I f © Slovanski knihovna. ti CaaBtmcKaff RnO.tioTeKa. Slovanska knjižnica4 Urejuje In Izdaja A. Gabršček. M 94. snopih. ilttfllfi. ? Roman v treh delih. Napisal grof Lev Nik. Tolstoj. V GORICI 1901. Tiskala in založila »Goriška Tiskarna* A. Gabršček. - $U?{ATL?(s

Vse; da bi bilo le že končano; hujše tako ne bode, odvrne Maslova. »Kajpada mora vstrajati pri jednem in ne sme govoriti dvojnega,« reče jetničar z gosposko samozavestjo o lastni bistroumnosti. »Za menoj, marš!, Oko starke, katero je bilo videti skozi okence, ie 'zginilo, in Maslova je stopila sredi hodnika ter sledila jetničarju s hitrimi drobnimi koraki. Napotita se po kamenitih stopnicah, ideta roimo možkih celic, ki so smrdele še mnogo bolj nego ženske in kjer so ju skozi okna v vratih Povsodi spremljale oči, ter prideta v pisarno, kjer že čakala dva za spremstvo določena vojaka. Tam sedeči pisar je dal jednemu vojaku po tobaku smrdečo listino, pokazal na Maslovo in rekel: »Primi jo! Vojak, nižegorodski mužik z rudečimi, od koza spačenimi lici, je potlačil listino za zavihani rokav svojega plašča in smeje se namignil tovarišu, širokoličnemu Čuvašu. Nato sta vojaka odšla z Maslovo po stopnicah in se obrnila proti glavnemu izhodu. V vratih glavnega izhoda so se odprle majhne duri, in vojaka z jetnico pustita, presto-PNši prag, ječo za seboj ter odkorakata po mestu sredi potlakanih ulic. Vozniki, kramarji, kuharice, delavci, uradniki so se ustavljali in si zvedavo ogledovali jetnico; nekateri so majali z glavami in si mislili: >evo, • Italija . In zato bi bil rad prej pričel in končal današnje zasedanje, da bi še mogel posetiti ono rudečelaso Klaro Vasiljevno, s katero je minulo poletje na Kmetih pričel roman. Ko je stopil v kabinet, je zapahnil vrata, vzel iz omare za spise z najnižje police dve ročki/ sunil z njimi dvajsetkrat kvišku, naprej, na stran 'n navzdol ter nato napravil trikrat počep, držeč ročki nad glavo. Nič ne pokrepi človeka tako, kakor poli-vanje z vodo in telovadba, je pomislil ter potipal z levico z zlatim prstanom na četrtem prstu napeto mišico desnice. Imel je napraviti še mon-hnet [te dve vaji je izvajal pred vsakim daljšim Usedanjem), ko se stresejo vrata. Nekdo jih je Poskušal odpreti. Predsednik je hitro položil r°čki na svoje mesto ter odpre vrata. Oprostite, pravi. V sobo stopi jeden članov sodnega dvora 2 zlatimi naočniki, srednje rasti, pridvignenih ra-^en in temnega obličja. »Zopet ni Matveja Nikitiča,« pravi nezadovoljno prisednik. Ne še,« reče predsednik, opravljajoč se v uniformo. Vedno se zakasnuje.« »Čudno je, da se ne sramuje,« pravi prisednik, jezno- sede in si vzame papirosko. Ta prisednik, silno točen človek, je imel danes zjutraj neprijeten nastop s svojo ženo, ker je prehitro potrosila denar, katerega jej je dal za mesec. Prosila ga je, naj jej ga da naprej, toda on je rekel, da ostane pri starem. Nastal je prepir. Žena mu je rekla, če ravna tako, da ne pripravi niti obeda in naj ga torej doma ne pričakuje. S tem je odšel, boje se, da bi žena ne vresničila svoje grožnje, kajti od nje je bilo mogoče vse pričakovati. — »Pa naj človek živi lepo, nravno življenje,« je pomislil, opazuje žarečega, zdravega, veselega in dobrodušnega predsednika, ki je široko razprostrl lakti ter si z lepima, belima rokama gladil goste in dolge posivele zalizce na obeh straneh izvezenega ovratnika; on je vedno zadovoljen in vesel, in jaz se trapim. Vstopil je tajnik in prinesel neke akte. »Zelo sem vam hvaležen,« pravi pred- sednik in si prižge papirosko. S čim pa prič" nemo ?« Mislim, da z zastrupljenjem,« reče tajnik nekako ravnodušno. »No prav, če z zastrupljenjem, pa z zastrupljenem,« pravi predsednik, ki je spoznal, da je to mogoče končati do štirih in potem oditi. 'Ali Matveja Nikitiča še ni?« »Še vedno ne.« »In Breve je tukaj?« »Je, odvrne tajnik. Torej mu povejte, če ga najdete, da pričnemo z zastrupljenjem.« Breve je bil namestnik državnega pravdnika in je imel v tem slučaju zastopati tožbo. Ko je tajnik stopil na hodnik, je srečal Preveja. Z visoko privzdignenimi rameni, v odpeti Uniformi, s portefeuillem pod pazduho je malone tekel po hodniku, močno zbijal s petami in mahal s prosto roko tako, da je tvorila s stopivšo nogo Pravi kot. »Mihael Petrovič mi je naročil, vprašati vas, fe blagovolite biti gotovi?« vpraša ga tajnik. »Seveda, jaz sem vedno gotov,« reče namestnik državnega pravdnika. »Katera tožba je prva?« »Zastrupljenje.« »Izvrstno,« pravi zastopnik, toda v resnici tega ni smatral izvrstnim, ker celo noč ni spal. Poslavljali so se od nekega prijatelja, mnogo pili 'n igrali do dveh zjutraj, da ravno spisov o za-strupljenju ni mogel prečitati in jih je mislil zdaj tetro pregledati. Tajnik pa je, vede, da spisov o 42 - zastrupljenju ni prečita!, predsedniku svetoval nalašč, naj prične s to tožbo. Tajnik je bil človek liberalnih, da, radikalnih nazorov. In Breve je bil konservativec; tajnik ga ni maral in mu je zavidal njegovo mesto. »No, in kako je s skopljenci?« vpraša tajnik. »Rekel sem, da ne morem,« odvrne namestnik državnega pravdnika; manjka prič, tako tudi naznanim sodnemu dvoru. »A saj je to vse jedno... »Ne morem, pravi namestnik državnega pravdnika in mahaje z roko kakor preje odhiti v svoj kabinet. Tožbo proti skopljencem je zavlačeval, iz-govarjaje se na odsotnost priče, ki je bila za stvar popolnoma nevažna in nepotrebna, samo zato, ker bi se bila obravnava pred inteligentnimi porotniki lahko končala brez kazni. Po dogovoru s predsednikom se je imela ta reč izročiti sodniji v okrajnem mestu, ker je bilo tam med porotniki več kmetov in zato več upanja na obsodbo. Gibanje na hodniku je postajalo vedno bolj živo. Največ ljudij je bilo zbranih pred dvorano civilnega oddelka, kjer se je vršila obravnava, o kateri je govoril porotnikom oni ugledni gospod, ljubitelj sodnijskih obravnav. Med odmorom je . stopila iz te dvorane ona starka, kojo je umel . genialni advokat pripraviti ob imetek v korist kli-jenta, ki ni imel do njega nikake pravice; to so vedeli tudi sodniki, in tim bolj tožitelj in njegov odvetnik; toda od njih izmišljeno postopanje je bilo tako, da je bilo mogoče, vzeti starki imetje ter ga dati tožitelju. Starka je bila debela, lepo oblečena žena z ogromnimi cveti na klobuku. Ko je stopila skozi vrata, je obstala na hodniku in razkladaje s svojimi tolstimi kratkimi rokami, obrnena k svojemu odvetniku, neprestano ponavljala: »Kaj bode? Prosim vas za božjo voljo, kaj bode? Odvetnik je zrl v cvetje na njenem klobuku in je ni poslušal, o nečem razmišljevaje. Takoj za starko je hitro prišel iz dvorane civilnega < sodišča z žareče belim naprsnikom, v široko odprtem telovniku in z obličjem, na kate-rem se je zrcalil izraz zadovoljnosti s samim seboj, odvetnik, ki je znal doseči, da starki s cvetjem ni ostalo nič in je njegov klient, kateri mu je dal 10.000 rubljev, dobil več kot 100.000. Oči vseh so se obrnile v odvetnika. Čutil je to in kakor da je z vso svojo zunanjostjo govoril: Ni mi treba nikakih izrazov udanosti, ter se brzo izgubil nied množico. VII. Konečno je prišel tudi Matvej Nikitič, in sodni pristav, suh človek dolgega vratu, držeč se po strani in z ravno tako poševno visečo spodnjo ustnico, je stopil v sobo porotnikov. Ta sodnijski komisar je bil pošten človek vseučiliščne naobrazbe, toda ni mogel na nobenem mestu dolgo ostati, ker je preveč pil. Pred tremi meseci mu je dobila to mesto neka grofica, pokroviteljica njegove žene, in ostal je do danes na njem ter se tega veselil. »Kako, gospodje, ali ste vsi zbrani?« reče, nataknivši si na nos ščipalnik in gledaje preko njega. »Kakor je videti, vsi,« reče veseli trgovec. Da vidimo,- pravi pristav, vzame iz žepa list z imeni porotnikov ter jih prične klicati, pogleduje poklicane nekaj časa preko ščipalnika, nekaj časa skozenj. Državni svetnik I. M. Nikiforov.« Jaz,« reče ugledni gospod, ki je poznal vse sodne posle. Umirovljeni polkovnik Ivan Semenovič Ivanov.« Tu,< se oglasi suhi človek v častniški uniformi. Trgovec druge vrste Peter Zaklašov. . Tu je,« reče dobrodušni trgovec, smeje se, kar so mu dopuščala usta. Pripravljeni smo.« Gardni poročnik, knez Dmitrij Nehljudov. Jaz, odvrne Nehljudov. Sodni pristav se mu je, gledaje preko šči-palnika, poklonil posebno uljudno in prijazno, kakor da ga s tem odlikuje pred ostalimi. Kapitan Jurij Dmitrijevič Dančenko, trgovec Grigorij Jefimovič Kulešov« itd. itd. Razun dveh so bili prisotni vsi. »Torej blagovolite v dvorano, gospodje,« Pravi pristav ter z roko ljubeznivo pokaže proti vratom. Vsi se zganejo in spuščaje drug drugega skozi vrata, odidejo na hodnik in s hodnika v dvorano. Sodna dvorana je bila velika, dolga soba. Na jednem njenem koncu je bil podij, na kateri so vedle tri stopnice. Na podiju je stala v sredini miza, pregrnena z zelenim suknom z resami še temnejše zelene barve. Za mizo so stali trije stoli z jako visokimi, hrastovimi, izrezljanimi naslonjali. V desnem kotu je visel križ s Kristusovo podobo pod trnjevo krono, in stal analoj*), 'n prav tako na desni strani je stal pisalni pult 2a državnega pravdnika. Na levi strani je bila Pristavova mizica in bliže občinstva ostružena hrastova pregraja in ž* njo še nezasedene klopi 2a obtožence. Na desni strani podija so stali v dveh vrstah stoli za porotnike, prav tako z visokimi naslonjali, spodaj mize za odvetnike. Vse to *) Pult, na kateri se poklada evangelium. je bilo v prednjem delu dvorane, ki jo je pregraja delila na dvoje. Zadnji del pa je bil popolnoma do zadnje stene napolnjen z višjimi in višjimi klopmi. V tem zadnjem delu dvorane so sedele na prednjih klopeh štiri ženske, po zunanjosti tvorniške delavke ali sobarice, in dva moža, tudi delavca, očividno zavzeti nad veličastnostjo dvorane in zato le boječe šepetajoči med seboj. Kmalu za porotniki stopi pristav, držeč se po strani, na sredo in zakliče z močnim glasom, kakor bi hotel z njim oplašiti prisotne: Sodni dvor prihaja! Vsi so vstali, in na podij pridejo sodniki: predsednik s svojimi mišicami in krasnimi za-lizci; nato slabovoljni prisednik z zlatimi naočniki, ki je bil zdaj še slabše volje, ker je ravno pred pričetkom zasedanja naletel na ženinega brata, kandidata sodnijskega poklica, ki mu je povedal, da je bil pri sestri in mu je ta rekla, da ne bode obeda. Tedaj pojdeva pač v krčmo, mu je rekel, svak, smeje se. Ničemur se ni smejati,« je rekel slabovoljni prisednik in se namrdnil še bolj. In konečno tretji član, oni Matvej Nikitič, ki je vedno prihajal prepozno, — to je bil bradat človek velikih, povešenih, dobrih očij. Ta prisednik je trpel vsled želodčnega katara in z današnjim jutrom je pričel po zdravnikovem nasvetu z novim redom v zdravljenju, in ta novi red ga je zadržal doma še dalj časa nego navadno. .Zdaj, ko je stopal na podij, je bil izraz njegovega obličja napet; imel je namreč navado, da je z vsemi možnimi sredstvi uganjeval vpra-šanja, katera si je stavil sam. Zdaj si je rekel, če bode število korakov od vrat kabineta do njego-Vega stola deljivo s tremi brez ostanka, da ga n°vi način zdravljenja oprosti katara, če ne bode deljivo — tedaj ne. Korakov je bilo šestindvajset, toda on je napravil še majhen koraček 'n je ravno s sedemindvajsetim prišel do stola. Postave predsednika in prisednikov, sto-Pivših na podij, oblečenih v uniformo z zlato Vezenimi ovratniki, so napravile velik vtis. Sami s° čutili to in vsi trije so, kakor v zadregi zaradi Ustnega veličanstva, ponižno povesili oči ter hitro Sedli na svoje izrezljane stole za zeleno pregrneno roizo, na kateri je (stal trioglak, naprava z orlom, steklene vaze, v kakoršnih so po buffetih sladice, pa tintnik, ter je) ležal čist papir in sveže obrezani svinčniki razne velikosti. Zajedno s sodčki je prišel tudi namestnik državnega pravdnika. ^avno tako hitro kakor preje, s portfeuillem pod Pazduho in mahaje z roko, je šel na svoje mesto Poleg okna ter se takoj zapotil v čitanje in pregledovanje listin, hoteč izkoristiti vsako minuto, da se pripravi na obravnavo. Imel je šele četrtič zastopati tožbo. Bil je zelo častihlepen in se je trdno odločil, da si napravi kariero, ter se mu je zdelo zato neobhodno potrebno, vselej, kadarkoli bode zastopal obtožbo, doseči obsodbo. Glavne obrise tožbe o zastrupljenju je poznal in si ježe sestavil načrt govora, toda manjkalo mu je še nekaj dat, in ta si je zdaj hitro prepisoval iz aktov. Tajnik je sedel na drugem koncu podija, in ko je pripravil vse listine, katere bode morebiti treba prečitati, je pričel pregledovati (prepovedan) članek, kateri je dobil in čital včeraj. Rad bi bil spregovoril o tem članku s prisednikom, ki je imel dolgo brado in je bil istih nazorov kakor on, ter se je hotel pred razgovorom natančneje seznaniti z njim. Vlil. Ko je predsednik pregledal listine, stavi nekaj vprašanj sodnemu pristavu in tajniku, in ko mu pritrdita, naroči, naj priženo obtožence. Takoj se odpro vrata za pregrajo, in s čepicami na glavi vstopita dva orožnika z golimi sabljami in za njima najprej jeden obtoženec, črnolas mož s pegami na licih — in dve ženski. Mož je bil oblečen v kaznjeniški plašč, ki je bil zanj predolg in preširok. Pri vstopu je držal roke s stegnenimi prsti krčevito napete ob šivu, zadržuje ' na ta način predolge rokave. Ne glede niti na sodnike niti na gledalce je pazljivo motril klop, niirno katere je šel. Ko je prišel do konca, sede na njo popolnoma na kraj; pustivši prostor drugima dvema, vpre oči v predsednika in prične gibati z mišicami na licu, kakor da nekaj šepeče. ^3 njim vstopi ne več mlada žena, prav tako v kaznjeniški obleki. Glava te žene je bila pokrita s kaznjeniškim robcem, obličje je bilo bledočo, brez obrvij in trepalnic, toda z rudečimi °čmi. Ta žena se je delala popolnoma mirno. Ko le šla na svoje mesto, se jej je obleka nekam Spletla, in ona jo je oprostila previdno, ne da hitela, ter sedla. Tretja obtoženka je bila Maslova. Ko je stopila ona, so se oči vseh mož, ki s° bili v dvorani, obrnile v njo in se dolgo riiso ločile od njenega belega obličja s črnimi, Svitlo se lesketajočimi očmi in od prsij, ki so se Rigale pod plaščem. Orožnik, mimo katerega je fla, jo je gledal, ne da bi trenil z očmi, dokler 1« šla ter se gibala, in pozneje, ko je sedla, se je k'tro obrnil proč, kakor bi se smatral krivim, tresel se ter vprl oči skozi okno pred seboj. Predsednik je čakal, da so obtoženci sedli, ko je sedla Maslova, se je obrnil k tajniku. Prične se običajno postopanje: štetjeporot-^'kov, obsodba neopravičenih, opravičenje onih, 4 ki so prosili za dovoljenje, in spopolnenje odsotnih z namestniki. Nato predsednik zmeša listke, dene jih v stekleno vazo, zaviha si nekoliko izven rokave uniforme ter prične jemati iz vaze list za listom in jih citati. Nato odviše rokave ter prosi duhovnika, naj zapriseže porotnike. Prileten svečenik nadutih, bledožoltih lic, v rujavi svečeniški suknji z zlatim križem na prsih in še z nekakim redom, pripetim na suknjo, stopi polagoma privzdigaje pod suknjo težke noge, k analoju, ki je stal pod podobo. Porotniki vstanejo in se zbero pred analojem. »Izvolite,^ spregovori svečenik, čakaje, da se približajo vsi porotniki, pri čemur je z debelo roko otipaval križ na prsih. (Ta svečenik je služil že 46 let in se pripravljal, za tri leta praznovati svoj jubilej, kakor ga je nedavno praznoval protoierej pri glavni cerkvi. Na okrožnem sodišču pa je služil od one dobe, ko so bila sodišča ustanovljena, in zelo je bil ponosen na to, da je zaprisegel nekoliko deset tisoč ljudij in da na svoja stara leta še vedno deluje za blagor cerkve, očine in rodbine, kateri zapusti razun hiše kapital nič manj kot 30.000 v papirnati renti. To pa, da je bilo njegovo opravilo na sodniji, obstoječe v tem, da je zaprisegal ljudi pri evangeliju, v katerem je prisega naravnost prepovedana, nedobro delo, mu ni prišlo nikdar na misel, in on si zaradi tega ne samo ni belil glave, ampak je ljubil to jednolično opravilo, ki ga je cesto seznanjalo z odličnimi gospodi. Zdaj se je ne brez zadovoljstva seznanil z znamenitim odvetnikom, ki si je pridobil veliko njegovo spoštovanje s tem, da je za jedini spor s starko z ogromnimi cveti na klobuku dobil deset tisoč rubljev). Ko pridejo vsi porotniki po stopnicah na podij, sklone svečenik plešasto in sivo glavo na stran, vtakne jo skozi (maščobno odprtino epitrahila, *) poravna si redke lase in se obrne k porotnikom. • Dvignite desno roko in zložite prste tako, reče počasi s starim glasom, dvigne tolsto desnico, z jamico pod vsakim prstom, ter zloži prste za prisego. Zdaj ponavljajte za menoj,« pravi in prične: Zaklinjam se in prisegam Bogu vsemogočnemu, pri svetem njegovem evangeliju in rešilnem križu njegovem, da pri stvari, katera...« je govoril z odmorom za vsakim izrekom: Ne spuščajte roke, držite jo tako , se obrne k mlademu človeku, ki je spustil roko... da pri stvari, katera...« Ugledni gospod z zalizci, polkovnik, trgovec in drugi so držali prste zložene tako, kakor si je želel svečenik in kakor z nekim osebnim •) Dolg pas, ki zastopa štolo katoliških duhovnikov. zadovoljstvom zelo smelo in visoko, drugi nekako boječe in negotovo. Nekateri so govorili preglasno in prehlastno, z izrazom, iz katerega je zvenelo: a jaz čem ipak govoriti in govoriti, drugi pa so samo šepetali, zaostajali za svečenikom • ter ga, kakor bi se bali, dohajali o nepravem času, nekateri so prenapeto, kakor bi se bali, da česa ne izpuste, in izzivalno držali prste, drugi so jih razpuščali in zopet zlagali. (Vsem je bilo tesno, jedini stari svečenik je bil trdno prepričan, da izvršuje koristno in važno opravilo). Po prisegi pozove predsednik porotnike, naj si izvolijo predsednika. Porotniki vstanejo in odidejo, prerivajoči se, v posvetovalnico, kjer si skoro vsi vzamejo papiroske in jih prižgo. Nekdo predlaga za predsednika uglednega gospoda, in vsi takoj pritrdijo, pogasnejo papiroske in jih zmečejo strani ter se vrnejo v dvorano. Izvoljeni predsednik naznani predsedniku sodnega dvora, kdo je bil izvoljen, in, stopajoči drug drugemu na noge, zopet posedejo v dve vrsti na stole z visokimi naslonjali. Vse je šlo brez zaprek hitro in ne brez nekake svečanosti, in ta pravilnost, red in svečanost je udeležencem očividno vzbujala zadovoljstvo, potrjuje jih v zavesti, da izvršujejo resno in važno občansko dolžnost. To je čutil tudi Nehljudov. — 53 - Ko vsi porotniki posedejo, jim prične predsednik govoriti o njihovih pravicah, dolžnostih in odgovornosti. Predsednik je med govorom neprestano izpreminjal svojo pozicijo: zdaj se je °prl na levico, zdaj na desnico, zdaj se je naslonil na naslonjalo, zdaj ob stranice svojega stola, zdaj je naravnaval pole papirja, zdaj gladil nož za papir ali se poigraval s svinčnikom. Njihove pravice so bile po njegovih besedah te, da morejo s posredovanjem predsednika staviti obtožencem vprašanja, da smejo imeti svinčnik in papir ter lahko pregledujejo corpora delicti. Dolžnost je bila, da ne sodijo krivo, ampak pravično. *n njihova odgovornost je bila v tem, da v slučaju, če bi glede obravnav napram drugim ljudem ne obdržali skrivnosti, zapadejo kazni. Vsi so poslušali s spoštljivo pozornostjo. Trgovec, ki je razširjal okoli sebe duh po žganju in le težko zadrževal glasno kolcanje, je na vsako frazo pohvalno pokimal z glavo. IX. Ko je končal svoj govor, se obrne k obtožencem. »Simon Kartinkin, vstanite, reče. Simon nervozno poskoči. Mišice na njegovih licih se prično gibati še močnejše. »Vaše ime?« Simon Petrov Kartinkin, odvrne hitro s hreščečim glasom, očividno že naprej pripravljen na odgovor. »Vaš stan?« Kmetje smo.« Iz katere gubernije, okraja? Iz Tulske gubernije, Krapi venskega okraja, občine Kupjanske, vasi Borki. »Koliko let vam je?« »Štiriintrideset, rojen sem leta 188*.« »Katere vere?« »Vere smo mi ruske, pravoslavne.« »Oženjen ?« »Ne.« »S čim se pečate?« Bil sem sobar v gostilni Mauritanija. Ali ste bili že kdaj pred sodnijo? Nikdar, ker sem preje živel...« Ali prej še niste bili nikdar pred sodnijo?« Bože čuvaj, nikdar. »Ali ste dobili prepis obtožnice? »Dobil.« Sedite. Jevfimija Ivanovna Bočkova, se obrne predsednik k prvi obtoženki. Toda Simon je stal še vedno ter zakrival Bočkovo. Kartinkin, sedite. Kartinkin stoji naprej. > Kartinkin, sedite. Toda Kartinkin je stal še vedno ter sedel šele tedaj, ko je prihitel k njemu sluga s postrani nagneno glavo in nenaravno široko odprtimi °čmi ter mu rekel s tragičnim šepetom: >sedeti! sedeti!« Zdaj sede Kartinkin prav tako hitro, kakor je preje ostal, zavije se tesnejše v plašč in zopet Prične brezglasno pregibati mišice na licih. Vaše ime,« se obrne predsednik z vzdihom Utrujenosti k obtoženki, ne da bi se ozrl v njo, iščoč nekaj po listini, ki je ležala pred njim. Obravnave so bile zanj kot za predsednika nekaj tako običajnega, da je mogel v pospeševanje hitrosti opravljati dva posla ob jednem. Bočkovi je bilo 43 let, stan — kolomenska meščanka, opravilo — sobarica v isti gostilni Mauritanija«. Pred sodnijo še ni bila, tudi pred Preiskovalno ne, prepis obtožnice je dobila. Odgovarjala je Bočkova z nenavadno smelostjo in 2 naglasom, kakor bi hotela pri vsakem odgovoru Pristaviti: »Da, Jevfimija, in Bočkova, prepis sem Prejela ter sem ponosna na to in ne dovoljujem nikomur, da bi se mi posmehoval. Ne da bi čakala poziva, je sedla takoj, ko so bila končana Predsednikova vprašanja. Vaše ime,« se obrne predsednik, (ki je ljubil ženske, zlasti vabljive), k tretji obtoženi. »Vstati morate,« pripomni mehko in ljubeznivo, ko opazi, da Maslova sedi. Maslova vstane hitro in z izrazom odločnosti, izbočujoč visoka nedrija in brez odgovora upre svoje smehljajoče, črne oči naravnost v predsednika. »Imenujejo vas?« »Imenovali so me Ljubov,« pravi hitro. Nehljudov si je med tem nataknil ščipalnik in opazoval obtožence po vrsti, kakor so bili zaslišani. >To ne more biti,« si je mislil, ne spu-ščaje očij z obtoženke. Toda kako Ljubov?« si je mislil, ko je čul njen odgovor. Predsednik jo je hotel izpraševati naprej, toda prisednik z očali ga je prekinil in mu jezno nekaj pošepetal. Predsednik pokima, da soglaša in se obrne k obtoženki. »Kako Ljubov?« pravi. »Tu ste zapisani drugače!« Obtožena molči. »Vprašam vas, kako je vaše resnično ime?« Kako ste krščeni?« vpraša srditi prisednik. »Prej so mi rekali Katarina.« To ne more biti,« je govoril Nehljudov še vedno sam pri sebi, dasi trdno prepričan, da je to ona, da je to devojka, v katero je bil nekoč zaljubljen, resnično zaljubljen in katero je potem v nekem nerazumnem omamljenju zapeljal in zapustil, ne da bi potem še kedaj mislil na njo, ker mu je bil ta spomin preveč mučen, ker mu je preveč dokazoval in ga prepričeval, da on, tako ponosen na svoje poštenje, ni ravnal s to žensko samo napačno, ampak naravnost podlo. Da, to je bila ona. Jasno je videl na nji ono lastno, skrivnostno osebno nekaj, ki loči jednega človeka od drugega, ga napravlja posebnim, jedrnim, ne se ponavljajočim. Ne glede na nenaravno beloto in polnost obraza je bilo to oso-bito, ljubko in izključno nekaj na teh licih, na ustnicah; v nekoliko škilečih očeh, v tem najivno smehljajočem pogledu in v izrazu odločnosti ne samo na obličju, ampak na celi postavi. Tako ste imeli reči!« jej pravi predsednik zopet mehko. »Kako se imenujete po očetu?« »Jaz sem nezakonska,« odvrne Maslova. Kako so vam pa rekali po kumu?« Mihajlova.« »Kaj je mogla storiti?« je premišljeval Nehljudov naprej, težko dihajoč. »Kako je vaše rodbinsko ime, priimek?« »Po materi so me vpisali Maslovo.« Stan?« »Meščanka.« »Vere pravoslavne? 58 Pravoslavne.« Poklic? S čim ste se pečali? Maslova je molčala. (>Bila sem v zavodu, odvrne ona. »V kakem zavodu,« strogo vpraša prisednik z očali). »Sami veste,» pravi Maslova, nasmeje se, se ozre in vpre oči takoj zopet naravnost v predsednika. Bilo je nekaj neobičajnega v izrazu njenega obličja, nekaj strašnega in bolestnega v prego-vorjenih besedah, v tem smehljanju in v tem bliskavem pogledu, s katerim je pri tem preletela dvorano, da je predsednik povesil oči in je zavladala v dvorani za trenotek popolna tihota. To tihoto je prerušil smeh nekoga iz občinstva. Neki drug je zasikal. Predsednik je zopet dvignil glavo ter nadaljeval z izpraševanjem. »Pred sodnijo in pri preiskavi še niste bili?« »Ne,< reče Maslova tiho in vzdihne. »Prepis obtožnice ste prejeli?' »Prejela. »Sedite,« reče predsednik. Obtoženka si privzdigne zadej suknjo, kakor si odlične gospe popravljajo vlečko, ter sede, zloživši bele, majhne roke v rokavih plašča, ne da bi spustila oči s predsednika. 59 — Pozvali so priče, ki pa so se zopet oddaljile. Določili so doktorja-eksperta ter ga poklicali v dvorano. Nato je vstal tajnik ter pričel čitati obtožnico. Čital je glasno in razločno, toda tako hitro, da se je njegov govor, zlasti še, ker ni natančno izgovarjal glasov r in I, stapljal v jedno-hčne, uspavajoče zvoke. Sodniki so se opirali zdaj na to, zdaj na ono stran stola, zdaj ob mizo, zdaj ob naslonjalo, zdaj so zapirali oči, zdaj jih odpirali in si šepetali. Jeden orožnikov je večkrat le težko zadržal že skoro neodvrnljivo krčevito zdehanje. Izmed obtožencev je Kartinkin neprestano gibal z lici. Bočkova je sedela popolnoma mirno *n ravno ter se zdaj in zdaj popraskala po glavi Pod robcem. Maslova je zdaj sedela nepremično ter poslušala čitalca in zrla vanj, zdaj se je stresla, zaru-dela, kakor bi hotela kljubovati, nato težko vzdihnila, premenila ležo rok, ozrla se po dvorani ter se zopet zagledala v čitatelja. Nehljudov je sedel v prvi vrsti na svojem visokem stolu, drugem po vrsti, ter opazoval Maslovo, ne da bi snel ščipalnik, duša pa mu je trpela neizrecne muke. X. Obtožnica se je glasila takole: Sedemnajstega prosinca leta 188*, je v gostilni »Mauritanija« 60 — nepričakovano umrl tuj popotnik — kurganski trgovec drugega razreda, Ferapont Jemeljanovič Smeljkov. Redarski zdravnik četrtega redarskega okraja je potrdil, da je smrt provzročila kap, vsled neizmernega užitka opojnih pijač. Smeljkovo truplo se je pokopalo. Po preteku nekaj dnij je trgovec Timohin, rojak in tovariš Smeijkova, ki se je vrnil iz Peterburga, poizvedel za natančnejše okoliščine žalostnega konca Smeljkovega ter izrazil sumnjo, da je bil umrli zastrupljen, in sicer z namenom, da bi mu vzeli denar, katerega je imel pri sebi. Nato se je pričela preiskava, ki je sumnjo popolnoma opravičila in določila kot gotovost: 1. Smeljkov je nedolgo pred svojo smrtjo prejel iz banke 3800 rubljev srebra, dočim se je pri popisovanju Tajnikovega imetja, ki je imelo priti v uradno varstvo, našlo pri njem gotovega denarja samo 312 rubljev 16 kopejk. 2. Ves poslednji dan in vso poslednjo noč pred smrtjo je prebil Smeljkov s prostitutko Ljubko [Jekaterino Maslovo] pri njej in v gostilni Mauritanija kamor je prišla po Smeljkovem ukazu in v njegovi neprisotnosti Katarina Maslova s svojega doma po denar, katerega je vzela iz Smeljkovega popotnega kovčeka, odklenivši ga s ključem, ki ga jej je dal Smeljkov, vpričo domačega služabništva gostilne »Mauritanija : Jevfimije Bočkove in Sidona Kartinkina. Ko je Maslova odpirala Smelj-kov kovček, sta prisotna Kartinkin in Bočkova v'dela v njem zavitke storubljastih bankovcev. 3. Povrnitvi Smeljkova od Ljubke v gostilno »Mauri-tanija , je Ljubka, ki je prišla z njim, dala po na-v°dilu hodniškega sluge Kartinkina, Smeljkovu izpiti v časi konjaka bel prašek, ki ga je dobila °d Kartinkina. 4. Drugi dan je Ljubka [Jekaterina Maslova] prodala svoji hišni gospodinji, priči Pozanovi, briljantni prstan Smeljkova, češ, da ga lej je Smeljkov daroval. 5. Služabnica gostilne »Mauritanija«, Jevfimija Bočkova, je v krajni trgovci banki naložila na svoj tekoč račun 1800 rubljev srebra. Sodnijsko-zdravniški ogled je odprl telo in P° kemični preskušnji notranjosti Smeljkova dokazal, da je brezdvomno, da se v organizmu pokojnika nahaja strup, na podlagi česar je mogoče soditi, da je nastala smrt vsled zastrupljenja. Obdolženi, Maslova, Bočkova in Kartinkin, ne priznavajo krivde, navajaje: 1. Maslova — da jo je res poslal Smeljkov v gostilno Mauritanija«, da mu prinese denarja, in da je tam, odklenivši trgovčev kovček s ključem, ki ga jej je dal on sam, vzela iz njega 40 rubljev srebra, kakor jej Je bilo naročeno, toda več denarja ni vzela, kar Zoreta pričati Bočkova in Kartinkin, v katerih 1 prisotnosti je odpirala in zapirala kovček ter vzela iz njega denar. Nadalje je izpovedala, da je Smelj-kovu pri svojem drugem prihodu v njegovo stanovanje dala po navodu Kartinkina res izpiti v konjaku neki prašek, ker je mislila, da je vspa-vajoč, z namenom, da bi trgovec zaspal in jo preje pustil v miru. Prstan jej je daroval Smeljkov sam, ko jo je udaril in je ona zaplakala ter hotela zbežati od njega. Jevfimija Bočkova je izpovedala, da ona ne ve ničesar o izginolem denarju in da ni šla v trgovčevo sobo, ampak je gospodarila tam jedina Ljubka, in če je bilo trgovcu kaj ukradenega, je ukradla to Ljubka, ko je prišla s trgovčevim ključem po denar. Pri čitanju tega mesta se je Maslova stres-nila, odprla usta ter se ozrla v Bočkovo. Ko pa je bil Jevfimiji Bočkovi pokazan račun o njenih 1800 rubljih srebra v banki — tajnik je čital naprej — in je bila vprašana, odkod se je vzelo pri njej toliko denarja, je izpovedala, da si ga je prihranila tekom dvanajstih let skupno s Simonom Kartinkinom, s katerim se je hotela omožiti. Kar se tiče Simona Kartinkina, je priznal pri prvem zaslišanju, da je po navodilu Maslove, ki je prišla s ključem v gostilno, vzel denar ter si ga razdelil z Maslovo in Bočkovo — pri tem se je Maslova zopet stresla, skočila po koncu, — 63 - zarudela kakor škarlat ter pričela govoriti nekaj, toda komisar jo je prekinil. Konečno, — je nadaljeval tajnik — je priznal Kartinkin tudi to, da je dal Maslovi prašek, da bi trgovec zaspal; pri drugem zaslišanju pa je zanikal, da bi se bil udeležil tatvine ali da bi bil dal Maslovi prašek, ter pripisoval vso krivdo njej sami. O denarju, ki ga je naložila Bočkova v banki, pa je trdil soglasno z njo, da sta si ga prislužila skupno tekom dvanajstletne službe v gostilni od gospodov, ki so ju večkrat bogato nagradili za usluge. Zaključek obtožnice se je glasil tako-le: Na podlagi vsega zgoraj navedenega se kmet iz vasi Borki, Simon Kartinkin, triintridesetleten, meščanka Jevfimija Ivanova Bočkova, triinštiridesetletna, in meščanka Jekaterina Mihajlova Maslova, sedemindvajsetletna, dolže, da so ukradli 17. prosinca 188* po medsebojnem dogovoru trgovcu Smeljkovu denar in prstan z briljantom, v vrednosti 2500 rubljev in mu dali z namenom, umoriti ga, Smeljkova, piti strup, vsled česar je sledila njegova, Smeljkovljeva, smrt. Glede tega zločina določa potrebno 14-53. paragraf 4. in 5. odstavka kazenskega zakonika in na podlagi paragrafa 201. kazenskega opravil-nika spadajo kmet Simon Kartinkin, meščanka Jevfimija Bočkova in meščanka Jekaterina Maslova pred okrožno sodnijo v prisotnosti porotnikov. Tako je končal tajnik čitanje dolge obtožnice, zložil pole skupaj in sedel na svoje mesto, gladeč si z obema rokama dolge lase. Vsi so se oddahnili s prijetno zavestjo, da se prične sedaj obravnava in se vse takoj razjasni ter se zadosti pravici. Jedini Nehljudov ni okušal tega čuta: bil je poln groze nad tem, kaj je mogla storiti ona, Maslova, katero je poznal pred desetimi leti kot nedolžno in ljubko devojko. i XI. Ko je bilo končano čitanje obtožnice, se obrne predsednik po kratkem posvetovanju s pri-sedniki h Kartinkinu z izrazom, kakor bi hotel reči: »zdaj poizvemo mi že vse in gotovo do najmanjših podrobnostij. »Kmet Simon Kartinkin,« prične in se skloni na levo. Simon Kartinkin vstane, položi roke ob hlačne šive in se nagne s celim telesom naprej, še vedno brezglasno gibaje z lici. »Obdolženi ste, da ste ukradli 17. prosinca leta 188* skupno z Jevfimijo Bočkovo in Katarino Maslovo iz kovčeka trgovca Smeljkova njegov denar in potem prinesli arzenik ter pregovorili Jekaterino Maslovo, da je dala trgovcu Smeljkovu piti med vinom strup, česar posledica je bila — 65 - Smeljkovljeva smrt. Ali se priznate krivim?' reče predsednik in se nagne na desno. >Ni mogoče, kajti moja dolžnost, služiti gostom ...« »To poveste pozneje. Ali se priznavate krivim?« »Nikakor ne, prosim. Jaz sem samo...« »Poveste pozneje. Ali se priznavate krivim?« Ponovi predsednik mirno, toda odločno. »Tega ne morem storiti, ker...« K Simonu Kartinkinu zopet priskoči sodni Pristav in ga prekine s tragičnim šepetom. Z izrazom, da je ta stvar zdaj končana, položi predsednik laket roke, v kateri je držal papir, na drugo mesto in se obrne k Jevfimiji Bočkovi. »Jevfimija Bočkova, obdolžena ste, da ste ukradla 17. prosinca leta 188* v gostilni »Mauri-tanija« skupno s Simonom Kartinkinom in Jeka-terino Maslovo trgovcu Smeljkovu iz njegovega kovčeka denar in prstan ter mu dali, razdelivši Plen med seboj, da bi zakrili svoj zločin, piti strup, česar posledica je bila njegova smrt. Ali Se priznavate krivim?« »Ničesar nisem kriva, odvrne obtožena predrzno in zmelo. »Jaz nisem šla niti v sobo... A ko je bila notri ta nesramnica, je tedaj tudi ona napravila to...« »To nam poveste pozneje, reče predsednik zopet tako mirno, a odločno. Torej se ne priznavate krivim ?< »Jaz nisem vzela denarja, jaz mu nisem dala piti, jaz nisem bila niti v sobi. Če bi bila tam, bi jo bila vrgla ven.« Se ne priznavate krivim?« »Nikakor.« »Prav.« Jekaterina Maslova,« prične predsednik, obr-nivši se k tretji obtoženki; obdolženi ste, da ste, prišedši v sobo gostilne Mauritanija s ključem od kovčeka trgovca Smeljkova, ukradli iz tega kovčeka denar in prstan z briljantom« — govoril je, kakor naučeno ulogo, sklanjajoč pri tem glavo k prisedniku na levi, ki mu je pravil, da nedo-staje po zaznamku corporum delicti majhne steklenice — da ste ukradli iz kovčeka denar in prstan z briljantom,« je ponovil predsednik, in razdelivši plen med seboj ter znova prišedši s trgovcem v gostilno Mauritanija«, dali Smeljkovu piti vino s strupom, česar posledica je bila njegova smrt. Ali se priznavate krivim?« »Ničesar nisem kriva, hitro odvrne ona; »kakor sem govorila v pričetku, tako govorim tudi sedaj: nisem vzela in nisem vzela in nisem vzela, ničesar nisem vzela, a prstan mi je dal on sam. Ali se ne priznate krivim tatvine 2600 rubljev? pravi predsednik. »Pravim, da nisem vzela ničesar razun štirideset rubljev.« »No, ali to priznavate, da ste dali trgovcu Smeljkovu prašek v vinu?« »To priznavam. Toda mislila sem, da je to vspavajoči prašek, kakor mi je bilo rečeno, in da mu po njem ne bode nič. Nič druzega nisem nameravala in hotela, Bog mi je priča, da nisem hotela. Torej se ne priznavate krivim tatvine denarja in prstana Smeljkovljevega. — Toda priznavate, da ste mu dali prašek.« Seveda priznavam, toda sem mislila, da je Kako se je izvršila stvar? naenkrat prične Maslova hitro. Prišla sem v gostilno, odpeljali so me v sobo, tam je bil on in že zelo pijan. Besedico o n je izgovorila s posebnim izrazom groze, s široko odprtimi očmi. Hotela sem oditi, a on ni pustil.« Obmolknila je, kakor bi izgubila naenkrat nit pripovedovanja ali se spomnila česa drugega. »No, in potem?« »Kaj potem? Potem sem ostala nekaj časa pri njem in odšla domov. V tem trenotku se dvigne namestnik državnega pravdnika, prisiljeno se opiraje ob jedno laket. »Ali hočete nekaj vprašati?« reče predsednik, in ko mu zastopnik pritrdi, mu pokima, da more vprašati. Želel bi staviti vprašanje, če je bila obtoženka prej znana s Simonom Kartinkinom ?>• vpraša namestnik državnega pravdnika, ne da bi se ozrl na Maslovo. In nato stisne ustnice ter se pomrači. Predsednik ponovi vprašanje. Maslova upre svoj pogled boječe v državnega pravdnika. »S Simonom? Bila,« odvrne. Tedaj bi želel vedeti, kako je bilo to znanje obtoženke s Kartinkinom? Ali sta se videvala čestokrat ? Kako je bilo to znanje? Klical me je k gostom. Drugega znanja ni bilo,« odvrne Maslova, nemirno begajoča z očmi z državnega pravdnika na predsednika in obratno. Želel bi vedeti, zakaj je klical Kartinkin k gostom izključno le Maslovo in ne drugih žensk?« vpraša državni pravdnik s pol mižečimi očmi in lahkim mefistofelskim smehljajem. Ne vem, kako morem to vedeti ? odvrne Maslova in prestrašeno pogleda okoli sebe, pri čemur obstane s pogledom za trenotek na Nehlju-dovu. Poklical je, kogar je hotel. »Ali me je morebiti spoznala?« je pomislil Nehljudov prestrašen, čuteč, kake mu sili kri v obličje; toda Maslova, katera ga ni ločila od drugih, se je takoj zopet obrnila ter vprla pogled 2 izrazom strahu v državnega pravdnika. Obtožena tedaj zanikuje, da bi bila imela s Kartinkinom kake bližnje zveze? Prav dobro. Nobenega vprašanja več nimam.« In namestnik državnega pravdnika je takoj snel laket s pisalne mize ter pričel nekaj zapisovati. Vendar v resnici ni ničesar zapisoval in samo prevlekel s peresom nekaj pismenk svojih zapiskov ; večkrat je videl, kako delajo to pravdniki in odvetniki: ko stavijo premeteno vprašanje, vpišejo v svoj pripravljeni govor opazko, ki ima uničiti protivnika. Predsednik se ni takoj obrni! k obtoženi, ker je ravno vprašal v tem trenotku prisednika z očali, če soglaša z vprašanji, ki so bila že prej pripravljena in napisana. »Kaj je bilo naprej,« je nadaljeval predsednik v izpraševanju. »Prišla sem domov,« je nadaljevala Maslova že smeleje, gledaje samo na predsednika »(oddala gospej denar) in legla spat. Komaj pa sem zaspala, ko me zbudi naša Berta z besedami: ,Vstani, tvoj trgovec je prišel zopet'. Tu je on«, to besedo je izgovorila zopet z očitno grozo, »(on je gostil naša dekleta vedno z vinom) hotel poslati po vino, toda ves denar mu je pošel. Tedaj je poslal mene v svojo sobo. In povedal je, kje je denar in koliko imam prinesti. Šla sem.« Predsednik je šepetal med tem časom s prisednikom na levi in ni slišal, kaj je pripovedovala Maslova, a da bi pokazal, da sliši vse, je ponovil njene poslednje besede. »Šli ste. No, in dalje?« »Prišla sem tja in napravila vse, kakor je naročil. Šla sem v njegovo sobo. Nisem šla sama, ampak sem poklicala seboj Simona Mihajloviča in njo,« pravi in pokaže na Bočkovo. »Laže, niti misliti ni, da bi bila šla jaz notri... je hotela govoriti Bočkova, a so jo prekinili. »Vpričo njih sem vzela štiri rudeče bankovce,*) je nadaljevala Maslova s temnim obličjem ig ne da bi se ozrla na Bočkovo. No, in ko je obtoženka jemala štirideset rubljev, ali ni opazila, koliko je bilo denarja?« zopet vpraša državni pravdnik. Ko se je obrnil državni pravdnik k Maslovi, se je ta zopet stresla. Kaj in kako, ni vedela, toda čutila je, da jej on hoče zlo. • Nisem ga štela, a videla sem, da so bili tam storublji.« Obtoženka je videla storublje,nič več nimam.« No, tedaj ste prinesli denar?« je nadaljeval predsednik in pogledal na uro. »Prinesla.« »No, in potem?« vpraša predsednik. In potem me je vzel zopet s seboj v gostilno,« odvrne Maslova. »No, in kako ste mu dali potem v vinu prašek? vpraša predsednik. »Kako sem mu ga dala? Vsula sem ga v vino in dala. Zakaj ste mu ga dali? Ona ni odvrnila ničesar, ampak je globoko in težko vzdihnila. Nikakor me ni hotel odpustiti,« reče po kratkem molku. Bila sem od njega popolnoma * T. j. po deset rubljev. — 72 - izmučena. Šla sem na hodnik in rekla Simonu Mihajloviču: Če bi me že vendar spustil, tako sem trudna.« In Simon Mihajlovič mi reče: »Tudi mi smo ga siti. Damo mu vspavajoči prašek; on zaspi, in potem odideš.« Dobro,« pravim jaz. Mislila sem, da ta prašek ni škodljiv, in sprejela sem ga od njega. Šla sem notri, in on je takoj naročil prinesti konjaka. Vzela sem z mize steklenico s • fin-champagne, napolnila dva kozarca — sebi in njemu, in v njegov kozarec vsula prašek ter mu ga dala. Ali bi bila to storila, če bi bila vedela...« No, in kako ste prišli do prstana? vpraša predsednik. »Prstan mi je daroval on sam.« Kdaj pa vam ga je daroval?- »Ko sva prišla skupaj v sobo, sem hotela oditi, in on me je udaril po glavi ter mi zlomil glavnik. Razjezila sem se ter ga hotela takoj osta-viti. Snel je prstan in mi ga daroval, da bi ne odšla,« odvrne ona. Zdaj se vnovič dvigne državni pravdnik in še vedno hlineč oni naivni pogled, prosi, da bi smel staviti še nekaj vprašanj, in ko dobi dovoljenje, skloni glavo nad izvezenim ovratnikom ter vpraša: »Želel bi vedeti, kako dolgo je prebila obtoženka v sobi trgovca Smeljkova?« Maslovo je zopet obšel strah, in negotovo begajoča z očmi z državnega pravdnika na predsednika, reče hitro: Ne spominjam se, kako dolgo.« No, in se obtoženka ne spominja, če je šla v kako drugo sobo v gostilni, ko je prišla od trgovca Smeljkova?« Maslova se je zamislila. Sla sem v prazno sosedno sobo,« odvrne. Zakaj ste šli tja?« reče državni pravdnik hlastno in obrnjen naravnost v njo. (Šla sem si vrejevat obleko in) sem čakala voznika. jf »Ali je bil Kartinkin z obtoženko v sobi ali ni bil? On je šel tudi notri.« Zakaj je šel on notri? Trgovcu je ostal fin - champagne ; popila sva ga skupaj. A, skupaj popila. Prav dobro. In je obtoženka s Simonom kaj govorila in o čem. Obličje Maslove je naenkrat potemnelo, lica so jej zarudela, in rekla je brzo: »Kaj bi govorila? Nič več ne vem. Naredite z menoj, kar hočete. Kriva nisem, to je vse. Nič nisem govorila. Kar je bilo, to sem vse povedala,« je rekla. — 74 »Jaz nimam nič več, pravi državni pravdnik predsedniku, negotovo dvigne ramena in prične vpisovati v tekst svojega govora lastno izpoved obtoženke, da je šla s Simonom v prazno sobo. Nastal je molk. »Ali nam nočete nič več povedati? »Povedala sem vse, odvrne ona z vzdihom in sede. Takoj nato zapiše predsednik nekaj v listino in, ko mu zašepeče prisednik na levi nekaj na uho, naznani desetminuten odmor ter hitro vstane in odide iz dvorane. (Šepetanje med predsednikom in visokim bradatim prisednikom z izvanredno velikimi, dobrimi očmi, se je tikalo sledečega predmeta: Ta prisednik je čutil, da mu je v želodcu nekoliko slabo, in želel je užiti zdravilo. To je razodel predsedniku, in na njegovo prošnjo je bil odrejen odmor). Za sodniki so vstali tudi porotniki, odvetniki in priče ter se pričeli z zavestjo prijetnega čuta, da je del važnega opravila že izvršen, sprehajati semtertja. Nehljudov je odšel v sobo porotnikov ter sedel poleg okna. XII. Da, to je bila Katjuša. Razmerje Nehljudova napram Katjuši je bilo tako-le: i — 75 Prvič je videl Nehljudov Katjušo tedaj, ko je prebil poletje pri svojih tetkah. Navadno je Prebil poletje z materjo in sestro na velikem materinem posestvu pri Moskvi. A to leto se je sestra omožila, in mati je odšla v inozemsko 'etovišče. Nehljudov je hotel pisati svoje delo in Se je odločil, prebiti poletje pri tetah. Pri njih v samoti je bilo mirno in ni bilo povodov k raz-stresenju; tetki pa ste nežno ljubili svojega strič-nika in dediča, in on ju je imel tudi rad; ljubil je njuno staromodnost in priprosto življenje, ki ste je živeli. Nehljudov je prišel to leto na ono veličastno stališče, ko prične mladenič prvič, ne po tujem vplivu, ampak sam iz sebe spoznavati vso krasoto in važnost življenja in pomenljivost dela, °dkazanega kot človeku, ko vidi možnost brezkončnega spopolnjevanja i njega samega i celega sveta ter se posveti temu spopolnjevanju, ne samo z nado, ampak s trdnim prepričanjem, da doseže vse te popolnosti, katere si predstavlja. To leto, še na vseučilišču, je prečital Spencerjevo Socijalno statistiko *, in Spencerjeva razmotri-vanja o lastništvu posestva so napravila nanj mogočen vtis zlasti zato, ker je bil sam sin bogate Posestnice. Njegov oče ni bil bogat, a mati je dobila za doto okoli 10.000 desjatin posestva. Tedaj je prvič razumel nepravično razdelitev po- sestev, in ker je bil izmed ^nih ljudij, katerim | nudijo žrtve v imenu nravnih zahtev največji duševni užitek, se je odločil, odreči se svojemu ^ pravu do posestva, ter takoj tedaj razdelil med kmete zemljo, ki jo je dobil kot dedščino po I očetu. In to je bila tudi thema njegovega spisa. Njegovo življenje je potekalo to leto na kmetih pri tetah takole: Vstajal je zelo zgodaj, včasih že ob treh; pred solnčnim vzhodom se je hodil kopat v reko pod goro, včasih še za jutranje megle, in se vračal, ko je še ležala rosa na travi in cvetju. Včasih je zjutraj, ko je popil kavo, sedel k svojemu delu, ali pregledoval delo; pogostokrat pa je mesto čitanja in pisanja zopet odšel z doma ter blodil po poljih in gozdovih-Pred obedom je nekoliko pospal kje na vrtu, potem je zabaval pri obedu tetk in jih razveseljeval do smeha, nato je jezdil na konju ali se vozil z ladjico in zvečer je zopet čital ali pa sedel pri tetah in igral patience. Za mnogih, zlasti za mesečnih nočij ni mogel spati samo zato, ker je čutil preveliko, burno radost življenja, in pogosto je mesto spanja hodil s svojimi sni in mislimi do jutranjega svita po vrtu. Tako srečno in zadovoljno je živel prvi mesec svojega življenja pri tetah, nikakor se ne meneč za pol služkinjo, pol rejenko, črnooko, brzonogo Katjušo. J - 77 — Nehljudov, odgojen pod čujočimi krili svoje katere, je bil v svojem devetnajstem letu še popolnoma nedolžen mladenič. Mislil je na žensko samo kot na ženo. Vsaka ženska pa, ki po njegovih nazorih ni mogla postati njegova žena, mu ni bila ženska, ampak človek. Zgodilo se je pa, da je prišla to leto o Vnebohodu gospoda k tetama njuna soseda z otroci: z dvema gospicama, z gimnazijcem in z mladim umetnikom kmetskega rodu, ki je bil pri njih kot gost. Po čaju so vstali, da bi pred hišo na loki, ki je bila že pokošena, igrali gorelko.*) Tudi Katjušo so vzeli k sebi. Po nekoliko premenah je bilo Nehljudovu teči s Katjušo. Nehljudovu je bilo vedno prijetno, videti Katjušo, toda niti na ndsel mu ni prišlo, da bi moglo biti med njim 'n njo kako posebno razmerje. »No, zdaj jih ne vjamem, za ne vem kaj, reče »goreči«**) veseli umetnik, jako hitro tekajoč na svojih kratkih in krivih, toda močnih kmetskih nogah. »Morebiti se pa spodtakneta.« In vendar ju ne vjamete. Jeden, dva, tri! Trikrat so zaploskali. Komaj zadržujoč smeh Omenja Katjuša hitro z Nehljudovim mesto, stisne nui s krepko, hrapavo majhno roko njegovo ve- *) Ruska igra z lovljenjem. **) T. j. oni, ki ravno lovi. liko in se spusti v beg na levo, šušteč s svojo naškrobljeno suknjo. Nehljudov je tekel hitro, ni se hotel udati umetniku in je bežal, kar je imel moči. Ko se je ozrl, je videl, da preganja umetnik Katjušo, toda hitro cepetajoč s svojima prožnima mladima nogama, se mu ona ni udala ter bežala na levo. V ospredju je bila skupina bezgovega grmovja, za katero ni bežal nihče, toda Katjuša se je ozrla po Nehlju-dovu in mu dala z glavo znamenje, da bi se združila za grmovjem. On jo je razumel in bežal tja. Toda tu za grmovjem je bil jarek zaraščen s koprivami, za katerega ni vedel. Spodtaknil se je ter si opekel roke ob koprive in se zmočil v rosi, padli na večer, toda takoj je vstal, smejoč se samemu sebi, ter odbežal na prazno mesto. Katjuša mu prihiti nasproti, žareča s smehljajem in očmi, črnimi kot mokra borovnica. Srečata se in se primeta za roke. »Opekli ste se, vidite, reče ona, poprav-ljaje si s prosto roko kito in težko si oddihuje, ter se smeje, zroča od spodaj kvišku naravnost vanj. Nisem vedel, da je tukaj jarek, reče on ravno tako smeje se, ne da bi spustil njeno roko. Ona se nagne k njemu in sam se približa, nevede, kako je to prišlo, njenemu obličju; ona se ne umakne, on jej trdnejše stisne roko in jo poljubi na usta. Kaj še! vsklikne ona, mu hitro izvije roko in zbeži od njega. Ko priteče k bezgovemu grmu, vtrga z njega dve vejici belega cvetja, s katerim je bil posut, •n hladeč si z njimi žareče obličje, se ozre na Nehljudova, in živo mahaje pred seboj z rokami, se vrne k igrajoči mladini. Od te dobe se je razmerje Nehjudova na-pram Katjuši spremenilo, in nastalo je ono posebno razmerje, kakoršno biva med nedolžnim niladim človekom in ravno tako nedolžno devojko, če sta vneta drug za drugega. Če je le stopila Katjuša v sobo, ali če je le Nehljudov videl iz daljave njen beli predpasnik, je v njegovih očeh vse zažarelo kakor na solncu, vse je postalo zanimivejše, veselejše, pomenljivejše; življenje mu je postajalo radostnejše. To je čutila tudi ona. Toda ne samo bližina in prisotnost Katjuše je imela na Nehljudova ta vpliv; tako je vplivala nanj samo zavest, da živi Katjuša, in na njo, da živi Nehljudov. Če je dobil Nehljudov neprijetno pismo od matere, ali če mu ni šlo delo srečno od rok, ali je čutil ono tesnobo, ki se nehote polasti mladeniča, se mu je bilo treba samo spomniti, da živi Katjuša, da jo bode videl, in vse to se je razpršilo. Katjuša je imela v hiši mnogo dela, toda niogla je izvršiti vse in je v prostem času še - 80 — čitala. Nehljudov jej je posojeval Dostojevskega in Turgenjeva, ki ju je prečital stoprav ravno sam. Izmed vsega jej je ugajalo najbolj Turgenjeva »Zatišje«. Govorila sta samo mimogrede, če sta se slučajno sešla na hodniku, na balkonu, na dvorišču, ali včasih v sobi stare sobarice, Matrene Pavlovne, s katero je stanovala Katjuša skupaj in v katere sobo je prišel Nehljudov večkrat pit čašo čaja. In razgovori v prisotnosti Matrene Pavlovne so bili najprijetnejši. Če sta bila sama, se je bilo težje pogovarjati. Takoj so pričele govoriti oči nekaj drugega, nekaj mnogo pomenljivejšega, nego je bilo to, kar so govorila usta; ustnice so se izbočevale, bilo jima je nekako tesno, in hitro sta se razhajala. Take razmere so vladale med Nehljudovim in Katjušo ves čas njegovega prvega bivanja pri tetah. Teti ste opazili te razmere, bali se, da pisali ste o tem za mejo kneginji Jeleni Ivanovni, Nehljudovi materi. Teta Marija Ivanovna se je bala, da bi se Dmitrij ne navezal na Katjušo. Toda tega se je bala po nepotrebnem: Nehljudov je ljubil Katjušo, ne da bi sam vedel za to, kakor ljubijo nedolžni ljudje, in njegova ljubezen je bila glavno varstvo, da bi ne padel niti on in niti ona. Ne samo, da ni imel poželjenja, se je polastiti fizično, ampak se je zgražal, če se je spomnil na možnost takih razmer napram njej. Strah poetično nadahnjene Sofije Ivanovne, da bi se odločil Dmitrij Pri poštenju in odločnosti svojega značaja, da bi jo vzel za ženo, če bi se zaljubil v njo, ne da bi se oziral na njen rod in stan, je bil vendar mnogo osnovan. Če bi bil Nehljudov tedaj jasno spoznal svojo ljubezen napram Katjuši in zlasti, če bi mu bili pričeli dokazovati, da ne more in ne sme Spojiti svoje usode s to deklico, bi se bilo jako lahko pripetilo, da bi bil pri svoji svojeglavnosti Prišel do sklepa, da ni nikakega vzroka, ki bi mu branil, vzeti to devojko, naj bode kdorkoli — če j° le ljubi. Toda teti niste govorili z njim o svojem strahu, in tako je odšel, ne da bi se zavedal svoje ljubezni napram Katjuši. Bil je prepričan, da so njegovi čuti napram Katjuši jeden izmed pojavov tedaj vse njegovo bitje napolnujoče radosti življenja, katero deli z njim ta ljubka, vesela deklica. Ko pa je odhajal in ga je Katjuša, stoječa s tetama na pragu, spremljala s svojimi črnimi očmi, polnimi solz in nekoliko škilastimi, ni čutil nič manj, da zapušča nekaj prekrasnega, dragega, kar se ne vrne nikdar več. In bilo mu je silno tesno. >Z Bogom, Katjuša, hvala za vse,« jej je zaklical preko čepca*) Sofije Ivanovne, ko je sedal v kočijo. *) Čepeč =: avba. m Z Bogom bodite, Dmitrij Ivanovič, je odvrnila ona s svojim prijetnim mehkim glasom ter zadržujoča solze, ki so jej napolnjevale oči, stekla v vežo, kjer se je mogla prosto razjokati. Vlil. Od te dobe so potekla tri leta, ne da bi se Nehljudov videl s Katjušo. In videl se je z njo šele tedaj, ko je postal ravno častnik in se je vstavil na potu k armadi pri tetah kot popolnoma drug človek, kakor je bil oni, ki je pred tremi leti bival pri njih. Tedaj je bil pošten mladenič samozatajevanja, pripravljen žrtvovati se za vsako dobro stvar, zdaj je bil dovršen, prebrisan egoist, ljubeč samo uživanje. Tedaj se mu je zdel božji svet tajnost, katero je z radostjo in oduševanjem poskušal razkriti, zdaj mu je bilo vse v tem življenju priprosto in jasno in določeno z onimi pogoji življenja, v katerih je živel. Tedaj mu je bilo potrebno in važno občevanje s prirodo in z ljudmi, živimi, mislečimi in čutečimi pred njim (s pesniki in filozofi); zdaj so mu bile potrebne in važne samo ljudske naprave in občevanje s tovariši. Tedaj mu je bila ženska tajno in prekrasno — ravno radi te tajnosti — prekrasno bitje; zdaj je bil pomen ženske, vsake ženske, razun sorodnic in žena prijateljev, jako jasen: ženska mu je bila jeden najlepših pramenov že izkušenega razkošja. Tedaj ni potreboval denarja in ni rabil niti tretjine tega, kar je dobival od matere, mogoče se mu je bilo odreči očetovemu imetju >n ga dati kmetom; zdaj mu ni zadostovalo onih 1500 rubljev na mesec, katere mu je dajala mati, in imel je z njo zaradi denarja že neprijetne pogovore. Tedaj je imel za svoj resnični jaz svoje duševno bitje, zdaj je imel za sebe svoje zdravo, bodro, uživajoče telo. In vsa ta strašna izprememba se je zgodila z njim samo radi tega, ker je prenehal verjeti samemu sebi in pričel verjeti drugim. Prenehal Pa je verjeti sebi in pričel verjeti drugim, ker mu je bilo pretežko živeti v veri na samega sebe: ko je veroval samemu sebi, je moral rešiti vsako vprašanje ne v korist svojega živinskega jaz, iščočega lahkih radostij, ampak skoro vedno proti njemu; ko je pa veroval drugim, mu ni bilo treba določevati ničesar, vse je bilo že določeno in določeno je bilo vedno proti njegovemu duševnemu in v korist živinskemu jaz. In ne samo to: ko je veroval sebi, je bil vedno v nevarnosti, da ga bodejo zasmehovali drugi, — ko je veroval drugim, je od ljudij, ki so ga obkrožali, vedno dosegal pohvalo. Ko je Nehljudov prej premišljal, čital, go- j voril v Bogu, o pravici, o bogastvu, a bedi — so imeli vsi okoli njega to za neumestno in deloma celo za smešno, in njegova mati in teta ste ga z dobrodušno ironijo nazivali notre cher phi- 1 losophe; ko pa je čital romane, pripovedoval pikantne anekdote, zahajal v francosko gledišče k smešnim vaudeviliom in veselo pripovedoval njih obseg, so ga hvalili vsi in spodbujali k takemu početju. Ko se mu je zdelo potrebno, omejiti svoje potrebščine, nositi star plašč in ne piti vina, so imeli to vsi za nekako posebnost in bahavo originalnost, — toda ko je trosil obilne svote za zabave ali neobičajno opravo krasnega kabineta, tedaj so vsi hvalili njegov ukus in mu darovali drage stvari. Ko je bil še čist in je hotel ostati tak do ženitve, so se sorodniki bali za njegovo zdravje in niti mati se ni hudovala, da, prej se je radovala, ko je zvedela, da je postal resničen mož in odljudil svojemu prijatelju neko francosko damo. Na epizodo s Katjušo, — na to, da mu je mogla priti na misel ženitev z njo, pa kneginja-mati ni mogla misliti brez strahu. Ko je postal Nehljudov polnoleten in je razdelil vse ono neveliko imetje, katero je podedoval po očetu, med kmete, ker se mu je zdelo krivično, imeti posestvo, je ravno tako tudi to početje prestrašilo njegovo mater in vse prijatelje, ter je bilo neprestan predmet očitanja in zasmehovanja od strani vseh sorodnikov. Neprestano so mu govorili o tem, da kmetje, kateri so dobili zemljo, ne le da niso obogateli, ampak ubo-žali, ker so si napravili tri krčme in popolnoma prenehali delati. Ko pa je Nehljudov stopil v gardo ter potrosil in zaigral s svojimi prijatelji toliko, da je morala Jelena Ivanovna jemati denar s kapitala, se ona takorekoč ni niti razhudila, češ, da je prirojeno in celo dobro, če se vrši to v mladosti in v dobri družbi. V pričetku se je boril Nehljudov sam seboj, in boriti se je bilo pretežko, kajti vse to, kar je imel, verujoč sebi, za dobro, so imeli drugi za slabo in so imeli narobe vsi okoli njega vse to za dobro, kar je imel on, verujoč sebi, za slabo, in konec je bil, da se je udal, prenehal verjeti samemu sebi in pričel verjeti drugim. In v pričetku mu je bila ta nezvestoba na-pram samemu sebi neprijetna, toda neprijetni čut je trajal zelo malo časa, in Nehljudov, ki je v tem času jako hitro pričel kaditi in piti vino, je prenehal okušati oni neprijetni čut, da, čutil je veliko olajšanje. In Nehljudov se je udal z vso strastjo svojega značaja temu novemu, od vseh, ki so bili okoli njega, hvaljenemu življenju ter popolnoma zadušil v sebi oni glas, ki je zahteval kaj drugega. Ta izprememba se je pričela, ko se je preselil v Petrograd, in se spopolnila, ko je vstopil v vojaško službo. (Vojaška služba sploh slabo upliva na ljudi, nudeč onim, ki stopijo v njo, popolno brezdelico, t. j. brezdelico brez razumnega in koristnega dela in osvobojujoč jih vseobčnih ljudskih dolžno-stij, na mesto katerih stavi samo posebno čast polka, uniforme, prapora in z jedne strani neomejeno nadvlado nad drugimi ljudmi, a z druge sužnjiško pokorščino do dostojanstvenikov. Toda ko pride k tej pokvarjenosti vsled vojaške službe sploh, z njeno častjo uniforme in prapora, z dovoljenjem nasilstva in pobijanja, še pokaženost vsled bogastva in bližnjih zvez s carsko rodbino, kakor se je godilo to v izbranih gardnih polkih, v katerih služijo samo bogati in odlični častniki, tu dosega ta pokvarjenost pri ljudeh, ki so jej zapadli, popolno egoistično blaznost in v taki egoistični blaznosti je živel Nehlju-dov od one dobe, ko je stopil v vojaško službo ter pričel živeti tako, kakor so živeli njegovi tovariši. Dela ni bilo nikakega, samo to, da bi v izborno ušiti in ne od njega samega, ampak od drugih očiščeni uniformi, v čepici, z opravo, ravno tako od drugih zgotovljeno, očiščeno in podano, jezdil na lepem, ravno tako od drugih oskrbovanem in krmljenem konju na vaje ali nadzorovat, z ravno takimi ljudmi, kakor je bil sam, da bi skakal in mahal s sabljo, da bi streljal in učil to druge ljudi. Drugega opravila ni bilo, in najvišji 'judje: mladi, stari, car in njegovi najbližnji, niso samo soglašali s tem počenjanjem, ampak so je hvalili in se zanj zahvaljevali. Razun tega so imeli za dobro in važno, zapravljati denar, za katerega se ni vedelo, kje so ga dobivali, na shodih za jed in zlasti za pijačo v častniških klubih ali v najdražjih gostilnah; potem gledišča, plesi, ženske, 'n potem zopet ježa na konju, mahanje s sabljo, skakanje in zopet zapravljanje denarja in vino, karte, ženske. Zlasti slabo upliva na vojake tako življenje zato, ker če nevojak živi tako življenje, ne more, da bi se ne sramoval takega življenja v dnu svoje duše. Vojaki pa si domišljujejo, da to mora biti teko, bahajo se, ponašajo se s tem življenjem zlasti v bojnem času, kakor je bilo to pri Nehlju-dovu, ki je pristopil vojakom, ko je bila napovedana vojna s Turčijo: >Mi smo pripravljeni žrtvovati življenje v vojni, in zato tako brezskrbno, veselo življenje ni samo odpustljivo, ani-Pak je za nas neizogibno. In mi tudi živimo. ) Nehljudov je čutil v ti dobi svojega življenja oduševljenje nad tem, da je prost vseh Uravnih vezij, katere si je prej stavil sam, in ne- prestano je bil v kroničnem stanju egoistične blaznosti. V takem stanju je bil, ko je prišel čez tri leta zopet k tetama. XIV. Nehljudov je obiskal teti zato, ker je bilo ; njuno posestvo na potu proti mestu, kamor je odpotoval že prej njegov polk, in zato, ker ste ga oni za to zelo prosili, največ pa radi tega, da bi videl Katjušo. Morebiti, da je imel v dnu svoje duše že kake slabe namene s Katjušo, katere mu je narekoval njegov tedaj nebrzdani živinski človek, toda ni si bil svest teh namenov, in krat-komalo se mu je zahotelo obiskati mesta, kjer mu je bilo tako dobro, ter videti nekoliko smešni, toda ljubeznivi, dobrodušni teti, ki ste ga obsipali vedno, ne da bi to opazil, z ljubeznijo in oduševljenjem, in videti ljubeznivo Katjušo, na katero mu je tudi ostal prijeten spomin. Prišel je koncem sušca na veliki petek, v dobi, ki je za potovanje najbolj neugodna, za strašnega deževanja, da je bil premočen do kože in ves prezebel, toda čil in čvrst, kakoršnega se je čutil vedno za tega časa. »Je-li ona še pri njima?