Glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva občine Mozirje REČICA OB SAVINJI MOZIRJE Leto XV Številka 12 December 1984 NHICi »-* Poštnina plačana v gotovini Brez kulture ne bo šlo Znano je, da so sredstva za potrebe kulture spričo drugih potreb vedno na udaru. Posledice šo jasne, manj je kulturnega delovanja, manj je volje do dela v prosvetnih društvih. O teh vprašanjih smo se pogovarjali s predsednikom izvršnega sveta SO Mozirje Francem Miklavcem. Novice: Tovariš predsednik, doslej smo bili vajeni razgovorov o gospodarstvu, kadar smo potrkali na vaša vrata. Tokrat bi želeli spregovoriti o kulturi, kije gmotno zelo prizadeta. Kako menite glede tega vi kot predsednik izvršilnega organa naše občine? Miklavc: Za malo slabši odnos do kulturne dejavnosti v občini sta v glavnem dva osnovna vzroka. Eden je v stalnem padanju življenjske ravni, drugi pa v nenehnem zniževanju sredstev za te dejavnosti naše občine. Brez sredstev pa se seveda tudi kulturna dejavnost ne more razvijati. Res je, da smo v občini uvrstili nekatere dejavnosti med prednostne, tja pa kultura ne spada. Tako je bila Franc Miklavc, predsednik IS SO Mozirje seveda ta dejavnost prikrajšana. Mislim, da tako ni prav, saj se moramo zavedati, da je treba negovati omiko, ki je potrebna, na vseh ravneh, tudi pri uresničevanju naših stabilizacijskih načrtov. Z omikanim človekom bomo uspeli samoupravno prakso uresničevati. Novice: Kako bo v bodoče s kulturnim dinarjem? Miklavc: Glede na trenutne omejitve, ki marsikaj onemogočajo, bo najbrž težko doseči vidnejša povečanja sredstev po SIS za kulturo. So pa seveda še možnosti neposredne svobodne menjave z delovnimi organizacijami, pa tudi v krajevnih skupnostih. Tudi na ravni republike je čutiti voljo, da se glede kulture nekaj spremeni. Sedaj je dejansko nevarnost, da zabredemo v kulturno zatišje, tega pa ne smemo dovoliti. V občini imamo mnoge dejavnike, ki bi z malo sredstvi bili pripravljeni marsikaj storiti, zato jim je treba da ti možnosti. Novice: Smo obmejno območje, ki je poleg tega še oddaljeno od raznih kulturnih središč. Miklavc: Takle prepad med centri in podeželjem je bil prisoten že vseskozi. Zal pa se prepad poglablja, poleg tega pa je treba priznati vse večjo potrebo ljudi po kulturnih dobrinah. Mi nimamo ustreznih profesionalnih ustanov v te svrhe, pa še to, ki jo imamo le stežka vzdržujemo. Vse drugače je to v večjih središčih! Tam si lahko takšne ustanove pridobijo sredstva, ali vsaj del sredstev z lastno dejavnostjo, drugo pa gre v breme kulturne skupnosti. Pri nas razpolaga kultura le s sredstvi v višini,_ki ne zagotavljajo razvoja, ampak slabšanje položaja. Rešitve v tem vidim v povečanju sredstev kulturni skupnosti, o tem smo tudi že razpravljali na izvršnem svetu. Tako bi bilo več denarja za osnovno dejavnost in za društva; ki seveda sredstva zelo potrebujejo. Mislim, da bo treba na ravni republiške skupnosti najti več razumevanja za podeželje. Novice: Torej je v okviru republike porazdelitev sredstev ze kulturo neustrezna. Verjetno ste tudi vi mnenja, da bi morali enakomerneje porazdeliti razpoložljiv denar. Miklavc: O tem smo že govorili in na to opozarjali. Treba pa je vedeti, da so, se glede ljubiteljske dejavnosti na sploh časi zelo spremenili. Po vojni smo hiteli industrijalizirati našo državo, ob tem smo zaposlovali tudi delovno silo z dežele. Tako so nastale na vasi druge potrebe, denimo po urejeni infrastrukturi. Ljudje pa smo se bolj pehali za gmotnimi, kot za duhovnimi dobrinami. Vse se je bistveno, spremenilo. Dejansko je nastalo materialno tekmovanje. Mislim, daje sedaj v krajevnih skupnostih le malo izredno perečih komunalnih brig, zato je čas, da poskrbimo tudi za duhovni razvoj našega človeka. Vse bolj potrebujemo široko razgledanega človeka, samoupravljala, zato moramo za razgledanost naših ljudi tudi poskrbeti! Torej potrebujemo tudi kulturo! Je pač vse med seboj povezano, preteklost, dediščina, ohranjanje okolja in krajine in še marsikaj! Novice: Razširitev obzorja v kulturnem pogledu pomeni tudi večjo srčno kulturo, s tem pa boljše medčloveške odnose. Miklavc: To je popolnoma točno. Spominjam se časov, ko v naši vasi, Bočni, kjerživim,ni bilo zaklenjenih vežnih, pa tudi ne dvoriščnih vrat. Nihče ni pomislil na možnost kraje. Vsi smo se med seboj poznali. Čas je prinesel svoje, mnogokaj se je glede tega spremenilo v miselnosti ljudi. Seveda tako pa tudi medsebojni odnosi. Novice: Lahko torej trdimo, da izvršni svet občine podpira razvoj kulturnih dejavnosti v dolini? Miklavc: Res smo doslej kar najlažje črtali sredstva tistim dejavnostim, ki pač niso prednostne. To pomeni z drugimi besedami manj knjižničarstva, manj čuvanja kulturnih spomenikov, manj ohranjanja društev in manj kulturnih dobrin. To seveda na dolgi rok ne more biti. Tudi na republiški ravni smo se že o tem pogovarjali. Naše gospodarstvo je vendarle tako bogato, da zmore kaj več sredstev tudi za kulturo. Nemogoče je danes zahtevati, da bo nekaj ljudi delalo iz zanesenosti, drugi ga bodo za vsak korak plačani. Ze dovolj je, da so ljudje, ki so voljni žrtvovati svoj prosti čas za vaje, nastope in delo v društvih, tem je treba dati gmotne pogoje, čeprav morda skromne. Ti odnosi se morajo urediti v korist kulturne skupnosti. Novice: Dejali ste, da vse ne moremo več graditi na čistem ljubiteljstvu, torej moramo najti izhod v stalnem povezovanju kulturnih dejavnikov v občini. Miklavc: Ja, to se že opaža, da slabši časi združujejo ljudi, ki se morajo drug drugemu bolj odpirati. To seveda zahteva manj potrošniškega mišljenja. Morali bi v vseh sredinah imeti razgledane ljudi, ki bi bili vodilna sila. Ljudje bodo tfse bolj pripravljeni sodelovati. Delo v društvih pa je treba povezati v občinskem merilu. To bi 'lahko opravila zveza kulturnih društev, V' naj bi osebno povezala ljudi na vodilnih nalogah v društvih. To bi pomenilo izhod iz sedanjega stanja. Zahteva pa tudi organizacijsko obliko, ki bi bila našim razmeram ustrezna. Sem za to, da se o tem temeljito pogovorimo. Ne želimo strašiti — le opozoriti, da bo kmalu Šmihel spet tak, kot ga je ujela kamera Cirila Šema Sindikati o referendumu v Glinu Na zadnji seji predsedstva Občinskega sindikalnega sveta Mozirje so obširno obravnavali potek in zaključek referen--duma okoli samoupravnih aktov v delovni organizaciji in znotraj TOZD. Ker referendum^ zaradi neuspeha v TOZD Žagarstvo ni odločil v korist predlaganih samoupravnih aktov, ki v bistvu predstavljajo spremembe in usklajevanje z novimi predpisi, družbenimi dogovori in usmeritvami, pomeni takšno zavlačevanje notranjih kakovostnih sprememb, le coklo razvoja. Predlagane spremembe so predstavljale vzvod za hitrejši razvoj celotne delovne organizacije, torej je šlo za pomemben trenutek odločanja. Na zborih delavcev in na delavskem svetu ni bila prisotna razprava, ki bi nakazovala, da delavci niso zadovoljni z rezultati poslovanja ali s predlaganim načinom delitve čistega dohod- ka. V razpravah o osnutkih samoupravnih aktov je bilo dano nekaj pripomb, ki so se nanašale na zahtevano izobrazbo, spremembo naziva vodje proizvodnje v tehničnega vodjo ter pripomba, ki se nanaša na kolektivni poslovodni organ oziroma mnenje, da se s tem ne bi povečala režija na nivoju DO. Omenjene ugotovitve nakazujejo potrebo po poglobljeni analizi vzrokov znotraj TOZD, predvsem na področju samoupravnega delovanja informiranosti kadrov in aktivnosti DPO. Sindikati podpirajo kadrovske zamenjave tam, kjer kaže analiza in ocena, da ni sposobnosti in pripravljenosti za odpravljanje motenj v samoupravnih odnosih. Sploh so bili mnenja, da kaže temeljito proučiti nakopičena vprašanja v strokovnem, organizacijskem, informacijskem, samoupravnem in kadrovskem pogledu. Aktivnosti v Glinu Sklepi delavskega sveta DO GLIN Nazarje, sprejeti na seji v mesecu maju in ki se nanašajo predvsem na področje nagrajevanja in organiziranosti TOZD in DSSS, cilji, ki izhajajo iz analize o stanju na kadrovskem področju, kakor tudi sprejete spremembe in dopolnitve temeljnih samoupravnih splošnih aktov v TOZD, in DSSS, razen v TOZD Žagarstvo, terjajo, da se v DO organizirajo in izpeljejo nekatere aktivnosti, ki pomenijo realizacijo oz. uresničitev postavljenih ciljev in nalog. Pri tem je dan poudarek predvsem na nalogah, ki jih je potrebno izvršiti še v letošnjem letu in v prvem tromesečju leta 1985. Le te so takšnega pomena, da imajo neposreden vpliv na celotno uspešnost dela DO v letu 1985. Prva naloga je gotovo sanacija razmer v TOZD Žagarstvo, ki temelji na sprejeti analizi in ukrepih delavskega sveta tega TOZD, in ki se nanaša predvsem na ureditev kadrovskih razmer v TOZD, ter vsebinski krepitvi dela samou- pravnih organov in DPO, kakor tudi realizaciji vseh nalog, ki izhajajo iz področja informiranja delavcev.^ S temi aktivnostmi v TOZD Žagarstvo sovpada tudi naloga, da se v tej delovni sredini programirajo in izvedejo vse potrebne aktivnosti za ponovitev glasovanja o temeljnih aktih TOZD in DO na referendumu. Naslednje naloge izhajajo iz področja nagrajevanja, organizacije in kadrovanja. Pripraviti je potrebno vse izvedbene akte s področja nagrajevanja (temeljni akti s'tega področja so že sprejeti) in jih predložiti v sprejem delavcem v TOZD in DSSS, dokončati se morajo aktivnosti na področju organiziranosti, ki naj konkretno verifikacijo dobijo na delavskih svetih in končno je potrebno, zagotoviti tudi kadrovske pogoje, da bodo dosežene naloge v proizvodnji v letu 1985, da bo lahko zaživela nova organiziranost in, da bodo uresničeni vsi cilji na tem področju, ki izhajajo iz sprejete analize. Mercator — KIT Z referendumom seje velika večina kmetov in delavcev Mercatorja in KIT-a izrekla za združitev v novi SOZD. Zaradi pomanjkljivih priprav referendum ni uspel v Ljubljanskih mlekarnah in na Gorenjskem. Vse kaže, da gre dejansko za organizacijsko slabost, zato bo glasovanje v teh sredinah ponovljeno. Tako je zaživela največja SOZD agroživilstva v Sloveniji. Zajema pa območja Dolenjske, Notranjske, Ljubljane in naše doline. V naši dolini je glasovalo 77% upravičencev za združitev. Pri kmetih-zadružnikih je od 1034 vpisanih 824 glasovalcev, od teh pa je »za« glasovalo 758 (73%). Delavci pa so glasovati 93% za združitev, udeležencev pa je bilo od 279 upravičenih 269. Treba je poudariti, da je nova oblika povezovanja v agroživilstvu uspela in da bo delo nemoteno teklo, ne glede na izid glasovanja v tistih dveh sredinah, kjer niso bili zadovoljivi rezultati. Predsednik o skupščinskem delu Alojza Plaznika, predsednika skupščine občine smo prosili za razgovor o delu zborov naše občinske skupščine v preteklem letu. Novice: Tovariš predsednik, leto'se bliža koncu in tako je že običajno, da ocenjujemo razne dogodke v preteklem letu. Kakšne so značilnosti skupščinskega dela? Plaznik: Predsedstvo je želelo manj sej, pa te bolj bogate. Radi bi imeli programe čimbolj oplemenitene z idejami in pripombami delegatov. Ta želja žal ni bila uresničena. V enem delu naših želja smo sicer uspeli, dve seji sta bili manj kot lani, v drugem delu, kjer*smo želeli več neposrednega sodelovanja delegatov, pa nismo zadovoljni. Kljub prizadevanju je, ostalo brez pobud in delegatskih pripomb. Tako je ostal dejansko program dela zborov takšen kot gaje predlagalo predsedstvo, skupaj z izvršnim svetom in družbenopolitičnimi organizacijami, kar pa seveda ne pomeni, da bi ne mogel biti boljši! Novice: Je torej premalo zavzetosti med’delegati? Plaznik: Zanimivo je, da očitajo premalo zanimive seje, določneje pa ne povedo, kako pa bi bilo lahko bolje. Gre torej za posplošene kritike, ki pa same po sebi ne pomenijo izboljšanja stanja in delovanja v skupščini. Delegati bi lahko torej imeli vpliv na vsebino in potek sej, če bi se v to dejavno vključili. Novice: Na kaj se nanašajo pripombe? Plaznik: Te so zlasti prišle do izraza na konferencah SZDL in v Glinu. Največkrat je v ospredju dnevni red. Razumljiveje, da zaradi pristojnosti skupščine obravnavamo vse zadeve, ker sem sodijo. Tako so včasih nekatere tudi bolj formalne. Tako so večkrat delegati milo rečeno poslušalci, zato pravijo, da so večkrat le glasovalni stroj. Seveda takšno gledanje zavira delegatsko vnemo jn slabi udeležbo na sejah. Žal pa moram takoj povedati, dd vneme za odločanje ni, tudi takrat, koje treba odločiti med več različicami, ki so nakazane v gradivu. To pa je dokaz za slabo delo delegacij, oziroma delegatov v sami skupščini. Vsi predpisi morajo skozi dvofazni postopek, tako je dana možnost tehtnih pripomb in predlogov. Izredno redke so pripombe v prvi fazi, vse prihajajo do izraza šele na sami skupščini, ko se predlog obravnava in sprejema. To seveda onemogoča plodno delo