Listja,
Cena za celo leto po pošti 2 golti. 20 kr., za pol leta 1 golti. 10 kr.; brez pošte za celo leto i gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za podučenje naroda.
za ene kvatre 30 kr. Posamesni listi poSkrajc.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 8. Kozoperska 1849.
Po domače razjasnjeno.
(Dalje.)
II.
Čuda spominja vredna prikaz in, ki jo je vojvoda Kristian Ža vski-Železnograški v letu 1705 imel.
letu 1705 se je vojvoda Kristian Žavski-Železnograški eniga dne po kosilu v posteljo vlegel in v spremišljevanju duhovnih reči zaspal. Ali kmalo zasliši na duri terkati. Čeravno je vedil, de so čuvaji in njegovi strežniki preti durmi, vunder je rekel: „Herein!“ Zdaj stopi neka ženska v knezijški obleki — po stari šegi narejeni — v stanico. Berž vojvoda iz postelje vstane in jo strahama vpraša, kaj de hoče? Žena mu reče:	„Nisem	hudi duh, nič	se
me ne boj, nič se ti hudiga ne zgodi!“	Vojvoda	se	ni več bal,	in
jo dalej vpraša, kdo de je? Ona mu prijazno odgovori: „Jez sim Ana, hči nekdanjiga kneza Žavskiga in moj mož je bil vojvoda Janez Kazimir Žavski-Koburški: pa sva že pred sto leti umerja“.
Ko jo vojvoda Kristan dalej vpraša, kaj de pri njem iše ? — je rekla: „Jez imam neko prošnjo do Tebe, namreč: de bi med mano in mojim možem spravo naredil, ker sva v življenji v raz-pertju bila in se nisva pred smertjo spravila, pa vunder sva v veri na zasluženje Jezusa umerla. Jez sim sicer v zveličanju, pa vunder obličja božjiga še ne vživam; moj	mož je	pa	med čašam	in
med večnostjo, v neki temi in v mrazu,	ker se	pri	moji smerti	ni
hotel z mano spraviti, pa potem je to nekoliko obžaloval in tako v pravi, čeravno slabi veri v Jezusa Kristusa umeri. Torej mu je še upanje do zveličanja ostalo“. Dalej je prikazin rekla: „Jez sim ročno po svoji smerti spoznala, de bo nekdo najnih naslednji-kov med nama spravo naredil. Sadaj sim se pa visoko razveselila, ker sim po božjim pripušenju k Tebi (v magnetiško zvezo) priti zamogla“. Vojvoda se je to storiti branil, ali prikazin mu je osem dni se spremisliti odločila, in je spred njega zginila, rekoč: „na osmi dan bom ravno ob tej uri zopet k Tebi prišla“. Vojvoda seje berž z nekim učenim bogoslovcam v Turgavi po pismu čez to reč posvetoval. Bogoslovec, z imenam Hofkuncen, v začetku ni hotel tega verjeti, je mislil, de je kaka sleparija ali pa zgolasanja. Pa ker je vojvoda kot pobožniga in v duhovnih rečeh učeniga moža
poznal, in ker je prikazin pri belin» dnevu bila, je vojvodu takole pisal: „Če prikazin nobeniga prazno - ali krivoverniga ravnanja, „ki bi božji besedi nasproti bilo, ne terja, ji nej vojvoda po želji „stori. Vojvoda nej pobožno moli, zraven pa tudi nej svojo stajico s čuvaji dobro obstaviti da, de se kaka goljufija ne prigodi“. — Vojvoda je zavolj te reči v zgodovinskih bukvah svoje hiše iskal in našel, de je vse resno, kar mu je prikazin povedala.
