pomurski vestnik GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE Leto XI. — Štev. 30 MURSKA SOBOTA, 30. JULIJA 1959 Cena din 10. Dober pridelek pšenice v Šalovcih V šalovski zadrugi so se zelo aktivno pripravili na mlatitev pšenice, ki so jo pridelali na zemlji SLP. Pri mlatitvi so pomagali vsi delavci in uslužbenci tamkajšnje zadruge, pridružili pa so se jim tudi mladi zadružniki. Ob ugotavljanju donosa, ki je znašal 33 stotov, so pozvali tudi sekretarja ObK ZKS Petrovci tov. Kolariča. To je prvi primer, ko je pridelek na zemlji SLP kril vse proizvodne stroške in dal še okrog 35.000 dinarjev čistega dohodka na hektar. Če bo zadruga še naprej tako dobro organizirala dela, se bo v prihodnjih letih lahko v veliki meri bavila s pridelovanjem pšenice in s sadjarstvom na zemlji SLP, ki ji ga bo občina odstopila. Na ta način bo lahko organizirala poleg pogodbenega sodelovanja tudi načrtno obdelovanje ter uredila še pitališče. V okolici Hodoša pa bo imela možnosti za zagotovitev dobre krmske baze. 120 ha topolov V Pomurju bodo verjetno že jeseni pričeli zasajevati topole. Predvidenih je okrog 120 hektarov plantažnih nasadov, ob Muri in to od Apaške kotline do Razkrižja. V družbenem sektorju bodo zasajevanja vodila kmetijska gospodarstva, na privatnih pa GPZ Murska Sobota. BITKA ZA KLASJE NA BELTINSKIH POLJIH Na beltinskem posestvu so z žetvijo končali šele v začetku tega tedna. Dvodnevno deževje v prejšnjem tednu jim je krepko prekrižalo načrte. Pšenica, med katero je bila posejana detelja, je močno polegla. Zato je niso mogli pokositi s kombajnom, kot so nameravali, ampak s kosami, čeprav so kosci že svečano proslavili konec žetve. Zelo neugodno letošnje deževje je močno vplivalo na pridelek. Kot drugod, tako je tudi njihova pšenica bila močno poležana in je niso mogli pokositi s kombajnom. Več kot polovico (nad 70 ha) so morali pokositi kosci. Delovni kolektiv je z izrednim prizadevanjem izkoristil lepe sončne dneve in v pravem bojnem razpoloženju reševal pšenično klasje pred ponovnim deževjem. Na poljih so se zbrali vsi: žene delavcev, starejši otroci, upokojenci, uslužbenci, hlevarji so se odpovedali enodnevnim odmorom, vsi, ki so znali kositi in tudi ostali so od zore do mraka znašali snopje. Toda s pridelkom v glavnem niso zadovoljni. Pri pšenici je povprečni hektarski donos nekaj nad 35 6totov, čeprav je spomladi kazalo, da bo donos okrog 60 stotov. Na tak pridelek je poleg vremena vplivalo tudi nekoliko obilno gnojenje z dušičnatimi gnojili. Največji pridelek so dale sorte: san pastore in produtore. Izkušnje, ki so si jih pridobili, pa ni mogoče posploševati. Za jesensko se- tev pripravljajo drugi način gnojenja in tudi setve. Povečati mislijo zlasti fosfatna gnojila. Poleg tega pa bodo sejali v pasovih, po dve vrsti skupaj v razdalji 8 cm, ki pa bosta od ostalih oddaljeni za 30 cm. Tako bo sil je dobilo več zraka in sonca, možno bo pa tudi okapanje. Minula setev je pokazala, da ni dobra gosta setev. Zato bo s tem novim načinom tudi razvrstitev zrn mnogo ugodnejša. Na kvadratnem metru bo približno 450 zrn, lani pa okrog 600 in še več. Izredno dobro, naravnost rekordno pa je letos obrodila U-l, ki je najboljša domača sorta. Rekordne pridelke so imeli tudi pri oljni repici (3000 kg na ha) in ječmenu (32 stotov na ha). Naš fotoreporter je ujel tudi Balažičeve iz Dolnje Bistrice, ko ocenjujejo svoj pridelek, ki sicer ni najboljši v vasi, čeprav so imeli donos 30 stotov na hektar in bi bil gotovo boljši ob ugodnejšem vremenu. Tudi Jože Čuk, ki je lani sklenil pogodbo o sodelovanju s Kmetijsko zadrugo v Radencih za večino svojih zemljišč, je s svojim pridelkom 45 stotov na Seja predsedstva OO SZDL JESENSKO SETEV Je potrebno skrbno pripraviti V četrtek, 23. julija je bila v Murski Soboti seja predsedstva okrajnega odbora SZDL. Predsedstvo je analiziralo lanske in letošnje priprave za jesensko setev, ocenilo polletne proizvodne uspehe ter sprejelo ustrezne sklepe za jesensko setev. V razpravi kakor tudi v poročilu predsednika Okrajnega odbora SZDL Jana Rosa je bilo poudarjeno, da mora letošnja setev biti skrbno pripravljena. Občinski ljudski odbori morajo sestaviti dobre načrte in obveznosti za kmetijske za- druge. Pripraviti je potrebno dokumentacijo tako, da bodo plani točno formulirani. Morali pa bodo biti tudi konkretni in prilagojeni posameznim področjem, za katera bodo določali tudi kulture, ki bi na j bile tam posejane. Sedanje načrte, ki so jih občine s sodelovanjem kmetijskih zadrug že pripravile, bo potrebno še enkrat pregledati in po potrebi tudi dopolniti ali pa spremeniti. Poleg sestavljanja načrtov je nujno pregledati še možnosti kmetijskih zadrug za strojno obdelavo zemlje, pripraviti umetna gnojila in seme. Zato je bilo sestavljenih več komisij, ki bodo pripravljale načrte in tudi skrbele za pravilno izvajanje. Letos bo potrebno tu- di pravilno urediti pomoč in delo kmetijskih strokovnjakov, ker jih primanjkuje. Posebna komisija bo sestavila tudi razne oblike sodelovanja med kmetijsko zadrugo in kmeti, ker se je lani pokazalo, da nekatere oblike niso bile najboljše. Zagotoviti pa bo potrebno tudi vse ostale ukrepe, da bo jesenska setev čim boljše opravljena. hektar zelo zadovoljen, čeprav ni najboljši in sta z ženo precej delala. Pravi pa podobno kot drugi, da bo še naprej ostal »kooperant«. Tri milijarde tri slo milijonov dinarjev za sladkorno tovarno v Ormožu Upravni odbor Jugoslovanske investicijske banke je na zadnji seji odobril Okrajnemu ljudskemu odboru Maribor 3 milijarde 300 milijonov dinarjev investicijskega posojila za gradnjo sladkorne tovarne v Ormožu. Celotni investicijski stroški bodo znašali 4 milijarde 594 milijonov dinarjev, in sicer od tega 4 milijarde 94 milijonov za osnovna sredstva in 500 milijonov dinarjev za obratna sredstva. Vsa gradbena dela nove sladkorne tovarne bodo znašala 1 milijardo 61 milijonov, domača oprema 1 milijardo 844 milijonov, uvozna oprema 1 milijardo 41 milijonov, vsi ostali stroški pa bodo znašali 147 milijonov dinarjev. Stroški bodo kriti z investicijskim posojilom iz Splošnega investicijskega sklada v znesku 3 milijarde 361 milijonov dinarjev, druge stroške pa bo kril investitor z lastno udeležbo. Nova sladkorna 'tovarna v Ormožu — prva v Sloveniji, k: bo pričela obratovati čez dve leti in štiri mesece, bo predelala letno 150.000 ton sladkorne pese. V tem času bo tovarna proizvedla 19.831 ton sladkorja, 9000 ton suhih rezancev, 6330 ton melase in kot stranski proizvod 10.000 ton saturacijskega mulja. Novo podjetje bo izkoriščalo del kmetijskih površin mariborskega, soboškega, čakovskega in varaždinskega okraja. V mariborskem in soboškem okraju naj bi zasejali letno sladkorno peso na 4505 hektarih, v čakovskem in varaždinskem okra- ju pa na 1860 hektarih zemlje. Pričakujejo, da bodo na površinah, ki pridejo v poštev v vseh štirih okrajih, glede na podnebne razmere in kakovost zemlje pridelali na hektar do 250 stotov sladkorne pese. Nova tovarna bo zelo ugodno vplivala tudi na nadaljnji razvoj kmetijstva na svojem območju, saj bo preskrbovala živinorejce s ceneno in močno živinsko krmo. Doslej smo uvažali v našo republiko 38.000 ton sladkorja pr: povprečni oddaljenosti 300 kilometrov. Z domačo proizvodnjo sladkorja se bodo prevozni stroški zmanjšali letno za 150 milijonov dinarjev. Novo podjetje, ki bo zaposlilo precej ljudi, bo ustvarilo letno 3 milijarde 413 milijonov dinarjev dohodka. Tudi na Murskem polju je padlo zadnje klasje: žetev je končana, polja so spremenila svoje lice. Na sliki ravnina med Veržejem in Banovci. VELIKO ZANIMANJE ZA KMETIJSKO ŠOLO V RAKlČANU Letos sta bili v našem okraju ustanovljeni dve srednji šoli: štiriletna in dvoletna kmetijska šola v Rakičanu. Potreba po takšni šoli se je kazala v Pomurju že precej časa, saj je pomanjkanje strokovno uspo- sobljenega osebja v naših zadrugah znatno oviralo razvoj kmetijstva. Štiriletna srednja kmetijska šola bo sprejela v prvi letnik 40 dijakov. Zanimanje pa je mnogo večje, saj se je že do sedaj prijavilo čez 90 kandidatov in še vedno prihajajo nove prijave. Prijave prihajajo celo iz drugih okrajev. Izbira bo torej velika. Vodstvo šole bo upoštevalo zlasti zadnji šolski uspeh prijavljencev, njihovo socialno stanje in politično aktivnost. Šola bo internatskega tipa, vendar se bodo zaradi pomanjkanja prostorov nekateri vozili domov. Predavateljski kader bodo v glavnem sestavljali strokovnjaki, ki so do sedaj predavali na kmetijski šoli, prišlo pa bo tudi nekaj novih predavateljev. Absolventi te šole bodo kmetijski tehniki, ki so našim zadrugam zelo potrebni. Tudi za dvoletno kmetijsko šolo vlada veliko zanimanje. Ta šola je bila ustanovljena zato, da se omogoči ljudem, ki so že do sedaj aktivno delali na področju našega kmetijstva, dopolnilna izobrazba. Naloga šole bo, da jih strokovno in politično pripravi na probleme, ki v zadružništvu nastopajo. Sprejetih bo okrog 200. Med temi bodo tudi aktivisti iz drugih okrajev. Da je zanimanje veliko, nam kaže primer prosvetnega delavca, ki je pustil svojo službo in se prijavil za to šolo. Glavni problem šole bodo seveda prostori za predavalnice in internat. Elektrika v Rogašovcih V nedeljo je zasvetila električna luč pri 150 gospodarstvih v rogašovskem okolišu. Svečani otvoritvi so prisostvovali poleg množice ljudi še predsednik OLO Rudi Čačinovič, predsednik občinskega odbora SZDL Franjo Šonaja in podpredsednik ObLO Štefan Šabjan. V nedeljo je bila v Rogašovcih svečana otvoritev elektrike. Z elektrifikacijo so pričeli v teh krajih že leta 1957. Za gradnjo omrežja so prispevali prebivalci okrog 6 milijonov dinarjev, 500 drogov in opravili več tisoč prostovoljnih ur. Razen tega so morali prebivalci sami očistiti traso daljnovoda vse od Kovačevec do Rogašovec, to predvsem zato. ker ostali elektrifikacijski odbori niso organizirali dovolj delavcev. Tako so po večletnih naporih zasvetile električne luči pri 150 gospodarstvih v Rogašovcih, pri Juriju in v Nuskovi. Na kraju svečanosti je podpredsednik ObLO Štefan Šabjan odkril spominsko ploščo, ki bo spominjala prebivalce gornjega dela Poledavja na to veliko delovno zmago. XVI. MARIBORSKI TEPEM NOVA VSEBINA - ČLOVEK, DRUŽINA, KOMUNA