skupščine. Potem je seveda govor o tem, da so pripombe delegatov premalo upoštevane, včasih pa so te še izrazito lokalističpo obarvane. Novice: Torej se premalo delegatsko obnašamo? , Plaznik: Žal je tako! Često se delegacije sploh ne sestajajo in tako izostane bistveni del delegatskega odločanja JJogajase, da takšne delegacije potem nimajo prisotnega člana na sa,mi skupščini. Izgovor, da nekdo ni mogel priti, je največkrat le izgovor, saj je v delegaciji več delegatov, tako da lahko izbirajo, seveda, če se sestanejo. Tako je povprečna sklepčnost na sejah skupščine 71%, kar je seveda slabo, še slabše pa je v interesnih skupnostih, kjer je udeležba na skupščinah na meji sklepčnosti. Pa se prav tu odloča o zadevah, ki se tičejo vsakogar izmed občanov in poleg tega gre za pomembna sredstva. Včasih se kakšen delegat skrije za krinko delegacije, ko trdi, da mu slednja ni dala pooblastila za odločanje o neki zadevi. To je torej le izgovor, saj je bilo v vsakem primeru dovolj časa za odločanje. Je pa tudi res, da se -delegacije premalo povezujejo z drugimi dejavniki v kraju. Tudi to dejstvo onemogoča smotrno delegatsko delovanje, in usklajevanje. Lahko bi rekli, da preveč pozabljamo, da smo na eni strani samoupravljalci, na drugi strani pa krajani in potrošniki. Novice: Kako potem uveljaviti delegatski sistem? Plaznik: Če nekoga posebno žuli, potem so v navadi razne intervencije, ali celo delegacije, ki želijo mimo sistema izsiliti določeno odločitev. Takšne bližnjice niso niti pravilne, niti dopustne. Tako se seveda delegatski način odločanja ne uveljavlja! To je praksa preteklosti, ki jo moramo prenehati, sicer bo delegatski sistem še vedno v senci. Naloge so torej jasne, tudi način je razumljiv, vendar pa nekateri še vedno mislijo, da lahko mimo vsega družbeno uveljavljenega dosežejo svoje cilje. Še vedno mislijo, da lahko posamezniki na občini odločajo po svoje. Pa še nekaj je! Včasih ni jasne ločnice med pristojnostjo SIS in občinske skupščine. Tako se iščejo poti naokoli, seveda se potem zadeve časovno odmikajo, ko gre za rešitev. Novice: Kje se delegati bolj zavzemajo, v delovnih organizacijah ali v krajevnih skupnostih? Plaznik: Če bi govoril o tem, kje je večja pobuda, potem bi moral poudariti, da je ta izrazitejša V zboru krajevnih skupnosti. Da ni tako v zboru združenega dela, je lahko usodno, ko gre za dejavno sodoblikovanje gospodarjenja v občini. Dogaja se, da ob obravnavi o stanju v gospodarstvu delegacije delovnih organizacij kar molčijo. To je zaskrbljujoče, saj smo v času, ko bi morali z združenimi močmi iskati in najti poti iz' zagat. Novice: Kako je s krajevno samoupravo? Plaznik: V zadnjem času se ta krepi. Pa tudi skupščine KS se vse bolj uveljavljajo. Opaziti je tudi večje zanimanje za zbore občanov. Seveda je v teh sredinah pretežno najti zanimanje za krajevne potrebe, pretežno komunalne. Za te potrebe uspejo združevati množice krajanov. Žal pa se premalo zavzemajo za razvoj duhovnega bogatenja občanov, Mislim, da je odločilnega pomena v vsakem kraju tudi kulturna dejavnost, saj tudi samoupravljanje zahteva visoko stopnjo kulture, da ne govorim o človečnosti in sožitju. Torej, menim, da bi morali v teh sredinah storiti več za razvoj kulturnih dejavnosti vseh vrst, za življenje in delo prosvetnih društev. Tudi kulturni'spomeniki so skrb krajanov in ne le občine, oziroma ustreznih zavodov. ✓ Novice: Ob koncu bi verjetno želeli še sporočilo občanom. Plaznik: Morali bi se množično zavedati bogastva samoupravnega odločanja in ga vzeti za svojega. To tudi takrat, ko ne gre vse po željah. Če bo tako, nas ne bo upravljala država, verjetno je to naša skupna želja. Ob spremljajočih težavah našega časa naj ne zapade nihče v malodušje. Tudi_ kritizerstvo ne rešuje stvari, le zavzeto sodelovanje vsakogar bo pripomoglo k napredku in bogatenju družbenega sožitja. Želim dobrih medsebojnih odnosov, osebne sreče in delovnih uspehov! ir/t NI Turistične težave v Moziiju Na zadnji seji upravnega odbora Turističnega društva Mozirje so razpravljali o težkem položaju turistične dejavnosti v kraju, kije nekoč slovel kot zanimivo turistično območje. Resje, da zadnji dve leti ni bilo čutiti dela domačega turističnega društva, to pa je seveda lahko usodno za razvoj te pomembne gospodarske veje. Sedaj ima društvo vrsto nalog, pa malo denarja. Ko so tako premišljevali kaj bi pokre-nili, so se odločili za tesnejšo povezavo z domačimi delovnimi organizacijami, saj končno turizem ni le stvar ožjega kroga navdušencev, je skrb širše javnosti. Na seji so ponovno sprožili vprašanje plakatiranja v Mozirju. Na vsakem drevesu najdemo razna obvestila, ki se potem znajdejo na lepem na tleh in onesnažujejo okolje. Seveda pa takšen videz kraja ni vabljiv za tujce, ki bi zaradi lepega okolja morda prišli v naš kraj. Obnovili bodo obstoječe klopi ob sprehajalnih poteh. Pa tudi nekaj novih nameravajo postaviti tja do Delejevcga jezu Posebna skupina iz vrst upravnega odbora naj bi pregledala počitniške hišice pri Kopelcah in odločila o tem ali se naj ponudijo delovnim organizacijam, ali pa naj se odstranijo. Sedanje stanje je namreč precej neurejeno. Dela na osrednjem kanalu so prizadela tudi nasade in nekdanje sejmišče. Treba je ugotoviti nastalo škodo in zahtevati od izvajalca, da okolje povrne v prejšnje stanje. Kmečka hiša v gaju mora biti redno oskrbovana, zato se je zadolžila Milena Skornšek, članica upravnega odbora TD Mozirje. Ko so razpravljali o mlinu in kmečki hiši so menili, da je treba poskrbeti za možnosti ogleda teh dveh narodopisnih zanimivosti. Seveda bo treba najti možnost zavarovanja pred krajami in poškodovanjem, vendar pa bi se to dalo urediti z ustrezno ograjo. Sadovnjak, ki ga je uredilo domače društvo, se bo predal za učne namene osnovni šoli. Na seji so menili, da je povezanost društva s krajevno skupnostjo zelo pomanjkljiva, da pa je treba skupnih naporov pri urejanju kraja in okolice. Zaskrbljujoče je, da se prav nihče ne zanima za čistočo, denimo na trgu, kjer se zadržuje zaradi gostega avtobusnega prometa vdiko ljudi. Pa tudi marsikaj drugega bi kazalo s skupnimi močmi urediti! Prav tako bi morali tesneje sodelovati domači turistični delavci z odborom za urejanje Savinjskega gaja. Tu se prav tako naloge prepletajo. Nov upravni odbor si prizadeva stvari premakniti z mrtve točke. Seveda večina nalog, ki jih prevzema, še zdaleč niso zgolj stvar turističnih delavcev, so skrb širšega kroga krajevnih dejavnikov. Sprejeli so tudi okvirni načrt dela za leto 1985. Urejen turistični kraj Sklenjeno je 16. tekmovanje slovenskih turističnih krajev za naslov najbolj urejenega kraja. Komisija za varstvo okolja pri Turistični zvezi Slovenije je opravila to Veliko delo. Tu ne gre zgolj za ocenjevanje krajev, gre predvsem za ugotovljene pomanjkljivosti, na katere se ob takih prilikah opozarja. V prvi vrsti so se lotili straniščne kulture, ki je največkrat pod udarom kritike, je pa seveda za tujski promet izrednega pomena. Dalje so pri nas že kar v navadi polomljeni prometni znaki. Kako se naj tujec vozi po deželi, ki nima zadovoljive označbe krajev, cest in smeri?Tudi razni plotovi so komisiji delali velike preglavice pri ocenjevanju. Največkrat so nepotrebni. če pa že so, potem so kaj klavrna slika malomarnosti! Med pohvalnimi ugotovitvami so na prvem mestu lepo urejeni vrtovi, cvetje ob in na hišah, varovanje naravnih in kulturnih spomenikov, lepo urejena pokopališča, lesena informativna obvestila, ki so omenjena tudi v naši dolini, dokaj dobro urejen odvoz smeti, posebno pa izstopajo v gostinstvu hoteli visokih kategorij in zasebniki. To je le nekaj ugotovitev v merilu Slovenije. Med stacioniranimi turističnimi kraji najdemo na konici lestvice tudi Luče, pred njimi pa Radence, Titovo Velenje in Novo Gorico. Kaj je ocenjevalna komisija zapisala za Luče (navajamo besedilo iz okrožnice Turistične zveze Slovenije). »Urejenost lučkih stanovanjskih hiš je še zmeraj lahko zgled vsem ostalim krajem. Nekaj cvetja pa bi se lahko z balkonov, oken in vrtov, preselilo k spomeniku NOB. Ko smo obiskali Luče, so pravkar obzidavali škarpo pred cerkvijo in župniščem, sledov Lučkcga dne pa že ni bilo nikjer več videti, razen lične lesene utice. V v kateri so na prireditvi »domovali« gozdarji. Nesrečno izbran dan, ali neusklajenost gostincev— komisija si je lahko ogledala le gostilno Kmet, saj je bilo vsedrugo zaradi dopusta, ali ob torkih zaprto.« Med vrsto izletniških in tranzitnih krajev najdemo uvrščeno na 5. mestu Mozirje. Takole so napisali člani komisije svoje mnenje. »Obilje rož na stanovanjskih in javnih zgradbah je značilno za Savinjsko dolino in tudi Mozirje ni izjema. Savinjski gaj je seveda samo še dodatek k ocvetičenosti in urejenosti nasadov. V tej pisani barvni zavesi se markacije E6 kar izgubijo, treba jih bo pač obnoviti in namestiti nove puščice. Škoda, da kopališče na Savinji zapuščeno razpada in se zato ne more vključiti med rekreacijske možnosti Mozirja. Avtobusna postaja pri hotelu Turist bi nujno potrebovala prometno oznako in seveda nadstrešek, prehodi za pešce pa nekaj sveže bele barve«. O Gornjem gradu menijcomi-sija: »Prijazen, čist kraj na robu Savinjske doline, s cvetlicami na vsakem oknu in balkonu. Videli smo jih tudi pri industrijskem' obratu Smreka, ki je nasploh vzorno urejen. Dober vtis nekoliko pokvarijo sami delavci, saj jim je odveč parkirati niže spodaj pri cerkvi in se zapeljejo prav do Smreke, avtomobile pa pustijo križem kražem po obcestju. Cerkev od daleč lepa in impozantna, pokaže od blizu tudi kašno golo rebro, ki bi ga bilo treba prekriti z novo plastjo ometa. Je pa prav okoli tega kulturnozgodovinskega kompleksa tako vabljivo, da bi človek kar legel vanj. Popraviti bo treba še most in Gornji grad bo zasijal v vsej svoji ljubkosti.« Elkrojev obrat v Lučah V mesecu maju 1985 načrtujemo otvoritev novega obrata v Lučah — v prenovljeni osnovni šoli v Strugah. V tem obratu bo zaposlenih približno 100 delavk oz. delavcev. Tukaj bodo delale delavke, ki se sedaj vozijo iz Luč in okolice na delo v Nazarje. Glede na to bomo zaposlovali nove delavce in jih priučili za delo v konfekcijski proizvod-' n|lZato vse delavke in delavce iz KS Luče in njene okolice, ki imajo veselje do šivanja, vabimo, da se čim prej zglasijo v splošnem seletorju naše DO, kjer bodo o vsem, k-ar jih zanima v zvezi z delom v tem obratu, podrobno izvedeli. ZKZ v prihodnje V ti or nje m gradu so se na pobudo Franca Urška, kije navzoče tuđi pozdravil, zbrali krajani stari 60 let. V prijetnem vzdušju so obudili mladostne spomine v lepo okrašeni sobi zadružnega gostišča. Gasilci pripravljeni Štab operative je sprejel sklep, da se v oktobru 1984 — mesecu požarne varnosti organizira po gasilskih društvih OCENJEVANJE na temo: »Ocena požarne ogroženosti — pomemben element naše varnosti«. Ocenjevanje so opravile posebne komisije iz štaba operative po sektorjih in je bilo zelo uspešno. Zbrani podatki bodo koristni tudi v bodoče, zlasti pri izdelavi ocene požarne ogroženosti in izdelavi načrta požarne varnosti občine Mozirje. Komisije so potrdile pravilnost temeljitega pregleda celotne gasilske opreme in orodja, s katerim društva razpolagajo. Ugotovilo seje, daje orodje in oprema dobro vzdrževano in se pravilno hrani tako, da je v danem primeru pripravljeno za uporabo. Tudi zaloga rezervnega goriva se hrani po predpisih in v zadostnih količinah. Stanje gasilskih domov je v redu in lepo vzdrževano, kakor tudi okolica. Stanje gasilskih avtomobilov je zadovoljivo, saj jih gasilci dobro vzdržujejo in garažirajo ter so vedno pripravljeni za vožnjo in intervencijo, kar je še posebej hvale vredno. Zavedajo že, da so ‘za njih bila vložena ogromna finančna sredstva, zato jih tembolj negujejo in čuvajo za morebitna gašenja požarov, elementarne nesreče in za druge preventivne akcije. Društva imajo na zalogi tudi precej raznih gasilskih aparatov v dobrem in izpravnem stanju, še več pa med občani, ki sojih nabavili na pobudo gasilcev, kar je zelo pomembno za vse večjo požarno ogroženost v naših gospodinstvih, ki so opremljena z najrazličnejšimi, gospodinjskimi pripomočki nevarnimi za požar in eksplozijo, zato je prav, da" imajo naši občani na domovih takšne aparate, s katerimi lahko preprečijo požar ali nesrečo. S tem je že dana ena od preventiv našim občanom še zlasti, ker so občane naši gasilci poučili o uporabi teh aparatov. Nad stanjem uporabnosti pa vodijo evidenco gasilska društva in tudi skrbijo, da so ti aparati vedno brezhibni. Tako so naša gasilsjca društva in člani tudi opravili zrelostni izpit kot dobri gospodarji in upravljalci z družbe-nimi sredstvi, ker jih zelo gospodarno uporabljajo in vzdržujejo. Pisarniško