Cio obleka, v kakoršni je bila knezina pokopana, je bila v zgodovinskih bukvah Žavske-Železnograške hiše natanjko popisana. Vojvoda se je prepričal, de v tej prikazni ni bilo goljufije, in de ni bila gola sanja. — Vojvoda se je postil in serčno'molil, in ko se je ura tega cudniga opravila bližala, je čuvajem ojstro povelje dal, ne nikogar v njegovo stanico pustiti. Vlegel se je v postijo, in prikazin je ravno tako, kakor pred osmimi dnevi v stanico stopila in vojvoda berž vprašala, ali je voljen njeno prošnjo uslišati. Vojvoda ji odgovori: „Če nič krivoverniga, nič zoper božjo besedo ne prosiš, tvojo prošnjo v božjim imenu uslišati. Le povej mi, kako de se imam v tej reči zaderžati in kaj storiti ?“ — Na to reče prikazin: „Ničesar ni zoper božjo besedo, in ta reč je takole: Moj mož meje zavolj tega nezvestobe obdolžil, ker sim jez z nekim pobožnim vitezam se nekterikrat nafihama od duhovnih reči pogovarjala. — On me je zategavoljo smertno sovražil, ni hotel clo na moji smertni postelji k meni priti, čeravno sim ga v božjim imenu prositi pustila in mojo nedolžnost dostojno zvižala. Ker sim jez v tej reči vse storila, kar mi je mogoče bilo, sim sicer v pravi veri v svojiga zveličarja umerla, sim tudi v večni mir in pokoj prišla, pa vunder božjiga obličja ne vživam. Moj mož je sicer nespravljivost z mano po moji smerti nekoliko obžaloval in v pravi, čeravno slabi veri umeri; zato pa še vunder do zdaj v veliki utožljivosti v mrazu in v tami med čašam in večnostjo teči, ker ga še zmiraj misel nadleguje, de sim mu bila jez nezvesta. Zdaj je čas prišel, ki ga je Bog postavil, de Ti se tu na tem svetu poprijazniti in v popolnima zveličanje ali v neskončno jpveseljenje spraviti zamoreš“. — „Kako pa čem to reč pričeti“, <^vpraša vojvoda? In prikazin mu reče: „Prihodno noč se pripravi, takrat bova jez in moj mož k tebi prišla, zakaj moj mož po dnevi ne more priti. Reci nama, de naj vsakter uzroke svojiga sovražtva pove. Potem sodi, kteri de ima prav. Položi ali zloži najne desne roke skup v znaminje sprave, reci božji blagoslov čez naj, in poslednjič hvali Boga z nama“. Ko vojvoda vse to storiti obljubi, je prikazin zginila. Vojvoda je do večera molil, je čuvajem zapovedal, de naj nikogar v njegovo stanico ne spustijo, de naj pazljivo poslušajo, kaj de se bo v njegovi stanici govorilo. Potem je dve sveči prižgal, na mizo postavil in sveto pismo med nje položil in tako čakal, kdaj de bota napovedana duhova prišla.
Kmalo po 11. uri knezina pride in še enkrat vojvodu uzroke omenjeniga razpertja pove. Potem stopi knez Janez Kazimir Žavski-Koburški v knezijski obleki po stari šegi narejeni v stanico, in pripoveduje uzroke rečeniga razpertja vse drugači, kakor jih je
knezina pravila. Vojvoda Kristian sodi, de duh kneza, Janeza Kazimira, nima prav, kar tudi duh kneza poterdi in reče: „Prav si sodil! Moja misel je bila doslej kriva“. Vojvoda prime kot led merzlo roko kneza, jo položi v roko žene , ki je bila topla, in reče božji blagoslov čez nje in oba rečeta: „Amen“.
Potem začne vojvoda zahvalno pesem: „Gospod Bog, mi tebe hvalimo“ peti, in duhova ž njim pojeta. Ko so pesem speli, je knezina vojvodu rekla: „Plačilo boš od Boga prejel, in bošsko-rej k nama prišel“. In duhova sta zginila.	•
Od vsiga tega govorjenja in petja čuvaji niso ničesar dru-giga slišali, kakor samo to, kar je vojvoda govoril in pel. — Vse to je v zgodovinskih bukvah Žavske-Zeleznograške hiše popisano.