Servisne delavnice stanovanjske skupnosti, obrat družbene prehrane v obratovanju, gozdarska razstava, sodobno stanovanje, modna revija, vinska pokušnja, individualni razstavljal«, zabavni park, na železnicah 25% popusta. ZDRUŽITE OBISK MARIBORSKEGA TEDNA Z OBISKOM POHORSKE VZPENJAČE. OD 31. JULIJA DO 9. AVGUSTA 1959 Mlatitev v polnem teku V beltinski zadrugi so žetev že končali, pa tudi mlatitev se bliža koncu. Letos mlatijo s tremi mlatilnicami. Povprečen donos se pri pšenicah v pogodbenem sodelovanju giblje okrog 50 stotov. Ta donos ni ravno najboljši, vendar so zadružniki z njim še kar zadovoljni in se že pripravljajo na jesensko setev. i S tiskovne konference o problematiki Splošne bolnice v M. Soboti REŠITEV SO NOVI PROSTORI Upravni odbor Splošne bolnišnice v Murski Soboti je na zadnji seji sklenil, da bo s perečo problematiko, ki se pojavlja v delu zavoda, seznanil javnost, ki bo v bodoče tudi dolžna sodelovati pri reševanju teh problemov. Tiskovne konference, na kateri sta poročala o teli problemih predsednik upravnega odbora Franc Šebjanič in ravnatelj bolnišnice dr. Franc Starc, so se udeležili novinarji »Pomurskega vestnika«, »Večera« in Radia Murska Sobota. Uvodoma je tov. Šebjanič poudaril, da pri obravnavanju problematike bolnišnice moramo upoštevati, da je to v Pomurju najvišji zdravstveni zavod in da ima zato tudi posebno vlogo. Bolnišnica ima sedaj pet oddelkov. V njeno dejavnost je 'bila letos vključena tudi transfuzijska postaja. Bolnišnica ima 355 postelj in 244 zaposlenega osebja. Od teh je 85 zdravstvenih uslužbencev, med njimi 18 zdravnikov specialistov in splošnih, 24 administrativnih in 135 ostalih uslužbencev. Število bolnikov pa je v stalnem porastu. Tako jih je bilo 1955. leta 7000, naslednje leto 7602, potem 8042, lani 8721 in letos v šestih mesecih 4445, kar kaže, da se bo število do konca leta povečalo na 9000. S tem v zvezi pa je potrebno opozoriti, je poudaril tov. Šebjanič, na močno izrabljenost kapacitet. V zadnjih dveh letih so bile kapacitete na nekaterih oddelkih presežene, na ostalih pa je bilo čutiti močno obremenitev. To kaže tudi prekoračitev števila oskrbnih dni. Lani je bilo predvidenih 100.000 oskrbnih dni, vendar pa je bilo število preseženo za 11.288 dni. Nato se je tov. Šebjanič dotaknil nekaterih mnenj, ki so bila do nedavna v Pomurju zelo razširjena in so ponekod še ostala .To je predvsem mnenje, da je soboška bolnišnica med najdražjimi zdravstvenimi zavodi v republiki. Vendar pa primerjava s cenami v ostalih bolnišnicah kaže, da je soboška bolnišnica med najcenejšimi. Upravni odbor je tudi večkrat razpravljal o cenah in se skupaj z upravo bolnišnice trudil, da bi bile cene čim nižje. Tako mu je uspelo, da so cene na splošno med najnižjimi, na nekaterih oddelkih pa sploh najnižje v republiki. Tako na primer stane oskrbni dan na kirurškem oddelku v Gorici 2050 din, v Mariboru 1950 in pri nas 1754 din, na internem je cenejši samo v Brežicah, kjer stane 1320 din, pri nas 1550, v Celju 1700, v Kopru 1900 itd. Do nedavnega je bila pri nas cena 1200 din, a z njo ni bilo mogoče kriti vseh izdatkov in zato jo je upravni odbor povi- šal za 350 din. Na pljučnem oddelku pa je cena oskrbnega dne sploh najnižja. V Mariboru je 1370 din, enako v Brežicah, pri nas pa 1003 din Na infekcijskem oddelku so cenejši le v Brežicah, kjer je majhna bolnišnica in v Mariboru. V primerjavi z ostalimi pa so visoke cene na ginekološkem oddelku in to predvsem zaradi majhne zmogljivosti. Dražja sta le dva oddelka v republiki. Lanski zaključni račun je pokazal 170 milijonov din dohodkov in nekaj manj izdatkov. Po plačnikih je na prvem mestu Zavod za socialno zavarovanje s 76 milijoni din ali 46 odst., sledijo občinski ljudski odbori s 57 milijoni din ali 34 odst., samoplačniki 26.5 milijona din ali 16 odst. itd. Na splošno je včasih slišati, da je ležalna doba v bolnišnici predolga, vendar pa primerjava z ostalim bolnišnicami kaže. da je med najkrajšimi. Zato so tudi neupravičene pripombe o nekem izkoriščanju ugodnosti tistih, ki jim ni potrebno plačati zdravljenja. Zaradi izrabljenosti stavb bi bilo škoda investirati za obnavljanje in zato je upravni odbor višji dohodek uporabil za nakup nekaterih aparatur in druge opreme. Naročen je štiriventilni rentgenski aparat za globinsko snemanje, ki bo stal 13 milijonov din, če bodo odobrena devizna sredstva, drugače pa 30 milijonov din. Nakupljenih je bilo tudi več mikroskopov in ostale opreme. Upravni odbor in vodstvo bolnišnice že dalj časa pripravljata oddelek za starce. S tem bi se namreč razbremenili ostali oddelki in tudi oskrbni dan bi bil cenejši. Zametek takega oddelka je Dom onemoglih v Rakičanu. Težave pa so s prostori. Zaradi nezadovoljive organizacije reševalne službe se je porodila zamisel, da bi se naj postaja osamosvojila in poslovala kot zavod s samostojnim finansiranjem. Izredno težak problem pa nastaja zaradi pomanjkanja strokovnega kadra na ginekološkem oddelku, kjer je edini specialist hkrati tudi predstojnik. Sedaj najbolj boleče pa je vprašanje otroškega oddelka. Pomurje je navezano na otroška oddelka v Ptuju in 'Mariboru, ki pa zelo težko sprejemata toliko število otrok, ker sta v glavnem urejena za potrebe svojih okolišev. Mariborski oddelek je na primer samo februarja letos sprejel 60 otrok iz Pomurja, kar pa predstavlja 31 odst. vseh njegovih zmogljivosti. Zato je potrebno pri soboški bolnišnici odpreti čim prej tudi ta oddelek. Ker prostorov zanj ni, je izvedba te zamisli povezana z gradnjo novih bolniških prostorov. Določeno je, da bi jih zgradili pri Rakičanu, kjer že stoji infekcijski oddelek. Okrajni ljudski odbor je o tem že razpravljal in odobril 30 milijonov din, svojo proračunsko rezervo iz lanskega leta. Toda to je le kapljica v morje, kajti stroški za nove bolniške prostore bi presegli milijardo di- narjev, kar pa samo z našimi sredstvi ne bo mogoče. Zaito upravni odbor meni, da bi s sredstvi, ki so na razpolago, letos naredili investicijski program in idejni projekt. Novo bolnišnico bi pa gradili v etapah. Sedanja lokacija namreč ni več primerna. Bolnišnica je zraven železniške postaje, kjer promet stalno raste, in tovarniških prostorov ter v središču mesta. Najprej bi pa bil Zgrajen otroški oddelek, ki bi stal 120 milijonov din. V nekaterih občinah so začeli tudi prostovoljno zbirati sredstva za gradnjo. Prednjači pa petrov- sko-šalovska občina, kjer so že zbrali precej lesa in drugega. Ravnatelj zavoda dr. Starc je potem odgovoril na nekatera vprašanja novinarjev. Glede strokovnega dela je poudaril, da se je število visokokvalificiranega osebja v petih letih povečalo od 5 na 18, vendar pa to še ne zadostuje. Zato je tudi vsako leto več štipendistov. Zdravniki pa so močno obremenjeni tudi s pomočjo, ki jo dajejo drugim zdravstvenim postajam v Pomurju. Na vprašanje o bolničarski šoli, o kateri se je pred leti precej razpravljalo, je povedal, da so to zamisel onemogočili samo prostori, ki jih ni bilo mogoče dobiti, medtem ko so pa predavatelji bili. Za mnoge pa je izredno pereče stanovanjsko vprašanje. Zavod se je namreč po številu, zaposlenih v petih letih tako močno razširil kot noben drugi. To pa povzroča tudi take probleme, zlasti za mnoge mlade ljudi, ki si hočejo urediti družinsko življenje. Na vprašanje, če bo splošno socialno zavarovanje kmečkega prebivalstva vplivalo na problematiko bolnišnice, je poudaril, da se bo brez dvoma čutilo v še večjem porastu bolnikov, rešitev so pa zključno novi prostori. Infekcijski oddelek soboške bolnišnice o Rakičanu 40 LET KPJ VAŽNI DOGODKI IZ ZGODOVINE DELAVSKEGA GIBANJA IN KOMUNISTIČNE PARTIJE 1921 2. avgusta je Narodna skupščina v Beogradu sprejela zakon o zaščiti države. 1919 4. avgusta fašisti napadli delavski dom v Trstu. 2. avgusta je Narod.ua skupščina odločila, da se preda sodišču 54 komunističnih poslancev. 3. avgusta so bili aretirani komunistični poslanci: Djaro Salaj, Vladimir Mirič, Miloš Trebinjac in Lazar Štefano- 1924 1. avgusta je bilo ponovno dovoljeno delovanje Neodvisnih sindikatov. 1928 2. avgusta je bil Josip Broz postavljen za sekretarja PK KPJ za Hrvatsko. 4. avgusta je zagrebška policija aretirala Josipa Broza. 1952 1. avgusta je izdala KP Slovenije letak, v katerem je pozivala kmete in delavce na revolucionarno akcijo. Letak je sestavil Boris Kidrič. 1933 1. avgusta je KP z velikimi akcijami praznovala mednarodni protivojni dan. Praznovala ga je še leta 1934 in 1939 Od 2. do 5. avgusta je bila v Osredku pri Krškem druga konferenca SKOJ za srednješolsko mladino Slovenije. 1943 1. avgusta je bila pred sodno palačo v Ljubljani velika demonstracija. Demonstriralo je okrog 10.000 ljudi, večinoma žensk, ki so zahtevale izpustitev zapornikov in internirancev. 6. avgusta je bila ustanovljena brigada Slavka Šlandra. 1944 d. avgusta je bilo na gori Ojstri na Koroškem posvetovanje aktivistov OF. V POMURJU 1919 12. avgusta je padla sovjetska oblast v Prekmurju, ki so ga takoj nato zasedle jugoslovanske čete. 1911 2. avgusta je skupina Martina Žalika podrla telegrafske drogove blizu Kapce. V prvih dneh avgusta je bil v Rinkovcih v vinski kleti Jožeta Korošaka sestanek OF za področje Videm-Terbegovci. Sestanek je vodil član PK KPS za Maribor Biba Reki-Blaž. ZUNANJEPOLITIČNI PREGLED Ženeva ta teden Za konec prejšnjega tedna je bila Ženeva v znamenju delnega zbližanja stališč, pogajanja pa se spet usmerjajo na področje stvarnosti. Ocena zadnjega delovnega sestanka pri ameriškem zunanjem ministru Herterju kaže, da si zastopniki štirih velesil prizadevajo »zbližati stališča«. Za ta teden predvideva britanska diplomacija napeti vse sile. da bi našli kompromisno rešitev med posameznimi predlogi. Zato je Lloyd pripravil za začetek nekaj razgovorov: najprej Lloyd — Gromiko, nato Lloyd — Herter in Couve de Murville, kasneje pa razgovor vseh štirih. Deveti teden ženevske konference se je začel z živo dejavnostjo na dveh področjih: na področju odnosov med zahodnimi silami in Sovjetsko zvezo in na področju odnosov med Washingtonom, Londonom. Parizom in Bonnom. V tem smislu so potekali tudi zadnji razgovori, ki jih je organiziral angleški zunanji minister Selwin Lloyd. V tisku so se že pojavile prve kritike teh Llovdovih diplomatskih potez. Proti britanskemu predlogu, ki pravi, naj bi ministri štirih velesil napisali poročilo o dosedanjih dosežkih glede berlinskega sporazumi?, nastopa najostreje Zahodna Nemčija, za njo pa Francija, medtem, ko je Amerika nekoliko milejša v svoji kritiki. Britanski predlog nadalje pravi, naj bi dopolnili ta poročila še s priporočili predsednikov vlad. nato pa naj bi se sestali »na najvišji ravni«. Britanska delegacija v Ženevi ne zanika razlik v stališčih z drugimi zahodnimi delegacijami. Mnogi britanski opazovalci v Ženevi menijo, da je neposredna kritika britanske politike, ki se je pojavila na straneh ameriških dnevnikov, posledica novega, povečanega pri- tiska Adenauerjeve vlade proti vsakemu sporazumu o Berlinu. Te dni se je ustavil v Ženevi tudi italijanski zunanji minister Pella, ki je priredil večerjo v čast ameriškemu, britanskemu, francoskemu in zahod-no-nemškemu zunanjemu ministru. Italijani sodijo, da ima Pellin obisk predvsem dva namena: izboljšati izglede Italije za vključitev v neko bodočo mednarodno konferenco, v kolikor se bo takrat postavilo vprašanje podpreti politiko kanclerja Adenauerja proti »prevelikim« zahodnim koncesijam Sovjetski zvezi. Samo izjave? 