poslovanje in tudi finančno se v društvih pravilno vodi, le v posameznih društvih je to bolj primitivno, zato bo treba temu v bodoče posvetiti več pozornosti, še zlasti kar zadeva arhiva, ki je zgodovinskega pomena in trajne vrednosti. V akcijo meseca požarne varnosti se je vključila tudi komisija za zbiranje zgodovinskega materiala pri predsedstvu občinske gasilske zveze Mozirje in zadolžila vsa goasilska društva, da naj takoj prično ,z zbiranjem vseh vrst gasilskega materiala, ki ima zgodovinsko vrednost za gasilstvo ter izvolijo posebne komisije, ki bodo stalno skrbele za tovrstno dejavnost. Tudi na naše najmlajše — pionirje nismo pozabili v akciji meseca požarne varnosti, saj se zavedamo, da na mladih raste bodočnost, zato smo poslali na vse osnovne šole vabilo s prošnjo za pomoč pri ustanavljanju pionirskega društva »Mladi gasilec«. Naleteli smo na polno razumevanje v osnovnih šolah, kjer so nam vsestransko pomagali pri naši akciji in smo tako uspeli ustanoviti skoraj na vseh šolah društvo Mladi gasilec, na drugih pa še tečejo razgovori in se vršijo priprave za ustanovitev tega društva ali krožka, Gasilska društva so uspela poleg programa občinske gasilske zveze uresničiti tudi svojega, ki so ga izvajala na svojem območju ob sodelovanju s štabom CZ v KS in drugimi dejavniki. V akciji meseca požarne varnosti so posvetili posebno skrb poleg požarne preventive tudi mladim, še zlasti pa vključevanje žensk v gasilske vrste, pri čemer so imeli dobre uspehe. Vso skrb pa so posvetili tudi društvom Mladi gasilec po osnovnih šolah, kjer so tudi pridobili precej članov v svoje vrste. Organizirali so tudi ogled gasilskih domov, orodja in opreme ter izvedli praktično vajo reševanje iz ogroženih prostorov. Ob zaključku meseca požarne varnosti pa so se gasilska društva udeležila sektorskih vaj, ki so bile organizirane po vseh sektorjih občine Mozirje. Akcije sektorskih vaj so v celoti in zelo dobro uspele, ker so bile tudi dobro načrtovane. MILAN KOPITAR Zaostrene gospodarske razmere vplivajo na poslovno uspešnost vsake delovne organizacije. Zgornjesavinjska kmetijska zadruga ni bila pri tem nobena izjema. * Težavne razmere pri nabavi repromateriala in prodaji kmetijskih pridelkov so se bistveno poslabšale. Zato smo poleg obvladovanja tržišča usmerili vse več moči v ceneno pridelovanje in kar je še pomembnejše v več pridelka. Tako bomo letošnje leto povečali kmetijsko proizvodnjo za 4%. Osnovna panoga v našem kmetijstvu je in bo govedoreja. Temeljno načelo cenenega pridobivanja mleka in mesa bo še naprej kakovostna osnovna krma. Poleg pašno-kosnega sistema koriščenja travnikov bomo še več delali na siliranju, pri melioracijah, paši na planinah, krčitvah itd. Nadaljevali bomo tudi z intenzivno odbiro živali za mlečnost. Na kmetijah, ki se bodo bolj odločale za pitanje, pa bomo preko gospodarskega križanja uvajali rejo govedi mesnih pasem. V perutnini bomo delno povečali proizvodnjo konzumnih jajc, čeprav že danes v tej proizvodnji predstavljamo v Sloveniji 10%. Potrebno koruzo za perutnino in govedorejo smo si že dolgoročno zagotovili v Vojvodini. V prihodnjem letu pa bomo naše napore bolj usmerili v izboljšanje kakovosti naših pridelkov in proizvodov. Nujnost izvoza in čedalje bolj preskrbljeno domače tržišče to odločno zahtevata. Osnovna naloga napredkaje znanje. Zimske mesece bomo izkoristili na izobraževanje. Nadaljevali pa bomo tudi s poklicnim usmerjanjem mladih v kmetijstvu. Zadruga združuje poleg kmetijstva v svojem poslovanju še trgovine, gostilne, pomož'ne kmetijske dejavnosti, kooperacijo obrtnikov, vrtnarjev itd. Poudariti želim, da vse te dejavnosti v širši poslovni povezanosti, predstavljajo zaokroženo celoto. Z visoko stopnjo medsebojne odvisnosti in dopolnjevanja pa si zagotavljamo napredek tudi v prihodnje. Zato bi izkoristil to priložnost, da se vsem zahvalim za plodno sodelovanje in zaželim v novem letu vse najboljše. ANTON VRHOVNIK dipl. oec. Opredeljevanje kmetij Izvršni svet občine Mozirjeje na svoji zadnji seji imenoval delovno skupino, ki naj bi z operativnim delom opredeljevala hribovska območja. S tem delom je že pričela pospeševalna služba pri ZKZ Mozirje. Gre za ukrepe v zvezi z oživljanjem hribovskega kmetijstva in za zagotavljanje boljših pogojev gospodarjenja v teh predelih. Uresničitev teh ciljev bo imela za posledico, da bo hribovski prostor ostal poseljen, gospodarsko aktiven in sposoben za opravljanje drugih funkcij kot je ohranjanje pokrajine, obrambna sposobnost, razvoj turizma in seveda, kar je najpomembnejše: izkoriščanje kmetijskih zemljišč za pridelovanje hrane. Način opredeljevanja: V okviru razvojno pospeševalnega programa, katerega nosilec je bil Kmetijski inštitut Slovenije, je posebna strokovna skupina oblikovala merila za opredelitev hribovske kategorije kmetije. Upoštevala je izkušnje sosednjih dežel, ki so že pred desetletji izvedle podobno kategorizacijo hribovskega kmetijstva celo v več težavnostnih stopenj, uporabljene pa so bile tudi že lastne izkušnje. Kako smo pristopili k opredeljevanju posameznih območij: L y duhu črke Zakona o kmetijskih zemljiščih avtomatično- uvrščamo v hribovsko območje vse vasi in zaselke nad 600 m višine. 2. Izpod 600 m meje ležeče kmdtije uvrščamo v hribovsko območje naselja, ki imajo polovico dejansko koriščenih površin v nagibu nad 25%. Zaradi sličnosti v strukturi posestev in konfiguracije terena uvrščamo cela naselja v nižinsko ali hribovsko območje. Skupni pašniki ali senožeti, ki so združeni v skupno pašo pri oceni % ne upoštevajo, ker za tak način koriščenja kmetijskih površin že veljajo posebne stimulacije. Doslej nismo imeli slučajev, da bi morali v enem naselju izvesti ocenjevanje vsake kmetije posebej. 3. Manj razvite krajevne skupnosti in obmejne krajevne skupnosti in naselja so skoraj vsa v hribovskem območju. Za opredelitev naselij izpod 600 m nadmorske višine uporabljamo sistem ocenjevanja po petih skupinah kriterijev. Te so: L delovno-tehnične obdelovalne razmere (možnost uporabe mehanizacijskih kategorij), 2. podnebno pridelovalne razmere. To jesintetični kriterij, ki po uspevanju posameznih poljščin (žita, krompir, traviranje) in doseženih poprečnih pridelkih kaže na talne, toplotne, padavinske in druge razmere, dolžino vegetacije, pa tudi vpliv negativnih činiteljev, ki se pojavljajo v lokalnih razmerah (ozke doline, mrazišča, osoje), 3. dostopnost do naselij ali kmetij v zimskem in letnem času, 4. oddaljenost od rednih prometnih zvez, administrativnih in šolskih centrov, zdravstvenega doma, oddaljenost samotnih kmetij od sosedov, 5. nadmorska višina naselja in relativna višina kmetijskih zemljišč glede na gospodarski center vasi ali kmetije. Prva dva kriterija sta odločujoča za presojo, ali naselje uvrstimo v hribovsko ali nižinsko območje. Če doseže naselje iz kriterija »Obdelovalne razmere« 130 točk ali pa iz kriterija »Podnebno — pridelovalne razmere« 50 točk, spada naselje v hribovsko območje. Tretja, četrta in peta skupina kriterijev je odločujoča za opredelitev naselja v posebno težko hribovsko cono, ki jo zaradi enostavnosti imenujemo »višinsko« območje. V to območje uvrščamo celotna naselja, ležeča nad 800 m. Pod to mejo do 700 m višine pa zaselke na osojnih legah in zaselke, kjer je možna samo ročna košnja. V to kategorijo sodijo tudi naselja v oddaljenih dolinah. O Zadrečkih lončarjih V hotelu Turist v Mozirju so lepo posodobili točilnico. Pred časom je izšla v založbi Slovenske matice Ljubljana knjiga slovitega narodoslovca Franja Baša Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju. Posebno poglavje tega zelo zanimivega dela, ki gaje uredil Angelos Baš, znan raziskovalec splavarstva in poznavalec razmer terrazvoja našega splavarstva, nazorno opisuje lončarstvo v naši dolini. Ob branju o ukrepih takratne gornjegrajske gospoščine, da bi revne ljudi, ki so se bavili z lončarstvom po svoje zaščitila, spoznamo nekoliko tudi razmere, v katerih so predniki v Zadrečki dolini takrat živeli. Spoznanj je torej mnogo, zato bo delo Franja Baša dopolnilo vrzel, ki je prav v tem pogledu marsikaj zämeglila, z drugimi besedami, mnogokaj bomo v navedeni knjigi zvedeli iz zapisa o zadrečkih lončarjih. Prizadevanja v KS Moziije Koso na eni zadnjih sej sveta KS Mozirje razpravljali o preteklem delu, je predsednik sveta Milan Šepec obrazložil izvajanje letnega načrta, medtem ko je o finančnem poslovanju podala poročilo Marija Mutec. Letošnje leto je bilo v znamenju posodabljanja cest v kraju in okolici. Tako so posodobili cesto čez Vrhe v Trnavče, uredili so še del cestišča in parkirni prostor v Šmihelu, asfaltirali cesto skozi zaselek Podvrh I in deloma tudi 11, postavili čakalnico ob avtobusni postaji v Trnavčah, zgradili so betonski most čez Tripotok, uredili javno razsvetljavo od Juriča do Ločkega mostu in na poti do osnovne šole. Nadaljujejo pa z izgradnjo telefonskega Na Ljubnem so že leta 1952 pričeli z deli na smučarski skakalnici. Takole je kamera ujela načrtovalca skakalnice inž. Stanka Bloudka. Ob njem je na desni videti inž. Anatolija Goričana, ki je bil tiste čase velik pobornik za ta šport v celjski regiji. omrežja. V načrtu pa imajo ureditev javne razsvetljave v Savinjskem gaju, ureditev pločnika od Pepela do odcepa proti šoli, ureditev avtobusnega postajališča pri Celinšku, pričeti nameravajo z gradnjo mrliške vežice, tuše zatika predvsem zaradi težkega zemljišča, kije plazovito. Kot je torej videti, so letni načrt zadovoljivo uresničili. Krajani sicer precej negodujejo zaradi dolgoletnih obljub po mrliški vežici, je pa treba resnici na ljubo povedati, daje zavlačevanje posledica okoliščin, ki so zunaj volje samega sveta KS Mozirje. Zaradi plazovitosti so svoječasno morali podreti kapelico, ki je stala ob pokopališču, zato opozarjajo strokovnjaki na potrebo po usposobitvi zemljišča, kar bo pred samo gradnjo zahtevalo velik sredstva. Na svetu so ugotovili, da jim še dolgujejo krajani nekaj denarja, ki gaje KS založila za posodabljanje cest. To ni zaskrbljujoče, ker bodo ta denar od krajanov tudi dobili. V zvezi z razsvetljavo proti šoli so sklenili urediti še cestno svetlobno signalizacijo na prehodu za pešce v smeri proti šoli. Glede telefonskih napeljav pa so menili, da je najprimernejši ponudnik PAP Ljubljana, ki ima tudi potreben material na voljo. Ponudba za dela je bila dana tudi podjetju Tegrad Ljubljana, ki pa bi dela lahko opravil šele prihodnje leto. Svet je obravnaval še vrsto perečih vprašanj iz področja krajevne samouprave, vendar pa je smatral, da so bila prizadevanja v tekočem letu velika, pa tudi sodelovanje krajanov je bilo dobro, saj je bilo le tako mogoče uresničiti naštete naloge. Turistični koledarček Celjska turistična zveza ze vrsto let pripravlja in izdaja lično in potrebno obliko koledarčka v katerem opozarja na turistično ponudbo celjskega območja. Gre v bistvu za zelo informativno obliko orisa turističnih krajev na celotnem območju, ki ga pokriva celjska zveza. Letošnji koledarček ima marsikaj novega, je torej potreben pripomoček turističnim delavcem, prav pa je, da bi ga nabavili tudi vsi, ki se tako ali drugače bavijo s turizmom. Ob tem velja povedati, da se Študentski klub Zgornjesavinjski študentski klub obstoja že zelo dolgo; njegovi člani smo Savinjčani, ki študiramo izven domačega kraja. Preko kluba se ohranjajo stiki z mladinsko organizacijo občine Mozirje. Seveda pa povezuje klub tudi same študente, pomaga jim tudi pri študiju. Delovanjeježivahnov Ljubljani, ni pa tako tudi v Mariboru. Žal tamkajšnji študentje niso povezani z nami. Na letošn ji skupščini kluba je poleg študentov sodelovalo tudi nekaj predstavnikov iz občine Mozirje. Sprejeli smo nov načrt dela in izvolili novo vodstvo, sedaj vodi klub Lojzek Seli- moramo napram tujcem, oziroma obiskovalcem doline, pokazati, kot poznavalci širšega turističnega območja. Marsikdo, ki išče pri nas miru in počitka želi videti tudi zanimivosti izven naše doline, takrat pa se običajno pričnejo težave. Da pa ne bo tako, je dobro imeti v hiši, ali pri roki turistični koledarček celjske turistične zveze, ki ga lahko za skromno ceno naročite pri domačem turističnem društvu ali pa preko Celjske turistične zveze v Celju. pričel z delom šnik. Rada bi nekoliko orisala glavne zamisli delovnega programa: pomoč pri organizaciji študentskega tabora v Zgornji Savinjski dolini, priprava brucevanja v dolini, povezanost z mariborskimi študenti, delovna akcija v dolini, obiski razstav, gledaliških prireditev, kinopredstav in podobno, športno delovanje, seveda pa je še veliko drugih načrtov za delo kluba. Zaenkrat smo pripravili le to skopo obvestilo o našem delu. Bomo pa občasno še poročali o življenju v našem