metod for transforming a melicitozis honey	.......... 272
Mateja Leskovar: Small news from the
world ................................... 274
Ivan Krajnc: Beekeeping in	Norwey  275
HISTORY OF SLOVENE BEEKEEPING Marija Stanonik: Bee generous companion of Slovene culture........................ 277
FROM THE SOCIETY LIFE Franci Marolt: Work of young beekeepers in Sevnica Boštajn and Radeče region in a last year ............................. 282
OBITUARIES
SMALL ADVERTISEMENTS NOTICE
Slika na naslovni strani:
Urednica kmetijskih nasvetov na Radiu Slovenija ga. Ivanka Polanec snema razgovor o letošnji čebelarski sezoni z našim znanim čebelarjem praktikom in prevažalcem Stanetom Smrajcem iz Ljubljane, pred njegovim vlačilcem na kostanjevi paši v Besnici.
'* i >
»- ’ *■ <£* ' $
Star čebelnjak v vasi Močilno nad Radečami.
UVODNIK
Verjetno je večina čebelarjev septembra že dokrmila čebele z zimsko zalogo. V zadnje količine, ki jih boste dodali oktobra, pa lahko dodate tudi naravna sredstva proti nosemi, izvlečke česna, pelina, rmana pa tudi manjša količina vinskega ali jabolčnega kisa v klaji oziroma raztopini bo ugodno delovala in preprečevala razvoj noseme, čebele pa bodo pri invertiranju sladkorja tudi manj obremenjene. Ko pišem te vrstice, torej v začetku septembra, je narava že dobila jesenske barve in tudi temperature so občutno padle. Barve so predvsem posledica suše, ki je precej prizadela rastlinstvo.
September je tudi mesec različnih prireditev. Tako bo letos na Kitajskem svetovni čebelarski kongres Apimondie, na njem pa bo kot stalna članica sprejeta v članstvo tudi Slovenija. Tako bomo dobili možnost za tesnejše sodelovanje z Apimondio in za predstavitev Slovenije kot čebelarske dežele. Ob tej priložnosti bo ob finančni pomoči ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano - seveda se jim za to zahvaljujemo -na kongres odpotovala tudi naša tričlanska delegacija. V njej bosta predstavnika Zveze in Kmetijskega inštituta Slovenije. Poleg predstavnikov čebelarjev se bo kongresa udeležila še dvočlanska veterinarska delegacija, tako da se bo to poznalo tudi pri posodabljanju dela naše veterinarske službe. Na nujnost naše predstavitve svetu kaže zlasti dogodek z avgustovskega srečanja s slovaškimi čebelarji. Tedaj so nam člani čebelarske delegacije iz Romunije pojasnjevali, da kupujejo kranjske matice v okolici Vidma v Italiji, niso pa vedeli, da je Slovenija najčistejši rezervat kranjske čebele. To našo napako iz preteklosti, torej preveliko zaprtost, katere posledica je slaba gospodarska povezanost, moramo skušati popraviti. To velja tudi za naš med, saj ima glede na kakovost v svetu le malo tekmecev.
V	zvezi s trženjem medu naj vas opozorim na prizadevanje zveze, da bi za čebelarje prek posrednikov organizirala čim cenejši nakup sladkorja, kozarcev in nalepk. Pripravljamo tudi reklamni plakat za propagiranje medu. V prihodnje bomo morali ponudbo še razširiti,
predvsem ponudbo nalepk, saj jih veliko želi tudi nalepke za medeno žganje, polkilogramske kozarce, medico itd. Kozarci, ki so zdaj v prodaji, so zelo lepo oblikovani, uvozili pa smo jih iz Slovaške. Zato čebelarje pozivamo, naj pri naših prodajalcih kupujejo enotna embalažo, saj bodo s tem pomagali tudi Zvezi, da bo lahko bolje delovala.
Tudi z zaščitno znamko slovenskega medu boste povečali prodajo medu. To nam dokazujejo domala vsakodnevni obiski čebelarjev, ki jo že uporabljajo. Vsi se strinjajo, da kupci raje posegajo po medu z zaščitno znamko slovenskega medu. Čeprav je cena za analizo medu (8.800 SIT) za čebelarje ljubitelje razmeroma visoka, pa mislim, da bi z mešanjem medu več čebelarjev lahko premagali tudi to oviro. Zato poizkusite uporabiti zaščitno znamko in prepričali se boste. Tudi podjetje Medex je že začelo odkupovati nekatere vrste medu, predvsem hojevega po 280 SIT za kg in smrekovega po 250 SIT za kg. Odkupili bodo tudi nekaj akacijevega in kostanjevega medu po 150 SIT za kg kar je zelo nizka cena. V omejenem obsegu med odkupuje tudi Čebelarstvo Polhov Gradec (gospa Malči Božnar).
Pri prodaji medu na domu pa so cene za zdaj še nespremenjene. Cvetlični med prodajajo po 300 do 350 SIT, hojevega po 500 SIT, gozdnega pa po 350 do 400 SIT za kilogram.
Na trgu v Ljubljani so cene medu poskočile. Hoja je po 600 SIT, gozdni po 500, kostanj in akacija po 400 in cvetlični po 350 SIT za kilogram.
Pri prodaji medu na domu pa svoje kupce vedno poučite, da kakovosten in naraven med po nekem času kristalizira, saj boste s tem preprečili, da bi vam kupec zaradi tega pojava delal slabo reklamo, češ - glej ga, v med je vmešal ali dodal sladkor. Poučite jih tudi, kako kristaliziran med pravilno utekočinimo, saj boste s tem obdržali marsikatero stranko.
Vsem skupaj lep pozdrav in veliko uspeha,
urednik prof. Janez Mihelič
VTISI S PRVEGA MEDNARODNEGA SREČANJA SLOVAŠKIH ČEBELARJEV
prof. JANEZ MIHELIČ
Slovenski čebelarji zadnje čase spet ob-	letih. To seveda ni bilo dobro, zlasti ne za
navijamo stike s čebelarji iz sosednjih de-	gospodarstvo, saj tako majhno deželo, kot
žel, zanemarjene zlasti v zadnjih desetih	je naša nova država, ljudje po svetu slabo
Slovaški čebelarji in gostje na otvoritvi srečanja.
poznajo. Zato je še pomembneje, da se svetu predstavimo in pokažemo tudi naše dosežke.
S predsednikom Zveze inž. Skokom sva se zato na povabilo Slovaške čebelarske zveze in predsednika inž. Vita Bažanyja udeležila njihovega prvega čebelarskega srečanja in posvetovanja z naslovom Čebelarski dnevi 1993 v kraju Kralovej pri Senci v bližini Bratislave.
Za boljše razumevanje naj najprej opišem vzdušje na prireditvi in prostor, v katerem je to srečanje potekalo. Pred več kakor 70 leti so slovaški čebelarji, pravzaprav njihova čebelarska zveza, dobili v omenjenem kraju v last nekaj hektarjev velik prostor. Na tem zemljišču je tedaj štirideset najvidnejših čebelarjev zasadilo štirideset lip. Na vsaki lipi je lesena ploščica z imenom darovalca. V okolici lip so čebelarji počasi začeli graditi posamezne objekte, med njimi tudi paviljon za staro čebelarsko orodje in literaturo. V njem so zelo zanimivi primerki, stari tudi do tristo let. Paviljon s predavalnico, sejno dvorano in ležišči za petdeset gostov ali tečajnikov so letos obnovili. V parku, imenovanem Skan-sen, je nešteto lesenih figur, izrezljanih iz kosov debel, v katerih so živele čebele. V posebnih paviljonih, pokritih z opeko, je prikazana zgodovina panja od koša ali dupla do sodobnih panjev. V parku so tudi velika predavalnica na prostem za več kot 300 poslušalcev, prenovljena upravna stavba in gospodarsko poslopje, ki so ga v
Polnilnica medu Slovaške zveze čebelarjev.
zadnjih dveh letih znova usposobili za gospodarsko dejavnost.
Z eno besedo, lahko jim zavidamo, saj imajo čudovito čebelarsko središče, ki so jim ga zapustili predniki. Tega so se po padcu komunizma zavedli tudi sami, vsaj tako kažejo predvsem obnovitvena dela. Poleg parka je tudi velika drevesnica medo-vitih in drugih rastlin. Na srečanje so organizatorji vabili čebelarske delegacije iz več držav, prireditve pa so se udeležile delegacije iz Romunije, Poljske, Hrvaške in Slove-
inž. Vit. Bažany je imel pozdravni govor na otvoritvi.
Sodobni slovaški panji so z zelo debelimi stenami in so nakladalnega tipa. Panji so razstavljeni pred čebelarskim muzejem.
nije. Za člane delegacij je ves čas skrbel nadvse ljubeznivi tajnik Slovaške zveze čebelarjev inž. Marian Kandrik. Razkazal nam je Skansen in predstavil načrte za naprej. Med drugim nameravajo zgraditi s steklom zaprt objekt za nekatere razstavne predmete, ki so zdaj na prostem ali pod zasilno streho. Na vsakem koraku pa je videti, da ima država veliko razumevanje za obnovo tega objekta.
Prireditev se je začela s strokovnim posvetovanjem v senci starodavnih lip. Prvi je več kakor štiristo čebelarjem in gostom spregovoril predsednik Slovaške zveze čebelarjev inž. Vit Bažany. Izrazil je veliko zadovoljstvo, ker se je njihovega prvega posvetovanja udeležilo veliko čebelarjev iz
Stari panji v parku so oblikovani v različnih podobah.
vseh krajev Slovaške. To bo po njegovem spodbuda, da bo prireditev postala tradicionalna. Čebelarji so tako dva dni poslušali predavanja, na stojnicah v parku so nakupovali čebelarsko opremo, pa tudi medice ni primanjkovalo. Predsednik je nato opisal zdajšnje čebelarske razmere v njihovi novi državi Slovaški. V zvezo je vključenih
27.000 čebelarjev in imajo približno
360.000 panjev. Pred pojavom varoze pa je bilo 35.000 čebelarjev, ki so imeli
470.000 panjev. Zaradi varoze in delno tudi zaradi ekonomskih razlogov, zlasti padanja cen medu na svetovnem trgu, se je število panjev v nekaj letih, kljub izdatni pomoči države, zmanjšalo za 110.000, za vsak panj dobi čebelarska zveza 35 slovaških
Vse delegacije je sprejel v upravni zgradbi tudi predsednik inž. Bažany.
Lepo oblikovani modeli iz medenega testa, za kar so Slovakinje prave mojstrice.
kron (skoraj dve nemški marki) subvencije, sedem jih obdrži za svojo dejavnost, ostanek pa nakaže čebelarjem. Denar, ki ga dobi čebelar, je ekološki denar za opraše-vanje oziroma subvencija za rejo čebel. Ostanek, to je sedem kron, zveza porabi za zavarovanje čebel, organizacijo prireditev in administrativne stroške. Izdajajo glasilo Čebelar, člani pa ga plačujejo posebej. Izhaja v nakladi približno osemnajst tisoč izvodov. Država torej nameni čebelarstvu precejšnjo pomoč. Omenil je še posebne subvencije v višini treh milijonov, namenjene za zdravila, pogovarjajo pa se tudi o kreditiranju izvoza medu. Na Slovaškem je bila namreč letos zelo dobra letina, zato bi med radi izvozili, vendar je brez državne pomoči to zelo težavno. Tako dobijo čebelarji od ministrstva za kmetijstvo vsako leto približno milijon mark podpore. Prav zaradi denarne pomoči, ki jo daje država, razporeja pa čebelarska zveza, so v čebelarsko
organizacijo vključeni vsi čebelarji in zato imajo tudi zelo natančne statistične podatke
o	številu panjev, čebelarjev in pridelavi čebeljih pridelkov. Pridelujejo predvsem cvetlične vrste medu, zlasti akacijo. Na severu države pridelajo tudi nekaj gozdnega medu.
Večino medu odkupi njihovo čebelarsko podjetje Medos Galanta, lani pa je začela med pobirati in prodajati tudi čebelarska zveza. Med odkupujejo po 40 do 50 kron, v prodaji na drobno pa je po 90 do 95 kron. Slabše vrste medu, kot sta repični in sončnični med, pa so cenejši, saj ga odkupujejo za nekaj več kot nemško marko. Čebelarska zveza med pakira na novih strojih, kupljenih v Italiji, polnijo pa ga v gospodarskem delu objekta v Skansenu. Naredili so tudi komoro za topljenje medu. Ob koncu je predsednik čebelarje pozval k enotnosti in jim zaželel na srečanju prijetne in koristne trenutke.
Embalažo za med imajo zelo lepo. Tudi Zveza je uvozila nekaj teh kozarcev.
Najvišje čebelarsko odlikovanje z nacionalnim simbolom.
Medica in medeno pecivo sta zelo okusna.
Za njim je spregovoril slovaški minister za kmetijstvo Peter Baco. Poudaril je skrb države za uspešen razvoj čebelarstva, zato je tudi v prihodnje pripravljena pomagati pri premagovanju težav čebelarjev. Poudaril je pomen čebelarstva za nekatere kmetijske panoge in kot dopolnilno dejavnost v odmaknjenih in slabo razvitih krajih.
Po nagovorih in pozdravih tujih delegacij
-	mimogrede, naša je vzbudila kar precej zanimanja - se je začel strokovni del srečanja. Govorilo je dvanajst predavateljev, najprej o zakonodaji v čebelarstvu. Predavanja so bila v soboto in nedeljo. Veliko pozornost so namenili tudi selekciji kranjske čebele, ki je v njihovih čebelnjakih v večini, in boleznim čebel. Tarejo jih podobne težave kot naše čebelarje. Predavatelji so bili znani strokovnjaki, tako iz čebelarskega inštituta v Liptovskem Hradku iz Bratislave kot tudi od drugod. Srečali smo se tudi s starimi znanci izpred petnajstih let, ko smo prvič obiskali Slovaško, zlasti s prevažalcem inž. Mačičko, ki se še vedno dopisuje z inž. Ludkvikom Klunom. Seveda ga prisrčno pozdravlja.
V	zvezi s čebelarsko opremo lahko rečemo, da so nakladni panji izdelani solidno, prav tako tudi drugo leseno orodje. Zelo kakovostne so panjske tehtnice, za AŽ panje pa mere niso primerne. Le počasi napredujejo pri drugi opremi, to so npr. točila, posode, odkrivalniki, saj ne uporabljajo nerjaveče pločevine, kar je danes že skoraj nujno.
