Političen list za slovenski narod.
V« polti prejemali velja: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta S gld., za četrt leta 4 Rld., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman vel ji: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta S (Id., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravntftvo (administracija) in ekapedicija, Semeniške ulice št. 2,11., 28.	Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr. če se tiska dvakrat: 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredniStvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob I/16. uri popoludne.	
Štev. 224. V Ljubljani, v ponedeljek 30. septembra 1889.		Letnik: XVII.
Tirolci in Hohenwartov klub.
„Grazer Volksblatt" je v zadnjem času že večkrat priporočal samostojen „krščansko-nemški cen-trum" v državnem zboru. Na to je v „Tiroler Stimmen" na prvem mestu pisal neki „konservativni volilec": „Razmere so sedaj drugačne, kakor so bile. Doslej so morali Tirolci biti v Hohenwar-tovem klubu, da so pomagali vzdržavati desnico, in še pred nekimi meseci je pisatelj teh vrstic isto sodbo slišal iz ust nekega člana Liechtensteinovega kluba. Sedaj pa se čujejo važni glasovi, da Tirolci „prestopijo". Odločitev imajo Tirolci v rokah. Kaj naj store in kaj bodo storili, o tem ne sme soditi, kdor razmere le iz daljave opazuje in ne pozni vseh niti velike mreže. Le nekaj hočem opomniti: Mi zaupamo svojim poslancem; ti vedo, kaj je najboljše za Tirolce. Ako pa se bodo odločili, da bodo pristopili k „krščansko-nemškemu centrumu", ni se jim treba bati, da bi jim volilci ugovarjali; že radi tega ne, ker se večini volilcev pametneje zdi, da se pridružijo somišljenikom svojega rodu, kakor pa drugojezičnim, deloma tudi nasprotno mislečim poslancem, katerih imena so na Tirolskem komaj znana."
Na to odgovarjajo „Tiroler Stimmen": „Tirolci doslej niso imeli uzroka, da bi zapustili Hohenwar-tov klub. V tem klubu so dobili popolno podporo za svoje želje. Opomnimo v prvi vrsti, da so ravno Tirolci v Hohenwartovem klubu spravili v tek šolsko vprašanje. Tirolci Hohenwartovega kluba so stavili predlog, naj se prenaredi novela o hišnem davku z dni 9. februarija 1882; in ko je vlada po svojem zastopniku v odseku izjavila, da ne sprejme tirolskega predloga, in so Tirolci odločno ugovarjali, tu je ravno Hohenwartov klub, posebno pa Hohenwart sam odločno podpiral Tirolce, in kakor so pokazale posledice, z najboljšim vspehom. Tirolci torej danes, kakor so razmere, nimajo povoda, da bi pričeli rušiti Hohenwartov klub.
Na drugi strani pa so bili tirolski poslanci v prijateljski zvezi z Liechtensteinovim klubom, kate-
rega so pri vseh korakih odločno podpirali. Take so bile razmere do danes. Kaj bode prinesla pri-hodnjost, kako se bodo v prihodnjem zasedanji stranke družile, mi danes ne vemo. Tirolski poslanci se ne bodo načelno upirali združenju nemških planinskih poslancev v j eden klub; to bodo tem rajši storili, ako bodo imeli stvarne uzroke.
„Konservativni volilec", ki je v našem listu izrazil svojo misel, bodi potolažen, da bodo tirolski poslanci Hohenwartovega kluba, kakor doslej, visoko držali tirolsko zastavo, ter pokazali, akoravno so Greuter, Giovanelli in Rapp veliko prezgodaj bili odpoklicani s torišča javnega delovanja, da Staro-tirolsko ni še umrlo. Da to branimo iu njegove duševne in materijalne koristi pospešujemo, to bode, kakor doslej, glavna naloga tirolskih poslancev. V kateri obliki bode to najložje mogoče, to odločujejo vsakočasne politične razmere in konstelacije, in s temi stvarnimi razmerami mora računati vsak politik.
Mi Tirolci moramo še mnogo pribojevati, — doslej smo še malo dosegli, — toda ne pozabimo, kar piše katoliški socijalni politik Albert de Mun: „Resne in rodovitne reforme pridejo le s časom, potrpežljivostjo in vstrajnostjo." Mi katoliki moramo ostati vstrajui; ne šiloma, temveč mirno in z žilavo eneržijo moramo brez prestanka napredovati po načelu blaženega Klemena M. Hofbauer-ja: „Ničesa ne stdri, kar kaže viharno unetost."
Kaj iiiiičuje naše kmete?
m.
Baharija pri nas na deželi pojavlja se tudi v tem, da kmetje po mnogih vaseh gledajo bajtarja nekako čez ramena ter o njih mislijo, kakor bi bili to ljudje kake nižje vrste. Toda, prijatelji, motite se. Vsak toliko velja, kolikor plača. Velika, lepa hiša, tudi bogatija nikomur še ne podeljuje razuma. Najmanjši kajžar ali bajtar je večkrat stokrat mo-drejši in pametnejši od največjega bogatina. Zakaj torej nimate ž njim potrpežljivosti? Mislite Ii, da
te razprtije koristijo občini in jo povzdigujejo? Nikakor ne! Se nobena občina ni procvitala, v koji so take razprtije in nesloge. Saj ste vsi občani, vsak ima svoje pravice, pa tudi dolžnosti, in te so svete.
In kako škodljivo, pogubljivo vpliva zavist sosednjih občin jedne na drugo? Večkrat so take občine v največjem neprijateljstvu. In zakaj? Ker se jedna bolj odlikuje od druge s tem, da je bolje vre-jena, premožnejša, nego draga.
Gotovo bi bilo razumno in pametno, ko bi imela slabša občina, ki ni še povoljno napredovala, za vzgled odličnejšo občino, po koji se ima upravljati, učila samo dobro od nje, ter se trudila v posnemanji njo še nadkriliti. Toda zavidati se jedna drugo ne smejo, a tudi se ne povzdigovati jedna nad drugo. Kajti odkod ima pa neki ta odlična občina svojo prednost? Morebiti sama od sebe? Ni li za to dolžna biti hvaležna svojim redovitim in vestnim duhovnim oskrbnikom, svojemu vestnemu učitelju, svojim zavednim, razumnim občinskim predstojnikom? Ti so vam postavili temelj, vas pa postavili tja, kjer ste zdaj; ne pozabljajte torej tega, bodite jim za to hvaležni, in druge, ki nimajo take sreče od Boga, da bi imeli take redovite duhovnike in posvetne oskrbnike, rajši pomilujte in ne prezirajte jih. Postanejo občine tako vrle in redne, ugnezdi se med njimi in mora se ugnezditi blaginja, kajti rednost je začetek blaginje. Ozrite se po takih vzgledih, našli jih bodete mnogo v vsakem selu.
