15 Kratkočasno berilo. Srečen Anže, Iz nemškega po ,,Grimmua prosto poslovenjeno. Sedem let je služil Anže pri enem gospodarji. O božiču sedmega leta pa mu reče: „Gospod, moj čas je pretekel, šel bi toraj rad domii k svoji materi. Dajte mi pri-služek". Gospod mu reče: ,,Služil si mi zvesto; kakoršna služba, takošno naj bo plačilo", in da mu tako kepo zlata, kakor Anžetova glava. Anže prinese ruto, zavije kepo v njo, naloži na herbet, se poslovi ter se spravi na pot proti domu. Ko nekaj časa potuje, ga zlato breme tako teži, da komaj še gre noga memo noge. Kar ga sreča jezdec, ki vesel in zidane volje na berzem konji sede prepeva in žvižga. „Oju, reče Anže na ves glas, „kako prijetno je jezdariti, ker jezdec sedi kakor na stolu, ne zadene na noben kamen, si labko čevljev prihrani ter pride berzo naprej, da ne ve kako". Ko ga jezdec sliši, mu reče: „Zakaj pa ti, Anže, 16 peišc hodiš?" „E kaj, to kepo moram domu nesti; je sicer zlato, pa že ne morem glave po koncu deržati, tudi me med plečmi hudo tišči; bi se toraj rad tega nerodnega bremena znebil". „Veš kaj", reče jezdec in obstoji, „rnenajva! jez ti dam konja, ti pa meni zlato". „lz serca rad", mu Anže ves vesel seže v besedo, ,,toda zagotovim vas, dovolj boste imeli nesti." Jezdec stopi s konja, vzame zlato, pomaga Anžetu na konja, mu poda berzdo v roko, ter mu reče: ,,Ce hočeš, da naj hitro teče, moraš z jezikom cmakati in „hop, hop" reči". Serčno vesel je bil Anže, ko je tako prost na konji sedel in jezdaril. Cez nekaj časa se spomni, da konj še hitreje zamore teči; začel je toraj cmakati in konja pod vamp suvati. Konj jame dirjati in ker Anže še počasnega jezdarenja ni bil vajen, se zverne s konja v neko grapo tik njiv na tla. Ušel bi bil konj, ako bi ga kmet ne bil vjel. Anže se pobere in se komaj spravi na noge. Bil je nevoljen in reče kmetu: ,,Jezdariti; je pač kaj nerodno, posebno na taki kljuzi, kakor je ta, ki berca in suje, da bi si človek kmali na njem vrat zlomil če raz njega pade; jez se že več ne usedem na-nj. Vaša mirna kravica mi pač bolj dopada; pri nji gre lahko človek počasi, in ima pri vsem tem še vsak dan mleka, putra in sira od nje. Koliko bi utegnila taka kravica vredna biti?" „No", pravi kmet, če vam je že le tako všeč, vam dam kravo za vašega konja". Neznano vesel mu seže Anže v roko; kmet pa zasede konja in v berzem teku po cesti dirja. Anže mirno žene kravo pred seboj in premišlja srečno barantijo. „Imam le košček kruha, in tega mi vendar, mislim, ne bo manjkalo; si ga lahko, če se mi poljubi, s pu-trom namažem ali si s sirom postrežem; če sem žejen, pomolzem kravo in pijem mleko. Serček, kaj še poželjiš?" Pri neki kerčmi ostane in od veselja poje ves kruh, kar ga je sabo imel in za poslednje peneze poluka polič ola. Potem gre s kravo naprej proti maternem domu. Vročina je bila proti poldnevu zmiraj hujši, in Anže je bil na polji, ki je celo uro dolgo. Zelo mu je bilo vroče in jeziku slin zmanjkuje „Hočem si pomagati", si misli Anže, „po-molzil bom kravo in mleko popil". Priveze kravo k suhemu drevesu in podstavi kapo, da bi va-njo molzel; pa ako-ravno se trudi in trudi, mleka ni zagledal. Ker se je pa še nerodno obračal, ga nepoterpežljiva žival z zadnjo nogo tako hudo na čelo bercne, da se revež na tla zverne in se dolgo nič ne zave. K sreči pride po cesti mesar, kteri na vozičku prešiča pelje. „Kaj se tukaj z vami godi?" vpraša Anžeta in mu pomaga na noge. Ta mu vse pove. Mesar mu ponudi neke pijače, ter reče: „Pite en malo, da bo boljše! Krava ne da mleka, to je stara dima, ki že ni več za rabo, kakor da jo daste mesarju". ,,Dete, dete!" pravi Anže in se za ušesi praska, „kdo bi bil to vedil? Se ve daje dobro, če se tak brav zakolje; to je kaj mesa, pa goveje meso je za me preterdo in ni dosti tolsto. Pač druga je, kdor ima takega prešiča! To je roba, in pa še klobase". „Cujte, Anže", reče mesar, „ker ste vi, vam hočem za kravo prešiča dati". „Bog vam poverni vašo prijaznost", reče Anže, mu da kravo in vzame prešiča z voza. (Konec sledi.) 