« je mislil, ko je zavil v znani starodavni vlastelinski dvorec, napolnjen s snegom, ki se je zvalil s streh, in ograjen z opekastim zidom- - - 89 — Pričakoval je, da se ona prikaže na stranskem pragu, ko zasliši glas zvončkov, ampak prišli ste dve bosi, predpasani ženski z vedri, ki ste očividno pomivali tla. Nje ni bilo niti na paradnem pragu; prišel je v predpasniku le lakaj Tihon, ki se je najbrže tudi pečal s čiščenjem. V predsobo je prišla Sofija Ivanovna, v svileni obleki in čepici. To je lepo, da si prišel,« pravi Sofija Ivanovna, poljubovaje ga. ^Mašenka je nekoliko bolna, utrudila seje v cerkvi. Bili svepri obhajilu.« »Pozdravljena, teta Sonja«, reče Nehljudov, poljubuje roke Sofije Ivanovne, »oprostite, zmočil sem vas.« »Pojdi v svojo sobo. Ves si premočen. Ka-tjuša! Katjuša! Hitro mu pripravi kavo! Takoj! se oglasi s hodnika znani, prijetni glas. In srce Nehljudova je radostno jeknilo. Tu je!« In kakor da mu je solnce posvetilo izza oblakov, je Nehljudov veselo odšel s Tiho-nom v svojo sobo, da bi se preoblekel. Nehljudov je hotel vprašati Tihona za Ka-tjušo: kaj dela? kako se ima? če se ne misli možiti? Toda Tihon je bil tako uljuden in zraven tako strog, tako trdno je vstrajal pri tem, da bode sam vlival iz umivalnika vodo na njegove roke, da si Nehljudov ni upal, vprašati ga po Katjuši, in ga je vprašal samo po njegovih unukih, po starem bratovem žrebcu in po hišnem psu Polkanu. Vsi so bili živi in zdravi razun Pol-kana, ki je preteklo leto stekel. Ko je Nehljudov vrgel od sebe vse mokro in se je komaj pričel oblačiti, je začul drobne korake, in nekdo je potrkal na vrata. Nehljudov je poznal i korake i trkanje na vrata. Tako je hodila in trkala jedino ona. Ogrnil je mokri plašč in stopil k durim. Vstopite!« Bila je to ona, Katjuša. Še vedno ista — še ljubkejša kakor preje. Prav tako so gledale od spodaj navzgor smehljajoče, naivne, nekoliko škileče črne oči. Na sebi je imela kakor preje čist bel predpasnik. Prinesla je od tet vonjajoč kos mila, ravnokar vzet iz papirja, in dve brisači: veliko rusko in volnato. 1 nedotakneno milo z izbočenimi pismenkami i brisači i ona sama — vse je bilo jednako čisto, sveže, nedotaknjeno, prijetno. Njene ljubke, trde rudeče ustnice so se kakor preje pri pogledu nanj še vedno napenjale v nepremagljivi radosti. Pozdravljam vas, Dmitrij Ivanovič! je rekla s trudotn, in njeno obličje se je pokrilo z rudečico. Zdravstvuj... zdravstvujte, ni vedel, ali jo ima vikati ali tikati, in zarudel je prav tako kakor ona. Živi, zdravi ?< -Hvala Bogu... Tu le vam pošilja teta obljubljeno rožnato milo, reče ter položi milo na mizo ■n brisače preko stolovega naslonjala. Saj ima svoje, reče Tihon, braneč gostovo samostalnost, ter s ponosom pokaže na odprti, veliki necessaire Nehljudova s srebrnimi zaponkami in ogromnim številom ščetk, pomad, dišav ■n raznih toaletnih potrebščin. Zahvalite teto. Kako sem vesel, da sem Prišel, pravi Nehljudov, čuteč, da postaja v njegovi duši svitlo in veselo, kakor je bivalo preje. Ona se je v odgovor na te besede samo nasmejala in odšla. Teti, ki ste vedno ljubili Nehljudova, ste ga tedaj pozdravljali še radostnejše kakor običajno. Dmitrij je' odhajal v boj, kjer je mogel’ biti ranjen, ubit. Nehljudov je proračunil svojo pot tako, da bi ostal pri tetah jeden sam dan, toda zdaj, ko Je videl Katjušo, je soglasil, da bode praznoval Pri njih Veliko noč, ki je bila za dva dni, in brzojavil je svojemu prijatelju in sodrugu Šluboku, s katerim se je imel sniti v Odesi, naj pride k tetama tudi on. Od prvega dne, ko je videl Katjušo, je čutil blehljudov do nje prejšnjo naklonjenost. Prav teko kakor preje ni mogel brez razburjenja videti belega Katjušinega predpasnika, ni mogel brez - 92 — radosti slišati njene hoje, njenega glasu, njenega smeha, ni mogel brez razkošja gledati v njene črne oči, zlasti če se je smejala, ni mogel vsem drugim brez nemira videti, kako je zaru-dela, če se je srečala ž njim. Čutil je, da je zaljubljen, toda ne tako kakor preje, ko mu je bila ta ljubezen tajnost in si on sam ni upal priznati, da ljubi, in ko je bil prepričan, da je možno ljubiti samo jedenkrat, — zdaj je bil zaljubljen, svest si tega in vesel in temno vedoč, dasi je to skrival pred samim seboj, v čem tiči ta ljubezen in kaj more nastati iz nje. V Nehljudovu je bil, kakor sploh v vseh ljudeh, dvojen človek. Jeden duševni, iščoč za se samo take dobrote, ki bi bile dobrote tudi na-pram drugim ljudem, in drugi — živinski človek, iščoč dobrote samo za se in pripravljen, žrtvovati za te dobrote blagor vsega sveta. V tej dobi egoistične blaznosti, vzbujene v njem po peter-burškem in vojaškem življenju, je gospodoval v njem živinski človek ter popolnoma zadušil duševnega. Toda ko je zagledal Katjušo in je vnovič začutil to, kar je čutil napram nji tedaj, je duševni človek dvignil glavo ter pričel zahtevati svoja prava. In v Nehljudovu je tekom teh dveh dnij do Velike noči trajala brez prestanka notranja borba, ki se je sam ni zavedal. V globini svoje duše je vedel, da mu je °diti in da nima za kaj ostajati pri tetah, vedel le, da iz tega ne more priti nič dobrega, toda bilo mu je tako radostno in prijetno, dasi tega priznal, in je ostal. Zvečer v soboto pred Kristusovim vstajenjem je prišel služit jutranjico svečenik z dijako-nom in strežnikom, pustivši, kakor so pripovedovali sami, s trudom po lužah na saneh za seboj te tri verste, ki so ločile cerkev od tedne hiše. Nehljudov je s tetama in družino, ne da bi obrnil pogled od Katjuše, ki je stala pri vratih 'n podajala kadilo, ostal pri jutranjici do konca, Pokristoval *) s svečenikom in tetama ter je že hotel oditi spat, ko je začul s hodnika, kako se Matrena Pavlovna, stara služkinja Marije Iva-novne, in Katjuša napravljata v cerkev, da bi dale blagoslovit povitice in pasho.**) Jaz grem tudi,« si je mislil. Pot do cerkve ni bila niti za voz niti za sani, in zato je Neljudov, ki je bil pri tetah kakor doma, velel osedlati konja, tako imenovanega »bratovega žrebca, in mesto da bi šel spat, je oblekel svitlo svojo uniformo s tesnimi *) Menjal pozdrav: Christos voskres (Kristus je vstal od mrtvih), na tar se odgovarja: Vo istinu (V resnici). **) Velikonočni sir. jezdnimi hlačami, ogrnil plašč ter pojahal na » preobjedenem, težkem in neprestano rezgetajočem starem žrebcu v temi preko luž in snega proti cerkvi. 1, XV. Vse življenje je potem ostala ta jutranjica za Nehljudova jeden najsvitlejših in najsilnejših spominov. Ko je prijezdil v črni temi, samo tuintam osvitljeni z belečim se snegom, pluskajoč po vodi, na žrebcu, ki je nastavljal ušesa pri pogledu na ploške,*) prižgane okoli cerkve, na cerkveni dvor, se je božja služba že pričela. Mužiki, spoznavši stričnika Marije Ivanovne, so ga odvedli na suho mesto, kjer je razjahal, vzeli mu konja, da bi ga privezali, ter ga spremili v cerkev. Cerkev je bila polna praznično oblečenega ljudstva. Na desni strani — mužiki: starci v doma napravljenih kaftanih in laptih**) s čistimi, belimi ovoji, in mladi možje v novih, suknenih kaftanih, prepasanih s svitlimi pasovi, in v škornjah. Na levi strani — ženske v rudečih svilenih robcih, *) Vrsta svetilk. ••) Obuvalo iz ličja. — 95 - v plišovih telovnikih z živo rudečimi rokavi, in v modrih, zelenih, rudečih in pisanih suknjah, v škornjah s podkvicami. Skromne starke v belih 1 robcih pa sivih kaftanih, starodavnih suknjah, v usnjatih čevljih ali novih laptih, so stale za njimi. Med temi in onimi so stali nališpani otroci z mastno se svetečimi glavami. Mužiki so se pre-križevali in priklanjali, stresajoči z lasmi; ženske, osobito starke, ki so upirale motne oči na jedno samo ikono s svečkami, so trdno pritiskale sklenjene prste na robec na čelu, na ramena in život ter se, nekaj šepetajoče, priklanjale stoje ali padale na kolena. Otroci so, če jih je kdo pogledal, posnemaje odrasle, goreče molili. Zlati ikonostas *) je plapolal v svečicah, ki so od vseh stranij obkrožale z zlatom ovite večje luči. Na panika-dilu**) je bilo polno sveč, s klirosa***) je bilo slišati vesele napeve prostovoljnih pevcev z bobnečimi basi in tenkimi otroškimi soprani. Nehljudov je šel naprej. V sredi je stala aristokracija: vlastelin s svojo ženo in sinom v i mornarski bluzi, stanovoj, telegrafist, trgovec v škornjah, okrajni starosta s svetinjo in na desno ! °d amvona,****) zadaj za vlastelinko, Matrena Pav-lovna v lesketajočem lilastem krilu ter z belo obrobljenim šalom, pa Katjuša v belem krilu z *) Stena, pokrita s slikami, ki loči oltar od cerkve. **) Velik viseč lestenec. •••) Prostor za pevce. ••••) Vzvišeno mesto pred ikonostasom. — 90 - gubami in z modrim pasom pa rudečim trakom na črni glavi. Vse je bilo praznično, slavnostno, veselo in prekrasno: i svečeniki v svetlih, srebrnih plaščih z zlatimi križi, i dijakoni in djački v prazničnih srebrnih in zlatih stiharih,*) nališpani prostovoljni pevci z namazanimi lasmi, i veseli napevi prazničnih pesnij, i neprestani blagoslovi, katere so svečeniki podeljevali ljudstvu s trojnatimi svečami, okrašenimi s cvetjem, i vedno in vedno se ponavljajoči glasovi: Christos voskrese! Christos voskrese! Vse je bilo prekrasno, toda najlepša izmed vsega je bila Katjuša v belem oblačilu in z modrim pasom, z rudečim trakom na črni glavi in navdušeno žarečimi očmi. Nehljudov je čutil, da ga je ona videla, ne da bi se ozrla. Videl je to, ko je šel blizu mimo nje k oltarju. Nič jej ni imel reči, toda takoj si je izmislil in rekel, idoč mimo nje: »Teta je rekla, da konča post šele po drugi maši. Mlada kri jej je, kakor vedno, če ga je pogledala, zalila celo ljubko obličje, in črne oči, ki so se smehljale in radovale ter naivno gledale od spodaj navzgor, so se uprle v Nehljudova. »Vem,« je rekla smeje se. •) Bogoslužne obleke dijakona in psalmistov. Slovenskim rodoljubom ! V padi na boljše čase smo začeli zopet izdajati »Slovansko knjižnico.« — Za naročnike velja celo leto 3 K 60 vin., snopič 30 vin. 5 poštnino vred; v knjigarnah pa 90 vin. snopič. Sloveči roman „Vstajenje(( je precej obširen; naročniki dobe redno vsak mesec po jeden snopič. Ako se oglasi več naročnikov, bodo snopiči ob-sežniši za isto ceno. — Ruska cenzura je izvirnik mnogo črtala. Naš prevod je prirejen po prvotnem izvirniku, ki je izšel v Londonu. V Rusiji črtana mesta so zaznamovana v okroglih oklepajih (--), dočim so vogla ti oklepaji [---/ tiskani tudi v Rusiji in so navadnega pomena. Pričakujemo od slovenskega razumništva večje Podpore, kajti v rokopisu imamo prav znamenitih slovanskih del, katere bi radi oskrbeli tudi slovenskemu narodu. Mnogo je dolžnikov! Stara pesem! Te pa nujno prosimo, da izpolnijo takoj svojo dolžnost, ker sicer izročimo izterjevanje odvetniku. V Gorici, 20. oktobra 1900. <3 Slovanska knihovna. ATAz til CaaBHHCKaa BiifaioTCKa. S) 96. snopič. Slovanska knjižnica44 Urejuj: in Izdaja A. Gabršček. Roman v treh delih. Napisal grof Lev Nik. Tolstoj. V GORICI 1900. Tiskala in založila »Goriška Tiskarna. A. .Gabršček. H V GORICI, ml I. dec. 1900. Uaroenikom f Poslali smo Vam na ogled 94. snopič »Slovanske knjižnice«, pričetek slovečega romana Ker nam do danes še niste vrnili tega snopiča, Vas smatramo naročnikom ter Vam pošiljamo na-daljni zvezek v nadeji, da tudi tega obdržite. Ako tram še niste poslali nadaljne naročnine, oziroma poravnali zaostale, Vas uljudno prosimo, da nam dopošljete vsaj za 10 zvezkov, t.j. J krone,, da na ta način zagotovimo nadaljni obstanek »Slovanski knjižnici«. Celoletna naročnina »Slov. knj.'< je K 3-00 ter izhaja redno 1. dan v mesecu. - Prejšnje zvezke imamo deloma še vse v zalogi; imenik pošiljamo na zahtevo zastonj. Prosimo Vas nadalje, da priporočate Slovansko knjižnico v krogih svojih prijateljev in znancev, oziroma da jo istim dajate na ogled. Vaši naklonjenosti sc toplo priporoča spoštovanjem Uprava „Slov. knjižnice ~ 97 — V tem trenotku je prišel, prerivaje se med ljudmi, dijaček s kavnikom ter se, ne glede na njo, zadel ob njo s svojim stiharom. Očividno se je dijaček zadel ob Katjušo iz spoštovanja napram Nehljudovu, katerega se je ogibal. Nehljudovu pa je bilo nerazumljivo, kako da on, ta dijaček ne ve, da vse, kar je tukaj, da vse na svetu je — je — samo radi Katjuše, in da je možno zanemarjati vse na svetu, samo ne nje, ki je bila — središče vsega. Zaradi nje je svetilo zlato ikonostasa ter so gorele vse te sveče na panikadilu in svečnikih, zaradi nje so se glasili oni radostni napevi: »Pascha Gospodnja, radujtes ljudie.« *) ln vse, kar je bilo lepega na svetu, vse je bilo zaradi nje. In zdelo se mu je, da Katjuša ve, da je vse radi nje. Tako se je zdelo Nehljudovu, ko je opazoval njeno lepovzrastlo postavo v belem oblačilu z gubami in slavnostno vradoščeno obličje, na katerega izrazu je videl, da se spevi, ki se glase v njegovi duši, glase tudi v njeni. V presledku med jutranjico in drugo mašo je Nehljudov odšel iz cerkve. Ljudstvo se je pred njim umikalo ter se mu klanjalo. Nekateri so ga poznali, drugi so vpraševali: »Kdo pa je to?« V preddvorani se je vstavil. Tu ga je obstopila *) Velika noč Gospodova, radujte sc, ljudje I 7 tolpa prosjakov; razdal je drobiž, ki ga je imel seboj, ter odšel po stopnicah. Zdanilo se je že tako, da je bilo videti, toda . solnce še ni vzhajalo. Po rovih okoli cerkve se 1 je nastanilo ljudstvo. Katjuša je ostala v cerkvi I in Nehljudov se je ustavil, da bi jo počakal. Ljudstvo je neprestano prihajalo ven, tolklo | z okovanimi škornji ob tlak, odhajalo po stopnicah : ter se razsipalo po cerkvenem dvoru in pokopališču. I Siv starec s tresočo glavo, sladčičar Marije ' Ivanovne, je ustavil Nehljudova, pozdravil ga s Kristusovim Vstajenjem, in njegova žena, starka z vraskovitim vratom, ki se jej je videl izpod, svilenega robca, mu je dala žolto žafranasto jajce, katero je vzela iz žepnega robca. Tu se je približal mlad, smehljajoč se, žilav mužik v dolgem novem plašču z zelenim pasom. Christos voskrese,« pravi, smeje se z očmi se približa Nehljudovu, ga obklopi s prijetnim, mužikom lastnim vonjem ter ga, ščegetajoč ga pri tem s svojo kodrasto brado, trikrat poljubi ; s svojimi silnimi, svežimi ustni popolnoma v S sredo ust. V trenotku, ko se je Nehljudov poljubljal z , mužikom in vzel od njega temnožafranasto jajce, i se je prikazalo izpreminjajoče se krilo Matrene i Pavlovne in ljubka, črna glavica z rudečim trakom. Ona ga je zapazila med glavami onih, ki so šli pred njo, in videl je, kako je zažarelo njeno lice. Vstopili ste z Matreno Pavlovno v preddvo-rano in obdarovali prosjake. Prosjak z rudečo, posušeno brazgotino mesto nosa je stopil h Ka-tjuši. Ona je vzela nekaj iz robca, dala mu ter se mu nato približala in ga trikrat poljubila, ne da bi kazala najmanjši stud, ampak z radostno žarečimi očmi. In v trenotku, ko se je poljubljala s prosjakom, so se njene oči srečale s pogledom Nehljudova. Kakor bi ga vprašala: je li prav, da dela tako? »Tako, tako, ljuba moja, vse je prav, vse Prekrasno, imam te rad.« Prišli ste iz preddvorane, in on $e jej je približal. Ni se hotel poljubovati, samo bližje nje je hotel biti. Christos voskreseb reče Matrena Pavlovna s sklonjeno glavo in smehljaje se z intonacijo, ki je govorila, da so si zdaj vsi jednaki, obriše si ustnice z robcem, ki ga je imela zvitega pod Pazduho, ter mu nastavi usta v poljub. Vo istinu,« odvrne Nehljudov, poljubuje se z njo. Ozre se po Katjuši. Ta zarudi, a v tem trenotku se mu približa. Christos voskrese, Dmitrij Ivanovič. 7* 100 — ->Vo istinu voskrese,« reče on. Poljubita se dvakrat in kakor bi pomišljala, če je treba še, ter bi se odločila, da je treba, se poljubita tretjič in se nasmejeta oba. »Ali ne pojdeta k svečeniku?« vpraša Neh-ljudov. »Nikakor, medve posediva tukaj, Dmitrij Ivanovič,« reče Katjuša in vzdihne težko kakor po radostnem delu iz polnih prsij, zroča mu s svojim pokornim, deviškim, ljubečim, komaj znatno škilečim pogledom naravnost v oči. V ljubezni med možem in ženo biva vselej trenotek, ko ta ljubezen dospe do svojega zenita, ko ni v njej nič zavestnega, premišljenega, ko ni v njej nič poželjivega. Tak trenotek je bila za Nehljudova ta noč radostnega vstajenja Kristusovega. Če se je zdaj spominjal na Katjušo, je ta trenotek zatemnel vse druge slučaje, ko jo je imel priliko videti. Črna, gladka, svitla glavica, belo oblačilo z gubami, deviško objemajoče njeno vitko postavo in nevisoke grudi, ta rudečica in te nežne, svitlo črne oči in dva glavna obrisa v vsem njenem bitju: deviška čistost njene ljubezni ne samo napram njemu, — vedel je to — ampak ljubezni napram vsem in napram vsemu, ne samo napram temu, kar je na svetu lepega, ampak tudi napram onemu siromaku, s katerim se je poljubljala. — 101 — Vedel je, da je bila v njej ta ljubezen, ker jo je to noč in to jutro začutil v sebi ter spoznal, da se v tej ljubezni zliva z njo v jedno bitje. Ah, če bi bilo vse to ostalo samo pri čustvu, katerega je imel to noč! »Da, vsa ta grozna stvar se je izvršila že po oni noči radostnega vstajenja Gospodovega!« si je mislil zdaj, sedeč pri oknu v sobi porotnikov. XVI. Ko se je Nehljudov vrnil iz cerkve, jezaužil s tetama prvič zopet mesne jedi; v okrepilo se je napil vodke in vina, kakor se je navadil pri vojakih, odšel v svojo sobo in zaspal kar oblečen. Zbudilo ga je trkanje na vrata. Po trkanju je spoznal, da je bila to ona, vstal, otiral si oči ter se stegoval. Katjuša, ali si ti? — Vstopi!« je rekel vstajaje. Odprla je vrata. »Pojdite jest,« reče. Bila je v istem belem oblačilu kot preje, toda brez traka v laseh. Ko mu je pogledala v °či, zažarela je, kakor da mu je naznanila nekaj neobičajno radostnega. Takoj pridem, odvrne on in seže po glavniku, da bi si razčesal lase. — 10-2 — Ona je postala tu trenotek dalje nego je bilo treba. On opazi to, spusti glavnik ter se obrne k njej, toda ona se v tem trenotku obrne in odhiti s svojimi običajno lahkimi in hitrimi koraki po hodniku, pregrnjenem s preprogami. »Kak tepec sem«, si je mislil Nehljudov, »zakaj je nisem obdržal.« In dohitel jo je na hodniku. Sam ni vedel, kaj je hotel od nje. Toda zdelo se mu je, da je imel, ko je prišla k njemu v sobo, storiti to, kar napravijo vsi pri taki priliki, toda on tega ni storil. »Katjuša, počakaj,« reče jej. Ona se ozre. «- »Kaj je?« pravi in obstane. »Nič, samo...« Premagoval se je, ob jednem pa se je spomnil, kako ravnajo v taki priložnosti sploh vsi ljudje na njegovem stališču, in objel Katjušo okoli pasu. Ona mu je pogledala v oči. »Pustite me, Dmitrij Ivanovič, pustite me,« je spregovorila z rudečico na licu in s solzami v očeh ter s svojo trdo, krepko roko odstranila njegovo desnico, ki jo je objemala. Nehljudov jo je spustil in za trenotek mu ni bilo samo tesno pri srcu, ampak napram samemu sebi je čutil odpor. Imel je verovati v se, toda ni razumel, da ste bili ta tesnoba in sramota najlepša čuta njegove duše, ki sta prišla na površje, ampak prav nasprotno se mu je zdelo, da to govori v njem glupost, da mora delati, kakor delajo vsi ljudje. Dohitel jo je še enkrat, objel jo ?opet in poljubil na vrat. Ta poljub je bil že popolnoma drugačen nego prva dva poljuba: prvi nehote za bezgovim grmom in drugi danes zjutraj pred cerkvijo. Ta je bil strašen, in ona je to tudi čutila. »Kaj delate?« je kriknila s takim glasom, kakor da je za vedno razbil nekaj neskončno dragocenega, in zbežala od njega. Prišel je v obednico. Nališpani teti, doktor •n soseda so sedeli pri prigrizku. Vse je bilo tako običajno, toda v duši Nehljudova je besnel vihar. Ničesar ni razumel, kar so mu pripovedovali, odgovarjal je narobe in mislil samo na Katjušo, spominjaje se čustva, ki mu ga je vzbudil oni Poslednji poljub na hodniku. Niti mogel ni misliti na kaj drugega. Ko je stopila v sobo, je čutil v vsem svojem bitstvu njeno prisotnost, ne da bi jo pogledal, in moral se je premagovati, da se ni ozrl po njej. Po obedu je takoj odšel v svojo sobo ter v silnem razburjenju dolgo hodil po njej, poslušal glasove v poslopju in pričakoval njenih korakov. Oni živinski človek, ki je živel v njem, zdaj ni samo dvignil glave, ampak je steptal pod svoje noge onega duševnega človeka, ki je bil on tedaj, ko je prvikrat prišel sem, da, še danes zjutraj v cerkvi, in ta strašni živinski človek je zdaj sam j gospodoval v njegovi duši. Daši Nehljudov ni , prenehal prežati na Katjušo, se mu ta dan ni posrečilo niti enkrat sniti se z njo na samem. I Oči vidno se ga je izogibala. Toda proti večeru se je zgodilo, da je morala priti v sobo poleg one, v kateri je stanoval on. Doktor je ostal tukaj čez noč, in Katjuša je imela pripraviti posteljo za gosta. Začuvši njene korake, je šel Nehljudov za njo, tiho stopaje in zadržuje dih, kakor bi se pripravljal k zločinu. Obe roki je imela vtaknjeni v čisto oblačilce in držala z njimi blazinico za ogle; ozrla se je po njem in se nasmehnila, vendar ne veselo in radostno kakor sicer, ampak boječe in žalostno. Ta nasmeh je bil, kakor bi mu hotel reči, da je to, kar dela — hudobno. Za trenotek je obstal. Tu je bilo še vse mogoče preprečiti. Daši slabo, vendar je bilo še slišati glas resnične ljubezni napram njej, ki mu je govoril o nje j, o njenih čustvih, o njenem življenju. Drugi glas pa mu je rekal: pazi, zadovolji svojo poželjivost, — svojo srečo. In ta drugi glas je nadvladal prvega. Odločno se jej je približal. In strašen, nezadržljiv zverinski čut se ga je polastil. Ne da bi jo pustil iz svojega objema, jo je posadil Nehljudov na posteljo, in čuteč, da mora storiti še nekaj, sedel poleg nje. »Dmitrij Ivanovič, golobček, prosim vas, pustite me,« rekla je z žalostnim glasom. »Ma-trena Pavlovna gre!« je viknila ter se mu izvila, in res je šel nekdo proti durim. »Torej pridem k tebi po noči,« je rekel Nehljudov. Saj si sama?« »Kaj še? za nič na svetu! Nikakor,« so govorile njene ustnice, no, popolnoma razrušeno njeno bitje je govorilo nekaj drugega. Oseba, ki se je bližala vratom, je bila res Matrena Pavlovna. Stopila je v sobo z odejo v roki, očitajoče se ozrla po Nehljudovu in jezno očitala Katjuši, da ni vzela prave odeje. Nehljudov je molče odšel. Niti sramoval se ni več. V izrazu obličja Matrene Pavlovne je čital, da ga obsoja in da ima prav, če ga obsoja, kajti to, kar dela on, je — hudobno, toda vladal ga je zverinski čut, ki se je oprostil prejšnjega čuta dobre ljubezni napram njej, in gospodoval v njem sam, ne priznavajoč kaj drugega. Zdaj je vedel, kaj mora storiti, da zadovolji svojemu po-željenju, in iskal je sredstev, kako to storiti. Tekom celega večera ni vedel, kaj mu je početi. Zdaj je šel k tetama, zdaj od njih v svojo sobo, zdaj zopet na prag ter razmišljal jedino — 106 - to, kako bi jo mogel najti samo; toda ona se ga je ogibala in tudi Matrena Pavlovna si je prizadevala, da je ni izpustila iz očij. XVII. Tako je potekel večer, nastopila je noč. Doktor je odšel spat. Teti ste se odpravljali spat. Nehljudov je vedel, da je Matrena Pavlovna zdaj v spalnici pri tetah in Katjuša v služabniški sobi — sama. Zopet je odšel na prag. Zunaj je bilo temno, vlažno in toplo, in ves vzduh je napolnjevala ona bela megla, ki spomladi prežene poslednji sneg ali nastane vsled tajanja poslednjega snega. Od reke, ki je bila sto korakov pod strmim bregom pred hišo, je bilo slišati čudne zvoke: lomil se je led. Nehljudov je po stopnicah odšel s praga ter se približal oknu služabniške sobe, stopaje preko luž po zmrzlem snegu. Srce mu je v prsih bilo tako, da ga je slišal; dihanje je zdaj prenehalo, zdaj se mu je izvilo iz prsij s težkim vzdihom. V sobi je gorela majhna svetilka. Katjuša je sedela zamišljena pri mizi in gledala pred se. Nehljudov jo je dolgo opazoval nepremično, hoteč se prepričati, kaj bo delala, misleča, da je nikdo ne vidi. Kake dve minuti je sedela kakor pribita, nato je dvignila oči, nasmehnila se, zmajala z glavo, kakor nejevoljna na samo sebe, premenila svojo postavo, nervozno položila obe roki na tnizo in uprla oči pred se. On je stal ter jo opazoval, in nehote je slišal ob jednem, kako mu bije srce in čudne zvoke, ki so prihajali od reke sem. V megli tam na reki se je vršilo neko neprestano počasno delo, zdaj je nekaj sopihalo, zdaj prasketalo, zdaj se obsipalo, zdaj so zopet kakor steklo zvenele tenke ledene ploščice. Stal je tukaj, opazuje razmišljeno, od notranjega boja zmučeno Katjušino lice, in bilo mu je hudo, toda, čudno — ta tesnoba mu je še Pomnoževala strast do nje. (Strast ga je obvladala popolnoma.) Potrkal je na okno. Ona se je stresla na celem telesu, kakor da jo je prešinila električna iskra, in groza se je pokazala na njenem obličju. Nato je skočila kvišku, stopila k oknu in približala obraz k steklu. Izraz groze ni zapustil njenih lic niti tedaj, ko ga je spoznala, položivši dlani nad 'oči, da bi boljše videla. Njeno obličje je bilo nenavadno resno — nikdar ga ni videl takega. Nasmehnila se je šele, ko se je nasmehnil °n, a nasmehnila se je samo, kakor da se mu uklanja, toda v njeni duši ni bilo smehljaja, tu le bil strah. Dal jej je z roko znamenje, vabeč 1° k sebi na dvorišče. Toda ona je odkimala z — 10S - glavo, da nikakor ne pride, in ostala je pri oknu. Še enkrat je približal obraz k steklu in jej hotel reči, naj pride, toda v tem trenotku se je ona obrnila k vratom, — očividno jo je kdo klical. Nehljudov je odšel od okna. Megla je bila tako gosta, da Nehljudov pet korakov od hiše že ni več videl okna, ampak samo temno maso, iz katere je svetil rudeč, na videz ogromen plamen svetilke. Na reki je trajalo še vedno ono posebno sopihanje, prasketanje, lomljenje in zvenenje ledu. Nedaleč je iz megle na dvorišču zapel petelin, v bližini drugi, in daleč z vasi je bilo slišati v jedno se.stapljajoče glasove petelinov, trudečih se, prevpiti drug drugega. Vse okoli pa je bilo razun reke popolnoma mirno. To je bilo že drugo petje petelinov. Ko je šel kakih dvakrat okoli hišnega ogla tja in nazaj ter je nekolikokrat stopil z nogo v kako lužo, se je napotil Nehljudov zopet k oknu služabniške sobe. Svetilka je gorela še vedno in Katjuša je zopet sama sedela pri mizi, kakor bi se ne mogla odločiti. Kakor hitro je stopil k oknu, se je ozrla po njem. Potrkal je. In ona ni niti pogledala, kdo trka, ampak je takoj odhitela iz sobe, in slišal je, kako so se vrata odprla in so zaškripala. Čakal jo je še pred vežo in jo takoj molče objel. Pritisnila se je k njemu, dvignila glavo in pozdravila z ustnicami njegove poljube. Stala sta za oglom veže na mestu, ki je bilo s — 109 prosto snega, in on je bil poln mučnega, neu-tešenega hrepenenja. Naglo pa so zopet kot prvič zaškripala vrata, in slišati je bilo jezni glas Matrene Pavlovne: Katjuša!« Izvila se mu je ter se vrnila v sobo. Slišal je, kako je padel zapah. Takoj nato je utihnilo vse, rudeče oko v oknu je izginilo, ostala je samo megla in šum na reki. Nehljudov je stopil k oknu; nikogar ni bilo videti. Vrnil se je v hišo skozi glavni vhod, a zaspal ni. Sezul se je in šel bos po hodniku k durim Katjušine sobe poleg one Matrene Pavlovne. Spočetka je slišal, kako je Matrena Pavlovna mirno smrčala in hotel je že iti notri, ko je naenkrat pričela kašljati in se je obrnila na škripajoči postelji. Utihnil je in stal tako kakih pet minut. Ko je bilo zopet vse tiho in je bilo slišati samo mirno smrčanje, je šel, trudeč se stopati brezglasno, naprej in dospel do Katjušinih vrat. Vse je bilo mirno. Ona očividno ni spala, ker ni bilo slišati njenega dihanja. Toda ko je samo zašepetal: Katjuša!« — je poskočila ona, stopila k vratom in mu pričela, kakor se mu je zdelo, jezno prigovarjati, naj bi odšel. Kaj ima biti to? Kako je to mogoče? Če slišite teti, so govorila njena usta, toda vse njeno bitje je govorilo: — »vsa sem tvoja.' In samo to je razumel Nehljudov. »No, za trenotek odpri. Prosim te — —« je govoril brezmiselne besede. Utihnila je, nato je zaslišal šum, ki ga je napravila roka, iščoča ključavnico. Zapah se je odmaknil, in on se je prerinil skozi odprte duri. Prijel jo je, kakor je bila, (v surovi srajci z golimi rameni), dvignil jo in odnesel. 'Ah, kaj delate?« je šepetala. No, on se ni menil za njene besede in jo nesel k sebi. »Ah, pustite me, pustite,« je govorila, toda sama se je pritiskala k njemu---------------- Ko je, tresoča se in molčeča, ne odgovarjaje mu na njegove besede, odšla od njega, je šel zopet na prag in obstal, (trudeč se, razložiti si pomen tega, kar se je ravnokar zgodilo). Zunaj je postalo jasnejše. Treskanje, zvenenje in sopenje ledu doli na reki se je še okrepilo, in k prejšnjim zvokom se je pridružilo še žuborenje vode. Megla je pričela padati, in priplul je mesec, motno razsvetljujoč nekaj črnega, strašnega. »Kaj je to? Ali se je zgodila z menoj velika sreča ali velika nesreča?« se je vpraševal Nehljudov. — Tako je vedno, tako je pri vseh,« je rekel samemu sebi in odšel spat. XVIII. Drugi dan je prišel blesteči, veseli Šenbok za Nehljudovom k tetama ter jih popolnoma očaral s svojo elegantnostjo, ljubkostjo, veselostjo, radodarnostjo in ljubeznijo do Dmitrija. Daši se je njegova radodarnost tetama zelo priljubila, ju je s svojo pretiranostjo vendar privedla do pomislekov. Prišedšim slepim prosjakom je dajal rubelj, nagrade je dajal ljudem po 15 rubljev, in ko si je Sjuzetka, bolonjska psica Sofije Ivanovne, v njegovi prisotnosti ranila nogo do krvi, tedaj se je on ponudil, da jo obveže, in se ni pomišljal niti trenotek, raztrgati svoj batistast lepo obrobljen robec [Sofija Ivanovna je vedela, da stane tucat takih robcev najmanj 15 rubljev] in napravil je iz njega obvezo za Sjuzetko. Teti še niste videli podobnih ljudij in niste vedeli, da ima ta Šenbok 200.000 dolgov, kateri —• to je dobro vedel — ne bodo nikdar plačani in da zanj radi tega 25 rubljev več ali manj nima ni-kakega pomena. Šenbok je ostal jeden sam dan in naslednjo noč odšel skupno z Nehljudovim. Dalje nista mogla ostati, kajti bil je že poslednji čas, da odideta k polku. 11-2 — V duši Nehljudova sta se ta poslednji dan, prebit pri tetah, ko je bil spomin na noč še svež, vzbudila in se borila med seboj dva čuta: prvi — žgoči, čutni spomin na ljubezen, ki vendar daleko ni dajala tega, kar je obljubovala, in spomin na nekako zadovoljenje, da je smoter dosežen ; drugi — zavest tega, da je storil nekaj silno napačnega in da je to pregreho treba popraviti in popraviti ne radi nje, ampak radi sebe samega. V tem stanju egoistične blaznosti, v katerem je bil, je mislil Nehljudov samo na se, — na to, če ga obsodijo in v koliko, ako zvedo, kako je ravnal z njo, a ne na to, kaj čuti ona in kaj se z njo zgodi. Mislil je, da Šenbok sluti njegovo razmerje napram Katjuši, in to je laskalo njegovi samo-Ijubnosti. Zato ste se ti teti tako naglo priljubili tako, da si ostal pri njih cel teden,« mu je rekel Šenbok, ko je zagledal Katjušo. »Na tvojem mestu bi jaz tudi ne odhajal. Razkošje!« Mislil je tudi na to, da je sila odhoda kljub temu, da je škoda odhajati zdaj, ko ljubezni ž njo še ni užil popolnoma, vendar koristna v tein, da nakrat pretrga vezi, katere bi bilo težko prenašati. Mislil je tudi še na to, da jej mora dati denar, ne zaradi nje, ne zato, ker bi ona ta denar - 113 — potrebovala, ampak zato, ker se vedno dela tako... In on jej je tudi dal toliko denarja, kakor se mu je zdelo primerno z ozirom na svoj in njen stan. Na dan odhoda jo je po obedu počakal v veži. Ko ga je opazila, je zarudela in hotela iti mimo, pokazavši mu z očmi odprta vrata služabniške sobe, toda on jo je zadržal. »Hotel sem se posloviti,« je rekel, stiskaje v roki zavitek s storubljastim bankovcem. »Tu sem...« Ona je spoznala njegov namen, pomračila se, stresla z glavo in odbila njegovo roko. Nikakor, vzemi,« je zamrmral, porinil jej zavitek za nedrija in stokaje, kakor da se je opekel, odhitel v svojo sobo. In nato je dolgo neprestano hodil po svoji sobi ter se zvijal, da, celo skakal je in glasno vzdihoval, kakor vsled fizične bolesti, če se je spomnil na ta prizor. Toda kaj početi? To je vedno tako. Tako je bilo to s Šenbokom in guvernantko, o kateri je pripovedoval, tako je bilo to s stricem Orišo, tako je bilo to z očetom, ko je živel na deželi m se mu je narodil nezakonski sin Mitjenka, ki živi še sedaj. In ko vsi delajo tako, to očividno mora tako biti. Tako je tolažil samega sebe, a se nikakor ni mogel potolažiti. Vest ga je pekla vsled tega spomina. — 114 - V globini, popolnoma v globini svoje duše je čutil, da je ravnal tako sramotno, podlo in kruto, da mu, ko si je tega svest, ni mogoče ne samo obsojati kakega drugega, ampak da ne i sme ljudem niti pogledati v oči, ni ne glede na to, da bi se imel za poštenega, plemenitega, velikodušnega mladega človeka, za kakoršnega se je imel preje. In njemu je bilo vendar treba, imeti se za takega, da bi mogel nadalje živeti brezskrbno in veselo. In k temu je bilo samo jedno sredstvo: ne misliti na to. Tako je tudi storil. Ono življenje, v katero je stopal — novi kraji, prijatelji, vojska mu je pomagalo k temu. In čim bolj je pozabljal in končno res popolnoma pozabil. Samo enkrat, ko je po vojski prišel k tetama z nadejo, da vidi njo, in zvedel, da Katjuše ni več tu, da je hitro po njegovem odhodu odšla od njih, da bi rodila, da je nekje porodila in se udala, kakor ste slišali teti, popolnoma razuzdanemu življenju, — mu je postalo tesno pri srcu. Po času je dete, katero je rodila, moglo biti njegovo dete, toda ni moralo biti njegovo. Teti ste pripovedovali, da je postala ničvredna ženska, ravno taka kakor njena mati. In ta sodba tet mu je bila prijetna, ker ga je nekako zagovarjala. V pričetku je vendar hotel poiskati njo in otroka, a potem prav zato, ker mu je bilo v duši preveč bolestno — 115 - in sramotno, premišljevati o tem, ni storil za to iskanje potrebnih korakov in je še bolj pozabil na svoj greh ter nehal misliti nanj. A glej, zdaj ga je ta čuden slučaj spomnil vsega in zahteval od njega, da prizna svojo brezsrčnost, krutost in podlost, ki so omogočile, da je teh deset let živel mirno s takim grehom na vesti. Toda bil je še daleč od takega priznanja in zdaj je mislil samo na to, da bi se le takoj vse ne izvedelo in da bi ona ali njen zagovornik ne povedala vsega in ga osramotila pred vsemi. XIX. V takem duševnem razpoloženju je bil Neh-ijudov, ko je odšel iz porotne dvorane v sobo Porotnikov. Sedel je pri oknu, poslušal pogovore, ki so se govorili okoli njega, in neprestano kadil. Veseli trgovec je očividno iz polne duše s°glašal z načinom, kako je preganjal dolg čas frgovec Smeljkov. »No, bratec, pošteno si pil, po sibirski. Tudi ukusa ni imel slabega; kako krasotico si je Ogovoril.« Glavni porotnik se je izražal, da je vsa reč odvisna od expertise«. Peter Gerasimovič se je 0 nečem šalil z židovskim uradnikom in oba sta Se neki reči smejala. Nehljudov je odgovarjal na 8* — 116 - dana vprašanja jednozložno in si želel samo jedno: da bi ga pustili v miru. Ko je sodni pristav s postransko hojo pozval porotnike zopet v zasedno dvorano, je čutil Neh-ljudov bojazen, kakor bi ne šel on sodit, ampak kakor bi njega tirali pred sodišče. V globini duše je že čutil, da je ničemnik, ki ima s studom gledati ljudem v obličje, a med tem je po navadi z običajnimi, samozavestnimi koraki prišel na po-dium in sedel na svoje mesto, drugi za glavnim porotnikom, prekrižal noge in se igral s ščipal-nikom. Obtožence so tudi nekam odvedli in jih ravnokar privedli nazaj. V dvorani so bili novi ljudje — svedoki, in Nehljudov je opazil, da se je Maslova nekoli-kokrat ozrla, kakor bi ne mogla ločiti očij od silno nališpane, tolste ženske v svili in baržunu, ki je v visokem klobuku z veliko mašno, elegantno mošnjo v roki, nagi do laktij, sedela v prvi vrsti pred omrežjem. Bila je to, kakor je zvedel pozneje, svedokinja, gospodinja Maslove. Pričelo se je zaslišanje svedokov: ime, vera i. t. d. Ko so bile stranke izprašane, kako hočejo, da bi svedoki odgovarjali, ali s prisego ali brez nje, je prišel zopet oni stari svečenik, težko pridvi-gujoč nogi, in zopet tako ravnaje zlati križ na svilenih prsih, ter z isto mirnostjo, gotovostjo . (in z istim prepričanjem, da izvršuje popolnoma koristno in važno opravilo) zaprisegel svedoke >n eksperta. Ko je bila končana prisega, so odvedli vse svedoke, ostavivši tu samo jedno, zvano Ki-tajevo, gospodinjo sramotne hiše. Vprašali so jo, kaj jej je znano o stvari. Kitajeva je s prisiljenim nasmehom in pri vsaki frazi majaje z glavo s klobukom semtertja pripovedovala podrobno in celotno z nemškim naglasom. Najprej je prišel k njej (v njeno bivališče) znani sluga Simon po dekle za bogatega sibirskega trgovca. Čez nekaj časa se je Ljubaša vrnila s trgovcem. Trgovec je bil že v ekstazi,« je pripovedovala Kitajeva, lahko se smehljaje, »in pri nas je pil ter godoval dalje; no tu mu je zmanjkalo denarja in poslal je v svojo sobo Katjušo samo, do katere je čutil predilekcijo«, je rekla in se ozrla Po obtoženki. Nehljudovu se je zdelo, da se je Maslova Pri tem nasmejala, in ta nasmeh mu je bil zopern. In kakega mnenja ste bili o Maslovi?« je vprašal in v zadregi zarudel odvetniški kandidat, *d ga je sodišče postavilo za zagovornika Maslove. »Najboljšega«, je odvrnila Kitajeva, »omikano jn elegantno dekle. Odgojena je v dobri rodbini 'n zna francoski čitati. Pila je včasih nekoliko VeČ ali nikdar se ni spozabila. Popolnoma pošteno dekle.« — 118 — Katjuša je gledala v gospodinjo, toda nato je naenkrat obrnila oči na porotnike ter jih vprla v Nehljudova, in njeno obličje je postalo resno, da, strašno. Jedno njenih strašnih očes je škililo. Zelo dolgo ste bili ti dve čudno gledajoči očesi obrnjeni v Nehljudova, in kljub grozi, ki ga je obvladala, tudi on ni mogel obrniti svojega pogleda od teh štrlečih očij z jasnobelim jabolkom. Prišla mu je na misel ona strašna noč z lomečim se ledom, meglo in glavno z onim ginečim mesecem, ki je vzšel pred jutrom in osvetljeval nekaj črnega, mračnega. Te črne oči, zroče vanj in mimo njega, ste ga spominjali na to črno in strašno. »Spoznala me je, ga je prešinilo, in sključil se je, kakor 6i pričakoval udarca. Vendar ga ni spoznala. Mirno je vzdihnila in pričela zopet gledati v predsednika. Nehljudov je tudi vzdihnil. »Ah, ko bi bil že konec,« si je mislil. Imel je čut, podoben onemu na lovu, če je imel ubiti ranjenega ptiča: čut tesnobe, studa in usmiljenja. Obstreljeni ptič tolče s peruti: je to zoprno, in ob jednem ga človek pomiluje ter čuti v sebi voljo, hitro ga ubiti in pozabiti. Tak zmešan čut je zdaj okušal Nehljudov, poslušaje izpovedi svedokov. 119 XX. No, kakor njemu vkljub, se je obravnava zavlekla: po zaslišanju posameznih svedokov in eksperta po vseh, kakor navadno z izraznim pogledom stavljenih, toda nepotrebnih vprašanjih namestnika državnega pravdnika in zagovornikov je predsednik ponudil porotnikom, naj bi si ogledali corpora delicti, ki so bila: prstan ogromne velikosti z briljantno rožico, kateri je bil očividno nataknen na najdebelejšem prstu, kazalcu, in steklenica, v kateri je bil strup. Te reči so bile zapečatene, in na njih so bili listki z napisi. Porotniki so se že pripravljali, ogledati si le predmete, ko je namestnik državnega pravdnika zopet vstal in zahteval, da bi se pred ogledovanjem stvarnih dokazov prečitalo zdravniško ogledanje trupla. Daši je vedel predsednik, ki je z obravnavo hitel, kar najbolj je mogel, da prečitanje te listine ne more imeti nikakega drugega nasledka nego da bo še dalje do obeda, in da namestnik zahteva to čitanje samo zato, ker si je svest prava, zahtevati to, vendar ni mogel tega odbiti in je soglašal. Tajnik je poiskal listino in zopet pričel čitati, zopet zamenjavajoč glasova 1 in r. — 120 Pri zunanjem ogledovanju se je pokazalo, da: 1) Visok je bil Ferapont Smeljkov 2 aršina*), 12 verškov. »No, to je bilo pa močno človeče,« je nemirno pošepetal trgovec Nehljudovu na uho. 2) Let mu je bilo po zunanjosti prisoditi približno okoli štirideset. 3) Truplo je bilo zabuhlo. 4) Barva telesa je bila zelenkasta, tu in tam s temnimi pegami. 5) Koža po telesu je napravila mehurje razne velikosti ter se po nekaterih mestih ločila in visi od telesa kakor velike cunje. 6) Lasje so temnorujavi in se pri dotikanju lahko ločijo od kože. 7) Oči so izstopile iz jamic in roženica je kalna. 8) Iz nosa, obeh ušes in ust priteka penasta, s krvjo pomešana tekočina; ustnice so odprte. 9) Vratu takorekoč ni vsled prevelikega na-petja vratu in prsij. 1. t. d. i. t. d. Na štirih straneh so bile na ta način v 27 točkah popisane vse podrobnosti zunanjega ogledovanja strašnega, ogromnega, tolstega in še oteklega, že razpadajočega trupla trgovca, ki je veseljačil v mestu. Čut nedoločene zoprnosti, ki •) Aršin ( 71*11 cm) ima 16 verškov. je obvladal Nehljudova, se je pri čitanju tega popisa še pomnožil. Življenje Katjuše, iz nosnic pritekajoča tekočina, izbuljene oči in njegovo ravnanje z njo, — vse to, se mu je zdelo, so bili predmeti jedne in iste vrste, in ti predmeti so ga oklepali od vseh stranij. Ko pa se je ko nečno končalo čitanje zunanjega ogledovanja, je predsednik težko vzdihnil in dvignil glavo v nadi, da je konec, toda tajnik je takoj pričel čitati popis notranjega ogledovanja. Predsednik je zopet spustil glavo, oprl jo ob roko in zaprl oči. Trgovec, sedeč poleg Nehljudova, se je težko premagoval, da ni zaspal, ter zdaj pa zdaj zakimal. Obtoženci so sedeli nepremično, kakor orožnika za njimi. Po notranjem ogledovanjn seje pokazalo, da: 1) Kožice na čelu je bilo lahko ločiti od črepinje, in zalitja krvi ni bilo opaziti. 2) Kosti črepinje so bile srednje debelosti ■n nepoškodovane. 3) Na trdi možganasti kožici je bilo videti dva nevelika pigmentova madeža, velika približno kake 4 p^lce, koža sama je blede barve in brez leska i. t. d. i. t. d. še 13 točk. Nato so sledila imena svedokov, podpisi in zdravnikov zaključek, iz katerega je bilo razvidno, da je po izpremembi v želodcu in deloma v črevih 'n ledicah, najdeni pri preiskavi in popisani v — 122 protokol!!, mogoče z veliko verjetnostjo, da je smrt Smeljkova provzročil strup, ki mu je prišel v želodec objednem z vinom. Po izpre-membah, najdenih v želodcu in. črevih, je težko reči, kako so ga prav za prav spravili v želodec; to pa, da je ta strup prišel v želodec z vinom, se mora soditi iz tega, da se je v želodcu Smeljkova našla velika množica vina. »No, znal je piti,« je zašepetal zopet pre-budivši se trgovec. Čitanje tega protokola, ki je trajalo skoro celo uro, še vendar ni zadovoljilo namestnika državnega pravnika. Ko je bil protokol prečitan, se je obrnil predsednik k njemu : • »Mislim, da bi bilo nepotrebno čitati akte o preiskovanju notranjosti.« »Prosil bi, da se poročilo o preiskavi prečita,« je odvrnil namestnik trdo, ne glede na predsednika, nagnivši se lahko na stran in dajaje s tonom glasu čutiti, da ima do tega čitanja pravico in da od te pravice ne odstopi in da bi bil odpor povod ničnostne pritožbe. Prisednik z veliko brado in dobrimi, povešenimi očmi, trpeč na naduhi in čuteč se silno slabega, se je obrnil k predsedniku : »In zakaj to čitati? Samo da se obravnava podaljša. Te nove metle ne pometajo bolje, ampak dalje.« 123 — Prisednik v zlatih očalih ni rekel ničesar in je temno gledal pred se, nič dobrega pričakujoč niti od svoje žene niti od življenja. Čitanje akta se je pričelo: »188* leta, 15. dne februarja sem jaz pod-pisanec na ukaz bolniškega oddelka pod številko 638,« je pričel tajnik odločno s povišanim glasom, kakor da hoče pregnati zaspanost, ki se je polobla vseh prisotnih, »prevzel v prisotnosti pomočnika bolnišničnega inšpektorja preiskovanje notranjosti : 1) Desnega dela pljuč in srca [v šestfuntni stekleni posodi]. 2) Vsebino želodca [v šestfuntni stekleni Posodi]. 3) Želodca samega [v šestfuntni stekleni Posodi]. 4) Jeter, slezin in ledic' [v trifuntni stekleni Posodi]. 5) Črev [v šestfuntni glinasti posodi].« Predsednik se je pri pričetku tega čitanja nagnil k jednemu prisednikov ter mu nekaj po-šepetal, nato k drugemu, in ko je dobil povoljen °dgovor, je prerušil čitanje na tem mestu. »Sodni dvor smatra čitanje aktov za nepotrebno,« je rekel. Tajnik je umolknil in zbral papirje, namestnik državnega pravnika si je jezno pričel nekaj zapisovati. Gospodje porotniki si morejo ogledati cor-pora delicti«, je rekel predsednik. Glavni porotnik in nekateri porotniki so vstali in ne vede, kaj početi z rokama, stopili k mizi ter si po vrsti ogledovali prstan, steklenico in drugo. Trgovec je konečno poskusil prstan na svoj prst. »No, imel je prst,« je rekel, vrnivši se na svoje mesto, očividno zavzet vsled junaške postave zastrupljenega trgovca, katero si je napravil v duhu. XXI. Ko je bilo končano ogledovanje stvarnih dokazov, je razglasil predsednik obravnavo za kočano in brez odmora, hoteč stvar kar najhitreje končati, dal besedo tožniku, nadejaje se, da je ta tudi človek, da hoče ravno tako pušiti in obedovati ter bode imel usmiljenje. Toda namestnik državnega pravdnika se ni usmilil niti sebe niti ostalih. (Namestnik državnega pravdnika je bil po rojstvu zelo glup, toda kljub temu ga je doletela nesreča, da je dokončal gimnazij, dobil zlato svetinjo in na univerzi prejel nagrado za svoje delo o servitutah po rimskemu pravu, in zato je bil v visoki meri samozavesten, sam s seboj zadovoljen [v tem so ga utrjevali še veliki uspehi pri damah] in radi tega je bil neobičajno glup). Ko mu je bila dana beseda, je polagoma vstal, pokazal celo svojo gracijozno postavo, položil obe roki na pisalni pult, lahko naklonil glavo, ogledal se po dvorani, ogibaje se z očmi obtožencev, in pričel: »Stvar, gospodje porotniki, o kateri vam je odločevati,« je pričel svoj govor, katerega si je pripravil tekom čitanja protokolov in aktov, »je, če se je mogoče tako izraziti, karakterističen zločin.