študentskem klubu. URŠA KOLENC Sejem bil je živ Trgovsko podjetje Savinja si že nekaj let sem prizadeva ponuditi takšen obseg blaga, da bi domače kupce zadržali v domačih trgovinah. Tako je že lani opozorila blagovnica v Mozirju na novo ponudbo športne opreme. Seveda pa takšno blago zahteva dosti prodajnega prostora. Tega pa v blagovnici ni na pretek. Zato so pripravili sejem zimske športne opreme, lani je bil ta v dvorani TVD Partizan v Mozirju. Letos pa so morali zato uporabiti prostore nekdanje poslovalnice Manufaktura na trgu. Že lani so ugotovili, da vlada med kupci veliko zanimanje za takšen način prodaje, letos pa se je to še bolj potrdilo. Novo pa je bilo to, da so lahko v prostorih Savinje ljudje prodajali, oziroma kupovali tudi staro opremo in to mimo trgovske mreže. Vse, posebno pa še odlična .organizacija prodaje, je torej • • • domačim trgovcem zagotovila velik promet. Dobra zamisel pa je bil priročni bife v katerem so prodajalke Savinje nudile po zelo skromnih cenah okrepčilo, kar je pomenilo veliko med navalom-, ko so morali ljudje čakati. Trgovci so pokazali iznajdljivost, kupci pa veliko zanimanje. Pri vsem tem pa velja poudariti vrednost potrošniške pripadnosti, ki se na ta način jača. Marsikdo je še do nedavna menil, da podobnega blaga doma ne more kupiti, sedaj pa je predstavitev nazorno pokazala kaj vse zmorejo trgovci, če le hočejo! Podobno sejmišče so uredili tgdi v Lučah, žal pa so ljudje o tem bili le premalo obveščeni in zdaleka ni tako uspelo, kot v Mozirju. Spet se je pokazala vrednost dobre obveščenosti. Dan otvoritve prenovljene trgovine je bil za zaposlene zelo naporen vse je bilo treba po novem razporediti... Prenovljena trgovina V Kokarjah so delavci kmetijske zadruge prenovili in povečali krajevno trgovino v zadružnem domu. Sedanji prostori omogočajo večjo izbiro in prehod na samopostrežno trgovino. Seveda pa bo poleg prehrambenih potrebščin v trgovini najti tudi vse ostalo, kar ljudje potrebujejo. Tako je zadruga izpolnila svoj načrt, da poskrbi v svojih poslovalnicah večjo izbiro blaga tudi v Kokarjah. Najstarejša delavka v kokar-ski trgovini Marija Zakrajšek je ob našem obisku obudila spomine načas, koso leta 1951 pri Goveku uredili zasilno trgovino. Ko je bil zadružni dom zgrajen, so v njem našli skromne prostore in se leta 1953 preselili. Kmalu se je pokazala potreba po razširitvi trgovine in so se začasno vselili v dvorano, to je bilo 1953. Se istega leta v jeseni so pričeli delati v novoprenovljenih prostorih. Seveda so se med tem zahteve prebivalstva povečale in spet je bilo treba misliti na posodobitev in razširitev trgovske poslovalnice. Dan pred republiškim praznikom so odprli lepo urejeno in dobro založeno trgovino, ki bo bolje služila ljudem, seveda pa boza delavce v marsičem lažje delo, ker so uredili tudi potrebne stranske prostore. Občinsko prvenstvo v kegljanju Na kegljišču v Mozirju so se pomerili kegljači naše občine. Tekmovali so tako skupinsko, kot posamično. Prijavljene so bile skupine iz Gornjega^ grada, Ljubnega, Mozirja, Luč, Šmartnega, Nazarij in Rečice. Tekmovanje je trajalo dva dni. Skupinsko so se uvrstili: L Gornji grad, 2. Ljubno, 3. Mozirje, 4. Luče. V tekmovanju posameznikov pa so dosegli takšno uvrstitev: L Viktor Krajnc, 2. Marjan Kreps, 3. Marko Kramer, 4. Viktor Kovač, sledili pa so Peter Krajnc, Dušan Bastl, Tone Kovšak in Rajko Nadlučnik. Ob zaključku so predali zmagovitim skupinam pokale, posameznikom pa medalje. Organizacija tekmovanja je bila zelo dobra. Sodniška trojka Aubreht, Kovač in Jerovčnik je svoje delo dobro opravila v zadovoljstvo vseh. Vsaka igračka ni dobra Že večkrat smo brali o pomenu igrač za otroke in njihov razvoj. Skratka, lahko trdimo, da ni vsaka igračka primerna, pa tudi vsaka ne dobra. Prav zato si prizadevajo obrtniki v okviru Zveze obrtnih združenj Slovenije prikazati sodobne igrače na raznih razstavah, sejmih in podobnih prireditvah. Tudi v Mozirju so pripravili razstavo igrač v poslovnih prostorih Savinje na trgu. Zanimanje je bilo veliko, saj so prireditelji prikazali bogato izbiro, pa tudi poučen pregled igrač. Razstava bo trajala vse do 31. decembra, zato si jo bodo lahko še ogledali starši z otroci iz cele doline. Ko smo se pri predstavniku prireditelja pozanimali zakaj je takšna razstava potrebna, so poudarili poučen pomen igrač vseh vrst. Tudi izbira sicer v naših trgovinah ni pestra, zato je to prilika, da se ljudem prikaže prednost^ sodobno zasnovane igrače. Številne od prikazanih, so bile nagrajene tako za izvirnost, obliko, kot tudi za poučnost. Gre v glavnem za igrače, kjer otrok postane razmišljajoč, iznajdljiv in ustvarjalen. Izdelovalci takšnih igrač se posvetujejo s strokovnjaki na tem polju. Med proizvajalci je tudi Delavska univerza Univerzum iz Ljubljane in vrsta uglednih obrtnikov iz Slovenije. Otvoritve se je udeležilo veliko število krajanov in otrok, ki so lahko gledali prikupno lutkovno igrico uprizorjeno z ročnimi lutkami, tudi te so bile med razstavljenimi igračami. Čeprav je prireditev imela tudi prodajni značaj, pa je vendar treba ob tem poudariti tudi poučen smoter, saj so starši lahko spoznali med igračami takšne, ki so za otroke še posebno primerne. Najmlajši so z zanimanjem ogledovali razstavljene igračke Zanimiva proizvodnja Naši obrtniki se tesno povezujejo z večjimi proizvajalnimi delovnimi organizacijami, sodelujejo s trgovskimi organizacijami in predstavljajo tako važen člen v verigi kooperantov družbene proizvodnje. Eden takih je tudi Jože Melanšek. ki imasvojodelavnicov Mozirju. Skupaj z ženo Vando sta si delila proizvodno usmeritev, tako je Jože orodjar, dočim se žena Vanda ukvarja s termoplastiko. Poleg obeh lastnikov dela v delavnici 7 ljudi. Vsi so kvalificirani delavci, zato se lotevajo zahtevnejših izdelkov. Izdelujejo vsa orodja za potrebe plastične proizvodnje, seveda pa tudi druga orodja, opravljajo še popravila orodij. Veliko dela imajo orodjarji za potrebe domače plastične proizvodnje, saj se tu delajo izdelki za velike proizvajalce končnih proizvodov, kot Aero Celje, Minerva Žalec, Mehanika Trbovlje in še za druge. Poleg tega izdelujejo še v lastnem prog- ramu libele, kotomere in podobno. Jože in Vanda Melanšek sta vključena v Obrtno zadrugo Slovenj gradeč. Dela je seveda veliko, s potrebnimi surovinami pa ni vedno lahko. Zaenkrat še ni prišlo do zastoja zaradi pomanjkanja repro-materiala, vendar pa je treba veliko potov, da se ta oskrbi. Potrebe so velike, saj samo Aero potrebuje letno 9 milijonov vložkov za nalivna peresa, ki se napolnijo s črnilom. Posebno pridobitev smatrajo stroj za varjenje plastike z ultrazvokom. Uvozili so le agregat, vso ostalo avtomatiko pa so izdelali doma inje plod lastnega znanja. Gre za najsodobnejšo tehnologijo, tudi sicer so dobro opremljeni. Tudi delovni prostori so ustrezni, tako ta mali kolektiv uspešno dela in je vezni člen v verigi velikih družbenih proizvodenj. Delavca pri delu z varilnim strojem za plastiko Obletnica komunalnega podjetja Delavci mozirskega komunalnega podjetja so na skromen način proslavili desetletnico obstoja svoje delovne organizacije. Na slavnostni seji delavskega sveta je direktor Rade Rakun v kratkih besedah orisal razvoj podjetja. Pri tem je omenil tako uspehe, kot tudi težave, ki so jih morali na tej poti premagovati. Večkratne spremembe same organizacije so največkrat pomenile razširitev dejavnosti, dočim so se osnovne naloge, ki bi morale komunalno dejavnost pospeševati, često zanemarjale. Tako je prišlo tudi do težav, ki so pripeljale podjetje na rob obstoja, vendar pa se stvari s skupnimi napori vendarle znatno popravljajo. Sedanja usmeritev kolektiva je pretežno v komunalni dejavnosti, kar narekuje tudi potreba v občini. Kolektiv se je torej temu primerno tudi organiziral, število zaposlenih seje od prejšnjih 130 ljudi skrčilo na seda- njih 52, od teh pa je le 8 izrazito režijskih. Letošnje leto so poslovno tudi uspešni, kar kažejo številke devetmesečnega obračuna. Komunalne delavce je pozdravil v imenu družbenopolitičnih organizacij in skupščine občine njen predsednik izvršnega sveta Franc Miklavc, kije poudaril vzpone in padce v desetih letih delovanja komunalnega podjetja in izrazil pripravljenost izvršnega sveta pomagati po možnostih, da bi kolektiv dosegal cilje, ki sijihje zadal. Ob tem ne smemo pozabiti na uveljavljanje komunalnega delavca, kije mnogokje_ zapostavljen za drugimi. Dalje je menil, daje sedaj podjetje na poti uspešnosti in je tako zaželel delavcem in celotnemu kolektivu uspešno delo. Na seji so podelili jubilejna priznanja in nagrade delavcem, ki so v podjetju nepretrgoma 10 let in tistim, ki imajo 10 let delovne dobe. Slušno prizadeti ustanovili OO ZSMS , Gluh človek je vse preveč izoliran od polnočutne okolice. Včasih so tega krivi tudi sami slušno prizadeti, ki se premalo trudijo, da bi se vključevali v dejavnosti slišečih, pogosto pa jih slišeča okolica zavrača iz preprostega razloga, ker se z njimi težko sporazumeva. Tako na eni, kot na drugi strani bo potrebno več truda in razumevanja, da bo premagana ovira, da se bo sleherni slušno prizadet človek lahko enakopravno vključil v življenje in delo.^Vse to bomo skušali v TOSP Šoštanj uresničiti. Prepričani smo, da bodo naša prizadevanja najuspešnejša, če bomo z delom začeli pri mladih. Z OK ZSMS smo se dogovorili, da bomo v naši organizaciji ustanovili OO ZSMS, saj je mladih članov dovolj. Ustanovni sestanek je bil 21. povembra v Šoštanju. Udeležilo se ga je 14 slušno prizadetih mladincev od dvajsetih, kolikor jih je na šaleško — savinjskem področju. Na preprost in njim razumljiv način so se slušno prizadeti mladinci seznanili z organiziranostjo, nalogami in aktivnostmi ZSMS. Zastavili so si pester program in ga sklenili tudi izvesti. Predvsem se bodo vključevali v aktivnosti OK ZSMS Velenje, seveda pa bodo organizirali tudi lastne dejavnosti. S ponosomsomladiizTOSP sprejemali članske izkaznice ZSMS. To je zanje priznanje in vzpodbuda za delo. OO ZSMS smo v TOSP ustanovili z namenom, da bi se tudi slušno prizadeti mladinci organizirali, pričeli uveljavljati svoje interese preko ZŠMS in se enakopravno vključili v našo družbo. Temeljna organizacija slušno prizadetih Šoštanj Srečanje v Lučah Prijetna srečanja ostanejo v spominu! Verjetno bo tako tudi starostnikom v Lučah ostala prireditev, ki so jo pripravili prizadevni člani Rdečega križa, Skupaj s SZDL in krajevno skupnostjo v lepem spominu. Rdeči križ v Lučah slovi po prizadevnem delovanju tudi sicer. Rekli bi lahko, da je središče vsega predsednik Janez Zupanc, ki neumorno JanerZupanc vodi društvo polnih 24 let. Lučani so znani kot razumevajoči krvodajalci, saj jih je v občinskem povprečju tod največ. Ko smo želeli zvedeti kaj več o srečanju starostnikov, namje Janez Zupanc povedal, da prirejajo podobne prireditve vsako drugo leto, saj bi vsakoletne ne zmogli, .ker pač ni sredstev. Starejši ljudje imajo na sploh občutek podrejenosti in jim podobne prilike vrnejo zaupanje v mlajši rod in jih utrjujejo v spoznanju, da vendarle niso pozabljeni. Gre za ljudi starejše od 70 let. Teh je v krajevni skupnosti 165. Zadnjič se jih je srečanja udeležilo 84. Je pač posredi starost, včasih pa tudi bolezen, da ne morejo priti vsi vabljeni. Pozornost, ki jo na ta način izkazujejo krajevni dejavniki starejšim ljudem je poleg vsega naštetega tudi človečna, saj marsikoga iztrga vsaj za ta dan iz osamljenosti. Končno so prav ti ljudje mnogo prispevali za to kar danes imamo, tako je takšno prizadevanje tudi nekoliko hvaležnost za njihov delež k razmeram lepšega sožitja danes. Franc Šulek, ravnatelj šole in lahko bi rekli gostitelj, saj je srečanje bilo v šoli, pa je kot predsednik krajevne skupnosti menil, da so takšna srečanja potrebna, da ljudje na njih spoznajo kaj se dogaja v kraju, da občutijo toplino prijaznosti in pozornosti. Mnogi, si prizadevajo, da bi jim bil ta dan v lepem spominu. Med udeleženci smo našli tudi nekdanjega borca NOV in delavca Janeza Pečovnika, ki je poudaril hvaležnost starejših ljudi nad pozornostjo, ki jo izkazuje kraj na ta način. Dejal je, da se vsi vabljeni veselijo tega dne, da pa seveda mnogo izmed njih ne zmore več poti v Luče, oziroma so privezani na posteljo. Nekako šegavo je dejal, da mu je sedaj, koje po 40 letih drvarskega dela upokojen, najljubše »košarjenje« (izdeluje košare). Gotovo je to. prilika, ko se starejši ljudjespet srečajo in ko so deležni lepo pripravljenega kulturnega sporeda mladih. Zbranim je najprej spregovoril v imenu KO SZDL Anton Kladnik, kije poudaril spoštovanje do starejših krajanov, nato pa je pozdravil starostnike še predsednik KS Luče Franc Šulek. Morda bo ostalo v spominu tisto kar