Zvečer smo sodelovali tudi na seji nove območne čebelarske organizacije Api Sla-vija. Povabili so nas, naj se vanjo vključimo tudi mi, saj združuje vse slovanske in podonavske dežele. Tako naša kakor tudi hrvaška delegacije je obljubila, da bomo razmislili o članstvu, seveda pa lahko kot majhne države prispevamo le simbolično članarino. Predsednik nove območne čebelarske organizacije, ki želi prerasti v evropsko čebelarsko združenje, je Poljak dr. Henryk Ostach. Naloga organizacije je povezati čebelarje teh dežel, podobno kot so že bili pred več kot sedemdesetimi leti. Slovenske in hrvaške čebelarje je povabil, naj obiščejo Poljsko in navežejo stike s tamkajšnjimi čebelarji. Po njegovem je to pomembno, saj bo organizacija bolje reševala podobne probleme čebelarjev, hkrati pa ima lahko pomembno vlogo tudi v svetovni čebelarski organizaciji Apimondiji. Na koncu smo se poslovili od prijaznih gostiteljev, ki so se zares potrudili za naše prijetno počutje. Za to se jim še enkrat zahvaljujemo. Dogovorili smo se tudi za izmenjavo čebelarskih časopisov, ki bosta trajna vez tako med organizacijama kot med slovenskimi in slovaškimi čebelarji.
ČEBELARJEVA OPRAVILA V OKTOBRU
PAVLE ZDEŠAR
Oktobra čebelarji zaključujemo delovno sezono, zato v tem času zlasti prodajamo svoje pridelke. Večjih pregledov čebel ne opravljamo več. Po potrebi v začetku meseca še dokrmimo družine s toplo, nekoliko gostejšo sladkorno tekočino in nato dodobra očistimo čebelnjak. Proti koncu meseca pa, če se že dovolj ohladi, izpraznimo medišča in delno zapažimo družine v prostoru, kjer bodo prezimile. Nekateri pa to opravijo že pred krmljenjem zimske zaloge. Ce so čebele močne, s tem opravilom izjemoma počakamo in ga nato opravimo čimprej je to mogoče, oziroma ko se čebele stisnejo v gručo.
Stalno pa bodimo pozorni na vse oblike ropanja in zdravstveno stanje čebel. V Primorju oktobra matice še lepo zalegajo, v celinskem delu države pa je v plodiščih že zelo malo zalege. Čebele si na zadnjih rožah nabirajo zimsko zalogo cvetnega prahu in vsak dan bolj oblikujejo zimsko gručo. Čebele v nakladnih panjih uredimo v enem ali dveh nastavkih in jih prav tako že odenemo. Kalifornijski tip nakladnega panja v naših krajih potrebuje tudi opaž. Najboljši je iz strešne lepenke: med seboj stisnemo po tri enote in jih ovijemo. Satje, ki smo ga odvzeli iz panja, odberemo, odvečno prekuhamo, odbrano pa shranimo v omare, na posebne police ali ga zložimo v skladovnice ter spodaj in zgoraj zapremo z lesom ali ploščo. V ta prostor vstavimo sredstvo proti voščeni vešči ali pa prostor žveplamo. Satje dobro ščiti sredstvo, imenovano cerana, ali etilen dibromid.
V	čebelnjak se v tem času radi naselijo polh, miši ali katere druge živali. Preženimo jih ali nastavimo pasti. Na naletno desko se rad povzpne jež in pospravi čebele na bradi. Tudi ptice so nadležne. Tudi osam in sršenom še naprej nastavljamo vabe. Nastavimo tudi strašila, ogledala ali mreže za odganjanje ptic, in ko že zmrzuje, izpraznimo ter pospravimo napajalnik.
Čebelnjak uredimo tako, kot bo ostal vso zimo. Namestimo zaščito pred vetrom, čebelam pa zagotovimo mir, brez tresljajev,
ropotanja in vsiljivcev. Panje stisnemo med seboj in jih zapažimo, še posebej če so med njimi večji razmiki. Ob strani in na vrhu skladovnice naj bo opaž topel in vedno suh. Najboljši opaž v panju je pet ali več centimetrov debela, tesno vstavljena penasta guma (ali karton), saj dobro varuje družine pred mrazom, hkrati pa odvaja odvečno vlago. Zato morajo biti v tem primeru vrata sneta ali pa morajo biti odprte vsaj lopute. Vsak opaž mora biti topel, vendar propusten, saj je vlaga v panjih najhujši sovražnik čebel. Čebele postopoma navajamo na zimski način zračenja, ko pa se bolj ohladi in čebele ne prinašajo več cvetnega prahu, namestimo še varovala pred vdorom miši ali rovk.
V	hladnih, vendar suhih obdobjih čebele pozno izletijo ali celo nekaj dni preždijo za žreli. Izkoristimo to, še dovolj toplo obdobje, in prepleskajmo čebelnjak ali panje, preglejmo streho in žlebove. Tudi okolico lahko uredimo in tedaj, ko listje že odpada, ob čebelnjaku in širši pašni okolici na opuščenih območjih nasadimo medovite rastline. Te nam bodo v prihodnjih sezonah popestrile pašo.
Priprava na prezimitev v prevoznem čebelnjaku ali zabojniku naj bo še bolj natančna, ker so v njih od paše in voženj čebele bolj izčrpane. Tudi sicer čebele v njih slabše prezimijo kot v dobro postavljenem stalnem čebelnjaku. Takšno enoto postavimo v zavetrno lego. Njena vzdolžna os naj bo obvezno obrnjena natančno na položaj sonca od 13. do 13.30 ure. V pašni sezoni to ni tako pomembno, prek zime pa tako izenačimo toploto na obeh straneh enote, s tem pa tudi izlet, prezimovalne razmere in zdravje čebel. Če ni preveč nevšečnosti, je še najbolje, da eno stran panjev zložimo na lege ob tovornjak in oboje obrnemo tako, da so pročelja panjev naravnana proti položaju sonca ob 13. uri. Globlje v gozdu takšno enoto zavarujemo pred medvedom, žolno in kuno. Tovornjak dvignimo na podložnike, da razbremenimo pnevmatike in vzmeti, in ga tudi prebarvajmo ter opravimo
vsa vzdrževalna dela in morebitna popravila. Obvezno izpustimo vodo iz motorja in rezervoarjev za napajanje čebel. Akumulatorje prenesemo v toplo skladišče in jih prek zime vzdržujmo. Kabino prekrijmo s cerado ali nadstreškom, tako da bo vse dolgo obdobje do prve vožnje ostala suha. Tudi v kabini preženemo nepovabljene glo-dalce, saj lahko napravijo veliko škode in onesnažijo prostor.
S prvim mrazom začne med hitreje kristalizirati. Naredimo si komoro za segrevanje medu s termostatom. Velika naj bo toliko, da bomo vanjo vložili naše največje posode. Tako bomo med lahko segreli največ od 36 do 40 stopinj C. Na ta način
Jeseni je zelo nevarno, da satje, ki ga odvzamemo iz medišč, napade voščeni molj.
brez škode za kakovost pridelka v treh dneh stopimo celo 320 kilogramov medu in ga še mlačnega embaliramo.
Tako kot septembra tudi ta mesec obiščemo gozdove in opazujemo razvoj povzročiteljev medenja. Poiščemo jajčeca različnih ušic, še posebej jajčeca zelene hojeve ušice. Ta v tem času odloži jajčeca zarod-nic, lahko pa tudi še obilno izloča mano, čeprav je izletnega obdobja čebel žal že skorajda konec in ni več možnosti za pašo ali pa skromni dnevni donos slabša kakovost zimske zaloge. Rezultate opazovanj si skrbno zapišimo, prihodnje leto pa jih uporabimo kot enega od podatkov pri sestavljanju pašne slike.
ržen je v čebelarstvu
KAJ POTREBUJEMO SLOVENSKI ČEBELARJI ZA USPEŠNO PRODAJO ČEBELJIH PRIDELKOV?
MILAN MEGLIČ
Še tako močne čebelje družine, še tako lepe in rodovitne matice in morebiti dobre čebelarske letine nič ne pomenijo, če čebeljih pridelkov ne moremo ustrezno vnovčiti. Osredotočimo se na med in se najprej vprašajmo, kaj imamo in česa nimamo.
Prednosti:
- čebelarimo s svetovno znano in priznano čebelo Apis Melifera carnica;
- imamo bogato čebelarsko zgodovino, na katero smo upravičeno lahko ponosni;
- imamo dobre naravne razmere za pri-
Kvaliteten domači med zahteva tudi ustrezno reklamo. Foto: J. Mihelič
dobivanje kakovostnih čebeljih pridelkov;
- imamo veliko število čebelarjev z dobrim čebelarskim znanjem, tako da pridobivajo tudi kakovostne čebelje pridelke;
- imamo tržišče, ki je teoretično pripravljeno porabiti večino v Sloveniji pridelanih (ne predelanih) čebeljih pridelkov.
Slabosti:
- nimamo svoje blagovne znamke;
- nimamo zakona, ki bi zaščitil v Sloveniji pridelan med;
- zdajšnje trženje jemlje ugled v Sloveniji pridelanemu medu;
- tržišče ne pozna pristnega slovenskega medu, zato zdajšnje trženje, kolikor ga sploh je, koristi povečini le prodaji medu neznanega izvora in škodi slovenskim čebelarjem, ki pridobivajo dober slovenski med;
- nimamo tipične embalaže;
- trgovina ne loči v Sloveniji pridelanih medov od uvoženih medov;
- zaradi tega tudi kupec ne loči kakovostnih medov od manj kakovostnih.
To lahko imenujemo tudi zavajanje kupca, saj uvožen med neznanega izvora plačuje po isti ceni kot v Sloveniji pridelan med.
Da bi vse to preprečili, moramo ločiti v Sloveniji pridelan med od uvoženih medov, oziroma ločiti je treba pridelavo od predelave oziroma polnjenja embalaže. Poleg tega bi morali slovenski med na policah trgovin ločiti tudi od marmelad in kislih kumaric, saj je naravnost smešno, če ne že ponižujoče, da je cena marmelade ali
kumaric skoraj enaka ceni medu. Kot da bi se nekdo norčeval iz čebelarjev!
Slovenski čebelarji torej potrebujemo:
1 blagovno znamko, npr. pristni slovenski med z dodatkom o vrsti medu in geografskim izvorom;
2. zakonsko določitev pristnega slovenskega medu; zakon naj bi zagrozil tudi z ostrimi sankcijami, ustrezne inšpekcijske službe pa naj bi jih dosledno izvajale;
3. tipično in za vso Slovenijo enotno embalažo za med, embalaža mora biti lepa, sodobna in prirejena potrebam porabnikov:
4. trženje naj vodijo strokovne inštitucije (npr. ZČDS, KIS), vključijo naj čimveč porabnikov; v trženje pa naj se vključujejo tudi čebelarji, ki imajo čas, znanje in sredstva za trženje;
5. cena pristnega slovenskega medu v prodaji na drobno mora biti občutno višja od cene uvoženih medov; v tem primeru bi bila višja tudi odkupna cena, to pa bi spodbudilo pridobivanje večjih količin pristnih slovenskih medov;
6. sprejemljivo ceno za analizo medu za ugotavljanje pristnosti medu.
V	pridelovanje in prodajo pristnega slovenskega medu je treba vključiti čim večje število slovenskih čebelarjev, ki se bodo pripravljeni podrediti zahtevam prihodnjega zakona.
Ne smemo pozabiti na strukturo slovenskih čebelarjev, zato bi bilo treba za čebelarje določiti nizko ceno za analizo medu,
razliko do polne cene pa naj bi plačala ZČDS iz sredstev, pridobljenih za ta namen.
Morda bi bilo smiselno opravljati in priznavati regijske analize; veljale naj bi za območje neke čebelarske družine, ta pa bi morala v tem primeru opravljati tudi s tem povezan nadzor.
Tudi denar za subvencijo zdravil bi tako bolje usmerili v subvencijo stroškov za analizo medu in drugih čebeljih pridelkov, saj bi na ta način tudi velikemu številu manjših čebelarjev omogočili vključitev v vrste pridelovalcev in prodajalcev pristnega slovenskega medu.
Ko bomo vse to uredili, bo kupec v Sloveniji imel možnost kupiti pristni sloven-
ski med, npr. po 1.000 SIT za kg, ali med iz uvoza, npr. iz eksotičnih dežel, po 250 SIT za kg.
Naloga izvajalcev trženja torej ne bo lahka. Končni uspeh akcije bo dosežen šele takrat, ko bo delo slovenskih čebelarjev priznano. Seveda bo potem višja tudi cena pristnega slovenskega medu, slabše vrste medov pa se ne bodo mogle več skrivati za napisi, kot so: »domači med«, »naravni čebelji med«, »slovenski točeni med« in podobno.
Domači čebelarji bomo svobodno zadihali šele tedaj, ko bomo kupcem lahko ponosno ponudili kakovostni »pristni slovenski med«.
ŠIRJENJE HUDE GNILOBE IN NJENO ZATIRANJE V FRANCIJI
J. SENEGAČNIK
Zadnji dve leti, še zlasti pa letošnjo pomlad, se je huda gniloba spet vrnila v naše čebelnjake. Vzroki za to so različni:
1. Že deset let zanemarjamo preglede in obiske čebelnjakov, ker smo preveč skrbi namenili zatiranju varoe.
2. Čebele so oslabele zaradi zajedal-skega delovanja varoe in so zato deloma ali v celoti izgubile svoje obrambne sposobnosti.
3. Čebelje paše - te so v zadnjem času manj pestre kot nekoč, so se naravno spremenile.
4. Čebelje družine so onesnažene z ostanki kemikalij, ki se zadržujejo na cvetovih (velja za vse živalske vrste).
5. Pomemben je tudi sekundarni učinek zdravil proti varoi. Le-ta v primeru kratkotrajne uporabe niso škodljiva, ne poznamo pa še njihovega učinka pri dolgotrajnejši uporabi. Prav tako ni znano, kako ta zdravila delujejo skupaj s polutanti (tj. onečišče-valci, kot so npr. različni plini, dim itd.) iz atmosfere.
Ali je huda gniloba ciklična bolezen, ki jo pospešujejo določeni razlogi, ali je posledica med seboj povezanih različnih vzro-
kov? Številni avtorji se nagibajo k zadnjemu mnenju.
Ob tem bi si veljalo zapomniti naslednje: hudo gnilobo je mogoče uspešno zdraviti, če smo ukrenili vse potrebno. Zdravljenje pa ni samo uporaba antibiotikov, ampak še precej več.
Povzročitelj hude gnilobe je Bacillus larvae. Najdemo ga v dveh oblikah. V vegetativni obliki raste in se hitro razmnožuje. V tem stanju antibiotiki preprečujejo razmnoževanje oziroma delitev. Poleg tega obstajajo še spore, tj. obstojna oblika, v kateri lahko živi tudi do 40 let, podobno kot npr. trosi poapnele zalege. Vendar pa ti niso tako odporni proti vročini kot trosi hude gnilobe. V družini, oboleli za hudo gnilobo, najdemo obe obliki. Zdravila delujejo samo na vegetativno obliko, na trose oziroma spore pa ne učinkujejo. Te ostanejo v panju in čakajo na ugodne okoliščine za vnovičen razvoj. V najboljšem primeru čebele čistilke odstranijo del kužnih spor, kljub temu pa družina ostane okužena. Spore je treba odstraniti s pretresanjem.