'Na svoji prvi tiskovni konferenci je novi avstrijski zunanji minister dr. Bruno Kreisky izjavil, da je mogoče urediti vse skupne zadeve med Avstrijo in Jugoslavijo. Dejal je, da bi bilo treba manjšinsko šolstvo spet proučiti, odstraniti nesporazum in naposled poiskati zadovoljivo rešitev. Pri tem je dejal, da morajo ti razgovori potekati ne glede na želje posameznih političnih skupin, ki izvajajo na njegovo vlado politični pritisk. O vprašanju dvojezičnega šolstva na Koroškem je govoril pred nedavnim tudi koroški deželni glavar Wedenigg, ko je koroški parlament sprejel zakon o odpravi dvojezičnega šolstva. Dejal je, da je dvojezično šolstvo služilo svojemu namenu in da je bistveno vplivalo na sklenitev državne pogodbe. Take izjave so lahko res samo doprinos k tesnejšemu sodelovanju med obema državama, vendar morajo slediti izjavam tudi dejanja, pa ne taka kot je nedavno zborovanje podonavskih Švabov in nameravano zborovanje »Zveze vzhodnih Nemcev«, ki bo 7. in 8. avgusta v Gradišču, glavnem mestu Gradiščanske. Nixon v Moskvi Ob koncu preteklega tedna je prispel v Moskvo podpredsednik ZDA Nixon. V Sovjetski zvezi bo ostal 10 dni. Nixon je prispel v Moskvo zato, da je otvoril veliko ameriško razstavo, kot je to podobno storil pred kratkim podpredsednik sovjetske vlade Kozlov v NewYorku. Med drugim se je ameriški podpredsednik sestal s predsednikom prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR Vorošilovom in s predsednikom vlade Hruščevom. Ameriški podpredsednik je v svojem govoru na otvoritvi razstave opozoril na pomembne in resne probleme v katerih se obe deželi razlikujeta. Zato bosta tako sovjetska razstava v NewYorku kot razstava v Moskvi pomemben dogodek za zbližali je med obema državama. Med svojim obiskom bo ameriški zunanji minister Nixon obiskal Leningrad in nekatere druge kraje v Sovjetski zvezi, ob povratku pa bo uradno obiskal tudi Poljsko. Laburisti nasprotujejo atomski oborožitvi Okrog 100 laburističnih organizacij je zahtevalo od strankinega vodstva, da nastopa proti atomski oborožitvi Anglije, ne glede na to, kakšno stališče zavzemajo do tega druge države. To poudarja tudi program letne konference stranke, ki bo 8. septembra v Blackpoolu. Program vsebuje okrog 410 predlogov za resolucijo, med katerimi jih govori o nuklearni oborožitvi 140. 'Od vprašanj notranje politike zavzema v tem programu glavno mesto vprašanje nacionalizacije .V predlogu resolucije Trade Uniona je rečeno, da rudarji zahtevajo nacionalizacijo trgovine s premogom. Proizvodnja premoga je namreč že v rokah države. »Nad Donavo razliva svit se lune pozne, odmev korakov več stražarjevih ne čujem, noči minevajo poslednje ure grozne, umirajoč, razbičan, svitu zarje kličem: Še verujem!... (Nace Kranjec) Še verujem ... Takšno je bilo predsmrtno razpoloženje mladega pesnika v Vacu. Njegovo življenje je ugašalo — njegova vera ni ugasnila. Vac pa bo za vselej ostal simbol nasilja in smrti, pa tudi nezlomljive volje naroda, ki se bije za svojo svobodo, nezdružljivo povezan z usodo naših ljudi ob Muri. Tisto noč na 1. november 194!., ko je nad Soboto še ležala senca vešal, so iz zaporov v gradu vlekli na železniško postajo trideset vklenjenih jetnikov, da bi z njimi napolnili samice v Vacu. Za sinovi, očeti in brati so romale v Vac žene, matere in sestre: mati Šiftarjevega Pepeka, Flisarova mati iz Rankovec, bolehna mati in mlada žena Ignaca Cvetka in druge žene iz Trnja, Hancova Roza, Francka Kranjec, žena mladega pesnika Naceta. Vseh ni mogoče našteti! Tudi ta pota v Vac so bila del osvobodilne borbe našega naroda, eno najtežjih bremen, ki je padlo na ramena žena. Zaporniki v Vacu niso umirali samo zaradi mučenja, temveč so hirali tudi od lakote. Priboljški v hrani, toplejša obleka, vse to jih je krepilo telesno; občutek povezanosti z zaledjem, skope novice, pritihotapljene, ko je čuječnost stražarjev za hip popustila, so jim krepile voljo. Žene so skupaj odhajale na pot proti Budimpešti. Tu so morale dobiti dovoljenja za obisk zapornikov. V pisarnah madžarskih oblastnikov so morale stati pred nadutimi uradniki. Neljubeznive oči so jih prebadale. Morale so govoriti madžarsko. Pustili so jih čakati, poniževali so jih. Ko pa so imele dovoljenje v rokah, so morale spet sesti na vlak, kajti do Vaca je bilo še 45 km vož- nje. Vozile so se po sovražnikovi deželi in čim bolj so se bližale cilju, tem bolj se je njihovih src polaščal nemir. Naposled so zagledale mrko sivo trdnjavo, mračne zidove brez oken, dvigajoče se strmo nad Donavo. Samo na eni strani trdnjave so zevale v zidu ozke linice. Svetloba ni mogla prodreti skoznje, zato so tam notri dan in noč gorele luči. Ko so žene z vlaka zrle v to sivo gmoto zidovja, so jo čutile kakor orjaški kamen na svojih srcih. Znova je balo treba trkati na vrata pisarn. Pošiljali so jih iz ene v drugo, prebadali so jih z očmi, vsaka beseda je bila izgovorjena v surovem vojaškem jeziku. Za oblastnike zapora so bile to matere in žene zločincev, banditov, »büdöš« — smrdljivih partizanov . . . Ko so bile naposled vse te mučne formalnosti končane, sta obiskovalko obstopila dva orožnika in skupaj so krenili na dolg hodnik. Hladno je zavelo Jz te zlokobne notranjosti, pogreznjene v večno temo. Konec hodnika se je izgubljal v mraku, videti je bilo, kakor da nima konca, kakor da tam nekje daleč prehaja v večno temo, v smrt.. . Vendar so iz mraka zadrsale stopinje. Razločno jih je bilo slišati med trdimi koraki okovanih škornjev obeh zandarjev, ki sta vodila svojo žrtev na pogovor. Brat je obstal en meter pred sestro — naprej ni smel. Ni ji smel stisniti roke v pozdrav. Stal je pred njo mlad, izhiran, lasje so mu izpadali. zobje so se majali. Gledala sta se — kakšen izraz veselja, pomešanega s trpkostjo, je bil zarisan na njegovih na pol odprtih ustih, iz katerih ni bilo besede! Gledala sla se. Nista mogla najti besed. Vse tisto, kar sta si hotela še malo prej povedati, je okamenelo nekje v prsih. Zmogla sta samo nekaj običajnih vprašanj: .»Kako ste doma? Ste zdravi? Kako mama . . .?« Oči pa so hlepele po novicah. Zašepetala mu jih je, zavite v brezpomembne stavke, kr niso mogli vzbujati pozornosti. . . Tedaj so že potekle minute, dovoljene za razgovor ... Trpka so bila ta srečanja na slabo razsvetljenih hodnikih Vaca! Zdaj so se iz teme na drugem koncu hodnika izluščila nosila. Bližala so se. Na njih je ležal Nace, Franckin mož. Ni ga spoznala. Pa je bil vendarle on, tako spremenjen Traktoristi so tekmovali Radgonska Kmetijska poslovna zveza je pred dnevi priredba tekmovanje traktoristov, na katerem so tekmovali traktoristi kmetijske poslovne neze, kmetijskih gospodarstev iti zadrug, v oranju in spretnostni vožnji je zasedel prvo mesto traktorist Franc Brauc s KG Črnci, drugo Ivan Trošt, traktorist KZ Apače, tretje pa Ferdo Flisar iz KDZ Žepovci, med mladimi zadružniki pa je zmagal Franc Potočnik. Zmagovalci so prejeli diplome in denarne nagrade. To tekmovanje je pokazalo, da imamo tudi sposobne traktoriste. POMURSKI VESTNIK, 30. JUL. 1959 2 Ob poti traktorja na podeželje UPRAVLJANJE IN VZDRŽEVANJE KMETIJSKIH STROJEV V letošnjem januarju je bilo uvoženih v Pomurje čez 40 novih traktorjev s številnimi priključki, a kot kaže, jih bomo v prihodnosti dobili še več. Zato je vedno bolj v ospredju problem rednega in smotrnega vzdrževanja kmetijskih strojev, v katerih imamo že sedaj vrednost, ki gre v več sto milijonov dinarjev. V tem, spričo važnosti mehanizacije za naše kmetijstvo pomembnem družbenem problemu, so zaobsežena številna vprašanja: od oskrbovanja in vzdrževanja traktorjev, priključkov in drugih kmetijskih strojev do organizacije servisne službe, potrebe po postopni tipizaciji kmetijskih strojev itd. Strokovna služba ugotavlja, da je vzdrževanje traktorjev zadovoljivo predvsem na družbenih kmetijskih gospodarstvih in v nekaterih močnejših kmetijskih zadrugah, ki imajo na tem področju že tradicijo (G. Petrovci, Lendava, M. Sobota, Mačkovci itd.), toda v nekaterih zadrugah, zlasti še v posameznih okoliših Goričkega, pa temu ni tako, saj niso redki primeri malomarnega vzdrževanja in oskrbovanja strojev: traktorjev n. pr. ne čistijo, ne zamenjujejo pravočasno olja in jih cesto tudi nepravilno upravljajo. Posledica tega so prepogosta popravila, ki so v takih primerih tudi dražja kot normalno, kar pomeni za zadruge občutne izdatke in družbeno škodo, zlasti še v največji sezoni, ko je traktor najbolj potreben. Zaskrbljujoče so tudi pogoste prometne nesreče s traktorji. Takih nesreč je bilo letos že deset in so zahtevale tudi tri smrtne žrtve. Trenutno škodo na vozilih cenijo nad 600 tisoč din, toda posledice nepravilnega upravljanja in vzdrževanja bodo daljnosežnejše in se bodo čutile tudi v krajši življenjski dobi teh kmetijskih strojev. Več pozornosti kot doslej bo treba posvečati predvsem strokovni vzgoji traktoristov. Trimesečni tečaji, ki so sedaj v navadi, so vsekakor premalo za naziv kvalificiranega traktorista. To