Uvodnik
Samo Rugelj: Novi tokovi v slovenskem 
založništvu ali zaton slovenskega romana
Mnenja, izkušnje, vizije
Igor Grdina: Med močjo spreminjevalcev  
in silo prevratnikov
Pogovori s sodobniki
Miklavž Komelj z Dimitrijem Ruplom
Sodobna slovenska poezija
Boris A. Novak: Lunin Koledar
Sodobna slovenska proza
Žana Malin: Anatomija alkoholizma
Miklavž Komelj: Rjovenje
Tuja obzorja
Jan Carson: Požigalci
Sodobni slovenski esej
Dušan Merc: O ljubezni in romanu in/ali 
neiskreni esej
Alternativna misel
Nigel Rodgers: Življenje je hudičeva reč
203
218
232
245
265
279
289
302
317
Sodobnost 3 marec 2020
Sodobnost 2020 Letnik 84
Kazalo
Sprehodi po knjižnem trgu
Dušan Merc: Slepe miši (Igor Divjak)
Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v 
Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni, 
1848–2018 (Matej Bogataj)
Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni (Lucija 
Stepančič)
Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete 
straholjubca (Maja Murnik)
Peter Rezman: Mesto na vodi (Ana Geršak)
Mlada Sodobnost
Mateja Mahnič: Nenavadni primer 
navadne muhe s slabo karmo (Alenka Urh)
Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč 
(Sabina Burkeljca)
Gledališki dnevnik
Matej Bogataj: Ljudje smo kot morje
335
339
343
347
351
355
359
364
Obvestilo naročnikom
Zaradi vsesplošne krize, ki jo povzroča koronavirus, naročnikom Sodobnosti za 
zdaj ne bomo pošiljali položnic in računov za naročnino, ampak bomo s tem 
počakali do konca epidemije ali do konca leta.  
Letnik 84 Sodobnost 2020
Sodobnost 2020 Kazalo
Prvega dela naslova tega besedila seveda nisem izbral po naključju. Pred 
četrt stoletja (leta 1994) je s tem knjižnim naslovom izšla monografija Du­ šana Moravca, v njej pa je analiziral slovensko knjižno založništvo nekako 
od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Ta knjiga je bila obenem 
znanilka nove knjižne zbirke, ki je dobila ime Knjiga o knjigi. Njen urednik 
je bil dr. Martin Žnideršič, najbrž največji poznavalec ekonomike slovenske 
knjige, kar smo jih kdaj imeli (nedavno smo ga izgubili za vedno), tedanji 
urednik založbe DZS, ki je knjigo izdala, pa je bil Miha Kovač – slednji je 
četrt stoletja pozneje edini redni univerzitetni profesor iz založništva na 
Univerzi v Ljubljani, ki je v praktičnem smislu povezan s panogo (v prihod­
nosti se mu bo morda pridružil še kdo).
Pomenljivo je, da so Novi tokovi v slovenskem založništvu edina knjiga, ki 
je izšla v tej zbirki. Kaj to pomeni? Preprosto to, da je bila knjižna refleksija 
o položaju slovenske knjige v sredini devetdesetih let, ko je ta knjiga izšla 
in ko je bil zanos ob slovenski osamosvojitvi največji, tako plaha ptica, da 
je v slovensko knjižno gnezdo priletela komajda kakšna, ne glede na to, da 
je bilo gnezdo nared. 
V naslednjih letih, če sem bolj natančen, v tretjem tisočletju, so se 
stvari malo le popravile. Najprej se je pri založbi UMco, kjer sem urednik, 
 porodila knjižna zbirka Knjige o knjigah, v njej pa je v poldrugem  desetlet ju 
203 Sodobnost 2020
Samo Rugelj
Novi tokovi  
v slovenskem 
založništvu ali zaton 
slovenskega romana
Uvodnik
(prva knjiga je v tej zbirki izšla leta 2005) izšlo trinajst domačih in pet 
prevedenih knjig, ki so na različne načine povezane s knjigami. Pomemb­ no je dodati, da so le štiri od teh osemnajstih knjig izšle z javno podporo, 
preostale so bile plod avtorske pobude in pripravljenosti založbe, da izdaja 
dela, s katerimi si vsekakor ni izboljšala stanja na poslovnem računu. Leta 
2007 so pri Cankarjevi založbi pod urednikovanjem Andreja Blatnika za če  li 
izdajati zbirko Bralna znamenja, v kateri je do danes izšlo šestnajst knjiž  nih 
naslovov (vsi so izšli z javno podporo), od tega pet domačih (avtor dveh 
sem sam, pri enem delu pa sem bil soavtor). Nekaj posamičnih knjig o knji­ gah in založništvu je v zadnjih letih izšlo tudi pri drugih založbah, tako da 
lahko zaključimo, da sta področje knjige in vsaj približno poglobljen raz­ mislek o njej in založništvu v današnjem času prisotna v dovolj veliki meri. 
Pa ima to kakšne pozitivne učinke na slovensko knjigo in dogajanje 
v slovenskem založništvu? Na to vprašanje bom skušal odgovoriti v pri­ čujočem besedilu, v katerem bom obdelal enega od – po mojem mnenju 
ključnih – novih tokov v slovenskem založništvu v zadnjem obdobju, ta pa 
se tiče postopnega zatona slovenskega romana v širši javni zavesti. Pri tem 
želim, v skladu s pravili transparentnosti, ki bi jih morali upoštevati vsi, ki 
se opredeljujejo do določenih družbenih in kulturnih vprašanj, poudariti, 
da osebno od problematiziranja teh dejstev nimam nič, saj naša knjižna 
založba ne izdaja niti domačega niti prevodnega leposlovja. 
Dve vprašanji 
Preden se poglobimo v vprašanje, ali bralski doseg in družbeni pomen 
slovenskega romana v resnici upadata, naj bralec poskuša odgovoriti na 
naslednji dve vprašanji:
– Pri katerih založbah objavljajo knjige trije najbolj brani slovenski 
avtor ji glede na izposojo v slovenskih knjižnicah?
– Koliko slovenskih leposlovnih romanov so lani brez javne podpore 
izdale tri velike založbe, ki obenem upravljajo največje knjigarniške verige?
Medtem ko bralec razmišlja o odgovoru na prvo vprašanje in prešteva 
romane, ki spadajo v polje drugega, pa na hitro skočimo v … London.
Skok v londonske knjigarne
V London zahajam že ravno trideset let, zadnja leta večkrat na leto, in 
knjigarne so ena od lokacij, kjer vsakič preživim največ časa. Tako kar 
204 Sodobnost 2020
Samo Rugelj Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton …
dobro poznam tamkajšnjo organizacijo knjižnih vsebin. Vzorec je povsod 
podoben; ko vstopiš v klasično angleško knjigarno, se ti ob stenah ob eni 
strani razpre najnovejša leposlovna produkcija v knjigah večjega formata 
in trdi vezavi, na drugi strani pa podobna najnovejša neleposlovna knjižna 
produkcija. Na pultih ob knjižnih omarah z enimi in drugimi knjigami so 
mehko vezane knjige, med katere so uvrščeni najnovejši knjižni naslovi, ki 
so bili v zadnjem času izdani v broširani vezavi, pa tudi trajnejši naslovi, 
zimzelene klasike, za katere se je izkazalo, da se stabilno prodajajo in se jih 
zato splača imeti izpostavljene ves čas (pet let, celo deset!). Šolski primer 
take postavitve lahko vidite v eni največjih knjigarn v Evropi, v knjigarni 
Waterstones na Picadillyju, ki ima v vstopnem prostoru knjige razporejene 
prav na tak način – mimoidoči obiskovalec lahko najnovejšo knjigo, na 
primer uspešnico, o kateri vsi pišejo in govorijo, najde takoj pri vhodu, ni 
mu treba izgubljati časa z iskanjem po celotni knjižni veleblagovnici, ki se 
razteza skozi šest nadstropij. 
Kaj pomeni taka razporeditev knjig? Preprosto to, da sta osnovna knjiž­
na žanra, torej leposlovje in neleposlovje, enakovredno zastopana in da no­ vi knjižni naslovi dobijo vsaj približno enakovredno izpostavitev, ne glede 
na to, kdo je knjigo izdal. Štejeta zvrst in kakovost knjižnega naslova, ne 
pa to, kdo je založnik. K temu se bomo pozneje še vrnili, zdaj pa poiščimo 
odgovore na prej zastavljeni vprašanji.
Nazaj k zastavljenima vprašanjema 
Najprej je tu odgovor na vprašanje, pri katerih založbah objavljajo knjige 
trije najbolj brani slovenski avtorji glede na izposojo v slovenskih knjižni­ cah. Seveda je na to prav lahko najti odgovor. Poiščemo ga tako, da na Co­ bissu pogledamo, kdo so bili trije najbolj brani slovenski avtorji leta 2019, 
potem pa preverimo, kje izhajajo njihove knjige. Že nekaj let se med najbolj 
brane slovenske pisatelje uvrščajo Desa Muck, Primož Suhodolčan in Ivan 
Sivec. Pri kateri od (velikih) založb pa v zadnjem času izhajajo njihove 
knjige? Odgovor je jasen: pri nobeni. Za življenje svojih knjig večinoma 
skrbijo sami ali v okviru manjših založb, s katerimi so lahko tudi neposred­
no (družinsko) povezani. Podobna logika se nadaljuje pri marsikaterem 
avtorju iz nadaljevanja lestvice najbolj branih (izposojanih) slovenskih 
avtorjev. Zakaj je tako? Do odgovora bomo prišli v nadaljevanju.
Seveda moramo prej odgovoriti še na drugo vprašanje: koliko sloven­ skih leposlovnih romanov so lani brez javne podpore izdale tri založbe, ki 
obenem upravljajo največje knjigarniške verige? Da bi prišli do odgovora, 
205 Sodobnost 2020
Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton … Samo Rugelj
v tem primeru nimamo možnosti na hitro nekam pogledati; narediti mo­ ramo kratko raziskavo. Najprej moramo ugotoviti, katere so tri največje 
knjigotrške verige. Če pogledamo v posebno številko revije Bukla, ki je 
izšla konec oktobra 2019 in v kateri so naštete ter na zemljevid Slovenije 
vrisane skoraj vse slovenske knjigarne, hitro pridemo do odgovora. Največ­
je tri slovenske knjigotrške mreže so, po abecedi, DZS, Mladinska knjiga 
in Učila. Prvi dve imata vsaka po približno petdeset poslovalnic, tretja jih 
ima okoli dvajset. 
Koliko izvirnih slovenskih leposlovnih romanov brez podpore so te 
tri založbe izdale leta 2019? Kar se tiče DZS, je odgovor jasen. Ta založba 
se je že pred poldrugim desetletjem odločila spremeniti svoj vsebinski 
profil in se je, mislim, da leta 2004, odpovedala izdajanju klasičnih knjig 
ter se osredotočila zgolj na učbenike. No, sem ter tja tudi v okviru DZS 
izide kakšna klasična knjiga, denimo športne slikanice o naših vrhunskih 
športnikih (njihov soavtor je že omenjeni Primož Suhodolčan), na primer 
življenjepis Tine Maze, in še kaj. Za leto 2019 pa lahko (enako kot za mar­ sikatero leto poprej) ob številu izdanih slovenskih leposlovnih romanov 
v okviru DZS napišemo ničlo. 
Precej jasen je tudi odgovor glede založbe Učila. Ta je nastala pred sko­ raj četrt stoletja ter se je že na začetku usmerila predvsem v prevajanje 
žanrske in biografske literature za odrasle ter izdajanje prevedenih otro­ ških in mladinskih knjig. To ne pomeni, da ne izdajajo izvirnih del (pred 
kratkim so denimo izdali življenjepis nekdanjega dolgoletnega direktorja 
Mladinske knjige Milana Matosa z naslovom Hiša velikih zgodb, pred leti 
pa so imeli celo natečaj za najboljši slovenski žanrski roman ter izdali 
dva nagrajenca), so pa ta zelo redka, tako da lahko rečemo, da klasičnih 
slovenskih leposlovnih romanov ne izdajajo. Za leto 2019 lahko torej ob 
številu izdanih slovenskih leposlovnih romanov tudi pri založbi Učila 
napišemo ničlo. 
Ostane Mladinska knjiga, še vedno osrednja slovenska knjigotrška ve­ riga, ki jo napaja razvejen knjižni program, ki ga še najlaže uvrstimo 
v segment t. i. splošnega založništva, saj obsega vse vsebinske segmente 
od leposlovja do priročnikov. Ne glede na to, da se je obseg poslovanja 
Mladinske knjige v zadnjem desetletju precej skrčil, še vedno velja nepi­ sano pravilo, da lahko njihov uredniški in tržni ustroj naredi uspešnico iz 
skoraj vsake knjige, ki ima vsaj približno izražen prodajni potencial. Naj­ lepši primer je knjiga Kako izgoreti oglaševalskega virtuoza Aljoša Bagole, 
hibrid med osebno izpovedjo in knjigo za samopomoč, ki je izšel konec leta 
2019 tik pred knjižnim sejmom ter se je v samo petih tednih uspel prebiti 
206 Sodobnost 2020
Samo Rugelj Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton …
na drugo mesto najbolj prodajanih knjig v knjigarnah Mladinske knjige 
v celotnem lanskem letu. 
Koliko je lani založba Mladinska knjiga torej izdala izvirnih leposlovnih 
slovenskih romanov brez javne podpore? Težko je verjeti, vendar moramo 
tudi pri tej založbi za lansko leto v tem segmentu napisati ničlo. Videti je 
namreč, da se je Mladinska knjiga večinoma odpovedala izdajanju sloven­ skega romanesknega leposlovja, če ga ne more uvrstiti med javno podprte 
knjižne izdaje.
Kaj nam povedo ta dejstva? Zelo očitno je, da največje knjigotrške verige, 
ki jih upravljajo založbe, slovenskega leposlovja nimajo (več) v tržnem 
osrčju svoje knjižne ponudbe. Kako je prišlo do tega? Je najprej prišlo do 
usihanja potence slovenskega romana in so se mu potem odpovedale za­ ložbe ali je bilo obratno in so se slovenskemu romanu najprej odpovedale 
slovenske založbe, potem pa je prišlo do njegovega prodajnega usihanja? 
Skok v zgodovino: začetek zmanjševanja dometa  
slovenskega leposlovja
Odgovor na to dobimo, če vsaj nekoliko pogledamo v zgodovino sloven­ skega založništva v zadnjih tridesetih letih. Postopno odpovedovanje 
izdajanju slovenskih avtorjev v velikih založbah, s čimer so se slovenske 
založbe nekdaj, v socializmu, hvalile in kar so postavljale v ospredje, se 
je začelo že v začetku devetdesetih let, torej takrat, ko se je pri nas vzpo­ stavil tržni in družbeni knjižni prostor, ki je omogočal, da bi se slovenska 
literatura končno zavihtela navzgor – končno smo namreč imeli lastno 
državo in igranje na strune domačega leposlovja bi bilo povsem logično. 
Vendar se je takrat, paradoksalno, primerilo ravno nasprotno. Zgodilo se je 
namreč dvoje: nekdaj aktivne (pokrajinske) založbe, kot so bile Pomurska 
založba, Obzorja, Nova revija, Lipa, Prešernova itn., ki so objavljale tudi 
slovensko leposlovje, so v desetletju po osamosvojitvi zašle v poslovne 
težave; mnoge od njih so sčasoma nehale delovati (npr. Modrijan prav pred 
kratkim); velike založbe, ki so obenem vodile največ knjigarn, pa so precej 
hitro začele izgubljati vero v slovenski roman in se mu začele odpovedo vati 
tako v izdajateljskem kot v promocijskem smislu. 
Poleg tega da so zastavo izdajanja slovenskega leposlovja v tistem času 
za kratek čas poskušale prevzeti nove založbe, ki pa so po nekaj letih usah­ nile (denimo založba Mihelač in Wieser, pri žanrskih knjigah pa založba 
Mondena), so se sredi devetdesetih let negativnim silnicam na področju 
207 Sodobnost 2020
Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton … Samo Rugelj
izdajanja slovenskega leposlovja uprle nove neodvisne založniške pobu­ de, denimo tiste, ki so jih ustanovile pokrajinske študentske organizacije: 
Študentska založba v Ljubljani, ki sta ji sledili mariborska založba Litera 
in novomeška založba Goga; v naslednjih dveh desetletjih so se te založbe 
utrdile kot ključne ponudnice slovenskega leposlovja. Seveda pa imajo 
s svojimi knjižnimi izdajami le omejen tržni doseg, saj imata trenutno po 
eno knjigarno le dve od njih. Tako so tudi te založbe (Študentska založba 
se je pred nekaj leti preimenovala v Beletrino, po svoji najbolj prepoznavni 
zbirki) pri prodaji leposlovnih romanov v zidanih knjigarnah praktično 
povsem odvisne od drugih knjigotrških verig, ki pa jih upravljajo založbe, 
pri katerih slovensko leposlovje nima takšne vrednosti, da bi ga bili pri­ pravljeni izdajati na klasični tržni osnovi. (Ta model bralci tega besedila 
gotovo poznate, v mislih pa imam: pridobitev izvirnega rokopisa, njegova 
ustrezna uredniška obdelava, ustrezen honorar za avtorja in pokrivanje 
izdajateljskih stroškov s prodajo v lastnih knjigarnah in drugje.)
Nazaj v sedanjost: slovenski romani leta 2019
Da si lahko bolje ustvarimo sedanjo sliko izidov slovenskega romane­ sknega leposlovja, sledi okviren seznam slovenskih romanov, ki so izšli 
v preteklem letu pri najbolj izpostavljenih slovenskih založbah. Morda kje 
manjka kak naslov, vendar se lestvica glasi nekako takole:
Slovensko romaneskno leposlovje za odrasle z letnico 2019; upoštevane so samo 
prve izdaje ter samo tiste založbe, ki so vključene v programsko javno podporo 
(JAK RS), navedene so po abecedi.
Beletrina
1. Gabriela Babnik: Tri smrti
2. Emil Filipčič: Moto 
3. Tone Partljič: Pesnica
4. Feliks Plohl: Vsi moji grehi
5. Jernej Županič: Behemot
Cankarjeva založba
6. Peter Čeferin in Vasja Jager: Sodni dnevi
7. Veronika Simoniti: Ivana pred morjem
8. Suzana Tratnik: Norhavs na hribu
208 Sodobnost 2020
Samo Rugelj Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton …
Celjska Mohorjeva družba
9. Branko Cestnik: Sonce Petovione
Goga
10. Tadej Golob: Dolina rož 
11. Miha Mazzini: Funny
12. Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
Litera
13. Mitja Čander: Slepec
14. Zdenko Kodrič: Pet ljubezni 
15. Feri Lainšček: Zadoščenje 
16. Lara Paukovič: Malomeščani
17. Peter Rezman: Mesto na vodi
18. Lenart Zajc: Delci svetlobe
LUD Literatura
19. Miklavž Komelj: Larvae
Mladinska knjiga
20. Jiři Kočica: Izvirnik
21. Slavko Pregl in Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič
Modrijan
22. Zoran Hočevar: Čeprav seveda
Miš
23. Tina Bilban: Hvala za škarje
24. Igor Karlovšek: Sodišče
25. Petja Rijavec: Najini valovi 
Pivec
26. Josip Osti: Življenje je srhljiva pravljica
Seveda slovenski leposlovni romani ne izhajajo samo pri teh založbah, 
saj se drugače v vsakoletno “tekmo” za literarno nagrado kresnik ne bi 
uvrstilo več kot sto slovenskih romanesknih del. Omenimo samo založbo 
Primus, kjer v okviru njihove zbirke Avtorji brez javne podpore za njihovo 
produkcijo redno izhajajo domača leposlovna dela. Vendar pa smo se za 
209 Sodobnost 2020
Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton … Samo Rugelj
potrebe tega besedila osredotočili samo na tiste založbe, ki za izdajanje 
slovenskega leposlovja prejemajo programsko javno podporo, iz česar 
sklepamo, da lahko poskrbijo za višjo vsebinsko in uredniško kakovost 
izdanih romanov. 
Kaj nam pokaže ta seznam? Vsaj dvoje. Prvič, slovenski roman trenutno 
trdno domuje v dveh založbah, precej solidno pa še v treh, in drugič, brez 
javne podpore ni slovenskega romana – obstajajo pa izjeme, ki potrjujejo 
pravilo.
Dve založbi, kjer je slovenski roman doma, in tri, kjer je doma pogojno
Trenutno obstajata samo dve založbi, za kateri lahko rečemo, da slovenski 
roman v njih res trdno domuje. Prva je Litera, ki je leta 2019 izdala celo 
šest slovenskih leposlovnih romanov (ob tem pa še nekaj knjig slovenske 
kratke proze in poezije) in je v zadnjih letih najbolj izrazit založnik slo­ venskega leposlovja (leta 2018 se je med deset nominiranih romanov za 
kresnika uvrstilo kar pet Literinih). Druga je založba Beletrina, ki je lani 
objavila pet novih izvirnih slovenskih romanov (pa še kakšno novo izdajo 
romana, ki je že znan, denimo Tomšičeve Šavrinke). Slovenski roman ima 
precej soliden dom še pri treh založbah, in sicer pri Cankarjevi založbi, 
založbi Goga in založbi Miš. Cankarjeva založba sicer sodi pod okrilje 
Mladinske knjige, kar pa ji, kot lahko pove kateri od njihovih urednikov, 
razen kadar gre za kakšen res komercialen projekt, ne pomaga kaj dosti pri 
plasmaju njihovih knjig med kupce. Založba Goga se je v zadnjih nekaj letih 
v širši javnosti profilirala kot založba, ki izdaja kriminalke Tadeja Goloba, 
te pa v zadnjem času predstavljajo skoraj dve tretjini njihovih prihodkov. 
Založba Miš pa na področju slovenskega leposlovja išče niše s kombinacijo 
različnih naslovov, ki bi lahko bili tudi tržno zanimivi. 
Brez javne podpore ni slovenskega romana in izjeme,  
ki potrjujejo pravilo 
Velika večina navedenih slovenskih romanov, ki so izšli pri teh založbah, 
je javno podprtih. Če sem prav preštel, so od 26 navedenih slovenskih 
romanov brez javne podpore izšli samo trije (po eden pri Cankarjevi za­
ložbi, pri Literi in pri založbi Miš), kar pomeni, da lahko slovenski roman 
v tem času živi (in preživi) samo pod pogojem, da je javno sofinanciran. 
210 Sodobnost 2020
Samo Rugelj Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton …
 Predpostavimo torej lahko, da bi le redkokatera od teh založb izdala kate­ rega od teh romanov, če zanj ne bi dobila subvencije. 
Kaj torej vse to, kar smo zapisali do zdaj, pomeni pod črto? Slovenskemu 
romanu se v prihodnje – če ne bo prišlo do preobrata v miselnosti – ne 
pišejo dobri časi, saj mu knjigotrštvo ne posveča velike pozornosti. 
Lanskoletna lestvica najbolj prodajanih knjig v knjigarnah Mladinske 
knjige bi to trditev sicer lahko hitro postavila pod vprašaj, saj so na njej 
med desetimi najbolj prodajanimi knjigami kar štirje slovenski (od tega 
trije kriminalni) romani. Vendar pa podrobnejši pregled pokaže, da pri 
teh delih nikakor ne gre za klasično leposlovje, da njihovi avtorji niso kla­ sični pisatelji in da poleg tega poti teh del med najbolj prodajane knjižne 
naslove še zdaleč ne gre pripisati običajnim založniškim in knjigotrškim 
zakonitostim. 
Najbolj prodajana knjiga lanskega leta v knjigarnah Mladinske knjige 
(ta veriga je edina objavila letno lestvico najbolje prodajanih knjig, zato 
jo navajam) je bil roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset (založba 
Beletrina). Po vsebini ne gre za klasičen leposlovni roman, temveč za 
avtobiografski roman, ki je s svojo dramatično in (tudi) tragično vsebino 
kmalu po izidu vzbudil široko zanimanje medijev. V knjigarnah se mu sprva 
ni posebej dobro godilo, saj so ga knjigotržci na police umestili podobno 
kot ostale knjige, ne glede na to, da so kupci zanj že prve tedne po izidu 
(septembra 2018) pokazali neobičajno veliko zanimanje. Ta relativna (ne)
zainteresiranost se je nadaljevala vse do pomladi leta 2019, ko se je roman 
Belo se pere na devetdeset uvrstil med nominirane za kresnika, prava eksplo­ zija pa se je zgodila šele junija 2019, ko se je po prejemu nagrade zanj začela 
zanimati res široka bralska publika. 
Podobno usodo so doživele kriminalke Tadeja Goloba, ki jih seveda prav 
tako ne moremo imeti za klasično leposlovje. Prvi Golobov kriminalni ro­ man Jezero je izšel novembra 2016 v standardni romaneskni nakladi petsto 
izvodov in trajalo je več kot pol leta, da so ga knjigotržci začeli intenzivneje 
poudarjati. Ob izidu drugega dela (Leninov park) se je dogajanje okoli glav­ ne osebe teh romanov Tarasa Birse razmahnilo tudi v knjigarnah, vrhunec 
pa je doseglo ob koncu leta 2019, ko je na spored nacionalne televizije 
prišla serija Jezero, posneta po prvem delu, praktično hkrati pa je izšel 
še tretji del (Dolina rož). Pomenljivo dejstvo je, da so samo na knjižnem 
sejmu prodali približno tisoč izvodov Doline rož, kar kaže, kako željno so 
ljudje čakali to knjigo. 
211 Sodobnost 2020
Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton … Samo Rugelj
V obeh primerih, v katerih je bilo v igri slovensko leposlovje, ki je izšlo 
izven založb z obširnimi knjigotrškimi mrežami, so bile knjige same tiste, 
ki so prebile zid pri njihovem poudarjanju v knjigarnah. Nekoliko drugače 
je bilo pri dveh kriminalnih romanih, ki sta izšla v okviru Mladinske knjige 
(Pogodba Mojce Širok) in Cankarjeve založbe (Sodni dnevi Petra Čeferina 
in Vasje Jagra), ki jih je knjigotrška mreža že od začetka obravnavala kot 
pomembna tržna projekta. Vendar pa tudi v teh primerih govorimo o kri­
minalkah in ne o klasičnem romanesknem leposlovju.
Edina svetla izjema, klasični slovenski leposlovni roman, ki je v zadnjih 
treh letih dosegel večjo prodajo, je bil In ljubezen tudi Draga Jančarja (izšel 
je leta 2017); tudi ta roman je prejel kresnika za najboljši slovenski roman. 
Postavlja se torej vprašanje: je takšno, na splošno zelo slabo stanje 
v zvezi s slovenskim romanom edino mogoče in torej nespremenljivo?
Načeloma ne. Ne samo teorija, tudi praksa pravi, da ljudje veliko raje 
posegajo po domačih kulturnih vsebinah kot po prevedenih, ob pogoju, 
da so domači romani vsaj približno primerljivi s tistimi iz tujine. Zato še 
zdaleč (tudi poslovno) ni logično, da velike založbe, ki upravljajo z veri­ gami knjigarn, tako malo pozornosti posvečajo kakovostnim domačim 
leposlovnim knjižnim vsebinam. Primeri uspelih kriminalk, ki so jih za 
zdaj napisali ljudje, ki celo niso klasični literati, lepo kažejo, da se sloven­ ski bralci z veseljem odzovejo na primerno predstavljene in izpostavljene 
knjižne vsebine. 
Domači romani v Srbiji
Po primere dobre prakse ni treba iti daleč. Dovolj je, da denimo obiščete 
Beograd. Tamkajšnje založništvo je prav tako kot naše prebrodilo kar nekaj 
tranzicijskih izzivov, kar pa ne pomeni, da je status srbskega leposlovja 
v tamkajšnjih knjigarnah podoben kot pri nas. Lep primer je ena danes naj­ večjih srbskih založb Laguna. Že pred leti je na trg stopila s podobnim mo­ delom kot pri nas Učila, torej z obsežnim programom večinoma prevod nih 
žanrskih knjižnih izdaj, ki so jim sem ter tja dodali nekaj (sodobnih) klasik 
ter občasno dela domačih avtorjev. Vse skupaj je seveda delovalo ob močni 
in vse obsežnejši podpori njihovih lastnih knjigarn. 
Obiskovanje beograjskega knjižnega sejma in pregledovanje njihovega 
knjižnega programa v zadnjih letih daje že precej drugačno sliko. V zad­
njem času so se sistematično posvetili izdajanju domačega leposlovja, 
ki zdaj predstavlja že skoraj tretjino njihovega programa. Seveda bo kdo 
212 Sodobnost 2020
Samo Rugelj Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton …
 porekel, da je srbski knjižni trg precej večji od slovenskega, kar drži, vendar 
ta usmeritev kaže, da lahko k bralcu in kupcu knjig usmerjena založba, ki 
obenem upravlja verigo knjigarn, del svojih izdajateljskih sil zlahka preraz­ poredi k domačim avtorjem. Tej logiki počasi, a kot vidim dosledno, sledi 
tudi druga velika srbska založba Vulkan. 
Preurejanje slovenskih knjigarn
Da so težnje slovenskih založnikov, ki upravljajo knjigarne, obrnjene sko­ raj povsem stran od domače leposlovne knjige, kažejo na novo odprte in 
prenovljene knjigarne, ki smo jim bili priča v zadnjem času. Za razliko od 
standardne postavitve v angleški knjigarni, ki sem jo opisal na začetku, 
torej vsaj približno enakovredne zastopanosti leposlovnega in nelepo­ slovnega knjižnega področja ter enakovrednega predstavljanja knjižnih 
novitet ne glede na založnika, so nove slovenske knjigarne organizirane 
precej drugače, skoraj bi lahko rekel povsem nasprotno. 
Na izpostavljenih mestih teh knjigarn namreč ni standardno leposlovje 
ali standardni neleposlovni knjižni program, temveč popolnoma druge 
vsebine. Po eni strani v oči bije darilni program, ki je – v skladu z zapoved­ mi tržnih oddelkov pogosto po logiki barvne usklajenosti – umeščen ne­ posredno med knjige, tako da včasih iz pogleda v izložbo ne veš, ali gre za 
trgovino z mešanim blagom ali za knjigarno. Po drugi strani pa se je treba 
v knjigarnah pogosto kar precej potruditi, da sploh najdete slovensko lepo­
slovje v večjem obsegu, saj knjige proti potencialnemu kupcu večinoma 
niso obrnjene z naslovnicami, temveč zgolj s hrbti, dela slovenskih avtorjev 
pa so pogosto še na kaki oddaljeni polici, tako da je precej malo možnosti, 
da bodo pritegnila kupčev pogled. Po tretji strani so v ospredju teh knjigarn 
vse bolj neklasične in na resnejših knjižnih trgih večinoma zgolj dopolnilne 
knjižne vsebine, knjige za samopomoč, ezoteriko in duhovnost, ki jim bolj 
v vsebino usmerjene knjigarne v tujini seveda nikoli ne bodo ponudile 
osrednjih in najbolj izpostavljenih knjižnih polic. Dolgoročno kultiviranje 
slovenskega kupca knjig in povečevanje njegovega zanimanja za domačo 
leposlovno literarno ustvarjalnost je ob takih ureditvah knjigarniških po­ vršin že vnaprej izgubljena bitka. 
Postavitev knjig v naših največjih knjigarnah in položaj slovenske knji­ ge (predvsem romana) znotraj te postavitve je tako najbolj nedvoumen 
kazalnik vrednosti, ki jo naše knjigotrštvo pripisuje domačemu (pa tudi 
prevedenemu) leposlovju. Kako lahko pričakujemo, da se bo slovenskemu 
213 Sodobnost 2020
Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton … Samo Rugelj
romanu kadar koli godilo boljše, če lani izdane slovenske romane le s teža­ vo najdemo v več kot nekaj knjigarnah po Sloveniji, tam, kjer so, pa veči­ noma tičijo pod kupi lahkotne spiritualne in priročniške literature, ki jo je 
(pogosto) izdala založba, ki upravlja te iste knjigarne? To je žal nemogoče 
in samo kaže, da desetine knjig, ki smo jih o založništvu dobili v zadnjih 
petnajstih letih, ni imelo nobenega učinka, hkrati pa postavlja pod vprašaj 
javno podporo, ki jo določene knjigarne prejemajo za svoje delovanje.
Po vsem napisanem je najbrž jasno, zakaj najbolj brani slovenski pisa­ telji pogosto in najraje sami skrbijo za svoja dela. Glavna razloga sta dva: 
slovenske založbe, ki bi jim lahko zagotovile ustrezno mesto v lastnih knji­ garnah, ne izkazujejo več posebnega interesa, da bi se intenzivno posvečale 
slovenskim leposlovnim avtorjem, poleg tega pa gre v večini primerov za 
uveljavljene pisatelje in pisateljice, ki so že tako prepoznavni, da lahko, 
četudi z nižjo prodajo lastnih knjig, na koncu zaslužijo več, če jih tržijo 
sami, kot če bi jih prepustili negotovi usodi založb; tako blagodat svojih 
knjig ves čas vsaj približno držijo v lastnih rokah.
Za konec 
Kaj vse do zdaj zapisano in ugotovljeno pomeni za prihodnost slovenske 
leposlovne knjige in knjig v slovenščini nasploh? Nič dobrega. V zadnjem 
desetletju sem o postopni eroziji slovenskega knjižnega in založniškega 
duha napisal dobesedno na stotine besedil, kar nekaj tudi za revijo, v kateri 
je objavljeno tole, poleg tega pa sem objavil še tri strokovne esejistične 
knjižne monografije (Za vsako besedo cekin?, 2010, Izgubljeni bralec, 2014, in 
Krčenje, 2019), v katerih sem na različne načine in z različnimi primeri po­ nazarjal, v kakšno knjižno prihodnost drsimo. V Krčenju sem v zaključnem 
poglavju slovenskemu knjižnemu založništvu vrgel svojevrstno rokavico 
in naštel vrsto ukrepov, med katerimi je bila večina takih, s kakršnimi bi 
si lahko sami začeli pomagati k boljši knjižni prihodnosti. V zadnjih petih 
letih sem bil realizator in soavtor dveh javno podprtih raziskav Knjiga in 
bralci 5 in 6, ki sem ju na lastne stroške izdal še v knjižni obliki, da bi dosegli 
čim širši krog strokovne javnosti. Na skoraj nepreštevnem številu okroglih 
miz, kongresov, javnih, strokovno zaprtih ali pa medijsko izpostavljenih 
priložnostih sem sodeloval s prispevki in predlogi, vse v želji po večji bla­ ginji za slovensko knjigo. Večinoma sem se javno izpostavljal tudi v precej 
občutljivih debatah o tem, kako deluje slovenski knjižni trg, pri tem pa ves 
čas po malem tvegal, da bodo drugi, pomembnejši slovenski založniški in 
214 Sodobnost 2020
Samo Rugelj Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton …
knjigotrški igralci zaradi izrečenega na katerega od možnih načinov sank­ cionirali našo založbo. Nikogar iz založniške panoge ne poznam, ki bi se 
tako dolgo javno izpostavljal in s svojimi predlogi za morebitne izboljšave 
ves čas tvegal lastno kožo. V zvezi s slovensko knjigo sem v zadnjem deset­
letju pisal in govoril toliko, da me ima marsikdo že vrh glave, nekateri, tisti 
bolj dobronamerni, so me celo poimenovali za “varuha slovenske knjige”. 
Nazadnje sem se v začetku leta 2020 z istim ciljem s Slavkom Preglom in 
Andrejem Blatnikom odpravil celo k predsedniku države Borutu Pahorju, 
čeprav sem se sam pri sebi že davno zaobljubil, da se ne bom nikoli (in za 
nikogar) angažiral pri politiki. 
Se je na podlagi vsega tega še pri kom zgodila kaka neposredna pobuda 
v panogi, je kdo kje resno predstavil kak celovit predlog, da bi prihodnost 
slovenske knjige zastavili na novo in drugače? Še zdaleč ne. Boj za status 
quo, ne glede na to, da gre že za desetletje in več usihajočo panogo, pri 
kateri bi bilo že zdavnaj nujno, da združimo vrste in skupaj premislimo 
ter se pogovorimo, kaj bi bilo najboljše za vse, je trši kot kadar koli. Skrb 
za lasten vrtiček je še bolj v ospredju, kot je bila nekdaj, ne glede na to, da 
se slovensko založništvo kot celota hitro pogreza naprej. In ne samo to, 
ob skrbi za lasten vrtiček mimogrede popljuvamo sosedovega. 
Tako se v tem trenutku ne morem več domisliti ničesar drugega, kot da 
naredim to, kar je naredil Ellis Boyd “Red” Redding po štiridesetih letih 
zapora v kaznilnici Shawshank. Saj najbrž veste, kdo je ta gospod? To je 
tisti zapornik, ki ga je v Kaznilnici odrešitve, enem mojih najljubših filmov, 
upodobil Morgan Freeman. Redding je bil obsojen na dosmrtno ječo, ven­ dar so mu zaradi lepega vedenja vsakih deset let dali možnost, da zaprosi 
za pomilostitev. Komisija mu je vsakič znova zastavila enako vprašanje: 
Ali čuti, da je rehabilitiran? Redding jih je trikrat zapovrstjo poskušal pre­ pričati, da se je po desetih, dvajsetih in tridesetih letih vsekakor uspešno 
rehabilitiral in je več kot pripravljen za vrnitev v družbo ter ustvarjalno 
vključitev vanjo. Vendar so ga vsakič znova zavrnili. Ko je pred komisijo 
prišel četrtič, po štiridesetih letih zapora, je Redding obrnil ploščo. Rekel 
je, da dejansko ne ve, ali je dovolj rehabilitiran in da v resnici sploh ne ra­ zume, kaj bi to pomenilo, zato je sklenil, da mu je za vse skupaj pravzaprav 
že popolnoma vseeno. Komisija se je posvetovala in mu soglasno pritisnila 
žig za odpust iz kaznilnice – nekaj dni pozneje je bil že na svobodi. Delo­ valo je torej ravno tisto, za kar Redding nikoli ne bi verjel, da lahko deluje. 
Ali lahko ta pristop deluje pri slovenski knjigi? Morda. Ne vem. Zato to 
besedilo lahko sklenem le na en način: tudi meni počasi postaja vseeno, 
kaj se bo v prihodnje zgodilo s slovensko knjigo. 
215 Sodobnost 2020
Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton … Samo Rugelj
Post Scriptum
To besedilo je bilo oddano v torek, 10. marca 2020, na morda zadnji 
normalni dan, ki smo ga zabeležili v sodobnem slovenskem knjižnem 
založništvu. Že naslednji dan so se skrbi v zvezi s koronavirusom tako 
razširile, da je obisk v knjigarnah strmo padel. Do konca tedna so zaprli 
tako splošne kot šolske knjižnice, v naslednjem tednu (s 16. marcem 2020) 
pa vse maloprodajne lokale, med katere seveda sodijo tudi vse knjigarne. 
Knjigotrštvo se je skoraj povsem ustavilo, izjema je prodaja tiskanih knjig 
v večjih živilskih trgovinah, na bencinskih črpalkah in v spletnih knjigarnah 
ter seveda nakup in izposoja elektronskih knjig prek obstoječih platform. 
Nekaj naslednjih dni so slovenske knjige še izhajale (vsak dan jih je bilo 
nekaj prijavljenih v JAK­ovo bazo novih izidov), potem pa se je že zače­ lo dogajati, da na kak posamezen dan ni bila vpisana prav nobena nova 
slovenska knjiga, kar je najbrž nekaj povsem izjemnega v zadnjih dveh 
desetletjih. Kaj nas torej čaka v novi prihodnosti na področju izhajanja 
slovenskih knjig in še posebej slovenskih romanov?
Ta Post Scriptum nastaja 23. marca 2020, teden dni po tem, ko so zapr­
li knjigarne. Na tej točki je seveda nemogoče napovedovati posledice za 
družbo in s tem tudi knjigo, dejstvo pa je, da bodo strahotne. Že v  prejš njem 
ted nu se je kar nekaj srednje velikih slovenskih knjižnih založb odločilo, 
da z odpovedmi zmanjša število zaposlenih, nekateri drugi, med njimi tudi 
naša največja založba, so zaposlene poslali na negotovo čakanje na delo. 
V minulem tednu so se že sprožile različne iniciative, kako v teh virusnih 
časih približati knjigo in kako pomagati slovenskim knjižnim ustvarjalcem, 
ki so kot večina samozaposlenih ena od najranljivejših družbenih skupin. 
Upravičeno lahko domnevamo, da bodo knjigarne in knjižnice zaprte 
vsaj še nekaj tednov, morda celo mesec dni ali več. Kaj to pomeni za slo­ vensko knjigo v prihodnosti? Za zdaj lahko razmišljam samo o kratkoročni 
perspektivi.
Glede na to, da na leto v Sloveniji izide približno pet tisoč knjig in da je 
produkcijski čas za posamezen knjižni naslov približno pol leta, je v tem 
trenutku v različnih fazah produkcije več kot dva tisoč knjig. Te bodo ver­ jetno večinoma izšle po tem, ko se bo vzpostavilo novo normalno stanje, 
ne glede na to, kakšno bo. Seveda pa bo prišlo do precejšnjih zamikov, da se 
(predvsem) v knjigarnah ne bo pojavila prevelika količina novih knjig hkra­ ti, številne knjige, ki bi morale iziti spomladi, bodo prestavljene na jesen. 
Drugo vprašanje je, kaj bo s prihodnjimi knjižnimi naslovi. Založniki 
upravičeno pričakujemo, da se bodo obiskovalne navade knjižnih kupcev 
216 Sodobnost 2020
Samo Rugelj Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton …
za nekaj časa dramatično spremenile: seveda ne gre računati na to, da bodo 
po preklicu nacionalne karantene ljudje zdrveli v knjigarne. Zato bomo 
zelo previdno načrtovali knjižne izide v prihodnjem letu in hkrati sprem­
ljali njihovo prodajo. Že tako marsikdaj pičla prodaja posameznih knjig 
se bo v marsikaterem primeru še zmanjšala, kar bo povsem onemogočilo 
nove izide knjig. 
Knjižna pokrajina se bo srednjeročno zelo spremenila, to povsem nepri­ čakovano stanje, ki ga živimo zdaj, pa bo na slovensko knjigo in slovenski 
roman v prihodnosti gotovo vplivalo tudi v vsebinskem smislu, saj bodo 
prihodnji literarni kritiki knjižno zgodovino najbrž vrednotili tudi s poj­ moma “pred koronavirusom” in “po njem”. 
Nekaj pa je gotovo: če bodo preživeli Slovenci, bosta preživela tudi slo­ venska knjiga in slovenski roman, saj gre za eno najbolj čvrstih in trdoživih 
narodovih kulturnih substanc. 
217 Sodobnost 2020
Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton … Samo Rugelj
Januar 1926 se je v anale duhovne Evrope zapisal kot nenavadno pomem­ ben mesec: v Pariz je pripotoval Thomas Mann, ki je potem na srečanju 
s francoskimi intelektualci v okviru Carnegiejeve ustanove za mir med 
narodi izpovedal prepričanje, da se bo Nemčija pridružila kontinentalni 
konfederaciji. Sodil je, da bo njegova domovina ravnala tako ne samo 
zaradi pragmatične želje po povečanju svojega vpliva, ki je po porazu 
v veliki vojni na marsikaterem poldnevniku dobesedno izpuhtel, temveč 
tudi iz intelektualnih in moralnih razlogov. Ustvarjalec Čarobne gore je bil 
prepričan, da lahko ljudje duha, ki jih prežema evropski univerzalizem, 
prevzamejo pobudo pri oblikovanju politične klime v Nemčiji in Franciji. 
Romantika z vzhodnega brega Rena, ki ima kljub konservativnosti v sebi 
regenerativni potencial in revolucionarni smisel, pač ne zanikuje demo­ kratične civilizacije Zahoda; njuno napeto medsebojno razmerje se more 
razrasti v simpatijo, ki je otrok Erosa in Razuma. Stara celina naj torej ne 
stavi na poistenje, nivelizacijo in skupne imenovalce, temveč naj postane 
medsebojno dopolnjujoči se mozaik, v katerem ni mogoče pogrešati no­ benega obstoječega elementa.
Leta, ko je Mann kot prononsirani nepolitik podpiral nervozno hlepenje 
wilhelminskega Berlina po posebej imenitnem prostoru pod soncem, so 
Igor Grdina
Med močjo 
spreminjevalcev in 
silo prevratnikov
218 Sodobnost 2020
Mnenja, 
izkušnje, vizije
bila tedaj že potopljena v dovrš(e)ni preteklik. Pisatelj je postal kulturni 
ambasador Weimarske republike; njegova beseda je odmevala med ljudmi, 
četudi je bila – kakor v pariškem primeru – izrečena za tesno zaprtimi 
vrati. Sprejema na nemškem poslaništvu v palači Napoleonovega pastorka 
Eugèna Beauharnaisa, ki je sledil Mannovemu predavanju v Carnegiejevi 
ustanovi, se zato nista udeležila le francoska ministra za šolstvo in umet­ nost Edouard Daladier ter za javna dela Anatole de Monzie, temveč tudi 
prvi mož vojnega resorja Paul Painlevé. Njegova matematično delujoča 
pamet se je politično odlikovala že v veliki krizi leta 1917, ko je po vsej 
verjetnosti rešila Tretjo republiko pred kolapsom na bojnem polju. A zdaj 
je bil čas miru. In optimizma. Painlevé je že sredi decembra 1921 – kakor 
je v svoj dnevnik zabeležil bržčas najminucioznejši pričevalec zatona 
(pred)včerajšnjega sveta Harry grof Kessler – zagovarjal pacifizem in se 
ogreval za to, da bi stara celina pri celjenju ran sledila zgledu največje sile 
novega sveta, ki je po secesijski vojni uspela ne le zakrpati, temveč tudi 
učvrstiti svojo celovitost. Čeprav so Francozi januarja 1926 še vedno za­ sedali Porenje in intenzivno tuhtali o gradnji utrjene obrambne linije, da 
bi si zagotovili varnost na vzhodni meji in poplačilo vojne škode po klanju 
med Sarajevom in Versaillesom, so se tako na njihovih kot na nemških tleh 
kovali vse drznejši načrti za (pan)evropsko prihodnost. Že res, da vsi niso 
bili tako idealno zamišljeni, kakor so se potem predstavljali javnosti, a 
dobr šen del težko preizkušenih mož, ki so več kot štiri leta gnili v strelskih 
jarkih, je bil pripravljen verjeti celo utvaram. Sleherna od njih nemara le ni 
propagandna fatamorgana … Ljudje so pač vedeli, da se od realnosti zanes­
ljivo umre, medtem ko so iluzije le puščale nekaj možnosti za preživetje. 
V vsakršnih razmerah.
A kakor koli se je že Thomas Mann leta 1926 v Parizu znašel v novi po­ ziciji – z bratom Heinrichom se je kot zagledanec v nemško kulturo med 
veliko vojno pošteno počil zaradi njegove vere v francosko civilizacijo –, 
vendarle ni bil prvi med argonavti. Paul Painlevé decembra 1921 ni govoril 
samo o miru, temveč je Albertu Einsteinu tudi že pomagal treti orehe, ki 
so motili harmonijo relativnostne teorije. Mann je januarja 1926 predsta­ vil le nove argumente za to, da bi Porenje ne bilo več bodisi potencialno 
bodisi dejansko bojišče dveh za zmerom različnih svetov. Medsebojno 
dopolnjevanje, ki ga je zagovarjal pisatelj, je bilo mnogo več kot samo mir 
na preklic, kakršnega so bili od časov kardinala Richelieuja dalje vajeni 
sklepati Francozi in Nemci. Toda ustvarjalec literarne stvarnosti je v mar­ sičem le sledil velikopoteznemu politiku – Gustavu Stresemannu. Herojski 
kancler Weimar ske republike, ki je vsaj za nekaj časa preprečil Hitlerju 
219 Sodobnost 2020
Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov Igor Grdina
 naravnavanje nemškega kompasa, nevtraliziral demokraciji sovražne ra­ dikalce na levi in za nameček še zlomil hiperinflacijo, se je že oktobra 1925 
v Locarnu sporazumel z zahodnimi silami, ki so se spoprijele z njegovo 
domovino avgusta 1914 in novembra 1918 skupaj z Ameriko tudi strle njeno 
voljo do nadaljnjega permanentnega vojskovanja.
Mann se je v Parizu trudil odpreti kar največ vrat in oken, da bi lahko 
duh popuščanja napolnil kabinete, salone in dvorane, v katerih je bilo prej 
več desetletij čutiti iz dneva v dan hujšo napetost. Namesto Mauricea 
Barrèsa, ki je v času razplamtevanja afere Dreyfus izumil nacionalni soci­ alizem, ali večnega kandidata za Nobelovo nagrado Paula Bourgeta, ki mu 
bo leta 1929 predgovor za eno od knjig napisal sam Benito Mussolini, bi 
avtoritete evropskih bralcev morali postati ustvarjalci drugačnega kova. 
Saj ne bi bilo treba, da bi bili vsi podobni Romainu Rollandu ali Stefanu 
Zweigu – avtorja Jeana-Christopha in Jeremije sta se v svoji humanistični 
zavzetosti marsikomu zdela preveč razčustvovana –, a mozaik misli, videnj 
in glasov na stari celini bi jih ne smel spravljati v nejevoljo. Normalnost 
po veliki vojni naj ne bi bila ponovitev običajnosti pred njenim izbruhom. 
Mann, ki je bil enako kot Stresemann “razumski republikanec” – človek, 
ki ga je srce vleklo k dinamični wilhelminski monarhiji, pamet pa mu je 
uspela dopovedati, da ga v tem primeru ne sme ubogati –, si seveda ni 
zatiskal oči pred težavnostjo uveljavitve nove usmeritve: pripovednik, 
čigar mirnost je iritirala eksaltirance, ni bil nagnjen k iluzionizmu. A vsak 
korak na poti k medsebojnemu razumevanju in sprejemanju ljudi različ­ nih kultur se mu je zdel dragocen, ker je premagoval težo zgodovinske 
iz kušnje in jo iz determinativa preobražal v svarilo. Zato je o svojem biva­ nju v Parizu napisal daljši esej, ki ga je njegov založnik Samuel Fischer še 
isto leto lansiral na knjižni trg. Nemara se je Mann zaradi podpore duhu 
Locarna tu in tam celo pustil fotografirati v stresemannu – v kombinaciji 
črnega suknjiča in progastih hlač, ki je dobila ime po vročično delujočem 
kanclerju in zunanjem ministru berlinske vlade, ki navsezadnje niti ni bil 
tako univerzalistično mirovniško usmerjen, kakor so ga videli vitezi peresa 
v letih popuščanja napetosti.
Obisk pisateljskega velemojstra iz Nemčije v francoski metropoli je 
pritegnil pozornost po vsej Evropi. Carnegiejeva ustanova je bila tedaj 
vpliven dejavnik v mednarodnih odnosih. Če je po svojem rojstvu leta 
1910 poskušala pospeševati sodelovanje držav s spodbujanjem nastajanja 
poglobljenih študij o aktualnih razmerah – za tisto, ki bi zadevala Balkan, 
je prevzel skrb eden od teoretičnih očetov helikopterja ter poznejši po­ budnik in financer Slovenskega biografskega leksikona Ivan Slokar –, je 
220 Sodobnost 2020
Igor Grdina Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov
bila po veliki vojni velikopoteznejša: graditi je začela knjižnice in Palačo 
miru v Haagu. Neposredno po rojstvu ljubljanske univerze je podprla tudi 
njeno pravno fakulteto. Zato ni presenetljivo, da vodilni slovenski dnev­ nik Jutro ni hotel manjkati med vrsto časnikov, ki so afirmativno poročali 
o njenem delovanju. Tako je 22. januarja 1926 ljubljanski liberalni moniteur 
zgolj z dvodnevnim zamikom registriral tudi Mannovo pariško predavanje. 
Prav tako se zdi pomenljivo, da je Jutro o dogodku poročalo na svoji drugi 
strani, ne kje zadaj, med malimi oglasi ali osmrtnicami. 
Čeprav slovenska prestolnica po veliki vojni ni slovela kot posebej trdna 
postojanka kozmopolitizma, po drugi strani tudi ni bila zaplankano gnezdo 
vase zagledanih ignorantov. Zanimanje za pariško predavanje Thomasa 
Manna sta med njenimi prebivalci in okoličani budila tako duh Locarna, 
ki je avgusta 1928 pripeljal do sklenitve Briand­Kelleggovega pakta o od­ povedi vojni kot sredstvu mednarodne politike – Kraljevine Srbov, Hrva­ tov in Slovencev ni bilo med prvimi podpisnicami tega dokumenta, je pa 
pozneje le sprejela njegova načela –, kakor literatura v Lübecku rojenega 
velemojstra peresa. Le nekaj let pozneje bo Ljubljanski zvon zgolj z nje­ govim imenom in ustvarjalnostjo utemeljeval potrebo po poudarjeni skrbi 
za umetnost eseja na Slovenskem. Mannov vztrajno rastoči opus je bil pač 
čedalje bolj dojeman kot nosilni glas v polifoniji literature stare celine. In 
ni naključje, da je pisatelja samo leto dni po njegovem pariškem predavanju 
v Münchnu obiskal tudi vodilni ljubljanski literarni kritik Josip Vidmar ter 
se potem spraševal, ali se je srečal z genijem, kakršen se pojavi enkrat na 
sto let, ali le s pomembnim oblikovalcem svoje epohe. Umetniki so v ti­ stem času bili za ljudi brez (prevelikih) posebnosti še pomembni. Tudi za 
može, ki so lastno usodo odkrili v politiki, so bili nespregledljivi. Prebivalci 
prve polovice 20. stoletja so po velikem puščanju krvi, ki je sledilo umoru 
avstro­ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v glavnem mestu 
Bosne in Hercegovine, še poslušali drug drugega. Mislili so, da bo vojna 
med letoma 1914 in 1918 zadnja. Potem ko se je to pričakovanje s poljsko­ ­sovjetskim in grško­turškim konfliktom izjalovilo, pa so vsaj upali, da 
bo poslednja med planetarnimi spopadi. Le kak izkušen posameznik je 
vedel, da zanesljivo ne bo tako. Prekaljeni politični veteran Nikola P . Pašić, 
ki je na pariški mirovni konferenci spomladi in poleti 1919 vodil srbsko­ ­hrvaško­slovensko delegacijo, je Albinu Prepeluhu še pred podpisom 
pogodb, s katerimi so se formalno sklenile s sarajevskim atentatom začete 
sovražnosti, dejal: “Pa za deset godina opet će biti rat.” V modrih očeh sta­ rega državnika je bil v tistem trenutku – kakor je opazil njegov slovenski 
sogovornik – samo spokojen mir. Ni šlo za cinizem, temveč za fatalizem.
221 Sodobnost 2020
Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov Igor Grdina
A Mannova pariška srečanja – predavanje v Carnegiejevi ustanovi je bilo 
šele predtakt v razgibano rapsodijo pisateljevih pogovorov, ki so v svoj 
intenzivni intelektualni vrtinec poleg Francozov zajeli tudi Dmitrija Serge­ jeviča Merežkovskega, Leva Izakoviča Šestova, Ivana Aleksejeviča Bunina 
in celo kraljico dunajskih salonov Berto Zukerkandl­Szeps – niso bila de­ ležna le naklonjenega zanimanja. Leta 1927 je pisateljevo pot v francosko 
prestolnico dodobra pretresel najvidnejši zagrebški pesnik, pisatelj in 
dramatik Miroslav Krleža. Z ironijo. S pomilovanjem. S sarkazmom. Tudi 
Krleža je bil vnet literarni popotnik: istega leta 1926., ko se je Mann podal 
na obrežja Sene in izdal svoj Pariški obračun, je v Zagrebu objavil knjigo 
o svojem izletu v sovjetsko Rusijo. Med Hrvati in Srbi je njegov tekst, ki 
je bil sestavljen iz že prej časnikarsko obelodanjenih impresij, dvignil kar 
nekaj prahu – ne samo zaradi vsebine, ki je zadevala malokaterim očem 
dostopno deželo, temveč tudi zaradi ekavskega pravopisa. V Zagrebu ta pač 
ni bil domač. In ker se je hrvaško nihalo po osnovanju monarhije Južnih 
Slovanov začelo hitro odmikati od Beograda, je takšna jezikovna podoba 
pri mnogokom obveljala za posebej pikantno začimbo na ideološko tako 
ali tako že močno zabeljeni literarni gostiji. 
Za razliko od Thomasa Manna, ki v knjigi o popotovanju v Pariz ni 
skrival, da resnico šele išče, je Krleža celo zgolj kot homo viator znal 
mimo grede pojasniti vse – vendar marsikdaj tudi nič drugega. Tako v jav­ nosti namenjenih zapisih kot v zasebni korespondenci. V Moskvi je videl 
novo ekonomsko stvarnost in zanjo hipoma presodil, da pomeni začetek 
neslutene prosperitete, in to celo v ameriški kvantiteti. Navdušila ga je 
fantastična nočna inscenacija moskovskega Kremlja. Po drugi strani pa 
je svojim bralcem zamolčal celo sam razlog za izlet na vzhod. Tajinstven 
je pisatelj ostajal tudi tedaj, ko je svoji bohotni zgovornosti zadal nalogo 
najglobljega rentgenskega razkrivanja stvarnosti. Tako vse do danes ni 
jasno, ali je pri popotovanju hrvaškega pisateljskega genija v Moskvo šlo 
za eno od mnogih državno­partijsko vodenih ekskurzij, katerih končni 
rezultat naj bi bil afirmativni tekst o boljševiški Rusiji kot o prosperitetni 
ambasadi prihodnosti sredi sedanjosti, ali pa za izpolnjevanje kakšnega 
hudo zakonspiriranega poslanstva. Krleža je imel namreč že leta 1919 stike 
z Alfredom Diamantsteinom, ki je bil med 133­dnevno diktaturo Béle Kuna 
poslan iz Madžarske sovjetske republike v Zagreb, da bi od tam z nekaj več 
kot 25.000 kronami zasejal klice revolucije po globelih Balkana. Nekaj tega 
denarja je nazadnje pricurljalo tudi v pisateljev Plamen, ki je po razkritju 
politično motiviranega finančnega toka iz Budimpešte celo nehal izhajati. 
V kraljestvu Južnih Slovanov po veliki vojni še zdaleč ni bila dejavna samo 
222 Sodobnost 2020
Igor Grdina Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov
Carnegiejeva ustanova za mir med narodi, ki je med drugim donirala levji 
delež sredstev za beograjsko univerzitetno knjižnico, temveč tudi konku­ renčne organizacije s povsem drugačnimi cilji … Ker je Krležo leta 1925 
sprejel boljševiški komisar za prosveto Anatolij Vasiljevič Lunačarski, je 
jasno, da je bil zagrebški gost na agendi moskovskega vodstva planetarne 
komunistične stranke zelo pomembna postavka. Njegovi pogovorni part­ nerji so statusno vsekakor dosegali Mannove v Parizu … In če se je Krleža 
v času svojega moskovskega intermezza udeležil še razširjenega plenuma 
Izvršnega odbora Kominterne, na katerem je lahko od blizu videl Stalina, 
Zinovjeva, Buharina in druge arhitekte svetovne revolucije – med njimi 
ni manjkal niti nekdanji podpornik njegovega Plamena Béla Kun –, je še 
toliko bolj na dlani sklep, da je v tajinstvenih načrtih boljševiškega polit­ biroja igral vidno vlogo. A v svojem Izletu v Rusijo o tem ni bil pripravljen 
izgubljati besed.