Zato zatiranje hude gnilobe obsega tri dele:
1. Zdravljenje z zdravili je namenjeno zatiranju vegetativne oblike, tj. bacilov (vendar pa antibiotiki ne učinkujejo na spore).
2. S pretresanjem čebel izločimo spore.
3. S profilakso, torej z uporabo vseh ukrepov, pa naj bi preprečevali izbruh in razvoj bolezni.
ZDRAVLJENJE Z ZDRAVILI
Vse družine, ki jih je treba zdraviti, dobijo zdravilo trikrat. Presledek med zdravljenji je po en teden, zdravilo pa dajemo bodisi v 50-odstotni sladkorni raztopini ali skupaj s sladkornim prahom.
Določeni sta vrsta zdravila in količina: tetraciklinklorhidrat ali pa oksitetraciklin, in sicer 0,5 g aktivne snovi na 0,5 I ali 1 liter sirupa. Zdravilo dodamo trikrat, vendar s presledki enega tedna.
Možen je tudi naslednji način: 0,5 g aktivne snovi zmešamo s 50 g sladkorja v prahu in s to mešanico zaprašimo vse sate in čebele. Tudi zapraševanje opravimo trikrat zapored s tedenskimi presledki. Zdravilo moramo raztopiti v hladnem ali kvečjemu mlačnem sirupu, najbolje tik pred uporabo, in upoštevati moramo predpisano dozo. Preventivna zdravljenja so brez pomena. Pri uporabi domačih sredstev se je treba o količini antibiotika posvetovati z veterinarjem, saj je koncentracija čiste snovi v sredstvu lahko pri nas drugačna kot v Franciji.
PRETRESANJE
Da izločimo spore, je nujno potrebno pretresanje čebel. Če tega ne naredimo, se lahko bolezen kmalu spet ponovi.
Žal je veliko čebelarjev, ki tega ne delajo, zato tvegajo vnovičen izbruh bolezni.
Pretresanje čebel je izčrpno opisano v knjigah o patologiji čebel. Pomembno pa je, da postopek opravimo natančno, saj je od tega odvisna tudi učinkovitost.
PROFILAKSA (zaščita)
Po zdravljenju sta potrebna budnost in nadzor, zlasti naslednjo pomlad. V takih primerih pa svojih čebel pod nobenim pogojem ne smemo mešati z drugimi.
Različni ukrepi v večini primerov omogočajo preprečevanje hude gnilobe. Čebelar mora imeti močne družine z mladimi mati-
cami. Izogiba naj se osnovnim čebelarskim napakam, npr. pomanjkanju energetske ali beljakovinske hrane.
Prepovedano je hraniti čebele z medovi neznanega izvora, prav tako pa moramo tudi izenačevanje družin s sati iz drugih (zlasti tujih) panjev opraviti z veliko previdnostjo.
Čebelar naj svoj delovni pribor pogosto razkuži z učinkovitimi sredstvi. Kadar kupimo nove družine, jih moramo imeti nekaj časa v karanteni. Previdnost je potrebna tudi pri vsajanju divjih rojev (tudi te bi morali najprej osamiti).
ZDRAVLJENJE Zapraševanje bo zanesljivo učinkovito le, če zaprašimo obe strani vsakega sata, to pa velja tudi za razprševanje antibiotične raztopine. Zapraševati panj kar pri žrelu ali razprševati raztopino po ulicah panja ni dovolj učinkovito. Razprševanje ali zapraševanje po satih pa lahko povzroči (ob nepašnih razmerah) tudi ropanje in morebitne dodatne okužbe. Misliti moramo torej tudi na to.
Vsa zdravljenja z antibiotiki je seveda treba opraviti tako, da se ostanki zdravil ne znajdejo v medu.
Ta kratki prispevek o hudi gnilobi (v Franciji) je dodatek k daljšemu članku o tej bolezni, ki sem ga za Slovenskega čebelarja priredil po članku dr. Faucona. Pred desetletji smo bili ob tej bolezni še brez moči, ukrepi pa so bili koreniti.
Danes z antibiotiki in pretresanjem lahko rešimo družine s pravilnim kuhanjem voščin oziroma pripravo satnic na temperaturi 120°C zatremo spore, z obžiganjem in uporabo razkužilnih sredstev pa lahko očistimo tudi panje, čebelnjak in pribor. Če smo dovolj natančni, bomo uspeli, ob polovični skrbi pa se nam bolezen spet ponovi.
To, da so tudi v Sloveniji marsikje ugotovili pojav hude gnilobe, ni razveseljivo, potrjuje pa navedbo in domneve gornjega prispevka.
Literatura:
1. Vie, R.: La loque amšricaine en forte recrudescence (Ameriška gniloba močno narašča). La sante de l abeille, 129 (1992) 119-120.
2. Faucon, J.P.: Le traitement de la loque am6-ricaine (Zdravljenje ameriške gnilobe). La sante de l abeille 130 (1992) 165-166.
LžJrS \ Q v'vÄiaVJ40 ► ;c/,'o*'v-•
DELO KREPI IN UČI!
LOJZE LIČEN (nadaljevanje)
Tretji primer:
Povabili so me, naj pomagam pri sanaciji zelo okuženega čebelnjaka. Na eni strani sem pregledoval jaz, na drugi pa lastnik in veterinar. Tudi tukaj sem v enem panju našel samo en temen pokrovček na enem satu. Ko sem celico z iglo sondiral, se je pokrovček tako pretrgal, da sta se videla glava in oko bube. Glava bube še ni bila prav temna, kar pomeni, da je bila stara približno štirinajst dni. Ko sem iglo izvlekel, je bilo videti, da je celica okužena s hudo gnilobo. Rekel sem, to je nekaj novega. Ko je veterinar videl iglo, je dejal »pozitivno« in odšel. Očitno ga ta novost ni zanimala. To je bil že drugi primer, da sem odkril le posamično bolno celico, sicer lepo izbočeno, čeprav so v notranjosti že bili znaki hude gnilobe. To mi je dalo precej misliti. Kako pride do okužbe, to vemo. Ne vemo pa, koliko časa traja inkubacijska doba, to je od tedaj, ko začnejo bakterije napadati ličinko, do tedaj, ko uničijo celo ličinko in se ta pogrezne na dno celice, za seboj pa povleče pokrovček, zamašen od hlapov razpadajoče mase ličinke.
Moji primeri kažejo, da je družina okužena s hudo gnilobo že tedaj, ko so pokrovčki normalno izbočeni, a temni.
Četrti primer:
Lani sem imel spet kaj videti. Pri pregledu neke družine sem na mladem satu videl nekaj presledkaste zalege. Mislil sem, da gre za poapnelost. Pokrovčki so bili vsi lepo izbočeni in normalne barve, le eden je bil čudno nagrizen. Zato sem ga z iglo sondiral. Z iglo sem iz celice prinesel košček rjavkaste mase, dišeče po hudi gnilobi. Ta rjavkasta masa je bila strjena, navadno je tekoča in se vleče v nitko. Ko sem sondiral še druge celice, ki so imele pokrovčke lepo izbočene in normalne barve, sem iz njih dobil enako rjavkasto strjeno maso, dišečo po hudi gnilobi. Na drugih satih, tudi starih, nisem našel nobene sledi bolezni. Upal sem, da sem v tem primeru odkril le blago gnilobo. Laboratorijski pregled pa je pokazal drugačno sliko. V celici je bilo zelo veliko bakterij in tudi že spore.
Zakaj ni bilo videti na pokrovčkih nobene spremembe? Zakaj je bila masa v celicah tako strjena ? Še bo treba delati in se učiti.
PREZIMOVANJE ČEBEL Z ODPRTO PODNICO V NAKLADNIH PANJIH
IVAN KRAJNC
Dolgoletni predsednik obalnega čebelarskega društva g. Stojan Droč je zelo napreden in umen čebelar. Čebelari z večjim številom čebeljih družin v nakladnih panjih, ti pa imajo pozimi in poleti odprto spodnjo ventilacijo. Zaradi tega njegove matice jeseni vedno prej prenehajo zalegati, tako da ima vedno dovolj časa za zdravljenje proti
varozi. V njegovih panjih je manj zimskih mrtvic, čebele so fiziološko bolj zdrave, spomladi pa začnejo razmeroma pozno zelo intenzivno zalegati (ob začetku cvetenja ive). V tem času je v njegovih družinah še veliko zimskih čebel, tako da jim celo spomladanske ohladitve pravzaprav ne škodujejo. Panje s spodnjo ventilacijo je
i Odprt panj
Odprtina za zračenje
Slika 1
>> Brada s pribito letvico (1x4 cm) zapre ventilacijo
n
\ Brada z letvico / odpre ventilacijo
Slika 2 Zaprt panj
poleti tudi laže prevažati. Stojan se ne boji, da bi se mu katera družina zadušila, saj ve, da je ogljikov dioksid, ki ga čebele izdihavajo, težji od zraka in da skozi spodnjo ventilacijo nemoteno uhaja iz panja.
Edina pomanjkljivost tega čebelarjenja je, da družine pozimi porabijo približno 10 do 15 odstotkov več hrane, vendar g. Droča to ne moti, ker zato poleti čebele naberejo veliko več medu.
Tisti, katerega najboljše družine so se pri prevozu zadušile, lahko skepa, da se je to zgodilo zato, ker so v plodišču porabile ves kisik, ogljikov dioksid, ki ni mogel iz panjev, pa jih je zadušil, čeprav so množično silile proti žrelu in iz panja.
Vsak čebelar lahko iz podnice LR panja izžaga nekaj odprtin, nanje pa pritrdi žično mrežo. Spodnjo ventilacijo lahko uporabi vsaj pri prevažanju čebel, da se čebele ne bodo več po nepotrebnem dušile. Sicer pa se tudi zime ni kaj bati, ker je hladen zimski zrak težji in ne more vdreti v toplejše gnezdo družine, če v panju ni prepiha.
Pri AŽ panju si lahko pomagamo tako, da z zunanje strani na dno panja desno in levo pritrdimo (zalepimo ali pribijemo) na pod dve deski, debeli 10 mm in široki 100 mm. V sredini nastane prazen prostor in tu zdaj zvrtamo v pod enake luknje kot v podnico nakladnega panja. Če panj odpremo, zato prirejena brada zapre odprtino
-	ventilacijo pod panjem. Kadar je panj zaprt, je ventilacija s prednje strani odprta. Če želimo, lahko podobno naredimo zadaj na vratih. Kadar so panji v čebelnjaku zloženi v skladovnico, moramo ventilacijo s prednje strani zapreti, da v čebelnjak ne vdirajo čebele in drugi nepovabljeni gosti ali pozimi veter.
Vsekakor je to vredno posnemanja! Upajmo, da bo tudi za komisijo za standardizacijo to spodbuda za izdelavo boljšega panja. Nehote se nam vsiljuje misel, da bo prihodnji panj imel v plodišču pod satovjem nekaj več prostora za pašne in stare čebele ter stalno odprto spodnjo ventilacijo!
UNIVERZALNI MEŠALNIK za pripravo sladkornega testa
MARJETA SUŠNIK
Ker sem še čebelarski začetnik, nimam kakih posebnih izkušenj glede krmljenja čebel s sladkorno pogačo. Kljub temu po dveletni uporabi lahko potrdim vse prednosti, o katerih sem že pisala v članku o sladkornem testu - pogači. V tem članku ne nameravam opisovati priprave in podatkov za sladkorno testo, ampak želim opozoriti predvsem na tehnično plat priprave testa. Testo pripravljam iz sladkornega-sa-haroznega prahu in v ta namen najprej kristalni sladkor zmeljem v kladivastem mlinu. Za zdaj mi sladkor meljejo v tovarni LEK na Prevaljah. V aprilski številki Slovenskega čebelarja sem zasledila, da kladiva-ste mline za mletje sladkorja izdeluje g. Milan Pavšič, Za gradom 20, Idrija.
Kako ta mlin zmelje sladkor, žal, ne vem. Vsekakor pa mora biti za pogačo sladkorni prah zmlet čim bolj na drobno. Eno poglavitnih vprašanj je bilo, kako ta sladkor zgnesti. Zvedela sem, da gnetilce, name-
njene za mešanje in vzhajanje testa za vse vrste kruha, peciva, pizz, pripravo mešanic za vse vrste klobas, pripravo krmilnih mešanic, pripravo viskoznih mas in prašnatih snovi - različnih velikosti in moči izdeluje Strojna oprema Krajnc, Obrtna ulica 9, Muta.
Da bi dobila uporabne podatke, sem izdelovalca prosila, naj mi omogoči preizkus priprave sladkornega testa - pogače.
V	50-litrsko gnetilnico sem vsula 15 kg sladkornega prahu in 5 kg encima inverta-ze, vse to pa sem prelila z 12 del vode. Poudariti moram, da čebele že drugo leto krmim z invertnim sirupom. Gnetilec je mešal 25 minut. Testo je bilo homogeno in dobro pregneteno ter po treh dneh pripravljeno za pokladanje, saj je bila saharoza razgrajena v fruktozo in glukozo. Univerzalni mešalnik je g. Krajnc razstavil tudi na sejmu v Gornji Radgoni in Celjskem obrtnem sejmu.
NARAVNA ČEBELJA GNEZDA
Čebela medarica je bila v srednji Evropi prvotno praprebivalka gozda. Po svojem nagonu je duplarica, saj je živela v duplih dreves oziroma drevesnih vej. Čebele so iz drevesnega dupla znosile le strohneli lesni drobir, sicer pa so svoje gnezdo prilagodile obliki dupla.
Dupel je bilo seveda največ v gozdovih. Drevesa z votlim deblom še razmeroma dolgo rastejo, zlasti v strnjenem gozdu.
Čebele se naselijo tudi v skalne špranje, razpoke in zemeljske votlinice, vendar pa se najpogosteje naselijo prav v duplih.
Vse vrste umetnih panjev so pravzaprav le votli prostori, v katere je človek zvabil ali naselil čebelje družine. Votel prostor s polnim čebeljim gnezdom iz satja pa predstavlja trajno čebeljo naselbino.
Raziskovalca Seely in Norse sta leta 1976 raziskala 39 dupel, naseljenih s čebe-
ljimi družinami. Izmerila sta, da imajo ta dupla povprečno prostornino od 30 do 60
I	(dm3). Povečini so bila v spodnjih delih še živih dreves, po obliki pa so bila večinoma nekakšni pokončni valji.