je povedala učenka šole, koje pozdravila v imenu mladih zbrane. Dejala je Janez Pečovnik namreč, da je ena tistih srečnih, ki da je pravnukinja in ima tako prababico, kot babico in mamico... Res prisrčen je bil kulturni spored, ki so ga pripravili mladi in najmlajši pod vodstvom Slavice Stermecki. Pojasnilo k sliki V oktobrski številki glasila smo objavili sliko mozirskih izseljencev v Ameriki. Ljubeznivo se je potrudila Matilda Praznik —Soliterjevaiz Lok in nam navedla imena večine »milvvauških Mozerjanov«, kot se sami na zadnji strani slike imenujejo. Soliterjevi mami iz Lok se za trud in zanimanje lepo zahvaljujemo! Prvi z leve (kontrabas): Brenkuš Alojz, rojen v Ameriki. Drugi z leve (violina): Brenkuš N. Zadnja vrsta z leve: prvi in drugi Klojeva fanta iz Mozirja (p. d. pri Kloju še je reklo pri hiši, kjer živi sedaj družina Lekše Slavka) tretji in četrti sta nepoznana Srednja vrsta z leve: prvi nepoznan, drugi Brenkuš N. Knapičev medved (oče prvega in drugega z leve) tretji je sin Kukčevega Johana iz Ljubije, četrti nepoznan (violina). Prednja vrsta z leve: Širko Tilčka, t. j. sestra Širko Franca, očeta Franca in Petra Širkota, Kovač Liza p. d. Bajsmanova, žena Gregoma Maksa p. d. Amerikanski Maks. Živela sta v tkzv. ciganski četrti med Filipovo in Žovletovo hišo. Tretja je Brenkuš Fanika (mati prvih dveh fantov) p. d. Vavpatova iz Mozirja. Njihova hiša je §tala nekoč tam, kjer je sedaj Ljubljanska banka. Četrta je Kovač Micka p. d. Bajsmenova. Peta je Krajnc Ivanka p. d. Kračka iz Lok, poročena z Gnader Frankom (Ločičkim) iz Brezja. Spodaj desno leži sin Kračke Urše iz Lok. Sprejemanje udeležencev srečanja v Lučah Starejši krajani na Ljubnem Ob koncu decembra bosta KK SZDL Ljubno in KS Ljubno že sedmič priredili tradicionalno novoletnosreča-nje in pogostitev ostarelih krajanov. Nanj so vabljeni vsi krajani, starejši od 70 let. Takih je v KS okoli dvesto. Srečanje je postalo tako priljubljeno, da se ga iz leta v leto udeleži več starostnikov. Organizatorji pričakujejo, da še jih bo letos zbralo že okoli 120, To je kar lepa številka, če . upoštevamo, da so nekateri zelo oddaljeni od šole, kjer bo srečanje potekalo. Kljub temu, da se pojavljajo zadrege ob financiranju srečanja ostarelih krajanov, pa si je Ustrežljivost je njegovo vodilo KK SZDLzadalanalogo,dato srečanje mora ostati tudi v prihodnje, kajti z nobenimi besedami se ne da opisati veseljejeh ljudi, ko vodijo, da niso čisto pozabljeni in postavljeni na rob družbenega dogajanja. Srečanje se bo pričelo s kulturnim programom, ki ga bosta pripravili mladinska organizacija in ljubenska šola. Po večerji pa bodo imeli še družabni večer. Srečanje ostarelih krajanov bodo finančno omogočile gospodarsko organizacije, dru-. štva, obrtniki in KS. RAJKO PINTAR Marsikdo bi dejal, odpreti bife pač ni nič posebnega. Toje morda res, vendar pa urediti bife v katerem bo lahko posedel tudi zahteven gost, to pa je že bolj zahtevna stvar. Mozirjani so spoznali gostinca Emila v Turistu, kjerjedelalod leta 1975. Njegova mladost in zagnanost sta pripeljala končno do tega, daje odprl svoj obrat v zadružnem domu Kokarje. Pred bifejem Emil, kot se gostinski lokal imenuje, je vedno videti dovolj avtomobilov, kar pomeni, da zahaja v ta sorazmerno mali bife kar dosti ljudi. Domačini so že spoznali kakovost ponudbe, zato je tam vedno živahno. Kot pripoveduje Emil Lenart, je po naključju zvedel, da bi v zadružnem domu bili prostori za gostinski lokal na voljo. Prvi vtis ob ogledu je bil zaskrbljujoč, saj vse skupaj ni dajalo videza gostinskemu lokalu. Treba je bilo veliko volje in pridnih rok; da je uspelo iz neprimernih prostorov narediti lokal, ki je prijeten in vabljiv. Seveda tudi denarja ni bilo na pretek, zato je moral Emil Lenart s svojimi prijatelji krepko prijeti za delo in pridno delati, da mu je uspelo odpreti bife. Sam pravi, da so mu pri tem zelo pomagali starši njegove izvoljenke, tudi ona sama, posebno še sedaj, ko je treba gostom nuditi posebnosti, ki pritegnejo. Tu gre predvsem za ponudbo toplih'jedi, kar zelo manjka v drugih podobnih obratih, kjer nudijo le pijače. Tako ima Emil vedno na voljo -povojene kuhane krače, kotlete na žaru, sirove štruklje in seveda vse po želji, če je ta pravočasni) izražena. Kar čudno se zdi, da vse to zmore eden sam, res pa je, da se Emil zna zavrteti. Njegovo vodilo je ustrežljivost, pravi sam, zatose trudi ustreči vsaki gostovi želji. Če pa želi kakšna manjša družba pri njem posedati, je na voljo manjši prostor in po naročilu ustrezna ponudba. Za zadnjo noč v letu namerava pripraviti silvestrovanje, če bo za to dovolj zanimanja. V sosednji poslovalnici ZKZ so tako prijazni, da mu sporočajo razna telefonska naročila, sploh pa z zadrugo in njenimi delavci zelo dobro sodeluje, se pohvali Emil Lenart. Primer v Kokarjah potrjuje pravilo, daje z dobro voljo in marljivostjo mogoče tudi danes uspeti. Luče so s Knapičevim medvedom dobile dražljivo zanimivost, ki tudi doprinaša svoj delež med posebnostmi tega kraja. Seveda irna to še večjo vrednost, saj je Vinko Knapič, ki je medveda ustrelil, tudi na lastne stroške v bližini svojega doma uredil lično brunarico, v kateri je poleg medveda tudi majhna zbirka drugih divjih živali. Tako bo ta zanimiva razstava marsikakemu popotniku zaustavila korak in bo na tihem priznal, daje takih na- dušencev v Sloveniji malo. Zato Vinku Knapiču hvala za ta edinstven dar, ki ga je dal njegovim Lučam, ki pa naj tudi čimprej najde svoje mesto v bodočem novem prospektu kraja. Pri Emilu je vedno dober obisk Mlada kmetica Nad Lučami, na izredno lepem „področju, stoji stara kmetija Jerovčnik. Že na zunaj je videti, da gre za napredne gospodarje, za sodobne kmete. Čeprav prebivajo ti še v stari hiši, pa so dobro poskrbeli za gospodarstvo, saj imajo sodobne stroje, hleve in drugo opremo. Prijazni ljudje so tod doma, oba mlada, Anica in Anton Kumer ter njuni deklici, od katerih starejša že hodi v šolo. Ob našem obiskuje bila doma le žena, medtem ko je mož Anton delal v gozdu. Pravkar sta z malo hčerkico želeli odnesti očetu malico vgozd, pa smo ju nekoliko zadržali. Razgovor je hitro stekel. Naša radovednost je v tem primeru veljala mladi gospodinji, ki že osmo leto živi Jeročnikovini, kamor se je priženila. Že od malega je navajena dela na poljih in v hlevu, saj je doma s hribovske kmetije, kjer, kot nam je v smehu pripovedovala Anica, so še v hujših hribih delali.. Tako seveda je prinesla s seboj veselje do kmetovanja, do narave in kot je sama dejala.,., saj se človek ne poroči kmetijo... Torej mora ob vsem tem biti tudi čvrsta vez, ki dvoje mladih ljudi povezuje v dobrem in^zlem. Ko je Anica hodila v Šentjurju v gospodinjsko šolo, so bili časi kmete še dokaj slabi. Kmet m imel ustreznega družbenega ugleda, danes je to drugače, tudi kmečko delo se ceni. Star pregovor pravi, da drži žena tri vogale hiše pokonci, in tako je res. Naše kmečke žene danes res zvečine niso več žrtve velikega, nadčloveškega dela, so pa še vednosteberdogajanja v hiši. Če je mož Anton v gozdu, (akrat, kot pravi Anica, odpade na njo vse delo v hlevu in seveda še druge skrbi po hiši. Poleti je to boljše, koje živina na paši na Podvežaku, zato pa so takrat opravila na zemlji velika, saj je treba poskrbeti za 25 do 30 goved, kijih redijo pri Jerovčniku. Pitajo, mlekarici imajo le za domačo potrebo po mleku: 42 ha veliko posestvo pač da delo, pa čeprav je od tega 23 ha gozdov. Anica kot mati dveh otrok ne vidi težav pri vzgoji. Res, pravi, je na kmetiji to nekoliko težje, ker je poleti toliko dela, vendar pa gre, če oba starša družno skrbita za otroke. Prava delitev dela, reče Anica med smehom. Otroci pač ne smejo občutiti pomanjkanja starševske brige! Če je Anton dejaven še v javnem življenju, to Anici pri malih otrocih ne uspeva. Ne zamudi pa pozimi tečajev, ki Anica Kumer s hčerkico Rebeko jih prireja ZKZ in tovarišica Bezovškova, saj se na ta način vedno dodatno izobražuje. O načrtih pove Anica le to, da so najprej vlagali v gospodarstvo. Pozneje bo prišla na vrsto tudi hiša. No in če bosta deklici imeli smisel za turizem, bo tudi to mogoče urediti, tembolj, ker je v bližini vlečnica, ki privablja smučarje na ta hrib. V tozd Gozdarstvo Luče Po upokojitvi dolgoletnega direktorja lučkega gozdarskega obrata Ikovica je pre-.zel vodstvo temeljne organizacije Ivan Filipčič, diplomiran inženir gozdarstva. Kot sam pove, je trenutno vršilec dolžnosti direktorja. V Luče je prišel že leta 1974, ko je kot tehnolog pričel z delom v neposredni gozdarski proizvodnji. Prav slednje ga je tako pritegnilo, da seje tu ustalil, saj je velik prijatelj narave in želi delati v svojem poklicu. Ivan Filipčič je doma v Pišecah, pa se prav zaradi nagnjenja do svojega poklica in veselja do lovstva v Lučah zelo dobro počuti. Med pogovorom ne skriva dejstva, da mu je okolje v katerem dela, všeč. Pove pa tudi, da jih pestijo poleg običajnih težav še tiste s pomanjkanjem ustreznih strojev., tudi rezervne dele zanje je le težko dobiti. V takšnih terenskih okoliščinah, kot jih imajo v Lučah, kjer so velike strmine, gozdovi skoraj v alpskih razmerah (visokogorski svet) je seveda tudi delo bolj zahtevno. Največ gozdov imajo v višini nad 800 m, zato jih.že malo snega ovira v spravilu, prava zima pa povsem zavre posek. Poleg vsega imajo zimski čas’ pri njih daljši, kot drugje, saj sneg dolgo teži. Seveda je skoraj že običajno, da se takšna dejstva poznajo pri uspehih, ki so v Lučah v prvi četrtini leta že kar običajno slabi, pa se med letom popravijo in izravnajo. Zato imajo tudi delovni čas letnemu prilagojen, torej pozimi nekaj manj, poleti pa daljše delo. Odlikuje jih to, da imajo kar dosti macesna v gozdnem Ivan Filipčič sestavu, tudi kakovost lesa je dobra, posebno na mejni višini okoli 1000 m. Njihovo spravilo je pač dražje, saj uporabljajo žičnice s katerimi spravijo les do cest. To se zaradi terenskih prilik ne more spremeniti. Kolektiv se postopno mladi, ^ pravi Ivan Filipčič, še bolj razveseljivo pa je dejstvo, da se vse bolj za ta poklic odločajo spet mladi domačini. Slednje je zelo dober premik, saj so takšn, delavci stalni, so navezani na domače okolje in imajo nekako v krvi delo v gozdovih. m Nekoč v trgu Moziije Življenje v trških sredinah je bilo pred več stoletij povsem drugačno od današnjega, zaradi raznih posebnih pravic, ki so jih tržani, po takrat veljavnih predpisih uživali, pa tudi zaradi gospodarskega razvoja, ki je bil v trgih prvotnega pomena. Mozirje je bilo trg s posebnimi pravicami, zato je imelo svoj magistrat, ki pa je bil podrejen gospoščini Žovnek. Tako je moral Zovneški gospod potrjevati razne pomembnejše odločitve mozirskega sodnika, oziroma njegovega sveta. Tudi volitve sodnika so bile vezane na' dokončno privolitev imenovane gospoščine. Vendar pa je magistrat imel vrsto pravic in nalog, ki je vezal trško srenjo v raznih zadevah na lastno krajevno upravo. Tako so sodne pravice, razen težjih kriminalnih primerov, pripadale trškemu sodniku; dalje so na magistratu sklepali razne premoženjske pogodbe, imeli so zemljiško knjigo in pobirali dajatve za gospoščino, seveda pa tudi za državo. Vsekakor je bil trški sodnik osrednja osebnost v kraju. Ker se pripravlja podrobna zgodovina trga Mozirje, naj zaenkrat zadošča ta oris razmer v katerih so živeli predniki v prejšnjih stoletjih. Seveda se je treba zavedati, da so se predpisi, ki so urejali javno življenje spreminjali in z njimi tudi razmere v katerih so živeli tržani. Po naključju je bila najdena izvirna listina o poročni pogodbi s katero so se v 18. in 19. stoletju dogovarjali za razne premoženjske obveze ob poroki trških premož-nežev. Jasno, da takšne pogodbe revežem ni bilo treba sklepati! Ker gre za zanimiv primer iz tistih dni, kaže napisati o vsebini takšne pogodbe nekaj več. Listina je bila hranjena v Gradcu pri Olgi Kislinger.kijojeljubeznivoodsto-pila Arhivu kulturne skupnosti v Mozirju. Sklenjena je bila 29. januarja 1825, v zemljiško knjigo trga Mozirje je bila dobesedno vnešena 21. februarja 1826 in 14. julija 1826 so vpk uredjli tudi v zemljiško knjigo^na Žovneku. Slednje je bilo verjetno potrebno zato, ker je bil predmet pogodbe tudi vinograd, tu pa so veljali posebni predpisi o »gorski pravici«, ki so očitno zahtevali vpis takšnih površin v osrednjo zemljiško knjigo pristojne zaščitne gosposke. Kot ženin se navaja v pogodbi Matija Goričar (pisano Goritsc-her), kot nevesta pa Elizabeta Dreu. Vsebino pogodbe so^ potrdile navzoče priče: Franc Štuler, Anton Dreu, ki sta se lastnoročno podpisala, dočim je Marijo Dreu, ‘Jurija Kosarja, Jožefa Goričarja podpisal M. Lipold, ker očitno niso bili pismeni. Pod Lipoldovim podpisom je navedeno, da je bil