274
GLEDALIŠČE
IZ 0'NEILLOVE POZNE DRAMATURGIJE
Svojemu življenjepiscu B. H. Clarkii (B. H. Clark, The Man aad his P]ayis) je izpovedal 0'Neill leta 1926: »Vse najbolj ckamatične epizode svojega življenja sem držal zaenkrat daleč proč od svojih dram. Opisoval sem le tisto, kar sem videl, kar se je zgodilo z drugimi ljudmi. Gradivo svojih doživljajev sem začel šele obdelovati. In večji del tega gradiva sem prihranil za nekaj posebnega — za cikel dram, ki ga bom, upam, nekega dne napisal; to bo devet samostojnih iger, ki bodo uprizorjene v devetih večerih, tvorile bodo malodane nekako dramsko avtobiografijo, nekaj podobnega kaikor Vojna in mir ali Jean Christophe ... To ne bo niti roman niti drama. Oblika bo svojevrstna, premočrten naslednik Interlude, toda ob tem ciklu se bo zdela Interlude kakor neznatna epizoda.«
V citirani izjavi govori 0'Neill o prvem delu svojega dramskega opusa, o dramatiziranih pomorskih zgodbah (See-plays), napoveduje v zvezi s Strange Interlude svojo osebnejšo avtobiografsko dramatiko, ki je v tej obširni zamisli ni nikoli napisal, in docela molči o srednjem delu svoje dramske proizvodnje, o svojih socialnih in mistično filozofskih dramskih alegorijah (Emperor Jones 1920, The Hairy Ape 1921, The Fountain 1921, The great God Brown 1925, Lazarus Laughed 1926), ki jih je osebno zelo cenil, katere pa je kritika odklanjala.
Vendar se osebnejša dramatika pri 0'Neillu pojavi že pred Sirange Interlude, ki jo označuje avtor sam kot začetek tretje faze svojega pisanja. Zasledimo jo že v mnogih dramah pred letom 1926 v podobi Ijubezejiske igre v prvem planu, brez zahtevnejše miljejske zgodbe, v katero sta še utesnjeni n. pr. Anna Christie in Oil — ljubezenske igre kot spolno nagonski problem, kot krvna usoda. V zvezi s Strindbergom, ki ga je od vseh dramatikov najbolj čislal in najbolj posnemal, s Strindbergovim pojmovanjem spolne ljubezni kot spolnim sovraštvom in njegovim, v nenaturalističnem obdobju bolj metafizičnim kot psihološkim interesom za dramski značaj, je 0'Neill prvi med dramatiki 20. stoletja odkril, da pomeni Freudova psihoanaliza, njegova razlaga libida (ki je v enaki meri metafizična kot psihofizična), zlasti njegovo tolmačenje tako imenovanega Ojdipovega kompleksa, izredno dramatiziranje spolno-nagonskega življenja v človeku in s tem zelo uporabno sredstvo za ustvarjanje tragičnih kojifliktov iu tragičnega občutja na odru. To svoje odkritje je pričel postopoma uresničevati s Strindbergu zelo sorodno, morečo atmosfero na odru v številnih igrah, ki so pripravljale Strange
Interlude: v Different (Drugačen), kjer prvič prevladujejo patološke poteze v slikanju ljubezenskih odnosov; v The First Man (Prvi človek), napisano v senci Strindbergovega Očeta, kjer srečamo pri 0'Neillu prvič Freudovo dramatiziranje spolnega gona, Freudovo misel, da vsebuje spolna ljubezen hkrati tudi spolno sovraštvo — mrzko ljubosumje sina do očeta, hčere do matere in moža do žene zaradi njene ljubezni do otrok; v AVelded (Zvarjena), ki kaže z motivom zak(ma med umetnikoma in s spolno ljubeznijo, na las podobno spolnemu sovraštvu, na magičen vpliv Strindberga; in v treh velikih dramah, Desire under the Elms (Strast pod bresti), Strange Interlude in Mourning Bocomes Electra (Elektra naj žaluje), ki so napisane vse tako rekoč v psiho-patološki posvetovalnici dr. Freuda. Junakinje teh iger, Abbie, Nina in Lavinia, so hkrati ljubice, žene in matere svojim možem oziroma Lavinia svojemu bratu, in sinovi mrzijo svoje očete iz ljubezni do svojih mater in obratno.