Notranjost dupla so čebele prevlekle s tanko plastjo propolisa in s tem preprečile nadaljnje prodiranje vlage v les. Na ta način so ustavile trohnjenje devesa, ga torej konzervirale in mu s tem podaljšale življenjsko dobo.
V	gradbeništvu ohranimo v notranjosti stavbe toploto tako, da izolacijski material vgradimo na notranji strani, tako da parni difuzni pritisk pada od notranje strani stene proti zunanji strani. Stena se torej suši od znotraj navzven, s tem pa se v notranjosti ohranja toplota. Enako se zgodi tudi pri sončnem obsevanju v nasprotni smeri. Ali drugače povedano: tisto, kar je človek razi-
Franci Marolt, naš znani mentor krožkov v Sevnici in Boštanju, z dolgo brado iz čebel. Foto: Franci Marolt
skoval in spoznaval dolgo časa, čebele izrabljajo že milijone let.
Žrela naravnih čebeljih bivališč so bila večinoma v spodnjem delu dupla, velika od 10 do 20 cm2.
Propolizirana obloga na stenah dupla verjetno pripomore k tvorbi kondensa, to je rose. Podoben je pojav na šipah pozimi v stanovanjih. Čebelarjem pa je splošno znano, da stranski sati pogosto splesnijo, in sicer prav tam, kjer je preveč vlažno.
Ob vsem tem naj dodam, da je pokojni znanstvenik in čebelar dr. Josef Bretschko iz Gradca - kot strokovnjak FAO za razvoj čebelarstva živel v Tuniziji - ugotovil, da je po preselitvi tamkajšnjih čebel iz ležečih cevastih panjev, dolgih približno 1 m in širokih 23 do 25 cm, v dvonakladni LR panj ista matica svojo zalego povečala s prejšnjih največ 20.000 čebel na približno
40.000	čebel čebelje zalege v pokončnem gnezdu nakladnega panja. (Vir I: Der Magazin Imker, 4. izdaja, strani 24 in 26). Kadar čebelji roj na prostem obsedi na drevesu, zgradi pokončno satovje, ki doseže dolžino nekajkratnega premera čebelje gruče. Vse to kaže na pogosta bivanja čebeljih družin v pokončnem drevesnem duplu in na nagon čebel, da si tudi v panjih oblikujejo podobna gnezda. (Vir II: Lexikon der Bienenkunde Ehrenwirth 1987, str. 249).	Stane	Sajevec
!Z
ODBIRA ZA MANJŠO ROJIVOST
Iz »Deutsches Bienen Journal», št. 2/93, avtorja: F. K. Tiesler, prof. dr. J. H. Dustmann
Rojilni nagon čebel je eden od dejavnikov njihovega naravnega razmnoževanja. Vendar pa v sodobnem pridobitno usmerjenem čebelarstvu prevelik prirastek ni zaželen, saj slabo vpliva na nabiralno vnemo in zmanjšuje količino pridelka.
Zato je ena najpomembnejših čebelarjevih nalog prav preprečevanje spomladan-
ske rojitve. O samih postopkih je bilo sicer že veliko napisanega, zdaj pa vam želimo podrobneje predstaviti delo severnonem-škega inštituta Celler in zlasti, žal, že pokojne ge. Englert na tem področju.
Rojilni nagon je prav tako kot količina pridelka precej odvisen od spremenljivih razmer v okolju in torej ni odvisen samo od
dednih zasnov. V pokrajinah, v katerih spomladi ni obilo cvetnega prahu, je manjši tudi razmnoževalni zanos. Vendar pa med vitalnostjo čebel in razmnoževanjem ni prave povezave, zato je delo na področju odbire čebel za manjšo rojivost zares težavno. Odbira odpornih in za razvoj močnih čebel naj bi zagotovila obilen pridelek, vendar pa povzroča še pripravljenost čebel za rojitev.
Inštitut Celle, ki deluje v okviru spodnjesa-škega Inštituta za čebelarstvo, je na tem področju dosegel pomembne rezultate. Inštitut deluje že od leta 1944. V 70. letih jim je uspelo iz zbranih vzorcev odbrati razmeroma zaprto populacijo, t. i. vrsto Celle. Prav s to vrsto čebel so opravili številne poizkuse za zmanjševanje rojitve pri čebelah. Če so bile čebele že v rojilnem razpoloženju, so jim začasno odstranili zalego. Po letu 1975 so v družinah (približno 80) začeli preštevati pozneje potegnjene matič-nike. Ugotovili so, da je prav to število merilo za nagnjenje čebel k rojitvi. Družine z močnim nagnjenjem so po odstranitvi zalege oziroma matice nastavile še veliko matičnikov.
V	letih 1947-1987 je inštitut Celle vsakih pet let objavil rezultate svojih raziskav. Zanimiv je podatek iz leta 1969. Tedaj je namreč inštitut Celle vzporedno s svojimi
raziskavami raziskoval tudi nagnjenje k rojitvi pri sedmih čebeljih družinah vrste Car-nica (tri družine so bile iz Slovenije). Rojile so vse družine. Ugotovili so tudi, da se nagnjenje domačih čebel k rojitvi povečuje, če se parijo s t. i. karnijkami.
Leta 1982 je od 20-tih čebeljih družin, ki pa jih niso parili s slovenskimi kranjicami, rojila samo ena družina (5 odstotkov). Od 28 družin, ki so jih parili s karnijkami slovenskega izvora, so morali osmim (28,5 odstotka) odstraniti zalego.
O	podobnih ugotovitvah pričajo tudi raziskave severnonemških čebelarjev, opravljene v zadnjih letih. Tiste čebelje družine vrste Carnica, ki so že več let v Nemčiji, le redkokdaj prepogosto rojijo, nasprotno pa čebelje družine, pripeljane iz Avstrije ali z območij nekdanje Jugoslavije, v novih pašnih razmerah navadno močno rojijo. Razlogi za slabo rojenje so torej skromnejša paša in preprosti ukrepi za preprečevanje rojenja (npr. podiranje matičnikov). Če pa družine kranjskih čebel preselimo npr. na bogato pašo oljne repice, bo to gotovo povzročilo izjemno nagnjenje k rojenju.
Glede na povedano, je torej odbira čebel za manjše nagnjenje k rojivosti lahko uspešna.
Prevedla in priredila: Mateja Leskovar
FOTOTAKTIČNA PREDELAVA KRISTALIZIRANEGA MELICITOZNEGA MEDU
Iz Bienenvater, št. 7/8, I. 1992, avtor: Franz Bandat
Vir melicitoznega medu ni le macesen (macesen po franc, meleze), kot navadno mislijo, temveč ga čebele nabirajo tudi na drugih, tako iglastih kot listnatih drevesih. Pravzaprav so čebele tiste, ki s pomočjo svoje presnove proizvajajo trivalentni sladkor oziroma polisaharid melicitozo. Ob veliki beri melicitoznega nektarja je satje polno kristaliziranega medu, vendar ta ni primeren ne za predelavo ne za zimsko krmo. Pri nenadno zelo povečanem donosu medu v gozdu moramo biti previdni, ker je to verjetno posledica pojava melicitozne mane. Če melicitozo v medu odkrijemo pravočasno, lahko primerno ukrepamo:
a) med čimprej iztočimo, in sicer tudi nepokrito satje;
b) satje zamenjamo z novim, lahko tudi s satnicami, ker čebele dobro gradijo satje;
c) če nimamo pri roki nobenih praznih satov več, jih lahko v nakladnih panjih nadomestimo s praznimi nakladami, ki jih postavimo na plodišče.
Če teh ukrepov ne moremo opraviti, bodo čebele melicitozni med prenesle tudi v plodiščr. Tako matica za jajčeca skoraj ne bo več našla praznega prostora. Posledica tega bo veliko nazadovanje čebelje družine, to pa lahko onemogoči normalno prezimitev.
LD
NAKLADNI PANJ
MM
LISTOVNI Z 4 ETAŽAMI
Če melicitozo v medu najdete šele ob končnem točenju, priporočam, da satje shranite na hladnem in suhem vse do prihodnjega poletja. Zazimitev čebel na melicitoznem medu pomeni za čebeljo družino skoraj gotovo smrt zaradi lakote, saj v normalnih razmerah nimajo vedno dovolj vode, da bi lahko raztopile kristalizirano zalogo.
Med poizkusi prezimitve ob t. i. cementnem medu je v mojem čebelnjaku odmrlo deset družin. Zaradi tako velike izgube sem se domislil preprostega načina, ki omogoča
MM
LD
ME
LM
PL
x_
I
AT
PR
LR
ZA
ZA
LEGENDA (skica):
MM - melicitozni med ME - medišče PL - plodišče LR - prazna naklada LM - ločilna mreža ZA - zapora ST - stekleno okno PR - prehod
predelavo melicitoznega medu med glavno pašo ali po njej. Imenujemo ga fototaktično predelovanje melicitoznega medu.
Če v satju od prejšnjega leta ostane še velika količina melicitoznega medu, ki ga ni mogoče iztočiti, ga lahko predelamo s pomočjo t. i. roparskega učinka. To seveda ne pomeni, da takšno satovje postavimo na prosto in ga prepustimo roparskim čebelam, ampak ga s pomočjo električnega noža (delo z odkrivalno vilico bi bilo prena-
porno) odkrijemo in postavimo čez noč v mlačno vodo. Nadaljnji postopek fototak-tične predelave lahko poteka na več načinov (glej skico).
PREDELAVA MEDU V NAKLADNEM PANJU (4 naklade)
Na plodišče (PL) nastavimo ločilno mrežo (LM) ter prostor za med (ME). Ta je zgoraj zaprt z zaporo (ZA), v kateri je le ozek prehod (PR). Tretja naklada je prazna (LR), v četrti pa je namočeno in odkrito satje (MM). Na koncu naklad je steklena plošča (lahko tudi pleksi steklo ali folija). Pokrov mora biti prozoren. Izogibati se moramo neposrednemu sončnemu sevanju na stekleno oziroma prozorno ploskev, saj temperatura v nakladi z melicitoznim medom ne sme presegati 28 °C. Pri višjih temperaturah čebele ne predelujejo medu, ker so preveč zaposlene z uravnavanjem temperature v panju.
DVE-, TRI- ALI ŠTIRIDNEVNO PREDELOVANJE MELICITOZNEGA MEDU
Pri naknadni predelavi melicitoznega medu dosežemo roparski učinek, če namočeno in odkrito satje (MM) navesimo v prostor za med tako, da domnevni roparji satovje lahko dosežejo le skozi osvetljen prazen prostor (LR) ter plodišče. Zapora (ZA) naj bo nastavljena tako, kot je prikazano na skici, torej tako, da čebele ne morejo skozi. Plodišče moramo opremiti z ločilno mrežo (LM), ki ima na vrhu ozko odprtino. Tudi steklo (ST) nastavimo, kot je prikazano na skici. Vrata panja odstranimo ali jih pritrdimo, tako da bodo ostala odprta. Čebele bodo tako skozi prazen prostor (LR) prišle do melicitoznega satovja, osvetljenega z dnevno svetlobo, in med nosile (v smeri puščice) v temen prostor za med
(ME). Na ta način spodbudimo čebele k fototaktičnemu delovanju. S predelavo in takojšnjim fermentiranjem se med utekočini in postane primeren za točenje. Tudi matice bodo zalegale zimske čebele, družina pa bo ob zazimitvi zelo močna.
Tako dobimo tekoči in zelo kakovosten gozdni med (smrekov ali hojev). S fototak-tično predelavo lahko pridobimo med iz kar 60 odstotkov že kristaliziranega oziroma melicitoznega medu. Ostanek se izgubi v obliki presnovljene energije in ne v sladkih kristalih. Satje ostane nepoškodovano, to pa pri prekuhavanju ni mogoče. Poglavitna pogoja za uspeh sta ne previsoka temperatura in prenehanje medenja. Metoda je zasnovana na prenosu kristaliziranega medu iz osvetljenega medišča z namočenim satjem prek plodišča v drugo medišče. Veliko čebelarjev je verjetno že slišalo za ta postopek, nekateri med njimi so ga tudi že preizkusili, marsikomu pa bo moje pisanje zares koristilo. Veselja nad bogatim pridelkom naj ne kvari več melicitozni med, ki ga ni mogoče točiti oziroma obdelovati. Fototaktična predelava pa prav z delom čebel samih omogoča njegovo predelavo ter nadaljnjo uporabo in prodajo.
Prevedla in priredila: Mateja Leskovar
PS: Tudi nekateri naši čebelarji so že preizkusili podobne ali enake metode, vendar v AŽ panjih. Za to so izrabili prostor med okencema in vrati panja. Postopek pa je počasen, ker je prostor premajhen. Več uspeha imajo čebelarji z razširjenim AŽ panjem na 28 satov ali z zaklado. KIS pa v ta namen preizkuša trietažni AŽ panj. Vabimo vse, da nam pišete o vaših izkušnjah.
Urednik
DROBTINICE IZ SVETA
Iz »Stüdeutsche Zeitung«
Avtor: H. Brettschneider
S posebnimi vonjavami si čebele racionalizirajo svoje delo. Z njimi namreč označujejo cvetove, ki so ali polni nektarja ali pa ga tisti čas ne vsebujejo. Povezava obeh označevalnih snovi je smiselna, saj
si na ta način prihranijo nepotrebno plezanje v prazen cvet.
Iz »Imkerfreund«
Avtor: R. Buechler
Vsak vzrejevalec čebeljih matic z Bavarskega, ki na leto proda več kot 50 matic,
mora redno sodelovati pri preizkusih na eni izmed treh t. i. kontrolnih postaj. To določa zakon o ocenjevanju čebeljih družin, ki ga je sprejela nemška čebelarska zveza, preizkusi pa so financirani iz državnega proračuna. Preučujejo predvsem tele lastnosti matic: količine pridelanega medu, velikost zalege, pohlevnost, stanovitnost izdelave satja, rojilni nagon, odpornost proti varozi, čistilni nagon.
Iz »Vida apicola«
Čebelarjenje v Keniji
Iz Kenije poročajo, da je postal med za kavo in čajem tretji izvozni pridelek. Ker na podeželju živi kar 90 odstotkov prebivalstva, je razumljivo, da tamkajšnji čebelarji čebelarijo še na tradicionalen način, in sicer prosto v naravi s t. i. kenijskimi panji, ki imajo značilno obliko korita. Strokovnjaki menijo, da je v Keniji, ki ima sicer 15 milijonov prebivalcev, na 583.000 km2 dva milijona panjev in da z njimi pridobijo 95 odstotkov vsega medu.
Iz »Journal of Apicultural Research» Avtor: R. Moritz
V	Nemčiji so se odločili za omejitev uporabe biometrične metode pri vzreji či-stopasemskih čebel. Po 40 letih poskusov zamenjave avtohtonih melifera čebel s kranjskimi jim namreč ni uspelo vzgojiti čiste pasme, ampak le mešano, ki je po
podatkih primerjave kubitalnega indeksa nekje med obema vrstama.