zato od navzočih treh tržanov, ki so naredili na pogodbo le križce, tudi pooblaščen. Posebno vidno sta podpisani obe poročni priči: Franc Pfeifer, mlajši in Franc Pfeifer, starejši. Ves uradni postopek je vodil podpisani Ksaverij Oblak, trški vodja zemljiške knjige (zapriseženi) in trški sindik (tajnik). Na Žovneku pa je vpis potrdil Jožef Laznik, zapriseženi vodja zemljiške knjige. Glede vsebine pogodbe bistrnili ugotovitev v tem, da so z njo želeli-zaščititi premoženje, ki se je s porokami med premožnimi družinami hitro večalo. Gre torej za dogovor o povsem določenih premoženjskih obvezah obeh pogodbenih strank. Tako z ene strani nevestine družine, in z druge strani družine ženina. Matija Goričar (ženin)se navaja v pogodbi kot usnjarski mojster in posestnik nepremičnin. Elizabeta Dreu (nevesta) pa ko‘t zakonska hči Antona Dreua, meščana in dacarja (Datz-Innhaber je zapisano v nemškem jeziku). Pri očetu .neveste gre torej za pobiralca trških pristojbin. »Dacarji« so v ljudskem izročilu čestokrat opisani kot oderuhi. To jim je omogočal način, kako so pobirali davščine, saj je, denimo trška uprava zahtevala določeno vsoto nekega davka od pobiralca, lahko bi dejali tudi zakupnika. Ta pa je delal še za svoj žep in pobral več denarja, tako je pridobil premoženje tudi z denarjem tržanov, ali na dvomljiv način. Pogodba je pisana tako, da stopi v veljavo po opravljenem poročnem obredu, ali bolje rečeno, vse njene določbe so obvezne po tem opravilu. Z njo se starši neveste obvezujejo dati za doto 1600 goldinarjev (v »konvencionalnih kovancih«', tako je izrecno napisano povsod, ko gre za denarne obveze). Ta vsota se plača tako, da je 1000 goldinarjev takoj na voljo, 600 pa se izplača do konca naslednjega^ leta, prav tako v kovancih. Ženin prejme na roko 100 goldinarjev (od skupne vsote). Hkrati pa mora »gospod ženin« obdarovati nevesto (Morgengabe — slovar Franc Tomšič, DZS, Ljubljana 1964, imenuje ta pojem »jutrnina«). Vsekakor gre za darilo! Pogodba navaja 20 kosov zlatih dukatov kot darilo ženina nevesti. Zanimivo, da navaja tudi vrednost tega darila v višini 108 goldinarjev. Zelo natančno določa pogodba ravnanje s premoženjem v primeru smrti enega ali obeh zakoncev. Tudi za primer, ko eden od zakoncev umre, pa so prisotni otroci iz tega zakona, ali pa če jih ni. Torej gre za določena pravila ravnanja s premoženjem v vsakem primeru. Dalje je izrečena obveza obojih staršev (ženinovih in nevestinih), da v primeru smrti le-teh upoštevajo novoporočenca v svojih oporokah, kljub sedaj danim premoženskim koristim, vendar pod pogojem, da bosta zakonca do njih »gojila ljubezen, spoštovanje in olikano vedenje«). Pomeni, da bosta ženin in nevesta deležna tudi dednega deleža za starši. Iz pogodbe je razvidno, da je nosila takrat Goričarjeva hiša v trgu Mozirje hišno številko 23, na to hišo pa je bila vezana usnjarska obrt. Torej, vsakokratni lastnik hiše je pridobil z njo vred tudi pravico izvajanja obrti (realno pravo, ki je vezalo določene pravice na posest). A. VIDEČNIK Slovita imena na ljubenski skakalnici. Leta 1953sose takole slikali z leve: Franček Kolenc, Janez Polda, Rudi Finžgar, Gašperšič, Albin Rogelj, Peter Legat in Stanko Klančnik Ob prazniku republike so v Nazarjah odprli dva odseka prenovljene ceste in pripravili srečanje starostnikov. Prizor na sliki kaže, kako je najmlajši krajan odprl cesto proti Jeslanam. Sprehod po lučkem pokopališču Lučko pokopališče, v vznožju mogočne Raduhe, je nekaj posebnega že zato, ker leži v osrčju kraja. Zanimivo je, da na človeka napravi prijazen videz in ne daje turobne slike vaškega pokopališča. Je izredno negovano in prav zaradi tega marsikoga privabi na ponoven ogled. Poseben pečat pa daje temu alpskemu pokopališču to, da je ohranilo še tisto staro podobo, in to prav zaradi ohranitve velikega števila lepih litoželeznih znamenj — križev in angelčka. Marsikje so se jih sramovali in so jih zavrgli, nadomestili pä so jih z dragimi marmornatimi okviri in ploščami. Pa vendar, prav ta stara znamenja so značilnost tudi stare slovenske kulture. Napra- vljena so bila v več izvedbah v domačih livarnah in so dokaz, da so imeli Slovenci že zdavnaj izredno dobre oblikovalce, ki so vdahnili tem križem s svojo razigrano obliko nekaj prijaznega. Zato se tudi radi sprehajamo po tem pokopališču. Tudi to pokopališče daje Lučam neko posebnost in je obenem znak, da slovenski kmet tudi zna čuvati to, kar je lepo, naše in je resničen znak naše kulturne dediščine. Znamenja, ki jih ima Slovenija še žal zelo malo, pa so prav v Lučah lepša tudi zaradi obnove,. ki je že vidna na mnogih znamenjih, ki so polepšana s tem, da so prebarvana z veščo roko tako, kot jih je nekoč vaški podobar. Beseda urednika Kmalu bomo pisali leto 1985. Vsakič, ko si seiemo v roke z najboljšimi željami za novo leto, je v nas negotovost o tem kakšno bo leto, ki prihaja. Kaj nam bo prineslo? Kdo bi lahko na to odgovoril? Vsekakor pa ne kaže podleči bremenom slutenj, saj bi se na ta način spravljali r slabo voljo. Je že tako, da se človek vsega neznanega nekako boji, pa tudi boječe misij o prihodnosti. Časi res niso kdovekajugodni za zidanje želja v oblake. Šopa taki, kot že mnogo podobnih pred njimi, ki smo jih že preživeli. Zato mora v nas prevladovati zaupanje, upati moramo, da bodo prevladovali v svetu občutki razsodnosti, človečnosti in strpnosti. Saj smo le delček dogajanja o katerem največkrat odločajo veliki, se pravi tisti, ki si lastijo že od nekdaj pravico govoriti in odločati v imenu malih. Gre torej za dogajanja na katera ne moremo učinkovito vplivati. Zdi šepa bolj važno spregovoriti o malih razmerah, kjer pa stjto vsi mi dejavniki takšnega ali drugačnega vzdušja. Običajno je, da preizkušnje ljudi združujejo, tembolj, če so težke. Ali bodo to res? Ali se ne zapiramo s svojimi težavami in ugodjem vse preveč v ozke kroge? Ti plotovi se zelo ožijo in bolj ko se, manj je dobrega sožitja med ljudmi. Naj ne prevladuje misel, da je sreča le znotraj hišnih vrat. Ljudje smo družabna bitja in zatorej smo v medsebojni odvisnosti. Tudi tisti, ki ima vsega na pretek, ne more najti zadovoljstva v razmišljanju o svojem blagostanju. Kaj, ko bi takšni odprli srce in roke! Morda je že sosed tisti, ki bi bil vesel dobre besede ali potreben kakšne pomoči. Z zapiranjem vrat pred stvarnostjo si pač nihče ne more zagotoviti resničnega veselja. Zadovoljstvo je v dobrem sožitju, v dobrih delih in resnični človečnosti. Takšni bodimo in dobro bo leto 1985! Vsem bralcem srečno in hvala! Vaš urednik s/ Se bodo peli Za razgovor o stanju v. pevskem društvu Enotnost Mozirje smo naprosili dolgoletnega pevovodjo Antona Acmana. Najprej pa nas je zanimala pevovpdska pot znanega kulturnega delavca^ Acmana. Takole jo je orisal. Že novembra leta 1944, ko je v Šmihelu delovala vojna tehnika, so partizani in domačini pričeli z vajami pod taktirko Acmana. Petje je spet utihnilo, koje v zimski ofenzivi bilo območje doline spet zasedeno. Po osvoboditvi pašo se v Šmihelu spet zbrali za petje navdušeni krajani in ustanovili v okviru prosvetnega društva pevski zbor Rovtar. Kar 35 pevcev in pevk je bilo vanj vključenih. Vaje so potekale redno, tako tudi uspehi niso izostali. Ob tem se je Anton Acman zamislil in dejal, da nikoli pozneje ni bilo čutiti v borbeni pesmi toliko zanosa, kot tiste čase povojni... Gostovali so v dolini, pa tudi v Šaleški in Mežiški dolini so bili česti gostje. Od 1958. leta dalje je Anton Acman delal_ tudi z mladinskim zborom v Šmihelu, ki pa je bil številčno prešibak in ni mogel nastopati v konkurenci na raznih festivalih, čeprav so mu kakovost vsi strokovnjaki priznavali. Kmalu so povabili Antona Acmana kot zborovodjo v Mozirje. Tu seje leta 1965 ustanovil na pobudo Jožeta Brunška moški pevski zbor. Devet let kasneje so vanj vključili tudi ženske in od takrat je v kraju mešani pevski zbor, ki pa je zadnja tri leta delal v znamenju pretresov. Vse je kazalo, da bo zamrl, sedaj pa so spet izgledi, da bodo v Mozirju peli naprej. So pa seveda težave v tem, da so pevci zaposleni tudi v izmenah in zato se vaj težko udeležujejo. Žal, je dejal Acman, pa delovne organizacije za kulturno delovanje njihovih delavcev ne kažejo posebnega razumevanja. Z dobro voljo bi šlo seveda marsikaj lažje, kajti tudi kulturno delovanje je dejavnost, ki bi morala najti razumevanje. Pri tem je zanimivo, da šteje kraj,Mozirje toliko ljudi, da bi ne smelo primanjkovati takih, ki bi želeli najti svoje veselje v kulturnem delu. Pa je prav narobe, da je le malo pevcev iz samega Mozirja, kot pravi Acman, bi jih lahko na prste ene roke naštel! Kaj je temu krivo, se marsikdo sprašuje, meni naš sogovornik in pri tem poudari, da med pevci ni izobraženstva, kot bi se ti sramovali sodelovanja v zboru... V Mozirju si prosvetno društvo na moč prizadeva za delovanje pevskega zbora, težave pa so v Šmihelu, kjer kljub obljubi, nimajo lahkega dostopa v šolsko poslopje, da bi vadili. Tako morajo iskati prilike in Anton Acmov prostore za pevske vaje. Na sploh meni, Anton Acman, so razna tekmovanja deloma tudi zavora razvoju pevske kulture, saj se na njih zahteva petje tujih, predvsem pa zelo sodobnih skladb, te pa seveda niso tako privlačne za pevske ljubitelje. Premalo se ceni naša pesem, ki gre, kot radi rečejo ljudje, v srce in uho. Tiskar v Mozirju Dolga leta ni bilo v Mozirju, niti v dolini, tiskarne. Za tiskovinami so morali naši ljudje v Celje, ali pa še kam dlje. Sedaj se s to stroko ukvarja več ljudi in zato ni težko najti nekoga, ki bo to ali ono natisnil. Vendar pa, pravi tiskarje le Stane Prepadnik, saj seje izučil tega poklica in je v resnici »črni umetnik«, kot so grafičarjem nekoč rekli. V Mozirju je odprl svojo tiskarno leta 1979, potem koje pred tem delal kot tiskar v tiskarni Delo v Ljubljani. K nam je prišel preprosto zato, ker si je v dolini poiskal življenjsko družico. Začel je skromno, pa se je kaj kmalu pokazalo, da se da tudi v tako zoženih prilikah tudi dobro delati. Ne le utesnjenost, tudi začetne težave so botrovale, da se je moral Prepadnik kar dobro znajti. Dela je bilo vse več, ne le v dolini, tudi od drugod ima naročila. Enostavna stavčna dela mu ne delajo preglavic, ker ima stavni stroj; druge pripomočke, kot klišeje, filme in podobno pa mu izdelajo v Celju v Cinkarni. Razpolaga tudi s solidnim tiskarskim strojem Heidelberg, pa še nekaj knjigoveškega orodja ima, tako se loti tudi zahtevnejših del, ki seveda zahtevajo tudi strokovno znanje. Včasih mu pomaga strojni stavec in tako gre delo bolj od rok. Stane Prepadnik se trudi usteči svojim naročnikom, kar pa je včasih tudi zaradi pomanjkanja ustreznega materiala težko. Tako pač mora kar precej letati za potrebščinami in dobro bi bilo, če bi imel še nekoga, ki bi ga lahko pri delu nadomeščal, medtem, ko je sam na iskanju materiala. Obžaluje, da se v dolini nihče ne usmeri v poklic grafičarja, saj je to delo danes s sodobno opremo čisto in zanimivo. Morda je res, da ljudje poklic tiskarja še premalo poznajo. Prav zaradi njegove zahtevnosti je poklic v grafični dejavnosti (veliko jih je) zanimiv. Stane Prepadnik pred tiskarskim strojem Samoupravna stanovanjska skupnost občine Mozirje Na podlagi 28. čjena pravilnika o pogojih in merilih za dodeljevanje družbenih najemnih stanovanj iz sredstev solidarnosti in za delno nadomeščanje stanarin v občini . Mozirje se razpisuje natečaj za pridobitev solidarnostnih stanovanj v letu 1985 Za dodelitev novozgrajenih in sproščenih družbeno-najemnih solidarnostnih stanovanj v letu 1985 se lahko prijavijo upravičenci, ki izpolnjujejo splošne in posebne pogoje zgoraj navedenega pravilnika. Prosilci, ki želijo pridobiti stanovanjsko pravico nad družbenim najemnim stanovanjem morajo vložiti vlogo s potrebnimi potrdili (dokazili) na Samoupravno stanovanjsko skupnost občine Mozirje — odboru za solidarnost. Za natečaj morajo interesenti predložiti: — vlogo z opisom bivalnih razmer, — potrdilo o osebnem dohodku vseh članov družine (skupnega gospodinjstva) za leto 1984, — potrdilo o premoženjskem stanju in številu družinskih članov, — potrdilo od kdaj interesent živi na območju občine Mozirje. Natečaj zapridobitevstanovanjtrajadovključno30.1.1985. Vloge za priglasitev na natečaj, ki bodo na SSS občine Mozirje prispele po tem roku ne bodo upoštevane. Vsa podrobnejša navodila o natečaju lahko interesenti dobijo v svojih delovnih organizacijah, krajevnih skupnostih ali v strokovni službi za SSS občine Mozirje. Izobraževalna organizacija za izobraževanje odraslih Delavska univerza Mozirje p. o. RAZPISUJE v zimski sezoni 1984/85 ŠOLO ZA PILOTE JADRALNIH LETAL, ki jo bo izvajala v sodelovanju z Aeroklubom Celje. Teoretični del bo potekal v Nazarjih, praktični del pa na letališču v Levcu. Vpisujemo do 20. januarja 1985. K vpisu vabimo vse, ki jih ta atraktivni šport zanima in ki izpolnjujejo predpisane zdravstvene pogoje. Vse informacije dobite na DU Mozirje ob ponedeljkih in torkih, od 6. do 14. ure osebno, ali po telefonu, št. 831 — 962. OBVESTILO Uprava za družbene prihodke je dolžna na podlagi 161. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82) zaračunati zamudne obresti za neplačane davke in prispevke občanov za zadovoljevanje skupnih potreb na področju družbenih dejavnosti. Odlok o obrestni meri zamudnih obresti za davke in prispevke (Uradni list SRS, št. 23/83) je do vključno 19. novembra 1984 določal 35% zamudne obresti. Odlok o spremembah odloka o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list SRS, št. 34/84) pa določa, da se od 20. novembra 1984daljezaračunavajo62% zamudne obresti za nepfačane davke in prispevke. UPRAVA ZA DRUŽBENE PRIHODKE OBČINE MOZIRJE Obrtno združenje Mozirje razpisuje na podlagi sklepa izvršilnega odbora — komisija za dodelitev stanovanj dve stanovanji v bloku Nazarje in sicer: 1 dvosobno velikosti 59,45 m2 in 1 garsonjero velikosti 33,20 m2 Stanovanja bodo vseljiva marca 1985. Prednost imajo obrtniki oziroma pri njih zaposleni delavci, ki nimajo rešenega stanovanjskega problema. Prošnje z opisom dosedanjih stanovanjskih razmer pošljite na obrtno združenje Mozirje do 15. februarja 1985. Stanovanja se bodo delila po kriterijih, ki jih bo sprejel izvršilni odbor združenja. • Obrtno združenje Mozirje Vsem obrtnikom in pri njih zaposlenim delavcem, občanom, SO Mozirje, njenemu izvršnemu svetu, gospodarskim in družbeno-političnim organizacijam, samoupravnim interesnim skupnostim, kakor tudi uredništvu Savinjskih novic ŽELI SREČNO NOVO LETO 1985 OBRTNO ZDRUŽENJE MOZIRJE Vsem cenjenim strankam želim srečno novo leto in se priporoča tudi v naprej Frizerski salon Mojca, Mozirje 20 Servis za male gospodinjske aparate in električna orodja tovarne Iskra in Elma—Roventa je sedaj tudi v Mozirju. Če potrebujete takšne usluge se priporoča Tone Grlica, Mozirje 99. ivied sprejemom cicibanov na osnovni šoli Mozirje Cicibani sprejeti v pionirje Pred praznikom rojstva naše republike je bilo na vseh šolah živahno. Pripravljali so sprejem cicibanov v vrste pionirjev. Praznik so obeležili s kulturnimi sporedi in svečanim sprejemom najmlajših v pionirsko organizacijo. Osnovni šoli II.grupe odredov v Mozirju je v telovadnici pripravila slovesnost na katero so bili vabljeni tudi starši. Takole pa je navzoče nagovorila predsednica pionirske organizacije na šoli Urška Car: /UAeWnc t tXxuoj, ( ! Hval/»' izto' /cIaav , ,0-oUtouu, /Wat' mJC aucvc zicOfurvcVA, ku ojAiu Xt , XaJLft' X&ifcA/t' MzU/LV j /flUt, z&faMj /v loXA, AjvO'VU/WHL^ /VuX, ii. W Cu , /cU /Au, SCuK'IMK W A'lKJ&C-cl'Vx 'cloTLuOTM/lU/ * iovtat fWtcJx jjovtc aWvKL KMMAs Ax /HtL /ot^c-L • ßc (XCuvtc.U XJc Vxtcl . ir»- /^vtrui^v yct'iuMvAv yjXv ( ecXvwxXv vtr «AuuK,itoclo'' VkXoaX/: cJiAA, /0[civ IT /UAeLctcV-lUtge, . 'ätooL'VvcO' ,vur Mi/Vtco' , -cUltt/vuci- rr ]OV*JbXMju^_/ We Bodimo ljudje Hitimo, drvimo v srečo zlagano, kaj sploh še vemo, da smo ljudje? Da spomladi češnja cveti in v poletju trava zori, da jesen nam listje živo obarva in tam pozimi sinička prezeba. Mar smo res že roboti iz mesa in krvi, saj za en sam prisrčen pozdrav, za tope!pogled in stisk roke često nam zmanjka moči. Le hitimo, drvimo lagodju naproti, brez topline rok in dobre besede do naših otrok! Ne, prijatelji moji, ob letu naj novem naj srce zapoje, sezimo si v roke in glejte ne bomo roboti več — spet bomo ljudje! MARIJA RIHTER. Ročna «L. ■ ■■■■ i. :tzjmslm£2iri s» '«Ste Na sliki je skupina lesnih delavcev pred drugo vojno. Fosnetek je narejen pri škofovski žagi Rogovilec. Prosimo za pojasnilo, kdo so ljudje na sliki, kdaj je bila posneta in ob kakšni priliki. Gre za pomembne podatke, ki bodo bogatili naše vedenje o delavskih razmerah med obema vojnama. Gobarska razstava Nekaj dni v oktobru je bil prihod v našo šolo lepši, slovesnejši. Učenci 4. razreda so s tovarišicama razredničarkama že drugo leto pripravili v avli razstavo vseh vrst gob. Pri delu jim je pomagala izkušena svetovalka in poznavalka gob tov. Mara Bertosi. Ob sončnem popoldnevu so se odpravili v gozd, da bi nabrali kar čimveč gob. Zanje je bil to prijeten sprehod in še poučna ekskurzija obenem. Nabrane gobe so prinesli v šolo, kjer so jih razvrstili in vsako primerno označili. Pri vsaki gobi je bil listek, s katerega je bilo mogoče razbrati, ali je goba užitna, pogojno užitna ali strupena. Poleg gob so predstavili tudi najrazličnejše primere listnatih in iglastih dreves in njihovih plodov. Številni obiskovalci so bili potrdilo, daje bila razstava zanimiva in dobro pripravljena. ANDREJA in SIMONA, Novinarski krožek Luče * Praznovali smo dan republike Letos smo 29. november na naši šoli praznovali drugače kot prejšnja leta. Namesto tradicionalne proslave smo izvedli kviz. Učenci sedmih razredov so se pomerili v poznavanju naše doline, učenci osmih razredov pa so pokazali znanje iz NOB v Zgornji Savinjski dolini. Zmagali so učenci 7. c in 8. b razreda. Vsi učenci smo bili nad takšno obliko proslave zelo navdušeni in smo nestrpno pričakovali zmagovalce. Dopisniški krožek OŠ 11. grupe odredov Mozirje Praznik naše šole Vsredo,dne7. 11. 1984,smo praznovalidan naše šole. Tadan jebilza nas velik praznik, saj je naša šola dobila ime. Od tega dne se imenuje Osnovna šola II. grupe odredov. . Praznovali smo zelo svečano. Obiskali so nas borci II. grupe odredov. Med njimi so bili: narodni heroj general polkovnik Franc Poglajen, Bogo Gorjan, predsednik republiškega odbora zveze združenj borcev NOV in narodni heroj Mirko Jerman, nekdanji komandant Šlandrove brigade. Učenci smo z zanimanjem ogledovali njihova partizanska odličja, ki so se jim svetila na prsih. Borci so nam pripovedovali o težkih časih med NOB. Posebej so še poudarili, da želijo imeti hrabro mladino, ampak ne tako, ki bi morala hrabrost pokazati v vojni, nasprotno, tega se celo bojijo. Želijo imeti mladino, ki bi se rada učila in ki bi imela plemenita srca. Pionirji smo borcem obljubili, da se bomo trudili, da bomo vredni nosilci tega imena. Zavedamo se, da so bile žrtve za našo svobodo zelo velike. Naša naloga pa je, da bomo spoštovali in cenili to, kar so nam v tistih težkih časih s krvjo priborili. Na koncu svečanosti smo borci in pionirji podpisali listino o sodelovanju. Podelili so nam tudi plaketo in priznanje ob poimenovanju šole. Razšli smo se s ponosom v srcu, s ponosom, ki ne bo nikdar ugasnil. VESNA TLAKER, OŠ H. grupe odredov Mozirje Ponosem sem, da sem učenec šole, ki se imenuje po hrabrih partizanih. Med vojno so veliko pretrpeli, da sedaj mi lepo živimo. Oddolžili se jim bomo tako, da bomo res pridni pionirji. TONČEK VENER Naša šola je dobila ime. Imenuje se po drugi grupi odredov. V tem imenuje tudi nekaj žalosti, saj jih je moralo mnogo žrtvovati življenja, da lahko mi zdaj živimo v svobodi. Zelo sem ponosna na ime naše šole. NEŽICA JOVAN • Zelo me veseli, ker je naša šola dobila ime po borcih druge grupe odredov. Želim, da bi to spoštovali vsi, saj so partizani veliko žrtvovali, da smo mi svobodni in se učimo v slovenskih šolah. IVO ACMAN Srečna sem, ker je šola dobita ime. Imenuje se po hrabrih borcih, ki so se borili za svobodo. Vsakemu, ki me bo vprašal, kako se imenuje, bom lahko ponosna odgovorila, daje to šola druge grupe odredov. PETRA PRAZNIK vsi OŠ II. grupe odredov Mozirje Zabranjena uporaba krajevne ceste. Pod takšnim naslovom je Alojz Rokovnik iz Mozirja naslovil sestavek v katerem opisuje spor zaradi , ceste z dr. Kelemenom in v njem navaja nekatere okoliščine, ki sodijo po mnenju uredniškega odbora bolj v pristojnost upravnih organov, oziroma poravnalnega sveta kot v naše glasilo. Zato je uredniški odbor sklenil odkloniti objavo, priporoča pa piscu sestavka, da stvar predloži pristojnim organom v reševanje. Vojaki pišejo.... Uredništvo je dobilo takšno sporočilo od naših vojakov iz Leskovca. Jo 2- ''H ^ yV\ JU'L' -jjJU 've1-e£l'. "i~(LrUJhr' oj. atu"a. hsn-' /l i ibđd'h- Gornji grad in njegov nemški župan Haudek Dne 14. 6. 1943-ob 22.30 uri sem opazil z moje verande, kako so oddajali na Lepenatki in sicek od sedla proti Rogaču v smeri Gornjega grada svetlobne signale. Signale, so morali oddajati z močno lučjo, ker sem mislil, da vidim zvezde. Sele potem, ko je luč dvakrat izginila in se zopet pokazala, sem spoznal, da je to signal. Žandarmerijo sem o tem obvestil, sam pa botri tudi v naprej opazoval!” Župan Haudek se je jjes strogo držal tistih Hitlerjevih odredb; ki prepovedujejo poslušanje tujih postaj. Drugače bi prav gotovo ne bil govoril o slovenski radijski oddajni postaji; na listku je bil namreč označen čas, kdaj oddaja londonski radio za Jugoslavijo. 6. Hitler je vsak dan'potreboval novih vojakov. Novačil je tudi po slovenskem o zemlju, toda slovenski fantje se niso hoteli več odzivati njegovemu obupnemu klicu. Posledica tega je bila, da je moral okrožni vodja in deželni svetnik iz Ce- lja izdajati „strogo zaupne” okrožnice. Toda kakor vsi drugi nemški župani po slovenskih trgih in vaseh, sije tu-di župan Haudek zaman pulil lase r— slovenski fantje so mu ušli vedno, kadar jih je poskušal spraviti v Hitlerjevo Vojsko. To nam dokazuje okrožnica štev. 25, ki jo je dne 27. 5. 1943 dobil župan Haudek od svojega šefa. V slovenskem prevodu se glasi: „Od nabora do nabora se dogajajo primeri, da obveznike nekaj dni pred vpoklicem zajamejo banditi. Trdno sem prepričan, da le malolcoga banditi res zajamejo, medtem, ko pretežna večina sama zbeži k banditom v upanju, da se njegovim domačim ne bo zgodilo nič hudega. Kot zvezni vodja zato odrejam, da stopijo vsi krajevni vodje in župani v stik z žan-darmerijskimi vodji in da ti zberejo ves podroben material za razpravljanje o vsakem posameznem primeru. O vsem tem se mi mora točno poročati. Navesti je priimek, ime, rojstne podatke, dan pobega odn. priključitve dotičnega kakor tudi datum vpoklica. Pri opombah je dodati, ali je bila po danih prilikah prisilna priključitev ali pa prostovoljen odhod. Pri tem je navesti vse domače, ki so z ubežnikom živeli v skupnem gospodinjstvu... Da se v bližnji bodočnosti taki primeri po možnosti ne bi več dogajali, nalagam županom dolžnost, da izvedejo vpoklice obveznikov v čim krajših rokih in da se obvezniki, ki stanujejo izven krajev vpoklicev,, nastanejo na varnem kraju. Če se obveznik temu ne odzove, se bo smatralo, da je odšel prostovoljno k banditom... Dorfmeister, 1. r. 7. Slednjič je prišel Haudek do spoznanja, da se ne more zanesti na nameščence, ki so doma s Spodnje Štajerske. Siromak 1. novembra 1943 v zaupnem pismu takole toži deželnemu svetniku Antonu Dorfmeistru v Celju: „K banditskemu^napadu na orožniško postajo Šmartno ob Paki, pri katerem je bila ubita učiteljica Iška Hermina in orožnik Debeljak, sporočam sle-ideči pripetljaj, ki kaže, kako nezanesljivi so spodnještajerski nameščenci: Mestni uslužbenec Remec Franc, ki vrši, kadar sem odsoten, službene posle... seje odpeljal v petek 29. oktobra 1943 ob 18. uri v Kropo, kjerse je zadržal do 20.30 ure pri gostilničarju Fricelju Ivanu in se vračal nato v Gornji grad. Približno 600 m pred Gornjim gradom pri mostu... so ga banditi ustavili. Bili so trije, ki so mil s puškami v rokah stopili na pot. Ko so mu posvetili v obraz, ga je eden od banditov spoznal... Rekli so mu: — Danes se boste bolj pozno vrnili domov. — Nadalje so ga vprašali, če je slišal streljanje in če ima samokres pri sebi. Oboje je zanikal... (Nadaljevanje prihodnjič) Okrogle iz doline Dežurstvo Elektra Celje, nadzornistvo Nazarje - jamar Od 31. 12. do 6.1. Marolt Marko Mozirje tel. 831-877 Od 7.1. do 13.1. Nadvežnik Srečo Nizka tel. 831-706 Od 14.1. do 20.1. Jeraj Franc Prihova tel. 831-910 Od 21.1. do 27. 1. Marolt Marko Mozirje tel. 831-877 Od 28.1. do 3. 2. Nadvežnik Srečo Nizka tel. 831-706 V primeru kakšne spremembe pokličite Elektro Celje tel. 25-841, kjer dobite potrebne informacije. Za potrebe proučevanja zgodovine nam je potreben podatek, kdajje bila slika posneta, ob kakšni priliki in kaj se je takrat dogajalo. Vemo, da gre za prizor iz časa okupacije v Mozirju, domnevamo tudi, da je slika bila posneta v začetku okupacije, več pa bi radi zvedeli, zato prosimo za sodelovanje. Veterinarsko dežurstvo 24. 12. do 30. 12. Lešnik Marjan, dipl. vet., Ljubija, tel. 831-017 31. 12. do 6. 1. Zagožen Drago, dipl. vet., Ljubno, tel. 840-179 7.1. do 13.1. Kralj Ciril, dipl. vet., Ljubno, tel. 840-112 14.1. do 20.1. Lešnik Marjan, dipl. vet., Ljubija, tel. 831-017 21. 1. do 27. 