Marsikdo misli, de se je to na božje povelje godilo, pa to ni res. Uzrok te prigodbe, kakor tudi žalostniga stanu tih dveh duhov je bila kriva misel ali zmota, s ktero sta duhova iz tega sveta šla. Mislila sta namreč, de ne moreta zveličana biti, ker se nista v življenju spravila. Željela sta, de bi njih kdo na tem svetu spravil bil. Sosebno je knezina to želela in v njeni smerti mende takole mislila: „Ker zdaj se nisim mogla z možem spraviti, ne bom tako dolgo božjiga obličja vživala, dokler ne bo kdo iz najne rodovine mojiga moža pregovoril, de naj mi iz serca odpusti, in de ne bo več mislil, de sim kdaj mu nezvesta bila“. Je tudi mende mislila, de bo to komu iz njene rodovine kmalo razodeti zamogla. Ali taka želja duhov se ne da naglo spolniti, kakor čeduhkakiga človeka najde, s kterim v magnetiško zvezo stopiti zamore.
Sto let je mogla knezina na takiga človeka iz Žavske hiše čakati, ki je toliko v magnetiško spanje padel, de se mu je knezina razodeti in čez svojo in njeniga moža revnost potožiti zamogla, kar si je bila pri svoji smerti namenila. Tako mnogotero duhov iše ne božje, ampak svoje sklepe in želje zamaknjenim razodeti. —
To pa nam nej v dober poduk bo, namreč de nej vsakdo vse v življenju poravna, kar zamore. Česar pa nikakor poravnati ne zamore, nikar naj ne misli, de bo po komu drugimu, komur se bo v sanji ali vna kako drugo vižo prikazal, še to ali uno poravnati zamogel. Česar kdo nikakor poravnati ne zamore, naj terdno verje in upa, de je po zasluženju Jezusa Kristusa že poravnano, in v tem zaupanju naj v vsi ponižnosti milosti božje pričakuje! —
(Konec sledi.)
JVeliotiKo iz v natis pripravljenih bukevt Stefan} srečni Krnet
Kako je Štefan svoje otroke izredil in preskerbel.
Ničesar nisim v izreji svojih otrok bolj sovražil, kakor postopanje. Ljubezin do njih me ni mogla nikoli tako preslepiti, de bi bil mogel kteriga njih z njegovih narpervih let v postopanju pu- *)
*) Glej aadej slovstvine drobtinice.
Vredn.
stiti. Hvala bodi zavoljo tega moji ženi, ktera mi je v tem po mogočosti pomožna bila. —
Ko so otroci začeli tekati in govoriti, so bili vedno pri materi. Učila jih je narmajnši pregovore in molitvice, in kakor so starejši prihajali, so tudi bolj velike opravke od matere dobivali. Grah, feržol so mogli zberati, perje trebiti, sočivje za kuho pripravljati, kokošim in gosem jesti dajati, prejo motati in viti; deklica je predla, fantiči so imeli zdaj to zdaj uno delo. Koj ko so toliko odrastli, so šli v šolo. Njih namen v šoli je bil, brati, pisati, keršanskiga nauka in rajtanja se učiti. Ko se je to zgodilo, jih je zopet kako majhno delo čakalo, in tako sim z njimi ravnal, dokler sim mogel zdaj tega, zdaj druziga fanta sabo na polje vzeti, nobeden se ni smel potepati, postopati ali zanikerno, nepotrebama igrati. Ko se otroci majhniga dela privadijo, jim j e tudi igrača. Nič se ni smelo norčevaje, vse se je moglo resno, spešno in vsakdar popolnama zgoditi in storiti.
Tako sim s svojimi otroci v eno mir počel. V štiri- ali petnajstim letu sim jih iz šole vzel. Zakaj popred jih iz šole vzeti, ni bila moja reč. Tako delajo neumni ljudje. Kar si otroci zgodaj v glavo vtisnejo, pozabijo zopet kmalo. Kar jim pa navada postane, tega se terdno deržijo.