Zato pa je bil hrvaški pisatelj toliko bolj zgovoren pri izražanju s korozijo 
dvoma nenačetih sodb o sijajnosti bitja in žitja pred železno zaveso, ki so jo 
– kakor je leta 1918 zapisal Vasilij Vasiljevič Rozanov – čez rusko zgodovino 
spustili boljševiki. Pri tem opravilu je bil na las podoben Offenbachovemu 
Hoffmannu, ki mu brezskrupulozni izumitelj Spalanzani proda magične 
naočnike, skozi katere vse vidi rožnato. V komunistični Moskvi so bile 
po Krleževi sodbi še delavke mnogo pozornejše gledališko občinstvo od 
obiskovalk hramov boginje Talije v berlinskem kapitalističnem babilonu! 
In sila imeniten dosežek se mu je zdel Leninov ponarejeni thermidor, ki 
si je nadel bombastično ime nova ekonomska politika: prostranstva pod 
sovjetsko oblastjo je uspel v nekaj letih spraviti na približno enako mate­
rialno raven, kot jo je nekoč že dosegel imperij Romanovih! Pa še se v Izletu 
najde podobnih variacij na temo sveta kot volje in predstave.
Krleževa obravnava Mannovega Pariškega obračuna, ki je luč sveta za­ gledala v Književni republiki, prav tako ne pozna dvomov, vendar je kljub 
temu povsem drugačna. Čez avtorjevo voljo in predstavo se je razlilo nekaj 
balonov jedke tinkture. Kominterna v tistem času pač ni marala demo­ kracijo sprejemajoče levice: francoski Cartel des gauches, katerega vlado 
je v Parizu vodil eden od protagonistov politike popuščanja napetosti 
Aristide Briand, se ji ni zdel bistveno boljši – niti manj slab – od nemških 
socialdemokratov, o katerih je širila govorico, da so le posebne vrste fašisti. 
Hrvaški pisatelj je v pretresu Mannovega popotovanja na bregove Sene 
v zase značilni maniri obilno navajal najrazličnejše podrobnosti in v dolgih 
stavčnih grozdih ekstenzivno našteval jedila, geste imenitnikov in njihove 
funkcije, pri čemer pa je stilnemu učinku, ki je s proustovsko minucioznim 
223 Sodobnost 2020
Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov Igor Grdina
kopičenjem podrobnosti poskušal evocirati občutek vsebinske izpraznje­ nosti ali nemara celo že kar absurdnosti, žrtvoval verodostojnost. Da bi 
bila kolekcija osebnosti, ki so po Mannovem predavanju v Carnegiejevi 
ustanovi navrele v nemško poslaništvo, impresivnejša in pompoznejša, 
je Painlevéja, denimo, povišal kar v predsednika ministrskega sveta. Ko 
je Krleža opisoval svoja moskovska srečanja, se ni prav nič trudil zadržati 
svojega pogleda na ogrlicah funkcij, s katerimi so bili okinčani njegovi 
sogovorniki. Pritegnile ga niso niti razkošne pogostitve, po katerih je med 
svojimi obiskovalci zaslovelo sovjetsko vodstvo, ki se je zlasti prišlekom 
iz tujine trudilo prikazati kot skrajno dobronamerno. Ali vsaj kot veliko­ dušno. Tako so morale bakanalije na dvoru planetarne revolucije počakati 
na druge opisovalce. Vsekakor manj nadarjene. A če človek ne išče resnice, 
ker sodi, da je že v njeni posesti, ve, čemu kaj opisuje ter na drugi strani 
zamolčuje. In zakaj zabavlja čez graditelje sveta, ki si v negotovih časih ne 
poenostavljajo položaja z determinističnim uokvirjenjem svoje domišljije 
in tlačenjem stvarnosti v predestinacijske obrazce. Krleža je namreč svoj 
zapis o Mannovem obisku v Parizu sklenil z drastičnim opisom prihodno­ sti, ki se ne bo razlikovala od kompleksnega vozla sedanjosti in preteklosti. 
Govoril je z jasno voljo in vero v točnost svoje predstave. Pisateljskega 
velemojstra iz Nemčije, čigar misli so zanimale vse večji krog ljudi na 
različnih geografskih dolžinah in širinah, je postavil v družbo sodobnikov, 
za katere mu je moralo biti jasno, da se bo vednost o njih kmalu preselila 
v opombe pedanterističnih historiografskih študij. Nemara se razen nacio­
nalnih socialistov nihče ni tako sarkastično trudil za to, da bi iz Manna 
naredil večno (za)časen pojav. Krleža je nazadnje pribil:
“Po vsej Evropi iščejo gospoda misleci, romanopisci in ministri nesrečno 
in izgubljeno Resnico: Njegova visokost nemški Prestolonaslednik jo išče, 
tudi Ljuba Jovanović Patak jo išče tako goreče kakor gospod Scotus Viator 
[tj. Robert William Seton­ Watson], gospod Thomas Mann jo išče, in Paul 
Desjardin[s], in gospod Painlevé, vsi ti enoglasno, v zboru, iščejo ‘Resnico’, 
vendar Resnice kajpada ni, in je tako skrivnostno ni, kakor da je neodložljivo 
in dokončno izginila z zemeljske krogle.
Toda ko se ta nesrečna in tako skrivnostna Resnica nekega dne pojavi 
nekje ob Renu, v srednji Nemčiji, na litovsko­poljsko­nemški meji, ko spet 
zaropotajo bobni, zalajajo topovi in vzplamtijo metalci plamenov, kaj bo 
potem sredi novega evropskega požara storil gospod Thomas Mann s svojim 
‘Jazom’, ki je kot nadnaravni subjekt ‘božanskega porekla’? 
Poučen z negativno izkušnjo se bo gospod Thomas Mann skril v stekleno 
arhitektoniko svoje ‘Čarobne gore’ in tam v notranjosti svojega ‘stolpa’ iz 
224 Sodobnost 2020
Igor Grdina Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov
sedemstotih strani papirja, v notranjosti svojega subjektivnega ‘božanskega 
porekla’, kvazinevtralno razmišljal o stvareh in pojavih do svoje naslednje 
pariške turneje, ko se bo ponovno pojavil kot ‘duhovni ambasador, pridigajoč 
univerzalizem in Združeno Evropo’. In tako dalje do naslednje mednarodne 
konflagracije, in tako vedno dlje, v brezkončnost in v veke vekov …” 
V svojem zapisu o Mannovem izletu v Pariz je Krleža hkrati bil videc in kri­ vi prerok. Res je v Evropi prišlo do velike konflagracije – in septembra 1939 
se je začela skoraj natanko tam, kjer je napovedal v kadetnici in vojaški aka­ demiji avstro­ogrske monarhije šolani hrvaški pisatelj, ki je podobno kot 
najznamenitejši oxfordski enfant terrible A. J. P. Taylor menil, da se nemški 
voditelji razlikujejo le v sredstvih, ne pa tudi v ciljih –, a vloge v najstrašnej­ ši drami sveta so bile razporejene bistveno drugače, kakor je bilo leta 1927 
zapisano na zagrebškem poldnevniku. Predvsem se Thomas Mann ni skril 
v stolp iz sedemstotih strani papirja. Bil je begunec, in to v pretežni meri 
po svoji volji: potem ko je Hitler 30. januarja 1933 na položaju kanclerja 
Nemške države zamenjal generala Kurta von Schleicherja, se z nekaj dni 
kasneje začete predavateljske turneje po zahodnoevropskih deželah ni več 
vrnil v domovino, vendar tedaj še ni čutil potrebe po dokončnem prelomu 
z njeno usodo. Po drugi strani tudi nacionalni socialisti v tistem času še 
niso želeli odkritega spora z njim. Član Pruske akademije za umetnost 
in od leta 1929 tudi nobelovec je bil za zagledance v magijo kljukastega 
križa pač zgolj neprijetno dejstvo kakor njegov pariški sogovornik Ivan 
Aleksejevič Bunin za občudovalce Leninovih hipnotizerskih moči. Zato 
so hitlerjanci po polastitvi oblasti napadali le Mannove politične spise, 
ki so zagovarjali z weimarsko ustavo vpeljane državljanske ideale, niso pa 
na upepelitvi namenjene knjižne grmade, ki so zrasle pred zamirajočimi 
svetišči duha, zmetali njegovih romanov in novel. A od leta 1936 poti nazaj 
ni več bilo. Mann se – za razliko od bivšega šefa münchenske sovjetske 
republike Ernsta Tollerja – niti kot novopečeni državljan Češkoslovaške 
republike niti kot detronizirani častni doktor bonnske univerze ni odrekel 
nemštvu, prav tako pa ni utihnil. Dejansko je pisatelj postal pravcati popo­ tni govornik. Svarilec. Kasandra. Četudi se Nemci med agonijo Weimarske 
republike niso ogreli za zvezo med konservativno, z romantiko natopljeno 
kulturno idejo meščanov in revolucionarnim – socialdemokratskim – 
mišljenjem družbe, ki jo je zagovarjal kot mogočo rešitev pred vzponom 
novega barbarstva, je vedno znova opozarjal, da je Hitler smrtno nevarna 
grožnja evropskim meram in vrednotam. 
225 Sodobnost 2020
Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov Igor Grdina
Tudi po preselitvi v Združene države Amerike, ki so spričo velike vpliv­ nosti zagovornikov izolacionistične politike kljub nudenju izdatne pomoči 
s tretjim rajhom in Japonskim cesarstvom bojujočim se državam do de­ cembra 1941 vztrajale v formalni nevtralnosti, se Mann ni spremenil: že 
oktobra 1940 je začel po radijskih valovih londonskega BBC­ja govoriti 
rojakom. Postal je bojeviti glas večne Nemčije, ki je bila v spopadu na živ­
ljenje in smrt s svojo hitlerjansko soimenjakinjo. In še je hodil na glamu­ rozne sprejeme in slovesna kosila, kjer so se drenjali vplivneži, ter pri tem 
nikoli ni zagrešil takšnega faux pasa kakor zapriseženi progresivist Louis 
Adamič, ki je po srečanju z najvztrajnejšim in najbolj tradicionalističnim 
Hitlerjevim nasprotnikom Winstonom S. Churchillom o njem pisal s tako 
luknjičavo resnicoljubnostjo, da si je prislužil tožbo. Mann je dva dni celo 
preživel v Beli hiši pri “Cezarju na invalidskem vozičku” Franklinu D. 
Rooseveltu. Voditelju, ki ga pisatelj ni samo spoštoval, temveč ga je tudi 
odkrito občudoval, je podaril tiskano verzijo svojega govora Vojna in demo-
kracija z nadvse zgovornim posvetilom: “Predsedniku Združenih držav in 
prihajajočega boljšega sveta.” Na vrhuncu vojne s tretjim rajhom, ki se je na 
monstruozen način polastila službi človeku namenjene moderne tehnike 
in jo naredila za uničevalni stroj, je Mann prevzel celo težko nalogo pojas­
njevanja uničujočih strateških bombardiranj nemških mest. Tudi rodnega 
Lübecka. Prav tako se je zavzel za mnoge begunce pred hitlerizmom ter 
jim po najboljših močeh pomagal. V čedalje večji meri je vzdrževal brata 
Heinricha, ki se po prihodu v Združene države nikakor ni mogel vživeti 
v kalifornijske razmere. Nobene kvazinevtralnosti ni bilo in nikakršnega 
bega v stolp iz papirja. Thomas Mann, čigar besede so imele moč dejanj, je 
izpolnil nalogo, ki mu jo je naložila največja stiska sveta. Tudi naiven ni bil: 
ko je aprila 1945 umrl vrhovni poveljnik generacije Franklin D. Roosevelt, 
je pisatelj – kakor izpričujeta njegov dnevnik in korespondenca – zaznal 
konec epohe svojih idealov. Amerika, ki ga je spreje(mala)la, se je začela 
poslavljati. Dežela, ki se je v dneh velike krize dvignila nad svojo raven, 
se bo kmalu spustila nazaj v lastno – le na zunaj internacionalizirano – 
stvarnost.
Medtem pa je Krleža doživel svoj zlom. Pravzaprav dva. Med drugo 
svetovno vojno je bil ujet v svoj Jaz. V Zagrebu. V dneh groze, strahot in 
herojstva ni ostal živ zaradi tega, kar je kot ustvarjalec postal v teku let, 
temveč le po volji svojih sovražnikov. Celo dejanskih. Tistih, ki ga ne bi ti­ skali, tudi če bi jim to dovolil. Poglavnik Ante Pavelić je pisatelju novembra 
1943, ko ga je dal – brez možnosti odklonitve – pripeljati v svoje prostore 
v zagrebškem Gornjem gradu, povedal, da je tudi sam imel nezanemarljivo 
226 Sodobnost 2020
Igor Grdina Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov
vlogo pri reševanju njegove glave. Po najokrutnejši samovoljnosti znani 
ustaški rasi so ga sicer uspeli vsaj trikrat stlačiti v ječo, kjer so ga zaprti 
skojevci zaradi predvojnega zagovarjanja politično neinstrumentalizirane 
znanosti in umetnosti v Pečatu popljuvali, vendar je vselej še pravočasno 
prišlo do intervencije z najvišjega mesta. Za pisatelja se je zavzel tudi kul­ turni ataše na italijanskem poslaništvu v Zagrebu Luigi Salvini. Do njegove 
usode prav tako ni bil ravnodušen član prvega vodstva Neodvisne države 
Hrvaške Đuro Vranešić, ki je Krleži v več kriznih trenutkih dal zavetje 
v svojem sanatoriju za živčne bolezni. Tako je mogel pisatelj v svojem med­ vojnem dnevniku v glavnem beležiti le sanje. Na odhod v partizane kljub 
osmim pozivom maršala Tita, naj se mu pridruži, ni mislil: predstavljal si 
je, da bi ga tam pri priči likvidirali tovariši, ki so se leta 1940 v zborniku 
Književni svesci spravili nanj in na njegove pečatovske sopotnike. Nikoli ne 
bo mogoče vedeti, ali je bil Krležev strah osnovan ali pa je šlo le za izraz 
vse večje fatalističnosti človeka, ki so se mu druga za drugo razblinjale 
predstave o nekoč najdeni resnici in mu je zato hromela volja. A eno je 
gotovo: sovraštvo, ki ga je bil deležen pečatovski krog, je zares bilo strašno 
in je šlo celo onstran grobov. Krležev prijatelj Zvonim Richtmann, ki ga je 
Josip Broz leta 1939 zaradi zagovarjanja teorije relativnosti obtožil demora­ lizirajočega pomagaštva trockizmu, v komunistični Jugoslaviji ni bil nikoli 
rehabilitiran, čeprav so ga ustaši ustrelili skupaj s partijci, katerih zadnja 
politična akcija je bila bojkotiranje neortodoksno mislečega levičarskega 
sotrpina. Pa čeprav je einsteinovska predstava o kompleksnih temeljih 
realnosti v globelih Balkana vsaj v območju naravoslovnih znanosti po 
sporu med moskovskim in beograjskim politbirojem še hitreje prevladala 
nad marksistično teorijo odraza kakor Mendelovi zakoni dedovanja nad 
Lisenkovo “dialektično biologijo”.
Propad neodvisne in vznik federalne Hrvaške je na zagrebškem poldnev­ niku preobrnil vse – razmere in razmerja. Krleža se je po kratkih stikih, ki 
so za nekaj mesecev podaljšali vojno meddobje neobjavljanja njegovih del 
iz političnih razlogov, naglo preobrazil v zvezdo stalnico jugoslovanskih 
tiskarn in knjigarn. Kot “čovjek od glave do (četrdeset)pete” je zlahka postal 
klasik. Pa tudi središče kulta. Po milosti maršala Tita. Ob pomoči Josipa 
Vidmarja. In po obljubi, da ne bo več prišel navzkriž s partijo – čeprav je ta 
do prepira s stalinsko Moskvo enako vztrajno kakor pred vojno prisegala 
na teorijo odraza. Moči pa ni imel niti toliko, da bi pred justičnim umo­ rom rešil svojega dobrotnika Đura Vranešića, za kar si je zelo prizadeval. 
In Krležo, ki so ga po drugi svetovni obdajali le poslušalci, ne pa več tudi 
sogovorniki – Vidmarja, ki bi nemara edini lahko odigral to vlogo, so 
227 Sodobnost 2020
Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov Igor Grdina
 zaposlovali problemi, s katerimi avtor Zastav ni imel česa početi ne v svo­ jem raz košnem novem domu na Gvozdu ne v idilično­počitniškem Šent 
Juriju pri Tržiču –, je to težilo: v oporoki je sina likvidiranega rešitelja iz 
vrst prvega vodstva Neodvisne države Hrvaške postavil za univerzalnega 
dediča.
Še marsikatero drugo zadrego je pisatelj mogel po svoji zadnji vojni re­ šiti le zasebno. Tako se zaradi obzirnosti do najinteligentnejšega zagovor­ nika na hodnikih oblasti Josipa Vidmarja v javnosti ni mogel vsem na očeh 
zakaditi v Franceta Prešerna, čeprav se je njegov jezični konjiček marsikdaj 
na pol že snel z vajeti, da bi zdirjal v to smer. Ustvarjalec Poezij, čigar vpliv 
je iz Krleži edino pomilovalne kritike vrednega Augusta Šenoe pomagal 
narediti očeta sodobne hrvaške literature, zato v invektivah iz Gvozda in 
iz Šent Jurija ne stoji ob boku Thomasa Manna. Prav tako se pisatelj ni 
mogel pošteno razhuditi nad nekdanjim poslanikom pavlinske Jugoslavije 
pri vladi tretjega rajha Ivom Andrićem, ki je dobra tri desetletja po avtorju 
Buddenbrookovih za svoje literarno ustvarjanje prejel Nobelovo nagrado, saj 
bi mu v tem primeru vsakdo zlahka očital prav nič veličastno jezo iz zavisti. 
Okoliščine so Krležo prisilile, da se je zadovoljil s privatističnimi bliski in 
gromi. Pa po drugi strani tudi z zgolj zasebnimi priznanji ljudem, ki jih med 
hlastnim postavljanjem brutalističnih babilonskih stolpov komunizma ni 
šlo hvaliti. Celo o Stanku Lasiću, ki mu je zaradi detektiranja notranjega 
zloma v državi maršala Tita – v besednjaku pravšnjosti zagrebške srenje 
se je temu reklo: prodaja režimu za blagostanje na Gvozdu – sam oteže­ val dostop do založnika in tiskarne, je pisatelj svojemu najintimnejšemu 
likovnemu upodabljalcu Josipu Vaništaju dejal, da je navsezadnje le avtor 
najboljših strani o njegovem delu. Tu in tam se je Krleža zavedal, da po 
prelomnici, do katere je v času, prostoru in odnosih prišlo maja 1945, 
ure tečejo povsem drugače kot poprej. To se je še posebej očitno kazalo 
v njegovi umetnosti, ki je bolj kot kar koli drugega potrebovala ne samo 
nasprotnike, temveč tudi zanikovalce …
Mann – od junija 1944 državljan Združenih držav – pa se je po sklepu 
Hitlerjeve vojne še vedno srečeval s stebri različnih svetov. Čedalje več jih 
je spoznal na srečanjih, ki so se prirejala v njegovo čast. Na različnih koncih 
sveta – v švicarskem Zürichu, v angleškem Oxfordu, v zahodnonemškem 
Frankfurtu ob Majni in v Weimarju, ki se je leta 1945 znašel v sovjetski oku­ pacijski coni … In še marsikje. Decembra 1952 je vlada Francoske republike 
pisatelja povzdignila v oficirja Legije časti.
Po drugi strani so iskanja resnice o stvareh in ljudeh ustvarjalca Ča-
robne gore čedalje bolj osamljala. Mann nikakor ni hotel postati zdravilec 
228 Sodobnost 2020
Igor Grdina Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov
 nemških ran, k čemur so ga po razsulu tretjega rajha pozivali pisatelji, ki 
so trdili, da so bili v času kraljevanja kljukastega križa “notranji emigran­ ti”. Pakt njegovih rojakov z absolutnim zlom nacionalnega socializma je 
bil pač preglobok, zgodovina pa še ne končana. Pravzaprav se je začenjala 
znova. In to na zelo nepričakovan način: namesto ene Nemčije sta nastali 
dve. Thomas Mann se je čutil povezan z obema, pa čeprav je zaradi tega 
postal sumljiv oblastem Združenih držav. Ker so bili kar številni tamkajšnji 
komunisti sovjetski obveščevalci – o čemer je že leta 1939 javnost v no­ vem svetu posvaril Valter Krivicki –, je v eksploziji histerične jeze, ki je 
izbruhnila po prvih odkritjih vohunskih prst(an)ov stalinskih tajnih služb, 
postal sumljiv vsakdo, ki ni že načeloma zavračal stikov z moskovskemu 
politbiroju vdanimi marksističnimi režimi. Pisatelj, ki je ob dvestoti oblet­
nici Goethejevega rojstva obiskal sovjetsko okupacijsko cono v Nemčiji, 
se je znašel pod plazom obtožb, časnikar Eugen(e) Tillinger pa ga je junija 
1951 celo prijavil vsemogočnemu šefu Federalnega preiskovalnega urada J. 
Edgarju Hooverju. Bil naj bi najuglednejši in najnevarnejši sopotnik komu­ nistov. Zaradi tega naj bi se tudi zavzemal za prepoved atomskega orožja, 
ki se je mnogim zdelo najučinkovitejše sredstvo za zastrtje kremeljske 
iluminacije. Mann se – kakor v tesnobnih dneh prekinitve stikov z rojstno 
domovino – tudi sedaj ni zatekel v stolp iz papirja, temveč je na izziv od­ govoril. Poudaril je, da ni in da tudi nikoli ni bil komunist, prav tako pa ne 
sopotnik nikogar, ki se je odpravil proti totalitarni Severnici. A v isti sapi je 
Američane posvaril pred slepim in iracionalnim sovraštvom do miselnosti, 
katere prijatelj naj bi bil. Tovrstna ihta po njegovi sodbi ne more voditi k 
ničemur dobremu in je celo večje zlo kot to, čemur nasprotuje. Da se je 
pisatelj potem kmalu vrnil v Evropo, ni moglo spravljati v začudenje niko­ gar. To je bil zadnji Mannov očitni prelom s pričakovanji poškrobljencev, 
ki so ga obstopljali na slovesnih sprejemih. Amerika se je zavezala resnici, 
ki je bila drugačna od pisateljeve.
Manna in Krležo, katerih usodi sta se kljub umetniški tematizaciji istih 
senc v dobi ugašanja evropskih luči razlikovali, da bi se komajda mogli bolj, 
je vedno ločeval odnos do sistemskosti. Že res, da se je nemški pisatelj 
večkrat – v wilhelminski dobi, v času Weimarske republike in kot begunski 
glasnik večne Nemčije nasproti Hitlerjevi – zdel utelešenje idealov svojega 
okolja, vendar so zasuki, ki so na tem ali onem ovinku zgodovine radikalno 
preobrazili (mikro)svet, pokazali, da to nikoli ni zares bil. Kot ustvarjalna 
osebnost ni postal utelešenje nikogar, četudi je zaradi odločitve, da kot 
umetnik ne bo zavezan samo Jazu “božanskega porekla”, temveč tudi 
tistim, ki jim namenja svoje delo, v svoji notranjosti zatrl marsikateri 
229 Sodobnost 2020
Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov Igor Grdina
 pramen lastne narave. Elegantni cercli, laskanja in počastitve ga niso spre­ menili. Tudi grožnje ne. Mann je bil kljub reprezentativnosti za posamezne 
epohe vedno tudi netipičen. Kot z uspehom obdarjeni wilhelminec je bil 
skorajda stoično miren pesnik zatona – ne samozavesti in Schwunga  –, 
kot “razumski republikanec” ni bil konservativec, ki skuša potapljajoči 
se (pred)včerajšnji svet s preimenovanji pretihotapiti v drugačne čase, 
temveč zagovornik korenitih sprememb, kot Hitlerjev nasprotnik pa se je 
tudi sam šele moral rešiti ostankov antisemitizma in druge navlake nem­ ških – zlasti wagnerjanskih – paktov z zlom. Vse do konca je presenečal. 
Tako v politiki kakor v umetnosti pripovedovanja. Šampanjska lahkotnost 
njegovega poslednjega romana je nemara še večji kontrast demonični 
usod nosti Doktorja Faustusa kakor vedri Falstaff tragično­elegičnemu Othel-
lu v opusu Giuseppeja Verdija. Celotnega Manna zares ni v koordinatah 
nobenega sistema. Zato se je Krleža tako mučno motil o njem. Mannov 
obisk v Parizu je bil drugačen od videza, ki se je zarisoval v možganske vi­ juge determinističnega uma. Ne v vsem, v bistvenem pa. Sfinga zgodovine 
govori tako, da je njene besede mogoče zapisati le s hieroglifi. V črke so 
ujemljivi le glasovi himere, ki jo obletava.
Krleži je sistemskost njegovega mišljenja omogočala samozavestno 
izrekati sodbe, ki jih je zapisal v svojem obračunu z Mannom leta 1927. 
Menil je, da so vsi drugi ljudje ujeti v takšno ali drugačno deterministično 
strukturo, ki jim ne onemogoča samo spreminjanja, temveč tudi izstop iz 
trenutnega videza. Verjel je, da je prihodnost vpisana že v sedanjost. Krleži 
je sistemskost v drugi Jugoslaviji onemogočala ostati, kar je postal v prvi: 
omejila ni le njegove kritičnosti, temveč tudi dialoškost. Bil je ujet. Kot 
tak je leta 1952 na ljubljanskem kongresu jugoslovanskih pisateljev lahko 
zagovarjal le svojo aktivistično vizijo svobode: njegovo terjanje politične in 
ideološke angažiranosti pač ni pomenilo prostosti vsakogar. Predvsem ne 
tistih, ki so mislili drugače. Pri tem ni šlo za vprašanje nazora, politike ali 
strahu, ampak za način lastne umestitve v svet. Res so pisatelja drugi lahko 
videli v zelo različnih pozicijah in precej razglašeno zabavljali čezenj – za 
vojake je bil, kakor je sam ugotavljal, antimilitarist, in za slednje boljševiški 
prevratnik, za Hrvate jugoslovanski unitarist in za Srbe malone ustaš, za 
slednje pa komunist, čeprav mu je marsikdo iz marksističnih vrst priznaval 
le salonistično varianto te pripadnosti –, a sam je bil, kjer je obstal. Tam se 
je tudi institucionalizirano zagozdil. 
Prav to pa je tudi neukinljivi problem slehernega ustvarjalca, ki zavije 
med sistemske koordinate. Lahko se zdi prodoren – in v čem celo more 
zares biti tak –, vendar le do določenega roba. Utegne biti domiseln, a ne 
230 Sodobnost 2020
Igor Grdina Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov
zares presenetljiv. Zna predrugačevati, toda ne tudi spreminjati. In Ape­ love črte nemogočega v tem primeru ne zarisujejo ne osebnostna volja in 
ne predstave ali obzorja, temveč ujetost v sistemskost. Krleža docet. Tam, 
kjer velja hrvaški pisateljski genij za velikana, se kljub mnogim prevratom 
komajkaj dogaja drugače, kakor se je nekoč, čeprav od minulosti ni ostal 
niti kamen na kamnu. Zunajsistemski ustvarjalci – tisti, pri katerih niti iz 
simbolno pomenljivega fotografiranja v stresemannu ni mogoče izpeljati 
definitivističnih sklepov – pa tudi kaj spremenijo. Ne vsega. Nekaj pa le. 
Doktor Faustus – otrok Erosa in Razuma – docet.
231 Sodobnost 2020
Med močjo spreminjevalcev in silo prevratnikov Igor Grdina
Komelj: Svojo knjigo esejev Poskusi z resničnostjo ste sklenili z besedami: 
“Pisatelj se pred navalom ‘sovražnikov’ sicer skrije, vendar pusti na odkri­ tem mestu svoje sporočilo, glasno govorečo skrinjico, zapis o odporu, be­ ležko o dogodku. Včasih se zdi, da takšnele in podobne besede zapisujem 
na listič, ki ga bo vetrc kotalil in prevračal sredi zapuščene ulice, od koder 
so vsi pobegnili. Ga bo kdo pobral, bo komu zaradi njega zavrela kri, ga bo 
kdo prepisal na nov list, v svojo beležnico, v spomin? Zraven pa tista komaj 
slišna, fina grozeča glasba?” Danes Vas mlajši ljudje poznajo predvsem kot 
politika, pa tudi kot profesorja na Fakulteti za družbene vede. A preden ste 
postali politik in diplomat, ste bili predvsem pisatelj. Eden najplodovitej­ ših pisateljev, esejistov in dramatikov svoje generacije. Taras Kermauner 
je nekoč o Vas kot pisatelju napisal: “Rupel je pisatelj zračnih tokov. Telo 
njegovega pisanja je zrak, zrak v milijon odtenkih, oblikah, gibanjih, sme­ reh.” Ta pogovor bo posvečen Vašemu literarnemu opusu in ne politiki, 
ampak prav zato se mora prvo vprašanje dotakniti načelnega razmerja med 
literaturo in politiko. Rekli ste, da je bila pri Slovencih literatura dolgo 
nekakšen nadomestek za politiko. V zvezi s tem ste napisali tudi več zelo 
poglobljenih analiz – Vaša knjiga Svobodne besede od Prešerna do Cankarja je 
v celoti posvečena tej problematiki. Pomemben je tudi Vaš Esej o Levstikovi 
dunajski dobi, v katerem dokazujete, da Levstikova politika v bistvu ni bila 
politika, ampak pisateljska imaginacija, politična fantastika … V času, ko se 
232 Sodobnost 2020
Miklavž Komelj z
Dimitrijem Ruplom
Pogovori  
s sodobniki
Dimitrij Rupel
je odprla možnost neposrednega političnega delovanja, ste v krogu Nove 
revije, ki ste se mu pridružili kot pisatelj, pre stopili v to delovanje. Vendar 
pa za Vas nikakor ne bi mogel reči, da bi bilo Vaše zgodnje pisateljsko delo 
predvsem nadomestek za onemogočeno politično udejstvovanje, čeprav 
je tudi v Vaših literarnih tekstih politika ves čas prisotna. Kot pisatelj ste 
pisali tekste, ki so izhajali iz strasti, humorja, potopitve v magmo jezika; 
če pomislim, kdo je Dimitrij Rupel, je zame to vendarle najprej človek 
besede. Kako sami danes vidite to razmerje, razmerje med pisateljem in 
politikom? Ali je za Vas prestop v politiko res pomenil zapustitev prostora 
literature ali pa je morda tudi politika kdaj lahko nadaljevanje literature 
z drugimi sredstvi?
233 Sodobnost 2020
Dimitrij Rupel Pogovori s sodobniki
Rupel: Stališča o literaturi, narodu in državi, ki so se pojavljala na Sloven­ skem med letoma 1869 in 1970, bi lahko z eno besedo označili kot omah­
ljiva. Po eni strani raznolika, po drugi strani protislovna. Od začetnega 
malodušja in obupa nad politiko prek napovedi o stapljanju narodov do 
povzdigovanja kulture in previdne distance do države. Pirjevec je prvotno 
polemiko s Ćosićem, ki bi jo lahko označili kot zavračanje identitete med 
narodom in državo (oz. kritiko jugoslovanskega državnega naroda), razvil 
v zagovor emancipirane kulture, ki živi onstran države in oblasti.
– 1869, Levec Kersniku: Slovenci nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi, ali pa 
Rusi!
– 1873, Nabergoj izvoljen v Državni zbor
– 1875, Jurčič: Politično ne moremo zadostno delati za narod … ali delajmo 
tam, kjer moremo, na polji literarnem.
– 1932, Josip Vidmar: (Kulturni problem slovenstva) Prešernov pojav nas 
opredeljuje kot narod izrazito umetniško-kulturne misije, kar je popolnoma 
v skladu z misijo majhnih narodov.
– 1957, Edvard Kardelj: Obstoji … neke vrste hipertrofija vpliva literarne zgo-
dovine na splošno nacionalno zgodovinarstvo.
– 1970, Dušan Pirjevec zagovarja razločevanje nacije (oblasti, volje do 
moči) in narodnega ( jezikovno­kulturne skupnosti), tj. naroda in drža­
ve: Jezik kot poezija ni več nacionalni jezik in govor nacije, … tudi jezikovno- 
kulturna skupnost ni več isto kot nacija in nacionalna organizacija.
Zame in pozneje za krog Nove revije je bila bistvena emancipirana kultura. 
V literaturi smo si lahko privoščili brezobzirnosti, za katere v političnem 
življenju ni bilo prostora. Dogajanje po Titovi smrti, sredi osemdesetih let 
in v času slovenske pomladi si razlagam kot vdor “brezobzirnosti” na poli­ tično sceno. Torej ni šlo za nadomeščanje, ampak za radikalizacijo. Čim je 
enkrat prišlo do volitev in do parlamenta, se mi je literarna brezobzirnost 
zazdela premalo. Literatura in politika sta na neki način “povezani poso­ di”: čim se polni politična posoda, se prazni literarna in obratno. 
Komelj: V Vašem zgodnjem pisanju je viden vpliv neoavantgarde. Dušan 
Pirjevec Vas je v svoji spremni besedi k Vidcu Alaina Robbe­Grilleta naštel 
med tremi glavnimi predstavniki nove avantgardne proze, skupaj z Rudi­ jem Šeligom in Markom Švabićem – oba sta bila Vaša prijatelja. V zgodnjih 
letih ste bili z neoavantgardo povezani tudi kot urednik Tribune; objavili 
ste legendarni manifest skupine OHO, sodelovali ste z Iztokom Geister­ jem in Markom Pogačnikom, bili ste tudi soavtor legendarnega Kataloga, 
skupaj s Švabićem ste sestavljali avantgardne manifeste … Poleg tega ste 
234 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Dimitrij Rupel
pri Tribuni sodelovali z ljudmi, ki jih danes vidimo nekje na dru gem polu 
družbenopolitičnega spektra kot Vas, na primer z Rastkom Močnikom … 
V Vaš zgodnji opus je močno vpisano tudi študentsko gibanje – pri čemer 
do slednjega niste čutili naivnega navdušenja, ampak upravičeno humorno 
distanco. Ko sem bral Vaš nenavadno živ in luciden opis le­tega na koncu 
romana Čaj ob petih in puške, ki ga kot kontrast dopolni srečanje z Ivanom 
Mrakom, sem pomislil, ali ni to morda sploh najboljši opis ljubljanskega 
študentskega gibanja … Kako danes gledate na to obdobje in svojo vlogo 
v njem? 
Rupel: Študentovskih shodov in sestankov sem se udeleževal kot Tribunaš 
in kot komparativist (Pirjevčev študent). Prva zborovanja so bila protesti 
zaradi ukinitve Perspektiv (1964) in zaradi Rožančeve Tople grede oziroma 
Odra 57, ki je bil nekakšna ekspozitura Perspektiv. Ob tem je treba vedeti, 
da so voditelji politike na Univerzi želeli čim več študentov in tudi ured­ nike Tribune naščuvati zoper Perspektive. Na Visoki šoli za poslovne vede 
so ustanovili revijo Teorija in praksa, razen Bojana Štiha so zamenjali celo 
uredništvo Sodobnosti. Potem je prišlo leto 1965, ko se je začela gospo­
darska reforma, nato leto 1966, ko je Tito na Brionih odstavil Rankovića. 
Tribuna je izdala posebno številko o gospodarski reformi. Reforma in na­ stop Staneta Kavčiča (1967) sta načela monolitnost komunistične politike. 
Slovensko študentsko gibanje leta 1968 je bilo precej sindikalno in liberal­ no usmerjeno, drugače pa je bilo v Beogradu, kjer so študentje kritizirali 
liberalno/kapitalistično politiko in zahtevali vrnitev k pravemu socializmu, 
kar je bil v bistvu poziv režimu, da zategne vajeti. Sledili so še cestna afera 
(1969) in afera 25 poslancev (1971). To je bil začetek svinčenih 70. let. Pri 
študentskih zborovanjih leta 1971 (Filozofska fakulteta, Jaša Zlobec, Frane 
Adam) pa je v resnici šlo za revolucionarne pozive, ki jih je konservativni 
(Kardeljev, protikavčičevski) del partije izkoristil za svojo utrditev. Štu­ dentsko gibanje je navsezadnje prispevalo h koncu liberalnega obdobja.
Komelj: Za Tribuno ste naredili tudi intervju z Jean­Paulom  Sartrom, s kate­ rim ste se srečali v Dubrovniku …
Rupel: Za srečanje in za intervju se moram zahvaliti Vladu Dedi jerju 
(+1990), ki je imel v Kazini pisarno zraven študentovske Tribune. Dedijer 
je bil zagonetna osebnost, ki je okrog sebe zbiral tudi študente. Občudovali 
smo ga iz dveh razlogov: ker je bil Titov uradni biograf in ker je zagovarjal 
235 Sodobnost 2020
Dimitrij Rupel Pogovori s sodobniki
Milovana Đilasa, zaradi česar je bil pri uradnih oblasteh v  nemilosti. De­ dijer in Sartre sta se sestala v Dubrovniku v zvezi z delovanjem Russello­ vega sodišča za vojne zločine. Dedijer je 15. aprila 1968 v hotelu Excelsior 
organiziral pogovor s pisateljem in filozofom J. P.  Sartrom (+1980), ki sem 
ga naslovil Popravljanje sveta in je izšel v študentovski Tribuni 29. aprila 
1968. S Sartrom so bile tri ženske: Simone de Beauvoir (+1986), pohčer­ jenka Arlette El­Kaim (+2016) in gospodična Le Bon, z mano pa so bili 
Rudi Rizman, Peter Vodopivec in Pavla Zupanc. Tekst je precej značilen za 
mojo miselnost in za miselnost mojih prijateljev leta 1968. Iz intervjuja je 
mogoče razbrati, da je bil Sartre dober in hiter sogovornik; da je zagovarjal 
filozofijo, ki producira praktično akcijo. Sartre kritizira nouveau roman, 
češ da nasprotuje političnemu angažmaju. Trenutno (1968) piše študijo 
o Flaubertu. Petru Vodopivcu, ki sprašuje o revoluciji (češ da pripelje 
do manipulacij), odgovarja, da je nasilje treba ohraniti. “Oblasti hočejo 
uspavati nasilje,” pravi Sartre. O socializmu pravi, da je škoda, ker je nastal 
v svetu pomanjkanja. Omenja politične razmere v Pragi. Intervju je nastal 
pred izbruhom študentske revolucije v Parizu (maj 1968), Beogradu in 
Ljubljani ( junij 1968) in pred sovjetsko okupacijo Češkoslovaške (avgust 
1968). Kar zadeva leto 1968, bi moral omeniti še svoj spor z dvanajsterico 
jeznih mož slovenske kulture, začenši z Vidmarjem in Borom. Napisali 
so strupeno obsodbo slovenskega avantgardizma oziroma modernizma, 
jo naslovili Demokracija da, razkroj ne! in jo objavili čez celo stran Dela. 
Še najbolj zanimiv podatek v zvezi s tem pa je, da so mi pri Delu dali na 
razpolago enak prostor kot dvanajsterici, naslov mojega odgovora pa je 
bil Demokracija da ali ne? Od tega je več kot petdeset let. Večina mojih 
sogovornikov je mrtvih.
Komelj: Iz tega obdobja je tudi Vaš scenarij za film Matjaža Klop čiča Oxy-
gen (1971). Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Rupel: V scenariju so motivi iz študentskega gibanja in iz sovjetske oku­ pacije Češkoslovaške. Kar zadeva filme, sem bil takrat navdušen nad Du­ šanom Makavejevim, ki pa je bil daleč stran. Klopčič (+2007) je bil blizu. 
Postala sva prijatelja, enkrat smo šli celo skupaj na počitnice. Klopčiča je 
bolj kot mene zanimala (čista) estetika, zgledoval se je po francoskih novo­ valovcih. Zelo sem bil vesel igralcev, kot je bila poljska igralka Braunekova 
(+2014) in beograjski Stevo Žigon (+2005); predvsem pa glasbe, ki smo si 
jo sposodili pri Škerjancu (+1973). Večina ustvarjalcev Oxygena je mrtvih.
236 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Dimitrij Rupel
Komelj: Oznaka, ki jo je Kermauner nekoč uporabil v povezavi z Vašim 
pisanjem, je “antiburžoazno­buržoazni svet”. Izhajate iz meščanske in 
obenem umetniške družine, Vaš oče, violinist Karlo Rupel, je bil med drugo 
svetovno vojno partizan. (Ni naključje, da najdemo v enega najlepših od­ lomkov iz Vaših del, opis vožnje z balonom v romanu Hi kvadrat, vpisano 
tudi violino: “Oglasil se je tir, ki pelje v nebo. Pianistka je zaigrala stranski 
motiv. Čelistka je dodala rdečkasto rjavo barvo. Violinistka je zarezala 
v steklo.”) Kot prizorišče Vaših romanov lahko prepoznavamo Ljubljano, 
ampak nanjo gledate kot svetovljan in obenem tudi kot nekdo, čigar po­
reklo je tržaško. Ste dedič meščanske kulture in obenem kulture, ki je izšla 
iz partizanske revolucije. V nasprotju z večino ljudi pri nas tega razmerja 
ne vidite črno­belo, ampak ste se vedno znova poglabljali v protislovja 
konkretne situacije, da bi kljubovali anomalijam, ki so tako zelo značilne 
za slovensko družbo. Obenem pa Vaši romani nenehno preizprašujejo raz­ merje med sodobnostjo in zgodovino; nekatere teme in tudi osebe prehaja­ jo iz teksta v tekst; tako v romanih kot v drami Job se pojavljajo Zgodovinski 
inštitut in z njim povezani akterji, ki so obenem travmatično obremenjeni 
akterji zgodovine in njeni kronisti in raziskovalci; uspelo Vam je ustvariti 
neki paralelni svet, ki razgalja anomalije sveta, v katerem ste takrat živeli. 
In nenehno se pojavlja vprašanje, ali je literatura lahko ključ do zgodovine, 
do resnice zgodovine. Tako je na primer v Vašem romanu Levji delež skupaj 
s prikazom bizarnih osemdesetih let prek inter tekstualnih strategij zaobje­ ta skorajda celotna slovenska zgodovina – in tudi srednjeveški dogodki so 
prikazani v nenavadni živosti; če pomislim samo na navdušujoč odlomek 
o tem, kako je karantanski knez Ingo posloval s tako imenovano charta 
sine litteris, s katero je dosegel vse … Da ne govorim o Vaši verziji Krsta 
pri Savici … Vse to je do skrajnosti igrivo, ampak prav ta igrivost se vedno 
znova dotika nevralgičnih točk tedanje družbe. Mitja Ribičič je v tistem 
obdobju v nekem precej strupenem epigramu v zvezi z nekim tekstom, 
pri katerem ste sodelovali (šlo je za intervju s škofom Leničem) rimal 
priimek Rupla na zastruplja, jaz pa vseeno mislim, da ste želeli slovenski 
prostor predvsem razstrupljati, da ste želeli zdraviti anomalije in travme 
slovenskega prostora; tako ni naključje, da je istega leta kot Levji delež izšla 
Vaša študija Slovenski intelektualci …
Rupel: Tu je v nevarnosti vaša teza, da sem literaturo zamenjal za politiko. 
Pisal sem literarne in politične tekste, in literarni teksti vsebujejo marsika­ tero politično ost. Predvsem želim pojasniti, da sem bil v osemdesetih letih 
polno zaposlen univerzitetni učitelj in sem za svoja predavanja potreboval 
237 Sodobnost 2020
Dimitrij Rupel Pogovori s sodobniki
snov, kot je zbrana recimo v Slovenskih intelektualcih. Kar zadeva zgodovi­ no: seveda sem v njej iskal, podobno kot drugi pisateljski kolegi v tistem 
času (Smole, Hieng, Vuga, Šeligo), iztočnice za aktualne razprave. Maks 
je gotovo tak primer, vendar tudi Job. Leta 1987 sem v Razgledih objavil 
zgodbo z naslovom Zlati kozarci, ki se dogaja v srednjem veku. Seveda sem 
se ukvarjal tudi s prihodnostjo. Leta 1986 sem v številki 46/47 Nove revije 
objavil tekst z naslovom 1991 in podnaslovom Sklepno poglavje iz romana 
Zgodovina Slovenije. Kar zadeva Trst – o njem kot potomec primorskih 
zagovornikov in aktivistov, predvsem pa kot profesor mednarodnih odno­ sov mislim, da je svetovni problem in tako rekoč izvir večine slovenskih 
političnih težav. 
Komelj: V Maksu, ki je podnaslovljen Roman o maksizmu ali boj med večino 
in veličino, na nenavaden in zelo sugestiven način prepletate socialistično 
ljubljansko stvarnost in aktualno politično situacijo z zgodbo nesrečnega 
mehiškega cesarja Maksimilijana … Roman se konča s Titovim pogrebom, 
ki postane za Vas metafora pogreba neke celotne politične garniture in 
nekega zgodovinskega obdobja. Za ta roman je značilna še posebej bogata 
intertekstualnost, citati iz 19. stoletja, ki ste jih v njem zbrali, so bili zame 
pravo odkritje. Obenem je iz tega romana, ki ga v nekem smislu nadaljuje 
roman Povabljeni pozabljeni, v katerem najdemo tudi izredno duhovite dialo­ ge o razmerju med literaturo, zgodovino in ponarejanjem zgodovine, vidna 
Vaša izjemna poglobitev v slovensko 19. stoletje, ki je razvidna tudi v Vaših 
esejih in razpravah. Je bil razlog za Vašo fascinacijo s cesarjem Maksimili­ janom tudi v tem, da se je z Maksimilijanom osebno srečal Vaš praded Ivan 
oziroma Janko Nabergoj, znan slovenski politik iz 19. stoletja? 
Rupel: V Maksu je nekaj besednih iger, med katerimi se je še posebej posre­ čila tista z maksizmom. Nekaj izvodov knjige, enega imam doma, vsebuje 
tiskarsko napako. Stavec ali lektor mi je hotel narediti politično uslugo 
in je podnaslov popravil v roman o marksizmu. Do cesarja Maksimi lijana 
sem seveda prišel prek izročila o svojem pradedu Janku Nabergoju, ki je 
v avstrijskem Državnem zboru zastopal slovenski Trst. (Slovenci smo od 
nekdaj povezani s Trstom in Dunajem.) Nabergoj se je sestajal z Maksimi­ lijanom, ko so gradili Miramar, vrhunec družinskega izročila pa je podatek, 
da je na Dunaju plesal s cesarico in da ga je cesar Franc Jožef povzdignil 
v viteza. Nabergoj je bil pomemben bojevnik za slovenske narodne pravice, 
govornik na taborih itn. Prosek, kjer je bil  župan, je znamenit po vinu prose-
kar, s katerim so Benečani dosegli vrtoglave komercialne uspehe. Prosecco 
238 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Dimitrij Rupel
je danes slavno italijansko peneče vino. Pri Maksimilijanu me je pritegnila 
njegova tragična mehiška usoda. Leta 1867 ga je namreč dal mehiški vo­ ditelj Juarez ustreliti. Na neki način je to roman o marksizmu, saj govori 
o revolucionarnih obračunih s plemstvom, ki niso bili daleč od evropskih 
revolucij, vključno s francosko, sovjetsko in jugoslovansko. V časih, ko je 
bil urednik Tribune Igor Bavčar, so revolucionaren in marksističen napad 
name ilustrirali s podobo Maksimilijanove eksekucije. Avstrijske pogrebne 
svečanosti so že spet spominjale na ceremonije po Titovi smrti. Danes 
vidim Maksimilijanov poraz v luči ameriške politike, ki je z Monroejevo 
doktrino vojaško preprečevala (ali vsaj ovirala) evropske posege v Ameriki, 
tudi sovjetskega na Kubi in v Venezueli.
Komelj: Dotakniva se še Vaše dramatike. Prva igra Mrzli viharji jezne do-
mačije je najbolj absurdistična: govori o skupini ljudi, ki se odloči narediti 
tajno podzemno železnico; to lahko razumemo kot satiro, lahko pa tudi 
čisto metafizično. Tematsko je izredno zanimiva Vaša drama Pošljite za 
naslovnikom, v kateri ste na stiliziran način povzeli usodo marksističnega 
intelektualca in Kosovelovega prijatelja Vladimirja Martelanca – na zelo 
nenavaden način ste združili elemente nekoliko karikirane stilizacije in 
smrtne groze, distance in empatije. Vaše najkompleksnejše dramsko delo 
pa je igra Job, ki so jo uprizorili v ljubljanski Drami. Taras Kermauner jo je 
označil za moraliteto. Ta igra, ki se že z naslovom nanaša na svetopisemsko 
Jobovo knjigo, alegorično in obenem v detajlih naturalistično brutalno zaob­ jema zgodovino slovenske družbe od druge svetovne vojne do časa, v kate­ rem je nastala; dotakne se najbolj travmatičnih tem revolucije in se izteče 
v občutje ničevosti, podobno tistemu, ki ga je Dušan Pirjevec detektiral 
v svojih posthumno objavljenih dnevniških zapiskih iz sedemdesetih let …
Rupel: Pošljite za naslovnikom (1982) je variacija na slavno temo o ladji 
norcev (Narrenschiff, Ship of fools). V srednjem veku naj bi se duševnih 
bolnikov/blaznežev/norcev znebili tako, da so jih vkrcali na ladje, ki potem 
niso smele pristati v nobenem pristanišču. Stanley Kramer je režiral ču­ dovit film s tem naslovom leta 1965. Gre za prekooceansko ladjo, ki je bila 
leta 1933 namenjena iz Mehike v Nemčijo, kjer so zmagali nacisti. Igrali so 
Vivien Leigh, Simone Signoret, Jose Ferrer in Lee Marvin. Danes bi to mi­ selnost najbrž lahko primerjali z odnosom do beguncev in migrantov. Kar 
zadeva igro Job (1982), je bila – po Belih sobah – pravzaprav že drugi poskus 
refleksije o stalinističnih montiranih procesih, npr. o dahavskih procesih ali 
o Nagodetovem procesu po drugi svetovni vojni. Omenjate t ekst  D ušana 
239 Sodobnost 2020
Dimitrij Rupel Pogovori s sodobniki
Pirjevca Dnevnik in spominjanja (1974–1976), ki bi si zaslužil posebno pred­ stavitev (objavljen je bil v Novi reviji leta 1986). Gre za opazke in analize, 
ki bi jih lahko primerjal z Đilasovimi, vendar so novejšega datuma, bolj 
moderne in objektivne. Glavni zadevi leta 1975, ki ju podrobno analizira 
Pirjevec, sta obračun s štirimi profesorji na FSPN (Fakulteti za sociologijo, 
politične vede in novinarstvo) in Kocbekov intervju o povojnih pobojih. 
Pirjevec ugotavlja praznino in “brezmiselnost” jugoslovanske politike. 
Spominja se “patetičnega kričanja” sovjetskega pisatelja in lite rarnega 
zgodovinarja Viktorja Šklovskega v Beogradu oktobra 1974: “…  brez pisanja 
in brez literature bi bili zveri in ne ljudje. To je res: v takem sistemu je res 
umetnost edina rešitev in sploh še edino,” ponavlja Pirjevec za Šklovskim. 
V Dnevniku najdemo tudi sarkastično ugotovitev, da je Edvard Kardelj 
serviral Josipu Vidmarju Pirjevčevo generacijo “za desert”. Nekoč sem že 
zapisal, da bi bilo mogoče sestaviti zgodovino Slovenije po letu 1945 tako, 
da bi združili Kocbekove, Vidmarjeve, Pirjevčeve, Kardeljeve in Kavčičeve 
dnevnike. Zanimivo se mi zdi, da je Pirjevec v svojem dnevniku decembra 
1974 med pomembnimi deli slovenske poezije oziroma literature skupaj 
s Kocbekom, Strnišo, Svetlano (Makarovič), Nikom Graf(enauerjem) in 
Rudijem (Šeligom) navedel tudi mene. To mnenje je ponovil v spremni 
besedi k Vidcu (1974), kar ste že omenili.
Komelj: V osemdesetih letih minulega stoletja ste navdušeno pozdra­ vili nastop tako imenovane retroavantgarde, v svojem eseju o Borgesu 
 pozdravljate skupino IRWIN … V tem eseju napišete: “Po duši sem bil 
postmodernist, preden sem vedel za postmodernizem, ljubil sem Borgesa, 
preden sem ga bral.” V istem eseju omenjate tudi nerazumne polemike, 
ki so se zaradi nerazumevanja literarnih postopkov, v resnici pa seveda 
predvsem zaradi politike, razplamtele ob Grobnici za Borisa Davidovića 
Danila Kiša leta 1976. V te polemike ste posegli kot eden redkih, ki so Kiša 
resnično razumeli in mu stopili v bran – in Kiš Vas v svoji Uri anatomije 
zelo častno omenja med svojimi prijatelji in somišljeniki, ki so mu stali 
ob strani.
Rupel: Omenjate Borgesa, Danila Kiša in IRWIN, to se pravi Neue slowe­ nische Kunst (NSK), umetniško gibanje, ki je bilo ustanovljeno leta 1984 
in je leta 1987, v času 57. številke Nove revije, povzročilo velikanski škandal 
s kopijo nacističnega plakata za jugoslovanski dan mladosti. Pri skupini 
IRWIN so mi ugajali citati iz Maljeviča, ki sem ga pozneje uporabil za na­ slovnico svojega romana Predsednik. Ko zdaj razmišljam, se mi zdi, da se 
je ravno sredi osemdesetih let zgodil premik Nove revije od apolitičnosti 
240 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Dimitrij Rupel
(znotrajtekstualnosti ali esteticizma, kot bi rekel Taras Kermauner) k opo-
zicijski drži. Pojavov, kot so bili NSK, Laibach in IRWIN, sicer ni preprosto 
razložiti oziroma jih je mogoče razlagati na različne načine. Po eni strani 
gre za bizarno politiko, za velikodušno in ravnodušno citiranje različnih to­ talitarnih konceptov oziroma programov. Oznaka retrogardizem, ki se po­ javlja v zvezi s tem gibanjem, pomeni oživljanje tradicije, vendar oživljanje 
tradicije avantgardizma. NSK se mi je zdel zanimiv pojav, ker je nastavljal 
zrcalo režimu, ta pa svoje resnične podobe ni prenesel z ravnodušnostjo. 
Kot rečeno, se je Nova revija začela z napovedjo, da se bo ukvarjala samo 
z mišljenjem in pesništvom; da bo vzdrževala distanco do politike. Poezija 
naj bi se osvobodila politične izrabljivosti in uporabnosti, postala naj bi 
alternativa svetu oblasti in moči. Pozornost umetnikov se je preusmerjala 
od zunanjega sveta k notranjim/subjektivnim doživetjem, kar pa zadeva 
t. i. objektivno realnost, jo je želela (npr. z novim romanom) opisovati 
do zadnje podrobnosti, vendar brez vrednotenja. Postmodernizem je bil 
s svojim širokim razgledom (z vsemi mogočimi citati in z vključevanjem 
različnih umetniških in neumetniških predmetov) precej bolj zabaven od 
predhodnih pojavov. Vendar so se sredi osemdesetih let časi spremenili 
in opustili smo previdnost, ki je bila značilna za začetek osemdesetih. Kiš 
se mi je zdel kultiviran in zabaven. Nisva se pogosto srečevala, tu in tam 
v Beogradu in v Ljubljani, kadar se je ustavil v njej na poti v Trst, kjer si 
je – kot mi je nekoč rekel, da bi me zabaval – kupoval italijanske čevlje. 
Komelj: V zgodnjih osemdesetih letih se je zgodila Nova revija. Bili ste med 
pobudniki za njeno ustanovitev. Pobuda je poudarjala, da je namen revije 
apolitičen – nekateri so se iz tega norčevali in govorili o apolitikantih –, 
a tudi sami pravite, da je bil tak izraz samo pretveza. Nova revija je bila 
za Vas tisti prostor, ki Vas je preusmeril v področje aktivne politike. Pred 
kratkim je bila v Narodni galeriji okrogla miza na to temo, a vendar Vas 
tudi jaz sprašujem, kako danes vidite pomen Nove revije v svojem življenju.
Rupel: Naslov okrogle mize o Novi reviji je bil Zapuščanje. Kakšna je pove-
zava med “zapuščanjem” in pobudniki Nove revije? O Novi reviji je mogoče 
govoriti, ker je (bila) pomembno kulturno podjetje. Njegovi ustanovitelji 
so bili (poleti 1980) Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana 
Makarovič, Boris A. Novak in Dimitrij Rupel. Prostor, v katerega so vstopili, 
je bil na prvi pogled nekam znan. Šlo naj bi za premagovanje zaprtosti, 
predsodkov, cenzure, zastarelih idej jugoslovanske socialistične kulture. 
V resnici je bila to pustolovščina in popolnoma nov prostor. Ustanovi­ telji podjetja so bili pripravljeni, da jim bodo revijo prevzeli ali jo celo 
241 Sodobnost 2020
Dimitrij Rupel Pogovori s sodobniki
ukinili. To še posebej velja za 57. številko (Prispevki za slovenski nacionalni 
program), ki je izšla tik pred pomladjo 1987. leta in je pravzaprav prinesla 
pomlad. Po osamosvojitvi je Nova revija postala prava nacionalna ustano­ va. V njenih prostorih je bila po volitvah leta 1990 sestavljena prva sloven­ ska demokratična vlada. Pri Novi reviji so se poleg ustanoviteljev zbirali 
tudi drugi književniki in državniki. V marsikaterem pogledu pa sta revijo 
nadomestila vlada in parlament. Počasi se je poslavljalo obdobje, ko je vla­ do in parlament nadomeščala revija. In mnogi, vključno z ustanovitelji, so 
začeli revijo zapuščati, nastajala so nova podjetja. Namen pogovora o tistih 
letih je oceniti, kako so se spreminjali časi in mi v njih. Kot je pokazal Igor 
Omerza, je Nova revija posredno omogočila zaposlitev, plače in nagrade 
mnogih obveščevalcev in prisluškovalcev. Mene so spremljali, mi pregle­ dovali pošto, poslušali moj telefon od leta 1974 naprej, torej šestnajst let. 