Ne čudili bi se, da se tolikanj naši občani vedejo in počenjajo nespametno, ko bi ne imeli nobenih dobrih vzgledov v svoji lastni občini, toda, prosimo vas, le pogledite in videli bodete, da se marsikak kmet še ne zmeni za zabavljanje in po-smehe opravljivih ust, ter vse lepo izračuni, kaj je prejel in potrošil, če treba, po krajaarčku štedi, potem ima pa tudi pod palcem. Nikar ne mislite v svoji ponosnosti, da se ne smete ravnati po takih ljudeh. Bodisi, kdor hoče, dela li pošteno in dobro, je in mora biti nam vzgled in vzor.
In če vprašamo dalje, čemu so pa v občini
LISTEK.
Pisma iz Italije.
vi.
Na Laškem imajo vlake drugače vravnane. Naš poštni vlak se imenuje tam „omnibus", brzovlak pa „diretto". Človek mora gledati, da dobi za daljne vožnje „diretto", ker ta jako hitro vozi. Vozovi 2. razreda pa niso tako elegantni in priročni, kakor pri nas. So kakor naši 3. razreda, samo da je klop prevlečena in ozadje. Le na glavnih progah so v sedežu peresa. Tretji razred je pa tako grd, da za poštenega človeka ni sposoben. Vsedemo se torej 12. septembra dopoludne v „diretto", ki nas brzo tira čez planjave. Vreme je bilo jako lepo. Na vsako stran murbe v vrsto postavljene po polji, po murbah pa se vije trta. S trte pa vise dolgi grozdi, večidel črne barve. Kamor prideš, povsod dobiš le črno vino, poštena kapljica; belo se redko vidi. Steklenice so podobno našim bučam po zidanicah in so vse opletene.
Pa kam sem zašel. Saj ne sedimo pri mizi, marveč v železniškem vozu. Le-ta nas pripelje do mesta in trdnjave Alessandria. O koliko zgodovin-
skega spomina! To mesto so zidali gorenje-italijanski zavezniki proti sili Friderika Barbarosse in mu na čast papeža Aleksandra dali ime. Tu se je bila marsikatera bitka v srednjem veku, pa tudi v našem stoletji je bilo to mesto vedno največe zbirališče vojaške sile. Mesto stoji popolnoma na ravnem.
Proti Genovi se začne svet dvigati. Viadukt sledi drugemu. Vendar jo brzo pihamo navzgor skozi celo vrsto predorov. Komaj pa pridemo na vrh in se spustimo doli, že se prikažejo predmestja Genove. Ta se namreč silno daleč v hribovje raztezajo in posebno železnica vodi skozi nje. So pa polna tovarn. Morje se prikaže izza hiš, mimo katerih so peljemo. Genova! zakliče sprevodnik, treba torej izstopiti in gostoljubne hiše poiskati.
Genova je ena največih ladjestaj na sredozemskem morji. To se vidi na prvi pogled. Mesto je amfiteatralično sezidano krog luke. Je še precčj snažno, toda močno obljudeno. Ima popolnoma drug tipus kakor Turin. Ulice so seveda ozke, vendar se po njih drenjajo tramvaji eden za drugim, tako da mora človek prav previdno gledati na vse strani, da ga ne povozijo. Ceste so prav lepo speljane v srpentinah. Osli in mule pa vlačijo v enomer blago iz ladij po njih. Videl sem jih po pet vpreženih v
voz z dvema kolesoma. V ovinkih so osli pa vendar prekanjeni. Ne bodo precej zavili, marveč gredo prav na okrog, ker sicer bi se štrena zapletla. Le na ta način se moč razdeli na vse, kajti sicer bi vlekel le zadnji, pa bi omagal. To vednost dinamike imajo pa menda le genoveški osli, naši se ne po-vspno tako visoko.
Moja prva pot, ko sem se malo okrepčal, bila je na „coemeterio", pokopališče. Le-to je precej daleč od mesta. Je pa najlepše v celi Italiji. Meri 130.000 □ m. Velikanski so hodnik' na tri strani, in tu se vidijo najlepši spomeniki iz raznega marmorja mojsterski izdelani. Nekak blag mir kraljuje po teh hodnikih. Zadej pa se dvigajo terase, ob-sajene s cvetlicami, med njimi pa se nahajajo bolj na redko grobovi. Med temi sem videl tudi grob Mancinijev in njegove matere, katera je v prvi vrsti kriva spridenosti sinove.
Druga pot je bila v stolnico sv. Lovrenca. Pravijo, da je na tem mestu stanoval svetnik, ko je popotoval iz Španije v Rim. Cerkev, zlasti pročelje, je lepo prenovljena v gotiškem slogu. V tej cerkvi se v levi ladiji nad altarno mizo hranijo pepelni ostanki sv. Janeza Krstnika, katere so Genovezi šiloma odpeljali iz orijcnta 1. 1098.

duhovnik, učitelj predstojnik ali župan? Mislite li, da so samo radi tegi ti, da bi ukazovali; vi pa poslušali in ubopMi, a ne tudi radi tega, da vas s svojim vzgledom spodbujajo, ubemajo, vi pa jih tudi v istini posnemali?
Ako 60 duhovniki, vaši pastirji, vzorni, učitelji povsem vestni in natančni, in tudi občinsko pred-stojništvo brei napake, — in če ni, čemu ste tako izvolili, — U posnemajte v vsem dobrem. Ne mislite, da Se s tem ponižujete da Česa izgubite na svoji časti! Možno, da se boste v svoji ponosuosti semtertja čutili malo razžaljene, prizadete, toda to bode vselej le k vašemu dobremu in vam na korist.
Poglejte vaše soobčane, ki so sledili takim vzorom, radi se posvetovali s pametnimi, razumnimi ljudmi v vsaki zadevi, kako stoj^ dandanes, kake dobre otroke imajo, dobro vrejeno gospodinjstvo, zadovoljno življenje in blaginjo. Vsaj Vsemogočni pomaga odslej, kakor je pomagal vselej, in nikogar ne zapusti, bodisi, da ga je malo skušal v njegovi potrpežljivosti. Tudi vam bode pomagal, ako bodete to zaslužili. Misliti pa ne smete, da Bog pomaga lenuhu in napuhnenemu človeku. In ravno ta lenoba, združena z ošabnestjo, posebno uničuje in pogublja naše kmetstvo. Da, tako daleč smo dospeli dandanes, da danes slovenski kmet ne sme udariti s svojo žuljavo roko na prsi in vsklikniti: „Mi smo mi!u Danes bi imeli skoro prej vsi vzdihniti: „Bili smo I"
Dvanajsti občili zbor nemškega eecilijanskega društva v Brikseiiu
od 10.—12. septembra t. I.
(Izvirno poročilo.)
(Dalje.)