dokazuje tudi razmeroma slab rezultat zadnjega traktorskega tečaja v Rakičanu, ko skoraj polovica tečajnikov ni opravila zrelostnega izpita. Tako naglo izšolani traktoristi kajpak ne morejo povsem obvladati svojega dela. Morda bi celo kazalo po uspešno opravljenem tečaju uvesti za traktoriste »pripravniški staž«, ki bi prenehal po določenem času praktičnega dela in uspešno opravljenih nadaljevalnih te- čajih, Mnogo bi traktoristi pridobili tudi s tem, če bi tovarne kmetijskih strojev pogosteje prirejale demonstracije s svojimi stroji, toda ne samo pozimi, marveč v vseh letnih časih, posebno pa še tedaj, ko je čas za obdelovanje posameznih poljščin. V zadrugah, ki že imajo več strojev, naj bi mislili tudi na svoje strojnike, ki bi absolvirali srednjo strojno šolo v Mariboru. Za številčnim porastom strojev pa v Prekmurju že sedaj močno zaostaja opremljenost in zmogljivost soboškega podjetja »Agroservis«, ki je v bistvu še vedno tako, kot je bilo pred leti, ko traktor še ni začel svoje zmagoslavne poti na podeželje. Ta problem, katerega rešitev zahteva zaenkrat 5 milijonov din investicij (postavitev lope, podaljšanje obratnih prostorov, nabava stružnice itd.), bo postal še aktualnejši, ko bodo morali kmetijski stroji čez čas v generalno popravilo. Kolektiv podjetja ni zmožen tega sam, rešiti. Podjetje je v zadnjem času dokaj izboljšalo servisno službo na terenu. Mimo garancijskih opravljajo tudi izredne servisne preglede in popravila strojev pri kmetijskih zadrugah in na družbenih posestvih. Letos bodo opravili pet ali šest takih pregledov. V G. Petrovcih ima podjetje svojo postajo, ki, posluje vsako sredo v tednu. Tako postajo nameravajo ustanoviti še v lendavskem okolišu. Servisno službo, ki jo sedaj vodi pod okriljem podjetja tehnik, pa nameravajo še izpopolniti, tako da bo mimo svojega rednega posla posredovala tudi instruktažno pomoč zlasti mlajšim traktoristom na terenu. V Pomurju imamo sedaj 11 raznih tipov traktorjev. Spričo pomanjkanja rezervnih delov, zaradi česar stojijo traktorji tudi po več mesecev v popravilu, in zaradi precejšnje kompliciranosti upravljanja in vzdrževanja tako raznolike mehanizacije bo potrebno misliti tudi na tipizacijo kmetijskih strojev, t. j. na zmanjšanje števila tipov in nabavljanje zgolj takih traktorjev, ki se najbolje obnesejo v naših razmerah. S. K. Pri pregledu kmetijskih strojev MED KOOPERANTI v soboški občini Med tem ko so se vroči in deževni dnevi neprenehoma menjavali, je žetev minila in kamor človek pride, so ljudje navadno pri mlačvi. Od Puconec do Grada in dalje — do Rogašovec in Pertoče, koder smo te dni hodili med kmeti in upravniki kmetijskih zadrug, govorijo o pridelku, o vzrokih velikih in manjših hektarskih donosov italijanske in U-l pšenice, ki so ju sejali v proizvodnem sodelovanju, in o slabih donosih domače pšenice, ki je letos še slabše obrodila, kot pa prejšnja leta. V vseh krajih soboške občine se suče pridelek Italijanske pšenice od 30 do 42 stotov na hektar. Tako je tudi v Rogašovcih in na Cankovi, kjer vam povedo, da so sejali v izredno slabih pogojih, ko je bila zemlja zelo mokra in so sejali z roko, orali pa s konjsko in kravjo vprego. V Rogašovcih je najboljši pridelek celo 45 sto- tov na hektar. Toda če bi povsod uporabljali pri setvi samo stroje in pravilno mero agrotehničnih ukrepov, bi bilo še boljše. Seveda je škodilo tudi deževno vreme. Bujno rast mladega žita je marsikje oviralo vetrovje. »Kljub vsemu pa je pridelek pšenice v sodelovanju trikraten in štirikraten napram domači pšenici.« so nam rekli povsod. Tudi Kolenc od Grada, ki je prav tako sklenil pogodbo o sodelovanju, je potožil: »Ce bi posejal vse površine z talijansko pšenico, bi vsaj nekaj pridelal — tako pa...« Ficko in Merklin iz Motovilec pa sta se že zdaj odločila, da bosta odslej sejala le italijansko pšenico. V rogaševski okolici pa poudarjajo, da bi bil pridelek še znatno večji, če ne bi bilo toče. Letos, ko so dobile zadruge nad 40 novih traktorjev in mnogo priključkov za strojno obdelovanje zemlje, se je velik zalet zviševanja hektarskih donosov komaj začel. Ljudje so tudi spoznali, da so kombajni zelo koristni, kajti tam, kjer so poželi s kombajni, so ugotovili tudi večji pridelek — zrnje se ni razstresalo na poti do mlatilnice. Povsod se odločajo predvsem za strojno obdelovanje, globlje oranje in sploh skrbnejše pripravljanje zemlje. Uspeh pa se je pokazal zlasti tam. Kjer so se dobro lotili priprav za setev v zadrugah, kajti so tudi takšna področja, kjer je očitno, da bi lahko dosegli večje uspehe, če bi se tudi predsedniki zadrug bolj zavzeli za uspešno sodelovanje. Morebiti bi bilo dobro med takimi najprej omeniti Kuzmo. Trikratni in še večkratni pridelek pšenice v proizvodnem sodelovanju napram domačim sortam pšenice, kr dajejo vedno slabši donos, je neizpodbitno dejstvo. Zaradi tega tudi ni čudno, da se kmetje vedno hitreje in z lažjim srcem odločajo za proizvodno sodelovanje, poseb- no ko vidijo, da tu ne gre za izrecne koristi zadruge, ki je ponekod v sodelovanju utrpela tudi nekaj škode. Splošna korist, ki izhaja iz takega sodelovanja, pa narekuje še nadaljnjo krepitev sodelovanja, večjo pozornost pri setvi. Letos bo — kot predvidevajo — sklenilo pogodbe o sodelovanju dvakrat več kmetovalcev kot lani z znatno večjimi površinami, kot pa doslej. Vsepovsod pa je opaziti kolebanje med italijansko pšenico in U-l, ki je letos nekoliko boljše obrodila, ker je tudi nekoliko bolj odporna napram vlagi, kot pa italijanska. Kljub temu je razmerje med U-l in italijansko pšenico še vedno v korist italijanskim, ki pa v nekoliko sušnejšem vremenu mnogo bolje uspevajo. VESTI Gostovanje osiješkega gledališča Danes zvečer bo Narodno gledališče iz Osijeka priredilo v dvorani doma Partizan Rous-sinovo komedijo v treh dejanjih: NINA. V pomanjkanju pomembnejših kulturnih doživetij v Murski Soboti je to zelo razveseljiv dogodek. Podobna gostovanja bodo vsekakor poživljajoče vplivala tudi na domačo gledališko dejavnost. Posvetovanje Inšpektorjev Pred dvema dnevoma so se sestali na posvetovanju občinski tržni inšpektorji, načelniki tajništev za gospodarstvo in predstavniki sodišča. Tržni inšpektorji so poročali o izvajanju zakona o odkupu živine in o dogonskih sejmih. Seja sveta za kmetijstvo Svet za kmetijstvo in gozdarstvo OLO je na svoji zadnji seji obravnaval jesensko setev in druge probleme v gospodarstvu. Prvič letalska šola v Soboti Letalska zveza Slovenije je pripravila v Pomurskem letalskem centru v Morski Soboti internatsko jadralno šolo, ki traja en mesec. Zaključek te šole bo 10. avgusta. Stroške šolanja krije Aeroklub v Murski Soboti. Na letališču so tri skupine učencev. Vseh je 16. Pričakujejo, da bodo skoraj vsi z uspehom končali šolanje in se usposobili za samostojno letenje. Na letališču sta za šolanje dve letali »Rodi«, dve avtovitli in večkrat tndi motorno letalo. Letenje poučujejo trije učitelji — študenti. Ob lepih dnevih je tudi čez 150 šolskih startov na dan. Letalo poleti vsake tri minute. Ta skupina Letalske zveze Slovenije je opravila letos prvo šolanje v Ajdovščini, a iz Murske Sobote bodo krenili, v Slovenj Gradec. Dober pridelek črnega ribeza Nekateri sadjarji v ljutomerski občini so letos pridelali velike količine črnega ribeza, ki prinaša precej dohodka. Največje količine, okrog 4.500 kilogramov, je pridelal kmetovalec Žabota iz Razkrižja. Omenjeni pridelek mu je vrgel okrog pol milijona dinarjev. V občini je sedaj zasajenih že nad 13 hektarov s črnim ribezom, jeseni pa nameravajo urediti še 13 hektarov novih nasadov. Delo mladih zadružnikov ObKLMS v Murski Soboti pripravlja analizo o delu aktivov mladih zadružnikov. V ta namen organizira po aktivih številna posvetovanja, na katere vabijo tudi upravnike zadrug. Zapaženo je, da so najboljši aktivi tam, kjer so vodilni člani zadrug izšli iz vrst mladih zadružnikov. Tak primer je v KZ Martjanci in Cankova. V nekaterih drugih zadrugah premalo skrbijo za aktivnost mladih zadružnikov. Pri vseh aktivih mladih zadružnikov v soboški občini imajo 3-članske ekipe, k: bodo sodelovale na okrajnem tekmovanju: »Spoznavaj svet in domovino!« Najboljši bodo sodelovali na republiškem tekmovanju. VESELI VEČER V ponedeljek je priredil Celjski akademski klub v kinodvorani v Murski Soboti »Veseli večer«. Sodeloval je celjski kvintet, ki ga je med odmori dopolnjeval s humoreskami in dovtipi ljubljanski Matevž. Pokazali so tudi nekaj uspelih skečev. Zanimanje za prireditev je bilo veliko, saj je bila dvorana skoraj polna. Seja komisije za štipendije V soboto je bila seja komisije za štipendije pri OLO Murska Sobota. Obravnavali so predvsem predlog letošnjega razpisa. Letos je komisija razpisala 41 štipendij, od tega 32 za študij na visokih šolah. Soboški dijaški dom v novih prostorih Potrebo po sodobno urejenem dijaškem domu je bilo čutiti že precej časa, saj dosedanji prostori niso več ustrezali niti nekaterim osnovnim sanitarnotehničnim predpisom. Treba je bilo nekje najti nove prostore. Začeli so z obnovitvenimi deli na Martinišču, ki so trajala precej časa in so stala okrog 35 milijonov dinarjev. Končno se je pred dnevi dijaški dom preselil v nove prostore. Stavba je moderno urejena in ima dve nadstropji. V pritličju bodo učilnice, jedilnica, kuhinja in pisarna. V vsakem nadstropju pa je enajst sob. v vsaki štiri postelje. Torej skupno za 88 stanovalcev. To pa je občutno premalo. Po podatkih se je do sedaj prijavilo za dom 87 deklet in 37 fantov. Prijave pa še vsak dan prihajajo. Krizo bodo skušali rešiti na ta način, da bodo v novih prostorih dekleta, za fante pa bodo obnovili stare pro- store. Z obnovo teh prostorov bi že pričeli, pa še nimajo načrtov. Kakor hitro pa bodo načrti gotovi, bodo obnovili spalnice in prizidali učilnico. V teh prostorih bo lahko stanovalo 40, če bo potreba pa tudi 60 dijakov. Preuredili bodo tudi dosedanji del doma na Grajski, kjer bo imela verjetno internat dvoletna srednja kmetijska šola v Rakičanu, ker tudi tej primanjkuje prostorov. V novem domu v Martinišču bo kar prijetno. Prostorne svetle sobe, centralna kurjava, sodobno urejena kuhinja, vodovod. Pravi jo, da bodo kupili celo televizijski sprejemnik, seveda če jim bodo to