Iz »Tidsskrift for Biavl«
Avstalski otok Kangaroo je najstarejši čebelji rezervat na svetu, saj je bil ustanovljen že leta 1885. Leta 1884 so iz gorate pokrajine Ligurskih Apeninov prek Neaplja na Siciliji pripeljali t. i. ligurnske čebele, med njimi 20 čebeljih matic.
Otok Kangaro je 100 km jugozahodno od mesta Adelaida v Avstraliji in meri 5400 kvadratnih kilometrov. Paša na otoku je odlična, saj traja kar 8 mesecev. Temu primeren je pridelek, saj čebelje družine na leto pridelajo kar 180 kg medu.
Iz gradiva Dokumentacijskega središča »Apimondie«
Avtor: V. Drobnikova
Po 20 letih raziskav hude gnilobe na češkem Inštitutu za čebelarstvo v Dolu so ugotovili:
-	sulfathiazol je popolnoma neučinkovito sredstvo za boj proti Bacillus larvae;
- antibiotik tylosin lahko uporabljamo samo tedaj, če so drugi načini zatiranja neučinkoviti;
- pri raziskavah so odkrili bakterijofaga BLA in BL2, ki iz celic preženeta gostitelja oziroma zajedavca, vendar pa ju je mogoče razmnožiti le pod posebnimi pogoji v laboratoriju ;
- posledica širjenja varoze je obsežnejši pojav hude gnilobe čebelje zalege.
Zbrala: M. Leskovar
ČEBELARSTVO NA NORVEŠKEM
IVAN KRAJNC
Norveška je velika približno 325.000 km2 in ima 3,850.000 prebivalcev ali 11,4 prebivalca na 1 km2. Glavno mesto je Oslo s približno 500.000 prebivalci, skupaj s predmestji pa več kot 600.000. Poleg pravih Norvežanov živi v Norveški še približno
23.000	Laponcev in 11.000 Fincev. Norveška ima le 3 odstotke obdelane zemlje, s tem pa zadosti 50 odstotkov domačih potreb po hrani. Gozdov je približno 21 odstotkov, nerodovitnega zemljišča pa je več kot 75 odstotkov (skalnata območja). Obdelo-
valna zemlja je v nizkih dolinah, okrog fjordov in ob jezerih. Živinoreja je bolj razvita kakor poljedelstvo, najbolj razvita veja gospodarstva na Norveškem pa je ribolov. Po ulovu rib je Norveška na tretjem mestu na svetu, takoj za Japonsko in ZDA. Norvežani so potomci smelih in drznih Vikingov, so zelo pridni in delavni. Njihova dežela je skopa in siromašna, ker pa so v morju odkrili nafto, je Norveška med bogatejšimi deželami sveta.
Čebelarstvo na Norveškem nima svoje
tradicije. O gozdnem čebelarstvu v teh krajih ne vedo nič. V starih časih so med poznali le Vikingi, ki so ga dovažali sem z juga. Šele v 17. stoletju se je na vzhodu Norveške pojavilo čebelarstvo, tja pa je prišlo iz sosednje Švedske. Na južnih obalah in v osrednjem delu države se je čebelarstvo pojavilo šele v 19. in 20. stoletju. Znanstveni in praktični poskusi so pokazali, da severno od Frodheima čebelarjenje ni mogoče, prav tako pa tudi ne na območjih 400 metrov nad morjem. Na Norveškem zdaj približno 6.500 čebelarjev čebelari s približno 10.000 čebeljimi družinami. Približno 4.500 čebelarjev je organiziranih v čebelarske organizacije. Ta številka pa se po zaslugi njihovih čebelarskih inštitutov in osrednje čebelarske zveze vsako leto povečuje.
Čebelje paše: Poglavitna paša na Norveškem je na jesenski resi (Calluna vulgaris) in na različnih drugih erikah: Erica vacco-nium, Erica tetralix in Erica cinerea. Te rastline cvetijo od 10. junija do 31. avgusta, odvisno od območja in tamkajšnje temperature. To rastlinje uspeva ob morju in na pobočjih hribovja v bližini morja. Od vseh teh rastlin uspeva povsod po Evropi in tudi pri nas le Calluna vulgaris, tj. znamenita jesenska resa (vriština) z Ličkega polja in drugih delov Like, kamor smo slovenski čebelarji vsako leto vozili čebele na pašo. Tam resa tudi medi, v Sloveniji in drugod pa ne. Jesenska resa je za vse nordijske dežele edina omembe vredna paša. Čebele naberejo nekaj tudi na plevelu, v južnih krajih pa še na sadju in oljni repici, tako imenovanem »ripsu«. Sejejo pa jo le na vzhodu. Poleti čebele nabirajo medičino na borovnicah in na raznih deteljah. Čebele nabirajo tudi mano na hrastu, ponekod na brezi in v nižinah spomladi tudi na vrbi.
Povprečni donos medu na panj je 15 do 20 kg, v dobrih letinah do 30 kg. Ob najugodnejših vremenskih razmerah pridobijo od raznih erik celo 50 do 70 kg medu na panj. Vedeti moramo, da so na severu poleti zelo dolgi, nenavadno topli dnevi, v zraku pa je veliko vlage. Visoko razvito tehnologijo uporabljajo le v velikih čebelar-stvih. Povsod pa nezreli med pred točenjem ogrevajo z napravami, ki spodaj v naklade
z medom pihajo vroč zrak. Naklade so zložene ena na drugo zelo visoko. Norvežani so odlično rešili problem točenja medu jesenske rese - znano je, da ne gre rad iz satja - to se čebelarjem po svetu doslej še ni posrečilo.
Organizacija čebelarjev, zreja matic in trgovina z medom: Prva čebelarska organizacija je bila na Norveškem ustanovljena že leta 1884 in še danes deluje zlasti pri vzreji matic, saj so naravne razmere za oplojevanje matic zaradi klimatskih razmer zelo težavne. Osrednja plemenilna postaja za oplojevanje matic je med Oslom in Askerom, zelo uspešno pa deluje že 70 in več let. Ta postaja ima približno 100 pleme-nilčkov in 15 do 20 panjev s čebelami iz najboljših izbranih rodov. Rabijo jih za vzrejo, pogosto pa jih krepijo z zrelo zalego iz najživalnejših izbranih družin. Na postaji imajo 10 do 15 čebeljih družin tudi za vzrejo trotov. Od srede maja do konca julija vzgojijo 10 do 15 generacij mladih matic. Veliko razmišljajo o tem, da bi spomladi uvozili paketne čebele, ker so poleti tam razmere za bero medu idealne.
Zdajšnja pridelava medu na Norveškem zadošča za domače potrebe, tako da jim medu ni treba uvažati.
Čebelarji, ki so člani čebelarske zveze in osrednje uprave za med, lahko od skupnega pridelka medu nekoliko dražje prodajo le 25 odstotkov medu neposrednim kupcem. Od leta 1928 dve tretjini skupne pridelave medu na Norveškem vsako leto prodajajo osrednji upravi za med. Kljub temu, da imajo na Norveškem malo čebel in razmeroma slabe klimatske razmere za čebelarstvo, pridelajo na leto od 850 do 1100 ton medu. Osrednja uprava za med kupi 75 odstotkov medu od svojih članov, drugega pa od neorganiziranih čebelarjev.
V	centrali nadzorujejo in ugotavljajo specifično težo medu (odstotek vode), v čebelarskem inštitutu v Askeru pa analizirajo fermentacijo in vsebino stranskih sestavin medu (odstotek pelodnih zrnc in njihovo število na cm3, na tej podlagi pa določajo vrsto medu). Norveški čebelarji prodajajo med v vedrih po 20 kg. Pregrevanje medu (nad 40°C) ni dovoljeno. V trgovino dajo dve vrsti sortiranega in strogo kontrolira-
nega medu: čisti sortiran med jesenske rese in mešani med z majhno količino primesi medu jesenske rese za izboljšanje arome in dobrega okusa.
Po časopisju, radiu in televiziji nenehno propagirajo uživanje medu. Reklamira ga medicinsko zdravstvena služba, in sicer zaradi njegove zdravilnosti in ohranjanja zdravja prebivalstva. Pakirani in sortirani med hranijo v velikih hladilnih omarah, pri temperaturi 8 - 12°C. Na ta način hranijo približno 60 ton medu. Kupci večinoma zahtevajo kristaliziran med. Prodajajo ga v mlekarnah in v raznih kioskih, zelo radi pa ga kupujejo posebno turisti.
Država le v opravičenih primerih (slaba letina) dovoli uvoz določenih količin medu, vendar je treba za ta med plačati carino, ki gre v sklad za napredek čebelarstva. Med uvažajo izključno prek centrale za med v Oslu. Centrala ima svojo podružnico v Sta-vangeru, vendar ta nima pravice kupovati medu v tujini. Izvoz domačega medu je
zaradi velike porabe doma zelo omejen. Kupci zahtevajo le domači med.
Centrala ima monopol za izdelavo in prodajo standardnih nakladnih panjev. Če-belarijo v treh nakladah, mera satnika pa je 365 x 260 mm. V centrali vsako leto predelajo približno 30 ton voska v armirane satnice s pocinkano žico.
Bolezni in sovražniki čebel: V zadnjih tridesetih letih so na Norveškem imeli nekaj primerov hude gnilobe čebelje zalege (Bacillus larvae) in niti enega primera evropske gnilobe (Bacillus alvei pluton). Zelo redka je tudi okamenela zalega (Streptococcus apis), vendar pa se zelo pogosto srečajo s poapnelo zalego. Noseme imajo veliko manj kot čebelarji v Srednji Evropi. Griže (desinterije) pa so tam pogostejše zaradi dolgih zim in resjevega medu, v katerem so velike količine peloda. Norveški čebelarji ne poznajo vešče in tudi varoa k njim menda še ni prišla. Srečni Norvežani!
ČEBELA - ŽLAHTNA SPREMLJEVALKA SLOVENSKE KULTURE
mag. MARIJA STANONIK
... ’Ampak s čebelami sem vse svoje farane močno zastrupil, si je dejal s posebnim zadovoljstvom, ko je primerjal število panjev nekdaj in v letu 1760. Skoraj ni bilo hiše, kjer ne bi imeli vsaj po nekaj panjev, marsikje pa so iz čebelarjenja naredili pravi posel. Celo po kajžah so na veliko čebelarili. Jeseni so njegovi vozniki vozili v velikih lončenih loncih med v Trst, v Kamniku so dobro uspevali medičarji in svečarji, v komendski fari pa ni bilo niti ene hiše več, kjer bi morali odhajati spat z mrakom. Sveče so bile nekaj povsem vsakdanjega, čeprav so drugod veljale za pravo malo razkošje.«56
Ivan Sivec je orisal nekaj imenitnih scen ob motiviki čebel in čebelarjenja Petra
Pavla Glavarja, ki si je toliko prizadeval za •izboljšanje življenjskega položaja kmeta tako v telesnem kot duhovnem pogledu.
Na koncu naj v tem razdelku omenimo še Frana Levstika. Morda bo za koga presenečenje, da mož ni bil le pesnik, pisatelj, kritik in jezikoslovec, konec koncev tudi politik, ampak, kdo bi si mislil, tudi čebelar. »Poleti 1854 je čebelaril v Re-tjah, leta 1856 in 1857 pa na Turnu pri grofu Paceju«.57 »Kot čebelar je bil Levstik nedvomno učenec, ’retenjskega čebelarja’ Jožefa Oblaka (1807-1865), ki je živel kot preužitkar na domu pri llijevih v Retjah«, vendar je bil tudi Levstikov oče čebelar. Toda pri vsem ne gre pozabiti, da je Levstik študiral teorijo in prakso čebelarjenja iz starejše in nove strokovne literatu-
re58. Tako se je lotil tudi strokovnega dela, čigar celoten naslov se glasi: »Bučelstvo/ po izkušnjah in besedah retinjskega bu-čelarja Jožefa Oblaka«.59 Sestavljeno je iz dveh poglavij: Bučelarsko orodje in Bučele in njih reja.60 Obe poglavji sta bogato razčlenjeni s podnaslovi in obsegata v prvi objavi v Levstikovem Zbranem delu kar sto petnajst strani.61
Tudi to delo je namreč ostalo v rokopisu. Levstik ga je v svoji doslednosti in poštenosti javno pripisal svojemu retenjskemu »u-čitelju«, toda po mnenju Antona Slodnjaka je kljub temu, da je skladnja mestoma »tako svojska, da bralec kar sliši originalno pripovedovanje vaškega čebelarja in modrijana«, »Bučelstvo Levstikova duhovna lastnina ali vsaj sad sinteze njegovega uma in Oblakovih izkušenj. - Glede na to bi bilo treba Levstika (z Oblakom vred) uvrstiti med zaslužne slovenske čebelarje«.62
Za pokušino nekaj odlomkov iz Levstikovega Bučelstva. Namenoma niso izbrani po kriteriju strokovnosti, ampak leposlovja.