Komelj: Iz ene od številk Nove revije tam sredi osemdesetih let se spomnim 
Vaše kratke zgodbe z naslovom 1991. Ta tekst je danes malo znan, ampak 
fascinantno je, kako ste uganili, da bo letnica 1991 za slovensko zgodovino 
prelomna. Sicer gre za humoren tekst – prelom je v tem, da se leta 1991 vsi 
Slovenci odselijo v Ameriko. Torej obenem ironija in nekaj vizionarskega, 
glede na to, da Vam je uspelo “uganiti” tako prelomno letnico. Kako ima­ ginacija oblikuje in preoblikuje realnost?
Rupel: Izbira letnice v naslovu moje zgodbe je naključna, zgodba pa je po­ vezana s tem, kar sem slutil kot politični cunami. Premišljeval sem – kot še 
mnogi drugi – kako zapustiti socializem in Balkan. Brez domišljije ni spre­ memb v realnosti. Poglejte Leonarda da Vincija, Julesa Verna ali Georgea 
Orwella. Navsezadnje se – na poseben način – uresničuje Bartolov Alamut. 
Vendar so časi, ko se ideje slišijo in upoštevajo, in časi, ko se ne. Po letu 1975 
ali vsaj po Titovi smrti je začela naraščati občutljivost režima za nove ideje. 
Leta 1987 se je na sestanku, na katerem so odstavili Nika Grafenauerja in 
mene, zbral najvišji vrh slovenske politike. Vsi po vrsti so naju obsojali, hkrati 
pa so govorili o najobčutljivejših vprašanjih slovenske zgodovine, režima … 
Komelj: Po prestopu v politično kariero ste še naprej veliko pisali, a videti 
je bilo, da ste svoj leposlovni opus prekinili. Nato ste presenetili z roma­ nom Predsednik ali Tako je bilo (Globokarjev rokopis). Ta roman je od vseh 
Vaših del najbližji “klasični” pripovedi. Kot anekdoto naj Vam povem, kaj 
sem našel v izvodu, ki sem si ga izposodil v ljubljanski mestni knjižnici; 
nekdo je v ta izvod napisal: “slovensko ‘zgodovinjenje’ / James Bond v slov. 
242 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Dimitrij Rupel
politiki”. A izredno zanimivo je, kako ste ustvarili nenavaden preplet “real­ nosti” in “fikcije” v tem, kako ste prepletli zgodovino slovenske države, ki 
jo vsi poznamo, in neko fiktivno zgodovino istega časa, ki je seveda očitno 
zasnovana z željo, da bi pokazala tisto, kar zgodovina, ki jo vsi poznamo, 
prikriva …
Rupel: Roman Predsednik sem začel pisati po volitvah decembra 2008, 
ko so mi sovražni vetrovi preprečili, da bi postal veleposlanik na Dunaju. 
Velikodušni predsednik vlade Borut Pahor mi je za tolažbo dodelil polo­ žaj svetovalca v svojem kabinetu in imenitno pisarno na Gregorčičevi. 
Sovražni vetrovi so vztrajali, Pahorjeva velikodušnost pa je trajala vsega 
štiri mesece. Nekoč sem prisluškoval njegovemu telefonskemu pogovoru 
s sorodnikom ali prijateljem, ki je – če sem dobro razumel – srdito ugo­ varjal njegovi odločitvi, da me povabi v svoj kabinet. To me je prestrašilo. 
V pogovoru, ki je trajal in trajal, me je branil in zagovarjal, dvigal glas, da 
ve, kaj dela itn. Pahor je bil prijazen in sva se večkrat pogovarjala o zunanji 
politiki, vendar pravega dela zame ni bilo, v službo pa sem moral hoditi. 
Čas sem torej uporabil za pisanje in za kolikor toliko natančen posnetek 
notranjosti in zunanjosti slovenske najvišje oblasti. Z umorom predsed­ niškega kandidata sem seveda meril na Krambergerja, njegovega proti­
igralca pa sem oblikoval po nekem dejanskem predsedniku republike. Moj 
mir so tu in tam zmotili Pahorjevi sodelavci, edini zanimivejši dogodek pa 
je bilo srečanje s tedanjim komisarjem za širitev in starim znancem Ollijem 
Rehnom, ki je pred arbitražnim sporazumom risal mejo med Slovenijo in 
Hrvaško. Bila je zima in bil sem v plašču. Želel sem ga obesiti na obešalnik 
v preddverju vladne sejne sobe, nakar sem slišal pripombo, ki me je – če 
sem jo prav razumel – želela opozoriti, da sem vstopil v nevarno cono. 
“Pazi na plašč,” je bilo rečeno, “saj veš, da komunisti krademo.” Olli Rehn 
je bil cinično razpoložen. Nekoliko je bil presenečen, ker me je zagledal 
sredi omenjene cone, nato sem ga vprašal, ali so v komisiji pripravljeni 
narisati zemljevid obmejnega območja med Slovenijo in Hrvaško. Pritrdil 
mi je, kar me je razveselilo, vendar finskemu mačku nisem popolnoma 
verjel. Upravičeno.
Komelj: V Vaši literaturi je veliko neverjetnega in fantastičnega. Ampak 
enega najbolj neverjetnih odlomkov sem našel v knjigi esejev  Poskusi 
z resničnostjo iz leta 1982, kjer omenjate, kako se pisatelji pritožujejo nad 
čedalje nižjimi honorarji, če jih primerjamo s petdesetimi leti, ko je bilo 
razmerje med uredniško plačo in honorarjem za eno polo teksta 1 : 2. Za 
243 Sodobnost 2020
Dimitrij Rupel Pogovori s sodobniki
konec bi Vam vendarle rad zastavil vprašanje, ki se tiče politike. Ob sre­ čanju, na katerem smo se skupaj z Gabrielo Babnik dogovarjali glede tega 
pogovora, ste podali tudi svojo kritiko aktualne slovenske kulturne politike 
in še zlasti svoje prepričanje, da bi morala slovenska država nepri merno 
bolj podpreti slovensko knjigo; še več, po Vašem prepričanju bi morala 
samostojna slovenska država prav v tem videti enega od dejav nikov, ki ji 
sploh dajejo njen raison d’être. 
Rupel: Pisatelji (pisateljice, pesnice, pesniki …) lahko živijo brez marsi­ česa, ne morejo pa živeti brez pisanja. Pisatelji obupajo, če morajo pisati 
za predal in če nimajo bralcev. Kulturna politika se mora, če noče uničiti 
pisateljskega poklica, s tem pa jezika in kulture, posvetiti predvsem temu 
problemu. Danes pisateljem ni več treba – tako kot včasih – skrbeti za 
narod in državo, za to so drugi. Slovenci imamo svojo državo, parlament, 
vlado itn. Pač pa ni nikogar drugega, ki bi skrbel za pristno življenje in za 
razvoj jezika. Žal je državna kulturna politika zašla v slepo ulico, od koder 
ni mogoče nikamor priti, lahko se samo vrnemo na križišče, kjer smo  zašli. 
Po Capudru in Šeligu Slovenci nimamo več ministra, ki bi se zavedal po­ mena pisateljev, knjig in bralcev. Voditelji kulturne politike so večinoma 
našli denar za vse mogoče ekstremistične in kaotične, predvsem pa pro­ vincialne in levičarske skupine, niso pa znali urediti glavnega kulturnega 
problema, tj. siromaštva na področju kulturnih in umetniških del; knjig, 
predstav, filmov … sploh tekstov, ki so navezani na slovenščino in odvisni 
od slovenščine. Slovenski jezikovni prostor ni niti malo podoben nemške­ mu ali angleškemu. Pri nas trg ne more sam vzdrževati pisateljev, pisanja 
in knjig v slovenščini. Kulturno ministrstvo imamo za to, da prevzema 
vsaj nekatere funkcije, ki jih brez problemov rešujejo knjižna in književna 
tržišča velikih jezikov. Slovenskih bralcev ne bo nikoli toliko kot nemških 
ali angleških, vendar si Slovenija zasluži normalno življenje vsaj tolikšnega 
odstotka pisateljev in na slovenščino navezanih umetnikov ali raziskoval­ cev, kot je to v območju nemščine, francoščine ali angleščine. Nekdanji 
predsednik Društva slovenskih pisateljev Milan Jesih je nekoč rekel, da 
so literarni honorarji “miloščina”, ni pa zgodbe povedal do konca. Država 
slovenskega naroda mora za svoj jezik (ki nima nobene druge države) in 
za svojo besedno umetnost poskrbeti enako, kot mora poskrbeti za vojsko, 
policijo in diplomacijo, da o zdravstvu in šolstvu ne govorim. Država lahko 
opusti navdušenje nad državnimi podjetji in bankami, ne more pa opustiti 
odgovornosti za jezik, zaradi katerega je pravzaprav nastala.
244 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Dimitrij Rupel
NOVak OVsk I k OLEDaR  
V NOVakovskEM koledarju
ima leto 5 letnih časov
in 17 mesecev,
vsak teden pa vsaj 12 dni. 
 
Modri Mesec časorezec
pa za redne tedne 
in poredne mesece  
odreže še sladico 
dodatnega dne,
kot spominski repete! 
Foto: Tihomir Pinter
Boris A. Novak
Lunin Koledar
Praznična Pesniška Pratika
245 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
poezija
 Ponedeljek, 30. december 
BRATI
 bralkam in bralcem,
soustvarjalkam in soustvarjalcem
  te in vseh drugih knjig 
Brati črke z brstečih vej besed 
Brati besede iz razkošne krošnje stihov
Brati stihe, drobno sled čez beli led
Brati naglas in brati čisto tiho
Pisati in sejati drobno zrnje znamenj   
Pisati setev zvena in pomena 
Brati žetev iz spomina, mesec v menah 
Izbrati bolečino, ki je več kot večni kamen  
Brati, razbirati skrivnosti
Brati, trgati, nabirati sladkost in   
Žalost slednjega dne, ki pada z drevja časa
Brati to knjigo, ki je njiva dni, v gozdu jasa 
Brati dan za dnem, dlan za dlanjo
Brati pesen za pesnijo, stran za stranjo
Brati zdaj, bratiti se, braniti Zdaj
Zdajev hipni naprej in nazaj
Brati – ne slepoto Večnosti
Ampak vidno, vedežno lepoto smrtnosti 
Izbrati občutek za slednji čudežni trenutek 
Brati trenutek, ta večni, srečni osnutek 
246 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
 Sreda, 1. januar
Vse je kot zmeraj.
Vse je še zmeraj isto.
Le leto je včeraj.

Kot zmeraj: koncert
dunajskih filharmonikov.
Jaz pa poljubim svojo Moniko. 

Nebo razteza
oblačno harmoniko.
Neslišno sneži.
Padajo tone
snega tam iz globine
neba. 
In pod stopali 
kot da slišiva škripa­ joče poltone
tišine.
247 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Novodelja, Kralj Jan Prvi
IMENA MESECEV PO NOVakovskemEM KOLEDARJU
JANUAR PIJANUAR, kralj JAN PRVI, POSLEDNJI in EDINI, 
 po domače JANI ali JANŽ, JANEŽ
FEBRUAR FEBRRR, FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI 
 ali kratko malo FJODOR, po domače FEDJA 
 ali FEBJA, FEDJA SLADKOSNEDJA, FEDER, 
 FIBER, FIRBEC, POZABRUAR
MAREC MARČI, MAREK, MARKO, 
 MAREC NOSTRUM, OMAREC, O‘MAREC
APRIL RAZPRIL, ZAPRIL
MAJ MAJČI, MAJEC, RAJ, NAJ, NAJRAJ 
 ali NAJ­RAJ, RAJAJ, MAHAJ, MRAJ, 
 SMEHLJAJ, OKOMAJ, TREMAJ, ZMAJ, 
 MLAJ, PA KAJ, OBJEMAJ, ZJUT­RAJ, 
 POLJUB­RAJ, POTEMAJ 
JUNIJ JUNČI, JUNEC, LUNIJ, IZGIJUNIJ  
JULIJ JULČI, MLAJULIJ, MORJULIJ, 
 LADJULIJ, VODULIJ, RIBULIJ, 
 NEBULIJ, GALEBULIJ, HVARULIJ, 
 SONCULIJ, ZVEZDULIJ, KRAJULIJ, 
 VODULIJ, KOZMULIJ, JOKULIJ, TULIJ, 
 ŠEPETULIJ, LULIJ, VSEJULIJ   
AVGUST GUSTL, CON GUSTO, MUST, LUST, 
 ANGELUST, ZLATOUST, PLAVOUST, 
 ZAPRTUST, ODPRTUST, BREZUST, 
 RAZUZD, HRUST, ŽALOUST, 
 PRAAVGUST, POST AUGUSTUM    
248 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
SEPTEMBER JESÉNBER ali JESÉMBER, SEPTEMENBER, 
 SEPTEMENBAR, SEMPER (lat. ZMERAJ), 
 SRCÉMBER  
OKTOBER ODKODER, OKER ali O. K., NOKTÓBER ali 
NOTOBÈR, DOBEROKTOBER, MOJŠKRÓBER, 
ZLATKÓDER, ZLATÓDER ali ZLATODÈR, 
ODPRTÓDER ali ODPRTOBÈR, Herr 
OBER, ČASOBÈR, CVETOBÈR, DOMOBÈR, 
SVETOBÈR, VISOKOOKTANSKI DREVODÈR, 
OBLAKOBÈR, SMRTÓDER ali SMRTODÈR, 
VISOKODER, ZÓBER ali POZÓBER, 
MONTLOBÈR, ZLOKTÓBER
NOVEMBER VEČNOVEMBER, STARÈMBER, 
 NORÈMBER, TEMNOVEMBER, 
 NOČEMBER, LJUBOSUMNEMBER
DECEMBER DECEMBOR, DEČEMBER, DAROBÈR, 
 DEDEK, DEDEC, DECI, DECEMBLESK, 
 DCMBR, DECEMBRRR, DR­DR ­DRBR, 
 DECEMBER­CEMBER­BER
UNDECIMBER TRINAJSTNIK ali kratko malo NAJSTNIK, 
 UN, KI JE DRUGJE 
DUODECIMBER ŠTIRINAJSTNIK, CIMER, SPOMINBER              
TREDECIMBER PETNAJSTNIK, CIMPER, PREOBRAZIMBER, 
 TRIO “TRISTO DECIBELOV”
QUATTUORDECIMBER               ŠESTNAJSTNIK, ŠELÉSTNAJSTI, 
 PRELÉSTNAJSTI, DIKTATOR PROSTOSTI 
QUINDECIMBER SEDEMNAJSTNIK, IMMER, ZMERAJ 
 ali kratko malo ZMER 
249 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Nadnedelja, kralj Jan Prvi in Poslednji
REDNI TER VZPOREDNI DNEVI
PONEDELJEK  PODNEDELJEK, PREDPONEDELJEK, 
PONIKALNIK, PONESKO, POLNOČELJEK
     
TOREK  MOTOREK, NAVZNOTOREK, ŠETOREK ali 
  TRMEK, TOLIKERI  
SREDA  SREČA, SREDÍCA, SRCE, SRD, NADSREDA
ČETRTEK  ČARTRTEK, TRK, PODČETRTEK,  
  NADČETRTEK, PTIČETRTEK
PETEK  ŠEPETEK, SPETKANASOBOTO, 
  BOSOPETEK, SPETEK, REPETEK, 
  PESNITEK, PTIČEK 
SOBOTA  ŠESTEK, SOBOTNOST, MOGOTA, 
ŠENESOBOTA, 
  NAJSOBOTA, SOBOTA DOBROTA 
NEDELJA   SEDMEK, SNEDELJA, NEDELJICA, NEDELJA
  VEČNEGA VESELJA, NOVODELJA, 
NOREDELJA, 
  NADNEDELJA, VEČNEDELJA, 
PREDNEDELJEK
     
  OSMEK
  DEVETEK
  DESETEK 
  ENAJSTEK
  DVANAJSTEK itd. 
250 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
 Petek, 7. februar
IZ IZGOVORJENEGA GOVORA OB PREJEMU 
PREŠERNOVE NAGRADE L. 2018 
(…)
Ne v tej deželi – v lastnem grlu sem doma.  
Jaz, pesnik, državljan najlepšega jezika. 
Pravico do jezika sem si priboril sam.
Slovenščina je bajni, čarni diamant. 
Brez lažne skromnosti: sem magični zlatar.  
Natančno slišim lomljenje plasti jezika. 
Neponovljiv, enkraten je moj dar,    
da zven besed pomeni in pomen zveni.
Tega ne znajo, gruntarji živih mej in žiletnih žic.  
V njihovih čeljustih je beseda črno oglje.  
Vsak ptič in prišlek le umazan imigrant.
Naj bo tako! Svet je velik in okrogel.
Naprej bom brusil diamant. Zelo bo lep in čist.
S požiralci oglja me veže le ta potni list … 
251 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Šepetek, 7. fjodor
NEIZGOVORJENI GOVOR OB PREJEMU PREŠERNOVE NAGRADE
Koliko let že hodim na Prešernove proslave?
Kolikokrat sem ploskal nagrajenkam, lavreatom,
koliko litrov smo nato izpili, njim na zdravje?
Ta praznik je bil vselej sreča srečanj. S temnim zlátom
spomina so zdaj obliti: Kovič, Zajc, Rožanc, Šeligo,
Šalamun, Debeljak … Zdaj sem jaz na vrsti. K vratom
Cankarjevega doma se oziram, ker vem: knjigo 
tega večera bodo na stežaj odprle mrtve
igralke in plesalke, pisatelji, skladatelji … Z verigo
živih sem vklenjen, a bi rad pozdravil Njih, Prve
umetnike, vzornike, prijatelje. Naj vedo, 
da jim zvestó sledim. Da sem izkusil davek, žrtev
telesa in srca. Umetnost ni poceni. Dragó, predragó
se plača. Oni so že plačali. Zdaj sem jaz na vrsti.
V tem ubožnem svetu je spomin edino nebo,
ki mi je dano. Naj zato priznam, da sem ta čvrsti 
kordon obiskovalcev teroristično navrtal s sedeži,
ki so skrivnostno prazni. Le navidez. Po prstih
so se pritihotapili … – 
     priSTIHotapili med nas. 
252 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
                                                          – Živim ne težit,
jim šepne Šalamun. Plašita jih naš hrup in jarka
luč odrskih reflektorjev. Z na stežaj razprtimi očmi 
strmijo v nas, da se Cankarjev dom ziblje kot barka.  
Radi opravljajo: – Zakaj je Anorak prejel nagrado? – Prav zato! 
– Zakaj zato? – Ker je napisal ep. − Špeh. − Tipično za Anoraka. 
− Odpira rjasta vrata in nas kliče nazaj iz nepovrata.  
– Aha, zdaj pa razumem vzdevek Anorak: 
                                                                       ker je nor! …
Z dušami je zapolnjena prav sleherna zaplata
tega neznanskega prostora, razsvetljenega kot v snu.  
In dvigajo kozarce, iz katerih se peni para, jata
let: moja starša, profesor Pirjevec, mentor Taras  
Kermauner, ki je nagrado zavrnil, Berta Bojetu,
ki je žal ni prejela, igralca Kosmač in Bibič, 
igralke Duša Počkaj, Majda Potokar, Iva Zupančič …  
 Neslišno ploskajo. Le komu? Meni? 
 In jaz se jim priklanjam, 
            poln sramu,
 ves trd od sramu,
                                   a brez strahu,
 srečen, da smo vsi mi, mrtvi in živi, zbrani tu, 
                   tu, 
               tu …
253 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Petek, 24. april – MLADA LUNA (MLAJ)
 obletnica smrti slikarke Metke Krašovec (1941–2018)
PASTORALNA ELEGIJA ZA SLIKARKO METKO KRAŠOVEC
Umrla je slikarka Metka Krašovec,
ateistična pričevalka čudežev,  
žarečih sten Frančiškanske cerkve, ki plove
na njenih platnih stran od gravža Judežev
in bolečine križanih v dom prostosti, 
neizrekljivo prasvetlobo, sončni dež,
ki porodi vsak cvet in svet, kri in krik skrivnosti. 
Umrla je dobra vila. Za vselej bo ostala svila
svetlobe zaradi dobrote njene Umetnosti … 
Umrla je stvarnica, ki je oživila
stvari, rjuhe videla kot zgubane
obraze, plašče pa kot odložena krila
angelov, in je še pravkaršnje poljubljanje
pričarala z boleče prazno posteljo,
kjer sled teles odmeva slo, slovo, izgubljanje …
254 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
Umrla je zaljubljenka, ki je čudežno telo
znala narisati, kot bi jo vodila roka 
starega mojstra, svoj lastni spol in slo
pa upodabljala z nedolžnostjo otroka. 
Nikoli ni bila ljubezen tako čista    nikjer tako čista 
kurac in pička pod zvezdami božjega oboka! 
Umrla je umetnica, sebi zvesta, níkdar ista,
priklicevalka Vélike Boginje, Pramatere,
ki nudi mleko Pralučí očesu, da prelista
vso kratko zgodbo večnosti in očarano uzre
Semiramidine vrtove, kjer iz vode
rastó ciprese, kipi in oblaki, vse, kar je
in ni, izvir lepote, čudenja, svobode … 
Umrla je prerokinja, čudodelnica 
žarenja barv, svetosti svetlobe in sveta …
Umrla je Metka
in ni besednega odtenka,
ki bi zadel naravno grozo tega dejstva …  
255 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Nedelja, 12. krajulij − ZADNJI KRAJEC
Luna
nosi
vodo
po
strmi
strehi
plime
in
tiho
žvižga 
 Ponedeljek, 27. krajulij − PRVI KRAJEC
Prvi
krajec
je
vidno 
jadro 
na
premcu
nevidne 
ladje,
………………………...……… ki se imenuje Luna ………………………………………………
256 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
 Petek, 18. september − rojstni dan prevajalca in pisatelja Aleša 
 Bergerja (1946)
ODZVEN PRVEGA KOZARCA
Cher AB, kdaj sva spila prvi liter?
Predvčerajšnjim. Pred štiridesetimi leti.
Le kje? Ne vem natančno. Tu. V kleti
spomina. Snov pogovora? Blišč liter­ ature, pesniške kolorature,
nadrealizem. Kot bi bilo včeraj.
In tako štirideset let. In zmeraj.
Prijateljska bližina, lepe ure.
Mnogo življenj sva medtem preoblekla. 
(In družbene spremembe? Vredno ni omembe.) 
Marsikatero duhovito in nabrito, 
ganljivo, tudi pikro, sva si rekla. 
Prijateljstvo je tiha, krhka stvarca.
Nazdravljam Ti z odzvenom prvega kozarca. 
 Tvoj BA,
 iz srca 
257 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Nedelja, 11. oktober − rojstni dan pesnika in pisatelja Milana Kleča (1954)
KLEČ
Danes praznuje rojstni dan moj Milan Kleč.
Točneje: ne praznuje. Ker praznuje 
vse leto. Iz neznanske, vedre nuje,
žlehtnobe ali trme. Taka je ta reč. 
Nekoč sva se pretepala Pod Lipo, 
nakar sva se po kisli februarski pljundri
valjala vse do Šiške, údri, údri,
eden najslavnejših, najlepših hipov
mladosti! Prestala sva nekaj večnih let 
v bufetu Šumi, zato sva taka, kot pač sva:  
jaz Anorak in Kleč, kar je zmeraj bil − pač Kleč … 
Kleč pa je v tem, da se je spremenil svet.
Obrazi so neznani, zadnji otoček Šumija  
je zdaj Vesolje, kjer klečujeva. Že spet. 
Medtem ko listava obraze galaksij mladosti, 
me vse bolj razsvetljuje zakon starostne modrosti:
Ljubljana bo sodila med kozmopolitska mesta,
dokler bo Milan Kleč postopal po teh pustih cestah.
Življenje bo normalno, dokler mi bo težil Kleč.     
In jaz njemu. Taka je ta reč. 
258 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
 Petek, 11. dcmbr
Na petek,
poetek,
se piše Po-etika!
PO­ETIKA
Nisem petičen,
sem pa poetičen. 
P P P
=
PRazNIčN a PEsNI ška PRa -k -tIka Pesniška praksa
pasioniranega
poljubovalca. 
259 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Šestek, 2. undecimber
UNDECIMBER
Undecimber,
po latinsko scimprano ime,
pomeni Enajsti, pravzaprav pa gre
za Trinajsti mesec. Prav simpl.
Undecimber rad spije deci
etra
in že divjà okrog s hitrostjo
vetra.
Undecimber je puber,
pubertetnik, trinajstnik
ali kratko malo najstnik.
Undecimber je mesec,
ki rad s snežinkami
zapleše divje plese.
Vsak od dvanajstih mesecev ima svoj stalen, star naslov.
Pa Undecimber? Ta je venomer drugje in vedno nov. 
 
V tem koledarju Undecimber le gostuje.
Vsi drugi meseci so resni, redni, zgledni,
Undecimber pa se predaja pesniški gostiji.
Njegov dom je daleč – v domišljiji …
260 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
 Sedmek, 3. duodecimber
DUODECIMBER
Duodecimber
pomeni v latinščini Dvanajstega,
označuje pa Štirinajstega. Je cimer
vseh mesecev koledarskega onegà.
Duodecimber je spominber: vsebuje dneve,
ki tvorijo odmeve in odseve
vseh naših lepih, doživetih dni …
… ki jih več ni,
a bodo,
ker njihovo spominsko kodo
globoko v sebi nosimo
iz preteklosti v prihodnost
kot nesprejemljivo usodo
in najbolj notranjo svobodo.
261 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Osmek, 4. tredecimber
TREDECIMBER 
Tredecimber je čas za glas in glasbo,  za cimper,
cimbale, čembalo, DO­RE­ MI­FA ­SOL­LA,
električne glasilke rokenrola,
za karneval, kraval, igralsko preobrazbo preobrazimber!
Tredecimber ni po trinajsto nesrečen,
je pa po malem trčen, trmast, tečen: 
kruli in žuli “Tristo decibelov”,
žge simfonije iz neslišnih delov …
Tredecimber je čas, ki strga stroge
zakone Zgodovine, čas, ko uboge
pare igrajo čudovite vloge,
ki sanjajo o njih vse žive dni,
a jim svobode Igre ne pustí
krutost vladarja Časa – Koledarja …
Tredecimber je mesec večnih klovnov,
ko Luna nima krajcev, temveč polno
sije in šiva mesečinsko volno
za zmrznjeno begunko, na smrt bolno,
ki poje in pleše in raja 
in traja                              sred zemeljskega raja 
262 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
 Devetek, 5. quatuordecimber
QUATTUORDECIMBER
 Kva pa je zdaj to – Quattuordecimber?!
 Zveni kot kak diktator ali general,
 da se je treba pred njim sklanjati do tal.
   Zveni kot brezpogojen glas, ukaz, mraz, večnost zime.
 Quattuordecimber, 
 latinski Štirinajsti, 
 pa je pravzaprav Šestnajsti,
 šeléstnajsti, preléstnajsti!
 Quattuordecimber je skrivnost,
 skrivnostni prostor in prostost,
 izstop iz diktature krute Ure.
Zoper temno usodnost,
ki nad nas prihaja in ostaja 
brez konca in brez kraja, 
zoper zadnjo neprehodnost,
s katero se končuje slednja pot,
nam Quattuordecimber da občutek 
za smrtni in edinstveni trenutek,
in v objemu dveh samot – osnutek
za prihodnost 
263 Sodobnost 2020
Lunin Koledar Boris A. Novak
 Desetek, 6. quindecimber
QUINDECIMBER
Quindecimber
je finta v zakonih časa,
koledarska kvantna fizika
oziroma točneje: metafizika.
Quindecimber – nomen omen:
latinski Petnajsti 
nas bo zmeraj opetnajstil,
ker je pravzaprav Sedemnajsti
in Desetnajsti
in Stotnajsti
in Tisočnajsti …
Quindecimber
je mesec,
ki ga ne izmeri noben časomerec.
Quindecimber
je IMMER,
prihodnji včeraj,
večni jutranji večer,
ZMERAJ
ali kratko malo ZMER …  
264 Sodobnost 2020
Boris A. Novak Lunin Koledar
Dokler imam delo
imam pot tja in nazaj
ki je le moja
sedemnajst minut z avtobusom
ko morda utegnem brati
ko v glavi spredem pesem
Märta Tikkanen, iz zbirke Ljubezenska zgodba stoletja
Preštevilne noči je Hana čakala na Viktorjevo vrnitev domov, pretvorjena 
v eno samo veliko uho. Omotična od utrujenosti se je borila z vrtinci, ki so 
jo hoteli potegniti v globino spanca. Med ugibanji, ljubosumjem in strahom 
pred veliko, nepredstavljivo nesrečo, ji je nekje v podzavesti vrtala še misel 
na prihajajoči dan, poln obveznosti, v katerem si ne sme dovoliti trepetanja 
rok, tikov glave, trzajočega stresanja, občutka suhih ust, pekočih oči in še 
zlasti ne raztresenosti. Potreba po krepčilnem spancu, pozabi in odmiku 
od nenehnega nerganja, očitkov in kričanja je naraščala iz dneva v dan, iz 
noči v noč, preraščala je meje njene psihične trdnosti. Bolelo jo je, da otro­
koma nikakor ne more sneti z ramen strahu pred očetovimi nenadnimi, 
nepredvidljivimi izbruhi, ki jih ni bilo mogoče preprečiti. Napetost in preža 
sta bili stalnici njene drže in počutja, pa tudi počutja obeh sinov. Kaj bo, ko 
Žana Malin
Anatomija 
alkoholizma
265 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
proza
se oči vrne domov, kakšnega razpoloženja bo, kaj bosta smela reči in česa 
ne, kaj bosta smela narediti in česa ne? Tudi onadva sta dobro zaznavala 
odtenke njegovega nihajočega razpoloženja, odvisnega od alkoholnega 
mačka, od nove, dnevne doze pijače, od prikrivanja odvisnosti, od večne 
igre, v katero se je zapletal in nad katero je postopoma izgubljal nadzor. 
To oprezanje, ta stalna pripravljenost na najhujše, vsa ta čuječnost je bila 
vseprisotna in neizbrisna. Za Hano se je začenjala ob koncu delovnika, ko 
se je morala počasi vživeti v domače razmere in se soočiti z vsakdanjimi 
obveznostmi. Z dnevi, meseci in leti je dognala, da je vožnja z avtobusom 
v službo in nazaj edini čas, ki ga lahko posveti samo sebi, čas, ko strne svoje 
misli in občutja in se vsaj na kratko pripravi na tisto drugo, vzporedno 
življenje, ki jo čaka, ko na domači postaji izstopi. Vračanje domov je z leti 
postalo podobno poti skozi predor, na koncu katerega ni bilo svetlobe. 
Povsem drugače je bilo na poti v službo. Ko je za vrati svojega doma pustila 
jutranji odmerek prepirov, živčnosti in alkoholnega zadaha, ki ga ni prekri­ la nobena dišava več, ko je končno olajšano zadihala svežino jutra, so bile 
že po nekaj ovinkih mestnega avtobusa njene misli zaposlene z opravili, ki 
so jo čakala in zaposlovala do trinajste ali štirinajste ure. Tedaj se je vanjo 
spet priplazil strah. Zvijačno in tipaje je poskušala oceniti Viktorjevo stanje 
ter vsaj za silo predvideti, kakšen bo prihajajoči popoldan. V telefonskem 
pogovoru je po glasu, po razvlečenosti izgovorjenih besed, po smehu, ki 
se je odvisno od količine popitih kozarcev stopnjeval skoraj do rezgetanja, 
takoj prepoznala stopnjo njegove opitosti. Vedno je imela pripravljenih 
nekaj na videz nedolžnih vprašanj, kot: Kdaj zaključiš, Se dobiva v trgovini, 
Kaj bi danes jedli, vedno le z namenom ugotoviti, kaj se jim obeta. Njegovi 
odgovori praviloma niso pomenili ničesar. Tudi če je rekel, da bo čez dve 
uri doma ali da si za kosilo močno želi ričet, je na to pozabil takoj, ko se je 
naslonil na prvi šank na poti do doma. 
Kolikokrat ga je samo čakala, leta je čakala njegov prihod domov in 
v tem času, ko ni počela ničesar drugega, je bila kot odmirajoči, usihajoči 
stvor. Potem ko je z otrokoma pojedla kosilo, ko je hrana brez užitka 
zdrknila v njen stisnjeni želodec, se je začelo. Nobenega branja, nobenega 
sprehoda, nobenega obiska, ničesar, kar bi si želela in kar bi odvrnilo pa­ nično prežanje na zvoke in jo popeljalo v sprostitev. Le nujni gospodinjski 
opravki, odsotno, avtomatično. Niti v pogovorih z otrokoma se ni mogla 
povsem zbrati in jima resnično prisluhniti. Njune besede so pogosto spol­ zele mimo, njeni odgovori so bili brez žara, odziv otrok pa je medlel. In ko 
se je Viktor končno vrnil, se je tok življenja vsakokrat obrnil v drugo smer, 
vse je postavil na glavo. Včasih je z nebrzdanim govorjenjem sebe in njo 
266 Sodobnost 2020
Žana Malin Anatomija alkoholizma
zasipal z obljubami in ji slikal povsem nerealne načrte. Nekje na začetku je 
tudi njo včasih poneslo v oblak njegovih sanj. Tako strastno in prepričljivo 
je znal govoriti, da se je kdaj pa kdaj tudi sama navdušila nad lepimi obeti. 
Silna želja po dobrem in boljšem jo je spodnesla, da je podlegla njegovim 
sanjarijam. Toda vse naslikane podobe je odnašalo kot odnaša veter oblake 
in sčasoma je ob njih zgolj kimala. Tudi otroka sta prav kmalu izgubila 
vsako upanje, z žalostnimi očmi sta poslušala njegovo govoričenje, njun 
pravljični svet se je prekmalu sesuval. Iskre njune otroške radovednosti, 
veselja in humorja so ugašale, njuna tako naravna samozavest se je izgub­
ljala v plahosti, ki sta jo kot obleko nosila tudi za domačim pragom.
Hana si je včasih, v kakšni noči, ko je morda že bil doma, ležal ob njej ter 
nemirno, sunkovito dihal, se potil, premetaval, govoril v spanju, včasih tudi 
kričal, takrat si je včasih preutrujena zavestno priklicala pred oči kaj lepe­
ga, počitnice na morju ali v hribih, ko je bilo njihovo družinsko življenje 
še normalno, celo veselo, ko so se vsi štirje še nasmejali in se smejali. Celo 
izmišljala si je scene in prizore ali pa so se fantazijske podobe med njenim 
pogrezanjem v sen kar same naslikale in se podaljšale v sanje. Čudila se 
je nikoli prej videnim pokrajinam, ljudem, ki jih ni prepoznala, občutkom 
lebdenja, letenja, lahkotnega gibanja in notranje moči. To je bila njena 
majhna zvijača, priklicana ali podarjena terapija, njen beg v skrivnostni, 
sanjski svet, ki jo je popeljal iz stvarnosti, v kateri je dan za dnem živela. 
*
To noč je prisluškovala šumom na stopnišču, odpiranju in zapiranju vhod­ nih vrat, vse bolj redkim glasovom, ki so se v nočni tišini še kako slišali. 
Potem so le zaropotala vhodna vrata. Se je opotekel v stanovanje? Tega ni 
mogla takoj ugotoviti, čeprav je ležala povsem negibno in zadrževala dih. 
Sprva je bilo dokaj mirno. Prepoznala je odpiranje hladilnika …, potem pa 
na lepem zaslišala psovko, namenjeno njej in otrokoma. Vrata v spalni del 
stanovanja so se treskoma odprla in slišala ga je odpirati vrata otroških sob. 
“Če jaz ne spim, tudi vi ne boste,” je zarjul in privihral v spalnico. Prižgal 
je stropne luči, odvihral v dnevno sobo, prižgal radio in privil zvočnike do 
konca na glas. Vse luči v stanovanju so gorele, divja glasba je odmevala ne 
le po bloku, temveč po vsem naselju. Hana si je zatiskala ušesa, a je kljub 
temu slišala mlajšega reči: “Oči, prosim te, jutri pišem …” Toda oči se je 
samo hripavo zarežal: “Pa kaj pol,” in spet zaklel. Morda bo le kdo poklical 
policijo, je pomislila Hana in z upanjem preložila svoje breme na nekoga 
neznanega, neprizadetega, tujega, ki bi ji vsaj začasno, vsaj to noč odvzel 
267 Sodobnost 2020
Anatomija alkoholizma Žana Malin
družinsko pezo z ramen. To pot je za čuda Viktorjeva pomiritev nastopila 
kmalu, morda ga je vsaj malo streznila sinova prošnja, ali se je preprosto 
utrudil. Ugasnil je radio in luči, prišel v spalnico in se zleknil zraven nje. 
Sobo so napolnili alkoholni hlapi. 
Tesnoba
Hana se živo spomni tiste poletne, sončne nedelje, ko so v njihovem sta­ novanju gospodovale mučna napetost, zadušljivost in prašnost. Sedela je 
na robu postelje, zraven velikega črnega telefona, ki je kot gigantski mrčes 
počival na komodi. V rokah je stiskala zmečkan košček papirja in se zgrb­
ljena tuhtajoč zibala naprej in nazaj, zdaj sunkovito, potem spet počasi. 
Naj pokličem, naj pokličem, se je po tihem spraševala in zbirala pogum, 
da dvigne črno slušalko, ki se ji je v tistem trenutku zdela tako velika in 
težka. Pred očmi si je naslikala podobo moža, ki ji je odrešilno prišel na 
misel. Ugleden terapevt uglajenega videza z blagim pogledom izza očal, 
obvladan, vedno enakega izraza, potez, ki niso izdajale ničesar nepotreb­ nega, ničesar o njegovem intimnem počutju, razpoloženju, o morebitnih 
čustvih. Kljub temu ji je njegova podoba vzbujala zaupanje. Spoznala ga 
je na strokovni praksi, ki jo je kot študentka opravljala v ustanovi, ki jo je 
vodil in v njej delal kot izkušen strokovnjak. Toda bila je nedelja, njegov 
prost dan za družino, za prijatelje, za počitek in sprostitev. Njena nedelja 
je bila skrajni rob, korak do prepada, popolnoma brez svetlobe, brez zraka. 
V njeni notranjosti je ležalo nekaj težkega, skali podobnega. 
Še malo pred tem je imela v glavi vihar švigajočih misli, ki so se brez 
logike, brez vsake povezave z zunanjimi okoliščinami porajale in ne­
dokončane izginjale, ker so jih prehitevale neke druge, s prejšnjimi povsem 
nepovezane misli. Pomislila je, da se ji bo zmešalo, da jo bo poteg nilo 
v vrtinec, iz katerega ne bo povratka. “Je to konec razsodnosti?” se je 
prestrašena vprašala. V obupu je z glavo nekajkrat udarila v steno, da je 
bobneče zadonelo, pri tem pa povsem pozabila na otroka v sosednji sobi, 
na Viktorja, ki je zapreden v spanje­komo ležal v drugi sobi, pozabila je na 
ves svet. Ustrašila se je tega bobnenja in se nazadnje prijela za glavo, nato 
pa tolkla po njej z odprtimi dlanmi, da bi zaustavila vrtinec, ki je odnašal 
njeno zavest. 
Nazadnje ji je le nekako prišlo na misel, da ima zapisano telefonsko 
številko terapevta. Potegnila jo je iz predala nočne omarice. Srce ji je 
močno razbijalo in poskušala je v mislih vnaprej sestaviti nekaj stavkov 
268 Sodobnost 2020
Žana Malin Anatomija alkoholizma
klica na pomoč, nekaj malega razlage, ki jo je bilo skoraj nemogoče na 
kratko strniti v razumljivo poved. Ne morem več, ne zmorem več, to je 
bilo prvo, kar ji je prišlo na misel in kar je ponavljala v sebi in sama zase. 
Viktor tone, se utaplja, nič ga ne more ustaviti. Ko ga je malo prej pokrila 
in pod odejo zagledala obrise koščenega, skoraj otroškega telesa, ko je ujela 
njegov prestrašeni pogled in nemirna zrkla, ki so neubogljivo plavala med 
vekami, preden je zaprl oči, je pomislila, le kako naj ga zapustim, kako naj 
ga pustim tako samega in nebogljenega? Ampak ne morem več, ne morem 
več umikati pogleda pred otrokoma, lagati domačim, lagati v službi, lagati 
sosedom, se pretvarjati …, ne morem več, saj tudi mene ni več, tudi sama 
sem le še izvotljena lupina, tako kot on, ki blodi iz dneva v dan, od kozarca 
do steklenice, iz beznice v beznico, ki blodi in se po neki nerazumljivi iner­ ciji vrača domov, če le ne omaga na zadnjih stopnicah, da ga morajo privleči 
v stanovanje, če ga le pod roko ne pripeljejo njegovi tovariši v pijančevanju. 
Dan prej je skoraj padel skozi vrata, v krogih, majajoče se je spotikal po 
predsobi in se nazadnje sesul v nebogljeno skladovnico kosti, nad katero 
se je povešala glava z odprtimi usti, iz katerih se je cedila slina, nihajoča 
glava s plavajočimi očmi, z usti, iz katerih je prihajalo samo neartikulirano 
grgranje. Ko ga je mukoma dvigala s tal, je opazila, da je moker, da se je 
polulal, velika ilustrirana Biblija, ki jo je še malo prej stiskal v naročju, je 
padla na tla in ležala odprta ob kupčku njegovega telesa. Biblija?!?
*
Končno je zavrtela številko in v hlastnih stavkih poskušala razložiti, kako 
temno je brezno, iz katerega ne moreta, ne ona, še manj on, Viktor. Kljub 
jecljanju in tresoči govorici spričo treme in napetosti ji je uspelo v nekaj 
stavkih vsaj za silo orisati brezizhodni položaj. Na drugem koncu je nekaj 
časa vladala popolna tišina, nato je glas uglednega in cenjenega terapevta, 
mehak in globok glas, ki bi ga lahko pripisala kakemu gledališkemu ali 
film skemu igralcu, rekel: “Pokličite v ambulanto in se naročite. Gospod se 
mora sam odločiti za zdravljenje.” Ta, zadnji stavek je slišala že nešteto­ krat. Gospod, ki to že dolgo ni bil več, ni mogel odločati prav o ničemer več, 
njega, gospoda, so neki notranji demoni preganjali in strašili, mu zameg­
ljevali razum, njegovo telo je naglo odpovedovalo, zmoglo ni ničesar več. 
Tresenje rok, negotova hoja, epileptični napadi, izpadanje zob, zlomljena 
rebra, zlomljena ključnica, hrana, ki je samo spolzela skozenj, gospod je 
izgubljal svojo človeško podobo.
269 Sodobnost 2020
Anatomija alkoholizma Žana Malin
Osramočena in ponižana je odložila slušalko na vilice in se spet prijela 
za glavo. Zamislila si je družino onkraj žice, terapevtovo soprogo, ki morda 
prav ta hip pristavlja nedeljsko kosilo, odrasla sinova, duhovite dialoge, ki 
krožijo nad lonci v okolju, polnem rož, prijetnih vonjav in svetlobe, nad 
vso to idilo, v katero je tako neprimerno posegla s svojimi morastimi razla­ gami, na njega, ki se je je otresel kot nadležne muhe, ne da bi za hip spre­ menil intonacijo in frekvenco svojega glasu, prodornost svojega pogleda 
in nepremičnost obrazne mimike, vedno enako mehke in blago uglašene. 
Tedaj jo je boleče prešinilo. V sosednji sobi sta njuna odraščajoča fan­ ta, ki sta morala slišati udarce ob steno, ki sta včeraj videla očeta na tleh 
v predsobi, odraščajoča fanta, ki jima vsakemu v svoji sobi kapljajo solze 
na odprte zvezke in knjige, ki ju duši to neprezračeno, prašno stanovanje 
in materino večno pobešanje pogleda pred njunim, vprašujočim. Sama 
sem v tem, sama sva. Vstala je, se odločno napotila k oknu in ga odprla. 
Svež, dišeč zrak je napolnil prostor, vdihnila je, kot bi ga hotela piti, ptičje 
žvrgolenje, vpitje otrok, smeh, prava nedeljska simfonija je ozvočila sobo. 
Z odločnim korakom je vstopila k fantoma in tudi njima odprla okno, ujela 
njuna začudena pogleda in iskro, ki se je prižigala v njunih očeh, polnih 
hvaležnosti. V kuhinji je razvrstila po pultu svežo zelenjavo, pristavila na 
štedilnik jušni lonec, celo radio je prižgala, ne da bi posebej izbrala postajo. 
Ko je zadišalo po svežem peteršilju, ko je zabrbotalo v loncu, je v njej vstalo 
novo upanje, ki je vedno znova preglasilo vsako, tudi najhujšo moro, tudi 
najtemnejše in najbolj zlovešče misli. Polglasno je povzela melodijo neke 
popevke, ki so jo vrteli. 
Ambulanta
Vsakič ko se Hani v spominu prikaže ambulanta nujne psihiatrične pomoči, 
vsakič je videti večja in bolj bela, kot da bi se ji, v tem času, ki je pretekel od 
njunega obiska, razmikale stene, kot bi bledela v svetlobi, kot bi ta obisk 
sploh ne bil resničen. Pa je bil. Še kako resničen. Vidi mizo, za katero sedi 
zdravnik, mizo, ki se sredi tega tako povečanega prostora vse bolj zmanj­ šuje, zdravnika, katerega potez ne razloči več, morda je imel očala, o tem 
ni več popolnoma prepričana. Oblečen je bil v belo haljo, to ve zagotovo. 
Ona je proti tej mizi potiskala invalidski voziček z Viktorjem. Ko sta se 
pred njo ustavila, je Viktor sunkovito vstal in se postavil v pozor. Kot bi 
slišal vojaški ukaz: “Miii­rno!” Vzravnal se je, kolikor je mogel, iztegnil 
270 Sodobnost 2020
Žana Malin Anatomija alkoholizma
roke ob telesu, iztegnil prste in jih položil na stegna, še glavo je nekoliko 
privzdignil ter tako togo in mirno obstal. Opazovala ga je osuplo, saj je 
bil še malo prej nemočen, nemogoče ga je bilo doma ležečega obleči, ni 
zmogel vtakniti nog v hlačnice, privzdigniti bokov, da bi mu jih potegnili 
do pasu. Na nosilnem stolu sta ga bolničarja v belih gumijastih rokavicah 
na pol oblečenega odnesla iz stanovanja in po stopnicah v reševalno vozilo, 
ga položila na nosila in privezala s pasovi. V hipu, ko sta zategovala pasove, 
je začutil ogroženost, upiral se je na vso moč in surovo, prostaško preklin­ jal, čeprav ga pred tem več dni ni slišala govoriti. Večinoma je samo ležal 
v postelji, ni vedel, kdo je ona, Hana, ni spoznal otrok, ni vedel, kje je, niti 
v lastnem stanovanju se ni orientiral, zaletaval se je v vrata med spalnim 
in dnevnim delom, kljuko je iskal kot slepec, ni vedel, kaj početi pri mizi, 
ko mu je postregla s kosilom. Samo začudeno in prestrašeno je gledal, na 
nič se ni odzival. Zdaj pa je stal, vzravnan v položaju mirno, toliko, da ni 
salutiral. Zasmilil se ji je. Zdravnik ga je začudeno in vprašujoče pogledal 
in mu velel, naj se usede. Ubogal je. Na invalidskem vozičku so se njegove 
rame spet povesile, glava je zanihala proti prsim, ves shiran in izgubljen je 
bil v preveliki bolniški halji. 
“Kaj ste vi njemu?” jo je nenadoma vprašal zdravnik. Takrat se je njen 
pogled zazrl v njiju, v Viktorja in vase, iz psihiatrovih oči. In videla je mo ža, 
skrčenega na otroško telo, njegove udrte ličnice in ohlapno kožo brez vsa ke 
napetosti, z redkimi kocinami poraščeno brado, pobešeno spodnjo če ljust, 
njegove tresoče tanke prste, podobne dolgim tipalkam, noge v grdih bol­
niških natikačih. Ona, Hana, se je trdno oprijemala ročajev invalidskega 
vozička. Oblečena v moder kostim z ruskim ovratnikom in dvorednim 
zapenjanjem s svetlečimi srebrnimi gumbi, s podaljškom v obliki kratkega 
volana, ki je v pasu valovilo okoli njenih oblih bokov, ujetih v ozkem krilu, 
rahlo naličena, skrbno počesana, z elegantno torbico čez ramo, je zbegano 
in osramočeno zrla sama vase. 
“Jaz sem njegova soproga,” je izdavila. Videla je, kot bi šele ta trenutek 
spregledala, njega starca in sebe, urejeno, čedno žensko srednjih let. 
Zazna la je zdravnikovo čudenje, saj bi iz pogleda nanju prej sklepal, da sta 
ostareli oče in odrasla hči, čeprav sta bili med njima komaj dve leti razlike. 
“Kaj je narobe z njim?” je z nemarnim zamahom proti invalidskemu 
vozičku nazadnje vprašal. Zdaj je končno, po tolikem času, imela možnost 
spregovoriti o vsem, o vseh teh letih, o mnogih epizodah tega temačnega 
sveta zasvojenosti in razpada, skrčenja človeka, njegovih možganov, jeter in 
srca na kamne, na drobir, ki ga para in razslojuje. Dolgo je iskala poslu šalca, 
271 Sodobnost 2020
Anatomija alkoholizma Žana Malin
nekoga, ki bo razumel, prostor, kjer bi spregovorila, a zdaj, v tej preveliki in 
preveč beli in preveč hladni sobi, je mukoma izdavila samo: “Alkohol.” 
In zdravnik je nejeverno odkimal. Res, če je Hana dobro pomislila, 
Viktor v zadnjih dneh ni pil, saj je komaj zmogel iz postelje, iz stanovanja 
ni odhajal, shrambe ali hladilnika sploh ni več našel, a to njegovo stanje 
je bilo, o tem je bila trdno prepričana, posledica samomorilskega pitja, 
mnogih pijanosti, mnogih filmov, ki so se mu, vse pogosteje, “strgali”, kot 
je temu sam pravil. Zdaj je bil videti le prestrašen in zmeden. 
“Lahko greste,” je skopo rekel zdravnik, a ko je Hana hotela obrniti 
invalidski voziček proti vratom, se je znova oglasil: “Ne oba, le vi lahko 
greste, zadržali ga bomo na opazovanju.” 
Malo je postala. Prešinilo jo je, da bi morala marsikaj pojasniti, a zdrav­ nik je že usmeril svoj pogled v mizo, v papirje, ki so bili naloženi pred njim. 
Očitno od nje ni potreboval nobenih pojasnil. V njej pa se je budilo upanje. 
Končno je tu, kjer bi moral biti že zdavnaj … Preiskali ga bodo, se pogo­ vorili z njim, spoznali globino, zdaj že samo dno njegovega alkoholizma 
in ga, v to je tako trdno verjela, prepričali v nujnost zdravljenja. Morda pa 
bodo imeli doma vsaj dva tedna miru, vsaj dva tedna krepčilnega spanca, 
sprostitve tega krča, ki jih davi že tako dolgo in jih čedalje bolj stiska. O 
tem so se pogovarjali, ko se je vrnila domov. “Na varnem je,” je rekla, “mi 
pa prav tako.” Samo sedeli so na kavču in se naslanjali drug na drugega. 
Celo zaspali so za kratek čas, sredi dneva. Prebudilo jih je rezko zvonjenje 
telefona. 
“Dober dan, gospa,” se je oglasilo z druge strani žice. “Kličem iz urgence, 
gospod Viktor je prišel k sebi, povedal je svoje podatke, orientira se. Z 
rešilcem ga bomo pripeljali domov.” Glas je bil spodbuden in vesel, kot bi 
sporočal najbolj veselo novico. Glas, nič kriv. 
“Kako z urgence, saj je bil sprejet na psihiatrijo,” je Hana nemočno in 
negotovo vprašala. Krivo se je počutila, ker je sporočilo ni razveselilo, ker 
jo je v resnici povsem ohromilo. “S psihiatrije so ga poslali k nam, saj so 
ocenili, da ne sodi k njim,” je še vedno veselo pojasnjeval glas. 
In se je vrnil. Po stopnicah mu je pomagal bolniški strežnik. 
“Pa smo doma,” je tudi on veselo oznanil, ko je Hana odprla vrata. Na­ potil se je v spalnico. Tam je nekaj ur samo molče ždel na robu postelje. 
Potem je rekel:
“Ko me je začelo tiščat scat, sem se pa vsega spomnil.”
272 Sodobnost 2020
Žana Malin Anatomija alkoholizma
Recidiva
Možgani zaradi alkohola atrofirajo. 
Po recidivi še mnogo hitreje.
Toleranca strmo pada.
 Človekova osebnost umira.
 Postopno jo nadomesti pošast. 
Po desetih letih popolne vzdržnosti od alkohola, ko je bila Hana že popol­ noma prepričana, da se ne more nikoli več ponoviti, se je zgodilo. Najprej 
je opazila v njegovih očeh. Dobile so tisto tanko stekleno prevleko, ki jim 
je dajala visok sijaj. Drugih vidnih znakov ni bilo. Ampak Hana je vedela. V 
trenutku se je sredi dneva znočilo. Zazeblo jo je do kosti. Previdno mu je, 
ne enkrat, ponovila vsa pravila, ki sta se jih naučila na skupinskih terapijah. 
Niti kapljice, nikoli več. Samo z roko je odmahnil in se zasmejal, glasneje 
kot običajno. Njej pa se je podiral svet, ki se je zdel še malo pred tem tako 
prazničen. Vse ovire in vse težave so bile v njem obvladljive. 
Dnevi so minevali, a sijaj v njegovih očeh ni ugašal. Naraščala je glasnost, 
mimika obraza in gibi rok so dobivali novo, bolj surovo koreografijo. Prej 
dobrohotne humorne puščice so dobivale strupeno prevleko. Nihče razen 
nje še ni opazil sprememb. Niti njene upočasnjenosti in raztresenosti ne. 
Njene besede so postale utišane in previdne. Največ besed je namenila Vik­ torju, kadar sta bila sama. In prošenj. Sklicevala se je na čudovito minulo 
obdobje, ki ga je obdajala mavrica, na čas, v katerem je odzvanjal zvonki 
smeh njunih sinov, v katerem sta užila mnogo navdihujočih trenutkov, ki 
so oba izpolnjevali. Ali pa se ona, Hana, morda moti? Česa mu je primanj­ kovalo? Izzivov? Smejal se je njenim besedam in solzam. “Zdaj obvladam, 
ne boj se, vse je pod kontrolo.” Nekaj časa se je s tem celo tolažila. Morda, 
morda je pa res dosegel stopnjo, ko sme nekaj spiti, tako kot mnogi, ki se 
tudi kdaj napijejo, se sprostijo in znorijo, pa so potem spet trezni, imajo 
spet glavo na pravem mestu. Na določeni stopnji opitosti je bil prej ven­ dar tako očarljiv, pronicljiv, iskriv, tako izviren. Zato je bil v vsaki družbi 
sprejet odprtih rok. Kot bi mu alkohol dodajal svežega navdiha in odpiral 
neke nerabljene cone v možganih. 
Jalova tolažba. Po recidivi je postal bolj mračen, njegovi blodni nočni 
monologi niso vsebovali ničesar razumnega. Tudi njej se je počasi spet 
mešalo od utrujenosti in absurdnosti njegovih besed. 
Hana se je s težavo pripravljala, da pove sinovoma. Odlašala je in odlaša­ la. Samo ta večer ne, ko sta tako polna vznemirjenja in pričakovanja, samo 
273 Sodobnost 2020
Anatomija alkoholizma Žana Malin
danes ne, naj minejo prazniki, naj v miru opravita svoje obveznosti, naj …, 
naj …, naj … Sami izgovori in prelaganja.
Potem je nekega dne, ko so pojedli kosilo, Viktorja ni bilo doma, le po­ vedala. Imela je skrhan glas in besede je mukoma izgovorila: 
“Mislim, da morata vedeti, oči je spet začel piti.” 
Dolgo sta tiho strmela vanjo, dokler se jima na obrazih ni zarisala je­ za. Prej široko odprte oči so se zožile v tanke reže, iz katerih je bliskala 
sovražnost.
“Ni res, izmišljuješ si.” Vanjo sta usmerila ves bes in razočaranje. 
“Česa takega si ne bi nikoli izmislila,” je rekla nemočno.
Nekaj dni je med njimi vladala napetost. Celo Viktor je spraševal, kaj 
je vendar narobe. Zakaj so nenadoma vsi trije onemeli? Ko je nekaj dni 
pozneje pri kosilu oznanil, da sindikat v kratkem prireja športne igre in 
povabil Gašperja, da se mu pridruži, jo je Gašper pomenljivo in kljubovalno 
pogledal, kot bi hotel reči: Vidiš, kako se motiš?
*
Na dan tekmovanja, okoli poldneva, pa je Hana prejela klic, da so Viktorja 
z rešilcem odpeljali na urgenco, ker je doživel kolaps. Stali so dolgo na 
zbornem mestu na soncu in nenadoma ga je vrglo. Gašperja so domov 
pripeljali prijatelji. Na njena vprašanja, kako se je zgodilo, je kljubovalno 
molčal. Viktorja so (samo?) čez noč zadržali na opazovanju.
Potem je nekega dne v službi prejela klic od doma: “Mami, prosim, pridi 
domov, klical sem rešilca, oči je imel epileptični napad.” 
Ob tem sporočilu bi kmalu še sama doživela infarkt, tako se ji je v tre­ nutku povišal srčni utrip, takšna tesnoba jo je stisnila v prsih, pa vendar se 
je zbrala. Preden je prišla domov, so Viktorja že odpeljali. David je v solzah 
drgnil stenske in talne ploščice na stranišču. “Vse je bilo od dreka, krvi in 
urina,” ji je rekel, ne da bi jo pogledal.
Sinovoma odtlej ni bilo treba ničesar več pojasnjevati. 
Kako zelo sta obupana, je spoznala, ko je čez nekaj dni, po Viktorjevi 
vrnitvi domov, vstopila v Davidovo sobo. Ob pisalni mizi je njun sin klečal, 
Viktor je stal zraven njega in ji obračal hrbet. Ritensko se je umaknila, a 
ihtenja in besed, ki jih je David izrekel, ni preslišala. 
“Ti si me učil, da se pred problemi ne smem skrivati, da se jim ne smem 
izmikati, da jih je treba reševati. Bil si moj idol, oči. Prosim te, na kolenih 
te prosim, ne pij več. Prosim te, obljubi mi, da ne boš več pil.”
Viktor je z že močno razglašenim glasom rekel: “Dej, dej, ne pretiravej, 
no. Dvigni se, vse bo še v redu, no.” A obljubil mu ni ničesar.
274 Sodobnost 2020
Žana Malin Anatomija alkoholizma
Agresija
Nič se ni spremenilo.
Kvečjemu običaji, obredi, plesi.
Gib rok, ki zaščitijo glavo,
pa je vseeno ostal enak.