« Govor namestnika državnega pravdnika je rnoral imeti po njegovem domnevanju vseobčen pomen, podobno kakor znameniti govori, katere so govorili odvetniki, ki so si pridobili sloveče 'me. Res, da so med poslušalci sedele samo tri ženske: šivilja, kuharica in Simonova sestra pa neki kočijaž, toda to ni nič škodovalo. Tudi ti znameniti možje so pričenjali podobno. Pravilo namestnika državnega pravdnika pa je bilo v tem, da bi bil vedno na višini svojega položaja, t. j. da bi prodiral v globino psihologičnega pomena zločina in razkrival rane človeške družbe. »Vi vidite pred seboj, gospodje porotniki, če se je mogoče tako izraziti, karakterističen zločin konca stoletja, ki ima na sebi, da se tako izrazim, specifične obrise onih pričetkov razločevanja, — 126 kateremu podlegajo v naši dobi oni elementi naše družbe, ki so, da rečem tako, zlasti pod žarečimi žarki tega procesa...« Namestnik državnega pravdnika je govoril zelo dolgo, trudeč se na jedni strani navesti vse one duhovite besede, katere si je izmislil, z druge strani pa, in to je bilo glavno, trudeč se, da bi se ne ustavil niti trenotek in izvršil to tako, da bi trajal njegov govor brez prenehljaja pet četrt ure. Samo enkrat se je ustavil in precej dolgo požiral sline, toda takoj se je zopet zavedel in nadomestil zamudo s tem večjo zgovornostjo. Zdaj je govoril z nežnim, prikupljivim glasom, prestopaje z noge na nogo in zroč v porotnike, tu v mirnem, uradnem tonu, pogledovaje v svoje zaznamke, tu z zvočnim, prepričevalim glasom, obračajoč se zdaj k poslušalcem, zdaj k porotnikom. Samo na obtožence, ki so se vsi trije vprli vanj s svojimi očmi, se ni ozrl niti jedenkrat. V njegovem govoru je bilo namešano vse najnovejše, kar je bilo tedaj v njegovi okolici moderno in kar se je imelo ter se ima še vedno za poslednjo besedo znanstvene modrosti. Tu je bila i pode-dovalnost i prirojen zločin i Lombroso i Tard, i evolucija i boj za obstanek i hipnotizem i sugestija i Charcat i dekadenca. Trgovec Smeljkov je bil po karakteristiki namestnika državnega pravdnika tip mogočnega, neporušenega ruskega človeka, ki je vsled svoje zaupljivosti in velikodušnosti padel kot žrtev pro-palih oseb, v katerih oblast je prišel. Simon Kartinkin je bil atavističen plod sužništva, izgubljen človek, brez omike, brez prin-, čipov, da, i brez vere. Jevfimija je bila njegova ljubica in žrtev podedovalnosti. V njej so bili odtisnem vsi znaki propale ženske. Glavno prožno Pero pri zločinu pa je bila Maslova, jedna najnižjih zastopnic dekadence. »Ta ženska,« je govoril namestnik državnega pravdnika, ne da bi se ozrl v njo, je uživala odgojo — slišali smo izpovedati to tukaj pred sodiščem njeno gospodinjo. Ona ne zna samo čitati in pisati, ona zna tudi francoski, ona je sirota, očividno noseča v sebi zarodke zločinca; bila je odgojena v inteligentni, plemiški rodbini in mogla bi se preživeti s poštenim delom: toda ona zapusti svoje dobrotnike, uda se svojim strastem (in, da bi jih zadovoljila, odide v razupito hišo) ter se zanaša na svojo omiko, in glavno, kar ste danes slišali, gospodje porotniki, od njene gospodinje, na umetnost, vplivati na posestnike z ono tajno lastnostjo, znano pod imenom sugestija, ki jo je v poslednjem času preiskovala znanstveno zlasti Charco-tova šola. S tem svojstvom je ovladala ruskega velikana, dobrodušnega, zaupljivega Sadka*), bo- *) Ime junaškega trgovca v narodnih pesnih okoli Novgoroda. »Bo-Kah gost«, je njegov stalni pridevek. gatega gosta, ter porabila ta vpliv v to, da ga je najprej okradla in potem kruto umorila«. »No, ta se je vsekakor zmotil,« je rekel smehljaje se predsednik, naklonivši se k strogemu prisedniku. »Silen tepec,« je rekel strogi prisednik. »Gospodje porotniki,« je nadaljeval med tem namestnik državnega pravdnika, gracijozno se gibaje v tenki tailli. »V vaši moči je usoda teh oseb, toda v vaši moči je deloma tudi usoda družbe, na katero vplivate vi s svojim odlokom. Vtopite se v pomen tega zločina, v nevarnost, ki grozi človeški družbi od takih, da rečem, pa-tologičnih individuov, kakor je Maslova, varujte jo okuženja, varujte nedolžne, zdrave elemente te družbe okuženja in često pogube. In kakor bi bil sam zavzet vsled važnosti bližnjega odloka, spustil se je namestnik državnega pravdnika očividno v največjem navdušenju svojega govora na svoj stol. Če se izpuste vsi blagoglasni okraski, je bila vsebina njegovega govora ta, da je Maslova trgovca hipnotisovala, vtihotapivša se v njegovo zaupanje, in ko je prišla v sobo s ključem po denar, je hotela vzeti vse sama za se, toda ko sta jo zalotila pri tem Simon in Jevfimija, je morala plen z njima deliti. Potem pa je, da bi zakrila - 129 — sledove svojega zločina, prišla s trgovcem zopet v gostilno in ga tam zastrupila. Po govoru namestnika državnega pravdnika Se je dvignil izmed advokatov človek srednje starosti v fraku s širokim polkrogom belega trdega naprsnika ter ognjevito zagovarjal Kartin-kina in Bočkovo. To je bil njun zagovornik, najet za 300 rubljev. Opravičeval je oba in zvračal vso krivdo na Maslovo. Pobijal je izpoved Maslove, da sta bila tedaj, k° je jemala denar, Bočkova in Kartinkin z njo, češ, da njene izpovedi kot izpovedi otrovalke ne Korejo imeti nikakega pomena. > Denar — 2500 rubljev,« je govoril advokat, »sta mogla prislužiti dva delavna, poštena človeka, ki sta dobivala od gostov na dan po tri do pet rubljev. Trgovčevega denarja se je polastila Maslova ter ga komu oddala ali celo izgubila, ker ni bila v normalnem stanju. Zastrupljenje je izvršila jedina Maslova. Zato je prosil porotnike, naj bi priznali jčartinkina in Bočkovo nedolžnim tatvine denarja; če bi ju pa priznali krivim tatvine, tedaj pa brez udeležbe pri zastrupljenju in brez naprej dogovorjenih namer. Da bi zbodel namestnika državnega pravdna, je opomni) advokat konečno, da krasen govor gospoda namestnika o podedovalnosti sicer °svetljuje znanstveno vprašanje o podedovalnosti, 9 130 — a v tem slučaju ni na mestu, ker je Bočkova — hči neznanih ljudij. Namestnik si je srdito, kakor bi hotel vgriz-niti, nekaj zapisal na papir in zaničljivo zmajal z rameni.' Nato je vstal zagovornik Maslove in nesmelo, stokajoče govoril svoj zagovor. Ne da bi tajil, da se je Maslova udeležila tatvine denarja, je vstrajal pri tem, da ni imela namena, zastrupiti Smeljkova, in mu je dala prašek samo zato, da bi zaspal. Hotel je tudi pokazati zgovornost s tem, da je opomnil, kako je Maslovo v sramotno življenje zapeljal mož, ki je ostal nekaznovan, dočim je bila ona prisiljena nositi celo breme svojega padca, toda ta ekskursija na polje psihologije se mu ni posrečila, tako da je bilo to vsem mučno. Ko je še momljal o krutosti moških in o zapuščenosti žensk, tu ga je predsednik, hoteč mu olajšati položaj, opomnil, naj se bolj drži stvari. Za tem zagovornikom je zopet vstal namestnik državnega pravdnika in branil svoje nazore o podedovalrtosti proti prvemu zagovorniku s tem, da če je Bočkova res hči neznanih roditeljev, s tem opravičenost nauka o podedovalnosti še ni omajana, kajti zakon o podedovalnosti je po znanstvenih preiskavah utemeljen tako, da moremo izvajati ne samo greha iz podedovalnosti, ampak tudi podedovalnost iz greha. Kar se pa - 131 - tiče zagovornikovega mnenja, da je bila Maslova zapeljana k sramotnemu življenju od namišljenega [zlasti strupeno je rekel: namišljenega ] moža, tu vsa data govore preje za to, da je ona zapeljala mnoge in mnoge žrtve, ki so prišle v njene roke. Rekši to, je zmagoslavno sedel. Nato so bili pozvani obtoženci, da bi se opravičili. Jevfimija Bočkova je ponavljala, da ona ni ničesar vedela in se ničesar udeležila ter trdovratno trdila, da je vsega kriva Maslova. Simon je nekolikokrat ponovil: Vaša volja, toda brez krivde in po krivici.« Maslova pa ni rekla ničesar. Na poziv predsednika, naj pove, kaj ima v svoj zagovor, dvignila ]e oči proti njemu, ozrla se po vseh kakor do smrti izmučena žival ter jih takoj zopet povesila m zaplakala, glasno ihteča. »Kaj vam je?« je vprašal trgovec, sedeč Poleg Nehljudova, začuvši čuden glas, ki se je naenkrat izvil Nehljudovu. Ta glas je bilo zadrževano ihtenje. Nehljudov še vedno ni razumel vsega pomena svojega sedanjega stanja ter je pripisoval slabosti svojih živcev komaj zadrževano ihtenje m solze, stopajoče mu v oči. Nataknil je ščipalnik, da bi jih skril, nato vzel robec in se pričel vsebovati. — 132 - Strah pred sramoto, katero bi navalil na se, če bi vsi tu v sodni dvorani zvedeli za njegov čin, je preglušil delo, ki se je odigravalo v njegovi duši. Strah je bil v tem prvem času v njem pred vsem najšilnejši. XXII. Po poslednji besedi obtožencev in pogajanju strank glede oblike in sloga vprašanj, kar je trajalo precej dolgo, so bila vprašanja sestavljena, in predsednik je pričel svoj resume. (Pred razkladanjem stvari je on porotnikom zelo dolgo pojasnjeval, s prijetno, prijateljsko intonacijo, da je rop rop in tatvina tatvina, in da se pravi oropati kaj na zaprtem mestu oropati na zaprtem mestu, in oropati na nezaprtem mestu oropati na nezaprtem mestu. In pri pojasnjevanju tega se je zlasti pogosto ozrl v Nehljudova, kakor bi hotel zlasti njega prepričati o tej stvari, v na-deji, da ga bode on razumel in da pojasni to svojim sodrugom. Potem, ko je mislil, da so porotniki že dovolj prepričani o teh resnicah, je pričel razvijati drugo resnico, namreč, da se umor imenuje čin, vsled katerega nastopi smrt kakega človeka — in da je po tem to zastrupljenje tudi umor. Ko pa so po njegovem mnenju razumeli porotniki tudi to resnico, jim je pojasnil, če se rop in umor izvršita ob jednem, da je tedaj predmet zločina rop in umor). Ne glede na to, da se je hotel sam kar najprej oprostiti dela (in da ga je Švicarka že pričakovala) je bil že tako privajen svojemu opravilu, če je pričel govoriti, da ni nikakor mogel prenehati, in je zato porotnikom podrobno razlagal, če spoznajo obtožene krivim, da imajo pravico, priznati jih krivim, in če jih spoznajo nedolžnim, da imajo pravico, priznati jih nedolžnim ; če jih spoznajo krivim v jednem in nedolžnim v drugem, imajo pravico, priznati jih krivim v jednem in nedolžnim v drugem. Nato jim je še pojasnil, da morajo to pravico uporabljati razumno. Hotel jim je tudi razložiti, če na dano vprašanje pritrdijo, pritrdijo s tem odgovorom na vse, kar vrašanje obsega, in če ne pritrdijo na vse, kar obsega vprašanje, jim je treba izvzeti to, na kar ne pritrdijo. Toda ko je pogledal na uro in videl, da manjka pet minut do treh, odločil se je preiti takoj k razlaganju stvari. »Okolnosti, za katerih se je stvar zgodila, so bile sledeče,« je pričel in ponavljal vse to, kar so že nekolikokrat ponovili i zagovorniki i namestnik državnega pravdnika i svedoki. Predsednik je govoril, in na njegovi strani so prisedniki poslušali z globokomiselnim izrazom obličja ter včasih pogledovali na uro, smatrajoči njegov govor sicer za zelo lep, t. j. takšen, ka-koršen mora biti, toda za nekako dolg. Tega — 134 mnenja je bil tudi namestnik državnega pravdnika, kakor sploh vsi, ki so pripadali sodišču, in vsi, ki so bili v dvorani. Predsednik je končal resume. Zdelo se je, da je že vse povedano. Toda predsednik (se nikakor ni mogel ločiti od svoje pravice govoriti — tako mu je bilo prijetno, poslušati prepričevalne intonacije lastnega glasu — in) je spoznal, da je treba povedati še nekaj besed o važnosti prava, katero je cjano porotnikom, in o tem, kako so dolžni s pozornostjo in pazljivostjo uporabljati to pravo in ga ne zlorabljati, o tem, da so prisegli, da so — vest družbe in da jim mora biti tajnost posvetovalne sobe sveta i. t. d. i. t. d. Od one dobe, ko je predsednik pričel govoriti, Maslova ni spustila očij z njega in je gledala vanj, kakor bi se bala preslišati kako besedo, in zato se Nehliudov ni bal, da bi se srečal z njenimi očmi, ter je neprestano gledal v njo. In v njegovih mislih se je odigraval oni običajni pojav, da obraz priljubljenega človeka, ki ga že davno nismo videli in nas je v pričetku iznenadil z onimi zunanjimi izpremembami, ki so se zgodile na njem v odsotnosti, postane nakrat popolnoma tak, kakoršen je bil pred mnogimi leti; vse nastale izpremembe ginejo in pred duševnimi očmi vstajajo samo glavni, izključeni individuvalni obrisi- To se je godilo z Nehljudovim. Da, kljub jetniškemu plašču, kljub zrejenemu telesu in mogočnejšim prsim, kljub razširjenemu dolnjemu delu obličja, kljub nežnim vraskam na čelu in sencih in kljub zateklim očem, je bila to brez vsakega dvoma ista Katjuša, ki je v noči vstajenja Kristusovega tako nedolžno od spodaj navzgor gledala vanj, v ljubljenega človeka, s svojimi zabubljenimi očmi, smehljajočimi se radosti in polnosti življenja. »In kak čuden slučaj. Ali je bilo treba, da e stvar obravnava prav med mojim zasedanjem, da se zdaj, dočim se nisem srečal z njo deset let> snidem ž njo na zatožni klopi? In kako se vse to konča? Samo da bi bil že hitreje, hitreje konec?/ Še vedno se je branil onemu čutu kesanja, k' je pričenjal govoriti v njem. Zdel se mu je to slučaj, ki preide in ne poruši njegovega življenja. Čutil se je v položaju onega psička, ki se v sobi n' vedel lepo in katerega prime gospod za vrat ter ga pomoči z nosom v nečistoto, katero je Papravil. Psiček cvili, vleče se nazaj, da bi prišel kolikor možno daleč od nasledkov svojega čina 'n pozabil na nje; toda neizprosni gospod ga ne Pusti. Tako je že tudi Nehljudov čutil vso odurnost ^ga, kar je storil, čutil je tudi mogočno roko ospodovo, toda vedno še ni razumel pomena ega, kar je storil. Vedno se mu še ni hotelo verjeti, da je to, kar je bilo pred njim, njegovo delo. Toda neizprosna, nevidna roka ga je držala, in slutil je že naprej, da se ne umakne. Hrabril se je še ter po prisvojenem običaju položil nogo čez nogo in se igral brezbrižno s ščipalnikom, samozavestno sedeč na svojem drugem stolu prve vrste. Toda med tem je v globini duše čutil že vso krutost, podlost in nizkost ne samo svojega dejanja, ampak vsega praznega, razsipnega, surovega in samovoljnega življenja in ona strašna zavesa, ki je z nekakim čudom ves ta čas, vseh teh 12 let zakrivala pred njim i ta njegov zločin i vse bodoče življenje, se je že dvigala, in on je zdaj pa zdaj že pogledal za njo! XXIII. Končno je predsednik dovršil svoj govor, vzel list z vprašanji ter ga oddal približavšemu se predsedniku porotnikov. Ostali porotniki so vstali ter veseli, da je mogoče oditi, in nevede, kaj početi z rokami, kakor bi se česa sramovali, odšli drug za drugim v posvčtovalnico. Kakor hitro so se za njimi zaprle duri, je stopil k njim orožnik, potegnil sabljo iz nožnice, oprl jo ob rameno in ostal stojč pri vratih. Sodniki so se dvignili in odšli. Obtožence so tudi odvedli. Porotniki so, komaj vstopivši v posvetovalnico, kakor že preje najprej pričeli pušiti pa-piroske. Neprirojenost in neresničnost njihovega poklica, kateri so v manjši ali večji meri čutili na svojih sedežih v dvorani, sta jih zapustili, kakor hitro so stopili v posvetovalnico in si zapalili papiroske; s čutom olajšanja so se nastanili v njej, in takoj se je pričel živahen razgovor. Dekle je nedolžno, zapletlo se je , je rekel dobrodušni trgovec, »treba jo je oprostiti.« »Ravno to imamo odločiti,« odvrne glavni porotnik. Ne smemo se udajati osebnim vtisom. »Lep resume je govoril predsednik,« opomni polkovnik. No lep! Jaz se čudim, da nisem zaspal.« »Glavna reč je, da služabništvo ni moglo vedeti za denar, če bi ne bila Maslova ž njimi Ogovorjena, reče uradnik hebrejskega tipa. Kaj takega vi mislite, da je ona kradla?« vpraša jeden porotnikov. Jaz nič ne verujem«, krikne dobrodušni trgovec, ampak vse je napravila ta rudečeoka Pošast.« Vsi trije so dobri,« reče polkovnik. A saj pravi ona, da ni vstopila v sobo.« »In vi jej verjamete? Jaz bi tej ničemnici ne verjel za nič na svetu.« »No kaj, potem bode še več takega, čemur ne bodete verjeli.« »Imela je ključ.« »Kaj da, kaj je imela?« vskipi trgovec. »Toda prstan?« »A saj je sama pripovedovala,« zakliče zopet trgovec; »trgovec je bil hitre jeze, in ko se je napil, jo je udaril. No in potem, to se ve, mu je bilo hudo. Na, pravi, ne jokaj; to je bil že tak človek. Saj smo slišali, da je imel dva aršina in dvanajst verškov in pudov morebiti osem. »Za to ne gre , preruši ga Peter Garasi-movič«, gre za to, ali je vso reč navedla in izvršila ona ali služabnika.« »Služabnika tega nista mogla storiti, ker je imela ona ključ.« Pretrgavani pogovor je trajal zelo dolgo. »Torej dovolite gospodje,« reče glavni porotnik. »Sedimo za mizo in se posvetujmo. Blagovolite,« reče in sede na predsedniško mesto. »Taka dekleta so ničvrednice,« reče uradnik,. in v potrdilo tega, da je Maslova kriva vsega, pove, kako je neka taka ukradla na boulevardu njegovemu prijatelju uro. Polkovnik je pričel vsled tega slučaja pripovedovati o še bolj čudni tatvini srebrnega samovara, »Gospodje, prosim po vprašanjih, prekine ga glavni porotnik in potolče s svinčnikom ob mizo. J — 139 - Vsi so obmolknili, vprašanja so bila sledeča: 1) Ali je kmet iz vasi Borku, Krapivenskega okraja, Simon Petrovič Kartinkin, 33 let star, kriv, da se je 17. januarja leta 188* v mestu N., hoteč ob življenje pripraviti trgovca Smeljkova, da bi ga okradel, dogovoril z drugimi osebami, mu dal v konjaku strup, iz česar je sledila smrt Smeljkova, ter mu ukral denarja okoli 2500 rubljev in prstan z briljantom? 2) Ali je v prvem vprašanju popisanega zločina krivajevfimija Ivanovna Bočkova — -13letna. 3) Ali je v prvem vprašanju popisanega zločina kriva Jekaterina Mihajlovna Maslova — -'letna ? 4) Če ni obtoženka Jevfimija Bočkova kriva Po prvem vprašanju, je li tedaj kriva tega, da je januarja leta 188* v mestu N., v službi v v gostilni Mavritanija , tajno ukradla iz popotnega kovčeka gosta iste gostilne, trgovca Smeljkova, ki je bil v njegovi sobi, 2500 rubljev denarja, in v ta namen odprla kovček s ponarejenim ključem? Glavni porotnik je prečital prvo vprašanje. >No, kako, gospoda? Na to vprašanje so vsi odgovorili zelo hitro. Vsi so soglašali z odgovorom: »da, kriv, pri-znavaje, da se je udeležil i tatvine i umora. Kar-tinkina priznati krivim ni hotel samo neki star artjelščik*), ki je na vsa vprašanja odgovarjal v smislu nedolžnosti. Glavni porotnik je mslil, da ni razumel vprašanja, in mu pojasnjeval, da je povsem nedvomno, da sta Kartinkin in Bočkova kriva, toda artjelščik je odgovoril, da razume, a je vendar boljše, imeti usmiljenje. Tudi mi sami nismo sveti,« je rekel in ostal pri svojem mnenju. Na drugo vprašanje o Bočkovi so po dolgih govorih in razpravah odgovorili: »nedolžna , ker ni bilo jasnih dokazov za njeno udeležbo pri zastrupljenju, na kar se je zlasti opiral njen advokat. Trgovec, hoteč osvoboditi Maslovo, je vstrajal pri tem, da je Bočkova — glavna prouzročiteljica vsega. Mnogi porotniki so soglašali z njim, toda glavni porotnik, hoteč se ravnati po zakonu, je rekel, da ni vzroka, da bi mogli trditi, da se je udeležila zastrupljenja. Po dolgih sporih je zmagalo mnenje glavnega porotnika. Na 4. vprašanje o Bočkovi so odgovorili: »da, je kriva, toda na zahtevo artjelščika so dodali : »a zasluži usmiljenje.« Tretje vprašanje o Maslovi je rodilo velik spor. Glavni porotnik je dokazoval, da je kriva tatvine in umora, trgovec ni soglašal in z njim skupaj polkovnik, uradnik in artjelščik; ostali so •) Člen delniške družbe artjela. - 141 - bili nekako v dvomih, toda mnenje glavnega porotnika je pričenjalo nadvladati, zlasti zato, ker so bili vsi porotniki utrujeni in so se raje poprijeli mnenja, ki je obljubovalo hitrejši odlok in s tem tudi konec dela. Po vsem tem, kar se je dognalo na sodni obravnavi in po tem, kolikor je Nehljudov poznal Maslovo, je bil prepričan, da ni kriva niti tatvine niti umora, in v pričetku si je domneval, da to Priznajo vsi, toda ko je videl, da se je vsled nerodnega zagovarjanja trgovca, očividno osnovanega na tem, da se mu je Maslova priljubila, ^sar tudi ni zakrival, in vsled odpora glavnega Porotnika, osnovanega ravno na tem, in največ vsled utrujenja vseh — pričel odlok nagibati k krivdi: tu se je hotel oglasiti, toda strašno mu je bilo, govoriti za Maslovo; zdelo se mu je, da takoj spoznajo vsi njegovo razmerje napram njej. Pri tem pa je vendar čutil, da stvari ne more Pustiti tako in se mora oglasiti. Rudel je in bledel, 'n že je pričenjal govoriti, ko Peter Gerasimovič, d° tedaj molčeč, prične naenkrat nasprotovati glavnemu porotniku, očividno razdražen vsled njegovega autoritativnega tona, in govori isto, kar je hotel reči Nehljudov. »Dovolite, pravi, »vi pravite, da je ona ukradla denar, ker je imela ključ, toda ali ni moglo Potem služabništvo odpreti s ponarejenim ključem? No seveda, no seveda,« pritrdi mu trgovec. Ona tudi ni mogla vzeti denarja, ker ga v svojem stanu nima kam dejati.« »To pravim tudi jaz,« je pritrjeval trgovec. Toda najbrže je njen prihod vzbudil v domačem služabništvu to misel in to se je poslužilo priložnosti ter potem vse zvrnilo na njo.« Peter Oerasimovič je govoril razdraženo. In njegova razdraženost je prešla tudi na glavnega porotnika, ki je pričel vsled tega osobito trdovratno braniti svoje nasprotno mnenje: toda Peter Gerasimovič je govoril tako prepričevalno, da je večina soglašala z njim, priznavši, da se Maslova ni udeležila tatvine denarja in prstana, da jej je bil prstan darovan. Ko je prišel govor na njeno udeležbo pri zastrupljenju, tu je zopet njen goreči zagovornik, trgovec, rekel, da jo je priznati za nedolžno, ker ni imela povoda, umoriti ga. Glavni porotnik pa je rekel, da je nemogoče, priznati jo nedolžnim, ker je sama priznala, da mu je dala prašek. »Dala, toda je mislila, da je to opijum,< reče trgovec. »Ona bi ga mogla tudi z opijem pripraviti ob življenje,« odvrne polkovnik, ki je bil rad nasprotnega mnenja in je pričel pri tej priliki pripovedovati, kako se je njegovemu svaku zastrupila žena z opijem in bi bila umrla, če bi ne 143 — bilo v bližini zdravnika in bi se ne bili storili potrebni koraki. Polkovnik je govoril tako navdušeno, s takim prepričanjem in važnostjo, da si ni nikdo upal prekirflti ga. Samo kupčijski uradnik se je odločil prekiniti ga, da bi povedal svojo historijo. Drugi se navadijo tako«, je pričel, da niorejo vzeti štirideset kapljic; jaz imam sorodnika. ..« Toda polkovnik se ni dal motiti in je nadaljeval, kake posledice je imel opij za ženo njegovega svaka. >Ali saj je že peta ura, gospodje,« se oglasi jeden porotnikov. Tako kaj, gospodje«, obrne se k vsem glavni porotnik, »ali jo priznamo krivim, toda brez namena oropati in imetka ni ukradla. Torej?' Peter Gerasimovič, zadovoljen s svojo zmago, je soglašal. Toda zasluži usmiljenje.« Vsi so soglasili, samo artjelščik je vstrajal Pri tem, da bi se reklo: »nedolžna.« >A saj je to prav tako«, mu je razlagal glavni porotnik, brez namena oropati in imetka n' ukradla, torej je nedolžna.« »Pustite to tako in pristavite: zasluži usmi-Ijenje: to se pravi, da se ima odpustiti tudi to, kar še ostaja«, reče veselo trgovec. Nk , . Vsi so biii tako utrujeni, tako zmedeni vsled prepirov, da ni nikomur prišlo na misel, pristaviti k odgovoru: da, toda ni imela namena, pripraviti ga ob življenje. Nehljudov je bil tako razburjen, da prav tako ni tega opazil. V tej obliki so odgovore tudi prinesli v dvorano. Rabelais piše, da je jurist, h kateremu so se prišli sodit, potem, ko se je skliceval na vse možne zakone in prečital dvajset stranij nesmiselne pravniške latinščine, predlagal spornima strankama, naj mečeta kocko: soda, liha. Če bode soda, ima prav tožnik, če bode liha, ima prav obtoženec. Tako je bilo tudi tukaj. Tega izreka niso sprejeli zato, ker bi bili vsi soglašali z njim, ampak prvič zato, ker predsednik, podajaje tako dolgo svoje resume, v tem slučaju ni rekel tega, kar je rekal vedno, namreč, da odgovarjaje na vprašanja morejo reči: da — kriva, toda brez namena, pripraviti ga ob življenje; drugič zato, ker je polkovnik tako obširno pripovedoval historijo o ženi svojega svaka; tretjič zato, ker je bil Nehljudov tako razburjen, da ni opazil, da je izpuščena opazka: brez namena, pripraviti ga ob življenje«, in je mislil, da opazka: »brez namena ropati , krivdo uničuje; četrtič zato, ker Petra Gerasimo-viča ni bilo v sobi; šel je ven v istem času, ko je predsednik prečital vprašanja in odgovora, in glavno zato, ker so bili vsi utrujeni in so hoteli čim preje osvoboditi se, ter so zato soglašali z odlokom, pri katerem se vse najprej konča. Porotniki so pozvonili. Orožnik, stoječ z golo sabljo pri vratih, je spustil sabljo v nožnico in se oddaljil. Sodniki so sedli na svoja mesta in porotniki so zapustili sobo. Glavni porotnik je s slavnostnim izrazom nesel list. Stopil je k predsedniku in mu ga podal. Predsednik ga prečita, se začudi in se obrne k Prisednikom, posvetuje se z njimi. Predsednik se je čudil, ker porotniki, ki so napravili opazko: »brez namena oropati«, niso napravili še druge: »brez namena, pripraviti ob življenje.« Po odloku Porotnikov Maslova ni kradla, ni ropala in pri tem je zastrupila človeka brez vsakega jasnega cilja. »Poglejte, kako nesmiselno so odločili,« reče predsednik členu na levici. Saj to pomeni Sibirijo, in ona je nedolžna.* »No, kako nedolžna,« pravi strogi prisednik. »Da, popolnoma nedolžna. Po mojem mnenju sPada ta slučaj pod paragraf osemstosedemnajsti.« l§ 817 pravi, če sodišče vidi, da obdolženje ni Pravično, da more odlok porotnikov razveljaviti]. »Kako sodite vi?* se obrne predsednik k dobremu prisedniku. (Dobri prisednik ni odgovoril takoj, ampak pogledal na število listine, ki 10 - 146 - je ležala pred njim in seštel številke števila, odločen soglašati, če bode vsota deljiva s tremi. Vkljub temu pa, da ni bila deljiva, je v svoji dobroti soglašal). Jaz tudi mislim, da bi se spodobilo to. »In vi?« se obrne predsednik k jeznemu prisedniku. »Nikakor,« odvrne ta odločno. Že tako pravijo novine, da porotniki oproščajo zločince, kaj pa bi rekli, če bi oproščalo sodišče. Na nikak način ne pritrdim temu.« Predsednik pogleda na uro. Škoda, toda kaj storiti,« pravi ter poda vprašanja glavnemu porotniku, da bi jih prečita!. Vsi vstanejo, in glavni porotnik, prestopajoč se z noge na nogo, si odkašlja ter prečita vprašanja in odgovore. Vsi pravniki: tajnik, advokati, da, celo namestnik državnega pravnika so kazali začudenje. Obtoženci so sedeli nepremično, očividno ne umevši pomena vprašanj. Zopet vsi sedejo, in predsednik vpraša državnega pravdnika, kako kazen predlaga za obtožence. Državni pravdnik, vzradoščen vsled nepričakovanega vspeha napram Maslovi in pripisuje ta vspeh svoji zgovornosti, vstane in reče: < »Predlagam, da se Simon Kartinkin kaznuje na podlagi paragrafa 1452. in četrtega odstavka 1453., Jevfimija Bočkova na podlagi paragrafa 1659. in Jekaterina Maslova na podlagi paragrafa 1454.« Vse kazni so bile najstrožje, katere je bilo sploh mogoče naložiti. »Sodišče se oddalji, da izreče razsodbo,* reče predsednik in vstane. Vsi vstanejo za njim ter prično z olajšanim in prijetnim čutom o izvršenem dobrem delu odhajati ven ali se sprehajati po dvorani. »Toda batjuška, mi smo to napravili nesramno,« reče Peter Gerasimovič, približavši se Nehljudovu, kateremu je glavni porotnik nekaj na uho pripovedoval. >Saj smo jo obsodili v Sibirijo.« Kaj govorite? krikne Nehljudov, ne da bi sploh opazil neprijetno učiteljevo familjarnost. »Kako pa ne,« pravi. »V odgovor nismo dejali opazke: »kriva, toda brez namena, pripraviti ga ob življenje.« Ravno mi je rekel to tajnik, — državni pravdnik jej predlaga 15 let kaznilnice.« Saj ste tako odločili,« pravi glavni porotnik. Peter Gerasimovič se je pričel prepirati, tfde, da se razume samo ob sebi, če ni ukradla denarja, da tudi ni mogla imeti namena, pripraviti ga ob življenje. A saj sem prečita! odgovor, predno smo zapustili sobo,« se je opravičeval glavni porotnik. »Nihče ni nič opomnil.« »Jaz sem v tem času odšel iz sobe,« pravi Peter Oerasimovič. »In kako ste vi to dopustili?« »Jaz nikakor nisem mislil ... .« reče Neh-ljudov. »Ravno to je, mislili niste.« »A to je možno popraviti,« reče Nehljudov. »Nič več — zdaj je konec.« Nehljudov se je ozrl po obtožencih. Oni, prav isti, katerih usoda se je odločevala, so še vedno sedeli tako nepremično za svojim omrežjem pred vojaki. Maslova se je nečemu smejala. In v duši Nehljudovi se je ozval strašen čut. Preje, ko je slutil, da bode oproščena in ostane v mestu, se ni mogel odločiti, kako naj se vede napram njej. In misel, kako naj se vede napram njej, mu je bila mučna; kaznilnica pa in Sibirija ste uničili možnost vsake nadaljne zveze: obstreljena ptica v lovski torbi bi prenehala premetavati in spominjati se. XXIV. Slutnje Petra Gerasimoviča so se pokazale opravičene. Vrnivši se iz posvetovalnice, je vzel predsednik listino in čital: »Leta 188* dne 28. aprila je po ukazu Njegovega Imperatorskega Veličanstva N... okrožno sodišče, po končani kazenski preiskavi, po izreku gospodov porotnikovna podlagi tretjega odstavka paragrafa 771., tretjega odstavka paragrafa 776. in 777. kazenskega opravilnika razsodilo: kmet Simon Kartinkin, triintridesetleten, in meščanka Jekaterina Maslova, izgubljata vse državljanske pravice in se obsojata k prisilnemu delu v kaznilnici: Kartinkin na osem let in Maslova na štiri leta, oba z nasledki po paragrafu 25. kazenskega zakonika. Meščanka Jevfimija Bočkova, triinštiridesetletna, pa izgublja vsa osebna, bodisi osebno ali po stanu dobljene pravice ter se obsoja v ječo za tri leta, z nasledki po paragrafu 4-9. kazenskega zakonika. Sodne stroške te obravnave je razdeliti v jednakih delih med obtožence, in če so brez imetka, naj jih poravna pa državna blagajna. Corpora delicti, tikajoča se te obravnave, se iniajo prodati, prstan vrniti lastnici, steklenice uničiti.« Kartinkin je stal trdno in napeto, držeč roke s stegnenimi prsti ob hlačnih šivih in gibajoč z lici. Bočkova je bila videti popolnoma mirna. Maslova je, začuvši razsodbo, zarudela kakor kri. *Jaz nisem kriva, jaz nisem kriva, je kriknila uakrat, in njene besede so se razlegle po celi — 150 - dvorani. »To je greh, jaz nisem kriva. Nisem hotela, nisem mislila... Resnico govorim. Resnico.« In omahnila je na klop ter glasno zaplakala. Ko sta Kartinkin in Bočkova odšla, je ostala ona še vedno na mestu, da jo je moral orožnik prijeti za rokav. »Nikakor, tega ni mogoče pustiti tako,« je rekel sam pri sebi Nehljudov, popolnoma poza-bivši na svoj ostudni čut, ter nevede zakaj, odhitel na hodnik, da bi jo videl še enkrat. Med vrati se je prerivala oživljena množica odhajajočih porotnikov in advokatov, zadovoljnih s končano obravnavo, tako da se je nekaj minut zamudil med vrati. Ko je prišel na hodnik, je bila Maslova že daleč. Ne da bi mislil na pozornost, kakoršno obrača na se, jo je s hitrimi koraki došel, prehitel in obstal. Prenehala je že plakati in samo pretrgano jo vzdihovala, otiraje si s koncem robca od plakanja zarijdela lica ter šla mimo njega, ne da bi se ozrla vanj. Pustivši jo mimo sebe, se je hitro vrnil, da bi dobil predsednika; toda ta je že odšel, in Nehljudov ga je dohitel že pri vra.tarju. »Gospod predsednik, reče Nehljudov, ko se mu približa prav v trenotku, ko je že oblekel civilni ovršnik ter jemal palico s srebrnim gumbom, ki mu jo je podal vratar, ali bi mogel - 151 - govoriti z vami o obravnavi, ki se je ravnokar končala? Sem porotnik. »Ah, knez Nehljudov! Zelo me veseli; midva sva se že videla,« reče predsednik in mu stisne roko, z veseljem se spominjaje, kako dobro in veselo je plesal — boljši kakor vsi mladi ljudje — oni večer, ko se je videl z Nehljudovim. »S čim vam morem postreči?« »Zgodil se je nedostatek v odgovoru, kolikor se tiče Maslove. Ona ni kriva zastrupljenja in je kljub temu obsojena v kaznilnico,« reče Nehljudov z mračnim izrazom. »Sodišče je napravilo razsodbo na podlagi odgovora, katerega ste dali vi,« odvrne predsednik, mereč proti izhodu, »dasi so se odgovori tudi sodišču zdeli, da ne odgovarjajo stvari.« Spomnil se je, da je hotel porotnikom pojasniti, da njih odgovor: da, kriva,« brez zani- kavanja namena k umoru, potrjuje nameravan umor, no, da bi pospešil konec, tega ni storil. »Da, ali pa ni možno popraviti napake?« Vzrok k razveljavljenju se najde vedno. Treba se je obrniti k advokatom, reče predsednik, Pomaknivši klobuk nekoliko na stran, pripravljaje se naprej k odhodu. Toda to je vendar grozno!« Glejte, Maslovo je pričakovalo jedno izmed dvojnega, reče predsednik, hoteč biti očividno z Nehljudovim kar možno prijazen in postrežljiv, popravi si zalizce nad ovratnikom ovršnika, prime Nehljudova lahko pod pazduho, nameri k izhodu ter nadaljuje: »vi pač tudi odhajate?« »Da,« reče Nehljudov ter gre za njim. Stopila sta na jasno, veselo žareče solnce, in vsled ropota voz po tlaku jima je bilo takoj govoriti glasneje. »Blagovolite izprevideti, da je tukaj položaj čisto poseben«, prične znova predsednik s povišanim glasom, »njo, to Maslovo, je pričakovalo jedno izmed dvojega: bodisi skoro oproščenje, ječa, kjer bi se bilo moglo všteti tudi to, kar je že odsedela, da, samo lahek zapor, — ali kaznilnica: tretjega ni. Če bi bile pa pridejane besede: toda brez namena, umoriti ga, bi bila oproščena. »Jaz sem to pozabil, kar se mi ne more nikdar oprostiti,« reče Nehljudov. »Od tega je bilo odvisno vse,« reče smehljaje se predsednik, gledaje na uro. Manjkalo je samo tri četrt ure do časa, naznačenega od Klare. >Č$ hočete torej, obrnite se na advokata. Mora se poiskati vzrok za kasacijo. Vselej ga je možno najti. Na Dvorjansko,« odgovori izvozčiku, »trideset kopejk — več ne plačam nikdar. Izvolite, vaša ekscelenca! »Moje spoštovanje. Če morem s čem postreči, hiša Dvornikova, na Dvorjanski, lahko si je zapomniti.« In laskavo poklonivši se, se je odpeljal. XXV. Razgovor s predsednikom in čisti zrak sta Nehljudova nekoliko zadovoljila. Zdaj je pomislil, je bil čut, ki ga je mučil, povečan vsled do-Poludneva, preživelega v tako neobičajnih razmerah. »Razumevno je, to je čudno in iznenadljivo naključje. In neizogibno je, storiti vse možno, da bi se njega usoda olajšala, in storiti to kar najhitreje. Takoj. Da, treba je tu pri sodišču zvedri, kje stanuje Fanarin ali Mikišin. Spomnil Se je dveh znamenitih advokatov. Nehljudov se vrne k sodišču, sleče ovršnik *er odide navzgor. Takoj na prvi stopnici sreča ^anarina. Vstavi se in mu reče, da hoče z njim 0 nečem govoriti. Fanarin je poznal Nehljudova P° obličju in po imenu ter rekel, da zelo rad stori vse, kar hoče. >Dasi sem utrujen... toda če to ne bode °'go, povejte mi, za kaj vam gre: stopiva Semle!« In Fanarin je odpeljal Nehljudova v neko sobo, najbrže v kabinet kakega sodnika. Sedla sta k mizi. »Torej prosim, za kaj gre? Pred vsem vas prosim, reče Nehljudov, >da bi nihče ne zvedel, da se te stvari udeležujem jaz.« »No, to se razume samo ob sebi. In potem...« Bil sem ravnokar porotnik, in obsodili smo v kaznilnico žensko, ki je popolnoma — nedolžna. Mene to muči. Nehljudov, ki sam ni pričakoval tega, zarudi in postane zmeden. Fanarin ga preleti z očmi ter jih zopet povesi, da bi poslušal. »Torej prosim,« reče znova. Obsodili smo nedolžno, in jaz bi želel, da bi se razsodba razveljavila ter se izročila višji instanci. Senatu,« popravi Fanarin. In tedaj vas prosim, da bi se zavzeli za stvar, v Nehljudov je hotel kar možno hitro končati najtežjo stvar in zato reče takoj: Plačilo, stroške za to jemljem nase, naj bodo kakoršnikoli,« reče in zarudi. No, se že pomeniva,« reče advokat, uljudno se smejč njegovi neizkušenosti. Kako je s to stvarjo? Nehljudov je pripovedoval. Prav, jutri vzamem akte in jih pregledam. In pojutranjem, ne, v četrtek, pridite k meni ob šestih zvečer, in jaz vam odgovorim. Ali vam je prav? Pa pojdiva, imam tu še neki opravek. Nehljudov se mu priporoči in odide. Razgovor z advokatom in to, da je že storil korak v obrambo Maslove, ga je zadovoljilo še bolj. Stopil je na ulico: vreme je bilo prekrasno; radostno je dihal pomladni zrak. Izvozčiki so se mu ponujali, toda on je šel peš, in takoj mu je zabrnel v glavi cel roj mislij in spominov na Katjušo in na njegovo vedenje napram njej, in bilo mu je tesno in vse se mu je zdelo mračno. Ne, to si premislim pozneje, si je rekel, a zdaj si je nasprotno treba razgnati težke vtise.« Spomnil se je obeda pri Korčaginovih in pogledal na uro. Ni bilo še pozno, in možno mu je bilo še dospeti k obedu. Poleg njega je zazvonila tramvay. Stekel je in skočil na njo. Na trgu je izstopil, poklical dobrega izvozčika in v desetih minutah je bil pred glavnim vhodom velike hiše Korčaginov. XXVI. Izvolite, vaša svitlost, pričakujejo vas, mu reče laskavi, tolsti vratar velike hiše Korčaginov, . odpiraje brez šuma velika hrastova vrata, pregibajoča se na angležkih tečajih. Jedo; naročeno je, vvesti vas takoj.« Vratar stopi k stopnicam in pozvoni. »Ali je še kdo tukaj,« vpraša Nehljudov, slekaje se. Gospod Kolosov in Mihael Sergjejevič, sicer samo domači,« odvrne vratar. S stopnic doli pogleda lep lakaj v fraku in belih rokavicah. Izvolite, vaša svitiost«, reče, »naročeno je, vvesti vas.« Nehljudov odide po stopnicah ter pride skozi znano, veliko, lepo in prostrano dvorano vobednico. V obednici je sedela za mizo cela rodbina razun matere, kneginje Sofije Vasiljevne, ki ni nikdar zapuščala svojega kabineta. Na gornjem koncu mize je sedel stari Korčagin, poleg njega na levici doktor, na drugi strani gost, Ivan Ivanovič Kosolov, bivši gubernijski voditelj plemstva, zdaj član načelništva banke, liberalen prijatelj Korča-gina; potem na levi strani miss Reder, guvernantka male Missine sestre, in štiriletna deklica sama; na desni, nasproti — brat Missin, jedini sin Korčaginov, gimnazijalec VI. razreda, Petja, radi katerega je cela rodbina ostala v mestu, da prebije skušnje, in študent repetitor; potem na levi Katarina Aleksejevna, štiridesetletna gospodična slavjanofilka; nasproti — Mihael Sergjejevič ali Miša Teljegin, bratranec Missin, in na spodnjem koncu mize Missi sama: poleg nje je bil prazen prostor. »No, to je lepo; sedite, smo šele pri ribi,« reče stari Korčagin, ki je vsled svojih ponarejenih zob jedel zelo težko in previdno ter se obrnil v Nehljudova z očmi, podlitimi s krvjo in brez vidnih trepalnic. Štefan,; se obrne s polnimi usti k tolstemu, veličastnemu bufetčiku in mu pokaže z očmi na prazen prostor. Daši je Nehljudov starega Korča-gina dobro poznal in tudi mnogokrat videl pri obedu, ga je zdaj zlasti neprijetno iznenadil ta rudeči obraz z mesenimi, cmokajočimi ustnicami, nad otiračo, zatakneno za telovnik, in debel vrat, ali glavno, — vsa ta pitana generalska figura. (Nehljudov se je nehote spomnil tega, kar je vedel o krutosti tega človeka, ki je, Bog ve zakaj — bil je bogat in iz znamenite rodbine in ni mu bilo treba služiti — kot načelnik kraja dajal ljudi bičati in obešati). Takoj se vam postreže, vaša svitlost, reče Stefan, jemaje iz bufeta, na katerem so stale srebrne vaze, veliko žlico, ter namigne rudeče-'ičnemu lakaju z zalizci, ki prične takoj pripravljati poleg Missi puščen prazni prostor, pregrnen z umetno poravnanim, naškrobljenim prtičem z okroglim grbom. Nehljudov je šel okoli mize ter vsem stisnil roke. Vsi razun starega Korčagina in dam so vstajali, ko se jim je približal. In to obhajanje mize, stiskanje roke vsem prisotnim, dasi z večino njih ni nikdar govoril, se mu je zdelo zdaj zlasti neprijetno in smešno. Opravičeval se je, da se je zakasnil, hotel sesti na prazno mesto koncem med Missi in Katarino Aleksejevno, toda stari Korčagin mu je prigovarjal, da bi, ko že ne pije vodke, zavžil vsaj nekoliko z druge mize, na kateri so bili raki, kaviar, sir. Nehljudov ni mislil, da je tako lačen, a ko je pričel jesti, ni mogel prenehati in je hlastno jedel. No kaj, ali ste podkopavali temelj?^ vpraša ga Kolosov, poslužuje se izraza nazadnjaškega časopisa, ki je pisal proti porotnim sodiščem. >Oprostili ste krive, obsodili nedolžne, kaj?« »Podkopali temelj... podkopavati temelj...' ponovi zaporedoma knez, ki je imel neomejeno zaupanje v razum in učenost svojega liberalnega prijatelja in tovariša. Nehljudov ni odgovoril Kolosu ničesar, in ne zmene se za to, da ga bodo imeli za ne-uljudnega, sede k podani mu kadeči se juhi in prične zopet jesti. Pustite ga, da se nasiti,« reče smeje se Missi, ponašaje se z zaimkom »ga,« kako znana je z njim. Kolosov je med tem bojevito in gromko pripovedoval vsebino nekega članka proti porotnikom, ki ga je razgrel. Pritrjeval mu je bratranec Mihael Sergejevič in povedal obseg drugega članka iz istih novin. Missi je bila, kakor vedno, zelo distinguee in ukusno — ne da bi vzbujala pozornost, ukusno oblečena. »Vi ste res grozno truden in lačen,« reče Nehljudovu, ko neha jesti. Nikakor, ne posebno. In vi ? Ali ste šli pogledat slike? vpraša on. Ne, preložili smo to. Toda bili smo na lavvn-tennisu pri Salamatovih. In res, mistre Crooks igra občudovanja vredno. Nehljudov je prišel sem, da bi se raztresel, in vedno mu je bilo v ti hiši prijetno ne samo radi onega dobrega tona razkošja, ki je prijetno vplivalo na njegove čute, ampak tudi radi one j atmosfere prilizljive prijaznosti, ki ga je objemala neopaženo. Zdaj pa — čudno — mu je bilo v ^ hiši vse protivno, — vsi, pričenši od vratarja, širokih stopnic, cvetja, lakajev, namizne oprave, Pa do same Missi, ki mu je zdaj postala nevabljiva in nenaravna. Neprijeten mu je bil tudi ta l ' j mk. samoljubni, neokusni liberalni ton Kolosova, neprijetna mu je bila bikovska, mesena prikazen starca Korčagina, neprijetne so mu bile francoske fraze slavjanofilke Katarine Aleksejevne, neprijetni ste mu bili stisneni obličji guvernantke in repe-titorja, zlasti neprijeten mu je bil zaimek »ga«, ki seje tikal njega... Nehljudov je vedno dvomil, kako se ima vesti napram Missi; tu, kakor bi jo gledal s pol mežečimi očmi, ali kakor bi pri mesečnem svitu videl v njej vso krasoto, se mu je zdela sveža, lepa, razumna in odkritosrčna... Toda nakrat, kakor bi gledal pri jasnem solčnem svitu, ni mogel videti, česa jej manjka. Danes je imel tak dan. Videl je vse vraskice na njenem obličju, znal, videl je, kako umetno so razčesani lasje, videl je ostre lakti in pred vsem je videl širok noht na palcu, spominjajoč na ravno tak noht očetov. »Zelo dolgočasna igra,« se je izrazil Kolosov o tennisu, mnogo veselejša bi bila lapta*) ki smo jo igrali otroci. »Nikakor, vi tega niste poskusili. To je silno ! zabavno, mu je nasprotovala Missi, zlasti nenaravno izgovarjaje besedo »silno«, kakor se je zdelo Nehljudovu. In pričel se je spor, katerega sta se udeležila tudi: Mihael Sergejevič in Katarina Alekse- •) Narodna igra z žogo. — 161 jevna. Molčali so samo guvernantka, repetitor in otroka, ki so se očividno dolgočasili. »Večni prepiri!« reče z glasnim smehom stari Korčagin, sname prtič s telovnika, porine stol — katerega je takoj vzel lakaj — v stran in gre od mize. Za njim vstanejo tudi vsi ostali in odidejo k mizici, kjer so stale posodice s toplo vonjajočo vodo, in izplakujoči si usta so nadaljevali pogovor, ki ni zanimal nikogar. »Ali ni res,« se obrne Missi k Nehljudovu, pozivaje ga, da bi potrdil njen nazor, »>da človeškega značaja ni nikjer spoznati tako lahko kakor v igri? Na njegovem obličju je opazila oni trdi in, kakor se jej je zdelo, obsojajoči izraz, katerega se je pri njem bala, in hotela je zvedeti, kaj ga je izzvalo. »Res ne vem, nikdar nisem razmišljal o tem,« odvrne Nehljudov. »Ali pojdete k maman?« vpraša Missi. Da, da,« teče, jemaje papirosko, v tonu, 'z katerega se je videlo, da bi ne šel rad. Molče in vprašajoče ga je pogledala, in njemu je postalo mrzko. »»Res, prišel sem k ljudem zato, da bi jih dolgočasil,« je pomislil o samem Sebi, in trudeč se, biti zabaven, je rekel, da pojde z veseljem, če ga kneginja sprejme. Da, da, maman bode vesela. Pušiti morete tom tudi. Ivan Ivanovič je tudi tam.« it Domača gospa, kneginja Sofija Vasiljevna, se ni mogla pregibati. Osmo leto je že ležala med blazinami in čipkami, sredi baršuna, pozlačenih okraskov, slonove kosti, bronze, laka in cvetja ter ni šla nikamor in je sprejemala, kakor je rekala sama, le svoje prijatelje , t. j. vse ono, kar se je na kakoršenkoli način razlikovalo od množice. Nehljudov je bil v številu teh prijateljev i zato, ker je bila njegova mati bližnja prijateljica rodbine, in zato, ker bi bilo dobro, če bi se Missi z njim omožila. Soba kneginje Sofije Vasiljevne je bila za velikim in malim salonom. V velikem salonu je Missi, gredoča pred Nehljudovim, odločno obstala, prijela se za pozlačen naslonjač ter pogledala vanj. Missi bi se bila silno rada omožila, in Nehljudov bi bil dobra partija. Razun tega se jej je priljubil, in navadila se je misli, da bode njen, nikakor ona njegova, ampak on .njen, in nehote je silila z vstrajno hitrostjo k svojemu cilju. Zdaj je pričela govoriti z njim z namenom, da bi ga prisilila, razkriti se. Vidim, da se vam je nekaj pripetilo , reče — kaj vam je? Spomnil se je dogodkov na sodišču in zarudel. 163 — Da, pripetilo se je, reče, hoteč govoriti resnico, in je to čuden, neobičajen in važen dogodek. »Kaj pa? Ali ne morete povedati, kaj?« >Zdaj ne morem. Dovolite, da ne povem. Pripetilo se mi je nekaj, kar nisem imel časa niti sam dobro premisliti,« odgovori in zarudi še bolj. In vi meni ne poveste?« Kita njenih lic se je stresnila, in naslonjač, na katerem je slonela, je porinila naprej. »Nikakor ne morem, odvrne, čuteč, da v odgovoru njej odgovarja samemu sebi s priznavanjem, da se je zgodilo z njim res nekaj zelo važnega. No, torej pojdiva.« Zmajala je z glavo, kakor bi hotela pregnati nepotrebne misli, in šla naprej s hitrejšim korakom nego običajno. Njemu se je zdelo, da je nenaravno stisnila ustnici, da bi zadržala solze. Čutil je sramoto in kesanje, da jo je ogorčil, toda vedel je, da ga najmanjša slabost uniči, t. j. naveže. In zdaj se je bal tega bolj kakor vsega, in tako je prišel z njo molče v kneginjin kabinet. t;‘ 164 — XXVII. Kneginja Sofija Vasiljevna je uprav končala svoj zelo izbrani in redilni obed, kateri je vedno uživala sama, da bi je nihče ne videl pri tem nepoetičnem delu. Ob njeni postelji je stala mizica s kavo, in ona je pušila. Kneginja Sofija Vasiljevna je bila suha, dolga, še vedno kažoča se mlado, brunetka z dolgimi zobmi in velikimi črnimi očmi. Grdo so govorili o njenem razmerju napram doktorju. Nehljudov se preje tega ni spominjal. Zdaj pa se ni samo spomnil, ampak, ko je videl doktorja z njegovo namazano, lesketajočo se razdvojeno brado, je začutil silen odpor. Poleg Sofije Vasiljevne je sedel na nizkem mehkem stolcu Kolosov ter mešal svojo kavo. Na mizici pred njim je stala steklenica likerja. Missi je prišla z Nehljudovim k materi, toda ni ostala v sobi. »Ko se maman utrudi in vas odslovi, pridite k meni,< je rekla Missi Nehljudovu v takem tonu, kakor bi se med njima ne bilo pripetilo čisto nič, in veselo se nasmehnivši je odšla iz sobe, neslišno korakajoča po debeli preprogi. »No, dober dan, ljubi prijatelj, sedite in pripovedujte, reče kneginja Sofija Vasiljevna s svojim prisiljenim, toda nenaravnemu čisto podobnim smehljanjem, odkrivajočim krasne dolge zobe, izvršene neobičajno umetno, kakor da bi bili pravi. »Pravijo mi, da ste prišli od sodišča zelo slabe volje. Mislim, da je to za ljudi, ki imajo srce, zelo težko,« reče francoski. »Da, to je res,« reče Nehljudov, često čutimo svojo ne... čutimo, da nimamo pravice soditi.« »Comme c’est vrai !« zakliče kneginja, kakor iznenadena vsled opravičenosti njegove opazke, kakor je vedno znala svojim pripovedovalcem reči kaj prikupljivega. »No, in kaj vaša slika; zelo me zanima: če bi ne bilo moje bolezni, bila bi vas že davno posetila.« Pustil sem jo popolnoma,« odvrne suho Nehljudov, ki mu je bila zdaj neresničnost njenih prikupljivih besed prav tako očita kakor zakrivanje njene starosti. Nikakor ni mogel nastopiti tako, da bi bil ljubeznjiv. -Škoda, vi veste, da je meni rekel sam Repin, da ima res talent,« spregovori kneginja, obrnivši se h Kolosovu. »Da je ni sram tako lagati,« si je mislil Nehljudov slabe volje. Prepričana, da Nehljudov danes ni dobre volje in ga ni mogoče spraviti v prijeten in duhovit pogovor, se obrne Sofija Vasiljevna h Ko-losovu in ga vpraša po njegovem mnenju o novi drami v takem tonu, kakor bi imelo to mnenje Kolosova končati vse dvome in bi imela vsaka beseda tega mnenja veljavo na veke. Kolosov je dramo obsojal in pri ti priliki izrazil svoje nazore o umetnosti. Kneginja Sofija Vasiljevna se je delala začudeno vsled pravičnosti njegovih nazorov, a se je trudila braniti autorja, toda takoj se je zopet udajala ali iskala srednjo pot. Nehljudov je gledal in poslušal, toda videl in slišal ni čisto nič tega, kar je bilo pred njim. Poslušaje zdaj Sofijo Vasiljevno, zdaj Kolosova, je videl deloma, da ni niti Sofiji Vasiljeni niti Kolosovu za dramo, in ko vendar govorita, da delata to le zato, da zadostita fizijologiški potrebi, pregibati po jedi jezikove in vratne mišice. Deloma je videl, da se je Kolosov napil vodke, vina ali likerja; bil je nekoliko pijan, kakor so pijani redko pijoči možje, ampak tako, kakor so pijani ljudje, ki so vina navajeni. Ni se opotekal, neumnostij ni govoril, toda bil je v nenormalnem, s seboj samim zadovoljnem, oduševljenem stanju. Konečno je Nehljudov videl, kako se je kneginja Sofija Vasiljevna sredi pogovora nemirno ozirala proti oknu, skozi katero je pričel padati na njo ozek solčni žarek, ki bi mogel preveč jasno posvetiti na njeno starost. Kako je to resnično, se je izrazila o nekih besedah Kolosova ter pritisnila na steni poleg naslonjača, v katerem je slonela, gumb zvonca. V tem trenotku je doktor vstal ter kot domač človek brez vsake besede odšel iz sobe. Sofija Vasiljevna ga je spremljala z očmi, nadaljuje pogovor. »Prosim Vas, Filip, spustite to gardino,« reče in pokaže z očmi na gardino okna, ko je prišel na njeno zvonenje rudečelični lakaj. »Nikakor, recite, kar hočete, v njem je nekaj mistiškega, in brez mistiškega življa ni poezije,« je govorila, z jednim črnim očesom jezno zasleduje gibljeje lakaja, ki je spuščal gardino. »Misticizem brez poezije je — vraža, in poezija brez misticizma je proza, reče, žalostno se smehljaje in ne spuščaje očij z lakaja, ki je popravljal gardino. »Filip, te gardine ne: pri velikem oknu,« spregovori Sofija Vasiljevna mučeniški, očividno pomilujč se, da se mora tako truditi, da bi zgo-vorila te besede, ter v pomirjenje takoj dvigne z roko, pokrito s prstani, k ustom vonjajočo, gorečo papi roško. Širokoprsni, mišičasti lakaj Filip se lahko pokloni, kakor bi se opravičeval, ter lahko stopaje po preprogi s svojimi silnimi nogami, pokorno in molčč odide k drugemu oknu ter skrbno zroč na kneginjo prične popravljati gardino tako, da bi niti jeden sam žarek ne mogel pasti na njo. Toda tudi zdaj ni pogodil, in zmučena Sofija Vasiljevna je morala še enkrat pretrgati svoj pogovor o misticizmu ter ozmerjati nerazumnega »Filipa, kateri jo je neusmiljeno mučil. Za trenotek je v Filipovih očeh vsplapolal plamenček. »Hudič vedi, kaj hočeš,« si je mislil Nehljudov, zroč vso to igro. Toda rudečelični in močni Filip takoj skrije pojav potrpežljivosti ter mimo prične delati, kar mu je ukazala utrujena, oslabela kneginja Sofija Vasiljevna. »Razume se, da je velik del resnice v Dar-vvinovih naukih,« reče vrnivši se Kolosov, zroč s svojimi zaspanimi očmi v kneginjo Sofijo Va-siljevno, potem ko je sedel na nizek stol, »toda on prestopa meje. Da.* »Verujete li vi v podedovalnost?« vpraša kneginja Sofija Vasiljevna Nehljudova, katerega molčečnost jo je nadlegovala. »V podedovalnost,« ponovi Nehljudov. Nikakor ne verujem, reče, ves zavzet v tem tre-notku od onih posebnih slik, ki so naenkrat vstale v njegovi domišljiji. Poleg močnega, krasnega Filipa, v katerem je videl model, si je predstavljal Kolosova nagega, z njegovim životom kakor buča, s plešasto glavo in rokama brez mišic, kakor bič. Prav tako si je nejasno predstavljal, kaka so v — 1G9 — resnici ramena Sofije Vasiljevne, pokrita zdaj s svilo in baržunom, toda ta slika je bila preveč ostudna, in trudil se je, oprostiti se je. Sofija Vasiljevna ga je premerila z očmi. »Toda Missi vas čaka,« reče. »Pojdite k njej, hoče vam zaigrati novo skladbo od Schumanna... Zelo zanimiva je.« »Nič ne namerava zaigrati. Zakaj se neprestano laže, pomisli Nehljudov, vstane in stisne prozorno, koščeno, s prstani pokrito roko Sofije Vasiljevne. V salonu ga sreča Jekaterina Aleksejevna in ga takoj nagovori: Meni se zdi, da porotniške dolžnosti težko vplivajo na vas,« reče francoski, kakor vedno. »Da, oprostite, sem slabe volje in nimam pravice, vzbujati drugim žalostnih mislij,« odvrne Nehljudov. »Zakaj ste slabe volje?« Dovolite, da ne povem zakaj, reče iščoč svoj klobuk. »Toda spomnite se, kako ste govorili, da se mora vedno povedati resnico, in kako ste nam tedaj pripovedovali vsem tako krute resnice. Zakaj zdaj nočete govoriti ? Ali se spominjaš, Missi ? se obrne Jekaterina Aleksejevna k Missi, ki je ravno prišla k njima. • »Zato, ker je bila to igra, odvrne Neh-ljudov resno. »V igri je to mogoče, toda v resnici smo tako slabi, to je, jaz sem tako slab, da vsaj meni ni mogoče govoriti resnice. »Ne popravljajte svojih besed in raje povejte, v čem smo tako slabi, reče Jekaterina Aleksejevna, za šalo ponavljaje njegove besede in kakor bi ne opazila resnosti Nehljudova. Nič ni hujšega, nego priznati, da nismo dobre volje, reče Missi. »Jaz tega nikdar ne priznavam sama sebi, in zato sem vedno dobre volje. Pa pojdimo k meni. Poskusimo pregnati vaš mauvaise humeur. Nehljudov je čutil kakor konj, kadar ga božajo, da bi mu dali uzdo in ga odvedli vpregat. In njemu je bilo zdaj bolj nego kadarkoli sicer neprijetno šaliti se. Opravičil se je, da mora iti domov in se pričel poslavljati. Missi obdrži njegovo roko nekoliko dalj nego običajno. Pomnite, da je to, kar je važno za vas, važno tudi za vaše prijatelje,« reče. »Ali jutri pridete?