Četrtek, 12. september, zadnji dan občnega zbora, ni bil tako srečen, kakor prejšnja dneva. Začel je slabo, a končal je vendar dobro. Že pri jutranjem svitu prikazala se je bila na muzikalnem obzorju — črna pika, katera je žalibog nekaj očrnila tako sijajne dneve. Menim namreč C. Greithovo instrumentalno mašo „in honorem S. Galli 4 vocum op. 26", katera se je s spremljevanjem malega orkestra pela v župni cerkvi ob 7. uri pred razpostavljenim sv. R. T. Ne vem, kateri je bil vzrok, da se je ta del pevske produkcije slabo sponesel. Nekateri menijo, da je bila maša nesrečno izbrana vzlic prejšnjim britkim izkušnjam; drugi pravijo, da so bili briksenski godci preslabi in Greithovi težki instrumentaciji neuki, tretji iščejo vzroke v instrumentih sploh, ker ne spadajo v cerkev itd. Mi nočemo resnice prikrivati ter trdimo, da so se instrumenti prav slabo vjemali med sabo in da so petje, ki je bilo sieer precej dobro, pokopavali in motili. K slabemu vtisu je pripomoglo tudi nasprotje med izvrstnim velikim Mittererjevim korom ter med sia-bejšim in manjšim korom župne cerkve, kateri je to Greithovo mašo pel. Tu se je zopet jasno dokazalo, da dobra vokalna glasba več velja, ko ves instrumentalni „cigu-migu"!
Reči pa moram, da so pevci zmerom dobro peli, kedar jih niso spremljevali goslači; tako n. pr. sta se prav lepo glasila Fr. Moli-o v graduale „Benedicta" in J.Greg. Zangl-ov mot^t „O bone
Tretja pot je bila na morje, ker hotel sem videti Genovo od morske strani, čolnič nas vsprejme, in počasi se gugljemo po ladjestaji. Najprvo si ogledamo portugalsko ladijo .Rosario". Potem pa idemo noter do meje ladjestaje. Solnce ravno zadnje žarke pošilja na zemljo. O kako veličasten pogled 1 Zadej za mestom se dviga hribovje, na vrheh pa stoji močne trdnjave, ki morejo ob času vojske Genovo krepko braniti proti sovražnikom. Spodaj pa se razteza mesto s svojimi visokimi hišami v polukrogu nad morjem. Pri zadnjih solnčnih žarkih se vidi, kakor pozlačeno. V luki pa kar mrgoli ladij, velikih in malih. Lahki parobrodi smukajo somtertje, čolniči pa tožijo tujce daleč na široko morje. In kakošno življenje je krog večih ladij! Blago se naklada in izlfcga. Ladije se polnijo z ogljem. Najrevniši ljudje so pa tisti, ki oglje od jutra do večera nosijo v ladije ali iz njih. Na pol nagi nosijo vreče na hrbtu vun in notri. Črni so, kakor zamorci. In Bog zn&, kaka je njih plača? V sreč so se mi smilili ti trpini. Vse pa pretrpi, da si prislužijo vsakdanji kruh zdse in družino. Sedaj pa vprašam: Ako se tem ljiidlm vzame še nedeljski počitek, ali 8e ne pravi to ljudi poživiniti? Ako se tem ljudem vzame prilika vdele-žiti se božje službe, dbldžiti si po njej sred, krotiti
Jesu". Tudi koralne vloge so se precej dobro pele, ali celebrttitov kordl je bil napačen in popolnem nasproten onitb pravilom, katera je prejšnji dan P. Ambrbž Kienle učil. Opomniti mi je, da je v žttphi cerkvi dirigoval neki Fr. Moli in ne Mitterer.
Komaj smo čakali, da pridemo iz župne cerkve etipet V stolnico ter da si užaljeno uho zopet ube-remo ob milozvočnih glasovih in akordih Mitterer-jevega kora.
Ob 8Yi uri je bila v stolni cerkvi slovesna črna maša za ranjkim kanonikom dr. Fr. Wittom. Ime Wittovo je za vsacega Cecilijanca in sploh za vsakega muzika veselega in žalostnega spomina. Vsakega mora veseliti, da so nam nebesa poslala moža, ki je s svojim genijem in neupogljivo voljo, s svojim navdušenjem in praktično razumnostjo, z ustanovljenjom cecilijanskega društva , glasbenih listov in šol otel cerkveno glasbo pogina ter združujoč glasbo starih mojstrov z modernimi klasiki ustanovil novi stil (Wittov stil), ki je mnogoterim skladateljem za vzgled in v posnemo. Britka žalost pa mora prešiniti vsacega, da je ta reformator cerkvene glasbe, učen pisatelj, imeniten skladatelj, izvrsten dirigent zaradi svojega neumornega in burnega delovanja tako zgodaj zatisnil oči — v večno škodo cerkvene glasbe. Na predvečer svojega patrona, sv. Frančiška Ksaverija, katerega presrčna molitev: „O Bog, jaz ljubim te" je Wittova zadnja skladba, umrl je nagloma duhovnik-umetnik sredi svojega duhovniškega posla (v spovednici), dne 2. dec. 1888 v 54. letu svoje starosti. A ni umrl, oči le jasne je zaprl! Dokler obstoji zadnje društvo cecilijansko, dokler bode živel zmisel za umetnost in za slovesno bogoslužje katoliške cerkve — bode živel tudi Witt, nesmrten, kakor drugi mojstri klasične glasbe. Temu svojemu ustanovniku je cecilijansko društvo v znak brezmejne hvaležnosti in ljubezni zapelo slovesni requiem, zloženi od Witta samega.
Res čudno naključje! Pri IX. občnem zboru v Kostnicah (Konstancu) leta 1887. je pelo društvo mrtvaško pesem psalm 41 svojemu umrlemu prvemu podpredsedniku Ko en en-u, letos pa svojemu ustanovniku in vrhovnemu predsedniku! Da je vsak navzoči Cecilijanec iz polnega svojega srcii v nebo pošiljal gorko molitev za dušni mir in pokoj ranj-cega Witta, lehko si mislite. A še gorkejša molitev je bila njegova skladba „Missa pro defunetis 4 voc. op. 85", katero so pevci na koru peli. Preprosta, po koralnih motivih zložena ta črna maša je šla vsem do srca, ne samo zaradi tega, ker se je pela skladatelju samemu, ampak tudi zaradi njene muzi-kalne izraznosti, življenja in večno lepih — koralnih imitacij.
„Dies irae" se ni pel četveroglasno iz omenjene Wittove črne mašo, ampak koralno s spremljevanjem orgelj. Med vsemi koralnimi napevi, ki so se peli v Briksnu, mi je bil „Dies irae" še najbolj všeč. Bolj preprostih in ginljivih, tekst živo izrazujočih melodij, kakoršne so v koralni sekvenciji „Dies irae", sploh ni mogoče izmisliti. Mogočni, kakor trombe glas doneči „Tuba mirum" in nežni, milo proseči „Pie Jesu" je moral vsacega še tako trdosrčnega pretresti. Res, koral ni človeško delo, ampak delo sv. Duhii. Da je pa koral tolik vtis vzročil, ni bila vzrok samo pravilna izpeljava, ampak tudi prijetna
si po sv. zakramentih strasti, ali se bomo čudili, če pri dani priliki te strasti vsplamte v rdeči ogenj vstaje in ubogi trpini poskušajo od sebe otresti suženjski jarem? — O socijalno vprašanje, kje je tisti odrešenik, ki bo tebe rešil? — Edina vera, vera krščanska, cerkev katoliška more razvozljati zamedeni vozel. Pa kaj, ko se pa cerkvi jemlje ves vpliv. Kujejo se nji sovražne postave, redovi se izganjajo, njih posest se anektuje. Kakor vselej, tako bo pa tudi zdaj. Bog pripusti zlo, da človeštvo spozmi besedo Kristusovo: „Sine me nihil potestis facere." Kadar bo sila največa, svet se bo rad zopet obrnil do Boga.