Telo se zvija, lomi, trga,
pada pod udarcem, krči kolena,
črni, oteka, krvavi, se slini.
Wisława Szymborska, iz zbirke Semenj čudežev
Stropna svetilka je metala hladno in ubijalsko svetlo luč na veliko zakon­ sko posteljo, na kateri je Hana, gola in razkrečena, trepetala. Njeno telo 
so v presledkih pretresali sunkoviti trzljaji, iz globin njene notranjosti so 
se izvijali nehotni, samodejni stoki. Ni jih mogla udušiti. Temno, kot bi 
se oglašala lava pred izbruhom, tako je iz njene notranjosti, od nekod iz 
trebuha, iz pljuč, prihajalo grgrajoče, zamolklo. Trudila se je, da je ne bi 
slišala otroka v sosednji sobi. Roki, razrahljani v zapestjih, z opletajočima 
dlanema, sta bili še vedno uperjeni proti stropu. Še pravkar sta se upirali 
in borili, a zdaj sta bili podobni pticam z zlomljeni perutmi v nemočnem 
poskusu, da bi poleteli. Tako je ležala, z otečeno in krvavo zgornjo ustni­ co, s pekočo bolečino v sencih, z zalitimi očmi, ki niso jokale, ki so se le 
napolnile s tekočino, lahko bi bila tudi kri ali slina, ali voda, ali nehotne 
solze, čisto vseeno, kaj. Razen svetlobe, ki je neusmiljeno razkrivala vso 
njeno bedo, ni zaznavala ničesar. Kot bi gledala iz jezera, iz vode, v ka­ tero se pogreza z rokama, ki se še edini trudita obdržati jo na površju. 
Bolelo je, peklo v mednožju, v katerem je mezela lepljiva tekočina, desno 
zapestje jo je bolelo, v glavi je vročično kljuvalo in odmevalo kričanje, ki 
ga je pravkar, ob besnem suvanju v njeno notranjost, vreščeče in zasoplo 
ponavljal: “Prokleta kuzla, to rabiš.” Ne želje ne potrebe ni imela več, 
da se pokrije z odejo, ki je zmečkana ležala ob njej. Še pravkar je mirno 
spala, saj je bilo sredi noči ali proti jutru, ko se je nenadoma prižgala luč, 
ko je z divjaško močjo in treskom odsunil vrata, se pognal proti postelji, 
odgrnil odejo, pokleknil nanjo, da so rebra zaškrtala pod njegovimi koleni, 
ji z enim gibom raztrgal spalno srajco in potem še spodnjice. Odrivala ga 
je z rokami, otepala se ga je z nogami, srce je divje razbijalo, zavest, ki je 
hipoma planila iz temine sna, se je ovedla njegove teže in moči, nabrane 
275 Sodobnost 2020
Anatomija alkoholizma Žana Malin
v njegovem shiranem telesu od kdo ve kod, telesu, ki je klečé poskakovalo 
po njenem. Zaripel, z izbuljenimi, motnimi očmi je kot divji jezdec kričé 
tolkel po njenih sencih in ustih, kot bi priganjal konja čez stepe, dokler ji 
ni razmaknil nog, prodrl vanjo in silovito udarjal vse do zadovoljitve. “To 
rabiš, kuzla prokleta,” je skozi rjovenje pljuval vanjo svojo pijansko sapo 
in slino. Ko je razjahal, se je odmajal skozi vrata.
Morala bi vstati in se stuširati, položiti led na zapestja, sence, ustnice 
in na veke, morala bi izmiti s sebe spermo in slino, a je samo trepetala 
in stokala, ponižana. Le nogi je rahlo skrčila in sklenila v kolenih. Nekje 
v podzavesti se je jasnilo spoznanje, da mora ob zori prvič v novo službo. 
Izbrali so jo med množico kandidatov, na odgovorno in dobro plačano de­
lovno mesto. V omari je visel eleganten kostim, ki ga je skrbno in z ljubez­
nijo izbrala, njena prva svilena bluza, nova torbica; bila je tako ponosna in 
vznemirjena, vse do tega trenutka, ko je v svoji zakonski postelji zlomljena 
in nemočna podzavestno štela ure in minute, ko bo le morala vstati, ko bo 
morala trdno stati na nogah in se s tema rokama lotiti vseh običajnih in 
čisto novih opravil. In stopiti pred otroka. Le kako? Sram jo je peklil bolj 
kot bolečine po telesu. Morala bi takoj zdaj stopiti k otrokoma, jima s po­
ljubi zapreti veke in zašepetati kaj lepega, uspavanki podobnega, ju objeti 
vsakega posebej in objeta dolgo stiskati v naročju, saj bi bilo tako, kot da 
objema in tolaži sebe samo. Pa je samo čakala, da se pogrezne v začasno 
nezavest, ki bo potisnila ta mučni trenutek proti pozabi.
*
Morala si je priznati, da si močno želi, da bi bila ta brezupna odisejada 
kakor koli že enkrat za vselej končana. Zanjo, za otroka in zanj. Nič več ni 
upala v čudež. Tako težko povrnjeno učlovečenje je v nekaj mesecih izgi­ nilo. Še vedno se je oklepala misli, da se bo vse razrešilo naključno, samo 
od sebe, z nesrečo, v kateri, je upala, ne bo drugih žrtev … Ali lepega dne, 
raje prej kot pozneje, s smrtjo. Toda kljub njegovemu vnovič izmaličenemu 
telesnemu videzu je njegov organizem še vedno ohranjal tisto vitalnost, 
potrebno za preživetje, telesni ustroj, ki preprosto ni dovoljeval popolnega 
propada. Če so se znova sušili možgani, če so znova otrdevala jetra, če je 
prebavni sistem le še za silo deloval, je bilo v  njegovem fizičnem telesu 
očitno še dovolj organov, ki so poganjali kri po žilah, ki so poganjali srčno 
mišico in omogočali pretok zraka v pljuča in iz njih.
Včasih, ko je bilo tudi zanj kaj posebno hudo, nerazumljivo, nerešljivo, 
ko ga je v njegovi skrajni osami, v ostankih njegove človečnosti kaj zelo 
begalo in strašilo, jo je poklical. Tudi povsem trezen.
276 Sodobnost 2020
Žana Malin Anatomija alkoholizma
“Samo, da slišim tvoj glas,” je običajno rekel na kratko. Najbrž svoje 
skrajne stiske niti ni znal ubesediti. Nazadnje se je tako oglasil takrat, ko 
mu je umrla mati.
Tako pogosto in običajno je že bilo med njima, da ga ni ničesar več spra­ ševala, niti kam hodi niti kje je bil, ko je prihajal domov v poznih večernih 
ali jutranjih urah, nehalo jo je zanimati, kam se zateka, ko zaprejo vse lo­ kale in vse gostilne. Ljubosumje na natakarice, ki pijancem predstavljajo 
svetla ozvezdja, je že zdavnaj izzvenelo, saj si niti predstavljati ni mogla, da 
bi bil Viktor v sedanji izvedbi zanimiv kakšni drugi. Bi pa bila to pravzaprav 
lahko celo priročna rešitev, je včasih pomislila. 
Ne brez groze je pomišljala tudi na možnost, da bi ga kar sama pokon­ čala. Vsakokrat, ko je prijela v roke težko litoželezno ponev, edino dovolj 
težko in železno stvar v stanovanju, se je videla, kako jo vihti nad njegovo 
glavo, ki leži na blazini. Bala se je te vsiljive predstave, a nekoč je rekla 
mlajšemu, Davidu: 
“Ko bi le mogla …” 
“Tudi jaz sem že pomislil mami,” ji je skrušeno priznal. 
Gledala sta se iz oči v oči, potencialna morilca, in se borila s sramom 
in grozo.
*
Treba je
čas je
da si dovolimo
razočaranje
jezo 
mržnjo
bes
ko bo sovraštvo dopolnjeno
bomo vstale
in šle
Märta Tikkanen
Zdaj, po toliko letih, prihaja Viktor samo še v sanje. Nekoč, tudi v sanjah 
se je dogajalo ponoči, je vstopil v stanovanje, prižgal luč v predsobi, nato 
še v kopalnici. Videla je svetlobo in njegovo senco v zastekljenih vratih in 
277 Sodobnost 2020
Anatomija alkoholizma Žana Malin
slišala ga je reči: “Doma sem.” In v sanjah se je nato mirno potopila v tisti 
globoki sen, ki ga je v življenju z njim tako pogosto pogrešala. V nekih 
drugih sanjah je najprej pokukal v spalnico, čez čas pa vstopil, preoblečen 
v pižamo, odgrnil posteljo, se ulegel k njej in ona se je varno ugnezdila 
v njegovo naročje, kot nekoč, ko je bilo med njima še vse dobro. “Kako 
si prišel noter, a imaš ključ?” je zaspano vprašala. Skoraj fizično je čutila 
njegovo navzočnost. In spet se je pomirjeno pogreznila v globoki sen. 
In še nekdo je nekoč prišel v njene sanje na njeno odprto dlan. Z glavico, 
naslonjeno na drobne dlani, zaprtih oči, kot bi spal, je ležal na njeni roki, 
majcen, nag otročiček, tako ljubek in nežen, da jo je bolelo. “Pusti me 
zdaj, mami, spim,” ta stavek je dete poslalo v njen sen povsem razločno in 
živo, da jo je še zbujeno pretresalo do zadnjega vlakna in še danes odmeva 
v njeni notranjosti. Njeno nerojeno dete.
278 Sodobnost 2020
Žana Malin Anatomija alkoholizma
Pisava škofa Stanislava je bila ostra; ko je moja roka hotela delati enake 
črke, sem bil presenečen nad to ostrino. Kako naj pišem o njem drugače 
kakor z njegovo pisavo? Nenadoma je bila v meni. Zavestno. Ko mi je 
napisal prvo drobno pismo, je bila to moja pisava. Tako sem priličil svojo 
pisavo njegovi, da ni bilo več jasno, ali jaz posnemam njegovo pisavo ali 
on mojo. Na njegovih drobnih pismih, napisanih na kartončke, na katerih 
je bilo natisnjeno njegovo ime, so bile preproste besede zahval za voščila 
in pisma – in nekoč, ko se mu je bolezen poslabšala, vzdih, da lahko zdaj 
daruje trpljenje tudi zame. A če sem črke teh besed pomešal med sabo, 
so govorile vse. V njih so bila vsa sporočila, ki jih je v tisti noči z zadnjimi 
močmi s prstom pisal v sneg. Ničesar ni skrival. Ko se je podpisal, je pred 
imenom vedno naredil križ. Vsi so bili začudeni, ko so videli, kako težko 
hodim, kako se majem. To je bila moja naloga. Škofu je streptomicin po­ škodoval ravnotežje, njegova hoja je bila ves čas na robu padca. Ni bilo 
več razdalj, samo še daljave. Kakšna daljava v poti čez cesto, ki je ločevala 
katedralo od hiše, v kateri je stanoval, kakšna daljava v hodniku pod arka­ dami, obraslimi z divjo trto! Bolezen je razkrila neko resnico, neko daljavo, 
ki si je drugače ne bi upal videti. Ničesar nisem smel izpustiti. Majal sem 
se, lovil sem ravnotežje na robu padca, moja starost je bila strašna. Zavijal 
sem se v črno ogrinjalo, ker me niti poleti ni nehalo zebsti od snega.
Najini pogovori so bili bežni. Tiste besede, ki sem si jih zapisal, so bile 
kratki vzdihi. “Môli zame, sem čisto preč.” “Vidiš, kakšen revež sem jaz.” 
Miklavž Komelj
Rjovenje
Poglavje iz romana Skrij me, sneg
279 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
proza
“Mislim, da ne bom več dolgo živel.” “Samo da sem pri oltarju, pa sem do­ ber.” “Kaj bo s teboj?” Resnično srečanje med nama ni bil pogovor, ampak 
to, da sem sam. Da fizično čutim to vrtenje v glavi, da slišim svojo gluhost. 
Da rjovem. Srečanje, ki je nekje drugje kot celotno življenje. Da njega na 
novo oblikujem, s tem ko ga vidim tako, da sem sam vse, kar vidim. 
Ko sem bil majhen otrok, nisem hotel biti človek, ampak konj. In tako 
sem postal konj. In ko sem bil konj, sem se premikal s hitrostjo konja, 
v mojih ustih je tleskanje jezika ustvarjalo zvok konjskih kopit in veter je 
nastajal od mojega teka. In ko sem postal škof Stanislav, nisem postal nič 
bolj človeškega.
Če sem ga pogledal v majhne sivomodre oči, nisem znal razbrati, ali 
ve ali ne ve, da sem ga videl v snegu. Toda če sem ga pogledal naravnost 
v kamen, vdelan v velikanski škofovski prstan na njegovi roki, roki hierar­ ha, v kateri je po besedah svetega Dionizija Areopagita široka oblast po­ svečevanja oziroma dovršujoča dejavnost, je bil pogled tega kamna jasen. 
Čutil sem, kako me ta prstan stiska. Težka kmečka roka hierarha. To, da 
sem umiral, je bilo ekstaza. Če sem hotel čez svojo lobanjo čutiti njegov 
obraz, sem moral narediti izraz, ki je bil na pol poti med nasmeškom in 
otrplostjo. Strmel sem. To moje tresenje, ta moja strašna starost, to je bilo 
strahotno izzivanje, strašen posmeh funkcioniranju sveta, strašen posmeh 
funkcioniranju ljudi. Z upanjem sem se prepustil svojemu ledenemu dihu.
Škof Stanislav, ki je hodil skozi sneg, je bil nenadoma podoba svetega 
škofa Nikolaja, ki hodi skozi sneg, da dá vse, kar ima, da dá vse, tudi če nima 
ničesar, da očetu ne bo treba prodati svojih hčera v javno hišo, da bodo 
mornarji rešeni iz viharja in otroci veseli. Največja svetloba in največja 
vročina, na robu neskončnega snega razsvetljene stavbe, v katerih plešejo 
ob glasbi, ki nastaja od izčrpanosti v tej glavi, ki jo škof drži nekoliko nazaj, 
brez obraza, ki ga moram izpisati kot rokopis, črto za črto. Kristusovo telo, 
ki se izraža v zaporedju škofov, je pisal sveti Irenej. Vse se je končalo pred 
začetkom – zapuščena sirota – pastirček – ki ga najde duhovnik – ga pošlje 
v škofijski zavod – od koder nosi rdeče krizanteme na materin grob – in 
preigra vse vloge v dramskem krožku – novomašnik – ob duhovniškem 
posvečenju mu dajo v roke misal, da odmoli ritualPro defuncto episcopo ob 
mrtvaškem odru ravnokar umrlega starega nadškofa, na čigar telesu so 
bile še sledi biča, s katerim se je bil bičal – zvečer pred novo mašo vihar 
podre vse mlaje – ki jih zjutraj spet postavijo – prefekt dijaškega doma – 
škofov tajnik – voditelj krožka Katoliške akcije za policiste – jetnik – ki 
zida stanovanjske bloke – v samici – ko vpraša, zakaj ga imajo v samici, 
kaj hočejo – mu odgovorijo, da je bil pač pozabljen – v samici ga v nekem 
280 Sodobnost 2020
Miklavž Komelj Rjovenje
trenutku na cvetno nedeljo oblije nadnaravna milost – in je najsrečnejši 
človek na svetu – v samici – kjer doživi popolno blaženost – v velikem ted­
nu – in na velikonočni ponedeljek se vrne vsa žalost – škof – ki je to postal 
zaradi snega – tega snega – episcopus – naslovni škof vazisarski v kartaginski 
metro poliji, kjer nikoli ne pade sneg – episcopus – če bi to jemal resno, bi 
se že zdavnaj ubil – Pro defuncto episcopo – če bi imel povedati samo to, 
kar je moja življenjska zgodba – sneg bo preprečil, da bi imel življenjsko 
zgodbo! Se bo tudi škof Stanislav, ko bo dovolj daleč, nehal pretvarjati, 
da je tako star in bolan, in začel brezmejno prost teči, teči? Če ni mogoče 
vsega spremeniti v tem trenutku, ni mogoče nikoli. Niti koraka nazaj, če 
se tu vse začenja. Niti koraka nazaj, če se tu, v tem snegu, vse začenja. 
“Tu celo boj z demoni postane igra.” Se bo začel kepati? S kom? Z mano. 
Kako naj se kepam z njim, če čutim njegov obraz čez svojo lobanjo? Brez 
obraza. Vse se je začelo, ko sem ga videl brez obraza. Ven iz teh ječ! Pri­ dite na svetlo! Toda največjo blaženost, je pripovedoval, je doživel v ječi. 
Nenadoma … Sam, čisto sam … Toda saj ne gre za blaženost. Ven iz teh 
ječ! Pridite na svetlo! Toda kaj je svetlejše od snega? Kapitan, ki je vodil 
avstro­ogrsko odpravo proti Severnemu tečaju, ki je poimenovala Zemljo 
Franca Jožefa, je pripovedoval, da se zdi morje čisto črno, če ga primerjamo 
s sijajem večnega ledu, in da bi celo sinjino neba, če jo primerjamo s tem 
sijajem večnega ledu, skoraj imenovali črno. Človeka so na poti skozi to 
belino, obdano s črnino, lahko napadli beli medvedi. Ga je branilo pred 
njimi, če se je medtem igral z zlatim pektoralom na svojih prsih? Roka je 
ledenela, ustnice so bile modre. Je na pektoralu visel albatros? “Hotel sem 
se iz tega ven potegniti …” Pred štiridesetimi leti, zdaj ne. Zdaj ni bilo poti. 
Pot nastaja z vsakim korakom. Človeški odpor je bil nemogoč, in vendar je 
bilo v poskusu boja nekaj ganljivega. Nas zgodovina odvrača od tega, kar 
se je zgodilo? Člane ekspedicije je nenadoma presenetilo nekaj mrožev, ki 
so se tik ob njih prebili skozi led. Ljudje so bežali tako hitro, kot so mogli, 
vsak poskus, da bi se branili, bi bil zaman. Toda mroži so plavali pod ledom 
z enako hitrostjo in ga spet predrli tik ob njih in kazali odkrito željo, da bi 
plavali v njihovi družbi. “Duhovi nas sovražijo, ker ščitimo ljudi.” On pa 
je šel sam, sam, sam. Žile so bile poti skozenj, žile so bile poti. Zanj pa ni 
bilo poti. Vse poti so bile v njem, nobene poti zunaj njega. Če se ne igram 
s smrtjo, se sploh ne igram. Nekoč je bila moja najljubša otroška igra, da 
sem se igral smrt stare igralke, ki sem jo ljubil, da sem slišal njen glas 
v svojem grlu. Med gledališko predstavo jo je bila zadela kap, preživela je. 
In igral sem se, kako jo med drugo gledališko predstavo spet zadene kap in 
umre. Gledal sem se v šipo in motni odsev me je spremenil vanjo, ko sem 
281 Sodobnost 2020
Rjovenje Miklavž Komelj
posnemal njen glas, ki sem ga čutil v grlu kot drhtenje, obenem globoko 
in visoko, in sem umrl. In ko jo je na odru resnično zadela kap in je umr­ la, je bilo to nekaj, kar je bilo zame tako samoumevno kot vsak čudež. In 
njen glas je bil isti. Če se stopnjuje moč vetra in se dvignejo s tal tančice 
ostrih snežnih kristalov, je pričakovati snežni vihar. In njen glas je bil isti. 
Glas, ki sem ga naredil, da je bil v mojem grlu njen glas, je bil isti, kot sem 
ga naredil, da je bil v mojem grlu glas škofa Stanislava. In Jacob Böhme 
je pisal, da je v jedru božanstva neka strašna ostrina, podobna zimi, ko je 
strašen in neznosen mraz, da voda postane led. In glas škofa Stanislava ni 
bil podoben glasu mrtve igralke, toda v mojem grlu je bil isti. Tisto pred­ stavo, med katero je umrla, je gledala moja sošolka, ki sem ji poslal zadnji 
pozdrav z njeno smrtjo. Tu celo smrt postane igra.
Pošiljal sem mu svoje pesmi, ki so govorile o svetih treh kraljih, o čudež­
ni maši v Bolseni, med katero je, ko je duhovnik podvomil, ali je posvečena 
hostija res Kristusovo telo, iz nje kanila kri na korporal, o betlehemskem 
pastirju, ki se pod njim lomijo skale in se v njem trgajo davni knjižni svit­ ki, o zrncu kadila, o tem, kako me orjejo akordi orgel. In stari redovnici, 
ki sta mu gospodinjili, sta mi povedali, da spravlja moje pesmi v predal 
svojega klečalnika, na katerem moli. Ampak o tem nisva govorila. In tudi 
ko sem v nekem trenutku postal za en dan prepričan, da moram postati 
duhovnik, in sem mu to že isti dan napisal v ekstatičnem pismu, mi ni 
o tem pismu nikoli rekel niti besede. “Vse, kar lahko storiš, je, da prineseš 
nekaj decentnosti …” Tako je govoril Ezra Pound svoji hčerki, ki mi je to 
pripovedovala v svojem gradu na Južnem Tirolskem, tako pravljičnem, da 
je zrak drhtel. Jaz pa nisem imel te decentnosti. V šoli sem z vijoličastim 
flomastrom naslanjala vseh stolov popisal z vzklikom: Živel škof Stanislav! 
In potem so to začeli pisati še učenci drugih razredov, ki so sedeli v istih 
klopeh. In potem sem moral brisati te napise in razredničarka je v šolo 
poklicala mojo mamo, ki mi je rekla, kako morem biti tako nespoštljiv do 
starega gospoda, ki umira. Groza me je bilo, ko sem pomislil, da je bila 
moja molitev za škofovo življenje, zapisana na stole, lahko razumljena kot 
nespoštljivo norčevanje, a še bolj me je bilo groza, da je samoumevno, da 
škof počasi umira.
Kajti vedel sem, da je bila vsa ta pot skozi sneg zato, da bi se popolnoma 
obrnilo to, kar velja za naravni tok stvari. In na škofovi petdeset let stari 
novomašni podobici, ki sem jo našel v škofijskem arhivu, je pisalo: Moj oče 
in moja mati sta me zapustila, moj Gospod pa me je sprejel.
Iskal sem njegove besede, ki bi povedale to, o čemer ni govoril. V škofij­ skem arhivu sem našel gimnazijsko glasilo, v katero je pisal kot gimnazijec. 
282 Sodobnost 2020
Miklavž Komelj Rjovenje
In je že imel za sabo vso davnino. “Bil sem še majhen pastirček, ko …” O 
poti skozi sneg je spregovoril samo mimogrede, ko je pisal o nekem no­ rem hlapcu Lojzu: “Takrat je bilo to, ko sem bil jaz še ministrant. Nekega 
mrzlega zimskega dne smo pokopavali majhnega otroka. Šli smo iz cerkve 
na pokopališče. Jaz sem nesel v eni roki aspergil in kadilo, v drugi pa ka­ dilnico, ob kateri sem si grel premrle roke. Ko smo prišli do Tičonove hiše, 
nas je zagledal Lojz, ki je ravno stopil iz hleva in brž stekel k cesti. Tam 
pa, z obema kolenoma naenkrat, cop v sneg. Da ne bi bilo zadaj strogega 
župnika, bi se gotovo na glas zasmejal.”
Na tej poti skozi sneg pa ni bilo za njim nikogar. Nihče ni oviral smeha. Se 
je zdaj zasmejal? Kot se je bil nekoč posmehoval glasu svojega bolnega pro­ fesorja? O tej poti nisva mogla govoriti. Je videl, da sem ga videl? Za njegovo 
pot skozi sneg sem izvedel, ko je bilo vsega že konec, a v tistem hipu sem jo 
videl. Zato se ni nič končalo. Nikoli se ni nič končalo. V škofijskem arhivu 
sem prepisoval besede, ki jih je pisal svoji mrtvi materi, ki je zbolela in umrla, 
ker je nekoč do kolen gazila skozi močvirnate graščinske gozdove, kamor je 
šla po drva, ko je bil njegov oče na drugem kontinentu. Pisal je o mrzlem 
januarskem jutru: “Vseh svetnikov popoldan je – – – Na pokopališču stojim 
in nemo zrem predse. Žalostno se vlečejo sive megle po Gorjancih. Počasi 
se bližajo Krki, pa se zopet dvignejo in gredo naprej – – naprej.
Pred mano stoji gomila, okrašena z rdečimi krizantemami, in tri svečke 
žalostno pomežikavajo na njej z rdečimi plamenčki. Borno znamenje stoji 
na tej gomili in okorne črke na njej povedo, da tu počiva moja mati.
Mislim in mislim – Mati, ali je res? Ali res trohne tukaj tvoje kosti? Res 
je. Živo mi stopa pred oči tisto mrzlo januarsko jutro, ko so ravno tu spu­ stili po dolgi vrvi tvojo rakev v globoko, temno jamo. Trdo, neusmiljeno so 
padale kepe prsti, da je votlo donelo. Pri vsakem udarcu sta sestri obupno 
zaplakali: “Mama, mama! – – –” Tudi jaz sem bil zraven, pa nisem jokal, saj 
veš, da mi je bilo takrat šele pet let. Komaj malo se te spominjam in takrat 
nisem vedel, kaj vse to pomeni. Pa še tiste klepetave ženske so mi venomer 
pravile: “O, le nič se ne boj, saj bodo mama že prišli nazaj!” Čakal sem te, 
o mati, čakal nestrpno, pa te ni bilo. Prišla je druga, ki se ji pravi pisana 
mati, in takrat sem šele spoznal, da te ne bo več. Mati, takrat, takrat – – – 
pa je bilo že prepozno. Ona, ki je prišla, da nadomesti tebe, pa ni bila niti 
senca tebe. Mati, mati, saj veš, kaj bi ti tožil …
In danes sem prišel zopet na tvoje tiho domovanje. Glej, tu šopek rdečih 
krizantem! “Mati, rdeče so, pa prav primerno se mi zdi, da so rdeče. Naj 
one značijo tvojo veliko ljubezen, ki si jo imela ti do nas, svojih najmlajših, 
svojih najdražjih. Kakor morje je bila tvoja ljubezen … Nič ti ni bilo preveč, 
283 Sodobnost 2020
Rjovenje Miklavž Komelj
nič pretežko, celo smrti se nisi ustrašila za svoje otroke. Sprejmi torej, 
mati, te rdeče krizanteme, kot znak ljubezni in mučeništva!”
Prepisal sem mu te njegove besede na velike liste šeleshamerja, jih okra­ sil s svojimi risbami in jih dal redovnicama, ki sta mu gospodinjili, da mu 
jih bosta izročili. Samo jaz sem vedel za mrzlo januarsko jutro. 
In gredo naprej – naprej. “Megle se še vedno vlečejo naprej in naprej, 
svečke dogorevajo, krizanteme pa so še sveže, rdeče – – –”
In ko mi je rekel, da mu zdravijo kri z nuklearno metodo, sem v žilah 
začutil strašno energijo atomske bombe.
Biti on, je pomenilo biti sirota brez staršev, reven svinjski pastirček, ki 
zgrabi kadilnico, da si ob njej greje premrle roke. Samo on ve, da so te lepe 
kadilnice z okraski narejene zato, da si lahko ob njih greješ premrle roke. 
Vendar v snegu mraz ne sme popustiti. Ko je šla njegova sedemnajstlet­ na sestra v snegu v goro po drva in je mraz malo popustil, jo je premočila 
sodra. In ko se je vračala domov, je od utrujenosti sedla na voz in obleka 
je na njej zmrznila. In ko je videla, da umira, je prosila, naj ji kupijo belo 
obleko in bele nogavice ter venec za mrtvaški oder. In potem je mirno 
čakala na smrt.
In osem let ječe, od tega šestindvajset mesecev samice. In sveti Janez 
Klimak piše, kako daje ječa spoznati, da je človekovo telo ječa duše in člo­ vekov duh ječa božjega duha. Sveti Duh se v ječi izlije na izbrane učence in 
to, kar prihaja iz njihovih ust, je hkrati njihov obup in njihovo odrešenje. 
In samo on ve, da so te lepe kadilnice z okraski narejene zato, da si lahko 
ob njih ogreješ premrle roke. Roke hierarha.
Na te rdeče krizanteme sem se spomnil, kadar so po mestu ob praznikih 
visele rdeče zastave.
In nenadoma sem videl, da bodo te zastave vsak hip razrezali v cunje 
in iz njih naredili rdeče robce. In sošolci so me čudno gledali, ko sem jim 
to rekel.
In nekega dne sem si na obisku pri škofu Stanislavu v njegovem sta­ novanju, ko je stopil iz sobe, ogledoval njegove knjižne police in mojo 
pozornost je pritegnila knjiga, ki je imela na hrbtu natisnjen naslov Magija 
Atlantide.
Prinašam mu zrak za njegove nosnice in zahodni veter do njegovega nosu.
Ko so njegove sivomodre oči zrle vame, so bile blage, utrujene, prestra­ šene. Ko pa sem z njimi gledal sam, so morale biti neustrašne.
Nihče ni oviral smeha. Ta pot skozi sneg se ni končala. Ta pot skozi sneg 
se ne more končati. On je postal škof zaradi snega. On je postal škof brez 
razloga. In pred njim si nikoli ne bi upal govoriti z njegovim glasom. Pred 
284 Sodobnost 2020
Miklavž Komelj Rjovenje
nikomer si ne bi upal govoriti z njegovim glasom. Z njegovim glasom sem 
govoril samo sam s sabo. Kaj bi on rekel, če bi me slišal, kako govorim 
z njegovim glasom? In vendar je videl, da mu pišem z njegovo pisavo.
Ko je hodil, se je vedno bolj majal. In pri tem je bilo v njegovem izrazu 
nekaj zmagoslavnega. Nikoli ga nisem vprašal, ali ima rad sneg. Ker se je 
po mestu razvedelo, da se bliža njegova smrt, so k njemu prihajali ljudje in 
ga intervjuvali. Postavljali so mu sama vprašanja, povezana z zgodovino. 
Govoril je o vojni, o prevzvišenem škofu, ki so ga v odsotnosti obsodili 
in opljuvali, o nesrečnih vojakih, ki so prisegli pred svastiko po njegovi 
maši, o tem, kako je Prevzvišeni, ki je v kaosu interveniral za tisoče ljudi, 
da bi jih rešil ječ, taborišč in smrti, hodil k okupatorskim oblastnikom 
samo zato, da bi reševal ljudi, kako je vedel, da ga bodo imeli po vojni za 
izdajalca, in kako je to vzel nase, da je lahko reševal ljudi. Nekoč se je na 
taki poti, na kateri ga je on spremljal kot tajnik, ustavil sredi parka, spre­ menjenega v vojne njive, in mu rekel: “Gospod tajnik, poslušajte me … Po 
vojni me bodo morda obsojali … Toda nihče ne ve tega, kar čutim v svoji 
notranjosti … Kakšen odpor … Toda ponižam se samo zato, da bi reševal 
ljudi …” Ah, in nesrečni stari general, ki je stal pred tisto svastiko in ki sem 
ga na fotografiji otvoritve otroškega igrišča, ko je bil še župan mesta, videl, 
kako stoji tik za škofom Stanislavom, ki je tedaj kot škofijski tajnik asisti­ ral prevzvišenemu škofu, elegantni stari general z belo brado, ki je ljubil 
Merežkovskega in Wagnerja in ki mu je v mladosti njegov prijatelj, slavni 
skladatelj dunajskih operet, govoril, naj raje kakor vojak postane operni 
pevec, ker tako čudovito pôje, je govoril, da bi naredil vse, da bi jedel tudi 
drek, samo da bi v težkih časih kaosa rešil svoj narod. Toda ali ni ravno 
ta metafora skrajnega žrtvovanja – da bi v tem skrajnem žrtvovanju jedel 
tudi drek – povzročila, da se je začel ljudem prikazovati v krogu sadističnih 
jedcev dreka v Pasolinijevem filmu Salò? 
Se moja notranjost, ko sem on, spremeni? Moje skrivališče je odprto, 
moje skrivališče je odprto. Jaz nimam skrite notranjosti. Toda kaj bi on 
rekel, če bi jaz pred njim spregovoril z njegovim glasom? O njem so zaradi 
tega intervjuja nenadoma pisali časopisi in ga napadali in se iz njega nor­ čevali. Epigram je objavil celo človek, ki ga je nekoč kot zasliševalec mučil 
v ječi. Kaj bi on rekel, če bi jaz pred njim spregovoril z njegovim glasom? Bi 
mislil, da se norčujem iz njega? Bi se smejal? Bi bil jezen? Bi sploh pomislil, 
da je to njegov glas?
Na njegovem molčečem obličju je pisalo: “Kar me sprašuješ, boš našel 
vrezano v mene samega, kajti jaz nisem nekdo, ki govori besede, ali nekdo, 
ki se mu govori besede.”
285 Sodobnost 2020
Rjovenje Miklavž Komelj
Ker jaz ga nisem spraševal ničesar.
In tako sem ga neke pomladi videl z ranjenim čelom.
Bilo je na praznik Gospodovega oznanjenja, nekaj dni po tem, ko je 
mesto obiskal Mihail Gorbačov, dva dni pred novo cvetno nedeljo, ko 
sem ga prvič videl, da hodi s palico. Prišel je v katedralo k maši za bolnike 
in ostarele, pri kateri je nadškof delil zakrament bolniškega maziljenja; 
s tresočimi se rokami je mazilil molčečo glavo škofa Stanislava in njegove 
dlani. Po maši mi je škof Stanislav povedal, da je bilo včeraj z njim že boljše, 
zdaj pa ga spet bolj zanaša, zato ne ve, ali bo lahko vodil bogoslužje cvetne 
nedelje. Jemal je neka nova zdravila, ki imajo tak stranski učinek. Če bi 
to vedel, jih ne bi jemal. Zvečer je bila v katedrali spet slovesnost – in še 
preden se je začela, je iz zakristije stopil škof Stanislav, oblečen v mašniška 
oblačila, in je brez palice in s korakom, ki ni bil več korak, začel plezati 
po stopnicah, ki so vodile v prostor prezbiterija, oprijemajoč se ograjice 
in sten – te stopnice so bile nenadoma kakor gorska stena, po kateri pleza 
alpinist, ki se z vsakim premikom telesa bori z nevarnostjo, da bo padel 
v smrt. V tem plezanju je bila strašna osvoboditev. Nihče si mu ni upal 
priskočiti na pomoč. Škof je bil v drugem svetu kot drugi ljudje, njegovi 
gibi so bili gibi z drugega sveta; čeprav ni mogel obvladati niti korakov, 
ki se zdijo vsakdanji, je bilo v tem nadčloveško obvladovanje. Obenem je 
z nihanjem svojega telesa vzbujal vtis, da bo začel pred oltarjem plesati. Z 
zadnjimi močmi je priplezal do svojega sedeža, na katerem je sedel med 
bogoslužjem, ki se je začelo nekaj minut zatem. In na desni strani njego­ vega čela je bila rdeča lisa s prebito povrhnjico kože – sled udarca. Rdeča. 
Pozneje so mi povedali, da je škof popoldne v svojem stanovanju pobiral 
neko podobo, ki mu je padla na tla, in je padel. Čeprav je bilo njegovo čelo 
ranjeno, ga še nikoli nisem videl tako blaženega, tako žarečega. Gledal je 
po ljudeh, zbranih v katedrali, z žarečim pogledom, kakor da ga nič več ne 
veže. Ves čas bogoslužja je gledal po katedrali, gledal je ljudi, človeka za 
človekom, in njegove žareče oči so se srečale tudi z mojimi. Ves je žarel, še 
nikoli ni tako žarel, in je gledal ljudi in ni nehal, in na njegovem obličju je 
bil izraz, kakor da bo odprl usta. Kakor da bo vsak hip s svojim ogromnim 
glasom slovesno spregovoril o svoji poti skozi sneg.
Ko sem naslednje jutro prišel v škofijski dvorec, kjer so pod vodstvom 
ekonoma ravno popravljali zatič pod glavnimi vrati, da ne bodo več ropo­ tala, me je že pri vstopu v pisarno ordinariata, od koder je pot vodila naprej 
do škofove pisarne, stara redovnica opozorila, da je škof danes bolj slab. 
Vrata njegove pisarne so bila kot vedno odprta, a nanja je bilo treba pred 
vstopom potrkati, da je slišal in opazil obiskovalca. Danes pa me ni slišal 
286 Sodobnost 2020
Miklavž Komelj Rjovenje
in me ni opazil, tudi ko sem večkrat potrkal in ga tudi poklical. Sedel je za 
svojo pisalno mizo pod sliko papeža Pija II., Eneja Silvija Piccolominija, ko 
ga je z druge stene gledala slika škofa Josipa Juraja Strossmayerja, ki je bil 
v devetnajstem stoletju vodilni iniciator jugoslovanske ideje, prizadevajoč 
si za zbližanje med katoliškim in pravoslavnim svetom, in podpisoval že 
natisnjene velikonočne voščilnice, na katere se je pred njim že podpisal 
nadškof. Na vsako voščilnico se je počasi podpisal, nato je oslinil prst 
in voščilnico položil na drug kupček, potem se je podpisal na naslednjo 
voščilnico in z njo storil enako. In nenadoma me je pretreslo, da je v tem 
neka globlja resnica človeških srečanj na Zemlji. Da so pogovori pravza­ prav prikrivanje tega. Da je resnično srečanje to. Samo zato sem ga videl 
brez obraza, ker je obraz v resnici ogromen kot puščava. In nekoč sem ga 
sanjal deset let starejšega ob božjem grobu, od katerega je z elegantno 
gesto nagnal igralce, ki so tam igrali neko komedijo. Glas se mu je tresel, 
komaj me je spoznal, in ko sem se zbudil, sem imel suha usta. Mogoče je 
trajalo stoletja, preden je škof dvignil oči in me zagledal. Nekoliko se mi 
je nasmehnil, dal sem mu kuverto, v kateri je bila pesem, ki sem jo napisal 
o njegovem ranjenem čelu. Nekaj sem mu rekel, a ni ničesar razumel; po­ vedal je, da mu ne deluje slušni aparat in da je čisto gluh. Ko sem mu dal 
kuverto, je rekel: “Berem pa lahko.” Potem sem se od njega poslovil. Eko­ nom mi je pri vratih rekel, da si škof še vedno želi jutri voditi bogoslužje 
cvetne nedelje in da ga bo vodil, če bo le mogel.
Naslednje jutro sem prišel na škofijsko dvorišče, ko so bogoslovci še 
postavljali oder za slovesni blagoslov oljčnih vej. Stopnice, prislonjene ob 
oder, niso bile dovolj visoke, da bi škof po njih zmogel varno stopiti nanj; 
spomnil sem se, da bi lahko med stopnice in oder postavili klop in mu tako 
olajšali hojo. Škofijski tajnik je šel s škofovim avtomobilom po škofa in ga 
čez nekaj minut pripeljal. Ritual je zahteval, da pride škof do odra v slo­ vesnem sprevodu po stopnišču iz škofijske kapele v drugem nadstropju 
dvorca. Škof zdaj te hoje po stopnicah ne bi zmogel. Zato je šel sprevod 
duhovnikov in bogoslovcev iz kapele po običajni poti brez škofa, dva bogo­ slovca pa sta kot znamenje njegove simbolne navzočnosti nosila njegovo 
mitro in pastoralno palico. Škof je medtem čakal v pritličju v prostoru, ki 
je bil na novo preurejen v stranišče. Je, ko so nesli po stopnicah njegovo 
mitro, belo kot sneg, in njegovo pastoralno palico, čutil, kako stopa v spre­ vodu po stopnicah, je začutil, kako ima tudi on dve telesi kakor srednjeve­ ški vladarji? Ko je sprevod prišel na dvorišče, je stopil iz stranišča in se mu 
pridružil. Mitro so mu položili na glavo, v roko so mu dali palico. Z odra, 
na katerega je splezal ob pomoči škofijskega tajnika, je imel govor o tem, 
287 Sodobnost 2020
Rjovenje Miklavž Komelj
kako naj pred Kristusom razprostremo sami sebe. Blagoslovil je zelenje, 
diakon je prebral odlomek iz evangelija, nato pa je šel sprevod, v katerem 
je stopal škof z mitro, belo kot sneg, in pastoralno palico, v nabito polno 
katedralo, kjer so bogoslovci odpeli pasijon.
Potem je prišel veliki petek, dan Kristusove smrti, dan, ko ne zvoni no­ ben zvon, dan, ko vsi zvonovi molčijo. Škof Stanislav je v katedrali vodil 
večerni obred. Hodil je laže, ves teden ga je bil zdravil neki bioenergetik, 
zdravil je njegovo glavo, da se mu ni več vrtelo. Toda med obredom se je 
zgodilo nekaj nepremagljivega.
Začel je peti. Toda med petjem liturgičnega besedila se je njegov glas 
popolnoma odlepil od njegovega sluha – njegov glas se je med petjem 
nenadoma spremenil v rjovenje – popolnoma ločeno od njegovega teles­
nega sluha – povezano z nekim drugim, višjim sluhom – ki je vodil glas 
ne usmiljeno, neizprosno – da je postal rjovenje – glas je sledil neizprosne­
mu zakonu – ki ni bil več človeški – da je postal kot rjovenje leva v pušča­ vi – tudi če se je lomil – tudi če je v ušesih poslušajočih vzbujal osuplo 
sočutje – je bil neusmiljen – sam je bil svoj zakon – poganjal se je v globine 
in višine – sledeč neki drugi melodiji – ki si je ni še nihče upal slišati – tu­ di če se je lomil – ni se mogel zlomiti – ker je bil božansko rjovenje – in 
ves prostor je bil puščava – rjovenje leva v puščavi – oglušel je zato, da je 
našlo svojo pot to rjovenje – puščava je bila prekrita s snegom – šel je na­ prej – naprej – stal je negibno, toda rjovenje je šlo naprej – skozi stoletja, 
skozi tisočlet ja – nepremagljivo, neusmiljeno rjovenje – oglušilo ga je to 
rjovenje – to njegovo večno rjovenje – s stropa so padala telesa – strop je 
bil odprt – na sredi stropa je bila bela ptica – grobnice v tleh katedrale so 
bile odprte – kamnitim angelom je drhtelo belo kamnito perje – temnica je 
odprta, kar je bilo zaprto, je odprto – pot je odprta – milijonkrat – od tega 
rjovenja – tako rjove lev – tako rjove v puščavi – tako rjove v snegu – tudi 
če je to rjovenje prihajalo iz nemoči, je bilo to rjovenje moč – absolutna 
moč – absolutna svoboda – absolutni sluh – ki je vodil glas nezmotljivo – 
absolutno rjovenje – visoko nad pisavo in glasom.
288 Sodobnost 2020
Miklavž Komelj Rjovenje
Jan Carson je bila rojena v Ballymeni 
na Irskem, diplomirala je iz angleške 
književnosti in magistrirala iz teolo-
gije in sodobne kulture. Večino časa 
živi v Belfastu, kjer vodi delavnice za 
pisanje in umetniško-socialne pro-
jek te za starejše, predvsem za ljudi 
z de menco. Nase je opozorila že z 
literarnim prvencem Izginotje Malcol­
ma Orangea (Malcolm Orange Di­
sappears, 2014), magično-realističnim 
roma nom o dečku, ki počasi izginja. 
Sledili sta knjiga kratkih zgodb Otroci 
otrok (Children‘s Children, 2017) in 
zbirka 365 vinjet Zgodbe z razglednic 
(Postcard Stories) – zgodbe je vsak 
dan zapisovala na razglednice in jih 
pošiljala prijateljem po svetu. Lani je 
bila gostja knjižnega sejma v Ljubljani; 
predstavila je svoj najnovejši roman 
Požigalci (The Fire­ Starters), v kate-
rem inovativno obravnava politično 
dediščino, skupnost, meje in staršev-
stvo. Zanj je prejela nagrado Evropske 
unije za književnost.
1
To je Belfast
To je Belfast. To ni Belfast.
V tem mestu je največkrat pametneje, če 
bobu ne rečeš bob. Bolje je, če se izogibaš 
lastnih imen in krajev, datumov in drugih 
nazivov. V tem mestu so imena kot točke na 
zemljevidu ali besede, napisane s črnilom. 
Preveč se trudijo, da bi veljale za resnico. 
Če strmiš vanje, lahko oslepiš. Še celo zdaj, 
petnajst let po Težavah, je veliko varneje, 
če ne hodiš preblizu in le prepričano pri­
pomniš: “Zame je vse isto.”
Težav je zdaj konec. To so nam sporočili 
v časopisih in po televiziji. Tukaj veliko da ­
mo na preverjanje. O vsem se moramo pre­
pričati sami. (Takoj smo pripravljeni sa mi 
potipati.) Nismo verjeli, ko je bilo v časopisih 
ali na televiziji. Nismo verjeli, ko smo čutili 
v kosteh. Hrbtenice so se nam po dolgih letih 
nagibanja na eno stran ukri vile. Stoletja bo 
trajalo, da se bodo spet vzravnale.
Težave so se šele začele. Tudi to je le 
pogojno res. Odvisno je od tega, s kom go­
voriš, v kakšnem položaju je in kateri dan 
Jan Carson
Požigalci
289 Sodobnost 2020
Tuja obzorja
izbereš za klepet. Tisti, ki ne poznajo naših razmer, lahko na Wikipediji 
poiščejo povzetek v tri tisoč besedah. Članke lahko prebereš na spletu in 
v znanstvenih revijah. Ali pa izluščiš zgodbo iz pogovorov z domačini. 
Vse to sestaviti v celoto je lahko zahtevna naloga, nekaj takega, kot bi 
sestavljanko delal iz dveh ali morda dvajsetih kosov.
Beseda Težave o tem premalo pove. Primerna je za manjše nevšečnosti, 
kot so prekoračeno stanje na bančnem računu, preluknjana guma, za 
ženske tisti dnevi v mesecu. Ni močna beseda. Menda si ja zaslužimo 
močnejšo, nekaj tako žaljivega in brezobzirnega, kot je apartheid. Za manjše 
nevšečnosti imamo besede, kot je beseda škarje, ki jih lahko uporabljamo 
le v množini. Težave so ali so bile nekaj pošastnega. Težave so številne 
posamične nesreče, ujete v eno. (Med podobne besede sodijo hlače in 
klešče.) Težave vedno pišemo z veliko začetnico, kot bi šlo za dogodek, tako, 
kot je bitka pri Hastingsu dogodek z natančno določenim začetkom in 
koncem, obdobje v koledarskem letu. Zgodovina bo nedvomno pokazala, 
da gre v bistvu za glagol: nekaj, kar lahko ljudem počneš vedno znova, kot 
kadar kradeš.
Tudi črt ne rišemo. Rečemo, da to ni Belfast, temveč mesto, ki mu je 
podobno, ima dve polovici in blatno rjavo reko, ki ju spaja. Ceste, druge 
ceste, železniški tiri, dimniki. V omejenem obsegu je tam vse, kar je 
značilno za prava mesta. Nakupovalna središča. Šole. Parki in nejasna 
možnost, da bo pomlad prinesla slutnjo zelenic. Tri bolnišnice. Živalski 
vrt, iz katerega živali tu in tam pobegnejo. Dva rumena žerjava vzhodno od 
mesta kot krivonoga možaka okobal čepita na obzorju. Na zahodu hrib, po 
alpskih merilih še ne gora, spotakne samega sebe, ko se prekopicne v zaliv. 
Ob obali so posejane številne stavbe. Čepijo tam kot sramežljive kopalke in 
pomakajo prste v zelenkasto morje. Tudi ladje so tam: velike ladje, manjše 
ladje in tista potopljena ladja na morskem dnu, v katero je ujeto mesto. 
Nobenih novih ladij ni.
Zato pa so na obzorje pripete steklene in sive kovinske konstrukcije. 
Spominjajo na stopnice, ki se dvigajo proti koščeno belim višavam, na 
katerih je bil nekoč Bog. To so poslovne stavbe in hoteli za tuje obiskovalce, 
pretežno Američane in ljudi iz drugih dežel, polnih marljivih ljudi. Do teh 
ljudi in fotografij, ki jih bodo posneli, ne čutimo kaj dosti spoštovanja. 
Prepričani so, da so pogumni, ker so prišli v to mesto, ali pa vsaj brez 
predsodkov. Najraje bi jim rekli: “Ste nori? Zakaj ste prišli sem? Ali ne 
veste, da s poceni leti že v pičli uri pridete v druga, primernejša mesta? 
Celo v Dublin.” Tega ne smemo reči. Medtem smo postali odvisni od 
njihovega denarja.
290 Sodobnost 2020
Jan Carson Požigalci
Obiskovalce posadimo v črne taksije, Volkswagnove hrošče, in jih v kro­
gih vozimo po obvoznici, gor in dol po ozkih ulicah, dokler se tudi njim ne 
zvrti v glavi, ko mesto gledajo s toliko različnih zornih kotov. Na skoraj belih 
krožnikih jim postrežemo z ocvrtimi jajci s slanino in jim povemo: “Izvolite, 
okus po krajevni kuhinji. Ves dan boste siti.” Plešemo okoli njih in njihovega 
tujega denarja. Tudi jokati smo pripravljeni, če je treba. Sprašujemo se, kaj 
bi na ves ta kraval in hvalisave besede porekli naši stari starši.
V tem mestu obožujemo govorjenje. Vadimo lahko na avtobusih in 
klopeh po parkih, na prižnicah in drugih visokih krajih. Tu in tam se 
izražamo v pesmih, še pogosteje pa na hišnih fasadah. Kadar imamo 
poslušalce, naš govor buhti, čeprav poslušalcev niti ne potrebujemo. Ni­
koli ni dovolj tišine, da bi pogoltnila vse naše govorjenje. Mimogrede 
govorimo o temah, kot so politika in religija, zgodovina, dež in brezbožno 
povezujemo te elemente v izmaličeno različico vodnega kroga. Vztrajno 
verjamemo, da onstran morja Evropa (in z njo ves svet) zadržuje dih, da 
bi izvedela, kakšno bo naslednje poglavje naše žalostne zgodovine. Svet 
nas ne čaka. Okrog mize je zdaj slišati glasnejšo govorico. Afriško. Rusko. 
Migrantsko. Strašne reči pripovedujejo z besedami, ki zahtevajo prevod. 
V primerjavi z njimi smo pravo razočaranje.
To mesto kar naprej govori. Vsem, ki so pripravljeni poslušati, dopo­
veduje, da je evropsko mesto, pobrateno z drugimi evropskimi mesti. Koga 
vleče za nos? V tem mestu ni osrednjega trga, marmornatih vodnjakov, 
nobene omembe vredne umetnosti ni. Čemi ob robu evropske celine kot 
njeno parkirišče. Celo kadar ljudje govorijo, se sliši preprosto kot kuhan 
krompir, s katerega se cedi maslo. Sonca ni niti toliko, da bi se ga splačalo 
omenjati, in nihče ne sedi pri mizah pred kavarnami. Tudi če se sonce 
prikaže, je le kot oblak, za katerim se lahko skrije dež. To ni mesto kot 
Barcelona, Pariz ali vsaj Amsterdam. To mesto je kot beseda, ki je bila 
nekoč psovka in ji je treba vdihniti spodobnejši pomen, toda najbližja je 
beseda “čudaško”.
Kar ne pomeni, da mesto ni po svoje očarljivo. Kljub velikemu naporu, 
da bi razočaralo, ljudje ne odhajajo iz njega, tisti, ki ga zapustijo, pa se 
vztrajno vračajo. Pravijo, da “zaradi ljudi”, kajti “daleč naokrog ne bi našli 
boljših”. Porečejo, da “nikakor ne prihajajo zaradi vremena”. V vsaki od 
teh trditev je zrno resnice.
Sammy Agnew to mesto pozna že vse življenje. Zemljevid njegovih uličic 
in rek je del njega kot rezervni komplet prstnih odtisov. Kadar odpre usta, 
prilezejo ven ostre in razvlečene besede tega mesta. Ne trpi njihovega 
291 Sodobnost 2020
Požigalci Jan Carson
zvena. Sammy ne prenese tega mesta, toda tudi prekleti ga ne more. Vse 
na svetu bi dal, da bi ga iztrgal iz sebe. Da bi lahko pobegnil in znova 
začel na kakšnem toplejšem kraju, na primer v Floridi ali sredozemskem 
Benidormu. Na primer v akvariju za zlate ribice. Je že poskusil. Bog ve, da 
se je res trudil. Toda to mesto je kot magnet: mami ga, vleče, kot s trnkom 
ga vsakič znova potegne nazaj. Ne glede na to, kako daleč odide, z letalom, 
ladjo ali v vsakodnevnih razmišljanjih – v teh najteže prideš kam daleč –, 
bo kmalu sin tega mesta, nezvest, toda vseeno privezan.
Sammy dandanes ostaja na robu dogajanja, hodi po črti, na kateri se 
imenitne četrti srečajo z manj imenitnimi. Ve, da ni vzvišen ne nad prvimi 
ne nad drugimi. Smradu po začetkih v zakotnih ulicah ni mogoče sprati 
z milom ali dovolj veliko razdaljo. S tem mestom je eno, kot vsi njegovi 
otroci. To ni vedno dobro, čeprav je dandanes v mestu čutiti tiho upanje, 
ki se širi zlasti med mladimi. Tu in tam kak posameznik ponosno dvigne 
glavo, rekoč: “Tu sem doma in ne bom se opravičeval.” Sammy meni, da 
so ti ljudje bedaki. Boji se za svoje otroke, zlasti za sina. V fantu je nekaj 
trdega, značilnega za to mesto. Ni najslabše, če kažeš trdoto v mestu, ki 
vsakogar razočara. Vendar se Sammy zaveda, da se trdota, ki ji dovoliš, 
da počasi brbota, razbohoti v bes, iz tega pa se izcimi krutost, in vidi jo 
vsakokrat, ko pogleda Marka: to mesto bo umazalo njegovega fanta, tako 
kot je nekoč pokvarilo njega.
Tudi Jonathan Murray se je rodil tukaj, le pet minut hoda od Sammyja, 
čeprav ju loči velikanska razdalja. Denar ni edino, kar dvema človekoma 
preprečuje druženje. Kriva sta tudi izobrazba in ugled ter še nekaj, kar 
je težje opredeliti: popolnoma drugačen način spopadanja z življenjem. 
Jonathan ne bi mogel trditi, da pozna mesto tako dobro kot Sammy, kajti 
poznavanje pomeni tudi domačnost, on pa se je vedno, odkar ve zase, 
držal bolj daleč. Zanj to ni dom. Niti blizu mu ni. Vsak dan se vozi po 
morečih ulicah in si niti ne vzame časa, da bi jih natančneje pogledal. Ne 
bi mogel zatrdno reči, da kraj ni tak kot pred desetimi leti, ali pokazati na 
kakršne koli izrazite razlike od sedemdesetih ali osemdesetih let, ko se je 
tu streljalo. Če njega vprašate, bi lahko bilo katero koli sorodno mesto: 
srednje veliko, industrijsko, obmorsko. Cardiff. Liverpool, Glasgow. Hull. 
Vsa prekleta mesta so si podobna. Jonathan ne ve dobro, kje je ali kam 
sodi; kaj pomeni imeti dom.
To je Belfast. To ni Belfast. To ni mesto, ki komur koli pusti oditi.
292 Sodobnost 2020
Jan Carson Požigalci
2
Belfast je za zaljubljence
Od nekdaj sem Jonathan. Nikoli John. John je ime mojemu očetu. Je že 
zasedeno. Vsekakor nisem Jonny, čeprav si doma včasih rečem tako, ko 
se šopirim iz sobe v sobo z dvignjenim nosom kot kak nadut kujon. Jonny 
Murray je lahko ime igralcu ragbija, na primer, ali mladeniču na stranišču 
kakega cookstownskega bara, kjer si med klepetom splakuje roke pod mrzlo 
vodo. Jonny Murray je sproščen fant. Zanikrno vozi avto z eno roko na 
volanu in nosi majice z napisi, vsak dan drugačnimi: Zguba, Harvard, Živijo, 
punce. Jonny se pogovarja z ženskami, kot bi vse po vrsti govorile njegov 
jezik. Ni mu nerodno plesati ali prenašati strmih pogledov, kar mene vedno 
spravlja v strah. Mislim, da bi z veseljem bil Jonny ali kar koli drugega.
Tako pa sem Jonathan, vedno le v treh zlogih. Imena si nisem izbral sam. 
Najprej sem imel neskončno živčne starše, ki so mi ukazovali, nato pa sem 
bil zdravnik. Vmes ni bilo časa, da bi si premislil. Hotel sem si spremeniti 
ime, toda pri tridesetih je prepozno, sploh pa moji pacienti ne bi zaupali 
zdravniku, ki bi mu bilo ime Jonny.
V preteklosti sem si ime že poskusil skrajšati. Zlasti na univerzi, ko 
sem se še trudil okoli deklet. “Živijo,” sem rekel in se stegnil čez mizo, 
da bi prijel neznanko za roko; prav mi je prišlo katero koli za silo čedno 
dekle. “Jonny Murray, me veseli.” Toda Johnny se nikoli ni dobro prilegal 
Murrayu: preveč ipsilonov na kupu. Že lastno ime se mi je zataknilo 
med zobmi kot posušen pljunek. Veliko deklet se je obrnilo proč, kot 
da se pogovarjajo z nekom drugim, tako da še njihovih imen nisem ujel. 
Nazadnje sem obupal. Bil sem spet Jonathan in navadno sem molčal.
V zdravstvenem domu sem tako za paciente kot za kolege dr. Murray. 
Pri kolegih se sprašujem, ali ni ta nevtralnost le zdrava stanovska praksa. 
Pred sobo za osebje prisluškujem, da bi ugotovil, ali se drugi zdravniki 
ogovarjajo le z lastnimi imeni. Iz poslušanja se ne da sklepati. Sprašujejo le 
“Mi daš žličko?” in “Je v hladilniku kaj mleka?”. Lastna imena so redkokdaj 
potrebna. Vseeno imam občutek, da nekako ne sodim mednje. Skoraj 
prepričan sem, da drugi zdravniki takrat, ko me ni zraven, drug drugega 
kličejo Chris, Sarah, Martin ali Marty. Sumim, da gredo po službi vsi v bife, 
mene pa nihče ne povabi zraven. Dopovedujem si, da me to ne moti, in 
zvečer jih skozi reže žaluzij opazujem, ko odhajajo s parkirišča. Odhajajo 
vsak s svojim avtom, toda to še nič ne pomeni.
Nimam dveh lastnih imen. Starša sta kriva. Nista načrtovala otrok. Če bi 
morala izbirati, bi morda porekla, da bi jima bil pes ali vrtni palček ljubši 
293 Sodobnost 2020
Požigalci Jan Carson
od njune pomanjšane različice. Že vseskozi veljam za “naključje”, čeprav 
v resnici ne verjamem, da ta beseda primerno opiše dejanje, s katerim 
mož v ženin trebuh vsadi seme otroka. Naključja so nenamerni pripetljaji, 
na primer razbit krožnik ali avto. Pogosto je kriv alkohol. Vendar so 
v hiši Murrayevih o mojem spočetju vedno govorili kot o “naključju”. 