Navada ima železno srajco. Moji otroci so mogli lepo in pravno pisati, ročno rajtati in keršanski nauk za svojo vero in življenje popolnama umeti. Zato sim njihnim učenikam pa tudi trojno, čveterno plačilo z nepremenljivo hvaležnostjo, z voljnim ser-cam dajal. Prizadevali so si pa učeniki potem, kar jim je bilo mogoče, in vselej z velikim pridam.
To mi pa še ni bilo dovolj. Ko so mi iz šole prišli, sim jih sam doma še učil. Otroci so moje meso in moja kri. Tako blizo, kot to, pa mojiga serca nič ne utice. Slednji dan so mogli brati, pisati in rajtati. Za take dela sim imel pri hiši dosti reči. Zapisovati je bilo kaj v skednu, na izbi, v hlevu, v mlinu, o setvi in o žetvi, kadar sim denarje izdajal in prejemal, — z eno besedo, v vsih domačih rečeh. Vsak teden sim bral z njimi novice in sim jim toliko razlagal, kolikor sim vedil in znal. Moje poglavitno opravilo pa je bilo pri tem: jih po izgledih in zgodbah učiti,spod-badati in svariti.
Tri sinove sim, kakor sim že rekel, za kmetijo odbral, šteri sim za rokodelstvo odločil. Vsaki se je hotel učiti, kar sim mu z otročjih let neprenehama priporočal in hvalil. Zbral sim pa za eniga barvarstvo, za druziga strojbarstvo, za tretjiga mlinarstvo. Žgol rokodelstva, ktere zaloge in denarjev terjajo, pa tudi kaj donesejo; rokodelstva, ktere men j terjajo, sim prepustil bolj ubogim otrokam , kakor so bili moji, de so živeža dobivali. No-beniga svojih fantinov nisim dal pred šternajstim letam v uk; vsaki se je mogel tri leta učiti, potem tri leta v ptuje dežele iti in potem domu priti. Brez zamude sim jih pustil se oženiti po nasve-tovanju njihne ljubezni. Mislim si, de oče dobro stori, zoper volitev otrokovo nikakor ne besedovati, razun če hudobnico zvoli.
Zadaj pa je očetova dolžnost, tak škodljiv namen ovreti. Denar ni bil nikolj nagon mojih opravkov; tudi z malim denarjev človek dovoljno živi, in svoje denarje sim vsaki pobožni ubogi devici iz serca privošil. Doslej so moji sinovi, kteri so se oženili, svoje namene dobro dosegli. Vsaki ima narlepši — narlepši ženo po svojim videsu. Pa vsi žive dovoljno in imajo kruh , pri kterim so veseli. Kaj bi bili hotli oni? kaj bi hotel jez še več? Moja hči ima mnogotere overke. Možje od stanu, rokodelci in kmetje jo snubijo. Tako so dekleta. Pa pri svojim dovolj prevdarjenim namenu in sklepu sim ostal, ji kmeta priporočiti. Nedolžnost, ktera ni na nič navezana, ljubi vse; vsaciga zamore za čednosti voljo ljubiti, in ženskina ljubezin je tudi bolj naravna; ta Jjubezin je prava čednost v kristjani. Kmalo se je moja hči tudi v to vdala, kar sim ji s svojim vsakdanjim prigovorjanjem priporočal. In doslej se se ni nikoli kesala. Prav srečno živi, tega vajena, kar je njeni poklic, ker svoj poklic spolnuje. — Meni se zdi, de je zakon narboljši, kadar se dva človeka eniga stanu in poklica vzameta. Skušnja to že dolgo jjoterduje.
Nikoli ni bila moja hišna sreča veči, kakor je zdaj, ko so moji otroci sčasama odrastli. Nikoli me ni delo tako veselilo, kakor kar imam priložnost, svoje denarje za prihodnji blagor svojih otrok obračati, denarje, kterih mi je ljubi Bog vsaki dan več dal, kolikor več sim jih potreboval. Vedno sim imel novo srečo in novo veselje. — Zakon se mi je narnesrečniši zdel, kteriga Bog brez otrok pusti, in veliko otrok imeti je še le, kar v vsakim ozeru v slednjim zakonu čez vse povzdignem.