Večerni mrak se je jel vlegati na zemljo, treba odpluti na suho. LuČiue se prižigajo na ladijah, glasno potje odmeva od njih, mesto pa zažari v električni razsvetljavi. Z okna mojega stanovanja sem še dolgo v noč gledal na morje in resnobne misli so mi polnile glavo. Še-le pozno v noči je utihnil ropot. Lahko noč!
V Genovi, 13. septembra.
P. H.
menjava možkih in deških glasov. Tako n. pr. je pel celi kor „Tuba mirum", a samo dečki UMU „Pie Jesu." Sekvencija se ni via poli, Itapak satAo kitice prve in zadnje.
Po tadušnici je pel ètolne cerkve kttfr IS naslednje skladbe: 1. O rex fcloriae, Itirigilfcbi motet Hallerjév, ki posnema stare in nove klasike. Ž. Magnificat VI. toni in cantu brixtbensi, ftllbbor-dobe 5 Wtë auct. Lùd. Vladanà, lb ëiëbr se je pel en terzikel t šestem tonu, drugi pa pétglasno v falsobordonu, „Gloria Patri" pp. „Sicut erat" pa f. 3. Laudate Döniinum, osemglasni motet sedanjega eecilijanskegü predsednika Fred. Seh m id ta; dva kora sta ob enem tekmovala hvaliti in slaviti Boga. Krasna, efektna, ognjevita skladba — v Wittovem slogu, je bila nekaterim, posebno modernim zelo všeč.
4. Gloria iz Fr. Wittove štiriglasne maše opus 12. Ta zadnji komad pevske produkcije je dirigoval mlad duhovnik, na orgije pa je tedaj igral Mitterer.*) Sestavljavci programa niso zastonj to Wittovo skladbo postavili na zadnje mesto, kot sklep cele produkcije. Saj nosijo na sebi malo da ne vse skladbe Wittove pečat njegovega genija: bujno melodično življenje, organično celoto polno fantazije in moči, dinamiko polno efekta, čarobni blesk — a pri vsem tem resnično izraženi in globoko občuteni tekst. Ko so nehale po akustičnem domu razlegati se divne melodije navdušenega in navdušujočega speva „Gloria", rekel sem sam pri sebi: „Škoda, da so končali ! Zakaj ne pojejo pevci cele Wittove maše? Poslušal bi to angeljsko petje noč in dan." Vsaka nota Wittove skladbe je pisana, rekel bi, z njegovo srčno krvjo, zato tudi gré do srca in ogreva ter navdušje poslušalca. Zdelo se mi je, da je nam po tej skladbi ranjki Witt govoril k slovesu: „Mojo srčno kri škropite!... Iu srce jim bo ogrelo!" (S. Gregorčič.) —
Zapustiti smo morali hram božji, kjer smo toliko dušne naslade, toliko svete navdušenosti in koristnega poduka zajemali, ter se podamo k sklepnemu zborovanju v knezoškofov Vicentinum.
(Dalje sledi.)
*) Orgljanje v stolnici ni bilo prav vzgledno, kakoršno se tirja pri občnih zborih, bodisi da so bile orgije preslabe in starokopitne, bodisi da orgljavec ni imel sabo primernih skladb.
Politični pregled.
V Ljubljani, 30. septembra. Notranje dežele.
Pri deželnih volitvah Mladočehi niso bili posebno skromni, kar se tiče — obljub. Staročeški listi so naglašali, da je dr. Herold obljubil za slučaj zmage zgraditi Češki „palačo blagostanja". Kâko poslopje smejo volilci od tega mladočeškega kričača pričakovati, dokazuje zgodbica, objavljena v listu „Hlas Naroda": „Dr. Herold, pravni zastopnik občine vršo-viške, je eden in isti dan vložil 25 prošenj pri sodišči za eksekutivno vknjižbo dolžnih doklad ter je vsakemu teh 25 davkoplačevalcev zaračunil prošnjo s 14 gl. 98 kr. Hrudimski volilci so vsled tega človekoljubnega čina, s katerim si je zidar „blagostanja" zaslužil 300 gl. v enem dnevu, objavili v „Hlasu Naroda" odprto pismo, v katerem pravijo: Pričakovali bi bili, da bodo časlavski volilci dali dr. He-roldu namigljej, naj se odpove mandatu. Vprašanje
Lastovke usoda.
(Švedski spisal Danijel Fallstrom.)
(Koneo.)
Vendar se ojunači škrjanček, da predlaga svojo prošnjo, a je bil odklonjen po švabski.
„Kdorkoli", pravi ponosni lastovščak, „ima hčer za možitev, dobro naj si to premisli, predno jo da pesniku ža ženo." In ta domišljavi škrjanček bil je tak pesnik, ki ni nič umel in si ni znal niti oskrbeti sinekure kakor ljudje, ki bi radi živeli v obi-losti in brezskrbno.
Potikal se je po polji, po detelji. Vsaj še lastne strehe ni imel. In kar se hrane tiče, je sramota povedati ; in ta berač se drzne ženiti pri visokorodni lastovičici? Ne, iz te moke ne bode kruha! Z Bogom!
Kdo se neki briga za to, da je vsled njegovega vbranega petja odmevala ravan nad jasnimi vodami in pod modrim nebom. Imel ni doma, ni mize!
Ubogi ptiček popihal jo je daleč daleč, tjii v dolinico, obsenčeno z jelovim gajem. Ondi s4de v travico in se spominja teh kratkih in radosti polnih trenotij. Spominjal se je dne, ko je prvikrat spoznal lastovičico poleg razcvetenega bezga. Spominjal se je njenega skakljanja in popevanja. In danes!!
Počasi, prav počasi se spusti kvišku, slrčal j«
je sedaj, ali bo to sredstvo pomagalo, kajti znano je, da se Mladočehi z rokami in nogami oklepajo pridobljenih mandatov."
Nuncij Galimbertl je v petek došel v Lvov. Sprejel ^ so ga nadškofje vseh treh obredov, potem nekdanj i varšavski nadškof Felinski in lvovski mestni zastop in corpore.
Vnanje držav«.