V	Uvodu drugega poglavja stoji: »Modri Salomon je dejal lenuhu: Pojdi k mravlji ter uči se dela! Ravno tako pridne, redu pa veselejše in mnogo umetelnejše so bučele. Ako premišljujemo njih satovje in luknjice po njem čuditi se nam je gotovo, da je ustvarjena žival, ki izdeluje v temi iz voska, po dolgem satu lične, robate, vse enake in vse enolike luknjice, kakršnih bi modri človek z največjim trudom ne mogel dovršiti. Sat pak, dokler ni bilo v njem zalege, je lep, kakor bi bil ves kmalu storjen. Čudili so se torej ljudje od nekdaj bučelam in že mnogo pisali o njih, premišljevaje njihovo delo; učeni pak so imeli steklene panje, da bi laže in bolj umeli njih početje. Ali naj si človek še toliko prizadeva, gotovo ne more videti vsega, kaj one v neprestanem trudu počenjajo v svoji domačiji. Pri njih je vse čudovito. Glej, njih ljubezen do svoje matere, njih veliko žalost ob njeni izgubi ali smrti in skrb za svoj panj! Pa tudi korist, ki jo ima človek od njih, je obila, in on si je že v starodavnih časih bučele v svoj prid obračal in obrnil.«63 Podnaslov »Gospodarstvo v panju« Levstik začenja z beseda-
l Levstikov rokopis knjige •>Bučelstvo«.
mi: »Od nekdaj se je menilo, in sploh mislijo še dandanes, da matica gospodari; zato jo Nemec še zdaj imenuje kraljico. Ali mi bolje govorimo, ki ji matica pravimo, mati je res, kraljica pa ne. Panj je republika. Vse, kar koli se ima važnega zgoditi, ukrepljejo same bučele; matica mora biti pokorna jim.«64 Doslej smo že toliko lepega slišali o čebelah, da deluje kot hladna prha, ko slišimo reči: »V mnogih rečeh so nam bučele po-sneme vreden vzgled, pri usmiljenju pa gotovo ne, ker ne trpe ne hromih ne bolnih. Kar ne more delati, ne sme jesti; samo trotje imajo tukaj posebno čast. Ako se katera izleže, preden je prav godna; ako ji manjka enega rožiča, ker v temi si z njimi pomagajo bolj kakor z očmi; ako nima nožiče ali pa dobrih peruti, če je sicer tudi vsa zdrava; hitro jo odslove iz ulja, da mora zunaj umreti.«65 Po Slodnjakovem preudarku je F. Levstik zasnoval knjigo o čebelarstvu I. 1853, da bi popravil napake, ki jih je po njegovem zagrešil kočevski Nemec Jurij Jonke, čigar nemško delo je bilo dvakrat
prevedeno v slovenščino, in sicer z naslovom Kranjski čebelarčik.66 Levstik je imel pred očmi praktično knjigo in je snov premišljeno urejal drugače kakor Jonke. L. 1858 jo je že skoraj končal, saj v nekem pismu Antonu Janežiču odgovarja, da ne ve, kje bi jo objavil. V tedanjem časopisju je objavil nekaj strokovnih člankov o čebelah, njegovo poglavitno delo v zvezi z njimi pa je ostalo v rokopisu, čeprav nekatera znamenja kažejo, da se je še po letu 1863 dela lotil na novo. Začeli so ga že celo tiskati, a je menda zaradi nekih razprtij med avtorjem in založnikom zamisel ostala neuresničena. Levstik je vzel rokopis iz tiskarne, v kateri so ga stavili, in vse kaže, da se po letu 1867 ni več pritaknil Bučelstva. Obležalo je med njegovimi papirji do njegove smrti.67
Troje spisov torej o čebelah in čebelarjenju, a vsi trije objavljeni prepozno, da bi mogli zares koristiti uporabnikom. Ostajajo bolj zgodovinski dokaz za pomembnost čebelarstva na naših tleh in ljubezni do »medene muhe«.68
III. MOTIVIKA ČEBELE
V	SLOVENSKI LITERATURI
Razdelek ni zasnovan monografsko, saj bi bilo treba v ta namen pregledati vse slovensko leposlovje. Kljub temu lahko razberemo, da je drobna bzikajoča živalica bolj ali manj tudi tu stalno navzoča - vse do današnjih dni.
2e Prešernova besedna igra v zvezi s čebelico v epigramu Mihu Kastelicu govori
o	tem, da se je v romantiki emblem čebele začel razkrajati, saj je pesnikovo igračko mogoče razlagati večsmerno in ne več zgolj kot znamenje za nagovor k ustrezno moralnemu ravnanju. V pesmih o letnih časih, ki jih Prešeren sicer ni maral,69 se čebela pojavi v svojem naravnem bistvu in naravnem okolju. Že v prvem zvezku Kranjske Čbelice v pesmi Pomlad kitica o čebeli ni tematizirana programsko, ampak popolnoma neodvisno glede na naslov zbornika, v katerem je objavljena: Vesela buči/ Bu-čela hiti / Po rožicah serkljati/ Medu se naserkijati/ Neutrudna želi.«70 Podobno je s pesmijo Jesen, kjer v tretji kitici beremo:
»Čebela donosi/Vam, Janži! medu./Na ajdov kruh prosi/ Pogačar satu.«/71 V
drugem zvezku je pesem z naslovom Spomlad, v kateri Jurij Kosmač poje: »Čebela rojila,/ po cvetji leti,/Med resju popila, / še ajdi želi.«72 Zdi se, da je v tem času v pesnjenju o pomladi motiv čebele postajal že stereotipen: »Medna leta/ Čebelica,/ Senco spleta/ Lipica.«73 Urednik Kranjske Čbelice v njenem četrtem zvezku objavlja pesem Natura in v njej je namenil verz tudi »čebelicam«, ki »pridne buče, v satje nalivajo med/.74
V	poeziji v zvezi s tukajšnjo motiviko prihaja na vrsto Matija Valjavec - Kračmanov. Njegovo »Drevo v cvetu« sledi njegovim obiskovalkam: »Iz cveta čebele/ nabirajo med,/napravljajo z’ž njega /nebeško si jed.«75 Josip Stritar pa se povrne na stari emblematični tir, ko apostrofira trota kot simbol za lenuha: »Brez dela dobro trot živi,/ vsak dan ima svoj živež gotov;/ čebela trote naj redi,/ mi nočemo rediti trotov!/«76 Še Franca Šaleškega Finžgarja, bližnjega Janševega rojaka, je nagovorila klasična slika slovenskih domačij. »Pri uljnjaku« premišlja: »Kako, čebelice, vam dobro dene /če vas ogreva toplo sonce maja!/ Na pašo v svet za rojem roj odhaja,/ za dom nabirat kapljice medene.«77 Z drugega konca Gorenjske mu odpeva Cvetko Golar, igriv in prisrčen, kot zna biti z naravo le on: »Poln čebelic sivih je ulnjak/polna je poljana cvetja -/ in na veji mladi maj sedi,/ vroč od žarkega objetja.// Rožna je in bela jablana,/ v rosnih žarkih, biserih Šumija/ in čebele drobne pase/ in kot deklica smehlja se.// .. .«78 Imenitna je tudi njegova pripovedna pesem »Čebelar Boštjan«, verzificirani portret in življenjepis moža s častitljivo dejavnostjo: »Moj sosed je bil stari oče Boštjan,/ že siv čebelar in nadložen,/ v ulnjaku med panji s svetniki je spal/ in bil kot čebele pobožen.// Na soncu je z njimi vse dni vasoval, poslušal njih sladko je govorico,/ ko umrle so, je po njih žaloval,/ pozimi pil zlato medico.//«
 A z leti se sklonil je oče Boštjan -
/Samo čebele drže me pokoncu,/ še sanja o njih se mi vsako noč -/ z očmi jih je božal in grel se na soncu.// In prišel
je k njemu sveti Ambrož - / o čast in slava mu bodi zapeta! / v poslednji je uri mu bil tolažnik/ in spremil v nebesa ga sveta.// In legel na pare, čebelic je kralj,/ ko bila izpita kupa je grenka -Is prtom je praznim pogrnjen bil,/ ob njem je gorela voščenka.// ... In sedla je drobna čebelica nanj,/ v slovo ga na oko
poljubila -/.....79
Pripovedne so tudi Župančičeve otroške pesmi, kakor tista Ciciban in čebela.80 V njej čebela išče dečka, ki nagaja mamici, da bi ga kaznovala »z bridkim želom«, a ko zve, da otrok ne laže, mu odpusti nagajivost in njuno srečanje se izteče obema v zadovoljstvo: ’»Če pa ne laže Ciciban,/potem je fant od fare;/ naj skače, vse potare,/da le ne laže Ciciban VII In: ’Cici-Cici-Ciciban!’ čebelica prepeva, /vse više poleteva,/za njo mi gleda Ciciban.«81 Cicibanovim vrstnikom je Oton Župančič namenil tudi »Sto ugank« in v njih sta dve tudi o čebelah: »To so spretne kuharice,/Vse so lončke prevrnile,/ niti kapljice prelile/«.82 Za »satovje s strdjo« je pesnik našel metaforo: »Preluknjana mreža - / masla polna dežela.«83
Šaljivo bridka je Župančičeva v bistvu socialna pesem z naslovom »Ajda«. Malo je znana, zato jo predstavljamo v celoti: »Ajda zori, čebele brenče/ na pašico sladko duhtečo - /nabrale mi bodo za božič potic,/ za svetega Štefana svečo ...// Ej čaki, Majdiša, ne boš, ne boš, /moja ajda je meni narasla !/Ta bila bi lepa, da čreda tvoja/ po moji se njivi bi pasla!// Majdiša ubog je, bogat je Kazin,/ a srce ima nevoščljivo -/pa voli uklene pred valj,/ pa hajd! /Kam žene? Naravnost na njivo// Ej čaki, Kazin, ti zavidni bedak, / čebele si hotel potreti:/ lahko je čebelam - zletijo drugam,/a tebi ne bode kaj žeti !/«84 Josip Murn-Aleksandrov motiv čebele vključi v marsikatero svojo pesem,85 najboljša med njimi pa je gotovo »Pesem o ajdi«: »Kakor bela grud/ gorka od krvi,/ mlade radosti/v cvetju ajda diši.// Že vsa polna medu/ zacvetela je,/ pala k nogam ko v snu/ ji čebela je. / Grud prostrana jo/ napojila je,/ z božjo pomočjo/ vase skrila je /.../ Kadar klas šumi,/ kmet
počije se,/ kadar ajda diši, / ji odkrije se!// Plača za ves trud/z medom kdo, s krvjo ?/Ktera druga grud/nežna je tako ?/
/... «86 Moderna impresionistično-simboli-stična pesem.
Najvišje mesto pa je v tukajšnjem okviru rezervirano za Alojza Gradnika, ki najslajši živalski pridelek uporabi za metaforo materinščini. Kot »med« je »naša beseda«! »Od kod privrel si sok besede naše,/ Iz kraških hrastov, iz triglavske trave?/ Iz strug globokih Save, Soče, Drave?/ Si med vekov, nabran, s panonske paše?// ... O kri, o mleko, naših mater med!/ Kot bil si strup za Obre in za Hune, / src naših bodi vedno slajša jed./.. ,«87
Jože Udovič zastopa novo poetiko, saj motiv čebele (in rekviziti v zvezi z njo) ni več niti emblematičen niti naturalno realističen, še simbolističen ne, ampak ekspresio-nistično-eksistencialističen: »Panjska končnica« mu zbuja naslednje asociacije: »Leta so se skrila v les,/ naguban kakor staro čelo,/ v njem sanjajo vonjeve lip,/ večerni psalmi čebel.// Misel leta/ kakor čebela/med žlahtno staro vonjavo/ in sivo zelenim grmom pelina.«88
Pesniku Barja, Ivanu Minattiju so »čebele« predvsem del naravnega dogajanja. Opaža jih »v mladi detelji« v vročini »opoldanskega pastela« in melanholijo jeseni mu poglabljajo tudi »zadnje čebele v ajdi«.* Še trda jesen, ki se preveša v zimo, najde v njih razpoloženjsko resonanco: »Naj ves občutim predano usihanje korenin/ in sinjo govorico neba, /ki neslišno prigovarja/vejam, praprotim/ in dremotnim čebelam:/spati, spati.. .//Tišine bi rad.«89 Motiv zimskega mirovanja čebel je vsekakor tankočutno dopolnilo v paleti njihovega življenja, čeprav sam na sebi ne več tako prikupen kot v bujnosti narave, saj nas napravlja otožne in vzklicuje misel na minevanje, smrt. In vendar gre tu še vedno za estetiko lepega, dobrega.
Zadnjo postajo v življenju čebel si je za motivni svet ene od svojih pesmi izbral tedaj še mladi pesnik Franc Černigoj in ji dal naslov Čebeljih rojev boj: »luči svetlo se bliskajo/ oströ se merijo/ čebele// žela iztrgana/v žrtev zabodena//težko umirajo/še bi žele, žele//90 Pesem je iz sedem-
desetih let našega stoletja, ko je bilo v iskanje novega tako v formalnem kot semantičnem pogledu vključeno tudi pisanje brez ločil in velikih začetnic. Če gre, z biološkega vidika gledano, za motiv rojenja čebel in poslavljanje od življenja nekaterih od njih, je z bivanjskega stališča mogoče to imeti tudi za podobo človekovega pehanja in nehanja. Tu ne gre za osamljenost, ki boli Ivana Minattija, da se zahaja zdravit v naravo, ampak za življenjski prostor mnogih, ki v medsebojnih stikih trejo eden drugega, in nekateri ob tem tudi padajo in popadajo. Skratka, gre za rezko podobo sveta, ko namesto idiličnosti, v kateri čebele obletavajo cvetje, tokrat »rdeči cvetovi plavi/samevajo/rumeni/v belem vetru.«
In kako je z motivom tukajšnje obravnave v prozi? Slovenski avtor prvega slovenskega romana Josip Jurčič že ni šel mimo njega. V Desetem bratu postane prebivališče čebel ljubo shajališče dveh iščočih src: »Konec vrta stoji uljnjak. Dasi čebele zdaj pozimi mirno v svojih panjevih spe, zahajam vendar skoro vsak dan tjakaj na klopco sest. Ne bom dejal, da me mika na to mesto le sonce, ki ravno tu sem vsako popoldne posebno toplo sije, ne, mar ti resnico povem, tudi zato hodim rad tjakaj brat, ker dostikrat nahajam tam Manico, s katero se kaj pomeniva.«91 Tako stoji v drugem Kvasovem pismu prijatelju.
Če v poeziji ni bilo mogoče zaobiti Prešerna, v prozi ni mogoče mimo Ivana Cankarja. Morda je njegova novela »O čebelnjaku«92 edina v literaturi v umetniškem pomenu besede, ki že v naslovu tematizira svojo vsebino, čeprav je ta le ogrodje sporočilu, da se z lastno vestjo ni igrati. Pisatelj »s Klanca« odpira tudi v njej vprašanja človekove etike, ki se na zunaj razkriva tudi kot socialno vprašanje: »Mrva je bil človek pri šestdesetih letih, slabotne in suhe postave... Živel je na Brestovici že nad štirideset let. Davno že so mu bile oči oslabele in stopil je v pokoj. Gori na hribu je stala zapuščena, polraz-pala koča, in tam se je Mrva nastanil. Imel je prekrasen razgled po vsi široki, zeleni dolini; ... Dobrih sto korakov od
koče, malo nižje v dolini je stal Mrvov čebelnjak, njegovo edino bogastvo. In ta čebelnjak ni bil posebno krasen. Videlo se mu je, da je doživel že visoko starost. Slike na posameznih panjih so že zelo obledele; le tu pa tam se je še bleščala gloriola nad glavo neznanega svetnika in razločno se je še videlo črno kolo svete Katarine. Pred panjem je stala preperela tepka s temnimi, razdrapanimi vejami. Kakšno bi bilo življenje, da bi ne imel vsakdo nekaj najljubšega, kar mu daje moč in tolažbo, četudi mu iztrgajo vsa druga bogastva? Mnogo jih je, ki se zavedo svojega najdražjega zaklada šele v nesreči, kadar jim ne ostane ničesar drugega več,... župan Blokar ima skrinje cekinov, a Mrva ima svoj čebelnjak.«93 Ta se je po razdoru z županom vračal domov, in nenadoma se je zdrznil: »Stal je pred svojim čebelnjakom: povesil je glavo in noge so se mu tresle. Ne mogel bi povedati, česa se je prestrašil; zakaj njegova slutnja je bila tako strašna, da je v prvem hipu ni hotel priznati samemu sebi. ’Kaj mi more?...’ Pred davnim časom mu je bil dovolil iz posebne milosti, da si je postavil čebelnjak na njegovem svetu. A županovo je bilo vse, kolikor daleč je seglo oko.«
Blokar se je čutil osramočenega ...