« »Težko, reče Nehljudov in, sramujč se, ne da bi vedel, ali pred seboj ali pred njo, zarudi ter hitro odide. Kaj je to?*Comme cela m’intrigue,« reče Jekaterina Aleksejevna, ko je Nehljudov odšel. »To moram zvedeti. Kaka affaire d’ amour propre: il est tres susceptible, notre chere Mita. Plutot une affaire d’ amour šale, je hotela reči, a ni rekla Missi, zroča pred se z mrtvim obličjem, s popolnoma drugim, kakor je bilo ono, s katerim je zrla v Nehljudova, toda niti Katerini Aleksejevni ni rekla te opazke in pripomnila je samo: vsi imamo i slabe i dobre dni.« »Ali me prevara tudi ta,« si je mislila. »Po vsem, kar je bilo, bilo bi to od njegove strani zelo slabo. Ko bi bila imela Missi razjasniti, kaj razume pod besedami: po vsem, kar je bilo«, ne bila bi mogla povedati nič gotovega, toda kljub temu je vedela določno, da on ni vzbudil v njej samo nadeje, ampak jej je skoro obljubil. Vse to šobile sicer le nedoločne besede, le pogledi, smehljaji, tnigljeji, molk. Toda ona ga je imela vendar za svojega in izgubiti ga bi jej bilo zelo težko. / XXVIII. To je sramotno in hudobno, hudobno in sramotno,« si je mislil Nehljudov, ko se je vračal po znanih ulicah peš domov. Tesnoben £ut, ki ga mu je vzbudil pogovor z Missi, ga ni zapustil. Čutil je, da je bil formalno, če se je roožno tako izraziti, napram njej čisto na pravem - 172 — stališču, kajti ničesar takega ni rekel, kar bi ga vezalo, ni je snubil, toda v resnici je čutil, da je navezan na njo, da jej je obljuboval, in pri tem je zdaj čutil v celem svojem bistvu, da se ž njo ne more omožiti. »To je sramotno in hudobno, hudobno in sramotno, je ponavljal sam pri sebi, ne misleč samo na svoje razmerje napram Missi, ampak sploh na vse. To je sramotno in hudobno, 4 je ponavljal, stopajoč v svojo hišo. Večerjal ne bodem, reče Korneju, ki je prišel za njim v obednico, kjer je bil pripravljen prigrizek in čaj. Pojdife. Prosim, reče Kornej, toda ne odide, ampak prične spravljati z mize. Nehljudov je opazoval Korneja in čutil napram njemu odpor. Hotel je, da bi ga vsi pustili v miru, toda zdelo se mu je, da ga kakor nalašč vsi nadlegujejo. Ko odide Kornej s prigrizkom, stopi Nehljudov k samovaru, da bi nasul čaja, toda ko zasliši korake Agrafene Petrovne, odbeži hitro, da bi je ne videl, v salon in zapre vrata za sebbj. Ta soba je bila ista, v kateri je pred tremi meseci umrla njegova mati. Zdaj, ko je vstopil v to sobo, razsvitljeno z dvema svetilkama z reflektorji — z jednim pri očetovi in z drugim pri materini sliki — se je spomnil na svoje poslednje vedenje napram njej, in to vedenje se mu je zdelo neprirojeno in protivno. Tudi to mu je bilo sramotno in hudobno. Spomnil se je, kako si je v poslednji dobi njene bolezni naravnost želel njene smrti. Seveda se je izgovarjal, da si to želi zato, da bi bila preje prosta trpljenja, toda v resnici je hotel to zato, da bi bil on sam prost pogleda na njeno trpljenje. Hoteč vzbuditi v sebi lep spomin na njo, se ozre na njeno sliko, ki jo jo naslikal za 5000 rubljev znamenit slikar. Bila je naslikana v črnem baršunastem oblačilu z obnaženimi prsi. Umetnik je očitno z največjo skrbnostjo naslikal prsi, dolinico med nedriji, ramena in vrat oslepujoče krasote. To je bilo že zelo sramotno in hudobno. Bilo je nekaj protivnega in rogajočega se na tej sliki, pokazujoči mater kot polnago krasotico, a lem protivnejšega, ker je v tej sobi ležala pred tremi meseci prav ta ženska, izsušena kakor mumija, ki je pa vendar s težkim, mučečim duhom, katerega ni bilo mogoče nikakor odstraniti, na-Polnovala ne samo celo sobo, ampak celo hišo. Zdelo se mu je, da tudi zdaj še čuti ta duh. In spomnil se je, kako je dan pred smrtjo vzela njegovo silno, belo roko v svojo koščeno, črnikasto ročico, pogledala mu v oči in rekla: Ne °bsojaj me, Mita, če nisem vedno prav ravnala s teboj, in v oči, zmučene od bolesti, so jej stopile solze. Kaka hudobnost! reče še enkrat samemu sebi, zroč v polnago žensko čarobnih mramornatih ramen in z zmagoslavnim smehljajem. Nage prsi na portretu so ga spomnile druge mlade ženske, katero je videl tudi v minulih dneh istotako obnaženo. To je bila Missi, ki si je izmislila pretvezo, da bi prišel zvečer k njej, hoteča se mu pokazati v plesni opravi, v kateri je šla na ples. Nehljudov se je z odporom spomnil na njena prekrasna ramena in roke. In ta surovi, živinski oče s svojo preteklostjo in krutostjo pa ta bel esprit, mati! Vse to mu je bilo protivno in ob jednem s tem tudi sramotno. Sramotno in hudobno, hudobno in sramotno. Nikakor , si je mislil, treba se je oprostiti, oprostiti vsega razmerja napram Korčaginovim in Marije Vasiljevne in vsega ostalega. — Da, svobodno dihati. Oditi preko meje — v Rim, pečati se s svojo sliko. Spomnil se je svojih dvomov o lastnem talentu... No vsejedno, samo prosto dihati. Najprej v Carigrad, potem v Rim, samo da bi se kar najprej oprostil svoje funkcije pri porotnem sodišču. In to reč opraviti z advokatom. In naenkrat se pojavi v njegovi domišljiji z neobičajno hitrostjo arestantka s črnimi, škilečimi očmi. Kako je zaplakala pri poslednji besedi . obsodbe! Hitro, da bi pregnal sliko, vrže dogorelo papirosko v pepelnico, zapali si drugo in prične hoditi gori in doli po sobi. In v njegovi duši druga za drugo vstanejo slike trenotkov, preživetih s Katjušo. Spomni se poslednjega sestanka z njo, one strasti, ki ga je obvladala tedaj, in onega razočaranja, katero je čutil pozneje. Spomni se belega krila z rudečim trakom, spomni se jutranjice. Saj sem jo ljubil, res sem jo ljubil ono noč z dobro, čisto ljubeznijo, ljubil sem jo že pred tem, in kako sem jo ljubil še tedaj, ko sem bil prvikrat pri tetah in sem pisal svoj spis! In spomni se, kakšen je bil tedaj. Obveje ga ona svežost, mladost, polnost življenja in postane mu mučno tesno. Razlika med njim, kakšen je bil tedaj in kakšen je bil zdaj — je bila velikanska, bila je prav taka, če ne še večja, kakor med Katjušo v cerkvi in med ono prostitutko, katero so sodili danes. Tedaj je bil boder, svoboden človek, pred katerim so se odpirale neskončne zmožnosti; zdaj je čutil, da je od vseh stranij zapleten v mreže glupega, praznega življenja brez namena in brez vrednosti, v mreže, iz katerih ni videl nikakega izhoda, da, večji del izhoda ni niti hotel. Spomni se, kako je bil nekoč ponosen na svojo odkritosrčnost, kako je nekoč trdno sklenil, vedno govoriti resnico, in je res delal tako, in kako zdaj tiči v laži — v sami strašni laži, v laži, katero imajo vsi ljudje okoli njega za resnico. In iz te laži ni bilo — ali on ga vsaj ni videl — nika-kega izhoda. In on je zabredel v njo, privadil se je, radoval se je. Kako pretrgati razmerje z Marijo Vasiljevno, z njenim možem, tako, da bi- mogel enkrat brez sramote pogledati v oči njemu in njegovim otrokom? Kako brez laži končati razmerje z Missi? Kako se oprostiti nesoglasja med priznanjem, da je last posestva nezakonita, in med uživanjem dedščine po materi? Kako očistiti se greha, ki ga je storil nad Katjušo? To je vendar nemogoče pustiti kar tako. »Nemogoče je, zapustiti ženo, katero sem ljubil, in zadovoljiti se s tem, da plačam advokatu denar ter jo oprostim kaznilnice, katere niti ne zasluži, — poravnati krivdo z denarjem, kakor sem mislil tedaj, da sem jej dal denarja, kolikor sem bil dolžan! Tu se živo spomni trenotka, ko jo je dohitel na hodniku, stisnil jej denar v roko in od-bežal. Ah, ta denar!« — z grozo in odporom se spomni tega trenotka. Ah, ah! kaka hudobnost ! reče prav tako na glas, kakor tedaj. Samo nesramnež, ničvrednež je mogel to storiti! In jaz, jaz — sem oni nesramnež, ničvrednež! reče glasno; In ali res?« se vstavi v svojem korakanju po sobi: »Ali sem res tak ničvrednež? Kaj pa tedaj ?< odvrne sam sebi. In je li to morebiti samo jedno?« vpraša se naprej. »Ali ni hudobnost, ali ni podlost tvoje razmerje napram Mariji Vasiljevni in njenemu možu? In tvoje ravnanje z imetjem ? Pod pretvezo, da je denar od matere, uživati bogastvo, kar imaš za nezakonito? In vse tvoje prazno in hudobno življenje? In krona vsega — tvoje ravnanje s Katjušo! Ničvrednež, nesramnež i Oni, ljudje, naj sodijo o meni, kakor hočejo, nje morem prekaniti, a sebe varati ne morem. In nakrat je spoznal, da je bil oni odpor, katerega je čutil v poslednjem času napram ljudem, in zlasti zdaj napram knezu, napram Sofiji Vasiljevni, napram Missi in napram Korneju — odpor napram samemu sebi. In čudno; v tem čutu priznanja svoje podlosti je bilo nekaj bolnega, toda ob jednem nekaj radostnega in zadovoljujočega. Z Nehljudovim se je že nejedenkrat zgodilo to, čemur je on rekal očiščenje duše.« Očiščenje duše je nazival ono duševno stanje, ko je nakrat, po znatno dolgem času, spoznal zastanek notranjega življenja ter pričel čistiti se vseh onih smetij, ki so se nagromadile v njegovi duši in so bile vzrok tega zastanka. Po takem probujenju si je Nehljudov vselej sestavljal pravila, po katerih je hotel vedno 12 - 178 - živeti: pisal je dnevnik in pričenjal novo življenje, o katerem je upal, da ga nikdar več ne izpremeni, — turning a nevv leaf — kakor je rekal samemu sebi. Toda vedno so se ga polastile skušnjave sveta, in on je, nevede za to, zopet padal in često globokeje nego je bil poprej. Tako se je očistil in dvignil nekolikokrat; prvič se je zgodilo z njim to, ko je prišel za poletje k tetama. To je bilo najživejše, najslavnejše probujenje. In nasledki tega so trajali precej dolgo. Drugo tako probujenje je bilo potem, ko je zapustil državno službo in je, hrepeneč žrtvovati življenje, vstopil v bojnem času k vojakom. Toda tu je nastalo onečiščenje zelo hitro. Potem je bilo probujenje, ko je zapustil službo, šel čez mejo in se pričel pečati s slikarstvom. Od tega časa pa do današnjega dne je minula dolga doba brez očiščenja, in radi tega ni prišlo še nikdar do takega onečiščenja, do takega nesoglasja med tem, kar je zahtevala njegova vest, pa med življenjem, katero je živel, in prestrašil se je, videvši to oddaljenost. Ta oddaljenost je bila tako velika, onečiščenje tako sijajno, da je v prvem trenotku obupal nad možnostjo, očistiti se. »Saj si že poskušal spopolniti se in biti boljši, in nič ti ni pomagalo , je govoril v njegovi duši glas zapeljivca: »Zakaj tedaj poskušati to še enkrat? Nisi — 179 — sam ti, ampak vsi so taki, — tako je življenje,« je govoril ta glas. Toda ono svobodno duhovno bitstvo, ki je jedino resnično, jedino mogočno, jedino večno, se je že prebudilo v Nehljudovu. In on ni mogel, da bi mu ne verjel. Kakorkoli velika je bila oddaljenost med tem, kar je bil, in tem, kar je hotel biti — probujenemu duhovnemu bitstvu se je vse zdelo možno. Razruvati hočem to laž, oklepajočo me, naj me stane karkoli, vedno in vsem bodem jjo-i voril resnico in delal po njej, de samemu sebi odločno, glasno. Resnico povem Missi, da sem samopašnik, da je ne morem vzeti in sem jo ; vznemirjal kar tako; Mariji Vasiljevni (ženi načelnikovi) povem, sicer pa njej ni treba nič praviti, njenemu možu povem, da sem ga jaz, ničvrednež, varal; z dedščino napravim tako, da priznam pravico. Njej, Katjuši, povem, da sem ničvrednež, da sem se pregrešil nad njo, in vse hočem storiti, da olajšam njeno usodo. Da, poiskati jo hočem, in bodem jo prosil, kakor pro-| sijo otroci.« Ustavi se. Oženim se z njo, če je tega treba.« Ustavi se, roke sklene na prsih, kakor je delal, ko je bil še majhen, oči povzdiguje proti nebu in pravi: .Bože, pomagaj mi, pouči me, pridi in stopi k meni ter me očisti slehernega madeža. Molil je, prosil je Boga, da bi mu pomagal, da bi ga očistil, in med tem se je to, za kar je prosil, že izvršilo. (Bog, živeč v njem, se je pro-budil v njegovem priznanju). Čutil je ne samo svobodo, bodrost in radost življenja, ampak čutil je vso mogočnost dobrega. Vse, vse najboljše, kar človek more storiti, se je čutil zmožnega izvršiti. V njegovih očeh so bile solze, ko je go-vofil to, dobre in slabe solze: dobre solze zato, ker so bile to solze radosti nad tem, da je prebudil v sebi ono duhovno bitstvo, ki je vsa ta leta spalo v njem, in slabe zato, ker so bile to solze radosti nad samim seboj, nad svojo poštenostjo. Bilo mu je vroče. Stopil je k oknu, s katerega so bile zimske oknice že snete, in ga odprl. Okno je držalo na vrt. Bila je mesečna, mirna, sveža noč, na ulici je zaropotal voz, in zopet je vse postalo tiho. Prav pod oknom je bilo videti senco vej, golega, visokega topola. Na levi je bila streha kolarne, ki je bila v jasnem mesečnem svitu videti bela, spredaj so se pletle veje dreves, izmed katerih je bila videti črna senca plotov. Nehljudov je gledal na vrt, obsijan od meseca, na streho in na senco topola ter čutil in vdihaval oživljajoči, sveži zrak. — 181 »Kako je to krasno, kako je to krasno, Bože moj, kako je to krasno,« je rekel o tem, kar je bilo v njegovi duši. XXIX. Maslova se je ob šestih zvečer utrujena vrnila domov v svojo celico; vsled nenavadnega,' petnajst verst dolgega pota po kamenju so jo bolele noge, in razun tega je bila potrta vsled neobičajno stroge razsodbe in glada. Ko so še za nekega presledka jedli poleg nje sluge kruh s trdo kuhanimi jajci, so se jej Usta napolnovala s slinami, in čutila je, da je lačna, toda prositi katerega za košček je smatrala za poniževalno. Ko so potem pretekle še tri ure, se jej ni več hotelo jesti in čutila je samo slabost. V takem stanu je čula nepričakovano razsodbo. V prvem trenotku je mislila, da se je preslišala, takoj ni mogla verjeti temu, kar je slikala, ni se mogla vmisliti v položaj kaznjenke. ‘ Toda ko je videla mirne, uradniške obraze sodnikov in porotnikov, ki so sprejeli to poročilo tat nekaj čisto naravnega, je vzkipela in kriknila polnega grla, da je nedolžna. Videča tudi, da s° i njen krik sprejeli kot nekaj čisto naravnega, Pričakovanega, nemožnega, izpremeniti položaj, 182 — je zaplakala, čuteča, da se mora pokoriti ti kruti in iznenadljivi krivici, ki se je izvršila nad njo. Bilo jej je čudno zlasti to, da so jo tako kruto obsodili možje, — mladi, ne stari možje, ki so se vedno ozirali na njo tako Ijubeznjivo. Jedinega namestnika državnega pravdnika — je videla v popolnoma drugem razpoloženju. V dobi, ko je sedela v ječi, pričakujoča sodišča, in v odmorih med obravnavo je videla, kako so ti možje z izgovori, da prihajajo po kaj druzega, hodili poleg vrat ali stopali v sobo samo zato, da bi videli njo. In naenkrat so jo ti možje obsodili v kaznilnico, ne meneči se za to, da ni kriva, česar so jo dolžili. Plakala je, toda potem je obmolknila in popolnoma topo sedela v jetniški sobi, čakajoča, da jo odpeljejo drugam. Hrepenela je zdaj samo po jednem: pušiti. V takem stanju sta jo dobila Bočkova in Kartinkin, katera so po obsodbi privedli v isto sobo. Bočkova je takoj pričela Maslovo zmerjati in jo nazivati kaznjenko. Kaj ti je pomagalo? Ali si se opravičila? Se li nisi izučila, ničvrednica! Kar si zaslužila, to si dosegla. V kaznilnici se morebiti odvadiš prevzetnosti. Maslova je sedela, vtaknivši roke v rokave . plašča, in sklonivši glavo nizko k tlom nepremično gledala dva koraka pred se na poteptana tla in rekla: Jaz se za vaju ne menim, pustita tudi vidva mene. Saj se ne menim za vaju,« je ponovila nekolikokrat in nato popolnoma obmolknila. Nekoliko oživela je šele tedaj, ko so odpeljali Bočkovo in Kartinkina ter je prišel sluga, ki jej je prinesel tri rublje denarja. »Ali si ti Maslova,« vpraša jo. To ti pošilja neka gospa, reče, podajaje jej denar. Kaka gospa? »Vzemi in molči, še pripovedoval ti bodem.« Ta denar je poslala Kitajeva. Odhajaje od sodišča se je obrnila k sodnemu pristavu z vprašanjem, če more poslati Maslovi kak denar. Sodni pristav je rekel, da more. Ta, ko je dobila do-volenje, potegne s polne bele roke rokavico s tremi gumbi, potegne iz žepa svoje suknje modro denarnico, vzame izmed precejšnjega števila kuponov,' ki so bili gotovo malo prej odstriženi od njenih prisluženih vrednostnih papirjev, jed-nega za 2 rub. 50 kop., prida k njemu dva dvo-grivenika in še grivenik*) ter vse skupaj odda pristavu. Pristav je poklical slugo in mu pred darovalko oddal ta denar. »Prosim, oddajte jej gotovo, je rekla slugi Karolina Albertovna. Sluga je bil razžaljen vsled te nezaupnosti in zato se je tako jezno vedel napram Maslovi. - 184 — Maslova se je razveselila denarja, ker jej je nudil to, po čemur jedinem je zdaj hrepenela. »Če bi le mogla dobiti papirosko in si jo zapaliti,« si je mislila in vse njene misli so se osredotočile v tem hrepenenju po pušenju. Tako se jej je hotelo po tem, da je hlastno vdihovala zrak, ko je bilo v njem čutiti vonje tobakovega dima, prihajajočega na hodnik skozi vrata kabineta. Toda morala je še dolgo čakati, kajti tajnik, ki jo je imel spraviti naprej, se je spustil z nekim advokatom v pogovor, da v prepir o nekem odstavku kazenskega zakonika. Končno so jo odpustili ob petih, in spremljevalca — Nižegorodec in Čuvaš — sta jo odvedla iz sodišča skozi zadnja vrata. Še na hodniku sodišča jima je dala 20 kopejk, proseča, naj jej kupita dva kolačka in papiroske. Čuvaš se je zasmejal, vzel denar in rekel: Prav, kupiva ti,« — in res je pošteno kupil i papiroske i kolačka in vrnil ostali denar. Po poti ni bilo možno pušiti, tako da je Maslova z neutešenim hrepenenjem po pušenju prišla do ječe. V trenotku, ko se je bližala vratom, so prignali s kolodvora kakih sto kaznjencev. V veži se je z njimi srečala. Kaznjenci — bradati, obriti, stari, mladi, Rusi, < inorodci — nekateri s pol ostriženimi glavami, z zvenečimi okovi na nogah, napolnjevali so spre-jemalni prostor s prahom, šumom korakov, govorjenjem, in z ostrim duhom po potu. Kaznjenci, ki so hodili mimo Maslove, so jo neprestano ogledovali, in nekateri so se jej približevali ter se zadevali ob njo. Glejte, krasno deklej pravi jeden. Moj poklon, tetka,« pravi drugi in namigne z očesom. Tretji, črn človek z ostriženim zadnjim delom glave in z brkami na sicer obritem obrazu, skoči k njej, zapletajoč se v okovih in rožljajoč z njimi, ter jo objame. Kakor bi ne poznala prijatelja!« zakliče, škripaje z zobmi in bliskaje z očmi, ko ga pahne v stran. Kaj deiaš tukaj, potepuh?« krikne z vrat prišedši načelnikov pomočnik. Kaznjenec se strese in odskoči, pomočnik pa se obrne k Maslovi: Zakaj si ti tukaj? Maslova je hotela reči, da so jo privedli od sodišča, toda bila je tako utrujena, da je bila lena odgovarjati. »Od sodišča, vaše blagorodje!« reče starejši vojak, stopivši iz množice mimo idočih in položivši roko k čepici. No, tedaj jo oddaj nadzorniku. Kak nered je to! - 186 - Sluga, vaše blagorodje!« »Sokolov! Pojdi sem! zakliče pomočnik. Nadzornik se približa, jezno sune Maslovo v rameno, namigne jej z glavo in jo odvede na ženski hodnik. Na ženskem hodniku jo preiščejo, pregledajo, in ko ne najdejo ničesar — papiroske so bile potisnene v kolač — jo spuste v isto sobo, iz katere je prišla zjutraj. XXX. Celica, v kateri je bila Maslova, je bila po-dolgasta soba, devet aršinov dolga in sedem široka, z dvema oknoma, z opraskano pečjo in posteljami iz dolgih dilj, ki so zavzemale dve tretjini prostora. Sredi, proti vratom, je bila temna ikona s prilepljeno voščeno svečo in z zaprašenim šopkom immortelk, visečih pod njo. Za vrati na levo je bilo začrnelo mesto, na katerem je stala smrdeča kad. Revizija je bila malo prej končana, in ženske so bile zaprte za noč. Vseh prebivalk te celice je bilo petnajst. Dvanajst žena in trije otroci. Bilo je še svitlo, in samo dve ženski sta ležali na postelji: jedna popolnoma pokrita s plaščem — nekoliko neumna, zaprta, ker ni imela dokumentov ta je skoro vedno spala — in druga, jetična, zaprta vsled tatvine. Ta ni spala, - 187 ampak ležala, položivši si pod glavo plašč, s široko odprtimi očmi, težko zadržujoča v grlu prasketajoče jo snovi, da bi ne kašljala. Ostale ženske: vse razkrite, samo v srajcah iz surovega platna, so nekatere sedele po posteljah in šivale, nekatere so pa stale pri oknu in gledale kaznjence, ki so hodili po dvorišču. Izmed onih treh žena, ki so šivale, je bila jedna starka, ki je spremila Maslovo do vrat — Korableva — mračnega pogleda, zamišljena, vraskovita, z visokim mehom kože pod podbradkom, velika, močna ženska, s kratko kito rusih, na sencih osivelih las in s kocinasto bradavico na obrazu. Ta starka je bila obsojena v kaznilnico, ker je s sekiro ubila svojega moža. To pa je storila zato, ker je zalezoval njeno hčer. Korableva je bila v celici starostka in je tudi kupčevala z vodko. Šivala je z očali na očeh ter držala v velikih, od dela trdih rokah iglo na kmečki način s tremi prsti in z ostjo proti sebi. Poleg nje je sedela in tudi šivala vreče nevisoka, črnikasta ženska s topim nosom, z majhnimi, črnimi očmi, dobrodušna in zgovorna. To je bila železnična paznica, obsojena v trimesečno ječo zato, ker ni prišla s praporčkom k vlaku, vlaku pa se je pripetila nesreča. Tretja ženska, ki je šivala, je bila Fedosia, Fenička, kakor so jej rekale tovarišice — bela, rudeča, z jasnimi otroškimi očmi, in z dvema — 188 - dolgima, rusima kitama, ovitima okoli nevelike glave, zelo mlada ženska ljubkega pogleda, zaprta zato, ker je poskusila zastrupiti moža. Poskusila ga je zastrupiti takoj po svatbi, katero je slavila, ko je bila šestnajstletno dekletce. V onih osmih mesecih, ko je, proti jamstvu izpuščena, pričakovala sodbo, pa se z možem ni samo pomirila, ampak priljubil se jej je tako, da jo je dobilo sodišče, živečo z možem kakor jedna duša. Neglede na to, da so se mož, njegov oče in zlasti njegova mati, kateri se je priljubila, trudili pri obravnavi na vse možne načine, da bi jo oprostili, je bila obsojena v prognanstvo v Sibirijo, k prisilnemu delu. Ta dobra, vesela, često se smejoča Fedosia je bila na postelji soseda Maslove in ni imela te samo rada, ampak si je štela še v dolžnost, skrbeti za njo in služiti jej. Brez dela sta sedeli na posteljah še dve ženski: jedna, stara okoli štirideset let z bledim, nagubanim obličjem, očividno nekdaj zelo krasna, zdaj nagubana in bleda, je držala na rokah dete ter je dojila na belih dolgih grudih. Njen zločin je bil v tem, da je nekoč, ko so iz njene vasi odvajali v vojake mladeniča, odvedenega po nazorih mužikov nezakonitim potom, ljudstvo stavilo stanovega*) in vzelo mladeniča. Ta ženska pa, teta nezakonskim potom odvedenega •) Policijski komisar. mladeniča, je prva zgrabila za uzdo konja, ki je imel odvesti mladeniča. Dalje je sedela na postelji brez dela neviscka, vsa vraskovita, dobrodušna starka s sivimi lasmi in grbastim hrbtom. Ta starka je sedela pri peči in se delala, kakor bi lovila štiriletnega, kratko ostriženega dečka, ki je tekal poleg nje in se glasno smejal. Deček je v sami srajci tekal okoli nje ter vedno ponavljal jedno in isto: aha, nisi me vjela?« Ta starka, obdolžena skupaj s sinom požiganja, je prenašala svojo kazen zelo mimo, pomilujoča samo sina, ki je bil ob jednem z njo v ječi, toda najbolj svojega starega moža, ki je — tega se je bala — najbrže prišel v največjo bedo in nemarnost, kajti sinaha je odšla, in nikogar ni bilo, ki bi mu opral. Razun teh sedmih žensk so stale še štiri pri jednem izmed odprtih oken in se, držeč se za železno omrežje, z znamenji in klici razumevale s kaznjenci, s katerimi se je srečala Maslova in so bili zdaj na dvorišču. Jedna izmed teh žensk, kaznovana radi tatvine, je bila velika, ru-dečelasa ženska brez forme, s tolstim telesom, z obličjem pokritim s pikami in z debelim vratom. S hripavim glasom je klicala skozi okno nespodobne besede. Poleg nje je stala začrnela, odurna kaznjenka, rasti desetletne deklice, z dolgim hrbtom in čisto kratkimi nogami. Obličje je imela madežasto — 190 — rudeče, z očmi, daleč oddaljenimi drugo od drugega in z debelimi, kratkimi ustni, ki niso pokrivale belih, naprej štrlečih zob. Hreščeče in prisiljeno se je smejala vsemu, kar se je godilo na dvorišču. Ta kaznjenka, imenovana radi svojega hrepenenja po lišpu Horošavka *), je bila obdolžena tatvine in požiganja. Za tema je stala v zelo zamazani sivi srajci žalostno gledajoča, suha, žilava, noseča ženska z ogromnim životom, obdolžena zakrivanja tatvine. Ta ženska je mol čala, toda ves čas se je pohvalno smejala temu, kar se je godilo na dvorišču. Četrta, stoječa pri oknu, je bila nevisoka, postavna vaščanka z zelo izbuljenimi očmi in dobrodušnim obličjem, kaznovana, ker je skrivaj prodajala žganje. Ta ženska — mati dečka, igrajočega se s starko, in sedemletne deklice, ki je bila z njo v ječi, ker je ni imela pri kom pustiti je prav tako kakor druge gledala skozi okno, toda brez prestanka je pletla nogavico in ne hvaleč tega, kar so. govorili po dvorišču hodeči kaznjenei, je postajala nejevoljna in si zakrivala oči. Njena hčerka, sedemletna deklica z razpuščenimi, belimi lasmi, pa je stala v sami srajčki poleg rudečelaske in se držala s svojo drobnikasto, majhno ročičo njene suknje pa s strmečimi očmi pozorno poslušala one priimke, katere so klicali drug drugemu kaznjenci •) HoroSij lep. — 191 - in ženske ter jih šepetaje ponavljala, kakor bi se jih učila. Dvanajsta kaznjenka je bila djačkova hči; v vodnjaku je vtopila svoje dete. Bilo je to visoko, postavno dekle z razmršenimi lasmi, vijočimi se iz nedolge, debele, ruše kite, in z izbuljenimi očmi. Ne meneč se za to, kaj se godi okoli nje, je hodila bosa, samo v zamazani, sivi srajci po praznem delu celice gori in doli in se naenkrat ter hitro obračala, če je prišla do stene. XXXI. Ko zarožlja ključ in spuste Maslovo v celico, se obrnejo vse v njo. Da, celo djačkova hči dvigne obrvi in se obrne v prihajajočo, toda nič ne reče in takoj zopet prične hoditi s svojimi velikimi koraki. Korableva zapiči iglo v surovo platno in se vprašujoče zagleda skozi očale v Maslovo. »I, glejmo? Vrnila se je. In jaz sem si mislila, da jo gotovo oprostijo,« reče s svojim hri-1 pavim, nizkim, takorekoč moškim glasom. Očale si sname in šivanje položi na posteljo. »Midve, s tetko, ljuba moja, sva ravno govorili, da te morebiti takoj oproste. Tudi sva rekli, da se to zgodi. Še denar darujejo, če prideš v ugodnem trenotku,« prične takoj paznica s svojim pojočim glasom. »In glejmo. Ugibati ne ■k — 192 znava. Bog dela, ljuba moja, kar hoče sam, nadaljuje ljubeznivo in zgovorno. Ali so te obsodili? vpraša Fedosia s sožalno nežnostjo, zroča v Maslovo s svojimi otročjimi, jasno modrimi očmi, in njeno mlado obličje se je izpremenilo popolnoma, kakor bi hotela zaplakati. Maslova ne odgovori ničesar; molče oddide na svoje mesto, drugo od kraja, poleg Korableve, in sede na deske postelje. Mogoče nisi niti jedla,« reče Fedosia, vstane in se približa Maslovi. Maslova ne odgovori, položi kolače na vzglavje in se prične slekati: najprej sname zaprašeni plašč in robec s kodrastih črnih las ter sede. Starka, igrajoča se z dečkom na drugem koncu postelj, se tudi približa in obstane nasproti Maslove. Cs, cs, cs!« zamlaska z jezikom in pomilovalno zmaje z glavo. Deček je tudi prišel za starko, široko odprl oči, izbočil gornjo ustnico in se zagledal v kolačka, katera je prinesla Maslova. Maslova po vsem tem, kar se je ravno zgodilo z njo, videvši vse te sočutne obraze, čudno, da ni zaplakala, in ustnice so jej zatrepetale. Trudila se je zadržati jok, in zadržala ga je do trenotka, ko sta se približala starka in deček. M Cena 40 vin. Š> Slovanski knihovna. C.iiiBHHCKaa BuC-iioTeKa. v GORICI, 1. jan. 1901. , i v kE i '~i jMtuoi /1f$4 \ . v . ,\' , i' ' ■ * - ■ -. ’ . • f •:t.» , V Ko pa je zaslišala dobro, pomilovalno sikanje starkino in zlasti, ko so se srečale njene oči z dečkom, ki je obrnil svoj resni pogled s kolačev v njo, se ni mogla več premagovati. Celo obličje jej je zatrepetalo, in razjokala se je. »Jaz sem ti pravila: dobodi si dobrega zagovornika, reče Korableva. Kako, v pregnanstvo?« vpraša. Maslova je hotela odgovoriti, toda ni mogla. Na to vzame iz kolača papiroske, na katerih je bila naslikana rudeča dama z zelo visoko frizuro in v oblačilu, izrezanem na prsih na tri ogle, ter jih poda Korablevi. Korableva pogleda na sliko, zmaje nezadovoljno z glavo, zlasti zato, ker je Maslova tako neumno potratila denar, vzame jedno, zapali jo pri luči, potegne sama ter jo da nato Maslovi. Maslova prične, ne da bi prenehala plakati, hlastno drug za drugim potegovati v se in izpuščati tobakov dim. »Kaznilnica,« reče ihte. »Ne boje se Boga, prokleti rablji, hrepeneči po krvi, reče Korableva. »Brez vzroka so te obsodili.«' V tem trenotku je med ženskami, stoječimi pri oknu, izbruhnil silen smeh. Deklica se je tudi smejala, in njen tenki, otroški smeh se je mešal 13 s hreščečim jn vreščečim smehom odraslih. Kaznjenec na dvorišču je napravil nekaj takega, kar je tako vplivalo na gledalke pri oknu. »Ah, ničvrednež! Kaj počne tukaj, je rekla rudečelaska in tresoča se na svojem celem, tolstem telesu, se je pritisnila z obličjem k mreži in klicala nesmiselne, neprimerne besede. Ta napeti boben, kaj se smeje!« reče Ko-rableva in pokaže z glavo na rudečelaso žensko ter se vnovič obrne k Maslovi: Koliko let?« > Štiri, reče Maslova. Solze so jej tekle iz očij v taki množici, da je padla jedna na pa-pirosko. Maslova jo jezno zmečka, vrže v stran in vzame drugo. Daši starostka ni kadila, pobere hitro konec papiroske in ga prične ravnati, ne da bi zaostala v razgovoru. Tu se vidi, ljuba moja, nadaljuje, da ni pravice na svetu. Delajo, kar hočejo. In midve sva mislili, da te oproste. Matvejevna je dejala: osvobode jo, in jaz sem tudi dejala: ne rečem, ljuba moja, moje srce čuti, da jo zadavijo, in tako seje zgodilo, je govorila, očividno poslušajoča s posebnim zadovoljstvom zvok svojega glasu. V tem trenotku so kaznjenci že vsi zapustili dvorišče in ženske odidejo od okna ter se tudi približajo Maslovi. Prva se približa s svojo deklico krčmarica z izbuljenimi očmi. Kako, ali ostro?« vpraša in hitro pletoča nogavico sede poleg Maslove. Zato strogo, ker ni denarja. Ko bi bil denar in bi si najela dobrega klepetca, bi jo morebiti osvobodili,« reče Korableva. »Oni, kako mu že pravijo —. s takimi dolgimi lasmi, z velikim nosom, oni te suhega potegne iz vode. Njega bi bilo treba vzeti!« »To se pravi, vzeti, reče k njim prišedša Horošavka; »ta ti na tisoč rubljev pljune.« »No, očividno ti je tako namenjeno,« vmeša se v pogovor starka, zaprta radi požiganja. »Ali je to malenkost, pripraviti ženo ob moža, njega zapreti in mene tudi na stara leta, prične že stotič pripovedovati svojo povest. »Ječe in revščine se ne moremo rešiti, kakor je videti. Če ne revščina, tedaj ječa.« Ino, to je vsejedno, reče krčmarica, in ko se ozre na glavo deklice, položi nogavico poleg sebe, potegne si deklico med noge in jej prične z izurjenimi prsti iskati po glavi. Zakaj prodajaš vodko? ino, s čim pa naj živim otroke?« reče, nadaljuje običajno delo. Te krčmaričine besede spomnijo Maslovo vodke. 13* 196 — »Če bi bila vodka, reče Korablevi, otiraje z rokavom solze in samo redko vzdihovaje. »Ali imaš denar? Kaj, pokaži!« reče Ko-rableva. XXXII. Maslova vzame iz kolačka denar in poda Korablevi kupon. Korableva vzame kupon, pogleda ga, in dasi ni umela čitati, je verjela vse umeči Horošavki, da je ta papir vreden dva rublja 50 kopejk, in segla v produšnik po tam shranjeni steklenici vodke. Ko to vidijo ženske, ki niso bile sosede na postelji, odidejo na svoja mesta. Maslova je iztepla med tem prah iz svojega krila in plašča, zlezla na posteljo ter pričela jesti kolač. »Spravila sem ti čaj, toda gotovo se je ohladil,« jej reče Fedosia ter vzame s police v cunje zavit čajnik in čašo. Pijača je bila popolnoma hladna, in okus je spominjal na vse kaj druzega le ne čaj, toda Maslova si ga nalije čašo in prične vanj pomakati kolač. Finaška na,« reče, in odlomivši kos kolača ga da dečku, ki jej je gledal na usta. Korableva je med tem pripravila steklenico z vodko in kozarec. Maslova ponudi Korablevi in Horošavki, Te tri kaznjenke so tvorile aristokracijo te sobe, ker so imele denar in so delile to, kar so imele. Za nekoliko minut Maslova oživi in prične živahno pripovedovati o sodišču, norčevati se iz državnega pravdnika in iz tega, kar jo je pri sodišču najbolj iznenadilo. Iznenadilo jo je zlasti to, kako so, po njenem opazovanju, možje begali za njo povsodi, kjerkoli je bila. Pri preiskavi so vsi gledali na njo, je pripovedovala, in vsak trenotek so nalašč s tem namenom prihajali v sobo za obtožence. »Celo vojak, ki me je spremljal, je dejal: vsi hodijo gledat tebe. Nekateri pride: kje je ta in ta listina ali kaj druzega, toda jaz vidim, da mu ne gre za listino, ampak da me z očmi tako-rekoč požira,« reče smeje se in kakor v zadregi kimajoča z glavo. Tudi — umetniki.« Da, to je že tako,« povzame besedo paznica, in takoj je tekla njena pojoča beseda. »>To so kakor muhe na sladkor. Za kaj drugega niso, toda za to, da. S kruhom ti ni treba krmiti takih bratcev.....« In tako tudi tukaj,« jo preruši Maslova. »Tudi tu sem iskusila to. Komaj so me privedli, je prišla četa s kolodvora. Tako so silili v me, da nisem vedela, kako se jih oprostiti. »Hvaljen bodi Bog, da jih je odgnal pomočnik. Jeden je bil tako nadležen, da sem se ga komaj oprostila. »In kakšen je bil?' vpraša Horošavka. »Črnikast, z brkami.« »To je on!« »Kdo?« »No, Ščeglov. Ta, ki je šel ravno mimo. »Kdo je ta Ščeglov?« »Ona ne ve za Ščeglova. Ščeglov je dvakrat utekel iz kaznilnice. Kakor hitro ga vjamejo, ubeži. Njega se boje celo nadzorniki, pravi horošavka, ki je pošiljala kaznjencem pisemca in vedela za vse, kaj se godi v ječi. »Gotovo zopet uteče. »Uteče, toda nas ne vzame seboj,« reče Korableva. »In raje nam povej ti«, obrne se k Maslovi, -kaj ti je rekel advokat glede prošnje za milost. Zdaj se mora vložiti.« Maslova reče, da ničesar ne ve. V tem trenotku pride k aristokratkam, pijočim vodko, rudečelasa ženska, vtaknivši obe roki, pokriti z izrivki, v svoje spletene, debele, goste lase in praskaje glavo z nohti. »Jaz ti povem vse, Katerina, prične. Na prvem mestu moraš navesti, da z razsodbo nisi zadovoljna, in potem to naznaniti državnemu pravdniku. Kaj hočeš ti tukaj ?« se obrne k njej z jeznim basom Korableva. »Začutila si vino*) le povej to naravnost. Brez tebe vemo kaj storiti, tebe ne potrebujemo.« »S teboj ne govori nihče, kaj se spuščaš v me.« »Začutila si poželjenje po vinu? Ali ne priznavaš ?« »No, tedaj ga jej daj,« reče Maslova, ki je vedno dajala vsakemu, kar je imela. »Dam jej takšno_____ »No, tedaj prosim,« reče rudečelaska in se vstavi proti Korablevi. »Tebe se jaz ne bojim.« »Ostudna jetnica!« »Sama si taka! Zavarjena požrešnica! Jaz požrešnica? Ti jetnica, coprnica! krikne rudečelaska. »Pojdi, pravim ti, reče Korableva mračno. Toda rudečelaska je stopala le bliže, in Korableva jo sune v razgaljene, tolste prsi. Rudečelaska se, kakor bi tega pričakovala, nepričakovano zarije Korablevi z jedno roko v lase in jo hoče z drugo udariti v obraz, toda Korableva vjame to roko. Maslova in Horošavka zgrabita rudečelasko za roke, trudeči se, odtrgati jo; toda — 200 roka rudečeiaske, ki se je zarila v kito, se ni dala ločiti. Za hip spusti lase, toda le zato, da bi si jih navila okoli pesti. Korableva pa je, kriveča glavo, z jedno roko urno udrihala po njenem telesu in lovila z zobmi njeno roko. Ženske so se skupile okoli ruvajočih se tovarišic, trgale jih narazen in kričale. Še celo ona, ki je bila jetična, se je približala k njim in kašljala ter gledala na ženske, ki so se prepirale. Otroci so se tesno stiskali k sebi in plakati. Vrišč je priklical nadzornico in nadzornika. Ruvajoči ženski sta se ločili. Korableva si je odpletala sivo kito ter jemala iz nje izruvane lase, in rudečelaska je pritiskala na žolte prsi vso raztrgano srajco, obe pa sta kričali, pojasnjevali in tožili. »Saj vem, vsemu je vzrok pijača: toda jutri povem jaz vse to inšpektorju, in on vam jih povč. Čutim — tu smrdi,« pravi nadzornica. »Glejte, da se vse pomirite, sicer bode zlo, — preiskovati nimam časa. Na mesta in molčite.« Toda molk še dolgo ni zavladal. Dolgo še so se ženske zmerjale ter si pripovedovale, kako se je to pričelo in katera je kriva. Konečno nadzornik in nadzornica odideta, in ženske ležejo spat. Starka stopi pred ikono in prične moliti. Sešli ste se dve kriminalnici,« oglasi se nakrat s hripavim glasom rudečelaska z drugega konca postelj, spremljaje vsako besedo s čudovito obrušenimi psovkami. »Glej, da te ne doleti še kaj,« odvrne takoj Korableva, pripojivši prav take psovke. In obe utihneta. »Če bi mi ne bili zabranili, bila bi ti izpraskala oči...« prične rudečelaskaznova, in zopet ni bilo treba čakati na enak odgovor Karableve. In zopet daljši odmor in zopet psovke. Odmori so postajali daljši ter daljši, in končno je vse popolnoma utihnilo. Vse so ležale, nekatere so pričele smrčati, samo starka je še vedno molila ter se klanjala pred ikono, in djačkova hči je takoj, ko je odšla nadzornica, vstala ter pričela zopet hoditi po celici gori in doli. Maslova ni spala in je še vedno premišljala o tem, da je kaznjenka, obsojena v kaznilnico, in da je bila že dvakrat imenovana tako: nazvala jo je tako Bočkova in nazvala jo je rudečelaska, — in ni se mogla privaditi tej misli. Korableva, ki je ležala s hrbtom proti njej, se je obrnila. »Glej, nisem mislila, nisem slutila, reče Maslova tiho. Kaj delajo druge — in nič, a jaz moram trpeti nedolžna. Ne toži, dekle. Tudi v Sibiriji živijo ljudje. In ti se tudi tam ne izgubiš,« jo je tolažila Korableva. — “202 — »Vem, da se ne izgubim, a vendar je to hudo. Ni mi bilo treba take usode, ko sem navajena dobrega življenja.« »Ne protivi se Bogu,« je rekla Korableva z vzdihom, »Njemu se ne protivi. »Vem, tetka, a to je tako težko.« Obmolknili sta. »Ali slišiš, kako rujove? je spregovorila Korableva, opozorivši Maslovo na čudne zvoke, katere je bilo slišati z drugega konca. Ti zvoki so bili zadrževano ihtenje rudeče-laske. Jokala je zato, ker je bila ravnokar ozmerjana, ker je bila tepena in ni dobila vina, po katerem je čutila tako hrepenenje. Plakala je tudi zato, ker v celem svojem življenju ni poznala nič drugega kakor psovke, posmehovanje, žaljenje in tepež. Hotela se je potolažiti s spomini na svojo prvo ljubezen k tvorniškemu delavcu Fedjku Mo-lodjenkovu, toda ko se je spomnila te ljubezni, se je spomnila tudi, kako se je ta ljubezen končala. Končala se je ta ljubezen s tem, da jo je ta Molodjenkov v pijanosti namazal z vitrijolom ter se nato s prijatelji smejal, ko se je zvijala v bolestih. Spomnila se je tega, in bilo jej je hudo, in misleča, da je nikdo ne sliši, je zaplakala ter plakala kot dete — stokaje in snirkaje z nosom in požiraje slane solze. Smili se mi, je rekla Maslova. Seveda, smili se, a naj bo pametna. XXXIII. Prvi čut, katerega je čutil Nehljudov, ko se je naslednji dan prebudil, je bila zavest tega, da se je z njim nekaj zgodilo, in še preje, kakor se je spomnil, kaj se je zgodilo, je že vedel, da se je zgodilo nekaj važnega in dobrega. Katjuša... sodišče.« Da, in treba je bilo prenehati lagati ter treba govoriti čisto resnico. In kako čudno naključje : to jutro mu je prišlo konečno ono davno zaželjno pismo od Marije Vasiljevne, žene načelnikove, ono pismo, katerega je tako silno potreboval. Dajala mu je popolno svobodo in mu želela srečo k nameravani ženitvi. »Ženitev,« si je rekel ironično. »Kako sem zdaj daleč od tega! In spomnil se je svojega včerajšnjega namena, povedati vse njenemu možu, pokazati se skesanega in pripravljenega k slehernemu zadoščenju. Toda zdaj zjutraj se mu to ni zdelo tako lahko kakor včeraj. »In potem, zakaj delati človeka nesrečnega, ko ničesar ne ve. Če vpraša, da, potem mu to povem. Toda nalašč mu iti Pravit? Nikakor, to ni potrebno.« Prav tako težko se mu je zdaj zjutraj zabelo, povedati golo resnico Missi. Zopet ni bilo mogoče pričeti govora, — to bi bilo razžaljivo. — 204 - Neizogibno mu je bilo, pustiti nekaj nerazrešenega, kakor sploh v mnogih življenskih razmerah; naj uganejo sami. Jedno je sklenil zdaj zjutraj: k njim ne pojde in resnico jim pove, če ga bodo vprašali. Toda v vedenju napram Katjuši ne sme ostati ničesar polovičnega. »V ječo pojdem, povem jej, prosil jo bodem, naj mi odpusti. In če je treba, da, če je treba, oženim se z njo,« mislil si je. Misel, da bi vsled nravstvenega pomirjenja žrtvoval vse in se oženil z njo, je zdaj zjutraj vplivala nanj zlasti ljubko. Davno že ni pozdravljal dneva s tako energijo. Ko je vstopila Agrafena Petrovna, jej je takoj povedal z odločnostjo, katere ni pričakoval sam pri sebi, da več ne potrebuje tega stanovanja in njenih uslug. Z molčečim soglašanjem je bilo prej očitno, da ima to veliko in drago stanovanje zato, ker se namerava v njem oženiti. Zato je imela ta odpoved stanovanja poseben pomen. Agrafena Petrovna se je začudeno ozrla vanj. Hvala lepa vam, Agrafena Petrovna, za vse usluge napram meni, toda jaz zdaj ne potrebujem tako velikega stanovanja in tudi ne tolikega služabništva. Če mi hočete pomagati, blagovolite pospraviti moje stvari in jih za nekaj časa varovati, kakor se je delalo to za časa mama. Ko pride Nataša, pospravi vse ona.« (Nataša je bila sestra Nehljudova.) Agrafena Petrovna je zmajala z glavo. »Kako pa, pospraviti? Saj jih morete potrebovati !« reče. »Nikakor, ne morem jih potrebovati, Agrafena Petrovna, gotovo jih ne bodem potreboval!« reče Nehljudov, odgovarjaje na to, kar je izražalo njeno zmajanje z glavo. »Povejte, prosim, tudi Korneju, da sem mu plačal za dva meseca naprej, ali da ga ne potrebujem.« Brez vzroka delate tako, Dmitrij Ivanovič,« reče Agrafena Petrovna. Tudi če greste čez mejo, vendar treba kakega bivališča.« Motite se, Agrafena Petrovna. Ne pojdem za mejo; če pojdem, pojdem na čisto drugo mesto. Naenkrat je živo zarudel. Da, treba jej je povedati«, mislil si je, »ničesar ne smem zamolčati. Treba je vsem povedati vse.« Včeraj se mi je pripetil zelo čuden dogodek. Ali se spominjate Katjuše pri teti Mariji lvanovičevi ?« Kako bi se je ne, saj sem jo učila šivati.« No, ta Katjuša je stala včeraj pred so- v diščem, in jaz sem bil porotnik.« »Ah, Bože moj, kako žalostno !« reče Agra-fena Petrovna. »Česa je bila obdolžena? »Umora — in vse to sem zakrivil jaz.« »Kako ste mogli to storiti vi?« reče Agra-fena Petrovna, in v njenih starih očeh vzplamtita dva plamenčka. Poznala je historijo s Katjušo. »Da, jaz sem vzročil vse. In prav to je izpremenilo vse moje načrte.« »Kaka izprememba se je mogla radi tega zgoditi z vami?« reče Agrafena Petrovna, zadržujoča nasmeh. »Ta, da sem, ko sem vzrok tega, da je zašla na to pot, tudi dolžan storiti vse možno, da bi jej pomagal.« »To je vaša dobra volja, — toda kake posebne vaše krivde tukaj ni. Z vsemi se dogaja tako, in če so pametni, se vse poravna ter pozabi, in oni žive,« reče Agrafena Petrovna resno in važno; »tudi vi nimate vzroka, da bi jemali to na svoj račun. Jaz sem slišala že preje, da je zašla s pravega pota, toda kdo jej je kriv tega ?« »Jaz sem kriv. In zato hočem popraviti pregrešek. »No, to je zdaj težko popraviti.« »To je moja reč. A če mislite na se, tedaj to, kar si je želela mama...« Jaz ne mislim na se. Pokojnica me je tako obsipala z dobrotami, pa si ničesar več ne želim. Lizanka [to je bila njena omožena nečakinja] me vabi k sebi; če me tedaj ne bode treba tukaj, pojdem k njej. Toda vi si to brez vzroka težite srce — z vsemi se dogaja tako.« »No, jaz ne sodim tako. Toda vendar vas prosim, pomagajte mi odpovedati stanovanje in pospraviti moje reči. Za vse sem vam zelo, zelo hvaležen.« Čudno: od tega časa, ko je Nehljudov spoznal, da je zelo hudoben in protiven samemu sebi, od te dobe so mu drugi prenehali biti protivni: ravno nasprotno je začutil napram Agra-feni Petrovni in napram Korneju čut ljubezni in spoštovavja. Hotel se je izpovedati tudi Korneju, toda izraz njegovega obličja je bil tako spoštljiv, da si ni upal tega storiti. Grede k sodišču se je Nehljudov, vozeč se po istih ulicah in z istim izvozčikom, čudil samemu sebi, kako se je čutil čisto drugega človeka. Ženitev z Missi, ki se mu je zdela še včeraj tako blizu, se mu je pokazala zdaj čisto nemožna. Včeraj je imel svoje stanje za tako, kakor bi ne bilo niti najmanjšega dvoma, da bode srečna, če se omoži z njim; zdaj je čutil, da je nedostojno ne samo oženiti se z njo, ampak tudi biti blizu nje. Da bi le vedela, kdo sem, ne vzela bi me za nič. In jaz sem jej še očital njeno koketo-vanje z onim gospodom! Ali bi poleg tega, če bi me tudi vzela, mogel biti, ne rečem srečen, ampak zadovoljen, svest si, da je ona tukaj v ječi in pojde jutri ali pojutranjem z ettapo v Sibirijo? Ona, po meni uničena ženska, naj bi šla v kaznilnico, in jaz naj bi tukaj sprejemal čestitke ter z mlado ženo obiskoval prijatelje! Ali naj bi z načelnikom, katerega sem nesramno varal, v zboru zbiral glasove za ali proti namišljeni napravi deželnega nadzorovanja šol, ter potem dogovarjal z njegovo ženo sestanke (kaka nesramnost!), ali naj bi nadaljeval sliko, katera brezdvomno ne bode nikdar dovršena, ker mi ni na tem, da bi se pečal s takimi malenkostmi ? Zdaj ne morem delati ničesar takega, — je govoril samemu sebi ter se brez prestanka radoval notranje iz-premembe, katero je čutil. »Pred vsem,« si je mislil, »moram zdaj poiskati advokata ter zvedeti njegove namere in potem... potem posetiti jo v ječi, včerajšnjo areštantko, ter jej povedati vse.« In ko si je le predočeval, da jo poseti, kako jej vse pove, kako bode pred njo obžaloval svojo krivdo, kako jej pove, da stori vse možno, da si jo vzame, da bi omil svojo krivdo, — tu ga je obvladalo posebno čuvstvo oduševljenja in solze so mu stopile v oči! XXXIV. Prišedšf v sodišče, je srečal Nehljudov takoj na hodniku včerajšnjega sodnega pristava ter ga vprašal, kje so nastanjeni že obsojeni are-stantje in kdo dovoljuje, videti jih. Sodni pristav mu je pojasnil, da so arestantje zaprti na raznih krajih in da je, predno dobi končna razsodba pravno moč, dovoljenje za poset odvisno od državnega pravdnika. Povem vam, in sam vas spremim po obravnavi. Pravdnika zdaj še ni tukaj. Po obravnavi! In zdaj izvolite k sodišču. Takoj se prične. Nehljudov se zahvali pristavu, ki se mu je zdel zdaj posebno pomilovanja vreden, za njegovo ljubeznivost ter stopi v sobo porotnikov. Tedaj, ko se je Nehljudov bližal tej sobi, so porotniki že prihajali iz nje, da bi šli v dvorano za obravnave. Trgovec je bil prav tako vesel in se je že najedel in napil kakor včeraj ter pozdravil Nehljudova kot starega prijatelja. In tudi Peter Oerasimovič zdaj s svojo fami-lijarnostjo in smehom ni zbudil v Nehljudovu nikakega neprijetnega čuta. Nehljudov je nameraval, povedati o svojem razmerju napram včerajšnji obsojenki tudi vsem Porotnikom. Prav za prav, si je mislil, »je bila 14 210 - včeraj tekom obravnave dolžnost vstati in javno priznati svojo krivdo«. Toda ko je vstopil s porotniki v zasedno dvorano in se je pričela včerajšnja procedura: zopet »sodišče prihaja,« zopet trojica v ovratnikih na podium; zopet molk, sedanje porotnikov na stole z visokimi naslonjali, orožniki, svečenik, — tu je čutil, da bi kljub temu, da je imel to storiti, niti včeraj ne bil mogel prerušiti slavnostnega razpoloženja. Priprave k obravnavi so bile (izvzemši prisego porotnikov in predsednikov govor k njim) iste kakor včeraj. Danes je bilo soditi tatvino, združeno z vlomom. Obtoženec, ki sta ga čuvala dva orožnika z golimi sabljami, je bil slaboten dvajsetleten mladenič ozkih ramen in brezkrvnih lic, oblečen v siv plašč. Sam je sedel na obtožni klopi ter izpod čela pogledava! na prihajajoče. Ta mladenič je bil obdolžen, da je vlomil z nekim tovarišem v kolarno ter tam ukradel stare preproge v vrednosti 3 rubljev 67 kopejk. Iz obtožbe je bilo videti, da je stražnik zasačil mladeniča tedaj, ko je šel s tovarišem, ki je nesel na rami preproge. Mladenič in njegov tovariš sta takoj priznala, in oba so odvedli v ječo. Mladeničev tovariš, ključavničar, je v ječi umrl, in tako so mladeniča sodili samega. Stare preproge so ležale na mizi kot corpus delicti. Obravnava se je vršila prav tako, kakor včeraj, z vsemi dokazi, svedočbami, prisegami in vprašanji. Svedok — stražnik je na vprašanja predsednika, tožnika in zagovornika odgovarjal brez življenja: da, tako, prosim, — ne morem vedeti, in zopet: da, tako, prosim...« toda ne glede na to mu je bilo videti, da se mu mladenič smili in da nerad pripoveduje, kako ga je zalotil. Drugi svedok, prileten starec, lastnik hiše in preprog, očividno jezen človek, je, ko so ga vprašali, če pozna svoje preproge, zelo nevoljno priznal, da so njegove; ko pa ga je namestnik državnega pravdnika pričel izpraševati, za kaj je hotel preproge porabiti, če jih je silno potreboval, se je zelo razjezil in odgovoril: »Tudi če bi jih bili vzeli hudiči vse te preproge, za nič bi jih ne potreboval. Če bi bil vedel, da bodem imel radi njih toliko potov, bi se ne bil ne samo zganil za njimi, ampak bi bil plačal k njim še deset rubljev, še celo dvakrat po deset, samo da bi me pustili v miru. Samo z izvozčiki sem zavozil pet rubljev. In jaz nisem zdrav. Sem pretegnjen in imam rheumatismus." Tako so govorile priče, obtoženec sam pa te priznaval vse, oziral se kakor vjeta mlada žival boječe okoli sebe ter raztrgano pripovedoval, kako se je vse zgodilo. — -212 — Reč je bila jasna, toda namestnik državnega pravdnika je prav tako kakor včeraj, privzdigujoč ramena, dajal iznajdljiva vprašanja, katera so imela vloviti zvitega zločinca. V svojem govoru je dokazoval, da je tatvina izvršena na obljudenem mestu in je spojena z vlomom, in zato da je treba kaznovati mladeniča kar najstrožje. Od sodišča izbrani zagovornik pa je dokazoval, da tatvina ni izvršena na obljudenem mestu in da zato, dasi prestopka ni mogoče tajiti, krivec človeški družbi ni tako nevaren, 'kakor je trdil namestnik državnega pravdnika. Predsednik je prav tako kakor že včeraj kazal svojo nepristranost in pravičnost ter je porotnikom podrobno pojašnjeval in razlagal to, kar so že vedeli, in niso mogli drugače, da bi ne vedeli. Prav tako kakor včeraj so delali odmore, tudi so tako pušili; tudi je sodni pristav prav tako naznanjal: sodišče prihaja, in prav tako sta sedela v dvorani dva orožnika, prizadevajoča si, da bi ne zaspala. Iz obravnave je bilo razvidno, da je dal tega mladeniča njegov oče že majhnega dečka v tobačno tovarno, kjer je preživel pet let. V tem letu je bil vsled nesporazumljenja, ki je nastalo med gospodom in delavci, iz tovarne odpuščen, in ker ni imel dela, je hodil brez opravka po mestu ter zapival svoje poslednje reči. V krčmi pa se je sešel z nekim prav takim ključavničarjem, kakor je bil on sam, kateri je prišel že preje ob delo ter je silno pil, in v noči sta pijana vlomila ključavnico ter vzela od tam prvo, na kar sta naletela. Bila sta zasačena. Priznala sta vse. Posadili so ju v ječo, kjer je ključavničar, pričakujoč obravnave, umrl. In mladeniča so prav zdaj sodili kot nevaren stvor, pred katerim je treba varovati človeško družbo. Prav tako nevaren stvor kakor včerajšnja zločinka, si je mislil Nehljudov, poslušaje vse, kar se je godilo pred njim. Oni so nevarni. In ali mi nismo nevarni? Jaz — prostopašnik, zapeljivec, in vsi mi, • vsi oni, ki so, poznavajoči me takega, kakršen sem, ne samo da me niso zaničevali, ampak mi skazovali spoštozanje?