Konečni izid srbskih volitev v skupščino se je še-le včeraj v Belemgradu objavil ter nam tedaj danes ne more že znan biti. Le toliko se vé, da je izmed dosedaj naznanjenih 43 volitev 30 radikalnih in 13 liberalnih. V mnogih krajih so naprednjaki z radikalci glasovali, liberalci pa so se sploh jako malo trudili, takó, da 60 celó v Belemgradu zgubili svoj drugi mandat; vendar bodo imeli precejšnjo manjšino v skupščini. Ko je kralj Milan odstopil, govorili so neprijatelji Srbije, da je radikalizem ona pečina, ob kateri se bo razbila državna ladija mirú in novega reda. Radikalna stranka je pravcati sad Milanovega vladanja, utelešeni narodni protest zoper kraljevo samovoljo, in ta njen izvir jej daje ob enem nevarno lastnost enostranosti. Moč, ki tiči v njej, je od začetka že razdejajoča, element njen je skrajnost, in čeravno se mora priznavati, da se je stranka tekom let v mnogih ozirih predrugačila, vendar se skrivajo v njenem naročji osebe, o katerih vladni sposobnosti se mora za gotove slučaje prav odločno dvojiti. Za to nevarnost je edino sredstvo, ako bi prišla do svoje veljave zopet zgodovinska liberalna stranka. Milanova stranka je provzročila, da so liberalci kar v tolpah zapuščali svojo zastavo ter prestopili v radikalni tabor. Milan je danes „bivši" kralj, s tem je radikalna stranka zgubila pravni naslov do svojega obstanka, ob enem pa so prenehali tudi vzroki razpada liberalne stranke. Ako bodo liberalci vzlic manjšini v skupščini zvesti ostali svojim tradicijam, potem je gotovo, da ne more izostati konečna zmaga one stranke, kateri se mora Srbija zahvaliti za ves svoj napredek in prostosti svoje. Radikalna skrajnost ne sme obdržati vladnega krmila, politika liberalcev pa mora biti taka, da bo dajala tudi previdnejšim članom nasprotnih strank podlago. Sploh pa vsakdo, ki je pazno zasledoval dogodke v Srbiji, odkar je Milan odstopil, mora priznati, da so ee začeli duhovi radikalcev cepiti na dva dela in takorekoč spojitev radikalne polovice z liberalci visi v zraku. — Kakor piše „Narodni Dnevnik", vršilo se je v petek ministersko posvetovanje, pri katerem so se jako kočljive in osobne zadeve razpravljale. V dopolnitev temu pa poroča „Pol. Corr.", da je regentstvo kralju Milanu poslalo zatrdilo, po katerem je vlada ukrenila vse naredbe, da se izvréó njegovi ukazi in želje za slučaj Natalijinega prihoda. Zaradi tega za sedaj tudi Milan ne bo prišel v Srbijo.
Reuterjevo izvestje naznanja, da se bodo v bolgarskem ministerstvu izvršile važne premembe. Ker se je pokazalo, da je sporazumljenje mej Ferdinandom in dr. Stranskim nemogoče, sklenil je bajé Stambulov, da bo sam prevzel portfelj zunanjih zadev, kateri je hotela princ izročiti Stojlovu, Nače-vičevu ali pa Vulkovičevu, vodjam Avstriji prijazne konservativne stranke. Reuterjevo izvestje o bolgarskih zadevah ni najzanesljivejši vir.
Preko Londona se poroča, da namerava JRusija vsprejeti veliko notranje posojilo, katero bo porabila za pomnoženje armade, mornarice, za utrdbe ob meji in za nakup ,magazin"-pušk.
„Kreutz-Zeitung" opisuje v nekem članku vojaški položaj Nemčije ter tirja, naj vlada naenkrat pové, kaj vse je treba v varstvo države, namesto da leto za letom stopa pred državni zbor z novimi tirjatvarai. Članek se prav tako glasi, kakor bi ga bila narekavala vlada ter si tako uglajevala pot do — novih tirjatev za vojaške namene. In v resnici je „Kölnische Zeitung" minóle dni naenkrat prepla-
šila nemške davkoplačevalce z vestjo o nameravanem velikem pOmuoženji nemške armade. Ustanovila se bodeta poveljniška štaba za dva nova vojna kora, ob enem pa pehota pomnožila za edenintrideset bataljonov in v razmerji s tem tudi konjiča in topništvo. Ta vest se dosedaj ni preklicala, ponatisnila jo je pa „Post" s pridržkom. Pri takih vesteh je pač popolnoma opravičen vzdihljej: „Kdaj bo že konec evropskega miru!"
Zadeva mej Španijo in Marokom še vedno ni poravnana. Sultan je pač priznal opravičenost španjske tirjatve glede zadoščenja ter dovolil, da se v Alhucemo odpošlje izreden komisar z odločnim poveljem, naj se takoj pomorščaki izpuste, in da tega komisarja spremlja španjški križar „Navarra"; toda ta stvar je postala še bolj zamotana vsled znanega dogodka s žpanjsko topničarko „Crocodilo". Poveljnik te ladije je hotel nekaj ljudij na suho poslati, da bi se pogajali zaradi jetnikov ladije „Mi-guel y Teresas"; domačinci so jih sprejeli s svin-čenkami, da so morali v pravem pomenu besede bežati. Topničarka je potem napadnike s kartečami prepodila ter nekaj bivališč porušila. Poškodovala je tudi mošejo, v kateri so vjeti španjski pomorščaki.
V Italiji postajajo nasprotniki sv. Stola vedno predrznejši. Komaj je postavljen G. Brunu spomenik, že poroča „Germania", da hočejo isto storiti v Rimu „velikemu nazareškemu vstajuiku Kristusu". Radikalni listi se radujejo, da bo to izjava ob enem zoper altar in prestol. Kakor so Italijani primorali Italijo k vdeležbi Brunove slavnosti, isto tako se bo moral s tem spomenikom „velikemu socijalnemu demokratu" Vatikan upogniti. V ta satanski namen je nabranih že 234 lir, toda gotovo je, da bo v kratkem cela potrebna svota skupaj. Kralj Humbert je dosedaj mirno gledal, kako se je žalila katoliška cerkev in njen najvišji pastir; ko bi pa trpel tudi še ta škandal, ki zlorabi najsvetejšo osobo božjega Izve-ličarja v proslavljanje vstajnikov, potem se bo vedlo, da se je Humbert odpovedal vsej kraljevski veljavi in nadi, da se mu bo posrečilo Italijo rešiti velikanskega poloma.
„Pol. Corr." javlja se iz Carjigrada: Turško ministerstvo se je minole dni posvetovalo o okrožnici velevlastim glede Bolgarije. Priznalo je opravičenost bolgarske želje, da bi se ta dežela rešila iz dosedanjega nevravnanega državnega položaja. V zvezi s tem so prišli ministri do prepričanja, da je bolje, če se to doseže po postavnem potu, nego ko bi gotove namere izbruhnile proti volji sedanjih sofijskih mogotcev in na kvar Turčiji. Najbolje bi bilo, ko bi se vsestranski potrdil princ Koburški za bolgarskega kneza ter proglasila unija vzhodnje Rumelije. Ministerstvo je prišlo do tega sklepa oprto na povoljne razmere v Bolgariji, za katerih velik del pristuje Koburžanu zasluga, in na okoliščino, da je postala Bolgarija faktor, s katerim se dandanes more in mora računiti. Kaka usoda bo doletela to okrožnico, dosedaj še ni znano, ker se ne ve, kakega mnenja je o njej pred vsem sultan. Minister-stveni sklep dokazuje, da je Turčija postala nasproti Bolgariji prijaznejša in da imajo v Carjigradu sedaj veljavo državniški nazori, ki epričujejo o sultanovi politični sprevidnosti.