dopuščale materialne možnosti. Urejeni bodo tudi nasadi okrog doma, da se bodo stanovalci v njem res prijetno počutili. Sedaj so prostori prazni. Dom čaka začetek šolskega leta. -jan nova IMENOVANJA OLO Murska Sobota je na svoji zadnji seji sprejel dve novi imenovanji. Inž. Franc Skledar je bil imenovan za predsednika Sveta za kmetijstvo in gozdarstvo, Evgen Cug pa je bil imenovan za člana upravnega odbora sklada za kadre, namesto dosedanjega člana Štefana Štefaneca. Ujeti v plamenih ŠESTČLANSKA DRUŽINA V PLAMENIH: 81-LETNA ANA BERDEN JE ZGORELA. TRI ŽRTVE — ZAKONCA ŠTEFAN IN MARJETA BERDEN TER FRANC BERDEN — PA SI ZDRAVIJO HUDE OPEKLINE V SOBOŠKI BOLNIŠNICI. Iz Kobilja poročajo o hudem požaru, ki je upepelil dve hiši. V plamenih je našla smrt 81letna Ana Berden, zakonca Štefan in Marjeta Berden pa sta hudo opečena, vendar sta že izven nevarnosti; četrta žrtev — 22- letni Franc Berden — pa bo v kratkem zapustil bolnišnico. Ker gre za neverjeten primer požrtvovalnosti in junaštva, k: so ga pokazal; Berdeni, pa tudi ostali sosedje v Kobilju, ko so ne (glede na nevarnost skušali rešiti iz plamenov onemoglo starko, pozneje pa tudi njenega sina, smo Berdenove obiskali v bolnišnici ter zapisali njihove izjave: Marjeta Berden: Požar nas je presenetil sredi noči, ko smo vsi trdno spali. Ko sem se zbudila. je bila soba polna dima in pritiskala je moreča vročina. Ker je bila hiša lesena, streha pa krita s slamo, smo se v hipu znašli ujeti v goreči hiši. Hitro, kar se da, sem zbudila otroka ter ju odvedla na dvorišče. Tedaj sem se spomnila na staro onemoglo mater, ki je ostala v hiši. Poklicala sem moža, da bi rešila starko. Štefan Berden: Hiša je bila vsa v ognju, ko sem si s težavo utrl pot v sobo. Dim in vročina sta me dušila. Tedaj se je vsa hiša močno zamajala in nad nama se je sesulo goreče ostrešje ter naju pokopalo. Izhoda ni bilo. Imel sem še toliko moči, da sem klical na pomoč. Bilo je očitno, da ne bom več dolgo vzdržal, mater pa so zajeli plameni Franc Berden: Ko sem pritekel na kraj požara, me je dirnilo Berdenovo klicanje na pomoč iz goreče hiše. Pognal sem se k oknu ter razbil šipe. Več nisem mogel, ker se je sesulo name tramovje. Ostali sosedje: Starke nismo več mogli rešiti, prizadevali smo si, da rešimo gospodarja. Skozi neko odprtino, ki pa je bila vsa v ognju, smo porinili kos lesa, s katerim smo potegnili ponesrečenca iz goreče pasti. -ze po dolgih mesecih nečloveškega mučenja! Ko je zdaj obstala en meter pred njim in skušala najti znane in drage ji poteze v tem ubogem obrazu, jo je mahoma presunilo, da ga ne bo nikoli več dobila živega iz zapora, ostala bo brez moža in Tanjica brez očeta ... V slepi bolečini ni pomislila na zakon, ki ji prepoveduje približati se jetniku. Za to bolečino ni bilo več zemeljskih zakonov. »Nace!« je kriknila, poletela k nosilom in objela moža. Samo za sekundo je začutila njegovo ubogo telo v svojih rokah — že jo je zadel boleč sunek v hrbet, da je kakor žoga odletela v nasprotni zid. Tja jo je dosegel dobrotljiv možev glas: »Ne smeš, Francka! . . .pusti, saj vidiš, kako je . . .« Obisk je smel trajati pet minut. Kaj si mogel v petih minutah povedati človeku, ki je umiral? Kaj je mogel s praga smrti povedati on tebi, ki se boš vrnila v življenje? Gledala sta se — ustnice niso mogle, samo oči so govorile. To je bila nema govorica pogledov, to je bilo hotenje, za vedno si vtisniti v spomin ta obraz, to vdanost in stoično mirnost, to neoprijemljivo tugo, razlito v potezah, ki so že kamenele v predsmrtni uri ... Že so jo vojaki vlekli stran — s telesom je bila še obrnjena k njemu, njegove oči so nepremično počivale na njej, kakor da se hočejo na njej odpočiti od nikomur poznanih muk . . . Bolečina ni našla sočutja med temi zidovi. Ko pa je žena stopala ven, iz teme hodnikov na svetli dan. je v njej in okrog nje utihnil vsak drug glas razen enega: »'Ne bom imela več moža, prijatelja, tovariša . . .« Bolečina je zlomila šibko telo, ljudje so se radovedno ozirali v 'žensko, ki je jokajoč šla po cesti. Ta ali oni je rahločutno vprašal: »Kaj se vam je zgodilo? Zakaj tako jokate?« Ni mogla drugega, kakor da je dvignila roko, jo uprla v mrko trdnjavo in hlipala: »Tam! . . . Vac! . . . Vac! . . .« Potem je prišel dan, ko so se zbrali vsi v veliki sobi in so smeli sedeti drug ob drugem, si seči v roke in se pogovoriti, kajti to je bilo zadnjič, da so se videli. To je bilo slovo pred odhodom na fronto. Poslali jih bodo na, vzhod, na minska polja, v gotovo smrt. Vendar so se te poti veselili, kajti bilo je možno, da se na kakršen koli način predajo Rusom. Žene in matere so zdaj prvič slišale, kaj so možje in sinovi prestali v Soboti, vendar je bilo to, kar so jim pripovedovali, samo del vsega, kar so tam doživeli. Šiftarjeva mati ni mogla izpustiti sinove roke. Francka je prinesla Nacetu Prešernove poezije, da bi jih vzel na pot — najvrednejše, kar mu je mogla dati na poti iz domovine. Toda Nace in Štef iz Trnja sta bila preslabotna in nista mogla oditi. Ostala sta v Vacu, z mnogimi drugimi, ki so bili tu obsojeni na dolga leta težke ječe. In Vac se je spet kakor ogromna grobnica zaprl nad njima. Vac — simbol nasilja in smrti! Pod njim še vedno šumi Donava. V njeno šumenje je za vse čase ujeto nekaj tistega, kar so nad njenimi valovi, med mrkimi zidovi trdnjave čutila, spraševala in govorila srca jetnikov . . . Prihajajo in odhajajo pomladi, vzcvetajo in odcvetajo rože . . . Valovi pšenica na pomurski ravnini. . . Kam je vse to šlo? Tanjica morda sprašuje: »Kje je očka? Je daleč od tu? Je Vac daleč?« Na bregu Donave klepetajo veseli kopalci — prisegajo si zvestobo, ljubijo se, živijo ... tu pa je smrt . . . sama smrt — življenja ni med temi zidovi. V ječi čas stoji, ure ne tečejo . . . Morda je danes rojstni dan moje matere. Dobil sem paket — ko sem ga odpiral, sem pobožal vsako stvar v njem, v vsaki stvari sem videl vaše obraze — tvojega, mati, tvojega, žena in tvojega, Tanjica moja .. . Kje ste, dragi moji?« . . . Z obrežja slišim govorjenje kopalcev in pesem, ki jo nekdo poje: »Vse nekoč mine«. Ječa s svojimi zidovi odgovarja tej pesmi s svojo pesmijo dan za dnem isto: »Svoboda! Svoboda! . . .« Šumenje Donave nosi s seboj, iz danes v jutri, v vse prihodnje dneve to nedosanjano pesem o svobodi — poslednjo pesem Naceta Kranjca: »Umirajoč, razbičan, svitu zarje kličem: »Še verujem!« Po pripovedovanju Angele Hedžet in Francke Kranjec zapisala Katja Špur POMURSKI VESTNIK. 50. JUL. 1959 3 Na obisku pri mladinskih delovnih brigadah „MI GRADIMO CESTO - CESTA GRADI NAS“ Bilo je lani. Na delovni akciji. Kot bi trenil je minil mesec dni in napočil zadnji dan. Brigade so druga za drugo zapuščale naselje. Brigadirji so se v solzah poslavljali. Pred mesecem dni so se spoznali, postali prijatelji. Skupno delo jih je zbližalo. Zapuščajo traso, zapuščajo vesel vrvež življenja, kjer zmaguje mladost in volja. Odhajali so v Srbijo, Črno goro, Makedonijo. Poslovili smo se: Nasvidenje prihodnje leto na cesti Paračin—Niš! Barake so ostale prazne, pred njimi ni bilo več zastav in v njih življenja. Marsikateri od nas je pomislil: Bilo je lepo. Prihodnje leto se moram vrniti. V mislih smo odgovarjali odhajajočim: Nasvidenje prihodnje leto. Take in podobne misli so me navdajale, ko sem korakal proti mladinskemu naselju »Ivo Lola-Ribar« v Ruiški reki, kjer živi in dela III. Pomurska srednješolska brigada »Dane Šumenjak«. Vsakega prišleca že od daleč pozdravljajo številne zastave. To je torej naselje. V prijetni senci mladega gozdička stoji devet ali deset barak. Le tu in tam se sprehaja nekaj brigadirjev, sicer pa je naselje prazno. Tišino moti le zvočnik s popevko: Mexico . . . Morda delajo, ali pa spe? Ni bilo ne eno ne drugo. Prav tedaj se je zaslišalo od nekod vpitje, ki je bilo močno podobno navijanju na nogometnih tekmah. Res se je na nogometnem igrišču, ki je le nekaj metrov od naselja, pravkar začela nogometna tekma. Partnerji so bili nenavadni: debeli in suhi brigadirji. Eden izmed brigadirjev je celo prinesel od nekod zvočnik. Prenos, ki je bil popolnoma v stilu radia Beograd, je še bolj vnel navijaško žilico gledalcev. Niso se ravno točno držali vseh nogometnih pravil, zato se je igra zavlekla na dve uri. Končna zmaga je naposled pripadla suhim. Objemali so se kakor da bi zmagali na svetovnem prvenstvu. Najbolj pa sta seveda postala popularna Tinek, ki je dal dva gola in Obal z enim. Oba Pomurca sta seveda igrala za suhe brigadirje. Po končani tekmi se pisana množica brigadirjev vrača v naselje. Po našitkih, ki so jih nosili na rokavih, se je dalo takoj ugotoviti od kod so. Zavidoviči, Titograd. Karlovci, Beograd, Zagreb in Murska Sobota. Tu je zbrana mladost iz Diesel«, 25 KS, ugodno prodam. Cena po dogovoru. Josip Kunc, Ljutomer. M-650 ENOSTANOVANJSKO HIŠO v bližini M. Sobote, vrt in mali gozd ali brez njega, ugodno prodam. Naslov v oglasnem oddelku PV. M-651 ŠTEDILNIK za vzidati, prodam. Vprašati v Ljutomeru, Ptujska 7. M-652 OPOZARJAM cenjene stranke, da dvignejo deske m izvršijo obračun do 1. avg. Velja tudi za tiste, ki so že odpeljali in dolgu še niso poravnali. Zaradi nujnega popravila žage uslug za enkrat še ne bomo izvrševali. Alojz Menciger, Krašči. M-653 ŽIČNO OGRAJO, železna vrata s cementnimi stebri in vrata, stara, lesena, prodamo. Uprava vrtca, Murska Sobota. M-654 STAVBENI SMREKOV (LES za ostrešje ali opremo in mlado ovco, prodam. Anton Štuhec, Logarovci. M-656 NOVO HIŠO z gospodarskim poslopjem in 2.5 ha zemlje, v Lemerjih št. 36, ugodno prodam. M-657 HIŠO. stanovanjsko, prodam. Lendavska 63, M. Sobota. M-660 HIŠO z gospodarskim poslopjem, zidano (za podreti) ugodno prodam. Gostilna pri Štajercu (Flisar), Kocljeva 3. iM-674 RADIO APARAT »Soča« 7-cevni UKW malo rabljen, prodam. Kroška 49. p. Murska Sobota. M-675 HIŠO, zidano z gospodarskim poslopjem in nekaj zemlje ali tudi samo hišo, prodam. Informacije pri Frančiški Andrejc, Dankovci 7. M-662 LAHKI VOZ (zapravljivček) dvosedežni, in razno konjsko opremo v odličnem stanju, prodam. Beltinci 7. M-664 Obvestilo staršem! Zdravstveni dom Murska Sobota obvešča starše otrok, rojenih od 1. aprila 1958 do 31. decembra 1958. ki bi morali bit! cepljeni proti otroški paralizi