. Stopil je na prag in hladna sapa mu je zapihala v razgreti obraz ... Vrnil se je v sobo in stopil k mizi. Silil se je, da bi izgledal veselo in hudomušno, toda oči so ostale motne in resne, samo ustne so se zategnile v zoprn smehljaj.
’Vidva, Miha in Jernej, mi bosta nocoj pomagala, da napravimo majhno šalo . .. Samo molčita; ni treba praviti nikomur; -naposled zvedelo se bo tako ali tako ... 'Stvar je namreč taka. Mrva je bil nocoj pijan in zmerjal me je kakor hlapca. Zato mu hočem dati majhen spomin . .. Vrzimo mu tisti čebelnjak na cesto!’ Besede so mu prihajale z jezika hitro in trdo, kakor bi se bal ugovorov. 'Čebelnjak stoji namreč na mojem svetu, - razumeta? in jaz bi ga odstranil lahko o belem dnevu, vpričo Mrve. Toda tega ravno nočem: naj se prime za glavo zjutraj in išče po cesti svoje boga-
stvo ... Na vsem tem ni nič hudega: jaz mu postavim lahko drug čebelnjak, deset čebelnjakov, če jih hoče. A zdaj ga hočem udariti. . . Torej hitro, - ali pojdeta ali ne?’ . . . Nezadovoljen je bil, potrt in razburjen. Čutil se je ponižanega in otročjega. Predstavljal si je, kako sodita o njem njegova spremljevalca, in grizel si je ustne ... Tukaj je .. . Primita, uprita se, vrzita dol I . . . Kaj, da se ne gane?’ Župan se je uprl sam z vsem telesom in čebelnjak se je zamajal. ’Še enkrat!’ Zahreščalo je in zastokalo, v panjih pa je šumelo. ’Dol z njim! Na cesto!' Čebelnjak se je zrušil na kup in razvaline so ležale razbite v jarku in za obcestnim grmovjem. Župan pa je molčal in hitel navzdol. ..’ Kaj je vse to samo na sebi? Kje leži hudodelstvo? . . . Postavim mu jih lahko deset novih ... A ne, - ne, - ne I Ni samo to!. . . Pridi in zapali mi dom nad glavo, - vzemi vse, kar je mojega, in potem me tolaži: ’’Desetkrat ti povrnem vse!" . . . Da, resnica je! Jaz sem mu ugrabil vse bogastvo, raztrgal sem mu srce in vzel pol življenja. To se ne da ne preklicati ne popraviti. . .«94 Župan se po poniglavem dejanju odpravi spat, a v sanjah ga preganja slaba vest in čebelnjak, groteskno spačen, mu povzroča neznosno trpljenje. Še zjutraj je sklenil. ’Končati se mora hi-
tro... kakorkoli! Postavim mu še danes tisti čebelnjak ... zaradi te neumnosti ga ne bo vrag jemal !’«95 Toda Mrva je bil ponoči bolj zaslutil kot zaslišal, kaj se dogaja z njegovim čebelnjakom: »Skočil je kvišku in obstal kakor okamnel. Njegova drobna, suha postava se je zdela še manjša in še bolj koščena, tenke ustne so se razširile in oči so se široko odprle. Od daleč je zamolklo zahreščalo in čuli so se nagli, vznemirjeni glasovi. Mrva se je prijel za glavo in kolena so mu vztrepetala. ’Kaj počenjaš, nesrečnež? ... Nehaj... ne ubijaj!’ Pustil je vrata odprta za seboj in hitel gologlav na piano. A zunaj je bilo tiho, samo globoko doli so hitele tri črne postave ter izginile za ovinkom. Kup razmetanih desk je ležal pred hruško, naokrog pa je zamolklo šuštelo in brenčalo, kakor bi trepetalo v zraku tisoč nevidnih strun. ’Kaj si mi storil... Čemu ti bo moje življenje?’ ... Mrva ni vedel, kam hoče in čemu hiti v vas. Pol nezavedno in opotekaje se je stopal v dolino, - in razgrapana, s kamenjem posuta pot se je vila brez kraja navzdol. Spotaknil se je ob prevrnjen panj in čebele so završale okrog njega ...
(Nadaljevanje prihodnjič)
1
DELOVANJE OSNOVNOŠOLSKIH KROŽKOV V SEVNICI, BOŠTANJU IN RADEČAH V MINULEM ŠOLSKEM LETU
FRANCI MAROLT
Delovanje čebelarskih krožkov na osnovnih šolah v Sevnici, Boštanju in Radečah je postalo že skoraj tradicija, saj bolj ali manj redno delujejo že vrsto let. V vsem tem času pa so bili učenci najuspešnejši prav v minulem šolskem letu. V krožke se je namreč vključilo največ učencev, izkazali pa so se tudi v svojem znanju na področju čebelarstva. Naj vam predstavim njihove dosežke.
V	čebelarskih krožkih so učenci spoznavali čebele, čebelarjenje, koristnost čebel,
njinove bolezni in sovražnike, zgodovino čebelarstva, medovite rastline oziroma čebeljo pašo in drugo. Delo krožkov je bilo razdeljeno na teoretični in praktični del. Praktični del so opravljali pri čebelnjakih (različna čebelarska opravila, spoznavanje čebelarskih pripomočkov itd.). Pri teoretičnem pouku pa so skušali pridobiti kar največ znanja za samostojno čebelarjenje in se dobro uvrstiti na tekmovanjih mladih čebelarjev. Pri učenju smo uporabljali Priročnik za čebelarske začetnike in številne
druge knjige (Zdravstveno varstvo čebel, Mladi čebelar, Čebelarstvo, revijo Slovenski čebelar idr.). Za boljše razumevanje in pomnjenje snovi smo uporabljali ponazorila (čebelji pridelki, razni čebelarski predmeti...). Ogledali smo si nekaj videokaset (Domača čebela, Čebelarstvo I. in II. del, Vzreja matic idr.), diapozitive (Domača čebela, Bolezni, škodljivci in zastrupitve čebel idr.) in veliko različnih fotografij (fotografije čebelnjakov, čebel, medovitih rastlin, čebelarskih pripomočkov itd.). Pridobljeno znanje sem preverjal in točkoval, tako da smo večino snovi ponovili in utrdili. Glede na znanje, odnos in udeležbo so bili krožkarji občasno tudi nagrajeni. Ugotavljam, da je tak način dela dober.
Vseh udeležencev pri posameznem krožku je bilo od 14 do 35, od tega jih je bilo od 8 do 10 stalnih. Tako je bilo v tri čebelarske krožke vključenih 81 učencev, od teh je bilo 25 stalnih (to so učenci, ki so krožek obiskovali enkrat oz. dvakrat tedensko po več šolskih ur). Razveseljivo je, da večina stalnih udeležencev tudi čebelari: nekateri čebelarijo že samostojno in so naročeni tudi na Slovenskega čebelarja, drugi pa pomagajo staršem, sorodnikom ali znancem.
Svoje znanje in navdušenost nad čebelarstvom so mladi čebelarji iz Boštanja, Sevnice in Radeč dokazali tudi na tekmovanjih mladih čebelarjev: na posavskem tek-
Naravoslovni - čebelarski - dan na OS Radeče.
movanju v OŠ Blanca in na državnem tekmovanju v OŠ Žirovnica v Zabreznici. Večletno sistematično delo je obrodilo sadove, saj smo zasedli kar nekaj najvišjih mest. Delo čebelarskih krožkov v šolskem letu 1992/93 smo sklenili z izletom v Laško, kjer smo si ogledali obsežno in lepo čebelarsko razstavo ČD Laško, pripravljeno ob 90-letnici organiziranega čebelarjenja v Laškem in okolici. ČD Laško se ob tej priložnosti zahvaljujemo za prijazen sprejem.
Omenim naj še, da smo na omenjenih šolah skupaj z učitelji pripravili štiri naravoslovne dneve o čebelarstvu. S čebelarstvom se je seznanilo približno 350 učencev prvih, šestih in osmih razredov. Učenci
Mladi sevniški čebelarji veselo točijo med. Letos so ga iztočili osemdeset kilogramov.
Mlada čebelarja se ne bojita čebel pod steklom - na naravoslovnem dnevu v Sevnici. Foto: Franci Marolt
so bili zelo navdušeni, še posebej v čebelnjakih, ko smo pokušali med v satju.
Seveda pa ni vse tako preprosto in brez težav, kot je mogoče videti. Uspešno delo z učenci zahteva veliko znanja in časa. Prav časa pa je vedno manj. Ali povedano drugače: »Za hvala lepa se z mentorstvom ne morem ukvarjati.« Zato je velikokrat izrečena misel, da je težavno dobiti dobrega mentorja, zame nekoliko smešna. To sicer drži, vendar osebno menim, da je veliko večja težava obdržati dobrega mentorja oziroma ga za njegovo delo dostojno
Mentor čebelarskih krožkov Franci Marolt z »redovalnico«	najuspešnejšega čebelarskega
krožka v šolskem letu 1992/93, iz OŠ Boštanj. Foto: Franci Marolt
plačati. Izkušnje kažejo, da je pri tem odločilnejša pripravljenost, kot pa finančna (ne)zmožnost, ki jo navajajo. Vse preveč pozabljajo, da je čebelarstvo zaradi opraševanja in čebeljih pridelkov velikega pomena. Pozablja se tudi, da se možnosti za čebelarjenje iz leta v leto slabšajo in da bodo uspešno čebelarili samo tisti, ki bodo to znali. Da pa bi zares veliko znali, se moramo začeti učiti dovolj zgodaj - najbolje že v otroštvu. In tudi če vsi krožkarji ne bodo čebelarili, je razveseljivo to, da so ti učenci vsaj nekoliko spoznali čebelarstvo in njegov pomen. Z vsem tem moramo seznanjati tiste, ki imajo omalovažujoč odnos do delovanja čebelarskih krožkov na šolah.
O
smrtnice
JANKO BELEC
Julija letos smo se na ljutomerskem pokopališču za vedno poslovili od 87-letnega Janka Belca.
Rodil se je leta 1906 v lepi prleški vasici, Noršinci pri Ljutomeru kot sin kmečkih staršev. Šolal se je na meščanski šoli, nato pa na učiteljišču v Mariboru. Po končanem študiju se je vrnil v domači kraj.
Življenje Janka Belca je tesno povezano s čebelarstvom. Čebelariti je začel leta 1930 v Križevcih pri Ljutomeru. Tudi po njegovi zaslugi je tamkajšnja čebelarska organizacija napredovala. Kmalu nato je bil premeščen v Ljutomer, kjer je nadaljeval delo v čebelarstvu. Bil je dolgoleten in uspešen predsednik Čebelarskega društva
Ljutomer. Povezal in organiziral je ljutomerske čebelarje in čebelarje s področja sosednje Hrvaške v napredno in dobro organizirano čebelarsko društvo. Posebej uspešno je skrbel za čebelarski naraščaj, deloval je kot predavatelj, pisal je članke in prispevke iz življenja čebel.
Dolga leta je dejavno sodeloval kot odbornik pri Zvezi čebelarskih društev Slovenije. Zelo dejaven je bil pri različnih čebelarskih akcijah. Aktivno je sodeloval pri ustanavljanju in organiziranju čebelarskih družin na tem območju. Bil je ustanovitelj občinske čebelarske zveze, ki je povezala delovanje čebelarskih družin, in njen dolgoletni predsednik.
Za uspešno delo na področju čebelarstva je prejel odličje Anton Janša I. stopnje, pa tudi najvišje jugoslovansko odličje - napreden čebelar Jugoslavije. Čebelarsko društvo Ljutomer mu je večkrat izkazalo svojo hvaležnost s priznanji in diplomami.
Njegovo življenje je bilo zelo pestro in dejavno, tako da nam ostaja za zgled. Njegovo delo bodo nadaljevali mlajši čebelarji, predvsem njegov vnuk, ki je zdaj prevzel čebele in čebelarstvo.
Ohranili ga bomo v trajnem spominu.
Občinska čeb. zveza Ljutomer
IVANU GRAJŠU V SLOVO
Maja letos smo se kočevski čebelarji poslovili od našega znanega čebelarja Ivana Grajša iz Dolge vasi pri Kočevju.
Slovenski čebelarji smo izgubili dobrega člana, priznanega čebelarja, čebelarskega inovatorja in cenjenega predavatelja, še zlasti pa strokovnjaka za raziskavo in napovedi gozdnega medenja.
Z njim smo se v Čebelarskem društvu Kočevje družili več kot 40 let. Bil je ena od najaktivnejših vezi tega druženja, bodisi kot predsednik ali podpredsednik društva bodisi kot gospodar, odgovoren za pašni kataster.
Ivan ni nikoli miroval. Vedno je nekaj raziskoval in ustvarjal. V njem je bila velika delovna moč, obogatena z znanjem in številnimi izkušnjami. Vse to je rad razdajal vsakomur, ki je bil pomoči potreben. In teh ni bilo malo. Bil nam je svetovalec, človek plemenitega srca, odprtih rok, dober prijatelj in tovariš. Njegov dom je bil stalno shajališče domačih, velikokrat pa tudi številnih čebelarjev iz različnih krajev Slovenije.
Štiri desetletja je pritegoval pozornost širše javnosti tudi s svojo živo besedo kot predavatelj in strokovni čebelarski pisec. Predaval je v številnih krajih v Sloveniji, nekajkrat pa tudi na Hrvaškem in v Bosni.
številne je zanimalo, kako odkrivati naravne danosti medenja, vrste medovitega
rastlinstva, raznolikost in čas medenja gozda, kako vse to najbolje izrabiti, pa tudi kakšne so prednosti in načini prevozov na pasišča. Ivan je vse to poznal do podrobnosti. O tem smo se lahko neštetokrat prepričali, saj nas je pogosto vodil na raziskovanja v domače gozdove, v Gorski Kotar, Liko in vse tja do prostranih slavonskih ravnin in gričev. Številne so zanimale tudi posebnosti njegovega panja, ki ga je izdelal po svoji zamisli in izkušnjah. Kljub nekaterim pomislekom se je panj »G« zaradi številnih dobrih lastnosti hitro uveljavil v številnih čebelarstvih v Sloveniji in bližnji Hrvaški.