“Nerazveseljiv zaključek” bi bil primernejši opis, ali pa “nesrečna posledi­
ca”, kajti slišal sem, da je bilo dejanje skrbno načrtovano, in to celo ob 
svečah.
Starša sta bila po prvotnem “naključju” polnih devet mesecev le v družbi 
drug drugega. Toliko časa bi moralo več kot zadostovati za to, da bi se 
sprijaznila z mislijo na otroka. Vendar se nista, temveč sta vse tiste mesece 
popivala, hodila ven na večerje in s prijatelji preživljala počitnice na 
francoski rivieri, svoj rastoči problem pa skrivala pod haljami in nabranimi 
oblekami za na plažo. Oče mi je povedal, da je v tretjem trimesečju 
nosečnosti vsakokrat, ko se je mati slekla, preden je legla v posteljo, ob 
pogledu na njen trebuh doživel šok. Ni ga mogel gledati naravnost, temveč 
je ob njenem boku gledal nekam v tla, kot bi bil trebuh strašen prizor na 
televiziji, ki ga ne bi želel videti. “Kaj bova naredila s tem?” je vprašala mati 
in pokazala tja, kjer ni več mogla zapeti hlač, oče pa je skomignil in rekel: 
“O tem se raje pogovoriva jutri.” Nalila sta si vina, navadno rdečega, in 
naslednji večer se je prizor ponovil, nekako tako kot ponovitve televizijske 
humoristične nadaljevanke iz prejšnje sezone. Ko se je otrok rodil, je moja 
mati še vedno spraševala: “Kaj bova naredila s tem,” toda odgovora ni 
bilo več mogoče odlagati. Naj pripomnim, da je bila v mojem otroštvu to 
pravljica za lahko noč. Mogoče zato ni čudno, da sem takšen, kakršen sem.
Ne eden ne drugi si ni želel otrok. Tudi možnost, da bi ga komu oddala, 
ni prišla v poštev. Moja starša sta bila uspešna vsak v svojem poklicu: ona 
odvetnica, on je imel opraviti z denarjem, ne ravno kot računovodja, ampak 
nekaj sorodnega. Nista se gibala v krogih, kjer si otroka lahko komu oddal. 
Prijatelji in znanci bi ju imeli za strašna plebejca, če bi dobila otroka, ne 
da bi si ga izrazito želela. Take reči počnejo ljudje v stanovanjskih naseljih. 
Če bi se to razvedelo, ju ne bi več vabili na slavnostne večerje. V jedilnicah 
boljših belfastskih hotelov bi strmeli vanju in si prikrito šepetali. Moja 
starša si nista mogla predstavljati, da bi bila izobčena, zato sta otroka 
obdržala in ga poimenovala Jonathan.
Njuna domišljija je imela svoje meje, tako kot njuno navdušenje. Ni 
segla do drugega imena. Nato sta me dala krstiti in rešitve ni bilo več. 
Ker nisem imel drugega lastnega imena, me ni bilo mogoče ločiti od 
tisočerih Jonathanov Murrayev na zahodni polobli, nedvomno pametnih 
294 Sodobnost 2020
Jan Carson Požigalci
mož s tehničnimi poklici, družinami in družinskimi avtomobili, ki so jih 
menjali vsaka tri leta. Nima smisla, da bi takole za hec poguglal svoje ime. 
Že samo v Belfastu bi našel najmanj deset Jonathanov Murrayev, če bi 
območje iskanja razširil na celotno Irsko, pa sto.
Ime sem razumel kot razlog, zakaj sem odrasel v otroka, ki ni v ničemer 
izstopal. Starša se vsekakor nista trudila, da bi mi to prepričanje izbila iz 
glave. Nista bila tako kruta, da bi si pomagala s palico ali vsaj z besedami. 
Nikoli mi ni manjkalo hrane ali vseh mogočih tehničnih igračk, kajti za 
mojo mater je bilo starševstvo tekmovalni šport. Ni prenesla misli, da 
bi zaostajala za sebi enakimi. Ne eden ne drugi pa se z mano ni kaj prida 
trudil. Nič nenavadnega ni bilo, če sta plačala varuško, da je z videokamero 
hodila na moje šolske koncerte. Posnetkov si pozneje nista ogledala, 
temveč sta jih hranila na polici v delovni sobi, če bi kdo kdaj zahteval 
dokaz njunega zanimanja. Večkrat sta pozabila na moj rojstni dan in mi 
dala darilo več dni prej ali pozneje. Nista se me dotikala ne prijazno ne 
neprijazno. Kakor hitro sem dopolnil šestnajst let, sta se odselila na Novo 
Zelandijo in trdila, da zaradi službe.
Nisem šel s starši na Novo Zelandijo. Ravno tedaj sem delal malo 
maturo. Dve leti pozneje naj bi opravil veliko maturo, nato naj bi šel na 
Kraljevo univerzo študirat medicino. Po dvanajstem rojstnem dnevu mi je 
oče to povedal vsaj dvestokrat. Vse to je zapisal tudi notar in tega ni bilo 
mogoče spremeniti, tako kot ne mojega imena. Pustila sta denar za zasebni 
internat in šolnine, pa tudi za avto, če bi ga želel imeti, ko bi bil dovolj star, 
da bi ga smel voziti. Edini pogoj je bil, da sem jima dovolil oditi, da sem 
jima dovolil, da me pustita samega. Šestnajst let je trajalo, preden se jima 
je to posrečilo, ne da bi med prijatelji veljala za strašna starša.
“Kruto bi bilo, če bi te zvlekla na Novo Zelandijo, Jonathan,” mi je 
pojasnila mama. (Priredila je večerjo, da bi sosedom to lahko povedala kot 
razumna mati.) “Vsi tvoji prijateljčki so tukaj, v Belfastu,” je nadaljevala, 
“ne bi te želela oddaljiti od njih.” Niti pod prisilo se ne bi spomnil človeka, 
ki bi mu lahko rekel prijatelj … Mogoče fantu, ki je sedel zraven mene pri 
spoznavanju narave in mi je nekoč posodil pero. Še tega nisem vedel, 
kako mu je ime. Timothy ali Nicholas, sem pomislil. Kaj spakljivega. Toda 
v materinih očeh sem videl zanke. Bila je obupana, tako kot oče, ki je živčno 
prepletal in razpletal prste pod namiznim prtom. Lepo bi bilo, če bi se 
obeh otresel. Pezo njunega nezanimanja sem imel kot kakšno mrtvo težo 
nenehno na grbi. Zato sem rekel: “Seveda, mama. Najbolje bo, da ostanem 
tukaj.” Nisem se pretirano vznemirjal.
Potem sem bil v glavnem sam. Kakšnih štirinajst let.
295 Sodobnost 2020
Požigalci Jan Carson
Krivično bi bilo, če bi rekel, da si medtem nisem poskusil najti prijateljev. 
Ne kaj časa med študijem, v skupini študentov medicine. Skupin ski sa­
mostalnik za tako združbo je “razred”; druga izbira bi bila “mrtvilo”. 
Ne prvo ne drugo se ni prilegalo skupini, kajti sestavljali so jo zagrizeni 
povzpetniki, ki niso potrebovali sošolcev, da bi jih podučili o življenju. 
Teoretično niso bili združljivi drug z drugim, poleg tega nikakor niso 
spominjali na prijatelje, ki bi jih slikal in hranil slike za spomin. Prepričani 
so bili, da se družijo tako zaradi okoliščin kot zaradi svoje poklicne izbire. 
Vedeli so, da ne smejo govoriti o tem, kako nenavadni so videti, zbrani 
okoli mize. Ali med dolgimi premolki. Njihova medsebojna povezanost je 
bila krhka in zlahka bi razpadla.
Nikoli nisem bil prepričan, da je bilo to v resnici prijateljstvo. Toda 
bilo je veliko boljše od neizmerne praznine prejšnjega leta. Pogosto sem 
bil s temi ljudmi ob istem času v bolnišničnih menzah, predavalnicah, 
študentskih pivnicah, kinematografih … Govorili smo drug z drugim in 
drug o drugem, tu in tam smo imeli tudi organizirane dejavnosti, na primer 
kegljanje. Za božič smo imeli svojega Božička in podaril sem par pisanih 
nogavic v darilni embalaži in jih tudi dobil nazaj. V olajšanje mi je bilo, 
ko sem odprl svoje darilo in videl, da ga nisem polomil, ko sem podaril 
nogavice. Za rojstni dan smo imeli kupljeno torto in v restavraciji so vsi 
z nelagodjem peli Vse najboljše, dragi Jonathan. Bilo je lepo, toda nikoli, niti 
za trenutek nisem začutil, da sem komur koli od njih posebej blizu. Bilo 
nas je sedem: tri dekleta in štirje fantje. Dojel sem, da me z njimi vežeta 
le bela halja in stetoskop.
V tistem času sem se za mizo včasih naslonil nazaj, pozabil na klepet 
okoli sebe in si ogledoval znane obraze. “So ti ljudje moji prijatelji?” sem se 
vprašal. V resnici mi niso bili všeč in njihova družba mi ni prijala, toda za 
prijateljstvo je morda potrebno kaj več od sproščenosti. Ja, sem nazadnje 
ugotovil, ko sem pretehtal dokaze pred seboj (božične nogavice, torto 
za rojstni dan in tisti večer, ko me je precej nasekana Nuala poljubljala 
ob parkiranem cliu), res so moji prijatelji. Tako si se počutil, če si imel 
prijatelja in bil njegov prijatelj. Občutek ni bil razveseljiv.
Kot otrok sem si ustvaril napačno predstavo o prijateljih. Kriva je bila 
televizija, kar pomeni, da sta bila dejansko kriva starša. Vzgajala sta me 
v samoti in v vsaki sobi je bil televizor. Nisem zaupal prijateljstvu, če ni 
bilo popolno, z veliko petja in plesa, tako kot na televiziji in v filmih. Sebe 
sem si vedno predstavljal s prijatelji v sončni, plavolasi obliki, po kakršni 
sem hrepenel, kot sem vsakokrat, ko sem zavohal klor, zahrepenel po 
plavalnih bazenih. Bilo je neopredeljivo ameriško, sami beli zobje, smeh in 
296 Sodobnost 2020
Jan Carson Požigalci
lepi ljudje, ki se ovijajo drug okoli drugega kot otroci, ne zaradi seksa. To 
se ni dobro prilegalo vzhodnemu Belfastu, kjer je dež spral belino z vsega, 
česar se je dotaknil. Nisem računal na resnične roke in utrujene nasmehe 
tistih, ki so mi za božič ponudili dom ali možnost učenja v knjižnici. Tisti 
ljudje niso bili dovolj lepi. Prav nič lepi niso bili.
Svoje prijatelje sem postavil ob tiste na televiziji in v primerjavi z njimi 
so bili kot blede kopije. Upal sem, da bom imel imenitne prijatelje in 
ljubice. Do konca študija nisem imel ne prvih ne drugih. Vseeno še ni bilo 
vse izgubljeno. Dalo bi se še kaj narediti. Lahko bi se bolj potrudili, da bi 
bili mladi. Lahko bi imeli lepše pričeske in bolje seksali ter plavali tam, 
kjer plavanje navadno ni dovoljeno. Lahko bi se glasneje pogovarjali. To 
bi morda zadostovalo, da bi se odkupili. Vendar nisem vedel, kako naj jim 
to dopovem, ne da bi opazili. Zato raje nisem nič rekel, temveč sem se 
tiho zgrbil kot kup nesreče. Po diplomi tistih ljudi nikoli več nisem srečal.
Včasih, še pred tridesetim, sem razmišljal o svojih najstniških in zgod­
njih dvajsetih letih in grudilo me je razočaranje, kakršno bi lahko čutil za 
nekoga drugega, le da sem bil ta drugi jaz sam. Nisem hodil ne na maškara­
de ne na nore izlete in nisem doživljal poletnih ljubezni. Moja mladost se 
ne bo več vrnila in tudi ne možnost, da bi počel neumnosti. Svoje žalosti 
nisem mogel deliti z nikomer. Niti enkrat še nisem bil zaljubljen. Nisem si 
mogel predstavljati, da bi se dovolj sprostil. Krivdo za to sem pripisal mami 
in očetu. Tu in tam sem si po dveh kozarčkih priznal, da sem kar sam kriv 
za razočaranje. Bil sem kriv, ker sem se skrival v zaprti omari, bil preveč 
zadrt, da bi plesal ali tvegal in objel neznano dekle okoli pasu. Vedel sem, 
da to ne bi pomagalo. Ko sem jih dopolnil trideset, sem se sprijaznil s seboj. 
Bil sem pozabljen človek. Trudil sem se, da bi ugotovil, kako bi s časom ali 
okoliščinami to spremenil. Nisem pa bil dovolj pogumen, da bi poskusil.
Zvečer sem gledal televizijo, kot da je v sobi še nekdo. Včasih sem se 
pogovarjal z zaslonom. Račune sem plačeval pred rokom in vsak dan sem 
šel v službo, ki je nisem maral, vendar je tudi nisem pretirano sovražil. Vsak 
teden sem ob istih dnevih jedel enake obroke in nikoli nisem spil več kot 
dveh kozarčkov žganega, ker sem se bal, da bi se spremenil v samotarskega 
pijanca. Razgibaval sem se tako, da sem na tekalni stezi v kabinetu vsako 
jutro pretekel pet kilometrov. Prijetno bi bilo teči zunaj, skupaj s kolesarji 
in zgodnjimi sprehajalci psov, toda nisem prenesel misli, da bi me gledali 
in ocenili, da sem smešen. Nisem si dovolil samopomilovanja. Nekoč sem 
si priznal, da bi to pomenilo konec. Čeprav to ni vedno najbolj strašno. 
Včasih sem pomislil, da bi bila to celo zelo pametna izbira.
297 Sodobnost 2020
Požigalci Jan Carson
Dve leti prej, na nikogaršnji zemlji med božičem in novim letom, sem 
iz službe prinesel domov majhno rjavo stekleničko zdravil na recept. 
Teden dni je stala na moji nočni omarici, bleščeča kot pivska steklenica, 
rjava v svetlobi nočne lučke. Klicala me je in nazadnje sem se vdal. Z 
levico sem prijel stekleničko in jo držal vso noč, se razume. Na dlani mi 
je pustila kvadraten odtis. Med spanjem sem jo imel blizu obraza, toda 
nisem je pritiskal obenj. Preden sem zaspal, sem razmišljal, češ “nihče me 
več tednov ne bo našel” ali “kaj, če me kdo pravočasno najde?”. Pomislil 
sem, da bom iz obupa glasno sanjal, toda sanjal sem le o tem, da spim. 
Pokrovček stekleničke se je ponoči odvil in zjutraj je bila vsa postelja 
potresena z belimi tabletami. Ker sem skoraj še sanjal, sem sprva mislil, 
da so zobje. Tablete, ki sem jih našel, sem pobral v dlan in jih odplaknil 
v školjko v kopalnici zraven spalnice. Trikrat sem moral potegniti vodo in 
počakati, da se je vmes spet natekla.
Vesel sem bil, da s tabletami nisem storil tistega, kar sem nameraval. 
Česar nisem mogel ubesediti. Imel sem neprijeten občutek, da sem se za 
las izognil koncu.
“Nekaj se mora spremeniti,” sem sklenil tisto jutro in to na glas povedal 
svojemu pošastnemu odsevu v kopalničnem ogledalu.
“Še vedno si mlad,” sem si rekel, “in sorazmerno čeden. Ni prepozno 
za spremembe.”
Zjutraj je bil v Belfastskem telegrafu objavljen tisti članek. Težko sem 
prebavil dejstvo, da je bil objavljen takoj po moji odločitvi prejšnjega večera. 
Velikokrat sem ga prebral in podčrtal posamezne odlomke. Nazadnje sem 
dojel, da je to znamenje, toda nisem ga hotel pripisati Bogu.
Naslov je bil Belfast je za zaljubljence. Sprva sem to vzel za šalo. Toda ni bila 
šala. Bral sem naprej. Severnoirska turistična uprava je želela, da bi se mesto 
pomerilo z drugimi slavnimi romantičnimi mesti, s Parizom, Benetkami, 
Berlinom (preden so podrli zid). Ker so vedeli, da Belfast sam po sebi ne 
vzbuja odmevnih strasti (če ne štejemo pušk in bobnov), so sklenili, da bodo 
za romantiko poskrbeli sami. Poiskali bodo samske ljudi in jih združili v čim 
bolj verjetne pare. Visoka dekleta z visokimi fanti. Knjižne molje skupaj, 
toliko bolje, če se bodo gledali skozi očala z dioptrijo. Samo dekleta s fanti, 
nič pretirano modernega. Navsezadnje je Belfast le Belfast.
Ti izmišljeni pari bodo za sto petdeset funtov na teden preživeli konec 
tedna z roko v roki, se poljubljali v botaničnem vrtu in ob “obzidju miru”, 
na tridesetih lokacijah, ki jih najpogosteje obiskujejo turisti. Ko bodo 
turisti povsod, kamor koli se bodo ozrli, videli zaljubljence, bodo kmalu 
začeli verjeti, da je Belfast resnično evropsko mesto. Ne bodo zamerili, 
298 Sodobnost 2020
Jan Carson Požigalci
da dežuje in da se trgovine ob nedeljah ne odprejo pred poldnevom. 
Mogoče bodo celo fotografirali in s slikami prepričali domače nejeverneže. 
“Poglejte,” bodo rekli in razporedili Kodakove posnetke po kmečkih mizah 
v Franciji ali Španiji. “Belfast je zelo varno mesto. Mesto upanja in ljubezni 
je. Veliko ljubezni, kot v šestdesetih letih v San Franciscu.” V turistični 
upravi so bili prepričani, da se bo to res zgodilo. Le malo pomoči mladih 
potrebujejo, kajti v upravi so večinoma moški srednjih let v poslovnih 
oblekah in srajcah s tankimi črtami, prestari, da bi se poljubljali v javnosti.
Takoj sem vedel, da je to nekaj zame. Članek sem na debelo obkrožil 
z rdečo. Misel me je zelo prestrašila. V redu sem se počutil takšen, kakršen 
sem bil. Pogledal sem prazno steklenično za tablete, ki je skupaj z drugimi 
odpadki za recikliranje čakala na kredenci. Nisem se v redu počutil takšen, 
kakršen sem bil. Nekaj velikega se mora spremeniti, in zgoditi se mora tako 
rekoč nemudoma. Toda menda se mi vendar ne bo treba zateči k nečemu 
tako drastičnemu. Prej lahko preizkusim sto tisoč varnejših možnosti: 
agencije za zmenke, skupine za hitro hojo, cerkev ali popivanje v družbi. 
Nikoli prej nisem resno razmišljal o ničemer od tega in vedel sem, da tudi 
v prihodnje ne bom. Tisto jutro me je čakalo dejanje obupa. Pokazala se 
mi je drzna priložnost. Če je ne bom izkoristil, je ne bom dobil nikoli več. 
Čez deset let bom še vedno spal v svoji tihi hiši.
Odločil sem se.
Članku so bili dodani kontaktni podatki. Na samolepilni listek sem si 
zapisal telefonsko številko. Spodaj sem si prepisal elektronski naslov. Tako 
bo lažje. Ne bo treba govoriti. Sprva nisem verjel, da se bom sposoben 
obrniti na turistično upravo; ko sem se prijavil, sem bil prepričan, da ne 
bom šel na informativni sestanek; in še pozneje, v dvorani, med ducatom 
sodelujočih, starih nekaj čez dvajset ali trideset let, ki so se zibali na 
plastičnih stolih, si nisem mogel predstavljati sebe v Palmovi hiši, kako 
pod bananovci objemam Stephanie.
In že sem bil tam, z njenimi ustnicami na svojih in njene oči so strmele 
v moje. Pogledal sem navzgor in opazil široke, dežnikaste zelene liste, ki 
so bingljali nad najinima glavama. Mala malica, sem pomislil. Zakaj še 
nikoli nisem bil v takem položaju? Stephanie je imela okus po razredčeni 
slani raztopini, ki mi je žvrkljala po ustih. Bilo mi je toplo po vsem telesu 
in kar tajal sem se. Nisem se spomnil, kako sem prišel tja, kjer so turisti 
fotografirali, menstrualni smrad toplega rastlinjaka pa se mi je zažiral 
v pulover.
Začel sem razmišljati, kako bo božične večere in praznike preživljati 
v družbi, ne nujno v družbi Stephanie, lahko z nekom podobnim, pa tudi 
299 Sodobnost 2020
Požigalci Jan Carson
Stephanie bo v redu. Ni bilo več smešno, da sem si to predstavljal. Misel 
me je opogumila, jezik sem ji potisnil v usta, čeprav se je upirala. Prijel 
sem jo za roko, preden je ona segla po moji, in oddahnil sem si, ko so se 
njeni prsti prepletli z mojimi. Ko je bil na vrsti kratek pogovor in sva bila še 
vedno videti zaljubljena, sva se naslonila na zid in se pogovarjala. Ugotovil 
sem, da v družbi dekleta to niti ni pretežko. Stephanie mi je postavljala 
vprašanja in jaz sem ji odgovarjal, medtem pa razmišljal, kaj bi jo morda 
rad vprašal, in sem jo.
Konec tedna je minil kot sprint po hribu navzdol in na lepem je bil 
nedeljski popoldan. Tega nisem pričakoval. Čeljust me je bolela od po­
ljubljanja, sicer pa bi najraje nadaljeval še ves teden. Nekdo iz turistične 
uprave je ob petih prišel v Palmovo hišo, točen kot ura. Posnel je uradno 
fotografijo mene in Stephanie za propagandne namene in vsakemu od naju 
izročil belo ovojnico s tristo funti.
“To je torej za vaju,” je rekel moški. “Hvala za sodelovanje.”
“Kaj pa naslednji teden?” sem vprašal. Toda Belfast je za zaljubljence je 
bil poskusni projekt, financiran za en sam konec tedna, in naj bi miroval, 
dokler ne bi našli novih finančnih virov.
Možakar je odšel. Moral je še v Ulstrski muzej, Tropsko sotesko in 
nazadnje na dvorišče Kraljevega kolidža, ura pa je bila že toliko, da bodo 
kmalu zaprli.
“Lepo, da sva se spoznala,” je rekla Stephanie.
“Se strinjam,” sem odgovoril, “hvala za vse.” In potem sem dodal, še 
vedno malce mehak od poljubljanja: “Bi šla na večerjo?”
“Zdaj?”
“Zdaj bi bilo super, sicer pa kadar koli ti ustreza.”
“Fanta imam, Jonathan. Mislim, da mu ne bi bilo všeč, če bi šla s kom 
drugim na večerjo.”
“Zadnja dva dni si poljubljala nekoga drugega. Kaj si o tem misli tvoj 
fant?”
“Bila je samo igra, za denar. Varčujeva za počitnice. Ve, za kaj je šlo.”
“Aha,” sem rekel. Počutil sem se, kot bi se bil nagnil predaleč in ne bi 
mogel preprečiti padca. Stephanie bom zdaj rekel nekaj, česar ne bi smel 
reči. Tisto nekaj se mi je valjalo po ustih in je komaj čakalo, da pride ven: 
“Nisem imel občutka, da sva ves konec tedna igrala.”
“Bila je igra, Jonathan. Za denar.” Njen glas je bil oster kot nabrušen nož.
“Ti ni bilo všeč?” Moj glas je bil ravno tako napet.
“Bilo je v redu.”
“Sem storil kaj narobe?”
300 Sodobnost 2020
Jan Carson Požigalci
“Ne, nič nisi storil narobe, ampak to ni agencija za zmenke. Igralski 
angažma je. Samo sprenevedanje.”
“No,” sem rekel in v mislih ponavljal najin pogovor, zvilo me je, ker 
sem bil obupan kot kak otročaj, ki prosjači za sladkarije, “se ne bi mogla 
še malo sprenevedati?”
“Fanta imam, Jonathan.”
“Ni treba, da mu poveva. To bi lahko počela na skrivaj, ali pa mu reci, da 
sva pri Turistični upravi dobila še en tak angažma v Bangorju ali kakšnem 
drugem mestu, za isto stvar.”
“Zakaj bi to storila? Niti všeč mi nisi.”
“Saj ni treba, da bi ti bil. Lahko se samo sprenevedaš. Zadostovalo bi.”
“Tragično. Zakaj bi si želel biti s punco, ki ji niti nisi všeč? Še nikdar nisi 
bil zaljubljen, Jonathan?”
“Ne,” sem rekel. “Ne vem, če bi znal.” Še nikoli nisem bil z nikomer 
tako iskren. Že ko sem tisto rekel, me je zasrbel nos. Iz levega očesa mi je 
zdrknila solza. Stephanie je stegnila roko in jo popivnala z manšeto. Bila 
je prijazna punca. To sem vedel, ker me je gledala in se ni smejala. Objela 
me je okoli pasu in me povlekla k sebi. Čutil sem, kako se njeni dojki kot 
mehki pesti stiskata k mojem trupu. Takrat je bilo zelo prijetno biti jaz. 
Nisem bil vajen občutka sreče in začel sem hlipati.
“Oh, Jonathan,” je rekla in potrto zavzdihnila, “česa tako žalostnega še 
nisem slišala. Gotovo si zelo osamljen. Bi naslednji teden kak večer prišel 
k nama na večerjo?”
“Nočem večerjati s tabo in tvojim fantom,” sem ji od zgoraj zamrmral 
v lase. S te višine sem videl, da so svetli in imajo na vrhu rjave pramene. Dišali 
so kot sveže odsekana božična jelka. “Rad bi, da bi bila zaljubljena vame.”
“Ne morem biti,” je odgovorila Stephanie in se odmaknila. “Saj sem ti 
povedala, da imam fanta.”
“Lahko bi ti plačal,” sem rekel, “po enaki tarifi kot oni danes.”
Takrat mi je prisolila zaušnico. Medtem ko se je njena roka bližala 
mojemu obrazu, sem opazil, da ni več videti sočutna. Ustnice je imela 
tesno stisnjene, obrvi so postale ravne črte in videl sem, da je besna kot ris.
Prevedla Dušanka Zabukovec
301 Sodobnost 2020
Požigalci Jan Carson
Prvi uvod: Predlog in prošnja
Štiri uvode potrebujem, ker ne morem povezati vsega; ta različna uvodna 
opozorila bi bilo preveč pojasnjevati z dodatnimi pojasnili, bilo bi dolgo­ vezno. Bralec naj sam naredi to, bo bolj učinkovito in bistveno hitreje. 
O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej je eseju naslov zato, ker gre za 
opravičevanje, ker sem napisal roman Ne dotikaj se me. Hotel sem napisati 
ljubezenski esej. Se opravičujem. Naslov bi lahko bil tudi O ljubezni in 
romanu (opravičevalni esej).
Drugi uvod: Bojim se izpovedi
Mogoče bom kdaj napisal pravi ljubezenski roman, ki bo mogoče ostal v 
zapuščini. Zagotovo v njem ne bo nič pornografskega, bo pa bolj dnevnik v 
pismih kakor linearna pripoved. Mogoče bo cinična izpoved. Ljubezensko 
razočaranje je vsebina pravega ljubezenskega romana – to pa mi je težko 
resno opisati, ne da bi se malo posmehoval. 
302 Sodobnost 2020
Dušan Merc
O ljubezni  
in romanu in/ali 
neiskreni esej
Sodobni 
slovenski  
esej
Tretji uvod: Zaljubljeni pisatelj in njegov zagovor 
Če sledim Rolandu Barthesu v njegovi knjigi Fragmenti ljubezenskega dis-
kurza, in zakaj mu ne bi, potem je o ljubezni v literaturi težko povedati kaj 
novega, nemogoče pa kaj bolj tehtnega. V tem tekstu sem takoj znotraj 
vsega možnega in znanega o ljubezenski izpovedi v literaturi in znotraj me­ ne samega. Če sprejmem vse, kar piše v omenjeni knjigi, in ni oporekanja 
avtorjevim razmišljanjem, potem imam samo še eno možnost za raz mislek, 
ki jo je Barthes realiziral v celotni knjigi, vendar o njej ni spregovoril ne­ posredno – kako je z njim kot zaljubljenim osebkom? Vse, kar navaja, so 
drugi, vendar ne smem pozabiti, da navaja on, avtor, izjave drugih o ljubez­
ni, kar pomeni, da jih je prepoznal tudi v sebi, da jih sprejema – z njimi 
ne polemizira, bilo bi nesmiselno, poistoveti se z njimi in jih kategorizira. 
Njega samega prepoznavam v navajanju drugih, njega rekonstruiram kot 
zaljubljenega: globoko, predano, totalno. In tak se prepoznam jaz. Vse iz­ jave vseh avtorjev iz neverjetno obsežnega izbora ljubezenske literature so 
točne in za pisatelja vzorčne. Edino vprašanje po tej knjigi je, kako napisati 
lasten ljubezenski roman.
Zato je vprašanje avtorjevega ljubezenskega diskurza (izražanja ljubezni 
v besedah, z besedami, ko z njimi stopi izven sebe in se potrjuje z njimi 
tudi zase, ko si potrjuje svojo ljubezen in ko jo realizira tudi znotraj lite­ rature) moje osrednje vprašanje meni samemu: sem jo ljubil, jo ljubim, 
kako jo ljubim, zakaj jo ljubim in, predvsem, kako naj to izrazim, komu 
naj to izrazim in tudi zakaj. Je to potrebno? Ali ne gre samo za bolečino v 
tej ljubezni, v tem izrazju, ki bi se je rad znebil tako, da jo razkažem vsem, 
predvsem pa njej? 
Barthesov ljubezenski diskurz pa je, kako samoumevno, prikrit z ne­ skončnim navajanjem primerov iz literature in filozofije, torej z analizo 
drugih (čeprav poudari, da ne gre za analizo – vendar jaz njegovo knjigo 
lahko svobodno berem tudi kot analizo). On sam se izpoveduje s tem, 
da izpoveduje druge – hoče ali noče. Vse izgovorjeno in napisano, vse 
narisano in naslikano, vse uglasbeno je v nekem spektru pogleda vedno 
in zgolj izpoved. Mogoče je tisto ljubezensko, ker je zamolčano, še moč­ nejša izpoved. Mogoče, nisem prepričan. Lahko navedem njega samega 
in njegov primer: nadenemo si temna očala – vsi naj bi videli, kako trpim, 
medtem ko skrivam svoje trpljenje … Zato zamolčano odsotno ni vedno 
tudi negacija. Predvsem v ljubezni ne. Zato avtorju Fragmentov ljubezen-
skega diskurza ne morem oporekati v ničemer, lahko pa se ukvarjam z 
zaljubljenim pisateljem. 
303 Sodobnost 2020
O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej Dušan Merc
Če hočem kot pisatelj napisati roman, ki naj bo izpoved, predvsem pa 
ljubezenska zgodba, moram spregovoriti enako, kakor bi govoril z očmi, 
ki bi si jih zakril s temnimi očali. Po barthesovsko bi rekel, da sem se v iz­ povedi pustil ujeti v svoj ljubezenski diskurz. V romanu moram prikrivati 
ljubezen, ker bi izpoved zadušila pripoved, zadušila bi objekt hrepenenja, 
ostalo bi samo izpovedano in delovalo bi kot laž. 
Laž je sicer zaželena, primerna, vendar se je v ljubezni in romanu ne sme 
razkrinkati. Moraliteta (ki smo ji pri ljubezni in grehu in krivdi vedno zelo 
blizu) se glasi: najhujša laž je na videz nezvestoba drugemu, v resnici pa 
samemu sebi; avtor, ki je nezvest samemu sebi, ne prepriča, ni avtentičen. 
In, paradoksalno, v tem moraliteta tudi deluje kot odvečno breme romanu: 
ko piše roman, ne more biti samo avtentičen, resnicoljuben, nelažniv. Je 
v osnovi preveč reven, čustveno in doživljajsko, da bi bilo zanimivo samo 
tisto, samo njegovo. Ljubezenski roman ne more biti samo izpoved, mora 
biti tudi zapeljevanje in zavajanje in laž. In mogoče je v tem bistvo ljube­ zenskega doživetja tudi v literaturi.
Govoriti in ljubiti, ljubezen izgovarjati, ne da bi se besede samo upo­ rabilo kot izpoved, vse istočasno, je neumnost. Skoraj nemogoče. Tako 
kot je skoraj vse izpovedano s samo besedo ljubezen obenem tudi laž in 
prepričevanje samega sebe. To je uspelo samo Barthesu, vsi ostali moramo 
(morajo) prekršiti pravila, ker moramo (morajo) sebe in druge v svojem 
diskurzu definirati drugače, ker je Barthesov način že uporabljen. Avtorje, 
celo vrsto avtorjev z vsega sveta, je zlorabil za lastno izpoved. Skozi besede 
drugih je govoril o sebi. Čista in prava ekonomija izražanja ljubezni. Poleg 
vseh avtorjev je zlorabil za izpoved svojih resničnih čustev tudi nas, ki ga 
beremo. Kaj več bi še lahko pričakovali od literature?
Že na začetku Barthesove knjige je vse skupaj v resnici definirano kot 
ljubezenska izjava. Ne vem, komu, vem pa, zakaj – ker je ljubezenski dis­ kurz izjemno samoten. Avtor nam pove to in pove tudi, da je ljubezenski 
diskurz potrjen v teh njegovih Fragmentih.
Osrednji predmet poželenja in hrepenenja, ljubljena oseba, je tudi pri 
Barthesu prikrit, ga ne vidimo. Mogoče zato, ker smo na neki način mi bral­ ci, ali jaz bralec, ne da bi se zavedali cilja hrepenenja avtorja. Ali ni z vsemi 
avtorji na svetu tako? Zapeljevanje in zavajanje, osvajanje in okupacija s 
podrejanjem – to je cilj pisanja. Edino, česar kot avtor ne smem povedati 
v diskurzu ali fragmentih o ljubeznih, je to, da so objekt bralci, mogoče 
celo določeni bralci in bralke. Zlorabljam vse, da zapeljujem nekatere? Je to 
bistvo literature? In zagotovo lahko trdim, da je imel tudi Roland Barthes s 
svojimi Fragmenti enak namen. In skoraj zagotovo se ga je zavedal v polni 
304 Sodobnost 2020
Dušan Merc O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej
meri. Mogoče je celo pričakoval, da se bom(o) zaljubili vanj, mi in jaz, ki 
smo individualno zanj neobstoječi in neznani (bili in bomo). Nedvomno 
pa me je očaral, mogoče nas, z močjo svoje analize ljubezenskega diskurza.
Za vse ostale, one naključne, nam je in mi je, tistim, ki pišemo ljube­ zensko izjavo v literaturi, vseeno. Vendar je lepo, če tudi oni podležejo 
zapeljevanju (kakor podležejo podobi ženske, ki gre po ulici, moški, kakor 
na skrivaj podležejo zapeljevanju na pol golega moškega v reviji za moške 
tako ženske kakor moški; ali ne gre v ljubezni za poenotenje, poistenje, biti 
tako kot objekt hrepenenja …). Saj vsem nam gre tudi za to, meni nedvom­
no, da zapeljemo neznane in nevidne, ne samo tiste, za katere vemo ali z 
gotovostjo predvidevamo, da obstajajo.
Če bi kot avtor spregovoril odkrito, bi se objekt ljubezni umaknil v 
pozicijo, oh, saj nisem vedel(a), že zaradi javnosti, čeprav bi nedvomno 
parazitiral(a) na užitku v prikrivanju vedenja in razkrivanju javnosti isto­
časno. Samo navidezno bi morala pobegniti pred javnim izjavljanjem 
ljubez ni. Mogoče pa se pisatelj romana o ljubezni preprosto drži ugotov­
ljenega načela iz Fragmentov ljubezenskega diskurza, da je v bistvu strasti 
vendar tudi to, da se vidi, da se vidi trpljenje, in hkrati mora biti očitno 
in hkrati ne sme biti očitno, da se strast prikriva. Oziroma: grem naprej 
in s prstom kažem svojo masko, ki govori zame dvojno: da prikrivam in 
kažem svojo ljubezen oziroma, bolj natančno, svojo telesno in duševno 
bolečino hkrati.
Če se ozrem na tekst, ki opisuje ljubezen, bolečino in prikrivanje ter 
razkrivanje istočasno, bom po Barthesu rekel, da je pisatelj razvil ekono­ mijo svojih ljubezenskih znakov. To naredi vedno, kadar je zaljubljen in 
kadar piše izpoved.
Četrti uvod: Opravljanje v funkciji romana
Po tem ne ravno preprostem uvodu se moram v diskurzu razmišljanja 
spustiti niže, bistveno niže, in ironizirati stanje zaljubljenega pisatelja, 
poudariti moram tudi možnost javnega posmeha in zavisti, ko se prepro­ sto reče: imela sta roman; prevedeno v sodobni jezik rumenega tiska in ne 
literature: imela sta avanturo. 
Ali se da napisati ljubezensko izpoved kot roman? Malo verjetno je 
komu uspelo, da bi hkrati zadostil vsem kriterijem za roman, lahko pa je 
opisal avanturo, ne ljubezenskega razmerja, pa vsi to berejo kot ljubezen­ ski roman (najraje imamo v ljubezni drugih fabulo, tisto, kar je v resnici 
305 Sodobnost 2020
O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej Dušan Merc
opravljanje – šla sta, varala sta, razkrita sta bila, kaznovana sta bila, on je 
bil celo kastriran, ona je bila pritisnjena ob zid, mož jo je prebutal –, vse 
ostalo je za občinstvo pogosto samo balast; rado ima celo sneženo kepo, ki 
se začne valiti ob opravljanju, kdo je koga na novo in spet prevaral, kaj se je 
zgodilo po tem, kako ga je in zakaj ga je prevaral, kako je hrepenel in kako 
je trpel in kako si je zdravil ljubezensko trpljenje in rane itd., ko javnost 
podleže zakonitostim pravljice in pravljičnega). Izpoved mora biti v teh 
okoliščinah samo priznanje in samo smrt lahko v očeh javnosti, ki opravlja, 
zbriše nemoralo in greh, ki se ljubimcu pripisujeta – zavist se pomiri šele, 
ko je kazen dovršena, spremeni se v sočustvovanje in obžalovanje –, objekt 
opravljanja je preminul, izginil.
To je možno. Vešč avtor, to vemo iz obstoječe literature, ustvari več 
ljubezenskih likov in parov ter potem veselo deluje na vse strani – ljube­ zenska izjava postane posmeh, kar pa tudi ni slabo. Zaljubljeni pisatelj 
mogoče, gledano z očmi preprosteža, lahko napiše pesem (kajti pesem 
ima izpovedno moč ljubezni, je tudi dovolj kratka in sintetična, da ni 
potrebnega preveč napora), romana skoraj zagotovo ne, romana o svoji 
ljubezni pa zagotovo ne.
Začetek kot študij primera primerov
Vsak roman o ljubezni lahko funkcionira zgolj kot zgodba o lepotici in 
zveri. Če ni preobrazbe v zaljubljenost, v objekt brez krivde, ko se ovrže 
mite, ki nas težijo v spanju in nezavednem, če se jih razgali in če ni razvo­ ja hrepenenja in dogajanja, spoznanja in grenkobe, ljubezenskih tesnob, 
vročičnih stanj, ki so natančno opisana, potem se nam zdi, da ne gre za 
literaturo in ne za ljubezen.
Razlaga je za bralca preprosta in naivna (in takšna mora biti, da gre za 
ljubezen), če verjamem, da je odzivnost v spolnosti temelj ljubezenskega 
odnosa. Pot do tega odnosa je vsebina ljubezni v romanu (ali pa se vsaj 
predvideva, je del realizacije ljubezenskega hrepenenja). Zrcalni podobi, ki 
ju razmejuje spolnost, sta moški in ženska oziroma ženska in moški (no, 
ali dva osebka pač). Da bi to bolje razumel, si lahko pomagam s pojmom 
prebujanja, ki pa, vsaj v mačističnem svetu, velja samo za ženske v spolno­ sti, ne pa za moške. Torej, zver se spremeni v lepotca in ženska ji na novo 
podleže (kakor se dogodi pri Grimmu – očetova ljubljenka ali oče njen ljub­
ljenec ji postavlja okvir in greh, omejitev, ko se ne more združiti z drugim 
moškim povsem svobodno), lahko pa je obrnjeno – psiha (oziroma Psihe, 
306 Sodobnost 2020
Dušan Merc O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej
ona) podleže pošasti in se potem realizira na novo (O Amorju in Psihi). No, 
nekakšna razlika že mora biti med moškim in ženskim svetom in njunima 
predstavama, pa četudi gre samo za slepilo. Zakaj bi odrekali svetovom 
razliko, ki je čar odnosa, čeprav je simetričen in torej skoraj zrcalen.
V razmišljanju o literaturi je sicer možno, da preskočim iz romana v pra­ vljico, kar se je zgodilo v reverzibilni smeri, v pravi smeri že prej. Prvot no 
je pravljica, nato pa roman, najprej mit, potem roman, najprej ep, potem 
roman, bi lahko tudi rekel. Vsaj tako naj bi bilo. Arhetip pravljice je posne­ tek in nastane kot roman. V romanu so svet bogovi zapustili, zapusti ga 
tudi neizrečeno in pravljično (no, ne zapustita pa ga groza in neizrekljivo, 
če pomislim na gotski roman, ki je tako ali tako razen v šundu mrtev).
Za avtorje, ki so za bralce uspešni avtorji, je ljubezen pogosto zlorablje­ no področje, ki se premika proti pornografiji, rumenemu tisku cenenega 
sveta bogatih, ki trpijo v svojem svetu namesto nas, ali pa gre za zgodbe 
o revnih in ljubečih in nedolžnih in poštenih, ki so nam podobni, njihove 
zgodbe so enako prazne in preproste. Niti ne gre za ljubezen, vse je po­ enostavljeno, izrečeno, povedano, neposredno. Vsak artizem, jezikovni, 
slogovni, vsak dvom in vsak detajl je razglašen za dolgoveznost in dolgo­ časnost. Na konkretnem in jasnem nivoju govoriti o ljubezni, to deluje. Kaj 
potem, če je zastrašujoče poenostavljeno, je to tak literarni greh, so bralci 
tega grešniki, ki jih moram obsojati?
Kot avtor mirno in konkretno viham nos nad tem, ker svet pač ni samo 
takšen in ne predvsem takšen. V ljubezenskem diskurzu, ki je resničen od­ sev mene, je drugačen, je zapleten, težaven in se ga ne da preprosto izreka­ ti. Bralec pa je seveda lahko tujec, ne najdeva stika, nisva povezana, najina 
svetova sta na različnih planetih. Tudi prav, pravici obeh je zadoščeno.
Kaj mar veliki večini bralcev to, da tudi zanje velja recimo rimski svet – 
Ovid, ki nam kaže pot in našo skupno resnico v Umetnosti ljubezni (Ars 
amatoria) in Zdravilih za ljubezen (Remedia amoris). To skoraj nikogar ne 
zanima. Zapisani so vsi možni občutki in vsa možna stanja, doživetja, brez 
obremenitve, da se kaj prikriva, da se o čem laže. Če preprosteži priznajo 
ali ne. Kakor tudi za mene veljajo njihove zgodbe, kljub vihanju nosu.
No, na vrsto mora priti primer iz literature: seveda je Lev Nikolajevič 
Tolstoj poznal ženske in poznal je tudi Ovida (ne tako neposredno, jasno), 
in če pri njem pogledamo ars amatorija in remedia amoris, samo v dveh 
romanih, lahko prepoznamo ti veliki umetnosti: za najbližjo in najbolj 
znano obliko ženskega prebujanja v ljubezni v romanu Tolstoja zagotovo 
velja Ana Karenina, ki se zaljubi, poročena, mati otroka, dobro situirana, v 
Vronskega. In postane prebujena ženska. Tolstoj, kakor je moralist, mimo 
307 Sodobnost 2020
O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej Dušan Merc
tega prebujenja ne more. No, ne more niti mimo razkroja ljubezni Vron­ skega, ki konča življenje nekje na Balkanu, ko se bori za Srbe, in Ane, ki 
konča, kako že? Na takrat moderen način. Menda se vrže pod vlak. Konec 
ljubezni, lepe ljubezni, moramo reči. Drugi tak Tolstojev lik, ki se ga lahko 
spomnim, je Nataša, v Vojni in miru, ki se zaljubi večkrat, vsakič drugače. 
Šele ko je prebujena in realizirana ženska, se v zaključku romana poroči s 
Pierrom Bezuhovom. No, Pierre Bezuhov je pred tem poročen s kneginjo 
(no, kako ji je že ime? Je kneginja Kuragina, sestra kneza Kuragina, ki za­ pelje nedolžno Natašo, ko je že obljubljena knezu Andreju Bolkonskemu in 
je zato prvič srečna, drugič pa zato, ker jo ugrabi Kuragin itd. … saj je tako, 
mar ne?), ki je celo večkrat ali mogoče samo dokončno prebujena ženska, 
še preden jo Pierre sreča …
Sicer pa, del ljubezni v romanu vsebuje tudi pot nazaj, k spoznanju: kdaj 
Vronski neha ljubiti Ano Krenino? Kako je možno, da se mu to zgodi, in 
kdaj Andrej Bolkonski preneha ljubiti Natašo? Vronski doživi spoznanje, 
tudi Bolkonski ga doživi, tudi Pierre Bezuhov ga doživi – odljubijo se. 
Da bi ne ostal iz tega obdobja samo pri Rusih, si lahko ogledam lju­ bezensko pot in čustvovanje v Fontanovem romanu Effi Briest. Lahko 
pa tudi kje v angleškem ali francoskem romanopisju. Kako je že s tem v 
razsvetljenskem romanu, kako v Juliji ali Novi Heloizi ali še pri angleških 
predhodnikih, kjer se eksplicitno govori o zaljubljanju in odljubljanju itd. 
Torej: prebujenih žensk (oh, saj vemo, kaj to pomeni) in zapeljanih moških 
(drugačnih v odnosu do žensk sploh ni) in zapeljanih žensk in prebujenih 
moških (tudi oboje nujno potrebno v romanu) je v literaturi vse polno. 
Mogoče pa gre za notranje razsvetljenje, mogoče za tisto nerazložljivo, kar 
so označevali že v 17. stoletju z metafiziko ljubezni (kako zapeljiva oznaka, 
posebno če pomislim, kaj prvotno pomeni beseda metafizika).
In kako je s prebujeno žensko recimo v Kreutzerjevi sonati, ki jo stari 
Tolstoj, stari moralist, tako subtilno razloži v pripovedi (ki se začne na 
vlaku, nekdaj tako pomembnem simbolu v sanjah za Sigmunda Freuda), 
ko se dogodi skozi glasbo (pri tem pustim ob strani, kako je Beethoven 
prišel do imena skladbe in komu je bila najprej posvečena in za kaj gre 
v sami skladbi)? In kako je s Tolstojevimi ženskami v Vstajenju? Tam jih 
opisuje celo vrsto. Prav tako kot v realnosti je tudi v romanu, ki govori o 
ljubezni; temeljna pot in cilj je prebujenje ženske, prebujenje v ljubezni, 
razbremenjeni krivde in pošasti, ki jo v sebi skriva lepotica, se pravi mlada 
ali malo manj mlada ženska.
Če samo na hitro pogledam ženske like pri Dostojevskem, je jasno, da 
so drugačni. Pozabim njihova imena, vsekakor pa ne njihove zvestobe, 
308 Sodobnost 2020
Dušan Merc O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej
 njihove zapeljivosti, njihove pokvarjenosti, vzvišenosti, pretkanosti, njiho­ vega spletkarjenja in zlorab … Kako je s partnerko Razkolnikova in kako je 
z ženskami in ljubeznijo v Bratih Karamazovih? Kakšne ljubezni se razvijajo 
v tem romanu? Mogoče je reči, tako na hitro, da je, kakor koli se zdi čudno, 
poleg očetomora glavno gibalo vseh oseb pravzaprav ljubezen, tudi ljube­ zen v svoji odsotnosti, krivičnosti in v svoji sprevrženosti. Ali pa mistično 
hrepenenje, ljubezen najbolj obče, kar je možno, in najbolj konkretno, kar 
se da, ki je izven odnosa moški­ženska in je definirana z odnosom starca 
Zosime do boga in mladega Aljoše do starca Zosime. 
Kaj nam pove Idiot? Mogoče je neselektivna ljubezen kneza Miškina idiot­ ska? Kje se zbirajo in kako ljubijo ljudje v tem romanu, kjer je zelo jasno, da 
je gibalo celotnega romana ljubezen? Vse tri sestre, ki so godne za možitev 
in se navdušeno zaljubljajo, Aglaja, Aleksandra in Adelaida, niso bistvo zalju­ bljenosti v tem romanu, glavna je lepotica Nastasja Filipovna, ki vzbuja strast 
in je v tem pogledu glavna oseba romana in za katero kljub strasti moških, 
ki ji jo izpovedujejo, ostaja sicer prebujena, nikakor pa ne zaljubljena in v 
ljubezni izgubljena, kaznovana – kakor recimo Ana Karenina.
Ali bi se našel junak in bi razgalil vse te ženske in vse te moške, jih 
naslikal gole, kakor so naslikani v Sikstinski kapeli? In potem bi se našli 
moralisti in jih oblekli. Tega ne bi zahteval papež, to bi zahtevali bralci. Lju­ bezen bi bila verjetno oskrunjena, če bi, na primer, kdo dobesedno razgalil 
Vronskega in Karenino in se vtihotapil v njuno izvenzakonsko spalnico in 
v njuno pregrešno ljubezen. 
Zato moram vedeti, kako je bila oblečena Nana na začetku Zolajevega 
romana. Ali ni bila v resnici povsem gola? Za naturalističnega pisatelja, ki 
je bil vsaj toliko kreposten kot Tolstoj in je vzdrževal precej mlajšo ljubico, 
preživel del svojega ustvarjalnega procesa tudi v bordelu, je povsem razum­
ljivo, da je bila naga, gola, čisto gola. Ali si predstavljate pretep golih žensk 
zaradi moškega in domnevne ljubezni? Podoba, ki je vsekakor vsaj odmev iz 
Gargantue in Pantagruela Françoisa Rabelaisa, v vsem cinizmu in posmehu 
svetu, ljubezni, ki je tekst in svet brez navlake, ki se ji reče ljubezen.
Omejitve (kot jih same po sebi definira tudi ljubezen)
Nedvomno se torej tisti, ki hoče napisati ljubezenski roman, poda na 
moč virnat in spolzek teren. Trdim, da mora razviti svojo govorico o 
 ljubezni, svoje like, ki pa so zagotovo otroci vseh predhodnih literarnih in 
 nelit e r arnih lik o v .
309 Sodobnost 2020
O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej Dušan Merc
Posebnih problemov pa nimam samo, če se odločim, da bom napisal 
roman, za katerega mi je vseeno, kakšen je, katerega žanra bo, samo da bo 
uspešen in da bo bran. Sicer pa, ali si ne želi to vsak pisatelj za vsak svoj 
roman? Poseben problem je, da če se osredotočim na ljubezenski roman 
kot žanr, potem to vnaprej pomeni napisati trivialen, cenen, plehek roman. 
Nadaljnje vprašanje je, zakaj ne bi bil kot avtor zadovoljen z uspešnim 
romanom, pa čeprav je trivialen in ni posebej žanrsko opredeljen? Za­ peljevanje bralcev je užitek, ki ga ne smem obsojati in ki se mu ne smem 
posmehovati niti ga ne smem poniževati z oznako pisateljska prostitucija, 
pisanje šunda itd. To res ni korektno. Ljubezen je namreč v osnovi tako 
svobodna biološka in mentalna definiranost vsakega med nami, da je 
moraliziranje povsem odveč. Posebej v literaturi. Zapeljevanje je temeljni 
proces tako ljubezni kakor bralca oziroma bralke.
Če mi je kot pisatelju lahko neprijetno predvsem to, da so ljubezenski 
romani kot žanr nekaj trivialnega in ljudskega, saj je tudi ljubezen kot te­ ma sama po sebi lahko nevarno ljudska, potem bi moral opusti zamisel o 
ljubezenskem romanu. Bodoči avtor ima odlične možnosti, da s pisanjem 
zapade v sentimentalnost (saj vemo, obstaja celo strokovna oznaka sen­ timentalni roman), lahko zapade v trivialnost (tudi ta oznaka za roman 
obstaja), lahko tudi v opolzkost (oznaka opolzki roman pa za zdaj še ne 
obstaja) … Ampak, za uspeh romana, za to, da ga berejo ljudje in da uživa­ jo v branju, niso pomembni pomisleki. Saj vem – vsako obdobje ima svoj 
roman in svoje pomisleke (kakor pešajoča ljubezenska zveza).
Za tiste pisatelje ali pisateljice (mogoče pa obstaja razlika med ženskimi in 
moškimi pisatelji, razmah slednjih se ne začne šele z Madame de La Fayette 
in s Kneginjo Klevsko in z mnogimi drugimi izjemnimi avtoricami, obstaja 
pa nedvomno vrsta povsem trivialnih pisateljic sentimentalnega romana in 
vrsta pisateljic slabega romana do današnjih dni, pa naj se še tako trudijo, re­ cimo kot Božena Němcová,  ki so jo na Slovenskem nekoč zelo cenili …), ki so 
se namenili napisati ljubezenski roman in začnejo o tem vnaprej teoretizirati 
in premišljevati, je zelo veliko možnosti, da ljubezenskega romana ne bodo 
napisali ali pa se jim bo tekst izrodil, sfižil v nekaj neljubezenskega ali vsaj v 
nekaj ne povsem ljubezenskega. Zato se za svoja prizadevanja bojim. Lahko 
se potopijo v brozgi in mlaki zaradi razmislekov o etiki in morali, o estetiki, 
erotičnem in seksualnem in samih globokoumnih razmislekih, lahko pa na 
dan privrejo lastne prikrivane travmatične ljubezenske izkušnje. Nastane 
lahko marsikaj, česar ne bi rad povedal in čemur bi se rad izognil. 
Že to, da avtor nečesa ne pove, je dovolj velik znak, češ, zdaj pa vemo, 
kakšni so tvoji problemi … No, problem ima bodoči avtor seveda tudi 
310 Sodobnost 2020
Dušan Merc O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej
s tem, če poskusi biti iskren popisovalec realne zgodbe. Ali kakor je menda 
izjavil veliki Shakespeare: “Intimnost rodi posmeh in otroke.”
Esej nima druge omejitve kakor svojega avtorja
Ali je mogoče moj avtorski kredo ali mogoče samo naivna želja (ki si je 
ne morem izpolniti): izumiti moram nov ljubezenski diskurz, ustvariti ga 
moram na novo, celoten način izražanja, novo podobo jezika, ki je seveda 
oblečena v iste ponošene besede kakor roman sam, iznajti moram novo 
obliko izpovedi v celoti, kar novo strukturo romana, bi rekel. Vendar: ne 
smem parazitirati in se slepiti, da bom uspel s samo tistim povedanim in 
tistim zamolčanim – vse mora biti novo, drugačno. In kljub vsemu mora 
biti izpoved. Ali drugače, z vsem tem sem se obsodil na neuspeh. Ljube­ zenskega romana ne bom napisal, vsaj ne takšnega, ki bi bil kaj vreden.
Jasno je, da so možnosti za esej o romanu neskončne in enkratne obe­ nem, saj lahko za vsak roman posebej, pa čeprav ni ljubezenski, napišem 
esej na novo. Neskončnost variacij in enkratnost sta za avtorja eseja o 
ljubezenskem romanu lahko neprijetna zato, ker je iz zapisanega mogoče 
razbrati, česa avtor ne ve in česa vsega ni prebral in česa vsega ne zmore 
definirati dovolj natančno. To je lahko precej očitno in zoprno dejstvo. 
Vendar bom to zanemaril. Prav tako se ne bom oziral na v tem času na­ videzno pomembna opozorila, kaj pa ljubezen v homoerotičnih romanih, 
in bom rekel, seveda, pomembno, vendar povsem marginalno, kar izvolite 
najti pomembno razliko – razen če ne boste opisovali seksa. Problemov je 
zame brez teh odvodov in detajlov tako ali tako neskončno veliko, če bom 
hotel ostati nepristranski. In tudi: rešljivi verjetno niso, posebej pomembni 
pa tudi ne.
Esej je v tem primeru nova izpoved in novo prikrivanje, nova laž. Vse­ vednost in utemeljenost esejističnega razglabljanja sta v eseju O ljubezni 
in romanu in/ali neiskreni esej lahko takoj razgaljena kot prikaz neznanja, 
nesposobnosti in praznine esejističnih besed. Vsaka izjava, ki naj bi po 
definiciji bila za ta esej hoja točno po premici, ki jo kot simetrijo med 
realnostjo in teoretičnim začrtuje ravno ta esej, je lahko korak v napačno 
smer – ali preveč splošnosti ali preveč konkretnosti. Prav tako je lahko 
ljubezenski roman v nevarnosti, da zdrsne v trivialnost ali v pornografijo, 
lahko pa postane papirnat, opereten itd. 
Nemogoče je pisati o vseh romanih, ne o vseh osnovah, pobudah, pri­ merih – izločiti pa je treba tisto trivialno, eksplicitno izraženo, prvobitno 
311 Sodobnost 2020
O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej Dušan Merc
oziroma osnovno, kar si običajno predstavljamo pod “ljubezen” v romanih. 
Vseeno se moram ukvarjati z nekaterimi teksti, ki so na robu vseh oznak, 
torej se premikam k romanom, ki ohranjajo “ljubezen” kot obče in me s 
konkretnim ne obremenjujejo. Ne morem začeti na začetku ljubezenskega 
romana, ker ga ne poznam. 
Odpovedujem se ljubezni v mitih, ljubezni med bogovi, ljubezni med 
filozofi in ljubezni do grdega in konkretnega. Mogoče bi z nekaj cinizma 
razglasil za ljubezenski roman ob Etiopskih zgodbah (kjer je glavna gospa 
Ksarkike hedone ali Mesno poželenje) še roman Zlati osel (kjer so seksual­
ne odlike osla objekt zaljubljenosti neke druge gospe). Če govorim o roma­ nih, ki so tisti čas tako ali tako vsi trivialni v nasprotju z epi, ki pa so tudi 
že izgubili svoj pravi smisel in jih berem kot trivialne, pa naj literarna veda 
še tako razglablja o Satirikonu kot o pravem prvem romanu … Odpovem 
se zaljubljencem v srednjeveških epih in zgodbah – vsi so se tako ali tako 
že preselili v naš svet, v trivialno literaturo. To se je zgodilo Abelardu, ki 
je menda resničen, pa Angeliki in Orlandu, Tristanu in Izoldi … Odpovem 
se lahko vsemu, le sami ljubezni se ne morem (menda nam je vsem v po­ gubo). No, odpovedati se moram tudi pisanju o vsem lepem in vzvišenem 
v ljubezenskih romanih. 