Dobro vem , de mi marsikdo zoper to kaj povedati ve. Tu ni mesto, od tega govoriti. Dovolj je pa , če rečem , de oče, ki čednost ljubi, tudi vselej pomočkov najde , z božjo pomočjo svoje preskerbeti. Ako jih sam ne preskerbuje, nej jih vsaj pri delu v čednosti izredi. Če prav umerje, je še po njegovi smerti Bog oče sirotam. •—
Bodi si! Veliko otrok, veliko skerbi in dela. Ali pa pri drevesu, ktero sim sam vsejal, presadil in redil, ali pri takim drevesu, prašarn, ni vsako delo veselje poleg vsakdanjiga upanja, de bo drevo zelenelo, cvetelo in žlahtin sad obrodilo? Le ljubezni je treba! Ljubezin dela z veseljem , radostno prenese skerbi, in ko skerbi prestoji, ima vselej dvakrat veči veselje. Ne poznam prijetnišiga dela, kakor je delo pri mojih lastnih drevesih. Ali niso otroci moje lastne drevesa? Zima, pomlad, leto, jesen so mi vselej prav veseli časi, v kterih rad pri svojih drevesih postajam. Zdaj mi prepeva tukaj slavček svoje sladkoglasne pesmice, zdaj zagledam tudi gosenco, ktero poberem in ko jo raztrem, se veselim nad svojim drevesam.
Kako bi mi čednost mojiga otroka in kako bi mi celo hudobija, ki jo v njem sčasama zatrem, sladkiga veselja pri mojih opravilih ne delala ? Za koga sim pa tu ? Za koga sim se li prizadeval in terpel, če se ne prizadevam in ne delam za svoje otroke? —
Ne vem, kako srečin sim bil memo mnozih druzih. Ne morem reči, de sim kadaj kako nesrečo imel, kar živim, in če mi je tudi kadaj ktera se napovedala ali že tudi vrata odperla, sim jo vunder vselej srečno nazaj odgnal in zapodil, tako, de mi je dostikrat več koristi kakor škode prinesla. Ne rečem pa tega, kakor če bi mislil, de me je Bog pred druzimi ljubil in de je nad mano čuda delal. Bog varuj ! Cela natura se mi je vedno čudo božje zdela. Po modrih zapovedih nature in po večno resničnih ukih božje modrosti sim se vedno ravnal in spoznal sim, de brez njihniga spolnovanja ni mogoče srečno gospodariti. Zato pa tudi božjo modrost hvalim in povikšujem. Gospodar, kteri njene uke spoinuje, bo vselej na gotovim stal. Kar nesrečo imenujejo, izvira vselej iz človeške napačnosti, in kar srečo imenujemo, je nasledek in sad našiga, po božjih premodrih postavah vravnaniga djanja. Nepotrebujemo čudežev, de bi bili srečni; treba je le, de božje opominje in postave zvesto spolnujemo. Tako modri so božji opominji in postave, de mora srečin biti, kdor jih natanjko spoinuje.
{Dalje sledi.)
Razne drobtinice.
* V poslednjim listu smo govorili od sirovosti slovenskih rnla-denčev, v današnjim imamo pa priložnost, — sram nas je sicer — drugo tako napačnost slovenskih kmetov (desiravno se tu in tam pa ne redko kadaj, kak tak škric v mestu vidi} objaviti.