« Saj je očito, da ta mladenič ni kak poseben tat, ampak — kar vidijo vsi popolnoma navaden človek, in da je postal to, kar je, le zato, ker je bil v takih razmerah, v katerih se rode taki ljudje. In zato je očividno jasno, da je v ta namen, da bi ne bilo takih mladeničev, treba odstraniti one razmere, v katerih se stvarjajo taka nesrečna bitja. Saj je bilo treba le, da bi bil prišel človek, si je mislil Nehljudov, zroč na bolno, prestrašeno mladeničevo lice, ki bi se ga bil usmilil, ko so ga že vsled bede dali iz vasi v ..j*..' mesto, in bi bil pomagal v tej bedi; ali konečno, ko je bil že v mestu in se je po dvanajsturnem delu v tovarni dal od starejših tovarišev zavesti v gostilno, ko bi bil tu prišel človek *in bi bil rekel: »Ne hodi tja, Vanja, to ni dobro,« bi mladenič ne bil šel, ne bil bi se spozabil in nič hudega bi ne bil naredil. Toda človeka, ki bi se ga bil usmilil, ni bilo niti jednega ves ta čas, ko je kot učenec živel v mestu svoja mlada leta in je do golega ostrižen, da bi se mu ne zaredile uši, begal mojstrom nakupavat njihove potrebščine; narobe, vse kar je od onega časa, kar živi v mestu, slišal od mojstrov in tovarišev, je bilo to, da je mladenič le oni, ki goljufa, ki zna piti, zmerjati, pretepati, zapravljati. Ko pa se je bolan in pokvarjen vsled nezdravega dela, otopel in brez smisla vsled pijače in zapravljanja, kakor v snu brez smotra potikal po mestu in v gluposti zašel v neko shrambo, kjer je vzel preproge, ki niso bile nikomur potrebne, tu hočemo mi, ne da bi se potrudili, odstraniti vzroke, ki so privedli tega mladeniča na njegovo sedanje stališče, reč popraviti s tem, da bomo tega mladeniča kaznovali!... To je grozno ! Nehljudov je razmišljal o vsem tem, ne da bi poslušal to, kar se je godilo pred njim. In sam — 215 se je zgražal nad tem, kar se je odkrivalo pred njim. Čudil se je, kako da ni mogel tega videti preje, kako da niso mogli tega videti mnogi drugi. XXXV. Takoj med prvim odmorom je Nehljudov vstal in odšel na hodnik, odločen, da se več ne povrne k obravnavi. Naj delajo ž njim, kar hočejo, toda te komedije se ne bode udeleževal več. Ko je zvedel, kje je kabinet državnega pravdnika, je šel k njemu. Sluga ga ni hotel pustiti k njemu, rekoč, da ima pravdnik zdaj opraviti, toda Nehljudov ga ni poslušal, stopil je čez vrata, obrnil se k uradniku, ki ga je pozdravil, ter ga prosil, naj ga naznani pravdniku, in da mora govoriti z njim glede zelo važne reči. Knežji naslov in lepa obleka sta Nehljudovu pomagala. Uradnik ga je naznanil prokuratorju, in Nehljudov je bil zaslišan. Državni pravdnik ga je sprejel stoje, očividno nezadovoljen s svojeglavnostjo, s katero se je Nehljudov prebil do razgovora ž njim. Kaj želite? je vprašal državni pravdnik strogo. Sem porotnik, imenujem se Nehljudov, in neizogibno moram videti obtoženko Maslovo,« Je rekel Nehljudov hitro in odločno ter pri tem 216 — zarudel, čuteč, da je storil čin, ki bode imel odločilen vpliv na njegovo življenje. Državni pravdnik je bil nevisok rujav človek s kratkimi, sivimi lasmi, bliskajočimi, bistrimi očmi in s pristriženo, gosto brado na izstopajoči spodnji čeljusti. »Maslovo? Da, vem. Obtožena je bila za-strupljenja, reče pravdnik mirno. »Zakaj jo hočete videti?« In potem doda, kakor bi hotel biti mehkejši: Ne morem vam dati dovoljenja, če ne vem, zakaj vam je potrebno. »Potrebno mi ga je k stvari, ki je zame posebno važna,« reče Nehljudov in zarudi. Tako! reče državni pravdnik, dvigne oči in se pozorno zagleda v Nehljudova. » Preiskava ž njo je že končana, ali še ne? »Včeraj je bila sojena in popolnoma krivično obsojena na štiri leta v kaznilnico. Ona je nedolžna. »Tako! Če je bila obsojena šele včeraj«, reče državni pravdnik, ne da bi se menil za opazko Nehljudova o nedolžni Maslovi, tedaj mora do one dobe, ko razsodba dobi pravno moč, ostati v hiši preiskovalnega zapora. Poseti se tam dovoljujejo samo določene dni. Tja vam svetujem, da se obrnete. - 217 — »Toda jaz jo moram videti kar najpreje,« reče Nehljudov, čuteč, da se bliža odločilni trenutek, in spodnja čeljust se mu je tresla. S kakim namenom?« vpraša državni pravdnik in nekako nemirno dvigne obrvi. Ker je nedolžna in je bila obsojena v kaznilnico. Kriv sem vsega jaz,« reče Nehljudov s tresočim glasom, čuteč ob jednem, da pripoveduje to, česar bi ne bilo treba povedati. Na kak način pa?« vpraša državni pravdnik. »Ker sem jo varal in jo privedel v to stanje, v katerem je zdaj; če bi ne bila to, do česar sem jo privedel jaz, bi ne bila obdolžena take stvari. A jaz vendar ne vidim, v kaki zvezi je to s posetom. »V taki, da jaz hočem iti za njo in... oženim se ž njo,« reče Nehljudov. In kakor vedno, če je spregovoril o tem, so mu stopile solze v oči. Tako? Glejte no! reče državni pravdnik. To je res zelo nenavaden slučaj. Vi ste, če se ne motim, poslanec krasnoperske pokrajine?« vpraša državni pravdnik, kakor bi se spominjal, da je že preje slišal o tem Nehljudovu, ki mu je zdaj naznanil tako čuden sklep. Oprostite, jaz ne mislim, da bi imelo to kaj opraviti z mojo prošnjo,« odvrne Nehljudov razdraženo in jezno. - 218 — »Seveda ne,« reče državni pravdnik, komaj znatno se smehljaje, ne da bi bil v kaki zadregi, »toda vaša želja je tako nenavadna in se tako oddaljuje navadnim formam...< »Kaj tedaj, ali morem dobiti dovoljenje?« »Dovoljenje? Da, takoj vam dam vstopnico. Sedite nekoliko.« Približal se je mizi, sedel in pričel pisati. »Prosim, sedite.« Nehljudov je stal. Ko je državni pravdnik napisal vstopnico, dal jo je Nehljudovu, zvedavo zroč vanj. »Naznaniti moram še«, reče Nehljudov, »da se ne morem dalje udeleževati obravnave. »Kakor veste, morate naznaniti sodišču važne vzroke.« »Vzroki so, da imam vsako sodišče ne samo za nekoristno, ampak tudi za nenravno.« Tako,« reče državni pravdnik, še vedno z onim komaj znatnim smehljajem, kakor bi hotel s tem smehljajem označiti, da so mu taki pojavi znani in spadajo v njemu znani, zabavni oddelek. »Tako torej; toda gotovo razumete, da kot državni pravdnik ne morem z vami soglašati. In zato vam svetujem, da to naznanite sodišču in sodišče pretehta vašo izjavo ter jo prizna opravičujočim ali neopravičujočim in vam v poslednem slučaju naloži denarno globo. Obrnite se k sodišču. — 219 Naznanil sem se in nikakor več ne pojdem,« pravi jezno Nehljudov. »Klanjam se,« reče državni pravdnik in skloni glavo, očividno želeč si, oprostiti se kar najpreje tega čudnega gosta. »Kdo je bil pri vas?« je vprašal državnega pravdnika prisednik sodišča, ki je takoj po Nehlju-dovem odhodu vstopil v pravdnikov kabinet. »Nehljudov, veste oni, ki je že v. krasno-perskem zboru kazal razne nenavadne nazore. In mislite si, porotnik je, in med obtoženci je žena ali dekle, obsojena v kaznilnico, katero je, kakor je rekel, on zapeljal in zdaj se hoče ž njo oženiti. »A to ni mogoče! Tako mi je rekel sam... In v kaki razburjenosti. Nekaj, nekaka nenormalnost jev današnjih mladih ljudeh. »Vendar on ni več tako mlad.« No, batjuško, vaš prosluli Ivašenkov pa nas je pričel mrziti. Hoče nas umoriti: govori in govori brez konca. Treba ga je prosto prerušiti, saj so to resnični obstrukcijonisti...« XXXVI. Od prokuratorja je šel Nehljudov v preiskovalno ječo. Toda pokazalo se je, da tu ni nikake Maslove, in inšpektor je rekel Nehljudovu, da jo najbrže najde v stari ječi za izgnance. Nehljudov je odšel tja... Res, Jekatarina Maslova je bila tam. Razdalja od preiskovalne ječe pa do ječe za izgnance je bila ogromna, in Nehljudov je prišel k ječi šele zvečer, hotel je pristopiti k vratom velikega mračnega poslopja, toda stražnik mu tega ni pustil in je samo zazvonil. Na glas zvonca je prišel nadzornik. Nehljudov je pokazal svojo vstopnico, toda nadzornik je rekel, da ga brez inšpektorja ne more pustiti notri. Nehljudov se je napotil k inšpektorju. Že ko je stopal po stopnicah, je slišal za vrati zvoke neke težke bravurne skladbe, igrane na klavir. Ko pa mu je odprla duri nevoljna dekla z zavezanim očesom, so ti zvoki takorekoč prihrumeli iz sobe in omračili njegov sluh. To je bila omrzela rapsodia Lisztova, igrana prekrasno, toda samo do gotovega mesta. Ko je prišlo do tega mesta, se je ponavljalo zopet isto. Nehljudov je vprašal prepa-sano služkinjo, če je inšpektor doma. Služkinja je rekla, da ne. 221 — Ali pride kmalu?« Rapsodia se je zopet ustavila in se z bleskom in šumom ponavljala do omenjenega gotovega mesta. Grem vprašat. In služkinja je odšla. Rapsodia se je ravno znova pričela, ko se je tu nakrat, ne da bi prišla k onemu mestu, pretrgala in je bilo slišati glas: Povej mu, da ne in da se zdaj ne vrne. Je na obisku. Kaj nas nadlegujejo,« začul se je izza vrat ženski glas, in zopet je bilo slišati rapsodio, toda znova je bila prerušena in bilo je slišati, kako ropoče premikovan stol. Razježena pijanistinja je očividno hotela sama govoriti z nadležnim gostom, prihajajočim o nepravem času. Papa ni doma, je rekla jezno bližajoča se bleda devojka z visoko počesanimi lasmi slabotne zunanjosti, z modrikasto poltjo pod vdrtimi očmi. Ko je zagledala mladega človeka v lepem površniku, je postala prijaznejša. Vstopite, prosim... Kaj želite?« »Videti neko jetnico. ( Gotovo politiško?« »Nikakor, ne politiško). Imam dovoljenje od državnega pravdnika. No, jaz ne vem, papa ni doma. Toda Vstopite, prosim, ga je vabila zopet iz majhne predsobe. Ali pa se obrnite k pomočniku, on je v pisarni, spregovorite z njim. Kako je vaše ime ? »Hvala vam,« je rekel Nehljudov, ne da bi odgovoril na vprašanje, in odšel. Niso se še zaprle za njim duri, že so se zopet pričeli hitri in veseli zvoki, prav tako neprimerni mestu, na katerem so se izvajali, kakor obličju uboge deklice, ki se jih je tako pridno učila. Zunaj je naletel Nehljudov na mladega častnika s špičastimi, nabarvanimi brki ter ga vprašal za inšpektorjevega pomočnika. To je bil pomočnik sam. Vzel je vstopnico, preglfedal jo in rekel, da je vstopnica za preiskovalno ječo in se zato ne more odločiti, dovoliti mu vstop semkaj. »In tako pozno je že. Izvolite priti jutri. Jutri ob desetih je dohod dovoljen vsem; pridite, inšpektor bode sam doma. Pofem se morete sniti ž njo v skupni govornici in če dovoli inšpektor, tedaj tudi v pisarni.« Tako se je Nehljudov vrnil domov, ne da bi ta dan dosegel vsaj toliko, da bi se sešel z njo. Razburjen vsled misli, videti jo, se je peljal Nehljudov po ulicah, ne da bi se še. kaj spominjal sodišča, pač pa pogovora z državnim pravdnikom in z inšpektorji. To, da je iskal sestanek z njo, da je razodel svoj namen državnemu pravdniku in da je bil v dveh ječah, pripravljaje se, da jo poseti, ga je razburilo tako, da se dolgo — 223 ni mogel pomiriti. Ko je prišel domov, je stopil takoj k svojim davno nedotaknjenim dnevnikom, prečital iz njih nekatera mesta in zapisal to-le: »Dve leti nisem pisal dnevnika in mislil sem si, da se nikdar več ne vrnem k tej otročariji. Toda to ni bila otročarija, ampak razgovor s samim seboj, z onim resničnim, božanskim jaz, ki živi v vsakem človeku. Ves ta čas je to jaz spalo, in nisem imel s kom razpravljati. Probudil je je nepričakovani dogodek 28. aprila na sodišču, kjer sem bil porotnik. Na obtožni klopi sem videl njo, po meni varano Katjušo, v jetniškem plašču. Vsled nekega posebnega nesporazumljenja in moje nepazljivosti je bila obsojena v kaznilnico. Takoj sem se napotil k državnemu pravdniku in v ječo. Niso me pustili k njej, a jaz sem se odločil storiti vse, da bi jo videl, skesal se pred njo in opral svojo krivdo, čeprav z ženitvijo. Gospod, pomagaj mi! Zelo dobro, radostno mi je v dušiš« XXXVII. Maslova to noč dolgo ni mogla zaspati. Ležala je z odprtimi očmi, gledala proti vratom, Li jih je zdaj zakrila gori, zdaj doli idoča djačkova hči, ter premišljala je o tem, da se za nikako ceno ne omoži s katoržnikom *) na Sahalinu, ampak •) Katoržnik kaznjenec. — 224 - a napravi to kako drugače — s katerim predstojnikom, s pisarjem, z nadzornikom ali pomočnikom. >Vsi so voljni tega. Samo da bi ne shujšala. Sicer sem izgubljena.« In spomnila seje, kako je gledal na njo zagovornik in kako je gledal predsednik in kako so gledali ljudje, ki so jo srečavali in so nalašč hodili poleg nje. Spomnila se je, kako jej je Berta, ko jo je posetila v ječi, pripovedovala, da je oni študent, katerega je imela, ko je bivala pri Kitajevi, rada, prišel k njim, po-prašal po njej in jo zelo pomiloval. Spomnila se je pretepa z rudečelasko ter jo pomilovala, spomnila se je pekarice, ki jej je poslala kolaček več. Spomnila se je mnogih, samo Nehljudova ne. Svojega detinstva in mladosti in zlasti ljubezni z Nehljudovim se ni spominjala nikdar. To je bilo preveč bolestno. Ti spomini so ostajali v njeni duši nedotaknjeni. Še celo v sanjah ni nikdar videla Nehljudova. Zdaj na sodišču ga ni spoznala ne samo zato, ker je bil tedaj, ko ga je videla poslednje, vojak, brez brade, z majhnimi brki, in dasi s kratkimi, vendar gostimi, nakodranimi lasmi, in zdaj na pogled ni bil več mlad človek ter je imel veliko brado, — ampak bolj zato, ker ni nikdar nanj mislila. Vse spomine nato, kar je preživela z njim, je potopila v ono grozno, temno noč, ko je prišel iz vojske in ni posetil teta. Do one noči, dokler je upala, da pride k njim, se ni vznemirjala vsled deteta, katero je nosila pod srcem, ampak se je cesto veselila njegovih nežnih gibljejev v sebi. Toda od one noči je vse postalo drugače. In pričakovano dete jej je postalo le breme. Teti sta Nehljudova pričakovali in ga prosili, naj se vstavi pri njih, toda on je brzojavil, da ne more, ker mora biti ob določenem času v Peterburgu. Ko je Katjuša to zvedela, se je odločila, iti na postajo, da bi ga videla. Vlak je šel mimo ob dveh po noči. Katjuša je položila gospodični spat, pregovorila kuharičino hčer Maško, da bi šla z njo, obula stare škornje, ogrnila se z robcem, prepasala se in odhitela na postajo. Bila je temna jesenska,' deževna in viharna noč. Dež je zdaj pričenjal padati v velikih toplih kapljah zdaj* je prenehava!. Na polju ni bilo videti pota pod nogami in v gozdu je bilo temno kakor v peči, in Katjuša je, dasi je pot dobro Poznala, v gozdu zašla ter prišla na majhno Postajo, kjer je vlak postal samo tri minute, o nepravem času, že po drugem zvonenju. Katjuša Je prihitela na progo in ga takoj zagledala pri oknu prvega razreda. V tem vozu je bilo po-Sebno svitlo. Na žametastih stolih sta sedela ^rug proti drugemn dva častnika in igrala karte, mizici pri oknu so gorele debele sveče. On 15 je v jezdeških hlačah, podšitih z usnjem, in v beli srajci sedel koncem klopi, opiraje se ob naslonjalo, in se nečemu smejal. Kakor hitro ga je spoznala, je potrkala z ozeblo roko na okno. Toda v tem trenotku je zazvonilo tretjič, in vlak se je pomalem zganil, najprej nazaj, in potem so se drug za drugim pričeli vozovi pomikati naprej. Jeden igralcev se je dvignil s kartami v roki in pričel gledati skozi okno. Potrkala je še enkrat in pritisnila obličje k steklu. V tem trenotku se je stresel tudi voz, pri katerem je stala, in se pričel pomikati naprej. Ona je šla poleg njega, zroča v okno. Častnik je hotel okno odpreti, pa ni mogel. Nehljudov je vstal, porinil častnika proč ter je pričel počasi odpirati. Vlak je pospešil hitrost tako, da je šla Katjuša s hitrim korakom. Vlak se je premikal še hitreje, in okno je bilo odprto. V tem trenotku jo je sprevodnik porinil strani in skočil v voz. Ona je ostala zadaj, a je še vedno hitela po peronu za vlakom; nato se je peron končal, in Katjuša se je težko zadržala, da ni padla čez stopnice. Hitela je, toda voz prvega razreda je bil že daleč naprej. Mimo nje so se peljali vozovi drugega in potem še hitreje vozovi tretjega razreda, a ona je vendar še hitela. Ko jo je prehitel poslednji voz s svetilkami, bila je že onstran vodnega reservoira, izven plota, ki bi jo varoval pred vetrom, ki je zgrabil robec na njeni glavi in jej prilepljal obleko na jedni strani k nogam. Robec jej je veter strgal z glave, toda ona je še vedno hitela. »Tetka Mihajlovna!« je kričala devojka, komaj jo dohajaje. »Robec ste izgubili!« »Katjuša je obstala, vrgla glavo nazaj, zgrabila se z obema rokama za njo in zaplakala. »Odšel je!« je kriknila. »On sedi v razsvitljenem vozu na baržu-nastem stolu, šali se, pije — in jaz stojim tukaj v blatu, temi, dežju in vetru ter — plakam,« je pomislila, sedla na tla in pričela tako glasno ihteti, da se je dekle prestrašilo in jo objelo kljub njenim mokrim oblačilom. »Tetka, pojdiva domov.« »Ko zopet pride vlak — tedaj pod voz in konec bode,« je mislila med tem Katjuša in nič ni odgovorila dekletu. Odločila se je, storiti tako. Toda kakor se to dogaja vedno v prvem trenotku po močnem vznemirjenju, se je ono, dete, — njegovo dete, katero je bilo v njej, naenkrat zganilo, zatolklo, stegnilo se in zopet zatolklo nekako tenko, nežno 'n ostro. In naenkrat je vse ono, kar jo je pred trenotkom tako mučilo, da se jej je zdelo, da jej ni mogoče živeti, vsa jeza do njega in želja, maščevati se nad njim z lastno smrtjo, — vse 15* to je naenkrat izginilo. Pomirila se je, vstala, popravila robec in šla domov. Uničena, mokra, blatna se je vrnila domov, in od te dobe se je pričel v njej oni duševni preobrat, vsled katerega je postala to, kar je bila zdaj. Od one strašne noči je prenehala verovati v Boga in dobro. Preje je verovala i sama v Boga i v to, da ljudje verujejo Vanj, toda od one noči je dobila prepričanje, da nikdo ne veruje v to in da je vse, kar se govori o Bogu in Njegovem zakonu, da je vse to goljufija in hlinjenje. Oni, katerega je ljubila in kateri je ljubil njo, — to je vedela, — jo je zapustil, smeje se njenim čustvom. In bil je to najboljši človek izmed vseh ljudij, katere je poznala. Vsi ostali pa so bili še hudobnejši. In vse, kar se je zgodilo z njo, jej je pri vsakem koraku to potrjevalo. Njegovi teti, bogomolni starki, ste jo pregnali, ko jima ni mogla več služiti kakor preje. Vsi ljudje, s katerimi se je sešla — ženske so poskušale z njeno pomočjo priti do denarja, možje, pričenši od starega stanovoja pa do jetniških nadzornikov, so gledali na njo kot na predmet razkošja. In za nikogar ni bilo nič drugega na svetu. V tem jo je še bolj utrdil stari pisatelj, s katerim se je sešla v drugem letu svobodnega svojega življenja. Končno jej je naravnost rekel, — i229 — da v tem — nazival je to poezijo in estetiko — tiči vsa sreča. Vsi so živeli samo za se, za svoje razkošje, in vse besede o Bogu in dobrem so bile goljufija. Če se jej je pa vrnilo vprašanje, zakaj je na svetu vse tako slabo, da drug drugemu delajo hudo in vsi trpe — ni smela o tem premišljati. Če jej je postalo tesno — pričela je pušiti, napila se je, in vse prešlo. XXXVIII. Drugi dan, v nedeljo, ko se je ob petih zjutraj na hodniku ženske ječe oglasilo navadno piskanje, je Korableva, ki ni več spala, zbudila Maslovo. »Katoržnica«, je pomislila Maslova z grozo, otiraje si oči in nehote vdihuje v se smrdeči vzduh, ter hotela zopet zaspati, dvigniti se v kraljestvo nezavesti, toda strah je premagal sen, vstala je, skrčila noge in sedla, oziraje se okoli. Ženske so že vstale, samo otroci so še spali. Krčmarica z izbuljenimi očmi je previdno vlekla izpod otrok svoj plašč, da bi jih ne prebudila. Upornica je pri peči obešala neke cunje, in dojenec je jokal z obupnim krikom na rokah modrooke Fedosije, ki ga je zibala in mirila z nežnim glasom. Za jetiko bolna žena se je grabila za prsi *er se z obličjem, podlitim s krvjo, odkašljevala ter vzdihuje zdaj pa zdaj tako rekoč kričala. Rudečelaska je, prebudivši se, ležala vznak s skrčenimi tolstimi nogami ter glasno in veselo pripovedovala svoj sen. Stariča - požigalka je zopet stala pred sliko ter se, šepetaje iste besede, prekriževala in klanjala. Djačkova hči je nepremično sedela na postelji ter s topim, zaspanim pogledom zrla pred se. Hrošavka je navijala na prst svoje mastne, surove črne lase. Po hodniku je bilo slišati trde korake v čevljih, zaropotal je ključ in vstopila sta dva jetnika-čistilca v kamižolah in kratkih, visoko nad članke segajočih sivih hlačah in z jeznimi, resnimi obličji; dvignila sta smrdečo kad na nosila ter jo odnesla iz celice. Ženske so odšle na hodnik, umivat se k vodovodu. Pri vodi se je vnel prepir med rudečelasko in med žensko, ki je prišla iz druge sosedne celice. Zopet psovke, kriki, tožbe... »Ali si želiš karcerja! je kriknil nadzornik ter udaril rudečelasko po mastnih, golih plečih tako, da se je razleglo po celem hodniku. »Da bi več ne slišal tvojega glasu.« »Glejmo, kako je stari dobre volje,« je rekla rudečelaska, ki je smatrala njegovo ravnanje za znak naklonjenosti. No, hitro! Pripravite se za božjo službo.« Maslova se ni še niti počesala, ko je prišel inšpektor s spremljevalci. >H kontroli!« je kriknil nadzornik. Iz druge celice so prišle druge jetnice in vse so se postavile v dveh vrstah podolgem po hodniku, pri čemur so morale ženske v zadnji vrsti položiti roke na rame žensk v prvi vrsti. Vse so prešteli. Po kontroli je prišla nadzornica in odvedla jetnice v cerkev. Maslova in Fedosia ste bili sredi čete, ki je štela nad sto žensk, prišedših iz vseh celic. Vse so bile v belih robcih, plaščih in suknjah in le redke so bile med njimi ženske v posebnih, barvanih oblačilih. To so bile ženske z otroci, katere so sledile možem. Cele stopnice je zavzemal ta sprevod. Slišati je bilo mehko hojo nog, obutih v čevlje, govor in včasih smeh. Na ovinku je zagledala Maslova jezno obličje svoje neprijateljice, Bočkove, idoče spredaj, ter jo pokazala Fedosiji. Prišedši doli, so ženske umolknile ter kri-žaje in klanjaje se pričele stopati skozi odprta vrata še prazne, v zlatu se lesketajoče cerkve. Njih mesto je bilo na desni, in tu so se pričele nastavljati, stiskaje se in prerivaje druga drugo. Takoj za njimi so prišli izgnanci, ki so imeli biti prepeljani in so tu trpeli kazen, pa taki, ki jih je za izgnanstvo določila razsodba občine, ter se, glasno si odkašljujoč, postavili v gosti tolpi levo in v sredo cerkve. Zgoraj na korih pa so stali že preje privedeni — na jedni strani kaznjenci z napol ostriženimi glavami, kazoči svojo prisotnost z rožljanjem verig, na drugi oni, ki so bili v preiskovalnem zaporu, brez verig. Cerkev je bila na novo postavljena in opravljena od bogatega trgovca, ki je izdal za to več deset tisoč rubljev, in je vsa žarela v jasnih barvah in v zlatu. Precej časa je bilo v cerkvi tiho in je bilo slišati samo vsekovanje, odkašljevanje, krik dojencev in po redkem rožljanje okovov. A tu so se jetniki, ki so stali v sredini, zganili, stisnili se drug k drugemu, naredivši tako sredi cerkve pot, in po ti poti je prišel inšpektor ter se ustavil sredi cerkve pred vsemi. XXXIX. Pričela se je služba božja.*) (Služba božja je bila v tem, da se je svečenik oblekel v posebno, čudno in zelo nerodno brokatno oblačilo, razrezaval in razkladal kosce kruha po skledici in jih dejal potem v kelih z vinom, izgovarjaje pri tem razna imena in molitve. Djaček pa je med tem brez prenehanja čital in *) Od tu dalje je bilo v Rusiji zaplenjeno vse 39. in 40. poglavje, v katerih grof Tolstoj po svoje slika pravoslavno službo božjo. — Op. uredništva. potem pel, menjavaje se z jetniškim zborom, razne staroslovanske molitve, že tako malo razumljive in še nerazumljivejše vsled hitrega čitanja in petja.'Obseg molitev je bila pred vsem prošnja, da bi Bog dal srečo Oosudarju Imperatorju in njegovi rodbini. Molitve so se nekolikokrat ponavljale skupaj z drugimi molitvami in ločene, pri čemur se je klečalo. Razun tega je djaček prečital nekaj vrst iz »Dejanja apostolov« s takim glasom, da ga ni mogel nihče razumeti, in svečenik je zelo jasno prečital mesto iz evangelija Markovega, v katerem se pripoveduje, kako je Kristus vstal od mrtvih in se pred svojim Vnebohodom, da bi sedel na desnico Svojega Očeta, prikazal najprej Mariji Magdeleni, iz katere je pregnal sedem hudičev, in potem jednajsterim učencem, in kako jim je velel, oznanjati evangelij vsemu svetu, pri čemur je povedal, da kdor ne veruje, bode izgubljen, a kdor veruje in se da krstiti, bode rešen in bode razun tega izganjal hudiče, bode ozdravljal bolne s polaganjem rok, bode govoril nove jezike, bode krotil kače in če bi izpil kaj strupenega, mu ne bo škodovalo, ampak ostane zdrav. Bistvo službe božje je bilo v prepričanju, da se razrezani in v vino spuščeni kosci kruha po različnih manipulacijah in molitvah izpremene v telo in kri Boga. Te manipulacije so bile v tem, — ‘23i — da je svečenik jednakomerno, ne meneč se zato, da se je temu upirala njegova oprava, dvigal obe roki kvišku in jih držal tako, potem jih zopet spustil na kolena ter poljubljal mizo in to, kar je bilo na njej. Glavno pa se je vršilo, ko je svečenik vzel v obe roki prtič in z njim jednakomerno mahal nad skledico in zlatim kelihom. Verovali so, da ravno v tem trenutku iz kruha in vina nastane telo in kri, in zato je dobila služba božja na tem mestu zlasti slavnosten izraz. »Najboljša, o najsvetejša, najčistejša, pre-blagoslovljena Bogorodica,« je nato za pregrajo glasno zaklical svečenik, in zbor je slavnostno zapel, da je zelo dobro slaviti brezmadežno Devico Marijo, ki je rodila Kristusa ter je zato vzvišena nad vse kerubine in ima večjo slavo nego serafini. Potem je bila, kakor so verovali, izprememba končana, in svečenik je vzel prtič s skledice, razrezal srednji kosec v štiri dele ter ga najprej položil v vino in potem v usta. Verovali so, da je zavžil kosec telesa Božjega in izpil kapljico krvi. Nato je svečenik odgrnil zaveso, odprl srednja vrata, vzel v roke pozlačeni kelih, šel z njim do srednjih vrat in pozval one, ki hočejo prav tako zavžiti telo in piti kri Božjo, nahajajoča se v kelihu. Pokazalo se je, da si tega želi nekaj otrok. Svečenik je najprej vprašal otroke po njihovih imenih, previdno segal z žličko v kelih, porinil po vrsti vsakemu otroku globoko v usta kosec kruha, omočenega v vinu, in djaček je takoj za njim otiral otrokom usta in z veselim glasom pel pesem o tem, da otroci zavživajo telo Boga in pijejo Njegovo kri. Nato je svečenik odnesel kelih za pregrajo, popil vso kri, ki je bila še v njem, ter pojedel vse dele telesa Božjega, skrbno olizal brado ter obrisal ustnice in kelih in v najveselejšem razpoloženju duha, škripajoč z lahkimi čevlji, odšel bodrih korakov izza pregraje. S tem je bil končan najvažnejši krščanski obred. Toda svečenik je hotel potolažiti nesrečne kaznjence ter je pridejal k običajni službi božji še izvanredno. Ta izredna služba božja je bila v tem, da je svečenik obstal pred sliko istega Boga, katerega je zavžil in je imel črno obličje in črne roke ter je bil razsvitljen od deset voščenih sveč, ter pričel s posebnim, pokvarjenim glasom ni peti ne govoriti sledeče besede: Jezus najslad- kejši, slava apostolov, hvala mučenikov, kralj najmočnejši, reši me, Jezus Rešitelj moj, Jezus moj najkrasnejši, ki se zatekam k Tebi, Jezus rešitev moja, usmili se me radi priprošenj One, ki te je rodila, zaradi priprošenj vseh Tvojih svetih, Jezus in vseh prorokov, rešitev moja, Jezus, daj mi radost raja, Jezus, ki si usmiljenje!« Pri tem se je ustavil, oddahnil se, se prekrižal, poklonil se k zemlji, in vsi so storili tako. Klanjal se je oskrbnik, nadzornik, kaznjenci, in zgoraj so neobičajno pogosto zazvenčali okovi. »Stvarnik angeljev in Gospod životinj,« je nadaljeval svečenik, Jezus presilni, praroditelj Od-kupitelj, Jezus presladki, patrijarhov hvala, Jezus preslavni, carjev krepilo, Jezus najdobrotljivejši, prorokov izpolnenje, Jezus prečudni, mučenikov obramba, Jezus najmirnejši, menihov uteha, Jezus najmilostivejši, svečenikov sladkost, Jezus naj-usmiljenejši, postečih se obrana, Jezus najslajši, duhovnih tolažba, Jezus najčistejši, mladeničev in devic čistota, Jezus, ki si od večnosti, Rešitelj grešnikov, Jezus, Sin Božji, usmili se me.« S tem je prišel končno do odmora, z vedno bolj jokajočim glasom izgovarjaje besedo »Jezus«. Držeč z roko oblačilo za svileno podlago, se je spustil na kolena, poklonil se zemlji, in zbor je zapel poslednje besede: »Jezus, Sin Božji, usmili se me,« in kaznjenci so padali ter vstajali, stresajoči * z lasmi, ki so jim ostali na pol ostriženi glavi, in rožljaje z okovi, ki so se jim zadirali v suhe noge. Tako se je nadaljevalo precej dolgo. Najprej so molili litanije, ki so se končale z besedami: »usmili se me,« in potem nove, ki so se končale z besedo »Aleluja.« In jetniki so se križali in priklanjali med vsakim odmorom ter so bili zelo veseli, ko so bile litanije končane ter se je svečenik z zadovoljstvom oddahnil, zaprl knjigo in odšel za pregrajo. Preostajal je le še poslednji del, ki je bil v tem, da je vzel svečenik z velike mize tam ležeč pozlačen križ in je odšel z njim v sredo cerkve. Najprej se je približal in križ poljubil inšpektor, potem nadzorniki in nato So se drug za drugim tlačili jetniki, se šepetaje psovali in pristopali bližje. Svečenik se je pogovarjal z oskrbnikom ter pri tem porival križ in svojo roko proti ustom in večkrat tudi proti nosu bližajočih se jetnikov, jetniki pa so se trudili, da bi poljubili križ in svečenikovo roko. Tako je bila končana služba božja, odslužena v uteho in po-boljšanje blodečih bratov. XL. In nikomur izmed prisotnih, od svečenika 'n inšpektorja pa doli do Maslove, ni prišlo na roisel, da je isti Jezus, katerega ime je brezšte-vilnokrat s hripavim glasom ponovil svečenik, z najbolj čudnimi izrazi hvalo mu dajaje, — prepovedal vse to, kar se tukaj godi; on ni prepo-Vedal samo takega nesmiselnega govoričenja in — 238 sme.šne”a čaranja svečenikov-učiteljev nad kruhom in vinom, ampak je popolnoma odločno prepovedal, da bi se gotovi ljudje nazivali učitelji drugih ljudij, prepovedal je molitve v svetiščih, zapovedal pa je moliti v ponižnosti, prepovedal svetišča, rekoč, da jih je prišel porušit in da nimamo moliti v svetiščih, ampak v duhu in resnici ; kar pa je glavno: prepovedal je soditi ljudi in jih imeti v ječi, jih mučiti, krasti jim čast, po-boljševati jih, kakor se je godilo tukaj, in prepovedal je vsako nasilstvo nad ljudmi, rekoč, da je prišel osvobodit jetnike. Nikomur izmed prisotnih ni prišlo na misel, da je bilo vse, kar se je godilo tukaj, veliko roganje in posmehovanje istemu Kristusu, v katerega imenu se je to vršilo. Nikomur ni prišlo na misel, da pozlačeni križ, katerega je prinesel svečenik in ga dajal poljubavati ljudem, ni nič drugega kakor vpodobljenje onih vislic, na katerih je umrl Kristus ravno zato, ker je prepovedoval to, kar se je godilo tukaj v njegovem imenu. Nikomur ni prišlo na misel, da oni svečeniki, ki si predstavljajo, da pod podobami kruha in vina jedo telo in pijejo kri Kristusovo, res jedo telo in pijejo kri Njegovo, toda ne v koscih kruha in v vinu, ampak v tem, da ne samo zapeljujejo »one male«, s katerimi se je Kristus jednačil, ampak jim kradejo največji blagor ter jih izročajo najbolj krutim mukam, skrivajoč pred njimi ono blago poročilo, katero jim je prinesel On.*) Svečenik je z mirno vestjo delal vse to, kar je delal, ker je že od detinstva odgojen v misli, da je to jedina, prava vera, v katero so verovali vsi preje živeči sveti ljudje in verujejo tudi zdaj duhovni in svetni predstojniki. On ni veroval v to, da je iz kruha postalo telo, da je duši koristno, govoriti mnogo besed, ali da je v resnici zavžil kosec Boga, — v to ni mogoče verovati, — ampak veroval je, da se v to vero mora verovati. Glavno pa ga je utrjevalo v ti veri to, da je on za izvrševanje funkcij te vere že 18 let dobival dohodke, s katerimi je mogel vzdrževati celo svojo rodbino, hčer na gimnaziju in sina na duhovnem učilišču. Prav tako je veroval tudi djaček in še trdneje kot svečenik, ker je že popolnoma pozabil na postanek dogem te vere in je vedel le to, da je za blagoslovljeno toplo vodo, za molitve za umrle, za ure, za prosto molitev, za molitev z litanijami, da je za vse to določena cena, katero resnični kristjani radi plačujejo, in zato je klical svoje »usmili se nas, usmili se nas«, ter pel in čital, kar je bilo določeno, z onim mirnim prepričanjem o potrebi tega, s kakoršnim ljudje prodajajo drva, moko, krompir. Jetniški *) Radi teh nazorov grofa Tolstega se preganja roman *Vsta-^enjet tudi med katoliki. — Opazka uredn. predstojniki in nadzorniki so pa, dasi niso nikdar tega niti vedeli in niti mislili na to, kako podlago imajo dogmata te vere in kaj znači vse to, kar se vrši v cerkvi, — ti so verovali, da je brez-dvomno treba verovati v to vero, ker višji predstojniki in car sam verujejo v njo. Razun tega so čutili, dasi temno [oni bi nikakor ne bili vedeli pojasniti, kako se to vrši], da ta vera opravičuje njihovo surovo službo. Če bi ne bilo te vere, bi jim ne bilo samo težje, ampak morebiti celo nemožno, vporabljati vse svoje moči v to, da bi mučili ljudi, kakor so zdaj delali to s čisto mirno vestjo. Inšpektor je bil človek tako dobrega srca, da bi nikakor ne bil mogel živeti na ta način, če bi ne bil imel podpore v tej veri. In zato je stal nepremično, ravno, goreče se je klanjal in križal, trudil se, vzbuditi kes, ko so peli kerubini«, in ko so pričeli otroci zavživati, je stopil naprej, z lastnimi rokami dvignil dečka, ki je pristopil, ter ga držal... Večina kaznjencev pa, izvzemši ne mnoge, ki so videli vse to varanje, katero se vrši z ljudmi te vere, in so se posmehovali vsemu temu, večina je verovala, da je v teh pozlačenih ikonah, svečkah, kelihih, oblekah, križih in v ponavljanju nerazumljivih besed: »Jezus najslajši«, »usmili se nas, skrita tajna moč, s katere pomočjo je možno doseči največje blagre v tem in v bodočem življenju. Daši je večina jetnikov storila več poskusov, dobiti si s pomočjo prošenj, molitev in sveč kakih dobrot za to življenje in ni dosegla ničesar — molitve in prošnje niso bile uslišane — je bil vsakdo trdno prepričan, da je ta neuspeh slučajen in da je ta naprava, katero hvalijo učeni ljudje in metropoliti, zelo važna in potrebna naprava, če ne za to, pa za bodoče življenje. Tako je verovala tudi Maslova. Ona je, prav tako kakor drugi, ves čas med službo božjo čutila nekak zmešan čut pobožnosti in dolgega časa. V pričetku je stala sredi tolpe za omrežjem in ni mogla videti nikogar razun svojih tovarišic; ko so se pa obhajanci pomaknili naprej, se je tudi ona zganila skupaj s Fedosijo in zagledala inšpektorja, za njim pa med nadzorniki mužika z svitlobelo brado in rudečimi lasmi, — Fedosiji-nega moža, ki je nepremično zrl v ženo. Od te dobe je Maslova ves čas med litanijami opazovala njega ter šepetala s Fedosijo, klanjaje in križaje se samo tedaj, če so to delali vsi). XLI. Nehljudov je zgodaj odšel z doma. Po ulici je še s posebnim glasom klical vaški mužik: »Mleko, mleko, mleko.« IG Prejšnji večer je padal prvi pomladni dež. Povsodi, kjer ni bilo tlaka, je hitro zazelenela trava; breze po vrtovih so bile obsute z zelenim prahom, topoli so razvijali svoje dolge vonjajoče liste, in po hišah in skladiščih so snemali ter otirali zimska okna. Na starinarskem trgu, poleg katerega je moral iti Nehljudov, se je tlačila poleg lop, postavljenih v vrsti, gosta množica ljudstva in hodili so raztrgani ljudje, s čevlji pod pazduho in s polikanimi hlačami in telovniki čez ramo. Pred krčmami so se že tlačili mužiki, ki so bili prosti tovaren, v čistih dolgih plaščih in svitlih škornjih pa ženske v svilenih, živih robcih in v plaščih z velikimi steklenimi biseri. Stražniki z žoltimi trakovi pištol so stali na svojih mestih; po potih v drevoredu in po zelenem, ravno pobarvanem travniku so tekali igrajoči se psi in otroci, in vesele varuhinje so sedele po klopeh ter se pogovarjale med seboj. Po ulicah, ki so bile še hladne in vlažne na straneh v senci, toda suhe v sredi, so brez prestanka grmeli po tlaku težki tovorni vozovi, ropotale kočije in zvonili konjski vlaki. Z vseh stranij se je tresel vzduh vsled raznih zvokov zvonov, kličočih ljudstvo, naj se udeleži jednake božje službe, kakor se je v istem času vršila v ječi. In ljudstvo se je razhajalo vsak v svojo župno cerkev. Izvozčik ni pripeljal Nehljudova popolnoma do ječe, ampak samo do ovinka, držečega k ječi. Nekoliko ljudij, mož in žena, večjidel s culicami, je stalo na tem ovinku, kakih sto korakov od ječe. Na desni so bile nevisoke lesene stavbe, na levi dvonadstropna hiša z nekakim napisom. Ogromno zidano poslopje spredaj je bila ječa, in k njej niso puščali obiskovalcev. Stražnik s puško je hodil gori in doli ter strogo kričal nad onimi, ki so hoteli priti za njegovim hrbtom. Pri vratih lesenih stavb na desni strani proti stražniku je sedel na klopici nadzornik v uniformi in z zapisnico. K njemu so hodili obiskovalci in povedali one, katere so želeli videti, in on je zapisoval. Nehljudov se mu je tudi približal in imenoval Katerino Maslovo. Nadzornik si jo je zapisal. »Zakaj se še ne pusti vstopiti?« je vprašal Nehljudov. »Prav zdaj je božja služba. Ko bode končana, potem bo vstop dovoljen.« Nehljudov je odšel k četi čakalcev. Iz čete je stopil človek z rudečimi lisami po celem obličju, v raztrgani obleki, pomečkanem klobuku in raztrganih črevljih na golih nogah ter nameril Proti ječi. »Kam lezeš?« je kriknil nad njim vojak s puško. — 2« — »In kaj rujoveš?« je odvrnil raztrganec ravnodušno s stražnikovim krikom in se vrnil nazaj. »Ko me ne pustiš — počakam. In to kriči kakor kak general.« V četi so se pohvalno zasmejali. Prišleci so bili večjidel revno oblečeni ljudje, še celo raztrgani, toda so bili — po zunanjosti — dostojni i možje i žene. Poleg Nehljudova je stal lepo oblečen, čisto obrit, poln, rudeč človek s culico v roki, oči-vidno s perilom. Nehljudov ga je vprašal, če je prvič tukaj? Človek s culico je odvrnil, da je tukaj vsako nedeljo, in pričela sta govoriti. Bil je to vratar iz banke, prišel je pogledat svojega brata, obtoženega ponarejanja. Ta dobrodušni človek je povedal Nehljudovu vso svojo povest in je hotel vprašati tudi Nehljudova po natančnejših podatkih, ko je obrnil njuno pozornost na se dijak z damo pod zavojem, kateri se je pripeljal v kočiji na prožnih peresih, in v to je bil vprežen močan, črn konj dobrega plemena. Dijak je nesel v roki veliko culo. Približal se je Nehljudovu in ga vprašal, če je mogoče in kaj je treba storiti, da bi mogel oddati miloščino — kolačke, katere je pripeljal. »To sem storil na željo svoje neveste. To je moja nevesta. Njeni roditelji so nama naročili, pripeljati to jetnikom.« — 245 • Prvič sem tukaj in ne vem, toda mislim, da je treba vprašati tega človeka, je rekel Nehlju-dov in pokazal na nadzornika s knjižico, ki je sedel na desni. Med tem, ko se je Nehljudov pogovarjal z dijakom, so se odprla velika železna vrata ječe z okencem v sredi, in ven je prišel častnik v uniformi z drugim nadzornikom, in nadzornik s knjižico je naznanil, da je zdaj mogoče vstopiti. Stražnik je odstopil in ljudje so se s hitrim korakom, nekateri celo v teku, kakor bi se bali, da ne zamude, zgrnili v vrata ječe. Pri vratih je stal nadzornik, ki je došlece štel, kakor so šli mimo njega, glasno izgovarjaje 16, 17 itd. Znotraj je stal drug nadzornik, se dotikal vsakega z roko in tudi štel one, ki so vstopali v naslednja vrata, s tem namenom, da bi si zagotovil število vstopivših ter ne pustil niti jednega v ječi ter ne izpustil niti jednega zaprtih. Ta ni gledal na to, kdo gre mimo njega, ter je udaril Nehljudova po plečih, in vsled tega dotikljaja nadzornikove roke je postal Nehljudov v prvem trenotku nevoljen, toda takoj se je spomnil, zakaj je prišel sem, in sramoval se je tega čuta nemirnosti in zlovoljnosti. Prvi prostor za vrati je bila velika, obokana celica z železnimi mrežami v nevelikih oknih. V tej sobi, nazvani zbornica, je videl Nehljudov veliko sliko Križanega. (»Zakaj to?« si je mislil, nehote združujoč v svoji domišljiji podobo Kristusovo z osvobojenimi in ne z jetniki). Nehljudov je šel počasi, puščaje naprej hiteče obiskovalce in okušaje zmedena čustva groze pred onimi zločinci, ki so tukaj zaprti pomilovanja z onimi nedolžnimi, ki morajo biti tukaj, kakor včerajšnji mladenič in Katjuša, in bojazni in tesnobe pred sestankom, ki ga je pričakoval. Pri izhodu iz prve sobe, na drugem njenem koncu, je nadzornik nekaj rekel. Toda Nehljudov, zatopljen v svoje misli, ni obrnil pozornosti na to ter je šel naprej v isto smer, kamor je šla večina obiskovalcev, t. j. v možki oddelek in ne v ženski, kamor je hotel iti. Puščaje hiteče naprej je prišel poslednji na mesto, določeno za posete. Prvo, kar ga je izne-nadilo, ko je odprl vrata in stopil v ta prostor, je bil oglušujoči, v jeden glas se stapljajoči krik stoterih glasov. Šele ko je prišel bližje k ljudem, ki so se pritiskali k mreži, deleči sobo v dva dela, kakor letajo muhe na sladkor, je Nehljudov spoznal, kaj se tu godi. Soba z okni v zadnji steni je bila razdeljena na dve, toda z dvema mrežama, segajočima od stropa do tal. Med mrežama so hodili nadzorniki. Na oni strani pregraje / so bili jetniki, na tej obiskovalci. Med onimi in temi ste bili dve mreži v razdalji kakih treh ko-, molcev, tako da ni bilo samo nemogoče kaj oddati, ampak je bilo tudi, zlasti kratkovidnim, težko spoznati obraze. Težko je bilo tudi govoriti, treba je bilo kričati na vso moč, da bi bilo slišati. Z obeh stranij so bili k mrežam pritisnem obrazi žena, mož, otrok, mater, detet, trudečih se, da bi spoznali drug drugega in si povedali, kar je bilo treba. A ker se je vsak trudil govoriti tako, da bi ga slišal drugi, in se je torej sosed trudil pre-vpiti soseda, je slehern kričal na vse grlo. Posledica tega je bilo ono kričanje, ki je iznenadilo Nehljudova, ko je prišel v sobo. Razumeti, kaj se je govorilo, ni bilo nikakor mogoče. Samo po obličjih je bilo mogoče soditi, kaj se je govorilo in kako razmerje je bilo med govorečimi. Blizu Nehljudova je stala starka v robcu, ki se je pritisnila k mreži ter s tresočim podbradkom nekaj kričala bledemu mlademu človeku z napol obrito glavo. Jetnik jo je s privzdignenimi obrvmi in z nagubanim čelom pozorno poslušal. Poleg starke le bil mlad človek v suknji brez rokavov, ki je Pazno poslušal, kimaje z glavo, to, kar mu je pripovedoval njemu podoben jetnik z izmučenim obličjem in sivečo brado. Še dalje je stal raztr-ganec ter mahaje z roko nekaj kričal ter se smejal. In poleg njega je sedela na tleh ženska z otrokom, v lepem volnenem oblačilu, ter plakala, brezdvomno prvič zagledavši onega sivega človeka, ki je bil na drugi strani, v jetniški suknji, z ostriženo glavo in v okovih. Nad glavo te ženske je vratar, s katerim je govoril Nehljudov, kričal na vso moč plešastemu jetniku z iskrimi očmi na oni strani. (Ko je Nehljudov spoznal, da bode moral govoriti s Katjušo na tak način, se je ozval v njem čut gnjeva proti onim ljudem, ki so izumeli in vzdrževali tak red. Čudil se je, da tako grozno stanje, tako zasmehovanje človeških čustev ni še nikogar razjarilo. I vojaki i inšpektor i obiskovalci i jetniki so delali vse tako, kakor bi priznavali, da to tako tudi mora biti). Nehljudov je ostal v tej sobi kakih pet minut, čuteč nekak poseben čut tesnobe, spoznanja svoje slabosti in nejevolje napram celemu svetu; objel ga je duševen čut, podoben zibanju ladije. XLII. »Jednako, to, za kar sem prišel sem, moram vendar izvršiti,« je rekel, dajaje si pogum. Kaj početi ?« Pričel je gledati okoli ter opazil nevelikega, suhega človeka z brki, v častniški opravi, hodečega za ljudmi, in obrnil se je k njemu. »Ali mi ne morete morebiti povedati, častiti gospod,» je vprašal z zlasti redko uljudnostjo, »kje so zaprte ženske in kje je dovoljeno govoriti z njimi.« »Ali morebiti želite v žensko govorilnico?« »Da, želel bi videti neko žensko izmed jetnic,« je rekel Nehljudov s prejšnjo uljudnostjo. »To ste imeli povedati, ko ste bili v zbiralnici. Katero pa želite videti?« »Želel bi videti Jekarino Maslovo.« »Kaj, je-li ona obsojena?« »Da, predvčerajnjem je bila obsojena,« je odgovarjal Nehljudov pokorno, boje se, da bi ne ozlovoljil častnika, ki se je navidezno zanimal zanj. »Če hočete v žensko govorilnico, izvolite semkaj,« je rekel inšpektor, očividno spoznavši po zunanjosti Nehljudova, da je vreden pozornosti. »Sidorov!« se je obrnil k bradatemu podčastniku s svetinjami, »spremi tega gospoda v žensko govorilnico.« »Slišim.« V tem trenutku je bilo slišati pri mreži srce trgajoče ihtenje. Vse se je zdelo Nehljudovu čudno in najbolj čudno to, da se je moral zahvaliti inšpektorju in vrhovnemu nadzorniku ter se čutiti hvaležnega (tema človekoma, ki sta bila izvrševatelja vseh onih okrutostij, ki so se vršile v tej hiši). Vrhovni nadzornik je vodil Nehljudova iz možke govorilnice na hodnik in ga takoj zopet skozi nasprotna vrata vpeljal v žensko sobo za posete. Ta soba je bila prav tako kakor možka razdeljena z dvema mrežama na tri dele, toda bila je znatno manjša in bilo je v njej tudi manj gostov in jetnic, a krik je bil v njej prav tak kakor v možki. Ravno tako je med mrežama hodilo predstojništvo. Predstojništvo je tukaj zastopala nadzornica v uniformi z našivki na rokavih in z modrim pasom, kakor imajo to nadzorniki. In tudi so se tako kakor v možki govorilnici z obeh stranij ljudje tiščali k mreži: s te strani v raznih oblačilih meščani, z one jetnice, nekatere v svojih oblačilih. Vsa mreža je bila zastavljena z ljudmi. Jedni so stopali na prste, da bi jih bilo slišati preko glav drugih, drugi so sedeli na tleh in govorili. Največjo pozornost izmed vseh žena-jetnic je vzbujala i s strašnim krikom i po zunanjosti raztrgana, suha jetnica-ciganka, z robcem, ki se jej je zmaknil z glave, stoječa skoro sredi sobe na oni strani mreže pri stebru in s hitrimi gib-ljeji nekaj kričeča nizko in trdno prepasanemu ciganu v modrem ovršniku. Poleg cigana je sedel na tleh vojak, potem je stal pritisnen k mreži mlad mužik s svitlimi brki na bradi, v laptih, ožganega obličja, ki je le težko zadrževal solze. Z njim je govorila na pogled ljubka jetnica bele polti, s svitlimi, modrimi očmi zroča v sogovornika. To je bila Fedosia s svojim možem. Poleg njih je stal raztrganec, pogovarjaje se s široko-lično žensko zmršenih las, potem dve ženski, mož •n zopet ženska — proti vsaki osebi je bila jetnica. Maslove ni bilo med njimi. Toda za jetnicami na oni strani je stala še neka ženska, in Nehljudov je takoj spoznal, da je to ona, in takoj je tudi čutil, kako mu je zatolklo srce in se mu je ustavil dih. Odločilni trenotek se je približal. Stopil je k mreži in spoznal Katjušo natančno. Stala je za modrooko Fedosijo in smehljaje se poslušala to, kar je pravila. Ni bila v plašču kakor predvče-mjnjem, ampak v kazajki, ki je bila trdno stisnena s pasom in se je dvigala visoko nad prsi. Izpod r°bca so se jej kakor na sodišču valili kodrasti črni lasje. »Zdaj se odloči,« si je mislil Nehljudov. Ali jo imam poklicati? Ali se približa sama?« Toda ona se sama ni približala. Pričakovala Je Klaro in nikakor si ni mogla misliti, da je ta mož tukaj zaradi nje. »Koga iščete? je vprašala nadzornica, ki je hodila med mrežami in se približala Nehljudovu. — 252 - »Katerino Maslovo,« je komaj mogel izgovoriti Nehljudov. »Maslova, gost,« je kriknila nadzornica. Maslova se je ozrla, dvignila glavo in ravno držeča se prišla k mreži, prerinila se med dve jetnici ter se začudeno in ob jednem vprašajoče ozrla v Nehljudova, ne da bi ga spoznala. Toda ko je po obleki spoznala v njem bogatega človeka, se je nasmejala. »Kaj je?« je rekla in približala k mreži svoje smehljajoče obličje s škilečimi očmi. »Hotel sem videti...« Nehljudov ni vedel, kako reči: »vas« ali »tebe«, ter se je odločil reči »vas«. Govoril ni glasneje nego navadno. »Hotel sem videti vas... jaz...« »Ne kaži mi zob,» je kričal poleg njega raztrganec. »Vzela ali ne vzela?« ; »Že umira, slaba je...« je kričal nekdo z druge strani. Maslova ni mogla slišati, kaj jej je pravil Nehljudov, toda izraz njegovega obličja med tem, ko je govoril, jo je naenkrat spomnil (nanj. Toda ona si ni verjela. Vendar je smehljaj *) zginil z njenega lica in čelo se jej je nagubančilo. »Ni slišati, kaj pravite,« je kričala, pomežiku-joča ter bolj in bolj mračeča čelo. •) Poprava cenzure v Rusiji: . .. tega, česar se ni hotela spominjati. Smehljaj... >Prišel sem...« Da, jaz delam to, kar se spodobi, izpovedujem se,« je pomislil Nehljudov. In komaj je pomislil na to, so mu stopile solze v oči, stisnile mu grlo, in obmolknil je ter se prijel s prsti mreže, težko se premagujoč, da ni zaplakal. »Če bi bila zdrava, ne šel bi,« je bilo slišati z neke strani. »Pri Bogu, res ne vem,< je kričala jetnica z druge strani. Maslova je opazila njegovo razburjenost in jo začutila tudi sama: njene oči so zagorele, ru-dečica jej je stopila v obraz, toda obličje je ostalo strogo in škileče oči so še vedno gledale drugam. »Zdite se mi podobni, toda ne poznam vas,« je kriknila. »Prišel sem zato, da bi te prosil odpuščanja,« je zaklical s silrrim glasom brez intonacije, kakor bi bil naučen na izust. Ko je kriknil te besede, ga je postalo sram ■n ozrl se je. Toda takoj mu je prišlo na misel, če se sramuje, da je to tem boljše, ker je dolžan, prenašati sramoto. In glasno je nadaljeval: Jaz sem ravnal hudobno, sramotno, odpusti nii,« je zavpil. Stala je nepremično, ne da bi spustila z njega svoje škileče oči. Dalje ni mogel govoriti in odšel je od mreže, trudeč se, premagati jok, ki je lomil njegova prša. Inšpektor, oni, kateri je poslal Nehljudova v ženski oddelek in se je očividno zanimal zanj, je prišel sem, in ko je videl, da Nehljudov ni pri mreži, ga je vprašal, zakaj ne govori z ono, s katero je hotel. Nehljudov se je vseknil, otresel se in trudeč se, kazati se mirnega, odvrnil: »Skozi mrežo ne morem govoriti, ničesar ni slišati.« Inšpektor se je zamislil. »Ali ni možno, pripeljati jetnico za treno-tek sem ?« »Marija Karlovna!« se je obrnil k nadzornici, »privedite Maslovo ven.« XLIII. Za trenotek je iz postranskih vrat prišla Maslova. Z mehkimi koraki se je približala Nehlju-dovu, ustavila se ter ga gledala izpod čela. Črni lasje so jej kakor predvčeranjem v kodrih padali po čelu, belo, nezdravo, naduto obličje je bilo vabljivo in popolnoma mirno; samo svitlo črne škileče oči so se nenavadno bliskale izpod zateklih trepalnic. . - 255 — »Tukaj lahko govorita,« je rekel inšpektor in odšel. Nehljudov je nameril h klopici, stoječi pri steni. Maslova je vprašujoče pogledala na inšpektorjevega pomočnika ter potem kakor v začudenju zmajala z rameni, šla za Nehljudovim h klopici, poravnala si suknjo in sedla poleg njega. »Vem, da vam je težko odpustiti mi,« je pričel Nehljudov in zopet prenehal, čuteč, da ga solze ovirajo, »toda če že ni več mogoče popraviti starega, storim vsaj zdaj vse, kar morem. Povejte...«. »Kako ste me. našli?« ga je vprašala Maslova, ne da bi mu odgovorila, zroča in ne zroča vanj s svojimi škilečimi očmi. »Bože moj! Pomagaj mi. Pouči me, kaj imam storiti!« je govoril sam seboj Nehljudov, zroč v njeno, zdaj tako predrugačeno obličje. »Predvčerajšnjem sem bil porotnik«, je rekel, »ko so vas obsodili. Ali me vi niste spoznali?« »Ne, nisem vas spoznala. Nisem vas imela kdaj in tudi nisem gledala,« je odvrnila ona. »In se je dete rodilo ?«je vprašal in čutil, kako zarudeva. »In je, hvala Bogu, tudi takoj umrlo,« je kratko in jezno odgovorila ona ter obrnila pogled od njega. — 256 - »Kako to, zakaj?« »Sama sem bila bolna, čudno, da nisem umrla,« je odvrnila, ne da bi dvignila očij. »Kako sta vas teti odpustili?« »Kdo bode pa imel služkinjo z otrokom? Ko sta to opazili, sta me takoj pregnali. Toda kaj bi govorila o tem, — ničesar se ne spominjam, vse sem pozabila. Vse to je končano.« »Nikakor, to ni končano. Stvari ne morem pustiti tako. Vsaj zdaj hočem oprati svoj greh.« »Tu ni ničesar, da bi se opralo; kar je biloj to je bilo in je minulo,« je rekla ona ter se naenkrat ozrla vanj ter se neprijetno, zapeljivo in žalostno nasmejala, česar ni nikakor pričakoval. Maslova ni nikakor pričakovala, da se snide z njim, zlasti zdaj in tukaj, in zato jo je njegov pojav v prvem trenotku iznenadil ter prisilil, spomniti se onega, česar se ni spominjala nikdar. V prvem hipu se je temno spomnila novega, čudnega sveta čutov in mislij, katerega jej je odkril lep mladenič, kateri jo je ljubil in je bil ljubljen od nje, in potem njegove nerazumljive krutosti in cele vrste pokore in stradanja, ki so sledile tej čarobni sreči in izhajale iz nje. In bilo jej je bolestno. Toda ne da bi imela moč, spoznati se v tem, je ravnala tudi zdaj, kakor je ravnala vedno, odgnala je od sebe svoje spomine in se trudila, zakriti jih z meglo prostopašnega življenja. V prvem trenotku je zjednačila poleg nje sedečega moža z onim mladeničem, katerega je nekoč ljubila, toda potem, ko je videla, da je to preveč bolestno, je nehala primerjati ga. Zdaj ta čisto oblečeni, oglajeni gospod z dišečo brado za njo ni bil oni Nehljudov, katerega je ljubila, ampak samo jeden onih ljudij, ki so, če so čutili potrebo, uporabljali take eksistence kot je ona, 'n katere so morale take eksistence kot je ona kar najbolj izkoriščati za se. In zato se mu je vabljivo nasmehnila. Obmolknila je in premišljala, kako bi ga ^ogla izkoristiti. »Tega vsega je konec,« je rekla, »zdaj so me obsodili v kaznilnico.« In ustnice so se jej stresle, ko je izgovorila t° strašno besedo. »Jaz sem vedel, jaz sem bil prepričan, da ste nedolžni, je rekel Nehljudov. »Seveda, da sem nedolžna. Ali sem tatica aIi roparica?« »Pri nas so pravile, da je odvisno od advokata,« je nadaljevala. Pravile so, da je treba vlo-*'ti prošnjo. Samo da je to baje drago...« »Da gotovo,« je rekel Nehljudov, »jaz sem se že obrnil k advokatu.« Za dobrega ne sme biti žal po denarju,« je rekla. 17 — 258 - »Vse storim, kar bode mogoče.« Nastal je molk. Zopet se je nasmehnila podobno kakor prvič. »In jaz bi vas prosila... za nekaj denarja, če morete. Ne mnogo... deset,« je naenkrat rekla ona. Da, da, je dejal ves zmeden Nehljudov in segel po denarnici. Hitro se je ozrla po nadzorniku, ki je hodil po celici gori in doli. »Pred njim mi ne dajajte ničesar; šele, ko odide — sicer mi to vzamejo.« Nehljudov je vzel iz žepa denarnico, kakor-hitro se je nadzornik zopet obrnil s hrbtom proti njima. Zmečkal je denar v roki.