To, da se odpovedujem Dantejevi Božanski komediji in ljubezni, ki ni sa­ mo izražena v tekstu, ki je tekst sam, je stvar poštenosti: ljubezen je v tem 
epu preveč zapletena tema za ta esej in njegovega avtorja. Nobena razprava 
ni dovolj, nobena raziskava … Kakor odmev resničnosti je prisotna neka 
druga ljubezen, ki jo mogoče Dante izda nezavedno: Gentucca iz Lucce 
(Vice, XXIV, 51–63), poleg neke Matilde, in mogoče še katere, ko vse tri, 
Matilda, Gentucca iz Lucce in Beatrice, zapeljujejo pesnika, ko gredo čez 
trg Piazza della Signoria v Firencah, ki se sicer ne cvrejo v peklu, imajo pa 
dostop vsaj do vic in raja. Ali pa je mesto vseh žensk, le za Beatrice ne, ki 
nas popelje po Ovidu k samemu Bogu, v nekem prostoru, ki so ga za ženske 
rezervirali gnostiki – na robu vesolja, na robu pekla, na robu spoznavnega 
sveta. In še tja se lahko povzpnejo le čiste ženske, na primer takšne, kot je 
Tess v romanu Tess of the d‘Urbervilles Thomasa Hardyja – ko ženski razum 
premaguje moški razum in lastno telo in moško telo (danes bi to označili 
po vsej možni krivici za bolno). Čista ženska, bi lahko rekli, je predmet 
romaneskne predstavitve prave ženske. No, mogoče spada v to kategorijo 
tudi junakinja romana Washington Square oziroma Dedinja Henryja Jame­ sa? Njena etika in morala premagata vse, tudi njo, njen razum in njeno 
telo (tudi nepojmljivo za današnji čas). Mogoče so te ženske, vključno 
s kneginjo Klevsko, na poseben, moškim nejasen način, povezane. Če bi 
312 Sodobnost 2020
Dušan Merc O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej
načel temo o ženski pri Selmi Lagerlöff ali pri Sigrid Undset in potem še 
pri Virginiji Woolf z Orlandom in Gospo Dalloway, bi se mogoče pokazalo …
S ptolomejskim pojmovanjem sveta, ki ga kot pisatelj ne zanikujem, mi 
je blizu, in z egocentrizmom se spet obračam na Danteja in Beatrice. Manj 
frivolno, šokantno pesniško in pripovedno obenem, nedosegljivo na vseh 
področjih: pa vendar, Beatrice je svetloba, ki ji verjamem, ker verjamem 
Dantejevemu Peklu, pa naj verni razlagalci govorijo še kaj o Devici Mariji 
zraven, dojeti ljubezen tako ter jo uspešno in dejansko popisati, se pravi 
udejanjiti brez dvoma, brez cinizma, brez odstopanja, verjetno ni več 
mož no. Takšnega roba neverjetnosti, ki je tudi teologija, ko se mi ljubljeno 
bitje kaže kot nekaj božanskega, poezija pa je polna pekla, ni nikjer drugje. 
Preprosto vrh možne ljubezenske izjave, ki pa ji lahko sledim.
S tega vrha se moram spustiti k sebi in k nam, v naše loge, v naše zmož­
nosti in sposobnosti. Kako napisati ljubezenski roman. Ali vsaj roman o 
ljubezni. Kaj mi torej še preostane? Napisati ljubezenski roman, ne da bi 
pomislil na nič? Kako bi bilo to možno? Ali biti shematičen in starokopiten 
in ljubezen vezati na čisto, na neomadeževano? Vsekakor bi bilo tudi to 
lažno in perverzno. 
No, biti moram previden in ne preveč nazoren, da bi ne pristal v defini­ ciji, da bi se mi vse strnilo v moralo in didaktično opozorilo, kar je seveda 
možno. To se je, v polni meri in ne brez razmisleka in vendar brez dvoma o 
samem sebi, zgodilo poročevalcu o slovenskem romanu v Rimskem katoliku 
iz leta 1892, ki je zapisal, da branje takšnih romanov navaja k svetožalnosti 
in samomoru. Kaj bi se slovenskemu bralcu šele dogajalo, če bi bral tujo 
literaturo. Mogoče bi nehal biti Slovenec.
Dolžni hommage Laclosu
Najprej bi moral napisati hommage Julienu Sorelu iz Rdeče in črno in nje­ govemu avtorju – ljubezen je del sovraštva vendar. Tolikokrat prebrano 
dejstvo in nikoli povedano v romanu na glas, eksplicitno. Umor, poskus 
umora kot zaključek ljubezni? Vsekakor, vsekakor. Potem pa sledi opravlja­ nje po časopisih. Čeprav je bilo tukaj drugače: avtor je prebral vrstičko v 
časopisu in za nazaj ustvaril roman. 
Nevarna razmerja? Seveda, zelo nevarna znotraj odnosov med ljudmi 
in znotraj odnosov do samega sebe. Kaj je sicer z Laclosom, ne vemo in 
ni več pomembno. Pomembno je bilo samo zanj. Roman je v pismih – in 
daje avtorju čudovito možnost, da poleg nizanja in poročanja o dogodkih 
313 Sodobnost 2020
O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej Dušan Merc
nenehno v osnovi komentira osebe same in njihov odnos do samih sebe. 
Vse to početje pa je poleg dejanskega delovanja oseb – nevarno. Tudi raz­ merje do samega sebe je v tem romanu nevarno. 
In v enako razmerje se spušča pisatelj, ki analizira svoje lastno pisanje, 
ki raziskuje samega sebe. No, nevarno je tudi, da postane samemu sebi 
oduren, za zunanjega bralca dolgočasen in tudi neumen. Temu se je vse­ kakor treba izogniti.
Torej: na vsak način je definicija ljubezni za pisatelja pretežka (pri fi­ lozofih pa se ve in ne ve, ali je pretežka ali ne). Ta je pač tako splošna in 
neulovljiva – za psihologe sploh dvomimo, da jo imajo za kaj konkretno 
označujočega kakor samo za čustvo –, da jo poznamo samo v vsakdanji 
govorici in v literaturi. Naštevanje primerov seveda postreže s kalejdo­ skopom ljubezni. (Kalejdoskop je tudi otroška igračka, nekdaj je pričarala 
čudež možnosti, kupiti se jo je dalo na stojnicah potujočih sejmarjev, da­ nes pa je to v veliki meri pozabljena napravica; tulec, v katerem so zrcala 
in drobni raznobarvni plastični koščki, ki se z vrtenjem razporejajo na 
nove in nove načine in tvorijo v majhnem sistemu ogledalc nove in nove 
kombinacije in like, nikoli enakih, in vendar se v osnovi, znotraj možnosti, 
ki so dane, ne spreminjajo in so zaprt sistem istega. No, skoraj istega.) 
Kar je vedel o ljubezni Platon (saj se ve, v Simpoziju), to je vedel Ludwig 
Feuerbach (Abelard in Heloiza ali pisatelj in človek), kar je vedel Roland 
Barthes ali kdo drug (zagotovo mnoštvo drugih), ne vedo tisti, ki ga niso 
brali, poznajo pa svojo resnico. Tukaj smo pač na polju neskončnega in 
ponavljajočega se. Zato pisateljev in pisateljic ne bomo navajali, niti pol 
filozofov in pol pisateljev. Kaj bi se šele zgodilo z navajanjem pesnikov!
Potem bi si sledili mnogi avtorji, recimo avtor Vzgoje srca. Ampak, vra­ čam se k Laclosu. Najbolj je konstruktorski, največ zahteva od bralca in ga 
najbolj jasno naredi za soavtorja romana Nevarna razmerja. Roman v pis­
mih, ki so izpovedi, ki umrejo takoj, ko so poslane, je oblika postaranega, 
odmrlega romana. Vprašanje je, kako je sploh možen roman v pismih 
danes. Pa vendar, samo opozorim na pismo, ki ga piše ljubimec gospe Bo­
vary, opozorim na pismo, ki ga piše Lovro Kvas svojemu prijatelju v Dese-
tem bratu, na pisma v Stritarjevem Zorinu, na pisma v Jurčičevem romanu 
Cvet in sad (ko se seveda Jurčič pod vplivom Stritarja in ta pod vplivom 
Schopenhauerja poistoveti z žalostnim svetom in idejami tam daleč, v ne­ dosegljivem in v realni solzni dolini) in končno tudi na pisma, ki so postala 
literatura – Slavko Grum svoji inženirki Joži ali kaj je že bila … vsa pisma so 
izpoved in pripoved … Le Laclos je s pismi izpoved in pripoved istočasno 
(ne bom še govoril o Wertherju in Kierkegaardu).
314 Sodobnost 2020
Dušan Merc O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej
Brez podrobne analize, ki bi govorila o seksualnosti in strahu, o sek­ sualnosti kot temelju moči, brez analize morale in nemorale – vseeno, za 
trditev, da gre pri Laclosu in njegovih Nevarnih razmerjih za pravi ljube­ zenski roman, nam ni treba nič drugega, kot to samo prebrati. Večkrat. Ni 
opolzek, ni sentimentalen in ni cenen. Afirmativnost z negacijo je tukaj 
povsem na mestu.
Sicer pa, ali niso v takšnem, pravem ljubezenskem romanu vsi žrtve? 
Samo bralec se lahko, kar se romana tiče, mirno potopi v spanec – ni so­
udeležen v tekstu drugače kakor njegov kreator, ni akter v njegovi vsebini. 
Če pa ga je doletela ta davno napisana vsebina kot napoved njegove bo­ dočnosti in je del njega samega, potem je mogoče lahko celo srečen – izve, 
kako se zloraba ljubezni izteče, konča.
Mirno lahko sprejmem ugotovitev, da je ravno roman Nevarna razmerja 
najboljši primer hoje po neskončno tanki, seveda umišljeni, torej nevidni 
premici, ki razmejuje lepo in kruto, moč in naivnost, neumnost, realno v 
ljubezni z grdim, primitivnim in pocukranim, seksualno z neizraženim in 
porajajočim se, tistim najglobljim v človeku. Priznam, premica v tekstu bi 
bila popolna (in vsaka premica je lahko samo popolna), če bi se običajno 
manihejsko postavilo kot nasprotje: dobro in slabo, belo in črno, moški in 
ženska itd. Če sem torej dosleden, za noben roman, no, noben (ne)trivialni 
roman, noben dober roman, ni ločnica premica. Ločnice med epitetoni ni 
in niso si v nasprotju. Vendar bi natančnejši in bolj dolgovezen premislek 
o romanu Nevarna razmerja dal ravno takšno sliko in tak rezultat – točne, 
brezkompromisne in po naravi stvari nekoliko zapletene razmejitve.
Čeprav ta nasprotja na prvi pogled v ljubezenskem tekstu ne tvorijo 
nasprotij, je treba potrditi: ta roman je namreč natančno takšen – zdru­ žuje lepo in kruto in realno v občutenju ljubezni, v doživljanju ljubezni v 
njem nastopajočih oseb, in nasprotja: pocukranost, ki je res nekaj grdega 
in ogabnega, primitivnega, kar je pri ljubezni pogosto zoprno, povezuje z 
grdim, ki ni pravo grdo, kar vse nosijo izmišljene osebe tega romana. In 
vse to privlači: to ogabno, to pocukrano, to neverjetno podlo, umazano, 
obsceno, prevarantsko …
Kaj pa seksualnost? Kraljuje, ne da bi jo videli, ne da bi pokukali za za­ stor, kjer se nedvomno odvija z vso močjo in usodnostjo, ki jo skusijo vsi 
nastopajoči. Ali kot moč, ki se ji ni mogoče upreti, ali kot slabotnost, ki 
se ne more izraziti. Seksualnost je gonilo, ki ga priznava glavna junakinja 
(no, antijunakinja), ki ga hoče uveljaviti glavni junak, vendar se zlomi …
Kot analizator lastnega, ko pišem roman, tudi o ljubezni, ji ne mo­ rem priti blizu z definicijo. Sicer pa definicije povedo bistveno premalo. 
315 Sodobnost 2020
O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej Dušan Merc
Z  definicijo lahko operiram, ne morem pa je uresničiti niti v eseju. Če bi 
pisal, kako je in kakšna je neposredno, literarno, bi mogoče šlo, v doga­ janju. To je naredil Laclos. Ne glede na časovno oddaljenost – kaj se je 
spremenilo? Samo to, da imajo le redki ljudje danes dovolj duha, da se 
poigrajo z vsem tem, s celim sklopom, in da ni dovolj sramu in časti med 
nami vsemi – čustva pa so domnevno ostala enaka. Enaka ali vsaj podob­ na, človekovo samorazumevanje je še znotraj časa, v katerem so nastala 
Nevarna razmerja, če lahko malo smelo povem, kar mislim.
Ni vam treba prebrati Laclosovih Nevarnih razmerij, poskušajte si samo 
predstavljati, kaj se skriva za naslovom, če rečemo, da gre za ljubezen – 
dobili boste svoj pogled na svet okoli vas in ugotovili, da gre pri ljubezni 
za nevarna razmerja. Zelo nevarna.
Vseeno pa: bolj vseobsegajočega literarnega teksta o ljubezni, kot je ta 
roman, verjetno ni. Doza osladnosti je sprejeta, ko ga preberete, pa tudi 
doza groze. Doza prave sentimentalnosti in vseh oblik zaljubljenosti, ki 
so nam na razpolago. Kakor bi brali v tabloidih, drugače kakor v povezavi 
s samoprevaro, prevaro, podlostjo, spletkami, naivnostjo in iluzijo. Šele 
znotraj teh razmerij in stanj, ki se jih da opisati le v zgodbi, lahko doja­ memo ljubezen. Rekel bi: njeno bistvo, neulovljivo bistvo, v literaturi. 
Prenesemo ga na moralno in biološko hkrati. 
No, obstaja literarna zvrst, podpodzvrst, na katero se prisega: zgodo­ vinska romanca. Ampak o tej ni vredno zgubljati besed. To je rezervirano 
za pogrošne analitike iz vrst plagiatorjev psihoanalize. Je pa res, tam je 
prisotna ljubezen, ki je vedno odsotna, govori pa se o njej veliko.
“V resnici moram začasno ugotoviti, da se v eseju ne da pisati istočasno 
o ljubezni in romanu, saj ljubezen tako ali tako ni prisotna nikjer drugje 
kakor v bralčevi realizaciji romana,” je izjava pisateljskega in ljubezenskega 
zaljubljenca obenem. Za oba je točna in verodostojna.
316 Sodobnost 2020
Dušan Merc O ljubezni in romanu in/ali neiskreni esej
Življenje je hudičeva reč. 
Odločil sem se ga preživeti v poskušanju, 
da bi ga razumel. 
Arthur Schopenhauer, Pismo Christophu Wielandu, 1809
Arthur Schopenhauer je presenetljivo relevanten filozof za 21. stoletje. Ta 
skoraj prvi pomembnejši zahodni mislec, ki ni skušal utemeljevati odnosa 
Boga do ljudi – ker ni imel osebnega boga –, je bil čisto prvi, ki je priznaval 
hinduizem in budizem, in skoraj prvi, ki je zavračal dvojnost duha in tele­ sa, aksiomatično v zahodni filozofiji vse od Platona naprej. To ga je med 
drugim pripeljalo do osupljivo sodobno poštenega spoznanja o osrednji 
vlogi spolnosti v človeškem življenju. “Spolno poželenje … ni samo najsil­ nejša želja, ampak je tudi specifično močnejše vrste želja kot vse druge,” 
je izjavil. Nasprotoval je tudi vivisekciji, ker ni videl absolutne ločnice med 
živalmi in ljudmi, ki je v tistem času veljala za samo po sebi razumljivo.
Zaradi tega je Schopenhauer osvežujoče drugačen od večine starejših 
zahodnih filozofov, za katere neevropski svet prepogosto komajda obsta­ ja. In še eno redko dobro lastnost ima: piše lucidno, pogosto duhovito, 
navadno brez filozofskega žargona. Zato in zaradi izjemnega pomena, ki 
ga pripisuje umetnosti, so ga veliko brali zunaj akademskih krogov tako 
317 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers
Življenje je  
hudičeva reč
Alternativna 
misel
različni pisatelji, kot so bili Tolstoj, Hardy, Conrad, Proust, Thomas Mann, 
Beckett, in berejo ga tudi danes, denimo Houellebecq. Mann je celo izjavil, 
da je “Schopenhauer kot psiholog volje oče vse sodobne psihologije,” in 
Freud je tej trditvi pritrdil. Vendar v svojem pesimizmu glede človeškega 
predikamenta prekaša celo Freuda. V sedanjem času, ko je angst tako za­ koreninjen, da je v nenehni nevarnosti, da postane nova črna, bi se Scho­ penhauer lahko zdel idealen apostol razsvetljenega, humanega pesimizma.
Schopenhauerjeva pusta podoba sveta kot prostora skoraj nepretrgane 
žalosti prevladuje v njegovem najpomembnejšem delu Die Welt als Wille 
und Vorstellung (Svet kot volja in predstava), ki je izšlo leta 1818, ko je bil 
star komaj trideset let.
Če dvignemo človeku izpred oči tisto tančico maje (iluzije, op. prev.), princi-
pium individuationis, tako da neha egoistično razlikovati med seboj in drugi­ mi osebami … potem samodejno sledi, da mora tak človek, ki v vsakem bitju 
prepozna svoj lastni pravi in najgloblji jaz, tudi na neskončno trpljenje vseh 
teh življenj gledati kot na svoje … Nobeno trpljenje mu ni več tuje … Kamor 
koli pogleda, vidi trpeče človeštvo in trpeč živalski svet in svet, ki umira.
Bistva svojega pogleda vse dolgo življenje ni spremenil. “Nič ni koristnejše 
kot navaditi se gledati na ta svet kot na … nekakšno kazensko kolonijo … 
res bi lahko rekel, da bi se morali ljudje med seboj naslavljati ne z gospod, 
ampak s tovariš v trpljenju, compagnon de misères,” je zapisal leta 1851 
v svojem zadnjem delu Parerga in Paralipomena, ki je v bistvu na novo in 
bolj zgoščeno formuliralo prejšnja.
Kmalu po tej objavi je končno začel dobivati zasluženo mesto vodilnega 
živečega nemškega filozofa, pravzaprav največjega v Evropi. V 20. stolet­ ju je njegov ugled nekoliko usahnil, čeprav bi lahko rekli, da so vojne in 
druge grozote tega stoletja popolnoma upravičile njegov pesimizem. Toda 
temna senca, ki jo je metal mož sam – ki ni bil samo največji mizantrop 
v filozofiji brez pravih prijateljev in družine, ampak tudi mizogin brez pri­ mere v izrazito feminističnih analih zahodne misli in brezsramno sebičen 
nazadnjak, hujši stiskač in nergač kot vsak Scrooge –, je vseskozi kvarila 
sijaj njegove filozofije.
Kajti Schopenhauer, ki mu nikakor ni bil dan miren duh (mens aequa) 
filozofa, je bil, kot je sam priznaval, nagnjen k “nezaupanju, razdražljivosti, 
nasilju in ponosu”. Glede na tako izpoved ni presenetljivo, da se ni nikoli 
poročil in je vse svoje odraslo obdobje preživel popolnoma sam. Paranoič­ no se je bal, da ga bodo oropali, zato ni zaupal nikomur, predvsem ne lastni 
318 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
banki. Zmerom je zahteval, da mu bančni uslužbenec vsak teden prinese 
obresti na (veliko) bogastvo na dom, da jih je preštel. Kupe zlatih kovancev 
je skrival pod črnilnikom, vavčerje za dividende pa med listi dnevnikov ali 
knjig; če je mislil, da je gospodinja premaknila ali obrisala kaj dragocenega, 
jo je strašansko ozmerjal, in vsak dan je šel “trepetajoč” k brivcu, ker se je 
bal, da se bo ta nenadoma odločil, da mu prereže vrat.
Ker je bil Schopenhauer politično daleč na desni, njegovi strahovi mor­ da niso bili povsem neutemeljeni. Med propadlo liberalno revolucijo leta 
1848 v Frankfurtu je odprl vladnim vojakom vrata svojega stanovanja, da 
so lahko od tam streljali na demonstrante – na rajo ali drhal, ki bi lahko 
ogrozila njegov nezasluženi dohodek. Sprejel je mračno hobbesovski po­ gled na družbo in oblast, saj je menil, da je avtoritarna vladavina nujna in 
da so melioristični poskusi političnih in socialnih izboljšav življenja zaradi 
neuničljive človeške hudobije jalovi. “Glavni vir najhujšega zla, ki priza­ deva človeštvo, je človek sam: homo homini lupus (človek človeku volk) … 
Vedenje ljudi drugega proti drugemu praviloma zaznamujejo krivičnost, 
skrajna nepravičnost, strogost in celo okrutnost … na tem dejstvu temelji 
potreba po državi in zakonodaji.” 
“Če hočeš živeti v osami, moraš imeti naravo boga ali zveri,” je nekoč za­ pisal Montaigne, povzemajoč Aristotela. Pri puščavniškem Schopen hauerju 
je prevladovala zver, kot je z značilno odkritosrčnostjo priznal sam:
Narava je odigrala svojo vlogo pri utrjevanju mojega srca, ko ga je obdarjala 
z nezaupanjem, vzkipljivostjo, nasilnostjo in ponosom … Po očetu sem pode­ doval strah, ki ga sam preklinjam … in proti kateremu se borim z vso močjo 
volje, ki jo premorem, a me ob najneznatnejši priložnosti preplavi s tako 
silo, da pred seboj jasno zagledam nesreče, ki so zgolj možne ali celo komaj 
predstavljive … Kot otroka so me mučile namišljene bolezni in prepiri … Iz 
Neaplja me je pregnal strah pred kozami, iz Berlina strah pred kolero. V Ve­ roni me je obsedla fiksna ideja, da sem njuhal zastrupljen tobak … Kadar koli 
je ponoči kaj zaropotalo, sem skočil iz postelje in pograbil meč in pištolo, 
ki je bila zmerom nabita.
Kot je v enem redkih pisem, ki sta si jih izmenjala v poznejšem času, po­
udarila njegova mati: “Dva meseca v svojem stanovanju, ne da bi videl 
enega samega človeka, to ni dobro, sin moj.”
Še slabše mnenje kot o samem sebi je imel o drugih, posebno o ženskah:
Ženske so primerne za negovalke in učiteljice naših otrok natanko zato, ker 
so same otročje, neumne in kratkovidne, z eno besedo, veliki otroci do konca 
319 Sodobnost 2020
Življenje je hudičeva reč Nigel Rodgers
življenja; nekakšna vmesna stopnja med otrokom in moškim, ki je dejansko 
tisto bitje, ki se mu reče človek … Samo moški um, ki ga je zameglilo spolno 
poželenje, bi lahko omejeni, kratkonogi spol ozkih ramen in širokih bokov 
imenoval lepši spol … Ženske bi bilo … primerneje imenovati neestetski spol. 
Prav nič občutka in dovzetnosti ne premorejo ne za glasbo, ne za poezijo, 
ne za likovno umetnost.
Vsaj v svoji sovražnosti do žensk je Schopenhauer tudi ravnal tako, kot je 
pridigal. Nikoli se ni poročil, nobenih zvez z ženskami ni imel ne na dru­ žabni ne na intelektualni ravni – kar je bilo za tako inteligentnega moža 
težko, vendar ne nemogoče; ljubša mu je bila družba služkinj ali igralk. 
A tudi s temi je grdo ravnal. Ob takem ljudomrzništvu in mizoginiji je 
njegova precejšnja zanemarjenost bolj razumljiva. Še vedno pa je eden naj­ večjih, najradikalnejših zahodnih filozofov, ki je skušal predstaviti enovit 
metafizični pogled na svet, medtem ko analitični logiki 20. stoletja tega 
niso storili.
Schopenhauer je imel samega sebe za neposrednega (in edinega) nasled­
nika največjega zahodnega filozofa po Platonu, namreč Kanta, ki je umrl 
leta 1804, vendar njegova misel in celo njegov jezik mestoma spominjata na 
misel in jezik budizma. Ključno je, da je odgovore glede temeljne enotnosti 
noumenalnega sveta (nespoznavne najvišje resničnosti) našel bliže budiz­ ma in hinduizma kot Kant. Tako za Kanta kot za budizem obstajata dve 
ravni resničnosti, a samo eno od njiju zaznavamo s čuti. Kant je razlikoval 
med pojavi ali čutno doživetem svetu in noumenalnim, česar v osnovi ni 
mogoče poznati. Kant je trdil, da tisto, kar doživljamo, v veliki meri določa 
naš čutilni aparat – stvari, kakršne so, v prostoru in času, kajti samo tako 
jih lahko vidimo. Budizem podobno gleda na običajni, izkustveni svet 
samsare, ločenih celot, kot na preprosto konvencionalno resničnost, in pri 
tem meni, da je na neki globlji ravni individualnost iluzorna. Za vsem je 
nič, sunjata, nedeljiva celota v osrčju vsega.
Schopenhauer je, drugače kot Kant in precej enako kot vzhodni misleci, 
spoznal, da mora biti noumenalni svet ena sama celovita resničnost, kajti 
ko privzame ločene značilnosti, postane del pojavnega sveta. Ta noume­ nalna enotnost, ki jo je imenoval tako – sledeč Kantu – Ding an sich (stvar 
sama po sebi) kot volja, kar je njegov lastni izraz, je temelj pojavnega sveta 
vsakdanjega življenja, v katerem bivamo. Ob zelo redkih priložnostih pa 
jo je mogoče neposredno doživeti. To transcendenčno osvobajajočo, a 
neopisljivo izkušnjo lahko povzamemo v sanskrtskem stavku Tat twam 
asi: “Ti si to.”
320 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
Schopenhauer je trdil, da je do svojih sklepov prišel neodvisno od indij­
skih mislecev. Toda ko je končeval svoje najpomembnejše delo, je bral 
Oupnekhat – orientalist Friedrich Majer ga je leta 1813 vpeljal v ta latinski 
prevod perzijske različice Upanišad, torej ni bil čisto blizu izvirnika –, 
tako da indijskih vplivov ni mogoče popolnoma izključiti. To prvo knjigo 
je imenoval Über die vierfache Wurzel des Sotzes vom zureichenden Gründe 
(O četvernem izvoru načela o zadostnem razlogu) – vedno je bil nagnjen k 
izbiranju neprivlačnih naslovov. A do tistega, kar so se vzhodni duhovni 
misleci po svojem prepričanju naučili skozi meditacijo in neposredni 
vpogled, se je Schopenhauer dokopal izključno z razumom. In kot so bile 
različne poti do teh sklepov, so bili različni tudi odzivi. Kajti podobnosti 
v njihovih pogledih na vesolje in diagnoze položaja človeštva ne morejo 
skriti velikanskega prepada med Siddharto Gautamo, Budo, in Arthurjem 
Schopenhauerjem kot ljudmi.
Buda je bil, kot vsi veliki modreci, znan po dobrohotnosti in sočutnosti. 
Svoje nauke je povzel v štirih plemenitih resnicah: vse živo trpi (dukkha); 
trpljenje izhaja iz nenasitnega koprnenja posameznika (tanha); trpljenje 
je mogoče končati z zanikanjem individualnosti in koprnenja (nirvana); 
to je najlaže doseči po Plemeniti osemčleni poti, po njegovi Srednji poti 
 (magga) med askezo in predajanju užitkom. Temu lahko sledi vsakdo, moški 
ali ženska, bogat ali reven, visokega ali nizkega rodu. Po indijskih kastnih 
standardih v 5. stoletju pred našim štetjem je bila to zelo demokratična pot 
v osvoboditev. Budovo življenje in njegovi nauki še danes navdihujejo mili­ jone. Pomemben koncept v budizmu je bodhisatva, svet niško bitje, ki se na 
pragu nirvane iz usmiljenja obrne, da bi pomagalo trpečemu človeštvu do 
razsvetljenja. Dejansko usmiljenje je temeljna budistična vrlina.
Schopenhauerjeva pa ni bila nikoli. Tako kot Buda je menil, da naše 
trpljenje izhaja iz naše zmotne vere v ločen obstoj naših notranjih jazov. 
Tako kot Buda je tudi on zavračal hindujski koncept popolne reinkarnacije. 
Za rešitev iz trpljenja, ki ga povzročajo stremljenja naše individualne volje 
(različne od univerzalne volje, ki je Ding an sich), je tudi on zagovarjal 
preseganje egoistične volje. To je mogoče doseči z disciplinirano askezo, 
z zanikanjem vseh posvetnih užitkov, tako da varljivi individualni jaz ali 
volja ugasne, včasih z dejanskim izstradanjem, in tako omogoči enotnost 
z noumenalnim. Do tod je vse (razmeroma) konvencionalno, čeprav Scho­ penhauer ni natančno opisal, kako ta cilj doseči. (Noumenalno mnogi 
zahodni mistiki seveda imenujejo Bog, Schopenhauer pa ne.)
Izvirnejša in za Schopenhauerja ter mnoge njegove bralce veliko mi­ kavnejša je bila možnost osvoboditve ob pomoči umetnosti. “Ko se pojavi 
321 Sodobnost 2020
Življenje je hudičeva reč Nigel Rodgers
estetska percepcija, [individualna] volja popolnoma izgine iz zavesti. Toda 
volja je vir vseh težav in trpljenja,” je poudaril.
Takrat kar naenkrat pride k nam mir, ki ga kar naprej iščemo, pa se 
nam kar naprej izmika … pride sam od sebe in z nami je vse v redu. To je 
stanje brez bolečin, ki ga Epikur hvali kot najvišje dobro, božansko stanje; 
v tistem trenutku smo odrešeni zoprnega pritiska volje. Slavimo konec 
kazenskega služenja volji; Iksionovo kolo miruje.
Toda taka razodetja niso za vsakogar. “Najodličnejša umetniška dela 
kakršne koli vrste, najžlahtnejši dosežki duha morajo za sivo množico na 
veke ostati zapečatene knjige in so zanjo nedostopna. Od nje jih ločuje 
širok zaliv, tako kot je kraljevska družba nedosegljiva navadim ljudem,” 
je nadaljeval z elitizmom brez zadržkov. Toda to ni bil samo pritlehen 
snobizem, saj je Schopenhauer umetniškega duha cenil bolj kot kar koli 
drugega. “Da zmerom vidi univerzalno v podrobnostih, je osnovna značil­ nost genija, medtem ko normalen človek v podrobnostih prepozna samo 
podrobnosti kot take … in samo to ga zanima, je pomembno za njegovo 
voljo.” In naprej, čim večji je genij, tem večjo bolečino občuti. “Oseba, 
v kateri se skriva genij, trpi najbolj od vseh,” je izjavil. Umetniški duh, ki 
samo za kratek trenutek uzre noumenalno, potem pa se mora vrniti v pe­ klensko eksistenco, ustvari umetniška dela, ki so drugim v občasno mirno 
estetsko uteho. V tem je resnični umetnik podoben bodhisatvi, ki se obrača, 
da bi pomagal človeštvu.
Schopenhauer, izjemno omikan človek, je cenil vse umetnosti od drama­ tike do slikarstva. Arhitekturo je štel za izrazito manjvredno, ker je deloma 
funkcionalna, in sem ter tja ga je tudi zaskrbelo, da bi bila podoba sklede 
s sočnim sadjem na, recimo, holandskih tihožitjih tako čutno vznemirljiva, 
da bi zdramila voljo in tako izničila nujno neprizadetost. Čudno je, da ga 
je očiten erotični naboj marsičesa v zahodni umetnosti s pogosto obsede­ nostjo z golim ženskim telesom manj skrbel.
Na glasbo pa ni gledal samo kot na najvišjo obliko umetnosti, ampak 
je bila zanj v celoti na neki drugi ravni. V glasbi je videl “pravi univerzalni 
jezik, ki ga razumejo povsod” – neposredni izraz noumenalne volje. Druge 
umetnosti posnemajo svet idej, večne vmesne oblike med noumenalno in 
pojavno sfero. (Tu je Schopenhauer povzel Platonove zamisli o idealnih 
oblikah, čeprav na skrajno neortodoksen način.) Toda “glasba prenaša 
ideje, zato je tudi povsem neodvisna od pojavnega sveta, popolnoma ga 
ignorira in bi do neke mere lahko obstajala tudi, če sploh ne bi bilo nobe­ nega sveta, česar za druge veje umetnosti ni mogoče reči … Zato glasba 
nikakor ni kot druge umetnosti, namreč posnetek idej, ampak posnetek 
322 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
same volje.” Schopenhauer je dejansko zaslutil kvazizakramentalno vlogo, 
ki jo je imela umetnost za mnoge najinteligentnejše in najobčutljivejše 
ljudi na Zahodu naslednjih 150 let.
Toda kot razkriva Schopenhauerjevo bedno življenje, odrešitev z umet­ nostjo ne zagotavlja razsvetljenja ali osvoboditve. Četudi je življenje mar­ sikaterega filozofa težavno, je vendarle presenetljivo, da je bil avtor tako 
razsvetljenih, poštenih knjig sebičen, mračnjaški neotesanec, čigar vedenje 
do drugih, in to ne samo do žensk, bi bilo sramotno za vsakogar, kaj šele za 
filozofa. Tega ni mogoče pripisati nobeni očitni nesreči ali slabemu zdrav­ ju. Schopenhauer je bil bogat, zdrav, imel je veliko znancev, v mladosti je 
bil precej čeden, briljanten sogovornik, kadar je hotel, vendar se je odločil 
za samotarsko življenje, brez družine in večino časa celo brez ljubice. Po­ sebno slabo se je razumel z materjo, ki je zadnjih dvajset let življenja sploh 
ni videl, in imel je zelo malo pravih prijateljev, zlasti pozneje v življenju, 
ko je postal suženj lastnega urnika.
Zadnjih sedemindvajset let svojega življenja je namreč mož, ki je bil 
tako drzen intelektualni pionir, sledil rutini, ki si jo je določil sam in je bila 
tako toga, kot če bi bil v zaporu. Vsak dan je vstal ob sedmih, se okopal, se 
brez zajtrka do poldneva posvečal pisanju (ki ga je prej dolgo zanemarjal), 
potem igral flavto – zelo dobro, vendar izključno za svoj užitek –, razkošno 
in dolgo kosil v najboljšem frankfurtskem hotelu Englischer Hof ter se 
včasih tam pogovarjal z najpametnejšimi tujimi gosti ali vojaškimi častni­ ki. Potem je šel v knjižnico brat časopise, najraje londonski Times, peljal 
enega iz vrste svojih ljubljenih pudljev – navadno mu je bilo ime Atman, 
iz sanskrta – na sprehod, spet sam, pogosto mrmraje sam s sabo. Pozneje 
je šel včasih na kakšno predstavo ali koncert, spet navadno sam, potem 
se je vrnil domov in, kot da bi bil po celem dnevu sit družbe, zavrnil vsak 
nenapovedan obisk ter šel ob desetih spat. Ta stalni dnevni red v grobem 
spominja na njegovega junaka Kanta, ki je bil pri svojih vsakodnevnih 
sprehodih tako točen, da so meščani po njem naravnavali ure. Toda Kant 
je bil dobrovoljen, družaben mož, čigar redne navade so njegovim mislim 
omogočale, da so se v toku dolgega življenja razvijale in zorele. Schopen­ hauerjeva togost pa je bila, nasprotno, zunanja, vidna oblika neomajnega 
pesimizma, ki je obvladoval njegovo življenje in delo, ter posledica števil­ nih nevroz.
Korenine Schopenhauerjevega ljudomrzništva in pesimizma je prej treba 
iskati v travmah iz otroštva in mladosti kot v njegovi kantovsko­budistični 
filozofiji, katere sklepi so zgolj pomagali potrjevati njegov pesimizem. 
Morda pa je bil ta pesimizem prirojen in deloma deden. Drugače kot pri 
323 Sodobnost 2020
Življenje je hudičeva reč Nigel Rodgers
mnogih nemških filozofih Schopenhauerjev oče nikakor ni bil kak obubo­ žan in plemenit duhovnik, ampak je bil premožen, svetovljanski, izobra­ žen, zelo mrk trgovec iz Danziga – današnjega Gdanska na Poljskem, takrat 
pa nemškega svobodnega trgovskega mesta, ki so ga obvladovali patricijski 
trgovci, kakršen je bil Heinrich Floris Schopenhauer. Toda Danzig je ogro­ žala naraščajoča moč agresivno militaristične države Prusije. V nasprotju 
z njo je Heinrich Schopenhauer občudoval trgovinske in politične svobo­ ščine Britanije. Proti koncu leta 1787 je svojo nosečo mlado ženo Johanno 
odpeljal v Anglijo. Morda je razmišljal, da bi se tam naselila; morda je na­ meraval še nerojenemu sinu samo priskrbeti britansko državljanstvo. Toda 
iz nekega razloga si je premislil in par se je v severnjaški zimi in po slabih 
cestah v naglici vrnil v Danzig, kjer se je 22. februarja 1788 rodil Arthur.
Čakalo ga je prekletstvo matere, ki izrazito ni marala lastnih otrok. 
(Hči Adele, ki se je rodila devet let pozneje, je imela res bedno življenje.) 
V tistem času to ni bilo tako redko, kajti Johanna se, tako kot mnoge žen­ ske iz njenega razreda, ni poročila iz ljubezni, ampak zato, da je ustregla 
družini – Heinrich Schopenhauer je bil devetnajst let starejši od nje. Za 
svojo zamorjenost je imela dober razlog, saj je bila večji del leta obsojena 
na samoto odmaknjenega Schopenhauerjevega posestva, Heinrich jo je 
obiskoval samo ob koncih tedna. Johanna, ki je bila po naravi živahna in 
družabna, je postala depresivna in bilo ji je dolgčas, posebno z otrokom. 
“Kakor vse mlade matere sem se tudi jaz igrala s svojo novo igračko,” je 
sarkastično napisala pozneje, vendar s sinom v nobenem obdobju ni imela 
posebnega veselja. To pomanjkanje materinske ljubezni – čeprav nista 
starša z njim nikoli grdo ravnala – bi lahko bilo razlog, da Schopenhauer 
v medčloveških odnosih nikoli v življenju ni znal ne dati ne sprejeti niti 
malo čustvene topline. Ob poznejših zavrnitvah in brezbrižnosti, tako 
osebnih – predvsem materinih – kot poklicnih s strani nemških akadem­ skih krogov, se je ta rana iz otroštva verjetno samo še poglabljala.
Ko je bil Danzig leta 1793 priključen Prusiji, so se Schopenhauerjevi 
preselili v večje pristanišče Hamburg, tudi svobodno mesto, kjer je bil 
Heinrich še uspešnejši in je kupil večjo hišo. Bodoči samotarski filozof je 
odraščal v eni najimenitnejših hiš v enem najbogatejših mest v Evropi – 
hiša je imela celo plesno dvorano, v kateri je njegova mati gostila mestno 
visoko družbo (ki je vključevala pisatelje in druge umetnike, kajti tudi ona 
je imela literarne ambicije). Njen sin je medtem hodil v šolo s sinovi drugih 
bogatih trgovcev in učili so se predvsem stvari, ki so jih potrebovali, da bi 
tudi sami postali bogati, svetovljanski trgovci. Schopenhauer je bil sprva 
sicer kar zadovoljen, počasi pa je ugotovil, da si od šole želi več kot to, da 
324 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
se želi naučiti latinščine in grščine – fantje so imeli samo nekaj ur latinšči­ ne, za vzorec –, ki sta bili nujni za univerzo, za trgovino pa nepomembni. 
Toda očetov namen je bil, da bo sin prevzel družinsko podjetje, najprej pa 
je leta 1803 sklenil izkoristiti redko obdobje miru v vojnah med Francijo 
in Britanijo za potovanje.
Nesramno prebrisano je ponudil Arthurju na izbiro: ali gre s starši za dve 
leti potovat po Britaniji in Franciji, potem pa se ustali in postane trgovec, 
ali pa ostane doma in se pripravlja za univerzo. Petnajstletni Schopenhauer 
je seveda izbral prvo, čeprav se je čutil krivega, ko se je odrekel znanosti 
in izbral sijajni širni svet. Vendar je užival tako v spoznavanju londonske 
družbe (ne pa v nekaj tednih v nekem angleškem internatu) kot tudi v hri­ bolazenju v južni Franciji; veličastje tega ga je spravilo v novo ekstazo. 
Pogled na 6000 jetnikov na galejah v Toulonu pa je v njem vendarle vzbudil 
grozo. “V svojem sedemnajstem letu sem bil prizadet ob tej življenjski ne­ sreči, kot je bil mladi Buda, ko je videl bolezen, starost, bolečino in smrt … 
moj sklep je bil, da tega sveta ni mogel ustvariti nekdo, ki dela samo dobro, 
ampak prej hudič, ki je dal bitjem življenje, da bi se naslajal nad njihovim 
trpljenjem.” Najstnika so že obsedale tegobe življenja.
Po končanem potovanju se je družina vrnila v severno Nemčijo, kjer je 
mladega Schopenhauerja čakalo dolgočasno življenje ob učenju trgovine 
v kontorju. Rešila ga je očetova nenadna smrt, verjetno samomor; leta 
1805 je skočil ali padel skozi skladiščno okno. Heinrich Schopenhauer je 
že nekaj časa kazal znake telesne in duševne bolezni, tako da njegova smrt 
verjetno ni bila popolno presenečenje. Arthur, ki je zdaj začel očeta bolj 
občudovati kot prej, ko je bil še živ, ni nikoli dopustil možnosti, da je bila 
Heinrichova smrt samomor. Povsem prepričan je bil, da značaj podeduje­ mo po očetu, inteligenco pa po materi – na prvi pogled bizarno prepričanje, 
če pomislimo, kako drugačen je bil njegov um od materinega in kako brez 
genske podpore. Toda materin značaj je preziral in omalovaževal je njen 
pozno vzcveteli literarni talent, v očetu pa je kmalu videl vzor modrega 
in plemenitega moža, ki ga je frivolna žena zanemarjala. (Schopenhauer 
je zmerom zavračal samomor in trdil, da je to lažna možnost pobega iz 
življenja, čeprav je sam, neodvisen kot običajno, kritiziral konvencionalne 
zakone proti njemu.)
Johanna, ki je bila končno rešena veliko starejšega soproga, je zdaj skle­ nila živeti tako, kot si je želela. Prodala je družinsko podjetje in hišo ter se 
leta 1806 z Adele preselila v Weimar, čisto majhno neodvisno vojvodino, 
ki se je kopala v sijaju svojega prvega ministra Johanna Wolfganga von 
Goetheja. Goethe je bil največji nemški pesnik, največji dramatik, največji 
325 Sodobnost 2020
Življenje je hudičeva reč Nigel Rodgers
literat in največji znanstvenik. Briljiral je dejansko v skoraj vsem, razen 
v filozofiji. Johanna je kmalu postala ena izmed najboljših prijateljic veli­ kega moža – vendar ne njegova ljubica – in najbolj trendovska gostiteljica 
v Weimarju. Med njenimi imenitnimi obiskovalci sta bila tudi pravljičarja 
brata Grimm. Kljub nekaterim napakam – menda je bila snobovska in tra­ pasto “izumetničena” – Johanna gotovo ni bila pusta. Postala je uspešna 
avtorica pesmi in romanov in Franz Schubert je celo uglasbil eno njenih 
pesmi. Tak uspeh je njenega dolgo nepriznanega sina jezil.
Čeprav družinskega podjetja ni bilo več, je Schopenhauer – sprevrženo – 
najprej skušal ustreči željam mrtvega očeta in šel delat v neki drugi kontor 
v Hamburgu. Ta odločitev je še poglobila njegovo depresijo. Pesem, ki jo je 
napisal približno v tem času, razkriva tako njegovo mračno razpoloženje 
kot tudi njegov omejeni pesniški domet:
Sredi viharne noči
Sem se zbudil v strahu.
Zunaj je tulil veter …
A v temno noč ni posvetil niti žarek, niti šibka iskra …
In obšla me je groza,
Bilo me je strah, tako sam sem bil in zapuščen.
Verzi so preveč značilni za romantični pesimizem tistega časa, za mla­ dostništvo v katerem koli času, da bi jih jemali resno. A kakor koli, mati 
nikakor ni zahtevala, naj vztraja v svojem neprivlačnem poklicu, ampak mu 
je prigovarjala, naj ga opusti. Marca 1807 mu je pisala: “Še predobro vem, 
kako malo mladostnega veselja si užil, kako zelo si nagnjen k melanholič­ nemu premišljevanju, kar si podedoval … po očetu.” Ob Johannini spodbu­ di – brez nje bi morda še naprej ždel v Hamburgu – je Schopenhauer maja 
1807 opustil življenje trgovskega vajenca in vstopil v gimnazijo v Gothi 
nedaleč od Weimarja, vendar ne v Weimarju, da bi se pripravil za univerzo. 
Johanna sicer ni želela, da bi sin posnemal očeta, ni pa si predstavljala, da 
bi živel pri njej. Zadnje, kar je potrebovala med vzpostavljanjem salona, ki 
naj bi privabljal weimarsko smetano, je bil čudaški najstniški sin, ki bi ždel 
nekje v ozadju. Celo Goethe je ob pogledu na gostiteljičinega s tesnobo 
zaznamovanega potomca sprva obmolknil.
Schopenhauer, ki je pri devetnajstih letih prvič vpregel vse svoje izjemne 
intelektualne sposobnosti, je na učitelje napravil tako močan vtis, da so 
začeli gledati nanj kot na razcvetajočega se genija. Ko se je preselil v Wei­ mar, da bi nadaljeval študij, je dobil ponudbo za nastanitev ne v materini 
326 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
hiši, ampak v najemniškem stanovanju – nova materina zavrnitev je tudi 
pri dvajsetih letih zabolela. Leta 1809 se je vpisal na univerzo v Göttingenu, 
najprej na medicino, nato na filozofijo. Požiral je Platonova in Kantova dela 
in filozofija ga je zasvojila. Približno v tem času je pisal družinskemu prija­ telju Christophu Wielandu, ki ga je svaril pred študijem tako neuporabnega 
predmeta: “Življenje je hudičeva reč. Odločil sem se ga preživeti v posku­ šanju, da bi ga razumel.” In pri tej oceni in odločitvi je ostal vse življenje. 
Medtem je veliko bral v sedmih jezikih, ki jih je že obvladal – v latinščini, 
grščini, francoščini, angleščini, španščini, italijanščini in nemščini. Kadar 
ni študiral, je igral flavto, hodil v gledališče in na koncerte, se pogovarjal 
z drugimi študenti ter jih osupljal s svojo elokvenco. Čeprav je bil že pol­ noleten, je mati še zmerom skušala nadzirati njegove dohodke iz očetove 
zapuščine – še en razlog za spore med njima. Dvomila je tudi o modrosti 
sina, od katerega je pričakovala, da se bo poročil, on pa je postal filozof, 
kar je bil razvpito nedonosen poklic. Toda Schopenhauer je bil glede svoje 
kariere odločen.
“Epikur je Kant praktične filozofije, tako kot je Kant Epikur raziskujoče 
filozofije,” je pronicljivo zapisal leta 1810. Epikur v vesolju ni videl nikakr­ šnega reda, ki bi nas vodil v dobro življenje, in je menil, da mora človeštvo 
samo določiti svoje dobro: srečo. Podobno je Kant, ki je leta 1804 umrl, a je 
še vedno kraljeval nad nemško filozofijo, gledal na vzorčnost in vrednost 
kot na nekaj, česar se učimo iz človeških izkušenj, in ne kot na kvaliteti, ki 
ju odkrivamo v zunanjem svetu. Kant je kritiziral domneve, ki presegajo 
domet človeškega znanja; po Epikurjevem mnenju svet obvladuje samo 
naključje. S tem, da je postavil v središče ustvarjalno vlogo človeškega uma, 
se je Kant postavil v središče evropske filozofije.
A na novi univerzi v Berlinu, pruski prestolnici, je nova generacija 
filozofov pod vodstvom Johanna Fichteja in Georga Friedricha Hegla 
predstavljala vznemirljivejše, četudi spornejše ideje. Schopenhauer se je 
tja vpisal leta 1811 “v pričakovanju, da bo v Fichteju našel pravega filozofa 
in velikega duha.” V obeh pogledih je bil globoko razočaran. “Kar je bilo 
brez smisla in brez pomena, se je skrilo v nejasnih predstavitvah in jeziku. 
Fichte je prvi, ki je pograbil in izkoristil ta privilegij,” je kričal in se zgražal 
nad Fichtejevo filozofsko nejasnostjo, ki so jo potem začutili še mnogi. In 
Hegel je bil še hujši – “ta nerodni in odurni šarlatan, ta pogubni škodljivec, 
ki je popolnoma zmedel in uničil duha cele generacije”. Vendar je Hegel 
v zgodnjem 19. stoletju obvladoval nemško misel.
Schopenhauer je vse življenje napadal ta dva misleca in kritiziral ti­ sto, kar je razumel kot njuno namerno nejasnost, prilizovanje oblasti 
327 Sodobnost 2020
Življenje je hudičeva reč Nigel Rodgers
in pomanjkanje intelektualne poštenosti. “Fichte … in Hegel po mojem 
mnenju nista filozofa, saj ne premoreta osnovnega, kar je potrebno za 
filozofa, namreč resnosti in poštenosti v raziskovanju.” Take besede, ki so 
hudo izstopale iz okvira normalnega akademskega spopada, so veliko bolj 
škodile njegovemu ugledu in statusu kot njegovi pogledi. Še leta 1840 ga 
Danska kraljevska družba (ki se je takrat močno zgledovala po nemškem 
kulturnem razvoju) ni hotela odlikovati, ker je nekoč žalil tako ugledna 
misleca svojega časa.
Nenadoma je postal za Nemčijo politično zelo nemiren čas. Leta 1812 je 
Napoleon s svojo Grande Armée 600.000 mož zakorakal naravnost skozi 
Prusijo, da bi napadel Rusijo. Ob novici o njegovem strahotnem porazu 
v ruskem snegu tisto zimo so v Nemčiji, ki je dolgo mirno in potrpežljivo 
prenašala francosko nadvlado, zavrele nacionalistične strasti. Mnogi mladi 
in ne tako mladi Nemci, med njimi tudi obilni Fichte, so se začeli zbirati 
v domoljubni evforiji. Schopenhauer pa ne. “Nisem se rodil, da bi služil 
človeštvu s pestjo, ampak z glavo, in moja domovina je večja kot Nemči­ ja,” je zapisal z ošabno neodvisnostjo in se maja 1813 izmuznil v Weimar. 
V načrtu je imel pomembnejše stvari kot vojne za narodno osvoboditev. 
“V moji glavi raste delo, filozofija, ki naj bi bila etika in metafizika v enem.”
Kot je bilo pričakovati, se je Schopenhauer v Weimarju sprl z materjo, 
ko se je naselil v vaški gostilni in tam, odmaknjen od bojnega hrupa, pisal 
O četvernem izvoru načela o zadostnem razlogu. To mu je prineslo doktorat 
na univerzi v Jeni, vezan izvod pa je novembra podaril tudi materi v Wei­ marju. Pripomnila je, da mora biti knjiga s tako čudnim naslovom gotovo 
namenjena farmacevtom. On je ustrelil nazaj, da bodo njegova dela še 
vedno v prodaji, ko bodo njene pisarije že pozabljene. Ona je ljubeznivo 
odvrnila, da bodo res – celotna naklada. Medtem ko sta se ta literarna tek­ meca prerekala, je Schopenhauer stopil v kratek, a zanj nadvse pomemben 
odnos z Goethejem. 
Tudi Goetheja izbruh nemškega nacionalizma ni navdušil. Napoleona 
je občudoval tudi, ko je bil poražen, in je še naprej nosil odlikovanje legije 
časti, ki mu ga je dal cesar. Goethe, obdan z običajnimi podrepniki, se je 
zdaj zavedel, da je mladi doktor izjemno močnega, neodvisnega duha. 
Predvsem je upal, da bo Schopenhauer podprl njegove heterodoksne po­ glede na subjektivno naravo barve, kajti veliki vseved je bil prizadet ob, po 
njegovem, zlohotnem neupoštevanju njegove Farbenlehre (teorije barv), ki 
je ovrgla tedaj veljavno teorijo optike Isaaca Newtona. Schopenhauer je bil 
razumevajoč, saj so se njegovi pogledi na subjektivnost izkušenj v grobem 
skladali z Goethejevimi. Moža sta imela vso zimo 1813–1814 dolge pogovore 
328 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
o tem in o drugih rečeh daleč od salonskega kramljanja. Ko je Schopen­
hauer maja odšel iz Weimarja, mu je Goethe napisal izbran poslovilni 
distih: “Če hočeš v življenju najti radost / Moraš priznati vrednost svetu.” 
Še osemnajst mesecev sta si dopisovala, ko pa se je Schopenhauer zavedel, 
da Goethe vidi v njem zgolj propagandista za svojo teorijo barv, se je nju­ no prijateljstvo ohladilo, saj je imel sam vedno več različnih idej, ki jih je 
predstavil v eseju Über das Sehen und die Farben (O vidu in barvah). Pozneje 
je Goethe imenoval Schopenhauerja “navadno napačno ocenjenega … po­ moči potrebnega mladeniča, ki ga je težko spoznati” – njegova sodba je bila 
prijaznejša od sodbe večine. To je bilo edino intelektualno enakovredno 
prijateljstvo v Schopenhauerjevem življenju. Od takrat naprej je razmišljal 
in pisal popolnoma sam.
Maja 1814 se je Schopenhauer še enkrat sprl z materjo – tokrat dokonč­ no. Johanna, ki ga je bila naveličana gledati v svoji hiši celo kot gosta za 
plačilo, je zahtevala, naj si poišče stanovanje drugje, da bi lahko živela po 
svoje, kar je, kot je ljubosumno posumil sin, zdaj vključevalo tudi ljubimca. 
Sprla sta se tudi zaradi denarja in Schopenhauer se je preselil v Dresden. 
Pretrgal je vse stike z družino in postal skoraj puščavnik, čeprav tak, ki je 
hodil v gledališče in na koncerte. Star je bil dvajset in toliko let in vzorec 
njegovega življenja je bil že skoraj izoblikovan: vzorec življenja ekscentrič­ nega intelektualca skoraj brez prijateljev, ki so ga ljudje včasih občudovali, 
pogosteje so se ga zaradi njegove bleščeče, a zajedljive duhovitosti bali, 
nikoli pa ga niso imeli radi.
Medtem se je Schopenhauer, podprt z branjem Oupnekhata, kot nor 
ukvarjal s svojo mojstrovino Die Welt als Wille und Vorstellung (Svet kot volja 
in predstava). V indijskem konceptu maje, tančice iluzije, je videl ustreznico 
svoje predstave, njegov koncept volje pa je bil vzporednica Brahme, “tiste­ ga, iz česar so ustvarjena vsa živa bitja, iz česar so se rodila in živijo, tistega, 
proti čemur umirajo in proti čemur hitijo”. Pri budizmu in hinduizmu ga 
je najbolj privlačilo to, da ni nobenega boga stvarnika. Toda v bistvu je 
njegov pristop v vsej svoji zahodni naravnanosti in jeziku ostal kantovski.
Glede vrednosti te knjige ni kazal prav nobene lažne skromnosti. “Moje 
delo … je nov filozofski sistem … veriga misli, povezanih na tako visoki 
stopnji, kot ni še nikoli nastala v nobeni človeški glavi,” je rekel svojemu 
založniku Eberhardu Brockhausu, ki je – nenavadno – izdajal tudi Johan­ nina dela. Decembra 1818 je njegova mojstrovina končno izšla. Prepričan, 
kot pozneje Wittgenstein, da je razrešil vsa velika filozofska vprašanja, 
je Schopenhauer že odpotoval v Italijo na zaslužen grand tour. Italija je 
nanj delovala bolj sproščujoče kot stimulativno, a njegovo razpoloženje 
329 Sodobnost 2020
Življenje je hudičeva reč Nigel Rodgers
se je, tako kot pri mnogih severnjakih, pod južnim nebom dvignilo. Dobil 
pa je … nič. Ko je vprašal, koliko izvodov se je prodalo, so mu povedali, da 
niti eden. Ob tem popolnem umanjkanju priznanja, ki je trajalo skoraj vse 
njegovo odraslo življenje, je bil sprva osupel, potem pa zagrenjen.
Predvsem zato, da bi širil svoje poglede, je začel poučevati v Berlinu; 
izbral ga je prav zato, ker se je tam Hegel, ki mu je bil še zmeraj trn v peti, 
uveljavil kot čudežni otrok nemške filozofije in razglašal, da se bog zgo­ dovine manifestira v vzponu Prusije. Schopenhauerjeva odločenost, da 
ovrže take (po njegovem prepričanju) absurdne ideje, se je izkazala kot 
ponižujoča polomija, ker je po vsej sili hotel predavati natančno ob istem 
času kot Hegel. (Morda je študente v mestu, ki je bilo znano kot represiv­ no, vznemirjala tudi kontroverzna narava njegovega “indijskega ateizma”. 
Celo Hegel, ki se je tako navduševal nad vzponom Prusije, da so se iz njega 
norčevali, češ da predava v vojaški uniformi, je imel težave zaradi zavrnitve 
krščanstva.) Ni presenetljivo, da na Schopenhauerjevih predavanjih navad­
no skoraj ni bilo poslušalcev. Užaljeni ponos mu ni dovolil spremeniti 
urnika in tako si je zapravil možnosti, da bi dobil mesto v Heidelbergu ali 
Wurzburgu, kamor se je prijavil leta 1827. Na njihovi zahtevi za priporočilo 
je bavarski predstavnik v Berlinu napisal uničujoč odgovor: “[Schopen­
hauer] tukaj ne uživa ugleda niti kot pisec niti kot učitelj.”
V Berlinu se je leta 1821 Schopenhauer zaljubil v igralko in pevko Ca­ roline Richter, ki je imela takrat devetnajst let. Postala sta ljubimca, toda 
ona je imela pogosto več ljubimcev hkrati. Ko je leta 1822 rodila otroka, ga 
je, ko je spoznal, da ni on oče, mučilo ljubosumje. Zaradi bolečin v prsih, 
ki so morda bile tuberkuloznega izvora, je morala Caroline pustiti službo 
v Nacionalnem gledališču, skoraj pa so odgnale tudi Schopenhauerja – ta 
je enkrat v Italiji že pobegnil od ženske, ker je mislil, da ima tuberkulozo. 
Toda zdi se, da mu je Caroline pomenila več kot katera koli druga in nekaj 
časa se je celo poigraval z mislijo, da bi se poročil z njo, čeprav mu inte­ lektualno in družbeno nikakor ni bila enaka. A nazadnje je bilo njegovo 
vedenje do Caroline vse prej kot džentelmensko. Ko je ob epidemiji kolere 
leta 1831 – tisti, ki je umorila Hegla – panično pobegnil iz Berlina, je hotel, 
da bi šla z njim, vendar je zahteval, da pusti otroka tam. Ko v to seveda ni 
privolila, se je sam preselil v Frankfurt in nikoli več se nista videla; res pa 
v oporoki ni pozabil nanjo.