De slovenski kmet rad pije, je znano, in kdo mu bo zameril, če ima za kaj piti in če pije zmerno, brez de bi svoje premoženje in zdravje spodkopal, in brez de bi druge ljudi v pijanosti pohujševal. Ali Bogu bodi potoženo! Ravno med ljudmi, kteri današnje čase nar huje grajajo , kteri za vsak venar preklinjajo in razgrajajo , ki ga imajo gosposki plačati in se dostikrat rajši na boben djati puste , kakor de bi dolžne davke plačali; •— ravno taki ljudje , kteri se cele tedne pote in si žulje delajo , preden narpotrebniši živež in obleko sebi in svoji družini priskerbijo, in dostikrat še celo ravno taki ljudje, kteri drage kraj-carčke drugim iz žepa izmoledvajo, vtope narvečkrat v peklenskim strupu, v žganju, ali pa v vinu že zjutraj zgodaj svojo pamet, de se zvirajo in opotekajo po cestah, po ulicah vasi in mest, gersi od nepametne živine. Če je že tako življenje v delavnikih gerdo , koliko ostudniši je pa o praznikih in nedeljah , ravno o času , ko drugi, svojo keršansko dolžnost storivši ravno iz cerkve grejo ? Ne preteče skoraj nedelja , de bi ne vidili kakiga taciga požvinjenea po Ljubljanskih ulicah se zapoleto-vati in kričati. Pomankanje podučenja je tudi tega krivo; zlasti sadaj bi bilo pa želeti, de bi se taki pijanci vganjali, ko je Ljubljana zavoljo železnice polna popotnih ptujcov. Ne bo pa dolgo, de bomo v kakim vunanjim časopisu kaj brali, česar se bo mogel ves narod sramovati, kakor je pred nekimi letmi nekdo v nekim Kalendru Slovencam zavoljo pijanstva zabavljal!
Slovstvo.
jflcsiiiKka nevesta. Tragedija. Spisal Miroslav šiler. Prestavil iz nemškiga jezika Jovan Koseski- Vesel.
Poslednji list Novic je prinesel v dokladi že davno obljubljeno Mesinsko nevesto slavnima Šilerja prestavljena od nič menj slavnima Joana Koseski-Vesela. Kaj bi govorili še več od tega dela, če imenujemo ime moža, ki ga je poslovenil. Znan je vesvoljnimu slovan-skimu svetu Koseski preveč, kakor de bi bilo treba, nazoče delo obširno presojevati. Če nam je pripušeno, si prederznemo reči, de se namslo-venšina v tem delu veliko bolj umljiva zdi, kakor v D e v i c i Orl e a n s k i.
„Novicam“ pa bo vsaki Slovenec gotovo za to darilo svojo hvalo vedil, ki so tako blagoserčno ga v pri kladi dale.
Zmes.
Kitajske gosti.
Kitajska obed je tako posebna, de se mora vsakimu prikupiti, kdor ima priložnost, pri nji biti! Neki kupec, Pan Kekva z imenain, je dal enkrat vradnikam izhodno indiškiga družtva gosti, pri kterih je bil tudi pisavec teh verst, neki Anglež, pričejoč, in jih takole popiše:
Perva jed, ki je bila prinešena, je bila župa iz ptičjih gnezd v majhnih porceljanastih torilkah. Meni je dobro dišala, in nobeni reči se mi ni tako enaka zdela, kakor rezancim (Nudelnj. Kakih 60 jedi je stalo naenkrat na mizi. Skorej vse so bile v majhnih skledicah z nar-lepšiga porceljana. V treh verstah so na mizi stale. Razodeli so nam, de smo bili postreženi z opraženimi golobjimi jajci, divjimi mačkami, friganimi krotami, suhimi červrni (ktere so posebno pri vinu po jedi priporočali , z morskimi polži, morskimi somi in druzimi tacimi sladkarijami , kterim bi evropejska vražnost lahko drugo ime dala. Pa vse je bilo s pridjanimi kapljicami japanske soje (esencie") prav prav okus-ljivo. Vse meso, jerebice in divjašina so bile na drobne koščke razrezane , na majhnih ploščkih na mizo prinešene , kar nam ni dosti priza-djalo , ker smo namest nožev in vilic majhne okrogle in gladke paličice imeli, ki so bile s srebram okovane. Naglama pa ¡znajdem, kakor na-dušen , pravo pot, kako se tega orožja poslužiti, in prijel sim ž njimi sovražnika toliko hrabriši, kolikor sim ga poprej pogrešal. Vse jedi so bile prav mastne, in treba je bilo tadaj nekoliko seinga požreti, de bi se nobena škoda želodcu ne zgodila. Seing je nekako vino, belo in ne slabiga okusa. Torilke so bile enake orehovim lupinam; tako velike so bile. Šega napivanja je, torilko v obe roki vzeti, se vzajemno večkrat prikloniti in potem piti. Ko se je to zgodilo, je mogel vsak torilko povezniti , pokazal, de je prazna. —
Slovstvine drobtinice.