« Saj je to izgubljena ženska,« si je mislil Nehljudov, zroč v to nekdaj ljubko, zdaj uničeno obličje z lesketajočim, nedobrim svitom v črnih, škilečih očeh, zasledujočih nadzornika in roko Nehljudova z zmečkanimi papirji. In v tem tre-notku so se ga polastili dvomi. Zopet se je oglasil v duši Nehljudova oni skušnjavec, ki je govoril včeraj po noči, trudeč se kakor vedno, da bi ga spravil od vprašanja, kaj mu je storiti, k vprašanju, kake nasledke bode imelo njegovo ravnanje in kaj je koristno. »S to žensko ne opraviš ničesar,« mu je govoril ta glas, »samo na vrat si obesiš kamen, ki te potopi in te bode oviral, drugim delati dobro.« Dati jej ves denar, kar ga imaš, ločiti se od nje in za vedno vse končati?« mu je prišlo na misel. Toda ob jednem je čutil, da se zdaj, prav zdaj godi v njegovi duši nekaj silno važnega, da njegovo notranje življenje stoji v tem trenotku na majajoči se tehtnici, katero more najmanjša sila potegniti na to ali ono stran. On je provzročil to silo, kličoč onega Boga, katerega je včeraj začutil v svoji duši, in ta Bog se je oglasil v njem. Odločil se je, takoj jej povedati vse. »Katjuša, prišel sem te prosit odpuščanja, toda ti mi nisi odgovorila, če si mi odpustila, če •ni kedaj odpustiš,« je rekel, ogovarjaje jo naenkrat s »ti«. Ni ga poslušala, ampak gledala je zdaj na njegovo roko, zdaj na nadzornika. Ko se je nadzornik obrnil, je hitro stegnila roko k Nehljudovu, zgrabila bankovec in ga vtaknila za pas. »Čudne reči govorite,« je rekla smehljaje se mu zaničljivo, kakor se mu je zdelo. Nehljudov je čutil, da je v njej nekaj njemu naravnost sovražnega, kar jo vzdržuje tako, kakršna je zdaj, in mu brani, pronikniti do njenega srca. 17* — 260 — Toda čudno, da ga to ne samo ni odvračalo, ampak še več, z nekako posebno, novo silo ga je vabilo k njej. Čutil je, da jo mora probuditi duševno, da je to zelo težko, — toda prav težkoča tega dela ga je vabila. Čutil je zdaj napram njej čut, kakoršnega ni preje čutil niti napram njej niti napram komurkoli drugemu, čut, v katerem ni bilo nič samoljubnega: ničesar si ni želel od nje, ampak želel si je samo to, da bi nehala biti taka, kakoršna je bila preje. »Katjuša, zakaj govoriš tako ? Saj te poznam, pomnim te iz Panova...« Toda ona se ni udala, ni se hotela udati. »Zakaj me spominjate starega,« je rekla suho in postajala še bolj mračna. »Spominjam te tega zato, da bi poravnal in opral svoj greh. Katjuša,« je pričel in že hotel govoriti o tem, da se oženi z njo, toda v tem trenutku se je srečal z njenim pogledom ter čital v njem nekaj tako strašnega, surovega in odvra- ' čujočega, da ni mogel dogovoriti. Med tem so gostje pričeli odhajati. Nadzornik je prišel k Nehljudovu in rekel, da je čas j poseta končan. Maslova je vstala, pokorno pričakujoča, kdaj bode odpuščena. »Z Bogom, imam vam še mnogo povedati, toda kakor vidite, zdaj to ni mogoče,« je rekel Nehijudov in jej podal roko. »Še pridem. Zdi se mi, da ste povedali vse...« Podala mu je roko, toda ne stisnila. »Nikakor, potrudim se, da se še snidem z vami, kjer bi bilo možno govoriti, in tedaj vam povem nekaj važnega, kar vam moram povedati,« je rekel Nehljudov. »No, pridite,« je rekla smehljaje se s smehljajem, s kakoršnim se je smehljala možem, katerim se je hotela priljubiti. Bližja ste mi nego sestra,« je rekel Nehljudov. Čudno,« je odvrnila in mignivši z glavo °dšla za omrežje. XLIV. Nehljudov je pričakoval, da se Katjuša že Pri prvem sestanku, ko ga zagleda in spozna, da jej hoče služiti in da dela pokoro, zaraduje in omeči ter postane zopet Katjuša, toda v svoje iznenadenje je videl, da Katjuše ni več, da je je-dino še Maslova. To mu je bilo v začudenje in iznenadenje. Najbolj čudno se mu je zdelo, da se Maslova ne samo ni sramovala razmer, v katerih živi, ampak se je še ponašala z njimi, kakor bi bila popolnoma zadovoljna. In vendar to ni drugače niti moglo biti. Vsak človek mora imeti, da more delovati, svoje opravilo za važno in dobro. In zato naj bode človek v kakoršnihkoli razmerah, si čisto gotovo sestavi o človeškem življenju sploh take nazore, pri katerih se mu njegovo lastno delovanje zdi važno in dobro. Običajno se misli, da se mora tat ali morilec svojih del sramovati, kakorhitro spozna, da so hudobna. Toda godi se ravno narobe. Ljudje, kateri pridejo vsled usode, vsled lastnih grehov in zmot v gotove razmere, naj so že kakoršne-koli, si sestavijo o življenju sploh take nazore, po katerih se jim zde njihove razmere dobre in časti vredne. Da bi pa ti nazori imeli podlago, se drže taki ljudje onih krogov, v katerih se priznavajo nazori, katere so si napravili o življenju in o svojem stališču, pravim. Nam se zdi čudno, če se stvar tiče tatov, ponašajočih se s svojo izurjenostjo, (prostitutk, ponašajočih se s svojo pokvarjenostjo) ali morilcev, bahajočih se s krutostjo. Toda to se nam zdi čudno samo zato, ker je krog teh ljudij omejen in smo mi izven njega. (Toda ali se ne kaže isti pojav med bogatini, ponašajočimi se s svojim bogastvom, t. j. ropom, — med vojaškimi poveljniki, ponašajočimi se s svojimi zmagami, t. j. umori, — med člani vlade, ponašajočimi se s svojo močjo, t. j. nasilstvom. Mi ne vidimo na teh ljudeh, kako prenarejajo svoje nazore o življenju, o dobrem in hudem, da bi opravičili svoja dela, samo zato, ; ker je krog ljudij s takimi nazori — večji in ker mi sami spadamo k njemu). Tako naziranje o svojem življenju in svojem mestu med svetom se je stvorilo tudi v Maslovi. Bila je obsojena v kaznilnico in ne glede na to, si je sestavila o svetu tako naziranje, po katerem je mogla biti sama s seboj zadoyoljna in se s svojimi razmerami še celo ponašati pred ljudmi. To naziranje o svetu je bilo v tem, da je glavni blagor vseh mož, — starih, mladih gimnazijcev, generalov, omikancev, neomikancev — v (telesnem) občevanju z vabljivimi ženskami, in zato si vsi možje, dasi se kažejo, da se pečajo z drugimi stvarmi, v resnici žele jedino tega. Ona pa — vabljiva ženska, more to njihovo hrepenenje zadovoljiti ali ne zadovoljiti in je zato — važno in potrebno človeško bitje. Vse njeno prejšnje in sedanje življenje je potrjevalo opravičenost tega naziranja. Tekom deset let je povsodi, kjerkoli je bila, pričenši od Nehljudova in starega stanovoja pa do jetniških nadzornikov, videla, da so vsi možje hrepeneli po njej, a ni videla in ni opazila ljudij, ki bi po njej ne hrepeneli. In zato se jej je zdel ves svet zbor ljudij, ki na vseh straneh prežč na njo ter se z vsemi možnimi sredstvi — z varanjem, nasilstvom, kupčijo, zvijačo — trudijo, dobiti jo v svojo moč. Tako si je Maslova nazirala življenje in po takem življenjskem naziranju ni bila ne samo podslednje ljudsko bitje, ampak še zelo važno. In Maslova je to svoje življenjsko naziranje cenila nad vse na svetu, — in ni mogla, da bi ga ne cenila, kajti če bi bila izpremenila to svoje naziraje, izgubila bi bila oni pomen, katerega jej je dajalo to naziranje v človeški družbi. In zato, da bi ne izgubila svojega pomena o življenju — se je ona instinktivno držala kroga ljudij, katerim je bilo življenje to, kakor njej. Čuteča pa, da jo Nehljudov hoče odvesti v drug svet, mu je nasprotovala, videča, da mora v onem svetu, v katerega jo vabi, izgubiti to svoje mesto v življenju, katero jej je dajalo samozaupnost in važnost. Iz tega vzroka je tudi preganjala spomine na prvo mladost in prvo razmerje z Nehljudovim. Ti spomini se niso krili z njenim sedanjim svetovnim naziranjem in zato so se popolnoma ločili iz njenega spomina, ali so se prav za prav nedotaknjeni skrivali kje v njenem spominu, toda bili so tako zaprti in zazidani, kakor bučele zazidajo gnezda gosenic, — ki bi lahko uničile vse delo bučel, — da bi ne bilo k njim nikakega dohoda. In zato sedanji Nehljudov za njo ni bil oni človek, katerega je nekdaj ljubila s čisto ljubeznijo, ampak samo bogat gospod, katerega je mogoče in se ga mora izkoristiti in napram — 265 kateremu more vladati le tako razmerje kakor napram vsem drugim možem. »Ne, glavnega jej nisem mogel povedati,« si je mislil Nehljudov, ko je šel skupaj z ljudstvom proti izhodu. »Nisem jej povedal, da se z njo oženim. Nisem jej povedal, ampak storim to«, si je mislil. Nadzorniki, ki so stali pri vratih in izpuščali obiskovalce, so jih šteli zopet z obema rokama, da bi kedo ne ušel iz ječe ali ne ostal notri. To, da so jih udarjali po plečih, zdaj Nehljudova ni jezilo —, on tega še celo opazil ni. XLV. Nehljudov bi bil rad premenil zunanje življenje : svoje veliko stanovanje je hotel dati v najem, služabništvo odpustiti in se preseliti v gostilno; toda Agrafena Petrovna mu je dokazala, da bi ne bilo pametno, do zime kaj predrugačiti v dosedanjem načinu življenja; po leti nihče ne najme stanovanja, pa opravo in vse stvari kam spraviti je tudi treba. Tako vse prizadevanje Nehljudova, premenrti svoje zunanje življenje — bi rad živel priprosto, po dijaški — ni vedlo nikamor. In ne samo to, da je vse ostalo pri starem, v hiši se je še pričelo pridno delo: prezračevanje in čiščenje raznih volnenih stvarij in kožuhovin, česar so se udeleževali i dvornik i njegov pomočnik i kuharica i Kornej sam. V pričetku so prinašali na dan in obešali na ko-nopce nekake uniforme in posebne kožuhovine, katerih ni nikdar nihče rabil, potem so pričeli prinašati preproge in opravo, in dvornik in pomočnik sta si zavihala rokave na mišičastih rokah in pridno po taktu iztepala te stvari, in po vseh sobah se je razširil duh naftalina. Grede čez dvorišče in zroč z oken se je Nehljudov čudil, kako mnogo je bilo vsega tega in kako je bilo brez-dvomno vse to nepotrebno. Jedina potreba in namen teh stvarij je bil, si je mislil Nehljudov, da bi imeli Agrafena Petrovna, Kornej, dvornik, njegov pomočnik in kuharica priliko kaj delati. »Spremeniti načina življenja zdaj, dokler zadeva glede Maslove ni rešena, ne morem,« si I je mislil Nehljudov. »In tudi je to pretežko. Vse se lahko predrugači samo po sebi, ko jo bodisi oproste ali pošljejo v prognanstvo ter pojdem jaz za njo. V dan, ki ga je določil advokat Fanarin, je prišel Nehljudov k njemu. Ko je vstopil v njegovo krasno stanovanje v lastni hiši, z ogromnimi rastlinami in občudovanja vrednimi zavesami na oknih ter sploh z ono dragoceno opravo, ki priča . — 267 o lahko pridobljenem denarju, kakor se godi samo pri ljudeh, ki nepričakovano obogate, — je obstal v sprejemni sobi, kjer je čakala množica klijentov, sedečih kakor pri zdravniku pri mizi pred illustro-vanimi žurnali, ki so bili pripravljeni za zabavo. Advokatov pomočnik, sedeč istotam pri visokem pisalnem pultu, je spoznal Nehljudova, stopil k njemu, pozdravil ga in rekel, da ga takoj naznani šefu. Toda pomočnik še ni niti prišel do vrat kabineta, ko so se vrata odprla in je bilo slišati glasen živahen pogovor nemladega robatega človeka z rudečim obličjem, z gostimi brki in v popolnoma novi obleki pa Fanarina samega. Na obličjih obeh je ležal izraz, kakoršen je na obličjih ljudij, ki so ravnokar sklenili ugodno, toda ne čisto dobro stvar. Sami ste krivi, batjuška, je dejal Fanarin smehljaje se. »No, rad bi prišel v raj, toda zaradi grehov ne morem.« »No, no, saj vemo to.« In oba sta se prisiljeno zasmejala. »Ah, knez, izvolite, je rekel Fanarin, ko je zagledal Nehljudova, pokimal še enkrat oddaljujočemu se trgovcu in uvel Nehljudova v svoj strogo v uradnem slogu opravljeni kabinet. Prosim, Pušite, je rekel advokat in sedel proti Nehljudovu, — "268 — zadržujoč smehljaj, ki ga mu je vzbujal vspeh ravnokar končanega pogajanja. »Hvala, prihajam v zadevi glede Maslove.« Da, da, takoj. E, kaki požrešneži so to, ti bogataši,« je rekel advokat. »Videli ste tega moža, ima kakih 12 milijonov kapitala. In pravi: slabo gre. No, pa če bi mogel izleči iz vas bankovec za petindvajset rubljev — izruval bi ga z zobmi.« »On pravi: slabo gre, in ti praviš bankovec za petindvajset rubljev,« si je mislil Nehljudov, čuteč nepremagljiv odpor napram temu blebetavemu človeku, ki hoče s tonom glasu dokazati, da je z njim, z Nehljudovim, iz jedneg^, dočim so prišedši klijenti in ostali — iz drugega, njima dvema neznanega tabora. 4 »Silno me je že utrudil. Moral sem se oddahniti, je rekel advokat, kakor bi se opravičeval, da ne govori o stvari. No tedaj, prosim, k vaši zadevi... Pozorno sem prečital vsa akta in »njih obsega ne odobril,« kakor pravi Turgenjev, t. j. advokat je bil slab, in si je pustil niti vse povode v razveljavljenje razsodbe. In kaj ste sklenili ?« Takoj. Povejte, se je obrnil k vstopivšemu pomočniku, »da tako, kakor sem rekel, tako to tudi bode: če more — dobro, če ne more — naj pusti tako.« d Da, on ne soglaša.« No, naj pusti tako, je rekel advokat; njegov veseli in dobrodušni obraz je postal niračen in jezen. »Glej, pravi se, da advokatje zastonj jemljejo denar,« je rekel, dajaje svojemu obrazu zopet Prejšnjo vabljivost. »Oprostil sem nekega insol-ventnega dolžnika čisto krive obtožbe, in zdaj Vse sili nad me. In vsaka taka stvar stane mnogo dela. Saj tudi mi, kakor je rekel neki pisatelj, Puščamo košček mesa v tintniku. No, prosim, tedaj vaša stvar, ali stvar, za katero se zanimate,« je nadaljeval, je bila slabo vedena, dobrih vzrokov 2a razveljavljenje razsodbe ni, toda vendar je niogoče to poskusiti in jaz sem tukaj napisal to-le: Vzel je list popisanega papirja, hitro odpravil nekatere nezanimive formalnosti ter pričel čitati, pri čemur je zlasti izrazovito povdarjal važ-nejša mesta: »Kazenskemu kasacijskemu departementu dd., itd., tega in tega itd. pritožba. Po razsodbi dd. itd. porotnega sodišča itd. se je priznala ta ln ta Maslova krivim, da je s strupom pripravila °b življenje trgovca Smeljkova, in na podlagi § ^54. itd. je bila obsojena k itd. delu v kaznilnici itd.« Prenehal je, očividno z zadovoljstvom poslušaje svoje delo kljub temu, da je bil tega že navajen. »Ta razsodba se kaže kot rezultat tako važnih nedostatkov in napak v obravnavi,« je nadaljeval izrazovito, »da jo je treba razveljaviti. Prvič je bilo čitanje o preiskovanju notranjosti Smeljkova pri sodni obravnavi takoj v pričetku prerušeno po predsedniku — to je jedno.« »Vsejedno, zagovornik je mogel imeti povod, zahtevati isto.« A saj to ni bilo nikakor potrebno.« A vendar je to povod. Dalje: »Drugič je bil zagovornik Maslove,< je nadaljeval advokat v čitanju, od predsednika prerušen v svojem govoru, ko je hotel karakterizovati osebnost Maslove ter se je dotaknil notranjih vzrokov njenega padca, pod pretvezo, da zagovornikove besede ne spadajo naravnost k stvari, dočim je bilo od senata že nejedenkrat dokazano, da ima objasnenje značaja in sploh nravnost najvažnejši pomen vsaj za pravičen odgovor na vprašanje o prištevanju krivde, to je drugo,« je rekel advokat in se ozrl v Nehljudova. »A saj je on govoril zelo slabo, tako, da ni bilo ničesar možno razumeti,« je rekel Nehlju-dov še bolj začuden. — -m — »Razumljivo je, da tak tepec seveda ni mogel povedati nič pametnega,« je rekel Fanarin smeje se, a vendar je to povod. No, prosim, potem: »tretjič predsednik v svojem zaključnem govoru proti kategorični zahtevi 1. odst. 801. par. kaz. z. ni porotnikom pojasnil, iz kakih pravniških elementov se sklada pojm o krivdi, in jim ni povedal, da imajo pravico, priznati za dokazan fakt, da je Maslova Smeljkovu dala strup, a ne priznati tega čina za krivdo, če ni imela namena trgovca umoriti, ter jo na ta način priznati krivim ne zločina, ampak samo prestopka, — neprevidnosti, katere nepričakovan nasledek za Maslovo je bila trgovčeva smrt. To je glavno.« »Toda to smo mogli pojmiti sami; to je naša napaka.« »In končno,« je nadaljeval advokat, so dali Porotniki na vprašanja sodišča o krivdi Maslove odgovor v taki obliki, ki mora v vsakem vzbuditi odpor. Maslova je bila obdolžena, da je umorila Smeljkova z namenom oropati ga, kar se kaže kot jedini motiv umora, porotniki pa so v svojem odgovoru zanikali tatinski namen in udeležbo Maslove pri tatvini vrednostnih stvarij, iz česar je razvidno, da so hoteli zanikati pri obtoženi tudi namen umora, in mu samo vsled nerazumnosti, katero je provzročila nepopolnost zaključnega govora predsednikovega, niso dali potrebnega izraza, in zato bi se bilo moralo pri takem odgovoru brezdvomno ravnati po 816. in 808. par. kaz. z., t. j. morala bi se od strani predsednika pojasniti porotnikom njihova napaka, in morali bi se se bili vrniti k novemu posvetovanju o od-odgoru na vprašanje o krivdi obtožene, je čital Fanarin. »Zakaj tedaj predsednik tega ni storil ?« »To bi tudi rad vedel, zakaj?« je rekel Fanarin smehljaje. »Tedaj mora senat popraviti napako.« »To je odvisno od tega, kdo bode ravno tedaj zasedal.« »No, tako tedaj, dalje pišemo: tak odlok ni dal sodišču prava,« je nadaljeval advokat hitro, »obsoditi M^slovo, in porabiti proti njej 3. odst. 771. par. kaz. z. je hudo rušenje osnovnih določil našega kazenskega reda. Na podlagi navedenih povodov imam čast zahtevati i. t. d. i. t. d., da se razsodba razveljavi po par. 909., 910., 2. odst. 912. in 928. kaz. z. i. t. d., i. t. d. ter se odda ta stvar drugemu oddelku istega sodišča v novo obravnavanje.« Tako prosim, s tem je vse, kar je bilo možno storiti — storjeno. A hočem biti odkritosrčen: nadeja na vspeh je majhna. Seveda je vse odvisno od tega, kako bode sestavljen departement. Če imate kako znanje, požurite se.« »Nekatere poznam.« In ravnajte hitro, sicer se vsi razidejo in potem vam bode tri mesece čakati... No, v slučaju nevspeha se odda prošnja na Njegovo Veličanstvo. (In tu je tudi vse odvisno od tega, kaj se godi za kulisami). Tudi v tem slučaju sem pripravljen služiti (t. j. ne za kulisami, ampak) pri sestavljanju prošnje.« »Hvala vam — in honorar? »Pomočnik vam da lepo spisano pritožbo in vam pove.« Se sem vas hotel prositi: državni pravdnik mi je dal vstopnico v ječo k tej osebi, v ječi pa s° mi rekli, da je za sestanke z njo razun ob določenem času in na določenem mestu treba še dovoljenja od gubernatorja. Ali ga je treba?« Da, meni se zdi. Toda zdaj gubernatorja ni tukaj, zastopa ga namestnik. (Toda ta je tak tepec, da z njim težko kaj opravite.«) »Ali je to Maslenikov?... Da.« »Poznam ga,« je rekel Nehljudov in vstal, da bi odšel. V tem trenotku je prihitela v sobo hitrih korakov majhna, silno odurna, toponosa, žolta in suha ženska — advokatova soproga, ki se °čividno ni nič menila za svojo odurnost. Ne samo da je bila nenavadno originalno oblečena, ~~ imela je na sebi polno baržuna in svile, tu 18 jasno rumene, tu zelene barve — toda tudi njeni redki lasje so bili naviti, in zmagoslavno je prihitela v sprejemalnico. Spremljal jo je dolg, smejoč se človek, z obličjem kakor barva zemlje, v plašču s svilenim našivom in z belo pentljo. To je bil pisatelj; Nehljudov ga je poznal po obličju. »Anatol,« je spregovorila žena, odpiraje vrata; Semen Ivanovič je obljubil, da prečita svojo pesem, in ti moraš gotovo kaj čitati o Garšir.u.« Nehljudov je hotel oditi, toda advokatova žena je nekaj pošepetala z možem in se takoj obrnila k njemu. Prosim, knez, jaz vas poznam in smatram predstavljanje za nepotrebno, izvolite posetiti naš literarni krožek. Bode zelo zanimivo. Anatol čita jako lepo.« Glejte, koliko različnega dela imam,« je rekel Anatol in stegnil roke, se nasmehnil ter pokazal na ženo, kakor bi hotel s tem naznačiti, da se je nemožno ustavljati tako očarujoči osebi. Nehljudov seje z žalostnim in resnim obličjem ter z največjo spoštljivostjo zahvalil advokatovi ženi za častno povabilo, opravičil se, da mu ni možno in odšel. , »To je godrnjač, je rekla o njem advokatova žena, ko je odšel. V sprejemni sobi je pomočnik oddal Nehlju-dovu pritožbo gotovo in na vprašanje o honorarju rekel, da je Anatolij Petrovič določil 1000 rubljev, dodal pa je k temu pojasnilo, da se Anatolij Petrovič prav za prav ne peča s takimi stvarmi in je storil to samo radi Nehljudova. »In kako je s podpisom pritožbe, kda*i'jo mora podpisati?« je vprašal Nehljudov. Podpisati jo more obtoženka sama, toda če je to združeno s težavami, tedaj tudi Anatolij Petrovič, če dobi od nje pooblastilo. »Ne, jaz sam pojdem tja in preskrbim od nje podpis,« je rekel Nehljudov, vesel prilike videti Katjušo pred določenim dnevom. XLVI. Ob navadnem času so se v ječi oglasile po hodnikih piščalke nadzornikov; med rožljanjem ključev so se odpirala vrata hodnikov in celic, ozivali so se koraki bosih nog in tolčenje čevljev ob tla, po hodnikih so hodili čistilci in napolno-vali vzduh s protivnim smradom. Jetniki in jetnice so se umili in oblekli, odšli na hodnik h kontroli in po kontroli so šli po gorko vodo za čaj. »Pri čaju se je v vseh celicah živo govorilo o tem, da imata ta dan biti s šibami kaznovana 18* dva jetnika; jeden teh jetnikov, ki je znal dobro čitati in pisati, je bil trgovski uradnik Vasiljev, ki je v navalu ljubosumnosti ubil svojo ljubico. Sodrugi v celici so ga imeli radi zaradi njegove veselosti, radodarnosti in trdnosti v občevanju s predstojniki. Poznal je zakone in zahteval, da se izpolnujejo. Pred tremi tedni je nadzornik udaril čistilca zato, ker mu je novo uniformo polil z juho. Vasiljev se je potegnil za čistilca, rekoč, da po zakonu ni dovoljeno pretepati jetnike. »Jaz ti pokažem zakon, je rekel nadzornik in Vasiljeva pošteno ozmerjal. Vasiljev mu je vestno odgovarjal. Nadzornik ga je hotel udariti, toda Vasiljev ga je prijel za roko, držal ga za njo tri minute, zasukal ga ter ga porinil skozi vrata. Nadzornik se je pritožil in inšpektor je zapovedal, vtakniti Vasiljeva v karcer. Karcerji so bili vrsta celic, ki so se od zunaj zapirale z zapahi. V temnem, hladnem karcerju ni bilo niti postelje, niti mize, niti stola, tako da \ je jetnik sedel ali ležal na umazanih tleh, po katerih so tekale sem ter tja podgane, ki jih je bilo v karcerju zelo mnogo in ki so bile tako predrzne, da v temi ni bilo mogoče pred njimi obvarovati kruha, katerega so ruvale zaprtim iz rok. Napadale so celo jetnike same, če so se nehali gibati. Vasiljev je rekel, da ne pojde v karcer, ker ni ničesar zakrivil. Odvedli so ga tja s silo. Pričel se je braniti, in dva jetnika sta mu pomagala, ruvati se z nadzorniki. Pritekli so skupaj nadzorniki in med drugimi po svoji moči znani Petrov. Jetnike so premagali in jih vtaknili v karcer. Takoj so poročali gubernatorju, da se je dogodilo nekaj uporu podobnega. Prišla je listina, v kateri se je zapovedovalo, dati glavnima krivcema — Vasiljevu in postopaču Nepomnjaščemu *) — po trideset udarcev. Kazen se je imela izvršiti v ženski govorilnici. Zvečer je bilo to znano vsem prebivalcem in po celicah se je živo govorilo o bližajoči se eksekuciji. Korableva, Horošavka Fedosija in Maslova so sedele v svojem kotu zarudele in žive, kajti že so se napile vodke, katere zdaj Maslovi ni nikdar manjkalo in je z njo radodarno pogošče-vala svoje tovarišice, pile so čaj in govorile o tem. »Se li je uprl ali kaj,« je dejala Korableva o Vasiljevu ter pokušala majhne košceke sladkorja s svojimi silnimi zobmi. »Samo za tovariša se je potegnil. Za to se ga ne sme tepsti.« »Mladenič je baje lep,« je dodala Fedosija, ki je nosila svoje lase spuščene v dveh dolgih kitah in je zdaj sedela nasproti čajniku. »To bi bilo dobro njemu povedati, Mi-hajlovna,« se je obrnila paznica k Maslovi, razumevajoča pod njim Nehljudova. »Povem mu to. Zaradi mene stori vse,« je odvrnila Maslova in smeje se pokimala z glavo. »Kdo ve, kdaj ta pride; in oni so šli baje že po nje,« je rekla Fedosija. To je strašno, je dodala in vzdihnila. »Jaz sem nekoč videla, kako so v okrajnem selskem okraju tepli mužika. Mene je poslal k županu moj svak, in on, glejmo...« je pričela paznica dolgo historijo. Pripovedovanje so prekinili zvoki glasov in korakov na gornjem hodniku. Ženske so obmolknile in poslušale. »Že ga vlečejo, hudiči,« je rekla Horošavka. »Zdaj ga namlatijo. Nadzorniki so nanj zelo jezni, ker jim ničesar ne odpusti.« Zgoraj je vse potihnilo in paznica je končala svojo historijo, kako se je prestrašila tedaj v okrajnem uradu, ko so tam v lopi pretepali mužika, da se jej je zgražalo srce. Horošavka je pripovedovala, kako so bičali Ščeglova, in on ni niti zastokal. Potem je Fedosija pospravila čaj, in Korableva pa paznica sta se poprijeli šivanja, Maslova pa je sedla na posteljo in sklenila roki na kolenih, kajti mučil jo je dolgčas. Hotela je leči in zaspati, ko jo je poklicala nadzornica v pisarno k gostu. »Povej mu gotovo o nama,« jej je rekla Menšova med tem, ko si je Maslova popravljala-robec pred zrcalom, s katerega je bilo opraskanega pol amalgama; »midva nisva zažgala, ampak on sam ničvrednež, in hlapec je to videl. Povej mu, naj pokliče Mitrija. Mitrij mu vse razloži do pičice; in, kdo je že slišal kaj takega, naju so dali pod ključ; in midva nisva imela niti slutnje o čem, in on, ničvrednež, se zabava s tujo ženo m sedi v krčmi.« »To ni zakon!« je potrdila Korableva. »Povem, gotovo mu povem,« je odvrnila Maslova. »Toda moram se še napiti, da bodem bolj pogumna,« je dodala in zamežikala z očesom. Korableva jej je nalila pol čaše. Maslova je 'zpila, obrisala se ter si v najveselejšem razpoloženju duha ponavljala besede da bodem bolj Pogumna«, kimala z glavo ter smeje se šla za nadzornikom po hodniku. XLVI1. Nehljudov je že davno čakal v veži. Prišedši do ječe je pri vhodu zazvonil ter Podal nadzorniku, ki je bil tedaj v službi, do-voljenje od državnega pravdnika. Kaj želite?« »Videti jetnico Maslovo.« »Zdaj je to nemožno; inšpektor ima opravke.« j »V pisarni?« je vprašal Nehljudov. »Ne, tu, v govorilnici,« odvrne nadzornik nejevoljno, kakor se je zdelo Nehljudovu. »Ali se zdaj sprejemajo gostje? »Ne, še vrši posebna zadeva,« reče nadzornik. »Kako jo je možno videti?« »Ko pride ven, se oglasite. Počakajte.« V tem trenotku je prišel iz stranskih vrat narednik z lesketajočimi se našivki in žarečim, svitlim obličjem, z brkami, pronasičenimi od to-bakovega dima, ter se strogo obrnil k nadzorniku. »Zakaj spuščate sem?... V pisarno...« »Meni se je reklo, da je inšpektor tukaj,« j je rekel Nehljudov, začuden vsled narednikove nejevolje. V tem trenotku so se odprla notranja vrata, in ven je prišel Petrov, ves poten in vroč. »Pomnil bode,« je rekel proti naredniku. Narednik je pokazal z očmi na Nehljudova, in Petrov je obmolknil, pomračil se in odšel skozi zadnja vrata. Kdo bode pomnil? Zakaj so vsi tako razburjeni? Zakaj mu je dal narednik neko znamenje?-si je mislil Nehljudov. — 281 — »Tu ni mogoče, izvolite v pisarno,« se je zopet obrnil narednik k Nehljudovu, in Nehljudov je že hotel oditi, ko je iz zadnjih vrat prišel inšpektor, še bolj razburjen kakor njegovi podložniki. Brez prenehanja je vzdihoval. Ko je zagledal Nehljudova, se je obrnil k nadzorniku. Fedotov, Maslovo iz pete številke ženskega oddelka v pisarno,« je rekel. »Izvolite,« se je obrnil k Nehljudovu. Šla sta po strmih stopnicah v majhno celico z jednim samim oknom, pisalno mizo in nekaj stoli. Inšpektor je sedel. _ »Težke, težke dolžnosti,« se je obrnil k Nehljudovu in si vzel debelo papirosko. »Gotovo ste utrujeni,« je rekel Nehljudov. »Utrujen vse te službe — zelo težke dolžnosti. Hočeš olajšati usodo, toda je to še hujše; vedno le mislim, kako bi se oprostil tega; težke, težke dolžnosti...« Nehljudov ni vedel, v čem je ležala ona Inšpektorjeva težkoča, toda zdaj je videl na njem neko posebno, pomilovanje vzbujajoče, tesno, tneznadejno razpoloženje. »Da, jaz tudi mislim, da zelo težke,« je rekel Nehljudov. Zakaj tedaj izvršujete te dolžnosti? »Sredstev nimam, rodbina.« »Toda če vam je težko ...« — 282 No, vendarle vam pravim, človek hoče biti po svojih močeh koristen, vendar le vredim mirnim potom, kar morem. Kak drug bi ravnal na mojem mestu popolnoma drugače. Ali je to kar tako, nad dva tisoč ljudij in kakšnih! Mora se vedeti, kaj početi. To so tudi ljudje, in smilijo se ti. In pustiti jim proste volje tudi ni mogoče.« j — Inšpektor je pričel pripovedovati o nedavnem poboju, ki se je končal s smrtjo jednega jetnika. Njegovo pripovedovanje je prekinil prihod Maslove, pred katero je korakal nadzornik. Nehljudov jo je videl v vratih, ko ga ona še ni videla. Njeno obličje je bilo zarudelo. Hitro je šla za nadzornikom ter se neprestano smejala in kimala z glavo. Ko je zagledala inšpektorja, se je boječe ozrla vanj, toda takoj se je spametovala ter se hitro in veselo obrnila k Nehljudovu. »Zdravstvujte,« je rekla s pojočim glasom ter mu smehljaje močno, ne kakor zadnjič, stresla desnico. »Tu sem vam prinesel pritožbo, da jo pod- f pišete, je rekel Nehljudov, nekoliko čudeč se živahnosti, s katero ga je pozdravila. »Advokat je sestavil pritožbo, treba jo je podpisati, in potem jo pošljemo v Peterburg. Kaj, je to možno podpisati? Vse je možno,« je rekla, pomežiknila z jednim očesom in se nasmehnila. — 283 — Nehljudov je vzel iz žepa zravnano listino m stopil k mizi. »Ali je možno tukaj podpisati?« je vprašal Nehljudov inšpektorja. »Pojdi sem, sedi,« je rekel nadzornik, »tu irnaš pero. Ali znaš pisati ?« »Nekdaj sem znala,« je rekla Maslova, si Sfneje popravila suknjo in rokav kazajke, sedla k mizi, vzela v svojo malo energično roko pero, se zasmejala in se ozrla v Nehljudova. Pojasnil jej je, kaj in kje je napisati. Maslova Je skrbno namočila pero in podpisala svoje ime. »Ali ni nič več potreba?« je vprašala, se 0zrla zdaj v Nehljudova, zdaj v inšpektorja in Položila pero zdaj na tintnik, zdaj na papir. »Nekaj vam moram povedati,« je rekel Nehljudov in jej vzel pero iz roke. »No, povejte,« je dejala ona in naenkrat Postala resna, kakor bi se kam zamislila ali bi hotela spati. Inšpektor je vstal ter odšel, in Nehljudov ie ostal z njo sam. XLVII1. Nadzornik, ki je pripeljal Maslovo, je sedel na podoknico nekoliko od mize; za Nehljudova Je nastal odločilen trenotek. Neprestano si je očital, da jej pri onem prvem sestanku ni povedal glavnega, — namreč tega, da ima namen, oženiti se z njo, in zdaj se je trdno odločil, povedati jej to. Sedela je na jedrn' strani mize, Nehljudov je sedel proti njej na nasprotno stran-V sobi je bilo svitlo, in Nehljudov je prvič iz nevelike razdalje videl njeno obličje, — vraske okoli očij in ustnic ter zateklost očij. In smilil se mu je še bolj nego preje. Oprl se je s komolcem ob mizo tako, da bi ga ne slišal nadzornik, človek židovskega tipa, sedeč pri oknu, ampak ona sama, in rekel: »Če bode ta prošnja brez vspeha, pošljemo prošnjo Njegovemu Veličanstvu. Vse storimo, kar je mogoče.« »Ko bi se bilo to zgodilo preje, ko bi bil advokat dober...« ga je prekinila. »In ta mož za* govornik je bil pravi tepec. Neprestano mi je pravil komplimente,« je rekla in se zasmejala-»Če bi bili tedaj vedeli, da me poznate, bila bi to druga stvar. Toda takole? Mislijo si, da so vse tatice.- »Kako je zdaj vsa drugačna,- si je mislil Nehljudov in jej ravno hotel povedati svoje, ko je zopet pričela govoriti. »Da, kaj hočem reči. Pri nas je neka starka, in vse, veste, se jej čudimo. Taka čudna starka. - -285 - 'n glej, brez vzroka sta zaprta ona in sin in vsi vedo, da sta nedolžna, toda obtožili so ju požiganja, in zdaj sedita. Veste, slišala je, da sem z Vami znana,« je rekla Maslova, stresla z glavo in Se ozrla vanj, in rekla mi je: »povej mu, naj Pokliče sina, ta mu pove vse.« Menšov je njun Priimek. Kaj, ali storite to ? Veste, taka poštena starka; takoj na pogled je jasno, da sedi brez vzroka. Vi, zmenite se za njo,« je rekla, zroča vanj, sklopila oči in se smehljala. »Prav, storim, pokličem ga,« je rekel Neh-'judov, bolj in bolj začuden vsled njene zgovor-nosti. »Toda jaz bi rad govoril z vami o svoji stvari. Ali se spominjate, kaj sem vam povedal zadnjič? je rekel. Mnogo ste povedali. Kaj ste povedali tedaj ?« je rekla jn nj prenehala smejati se ter vrteti glavo zdaj na to, zdaj na ono stran. Povedal sem, da sem vas prišel prosit, bi mi odpustili, je rekel Nehljudov. »No, kaj to: odpustila, odpustila, zakaj to... vi raje...« »Da hočem oprati svojo krivdo,v je nada-leval Nehljudov, in ne oprati z besedami, ampak z dejanjem. Odločil sem še, oženiti se z vami.« Na njenem licu se je naenkrat prikazal steah. Njene škileče oči so otrpnile ter gledale ln ne gledale vanj. »Zakaj je bilo treba še tega?« je rekla jezno se mračeč. Čutim, da sem pred Bogom dolžan tako , storiti.« »Kaj vpletate sem še Boga? To so prazne marnje. Boga? Kakšnega Boga? Če bi se bili tedaj spominjali Boga, je rekla in prenehala z odprtimi usti. Nehljudov je šele zdaj začutil iz njenih ust silen vonj po pijači in razumel vzrok njene živosti. Pomirite se,« je rekel. »Zakaj naj se pomirim. Ali misliš, da sem pijana? Če prav sem pijana, vendar se zavedam, kaj govorim, je rekla naenkrat Maslova hitro ter zarudela kot mak, »jaz sem kaznjenka in vi milostni gospod, knez, in zakaj bi se omadeževal z menoj. Pojdi k svojim knežnjam. (Moja cena je — desetak.)« Če bi bolj kruto govorila, tega ne moreš povedati, kar jaz čutim,« je rekel Nehljudov tiho, ves se tresoč, ne moreš si predočiti, kako silno krivega se čutim napram tebi. »Čutim se krivega...« se je ona jezno posmehovala. »Tedaj niste čutili, ampak vsilili mi sto rubljev. Glej — tvoja cena...« »Vem, vem, toda kaj početi zdaj?« je rekel Nehljudov. »Zdaj sem se odločil, da te ne zapustim,« je ponavljal, »in kar sem rekel, to storim.« ■ — 287 — In jaz pravim, da ne storiš I« je rekla ona ter se glasno zasmejala. »Katjuša!« je pričel. »Pojdi od mene. Jaz sem — kaznjenka, in ti si — knez in nimaš tu kaj delati,« je kriknila, vsa predrugačena vsled jeze, in mu iztrgala roko. »Ti se hočeš po meni rešiti,« je nadaljevala, hoteč izbruhniti vse, kar je divjalo v njeni duši. »Ti si me vžival v tem življenju, in z menoj hočeš tudi na onem svetu doseči rešenje! Gnusiš se mi ti sam in tvoje očali in ves tvoj debeli, odurni obraz. Pojdi, pojdi!« je kriknila ter energično skočila na noge. Nadzornik je pristopil k njima. »Kak škandal si upaš tukaj! Ali je to mogoče...« »Le pustite jo, prosim,« je rekel Nehljudov. - »Naj se ne spozablja,« je rekel nadzornik. Ne, počakajte, prosim,« je rekel Nehljudov. Nadzornik je odšel k oknu. Maslova je zopet sedla, sklopila oči in trdno sklenila s prekrižanimi prsti svoje majhne roke. Nehljudov je stal pred njo, ne vede, kaj Početi. Ti mi ne veruješ,« je rekel. Da se hočete oženiti — to se ne zgodi nikdar. Raje se obesim! Tako.« Toda jaz se ti bodem vendar pokoril.« »No, to je vaša reč. Toda jaz od vas ne potrebujem ničesar. To vam povem določno,« je rekla ona. »In zakaj tedaj nisem umrla,« je dodala ter zaplakala s pomilovanja vrednim plačem. Nehljudov ni mogel govoriti, njene solze so ga okuževale. Dvignila je oči, ozrla se vanj, kakor bi se čudila, ter si pričela z robcem otirati solze, ki so jej tekle po licih. Nadzornik se je zdaj zopet približal ter opomnil, da se je treba raziti. Maslova je vstala. »Vi ste rarburjeni. Če bode mogoče, pridem jutri zopet. In vi si premislite,« je rekel Nehljudov. Ničesar ni odgovorila in odšla za nadzornikom, ne da bi se ozrla vanj. »No, dekle, tebi se bode zdaj godilo,« je rekla Korableva, ko se je Maslova vrnila v sobo. »Videti je, da imaš srečo, in drži se ga, dokler bode zahajal sem. On te oprosti. Bogatim' ljudem je vse mogoče.« »Da, to je res,« je rekla paznica s pojočim glasom. »Revežu skipi celo iz lonca, toda bogatin, ta si samo zmisli, spomni se — in vse, kar si želi, se tudi zgodi. Ali veš, ljuba moja, kaj je storil pri nas neki važen človek...« »Ali si o moji stvari govorila?« je vprašala starka. Slovanska knihovna. il G.iaBUHCKaji BiičnioTPKa. 97. snopič. „^lovanska knjižnica1 Urejuje in izdaja A. Gabršček. Ilf liilil. ? Roman v treh delih. Napisal grof lev Nik. Tolstoj. V GORICI 1901. Tiskala in založila »Qoriftka Tiskarna« A. Gabršček. mn V GORICI, 1. 1901. J/Udj'isjm - 289 — Toda Maslova ni odgovarjala svojim tovarišicam, ampak legla je v posteljo, vprla svoje škileče oči v kot in tako ležala do večera. V njeni duši se je vršil mučen boj. To, kar jej je rekel Nehljudov, jo je klicalo v oni svet, v katerem je trpela in katerega je zapustila, ker ga ni pojmila in je čutila do njega sovraštvo. Zdaj je izgubila ono pozabljenje, v katerem je živela, in živeti z jasnimi spomini na to, kar je bilo, je bilo preveč mučno. Zvečer si je zopet kupila žganja in se napila skupaj s svojimi tovarišicami. XLIX. »Da, tako je torej to! Tako!« si je mislil Nehljudov, ko je zapuščal ječo, in zdaj je šele popolnoma pojmil vso svojo krivdo. Če bi se ne bil poskusil oprati, zbrisati svojega dejanja, bi ne bil nikdar čutil vsega svojega zločina, in ne samo to, tudi ona bi ne bila čutila vsega zla, katero jo je doletelo. Toda zdaj se je to pokazalo v vsi sv°ji grozi. Zdaj je videl samo to, kaj je napravil iz duše te ženske, in ona je spoznala ter razumela, kaj se je zgodilo z njo. Prej se je Nehljudov igral s svojim čutom, ponašal se sam s seboj in s svojim kesanjem, zdaj mu je bilo strašno. Pustiti jo, — je čutil, da tega zdaj ne more, in pri tem si ni mogel predočiti, kaj bo iz njegovega razmerja napram njej. . Pri izhodu (se je približal Nehljudovu nadzornik s križi in Svetinjami pa z neprijetnim, prilizljivim obrazom ter mu tajno)*) podal neki listek. (»Tu je za vašo svitlost pismo od neke osebe...« je rekel in mu dal zavitek. »Od kakšne osebe?« »Prečitajte in videli bodete. Zaprta politiška ženska. Prosila me je, naj vam to izročim. In jaz sem, dasi to ni dovoljeno, iz človekoljubnosti...« je govoril nadzornik naučeno. Nehljudov se je čudil načinu, kako da nadzornik politiških zločincev oddaja pisemce, in to v ječi sami, takorekoč pred očmi vseh; on tedaj še ni vedel, da je bil to nadzornik in ob jednem vohun, — in vzel je pismo). Ko je prišel iz ječe, je pismo prečital. V njem je bilo s svinčnikom, z izrazovito pisavo napisano to-le: Ker sem zvedela, da prihajate v ječo in se zanimate za neko jetnico, bi se rada videla z vami. Izprosite si sestanek z menoj. Dovolijo vam ga, in jaz vam povem mnogo važnega za Vašo protegee in za politiške jetnike. Hvaležna Vam Vera Bo-goduhovska. Bogoduhovska! Kdo je ta Bogoduhovska,« si je mislil Nehljudov, še ves pod uplivom sestanka z Maslovo, in se ni mogel spomniti tega imena in rokopisa. »A!« se je spomnil naenkrat. »Dijakonova hči z lova na medvede.« Vera Bogoduhovska je bila učiteljica v oddaljeni pokrajini Novgorodske gubernije, kamor je šel Nehljudov s prijatelji na lov medvedov. Ta učiteljica se je obrnila na Nehljudova s prošnjo, da bi jej dal denar, da bi mogla študirati. Nehljudov jej je dal denar in pozabil na njo. Zdaj se je pokazalo, da je bila ta ženska kot politiška zločinka, v ječi, kjer je najbrže zvedela za njegovo historijo ter mu ponudila svojo pomoč. Kakor je bilo tedaj vse lahkotno in pri-prosto, tako je bilo zdaj vse težko in zapleteno. Nehljudov se je živo in radostno spomnil na tedanjo dobo in na svoje znanje z Bogoduhov-sko. Bilo je to pred postom, v samoti, kakih GO verst od železnice. Lov je bil srečen, pobili so dva medyeda in obedovali, pripravljaje se k odhodu, ko je gospodar hiše, v katerem so se mudili, prišel povedat, da je prišla dijakonova hči in želi videti kneza Nehljudova. »Ali je lepa?« je vprašal nekdo. No, pustite to, je rekel Nehljudov, vstal od mize ter čudeč se, kaj si želi od njega dija- 19* konova hči, vzei na se važen izraz in vstopil v gospodarjevo kočo. V sobi ga je čakala devojka v klobuku, v kožuščku, žilava, suha in nelepega obraza, na katerem so bile vabljive samo oči z obokanimi obrvmi. »No torej, Vera Jefremovna, pogovori se z gospodom, je rekla stara gospodinja. »To je knez sam. In jaz odidem.« »S čim vam morem postreči?« je rekel Nehljudov. »Jaz... jaz... Vidite, vi ste bogati, vi razdajate denar za nepotrebe, za lov. Jaz vem, je pričela devojka v silnem razburjenju, »in jaz hočem samo jedno, hočem biti koristna ljudem — ali nikakor ne morem, ker ničesar ne urnem.« »Kaj pa morem jaz storiti?« »Jaz sem učiteljica, toda hotela bi študirati kaj več, pa me nočejo pustiti. Prav za prav ne, nočejo pustiti, pustili bi, toda treba je sredstev. Dajte mi, in kadar dokončam kurs, vam vrnem. Oči so bile poštene, dobre, in ves izraz odločnosti in bojazni je bil tako ganljiv, da se je Nehljudov naglo vmislil v njeno stališče, jo razumel in se je usmilil. »Jaz mislim, če bogati ljudje pobijajo medvede ter napajajo mužike — in to je slabo zakaj bi ne mogli delati tudi dobrega? Potrebo- vala bi samo 80 rubljev. Toda če ne marate, meni je vsejedno,« je rekla resno. »Narobe, zelo hvaležen sem vam, da ste mi dali priliko... Takoj vam prinesem, je rekel Nehljudov. Odšel je v vežo in tu našel tovariša, ki je poslušal njiju pogovor. Nič ni odgovoril na dovtipe tovarišev, vzel denar iz brašna ter ga jej nesel. Prosim, prosim, ne zahvaljujte se, jaz sem vam dolžen hvalo.« Nehljudovu je bilo zdaj prijetno, spominjati se vsega tega; prijetno mu je bilo spominjati se, kako bi se bil kmalu bil z nekim častnikom, ki se je hotel iz tega šaliti, kako mu je drug prijatelj pomagal in se je tako z njim bližje seznanil, in kako je bil ves lov srečen in vesel, in kako je bilo krasno, ko se je ponoči vračal nazaj k železnični postaji. Vrsta sanij, druge za drugimi, je drčala brez šuma po ozki poti skozi gozd, tu med visokimi, tam med nizkimi jelkami, ki so ječale pod težo snegu. V temoti je nekdo pušil papirosko in svetil z rudečkastim ognjem. Lovec Osip je begal po snegu, ki je bil globok do kolen, od sanij do sanij; prisedal je, pripovedoval o losih, ki zdaj hodijo po globokem snegu in iščejo redilnih kož, in o medvedih, ki zdaj sopejo v temnih brlogih s svojim toplim dihom. Nehljudov se je spomnil vsega tega in zlasti osrečujočega čuta, da je zdrav, močen in brez skrbi. Pljuča so mu raztezala kožušek in vdihavala mrzel vzduh, na obličje se mu je z vej, ob katere so se zadevali, vsipal sneg, telo je bilo toplo, obličje sveže in duša brez skrbi, brez očitanj, brez strahu in brez hrepenenj. Kako je bilo to lepo! In zdaj ? Bože moj, kako je bilo vse to mučno in težko. (Vera Jefremovna je bila očividno revolucionarka in je bila zdaj radi revolucijonarstva v ječi. Bilo je treba sniti se z njo, zlasti zato, ker mu je obljubljala nasvete, kako bi bilo mogoče zboljšati stanje Maslove). L. Ko se je Nehljudov drugo jutro prebudil, se je spomnil vsega, kar se je zgodilo včeraj, in bilo mu je tesno. Toda ne glede na to tesnobo se je odločil bolj trdno kot kedaj prej, da bode nadaljeval pričeto nalogo. S tem čutom zavedanja svoje dolžnosti je odšel z doma in se peljal k Maslennikovu, prosit ga dovoljenja, da bi smel videti v ječi razun Maslove še ono starko s sinom, za katero je prosila Maslova; razun tega je hotel prositi za sestanek 2 Bogoduhovsko, ki bi mogla biti Maslovi koristna. Nehljudov je poznal Maslennikova že davno, še iz polka. Maslennikov je bil tedaj blagajnik Polka. Bil je to najdobrodušnejši, najrednejši častnik, ki na svetu ni poznal in ni hotel poznati ničesar razun polka. Zdaj ga je našel Nehljudov kot administratorja, zamenivšega polk z gubernijo in gubernijsko upravo. Bil je oženjen z bogato in živahno žensko, katera ga je tudi pregovorila, da je prestopil iz vojaške službe v državno. Šalila se je z njim in ljubkovala kakor z majhnim psičkom. Nehljudov je bil preteklo zimo enkrat pri njih, toda ta dvojica se mu je zdela tako malo zanimiva, da potem ni bil nikdar več tam. Maslennikov je ves zažarel, ko je zagledal Nehljudova. Imel je prav tako rejeno in rudeče obličje, bil je prav tako postaven in imel je prav tako, kakor v vojaški službi, jako lepo obleko. Tam je bila vedno čista paradna ali vsakdanja uniforma, po poslednji modi objemajoča pleča in Prsi, zdaj je bilo to po poslednji modi všito uradniško oblačilo, tudi objemajoče njegovo sito telo in izbočujoče široke prsi. Bil je v uradnem traku. Kljub razliki let [Maslennikovu je bilo okoli štirideset let] sta se tikala. »No, torej, hvala, da si prišel. Pojdiva k ženi. Ravno imam prostih pred sejo deset minut. Šef je namreč odpotoval. Jaz upravljam gubernijo,« je rekel z zadovoljstvom, katerega ni mogel prikriti. »V uradni zadevi prihajam k tebi.« »Kaj je?« je rekel naglo Maslennikov nekako napeto, v boječem in nekoliko strogem tonu. »V ječi je neka oseba, za katero se zelo zanimam (pri besedi ječa je Maslennikov obraz postal še strožji) in s katero bi se rad shajal, in sicer ne v skupni govorilnici, ampak v pisarni, in ne samo ob določenih dnevih, ampak pogosteje. Bilo mi je rečeno, da je to odvisno od tebe.« Razume se, mon cher, pripravljen sem vse storiti za te,« je rekel Maslennikov, z obema rokama se dotikaje svojih kolen, kakor bi hotel zmanjšati svojo vznešenost, »to je možno, a kakor vidiš, sem kalif samo za trenotek.« Ali mi moreš torej dati listino, da bi se videl z njo?« »Ali je to ženska?« Da. Zakaj je tam? »Vsled zastrupljenja. Toda bila je po krivem obsojena. Da, tu imaš pravično sodišče, ils n’en font point d’autres , je rekel iz nekega povoda fran- coski. Vem, da ti ne soglašaš z menoj, toda kaj je storiti, c’est mon opinion bien arretee«, je dodal, izražajoč mnenje, katero je čital v raznih oblikah tekom leta v nazadnjaških, konservativnih novinah. Jaz vem, ti si liberalec.« Ne vem, ali sem liberalec ali kaj drugega«, je rekel Nehljudov smehljaje, čudeč se temu, da ga vsi prištevajo neki stranki in ga nazivajo liberalca samo zato, da je obsojaje človeka rekel, da ga je treba preje slišati, da so pred sodiščem vsi ljudje jednaki, da sploh ni spodobno, mučiti in pretepati ljudij, in zlasti ne takih, kateri niso niti še obsojeni. Ne vem, ali sem liberalec ali kaj, toda toliko vem, da so sedanja sodišča, naj so kakorkoli slaba, vendar boljša nego prejšnja.« »In katerega advokata si si vzel. »Obrnil sem se k Fanarinu.« Ah, Fanarin!« je rekel Maslennikov nejevoljno, spominjaje se, kako ga je preteklo leto izpraševal Fanarin kot pričo in z največjo spoštljivostjo cele pol ure bril z njim norce. Ne svetoval bi ti njega. Fanarin — est un homme tare.« In še te imam nekaj prositi, je rekel Nehljudov, ne da bi mu odgovoril. Že davno le temu, kar sem spoznal neko dekle, učiteljico, ~~ to je zelo revno bitje, je zdaj tudi v ječi in - 298 - si želi, sniti se z menoj. Ali mi moreš dati dovoljenje tudi za to?« Maslennikov je sklonil glavo nekoliko na stran in se zamislil. »Ta je politiška?« »Da, tako mi je bilo rečeno. »Vidiš, poseti politiških jetnikov se dovoljujejo samo sorodnikom, toda tebi dam vseobčo pravico. Je sais que vous n’abuserez pas... Kako se imenuje tvoja protegee?... Bogoduhovska? Elle e joli? »Hideuse.« Maslennikov je odporno zmajal z glavo, stopil k mizi ter na papir s tiskanim naslovom hitro napisal: »Izročitelju tega listka, knezu Dmi-triju Ivanoviču Nehljudovu, dovoljujem, da se sme v jetniški pisarni shajati z zaprto meščanko Maslovo in prav tako z ranocelnico Bogodu-hovsko,« je napisal in napravil razvlečen podpis. Bodeš videl, kak red je tam. In tam vzdrževati red je zelo težko, ker je prenapolnjeno, kajti je tam zlasti mnogo takih, ki gredo v prognanstvo, toda jaz vendar nadzorujem strogo in imam rad ta posel. Bodeš videl, da jim je tam zelo dobro in so zadovoljni. Samo znati se mora z njimi ravnati. Tako se je v teh dneh dogodila neprijetnost — da so se uprli. Kak drug bi imel to za upor in bi napravil mnogo nesreč- J nih. Toda pri nas je vse minulo dobro. Treba je na jedni strani skrbnosti, na drugi — trdne vlade, je rekel in stisnil v pest belo, zateklo roko s tirkisovim prstanom, prihajajočo iz belega, trdega srajčnega rokava, »skrbnosti in trdne vlade. No, to vem, je rekel Nehljudov, dvakrat Sem bil tam, in bilo mi je grozno težko. Veš kaj, ti bi se moral seznaniti z grofico Pasekovo, je nadaljeval blebetavi Maslennikov, °na se je popolnoma udala tej reči. Elle fait beaucoup de bien. Hvala jej, da se je tudi meni Posrečilo, to morem reči brez lažnjive skromnosti, vse izpremeniti in predrugačiti tako, da ni več onih grozodejstev, ki so bila preje, in jim je tam naravnost zelo dobro. Saj bodeš videl. In ta Fa-narin. Jaz ga ne poznam natančneje, in z ozirom na moje družabno stanje se najina pota tudi ne srečujejo, toda to je odločno slab človek in pri teni si dovoljuje pred sodiščem govoriti take reči, take reči... »No, hvala ti, je rekel Nehljudov, vzel listino ter se ločil od bivšega tovariša, ne da bi Sa poslušal. In žene ne posetiš?« »Ne, opraviči me, zdaj nimam časa. Toda ona mi tega ne odpusti,« je rekel Maslennikov, ko je spremil bivšega tovariša do Prvega presledka na stopnicah, kakor je sprem- ljal ne ljudi prvega, ampak ljudi drugega razreda, h katerim je prišteval Nehljudova. Ne, pojdi, prosim, čeprav samo za trenotek.« Toda Nehljudov se ni dal preprositi in je rekel med tem, ko sta vratar in lakaj priskočila k njemu, dajaje mu ovršnik in palico ter sta mu odprla vrata, pri katerih je zunaj stal stražnik, da zdaj nikakor ne more. »No, torej v četrtek, prosim. To je njen sprejemni dan. Povem jej,« je klical Maslennikov s stopnic za njim. LI. Ta dan je Nehljudov, prišedši od Maslenni-kova naravnost v ječo, nameril takoj k že znanemu inšpektorjevemu stanovanju. Zopet je bilo slišati iste zvoke slabega klavirja kakor tedaj, toda zdaj ni bila proizvajana rhapsodia, ampak Clementijeva etuda, prav tako z neobičajno silo in hitrostjo. Služkinja z zavezanim očesom, ki je odprla, je rekla, da je kapitan doma, ter odvedla Nehljudova v majhen salon z divanom, mizico in z veliko svetilko, ki je imela velik, na jedni strani odžgan senčnik. Prišel je glavni inšpektor z izmučenim, žalostnim obličjem. »Prosim uljudno, kaj si želite?« je rekel, zapenjaje si srednji gumb svoje uniforme. 1 »Bil sem ravnokar pri vicegubernatorju, in *u je dovoljenje, < je rekel Nehljudov in mu podal listino. Rad bi videl Maslovo.« »Markovo? je vprašal inšpektor, ki zaradi Sodbe ni dobro razumel. »Maslovo.« »No, seveda ! no, seveda !« Inšpektor je vstal in stopil k vratom, izza katerih so se oglašale Clementinove rulade. »Marusja, vsaj trenotek počakajj« je rekel z Stasom, iz katerega je bilo razvidno, da je ta Sodba nadloga njegovega življenja, »ničesar ni slišati.« Fortepiano je obmolknilo, slišati je bilo ne-zadovoljne korake, in nekdo je pokukal skozi Vrata. No, kaj želiš,« se je obrnil k pet ali šest-letni deklici, ki je prišla v sobo, obrnila glavo tako, da bi ne spustila Nehljudova iz očij, in nabila proti očetu. »Vidiš, saj še padeš,« je rekel nadzornik, smeje se temu, kako se je dekletce spletlo v preprogo in prihitelo k očetu. Inšpektor si je, kakor bi vsled prestanka Sodbe čutil olajšanje, zapalil debelo papirosko iz slabega tobaka ter ponudil tudi Nehljudovu. ehljudov je ni sprejel. Maslovo... Maslove bi zdaj ne bilo dobro videti, je rekel inšpektor. »Zakaj ?« »I zato, vi sami ste tega krivi,« je rekel inšpektor z lahkim smehljajem. »Knez, ne dajajte denarja naravnost njej. Če hočete, dajte ga meni. Vse bode njeno. Toda včeraj ste jej gotovo dali denar, kupila si je vino — to zlo se ne da nikakor izruvati — in danes se je opila, — popolnoma, da je bila že dobrovoljna.« Ni mogoče?« »Kako pa ne, bilo je treba nastopiti s strogostjo — dal sem jo prepeljati v drugo celico. Je to mirna ženska, toda denarja jej ne dajajte, prosim vas. To je že tako ljudstvo. Nehljudov se je živo spomnil včerajšnjega dne, in zopet mu je postalo silno tesno. In Bogoduhovsko, politiško, ali je to mogoče videti ?< je vprašal Nehljudov po kratkem molku. Zakaj ne, to je možno, je rekel inšpektor, objel deklico, ki je bila vsa zaverovana v Nehlju-dova, vstal, jo nežno odstranil in odšel v predsobo. Inšpektor še ni oblekel ovršnika, kateri mu je podala dekla z zavezanim očesom, in ni še prišel skozi vrata, ko so se zopet oglasile dobro preštete rulade Clementinove. V konservatoriju je bila, toda tam so neredi. In ima velik talent,« je rekel inšpektor, stopaj e po stopnicah. »Na koncertih hoče nastopati. Inšpektor in Nehijudov sta se približala ječi. Duri so se odprle takoj, kakor hitro se je Približal inšpektor. Nadzorniki so mu salutirali 'n ga spremljali z očmi. Štirje možje s pol ostriženimi glavami, ki so nesli nekaj v kadi, so JU srečali v preddvorani in se vsi stisnili, zapa-z'vši inšpektorja. Jeden se je zlasti zganil in čelo ^u je postalo mračno, črne oči pa so se mu Posvetile. Razume se, talent je treba spopolniti, ne sme se zakopati; toda veste, v majhnem stano-Var*ju je to težko,« je nadaljeval inšpektor v pogovoru, ne da bi se kaj zmenil za te jetnike, trudno je vlekel noge za seboj, dokler ni v sPremstvu Nehljudova prišel v zbiralnico. »Koga si želite videti ?« je vprašal inšpektor. Bogoduhovsko...« Ta je v stolpu. Čakati bodete morali,< Se je obrnil inšpektor k Nehljudovu. In ali bi ne mogel med tem videti jetnice Menšove, — matere s sinom, ki sta obdolžena Požiganja?« Iz celice št. 21.? Zakaj ne, mogoče jo je Poklicati.« In mi ni mogoče videti Menšova v njegovi celici?. »Toda v zbiralnici bode to mirnejše. Ne, mene to zanima.« »To vas ima kaj zanimati!; Med tem je prišel iz postranskih vrat eleganten častnik-pomočnik. Tukaj spremite kneza v celico k Menšovu, celica št. 21,« je rekel inšpektor pomočniku, »in potem v pisarno. In jaz pokličem njo. Kako jej pravijo?