Schopenhauer je že leta 1818 v Dresdnu postal oče nezakonske hčerke. 
Da bi poskrbel za tega otročička, se je pred svojim prvim potovanjem 
v Italijo oglasil pri sestri Adele, za katero se dotlej skorajda ni zmenil, in 
jo poprosil za pomoč. Adele – še nedolžna devetnajstletnica – je bila nad 
330 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
njegovo prošnjo šokirana in ni hotela storiti nič več kot predati denar 
otrokovi materi. Potem je otrok kmalu umrl in Schopenhauer je bil rešen 
nadaljnjih skrbi. Do očetovstva res ni imel nikakršnega odnosa, vsaj glede 
spolnosti pa je bil enak kateremu koli povprečnemu moškemu. Toda nje­ gova seksualnost je bila nenavadno hladnokrvna in neprivlačna, česar se je 
zavedal in to mu ni bilo všeč. Kot mladenič, je priznal pozneje, “sem imel 
zelo rad ženske – če bi me le one hotele”. Slavni portret Schopenhauerja 
pri dvajsetih in malo čez, ki ga je naslikal Ludwig Ruhl, kaže visoko belo 
čelo nad čutnimi rdečimi ustnicami. Slika deluje izjemno, celo čedno, 
mož sam pa ni napravil vtisa na veliko žensk. V Weimarju se je leta 1813 
strastno, a neuspešno vnel za Karoline Jagemann, lepo ljubico weimar­ skega vojvode, ki se, kot je bilo pričakovati, zanj ni zmenila. Tako prezrtje, 
tako vsakdanje, da se večini ljudi sploh ne bi zdelo omembe vredno, se je 
v Schopen hauerjevi mračni samoti še kar cmarilo.
Kot človek izjemno jasnih misli je bil Schopenhauer prvi filozof po 
Platonu, ki je sprejel življenjski pomen spolnosti, vendar je v njej videl 
najprepričljivejši izraz pogubne volje posameznika in ne odskočne deske 
za odkrivanje idealne lepote:
[Spolno poželenje] je tako absolutno najpomembnejša stvar, da ga, če ni 
zadovoljeno, ne nadomesti noben drug užitek; še več, zaradi njega se žival 
in človek ne ustavita pred nobeno nevarnostjo in nobenim spopadom … 
Lahko rečemo, da je človek konkretiziran spolni nagon, saj je njegov izvor 
spolno občevanje in njegovo poželenje vseh poželenj je spolno občevanje 
in ta nagon sam perpetuira … njegovo pojavno obliko.
Predvidel je tudi Freudovo odkritje družbene vseprisotnosti spolnosti 
in dodal: “To je tisto veliko Neizrekljivo, javna skrivnost, ki se je ne sme 
nikoli nikjer naravnost omeniti, vendar je … vedno v mislih vseh … celo 
najmanjši namig nanjo se takoj razume.” Toda njegov odnos do spolnosti 
je bil v bistvu negativen. “Glejte na skušnjave svojega telesa s smehom, kot 
bi gledali na potegavščino, ki bi vam jo kdo pripravljal, pa bi zanjo izvedeli.”
Do druge stvari, ki ljudi vedno zanima, denarja, ni kazal niti naklonje­ nosti niti nezanimanja. Leta 1819 je propadla banka v Danzigu, v katero sta 
njegovi mati in sestra naložili skoraj ves svoj denar, Schopenhauer pa samo 
tretjino svojega. To je izvedel v Italiji in prisiljen je bil spet stopiti v stik 
z materjo. Ponudili so jim 30 % vrednosti njihovih vlog. Schopenhauer je 
najprej ponudil Johanni in Adele, da “si razdelijo, kar mu je ostalo”, potem 
pa takoj zahteval 70 %, čeprav je s tem tvegal, da ves dogovor propade in da 
331 Sodobnost 2020
Življenje je hudičeva reč Nigel Rodgers
ostaneta mati in sestra dobesedno brez ficka. Po dveletnem pravdanju je 
sam dobil celoten znesek, mati in sestra pa samo približno četrtino tistega, 
kar sta imeli. Njegova trma je nazadnje uničila odnos z Adele, ki se je še 
enkrat znašla ujeta v spor med bratom in materjo.
Še hujšo ozkosrčnost je pokazal v dolgem sporu s šiviljo Caroline Mar­ guet, ki se je začel avgusta 1821 v Berlinu. Schopenhauer se je pritožil, 
da ona in njeni prijatelji pred njegovim stanovanjem povzročajo preveč 
hrupa – mogoče je čakal ljubico Caroline Richter in mu je bilo še posebno 
veliko do zasebnosti. (In kot mnogo glasbeno nadarjenih ljudi je bil zme­ rom izrazito občutljiv za hrup.) V sporu, ki je sledil, je takrat sedeminšti­ ridesetletna Marguetova (Schopenhauer jih je imel triintrideset) trdila, da 
jo je vrgel po stopnicah in da se je tako hudo poškodovala, da ne more več 
opravljati svoje obrti. To je Schopenhauer zanikal. Pravna bitka je trajala 
pet let in v nekem trenutku mu je sodišče zarubilo vse imetje v Berlinu. 
Nazadnje je bil spoznan za krivega in ji je moral do konca življenja plače­ vati po šestdeset tolarjev na leto – kar je bil zanj neznaten znesek, zanjo 
pa ne. Ko je leta 1852 izvedel, da je umrla, je samo zapisal: “Obit anus, abit 
onus” (starka umre, dolg izgine).
Toda zdaj, čeprav pozno, je začela Schopenhauerjeva slava rasti, deloma 
tudi zaradi vsesplošnega razočaranja po neuspehu revolucije leta 1848 
v Nemčiji, po katerem se je filozof tesnobe in obupa zdel opazno ustreznej­ ši vodnik kot Hegel. Leta 1853 je v Angliji, v reviji Westminster Review (njena 
urednica je bila George Eliot), izšla pohvalna ocena Schopenhauerjeve 
zadnje in najkrajše knjige Parerga in Paralipomena, namenjene širši publiki, 
ki je njenega avtorja razglasila za genija. Ko je ta navdušeni članek izšel še 
v časopisu Vossiche Zeitung, se je povečal tudi njegov še vedno zanemarljivi 
sloves doma v Nemčiji. Ko je Wagner leta 1854 bral Schopenhauerja, je 
takoj prišel k njemu kot k vodniku, celo guruju. Njegova prepričanja, ki so 
zanikovala voljo, so bila za skladatelja razodetje lastnih, še neizoblikova­ nih in dotlej nezavednih zamisli in ciljev. Wagner je poslal filozofu izvod 
libreta Nibelunškega prstana. (Ta, značilno, darila ni cenil; Schopenhauer 
je oboževal Mozarta, Beethovna in Rossinija, nemške romantične opere 
pa ne. Toda brez Wagnerjeve fascinantne prezence ali glasbe bi bil libreto 
precej težko branje.) Vendar pa Wagnerjeva erotična mojstrovina Tristan 
in Izolda, pri kateri nenasitno erotično koprnenje nezadržno vodi junaka 
in junakinjo v Liebestod (smrt zaradi ljubezni), učinkovito daje glasbeni 
izraz marsičemu, kar je bilo blizu Schopenhauerjevi filozofiji. Wagner jo 
je skomponiral kmalu po tem, ko je odkril Schopenhauerja, in tako začel 
332 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
plodno, a nevarno prepletanje nemške glasbe in filozofije; sam je veliko 
storil za širjenje filozofovega imena.
Univerzi v Bonnu in Jeni sta zdaj uvedli predavanja o Schopenhauer­ jevem delu; o njem so pisali v Franciji in Italiji; za rojstni dan so ga tujci 
zasuli z darili. Schopenhauer, ki je ves čas govoril, da ga bodo nekega dne 
odkrili, je zelo užival v novi slavi; videli so ga celo, da se je komu nasmeh­ nil, vendar ta užitek ni trajal dolgo. Njegova smrt leta 1860 zaradi bolezni 
srca ni vplivala na njegov ugled, ki je še naprej rasel, vpliv njegovih del na 
poznejše filozofe in pisatelje se je večal. Nietzsche je začel prijateljevati 
z Wagnerjem – to je bilo največje prijateljstvo v njegovem samotarskem 
življenju – v vzajemnem občudovanju do Schopenhauerja. Kot je Nietzsche 
sam priznal, njegov prodorni, lapidarni slog predhodniku veliko dolguje, 
čeprav njegova zrela filozofija preobrača pesimizem starejšega moža. Tudi 
za Wittgensteina je bil Schopenhauer skoraj enako pomemben. Nekatere 
misli, izražene v začetnih pasusih njegovega prvega velikega dela Traktat, 
tako močno odražajo Schopenhauerjeve ideje, da zvenijo kot njihove pri­ krite parafraze.
Sodobne bralce Schopenhauerjeva jedrnata dela lahko nagovorijo, bolj 
sistematični – ali nabuhli – zahodni filozofi pa jih ne morejo. Njegovo 
prizna vanje ključne vloge, ki jo ima spolnost v našem življenju, vzpored­
nice z budizmom, zaradi katerih je njegovo delo most med vzhodno in 
zahodno mislijo, ter – najpomembnejše – njegovo poudarjanje umetnosti 
in estetskega vrednotenja kot ponujene osvoboditve od individualne be­ de, vse to ohranja njihovo privlačnost. Francoski dekadenti iz poznega 
19. stoletja, kot sta bila Jules Laforgue in Auguste Villiers de l’Isle Adam, 
so bili navdušeni nad njegovim pisanjem, ki jim je očitno dajalo filo­ zofsko utemeljitev za njihovo vero v larpurlartizem in njihove odmike 
od vsakdanjega sveta. Schopenhauerjevo poudarjanje pomena estetske 
kontemplacije je močno vplivalo tudi na Marcela Prousta tako v njegovih 
romanih – kjer je to spet in spet očitno – kot v življenju. Veliki pisatelj se je 
komajda privlekel iz bolniške postelje na Vermeerovo razstavo in njegova 
skoraj transcendentna izkušnja pred tistimi malimi, sijajnimi platni očitno 
potrjuje Schopenhauerjevo prepričanje, da vsaj pri pravi osebi umetnost 
lahko olajša, če že ne odpravi, človeško trpljenje. Muzeji niso bili še nikoli 
bolj polni in ta višji esteticizem se še vedno lahko zdi zelo mamljiv.
Ostaja pa vprašanje: ali v bistvu negativna zgodba Schopenhauerjevega 
življenja kaže na radikalne napake tako v njegovi filozofiji kot v njegovem 
življenju? V teoriji ne bi smela, toda pridigati brezosebno odmaknjenost 
predvsem skozi estetsko kontemplacijo ne pomaga dosti, če ne more 
333 Sodobnost 2020
Življenje je hudičeva reč Nigel Rodgers
 preprečiti globokega ljudomrzništva in zagrenjenosti. Kajti Schopenhauer 
še zdaleč ni goreče utelešal svojih misli kot nekakšen zahodni bodhisatva, 
ampak se je vse življenje s turobno doslednostjo obnašal kot egocentričen, 
ozkosrčen mračnjak.
Prevedla Maja Kraigher
334 Sodobnost 2020
Nigel Rodgers Življenje je hudičeva reč
Roman Dušana Merca Slepe miši lahko beremo kot analizo in kritiko de­ lovanja totalitarnega družbenega sistema in tudi kot analizo in kritiko 
značilno pasivnega, vase zaprtega slovenskega literarnega junaka ter hkrati 
stereotipnega Slovenca. Na prvi pogled se zazdi nekoliko nenavadno, da 
se avtor z vnemo posveti analizi ustrahovalnih metod in prirejanja mon­ tiranih procesov v socialističnem režimu, saj je bilo o tem v zadnjih treh 
desetletjih že precej napisanega. Opre se na konkretni akciji varnostno ­ ­obveščevalne službe nekdanje Socialistične federativne republike Jugo­ slavije Tenis I in Tenis II iz leta 1984, ko so nekaj bolgarskih glasbenikov in 
njihovih tukajšnjih znancev aretirali in na montiranem procesu obsodili 
na visoke zaporne kazni zaradi domnevnega načrtovanja terorističnih na­ padov, pripravljali naj bi napade na tovarno Tomos, Luko Koper, Železarno 
Jesenice in podobne kraje. Vsi udeleženi v procesu, od sodnika do tožilstva 
in agentov, ki so obdolžence zasliševali in mučili, so ves čas vedeli, da so 
obtožbe izmišljene in da ti ljudje nimajo ničesar opraviti s kakršnimi koli 
terorističnimi skupinami. Niti sami niso točno vedeli, zakaj je do procesa 
prišlo. Tako je pač deloval sistem, tak je bil ukaz iz Beograda, morda so 
njihovo povezavo z bolgarsko tajno službo iskali zaradi njene domnevne 
vpletenosti v poskus atentata na papeža Janeza Pavla II., ki se je zgodil 
Igor Divjak
Dušan Merc:  
Slepe miši.
Ljubljana: Beletrina, 2018.
335 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
nekaj let prej, morda so bile razlog za proces kakšne zunanje ali notranje­ politične intrige. To niti ni bilo pomembno, pomembno je bilo le, da se 
je proces izvršil in dokončal, kot je bilo ukazano. Pri konkretnih podatkih 
avtor črpa iz raziskovalnega dela Igorja Omerze 1984 – Orwellovo leto Agopa 
Stepanjana, včasih tudi navaja odlomke iz te knjige, spet drugje jih fikcijsko 
prireja, travestira in parodira.
Merčeva obsesija z vzvodi delovanja totalitarnega socialističnega najbrž 
izvira iz dejstva, da je to čas njegove mladosti, čas, ki ga je osebnostno 
oblikoval in formiral, čas procesa proti Agopu Stepanjanu in njegovim 
kolegom pa sovpada z zgodnjim obdobjem njegovega službovanja, ko je 
bil zaposlen kot profesor slovenščine na Srednji policijski šoli v Tacnu. 
Tja je v času procesa v romanu postavil glavnega junaka, Sama Grčarja, le 
da Grčar v Tacnu ne dela kot profesor slovenščine, ampak kot knjižničar. 
Grčar, ki je imel srečo, da ga je proces le oplazil in da ga niso neposredno 
povezali z obtožbami terorizma, se pozneje zaposli v odročnem pod­
oddelku ljubljanske bežigrajske knjižnice, kjer ob dolgočasnem rutinskem 
delu dočaka spremembo družbenega sistema in upokojitev. Nikoli mu ne 
uspe uresničiti pisateljskih ambicij, ampak življenje preživi v sanjarjenju, 
da bo nekoč napisal roman z naslovom Velika iluzija, v katerem bo pometel 
z vso pisateljsko elito in zaslovel. Čeprav Grčar v nekem obdobju deluje na 
isti lokaciji kot avtor, je torej jasno, da ne gre za kak očitno prepoznaven 
pisateljev alter ego. To je morda lahko le v določenih potezah, saj je tako 
kot avtor ljubitelj književnosti, na fakulteti sta imela istega profesorja, 
Dušana Pirjevca, ki ju je močno zaznamoval, morda jima je skupna še 
kakšna značajska lastnost, po marsikateri pa se tudi močno razlikujeta, 
a to niti ni pomembno – Samo Grčar je predvsem literariziran slehernik 
tistega totalitarnega časa.
Pomenljivo ironičen je že njegov priimek; beseda grča namreč ekspre­ sivno označuje krepkega, trdnega človeka, junak Merčevega romana pa je 
kljub občasnim kritičnim pomislekom precej uklonljiv. Sistemu se nikoli 
ne upre, celo včlani se v Komunistično partijo in se občasno dobiva na 
srečanjih z agentom tajne službe, ki mu sicer nikogar ne ovaja, kljub vse­ mu pa z njim sproščeno prijateljsko kramlja. V svojih literarnih poskusih 
piše nedolžna ljubezenska pisma fiktivnim ženskam. To je tudi edino, kar 
mu zasliševalci, ko raziskujejo možnost, da bi v procesu proti Agopu Ste­
panjanu obtožili tudi njega, lahko očitajo. Samo Grčar se uklanja predvsem 
zato, da preživi, trden in grčast je le kot člen v kolesju sistema, ki je sam 
sebi namen. Dobro se namreč zaveda, da ga sistem lahko kadar koli zdrobi. 
Z oblikovanjem njegovega, sicer močno karikiranega lika Merc neizprosno 
336 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Dušan Merc: Slepe miši
nastavlja ogledalo tako prejšnjemu sistemu kot vlogi posameznika v njem. 
Se ni sistemu pravzaprav uklanjalo 99,99 odstotka ljudi, ni bila njihova 
trdnost, grčavost le fiktivna? Grčarjevo delovno mesto v šoli za policiste 
ima tako tudi simbolen, alegoričen pomen. Tam je, tako kot vsi drugi, le 
nepomemben člen v stroju za proizvodnjo novih varuhov javnega reda 
in morale, nepomemben igralec v igri slepih miši s sistemom. Ideologija, 
ki poganja ta stroj, je v resnici le fikcija. Zato tudi Grčarjeva premestitev 
v drugo knjižnico ničesar bistveno ne spremeni. Tudi tam ostane mali 
uradnik v velikem stroju za distribucijo fikcije, le nekoliko več miru ima 
pred neposrednim političnim vmešavanjem.
Razmerje med fikcijo in resničnostjo je še ena izmed osrednjih tem 
Merčevega romana oziroma, kot sam pri sebi razmišlja knjižničar Grčar, 
med pojmoma fikšn in nonfikšn. Grčar z leti vse bolj tone v neuresničenih 
iluzijah; ker dela v knjižnici, si v praznem napuhu začne domišljati, da je 
nekakšen slovenski Jorge Luis Borges, zaradi tega, ker ga je nadzirala Udba, 
se včasih počuti kot junak Kafkovega Procesa, ko ga premaga utrujenost, se 
samemu sebi zdi kot Don Kihot, ki se je vrnil s svojih junaških pohodov, 
dejansko pa ostaja neuresničen in globoko v sebi nezadovoljen. Merc ga 
dobro posredno okarakterizira prek spolnosti in odnosa do žensk. Po raz­ doru zakona zaživi z novo partnerko, a razmerje z njo se z leti zreducira 
na golo telesno nujo, ki jo sam doživlja skorajda kot izživljanje nad njo. 
Nova partnerka ga zapusti z očitkom, da ima občutek, kot da s spolnostjo 
nekaj kompenzira. Tudi njegova sposobnost za razmerje z žensko se torej 
pretvarja v golo fikcijo, v nekaj neuresničenega. Zaradi značilne Merčevske 
ironije, tu in tam že kar grobega cinizma, tega poigravanja z resnico in fikci­ jo ne gre toliko razumeti kot iskanja meje med resničnostjo in posamezni­ kovo iluzijo, ampak tudi kot parodijo postmodernističnega relativizma, ki 
je močno zaznamoval slovensko književnost preteklih desetletij. Razmerje 
med fikšn in nonfikšn se še zaostri, ko neznanec Grčarju pred knjižnico pu­ sti izvod resnične knjige Igorja Omerze o Orwellovem letu 1984. Grčarja 
ta tako potegne vase, da začasno opusti idejo, da se bo končno lotil pisanja 
Velike iluzije, in začuti nujo, da najprej napiše Predtekst, ki je njegov odziv na 
Omerzovo knjigo in njegova razlaga procesa proti domnevnim teroristom 
iz leta 1984. Dokumentirani zapiski o resničnem procesu se začnejo preple­ tati s fikcijo. A tu ni nikakršnega relativiziranja, saj je jasno, kdo je bil žrtev 
in kdo krvnik. Merc kot neizprosen kritik se prek Grčarja ponorčuje tudi 
iz Omerze kot samooklicanega pravičnika našega časa, saj jasno pove, da 
je bil takrat, v časih totalitarizma, štipendist Centralnega komiteja zveze 
komunistov, torej nekdo, ki se je uklanjal režimu in je bil ob krivicah tiho.
337 Sodobnost 2020
Dušan Merc: Slepe miši Sprehodi po knjižnem trgu
Obsesivno analiziranje montiranega procesa iz leta 1984 se skozi roman 
začne nekoliko vleči in na določenih mestih, predvsem zato, ker nam je 
o krivicah preteklega režima že veliko znanega, bralcu popusti koncen­ tracija. Napetost in koherentnost romana pa ohranja avtorjeva želja, da 
bi prišel do dna resnici o tem, kako tak sistem sploh lahko deluje, kaj ga 
poganja. Ker je ideologija takega sistema prazna, njegovi zunanji in notra­ nji sovražniki izmišljeni, se ne more opreti na nič konkretnega – razen na 
strah državljanov. Merc vzvode njegovega delovanja razgradi do golega 
strahu za preživetje. Junakov fiktivni sogovornik, nekdanji agent Službe 
državne varnosti, prostodušno prizna, da so to počeli zato, ker bi sicer 
aretirali njih, ker bi sami postali žrtve montiranega procesa. Tisto, kar 
se ves čas skriva v ozadju romana in česar se avtor sicer neposredno ne 
dotakne, zato pa na to večkrat namigne, pa je vprašanje, kaj se je z vsemi 
uklonljivimi državljani socializma zgodilo po osamosvojitvi in spremembi 
sistema. So res nenadoma postali svobodni in neuklonljivi, prave grče? 
Merca ne zanima toliko, kdo je bil kriv – to je bolj ali manj jasno –, ampak 
kaj ljudje skrivajo za maskami, kaj so skrivali takrat in kaj skrivajo danes. 
Ob njegovi analizi se zazdi, da je to predvsem strah. Implicira tudi, da je 
strah za preživetje tudi v novem sistemu ostal isti. Na nekaj mestih to 
jasno nakaže. Ko Grčarja leta 2016 ustavijo policisti, razmišlja o tem, kako 
drugačne so njihove uniforme, koliko boljše so opremljeni kot nekoč, in 
ob tem ugotavlja, da se že navzven vidi, da so nekoč ščitili delavce, zdaj 
pa varujejo bogataše. Strah pred obtožbami, da si sovražnik socializma, je 
torej zamenjal strah pred finančnim propadom; ljudje se tudi ideologiji 
novega sistema uklanjajo le zaradi strahu, in ne zato, ker bi resnično verjeli 
v svobodo, ki naj bi jo ta prinašal. 
Kot v mnogih romanih, ki se vračajo v zgodovinsko preteklost, lahko 
torej tudi v Merčevem prepoznamo parabolo o današnjem času. Avtor ni 
le neizprosen kritik totalitarnega socializma, ampak slehernega na strahu 
temelječega sistema. Skozi kritično analizo vzvodov, kako sistem seje 
strah med ljudi in si jih podreja, kako iz državljanov ustvarja uklonljive 
strahopetce, lahko torej Slepe miši beremo kot angažiran roman za današnji 
čas, kot neizprosno analizo, ki je nujna, če želimo iskati možnost za bolj 
človeško prihodnost.
338 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Dušan Merc: Slepe miši
“Monografija Slovensko gledališče v Trstu /…/ je najbolj celovit pregled gle­ dališke dejavnosti Slovencev v Trstu in okolici od začetkov v letu 1948 do 
danes.” Tako se glasi prvi stavek na zavihku knjige, ki najbolje povzame 
težo in globino te publikacije. Bogomila Kravos se namreč fenomena gle­ dališča v Trstu loteva na začetku, torej še pred pojavom gledališča, omenja 
splošno kulturno klimo in razpoloženje med Slovenci na Tržaškem, ki so 
delili svojo politično usodo z drugimi slovanskimi narodi, saj so bili tudi 
tamkajšnji Srbi in Hrvati pod Avstro­Ogrsko in je pomlad narodov leta 
1948 seveda spodbudila narodno zavest ob hkratnem zanimanju za kulturo 
nasploh in seveda tudi za gledališče, ki je ena najbolj političnih umetno­ stnih panog. Vendar se je začelo z besedami in čitalnicami, kmečkimi in 
Matej Bogataj
Bogomila Kravos:  
Slovensko gledališče 
v Trstu. Od prvih 
nastopov do 
današnjih dni,  
1848–2018.
Ljubljana: Slovenska matica,  
Slovenski gledališki inštitut, 2019.
339 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
delavskimi, vse do ustanovitve Dramatičnega društva v Trstu, Ljudskega 
odra in postop no rastoče zavesti, da morajo imeti za delovanje tudi osred­
njo kulturno ustanovo, to pa je bil Narodni dom, požgan sredi leta 1920; 
o klimi na Trža škem, o škvadrah, italijanskem povojnem nacionalizmu, 
šikaniranju in preganjanju Slovencev po prvi svetovni vojni, ki je imelo 
za posledico množično izseljevanje v Jugoslavijo, največ na Štajersko, 
Bogomila Kravos piše na podlagi dokumentov, tudi zapisov tistih, ki so 
pričevali o požigu Narodnega doma. Pred kratkim je bil na nacionalni tele­ viziji predvajan dokumentarec Majde Širca z naslovom Požig, ki se ukvarja 
ravno s tem obdobjem, predvsem pa vsi, ki smo poznali požgano stavbo 
od zunaj, kar naenkrat ugledamo blišč in tehnično zahtevnost ter arhitek­ turno premišljenost Narodnega doma, ki je imel enega najmodernejših 
odrov tistega časa, nad dvorano je bil steklen in transparenten strop, ki 
se ga je dalo zatemniti, vanj so vodile stopnice iz nabrežinskega kamna in 
podobno: Narodni dom je bil reprezentativna zgradba, kakršne po njem na 
tem področju nismo več imeli. Nič presenet ljivega ni, da se dokumentarec 
ne zaustavi pri požigu in niti ne pri sodnih procesih in bazoviških žrtvah, 
temveč se ukvarja tudi z vsem tistim, kar se je med Slovenci in italijansko 
večino dogajalo potem in se je potegnilo nekam do osimskih sporazumov, 
s posebnim zanimanjem za manipulacije z zgodovino, raznimi dnevi spo­ mina na fojbe, s pretiravanjem s številom žrtev in podobnimi prijemi in 
tolmačenji, ki gredo z roko v roki s tistim, kar poskušajo mentalni potomci 
prookupacijske ali vsaj protikomunistične mentalitete revidirati in rein­ terpretirati tudi za sočasnost na Slovenskem. 
Vendar se je pred požigom marsikaj dogajalo. Seveda so premožni in 
zavedni meščani (ne izključno Slovenci, najprej je vse skupaj potekalo pod 
bandero slovanske vzajemnosti) začutili potrebo, da bi jim namesto potu­ jočih in gostujočih igralskih skupin igrali v slovenskem jeziku. Vendar je 
gledališče večji zalogaj od čitalniških večerov in branj, večji od koncertov, in 
tržaško gledališko dogajanje je bilo skromno, kultura nasploh pa, podobno 
kot v sočasnem vseslovenskem prostoru, v službi politike in ideologije, bila 
je temelj nacionalne zavesti in zavednosti. Bolj resno se začnejo ukvarjati 
z gledališčem v času pred prvo svetovno vojno, takrat pridejo nekateri vi­ dni v slovenščini delujoči umetniki in ob sodelovanju s tržaškimi nastane 
tudi za današnje – ali predvsem za današnje – razmere obširen in zahte­ ven program. Zahteven ne le v uprizoritvenem smislu, saj je šlo pogosto 
za velika klasična dramska dela, predvsem nas preseneti število premier, 
posebej še, če pomislimo, kako malo je bilo med ustvarjalci znalcev in pro­ fesionalcev, režiserja pa eden ali dva, Anton Verovšek in Avgusta Danilova, 
340 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu
pozneje Leon Dragutinović. Tik pred vojno, na primer v sezoni 1912–1913, 
je bilo petintrideset premier, od Molièra do Jaka Štoke, od Schillerja do 
D’Annunzia, Straussa, opere in operete; najuspešnejša predstava je imela 
devet ponovitev, preostale večinoma eno ali dve. Da govorimo o popolnoma 
drugačnih normah za gledališko predstavo in poleg tega verjetno o drugač­ nih pričakovanjih publike – niso še izumili televizije in so se razvedrevali 
pač v teatru –, je očitno; verjetno današnji razvajeni gledalec teh vnaprej 
naštudiranih gest in izraznih leg za vsako priložnost (in hkrati za nobeno) 
ne bi najbolje prenašal. Zmoti nas, recimo, že kakšno manj intenzivno kolo­ mazenje, pretiravanje v igri, neživljenjsko podčrtovanje emocij in podobno. 
Sledila so mračna leta za Slovence, vzpon fašizma, odkrito nasilje nad 
Slovenci in Slovani nasploh, preganjanje slovenskih kulturnih organizacij in 
eksodos inteligence in kulturnikov ter uspešnejših meščanov slovenskega 
rodu v Jugoslavijo. Kot je tipično, da je bilo v repertoarju – Bogomila Kravos 
ga vestno izpiše in navede za vsako sezono posebej – ob vseh polgledaliških 
in negledaliških projektih, kot so pevski nastopi, nastopi mladih umetnikov, 
recitali in novoletne zabave, v tem času veliko predstav prepovedanih. Tu di 
Cankar seveda, ki je prej v Trst redno zahajal in se navduševal nad podobo 
tamkajšnjega ponosnega delavstva in so nekatere njegove igre doživele 
tam slovensko premiero. Edina svetla točka v tem času so bili štempiharji, 
imenovani po tem, da so ob obletnici Bazoviških žrtev nazdravili s štam­ perli, druščina, ki je svoje narodnozavedno delovanje in ilegalne posle pro ti 
fašizmu prikrivala z veseljačenjem in so predelovali in preoblačili klasiko, 
recimo Prešernov Krst, imeli so prave parodije na Danteja in podobno. Danes 
pogrešamo oštarijsko delovanje, ki v svojem duhu ne bi bilo fašistično, zgo­ dovinski nacizem je vzniknil iz duha bavarskih pivnic in piva, ki jih strežejo 
dandanašnji pri nas, so očitno iz tega pivskega bazena, zato opravljivost, 
izključevanje manjšin in tip debate, ki se širi iz nedružabnih omrežij narav­ nost v glave podizobraženih in socialno izključenih članov oštarijskih omizij.
Kravos natančno popiše vojna in povojna leta, takrat so v Trst prišli 
na primer Jože Babič in Štefka Drolc in nekaj slik scenografije Viktorja 
Moljke za Kreftove Celjske grofe se nam zdi še danes impozantnih, na pri­ mer skoraj veristično grajsko obzidje na stadionu, kot vidimo, je bil Trst 
v tistih letih prizorišče pomembnih režiserjev, na primer Ferda Delaka in 
podobnih. Vse do časa, ko je postalo Slovensko gledališče ‘stalno’ in se je 
tako uvrstilo med tista redka, približno pol ducata jih je v celotni Italiji, 
ki imajo redno zasedbo in prostore, ki so financirana državno oziroma 
deželno; vse bolj je namreč ta ‘stalnost’ vprašljiva, kolikor razumem, glede 
na obisk  publike in produkcijske pogoje, v katerih nastajajo uprizoritve, ki 
341 Sodobnost 2020
Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu Sprehodi po knjižnem trgu
so vse bolj na robu sprejemljivega za financerje. Bogomila Kravos vsa ta 
obdobja in spremembe natančno detektira in so podatki dostopni v njeni 
monografiji, sprememb pa je bilo v tem času preveč, da bi jih lahko enako­
vredno opisalo tole besedilo. 
Torej: preskočimo v nekoliko bolj poznano obdobje, po tistem, sredi šest­
desetih, ko si je Tržaško gledališče v težavnih razmerah Cone A in Cone B 
in potem Svobodnega tržaškega ozemlja prizadevalo najprej za dvorano, 
potem pa za status, ki ga je dobilo sredi sedemdesetih – takrat je postalo 
‘stalno’, it. stabile, obdobje zaznamujejo imena, kot sta Filibert Benedečič 
in Miroslav Košuta, in se zazrimo v sedanjost, ko je prisotnost SSG Trst 
kljub naporom posameznih umetniških vodij v zamejstvu in v Sloveniji 
manjša kot pred leti, padel je obisk, predstave so vse manjše in bolj kažejo 
svojo produkcijsko neambicioznost, na premiere v veliko dvorano vabijo 
srednješolce, da upad publike ni tako zelo opazen in podobno. Bogomila 
Kravos zadnjega obdobja – po umetniškem vodenju Igorja Pisona je krmilo 
prevzel igralec Daniel Dan Malalan, ki veliko in rad nastopa v lastnih pro­ dukcijah – ne upošteva. Vidi pa tik pred tem nekaj korakov v pravo smer in 
ugotavlja, da so “koprodukcijske predstave izražale intenziteto pričakovanja, 
lastna produkcija pa je bila intimno tiha, kot bi iskanje novih smernic potre­ bovalo čas za razmislek. Osmišljenje lastnega obstoja je nedvomno vredno 
tehtnega premisleka.” To so zadnji stavki v knjigi, pred obsežno biografijo 
in spiski upravnikov in umetniških vodij od začetkov do danes. Z Bogomilo 
Kravos se lahko samo strinjamo: očitno gledališče nekako zamira, usiha za­ nimanje zanj, razen morda s strani obeh organizacij, ki očitno na njegovih 
plečih bijeta dobro poznani in v Trstu nikoli zamrli kulturni boj (tam so z Bo­ gom ob strani še sredi šestdesetih odklanjali na primer Sartra in dokazali, da 
ideološko (ne)razumevanje umetnosti ni bila stvar samo enih, recimo jim 
‘rdečih’ trdorokcev, ti se kažejo celo bolj tolerantni od svojih dušebrižniških 
antipodov); da bi za trenutnim siromašenjem stal kakšen ‘tehten premislek’, 
tega kot kritik iz ‘matice’, ki SSG Trst spremlja že dobra tri desetletja in sem 
o kakšni njihovi predstavi pisal tudi v tejle reviji, ne opažam. Bi pa z veseljem 
delil vznesenost in optimizem, posebej še zdaj, ko potekajo pogovori o tem, 
v kakšni obliki bo Narodni dom vrnjen manjšini. 
Monografija je nedvomno bogat rezervoar informacij o gledališču v  Trstu 
od začetkov do danes, na enem mestu so dostopni repertoarji in navedeni 
viri, ki kažejo na stanje duha v mestu nasploh in odnos obeh strani, ve­ čine in manjšine, do gledališča. Zato je knjiga Bogomile Kravos poučno 
branje za radovedneže ter neprecenljiv vir podatkov za stroko, ki bo to 
 problematiko obravnavala v prihodnje.
342 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu
Vsako mesto bi si zaslužilo predanega zapisovalca, če že ne kar več preda-
nih zapisovalcev, pa vsekakor najmanj enega v vsaki generaciji. Avtorje kar 
najrazličnejših profilov na vseh točkah razpona med fikcijo in dokumen-
taristiko, ki bi ozaveščali njegovo bistvo, oblikovali njegovo samopodobo 
in ohranjali njegove zgodbe. Gre namreč za duha kraja, za vrednoto, ki 
v globalni vasi z grozljivim pospeškom izginja. 
In tako je še bolj tragično, da velika večina mest tovrstnih avtorjev kratko 
malo nima. Trst spada med redke srečneže, pa čeprav ni niti Pariz niti Berlin 
in še najmanj New York in čeprav bojda tudi večina Italijanov niti tega ne 
ve, da sploh obstaja. V zavesti Slovencev je njegova vloga sicer enormna 
in brezprimerljiva, a tu gre še za nekaj drugega: to mesto je očitno ljublje-
no in je tudi še dolgo po tem, ko se je iztekla njegova zgodovinska vloga, 
sposobno vzbuditi domišljijo. Vsega, kar se običajno kaže turistom, ima 
komaj za vzorec, pa vendar (in morda prav zaradi tega) nezadržno privlači 
pisatelje. Ne le slovenske in italijanske, ampak tudi svetovne in celo klasike 
med njimi. Ne le domačinov, ampak tudi tiste, ki so pripotovali od zelo daleč 
(najraje z britanskega otočja). 
Zadnja leta dobivamo kar najbolj raznovrstne potopise, posvečene temu 
mestu (poleg retro turističnega vodnika Kako lep je Trst). Valižanka Jan 
Lucija Stepančič
Dušan Jelinčič:  
Tržaške prikazni.
Trst: ZTT = EST, 2019.
343 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Morris je prispevala Trst ali kaj pomeni biti nikjer, domačin s slovenskimi 
koreninami Mauro Covachich pa Petnajst sprehodov po mestu vetra in 
Mesto v meni. Tržaških prikazni Dušana Jelinčiča ne moremo kar preprosto 
postaviti zgolj na konec presenetljivo dolge vrste: vrsta namreč sploh ne 
obstaja, bolj gre za vzporedna vesolja – vsak od avtorjev vidi mesto na svoj, 
enkraten način, kot da sploh ne bi šlo za isti kraj. Po svetovljansko ekscen-
tričnem prikazu Morrisove, ki jo je po naključju prineslo iz širnega sveta, 
potem pa se desetletja ni mogla nehati vračati, in ležernem, hedonističnem 
pripovedovanju Covachicha, za katerega je Trst idealen kraj za odraščanje, 
je Jelinčičev pripovedni svet neponovljivo senzibilen. “Že kot otrok sem 
rad sanjaril, a če se hočeš zasanjati, moraš imeti za to tudi primerno okolje. 
Okno mojega stanovanja, ki je gledalo na vrt armenske cerkve, je bilo ideal­
na loža za moje otroške sanjarije.” 
V Tržaških prikaznih se genius loci vzpostavlja skozi fantomsko pri-
sotnost že zdavnaj izginulih oseb: povsem v tem duhu se pričenja med 
zarjavelimi preostanki nečesa, kar je pred desetletji imelo ambicije postati 
vojaški muzej s pacifističnim poslanstvom. Tam še vedno tava duh Diega de 
Henriqueza, ekscentričnega dobrodušneža, ki je hotel s tovrstnim muzejem 
prispevati k svetovnemu miru, a je postal žrtev nasilnežev, saj so ga živega 
sežgali v krsti, v katero je hodil spat. Med prikazni se uvršča tudi Julius 
Kugy, ki je v armenski cerkvi s tolikšno vnemo igral na orgle, da so si te 
same od sebe zapomnile partiture in še dolgo po njegovi smrti samodejno 
igrajo brez njega. Tu je seveda tudi nezgrešljivi James Joyce, kralj tržaških 
prikazni (in avtorjev), ki komentira tematski park, posvečen njemu same-
mu. V zgodbah pa ne gre le za posameznike, ki so zasloveli in jih je mesto 
posvojilo kot urbane legende, ampak tudi za anonimne množice, ki so prav 
tako zapustile sled. Zbadljivke, kakršne mora poslušati vsak slovenski 
otrok, ki odzvanjajo še dolgo po tem, ko se je prizorišče otroških iger iz-
praznilo ter se spremenilo v zakotno pribežališče zasvojencev. Kolektivnih 
junakov ne manjka, pa naj gre za tragične Armence, za dolgo zamolčane 
žrtve Rižarne, po drugi strani pa tudi za kolektivno čustvovanje nogometnih 
navijačev in za zagoneten ugled, ki so ga kot usposobljene strokovnjakinje 
uživale prostitutke. Posebne pozornosti (in simpatije) so deležni tudi dušev-
ni bolniki, ki jim je reforma legendarnega psihiatra Franca Basaglie odprla 
vrata v prostost, jim ponudila možnost normalnega življenja in celo zabave. 
Sočnih, prav zabavnih posebnosti ne manjka: Trst na svojem glavnem 
kopališču še vedno vztraja pri delitvi na ženski in moški del, tudi po tem, ko 
se taki rigoroznosti že dolgo smeji ves svet, obenem pa postavi spominsko 
ploščo na mestu, kjer je slavni pisatelj obiskoval bordel, vendar naj kar takoj 
344 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni
poudarim, da tu ne gre za pikanterije, kakršne turistični vodiči razsipavajo 
za vsakim vogalom, ko si prizadevajo ohraniti pozornost svojega apatičnega 
poslušalstva. Komični detajli v teh zgodbah hitro prerastejo v širšo zgodbo, 
v univerzalni pomen. 
Jelinčičevo pisanje zajema iz velikega lonca, v katerem se povsem 
mediteransko mešajo in kuhajo najrazličnejše sestavine: osebni spomin se 
meša s kolektivnim, velika poglavja zgodovine pa s spokojnim (včasih tudi 
bahaškim) klepetom upokojencev, urbane legende z apokrifom, sanjarjenje 
s travmami. Zgodba, ki se pričenja z otrokom, ki ob nedeljskih jutrih sliši 
orgle iz bližnje cerkve, prikliče spomin na tragedijo armenskega ljudstva 
in se konča z vzorčnim primerom sodobne brezobzirne gradnje. Na delu je 
mnogoplastnost: ko se že vživimo v tragiko, izvemo, da je Trst pravzaprav 
zadovoljno, če že ne kar filistrsko mesto: “preprost in domačen Trst, malce 
površen, veseljaški in samopomilovalen, pa tudi ciničen in radodaren, ki 
razmišlja s trebuhom, in tam je debelih trebuhov bilo veliko”. 
Občutek za kontraste v pripovednem svetu, ki na prvi pogled učinkuje 
umirjeno in prijazno, že kar preseneča. Kadar koli naletimo na travme in 
odprte rane, nas pospremi pes (predstavljam si prijaznega, ne prav velikega 
mešančka ali pa zlatega prinašalca), ki si obupno prizadeva, da bi zaščitil 
in pomiril gospodarja, za paravanom nogometne evforije se skriva še kako 
pomenljiva usoda kluba, ki obenem odraža velike politične preobrate povoj-
ne Evrope, in tako naprej. Vse odseva v vsem, majhno v velikem, politično 
v športnem, tragično v hedonističnem. Nedolžna sladkarija je lahko usodna, 
najmirnejši in najprijaznejši upokojenec lahko naklepa umor, prizor, ki se 
začenja v komično licemerskem ozračju kopališča, “tržaške burleske”, se 
prelevi v okruten otroški obračun. Vse se zdi kot palimpsest in naključna 
podrobnost lahko obudi svetove. “Sunek, ki mi je pred očmi vrtinčil drobce 
spominov, je bil tako silovit, da sem se moral nasloniti na ograjo, da se ne 
bi sesedel.” Kljub temu mračnost in črnogledost ne pretehtata: dobro in 
slabo se menjavata kot v sanjah, ali kot v naravi, kot se z osupljivo mir-
nostjo izmenjujejo geološke dobe ali neobvladljivo ogromne zračne mase. 
“Toliko nostalgije in bojazni pred prihodnostjo, pred tem, da bi se pogledali 
v ogledalo, da ne bi odkrili skritih prikazni in neopredeljive identitete. A 
te prikazni so prijazne, ker ne terjajo odgovorov in jih niti ne iščejo. Zato 
se raje skrivamo za željo po zabavi in lahkotnim prepuščanjem minevanja 
bivanja, itak čas gre vseeno mimo nas in prej ali slej se bo nekaj zgodilo.”
Precej raznolike zgodbe povezuje deček iz ulice Giustinelli, ki odraste 
v mirnega fanta z “revolucionarno dušo” in “proletarsko samaritanskim 
pristopom, pač tipičnim za študenta klasičnega liceja, ki je komaj ulovil 
345 Sodobnost 2020
Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni Sprehodi po knjižnem trgu
zadnje vzdihljaje bojev študentskih gibanj”, in končno v odraslega, ki se 
nikoli ni odrekel pogovorom s svojim mlajšim jazom in s preteklostjo sveta, 
ki mu pripada. Tako kot je v otroštvu “uresničil sanje svoje Amerike, da 
grem tja, kjer se obzorje konča. Ko sem se peljal v šolo s tramvajem, sem 
si vedno hrepeneče ogledoval tisto obzorje, ki se je končalo pri nebotični-
ku na Elizejskih poljanah, in sem se spraševal, kdaj bom lahko tudi sam 
dosegel tiste kraje, ki so se mi zdeli konec sveta, moj Cape Horn. Tako sem 
moral, ko sem odhajal v Pedočin – in hodil sem vedno peš – iti vselej mimo 
Heraklejevih stebrov. Ko sem se jim približeval, se mi je zdelo, da vidim 
migetajoče luči San Francisca, tiste iz starih črno­belih filmov, ko se ladja 
približuje dolgo želeni sanji. A jaz sem šel še dlje, saj sem dosegel skrajni 
rob nabrežja in prispel do svetilnika, imenovanega prav Lanterna, kar se mi 
je prej zdel nedosegljiv cilj.” 
Tržaške prikazni so tanka in majhna knjižica, ki pa vseskozi daje slutiti, da 
se napaja iz velikanskega, če že ne kar neskončnega vira. Da se pripovedo-
vanje lahko začne na kateri koli točki in na kateri koli točki tudi ustavi, vmes 
pa lahko naletimo na kar koli. Je za bajanja te vrste prisotnost morja že kar 
obvezna? Orhan Pamuk v Istanbulu, Dragan Velikić v Istri, Predrag Matve-
jević, ki se seli po vsem Sredozemlju, poleg njih pa še vsi, ki so kdaj pisali 
v Benetkah (ali o njih), bi nam pritrdili. In ni razloga, da jim ne bi verjeli. 
Pripovedni svet, ki ga slutimo za Tržaškimi prikaznimi, je tako neizčrpen, 
da mu niti pozaba ne more do živega. Prav nasprotno, pozaba lahko igra 
enako pomembno vlogo kot spomin, če ni morda še bolj poetična. “A nekoč 
bo minila tudi ta vedra čudaška zanimivost Pedočina, kot je minila A (e po’ 
bon) – še sam cesar Franc Jožef z vso svojo oblastjo se temu ni mogel zo-
perstaviti. V pozabo sta utonili tudi čezoceanki Vulkania in Saturnia, ki sta 
prenašali upanje čez lužo. Naposled bo minila tudi ta drobna sled v našem 
spominu. Ostal bo le blag občutek otožnosti, ki nas zajame ob kakem prav 
posebno prosojnem večeru, ko lahen sunek vetra obudi spomin, ki je že 
dolgo dremal v nas.” 
346 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni
Ta skrbno in natančno izdelana knjiga (kar je v zadnjem času pri nas že 
redkost) ni prav láhko branje; pravzaprav niti ni zgolj branje, temveč je 
prav toliko tudi gledanje, ogledovanje in potapljanje v impresivne vizualne 
podobe, ki jih je v knjigi precej in so delo Eve Mlinar. Tudi na vizualni ravni 
se torej srečujemo z nenavadnimi, domišljijskimi podobami živali, ljudi, 
predmetov in pokrajin, pogosto narejenimi v tehniki kolaža in s kombi­
niranjem različnih slogov. Njihova funkcija ni le ilustrativna ali pomož na, 
temveč tudi same zase ustvarjajo pomenske svetove Vinjet. O pr a viti ima  mo torej z vizualno­literarno knjigo, čeprav – bodimo natančni – eno v drugo 
ne prehaja na način, kot so s prestopanjem meja med mediji eksperimen­
tirali v času zgodovinskih avantgard ali v šestdesetih in sedemdesetih letih 
prejšnjega stoletja v okviru neoavantgard, na primer v vizualni in konkretni 
poeziji. To vsaj niso glavne intence Vinjet; besedila ostajajo namreč ves čas 
ločena od podob; oboje se med seboj povezuje le v tematskem smislu, meje 
med medijema pa niso prestopljene.
Vinjete straholjubca, na zadnjem Slovenskem knjižnem sejmu razgla­
šene za knjigo leta, so kot skupni projekt Eve Mahkovic, avtorice tekstov, 
in Eve Mlinar, ilustratorke, nastajale osem let. Eva Mahkovic je besedila 
Maja Murnik
Eva Mahkovic in 
Eva Mlinar: Vinjete 
straholjubca.
Ljubljana: Zavod VigeVageKnjige, 2019.
347 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
sicer sproti objavljala na svojem Facebook profilu, a ta podatek ni preveč 
pomemben, saj se prvotna digitalna narava natisnjenim besedilom prav nič 
ne pozna. (Drugače je z drugo avtoričino lani natisnjeno knjigo, medijsko 
mnogo bolj izpostavljeno in oglaševano napol dnevniško zbirko krajših be­ sedil na tak dan najbolj trpi mastercard. Besedila so bila najprej napisana za 
Facebook in tam objavljena in v nasprotju z Vinjetami specifike digitalnega 
medija temeljno oblikujejo njihovo sporočilnost. Vprašanje pa je, ali so 
založniki res znali premišljeno prenesti in tudi v natisnjeni knjigi obdržati 
glavne poteze izvirne Facebook objave, poustvariti torej naravo tega me­
dija kot časovno zaznamovanega, slikovno­besednega in kombinatornega 
ter bistveno opredeljenega z zaslonom in specifičnostjo kompleksnega 
digitalnega branja. A vrnimo se k Vinjetam straholjubca.)
Branje in gledanje Vinjet je potapljanje v knjigo­rizom, v knjigo podgob­
je, v knjigo prehoda in prehajanja, pa tudi v knjigo­kot ­igro, katere tematika 
je težko opredeljiva in daleč od enoznačnosti. Zdi se, da je knjiga ves čas 
ne zgolj en, temveč več korakov pred bralcem­gledalcem in da slednji ves 
zasopel caplja stran za stranjo, čez in čez potopljen v bujne fantazijske in 
groteskne svetove njenih likov, usod in pokrajin, razrvan spričo visoko­
oktanske kombinatorike avtoričinih priljubljenih likov, ki jih ta zlaga v naj­
bolj raznolike in težko zamisljive kombinacije. 
Knjigo sestavljajo krajša besedila, ki so večinoma prozna. Nekatera 
posnemajo formo pisem iz epistolarnih romanov, druga so zapisana kot 
pesmi (a brez rabe ritma ali verza, razen takrat, ko avtorica posnema biblično 
dikcijo ali se na intertekstualen način poigrava s citati iz Svetega pisma). 
Ena glavnih potez knjige je fragmentarnost, Eva Mahkovic (in tudi Eva 
Mlinar, vsaka v svojem mediju) črpa iz različnih virov, žanrov in tehnik, 
na primer iz srednjeveške literature, hagiografij svetnikov, Svetega pisma, 
Shakespeara, viktorijanskega romana, Umberta Eca, anatomskega vokabu­ larja. Morda ta besedila še najbolje opredeljuje izraz “groteska” – izraz, ki 
kaže na njihovo hibridno, neulovljivo in žanrsko mešano naravo, obenem 
pa na podtone ironije, smeha in sarkazma, ki prevevajo besedila. Zvrst 
groteske se v literarni teoriji in zgodovini večinoma povezuje s specifičnim 
odnosom do stvarnosti oziroma z vizijo stvarnosti, na primer s popačenim 
in odtujenim svetom, s fragmentacijo na več ravneh, celo z grozljivim in 
s freudovskim unheimlich (takšna je nekoliko romantična teorija groteske 
nemškega literarnega teoretika Wolfganga Kayserja), pa tudi s heteroge­ nim, tragikomičnim, nestabilnim in amorfnim (Aleksander Skaza), me­ stoma tudi z absurdnim in z grozo niča, z neko temeljno in nerazrešljivo 
dvoumnostjo torej. Vse našteto bi lahko našli tudi v Vinjetah straholjubca.
348 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca
Pred bralcem­gledalcem se tako razrašča zapletena ikonografija živali, 
rastlin, predmetov, oseb in stanj; veliko likov se pojavlja večkrat in v raz­ ličnih situacijah. Srečujemo se s panteonom fantazijskega sveta, v kate­ rem nastopajo nenavadne, groteskne živali (npr. neumni jazbečar, kužni 
hermelin, skoraj mrtvi čuk, ježevci, netopirski lobi, vinske mušice). Tu je 
recimo orjaška kavna ročka z motivom štorklje, ki deli miloščino, ko pa se 
naveliča, jo vzame nazaj, zavije v celofan in postavi v kamin itd. Naletimo 
na pravljična in religiozna bitja, na primer na serafinski kolegij štiristotih 
angelov (v katerem so zbrani bolj pričakovani, kot sta angel svetlobe in 
angel razodetja, pa tudi bolj “zanimivi”, kot sta bibavični angel velikan in 
angel napak v transkripciji) in pa demonični zbor tisoč demonov, škratje 
in driade, pa sv. sulpicija pontrjagin iz turna (besedilo je v celoti zapisano 
z malimi črkami, obenem pa ima večina besedil iluminirane inicialke – 
aluzija na srednjeveške rokopise je očitna). V drugi polovici knjige kot lik 
pogosto nastopa novi veronal (veronal je bilo pomirjevalo in uspavalo, ki 
so ga uporabljali v prvi polovici 20. stoletja) itd., itd. 
Eva Mahkovic ima rada sezname: sem se ne uvrščata le najočitnejša 
primera, kot sta seznama angelov in demonov, temveč je kako obliko ka­ taloškosti mogoče razbrati iz mnogih besedil v Vinjetah. Pogosto imamo 
opraviti z nizanjem stvari, dogodkov in pokrajin. Branje in gledanje Vinjet 
je tako potovanje po neznanih pokrajinah, ki jih tudi priloženi zemljevid ne 
more logično izrisati, in to tudi ni njegov namen. Smo namreč v območju 
tridimenzionalne mreže, rizoma, ki se nenadzorovano razrašča v različne 
smeri. Vse je prepleteno in povezljivo z vsem. To so mnogoplastne mreže 
brez središča, pokrajine brez robov, po katerih potujejo liki Eve Mahkovic, 
skozi njihove neenakomerne in razraščajoče se strukture, ki implodirajo 
vase. Motiv potovanja, romanja, prehajanja je v tem nadrealističnem kola­ žu pogost, sploh v drugi polovici knjige. Liki pogosto krenejo na pot, da bi 
nekam prispeli, dosegli neko stabilnost, spoznanje, spremembo. Včasih je 
apokalipsa povsem na vidiku, nekaj se je čez čas uničilo in lik v knjigi odide 
na pot. Toda to so potovanja, ki ne dosežejo cilja ali razrešitve, razbre­ menitve; sprememba ne nastopi, čeprav je zaželena. Včasih konec vinjete 
zatrepeta v statusu quo, v sliki, ki sicer ni zamrznjena, je pa perpetuirana. 
Včasih se zdi, da se v njih le zgodijo velike, usodne stvari, a se neznano 
kdaj nekako sfižijo. Ves čas imamo opraviti z zdrsom: “obstaja trenutek 
krize in obstaja trenutek za njim, ki pa je brez glamurja in zato hujši” (str. 
68). Potovanje se spreminja v romanje ali celo v izgnanstvo (pomemben 
del Vinjet so recimo nekakšna izgnanska pisma iz Ponta), čakanje postane 
pomembno. A drobci spoznanja, če to že nastopi, niso pravi; zatrepetajo 
349 Sodobnost 2020
Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca Sprehodi po knjižnem trgu
in izginejo, bili so nepomembni: “z neba je padel en mrtev krt, / naprej je 
bilo enako” (str. 61). Iz strukture sveta se je nemogoče izviti, pa čeprav 
gre za večdimenzionalne fantazijske svetove, v katerih “ni dialektičnega 
sosledja stvari” in v katerih tudi razkosano telo (še en precej pogost motiv) 
ne pomeni ničesar manj in ne več, prav nič posebnega niti v teh, mestoma 
apokaliptičnih svetovih, kar postajajo proti koncu knjige – namreč vse bolj 
apokaliptični in vse manj igrivi ter ironični.
Vinjete straholjubca so nenavadna knjiga – žanrsko in pomensko težko 
ulovljiva, knjiga, v kateri vlada neskončna povezljivost. V njej so izri­ si poti po čudovitih fantastičnih teritorijih, ki stojijo v povsem svojem 
mo(go)č nem svetu, daleč od glavnih in hrupnih poti sveta sodobne slo­ venske poezi je. Zanimivi in košati osamelci so to; morda bi Eva Mahkovic 
v pri hodnje lahko nekaj več pozornosti posvetila še ritmu in zvenu vinjet.
350 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca
Vse od Pristanka na kukavičje jajce se zdi, da rezmanovska jezera požirajo 
tiste, ki se preveč približajo njihovi skrivnosti, in tako preraščajo v simbol 
nečesa večjega, temačnejšega in neobvladljivega. Če se prav spomnim, je 
v tem romanesknem prvencu raziskovalec poplavljenega območja svojo 
terensko pot končal ravno v živem blatu na obali novonastalega jezera. 
Dolgoletno izkopavanje lignita na območju Šaleške doline je v naravo 
vneslo čudovit, a obenem tudi potencialno smrtonosen tujek, ki pod svojo 
mirno modro gladino skriva vse prej kot pomirjujoče skrivnosti. Jezero ni 
edina ambivalentna podoba, ki se vleče skozi knapovski opus: v Zahodu 
jame požar v muzeju napoveduje prelom med dvema obdobjema, pokop 
zgodovine in utišanje spomina – hkrati pa začetek nečesa novega. To novo 
je avtor v nadaljevanju (Tekoči trak) v tekst vpeljal skozi širjenje konteksta, 
iz rudniških rovov v zunanji svet, zdaj že povsem preplavljen s kapitalistič­ no logiko tekočega traku; ne prinaša le zgodovinskega in družbenega pre­ loma, temveč tudi intimni (družinski) razkol med generacijami. Medtem 
pa pepel, še en povezovalni element med teksti, prekriva nekdaj plodna 
polja in jezera preplavljajo cele vasi (Družmirje je bil ne nazadnje tudi 
naslov Rezmanove pesniške zbirke iz poznih devetdesetih let). K razkolu 
med zasebnim in javnim, med spominom in zgodovino se je avtor znova 
Ana Geršak
Peter Rezman:  
Mesto na vodi.
Maribor: Založba Litera  
(Zbirka Litera), 2019.
351 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
vrnil v romanu Barbara in Krištof, v katerem je bil nadzor nad osebnim 
spominom diskurzivno prepleten z interesi lokalnega podjetja Gwerk, 
odgovornega za potop stare vasi, obenem pa vir dela (in s tem kruha) za 
večino tamkajšnjega prebivalstva.
Ambivalenca zaznamuje tudi odnos do premogovnika v Mestu na vodi. Ro­ man deklarativno zaokroža avtorjev knapovski opus, povzema vse ključne 
elemente Rezmanovih dosedanjih romanov, le da tokrat avtor svoj pogled 
upira predvsem v prihodnost Šaleške doline. Okvirna pripoved sega v ne 
tako daljno prihodnost, ki pa se zdi radikalno drugačna od sedanjosti: sep­ tembra 2060 se mladenič po imenu Jurij odpravi na pot iz mesta na vodi 
proti pokopališču, da bi izpolnil materino zadnjo željo. Jurijeva zgodba 
nas sooča s posledicami škodljivih posegov v okolje, ki jih je vodstvo pre­ mogovnika izvajalo v letih pred ekološko katastrofo in ki jih avtor razkriva 
v osrednjem delu romana. Ta sega v našo skorajšnjo sedanjost, v dvajseta 
leta 21. stoletja, v čas, ko direktor premogovnika Vilko Volko in njegov mal­ ce previdnejši pajdaš Iztok Videtić izdelata načrt o postopku podzemnega 
uplinjanja premoga (PUP), kljub temu da vesta za njegove morebitne škod­
ljive posledice. Roman se tu razdeli na tri pripovedne linije, ki spremljajo 
poglede treh protagonistov na dogajanje v Velenjski kotlini: Iztoka, Vilko­ vega sina Gorazda in Iztokove hčerke Melite, s katero je Gorazd poročen. 