Dnevne novice.
(Mestna hranilnica ljubljanska.) Upravni odbor mestne hranilnice ljubljanske ima jutri povodom nje otvoritve ob 8. uri zjutraj slavnostno sejo v mestni dvorani. Program: 1. Pozdrav predsednika upravnega odbora mestne hranilnice. — 2. Nagovor g. župana glavnega mesta ljubljanskega. — 3. Prisega uradnikov mestne hranilnice. — 4. Nagovor predsednika upravnega odbora in otvoritev mestne hranilnice.
vrh šibke jelke ter pričel peti, sprva slabo, potem glasneje, na to s polnim in močnim glasom. Iz njegovega grla donela je sladka pešen.
Zatem je bil pa ropot v lastavičinem bivališči. Stari očka je ošteval svojo hčerko ter jo tudi občutljivo kaznoval.
„Ne dovolim", kričal je neizprosni oče, „ne pripustim, da bi se še nadalje shajala S to prosjd-čino, da bi delala srathoto naši rodbini. Izbij si iz glave svoje sanjarije. Poiskal sem ti poštenega ženina, je našega rodii in biva v cerkvenem zvoniku. Trme ne trpim in jok me tudi ne bode omečil! Jutri bode poroka."
In tako se je tudi zgodilo.
Nastala je jesen. Velo listje vrti se v vetru, katerega mrzla sapa je kakor sever. Gole breze so kakor kostnjaki. Trava na polji je orumenela, in veterni mlini mahajo s svojimi dolgimi rokami, vzdihujoč: „Smlčti moramo toli žita, toli pšenice, toli ovsa. No, konečno se pristudi ta enoličnost "
Enolično je bilo tudi življenje lastovke, omo-žene vsled očetove želje s stanovnikom v zvoniku. Ni mogla zstbiti škrjanca. S SfOjega zvonika je gledala mrklim očesom v pttitd ravdn, po koji je jedtidS skakljala.
Je vže jesen, več ni videti ni škrjančkov ni lastoVičic. Vse je odletelo.
Samo nedolžna lastovka je ostala tu sama. Nerodni lovec prestrelil ji je perot. Njen tovariš je počakal še nekoliko dnij, se li ozdravi ali ne. Ozdravela je, toda bila je tako slaba, da se je komaj vzdržala na perotib. O dolgem potovanji čez gorč in planitie, preko fiaorja in rek pa ni bilo govorice. Tovariš de je pH nji poslovil ter je odletel sam.
Ubdga lastovka ostala je sama v svojem visokem bivališči, zapuščena od vseh.
Potrta in oslabljena je poskušala odleteti. Pod meglenim jesenskim podnebjem je krožila nekolikrat okolu cerkvenega zvonika, potem se pa spustila na grobje. Meseca listopada posute so bile vse rastline s snežinkami; uboga lastovka, vsled mraza in glada vsa onemogla, je čutila, da se bliža konec. Napela je vse svoje moči, da poleti k bezgu, ki ji ni izginil iz spomina. Ondi, pod jelovimi vejami, s snežinkami posrebrenimi, pozabila je na prestale težave in sebičnost svojega drtižeta.
V teh mislih nagnila je svojo glavico pod perot in — ni je bilo več! Pesniške sanje!
Kdor visoko leta, nitko sede!
Prev&l B. R o v e Č i n s k v.
(Priznanje.) Štajerski namestnik je v imenu ministerskega predsednika izrazil priznanje celjskemu okrajnemu glavarju dr. Wagner ju za njegovo vspešno posredovanje pri zadnjem „štrajku" v Trbovljah.
(Novi tirolski deželni glavar.) Kakor smo že
v zadnjem listu sporočili, imenovan je na mesto umrlega dr. Rappa za tirolskega deželnega glavarja grof Anton Brandis. Grof Brandis že več let zastopa v tirolskem deželnem zboru kmečke občine okraja briksenskega. Po smrti svojega očeta Klemena leta 1863 je kot dedni član gospodske zbornice. Grof Brandis je konservativno-avtonomistiškega mišljenja. L 1867 se je vdeležil avtonomistiškega shoda na Dunaji, v gospodski zbornici je glasoval s Švarcen-bergovo stranko; star je 57 let.
(V tukajšnjem knezoškofljskem semenišču) bode z novim šolskim letom pričel predavati o sv. pismu nove zaveze č. g. dr. Josip Lesar.
(Mariborsko moško kaznilnico) bodo jutri odprli. K posvečenju domače kapele, ki se bode vršilo dne 4. t. m., pričakujejo pravosodnega ministra grofa Schönborna.
(Učiteljske sposobnostue skušnje) se prično dné 4. novembra ob 8. uri zjutraj V Ljubljani. Prošnje naj se pošiljajo o pravem času potom šolskih vodstev okrajnim šolskim oblastvom.
(V Gorici) je bil te dni inženčr Hugo Weidmann, znani graditelj norišnic, ter je deželnemu odboru predložil načrt za novo norišnico v Gorici. Po tem načrtu bi norišnica stala 340.000 gld.
(Semenj v Kopru) je bil danes teden slabo obiskan. S Kranjskega so pripeljali mnogo lesnine, pa bilo je malo kupcev, čuti se tudi na semnjih letošnja slaba letina.
(Duhovniške premembe v goriški nadškoflji.) Monsignor Janez A. bram, kanonik v Gorici, in čast. gosp. St. Pahor, vikar v Pevmi, sta včeraj teden praznovala svoji petdesetletnici. — čast. gospod And. S k er t, vikar v Kalu, gre v začasni pokoj. — Čast. g. kapelan Janez Vidmar je pre-I meščen iz Bilj v Volče; čast. g. K. Stacul iz j Flumičela v Grad; na tega mesto pride novomašnik j čast. gosp. Aleks. Zamparo. Novomašnik čast. g. Fr. Golja pride v furlansko Medejo.
(Plemenske bike) muricodolskega plemena je c. kr. kranjska kmetijska družba dražbeno prodajala zadnjo soboto na dvorišči pri „Bavarskem dvoru" v Ljubljani. Pokupili so jih posestniki: Anton Ju-tihar iz Blok, Andrej Remškar z Brezovca, Fr. Oven iz Podsmreke, Janez D o lin ar iz Kozarij in Martin Petrič iz Logatca. Kmetijska podružnica metliška je že prejšnji dan jednega kupila. — Prihodnjo sredo bode javna dražbena prodaja v Po-stojini na dvorišči g. M. Vičiča.
Raznoterosti.
—	Grad May er lin g. Dné 15. oktobra, na praznik sv. Terezije bode prišlo 24 karmelitarie v grad Mayerling, ki je prenarejen v samostan. Prednica bode mati Marija Evtrazija Kaufmann. Grad je popolnoma zaprt; soba, v kateri je cesarjevič umrl, je sedaj kapela.