in niso prejeli vabil za cepljenje ali so bili v času cepljenja odsotni ali pri cepljenju odklonjeni zaradi bolezni, da bo naknadno cepljenje za zamudnike dne 1. avgusta 1959 ob 8. uri v gradu v Murski Soboti. S seboj je treba prinesti 300 dinarjev za otroka. D-663 POMURSKA TISKARNA V MURSKI SOBOTI, Kocljeva 7 sprejme v uk 5 vajencev, in sicer: 2 VAJENCA - RODNA STAVCA 1 VAJENCA — TISKARJA 2 VAJENCA — KNJIGOVEZA Pogoji: Končana osemletna šola (er uspešno opravljen izpit (slovenščina, matematika, risanje), ki bo 12. avgusta 1959. Kandidati morajo biti stari najmanj 16 let. Vsi, 'ki bodo vložili prošnje za sprejem, se naj zglasijo 12. avgusta v prostorih tiskarne za opravljanje sprejemnega izpita. CENJENE STRANKE OBVEŠČAM, DA SEM SE PRESELILA V DRUGI LOKAL, ŠTEFANA KOVAČA UL. 16 (hiša Hakl). SE PRIPOROČAM KATICA BOHAR, 0-671 FRIZERSKI SALON, M. SOBOTA POMURSKI VESTNIK Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: Murska Sobota, Kocljeva ul. 7 (baraka) — Uprava: M. Sobota, Kocljeva ulica 7 — Telefon: 55 — Oglasni in naročniški oddelek: Kocljeva ul. 7 (baraka — Naročnina četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Rokopisov ne vračamo in ne odgovarjamo zanje — Tek. račun pri Komunalni banki, Murska Sobota, številka 605—70 1-365 — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti LJUTOMER — od 1. do 2. avgusta amer. barv. film: »Sin bledoličnega«; od 5. do 6. avgusta italijanski film: »Deklice iz 04«. SLATINA RADENCI — 2. do 3. avgusta amer. barv. film: »Zgodba o Džolsonu«; 6. avgusta amer. film: »Ljubezen s tujcem«. ČEPINCI — 2. avgusta jugosl. film: »H-8«. VELIKA POLANA - od 1. do 2. avgusta jugosl. film: »Osumljen«. GRAD — 2. avgusta češki film: »Krakatit«. VIDEM OB ŠČAVNICI - od 1. do 2. avgusta jugoslovanski film: »Zenica«. Predstave vsako soboto in nedeljo zvečer. DVE POSESTVI Z VSEMI KULTURAMI; stanovanjski hiši z gospodarskimi poslopji, skupno 15 ha zemlje, prodam, 4 km od Radgone. Naslov v upravi PV. D-655 ZAHVALA Vsem ekipam tekačev, kolesarjev, mopedistov in motoristov, ki so sodelovale v patrolnem teku dne 4. julija 1959 v Murski Soboti v počastitev Dneva borca, ter vsem onim, ki so s svojim delom prispevati k tako uspešni izvedbi te prireditve, kakor tudi podjetjem in ustanovam, ki so prispevale darila za nagrade zmagovalnim ekipam pa-trolnega teka — prisrčna hvala! Občinski strelski odbor 0-666 Murska Sobota ZAHVALA Ob bridki izgubi naše drage mame in stare mame Elizabete Jonas, roj. Šoštarec se najiskreneje zahvaljujemo vsem darovalcem vencev, cvetja in vsem, ki so jo spremili na njeni zadnji poti. Posebna hvala ravnatelju inf. oddelka bolnišnice dr. Starcu in ostalim zdravnikom za pomoč, pevskemu zboru Predanovci za žalostinke, dobrim sosedom, ki so pokojnici v teh težkih dneh pomagali. Predanovci, M. Sobota 26. julija 1959. Žalujoči: hčerka Karolina, zet Franc 0-670 Sočič, vnukinje Ilonka in Olga. Komisija za štipendije pri Okrajnem ljudskem odboru v Murski Soboti razpisuje na podlaga 7. in 22. člena Temeljnega zakona o štipendijah (Ur. list FLRJ štev. 52-349/55) za šolsko leto 1959/60 naslednje 'štipendije: 3 štipendije na pravni fakulteti 3 štipendije na ekonomski fakulteti 3 štipendije na ekonomski fakulteti — pogoji po končanem študiju poučevanje na šoli; 12 štipendij na filozofski fakulteti in sicer: 2 za matematiko — fiziko 2 za zgodovino — zemljepis 2 za kemijo 2 za germanistiko 2 za slovenščino 2 za pedagogiko 2 štipendiji na medicinski fakulteti — splošna medicina 1 štipendi jo na veterinarski fakulteti 1 štipendijo na agronomski fakulteti 5 štipendij na tehnični fakulteti in sicer: 2 za gradbeništvo (1 za hidro) 1 za arhitekturo. 1 za geodezijo 1 za kemijo 1 štipendijo na akademiji upod. umetnosti 1 štipendijo na VPŠ — tehnični pouk 1 štipendijo na VPŠ v Novem Sadu — madžarščina 2 štipendiji na telesnovzgojni šoli Ljubljana 2 štipendiji na glasbeni akademiji (violina-klavir, peti. skupina) 2 štipendiji na VPŠ (višja gospodinjska šola) 2 štipendiji na srednji glasbeni šoli (violina-klavir-ped. skupina) Prošnje je vložiti najkasneje do 25. avgusta 1959 na OLO — Komisiji za štipendije v Murski Soboti. 'Prošnji je priložiti prepis zadnjega spričevala odnosno potrditi n položenih izpitih, potrdilo o premoženjskem stanju, potrdilo o prejemanju otroških dodatkov (višina otr. dodatka), mnenje mladinske organizacije (odnosno krajevnega odbora SZDL) v zaprti kuverti; v prošnji je navesti družinske razmere (števila družinskih elanov — za delo nesposobnih itd.). Višina štipendije se določi v skladu z Odlokom o višini štipendije. Pri izbiri imajo prednost prosilci iz višjih letnikov in z območja OLO. Prošnje za nerazpisane štipendije in prepozno prispele prošnje ne bodo upoštevane. 0-655 Komisija za štipendije OLO MrLIČ v avtu 38 »Ali bi nam lahko povedali nekaj besed o atomskih skrivnostih?« je vprašal Sira G. T., potem,ko si je z vso vnemo nekaj zabeležil v svojo beležnico. Britanski znanstvenik mn je brž postregel z odgovorom. »Pojem atomskih skrivnosti,« je dejal, »je še vedno zelo problematičen. Od .petih atomskih držav, zastopanih v pododboru OZN za razorožitev, imajo najmanj tri približno enako v rokah največja odkritja o proizvodnji atomskega orožja. Če so bile atomske skrivnosti kot takšne politične skrivnosti zaradi izdelovanja atomskega orožja, so ta svoj značaj v glavnem že izgubile. Odkar je začela uspešno obratovati uranska peč, smo dosegli na Zahodu in Vzhodu v izdelovanju atomskega orožja takšne uspehe, da smo prišli do nesmisla, do zanikanja samega sebe. do ogrožanja obstoja človeštva. Pred nami je druga stran atomske energije, možnost njene miroljubne uporabe, nujno potrebne za nadaljnji napredek v svetu .Nobenega dvoma ni, da bo ta misel čedalje bolj prodirala. V takšnem položaju se mora atomska skrivnost v praksi čedalje bolj razvijati v industrijsko skrivnost, s tein pa tudi v drugačno objektivno oviro splošnega napredka. Ta skrivnost bi bila podlaga za posestvovanje atomskega monopola in s tem bi omogočila tudi vse tisto, kar običajno prinaša — nadaljnje zaostajanje nerazvitih in malih dežel. Ne glede na to, da bi bilo to stanje začasno, ker se monopol ne more obdržati za vse večne čase, se takšne težnje že uveljavljajo. Pokazale so se tudi ob dosedanjih razpravah v OZN, skupaj z njimi pa na drugi strani tudi mnenja, da so škodljive in da bi utegnile postati nevarne. Zato je po mojem mnenju vprašanje atomskih skrivnosti v bistvu vprašanje mednarodnega sodelovanja v uporabi atomske energije.« »Z drugimi besedami so izgledi za atomsko vojno mnogo večji kot za atomski mir,« je planil pokonci Barrymore. »Čimprej se moramo polastiti drugega dela pisma prijatelja Parkerja in ukreniti vse potrebno, da uresničimo njegovo zamisel.« »V kolikor je slednja uresničljiva,« je smehljaje pripomnil Sir G. T. »Gospod Padovand, gospod Padovani!« je vzkliknil Barrymore in iskal z očmi detektiva-inšpektorja, ki pa je že sedel v policijskem avtu na poti v urad. Takoj, ko je Sir G. T. končal, se je dvignil s svojega sedeža in odhitel na prosto. Ostali so bili tako zatopljeni v izvajanje Sira G. T. in svoje lastne misli, da detektivovega nenadnega odhoda niti opazili niso. * Že med odmorom je dobil Padovani sporočilo, naj pride čimprej v svojo pisarno. Kar na vsem lepem pa ni mogel zapustiti posvetovanja, za katerega je sam dal pobudo. Toda, ko se je ob koncu izvajanja Sira G. T. spomnil, da ga kliče dolžnost, je namah pozabil na vse predpise olike in lepega vedenja. Brez slovesa je zapustil zbrano družbo in se odzval klicu dolžnosti. Ko je pridrvel v svojo pisarno, ga je v njej že čakal eden izmed njegovih pomočnikov. »Kaj novega, Gino,« je glasno vprašal. Slednji je stoje pozdravil svojega predpostavljenega: »Na dvorišču vas čaka avto, da vas popelje v Via Garibaldi. V hiši štev. 34 je stražmojster Berti našel truplo Nine Bergerjeve.« »Se pravi, da je tička mrtva?« je osuplo vprašal inšpektor. Bil je razočaran, ker je splaval njegov up, da bo o-d dekleta marsikaj izvedel, po vodi. Žal,« je odvrnil pomočnik, ki je že pričakoval izbruh jeze svojega šefa. Toda ta je tokrat nepričakovano izostal, menda zato, ker se je inšpektorju preveč mudilo. V avtomobilu je Gino, nadobuden mladenič petindvajsetih let, pripovedoval, da je okrog poldne zaslišal stražmojster Berti, ki je bil na svojem običajnem obhodu vzdolž Via Garibaldi, iz podstrešne sobe v enonadstropni hiši št. 34 prepir med nekim moškim in žensko. Že je hotel nadaljevati svoj obhod, — do prepira lahko pride tudi v najboljši družini —, ko je počil v podstrešnici strel. Stražmojster je takoj stekel skozi vrtna vrata, ki so bila odprta, — je pripovedoval pomočnik —, do vežnih vrat, toda ta so bila zaklenjena. »In morilec?« je prekinil gostobesedno mladeničeva pripovedovanje Padovani. Ušel je, sir. Ko je Berti ugotovil, da so vežna vrata zaklenjena, je brž pohitel na dvorišče, toda medtem je morilec že preskočil vrtno ograjo in se izgubil v uličnem vrvežu, kjer se je pravkar pomikala dolga kolona tovornih avtomobilov z ovčjo volno za neko tekstilno tovarno. Ker ni smel streljati, je Berti zapiskal v piščalko, da bi opozoril bližnje stražnike, toda žal ga zaradi brnenja avtomobilov nobeden ni slišal. Zato pa je opazil bežečega morilca neki mimoidoči slikar, ki je takoj doumel položaj in brž narisal njegov portret, videli pa so ga tudi trije šoferji omenjenih tovornih avtomobilov. Tako imamo štiri priče, oziroma naslove za primer soočenja, ko dobimo morilca v pest.« In kje je ta portret?« je zanimalo inšpektorja. Razmnožili smo ga in razposlali vsem policijskim enotam v Rimu in v predmestjih, kakor tudi karabinjerskim postajam v okolici. Original sem prihranil seveda za vas.« je dejal pomočnik in izročil svojemu šefu portret dekletovega morilca. Detektiv je namrščil obrvi in si jel pozorno ogledovati portret. »Saj to je vendar lažni detektiv Fermente,« mu je ušlo skozi stisnjene ustnice. »Torej se je začela druščina grizti med seboj,« je polglasno zamrmral in dodal: Lepo. pravzaprav zelo lepo.