Slednji je nekakšen mož brez posebnosti, očetova mnenjska kopija in vezni 
člen med družinama Volko in Videtić, kar je tudi njegova edina roma­
neskna funkcija. Pravzaprav so vsi liki Mesta na vodi bolj podobni figuram 
na šahovnici: ni pomembno, kakšni so, važno je, kakšne poteze izvajajo. 
Rezmana zanimajo vzvodi moči in njihov ambivalentni odnos s prebivalci 
rudarskega mesta. Podobno kot Gwerk je premogovnik v Mestu na vodi vir 
zaslužka za lokalce, obenem pa je njegov ekološki vpliv na okolje dolgoroč­ no gledano katastrofalen. Gorazd je pri tem eden tistih, ki si, tako kot oče 
in delno Iztok, zakrivajo oči pri presojanju vpliva premogovnika na okolje, 
razume pa njegovo družbeno razsežnost. Če je Gorazd predstavnik mlajše 
generacije, ki preverjeni in uveljavljeni sistem zgolj reproducira, je Melita 
tista, ki skuša sistem razumeti in se mu po potrebi zoperstaviti. Spusti se 
v proučevanje zamolčane zgodovine, nekako v smislu “v vednosti je moč”, 
ter ugotovi resnico o zahtevah ekološkega gibanja zelenih, ki so delovali 
v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Melitina linija v roman vpelje ključ­ na vprašanja odnosa med spominom in zgodovino, pa tudi vprašanje po­ litične manipulacije zgodovinske dediščine, vendar z vsem tem védenjem 
nič ne naredi. Zdi se, da so njene raziskave bolj namenjene informiranju 
bralca kot potrebam naracije, in Melita se tudi kot  romaneskna oseba hitro 
352 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Peter Rezman: Mesto na vodi
ujame v precej stereotipno vlogo nezadovoljne soproge, ki si možu v igri 
moči ne drzne kljubovati in ga raje spodnese v družinskem krogu – čeprav 
bi bilo tudi to mogoče razumeti kot kritiko tistega bolj ozaveščenega dela 
mlajše generacije, ki kljub poznavanju situacije ničesar ne ukrene oziroma 
odločitev za ukrepanje raje prepusti naslednji generaciji.
Veliko intrigantnejši je lik Iztoka Videtića. Zasnovan je kot razklano, 
skoraj ambivalentno telo, ki na eni strani aktivno sodeluje pri uničevanju 
okolja, po drugi strani pa nenehno išče manj agresivne, dolgoročne rešitve. 
Iztok ne zaupa zgodovini, a verjame v družinsko dediščino, čeprav njegova 
motivacija za raziskovanje družinskega drevesa ni povsem razjasnjena. Po 
njegovi zaslugi premogovnik preživi vse krize, tudi tisto najhujšo, ko ne­ nadzorovano uhajanje škodljivih plinov terja prve žrtve (“bioindikatorje”) 
podzemnega uplinjanja premoga. Da bi obvaroval prebivalstvo – in hkrati 
rešil renomé premogovnika, tega ne gre pozabiti –, Videtić zasnuje mega­ lomanski projekt pontona, ogromnega splava, na katerega se v ključnem 
trenutku preseli vseh 38.000 prebivalcev “mesta na vodi”. In tu se osrednji 
del romana združi z okvirno pripovedjo.
Jurijeva znanstvenofantastična linija ima sprva obetavnejše zastavke, a 
je veliko površneje izpeljana. Futuristični del romana se kar zgodi, nenadni 
tehnološki napredek in sprememba družbenega sistema (govorimo o po­ polni omreženosti, vseprisotnem signalu, ki implicira totalitarno ureditev, 
o obsežni rabi hologramov itd.), ki ju doživi mesto na vodi, nista nikjer 
pojasnjena in sta kot taka v očitnem nasprotju z osrednjim delom, kjer so 
elementi, povezani z zgodovino rudarstva, premogovniško industrijo in 
geopolitično specifiko Šaleške doline, precej detajlno povzeti. Čipiranje, 
tako se zdi, igra v Jurijevem času pomembno, celo eksistencialno vlogo 
(lov na modre pike je očitno povezan z mestno ekonomijo), ni pa pojasnje­ no, kako je do njega prišlo, ali je potekalo prostovoljno, kako (če sploh) 
je bila v projekt vpletena premogovniška industrija in kaj se je v kriznem 
obdobju dogajalo s preostalo Slovenijo. Z Jurijevim likom v roman vstopa 
tudi vprašanje migrantov oziroma “kamfromov”: Jurij, otrok iz Melitine­ ga razmerja z Ganinom, migrantom iz Gane, je zaradi barve kože večkrat 
označen za kamfroma in torej s strani prebivalcev zunaj pontona smatran 
za … sužnja? Status kamfromov ni prav jasen, tako kot ne njihova vloga 
v širšem zgodbenem planu, ki pa se vendarle posveča vzvodom moči in od­ nosu med oblastjo, okoljem in prebivalstvom. Tematske linije niso vedno 
dosledno izpeljane. Videtićeva strast do raziskovanja ženinega družinskega 
drevesa se skupaj s pojavom kamfromov razvije v idejo vsečloveške pove­ zanosti ne glede na narodnost ali raso (Iztok se veliko ukvarja z lastnim 
353 Sodobnost 2020
Peter Rezman: Mesto na vodi Sprehodi po knjižnem trgu
neslovenskim poreklom, zaradi katerega ženina družina po poroki ni več 
želela vzdrževati stikov z njim, dokler ne ugotovi, da ima korenine malo 
povsod), v romaneskni shemi pa ostaja na ravni domisleka. Podobno ne­ razrešena ostaja domnevna tekma v posedovanju zlatih palic med Volkom 
in Videtićem – zdi se, da služi le kot vzvod za “odstranitev” enega ključnih 
likov iz igre. Palice izginejo skupaj z Gorazdom, njihovo izginotje pa tudi 
pozneje ni izrecno nagovorjeno. Razumem, da gre za znamenje korupcije, 
toda tekma med Volkom in Videtićem, ki jo ta akumulacija zlata implicira, 
v zgodbo vstopi prepozno, da bi imela kakršen koli vpliv na odnose med 
liki, ki so se že od začetka zdeli malce shematično zastavljeni.
Mesto na vodi ima težavo dveh romanov v enem: če je svetovje futuristič­ nega dela zasnovano nekoliko površinsko, se v osrednjem delu informacije 
ponavljajo, včasih tudi nedosledno, preskok med obema pa ni izpeljan 
najbolj prepričljivo. Toda roman ima ne glede na to veliko posrečenih 
momentov: Jurijeva knjižno podana prvoosebna pripoved futuristični del 
jezikovno razmeji od centralnega, v katerem se večina dialogov odvija 
v dialektu. Podatki iz rubrike “Na današnji dan” ustvarjajo vtis časovne 
in prostorske kontinuitete dogajanja, (izmišljeni) članki iz Wikipedije pa 
povzemajo ključne podatke o likih, služijo kot njihova osebna izkaznica 
in orientir o njihovi usodi. Le da se zdi vse bolj podobno trenutnim pre­ bliskom kot rezultatu premišljene organizacije zgodbe.
O sporočilni moči romana ni dvoma: Rezman spregovori o perečih in še 
kako resničnih ekoloških problemih, ki presegajo zaprti svet mesta na vodi. 
Kot zapiše Vanja Jazbec v spremni besedi, je Rezman umetniški kronist 
Velenjske kotline. Poleg tega skozi delovanje štirih osrednjih likov izrisuje 
kompleksno mrežo odnosov med osebnimi in družbenimi interesi, med 
kapitalom in ekološkim vprašanjem, le da izvedba tokrat ni tako močna 
kot v nekaterih prejšnjih delih knapovskega opusa.
354 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Peter Rezman: Mesto na vodi
Če se ozremo po žanrski krajini sodobne mladinske književnosti, kaj hitro 
opazimo, da so v vsakoletni produkciji takšne ali drugačne kriminalke in 
detektivke zastopane dokaj konstantno. Razpravljanje o žanrih je v kon­ tekstu mladinske književnosti razmeroma zahtevno in zoprno početje, a 
spet ne v tolikšni meri, kot trdijo nekateri teoretiki (npr. Nikolajeva), saj 
številne žanre, detektirane v književnosti za odrasle, najdemo tudi v nje­ nem “mlajšem” podsistemu. Čeprav se je kriminalka pri nas po ugotavlja­ nju Petra Svetine (Metuljčki in mehaniki, 2019) razvila relativno pozno, saj 
čas po drugi vojni dolgo ni bil naklonjen meščanskim vrednotam, znotraj 
katerih se je žanr razvijal v svojem izvornem okolju, dandanes bolj ali manj 
enakomerno polnijo (mladinske) knjižne police. Med kriminalke spada tu­ di prvenec Mateje Mahnič, v katerem avtorica detektivsko zgodbo preplete 
(romaneskni žanrski sinkretizem je bolj stalnica kot izjema) z izhodišči 
problemskega romana in blagimi orisi najstniške ljubezenske zgodbe. Na­ vsezadnje gre za mladinski roman, to pa so nedvomno teme, ki najstnike 
Alenka Urh
Mateja Mahnič: 
Nenavadni primer 
navadne muhe  
s slabo karmo.
Ljubljana: Mladinska knjiga  
(Zbirka Sinji galeb), 2019.
355 Sodobnost 2020
Mlada 
Sodobnost
skorajda univerzalno privlačijo, tako nekako, kot muhe privlači med. Ena 
od ugank v zgodbi se vrti ravno okoli omenjene dvojice, se pravi muhe in 
medu, a to ni edina skrivna nit, ki se vije skozi zgodbo. Se pa nazadnje vse 
niti zvežejo v isti vozel, ki niti ni tako nerešljiv, kot je sprva kazalo. 
Kot se za vsako pravo mladinsko detektivko spodobi, se morajo v zgod­ benem kotlu poleg negativcev in zločina vrteti tudi pozitivni liki, ki poskr­ bijo za končno razkritje, kaznovanje in prevlado pravičnosti. Nič drugače 
ni v Muhi: zasluge za to grejo predvsem glavni junakinji Karin, izjemno 
inteligentni in samozavestni štirinajstletnici, in Sandiju, njenemu detek­ tivskemu očetu. Oba glavna lika do neke mere pričakovano zasedata vsak 
svojo žanrsko vlogo, po drugi strani pa od nje v pomembnih elementih 
odstopata. Karin kljub svoji inteligenci ni niti malo nespretna v socialnih 
stikih, ni ena tistih nerodnih in vase zaprtih intelektualk, ki bi se sramo­ vala lastnega telesa in zanemarjala stike z vrstniki. Kot odlična plesalka, 
karateistka, prijateljica in še marsikaj je namreč priljubljena in je tudi zelo 
rada v središču pozornosti. Njen oče Sandi je detektiv, ki rad kvačka – do­ besedno –, posluša radio Študent in ima povsem neproblematičen in ljubeč 
odnos s hčerjo. Tudi preostali liki so v znatni meri osvobojeni stereotipnih 
pečatov – junakinjina najboljša prijateljica Nina je sicer prikupna lepotica, 
ki pa zato ni prav nič ohola (čeprav nekoliko površinska), prej nesamo­ zavestna in zelo prijazna; osebni varnostnik Lepi pa ni zgolj zajetna gora 
mišic, je tudi načelen, miselno prožen in ranljiv. 
Sandi in Karin sestavljata funkcionalno enostarševsko družino, v kateri 
prevladuje vsesplošna skrb za drugega: dekle skrbi, da njen oče jé kolikor 
toliko zdravo in omejuje vnose priljubljene pijače – piva, oče pa zaščitni­ ško varuje hčerino dobrobit. Mama Sonja v sliko vstopi šele približno na 
tretjini knjige, po ločitvi se je namreč znova poročila, njen življenjski slog 
in vrednote pa se od tistih, ki jih gojita Karin in njen oče, precej razlikujejo. 
Kljub temu se zdi, da je bistra najstnica predelala vse morebitne zamere 
in uspela z mamo zgraditi bolj ko ne ravnodušno neproblematičen, precej 
distanciran odnos. Ne gre pozabiti na super sodobno svetovljansko babico 
Majdo, ki kot nekakšna nosilka intuicije sluti prihodnost, varuje sedanjost 
in globoko ceni preteklost. Kot taka ni le pomembna posrednica temeljnih 
naukov svoji najstniški vnukinji, temveč slednjo tudi obvaruje pred neka­ terimi negativnimi izkušnjami. 
Temeljna zanka kriminalke je povezana s primerom suma zakonske ne­ zvestobe žene bogatega lastnika fitnesa, ki predstavlja tokratni oreh za San­ dijevo detektivsko oko. Na videz preprosta dinamika se začne zapletati, ko 
na narativno prizorišče vstopajo najrazličnejše osebe, namigovanja,  zapleti 
356 Sodobnost 2020
Mlada Sodobnost Mateja Mahnič: Nenavadni primer navadne muhe …
in kriminalna dejanja, kot so prekupčevanje s prepovedanimi steroidi, na­ silje in navsezadnje poskus umora lastnika fitnesa. Način razvozlavanja 
skrivnosti je precej sherlockovski, kar sploh ne preseneča, saj Karin najraje 
prebira zgodbe o Sherlocku Holmesu in se z očetom večkrat postavita v vlogi 
slavnega detektiva in njegovega zvestega pomočnika Watsona. Karin poleg 
tega z veseljem prebira domačo serijo Bogdana Novaka Zvesti prijatelji, pa 
tudi novejša dela, kot so Möderndorferjev Kit na plaži. Takšne medbesedilne 
reference ne služijo le kot dodaten avtentifikator natančno orisanega značaja 
junakinje, temveč so hkrati tudi namig bralcem za nadaljnje branje domače 
književnosti. 
Tudi na Karinini fronti stvari niso preproste: je žrtev nasilja (čeprav 
žrtev morda ni ravno ustrezna opredelitev, saj se napadalca spretno ubra­ ni) vrstnika Arona, ki se zapleta v številne problematične, tudi kriminalne 
posle ter se spopada z najrazličnejšimi nevšečnostmi. Med slednje vseka­ kor sodi Aronov (pre)zaščitniški oče, ki sina s svojim bogastvom hkrati 
podkupuje in rešuje iz godlje, pa “slepota” ravnatelja in nekaterih drugih 
delavcev šole, ki jim je ugled institucije očitno pomembnejši kot interesi 
mladoletnih posameznikov. Takšno sprenevedanje bi se nemara zdelo 
neprepričljivo, če nam ne bi sama resničnost večkrat pokazala, da je kaj 
takega povsem mogoče. 
V delu prevladuje prvoosebna pripoved glavne junakinje z občasno me­ njavo fokusa, ko zgodba sem ter tja preskoči v tretjo osebo in pospremi ko­ ga od vpletenih. Številne informacije, ki so za roman bistvene, niso podane 
na moteče očiten način, kot se to pogosto primeri v tovrstnih mladinskih 
delih, temveč so bralcu dostavljene po ovinkih, zapakirane v na videz pov­ sem nedolžne stavke. Značaj glavne junakinje je večplasten in prepričljiv, 
s čimer merim tudi na to, da ni vedno in povsod zgolj pridno dekle, prosto 
vseh negativnih občutkov. Tako jo včasih prav neprizanesljivo razjeda črv 
zavisti in ljubosumja ob lepoti in prikupni spogledljivosti najboljše prija­ teljice. Poleg tega je značilno najstniško zmedena v vprašanjih srca, enkrat 
se zdi, da ji je všeč eden, kmalu za tem drugi, dokler se nazadnje zgodba 
ne zasuka v nepričakovano, tretjo smer.
V delu problemskih izhodišč ne manjka, pravzaprav so izjemno zgošče­
na: tu imamo ločene družine, v katerih otroci pogosto odraščajo hitreje 
kot v dvostarševskih družinah, potem je tu nasilje med vrstniki, uživa­
nje prepovedanih substanc (v tem primeru steroidov) ter zasvojenost 
z računalniškimi igricami in socialnimi omrežji. S tem je povezano tudi 
spletno nasilje, s katerim se odrasli velikokrat ne znajo spopadati, saj 
v njihovem času še ni obstajalo, zato tudi ne obvladujejo mehanizmov za 
357 Sodobnost 2020
Mateja Mahnič: Nenavadni primer navadne muhe … Mlada Sodobnost
njegovo  preprečevanje in sankcioniranje. Knjiga torej v zelo zgoščeni obliki 
obravnava številne pasti, ki danes z vseh koncev prežijo na mlade. Slog se 
v neki meri približa govoru sodobnih najstnikov (npr. internetni sleng ter 
uporaba pogovornega nedoločnika, predvsem v premem govoru), roman 
pa sodobno generacijo mladih bralcev uspešno nagovarja tudi z izbranimi 
temami in referencami na pop kulturo.
Čeprav je kriminalna zgodba v splošnem spretno izpeljana in prestopa 
tipične žanrske okvire, se sooča tudi z nekaterimi manjšimi zadregami. Ena 
od njih je občasen zdrs po časovni premici: zakaj se npr. Aron razjezi na 
Nino, češ da sta bila zmenjena ob šestih, če je malo pozneje (na naslednji 
strani) ura šele tri? Poleg drugih malenkosti (denimo obrnjenega SOS zna­ ka ne sestavljajo “tri kratke, tri dolge, tri kratke”, to je navadni SOS znak, 
OSO bi bil torej tri dolge, tri kratke, tri dolge) so tu še nekatera vsebinska 
vprašanja, ki se tičejo reševanja primera nenavadne muhe. Zakaj denimo 
Sandi trdi, da mu je za Ljubovo alergijo na méd povedal Lepi, če mu je sam 
Ljubo nekaj strani prej zaupal, da je za to vedela le njegova žena Eva. To bi 
se dalo sicer pripisati Sandijevi občasni pozabljivosti, ki jo Karin omeni na 
nekem drugem mestu, vseeno pa ostane odprto vprašanje, zakaj nista šla 
Karin in Sandi, pozneje pa policisti najprej k žrtvi (torej Ljubu) preverit, 
ali je res doživel alergično reakcijo, ki je povzročila zastoj srca, ali je šlo 
za infarkt, kot je veljalo sprva? Takrat že prisebna in okrevajoča žrtev bi 
menda najbolje vedela, zakaj je skočila v bazen, in ugibanje bi bilo odveč. 
Seveda to v nobenem pogledu ne zamaje temeljev zgodbe in nemara pred­ stavlja narativno odprtost, ki je sicer v leposlovju povsem legitimna in jo 
bralci na neki način celo pričakujemo. 
Razen tega in nekoliko nenadnega konca je zgodba speljana spretno 
in postreže z marsikatero žanrsko novostjo. V nasprotju s prevladujočo 
bipolarnostjo mladinskih kriminalk, v katerih so v vlogo negativnih likov 
postavljeni pretežno odrasli, ki so nazadnje tudi kaznovani, medtem ko 
otroci kot pozitivci nosijo zasluge za končno zmago pravičnosti, je tu 
dinamika nekoliko drugačna. Negativna plat je sicer res zastopana tudi 
z odraslimi, a v glavni vlogi prestopnika se znajde najstnik, zato je tudi 
kazen milejša, vsem zlobnim dejanjem pa nazadnje sledi odpuščanje, spre­
jemanje in obračanje novega lista. Tako se zgodba zaključi ne le srečno, 
ampak tudi optimistično. 
358 Sodobnost 2020
Mlada Sodobnost Mateja Mahnič: Nenavadni primer navadne muhe …
Pesnika, pisatelja, dramatika, filmskega in gledališkega režiserja Vinka 
Möderndorferja ni treba podrobneje predstavljati – s širokim razponom 
pisanja, prepoznavnostjo, nagradami in kakovostjo je močno zapisan na 
slovenski literarni, gledališki in filmski zemljevid. Osebno se mi zdi še 
posebno izpovedno močan prav v poeziji, bodisi za otroke bodisi za od­
rasle. Poezija je posebna zvrst, katere bralstvo je nedvomno manj številčno 
kot bralstvo proze. Cilj nas, mentorjev branja, je navdihovati in navdušiti 
učence za prebiranje pesmi v prostem času. Motivacija za branje poezije 
pogosto leži prav v prepričljivi in ponotranjeni interpretaciji pesmi (npr. 
mentorjevi/mentoričini). Zame, denimo, je bilo to odločilno. K navdušenju 
pa zagotovo prispeva tudi kontinuirano branje.
Sama se že ves čas svoje poklicne poti v šoli (kot bibliotekarka in kot 
učiteljica slovenščine) sprašujem, kako ljubezen do literature prenesti na 
učence. Morda bo zvenelo nekoliko klišejsko, a vendarle – ljubezen, naj 
bo takšna ali drugačna, vedno pripomore k dobremu. Motivirati mlade za 
poezijo je od začetka mojega strokovnega delovanja ena mojih bistvenih 
nalog. Potreben je tehten premislek, kaj bomo mladim ponudili v branje, 
Sabina Burkeljca
Vinko 
Möderndorfer:  
Babica za lahko noč.
Ilustrirala Tanja Komadina.  
Dob: Miš, 2019.
359 Sodobnost 2020
Mlada 
Sodobnost
da jih bo poezija pritegnila in bodo posegali po njej, tudi ko to ne bo treba 
za domače branje, bralno značko ipd. Katere pesmi ponuditi mladim, da 
bodo začutili, da poezija ni nekaj tujega, morda vzvišenega, nedostopne­ ga, razčustvovanega, obvezno rimanega ali “samo za punce” (kot bi rekli 
nekateri fantje). In odgovor je – takšna poezija, da bo mladim dovolj blizu. 
Ena takšnih pesmi, ki odpira pot mlademu bralcu, je zagotovo pesem Vinka 
Möderndorferja Pospravljanje sobe iz zbirke Ko grem spat (“Sobo najprej 
pospraviš tako, / da se spočiješ”). Večina otrok se ob teh verzih nasmeje, 
muza, vidna je sprostitev telesa, spontano se pojavi želja po novih pes­
mih … In skoraj vedno se nato zgodi, da si tisto uro kdo izposodi kakšno 
pesniško zbirko. Pesniški subjekt v Möderndorferjevih pesmih namreč ni 
zatežen, žugajoč, vzvišen, ne opisuje npr. za mlade dolgočasnega naletava­ nja snega v kakšni odi snegu ali kaj podobnega. Otroci imajo radi pesmi, ki 
nagovarjajo njihov svet, svet, v katerem so razumljeni in sprejeti, pa četudi 
se jim npr. ne ljubi pospraviti sobe, ker se raje družijo s prijatelji. Mladi 
imajo radi humor in presenetljive preobrate, ki pa ne smejo iti toliko čez 
mejo, da se v ozadju ne bi začutilo topline.
V svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Babica za lahko noč Vinko 
Möderndorfer nadaljuje svojo prepoznavno poetiko za mlade. Zbirka zelo 
raznolikih pesmi je namenjena otrokom v predbralni in bralni dobi, naj­ stnikom in seveda odraslim. Ob teh pesmih se tako vnovič izkaže, da je vse, 
kar je kvalitetno napisano za otroke, kvalitetno tudi za odrasle. 
Pesniške zbirke Vinka Möderndorferja so ilustrirali različni ilustratorji, 
tokrat je bila naloga zaupana Tanji Komadina, ki je pesmim s svojo izpo­ vedno močjo dala še več zagona, mladim pa še več motivacije za branje. 
Zbirka prinaša pet sklopov oziroma razdelkov: Zakaj se jim kolca, Babica za 
lahko noč, Pravljica spremeni poklic, Otročja luna ter Jaz in ti, zbirko uvodno 
intonira pesem Jaz sem ti. Celotna zbirka je naslovljena po sklopu Babica 
za lahko noč, ki je tako celovit, zaokrožen, poveden in močan, da bi si za­ služil čisto svojo zbirko, če bi se vanj nateklo malo več tematsko sorodnih 
pesmi o babici.
Že uvodna pesem Jaz sem ti z ilustracijo babice, ki bere vnučku, bralcu 
pove, da se bližina skriva v trikotniku babica­vnuk/vnukinja­knjiga. Bližina 
dotika, bližina branja, bližina lepote z besedami in slikami vabi bralko in 
bralca k branju in doživljanju poezije.
Pa poglejmo pobliže posamezne pesmi prvega razdelka. Mama se ves čas 
jezi na sina, a sin ve, da je bila zelo vesela njegovega rojstva (“No, ampak 
enkrat / sem mamo vseeno / pošteno razveselil. / To je bilo takrat, / ko sem 
360 Sodobnost 2020
Mlada Sodobnost Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč
se rodil.”), kot pesniški subjekt izpove v zadnji kitici. Pesnik se v kar nekaj 
pesmih spretno poigrava z besedami, a to ni igra brez pomena – pesmi se 
po navadi zaokrožijo v sporočilnost (Zakaj se jim kolca, Internat in internet, 
Babičini klobuki). Drugič je na delu preobrat (Zelo poredna žlica) – za vse je 
kriva oživela žlica (predmet), ne otrok, čeprav seveda ta prevrača kozarce, 
krožnike. Tega pesnik nikjer v pesmi izrecno ne zapiše, a tudi najmlajšim 
bo zagotovo jasno, kdo je v resnici “krivec”. Podobno je tudi v pesmi 
Kaj lahko naredimo, kadar nas odrasli jezijo, ko pesnik zamenja odrasle 
in otroke – slednji odrasle kaznujejo, ker jih niso pustili na dvorišče. Je 
otrok lahko jezen? Seveda, le jezo mora izraziti na pravi način, na tak, da 
nikomur ne škoduje in ne z grdimi besedami. Pesnik inovativno, v nekaj 
vrsticah, izpove, kako se to naredi (Vprašanja). O grdih besedah teče bese­ da v štirivrstični pesmi Svinja. Sledi pesem Prepoved, kjer pesnik pesniško 
pofilozofira o tem, kaj se sme in kaj ne – jasno tako, da je na strani otrok, 
v zvezi z odraslimi pa se sprašuje “kaj pa oni sploh vejo”. Kaj je lepota, nam 
pripoveduje pesnik v pesmi Vse je lepo, kjer lepota ni samo klišejska (“Mala 
deklica vrta nos. / Deček po travi skače bos. / In to je lepo.”). 
Sledi sklop pesmi Babica za lahko noč, v katerem je poudarjena ljube­ zen med babico in vnukom/vnukinjo. Ljubezen je začinjena s humorjem, 
neklišejskostjo, tudi z demistifikacijo tega odnosa. Babica je nekdo, ki da 
zobe v kozarec, če jo ti bolijo (Babica ima še vedno zobe); babice so tu zato, 
da z njimi neznansko uživamo, da pozabimo na težave (“Babice so zato, / 
da nam je manj hudo, / kadar se mama in ata / drug na drugega jezita / in 
tudi kričita.”). Pesmi z zvrhano mero humorja napeljujejo k razumevanju 
in spoštovanju starosti: babica na primer iz trgovine namesto šest jajc 
prinese šest srajc, saj slabo sliši. Lahko je tudi drzna in neposredna, kot 
v pesmi Vprašanje in odgovor: “Zakaj ne znaš peči piškotov?” / sem babico 
nekega dne kar naravnost vprašal. / “Zato, ker ti ne izdeluješ robotov,” / 
mi je babica nekega dne kar naravnost odgovorila”. V nekoliko daljši pes­
mi Babica in piškoti (zdaj že vemo, da piškotov ne zna peči), se z vnukom 
lotita peke prav posebnih piškotov v obliki traktorja, kaktusa, računalnika, 
pralnega stroja … in piškoti so se pekli do temne, rjavkasto črne barve, a 
jih vseeno zmanjka. Vnuk ima babico zelo rad, tudi takrat, ko ob prebira­ nju zgodbe za lahko noč zaspi prej kot on (Babica za lahko noč). Babičina 
drznost se pokaže tudi v pesmi Babica na kolesu – babica namreč popazi na 
poštarjevo kolo tako, da se z njim malo popelje naokrog in je do večera ni 
nazaj (pesnik spet zamenja vlogi odrasel­otrok, pri čemer babica izpade 
“kul”). In navsezadnje se izkaže, da babici ni treba vzgajati vnuka, temveč 
361 Sodobnost 2020
Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč Mlada Sodobnost
ata in mamo, ki se prepirata. Babica ju kaznuje takole: “Potem ju je babica 
v shrambo zaklenila / in za njima luč ugasnila. // Iz shrambe ju je šele takrat 
spustila, / ko sta drug drugemu dve uri oprosti govorila.” Pesnik znova po­ kaže izvirnost, hkrati pa ne gre čez mejo. In če tokrat omenim “pedagoško” 
sporočilo pesmi: otrok spozna, da se je za dober odnos treba potruditi in se 
pogovarjati tako dolgo, dokler ni prepir poravnan. Ta sklop pesmi je najbolj 
povezan, dodelan, zgodben in kot celota izpovedno močan.
V sklopu Pravljica spremeni poklic beremo raznovrstne pesmi, ki obrav­ navajo različne teme, od zaljubljenosti majhnih in malo večjih otrok do 
Cenetove prodajalne zelenjave, takšne, ki raste iz njegovih ušes, in juhe, 
ki jo pesnik igrivo poimenuje juhopiha. Z besedami se poigra tudi v pesmih 
Logično in Odgovor, kjer pravi: “Če je pravljica zato pravljica, / ker ima 
zmeraj prav, / potem je mravljica zato mravljica, / ker ima zmeraj mrav.” 
Kaj postane pravljica, ko spremeni poklic? Pravzaprav nismo presenečeni, 
da jo pesnik “zaposli” kot prodajalko kino vstopnic: “Filmi so ji zelo všeč, 
/ zato je sklenila, / da se ne bo /nikoli več vrnila.” Saj vemo, da pesnik ne 
misli povsem resno, je pa zagotovo izvirno. 
Kot namiguje že naslov sklopa Otročja luna, so otroci v njem zelo mali, 
tudi predšolski (nosijo plenice, ne znajo še izgovoriti črke R, recitirajo 
izštevanke …). V istoimenski pesmi se otrok skrega z luno, ki pa se hitro 
užali in izgine z neba. V pesmi Je res? vsi napredujejo, razen učiteljice, ki 
je že vse življenje v prvem razredu. Posebna je zagotovo pesem Zdlavo, 
jutlo! Si doblo spalo?, v kateri otrok še ne zna izgovoriti črke R, zato te tudi 
v pesmi ni, v Zviti kači pa pesnik vzgojno opozori na cesto, ki je lahko zelo 
nevarna, saj “na njej vsak / nepreviden / korak / z življenjem / se plača”. 
Sklepni razdelek Jaz in ti tvorijo štiri pesmi. Prvo, z naslovom Strah bi 
lahko pomaknili kar v sklop Babica za lahko noč, v njej namreč vnuka po­ stane strah, kaj se bo zgodilo, ko babice ne bo več. Vnukov strah je odveč – 
pesnik mu izredno spretno napiše tolažeč odgovor. Predzadnja pesem pa 
se vrača na sam začetek zbirke (k uvodni pesmi), saj ji je sporočilno in 
besedno sorodna, v obeh primerih je podobna tudi ilustracija babice in 
vnuka/vnukinje v njenem objemu. Tako srčno, sprejemajočo babico sem 
imela v otroštvu tudi sama, kakšna neverjetna sreča je to, vem šele zdaj. 
In morda bi se tukaj lahko zbirka končala, a v čisto zadnji pesmi Kaj bi bilo 
se pesnik sprašuje, kaj bi bilo, če bi življenje teklo nazaj, če bi bili najprej 
stari, potem pa vedno bolj mladi … 
Pesmi v zbirki Babica za lahko noč so igrive, pesnik otrok/mladih ne 
podcenjuje – spoštuje jih in sprejema, takšne, kakršni so, tudi takrat, 
362 Sodobnost 2020
Mlada Sodobnost Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč
kadar se jim kaj ponesreči, tudi takrat, kadar je otrok jezen ali žalosten. 
V pričujoči zbirki Möderndorfer ostaja zvest svoji poetiki in brez dvoma 
bodo te pesmi živele med slovensko mladino vse od plenic naprej. Pesnik 
namreč ostaja zvest otroku v sebi in s tem vsem otrokom, ki bodo skupaj 
z mentorji branja ali sami uživali v tem zavezništvu in jih ne bo strah, da 
pesmi nekoč ne bo več. Ko so pesmi enkrat dovolj globoko v srcu, osta­ nejo tam za zmeraj. Mislim, da zna Pesnik prav dobro poskrbeti za to, da 
najprej preberemo pesem, potem zanjo koga navdušimo, šele potem, če 
že, pa pospravimo sobo.
363 Sodobnost 2020
Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč Mlada Sodobnost
Henrik Ibsen: Gospa z morja. Režija Tim Grabnar. SNG Drama Ljub­
ljana, ogled marca.
Gospa z morja je Ibsenovo delo iz poznega obdobja, nastalo proti koncu 
devetnajstega stoletja in slabo desetletje po tem, ko ga je v Nori na pri­ mer zanimala problematika ženske emancipacije in, v primeru poročene 
ženske, njena vklenjenost v patriarhalne in tako rekoč lastniške odnose, 
v teh letih so nastali tudi Rosmersholm in Divja račka, Hedda Gabler, in tudi 
gospa z morja, Ellida, je na začetku te igre, ki smo jo dobili v novem, poso­ dobljenem in gladko tekočem prevodu Darka Čudna, razdvojena, neznana 
sila jo goni in preganja in jo zato mož zalaga z zdravili, ki umirjajo njeno 
razpoloženje, čeprav se izpod maske vsakdanjosti občasno prebija njena 
trzavičnost in nemirnost, čudaškost in zmedenost. “Jo pa v zadnjem času 
trgajo živci. Se pravi, tu pa tam. Pravzaprav pa ne vem, kaj ji je. Ampak, 
glejte, morje ji nekako osmišlja življenje,” reče njen mož, doktor Wangel 
obiskovalcu, učitelju Arnholmu. Za Ellidino neprilagojenost in skoraj od­ maknjenost, ločenost od ne prav živahnega družinskega življenja, razen 
v času kopalne sezone in turistov, je razlog tudi smrt otroka, pred leti, 
v starosti nekaj mesecev, in pozneje v igri vidimo, da sluti za tem preklet­ stvo, krivda jo zvija in ji jemlje mir. Nespokojna in nezadovoljna je tudi 
zato, ker se je gor na severu zaročila z mornarjem, napol iz heca, prstana 
364 Sodobnost 2020
Matej Bogataj
Ljudje smo kot 
morje
Gledališki 
dnevnik
sta vrgla v morje in si malo otročje obljubljala zraven vse mogoče, večno 
ljubezen in kar gre tega patosa k začetkom, in zdaj se ji zdi, da mu pripada, 
mornarju, obiskuje jo v sanjah in ji jemlje spanec, pa tudi voljo do ljubezen­ skega življenja z možem; otrok, bolni otrok je imel njegove oči in Ellidi se 
zdi, da bi bil vsak odnos že v troje, da bi bil mornar zraven, če je bil že pri 
spočetju otroka, nerazložljivo in popolnoma iracionalno. Gospa z morja, 
kot ji pravijo domačini v novem okolju zaradi njenega kopanja v vseh vre­ menskih razmerah in zato, ker ne razumejo njenega muhastega vedenja, 
je tudi v socialno zapostavljenem položaju, nekako odrinjena je iz družine: 
dogajanje je postavljeno na rojstni dan moževe pokojne prve žene, čeprav 
morda tudi pod krinko prihoda učitelja starejše pastorke, vendar vidimo, 
da gre za rituale, ki pravzaprav ignorirajo novonastalo stanje, dejstvo, da 
bi morala biti Ellida v hiši glavna odločevalka. Gospodinjstvo ji uhaja iz 
rok, saj sta ga prva leta po materini smrti prevzeli njeni pastorki, starejša 
Boletta in mlajša Hilda, Ellida pa ju med svojim strastnim opredeljevanjem 
za mornarja in proti njemu ni uspela razbremeniti kot tudi ni uspela na­ vezati pristnejših odnosov z dekletoma, čeprav je, kot pove vmes starejša, 
samo malo starejša od nje. 
 Očitno imamo opraviti s hrepenenjem v skandinavski različici; Ellida, 
ženska, rojena v svetilniku in vajena ostrih morskih pogojev in valov, vi­ harjev in podobnega, se hodi v fjordu kopat in zraven jamra, da je morje 
pre toplo, da je pravzaprav mlaka, kar je, mimogrede, Ibsen trdil za Sre­ dozemsko morje, ob katero je za dolga leta pobegnil; Ellida pravi, da je 
nekaj bolnega v teh fjordih, da je morje bolno in podobno; te izjave samo 
kažejo, kako projicira svojo notranjost na stanje sveta nasploh. Pravzaprav 
posku ša to notranjost naslikati tudi slikar in lokalni turistični vodič, ki so 
ga v priredbi zgostili in poenotili s kiparjem s pljučnim pokom od čofota­ nja v mrzlem morju po brodolomu, pa vendar: “Ob čereh tukaj v ospredju 
bo ležala napol mrtva ženska z morja. /…/ Z morja je zašla, pa ne najde 
več poti nazaj. Zato pa tukaj umira v polslani vodi.” Ta opis nasedlosti 
in živo tarjenja v ne kakšni polpretočni somornici, samo napol morju, je 
verjetno ena močnejših primerjav iz te drame in ena tistih, ki dokazujejo 
Ibsenovo pisateljsko moč.
Ellidino čustveno in mentalno stanje je do te mere razrvano, da njen 
mož, brez siceršnje ibsenovske ostrine patriarhalnih mož in brez želje 
po dominaciji, napiše pismo nekdanjemu učitelju starejše hčere iz kraja, 
kjer je živela pred poroko, prepričan, da je on razlog njenega nemira, da je 
ostalo še sentimenta iz tistih časov – odloči se, da ju bo soočil, pa bo, kar 
že bo. Nadučitelj, na daljavo in po desetletju mirovanja sproženi zapeljivec 
365 Sodobnost 2020
Ljudje smo kot morje Matej Bogataj
(z nekaj izpadajočimi lasmi, torej malo prepozno za vse, se zdi) pride na 
drugo misijo – enkrat mu je pri Ellidi s snubitvijo že spodletelo, zato ne 
uvidi moževih naporov in se mu zdi, da mu ponujajo starejšo hčer v zakon. 
Čeprav morda pogleduje tudi proti mlajši, da ga morajo opozoriti, da zanjo 
še ni čas, kot je jasno, pa je skrajni čas zanj – punci komentirata, potem 
ko ga nista videli kakšno desetletje, da to že ne more biti on, ta starejši 
gospod, ki jih ima že sedemintrideset in je za mlade punce že malo prezrel. 
Ibsen svojo zgodbo dodobra zaplete, vmes so stranski liki, ki večinoma 
govorijo o prepričanjih in govoricah ali pa povedo za samo nadaljevanje 
pomembne podatke, na primer o ameriškem mornarju, ki je prebiral 
norveške časopise in ob tem stiskal zobe, saj je tam naletel na novico, 
da se je njegova zaročenka poročila, in mornar je pri tem izjavil, besno 
in maščevalno, da bo kljub temu vedno njegova. V tem govorjenju Ellida 
prepozna svojega zaročenca in se ji stanje še malo poslabša. Zahteva ta­ kojšnje ukrepanje in se projekta, potem ko jo obišče Tujec, tudi loti; začne 
pakirati kovčke in sploh. 
Vendar je konec spravljiv; po tem, ko ji po le malo upiranja Wangel dovo­ li oditi, se Ellida odloči ostati. Če je Nora svojemu trdemu in ozkosrčnemu 
možu morala pobegniti, se gospa z morja odloči za kopno, za privid var­ nosti in zatočišče pri Wanglu; zdi se, da bo z mlajšo pastorko, ki jo skrivaj 
občuduje in si želi njene prijaznosti in bližine, stopila v mehkejši in bolj 
ljubeč odnos. Ellida misli, da mora oditi, ker ni svobodna, ker je ne mara­ jo, vendar se ji postopno razkriva, da ni čisto tako, da je morda premalo 
pozorna, mož jo ima celo do te mere rad, da prikliče možaka, za katerega 
misli, da ji je blizu, potem se ruva s Tujcem, ki pride ponjo, in na koncu je 
pripravljen ‘razdreti kupčijo’ – da ji svobodo in proste roke, ona pa uvidi, da 
svobodo že ima in da jo lahko vloži; in jo vloži v družino Wangel in v dom. 
Ko lahko gre, in če lahko gre kadar koli, ji tega ni več treba.
 V zadnjem prizoru, potem ko je starejša pastorka Boletta že pristala na 
možitev z Nadučiteljem, pod pogojem, da se bo lahko učila tisto, kar jo 
zanima, in po tem, ko ji on obljubi pri tem podporo in ob tem precejšnjo 
svobodo ali vsaj obljubo svobode, vidimo pokrpano družino za mizo. Le­ toviščarji, ki predstavljajo glavno popestritev sicer monotonega življenja 
v fjordu, odhajajo z zadnjim parnikom, oni pa bodo nekako sobivali v fjor­ dih, ujetih v led, ob večnem mraku zaradi polarne noči, ko bodo plovne 
poti zamrznile in bo kopenske prekril sneg, vse do naslednjega prihoda 
letoviščarjev čez slabo leto. Ker je Boletta zdaj v podobnem položaju, kot je 
bila njena mačeha, se seveda sprašujemo, ali si bo tudi ona morala  svobodo 
366 Sodobnost 2020
Matej Bogataj Ljudje smo kot morje
šele izboriti ali bo Arnholm dovolj zrel, da bo dovolj razrahljal njun zakon, 
da bo slednji lahko zdržal. 
Ustvarjalna ekipa, ki je podpisala tudi priredbo besedila, je pod režijskim 
vodstvom Tima Grabnarja in ob dramaturški podpori Brine Klampfer in 
Urše Majcen besedilo nekoliko oklestila, zgostila prizore in jih premetala, 
izpustili so nekdanjega scenografa in zdaj slikarja, ki riše sliko Smrt gospe 
z morja in ki pojasnjuje lastnosti morskih bitij, da se namreč dobro po­ čutijo le v morju, na kopnem pa ne, kar ponudi model za prepoznavanje 
Ellidine otožnosti in psihične nestabilnosti. Tako v uprizoritvi zalotimo 
družino na poseben dan, ko se jim bo pridružil Arnholm, nekdanji učitelj 
starejše hčere, zato je še posebej živahno; da izpeljejo vse preobrate v od­ nosih, se veliko gibljejo zunaj, hodijo na izlete na razgledne točke, ribnik 
z okolico postane provizorična obrekovalnica. Odgovor na realizem, na 
popise parnika, polnega letoviščarjev, ki označi začetek sezone in začetek 
igre, na popise divjih eksterierjev, kamor se hodijo sprehajat, na divjanje 
vetrov, ko gredo na bližnji hrib, je tokrat zvočni namesto scenografski: na 
odru, ki je prazen in interjerji stilizirani s talnimi oznakami, kot na primer 
v von Trierjevem Dogvillu, in ob njem stojijo stojala za mikrofone in je vse 
dogajanje zelo zvočno in ozvočeno, razširjeno z nasnetimi zvoki, vse zelo 
globinsko; skladateljica in oblikovalka zvoka je Mateja Starič in avdio del 
v tej uprizoritvi ni samo nosilec atmosfere in diktator ritmov, temveč tudi 
nadomešča scenografijo in ustvarja prostorsko iluzijo. Seveda je v takšni 
konstelaciji tudi vloga kostumografije, podpisuje jo Sara Smrajc Žnidarčič, 
drugačna: ob nekoliko dvignjenem podeželskem verizmu v kostumih obeh 
sester in očeta izstopa Ellidina oprava, ki jo oddaljuje od vseh in poudarja 
njeno skrivnostnost in neulovljivost. 
 Trodimenzionalnost zvoka v uprizoritvi prevladuje do te mere, da se 
nam najprej zdi, da je vse skoraj radijska igra, ki jo z markiranimi gestami, 
ki naj ponazarjajo hišna opravila, na primer jemanje hrane iz pečice ali 
stepanja že česa, komentirajo in nadgrajujejo igralci, pri čemer so zvočno 
podloženi: škripanje vrat, drsenje stepalnika po posodi, zapiranje vrat 
pečice in podobno so bogato zvočno oblikovani, to pa tako, da dajejo 
globino prostoru. Ko gresta na primer Boletta in Arnholm veslat in potem 
mečeta kamenčke v vodo, ti pristanejo nekje za hrbti gledalcev, nekje 
v bližini v zadnje vrste postavljene tonske mize, kot slišimo odvijanje 
vrvice z ribiške role in pljusk vabe v vodo. In podobno. Pri tem režija tudi 
potujuje, ravno v prizoru čolnarjenja se namreč Boletta zvrne v vodo, kar 
omogoči večjo bližino med snubcem in njo; da bi pričarali njeno mokroto 
in nemoč, izročenost bodočemu možu, jo potem na tleh polijejo z vedrom 
367 Sodobnost 2020
Ljudje smo kot morje Matej Bogataj
vode, v hitrem, nenadejanem prihodu s strani, ker šele to omogoči večjo 
bližino med obema.
Predstava je igralsko dobro artikulirana, čeprav se nam včasih zdi, da 
mikrofoni in kabli in stojala poberejo kar precej igralske pozornosti, da je 
precej (hišnih) opravil nadomeščenih z zlaganjem in prelaganjem kablov. 
Vendar tak pristop prinese tudi nekaj potujevanja in humorja; Ellida in 
Tujec se tako, ko ima ona kovčke že pripravljene, glede odhoda ruvata 
in dajeta okoli zvočnika, in ko Tujec izgine, se začne oder premišljeno in 
počasi polniti z mizo in stoli, prikaže se svetilka s stropa in ni več zvočne 
podlage; to so elementi bodočega doma in tudi zvok postane manj pomem­ ben in se nam potem zdi, da je bila zvočnost utemeljena tudi z Ellidinim 
notranjim svetom, da je bilo vse to bučanje, galebi – tudi vrane – in valovi 
in vse bolj v njeni glavi, dokler ni razčistila s sabo in s Tujcem.
Predvsem izstopata seveda protagonista in zakonca. Pia Zemljič kot 
gospa z morja je skrivnostna, njena igra se včasih nasloni na trmoglavost, 
ki se kaže v glasovnem infantilizmu, je hrepenevsko zazrta nekam čez, 
onstran horizonta, in deluje hkrati nemočno, izgubljeno, zdi se, da se 
izgublja v miselnih zankah, ki se potem kažejo v nihanju razpoloženja, 
v globinski otožnosti, ki jo poskuša prikriti s ponarejeno radoživostjo; 
tudi zato, ker ji glede korpulence Wangel, kakor ga zastavi Bojan Emeršič, 
ni ravno v oporo in tudi kakšne resne grožnje ne predstavlja. Zato pa je 
toliko bolj pragmatičen in razumevajoč mož, on je utelešenje feministične 
pozicije pred feminizmom, svojega odnosa ne gradi na moči (čeprav malo 
grozi Tujcu – tega kot skrivnosten, neugnan in neustavljivo privlačen privid 
odigra Klemen Janežič –, bolj za vsak slučaj in neprepričljivo), temveč na 
partnerstvu in zaupanju: kdo pa danes, kaj šele v času nastanka igre, pusti 
žensko, da deluje v skladu s svojimi prepričanji, tudi proti zakonu in možu, 
ne glede na to, kako fluidna in artikulirana so? (Emeršič je letošnji dobitnik 
bodeče neže za izjavo, ki je po mojem prepričanju kvečjemu endokrinolo­ ška, ne seksistična, in pri kateri, kot tudi pri več kot polovici ostalih, nisem 
razumel razloga za nominacijo, razen da so /večinoma/ moški govorili 
o ženskah kot drugačnih – in privlačnih, ampak saj o privlačnosti menda 
še lahko govorimo tudi za nasprotni spol, če je obratno postalo skoraj pes­
niška norma? Ali je Žižkova izjava o Greti že seksizem oziroma mačizem 
in Emeršičeva, izrečena med šopi slabih izjav v zabavljaško rumenjaškem 
delu televizijskega programa, tako globoko protinabiralniška, da res zah­
teva ponovni premislek in pozornost?) 
Rok Vihar je Nadučitelj Arnholm, njegovo častitljivo starost, ki jo opa­
žata obe sestri, vidimo bolj po drži in zadržanosti; z rokami v žepih, 
368 Sodobnost 2020
Matej Bogataj Ljudje smo kot morje
 nekako previdno in tipaje deluje na svoji tajni in veliki življenjski misiji, 
kar pripisujemo dejstvu, da se je pri Ellidi takrat opekel in je zdaj malo bolj 
previden. Je pa toliko bolj sproščen prizor na ribniku, ko se odloči njegova 
in Bolettina usoda; takrat dobi igra Tine Vrbnjak čudno radoživost in na 
dan pride vsa njena (Bolettina) radovednost in uka žeja: če je bila prej 
predvsem prehitro in na silo potisnjena v gospodinjske posle ter je v ča­ su, ko bi jo morale zanimati druge stvari, prevzela posle pokojne matere, 
mačeha pa je med vsemi ostalimi stvarmi, ki so ji rojile po glavi, ni uspela 
razbremeniti, kar se je videlo predvsem kot nekoliko vzvišen in preveč 
odgovoren odnos do sveta, se v ključnem pogajalskem dialogu o zakonu 
pokaže vse njeno hotenje po več in drugače. Boletta mora odriniti na od­ prto morje (znanja in aktivne ženske vloge) in od Arnholma je odvisno, 
ali jo bo znal pripeljati v luko. 
Nekoliko manj ponuja igra najmlajšemu igralskemu paru, Doroteji Nad­
rah kot Hildi, mlajši sestri in pastorki, vendar ji da nekaj vihravosti, tudi 
(po)pubertetniškega komentiranja in neposrednosti, ki je verjetno takrat 
mejila na nevzgojenost in brezsramnost, njena igra je temperamentna, tudi 
uporna, morda je manj opazna skrivna navezanost na mačeho, ki šele omo­ goča domačnost; Luka Bokšan je kipar vetrogončič, serijski zaljubljevalec, 
ki dvori vsem in se treh ne ustraši, vendar je njegovo razumevanje ženske 
infantilno, potrebuje jo le za umetniški navdih in za krajšanje uric med 
potovanjem po svetu, kot zapik za tople misli, za kar je pripravljen od njih 
izsiliti tudi obljubo, da bodo mislile nanj. Narcisek in ozkosrčnež, Bokšan 
mu da nekaj mladostnega hrepenenja, sicer je vloga skoraj nehvaležna 
in nastavljena blizu komični osmešenosti, ker mora nihati med telesnim 
hendikepom in napačno nastavljenim miselnim svetom. Če je Boletta na 
poti mačehe, gospe z morja, z obetom istih dilem, je mladi kipar v emo­ cionalnem izsiljevanju in cuzanju obljub na sledi Tujca, neodgovoren, 
nepozoren; zdi se, da je Ibsen z njegovo vlogo želel poudariti, da se moški 
ne rodiš, temveč moraš to šele postati.  
Oliver Sacks: Muzikofilija (Zgodbe o glasbi in možganih). Režija Ivana 
Djilas. Anton Podbevšek Teater, ogled marca.
Sacks je bil eden od zvezdniških nevrologov, deloval je na ameriški kliniki 
in napisal nekaj zelo inspirativnih knjig, na primer Mož, ki je zamenjal ženo 
za klobuk (1986), ki je spodbudila pisanje Evalda Flisarja pri igri Kaj pa 
 Leonar do, njegova izkušnja, ko je negibnim in skoraj neodzivnim  pacientom 
z encefalitisom oziroma spalno boleznijo, ki je razsajala po prvi svetovni 
369 Sodobnost 2020
Ljudje smo kot morje Matej Bogataj
vojni, dajal zdravila proti tresavici, proti Parkinsonovi bolezni, in so ti 
začasno ‘oživeli’ in se aktivirali, je spodbudila nastanek nadvse uspešnega 
filma Prebujanja z Robertom de Nirom kot začasno prebujenim pacientom 
in Robinom Williamsom kot zdravnikom. Sacks pa je napisal tudi knjigo 
o vplivu glasbe na delovanje in razvoj možganov in na podlagi te in pod 
delom njenega naslova so se dela lotili ustvarjalci Muzikofilije pod režijskim 
vodstvom Ivane Djilas in ob dramaturškem svetovanju Jere Ivanc. 
Muzikofilija je niz opažanj in dnevniških zapiskov, ki se začnejo z oče­ tovim neverjetnim glasbenim spominom –  po koncertu je zlahka odigral 
vse slišano in zraven dodajal svoje improvizacije –, z očetovim kognitivnim 
slabljenjem pa se nekako zaključi. Vmes je vse mogoče, razmišljanja o tem, 
kako so sicer togi in slabo odzivni nevrološki bolniki oživeli, kadar so 
poslušali ali igrali glasbo, o primerih, ko so se posamezniki po možganski 
anevrizmi in klinični smrti oprijeli glasbe, o sociopatih, ki so sposobni 
v glasbi oponašati emocije, česar pri ostalih početjih zaradi pomanjkanja 
empatije ne zmorejo; piše o težkih pacientih, ki jih je glasba začasno vrnila 
v realnost in je pri tem skoraj čudežno oživelo tudi njihovo telo. Sacks je 
v praksi spoznal terapevtsko naravo glasbe in kot otrok iz glasbene družine 
si je prizadeval, da bi nepričakovanemu učinkovanju prišel do dna ter pri 
tem razkril poslednje skrivnosti delovanja možganov in naše zavesti sploh. 
Uprizoritev je postavljena na oder, ki spominja na koncertnega: na des­
ni dominira klavir z dvema stranskima stoloma, na katerih so naložene 
klaviature, na drugi strani so notna stojala in stoli, na katere potem sedeta 
Aleš Valič, ki igra izmodrenega Sacksa (v času pisanja Muzikofilije je imel 
krepko čez sedemdeset let), oboroži se z zaščitnimi smučarskimi očali in 
oranžno kapo; ta se potem, proti koncu, spremeni v plavalno, ko sprego­ vori o dobrodejnem učinkovanju plavanja na svoja izrabljena kolena, vmes 
pa pripoveduje o svojih primerih in te odigra večinoma Aljaž Jovanović: 
poškodovanega športnika, ki odkrije svoj glasbeni talent, žensko, ki je vse 
življenje trpela, ker ji je glasba povzročala tesnobo in jo je razumela kot 
hrup brez strukture, pravzaprav ni uspela prepoznati niti najosnovnejših in 
največkrat slišanih otroških viž, recimo znamenite rojstnodnevne. Že sam 
nabor tem in portretov tistih, v bolezenska stanja katerih vstopamo skozi 
glasbo, in delovanje slednje na oslabljeno in tako ali drugače poškodovano 
zavest, že to je dovolj zanimivo, predvsem pa ob tem nastaja tvoren dialog 
med pacienti in nekako distanciranim in zadržanim terapevtom. Aleš Valič 
je znanstveno natančen, predvsem v dikciji, tudi zadržan, in tudi Aljaž 
Jovanović ne pretirava, njegove transformacije so natančne in učinkovite, 
s kakšnim kostumografskim detajlom, ob amuzikalni ženski, na primer, se 
370 Sodobnost 2020
Matej Bogataj Ljudje smo kot morje
sezuje in pokaže gležnje in meča v črnih najlonkah, spet drugič se razkuštra 
ali pokaže sliko možganov na majici, predvsem pa zdravilni učinek glasbe 
tudi uspešno odigra ali odpoje. 
Vendar Muzikofilija ni samo niz opažanj o glasbi, temveč so ta opaža­ nja tudi glasbeno ilustrirana; za klavirjem sedi multiinstrumentalist in 
glasbeni nadzafrkant Boštjan Gombač, tudi avtor glasbe, in za razliko od 
drugih predstav, v katerih je tako ali drugače igralsko izstopal, recimo 
v Patty Diphusa, izpovedi porno dive, kjer je bila nedvomna in prepoznavna 
inspiracija delovanje in imidž skupine The Tiger Lillies s prepoznavno 
masko, s pobeljenim obrazom in cirkusantskimi klobučki in naramnicami, 
tokrat izrazito minimalističen. Vsaj na začetku, ko preigrava tisto, kar so 
poslušali in igrali pri Sacksovih doma, v nadaljevanju se nekajkrat razživi 
in razmahne. Na primer takrat, ko ilustrira razmišljanja o tem, kako delu­ jejo razni džingli in napevi, tisti najpreprostejši, ki se usedejo najgloblje 
in jih Gombač najde v raznih reklamah, od take za kemikalije, ki poskrbijo 
za bakteriološko delovanje greznice, do tistih za zobne paste; takrat se 
seveda sliši njegovo zafrkljivo pretikanje skozi žanre, še bolj pa briljira 
pri svoji zvočni kreativnosti, ko izrabi (zlorabi?) klavir po svoje: na stru­
ne vrže ping pong žogice, tamburin in še nekaj stvari, potem jih napade 
z vibratorjem, s katerim rije po ohišju in po strunah in vse nekako oživi, 
pravzaprav naredi iz klavirja nekakšen fliper; predmete animira in zvibrira 
s tipkami in direktno na strune in nastane rahlo kakofonična, na vsak način 
pa atraktivna in inovativna zvočna podoba.
Domišljena je scenografija, podpisuje jo Sara Slivnik, ki razgiba doga­ janje enkrat s projekcijo skeniranih možganskih režnjev, drugič z doku­ mentarnimi posnetki s klinike, kjer vidimo čudežno prebujene paciente, ki 
poplesujejo ali kljub siceršnji otopelosti uspešno lovijo ali podajajo žogico; 
seveda so posnetki s terena, ki omogočajo vpogled v psihiatrične ustanove 
v sedemdesetih, pravzaprav v nekakšne hiralnice, saj za uporabnike niso 
verjeli, da si bodo kdaj opomogli in so bili obsojeni na životarjenje, pre­ tresljivi in v popolnem nasprotju s filmskimi zvezdniki in simuliranimi 
prostori hipnega in čudežnega prebujenja. Vendar ima ta scenografija tudi 
svojo vertikalo, po diagonali v prostoru lebdijo listi z notnim črtovjem, 
s partiturami, in ta formacija se ‘zapiči’ tja med stole s stojali za note, na 
katerih sedita Sacks in njegov pacient, s tem nakazuje skrivnostno in ne 
povsem razumljivo odzivanje možganov na glasbo. 
Kratka, poučna, zgoščena in mestoma duhovita predstava, ki pa ji humor 
ni namen in ni v prvem planu, temveč je stranski produkt Gombačevega 
izvabljanja nenavadnih zvokov ob nenavadni rabi inštrumentov in produk­ tov za vsakdanjo rabo. 
371 Sodobnost 2020
Ljudje smo kot morje Matej Bogataj