« »Vera Bogoduhovska,« je rekel Nehljudov. Inšpektorjev pomočnik je bil mlad častnik, blondin, z načrnjenimi brki, razširjajoč okoli sebe vonj po kolinski vodi. »Izvolite, se je obrnil k Nehljudovu s prijaznim smehljajem. »Ali vas zanimajo naše naprave. »Da, in zanima me ta človek, ki je, kakor so mi pravili, prišel sem po nedolžnem. Pomočnik je zmajal z rameni. »Da, to se dogaja,« je rekel mirno in spoštljivo spustil gosta pred seboj na širok, smrdeč hodnik. »Pogosteje pa se zgodi, da ljudje lažejo. — Blagovolite!« Vrata celic so bila odprta, in nekoliko jetnikov je bilo na hodniku. Komaj znatno kimaje nadzornikom in oziraje se po jetnikih, ki so se ali pritisnili k stenam, se splazili v celice ali se ustavljali pri vratih, držeči roke ob šivih in po vojaški spremljajoči z očmi svojega predstojnika, je privedel pomočnik Nehljudova po jednem hodniku do drugega na levi, ki je bil zaprt z železnimi vrati. Ta hodnik je bil še temnejši in je smrdel še bolj nego prvi. Na hodnik so vedle z obeh stranij vrata, zaprta s ključavnico. V vratih so hile odprtine, tako imenovana »očesca,« v premeru kakega pol verška. Na hodniku ni bilo nikogar razun starega nadzornika z žalostno nagubanim obrazom. »V kateri je Menšov?« je vprašal pomočnik nadzornika. »V osmi na levo.« »In so te obljudene?« je vprašal Nehljudov. »Vse so obljudene, razun jedne.« Lil. »Ali je možno pogledati?« je vprašal Nehljudov. »Izvolite,« je rekel pomočnik s prijaznim smehljajem ter pričel nekaj izpraševati nadzornika. Nehljudov je pogledal skozi jedno izmed odprtin: notri je visok, mlad človek samo v perilu, z ma,hno črno brado hitro hodil gori in doli; ko Je začul pri vratih šum, se je obrnil, čelo mu je Potemnelo, in hodil je dalje. Nehljudov je pogledal skozi drugo odprtino: njegovo oko se je srečalo z drugim prestrašenim, Velikim očesom, ki je gledalo ven; hitro se je oddaljil. Ko je pogledal v tretjo odprtino, je 20 zagledal človeka zelo majhne rasti, spečega v postelji in zvitega, ki je imel glavo pokrito s haljo. V četrti celici je sedel širokoličen, bled človek, z globoko sklonjeno glavo in z lakti, vprtimi ob kolena. Ko je ta človek zaslišal korake, je dvignil glavo in gledal ven. V celem obličju, zlasti v velikih očeh, je ležal izraz breznadejne žalosti. Očividno ga ni zanimalo videti, kdo mu gleda v celico. Naj gleda kdorkoli, on ni od nikogar pričakoval kaj dobrega. Nehljudovu je bilo tesno; prenehal si je ogledovati celice in šel k 21. celici Menšova. Nadzornik je odprl ključavnico in vrata. Mlad človek z dolgim vratom, žilav, z dobrimi, okroglimi očmi in majhno bradico je stal poleg postelje, z boječim obličjem hitro oblekel haljo in gledal, kdo prihaja. Zlasti so iz-nenadile Nehljudova dobre okrogle oči, ki so vprašujoče begale z njega na nadzornika, na pomočnika in nazaj. '>Ta gospod te hoče vprašati po tvoji zadevi.* Pokorno se zahvaljujem. «Da, meni se je pripovedovalo o vaši zadevi,« je rekel Nehljudov, stopil dalje v celico ter obstal pri zamreženem in zamazanem oknu, »ter bi vas rad slišal samega... Menšov se je tudi približal k oknu in pričel pripovedovati, v pričetku bojazljivo, pogledovaje na nadzornika, a potem smeleje in smeleje. Ko Pa se je inšpektor popolnoma odstranil iz celice na hodnik in dajal tam neke ukaze, se je osmelil Popolnoma. To pripovedovanje je bilo po jeziku ‘n načinu pripovedovanje najbolj priprostega, dobrega kmetskega mladeniča, in Nehljudovu je bilo zlasti čudno slišati to pripovedovanje iz ust jetnika v jetniški obleki in v ječi. Nehljudov je Poslušal ter si pri tem ob jednem ogledoval i nizko postelj s trdo slamnico, i okno z debelim žleznim omrežjem, i zamazane, vlažne stene, i Pomilovanja vredno obličje, i postavo nesrečnika bednega mužika v jetniških čevljih in halji, in bilo mu je vedno tesneje in tesneje ter se mu ni hotelo verjeti, da bi bila to resnica, kar je Pripovedoval ta dobrodušni človek. In pri tem je bila še groznejša misel, da bi bilo to pripovedovanje s tem dobrodušnim obličjem le varanje in izmišljotina. Pripovedoval je, da mu je krčmar kmalu po svatbi zapeljal ženo. Mužik je povsodi iskal pravico. Povsodi so dajali krčmarju prav. Enkrat je nasilno odvedel ženo, drugi dan je nbežala. Tedaj je prišel po svojo ženo. Krčmar ie rekel, da je ni tam (a on jo je videl, ko je vstopil), in mu zapovedal oditi. Ta ni šel. Krčmar ,n hlapec sta ga pretepla do krvi, in drugi dan je krčmarju pogorel dvor. Obdolžili so požiganja njega in njegovo mater, toda on ni zažgal, ampak je bil pri svojem botru. »In res nisi zažgal?« »Niti na misel mi ni prišlo, milostni gospod, ampak brezdvomno si je on zažgal sam. Povedali so, da se je malo prej zavaroval. In zvrnili so to na me in na mojo mater, češ, da sva mu baje grozila. To je res, jaz sem ga tedaj ozmerjal, nisem se mogel premagovati. Toda da bi bil zažgal, tega ne. In tudi nisem bil tam, ko je požar izbruhnil. A on je to nalašč pripravil oni dan, ko sem bil z materjo. Sam je zažgal, da bi dobil zavarovalnino, in zvrnil je to na naju. »Res ?« »Gotovo, kakor je Bog nad menoj, milostni gospod. Usmilite se me kot oče!« Hotel je pasti na kolena, in Nehljudov ga je komaj zadržal. »Pomagajte, prosim, po nedolžnem trpim,« je nadaljeval. In naenkrat so se mu ustnice stresnile in zaplakal je. Zavihal je rokav halje, oči pa si je pričel otirati z rokavom zamazane srajce. »Ali je končano?« je vprašal inšpektor. »Da. Ne obupajte, vse storimo, kar bode možno,« je rekel Nehljudov in odšel. Menšov je stal pri vratih tako, da ga je nadzornik z njimi udaril, ko je zapiral. Dokler je nadzornik zaklepal, je gledal Menšov še v odprtino. LIH. Stopaje nazaj po širokem hodniku (bil je čas obeda, in celice so bile odprte) med ljudmi, ki so bili oblečeni v svitlo žolte halje, kratke, široke hlače in kmetske čevlje, ter se zvedavo ozirali za njim, je čutil Nehljudov poseben čut Usmiljenja s temi ljudmi, ki so sedeli tukaj, in lastne sramote zato, ker more mirno zreti na vse to. Na jednem hodnikov je nekdo, razbijaje s čevlji, prihitel med vrata celice, in odtod so prišli ijudje ven, zastopili Nehljudovu pot in ga popravljali : »Ukažite, vaše blagorodje, ne vem, kako vas imenovati, da se naša usoda na kak način odloči.« »Nisem predstojnik, jaz ničesar ne vem.« »Vsejedno, povejte predstojništvu,« se je °zval nezadovoljen glas, ničesar nismo krivi, pa se mučimo tukaj že drugi mesec.« Kako? Zakaj?« je vprašal Nehljudov. »Tako. Zaprli so nas. Že drugi mesec sedimo tukaj, in sami ne vemo zakaj.« »Res, to je tak slučaj,« je rekel inšpektorjev Pomočnik, «vsled nedostatka listin so zaprli te ljudi ter jih hoteli poslati v njihovo gubernijo, toda tam je pogorela ječa, in gubernijska uprava Se je obrnila na nas, da bi jih ne poslali tja. Vse iz ostalih gubernij smo že odposlali, toda te smo obdržali tukaj.« »Kako, samo zato?« je rekel Nehljudov in se ustavil pri vratih. Tolpa kakih štirideset ljudij v jetniških haljah je obkolila Nehljudova in pomočnika. Nakrat se je ozvalo več glasov. Pomočnik je zaupil nad njimi: »Govori samo jeden izmed vas!« Iz tolpe je vstopil visok seljak, star kakih petdeset let, ki je Nehljudovu pojasnil, da so prišli vsi v ječo in so zaprti zato, ker niso imeli potnih listov. Potnih listov pa niso imeli, ker ti izza dveh tednov niso bili več veljavni. Vsako leto so imeli take neveljavne potne liste, pa ni bilo nikakih sitnostij, zdaj so jih pa prijeli in jih imajo že drugi mesec zaprte kakor zločince. »Vsi smo kamenolomci in spadamo k jednemu oddelku. Pravijo, da je v naši guberniji pogorela ječa. Mi nismo tega krivi. Usmilite se nas za božje plačilo. Nehljudov je slišal, a skoro ni razumel tega, kar je govoril stari človek, ker je vso njegovo pozornost obrnila na se velika, temnosiva uš, ki je lezla po bradi na obrazu dostojnega kanienolomca. »Kako? Ali res samo zato? je rekel Nehljudov inšpektorju. - 311 - Da, bili bi morali biti odposlani v svojo domačijo,« je rekel inšpektor. Komaj je inšpektor dogovoril, je stopil iz tolpe majhen človek, tudi v jetniški halji, in Pričel, na poseben način zvijaje ustnice, govoriti 0 tem, da jih tukaj mučijo brez vzroka. » Hujše kakor s psi . . .« je pričel. »No, no, po nepotrebnem ne govori tako, raje molči, sicer, to veš . . .« »Kaj naj vem,« je rekel mali človek obupno. *Ali smo česa krivi?« »Molči!«' je kriknil nadzornik, in mali človek je obmolknil. »Kaj ima to pomeniti? je rekel Nehljudov SarT< pri sebi, zapuščaje celice, kakor bi bežal P° ulici in bi ga zasledovale stotere oči kaznjencev, gledajočih skozi vrata ali idočih mimo njega. Ali so res ti ljudje zaprti tako po nedolžnem?« je spregovoril Nehljudov, ko sta Pustila hodnik za seboj. Kaj je mogoče. storiti ? Samo da oni tako mnogo lažejo. Če jih bodeš poslušal — so vsi nedolžni je rekel inšpektorjev pomočnik, »toda ^°gaja se tudi, da sede čisto po nedolžnem. »A ti tu pač niso ničesar zakrivili.« Ti tukaj mogoče. Toda to ljudstvo je si|no pokvarjeno. Brez strogosti bi se z njimi ne opravilo ničesar. So to taki nevarni življi, da se je treba čuvati pred njimi.« »Se včeraj smo bili prisiljeni, dva kaznovati.« Kako kaznovati?« je vprašal Nehljudov. Po predpisu so bili kaznovani s palicami.« »A saj je telesna kazen odpravljena.« »A ne za osebe, ki nimajo pravic. Ti so jej podložni.« Nehljudov se je spomnil vsega, kar je videl včeraj, ko je čakal v veži, in spoznal, da se je ta kazen izvršila ravno tedaj, ko je on čakal, in objel ga je s posebno silo oni zmešani čut zvedavosti, tesnobe, dvoma in moralnega gnjusa, ki je skoro prehajal v fizični gnjus, ki ga je prešinjal že preje, toda še nikdar s tako silo kakor sedaj. Ne da bi poslušal pomočnika in ne da bi gledal okoli sebe, je hitro zapustil hodnik in nameril proti pisarni. Inšpektor je bil na hodniku, in ker se je pečal z drugo rečjo, je pozabil, poklicati Bogoduhovsko. Da je obljubil poklicati jo, se je spomnil šele tedaj, ko je Nehljudov prišel v pisarno. 'Takoj pošljem po njo, in vi med tem nekoliko posedite,« je rekel. LIV. Pisarna je štela dve sobi. V prvi sobi z veliko, opraskano pečjo in dvema zamazanima — 313 - oknoma je stala v jednem kotu črna mera za merjenje velikosti jetnikov, v drugem kotu pa je visel (navadni atribut v mestih zatiranja) velik križ s Kristusom. V tej sobi je stalo več nadzornikov. V drugi sobi pa je sedelo poleg sten bodisi v skupinah ali po dva skupaj kakih dvajset ljudij, mož in žensk, ki so se tiho pogovarjali. Pri oknu je stala pisalna miza. Inšpektor je sedel k pisalni mizi ter ponudil Nehljudovu stol, ki je stal ravno tam. Nehljudov Je sedel ter pričel opazovati ljudi, ki so bili v sobi. Pred vsemi je obrnil njegovo pozornost na se mlad človek v kratkem žaketu s prijetnim obličjem, ki je stal pred jetnikom v halji in pred deklico, sedečo poleg njega, ter jima, mahaje z rokama, hitro nekaj pripovedoval. Poleg je sedel star človek v modrih očalih, držal za roko mlado žensko v jetniški obleki in nepremično poslušal, M mu je pripovedovala. Deček realec je gledal v starca z otrplim, boječim izrazom obličja, ne da b' spustil oči z njega.- Nedaleč od njih, v kotu, Je sedel par zaljubljenih: ona je bila ostrižena blondinka energičnega obličja, ljubkega pogleda, Popolno mlado dekle v modni obleki, on — krasen mladenič nežnih obrisov in kodrastih las v jetniški halji. Sedela sta v kotu in si šepetala, oči-vidno stapljajoča se v ljubezni. Bližje mize pa je — 314 - sedela siva ženska v črnem oblačilu, očividno mati. Pozorno je zrla na mladega človeka, na prvi pogled jetičnega, ki je imel na sebi gutta-perkovo kamižolo, in hotela nekaj povedati, toda zaradi solz ni mogla govoriti ; neprestano je začenjala, a je vselej prenehala. Mladi človek je držal v roki bankovec, in ga očividno, ne vede, kaj ima storiti, z jeznim obličjem zvijal in mečkal. Poleg njih je sedela polna, krasna rudeča devojka s precej izbuljenimi očmi v sivem plašču in pelerini. Sedela je poleg plakajoče matere in jo nežno gladila po ramenu. Vse je bilo krasno na tej devojki: i velike bele roke, i ostriženi kodrasti lasje, i močen nos in ustnice; toda glaven kras njenega obličja so bile sive, prisrčne, dobre in resnične oči. Krasne njene oči so se od materinega lica v trenotku ločile, ko je vstopil Nehljudov, in se srečale z njegovim pogledom. Toda takoj jih je odvrnila in pričela nekaj pripovedovati materi. Nedaleč od zaljubljenega para je sedel črn, raztrgan človek z mračnim obličjem ter jezno nekaj pripovedoval golobrademu gostu, podobnemu skopcu. Nehljudov je sedel poleg inšpektorja in z napeto zvedavostjo gledal okoli sebe. Zmotil ga je ostrižen deček, ki se mu je približal, se obrnil k njemu in ga vprašal s tenkim glasom: In koga pričakujete vi? Nehljudov se je začudil vprašanju, toda ko se je ozrl na dečka in videl njegovo resno, razumno obličje z izrazovitimi, živimi očmi, mu je resno odgovoril, da pričakuje znano žensko. »Kaj, ali je to vaša sestra? je vprašal deček. »Ne, ni sestra,« je odvrnil Nehljudov začudeno. »In s kom si ti tukaj?« je vprašal dečka. Jaz z mamo. Ona je politiška,« je rekel deček. »Marija Pavlovna, odstranite Koljo ! je rekel 'nspektor, ko je zapazil očividno protizakonit Pogovor Nehljudova z dečkom. Marija Pavlovna, ona krasotica, ki je prej vzbudila pozornost Nehljudova, je vstala v celi Sv°ji višini ter s svojo močno, široko, skoro niožko hojo približala se Nehljudovu in dečku. »Ali vas vpraša, kdo ste?« je vprašala Nehljudova, lahko se smehljajoča s svojimi prekrasno stvorjenimi ustnicami in zaupno mu zroča v oči s svojimi dobrimi očmi tako priprosto, kakor bi niti ne moglo biti dvoma o tem, da je ^•a, je in mora biti z vsakim v priprostem, ljubezenskem, bratskem razmerju. »On hoče vse vedeti,« je rekla in se nasmejala dečku s tako dobrim, ljubkim smehljajem, da sta i deček i Nehljudov — oba nehote odvrnila *ndi s smehljajem. »Da, vprašal me je, h komu prihajam.« »Marija Pavlovna, ne sme se pogovarjati s tujci. Saj veste to,« je rekel inšpektor. »Prav, prav,« je rekla ter prijela s svojo veliko belo roko za ročico Koljo, ki ni spustil očij z nje, in se vrnila k materi jetičnega mladeniča. »Čegav je ta deček?« je vprašal Nehljudov inšpektorja. »Neke politiške; tudi rodil se je v ječi,« (je rekel inšpektor z nekim zadovoljstvom, kakor bi hotel pokazati nenavadnost svojega zavoda). »Res?« »Da, in zdaj gre z materjo v Sibirijo.« »In je to dekle?« »Ne morem vam odgovoriti,« je rekel inšpektor ter zmajal z rameni. Bogoduhovska je že tukaj.« LV. Iz zadnjih vrat je prišla z nemirnimi koraki mala, ostrižena, suha, žolta Vera Jefremovna s svojimi velikimi, dobrimi očmi. No, hvala, da ste prišli,« je rekla Nehlju-dovu in mu stisnila roko. Ali ste se me spomnili? Sediva.« »Nisem mislil, da vas najdem tako.« »O, meni je prekrasno; tako dobro, tako dobro, da si kaj boljšega niti ne želim,« je rekla Vera Jefremovna, in kakor vedno boječe gledala v Nehljudova s svojimi velikimi, dobrimi, okroglimi očmi te zganila z zelo tenkim, žoltim žilavim vratom v zmečkanem in zamazanem ovratniku svojega jopiča. Nehljudov jo je pričel izpraševati, kako je Prišla sem. Odgovarjaje mu je pričela z veliko živahnostjo pripovedovati o svoji stvari. Njen govor je bil prenapolnjen s tujimi, znanstvenimi izrazi o propagandi, desorganizaciji, sekcijah in podsekcijah, katere so — kakor je bila ona oči-vidno čisto prepričana — poznali vsi ljudje, o katerih pa Nehljudov ni niti kedaj slišal. Pripovedovala mu je, očividno prepričana, da ga to zanima in mu je prijetno (poznati vse tajnosti narodovolcev). *) Nehljudov pa je gledal na njen suhi vrat, na redke, zmedene lase ter se čudil, zakaj je vse to delala in pripovedovala. Smilila se mu je, toda nikakor ne tako kakor mužik Menšov [s svojimi rokami in obličjem, ki je bilo pobledelo kot krompirjevi brstiči], kateri Je brez vsake posebne krivde sedel v smrdeči ječi. Smilila se mu je zaradi zmedenih mislij, ki so ji r°jile po glavi. Očividno se je štela za junakinjo, (ki je pripravljena žrtvovati življenje v procvit svoje stvari in bi bila pri vsem tem komaj mogla povedati, v čem je ta njena stvar in procvit te *) Poprava cenzorja : V6C to vedeti. stvari) [in kot tako junakinjo se je opisovala pred njim in prav zato se mu je še posebno smilila. To prizadevanje, ponašati se, je videl Nehljudov tudi pri nekaterih drugih osebah v sobi. Njegov prihod je obrnil nanj njih pozornost, in čutil je, da so to, kar so delali, delali nekoliko drugače, ker je bil on tukaj. To je bilo opaziti tudi pri mladem človeku v gutaperkovem jopiču in pri ženski v jetniškem jopiču, da, še celo pri zaljubljenem paru. Vendar tega ni bilo pri mladem jetičnem človeku, pri krasotici s krotkimi očmi, pri črnem, raztrganem človeku z globoko vpad-limi očmi, ki je govoril s suhim, brezbradatim človekom, podobnim skopcuj. Stvar, o kateri je hotela govoriti Vera Jefre-movna z Nehljudovim, se je tikala njene tovarišice, Šustove, ki je bila, dasi ni niti spadala k njihovi podskupini, aretovana [pred petimi meseci skupaj z Vero Jefremovno in zaprta v Petro-pavlovsko ječo samo) zato, ker so pri njej našli knjige in papirje, ki so jej bili izročeni v varstvo. Vera Jefremovna se je čutila krivo tega, da je bila Šustova aretovana, in je prosila Nehljudova, da bi storil vse možno v ta namen, da bi bila oproščena. (Druga zadeva, o kateri je hotela govoriti Bogoduhovska, se je tikala Gureviča, zaprtega v Petropavlovski trdnjavi. Prosila je, da bi mu Nehljudov pripomogel do sestanka z roditelji in dovoljenje, da bi se mu mogle dajati znanstvene knjige, katere potrebuje za svoja učena dela). Svojo historijo je Vera Jefremovna pripovedovala tako, da se je po končanih kursih sešla (s stranko narodovolcev in delovala z njimi). *) V pričetku je šlo vse dobro (pisali so prokla-macije in jih razširjali po tovarnah), toda potem so prijeli neko osebo, zaplenili papirje in pričeli preiskovati. »Zasledili so tudi mene in zdaj me prepojejo...« je končala svojo historijo. A to nič ne de. Počutim se izborno,« in pri tem se je žalostno nasmejala. Nehljudov je vprašal po devojki s krotkimi očmi; Vera Jefremovna je rekla, da je tj) hči generala, (da že davno pripada stranki revolucionarjev) in da je prišla sem zato, ker je vzela na Se tujo krivdo in (strel na četnika. Ona je bila v stanovanju Zakotnikov, kjer je bila tiskarna. Ko so po noči prišli preiskovat, so se prebivalci stanovanja odločili, da se bodo branili, pogasili ogenj ter pričeli uničevati to, kar bi moglo pričati proti njim. Policaji pa so prodrli notri, in tu le jeden zarotnikov vstrelil ter smrtno ranil četnika. Ko so pričeli poizvedovati, kdo je vstrelil, Je rekla, da je streljala ona, dasi ni imela v rokah *) Poprava cenzorja ; z neko stranko. -■ 320 — revolverja in ne ubije pajka. Pri lem je tudi ostalo, in tako) gre zdaj v kaznilnico. »Altruistično, dobro bitje...« je rekla Vera Jefremovna. Tretja stvar, o kateri je hotela govoriti Vera Jefremovna, se je tikala Maslove. Ona je vedela, kakor se je v ječi sploh vse vedelo, histo-rijo Maslove ter svetovala Nehljudovu, da bi poskrbel, da jo prevedo k političnim ali vsaj za postrežnico v bolnišnico, kjer je zdaj mnogo bolnikov in je treba delavk. Nehljudov se jej je zahvalil za nasvet in obljubil, da stori, kar je v njegovih močeh. LVI. Njun pogovor je prekinil inšpektor, ki je vstal in naznanil, da so poseti končani in se je treba ločiti. Nehljudov je vstal, ločil se od Vere Jefremovne in odšel proti vratom, kjer je obstal in opazoval to, kar se je godilo pred njim. »Gospoda, čas je že, čas,« je pravil inšpektor, toda obiskovalci in jetniki se še vedno niso razšli. Inšpektorjev opomin je vzbudil med jetniki, ki so bili v sobi, in med gosti samo poseben šum, toda na ločitev ni nihče niti mislil. Nekateri so vstali in govorili stojč. Drugi so dalje sedeli in se pogovarjali. Nekateri so pričeli poslavljati se in plakati. Zlasti ganljivo je bilo videti mater z jetičnim sinom. Mladi človek je neprestano mečkal bankovec, in njegovo obličje je bilo videti jezno, tako velik je bil napor, da bi Se ne udal materinim čutom. Mati pa se mu je, k° je začula, da se je treba ločiti, obesila okoli Vratu in ihtela, smrkaje z nosom. Devojka s krotkimi očmi — Nehljudov jo je zasledoval nehote — je stala pred plakajočo materjo ter je nekaj pripovedovala v tolažbo, starec z modrimi °čali je stoje držal za roko svojo hčerko in kimal k temu, kar je pripovedovala. Mlada zaljubljenca s*a vstala in drže se za roke zrla molče drug drugemu v oči. Jedino ta dva sta vesela«, je rekel mladi ^ovek v kratkem žaketu, ki je stal poleg Nehlju-dova ter tudi opazoval poslavljajoče se, in pokazal na zaljubljeni par. Čuteč v se vprte poglede Nehljudova in mladega človeka, sta zaljubljenca — jetnik v bnlji in ljubka blondinka — ločila sklenjene roke, °brnila se in smeje se pričela vrteti. »Danes zvečer se poročita tukaj v ječi, in ®na pojde z njim v Sibirijo,« je rekel mladi človek. »Kaj pa je on?« »Katoržnik. Daši se veselita, je vendar preveč bolestno, to poslušati,« je dodal mladi človek v žaketku, poslušaje plač starca z modrimi očali- »Gospoda! Prosim, prosim. Ne hotite, da' bi mdral nastopiti strogo,« je rekel inšpektor, j večkrat ponavljaje jedno in isto. Prosim, prosim/ je rekel slabotno in neodločno. Kaj je to? Že, davno je potekel čas. Kaj je to? Tako to ni mogoče. Poslednjič pravim,« je ponavljal pobito, zdaj sedel, zdaj si zažgal, zdaj zopet ugasnil marylandsko papirosko. (Bilo je očitno, da je bilo kljub temu, da so bili vzroki, po katerih se ljudem dovoljuje delati drugim hudo, tako umetni, tako stari in običajni, inšpektorju nemogoče, ne spoznavati, da je jeden onih, ki so krivi gorja, ki se je kazalo v tej sobi; in njemu je bilo oči-vidno jako težko). Končno so se jetniki in gostje pričeli razhajati : jedni skozi vrata v notranje prostore, drugi ven. Odšli so možje v gutaperskih jopičih, in je-tičnik in črni, raztrgani katoržnik, odšla je tudi Vera Jefremovna in Marija Pavlovna z dečkom, ki se je bil rodil v ječi. . Pričeli so odhajati tudi posetniki. Odšel je težkih korakov starec z modrimi očali, za njim je odšel tudi Nehljudov. >Da, prosim, čudne naprave,« je rekel zgovorni mladi človek, ko je stopal skupaj z Nehlju- dovim po stopnicah, kakor bi nadaljeval pretrgani Pogovor. Dobro še, da je kapitan dober človek 'n se ne drži naročil. Sicer bi bilo to mučenje. Takole se vsi pogovore in si olajšajo duše.« Ko je Nehljudov, pogovarjaje se z Medin-cevim — tako se mu je predstavil zgovorni mladi človek — prišel v vežo, je stopil k njima inšpektor 2 utrujenim izrazom. »Tedaj, če hočete videti Maslovo, izvolite Priti jutri,« je rekel, očividno hoteč biti napram Nehljudovu ljubezniv. »Prav dobro,« je rekel Nehljudov in odhitel ven. (Gotovo je bilo strašno nezasluženo trpljenje Menšova — in to ne tako fizično trpljenje, kakor °ni dvomi, ona nezaupnost v dobro in v Boga, katero je moral okušati, ko je videl krutost ljudij, k* so ga mučili brez vzroka; grozna je bila sramota in grozna muka, naložena onim ljudem, ki n'so pregrešili nič, samo da niso imeli v redu svojih listin; grozni so bili ti otopeli nadzorniki, ki so se pečali z mučenjem svojih bratov in so hili prepričani, da izvršujejo ne samo dobro, arnPak celo važno delo. Toda najgroznejši se 1110 je zdel ta starajoči se inšpektor, slabega zdravja in pri tem dobroten, ki je moral ločevati ^ater od sina, očeta od hčere, prav take ljudi, kakor je on sam in njegovi otroci). — 324 »Zakaj to?« se je vprašal Nehljudov, čuteč oni čut nravne slabosti, ki je prehajal v fizično slabost, toda ni našel odgovora. LVI1. Drugi dan se je Nehljudov napotil k advokatu, mu razložil zadevo Menšovih in ga prosil, da bi sprejel zagovarjanje. Advokat ga je pozorno poslušal in rekel, če je stvar taka, kakor jo pripoveduje Nehljudov, kar je skoro gotovo, da potem sprejme zagovarjanje brezplačno. Nehljudov je med drugim povedal advokatu o 130 ljudeh, sedečih v ječi vsled zmote, in vprašal: od koga je to odvisno, kdo je kriv? Advokat je nekaj časa molčal, očividno hoteč dati določen odgovor. »Kdo je kriv? Nihče,« je rekel odločno. »Vprašajte prokuratorja — in on poreče, da je kriv Maslennikov, vprašajte Maslennikova, in on poreče, da je kriv prokurator. Nihče ni kriv. »Jaz grem ravno k Maslennikovu, in mu povem to.« »No, prosim, toda to je zaman,« je odvrnil advokat smeje se. »To je tak, — saj ni vaš sorodnik ali prijatelj ? —' to je tak, dovolite, da rečem, bebec in ob enem prekanjena mrha. Nehljudov se je spomnil, kaj je rekel Maslennikov o advokatu, ničesar odvrnil, se priporočil in odšel k Maslennikovu. J Maslennikova je Nehljudov hotel prositi dveh stvarij: da prestavi Maslovo v bolnišnico ‘I1 da pomore nesrečnim 130 ljudem brez potnih Ustov, če je mogoče. Daši mu je bilo s tem človekom tako težko občevati ali ga celo česa prositi T je bilo to vendar jedino sredstvo, doseči namen, in treba se ga je bilo poslužiti. Ko se je bližal Nehljudov hiši Maslennikova, je zagledal pri vhodu več ekvipaž: drožke, kaleše ln navadne kočije, ter se spomnil, da je prav danes oni sprejemni dan žene Maslennikova, ko §a je povabil na poset. Tedaj, ko se je Nehljudov ^'žal hiši, je stala jedna kočij tik pred vrati, in lakaj s kokardo na klobuku in v pelerini je dami, *d je privzdignila svojo vlečko ter pri tem poka-zala svoje čeveljčke in drobne členke, pomagal s Praga v kočijo. Med čakajočimi kočijami je sPozna! tudi landauer Korčaginov. Siv, rudeč k°čijaž je tudi pred njim ponižno in uljudno Snel klobuk, kakor pred posebno znanim gospodom. Nehljudov še ni mogel vprašati vratarja,. kle je Mihael Ivanovič [Maslennikov], ko se je °n sam prikazal na stopnicah, pokritih s preprogami, spremljaje zelo častitega gosta, takega, kakoršnega ni spremljal samo do presledka, a,T|pak popolnoma do pritličja. Ta zelo častiti y°jaški gost je govoril po francoski o zabavi v °n’st zavetišč, ki naj bi se sezidala v mestu, i/raževaje mnenje, da je to dobro za dame: >njim je to v veselje in novci se nabirajo! »Quelles s’ amusent et que le bon Dieu les benisse.« »A, Nehljudov, zdravstvujte. Kako dolgo vas že nisem videl,« je pozdravil gost Nehljudova. »Allez presenter vos devoirs a madame. Tudi Korčaginovi so tukaj. Et Nadine Bukshevden. Toutes les jolies femmes de la ville, je rekel ter vtaknil in nekoliko povišal svoja vojaška ramena pod plašč, ki ga mu je podal njegov lakaj, oblečen v livrejo, obrobljeno z zlatom. »A revoir, mon cher,« in stisnil je še Maslennikovu roko. »No, pojdiva gori, kako me veseli,« je živo spregovoril Maslennikov, zgrabivši Nehljudova pod roko in ga, ne marajoč za svojo debelost, hitro vlekel gori. Maslennikov je bil posebno dobre Volje, katero je Nehljudov moral pripisovati zadovoljnosti, ki mu jo je vzbudila pozornost, katero je izkazala tako važna osebnost. Vsaka pozornost, katero mu je izkazala kaka znamenita oseba, ga je spravila v navdušenje, ka-koršno čuti uljuden psiček, če ga njegov gospod gladi in popraska ža ušesa. Psiček maha z repom, se krči, napenja, priteza ušesa in se blazno suče okoli. Nekaj podobnega napraviti je bil pripravljen tudi Maslennikov. On ni opazil resnega izraza v obličju Nehljudova, ni ga poslušal in ga 'J je s silo vlekel v salon, da se mu ni bilo mogoče upirati, in Nehljudov je šel z njim. »Uradne stvari pozneje, vse storim, kar želiš,« je rekel Maslennikov, ko je šel z Nehlju-dovim skozi dvorano. »Oznanite generalki, da je prišel knez Nehljudov , je rekel na vratih lakaju, lakaj je hitro skočil predenj in odšel naprej. »Vous n’avez qu’a ordonner. Toda k ženi pojdi na vsak način. Že tako mi je šlo trdo zadnjič, ker te nisem privedel.« Lakaj je naznanil gosta že tedaj, ko sta vstopila, in Ana lgnatjevna, vicegubernatorka, generalka, kakor se je nazivala, se je z žarečim smehljajem poklonila Nehljudovu za klobučki in glavami, ki so jo oklepali okoli divana. Na drugem koncu salona so pri mizi s čajem sedele gospe in stali možje — vojaki in uradniki, in slišati je bilo neprestan šum moških in ženskih glasov. »Enfin! Kako to, da nas nič več ne marate Poznati ? S čim pa smo vas razžalili ?« S temi besedami, izražujočimi nekako intimnost med njo in Nehljudovim, katere pa ni nikdar bilo, ga je pozdravila Ana lgnatjevna. »Ste li znani ? Znani. — Madama Bjeljavska, Mihael Ivanovič Černov. — Sedite bližje.« »Missi, venez done a notre table. On vous apportera votre the... In vi...« se je obrnila k častniku, govorečemu z Missi, katerega ime je pozabila, »izvolite semkaj. Izvolite Ii čaja, knez?« »Ne, ne, jaz ne priznam, ona ni nikdar ljubila,« se je ozval ženski glas. »Toda ljubila je sladčice.« »Vedno neumne šale,« je s smehom posegla vmes druga dama v visokem klobuku, lesketajočem se svile, zlata in dragih kamenov. »Cest excellent —- te vafelke, in lahke so. Dajte jih še sem.« Ali odpotujete že kmalu?« »Da, danes smo zadnji dan tukaj. Zato smo tudi prišli.« »Taka prekrasna pomlad, kako lepo je zdaj na kmetih. Missi je bila zelo krasna v klobuku in v nekakem temno progastem oblačilu, ki je brez gube objemalo njeno tenko postavo, takorekoč kakor bi se bila rodila v tej obleki. Ko je zagledala Nehljudova, je zarudela. »In jaz sem mislila, da ste odpotovali,« je rekla. »Skoro bi bil tudi že odpotoval,« je rekel Nehljudov. »Zadržali so me posli. Tudi semkaj sem prišel de po poslu.« »Pridite k mami. Zelo rada bi vas videla,« je rekla Missi, in ker je čutila svojo laž in to, da jo on razume, je zarudela še bolj. »Težko, da bi mi bilo možno,« je odvrnil Nehljudov z mračnim obličjem, trudeč se, dobiti izraz, kakor da bi ne bil zapazil njene rudečice. Missi se je jezno namrdnila, zmajala z rameni ter se obrnila k elegantnemu častniku, ki je vzel iz njene roke izpraznjeno čašico, katero je hrabro prenesel k drugi mizi, zadevaje se s sabljo ob stole. »Nekaj morate tudi vi darovati za zavetišče.« Da, tega ne odrekam; toda svojo radodarnost prihranim do zabave. Tam se pokažem v vsej svoji moči.« No, pazite,« je bilo slišati glas, ki se je očitno smejal potuhnjeno. Sprejemni dan je bil sijajen, in Ana Ignat-jevna je bila navdušena. Mika mi je povedal, da se zanimate za ječe. Jaz to dobro razumem,« je rekla Nehljudovu. »Mika [to je bil njen tolsti mož, Maslennikovj ima morebiti kake nedostatke, toda vi ne veste, kako je dober. Vsi ti nesrečni jetniki so — njegovi otroci. Drugače ne ravna z njimi. Cest d'une bonte...« Prenehala je, ker ni našla besed, s katerimi bi opisala moževo bonte,« in takoj se je zopet smehljaje obrnila k vstopivši stari, nagubani dami z lilastimi pentljami. — 330 - Ko se je porazgovoril, kolikor je bilo potrebno, in tako brez vsebine, kakor je bilo treba, da bi se ne pregrešil zoper uljudnost, je Nehljudov vstal in odšel k Maslennikovu. »Torej, prosim, te ali me moreš poslušati?« . »Ah, kajpak, zakaj pa ne? Pojdiva semkaj.« Šla sta v majhen japonski kabinet ter sedla poleg okna. LVIII. »No, je suis a vous. Hočeš pušiti? Samo počakaj, da tu ne zasmetiva,« je rekel ter prinesel pepelnik. »No...« »Po dveh poslih prihajam k tebi.« »Kaj pa?« Obličje Maslennikova je potemnelo in dobilo pobit izraz. Vsi sledovi onega navdušenja, ki se kaže pri psičku, katerega je gospodar propraskal za ušesi, so izginili. Iz salona so se čuli semkaj glasovi. Neka žena je govorila: jamais, jamais je ne croirais,« in drug moški glas je neprestano ponavljal: »la comtesse Voronzoff in Viktor Apraksine.« Razun tega je bilo slišati samo šum glasov in smeh. Maslennikov je poslušal to, kar se je vršilo v salonu ; poslušal je tudi Nehljudova. »Zopet sem tu radi one ženske, je rekel Nehljudov. u - 331 — »Da, ki je po nedolžnem obsojena. Vem, vem.« »Prosil bi, da bi bila prestavljena za služkinjo v bolnišnico. Bilo mi je rečeno, da je to nožno.« Maslennikov je stisnil ustnice in se zamislil. »To bode težko možno,« je rekel. »Sicer se bodem posvetoval in ti jutri brzojavim.« »Povedalo se mi je, da je tam mnogo bolnikov in da je treba pomočnic.« »No seveda, no seveda. Tedaj ti v vsakem slučaju naznanim.« »Prosim,« je rekel Nehljudov. Iz salona se je ozval splošen in čisto naraven smeh. »To je zopet Viktor,« je rekel Maslennikov, smeje se, »on je čudovito dovtipen, če je dobre volje.« »In drugič,« je rekel Nehljudov, »sedi v ječi stotrideset ljudij samo zato, ker so imeli prestare Potne liste. Imajo jih že cel mesec tukaj. In navedel je vzroke, zakaj jih imajo tukaj. »Kako pa si to zvedel ?« ga je vprašal Maslennikov, in na njegovem obrazu je bilo naenkrat opaziti nemir in nevoljo. »Bil sem pri jetniku, in ti ljudje so me na hodniku obstopili in prosili. »Pri kakem jetniku si bil? — 33Ž -- »Pri Seljaku, ki je po nedolžnem obsojen in kateremu sem preskrbel advokata. A za to se ne gre! Ali so res ti ljudje, ki se niso nič pregrešili, zaprti le zato, ker imajo prestare potne liste in...« »To je reč državnega pravdnika,« je Ma-slennikov jezno prekinil Nehljudova. »Vidiš, ti praviš: sodba je hitra in pravična. Dolžnost namestnika državnega pravdnika je obiskovati ječe in prepričevati se, če niso tam kateri zaprti nezakonitim potom. Oni ne delajo ničesar, samo kartajo.« »In ti sam ne moreš storiti ničesar?« je mračno vprašal Nehljudov, ki se je spomnil advokatovih besed, da bode gubernator valil krivdo na državnega pravdnika. »Pač, nekaj storim. Takoj pričnem preiskavo.« »To je za nje tem hujše. Cest un souffre-douleflr,« je bilo slišati iz salona glas ženske, ki jej je bilo za to, kar je pravila, očividno malo mari. »Tem boljše, jaz vzamem tudi to,« je bilo slišati z druge strani šaleč glas moža in šaleč smeh ženske, ki mu nečesa ni hotela dati. Ne, ne, tudi za nič na svetu,« je rekel ženski glas. »Torej, jaz storim vse!« je ponovil Maslen-nikov, vgašuje papirosko s svojo belo roko z briljantnim prstanom, pojdiva zdaj k damam. J »In še nekaj,« je rekel Nehljudov, ne da bi šel v salon ter obstal pri vratih. »Povedali so mi, da so včeraj kaznovali jetnike telesno. Ali je to res?« Maslennikov je zarudel. »Ah, ti veš tudi to? Ne, mon cher, tebe nikakor ne smemo puščati notri, ti stikaš za vsem. Pojdiva, pojdiva. Annette naju kliče,« je rekel, obesil se mu za roko ter ka^l zopet ono vznemirjenje, kakor že prej po pozornosti, katero mu je izkazala veljavna oseba, samo da zdaj ne več radostno, ampak nemirno. Nehljudov je potegnil svojo roko iz njegove m ne da bi se komu priporočil in komu kaj rekel, odšel z mračnim izrazom skozi salon, dvorano, in poleg odskočivših lakajev skozi predsobo na ulico. »Kaj mu je? S čim si ga užalil? je vprašala Annette moža. »To je a la frangaise,« je rekel nekdo. »Kako a la fran^aise, to je a la zoulou.« »No, on je bil vedno tak. Nekateri so vstali, drugi so prišli, in ščebetalo se je dalje; družba si je izkoristila episodo 2 Nehljudovim kot ugoden predmet pogovora Pri današnjem jour fixu. Drugi dan po svojem posetu pri Maslenni-kovu je dobil Nehljudov od njega na debelem svitlem papirju z grbom in pečati dopis, pisan s prelepo, izrazovito pisavo, ki je naznanjal, da je pisal zdravniku za premeščanje Maslove v bolnišnico in da bode njegova prošnja, kakor se je nadejati, izpolnjena. Pismo je bilo podpisano: »Tvoj udani stari tovariš«, in k podpisu: Ma-slennikov je pridejal čudovito umetno, veliko in izrazovito manu propria. »Tepec!« je zaklical Nehljudov, ki se ni mogel zdržati, da bi ne rekel tega, zlasti zato, ker je čutil, kako mu z besedo tovariš Maslennikov kaže svojo laskavost, t. j. dasi se smatra jako znamenitim človekom, mu hoče vendar pokazati, da se preveč ne ponaša s svojo visokostjo, nazivaje se njegovega druga. L1X. Jeden najnavadnejših in najbolj razširjenih predsodkov je, da ima vsak človek svoje posebne določene lastnosti, da je človek dober, hudoben, razumen, tepec, energičen, apatičen itd. Ljudje niso taki. O človeku moremo reči, da je večkrat dober nego hudoben, večkrat razumen nego li bedak, večkrat energičen nego apatičen in narobe; toda ni resnica, če pravimo o kakem človeku, da je vedno dober ali razumen, in o drugem, da je vedno hudoben ali neumen. Vendar vedno delimo ljudi na ta način. In to ni prav. Ljudje so kakor reke: voda v vseh je jednaka, v vseh jedna in ista, toda nekatera reka je ozka in hitra, druga široka in mirna, ta čista in hladna, ona kalna in topla. Tako tudi ljudje. Vsak človek nosi v sebi zarodke vseh človeških lastnostij, in zdaj kaže jedne, zdaj druge in pogosto ni podoben samemu sebi, ali vendar ostaja isti, kakor je bil. Pri nekaterih ljudeh so te izpremembe zlasti ostre, •n k takim ljudem je spadal Nehljudov. Te izpremembe so se odigravale v njem iz fizičnih in duševnih vzrokov. In taka izprememba se je zgodila z njim tudi zdaj. Oni čut slavnostnega razpoloženja in radosti nad obnovljenjem, ki ga je navdal po sodbi in Po prvem sestanku s Katjušo, je preminul popolnoma, in izza poslednjega sestanka ga je nadomeščal strah, da, gnus pred njo in zavest težke dolžnosti. Odločil se je, da je ne pusti tako, da ne izpremeni svojega namena, oženiti se z njo, kadarkoli bode le to želela; toda to mu je bilo težko in mučno. / Drugi dan po svojem posetu pri Maslenni-kovu je šel zopet v ječo, da bi jo videl. Inšpektor je dal dovoljenje, toda ne v pisarni, niti v sobi advokatov, ampak v ženski govornici. Kljub svoji dobrodušnosti je bil inšpektor napram Nehljudovu strožji od prej; očividno je imel pogovor z Maslennikovim za posledico ukaz, ravnati s tem posetnikom bolj previdno. »Videti se moreta,« je rekel, »toda glede denarja vas prosim, kakor sem vas prosil... In kar se tiče njenega prestavljenja v bolnišnico, kakor je izvolil pisati njegova ekscellenca, je to mogoče, in zdravnik soglaša. Toda ona sama ne mara, pravi: to bi se mi ljubilo... To je že tako ljudstvo, knez,« je dodal. Nehljudov ni odvrnil ničesar, ampak je samo prosil, naj se mu dovoli poset. Inšpektor je poslal nadzornika, in Nehljudov je odšel za njim v prazno žensko govornico. Maslova je bila že tam ter pristopila k mreži mirno in krotko. Prišla je blizu Nehljudova in, ne da bi se ozrla vanj, rekla: »Odpustite mi, Dmitrij Ivanovič, predvče-ranjem sem govorila pred vami surovo.« »Ni na meni, odpuščati vam...« je hotel pričeti Nehljudov. »No prav, ali vendar — izogibajte se me,« je dodala, in iz očij, ki so grozno zaškilele, ko se je ozrla vanj, je čital Nehljudov zopet oni napeti in jezni izraz. »Zakaj naj se vas izogibam? »No tako. »Zakaj tako? Ji Ozrla se je vanj zopet, kakor se mu je zdelo, z onim jeznim pogledom. »No tako, zato,« je rekla. »Pustite me, to vam povem naravnost. Drugače ne morem. Pustite vse to,« je rekla s tresočimi se ustnicami 'n obmolknila. »To je gotovo. Raje se obesim.« Nehljudov je čutil, da je bilo v tem njenem zavračanju sovraštvo do njega, neodpuščeno gorje, prizadeto od njega, toda bilo je tudi nekaj drugega, — dobrega in važnega. To ponavljanje njenega zavračanja v sedanjem, popolnoma mirnem stanju je nakrat premagalo v duši Nehlju-dova vse njegove dvome ter mu vrnilo prejšnje resno, slavnostno in ginljivo razpoloženje. »Katjuša, kar sem rekel, pri tem vstrajam,« Je rekel Nehljudov posebno resno. »Prosim te, da bi se omožila z menoj. Če tudi ne maraš in dokler ne bodeš hotela, bodem jaz prav tako, kakor že preje, tamkaj, kjer bodeš ti, in pojdem tja, kamor odvedejo tebe. »To je vaša reč, jaz ne bodem več govo-rila,« je rekla ona, in ustnice so jej zopet zadrhtele. On je tudi molčal, čuteč, da nima moči, da bi govoril.; »Jaz grem zdaj na kmete in potem pojdem v Peterburg,« je rekel končno, -ko se je pomiril. 22 »Potrudil se bodem za vašo, za najino stvar, in če Bog da, bode razsodba razveljavljena.« »In če ne bode razveljavljena — vsejedno. Če ne zaslužim kazni za to, zaslužim jo za drugo...« je rekla Maslova, in on je videl, kako se premaguje, da bi zadržala solze. »No, ali ste videli Menšova?« je vprašala naenkrat, da bi zakrila vznemirjenje. »Ali ni res, da sta nedolžna?« »Da, jaz mislim. »Taka čudna starka,« je rekla ona. Povedal jej je vse, kaj je zvedel od Menšova, in jo vprašal, če kaj potrebuje; odgovorila je, da jej ni treba ničesar. Zopet sta oba obmolknila. »No in kar se tiče bolnišnice,« je naglo rekla ona in se ozrla vanj s svojimi škilečimi očmi, »če vi želite, pojdem tja, in vina tudi več ne bodem pila... Nehljudov jej je molče pogledal v oči. Njene oči so se smehljale. »To je zelo lepo , več ni mogel reči. In poslovil se je od nje. Da, da popolnoma druga je postala,« si je mislil Nehljudov, čuteč po prejšnjih dvomih popolnoma novo čustvo, kakoršnega poprej ni nikdar čutil, čustvo prepričanja, da je ljubezen nepremagljiva. * * ♦ Ko se je Maslova po tem sestanku vrnila v svojo smradljivo celico, je snela plašč, sedla na svojo posteljo in spustila roke na kolena. V celici je bila samo jetičnica, Vladimirska z dojencem, starka Menšova in paznica z otrokoma. Djačkovo hčer so priznali včeraj za umobolno in jo spravili v bolnišnico. Ostale ženske pa so vse prale pode. Starka je ležala na postelji in spala; otroci so bili na hodniku, na katerega so bila vrata odprta. Vladimirska z otrokom v naročju in paznica z nogavico, katere ni prenehala plesti, ste se hitro približali Maslovi. No, kaj, ali sta se videla?« ste vprašali. Maslova ni odvrnila ničesar, sedela na visoki Postelji in mahala z nogama, ki nista dosegli tal. Kaj te je raztužilo?« je rekla paznica. Pred vsem ne smeš kloniti na duhu. Eh, Katjuha! No! je rekla, hitro gibajoč s prsti. Maslova ni odvrnila. »Naše so šle prat pode. Rekle so, da so danes darovi večji. Baje so mnogo nanesli,« je rekla Vladimirska. Finaška!« je zaklicala paznica skozi vrata. »Kam si se izgubila.« In vzela je jedno iglo iz nogavice, vtaknila jo skozi klopčič in nogavico ter odšla na hodnik. 22’ V tem je bilo na hodniku slišati korake in ženske glasove, in stanovalke te sobe so prišle notri v čevljih, obutih na bose noge, ter prinesle vsaka kolaček ali pa dva. Fedosia je takoj pristopila k Maslovi. »Kaj pa, ali ni kaj v redu?« je vprašala Fedosia, ljubeznivo zroča s svojimi jasnimi, modrimi očmi v Maslovo. »Tukaj imava nekaj k čaju,« in pričela je polagati kolačke na polico. »Kaj pa, ali si je morebiti premislil ženitev?« je vprašala Korableva. »Ne, ni si premislil, ampak jaz nočem,« je odvrnila Maslova, »in tako sem mu tudi povedala.« »To si neumna! je rekla Korableva s svojim basom. »Kaj, zakaj se poročati, če nimata živeti skupaj,« je menila Fedosia. »A saj pojde tudi tvoj mož s teboj,« jo je zavrnila paznica. »No, midva sva poročena,« je rekla Fedosia. »Toda zakaj se hoče on oženiti z njo, ko ne meni z njo živeti.« »A ti si neumna! Zakaj? Če si jo vzame, jo obsuje z zlatom.« »On je rekel: ,naj te pošljejo kamorkoli, pojdem za teboj,*« je rekla Maslova. »Če pojde — naj pojde, če ne pojde — pa naj ne pojde. Jaz ga ne bodem prosila. Zdaj pojde v Peterburg, da se pobriga za mojo pritožbo. Vsi ministri tam so njegovi sorodniki,« je nadaljevala Maslova, >a jaz ga vendar le ne potrebujem.« Seveda ne!« je naglo soglasila Korableva, pregledujoča svoj žep in očividno misleča na nekaj drugega. »Kaj, ali ga ne bomo kozarček?« »Jaz ne bodem,« je odvrnila Maslova, »pijte same.« Konec prvega dela. Drugi del. I. Jlr ekom dveh tednov je mogla zadeva Maslove ts priti pred senat, in za ta čas se je pripravljal Nehljudov v Peterburg, in če bi pritožba v senatu slabo končala, vložiti prošnjo na Njegovo Veličanstvo, kakor mu je to svetoval advokat, ki je sestavil prošnjo. Za slučaj, da bi Pritožba ne imela vspeha, na kar se je moral Po advokatovem mnenju pripraviti, kajti vzroki za razveljavljenje razsodbe so bili slabi, četa kaznjencev, v katerih število je spadala Maslova, Je mogla oditi na pot v prvih dneh junija, in zato, da bi se pripravil na pot za Maslovo v Sibirijo, — kar je Nehljudov za trdno sklenil Je bilo treba že zdaj iti na kmete in tam vrediti svoje stvari. Najprej se je napotil Nehljudov v Kuzminsko ~~~ najbližje in največje črnozemeljsko posestvo, s katerega je dobival glavne dohodke. Bival je na tem posestvu v detinstvu in kot deček, pozneje pa, ko je odrastel, je bil tu dvakrat in je enkrat na prošnjo matere privedel tja oskrbnika Nemca in uredil ž njim gospodarstvo, tako da je tukaj že davno poznal stanje imetka in razmerje kmetov napram pisarni, t. j. napram gospodarju. Razmerje kmetov napram gospodarju je bilo tako, da so bili popolnoma odvisni od pisarne. Nehlju-dov je vedel za to še izza dijaških dob, ko je priznaval in oznanjal nauke Henry Georgea in na podlagi naukov očetovo dedščino razdelil Seljakom. Res, da je po vojaški službi, ko se je navadil izdajati okoli 20 tisoč na leto, vse to znanje prenehalo biti potrebno za njegovo življenje, bilo je pozabljeno, in on se nikdar ne le ni vprašal, od kod prihaja oni denar, katerega mu je dajala mati, ampak še trudil se je, da bi na to niti ne mislil. Toda materina smrt in potreba, vrediti svoje imetje, t. j. posestva, sta zopet vzbudili v njem vprašanje o lastništvu posestva. Pred mesecem dnij bi bil Nehljudov rekel, da ne izpremeni obstajajočih razmer, da posestev ne oskrbuje on, — in več ali manj bi se bil zadovoljil, če bi bil bival kje daleč in dobival s posestev denar. Zdaj pa se je odločil kljub temu, da mu je treba v Sibirijo v težavne in zapletene odnošaje s svetom jetnišnic, za kar je neizogibno - • 347 — potrebno veljavno družabno stališče in, kar je glavno, denar, da stvarij vendar le ne more pustiti v prejšnjem stanju, ampak jih mora predrugačiti. V ta namen se je odločil, da ne bode upravljal posestva sam, ampak ga da za majhno najemnino Seljakom in jim tako ponudi priliko, da postanejo nezavisni od gospodarja. Nejedenkrat, k° je primerjal razmerje med lastniki posestva in Ustniki seljakov, je primerjal Nehljudov odstop zemlje seljakom, mesto da bi jo obdeloval z de-lavci, s tem, kar so delali lastniki ljudstva, ki so •zpreminjali roboto v davek. To ni bila razrešitev vprašanja, ampak bil je to korak bliže njegovi razrešitvi: to je bil prehod iz surovejše k manj surovi obliki sužnjištva. Tako ravnati se je namenil tudi on. Nehljudov je prišel v Kuzimsko okoli poldne. Ker je v vsem živd! priprosteje, ni brzojavil in je na postaji najel voz s parom konj. Ko-frjaž je bil mladenič v nankinovem, na ledjih pre-Pasanem kaftanu z gubami in je sedel na kozlu Po kočijaški, na strani, in je tim raje govoril z gospodom, ker sta izmučena in revna konja med ^ni lahko vozila počasi, k čemur sta kazala veliko veselje. Kočijaž je pripovedoval o oskrbniku v Ku-z>mskem, ne vedoč, da pelje vlastelina. Nehljudov mu tega nalašč ni povedal. — 348 .Navihani Nemec,« , je pripovedoval in se obrnil na pol k popotniku, zdaj zgoraj, zdaj spodaj prijemaje svoj bič, »si je kupil trojko in zdaj se vozi s svojo ženo okoli — to vam je nekaj, gospod! Po zimi, o božiču, je bilo v veliki hiši drevesce, tudi sem vozil tja goste; lepo je bilo opravljeno. V celi guberniji ni najti takega: nabral si je denarja, da je groza! Kaj pa njemu to: dela, kar hoče. Pravi se, da je kupil lepo posestvo.« Nehljudov je mislil, da mu je vsejedno, kako Nemec oskrbuje njegovo posestvo in kako ga izkorišča. Toda pripovedovanje tega mužika ga je ozlovoljilo. Vesel je bil prekrasnega dneva, gostih, bolj in bolj temnih oblakov, ki so zdaj pa zdaj zakrili solnce, i polja, nad katerim so se dvigali škrjanci, i gozdov, ki so bili že popolnoma zaviti v zelenje, i livad, po katerih so se že pasle črede goved in konj, i njiv, na katerih je bilo videti orače —- toda ves čas ga je vznemirjala neka neprijetnost, in če se je vprašal, kaj je to? — se je spominjal kočijaževega pripovedovanja o tem, kako Nemec gospodari v Kuzminskem. Ko je dospel v Kuzminsko in se zatopil v delo, je pozabil Nehljudov na to čustvo. Pregledovanje računov in razgovor z oskrbnikom, ki mu je najivno navajal koristi, izvirajoče lz tega, da imajo seljaki malo zemlje in da so obkroženi od gosposkih zemljišč, to je Nehlju-d°va še bolj utrdilo v namenu, do opusti lastno gospodarstvo in odda vso zemljo Seljakom. Iz računov in iz oskrbnikovega pogovora je spoznal, da ste se dve tretjini najboljše zemlje, kakor je bilo to že preje, obdelovali z lastnimi delavci in z zboljšanim orodjem, ostali del pa so obdelo-Va1' seljaki za 5 rubljev od vsake desjatine, t. j. Za pet rubljev se je seljak zavezal, trikrat zorati, trikrat zbranati in obsejati desjatino; potem po-Zeti, zvezati in dovesti na gumno, t. j. izvršiti rielo, ki stane pri nizki mezdi najmanj deset rubljev °ri desjatine. Seljaki pa so plačevali z delom za Vse> kar so potrebovali od uprave, najvišje cene. Pelali so za pašnike, za les, za krompirjevo perje 'n skoro vsi so bili upravi dolžni. Za oddalje-nejšo zemljo, ležečo za gosposkimi polji, katero s° najemali seljaki, se je jemalo od desjatine štirikrat več nego bi se dobilo od glavnice s pet-°ristotnimi obrestmi. Vse to je Nehljudov vedel tudi preje, toda zdai je spoznaval to kot novo in se čudil samo te,T|u, kako je mogel on in kako morejo vsi ljudje, k* žive v istih razmerah kakor on, da ne vidijo Vs' nenormalnosti takih razmer. Oskrbnikove trditve, da bode ves inventar zavržen, ker ga ne ^°de mogoče prodati niti za četrtino tega, karje L vreden, kako seljaki poslabšajo zemljo, sploh, koliko Nehljudov izgubi s tem, če da zemljo Seljakom — je Nehljudova le še utrjevalo v tem, da izvrši dobro dejanje, če da zemljo Seljakom v najem in s tem izgubi večji del dohodkov. Odločil se je, da izvrši stvar takoj, še za tega svojega bivanja tukaj. Vsejano žito prodati, inventar in nepotrebna poslopja razprodati — vse to je imel storiti oskrbnik takoj po njegovem odhodu. Zdaj pa je naročil oskrbniku, naj skliče za drugi dan seljake iz treh vasij, katere je obsegalo Kuzminsko posestvo, v ta namen, da bi jim naznanil svoj sklep in se dogovoril za cene. S prijetno zavestjo, da je ostal trden napram oskrbnikovim dokazom in je pripravljen, žrtvovati dohodke v korist Seljakov, je zapustil Nehljudov pisarno in, premišljuje o bodočem delu, šel okoli hiše skozi vrt, ki je bil to leto zanemarjen [obdelan je bil le v bližini oskrbnikove hiše] in skozi prostor za lavvn-tennis, ki je bil zaraščen s cikorijami, v lipov drevored, kamor je navadno hodil pušit svoje smodke in kjer je koketovala z njim pred tremi leti lepotica Kirimovka, ki je bila tu v gostih. Sestavil si je kratek govor, katerega spregovori jutri mužikom, odšel zopet k oskrbniku, se pogovoril pri čaju z njim še enkrat o vprašanju, kako bi likvidoval celo gospodarstvo, ter popolnoma miren in zadovoljen z dobrim dejanjem, katero hoče izvršiti za seljake, odšel v Popravljeno sobo v veliki hiši. V tej neveliki, čisti sobi s slikami, predo-čujočimi poglede na Benetke, in z zrcalom med dvema oknoma, je stala čista pernata postelj in mizica z vodo, vžigalicami in lučjo. Na veliki mizi Pred zrcalom je ležal odprt njegov popotni kovček, v katerem je bilo videti toaletne potrebščine 'n knjige, katere je vzel seboj, namreč: rusko *Poskus raziskovanja zakonov glede na zločine,« |er jedno nemško in jedno angleško knjigo o 'stem predmetu. Hotel jih je čitati v prostih urah, k° bi hodil po vaseh, toda ko se je zdaj ozrl na "je, je začutil, da je silno oddaljen od teh vprašanj. Nekaj čisto drugega ga je zanimalo. V kotu sobe je stal starodaven naslanjač iz rudečega lesa z rezbarijami, in pogled na ta naslanjač, ki je stal prej v materini spalnici, je nakrat zbudil v njegovi duši čisto nepričakovano čustvo. Naenkrat mu je postalo žal za hišo, ki izpade, za vrtove, ki postanejo pusti, za gozdove, k' bodo izsekani, za vse te kravje in konjske hleve, za lope v shrambo orodja, za stroje, konje 'n krave, kar vse je bilo, sicer ne po njegovem frudu, nabavljeno in vzdrževano — on je to vedel s tolikim naporom. Preje se mu je zdelo lahko, odreči se vsemu temu, a zdaj mu ni bilo *al samo za to, ampak tudi za zemljišča in — 352 polovico dohodkov, ki bi mu prišli zdaj tako prav. In takoj so se mu kakor na uslugo vzbudila tudi premotrivanja, katerih zaključek je bil, da ni pa- i metno, da bi oddal zemljišča Seljakom in končal i svoje gospodarstvo. »Zemlje sam ne morem upravljati. Če pa j ne obdelujem zemljišča, ne morem vzdrževati niti vsega tega gospodarstva. Razun tega odidem zdaj v Sibirijo, in zato mi ni treba niti hiše niti posestva,« je govoril v njem neki glas. »Vse je tako,« je rekel drugi glas, »toda, prvič, ne ostaneš : celo svoje življenje v Sibiriji. Če se oženiš, moreš : imeti otroke. In kakor si dobil imetek v redu, tako ga moraš tudi v redu oddati. Do zemljišča imaš dolžnosti. Vse uničiti je lahko, zopet vrediti silno težko. Glavno pa je, da moraš misliti na svoje življenje in se odločiti, kaj ukreneš sam s seboj in po tem ravnati s svojim imetjem. Potem ali pa res delaš po svoji vesti, ko ravriaš tako, ali delaš to samo zaradi ljudij in da bi se ponašal pred njimi,« je vprašal Nehljudov samega sebe in moral si je priznati, da je imelo to, kar bodo ljudje govorili o njem, precejšen vpliv na njegov sklep. In čim več je razmišljal, tem Več in več vprašanj se mu je vzbujalo in tem težje jih je bilo razrešiti. Da bi se oprostil teh mislij, je legel v svežo posteljo in hotel zaspati z namenom, da jutri, ko bode sveže mislil, - 353 — razreši vprašanja, katerim zdaj ni vedel zaključka. Toda dolgo ni mogel zaspati; skozi odprta okna je s svežim vzduhom in mesečnim svitom vnikalo tudi kvakanje žab, katero je motilo žvrgolenje slavcev, nekaterih oddaljenih, v parku in jednega v bližini - pod oknom, v gostem bezgovem grmu. Ko je poslušal slavce in žabe, se je spomnil Nehljudov na godbo inšpektorjeve hčeri; spomnil se je Maslove, kako so se jej tresle ustnice kakor kvakajočim žabam, ko je rekla: »Pustite vse to.