Oznanimo, de bo še pred božičem silno lepa in branja vredna povest za kmete na svitlo prišla, znadpisem: Štefan, srečni kmet, resnična, naukov polna povest, ktero nej vsak kmet bere in pomisli, in vsak rodoljub po mogočosti razširja. — De bo ta povest gotovo vsakimu dopadla , smo si svesti-v Štefan popiše sam svoje življenje v 23 razstavkih, namreč: 1. Zakaj Štefan svoje življenje
popiše. 2. Kako ga njegovi pobožni starši že zgodaj strahu božjiga in pridnosti navadijo. 3. Kako njegovi starši šolmaštra in fajmoštra spoštujejo , kako za Štefanovo podučenje skerbe in kako ga za njegovo starost podučajo. 4. Kako bi bil imel Štefan duhoven biti, pa ni bil. 5. Kako je Štefanov oče pregovore in kmetovske pravila obrajtal in svojiga sina v njih podučal. 6. Kako je njegovi oče z njim in s posli nedelje in praznike posvečeval. 7. Kako je oče sina v opravila vpeljal in kako ga je učil denarje koristno rabiti. 8. Koliko je glede otrok na tem ležeče, de imajo starsi dobre posle. 9. Kako je šel Štefan k svojimu stricu služit, in kako slabo gospodarstvo je pri njem našel. 10. Kako si Stefanov stric prizadeva, sebe in svoj stan poboljšati, pa v staro nemarnost zabrede in nazadnje sebe in svojo družino popolnama spridi. 11. Kako Štefan k pridnimu in umnimu kmetu v službo pride, in kaj se tu uči. 12. Kako kmetijo in ženo dobi. 13. Kako Štefan svojo kmetijo popravi. 14. Kako je s svojimi posli ravnal. 15. Kako Štefan svojo kmetijo še bolj popravi in kako je opravila v letu modro razdelil 16. Kako Stefan nazadnje svoje poslopje popravi. 17. Kako s svojo dobro ženo za rejo svojih otrok in za svojiga stariga očeta skerbi itd. itd.
Iz tega se vidi, de bodo nove bukve v resnici šola življenja za slovenske kmete. Priporočile se bodo same dovolj , pristaviti tukaj dru-ziga nimamo, kakor željo, de bi si jih vsak kmet omislil, kterimu jena omikanju ležeče.	Malavašič.
Murdoha kamen na Mulu
Poleg Škotske pravlice.
»Halo! halo!« razlega se krič čes Mul, otok;
»Trara!« trobenta poje, kaj šuma pač je vzrok?
Kdo nek prederzno krati sladak seljanov mir?
Na lov Mulane kliče njih poglavar Mak Lir.
Na glas trobente lovci ležiše zapuste Še preden hribov verhi od sonca se zlate;
Vsak je na nogah, kteri ravnati z lokam zna,
Na lov se za Mak Liram rad alj nerad poda.
Za trumo zala žena Mak Lira tud’ sledi,
Tri leta staro dete v naročju nje leži.
Na nježnih licah bere se še mladosti cvet,
Veselo jutro vabi tud’ njo vun v božji svet.
Med lovci imeniten je Murdoh velikan,
Umetavin lokastreljic po vsim otoku znan;
Zadele njega pšice so marsiktero zver —
Ne najde lovec bolji se krog in krog nikjer. —
Mars’ktera serna mora, od pšic zadeta, past’
Ze s polnjena je grozna za lov Mak Lira strast,
Kar k zadnjim psi jelena pred lovce perženo,
Za njim vsa truma dere — »halo ! halo! halo !«
(Konec sledi.)
*) Mul, eden od tri sto hebridskih otokov.
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič.
Natiskar J, Blaznik v Ljubljani.