—	Vojaško počeščenje pred Najsvetejšim. Novi vežbalnik za pehoto določuje, da morajo oddelki, ko srečajo Najsvetejše, obstati, obrniti se proti mimogredočemu duhovniku ter postaviti se „k molitvi". Zaradi soglasja je državno vojno ministerstvo isto zaukazalo tudi za ostale vojne vrste, le obračati se ni treba konjikom, topovom in vpreženim vozovom.
—	Smrt vsled češpljine peške. Iz Smeržovke na Češkem se piše: Pred nekaterimi dnevi je pomočnik Hajek pri tukajšnjem dimnikarskem mojstru nenadoma zbolel ih vzlic zdravniške pomoči umrl. Pri raztelesenji se je pokazalo, da je umrli jedel nekaj dni pred smrtjo priljubljene češpljine cmoke ter pri tem požrl peško, ki mu je predrla veliko črevo ter provzročila unetje trebušne mrene, s tem pa tudi njegovo rano smrt.
—	Prebrisan skladatelj. Neki novoyorški skladatelj je objavil po listih, da je njégovo najnovejše „delo" že gotovo, vendar pa ne ihore iziti, ker ne vé zanj pravega naslova, čeravno je „valček" že tiskan. Kdor mu naznani primeren naslov, dobi nagrado desetih šterlingov. Brez skladbe ni mogoče spoznäti njenega značaja, brez ene marke (60 kr.) pa se lie dobi tiskana skladba brez naslova. Ubogi skladatelj ima že krč v desni roki, tolikokrat mora vsak dan [poštnemu slugi potrditi prejem ene marke za poslano skladbo, kajti dosedaj si je hotelo 150 tisoč Američanov zaslužiti nagrado 10 šterlingov.
—	Pariz — pristanišče. Francoska zbornica je izvolila odsek, da se posvetuje o predlogu Ahardovem glede vodotoka od Pariza do morja. Predsednik tega odseka je že zvršil svoje poročilo, v katerem iz trgovskih in vojaških uzrokov pripo-
Toča vodotok. V trgovskem oziru bil bi vodotok jako koristen. Morske ladije bi vozile do Pariza, kjer bi sa razvila vsestranska trgovina. Vodotok bi koristil tudi za obrambo dežele. Oklopue ladije bile bi male trdnjavice za Parizom ter bi pospeševale zalaganje z živežem. Celo nemški vojaški pisatelji trdijo, da more sovražnik še vedno izstradati Pariz, ko bi pa bilo mesto po vodotoku zvezano z morjem, bilo bi to nemogoče. Vodotok bi bil izpeljan od Pariza do Eouen-a, bil širši, kakor sueški prekop, in 6Ž0 metra globok. Z izkopano zemljo bi zvišali otoke v reki Seni in nekatere nižave. Troški so prora-čunjeni na 200 milijonov.
—	Židovsko veleposestvo na Gališkera. Pred letom 1860 si židje na Gališkem niso smeli takih posestev prilastovati, ki opravičujejo do volitve za deželni zbor, in še-le cesarska naredba z IS. dne februarija 1863 dovoljuje to takim Židom, ki so izšolali štiri nižje razrede na gimnaziji ali primerni strokovni šoli ali pa so dosegli častniško dostojanstvo. Napominanega leta 1863 je bilo zaradi tega mej veleposestnimi volilci le 38 židovskih opravi čencev. To število je leta 1870 poskočilo na 68, leta 1876 na 289 in letos na 305. Vseh veleposestuih volilcev na Gališkem je 2321, tedaj je židovskih 12 odstotkov, ki posedujejo 400.000 oralov ali 7-02 vse obdelane zemlje. Glede na sknpno število gali-škega prebivalstva je Židov le devet odstotkov.
—	Bolgarija ima po ljudskem številjenji lanskega leta 3,170.375 prebivalcev, namreč 3,141.284 Bolgarov, 11.165 Turkov, 5813 Grkov, 1322 Eu-mnncev, 781 Srbov, 4045 Avstrijcev in 5965 osob drugih narodnostij. Pisati in brati jih ne zna 2,816.602 osebi. Po pet do deset otrok ima 305.500, po več nego deset otrok 42.244 družin.
—	Podrla se je v Milanu neka hiša, katero so ravno zidali, ter podsula blizo šestdeset delavcev. Dosedaj so devetnajst mrtvih izkopali, sedemnajst ponesrečeucev pa še pogrešajo.
—	Nemška temeljitost. „Prosim, da se moj zavod ne primerja z enakimi sleparskimi podjetji." Učitelj lepoDisja A. Neumann. („Frankfurter Tageblatt", štev. 122 iz leta 1880.) — „Mizar Schüttler je bil z uporabo razstreliva zaradi neopravičenega ribarjenja na štirimesečno ječo obsojen." („Wittener Tageblatt", štev. 272 iz 1. 1887.) — „Feldmaršal pl. Manteufel bi se v grobu obrnil, ko bi bil to doživel." („Heidelberger Zeitung",
štev. 136 iz leta 1887.) — „Skoraj na vsaki strani kataloga, v kolikor razpravlja govejo živino, zapazimo imeua svojih rojakov." („Burger Tageblatt", štev. 126 iz leta 1880.)
— Dobro sredstvo. „To je moja sreča, da imamo sedaj ženske zdravnice, če je moja žena bolna, pokličem zdravnico Klepetuljo; potem klepetate o najnovejših modah, in moja žena je takoj zdrava.
Telegrami.
Praga, 29. soptembra. V nedeljo dne 6. oktobra se bo v nemški hiši pod predsedstvom dr. St;hmeykala vršilo glavno zborovanje nemško-oeških deželnih poslancev, pri katerem se bo sklenilo, da se tudi v bodoče no bodo vdeleževali deželnozborskih obravnav.
Praga, 30. septembra. Danes so jo pričela porotna obravnava zoper trideset izgred-nikov iz Kladna zaradi krvavih rabuk pri sprevodu sv. Rešnjega Telesa.
Belgrad, 29. septembra. Kraljica Natalija jo danes popoludne došla; nebrojna množica jo je navdušeno pozdravljala. Izstopila je v zasobni hiši gospe Bučevičevo. Uradno ni bil nikdo navzoč.
Belgrad, 30. septembra. Danes dopolu-dne se je vršil sestanek Natalijin in kralja Aleksandra. Natalija se dosedaj brani zavezati se glede le začasnega bivanja v Belem-gradu. Obiskal jo je Persiani.
London, 29. septembra. „Times": Sultanova naredba ukazuje, da se mirovno stanje armade zniža od 250.000 na 100.000 mož; s tem se bode prištedilo dva milijona funtov ter doseglo proračunsko ravnotežje.
Tujci.
27. septembra.
Pri Maliču : Collisch, Zuckermandl, Hochstattor, Rueken-maier in Moravec, trgovci, z Dunaja. — Stolf, Werber in Leyner, potovalei, z Dunaja.