19 Kratkočasno berilo. Srečen Anže. (Konec.) Anže gre naprej in premišljuje, kako mu vendar vse po sreči gre. Pridruži se mu neki deček, kteri pod pazduho gos nese. Nekaj časa gresta skupaj in Anže mu pripoveduje, kako da je srečen in kako je že večkrat dobro menjal. Deček pove, da gos k neki botrinji nese. ^Tehtajte jo" — reče dalje in prime gos za peruti — „kako je težka, sem jo pa tudi osem celih tednov pital. Kdor jo bo pečeno jedel, se mu bo maščoba cedila iz ust, da bo kaj". — w^a'" reče Anže in jo pretehtuje z roko, ^ta ima pač svojo pezo, pa moj prešič tudi ni ravno kert". V tem se deček skerbuo ogleduje in majaje z glavo reče: 55Cujte, z vašim prešičem niste varni. V vasi, skoz ktero sem sel, je ravno županu te hleva eden ukraden. Kaj, ko bi ravno ta-le bil! Ta bi bila žaltova , če vas za tatu zasačijo in posade v luknjo". Anže se prestraši. „Za Božji čas" — jeclja — ^pomagajte mi iz te zadrege! Vi ste tukaj bolj znani, vzemite prešiča in dajte mi gos". ?5Xekaj že hočem zgubiti, da le jez ne bom vaše nesreče kriv" — reče deček. Vzame toraj prešiča in ga žene po stranski poti naprej; Anže pa gre brez skerbi z gosjo pod pazduho proti domu. „Ce prav premislim" — pravi zdaj sam sebi — „imam še zmiraj dobiček pri svoji kupčii; pervič dobro pečenko, potem toliko maščobe , ki bo od nje se cedila, da se bom pol leta mastil; zadnjič toliko belih peres, ktere si bom v blazino zašil, in spal bom kot „vaša gnada". Me bodo mati veseli, ko domu pridem!" Ko skoz slednjo vas gre, zagleda brusivca pri nekem vozičku, ki vesel pri svojem šumečem delu prepeva: „Jaz brusim nožicke, brus hitro vertim. Vesel se obračam, da krajcar dobim". Anže obstoji in gleda to delo, ki mu kaj dopada. Potem brusivca nagovori: „Vam se dobro godi, ker ste tako brez skerbi pri svojem delu". „Pač da" — reče brusivec — „pii tem delu se petice brez velikega truda v žepu množijo , in priden brusivec je mož , kteri nikoli ni brez cvenka. Pa kje ste to lepo gos kupili?" „Nisem je kupil, ampak za prešiča zamenjal". „ln prešiča?" „Tega sem za kravo dobil". rln kravo?" „To sem za konja dobil". „In konja?" „Konja sem za tako debelo kepo zlate dobil, kakor je moja glava". „In zlato?" 55Zlato pa je bil moj zaslužek za sedemletno službo". „No. zmiraj ste si dobro opomogli" — mu reče brusivec — „če se še tako obračate, da bote zmiraj v žepu dnar imeli, ste čez v^e srečni". „Pa kako čem gospodariti" — reče Anže — da bi bil bogat?" ^Brusivec morate biti, kakor jez; k temu ravno ni potreba drugega, kakor bruisivnega kamna. Tukaj imam enega, ki je že nekoliko zbrušen, mi pa tudi ne boste več za-nj dali, kakor to-le gos; če vam je prav?" „Kako morete še vprašati" — reče Anže — »vsaj bom potem najsrečuiši človek na svetu , če imam vselej , kadar v žep sežem, dna rja dovelj; in mu poda težki brusivni kamen — „tukaj imate čeden kamen; poberite in varujte ga; zadosti ga imate za celo življenje". Anže naloži kamen in gre veselega serca urno naprej; oči mu veselja solze. „Gotovo sem bil o polni luni rojen" — reče — „česar le poželim, vse mi gre po godu". Ker je bil pa že od jutranje zarje brez prenehanja na poti, je bil že zlo truden; tudi je bil že lačen, ker je ves kruh takrat od veselja pojedel, ko je bil kravo tako dobro zamenjal. Šel je počasi in večkrat je pod veliko težo omahoval in počiti mogel. Kakor polž prileze do nekega vodnjaka, kjer je hotel piti in si z bistro vodo postreči. Položi toraj kamen polahkoma na oklep vodnjaka in zajme vode v golido. Ker je bil pa precej neroden, zadene z golido na okrogli kamen, da se zaverti in v dno vodnjaka šterbunkne. Ko Anže vidi, da je kamen v vodi, da ga toraj ne bo treba več nesti, skače od veselja , poklekne in s solznimi očmi Boga hvali, da ga je na tako čudno vižo velike teže oprostil. To je še manjkalo do njegove največje sreče! „Tako srečnega človeka, kot jez" — pravi — ,?ni pod solncem". Brez vse skerbi in vsake teže prost poskakuje do cboma k svoji materi, ktera je že težko Anžetovega zaslužka pričakovala. Pa bedak je šel od doma, bedak prišel domu. ___________ BI. Ssk.