Ivan je bil znan tudi kot borec NOV, saj je v njej sodeloval od začetka 1942 vse do osvoboditve. Po vojni je opravljal vidne dolžnosti v gospodarstvu in državni upravi. Večino svoje delovne dobe pa se je ukvarjal z lovstvom in kot strokovnjak za lov na visoko divjad neštetokrat na lovu spremljal domače in tudi tuje državne in politične predstavnike. Za svoje nesebično in aktivno delo tako v času NOV kot po vojni je Ivan prejel številna priznanja, pohvale in odličja.
Za njegov prispevek k razvoju slovenskega čebelarstva je poleg drugih priznanj prejel tudi srebrno in zlato odličje Anton Janša ter zlato jubilejno plaketo ZČDS.
Zdaj, ko Ivana ni več med nami, zares občutimo, da smo izgubili pravega tovariša.
Ob zdajšnjih težavah, ki jih preživljamo čebelarji, bi še zlasti potrebovali njegov optimizem, pametno besedo in prešeren nasmeh, da bi nam vlil novega poguma, veselja in moči.
Ohranili ga bomo v nepozabnem spominu.
Čebelarsko društvo Kočevje
IVAN BREZAVŠČEK
V	domačo zemljo smo jL ) maja letos položili člana Če-'l	V**	belarskega društva Kanalih—	Brda Ivana Brezavščka.
Rojen je bil v revni kmečki družim na Vrsjih pri Cepo-
I	vanu leta 1915. Cebelariti je
I	začel leta 1957 z nekaj pa-
nji, vendar je hitro napredoval in kmalu čebelaril že s 50 AŽ panji. Ker je bil samouk, sposoben za različna dela, je sam zgradil ličen čebelnjak, izdelal panje in vse potrebno orodje.
Postal je zgleden čebelar, za kar je prejel odličje Anton Janša ter številne ustne pohvale članov društva in drugih. Vedno je rad pomagal drugim, ker je bil sposoben mizar in zidar. V Ročinju, kjer je živel od leta 1936, je tako le nekaj hiš, pri katerih njegova roka ni ničesar naredila. Člani društva in krajani ga bomo ohranili v prijaznem spominu.
Čebelarsko društvo Kanal-Brda
ERNEST KRANJC
Komaj 70 let mu je bilo. Ugasnili so načrti, vroče želje, usahnilo je tiho upanje, zgorela velika ljubezen, onemele besede. Rodil se je leta 1923 v Vinički vasi v Slovenskih goricah v kmečki družini.
Že doma so gojili čebele. Svoje čebelarsko znanje je že zelo zgodaj preizkusil z dvema AŽ panjema. Vihri II. svetovne vojne se ni mogel izogniti. Po vojni se je poročil in preselil na Pragersko. Na novo si je uredil čebelnjak s 30 AŽ panji. Naravi neprijazna proizvodnja glinopora na Pragerskem mu je ljubljenke pomorila. Začel je znova, vendar je čebelnjak preselil v daljni Hrastovec v Slovenskih goricah. Tam je dolga leta čebelaril s 100 panji. Do čebelnjaka je moral potovati z vlakom, avtobusom in še peš.
Zvest, skromen, natančen in odgovoren, kot je bil, je bil čebelarski organizaciji nujno potreben. Najdemo ga kot soustanovitelja ČD Pragersko, do razpustive, torej več kot 10 let, pa ji je tudi predsedoval. V novi družini Slovenska Bistrica je bil dolga leta član upravnega odbora družine, predsednik in član različnih komisij, podpredsednik družine, član UO in NO MZČD Maribor. Bil je čebelarski preglednik in kot pravi strokovnjak tudi svetovalec in mentor mlajšim. Številnim je pomagal tudi gmotno.
Prejel je odličji Anton Janša III. in II. stopnje, MZČD Maribor pa ga je ZČD Slovenije spomladi predlagala za odličje A. Janša I. stopnje.
Veliko prezgodaj smo izgubili vzornega čebelarja, zvestega člana in dobrega prijatelja.
Slava njegovemu spominu.
Čebelarsko društvo Slovenska Bistrica
IVAN UŠEN
Po neozdravljivi bolezni je aprila letos umrl naš dolgoletni član Ivan Ušen iz Mozirja.
Rojen je bil leta 1923 v Lokovici pri Šoštanju. Kljub temu da je bil dejaven družbenopolitični delavec, je še
vedno našel čas za čebele. Imel je 140 panjev v dveh stalnih čebelnjakih. Ker so ga občutno zapuščale moči, je moral pred dvema letoma prodati zadnjih 64 naseljenih panjev. Od tedaj je redno obiskoval sosedov čebelnjak, saj se po 40-ih letih čebelarjenja ni mogel ločiti od čebel. Več let je zavzeto delal v vodstvu šoštanjske in nato mozirske čebelarske družine. Bil je tudi prijeten sogovornik, dober svetovalec in vedno pripravljen pomagati.
Za svoje delo je prejel odličje Anton Janša III. stopnje.
K večnemu počitku na pokopališče v Podkraj pri Velenju smo ga pospremili z več čebelarskimi prapori.
Hvaležni smo mu za njegovo delo, zato ga bomo ohranili v prijaznem spominu.
Čebelarska družina MOZIRJE
m
IZDELUJEM PVC pokrove za kozarce. Bizjak (067) 23-586.
UGODNO prodam malo rabljeno 4-satno točilo za med, inf. (062) 671-469.
UGODNO prodam 4-satno točilo iz nerjaveče pločevine, inf. (066) 35-048, zvečer. PRODAM čebelnjak za 24 AŽ panjev z vso čebelarsko opremo, inf. (063) 824-195. PRODAM čebelnjak z 12 naseljenimi AŽ panji in hišico (z vodovodom in elektriko) na Gaju nad Mariborom, inf. (062) 29-563.
PRODAM 50 AŽ panjev s čebelami in kamion Zastava 640, inf. (068) 57-739.
POZIV
Pozivamo vse zainteresirane čebelarje, ki so pripravljeni sodelovati pri ustanavljanju in delu čebelarske zadruge, da se javijo z dopisnico s polnim naslovom in številko telefona na ZČDS do 10. 10. 1993.
MIZARSTVO KRŽE - z dolgoletno tradicijo - VRHNIKA
Izdelujemo kakovostne AŽ panje po konkurenčnih cenah. Panji so iz kakovostnega smrekovega lesa in rogljičeni (cinkani). Satniki so iz lipovega lesa in vrtani za žičenje. Desetsatne AŽ panje lahko dibite takoj, za ostale vrste panjev tipa AŽ pa sprejemamo naročila.
Franc Krže, Idrijska 3, 61360 Vrhnika, telefon (061) 751-317.
Telefon:
delavnica: - (0602) 61 320 9 stanovanje:- (0602) 61 151 fax:	-	(0602)	61	750
UNIVERZALNI MEŠALNIKI
qtrotma Obrtna ulica
62366 M U TEL.: 0602 61 :
STROJNA ^ OPREMA
MŠ-25	MŠ-25	KIP	MŠ-25	CR	MŠ-25	CR-KIP
Mešalnik MŠ - 25 je namenjen za mešanje različnih vrst zmesi. Je lahko premakljiv zaradi gibljivih koles. Osnovna izvedba kadi je iz posebne bele plastike ali iz nerjaveče pločevine. Stabilna izvedba ima na dnu izpust za lažje čiščenje.
Prednosti izvedbe s kipanjem:
- po mešanju maso lahko izkipate
- uspešno mešate tudi manjše količine (kad poševno)
- lažje čiščenje kadi
Posoda: 50 I
Kapaciteta: do 25 kg zmesi Količina moke: 5 - 15 kg Količina kruha: do 20 kg Količina mesa: do 30 kg Čas mešanja: 10 - 15 minut Priklopna napetost: 220 ali 380 V Dimenzije: 0 550 x 840 ali
640 x 600 x 1030 mm Teža: cca 35 ali 45 kg
ČEBELARJI IN ČEBELARSKA DRUŠTVA NABAVITE NOVO SAMOLEPNO BARVNO NALEPKO ZA KOZARCE Z MEDOM
ZČDS je izdala novo samolepno barvno nalepko za kozarce z medom, z motivom panjske končnice. Čebelarjem priporočamo enotno opremo kozarcev, zato si nabavite nalepko ZČDS.
Nalepke pošljemo tudi po pošti s povzetjem. Cena nalepke je:		
navadne člani	nečlani	samolepne člani nečlani
2,50 SIT	3,00 SIT	6,50 SIT 7,00 SIT
PRODAJA ČEBELARSKEGA KOLEDARJA ZA LETO 19 9 4
Vse čebelarje obveščamo, da so prvi vzorci čebelarskega koledarja za leto 1994 že pripravljeni. Cena koledarja je 300,00 SIT. Vsi redni člani ZČDS in vsi naročniki Slovenskega čebelarja bodo ob plačilu članarine za leto 1994 pri blagajnikih društev brezplačno prejeli koledar.
Pri naročilu več kot petdeset koledarjev je cena posameznega koledarja 240 SIT. Enak popust (20 odstotkov) priznavamo tudi posameznikom, ki bodo prevzeli prodajo čebelarskega koledarja (vendar le pri prevzemu več kot petdeset koledarjev).
ZČDS
Čebelarji - čebelarske družine
ČEBELARJI - LJUBITELJI NARAVE
Nudimo sadike AMORFE in KÜBLERJEVE vrbe ter lepo cvetočih dreves EVODiJE in KERLA TERIJE!
Pošiljamo tudi po pošti!
Tel.: popoldan (061) 59-610
Nace Sotlar, Pšatnik 20, 61211 Šmartno pod Šmarno goro
* * *
Časopis Slovenski čebelar je ustanovilo »Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko Koroško in Primorsko» leta 1898.
Izdaja ga Zveza čebelarskih društev Slovenije, Cankarjeva 3/II, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 210-992.
Časopis izhaja v Ljubljani vsakega 1. v mesecu in je oštevilčen z zaporedno številko meseca. Časopisni (izdajateljski) svet sestavljajo: Marjan Skok, Stanislav Hajdinjak, Pavle Zaletel, mag. Janez Poklukar, dipl. oec. Aleš Mižigoj.
Uredniški odbor sestavljajo: prof. Janez Mihelič, inž. Jože Babnik, mag. Franc Javornik, inž. Janez Poklukar, dipl. vet. Mira Jenko, Marjan Debelak in Pavle Zaletel.
Glavni in odgovorni urednik: prof. Janez Mihelič Lektorica: prof. Nuša Radinja
Letna naročnina za nečlane znaša za leto 1993 2.500,00 SIT. Posamezna številka pa stane 250,00 SIT.
Članarina, skupaj z naročnino za Slovenski čebelar je 1.700,00 SIT.
Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa do 20 besed v tekočem letu, vsako nadaljnjo besedo pa plačajo po veljavnem ceniku za splošne oglase.
Cene reklamnih oglasov: cela barvna stran na ovitku 25.000,00 SIT, v sredini 15.000,00 SIT, pol strani 7.000,00 SIT, četrt strani 4.000 SIT. Popust pri ceni za 3- do 5-kratno objavo je 10 odstotkov, za 6- do 10-kratno objavo 20 odstotkov, za celoletno objavo 30 odstotkov. Cena splošnih oglasov je 40,00 SIT za besedo, enaka cena velja tudi za osmrtnice, ki vsebujejo več kot 40 besed.
Številka tolarskega žiro računa pri SDK v Ljubljani je: 50101-678-48636.
Po mnenju Ministrstva za informiranje Republike Slovenije (23/39-92) šteje mesečnik Slovenski čebelar med proizvode informativnega značaja, iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %.
Tiska KURIR print d.o.o. Ljubljana, Parmova 39.
Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo.
KJE LAHKO KUPITE STEKLENO EMBALAŽO IN NALEPKE ZA MED
Nobena trgovska organizacija v Sloveniji ne odkupuje cvetličnih medov, zato ga boste morali sami ponuditi odjemalcem. Da bi vam olajšali nakup steklene embalaže, smo se dogovorili s čebelarji z različnih območij, da bodo prodajali kozarce za med:
- za severovzhodno Slovenijo: Medobčinska zveza čebelarskih družin Murska Sobota, vsak torek od 15. do 17. ure, dogovorite se z g. Antonom Štefkom, tel. (069) 48-265;
- za Koroško: vsak delavnik, dogovorite se z g. Alojzom Porijem,tel. (0602) 22-654, Ravne na Koroškem;
- za Primorsko in Notranjsko: vsak torek od 15. do 19. ure, pokličite g. Dušana Tomažiča, tel. (065) 65-254, Vrhpolje/Vipava;
- za osrednjo Slovenijo: vsak torek od 10. do 18. ure, pokličite g. Davida Ferleta, tel. (061) 487-876, Dobrunje;
- za Dolenjsko: vsak torek in petek ves dan, pokličite g. Poldeta Kolenca, tel. (068) 28-181, Novo mesto;
- za Gorenjsko: vsak dan, razen nedelje, od 15. ure naprej pokličite g. Braneta Kozinca, tel. (064) 733-203, Lesce.
- za Štajersko: vsak dan zjutraj ali zvečer, pokličite g. Petra Močnika, tel. (063) 742-434, Šibenik/Šentjur
Na zalogi imajo kilogramske kozarce z navojem in PVC ali kovinske pokrove. Cene so od 35,00 do 40,00 tolarjev za komplet, odvisno od tega, za kakšno embalažo se boste odločili in kje jo boste kupili. Embalaže ne pošiljamo po pošti!
Zveza ima na zalogi tudi navadne in samolepilne etikete za kozarce z medom. Naročite jih po telefonu (061) 210-992, pošljemo pa vam jih po povzetju.
ZČDS
OBVESTILO
Vljudno prosimo vse čebelarje, ki številke 7-8/93 Slovenskega čebelarja ne potrebujejo več, naj ga pošljejo (lahko brez znamke) na ZČDS. V tiskarni je namreč prišlo do napake, zato le-te številke približno 100 čebelarjev ni prejelo. Nekateri vežejo vse letnike, pa bi jim vrnjene številke posredovali. Hvala za razumevanje.
ZČDS
ČEBELARJEM nudim zanimiv dopolnilni izdelek za prodajo na domu, ki se lahko prodaja z medom. Zaslužek dober - ponudbe pošljite na uredništvo.
Medobčinska zveza čebelarskih družin Maribor in Srednja kmetijska šola Maribor
vabita na svečano
OTVORITEV ČEBELNJAKA
Srednje kmetijske šole Maribor, Vrbanska c. 30.
Program:
Petek, 15. oktobra 1993
9.00 Predavanje čebelarstvo na Slovenskem
Predavanje čebelarstvo na Srednji kmetijski šoli
10.00 Slavnostna otvoritev čebelnjaka
11.00 Predavanje Raziskovalno in svetovalno delo na področju čebelarstva v Sloveniji
Vljudno vabljeni!
Darko Korošec in Alojz Podjavoršek