Gotovo 0'Neill ni preziral niti sovražil žensk kakor Strindberg, čeprav je imel kot nevrotik v svojih treh zakonih podobne težave kot njegov dram,ski vzornik, toda 0'Neillovo, po Freudu prevzeto dramatiziranje spolno-nagon-skega življenja ustvarja podobno moreče ozračje, kot ga imamo pri Strind-bergu. Tudi ni 0'Neillova, v njegovem življenjepisu na številnih mestih izpričana simpatija za Strindberga zgolj literarna, marveč korenini v podobnem  občutju obeh izrazito nevrotičnih  avtorjev.
Strange Interlude je označil ONeill, kot smo že omenili, za eipizodo, ki ji naj sledi široko zamišljen ciklus dramskih avtobiografij. V ta cikel spadata brez dvoma tudi Ah, Wilderness (Ej. divjina) iz leta 1933 in Day6 Without End (Dnevi brez konca) iz istega leta. Tu je druga zveza in podobnost 0'Neillove dramatike s Strindbergovo, ki je edinstvena prav po tem. da je najbolj izpovedna dramatika v A^sej svetovni literaturi, saj je ves Strindbergov dramski opus izrazita duševna in duhovna avtobiografija.
Od napovedanega ciklusa avtobiografske dramatike pa je Dolgega dneva potovanje v noč* njen edini znani primerek in še ta primerek bi smeli, če Iii obveljala 0'Neillova poslednja volja, videti šele 1978. Pozni datum, ki ga je avtor določil za uprizoritev te, za njegovega življenja neobjavljene drame, kaže, da je imel 0'Neill to delo za osebno boleče, saj slika v njem družinske razmere svojega rodnega doma, svojo mater, ki jo je zelo ljubil, očeta, ki ga je manj ljubil, pa sebe in brata, ki sta se ljubila in sovražila, vse v smislu Freudove psihoanalize in Ojdipovega kompleksa.
V Dolgega dneva potovanju v noč spoznamo brez težave v skopuškem Ircu in bivšem gledališkem igralcu Jamesu Tyronii 0'Neillovega očeta, v Mary Cavan Tjronovi, nekdanji lepotici, odlični pianistki in tajni morfistki, 0'Neillovo mater, v starejšem sinu, razvratnem in potepuškeon Jamesu, 0'Nei]lovega brata Jima, »ki je mlajšega učil vsega dobrega in slabega, kar je pač sam znal«, in v nežnem, jetičnem Edmundu avtorja samega.
Moralno podnebje dela je psihološki naturalizem z degeneriranim osebjem kot njegovim nosilcem. Tehnika je očitno strindbergovska: nenehno medsebojno obtoževanje in razgaljevanje, ki se konča s splošnim gnusom vseh. Utemeljevanje značajev je naturalistično miljejsko: Mary Cavan «e ugonablja z morfijem, ker je bila vse svoje življenje sama. Proti volji svojih staršev,
* Eugene 0'Neill, Dolgega dneva potovanje v noč (Long Day*s Journey into Night). Režija: Slavko Jan, inscenacija: Sveta Jovanovič. Uprizoritev ljubljanske Drame.
'8*                                                            275
premožnih meščanov, je vzela igralca in so jo starši zato zavrgli, sama ni imela nikoli odnosa do moževega poklica, ki ga je prezirala, mož jo je na svojih gledaliških turnejah samo puščal v hotelskih sobah in se vračal pozno ponoči pijan k njej. Tako je postala miorfinistka. Ljubi mlajšega sina, ki ji je podoben, v kolikor ji to dopušča stalna omamljenost od drog, in je ravnodušna, včasih celo sovražna do starejšega, ki je podoben bolj njenemu možu. Oba sinova ljubita mater in mrzita očeta ter ga zaradi njegovega bohemskega samoljubja kot njegove irske skoposti in očitnega nagnjenja do pijače, ki sta ga po njem ipodedovala, dolžita vse družinske nesreče. Družinska zgodba se konča s katastrofo. Od uživanja morfija se materi omrači um, Edmund bo shiral na jetiki v kakem bednem državnem zdraviliščii, Jamesa pa bosta ug'onobila alkohol in vlačuge.