Vremensko sporočilo.
d Cas Stanje	g g
----Veter	Vreme	I
opazovanja p^g	Ig
17. u. zjut. I 734 0 I WG	si. svzh.	jasno
28	2. u. pop.	7315 IG 2	si. jzap.	del. jasno	0 00 9. u. zvec.	729 0 120	„	oblačno
7. u. zjut.	725-3 9-8	si. jzap	oblačno	nn
29	2. u. pop.	724 6 12 G	.	dež
9. u. zvec.	725-8 9 2	sr. svzh.	„	d6/'
Srednja temperatura oboh dni 118° in 10-5° za 21° in 3-3° pod normalom.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 30. septembra
Umrli so:
27. septembra. Albina Modic, črevljarjeva hči, <3 incs., Stari trg 2, basilar meningitis. — Ana Saksida, delavčeva vdova, 54 let, Opekarska costa 35, srčni kap.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	83	gl. 80 kr
Srebrna „ 5% „ 100 „ „ 16 % „	84	„	65 „
5% avstr. zlata renta, davka prosta . . .	110	„	60 „
Papirna renta, davka proBta......99	n	65
Akcije avstr.-ogerske banke......921	„	—
Kreditne akcije ....................307	„	75
London.............119	„	70 ^
Srebro ............. .._
Francoski napoleond..................9	^	48"2„'
Cesarski cekini ....................5	"	67 "
Nemške marke ..........58	"	40" "
Brata Eberl, *
Izdelovalca oljnatih barv, firnežeT, lakov X in napisov.	y
Pleskarska obrt za stavbe In meblje. H
JCij ll l	BD j«,
ia Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4.
priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barve v ploščevinastih pušicah (Blechbüchsen) v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boliše it nego vse te vrste v prodajalnah.	(15) aa
Cenilce na znhtevnuje.	^

Vozni red cesarjevih liudolfove železnice.
Iz Ljubljane v Beljak.
Iz Beljaka v ljubi j ano.
priporoča raznovrstne
yizitnice
po nizki ceni. 22L5SHSH5H5HH5E55ESH5H5HSH^' i
Osobui vhvki
_	št. 918 št. 1714	št. 1716	št. 1712
Postaje	.. . . .	. ,,
0	po noci zjutraj	dopoldne	zveoer
Ljubljana j. k. . . . .	6 45	1140	5 25
Ljubljana R. k.. . . . .	6 49	1145	5-30
Vižmarje............7-—	11-55	539
Medvode............712	12- 7	5 51
Loka................7-25	1221	604
Kranj..............742	1238	620
Sv. Jošt (ostaj.) ....	7-47	12 43	6 25
Podnart ............802	12-58	639
Otoče (ostaj.)..........8 09	1- 4	6.45
Radovljica (ostaj.) . . .	8*22	1 18	6 58
Lesce..............8-30	1 28	706
Žerovnica (ostaj.) . . .	8*41	1*39	7 17
Javornik............850	148	726
Jesenice ............9.—	158	735
Dovje..............921	2 19	7 52
Kranjska gora ....	9 45	2 48	816
Rateče-Bela Peč ... .	9 59	3- 3	8 30
Trbiž..............10.15	3-20	845
št. 904	št. 916	št. 902
Trbiž ...	3-54 11- 7	3-38	9 00
Thorl-Maglern ....	4-07 11-17	3-52
Podklošter............420 11-27	405
Furnitz..............4-36 • 4-21
Toplice Beljak (ostaj.) . .	. • 4 29
Beljak drž. ž. (ostaj.) . .	4 oO •	4 37
Beljak j. k............4 54 11 50 4 41	9 37
zjutraj dopoldne popoldne	zvečer
Osso1>iii vlaki
Postaje	»t. 915	st. 903 št. 957	st. 917
dopoldne	popoldne popoldne	zvečer
Beljak j. k. .....	1151	4 42 4-51	1106
Beljak drž. ž. (ostaj.J . .	11-50	• 4 50	1119
Toplice Beljak (ostaj.) . .	12- 2	• 5 02
Fiirnitz......1210	•	512	1142
Podklošter..........12-27	5- 7 5 30	12 09
Thörl-Maglern . . .	1242	• 5-43	12-30
Trbiž............12-56	526 5 55	1250
Št. 1711	št. 1713	št. 1715
Trbiž..............3-47	6 15	1 15
Rateče-Bela Peč ... .	4 04	6 36	1 33
Kranjska gora ....	4-18	6 51	1-48
Dovje..............4-43	7 16	2'18
Jesenice............5 3	7-40	240
Javornik............509	746	2-47
Žerovnica (ostaj.). . . .	5 18	7 55	2-56
Lesce..............5-29	812	3 11
Radovljica............535	8 19	3 18
Otoče (ostaj.)..........5 47	8 32	3-31
Podnart..............5 58	8 41	3 39
Sv. Jošt (ostaj.) ....	6 10	8-54	3 51
Kranj..............6 18	9 02	3-58
Loka ..............6-34	920	4 14
Medvode............648	9-34	4-27
Vižmarje............71	946	439
Ljubljana R. k..........7-9	9 55	4 47
Ljubljana j. k..........713	10 —	4 51
zjutraj	zvečer	popoldne
St. 7704.
Objava.
(3-3)
Pri c. kr. deželnem kot trgovskem sodišču v Ljubljani so se v zadružnem registru pri firmi
„prva kranjska mlekarska zadruga, registro-vana zadruga z omejenim poroštvom",
vršili sledeči vpisi:
1.	Da so bili pri volitvi dno 28. aprila 1888 voljeni v zadružno načelništvo sledeči članovi: Janez Baumgartner, Janez Kosler, dr. Jožef Kosler, Franc Fovše, Gustav Pire, Jožef Frano Falme in Franc Jarc, in da se je prejšnji član Henrik baron Lazzarini izbrisal;
2.	da jo bila pri velikem izvanrednem zboru društva dné 10. aprila 1889 sklenjena razdružba zadruge;
3.	da so bili pri istem velikem zboru postavljeni kot likvidatorji Janez Baumgartner, Franc Povše, dr. Jožef Kosler, Gustav Piro, vsi iz Ljubljane, Janez Stembov iz Tomačeva, Janez Lenarčič z Vrhnike.
Ob enem se povabijo upniki v zmislu $ 40 postave z dnó P. aprila 1873, št. 70 drž. zak., da se oglase pri društvu.
V Ljubljani, dné 23. septembra 1889.
Radenska kisla voda ob vznožji Slovenskih goric, ne zamenjati z Radgonsko, to je liadkersburger.
čeravno Radenska kisla voda stoji več kakor jeden dan v odprti posodi, vendar so poni prav močno, ako so z vinom pomeša, ker ima v sebi spojene ogljikove kisline. To svojstvo pa jo odlikuje pred mnogimi drugimi kislimi vodami, katere imajo navadno le prosto ali manj trdno spojeno ogljikovo kislino, ki se pogubi in razkadi kakor se steklenica odinaši.
Kopališče Radensko.

Kopanje v slatini in v joklcmci vpliva posebno pri: protinn, bolečinah inokril, malokrvnosti, ženskih boleznih, slabostih itd.
Stanovališča po ceni. Prospekt
(brezplačno) od ravnateljstva:
Kopališče Radenci blizo Ljutomera.
Zaloga kisle vode pri: F. Plautzu in M. Kastner-Ju v Ljubljani. (52)