« Syl, Barrymore in dr. Krauss so mu tako natančno opisali lažnega Fermenteja, da ga je na portretu namah spoznal. »Ali se vam ne zdi, da je bil morilec sila nepreviden, saj je streljal na svojo žrtev sredi belega dne in v obljudeni hiši,« je spet spregovoril Padovani in vtaknil portret v notranji žep svojega suknjiča. »V trenutku umora hiša ni bila obljudena,« mu je pojasnil pomočnik. »Lastnika hiše sta čez dan odsotna, tako da sta bila morilec in njegova žrtev v trenutku umora sama v hiši. Poleg tega je mogoče, da morilec ni imel namena streljati. Morda je svoji žrtvi samo grozil z revolverjem in je sprožil petelina po nesreči ali pa v navalu trenutne jeze.« »Torej ste mnenja, da ne gre za premišljen umor,« je vprašal inšpektor in s pogledom cinično ošvrknil svojega pomočnika. »Ravno zaradi tega, kar sem pravkar omenil, sem skoraj prepričan, da gre prej za nesrečo kot pa za premišljen umor,« in skoraj plaho odgovoril pomočnik, ki je pozabil, da s šefom ni dobro zobati češenj, če se razjezi. Razjezil pa se je Padovani običajno takrat, če je kdo trdil kaj takega, kar je nasprotovalo njegovemu mnenju, zlasti če so bili to njegovi podrejeni. In to. kar je trdil Gino, je bila zelo naivna razlaga premišljenega umora, ki si je ne bi smel dovoliti niti najslabši detektiv-amater. Zdravstvena postaja Grad razpisuje naslednji štipendiji 1 ZA ŠTUDIJ NA MEDICINSKI FAKULTETI 1 ZA ŠTUDIJ NA ŠOLI ZA MEDICINSKE SESTRE Prošnje dostaviti Zdravstveni postaji Grad do 15. avg. 1959 0-668 Komisija za štipendije DOZ — Podružnica Murska Sobota, razpisuje naslednje štipendije: 1 NA KMETIJSKI SREDNJI ŠOLI — dvoletni v Rakičanu 1 NA EKONOMSKI SREDNJI ŠOU Višino štipendije bo kombija določila posameznemu kandidatu ob sklepanju pogodbe. Prošnje je predložiti do 10. avgusta 1959 na DOZ — Podružnica Murska Sobota. 0-667 POMURSKI VESTNIK. 30. JUL. 1959 HIŠO z gospodarskim poslopjem in cca 1 ha zemlje v bližini glavne ceste Gornja Radgona — Maribor, prodam. Lizika Lebreht, Ihova, p. Benedikt v Slov. goricah. M-661 Za Pomurski vestnik napisal ing. Koloman Cigit V ETIOPIJO — DEŽELO SONCA Etiopija (Abesinija) je država v Vzhodni Afriki in meri 1 milijon 60 tisoč kvadratnih kilometrov. Je dežela z visokimi gorami in visokimi planotami. Srednji pas države je najbolj naseljen. Skupno šteje Etiopija 15 milijonov prebivalcev. Dežela ima precej razvito kmetijstvo. Največ pridelujejo koruzo, pšenico, smokve in kavo. Glavno mesto Addis Abeba ima nekaj čez 400.000 prebivalcev. Od leta 1951. je Etiopija v federaciji z Eritrejo, preko katere ima dohod do Rdečega morja. Na območju današnje Etiopije so bile politične formacije ze nekaj stoletij pr. n. št., velika država pa se je začela ustanavljati koncem 19.. stol. z združevanjem nekaj samostojnih pokrajin. V 60 letih so se utrdili v etiopskem primorju Francozi, Angleži in Italijani ter ustanovili več kolonij (Džibuti, Somalija, Eritreja). Etiopija je bila pod političnim in gospodarskim vplivom evropskih velesil. Mussolini je leta 1935 izzval spopad z Etiopijo. Italijanski kralj se je proglasil za etiopskega cesarja. Že med drugo svetovno vojno so Italijane pregnali iz Etiopije in v državo se je vrnil suveren Haile. Selasije. Vsa leta po vojni si v Etiopiji prizadevajo, da deželo gospodarsko dvignejo iz zaostalosti. Zagrebško podjetje »Naftaplin« je postalo lani decembra v Etiopijo nekaj svojih strokovnjakov, ki v tej afriški deželi raziskujejo naftna ležišča. Med njimi je bil tudi ing.Koloman CIGIT, ki nam je poslal ta sestavek, v katerem opisuje svoje potovanje, ljudi in razmer e v Etiopiji, državi, ki se je morala dolgo let boriti za svojo samostojnost. Podjetje »Naftaplin« je imelo z nam; »Etiopčami« precej sitnosti, preden so nas pripravili za potovanje. Nabaviti so nam morali tudi tropske škornje. Po dolgem iskanju se je neko zagrebško podjetje ojunačilo in nam naredilo škornje, ki so bil; nekaj čisto posebnega. Moram pa reči, da so ti škornji precej pripravni. Tudi kratkih hlač nismo mogli dobiti, saj smo se odpravljali na pot pozimi. Pri tej moji »ekspediciji« je bila udeležena tudi soboška tovarna perila »Mura«, ki mi je naredila nekaj izvrstnih srajc, primernih za tropske razmere. Tako nehote delam tu- kaj reklamo za našo tovarno, saj murinih srajc nisem videl niti v Massawi, niti v Asmari.. Ko smo imeli poleg opreme tudi potne liste in etiopsko vizo, smo še počakali na ladjo. Dogovorjeno je bilo, da potujemo z našo motorno ladjo Topusko. 30. decembra lani smo odpotovali. Novo leto sem pričakal še v Šibeniku. Potem je bila ladja naš novi dom vse do 14. januarja, ko smo pristali v Massavvi. To puško je moderna motorna ladja s prijetnim; kabinami za potnike in lepo palubo. Z ladje smo lahko pošiljali domov tudi telegrame. kravo z umazanim in kosmatim repom, muh pa je bilo po mesu kot čebel v panju. Podobna čistoča je tudi v barih, slaščičarnah. Bari in slaščičarne so odprti prostori, ki imajo stene pokrite s palminim listjem. Tam, kjer so stene iz starih zabojev ali celo iz blata, so to že prvovrstni lokali. Hotel, ki nosi zvočno ime »Akaba«, je prav tako grajen iz blata. Središče mesta je za naše pojme še vendarle nekako znosno. Huje je v predmestjih. Tam vidiš na pesku kupe zabojev in bencinskih sodov, pokritih s palmovimi listi. To so stanovanja. Še več pa je ležišč kar po pesku. Povsod kupi golih ali na pol oblečenih in umazanih otrok, ki se podijo med gručami kamel oslov in psov. Mimo te umazanije in siromaštva pa švigajo najmodernejši Cadillaci, Chevroleti, Ford;... V spominu mi je ostal ta-le prizor. Pred neko trgovino leže na tleh ljudje, med njimi se sprehajajo koze in pobirajo ostanke zelenja, mački s krvavimi očmi pa vlačijo po prahu smrdeče ostanke mesa. prijavilo toliko, da smo se jih ‘komaj otepali. Včasih je bil v mestu živahen promet, danes pa ... Massawa ima tudi vehko barov. Pravimo, da je skoraj vsaka druga hiša bar. Tudi bat prepoznaš na čisto poseben način. Pred hišo na pragu sedijo etiopske lepotice in vabijo predvsem tujce, posebej še mornarje... Nekajkrat sem bil tudi v Asmari. To mesto je oddaljeno od Massawe 113 km. Do tja vodi ozkotirna železnica in lepa asfaltirana cesta. Pravijo, da je Asmara tretje najlepše mesto v Afriki. Mesto, ki ima 200 tisoč prebivalcev, je podobno severnoitalijanskim mestom in ni čudno, če primerjajo Asmaro z Milanom. Pred hišo švejka Siradža Mohameda Kamila (o turbanu in krilu) v vasi Gimkili Prvi stiki z neznanim svetom Ko smo se usidrali v Port Saidu, so nas takoj pričeli oblegati arabski trgovci. Blago so dajali za vsake vrste denarja, tudi za dinar. Samo ruskih rubljev niso hoteli vzeti. Seveda jih nihče izmed nas tudi ni imel. Tako smo se v Port Saidu seznanil: najprej s cenami. Za dva ameriška dolarja smo dobili kar 25 kilogramov pomaranč itd. V mestu se bavijo skoraj vsi ljudje s trgovino. Celo od carinika lahko kupiš znamko, kot od kateregakoli delavca na ladji. Še kar hitro so nas uvrstili v konvoj, ki je plul skozi Sueški prekop. Ker je imela naša ladja precejšen tovor za jordansko luko Akabo, smo se tam usidrali. Drugi dan našega bivanja v luki so nam izdali dovoljenje, da smo si ogledali mesto. Mesto leži v zalivu, ki je zelo nevaren za nočno plovbo, saj ni opremljen niti s svetilniki, niti s kakimi drugimi znamenji. V zalivu vidiš iz vode tu in tam ostanke ladij, ki so nasedle na mnogoštevilnih koralnih čereh. In te ladje so najboljši kažipoti. Nered okrog pristanišča je tak zaradi tega, ker mesto nima pravega gospodarja .Področno vodovje je jordansko. Tako ni tudi pravega pristanišča. Blago prekladajo po navadi na plavajoče doke ali na manjše ladje in ga tako prevažajo k obali. Sedaj grade novo trgovsko luko Nem- Na izletu ci. Na nasprotni strani zaliva so zgradili sredi puščave Izraelci moderno mesto Hat. Ko smo si ogledovali Akabo z ladje, smo videli v mestu vse polno malih belih hišic. Ulice so bile ponoči primerno razsvetljene. Ko smo si kasneje mesto ogledali, smo videli, da so hiše grajene iz blata. Vse imajo ravne strehe, zaprta dvo- rišča, na katerih živijo žene, k se ne smejo pojaviti na cest brez krinke. Na akabskih ulicah podnevi žensk sploh nismo videli, pojavijo se šele proti večeru. V mestu je vse polno trgovin, ki pa so seveda vse primerno umazane. Najslabsi vtis sem odnesel iz neke mesnice,. kjer sem videl viseti celo TITO - NASER! To je seveda ena stran medalje. Ko so ljudje zvedeli, da smo Jugoslovani, smo slišali, da so med razgovorom izgovarjali edine, nam razumljive besede: Tito-Naser! Arabski nacionalizem gori v srcih teh ljudi. Kljub januarju je bila v Akabi vročina. Toplomer je kazal 30 do 35 stopinj Celzija. Tudi v kabinah je postalo vroče in postelje smo znosili na palubo ,kjer je pihal osvežujoč veter. V Massavvo smo prispel; 14. januarja. Tam so nas že pričakovali kolegi, ki so odšli v Etiopijo z letalom ter pripravili vse potrebno za naš prihod. Nastanili smo se v hotelu Bellevue. V sobah so veliki ventilatorji, ki vsaj nekoliko ublažijo neprijetno vročimo. MASSAWA Massavva je bila nekoč velika luka in edini vhod z morja v Etiopijo. Pristanišče je bilo nekoč sestavljeno iz samih otokov, ki so jih kasneje povezali v več luških bazenov. Danes sestavljajo polotoka Ebdel kader in Gerar ter otoka Massawa in Taulud eno samo celoto — novo etiopsko vojno luko Massavvo. Mesto izgleda kot prava pomorska luka, s posebno grajenim; hišami rimskega in arabskega stila. Evropski del mesta drže v rokah še vedno prebivalci italijanske narodnosti. Ti so večinoma trgovci in gostilničarji. Precej je v mestu tudi Arabcev, ki so v glavnem trgovci, toda njihove trgovine so bolj navadne luknje kot trgovski lokali. Italijani so ustvarili kolonijo Eritrejo že leta 1870. Niso se zadovoljili samo s tem delom dežele, hoteli so v notranjost Etiopije. Toda že v prv; »rundi« so Italijani igro izgubili: cesar Menelik jih je leta 1896 pri Aduir pošteno namakal. Sele leta 1952 je Eritreja končno spet pripadla Etiopiji. Italijani so poskušali osvojiti celotno Etiopijo in si tako ustvarit: veliko kolonijo Vzhodno italijansko Afriko, ki je bila uradno ustanovljena 9. maja 1936, po napadu fašistične Italije na Etiopijo. Ta italijanska kolonija je takrat obsegala Etiopijo, Eritrejo in italijansko Somalijo. Toda že pet let kasneje, 5. maja 1941 je cesar Haile Selasije pregazil sramotne ostanke italijanskega Imperija. Ostali so še samo