Moreče, patološko vzdušje, ki veje iz O Neillove dramatike, marsikomu ni pri srcu. ne samo pri nas, tudi drugod po svetu, toda CNeillova magična privlačnost za gledališče je v njegovi brezdvomni izredni dramatični sili in njegovem izrednem čutu za človeško tragiko, spričo katere učinkuje nekdanji klasik meščanske dramatike Henrik Ibsen danes že naivno. In vtis, ki ga odnese gledalec iz 0'Neillovega gledališča, je gotovo ta: Tak ne smeš biti, tak ne smeš postati, tako ne smeš živeti, kajti tako življenje je pekel — in ta vtis je že od nekdaj zaželen učinek tragedijskega gledališča kot moralne ustanove.
Drugo je vprašanje, v koliko je 0'Neillova, na odru prikazana podoba družine dovolj tipična podoba družinskega življenja sploh. Za Ameriko je g-otovo, saj so prenekatcre drame novejših ameriških dramatikov samo inačice enakih tem z enakim moralnim podnebjem.
In še eno, ne najmanj pomembno vprašanje: koliko v 0'Neillovi podobi družine odseva neka družbena zakonitost — vidik, ki je pomemben pri družbeni analizi psihološke logike nekega dela. Družbena zakonitost je v 0'Neillo-vih dramah sicer očitnejša kot pri Strindbergu, čigar pataloške podobe življenja so, Vi veliki meri izraz njegove dokazane shioofrenije, toda tudi pri 0'Neillu ni družbena odvisnost prikazanih življenjskih usod neposredna, to se pravi, moralna mizerija 0'Neillovc družine, kakor jo gledamo- na odru, ne izhaja neposredno iz materialnih pogojev te družine, pač pa iz ameriške družbene moralo sploh, iz ameriške vere v dolar in njenim divjim lovom za denarjem in enako divjim uživanjem. In spričo take družbene morale, diametralno nasprotne Marxovi zamisli počlovečenega človeka in počlovečene družbe, se moreča praznina v človeku nujno teši z raznimi telesnimi ekscesi in mamili, z alkoholom in morfijem.
Delo je uprizoril Slavko Jan, ki ima med v.s€mi našimi režiserji največ posluha za psihološki naturalizem, psUiološko igro oseb in razpoloženja okolja.
V očitnem osipredju uprizoritve je bila Vida Juvanova kot Mary Cavan Tvronova. Igrala jo je z masko zagrenjene, že zgodaj ostarele, nekdaj očitno lepe žene iz višjega meščanskega razreda, zdaj nenehno se pretvarjajoče ne-vropatke in opiomanke. Svojo usodno strast, .spremljano z živčno igro rok in obraza, je igrala mojstrsko in Mary Cavan spada brez dvoma med njene najboljše ustvaritve zadnjih let. Edvard Gregorin je bil za sangviničnega ali nemara celo koileričnega Irca in družinskega tirana nekoliko preflegmatičen. je pa \- celoti dobro nosil svojo zalite^'no in ne preveč hvaležno vlogo. Starejšega brata Jamesa je igral Boris Kralj s poudarki postopaške in razbrzdane broad\\-ayske mladine, mlajšega brata Edmunda pa Andrej Kurent  z dovolj
276
vidno karakteristiko nežnega in bolnega človeka in njegovega Ojdipovega kompleksa. Prijetno nas je presenetila Helena Erjavčeva kot sobarica Cathleeii. Njen prizor pijanosti je bil odlično odigran in v tej vlogi je Helena Erjavčeva pokazala vso svojo sposobnost bistrega opazovanja in ostrega karakteriziranja človeških likov.
Scensko podobo si je zamislil Sveta Jovanovic simbolično, z visokimi, vislicam podobnimi tramovi, ki so podpirali strop Tyronovega stanovanja in delali vtis zbombardirane in za silo podprte hiše. V besedilu piše: »razmajana podeželska vila«, kar meri očitno na Tyronovo irsko skopost, ne pa na njegovo revščino, saj je mož premožen špekulant z zemljišči. Ti oporniki in podporniki, ki so razbijali scens^ki prostor, ga delali nepreglednega, so hoteli očitno povedati nekaj drugega — da je morala te družine trhla in razmajana in je to treba tudi optično pokazati. Toda v tej 0'Neillovi drami ni prav nič simbolizma in  za  zatohlo moralno  vzdušje  je  preskrbel  avtor  sam  s  svojo besedo
in to zelo izdatno.
Vladimir   Kralj
277