1. Zagožen Drago, dipl. vet., Ljubno, tel. 840-179 Soseda, na eni strani ceste pek, na drugi gostilničar sta se dobro razumela in gotpvo bi se še naprej, če pek ne bi izdal svoje skrivnosti. Čestokrat in najraje okrog poldneva je pek stopil na vežni prag, hrustal zlato zapečeno žemljo ter pogledoval proti sosedu. Ob nedeljah, ko ni pekel, si je odrezal kos kruha ali vzel žemljo in odšel v gostilno. Če je šel dopoldne, je naročil frakeljček žganja, popoldne mu je bolj prijal brizganec. Dobro vino je imel za božji dar, pil pa gaje le, če je zanj dal kdo drug. »Ti, mokar, pa dan za dnem samo kruha natepavaš; pečenko, pečenko si naroči!« je glasno rekel gostilničar, ko je mimo njega nesel krožnike s kadečo se pečenko in jih postavil na sosednjo mizo. »Eh, sosed moj, za pečenko nimam denarja. Ti si bogat, jaz se šele kopljem iz dolgov. Zame, siromaka je že to pravi rajski užitek, da tule sedim? žvečim svoj kruh in zraven požiram vonj dišeče pečenke. Zdi se mi, da poleg kruha jem tudi kose mesa. Ob delavnikih postopam po svojem pragu, ob nedeljah pridem k tebi in sedem za mizo.«. »A tako!? Glej ga, glej! Dobro, da vem. A kaj bi bilo, če bi vsi moji gostje pečenko samo ovohavali. Za koga bi jo pripravljal? Kdo bi jo plačal?... Tako se ne bova šla! Zastonj-danes ni nič. Tožil te bom...« Pek se je široko zasmejal misleč, da bo ta pogovor izzvenel v šalo. Pa ni. Gostje so prikimavali gostilničarju. Celo hujskali so ga. Posebno glasni so bili tisti, ki jim je vino že stopilo v glavo in so radi delali zdrahe. Čez teden ali dva je pek dobil poziv, naj se na navedeni dan zglasi na sreskem sodišču zaradi poravnave spora s sosedom. Tožitelj in obtoženec naj bi spor poravnala pred sodnikom in dvema prisedni-koma. Sodnik je bil videti v zadregi. Verjetno kljub že osivelim lasem podobnega primera še ni obravnaval. Po krajšem premisleku šp se gospodje odločili v prid gostilničarju. Peku so dosodili denarno globo, ki naj bi jo takoj plačal. Pek ni ugovarjal. Celo namuznil se je- Iz žepa je vzel denarnico,' iz nje počasi in s spoštljivo kretnjo izvlekel bankovec ter ga pomolil sosedu prav pod nos. Ta je že stegnil roko in segel po njem, pek pa ga je hitro umaknil, rekoč: »Opala, gospod sosed! Ne dam. Jaz sem samo ovohaval tvojo pečenko, ti si pa zdajle moj denar. Poravnala sva račune! Odslej sva si bot... Imam prav?« je vprašujoče zategnil. Gostilničarjev obraz je preplavila rdečica in kislo seje na-šobil. Samo za hip. Nenadoma se je z dlanmi tlesknil po čelu, vrgel glavo nazaj ter se prešerno in gromko zasmejal kot bi pozabil pred kom in kje sedi in kaj obravnava. S komolcem je dregnil peka, ga pogledal v oči in dejal: »Ej, kakšna bedaka sva, mokar! Oba sva bedaka. Ti, ker si neumno bleknil, jaz, ker sem te tožil. Kakor bi se tožari-la za oslovo senco.«. »Natanko tako!« je veselo zatrdil pek in spravil svoj denar. »Ampak sosed, to bi si midva lahko povedala doma, s praga na prag, ne pa da sva prišla tako daleč,« »In ti si pešačil. Vem. No, nazaj se bova skupaj peljala. Hlapec me čaka s konjem in kočijo. Prazen sedež imam. Pomenkovala se bova in,.., kar je najvažnejše: ljudje naj vidijo, da sva se pobotala!« »Sem za to! Bolje, da vidijo, kakor da bi spraševali,« je zatrdil pek in hudomušno sta si pomežiknila. (Pravijo, da se je to zgodilo na Rečici. Mogoče. Lahko bi se. Ampak to ni važno. Hvalevredno je, da sta gostilničar in pek potrdila znani slovenski rek, ki pravi, da je dober sosed zlata vreden). Štefka Petek Zupančičev Izlet iz Celja v Solčavo (1. del) Ob koncu 18. stoletja (pred približno 200 leti, v času razsvetljenstva) se je ljudem odprl nov pogled na zemljo, ki jih je obdajala. Tisti redki (tuji ali domači) izobraženci in literati, ki so delovali pri nas, so sebi in drugim seveda odkrivali slovensko. Povedati pa je treba, da gre tu za malo drugačen pomen, kot ga ima beseda odkrivati v zvezi npr. z Ameriko: Slovenci in še pred njimi drugi narodi so se začeli zavedati, da je njihova dežela zanimiva in ''vredna opisovanja, zato so svoja opažanja in vtise na potovanjih zapisovali in objavljali ter jih na ta način posredovali drugim, ki se jim je s tem širilo obzorje. (Takrat so se povečale možnosti za objavljanje v mnogih novo nastalih nemških časopisih.) Seveda ne smemo mimo začetnika tovrstnega početja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je izdal izredno in občudovanja vredno Slavo vojvodine Kranjske (1689). Toda skoraj sto let je moral čakati na posnemovalce: Giovanni Antonio Scopoli, rudniški zdravnik v Idriji, je napisal delo o rastlinstvu na Kranjskem (Flora Carniolica 1-2, 1760-72) in nato še o hroščih na Kranjskem (Entho-mologija Carniolica, 1763). Njegov naslednik v Idriji Baltazar Hacquet je napisal med- drugim zelo zanimiv Opis zemeljske površine Kranjske (Oryctographia Carniolica, 1—4, 1778—89). Od takrat naprej ni zanimanje za naše ljudi in pokrajino nikoli več usahnilo, čeprav so v njem — vsaj po objavah sodeč — velike luknje. V drugi polovici 19. stoletja so — zaradi naraščajočega zanimanja za planinstvo — začeli izhajati tudi že prvi vodniki po naših Alpah, ki so potem spet širili zanimanje za gore. Današnjemu bralcu nudijo "tovrstni zapisi Obilico podatkov iz etnologije, arheologije, obče in literarne zgodovine, biologije, imenoslovja in še česa. Znanost se mora kljub vsemu napredku še vedno marsikdaj ozirati nanje. Pri etnološkem proučevanju načina življenja Slovencev v prejšnjih stoletjih je npr. vsak podatek zanimiv, saj govori ali o ljudeh in njihovih navadah na obravnavanem področju ali pa o pišcevem gledanju na ljudi in na pokrajino, torej o njegovem »pokrajinskem nazoru«. Ker bo zanimivo videti, kaj so opažali potopisci posebnega v naši dolini pred 200 leti in pozneje, bomo v nadaljevanjih spremljali prevode nemških potopisov po Zgornji Savinjski dolini, vsakič seveda z besedo o piscu nazačet ku, ob prevodih pa bodo sproti pojasnjene manj znane stvari. Najprej si bomo ogledali potopis z naslovom Izlet iz Celja v Solčavo (Ausflug von Cilli nach Sulzbach). Trikrat — leta 1816, 1823 in 1826 — ga !e objavil leposlovec, zgodovinar in potopisec Janez Anton Zupančič (ki se je v skladu s takratnim uradovalnim jezikom podpisoval kot Suppantschitsch in le nekajkrat v slovenskem črkopisu bohoričici kot Supanzhizh). (Podatki o njegovem življenju in delu so vzeti iz tretje knjige Slovenskega biog- rafskega leksikona.) Rodil se je leta ,1785 v Ljubljani. Končal je filozofijo in študiral bogoslovje (v Ljubljani in na Dunaju). Ker ni dobil profesorskega mesta, za katerega je prosil v Ljubljani, je moral životariti, tudi kot domači učitelj. Leta 1809 je dobil zaposlitev na novo ustanovljeni celjski gimnaziji. (Med svojim bivanjem v Celju se je ukvarjal z našimi kraji.) Učil je zgodovino, zemljepis, matematiko, fiziko, grščino in prirodopis. Njegovi učenci so bili v Celju med drugim poznejši škof in pisec Anton Martin Slomšek in poznejši pesnik Jovan Vesel (Koseski), na gimnaziji v Mariboru, kamor je odšel leta 1819, pa poznejši pripovednik in zgodovinopisec Davorin Trstenjak, slovenski in pozneje ilirski pesnik Stanko Vraz in Fran Miklošič, kije postal eden največjih jezikoslovcev 19. stoletja nasploh. Težave s šolskimi oblastmi je imel Zupančič že v Celju, pozneje pa tudi v Mariboru, ker je bil površen v šoli in ker je imet neredno zasebno življenje. Leta 1831 seje preselil v Koper, kjer je prav tako učil nä gimnaziji; njegovo pijančevanje pa je povzročilo najprej bolezen in nato teta 1833 smrt (torej- pri njegovih dobrih 48 letih). Pisal je povečini v nemščini, na področju leposlovja največ pesmi v čast Boga, cesarja in domovine, ki sojih navdihovale razne šolske slovesnosti, cesarjevi rojstni dnevi ipd. V nekaterih pesmih je opeval lepoto spodnještajerske pokrajine. Napisal je tudi nekaj zgodo- vinskih dram, ki so bile uprizorjene oziroma objavljene. Omeniti je treba še življenje-pisne članke o slovenski (literarni) zgodovini ter domoznanske in krajepisne spise. Predvsem za zadnje področje si je pridobil sloves strokovnjaka, saj je zbral v enem letu npr. nad 6000 zapiskov! Od široko zasnovanega dela Potovanja po celjskem okrožju je uresničil le tele spise: Izlet izCelja v Solčavo (ki nas še posebej zanima), Izlet v Sevnico (natisnjen leta 1818), Jurkloštrska kartuzija (natisnjen leta 1819) in Izlet v Dobrno (ki pa je zaradi nepopolnih podatkov ostal v rokopisu). Zupančič se je zanimal za slovenski prerod in je pri nas prvi — to je še posebej pomembno — kmalu po letu 1800 prevzel Herderjevo stališče, da so ljudske pesmi zelo dragoceno, staro izročilo, ki lahko nadomešča neohranjehe dokumente o narodnem značaju in zgodovini. (Drugi so takrat mislili še narobe, da so ljudske pesmi novejši, nepomembni izdelki šolmoštrov in cerkovnikov.) Zupančič je objavifnemški prevod ljudske pesmi o Pegamu in Lambergarju. Pomembnejši so še njegovi Zgodovinski odlomki o poeziji na Kranjskem (1806). Drobiž je raztresen šedrugod, npr. v Zupančičevih pismih Vodniku in Kopitarju. Naslednjič si bomo torej ogledali prvi del prevoda leta 1826 izdane knjižice Janeza Antona Zupančiča Izlet izCelja v Solčavo. PETER WEISS Kino Mozirje v januarju 1. SLED ZA PREKLETIMI — ameriški film 3. 1001 NOČ V TOKI JU — japonski film 5.6. MORILSKO POLETJE — francoski film 8. OGNJENE KOČIJE — angleški film 10. VEM, DA VEŠ, DA VEM — italijanski film 12. 13. BLADE-RUNNER—MQ-RILEC — ameriški film 15. DETEKTIV HARRIET ZAPPER — angleški film 17. LJUBEZENSKI PARI — ameriški film 19. 20. PODGANE — ameriški film 22. ABSURD», V STRAŠNI NOČI — ameriški film 24. BELI PES — ameriški film 26. 27. PINK FLOYD — ZID — angleški film 29. MRAČNA LJUBEZEN — italijanski film 31. KAVBOJKE Z ROŽNATIMI OČMI — ameriški film Kino Ljubno v januarju 6. I. SREČNI LUKEC — otroška predstava 5.-6. I. ALI JE PILOT V LETALU — ameriški film, 12,—13. I. VANDA NEVADA — ameriški film, 19,— 20.1. MORNARJI V POSTELJI — danski film 26.-27. I. BANANA DŽO — avanturistični film Matična kronika za december POROKE: 1. Prislan Franc, star 28 let, delavec iz -Šentjanža 51 in Terbovšek Marjeta, stara 20 let, delavka iz Primoža 15 2. Potočnik Andrej, star 32 let, slikopleskar iz Gornjega grada 89 in Poljanšek Anica, stara 23 let, kuharica iz Gornjega grada 130 3. Šumečnik Edvard, star 24 let, delavec iz Potoka 25 in Zagra-dišnik Branka, stara 20 let, delavka iz Potoka 4 4. Prepadnik Rajko, star 29 let, dipl. ing. gozdarstva iz Strmca 29 in Vršnik Helena, stara 25let,dipl. ing. agronomije, iz Rob. kota 34 Nove knjige v matični knjižnici I. LEPOSLOVJE: Redna letna zbirka Prešernove družbe: Sijarič: Dvorec, Šetinc: Človek z več imeni, Kranjec: Šola za čarovnike, Škrinjar: Črni človek, Kardelj: Boj za priznanje in neodvisnost Jugo-stavije, Prešernov koledar 1985. Lee, H.: Ne ubijaj slavca, Novak; Kronanje — pesniška zbirka, Andersch: Zanzibar ali poslednji razlog, Švigelj—Merat: April, Šeligo: Ana; Svetloba in seme — drame, Vidmar: Razdalje telesa — pesniška zbirka, Matičič: Končnost, Rudolf: Žvegla potepuhova — pesniška zbirka, Kishon: Herkules in sedem mačkic, Roth: Kapucinska grobnica,, Mann: Mefisto, Bolo &Jaubert: Škorpijon. II. STROKOVNA LITERATURA: Gospodinski koledar 1985, Dudaš: Gajenje nutrije, Domazet: Šah od A1 do H8, Roglić: Škola boksa, Kermauver: Sreča in gnus, Grličkov: Razpotja komunizma, Celjski zbornik 1984, Zakon o davkih občanov, Albanci,-Mišković: Igrate li bridž?, Gričar: Mitološki slovarček,' Eterović: Kamnite ladje SMRTI: 1. Firšt Ivana, stara 78 let, upokojenka iz Rečice/S 101 2. Nadlučnik Frančiška, stara 80 let, upokojenka iz Krnice 22 3. Robnik Frančiška, stara 85 let, gospodinja iz Krnice 57 4. Poznič Jože, star 67 let, upokojenec iz Bočne 80 5. Voler Matilda, stara 61 let, iz Luč 120, upokojenka 6. Solar Stanislav, star 60 let, kmetovalec iz Primoža 61 7. Piki Frančiška, stara 85 let, upokojenka iz Savine 16 8. Banko Neža, stara 85 let, kmečka upokojenka iz Lok 17 9. Orel Anton, star 64 let, kmečki upokojenec iz Brezja 20 10. Marovt.Jožefa, stara 85 let, -upokojenka iz Savine 65 -------------—----------------i 1 £| EZ53 NOVICE „Savinjske novice” Izhajalo mesečno - Izdaja SZDL občine Mozirje - Urejuje urednički odbor - Glavni In odgovorni urednik Aleksander Videčnik - Fotografska priprava Ciril Sem - Uredništvo In uprava: Mozirje 1-75, telefon: (063) 831-609-Žiro račun pri SDK ekspozitura Mozirje, Itevllka: S 52810-637-55424 - Savinjske novice, glasilo SO Mozirje -Rokopise, objave in oglate za vsako številko sprejemamo do10. v mesecu - Stavek, filmi in prelom DIC, tozd Grafika Novo mesto - Tisk na rotaciji Ljudske pravice v Ljubl|anl - Po mnen|u IS SRS, Sekretariata za informacije (št. 421 1/72 z dne 9. maja 1973) je časopis oproščen davka na promet proizvodov.