italijanski trgovci, ki pa se počasi izseljujejo. Massavva ima danes okrog 10.000 prebivalcev. Mesto si še vedno ni opomoglo od vojnega razdejanja, ki so ga povzročili Angleži, nekdanji zaveznik: etiopskega ljudstva. Znano je. da so do leta 1952 o Eritreji razpravljali tudi v Združenih narodih. Čeprav je popolnoma naravno, da pripada Eritreja Etiopiji, so bili Angleži in Italijani največji nasprotniki te priključitve. Ko so Angleži vladali v Eritreji v imenu zavezniških sil, pozneje pa v imenu OZN, so kazali mnogo več simpatij do premaganih fašistov kot do osvobojenega naroda. Tako govore ljudje! Tudi mesto Massavva se dolgo ne bo moglo dvigniti iz ruševin. Angleži so uničili italijansko vojno bazo na tem področju in vojno industrijo. V kratkem času so porušili okrog 70 lepih zgradb, prodali v Pakistan veliki morski dok in stroje iz tovarne cementa, ki danes zapuščena sameva v bližini Gurgusuma, kamor se hodimo večkrat kopat. Od Massavve do Asmare je bila zgrajena 70 km dolga žičnica, ki je dnevno lahko prepeljala v vsako smer po 30 ton blaga. Tudi ta žičnica danes ne dela več, ker so Angleži prodali velike pogonske stroje. Napredni svet se je zgražal nad takim početjem Angležev, saj je bila Etiopija oškodovana za milijarde in milijarde dinarjev. Minila bodo desetletja, preden bodo zaceljene vse te rane v etiopskem gospodarstvu. Razen tega je morala Etiopija plačati Angliji milijon funt šterlingov za vojni material, ki je ostal v Eritreji. Življenje v pristaniškem delu Massavve je tako kot po vseh večjih pristaniščih. V mestu ni nobenih tovarn in tudi ne delavcev, razen onih v pristanišču. Ljudje se ukvarjajo z ribolovom in izdelujejo ribjo moko. Zanimivo je to. Ko smo rabili nekaj šoferjev, se jih je Soboški filmski barometer Prihodnje dni bosta na sporeda soboškega kinematografa tudi dva filma, ki ju lahko ocenimo kot umetniško obogatitev repertoarja. Vroči poletni dnevi bržčas niso najprimernejši za to, da bi človek razglabljal o umetniškem v filmski industriji. Dejstvo, da so dobri in umetniško zreli filmi bele vrane na repertoarju soboškega (in drugih) kinematografa, pa le še povečuje njihovo vrednost. Danes med poznavalci filmske ustvarjalnosti ni več dvoma o tem, da gre pri vprašanju neorealizma v bistvu za vprašanje določenega sloga, ki ne pomeni samo eksperimentiranja, marveč bistveno obogatitev filmske umetnosti. To velja tudi za film UMBERTO D znanega mojstra italijanskega neorealizma Vittoria De Sice. Nekateri celo sodijo, da je film »Umberto D« poleg »Tatov koles« in »Čadeža v Milanu« najboljše De Sicovo delo. Film, za katerega je napisal scenarij Cesare Zabattini, ki je prav tako pomembna osebnost italijanske kinematografije, so v ZDA proglasili za najboljši film leta in ga odlikovali z zlato medaljo — najvišjim priznanjem ameriške filmske kritike tujim filmom, predvajanim v ZDA. Za neorealizem in tudi za film »Umberto D« je značilno, da prikazuje popolnoma drugačen svet, kakor pa ga je občinstvo navajeno gledati v komercializirnnih in osladnih proizvodih hollywoodske »tovarne sanj«. Neorealizem prikazuje življenje tako, kakršno je v resnici, brez očitnega polepševanja. Predvsem De Sici je uspelo, da je odkril dramatiko v običajnem in poezijo v vsakdanjem življenju, vrh tega pa biča socialno nepravičnost. Navzlic vsemu pa je za De Sico neorealizem predvsem poezija vsakdanjega življenja in temu je ostal zvest tudi v filmu »Umberto D«. Kaj naj v teh skopih vrsticah še napišemo o Vittoriu De Sici? Vsekakor to, da mu je z režijskim postopkom uspelo uresničiti v vseh izraznih sredstvih filma popolno preprostost, ki ji nekateri pravijo skrajni naturalizem, drugi dosledni realizem, tretji pa »realnost«, preneseno na področje poezije«. To pomeni, da gre v vseh treh primerih za določen slog. Tudi v filmu »Umberto D« je De Sica uporabil nepoklicnega igralca, da bi dosegel čimbolj neposredno doživljanje oziroma poklicne igralce, ki so mu lahko takšno življenje podali. Glavni igralec filma »Umberto D« je namreč po poklicn profesor, vendar je De Sica s svojo veščo režisersko roko dosegel, da je to filma samo v prid. Glasba je v filmu njegov organski del, mojstrski pa sta tudi realistična, vendar ne grda fotografija in preprosta kompozicija. Upamo, da bo prisrčna in človeško topla zgodba o starem upokojencu in njegovem psičku, ki si delita radosti (teh je manj) in tegobe vsakdanjega življenja, všeč tudi soboškemu filmskemu občinstvu. Pomembna obogatitev repertoarja je nedvomno tudi sovjetski barvni kinemaskopski film DON KIHOT Tudi v Soboti smo že imeli priložnost ugotoviti, da osvaja zadnja leta sovjetski film sistem širokega platna in to z uspehom. Zgodba o Don Kihotn je kakor nalašč za to, da je režiser G. Kozincev izrabil vse prednosti in možnosti, ki jih ta sistem nudi filmskemu ustvarjalen. Dalje se bomo tokrat ponovno prepričali, da so sovjeti mojstri barve v filma. Sicer ,pa je sploh v filmu »Don Kihot« ta sestavni del filmskega jezika, če se smemo tako izraziti, izredno prišel do izraza. Velika vrednost tega velikega sovjetskega filmskega dela je tudi v lika Don Kihota, ki ga je mojstrsko podal igralec Nikolaj Čerkasov, znan po uspelih likih Ivana Groznega in Aleksandra Nevskega. O Don Kihota samem, tem »vitezu žalostne postave«, ne kaže posebej izgubljati besed, saj ga poznamo iz svetovnoznanega Cervantesovega romana istega imena. Tam smo spoznali tudi njegovega slugo in spremljevalca Sancho Panca. Za nas je bolj pomembno to, daje ta svojevrstni filmski prenos omenjenega romana povsem uspel in zato smo lahko slovenskemu distributerju »Vesna filmu« Ljubljana hvaležni, da nam ga je lako kmalu posredoval. Nedvomno se bo staro in mlado soboško filmsko občinstvo vitezu žalostne postave in njegovemu slugi hkrati od srca nasmejalo, ob njunih doživljajih razmišljalo in obogatilo svoje znanje o človeku in svetu. S tem pa je dosežen namen Cervantesa in ustvarjalcev tega filmskega prenosa v barvah in kinemaskopu. -bš- Nadaljevanje Na poti do Lune Po raznih virih priredil za naše bralce VIKTOR ŠIREC Vse to, kar smo zapisali o poti na Luno lin dalje od Lune, je le drobec v spoznavanju velikih in obsežnih vprašanj odkrivanja vesolja. Človeško željo, da bi prodrli v vse skrivnosti, ki obdajajo naš svet, smo podkrepili z neznatnimi dejanji, toda prav ta dejanja so trenutno za človeštvo največja, kar jih premoremo. Načrti, zasnovami na prvih prodorih človeka v vesolje, so takšni, da bi jim prav dobro pristojalo ime: sanje. In te sanje tudi preprostih ljudi, ki niti ne slutijo, koliko žrtev je že zahtevala pot v vesolje im koliko žrtev zahteva še vedno, spreminjajo prihodnost v poezijo. Toda poezija ni potrebna za to, da človek obstane pred vprašanjem: kje je konec človeškega hlaslamja po vedno novem ustvarjanju in odkrivanju še neznanega sveta, (kajti z odkrivanjem vesolja dobiva naš svet, y katerem živimo, nove razsežnosti in tudi novo vrednost) in kdaj bo človek nehal biti pionir, obiskovalec novega sveta? Najbrž bo to takrat, ko bo človek nehal biti. Dokler je, živi in čuti, ne bo nehal širiti lastna obzorja, pa če se bodo ta obzorja pomaknila tudi v neskončnost. Človek se je vajen boriti in zmagovati in to je pomembno, dokler človek ustvarja. Dandanes so prizadevanja ljudi v glavnem usmerjena samo v ustvarjanje. Čeprav je bilo še nedavno tndi takšno ravnanje, kot je ravnanje Werhnerja von Brauna, ki je ustvarjal tudi za ceno uničevanja, bodo v bližnji prihodnosti to samo sanje, nekaj, česar se ljudje ne bodo radi spominjali, Žal je bilo tako, da so bile rakete, od katerih je konstruktor pričakoval, da jih bo lahko usmeril v vesolje, proti Luni, najprej usmerjene na mesta, bivališča ljudi, napolnjene z razstrelivom. Brez dvoma je še vedno podobno, dokler so vsa dela ma raketah, tudi tistih za vesolje, pod nadzorstvom vojske in odvisna od dobre volje generalov. V takšnih okoliščinah se še danes znanstveniki ne čutijo preveč dobro in se jim prav gotovo zdi, da so v glavnem v svojih prizadevanjih opeharjeni. S polnim zadoščenjem bodo ustvarjali šele takrat, ko bodo zatrdno vedeli, da delajo zares samo za koristi človeštva in ne morebiti tudi v njegovo škodo. To pojasnjuje mnoge skupinske in posamične proteste znanstvenikov, ki zahtevajo prostost znanstvenega delovanja, ker se zavedajo svoje odgovornosti človeštvu, zgodovini in bodočnosti. V teh protestih, v kalerih najbolj mogočno zveni zahteva, naj atomskih bomb ne uporabljajo, -niti za poizkuse uiti za morebitno vojno, je še mnogo več kot samo protest zoper izkoriščanje njihovih znanstvenih dosežkov za uničevanje, v teh protestih je skrb za človeštvo in tej skrbi so se pridružili tudi vsi dobromisleči državniki in ljudstva, ki si želijo miru in boljšega življenja. Nekje od tod izvira tudi neko mnenje, ki zahteva, naj bodo državniki, ki odločajo včasih tudi o usodi svojih ljudstev, iz vrst znanstvenikov, kate- rim so dovolj znane vse posledice, ki jih lahko povzroči lahkomiselno uporabljanje znanstvenih dosežkov v vojne namene. Žal so danes v vsem sveto vodilni državniki pretežno generali ali generalsko misleči ljudje, vendar je ob tem dobro, .da je javno mnenje v svetu že tudi lako močno, tako odločilno, da ga morajo poslušati tudi generali. Sreča je, da je dandanes človeštvo že tako daleč, da ne posluša na vsak ukaz in da zaradi tega morajo tudi generali poslušati ljudstvo, čeprav so vajeni predvsem poveljevati. Ob tem, ko odkrivamo vesolje, smo vsekakor vznemirjeni nad tem, kar odkrivamo in vse bolj upiramo pogled tja, kjer je človek pač predvsem Zemljan in kjer mi mogoče zakoličiti meja, kot se (o lahko stori na Zemlji. Nekoliko čudno se sliši, da bo prav vesolje bolj zbližalo ljudi, kot pa je to lahko storila naša dobra stara Zemlja. Morebiti je bil osnovni vzrok našega dosedanjega (in sedanjega) nerazumevanja prav v tem, da smo bili vselej doslej preveč ali celo samo malenkostni. Nova širina sveta pa zahteva predvsem od človeka tudi več človeške širine. To bo tudi bistvo družbene prihodnosti. Tako se bodo torej polagoma le uresničile večne sanje človeka — živeti človeka dostojno življe- nje! Bodočnost človeštva je privlačna. KONEC Ulica Haile Selasija o Asmari POMURSKI VESTNIK, 30. JUL. 1959 8