« Potem se je oskrbnik — Nemec pričel spuščati k žabam. Bilo ga je treba zadrževati, toda on ni samo zlezel doli, ampak se je tudi izpremenil v Maslovo ter mu pričel očitati: »Jaz sem jetnica, a vi knez.? »Nikakor, ne udam se,« si je mislil Nehljudov, se prebudil in vprašal: »Kaj, ali delam dobro ali slabo? Ne vem, jutri spoznam to.« In sam se je pričel spuščati tja, kamor sta lezla oskrbnik in Maslova, in tam se je vse končalo. II. Drugi dan se je zbudil Nehljudov ob desetih. Ko je začul mladi pisar, ki je stregel gospodu, da se giblje, mu je prinesel čevlje, tako svitle, kakor še niso bili nikdar, in hladno, zelo čisto studenčnico ter naznanil, da se seljaki shajajo. Nehljudov je skočil iz postelje, da bi se 23 predramil. O včerajšnji žalosti nad tem, da 'odstopa zemljišča in končuje gospodarstvo, ni bilo niti sledu. Z začujenjem se jih je spominjal ter se pričel hitro oblačiti, radujoč se dela, ki ga je pričakovalo, in nehote ponosen na to. Iz okn^ njegove sobe je bilo videti igrališče lavvn-tennisa, zaraščeno s cikorijami, na katerem so se po oskrbnikovem naročilu zbirali seljaki. Žabe zvečer niso kvakale zastonj. Vreme je bilo oblačno. Kaplje mirnega, toplega dežja, ki je padal zjutraj, so visele po listju, po vejah, po travi. Skozi okno je dišalo zelenje, in razun tega je bilo čutiti tudi vonj zemlje, okrepčane po dežju. Nehljudov je med oblačenjem večkrat pogledal skozi okno in opazoval, kako so se seljaki shajali na igrišču. Jeden za drugim so prihajali, pozdravljali se, obstajali in besedovali. Oskrbnik, zalit, žilav človek, v kratki suknji z zelenim, stoječim ovratnikom in ogromnimi gumbi, je prišel Nehljudovu naznanit, da so se zbrali vsi, da pa čakajo, naj Nehljudov poprej izpije še kavo ali čaj, kar je oboje pripravljeno. »Ne, takoj grem k njim,« je rekel Nehljudov čuteč, česar ni pričakoval nikdar, pri misli na bližnji pogovor s seljaki čustvo strahu in' srama. Sel je, da bi izpolnil ono hrepenenje Seljakov, na katerega vresničenje si niti misliti niso upali, oddajat jim za nizko ceno zemljišče, t. j. šel jim je izkazat dobro delo, toda pri tem se je sramoval, ne vede, zakaj. Ko se je Nehljudov približal zbranim Seljakom ter so se odkrile ruše, kuštrave, plešaste, sive glave, je bil tako vznemirjen, da dolgo ni mogel reči ničesar. Dež je padal v drobnih kapljah in ostajal Seljakom na laseh, bradah in na volni kaftanov. Seljaki so gledali gospoda ter čakali, kaj jim pove, a on je bil tako vznemirjen, da ni ničesar mogel reči. Mučen molk je prekinil mirni, samosvestni Nemec oskrbnik, ki se je smatral za poznavatelja ruskega mužika in lepo, pravilno govoril ruski jezik. Ta silni, rejeni človek in isto tak Nehljudov sta kazala nepričakovano nasprotje med suhimi, nagubanimi obrazi in izpod kaftanov zročimi suhimi ledji mužikov. »Tu knez vam hoče izkazati dobroto — odstopiti vam zemljo, česar vi niste vredni,« je rekel Nemec. Kako da nismo vredni, Vasilij Karlič? Ali ti nismo delali ? Zelo smo bili zadovoljni s pokojno gospo, Bog jej daj večno veselje, in mladi knez nas ne zapusti, hvala Bogu,< je pričel rudečelas, zgovoren mužik. Mi se ne pritožujemo proti gospodi, samo kar se tiče omejenosti,« je rekel drug, širokoličen mužik z veliko brado. Življenje nam je pre-omejeno.« ii3* »Prav zato sem vas pozval, ker vam hočem, če si želite, odstopiti vse zemljišče, je spregovoril Nehljudov. Mužiki so molčali, kakor bi ne razumeli ali ne verjeli. »Kako se ima to razumeti: odstopiti zemljišče,« je rekel mužik srednjih let v plašču. »Dati vam ga v najem, da bi ga rabili za malo odškodnino.« »Zelo dobra stvar, pravi jeden starcev. »Samo da bi bila najemnina znosna, pravi drugi. »Zakaj bi zemljišča ne vzeli!« »Navajeni smo — da nas zemlja živi.« »Tudi vam bode ugodneje; samo pazite na denar — sicer koliko greha! je bilo slišati glasove. »Ne bilo bi greha,' pravi Nemec, če bi bili delali in držali se reda.« »Mi ne moremo, Vasilij Karlič, spregovori ostronos, suh starec. »Ti praviš, zakaj si pustil konje v žito, toda kdo jih je pustil? Jaz sem ves božji dan, in dan — kakor leto, mahal s koso ali delal kaj drugega ter po noči na paši zaspal, in on je všel v oves, a ti mi dereš kožo s telesa.« »Na red morate paziti. >Ti lahko rečeš — red, toda mi ne moremo,« zavrne ga visok, črnolas, nestar mužik, ves poraščen. Saj sem vam povedal, da napravite ograje.« >A ti nam daj lesa,« poprime v ozadju besedo majhen mužik. Letos sem hotel napraviti plot, vzel sem si kole, in ti si me za tri mesece vtaknil v ječo, da bi krmil uši. Potem pa ogradi!« Kaj pravi?« vpraša Nehljudov oskrbnika. Der erste Dieb im Dorfe,« reče oskrbnik nemški. »Vsako leto je bil zasačen v gozdu. In ti se nauči spoštovati tuje blago,« reče oskrbnik. Ali te morebiti ne ubogamo,« reče starec. »Ni nam mogoče, da bi te ne ubogali, ker smo v tvojih rokah in spletaš iz nas vrvice.« No, prijatelj, nihče bi vam ne storil hudega, če bi ne delali hudega vi. »Da ne stori hudega? Letos mi je razbil čeljust, pa nič se mu ni zgodilo. Seveda, kako Pa bi se pravdal z bogatinom.« Delaj po zakonu.« Nastal je prepir, katerega udeleženci niso vedeli, zakaj in kaj govorč. Opažati je bilo na jedni strani gnjev, ki ga je zadrževal strah, na drugi pa zavest svoje vzvišenosti in moči. Nelilju-dovu je bilo to težko poslušati, in zato jih je opozoril, naj se vrnejo k stvari: določiti ceno in obroke najemnine. »Torej kako, kar se tiče zemljišča? Ali si ga želite? In kako ceno hočete, če vam odstopim vse zemljišče? < »Blago je vaše, vi določite ceno. Nehljudov je naznačil ceno. Mužikom se je zdela cena, kakor vedno, previsoka, dasi je Nehljudov določil mnogo manjšo nego so jo plačevali po okolici. Nehljudov je pričakoval, da sprejmejo njegov predlog z radostjo, toda znakov zadovoljstva sploh ni bilo videti. Samo po tem je mogel Nehljudov soditi, da je njegov predlog za nje dober, ker so se tedaj, ko se je razpravljalo o tem, kdo prevzame zemljišče, — ali cela občina ali zadruga, vneli ostri prepiri med onimi, ki so hoteli slabejše in nezmožnejše plačevalce izločiti od udeležbe pri zemljišču, in med onimi, ki so imeli biti izločeni. Končno so po prizadevanju Nemca dogovorili ceno in obroke plačevanja, in seljaki so se glasno razgovarjajoč napotili v vas, a Nehljudov je odšel z oskrbnikom v pisarno, da bi sestavila pogodbo. Vse se je vredilo tako, kakor je želel in pričakoval Nehljudov: seljaki so dobili zemljišča za 30 odstotkov cenejše, nego so se najemala v okolici; njegovi zemljiščni dohodki so se zmanjšali takorekoč za polovico, a so mu zadostovali in še preostajali, zlasti če je prištel svoto za prodane gozdove in to, kar se skupi pri prodaji inventarja. . Vse je bilo videti v redu, toda Nehljudovu je bilo tesno, bil je nezadovoljen in, glavno, bilo ga je sram. Videl je, da so bili seljaki kljub temu, da so se mu nekateri zahvalili, nezadovoljni in so pričakovali več. Zgodilo se je, da je sam žrtvoval mnogo in Seljakom ni dal tega, kar so pričakovali. Drugi dan je bila domača pogodba podpisana in Nehljudov je v spremstvu izvoljenih starcev z neprijetnim čutom nečesa nedovršenega sedel v oskrbnikovo droško ter se odpeljal na postajo, ločivši se od mužikov, ki so pomišljavo ■n nezadovoljno zmajevali z glavami. Mužiki so bili nezadovoljni, Nehljudov je bil nezadovoljen sam s seboj. Zakaj je bil nezadovoljen, ni vedel, toda ves čas mu je bilo nekako tesno in nečesa se je sramoval. III. Iz Kuzminskega se je napotil Nehljudov na Posestvo, katero je podedoval po tetah, — na °no posestvo, kjer je prvič videl Katjušo. Hotel je napraviti tudi na tem posestvu z zemljiščem to, kar je napravil v Kuzminskem, in razun tega Poizvedeti vse, kar je bilo možno poizvedeti o Katjuši, ter o njenem in svojem otroku: — če je res, da je umrl in kako je umrl ? V Panovo je dospel zjutraj, in prvo, kar ga je iznenadilo, ko je prišel na pozorišče, je bila zanemarjena zunanjost vseh poslopij in zlasti hiše. Železna streha, davno že ne pobarvana, je bila porudela vsled rje, in na nekaterih mestih je bila pločevina zavita navzgor, očividno od vetra. Deske, s katerimi je bila hiša obložena, so ljudje iztrgali; potrgali so jih tam, kjer jih je bilo lahko potrgati, ko so odstranili žeblje. Stopnice — oboje, prednje in zlasti zanj važne zadnje, so izginile in bile so polomljene, nekatera okna so bila mesto s steklom zadelana z deskami, in krilo, v katerem je živel oskrbnik, in kuhinja in hlev — vse je bilo vlažno in gnilo. Samo sadni vrt ni opešal, ampak se je razrastel in razplel in je bil zdaj v popolnem cvetju; za plotom je bilo videti kakor bele oblake cvetoče višnje, jablane in slive. Bezgovi plot pa je cvetel prav tako kakor tedaj, pred 14 leti, ko se je Nehljudov za tem grmom igraje lovil z osemnajstletno Katjušo ter zadel in se opekel ob kropive. Drevesce, katero je vsadila Sofija Ivanovna pri hiši in je bilo tedaj kakor šibica, je zdaj vzrastlo v mogočno drevo, sposobno za gredo, in se odelo vse v žolto zeleno, mehko, volneno hvojo. Reka je bila v svoji strugi ter je šumela v mlinskih žlebovih. Na loki za reko se je pasla pestra, pomešana kmetska čreda. Oskrbnik, semi-narist, ki ni dokončal študij, je na dvorišču smehljaje pozdravil Nehljudova, povabil ga, ne da bi se prenehal smejati, v pisarno in tu zopet smehljaje kakor bi s tem obljubljal kaj posebnega, odšel za pregrajo. Tam je nekaj zašepetalo, a Potem potihnilo. Voznik je dobil za čaj, zapustil dvor in nastala je popolna tihota. Potem je stekla mimo okna bosa devojka v izvezeni srajci, 2a devojko pa je tekel mužik v nerodnih škornjih. Nehljudov je sedel ob oknu, gledal na vrt m poslušal. Skozi malo, dvokrilnato okno se je vsipal v sobo svež pomladni zrak z vonji razkopane zemlje ter nalahko pregibal lase na potnem čelu Nehljudova in zapiske ob oknu na polici, razrezani z nožem. Z reke je bilo slišati neprestane glasove peric: tra-pa-trap, tra-pa-trap,< ki so se razletavali nad vodno gladino, lesketajočo se v solncu, in slišati je bilo, kako jednakomerno pada voda na mlinska kolesa. In nakrat se je Nehljudov ne samo spomnil, da je prav on tako i davno, ko je bil še mlad 'n nedolžen, slišal tu na reki te zvoke pri pranju Perila ob jednakomernem ropotu mlina, in ko je Prav tako pomladni veter igral z lasmi na njegovem mokrem čelu in z zapiski na polici, razrezani z nožem, — in ne da bi se bil spomnil Sebe kot osemnajstletnega mladeniča, kakoršen je bil tedaj, ampak čutil se je ravno takega, z isto svežostjo, čistoto in neskončno, s samimi velikimi idejami napoljeno bodočnostjo, in pri tem je, kakor se navadno dogaja v snu, spoznaval, da tega ni več, in bilo mu je grozno tesno. j Kdaj izvolite jesti?« je vprašal oskrbnik, smehljaje se. »Kadar hočete — nisem lačen. Pojdem se sprehajat po vasi.« »Ali bi morebiti ne marali vstopiti v hišo, notri imam vse v redu. Izvolite pogledati, če je zunaj...« »Ne potem, ampak zdaj mi povejte, prosim, če je tu pri vas ženska — Matrena Harina? To je bila Katjušina teta. Seveda v vasi, — vedno imam sitnosti z njo. Krčmo ima. Vem vse, svetujem ji in jo karam, ko bi jo imel tožiti — se mi smili: stara je in ima vnuke,« je rekel oskrbnik še vedno z istim smehljajem, ki je izdajal i željo, biti prijazen, in prepričanje o tem, da Nehljudov gleda na vse prav tako, kakor on. »Kje stanuje? Jaz bi šel k njej.* Koncem vasi, z onega konca tretja koča. Na levi strani je zidana koča in takoj za njo, je njena koliba. A raje vas spremim sam,« je rekel oskrbnik, veselo se smehljaje. »Ne, hvala vam, jo že najdem, in vi, prosim, oznanite mužikom, naj se snidejo: govoriti mi je z njimi o zemljišču, je rekel Nehljudov, namenjen govoriti z mužiki prav tako kakor v Kuzminskem, ‘n če bode mogoče, še danes zvečer. IV. Ko je stopil Nehljudov na prosto, je srečal na stezi, držeči po pašniku, kmečko devojko v Pisani srajci in z uhani v ušesih, ki se je že Vračala, hitro stopajoča s svojima debelima, bo-sima nogama. Dekle je z levo roko hitro mahala, z desno pa je trdno pritiskala k životu rubečega petelina. Petelin s svojim zibajočim se rudečim grebenom je bil videti popolnoma zado-v°ljen ter je le zdaj pa zdaj stegnil, zdaj zopet bvignil jedno črno nogo, hoteč se oprijeti s templji devojkinega predpasnika. Ko se je devojka bližala gospodu, je v pričetku premenila tek v navadno korakanje, ko pa je prišla do njega, je °bstala, zamahnila z glavo nazaj, poklonila se mu, in šele ko je odšel mimo nje, je odhitela s Petelinom naprej. Ko se je bližal vodnjaku, je srečal Nehljudov še starko v zamazani grobi Srajci, nesočo na sključenem hrbtu dve težki, polni vedri. Starka je previdno postavila vedri na t'a in prav tako kakor prej deklica najprej zamahnila z glavo nazaj ter se mu poklonila. Za vodnjakom se je pričenjala vas. Bil je Jasen, soparen dan, in ob devetih je bilo že — 364- vroče; zbirali so se oblaki in poredkem zakrivali solnce. Vsa ulica je bila napolnjena z rezkim, jedkim in ne neprijetnim gnojnim vonjem, ki je prihajal z voz, premikajočih se navzgor po gladki cesti; in največ iz razkopanega gnoja po dvoriščih, mimo katerih je poleg odprtih vrat šel Nehljudov. Mužiki, bosi, v spodnjih hlačah, zamazanih od gnojnice, in v srajcah, ki so šli za vozovi, so se ozirali na velikega in debelega go-spoda s sivim klobukom, katerega svileni trak se je svetil na solncu, na gospoda, ki je šel skozi vas ter se je ob vsakem koraku zadeval tal z lesketajočo se palčico s srebrno glavico. S polj3 se vračajoči mužiki, tresoči se pri hitri vožnji na svojih vozovih, so snemali čapke ter začudeno gledali za neobičajnim človekom, ki je šel p° njihovi cesti; ženske so stopale pred vrata in n3 stopnice ter ga kazale druga drugi, spremljaje ga z očmi. Pri četrtih vratih, poleg katerih je korakal Nehljudov, ga je ustavil z dvora prihajajoč koš visoko naloženega kapljajočega gnoja, na katerem je bila položena deska za sedež. Šestleten deček je šel bos za vozom. Mlad mužik v opankah je gnal z velikimi koraki konja z dvorišča. Dolg0' nogo, plavkasto žrebe je skočilo na vrata, toda zbalo se je Nehljudova, pritisnilo se h košu, i11 ko je začutilo, da se mu noge drgnejo ob kolesa, Je poskočilo nemirno in lahko rezgetaje pred mater, ki je vlekla skozi vrata težak voz. Drugega konja je vodil suh, boder starec, tudi bos, v ^mazanih hlačah in dolgi, blatni srajci, a na "rbtu so mu štrlela mršava ledja. Ko sta prišla konja na gladko cesto, se je Vrnil starec k vratom in se poklonil Nehljudovu. »Ali si morebiti sinovec naših milostnih gospodičen ?« »Da, da.« »Lepo te pozdravljam; ali si nas prišel ne-°liko pogledat?« je pričel starec zgovorno. Da, da. Kaj, kako pa živite? je rekel ehljudov, ne vede, kaj reči. »Kako pa je naše življenje! Naše življenje K najhujše, je zategnil zgovorni stare.c pojoče akor z nekakim veseljem. »Zakaj pa najhujše?« je vprašal Nehljudov 'n stopil med vrata. »Kako pa je to življenje? To je najhujše,« rekel starec in stopil za Nehljudovim pod lopo na mesto, ki je bilo izčiščeno že do zemlje. Nehljudov je stopil za njim v lopo. Tukaj imam dvanajst duš,« je nadaljeval ^arec in pokazal na dve ženski, ki ste imeli rute neredu na glavi ter potni, prepasani, z nagimi meči> zamazanimi do polovice z gnojnico, stali z ami v rokah na kupu še neizvoženega gnoja. Vsak mesec bi moral kupiti po šest pudov, toda kako?« »Kako pa, da vam svoje ne zadošča?« »Svoje? je vprašal starec z zaničljivim smehljajem. Zemlje imam za tri duše, in lani smo pridelali vsega samo osem kop — še do božiča ni zadostovalo. »In kako živite potem?« »Tako delamo to: jednega sina sem poslal na dnino, in od vaše milosti sem si izposodil denar. To so delali pri nas vsi, in davki tudi še niso plačani.« »In koliko davka?« »No, iz mojega doma se nabira kakih 17 rubljev in tretjina. Ah, Bog nas varuj, to je življenje, človek ne ve, kako naj se potolče.« Ali je možno iti k vam v kočo?« je vprašal Nehljudov ter nameril naprej po dvorišču in z očiščenega mesta stopil na kope gnoja, ki so bile še nedotaknene in ne še od vil prevrnene, žolte kot žafran in silno smrdeče. Zakaj ne, pojdi,« je rekel starec ter s hitrimi koraki bosih nog, katerim je pronikala gnojnica med prsti, prehitel Nehljudova in mu odprl vrata v kočo. Ženski ste si popravili na glavah ter spoštljivo zrli na čistega gospoda z zlatimi zaponkami na rokavih, vstopajočega v hišo. Iz hiše ste skočili dve deklici v srajčkah. Nehljudov se je pripognil in snel klobuk ter stopil v temno in umazano izbo z dvojnimi statvi, smrdečo po skisanem jedilu. V izbi je stala pri peči starka z zavihanimi rokavi na suhih, žilavih, ožganih rokah. »Ta-le je naš gospod, prišel nas je posetit,« je rekel starec. No, hvala za čast,« je laskavo rekla starka, odvijaje zavihane rokave. Prišel sem pogledat, kako živite,« je rekel Nehljudov. »Takole živimo, kakor vidiš. Izba hoče razpasti, bati se je še, da koga ne ubije. Toda stari pravi, da je dobra. Tako tudi živimo — carujemo/ je govorila čila starka in nervozno stresala glavo. 'Zdaj ravno pripravljam obed. Delavno ljudstvo pričnem krmiti. Kaj bodete pa obedovali?« »Kaj bodemo obedovali? Naše jedi so dobre. Prva skleda kruh s kvasom in druga — kvas s ' kruhom,« je rekla starka, kazaje svoje do polovice obrabljene zobe. Ne, brez šale, povejte mi, kaj bodele danes jedli ?« Jedli?« je rekel starec smeje se. Naša jed ni posebna. Pokaži mu, stara.« Starka je pokimala z glavo. Zahotelo se ti je, da bi videl našo mužiško hrano? Ti si zvedav, gospod, poglejva torej. Vse hoče vedeti. Rekla sem kruh — s kvasom, in še juho, včeraj so prinesle ženske angeliko, in to da juho; in potem — krompir.« »In drugega nič.« »Kaj pa še, — to zakuhamo v mleku,« je i rekla starka in smehljaje zrla na vrata. Vrata so bila odprta, in veža je bila polna ljudij: .otroci, dekleta in žene z dojenci so se stiskali med vrati ter opazovali čudnega gospoda, pregledujočega mužiško hrano. Starka je bila oči-vidno ponosna na to, kako zna občevati z gospodom. »Da, bedno, bedno, milostni gospod, je naše življenje, da ni vredno govoriti, je rekel starec. »Kam silite?« je zavpil nad onimi med vrati. »No, z Bogom,« je rekel Nehljudov, ki je čutil slabost in stud, čemur pa ni vedel vzroka. »Ponižno se zahvaljujemo za poset, je rekel starec. V veži so ljudje, stiskajoči drug drugega, spustili Nehljudova ven in on je stopil na ulico ter odšel naprej. Takoj za njim sta zapustila vežo dva bosa dečka: prvi, starejši, v umazani, nekdaj beli srajci, in drugi — v obnošeni, pobledeli rožnati. Nehljudov se je ozrl po njih. 369 — Kam pa pojdeš zdaj? je vprašal deček v beli srajci. »K Matreni Harinovi, je rekel Nehljudov. > »Ali vesta, kje je ta?« Mali deček v rožnati srajci se je nečemu zasmejal, starejši pa je resno vprašal: Katera je ta Matrena? Ali je stara?« »Da, stara.« »O, o,« je zategnil deček. »To je Semeniha, to je koncem vasi. Midva te spremiva. Hola, Fedjka, spremiva ga!« »In kaj bode s konji?« »E, kaj ti!« Fedjka je soglasil, in tako so trije vkorakali po vasi naprej. V. Nehljudovu je bilo z dečki lažje nego z odraslimi, in po poti se je z njima pogovarjal. Manjši, v rožnati srajci, se je nehal smejati ter je govoril prav tako razumno in obširno kakor starejšj. »No in kdo je tukaj pri vas najrevnejši ?« je vprašal Nehljudov. »Kdo je najrevnejši? Mihajlo je reven, Semen Makarov, in Marta je zelo revna.« »Toda, Anisja, ta je še revnejša. Anisja niti krave nima — ubožica.« - Nima krave, zato so pa tudi samo trije, toda Marfa je samopeta, je nasprotoval starejši. Tam ta je vendar vdova, se je potezal rožnati deček za Anisjo. »Ti praviš, Anisja je vdova, toda Marfa je toliko kakor vdova, je nadaljeval starejši deček. »Vsejedno — če ni moža doma. Kje pa je mož?« je vprašal Nehljudov. »V ječi redi uši, je rekel starejši deček, poslužujoč se običajne fraze. »Letos je v gosposkem gozdu posekal dve brezi, in zaprli so ga. Zdaj je zaprt šesti mesec in žena prosjači, trije otroci in uboga starka, je široko razkladal deček. »Kje pa prebiva?« »Ravno tukaj je njen dvor,« je odvrnil deček in pokazal na hišo, pred katero je stal na ulici, ravno v smeri, v kateri je šel Nehljudov, droben, beloglav deček, ki se je komaj držal na krivih, v kolenih izbočenih nogah. Vaška; kam si ubežal, potepuh!« je kriknila iz hiše prihitevša ženska v zamazani, sivi, kakor s pepelom potreseni srajci ter se s prestrašenim obličjem vrgla pred Nehljudova, zgrabila dečka in ga odnesla v kočo, kakor bi se bala, da Nehljudov ovroči njeno dete. To je bila prav ona ženska, katere mož je , sedel v ječi radi brez iz Nehljudovljevega gozda. / »No, in Matrena, ali je revna?« je vprašal Nehljudov, ko so se bližali Matreninemu domu. Kaj še, revna: žganje prodaja, je odločno odvrnil rožnati, suhotni deček. Ko je Nehljudov došel k Matrenini koči, je odpustil dečka ter vstopil v vežo in potem v sobo. Matrenina koča je merila kakih šest aršinov, tako da se na postelji, ki je stala za pečjo, velikemu človeku ni bilo mogoče stegniti; »ravno na ti postelji,« si je mislil Nehljudov, »je rodila in vzdihovala potem Katjuša. Skoro celo sobo so zavzemale statve, katere je tedaj, ko je vstopil Nehljudov in se zadel z glavo ob nizke dveri, ravno popravljala starka s svojo starejšo vnukinjo. Še dva vnuka sta se takoj za Nehljudovim pri-podila v kočo ter obstala za njim med vrati. »Kaj hočete?« je jezno vprašala starka, ki je bila slabe volje, ker so se jej rušile statve in seje razun tega kot krčmarica bala neznanih ljudij. Vlastelin sem. Rad bi z vami govoril.« Starka je obmolknila, se zagledala v gosta in se nakrat vsa izpremenila. Ah ti ljubi moj, in jaz, neumnica, te nisem spoznala: mislila sem si, kak popotnik, je spregovorila s hlinjeno laskavim glasom. Odpusti mi, za Boga.« 24* , — 372 - Kako bi lahko govorila brez prič? je rekel Nehljudov ter se ozrl na odprta vrata, v katerih sta stala otroka in za njima suha ženska s shujšanim, toda neprestano se smehljajočim, od bolezni pobledelim dečkom v zakrpani kapici. »Kaj ste prišli notri, jaz vam dam, kje pa je palica,« je kriknila starka nad njimi, ki so stali med vrati. »Ali ne zaprete takoj!« Otroka sta odšla, žena z dečkom pa je zaprla vrata. »Jaz sem si mislila, kdo je pač prišel: In to si bil ti, milostni gospod, ti moj zlati ljubček, kar nagledati se te ne morem, je govorila starka. Kam si prišel, in ni se ti gnusilo! Ah, ti moj dražestni ljubček! Semkaj sedi, Vaša svitlost, tukaj sem na klopico,« je govorila dalje in pobrisala klop s predpasnikom. >In jaz sem si mislila, kak zlodej prihaja sem, in to je Vaša svitlost, dobri gospod, dobrotnik in živitelj naš. Odpusti mi, stari neumnici, oslepela sem. Nehljudov je sedel, starka je stopila predenj, podprla z desno roko obličje, držeč z levico ostri komolec desnice, in spregovorila s pojočim glasom: »In postaral si se, svitlost; bil si svež kakor repa, a zdaj nisi več. Imaš seveda tudi skrbi. Jaz sem te prišel vprašat: ali se spominjaš Katjuše Maslove? 373 »Katerine. Kako bi se je ne spominjala saj je moja sorodnica; koliko solz, koliko solz sem potočila zaradi nje. Saj jaz vem vse. Kdo pa je brez greha, batjuška. Dekle je bilo mlado, no, saj vemo, kako je, zgodila se je nesreča. Kaj storiti! Če bi jo bil morebiti zapustil, toda ti si jej dal tako nagrado: sto rubljev! A kaj je napravila ona. >&Ji znala biti pametna: Če bi bila mene poslušala, bi mogla živeti. In dasi je moja sorodnica, rečem naravnost, da je — ničvredno dekle. Jaz sem jej potem tudi preskrbela dobro mesto: toda ni se hotela pokoriti, sprla se je z gospodo. Kaj pa se smemo mi z gospodo prepirati: na, odpustili so jo. In potem bi bila zopet lahko živela pri gozdarju, toda ni bila voljna.< Hotel sem vprašati po otroku. Saj je pač porodila pri vas? Kje je otrok? »Otroka sem tedaj jaz preskrbela zelo dobro, batjuška moj. Njej je bilo zelo slabo, nisem mislila, da vstane. Dete sem krstila, kakor se spodobi, in je poslala v najdenišnico. No, zakaj mučiti angeljsko dušico, ko mati umira. Druge delajo to tako, da pustijo otroke in jih ne hranijo in dete umrje; toda jaz sem si mislila: tako vendar ne — raje poskrbim, da pride v najdenišnico. Denar je bil, in tako sem dete odpravila tja. In številka je bila? »Številka je bila, toda dete je takoj tedaj umrlo. Ona je rekla: kakor hitro sem je pripeljala, je takoj potem umrlo.« »Kdo ona?« »I, ona ženska sama, v Skorodnem je živela. Pečala se je s tem. Imenovali so jo Malanjo, zdaj je tudi ona že mrtva. Razumna je bila ta ženska — kako je ona to znala! Če so jej prinesli otroka, ga je ona vzela, pustila pri sebi v hiši in ga krmila. In krmila ga je, batjuška moj, tako dolgo, dokler se jih ni nabralo več. In ko so bili trije ali štirje, jih je odvedla skupaj. Imela je vse tako izvrstno pripravljeno: veliko zibel kakor postelja za dve osebi. In pridelano je bilo držalo. Polagala je po štiri skupaj, z glavami na razne strani, da bi se ne potolkli,, z nogami skupaj, in tako je odvedla štiri naenkrat. Dala jim je mleka, in bili so tiho, srčeca.« »No, kaj potem?« No, tako je odpeljala tudi Katerinino dete. Niti dva tedna ga ni imela pri sebi. Začelo je pešati že pri njej doma.« »In je bilo dete lepo?« je vprašal Nehljudov. »Tako dete, da lepše ni moglo biti. Tebi je bilo podobno, je dodala starka in zamežiknila s starim očesom. »In zakaj je oslabelo: gotovo je bilo slabo hranjeno?« »Kaka hrana pa naj bode? Seveda ni bilo dete njeno. Da je le živo pripeljala tja. Rekla je, ko sem prišla v Moskvo, ugasnilo je njegovo življenje takoj. Prinesla je tudi potrdilo, — vse, kakor je treba. To je bila razumna ženska. Samo toliko je mogel izvedeti Nehljudov o svojem otroku. * VI. Nehljudov je odšel na ulico ter se pri tem zopet zadel z glavo ob oboja vrata v izbi in v veži. Otroci: beli, garjevi in rožni so ga pričakovali. Pridružilo se jim je še nekaj novih. Pričakovalo ga je tudi nekoliko žensk z dojenci, in med temi je bila tudi ona suha ženska, ki je lahko držala na rokah brezkrvno dete v zakrpani kapici. To dete se je neprestano čudno smejalo z vsem svojim postarnim obličjem. Nehljudov je vedel, da je to smeh trpljenja. Vprašal je, kdo je ta ženska. »To je ona Anisja, o kateri sem ti pripovedoval,« je rekel starejši deček. Nehljudov se obrne k Anisji. »Kako živiš? jo vpraša. »Kaj ješ?« »Kako živim? Beračim,« odvrne Anisja in zaplaka. Postarno dete pa se je smejalo s celim obličjem ter krivilo svoje drobne nožiče. Nehljudov je vzel iz žepa listnico ter jej dal 10 rubljev. Ni še storil dveh korakov, ko ga je že dohitela druga žena z otrokom, potem starka, potem zopet neka žena. Vse so govorile o svoji bedi ter ga prosile, da bi jim pomagal. Nehljudov je razdal vseh onih 60 rubljev drobnega denarja, katerega je imel v listnici, ter se z grozno tesnim srcem vrnil domov, t. j. v oskrbnikovo stanovanje. Oskrbnik je smehljaje pozdravil Nehljudova s poročilom, da se mužiki snidejo zvečer. Nehljudov ga je zahvalil in mesto da bi šel v sobo, je šel šetat v vrt po stezah, postlanih z belimi lističi jablanovega cvetja, razmišljevaje o vsem tem, kar je videl. Vse okoli je bilo tiho, toda potem je začul Nehljudov v oskrbnikovem stanovanju dva jezna ženska glasova, pobijajoča drug druzega, a bolj po redkem je bilo slišati tudi mirni glas oskrbnikov. Pričel je poslušati. »Moje moči ne zadoščajo, ali mi hočeš še križ strgati z vratu,« je govoril razjarjen ženski glas. Samo za hip sem stekla domov,« je govoril drugi glas. »Vrni jo, pravim. Zakaj mučiš živinče in otroke brez mleka.« Plačaj ali nadomesti z delom, je odvrnil mirni glas oskrbnikov. Nehljudov je zapustil vrt in odšel k zadnjemu vhodu, kjer ste stali dve razmršeni ženski, katerih jedna je bila noseča. Na stopnicah je stal oskrbnik, z rokami, vtaknenimi v žepe ovršnika iz plahto-v>ne. Opazivši gospoda, ste ženski obmolknili ter si pričeli popravljati zmečkane robce na glavi, oskrbnik pa je potegnil roke iz žepa in se pričel smehljati. Slo se je za to, da so mužiki, kakor je pripovedoval oskrbnik, nalašč puščali svoja teleta m še celo krave na gosposke pašnike. In tako so dve kravi teh žen na loki zasačili in zajeli. Oskrbnik je zahteval od žensk po 30 kopejk za kravo ali pa dva dni dela. Ženi pa ste trdili: Prvič, da ste kravi tja samo zašli, drugič, da nimata denarja, in tretjič sta za slučaj, da obljubita t° nadomestiti z delom, zahtevali, da se jima kravi vrneta takoj, ker že od jutra stojita na solncu brez hrane in žalostno mučeti. »Kolikokrat sem prosil z lepa,« je rekel smehljajoči se oskrbnik in se ozrl v Nehljudova, kakor bi ga poživljal za svedoka, če gonite na Pašo, da pazite na svojo živino.« Samo pogledala sem po malem in že sta mi ušli.« »Pa ne odhajaj, če imaš paziti? In kdo naj nakrmi malega?« »Če bi se bili vsaj res pasli na loki, toda ko sta pa komaj prišli tja,« je rekla druga. »Ves travnik je popasen,« se je obrnil oskrbnik k Nehljudovu. »Če bi ne skrbeli sami, bi ne bilo nič sena.« »Ne laži,« je kriknila noseča ženska. Moji nista bili nikdar tam.« »No, zdaj sta bili tam, plačaj ali namesti z delom.« »No, torej nadomestim z delom. Vrni mi kravo in ne muči jo,« je jezno kriknila žena. Saj se tako ne morem oddahniti niti po dnevi, niti po noči. Tašča je bolna, mož se je upijanil. Sama sem za vse. In moči nimam. Da bi se zadušil s svojim nadomeščenjem z delom, je viknila in zaplakala. Nehljudov je naročil oskrbniku, naj izpusti, kravi, in odšel zopet v vrt razmišljat svoje misli; no, razmišljati je bilo zdaj že o marsičem. Vse mu je bilo zdaj tako jasno, da se ni mogel dosti načuditi temu, kako da ljudje ne vidijo in da i on sam ni videl tako dolgo tega, kar je tako popolnoma jasno. Ljudstvo izumira privajeno svojemu izumiranju, v njem so se stvorih življenski pogoji, ki so prav za prav izumiranje samo — umiranje otrok, moči presezajoče delo žena, nedostajanje hrane vsem in zlasti starcem. In tako je prišlo ljudstvo polagoma na stališče, da samo ne vidi svoje grozne bede in se ne pritožuje radi nje. Zato si tudi mi domnevamo, da je to stanje naravno in da mora biti tako.« (Zdaj mu je bilo jasno kakor dan, da je glavni vzrok ljudske bede, katerega priznava ljudstvo samo in ga tudi vedno navaja, ta, da so vlastelini vzeli ljudstvu zemljišča, katera bi jih jedina mogla -preživeti). Bilo je čisto jasno, da otroci in starejši ljudje mro radi tega, ker nimajo mleka, in mleka nimajo zato, ker ni zemlje, da bi mogli pasti živino ter pridelovati žito in seno. (Bilo je čisto jasno, da je vse beda ljudij, ali vsaj glavni in najbližji vzrok ljudske bede ta, da zemlja, katera ga živi, ni v njegovih rokah, ampak v rokah ljudij, ki vživajo pravico do zemljišča ter žive s svojim delom. Zemljišče pa, katero ti ljudje potrebujejo tako, da mro, če ga nimajo, obdelujejo ti najbolj bedni ljudje zato, da se žito, ki ga pridelajo, proda preko meje in si lastniki zemljišča morejo kupovati klobuke, palice, kočije, bronaste kipe i. t. d. To mu je bilo zdaj prav tako jasno, kakor je jasno to, da bodo konji, ki so zaprti v vrtu, na katerem so pojedli vso travo, slabi, da bodo umirali lakote, če se jim ne da možnosti, da bi smeli izkoristiti zemljo, na kateri morejo najti pašo... In to je grozno in nikakor ne more *n ne sme biti drugače. In treba je poiskati sredstva, da bi tega ne bilo ali da bi se vsaj sam tega ne udeleževal. In jaz jih najdem gotovo, si je mislil, hodeč po najbližjem brezovem drevoredu gori in doli. »V učenih družbah, vladnih napravah in v novinah razpravljajo o vzrokih ljudske bede in o sredstvih, kako jo odstraniti, samo ne o jedinem vspešnem sredstvu, ki bi gotovo povzdignilo ljudstvo in ki je v tem, da se mu vrne vzeta in njemu potrebna zemlja.« In živo "se je spomnil osnovnega stavka Henrya Georgea in tega, kako ga je ta stavek razvnel, ter se čudil, kako je mogel vse to pozabiti. Zemlja ne more biti predmet imetja, ne more biti predmet kupčije in prodaje, kakor ne morejo biti voda in zrak in solnčni žarki. Vsi imamo jednako pravico do zemlje in do vseh koristij, katere daje ljudem.-In zdaj je razumel, zakaj se je tako sramoval ob spominu, kako je vredil stvari v Kuzminskem. Varal je samega sebe. Zavedajoč se,, da človek ne more imeti pravice do zemlje, si je prisvojil to pravico, da je daroval Seljakom del tega, o čemur je bil v dnu svoje duše prepričan, da do njega nima pravice. Zdaj tega ne napravi več in spremeni to, kar je napravil v Kuzminskem). — In sestavil si je v glavi svoj načrt, namreč, da da Seljakom zemljo v najem za rento in rento proglasi za lastnino istih Seljakov s tem pogojem, da bodo ta denar plačevali ter ga rabili za davek in skupne koristi. To ni bila nikaka Singletax , 381 — ampak samo približanje k njej, kolikor je bilo v sedanjih razmerah mogoče. Glavno pa je bilo to, da se je odrekal pravice do zemlje, v Ko je prišel domov, mu je oskrbnik s posebno prijaznim smehljajem ponudil obed ter izrazil strah, da bi se bila utegnila kaka jed pre-} kuhati ali pa prepeči. Miza je jjila pogrnena s surovim prtom, izvezen robec je nadomestoval prtič, in na mizi Je bila v stari saski porcelanasti skledi z odbitim ročem krompirjeva juha z onim petelinom, ki je stegoval zdaj jedno, zdaj drugo nogo in je bil *daj razrezan, da razsekan ter na mnogih mestih še kosmat. Za juho je prišel na vrsto isti pete-i'n pečen in tudi neoskuben pa rezanci z obilico masla in sladkorja. Daši je bilo vse to zelo malo okusno, je Nehljudov jedel, ne meneč se za to, kaj je, ker je bil zatopljen v svoje misli, ki so takoj prepodile ono tesnobo, s katero je prišel '2 vasi. Oskrbnikova žena je vedno pogledovala • ^kozi vrata, kadar je prestrašena devojka prinašala skledo, in oskrbnik, ponosen na umetnost svoje žene, se je smejal bolj in bolj radostno. Po obedu je Nehljudov s trudom pripravil oskrbnika k temu, da je mirno sedel, in sicer z namenom, da bi preiskal .samega sebe in ob jed-nem poved«! komu to, kar ga je popolnoma prešinjalo, da bi mu razložil svoj načrt, kako hoče prepustiti zemljo Seljakom, in ga vprašal, kaj on misli o tem. Oskrbnik se je smeljal, pretvarjaje se, kakor bi bil že davno sam mislil na to, in da zelo rad posluša, toda v resnici ni razumel ničesar, očitno ne vsled tega, ker bi se Nehljudov ne bil jasno izražal, ampak vsled tega, ker je bilo očitno, da se Nehljudov odreka svoji koristi v korist drugih, a stara resnica, da vsak človek išče samo svojo korist v škodo drugih ljudij, je bila v oskrbniku tako vkoreninjena, da je menil, da ničesar ne razume, ko je govoril Nehljudov o tem, da ima ves dohodek iz zemljišč postati skupen kapital Seljakov. Razumem. Vi bodete seveda dobivali obresti od tega kapitala?« je vprašal ves žareč. »Nikakor ne. Razumite me, jaz odstopam zemljo popolnoma. Torej potem ne bodete imeli nikakih dohodkov?« je vprašal oskrbnik in prenehal smehljati se. Da, jaz se jim popolnoma odrekam.« Oskrbnik je težko vzdihnil in se zopet pričel smehljati. Zdaj je razumel. Razumel je, da Nehljudov ni popolnoma zdrav človek, in je pričel v načrtu Nehljudova, ki se je odrekal zemljišču, takoj iskati možnost koristi za se ter je hotel na vsak način razumeti načrt tako, da bi si mogel kako izkoristiti podarjeno zemljišče. Ko pa je razumel, da tudi to ni mogoče, je postal nejevoljen in se je nehal zanimati za načrt, ter se samo zato smehljal dalje, da bi se prikupil gospodu. Nehljudov ga je odpustil, sedel za razrezano, s črnilom polito mizo in pričel prenašati svojjiačrt na papir. Solnce se je že sklanjalo za razvijajoče se 1'pe, in komarji so se v celih rojih vsipali v sobo ter pikali Nehljudova. Ko je končal svoje seznamke 'n čul z vasi sem prihajajoče mukanje domov se vračajočih čred, škripanje odpirajočih se vrat 'n govor shajajočih se mužikov, je Nehljudov fekel oskrbniku, da mužikov ni treba zvati v pisarno in da pojde sam v vas na ono dvorišče, kjer se shajajo. Nato je hitro izpii kozarec čaja, katerega ttu je ponudil oskrbnik, in šel v vas. Vil. Na dvorišču selskega staroste je bila kopica ljudij v živem razgovoru, ali čim se je približal Nehljudov, je potihnil in Seljaki so, prav tako kakor v Kuzminskem, vsi drug za drugim sneli čapke. Seljaki tega kraja so bili mnogo revnejše zunanjosti; kakor dekleta tako so tudi žene nosile uhane, mužiki pa so bili takorekoč vsi v krpah, srajcah in kaftanih, narejenih doma. Nehljudov se je premagal in pričel svoj gcvor s tem, da je povedal mužikom svoj namen, odstopiti jim zemljišče popolnoma. Mužiki so molčali in izraz njihovih obličij se ni izpremenil čisto nič. »Mislim namreč,« je govoril Nehljudov za-rudel, »da ima vsak človek pravico do zemljišča.« »Gotovo. To je res,« je bilo slišati glasove mužikov. Nehljudov je nadaljeval o tem, kako se morajo zemljiščni dohodki razdeliti med vse in da jim zato predlaga, naj vzamejo zemljišče in plačajo zanj ceno, kakoršno si določijo sami, v skupno glavnico, katero pa bodejo uživali zopet le sami. Tudi dalje je bilo slišati izraze pohvale in soglašanja, toda resni obrazi Seljakov so postajali čedalje resnejši in resnejši, in oči, prej obrnene v gospoda, so se obračale v tla, kakor bi ga ne hotele osramotiti zato, ker so vsi spoznali njegovo prekanjenost, pa da on nikogar ne goljufa. Nehljudov je govoril bolj jasno, in mužiki so bili razumni ljudje; toda niso ga razumeli in ga niso mogli razumeti prav iz enakega razloga) kakor ga dolgo ni razumel oskrbnik. Bili so trdno prepričani, da je vsakemu človeku prirojeno, iskati svojo korist. Cena 40 vin. Ir* (3 Slovanska kniHovna. kV/. w CjtaBnucKaa BuC.iioTOKa. S) v No, in kaj, če bi jaz želel dobiti zemljišča,« reče oskrbnik smehljaje. »Če bode kak del prost, vzemite in delajte,« reče Nehljudov. »Kaj je tebi treba tega? Ti si tako sit,« ga zavrne starec s smejočimi se očmi. S tem je bilo posvetovanje končano. Nehljudov je vnovič ponovil svoj predlog, toda ni zahteval odgovora takoj, ampak jim je le svetoval, naj se pogovore z občino ter naj potem pridejo in mu odgovore. Mužiki so rekli, da se pogovore z občino in mu dajo odgoyor, in poslovivši se, so navdušeni odšli. Po cesti je bilo dolgo slišati njih glasen, oddaljujoč se pogovor. In do poznega večera so zveneli njihovi glasovi ter se čuli po reki sem od vasi. * * * Drugi dan mužiki niso delali, ampak so se posvetovali o gospodovem načrtu. Občina se je razdelila na dve stranki: jedna je imela gospodov predlog za ugoden in varen, druga je videla v njem skriven, hudoben naklep, katerega ni mogla spoznati in se ga je zato še posebno — 403 bala. Tretji dan pa so vendar vsi soglašali, da sprejmejo ponudene predloge, in prišli so k Nehljudovu, naznanit mu odlok cele občine. Na to soglašanje je imelo velik vpliv pripovedovanje neke starke o gospodovem ravnanju, ki je pregnalo ves strah pred zvijačo, namreč, da gospod pričenja misliti na svojo dušo in dela to za njeno izveličanje. Ta razlog so potrjevale one velike miloščine, katere je razdal Nehljudov tekom svojega bivanja v Panovu. Denarne miloščine, katere je razdal Nehljudov tukaj, pa so imele svoj vzrok v tem, da je Nehljudov tukaj prvič spoznal ono bedo in krutost življenja, v katero so prišli seljaki, in ginjen radi te bede ni mogel, dasi je vedel, da je to nerazumno, da bi ne dajal denarja, katerega se je nabralo pri njem zdaj izredno mnogo in ga je dobil za les v Kuzmin-skem, prodan še preteklo leto, in razim tega zadatje za prodani inventar. Čim so zvedeli, da gdspod daje prosilcem denar, so pričele vreti k njemu množice ljudstva, zlasti žensk, iz cele okolice, proseče ga pomoči. Res ni vedel, kaj naj počne z njimi, kako naj se ravna pri rešenju vprašanja, koliko in komu naj da. Čutil je, da je bilo nemogoče, da bi ne dajal denarja, katerega je imel mnogo, ljudem, ki so ga prosili in so bili res revni. Dajati pa denar vsem onim, ki bi ga prosili, to nima smisla. 20* . Jedino sredstvo, rešiti se iz tega položaja, je bilo to, da bi odpotoval. In to je tudi hotel storiti. Zadnji dan svojega bivanja v Panovu je stopil Nehljudov v hišo in pričel preiskovati tukaj ostale stvari. Preiskovaje jih, je našel v spodnjem predalu stare tetine omare z bronastimi obroči v levjih glavah mnogo pisem, in med njimi fotografijo, ki je kazala skupino: Sofijo Ivanovno, Jekaterino Ivanovno, njega samega kot dijaka in Katjušo, — čisto, svežo, krasno, življenja se radujočo. Izmed vseh stvarij, ki so bile v hiši, je vzel Nehljudov samo pisma in to sliko. Ostalo je vse pustil mlinarju, ki je po posredovanju smehljajočega se oskrbnika za desetino cene kupil dom in vso opravo Panova. Spominjaje se zdaj onega čustva žalosti vsled izgube imetja, katerega je čutil v Kuzmin-skem, se je čudil Nehljudov temu, kako je mogel kaj takega čutiti. Zdaj je čutil brezkončno radost osvobojenja in neko čuvstvo, podobno onemu, ki ga mora čutiti popotnik, - ko je odkril novo zemljo. X. Mesto je Nehljudova ob tem njegovem prihodu iznenadilo na zelo poseben in nov način. Prišel je s kolodvora zvečer, ko so bile svetilke že prižgane. Vse sobe so še dišale po naftalinu, in Agrafena Petrovna in Kornej sta bila izmučena in nezadovoljna, konečno sta se pri pospravljanju stvarij, ki so imele, kakor je bilo videti, samo ta namen, da bi se preobešale, sušile in spravljale, še celo sprla. Pristop v sobo Nehljudova so ovirali kovčegi in zaboji, tako da je prihod Nehljudova oviral ona dela, ki so se vršila v tej , hiši z neko čudovito vstrajnostjo. Vse to se je s svojo očividno nesmiselnostjo, katere se je nekoč udeleževal tudi on sam, zdelo Nehljudovu po vtisih, ki jih je napravila nanj vaška beda, tako neprijetno, da se je odločil, preseliti se koj drugi dan v krčmo in pustiti Agrafeno Petrovno, da vredi stvari, kakor spozna to za potrebno, dokler ne pride sestra, ki konečno določi, kaj se zgodi z vsem tem, kar je bilo v hiši. Nehljudov je zjutraj odšel z doma, najel si ne daleč od ječe v zelo skromni in precej zamazani gostilni dve sobi, spravil notri z doma > pripeljane stvari, in odšel k advokatu. Zunaj je bilo hladno. Po nevihti in dežju je nastal oni hlad, ki je običajen spomladi. Bilo je tako hladno, in pihal je tako oster veter, da je Nehljudova zeblo v lahkem ovršniku, tako da je pospešil korake, da bi se ogrel. Mislil je na vaščane : na ženo, otroke, starce, katerih bedo in muke je videl zdaj takorekoč prvič, zlasti pa na smejočega se otroka-starca, brcajočega z nogami, — in nehote je primerjal z vaščani to, kar je bilo v mestu. Ko je šel poleg trgovine mesarjev, ribičev in izgotovljene obleke, je bil iznenaden kakor bi videl to prvič — vsled množice onih sitih in tolstih prodajalcev, katerim ni podobnega na vasi. (Ti ljudje so bili očividno prepričani, da njihov trud, goljufati ljudi, ki niso izvedenci v njihovem poslu, ni prazno opravilo, ampak narobe, da je to opravilo še zelo koristno.) Prav tako siti so bili tudi kočijaži z ogromnimi pleči in z gumbi na hrbtu, vratarji v kapah, pošitih z znaki, sobarice v predpasnikih, in zlasti izvozčiki, ki so udobno sedeli na svojih kozlih ter ponosno zrli na mimo idoče. V vseh teh ljudeh je zdaj nehote videl one vaške ljudi, ki so izgubili zemljo in so morali radi tega v mesto. Nekateri teh ljudij so znali razmere v mestu izkoristiti ter so na ta način postali jednaki gospodi in so se radovali svojega stanu, drugi pa so živeli v mestu še v slabših razmerah nego v vasi, in bili so še bolj ubogi. Tako ubogi so se zdeli Nehljudovu čevljarji, katere je videl delati pri oknu kake kleti; take so bile tudi suhotne, blede, raztrgane perice, likajoče ob odprtih oknih, iz katerih se je valila milnata para; taka sta bila tudi dva sobna slikarja, ki sta srečala Nehljudova, v predpasnikih in čevljih na boso nogo, zamazana z barvo od glave do pete. V slabih ožganih žilavih rokah z rokavi, zavihanimi še nad komolce, sta nesla škaf barve ter se neprestano prepirala. Obraze sta imela izmučene in jezne. Taka obličja so imeli tudi zaprašeni vozniki s črnimi lici, tresoči se na svojih vozovih. Prav taka obličja so imeli raztrgani, zabuhli možje in žene z otroci, stoječi na oglih ulic in proseči miloščino. Prav take obraze je bilo videti v odprtih oknih manjše gostilne, mimo katere je bilo iti Nehljudovu. Pri zamazanih, s steklenicami in čajevo opravo zastavljenih mizah, med katerimi so letali sem ter tja sluge, so sedeli kriče in prepevaje pesni, za-rudeli ljudje z zateklimi obličji. Jeden je sedel ob oknu s pridvignenimi obrvmi in povešenimi ustnicami ter gledal pred se, kakor bi se hotel nečesa spomniti. »In zakaj so se vsi zbrali tukaj?« si je mislil Nehljudov, nehote požiraje prah in smrad, katera mu je prinašal nasproti hladen veter. Na jedni ulici je srečal vrsto konj, ki so peljali neko železo in z njim tako silno rožljali po neravnem tlaku, da so Nehljudova bolela ušesa in glava. Pospešil je korak, da bi prehitel vrsto voz, ko je nakrat med ropotom železa začul svoje ime. Obstal je in zagledal pred seboj vojaško postavo s špičastimi, namazanimi brki in žarečim, lesketajočim se obličjem, katera mu je iz izvozčikove kočije mahala z roko v pozdrav, razkrivaje pri smehu neobičajno bele zobe. »Nehljudov! Ali si ti to?« Prvi čut, ki je obšel Nehljudova, je bilo veselje. Ah ! Šenbok, je rekel radostno, toda takoj je spoznal, da se nima čemu radovati. To je bil oni Šenbok, ki je tedaj prišel k tetama. Nehljudov ga že davno ni več videl, toda čul je o njem, da je kljub svojim dolgovom izstopil iz polka ter se poslovil od kavalerije in se vendar z nekimi pripomočki vzdržal v svetu bogatih ljudij. Zadovoljno, veselo obličje Šenbo-kovo mu je to potrjevalo. »Glej, to je prav, da sem te našel: Saj ni nikogar v mestu. Toda, prijatelj, ti si se postaral,« reče Šenbok ter stopi iz kočije in si popravlja ramena. »Spoznal sem te samo še po hoji. No, ali bodeva obedovala skupaj? Kje pa imate tu pošteno kuhinjo.« »Ne vem, če bodem imel čas,« odvrne Nehljudov, misleč samo na to, kako bi se izmuznil tovarišu, ne da bi ga razžalil. »Zakaj pa si ti tukaj ?« ga vpraša. »1 no, opravke imam tukaj, prijatelj. Varuški posli. Sem namreč varuh. Opravljam zadeve Šamanova. Veš, to je bogatin. On je nekoliko zmešan. Toda 54 tisoč desjatin zemlje! pravi Šenbok z nekakim posebnim ponosom, kakor bi bil sam pridobil vse te desjatine. »Vse je bilo v groznem neredu. Vsa zemlja je bila v kmetskih rokah. Nič niso plačevali, neplačanih je bilo več kot 80 tisoč. Jaz sem v jednem letu vse predrugačil in sem oddal oskrbniškemu uradu za 70 procentov več. No?» vpraša ponosno. Nehljudov se je spomnil, da je slišal, kako je ta Šenbok ravno zato, ker je napravil neplač-Ijive dolgove, po neki posebni protekciji postal oskrbnik imetka starega bogatina, ki je trošil svoje premoženje, in da se zdaj živi od tega varuštva. Kako bi se mu pač izognil, da bi ga ne ' razžalil?« je premišljal Nehljudov, zroč v njegovo svitlo obličje z namazanimi brki in poslušaje njegove dobrodušne prijateljske besede o tem, kje je dobra kuhinja, in ponosno pripovedovanje, kako je vredil varuške zadeve. 'No, kje bodeva obedovala?« Toda jaz nimam časa,« reče Nehljudov in Pogleda na uro. Torej napraviva drugače. Danes zvečer bo dirkanje. Ali prideš?« »Ne, ne pridem.« »Pridi. Svojih konj nimam več, toda grem radi Grišinovih. Ali se spominjaš. Ima lepo ko- 410 — njarno. Pridi torej in potem bodeva skupaj večerjala. »Tudi večerjati ne morem, reče Nehljudov smehljaje. No, kaj pa je to? Kam greš zdaj ? Če hočeš, te prepeljem tja. < »K advokatu. Stanuje takoj za oglom, reče Nehljudov. Ah, saj ti vedno kaj stikaš po ječi. Postal si zagovornik jetnikov. Korčaginovi so mi pravili o tem, reče Šenbok smehljaje. Kaj je to? Povej!« »Da, da, vse to je res, odvrne Nehljudov, »toda na ulici ne moreva govoriti o tem!« »No, da, no da, ti si bil vedno čudak. Ali torej prideš k dirki? Gotovo ne, drugače ne morem in drugače tudi nočem. Prosim te, ne jezi se. < Zakaj bi se jezil! Kje stanuješ? vpraša ga Šenbok, in obličje mu postane resno, oči se mu otvorijo in obrvi dvignejo. Očividno se je hotel nečesa spomniti, in Nehljudov je opazil na njem prav oni topi izraz, kakor ga je izne-nadil pri onem človeku z dvignenimi obrvmi in spuščenimi ustnicami ob oknu beznice. Nekako hladno je ! Kaj ? »Da, da.< >Ali imaš nakupljene stvari pri sebi?: obrne se Senbok k izvozčiku. »No, torej z Bogom. Zelo sem vesel, da sem te videl, reče Šenbok in silno stisne Nehlju-dovu roko ter skoči v kočijo, mahaje pred svitlim obličjem s široko roko v novi beli rokavici in po svoji navadi kažoč pri smehu svoje neobičajno bele zobe. »Ali sem bil morebiti res tak?« si je mislil Nehljudov, nadaljuje svojo pot k advokatu. Da, čeprav ne čisto tak, vendar sem hotel biti tak in mislil sem, da celo življenje preživim tako. XI. Advokat je sprejel Nehljudova takoj, ne da bi čakal, da pride vrsta nanj, ter pričel takoj govoriti o zadevi Menšovih, o katerih je prečital akte in je bil razburjen vsled nezakonitosti obsodbe. Ta stvar človeka razburi, je rekel advokat. Skoro gotovo je, da je zažgal lastnik sam, da dobi zavarovalnino, toda gre za to, da krivda Menšovih nikakor ni dokazana. Nikakih dokazov ni. To je sama naglica sodnikova in nemarnost namestnika državnega praydnika. Če se stvar ne bode vršila pred okrožno sodnijo ampak tukaj, potem jamčim za vspeh in ne maram ni- kakega plačila. No, in druga stvar, prosim prošnja na Njegovo Veličanstvo glede Fedosije Birjukove je napisana; če pojdete v Peterburg, vzemite jo seboj, oddajte sami in poprosite. Sicer stavijo le kak predlog, in iz stvari ne bode nič. A vi se potrudite, da pridete k osebam, ki imajo vpliv pri komisiji za vložene prošnje. Prosim torej, ali je to vse?« »Ne, tu mi še pišejo... »Vi ste, kakor vidim, postali lijak, skozi kateri pritekajo vse pritožbe iz ječe,« reče advokat smehljaje. Tega je že preveč za vaše moči.« »Ne, to je pregozna stvar, reče Nehljudov in pove na kratko obseg stvari. (Slo se je za sledeče: Na vasi je neki gra-motni*) seljak pričel čitati evangelije in je razlagati svojim tovarišem. Duhovništvo je imelo to za prestopek. Naznanili so ga. Preiskovalni sodnik jih je zaslišal, namestnik državnega pravdnika je sestavil tožbo... in sodni dvor je priznal Seljaka krivim. To je vendar nekaj groznega,« reče Nehljudov. »Ali ni res?«) »Kaj pa vas je tu presenetilo?« Vse; uradnika, kateremu se zapove, bi še mogel razumeti, toda namestnik državnega pravdnika, ki je sestavljal tožbo, to je vendar izobražen človek.. .< *) Za sramotnega sluje oni, ki zna čitati in pisati. »V tem je ravno zmota, da smo mi navajeni misliti, da so državni pravdniki in sploh ■judje sodnega stanu — da so to kaki novi, liberalni ljudje. Nekdaj so bili res taki, toda zdaj Je to nekaj drugega. To so uradniki, ki skrbe samo za dvajsetega v mesecu *) On dobiva plačo, Potrebuje več, in s tem se že končajo vsi njegovi principi. On obtoži, sodi in obsodi, kogar hočete...« (»In ali so v resnici zakoni, po katerih je ^ožno obsoditi človeka v prognanstvo zato, ker skupaj z drugimi prijatelji čita evangelije?; »Možno je, obsoditi ga ne samo v prognanstvo v oddaljena mesta, ampak tudi k prisilnemu delu, če se mu dokaže, da se je drznil, c'tajoč evangelije, razlagati je drugim drugače nego je predpisano, s čemur se zametuje cerkvena razlaga. Če kdo v prisotnosti drugih ruje zoper Pravoslavno vero, se — po paragrafih kazenskega 2akonika — kaznuje s prisilnim delom.« »To vendar ni mogoče. »To vam pravim vendar jaz). Jaz pravim vedno gospodom sodnim uradnikom, je nada-leval advokat, »da ne morem pogledati na nje hrez hvaležnosti, ker smo jaz, in tudi vi, in mi Vsi le njihovi dobroti dolžni hvalo, da nismo v Ječi. In vsakemu nas vzeti pravice in slehernega ra dan sc v Rusiji plačujejo državni uradniki. spraviti v kako manj oddaljeno mesto Sibirije —| to je najlažja stvar.« Toda če je vse odvisno od samovoljnosti državnega pravdnika in od oseb, ki morejo po zakonu delati ali ne delati, čemu je potem sodišče?« Advokat se veselo nasmehne. Lejte, kaka vprašanja stavlja! No, prosim, batjuška, to je filozofija. Tudi o tem se lahko pogovoriva. Pridite v soboto, in tukaj dobite učenjake, literate, umetnike. Potem se že pogovorimo o družabnih vprašanjih,« reče advokat, z ironi-škim patosom, izgovarjaje besede: o družabnih vprašanjih.« — Ali ste znani z ženo, ne? Pridite.' Da, potrudim se, odvrne Nehljudov, čuteč, da ne govori resnice, in če se za kako stvar ne potrudi, da se ne jedino za to, da bi ne bil zvečer pri advokatu v krogu pri njem se shajajočih učenjakov, literatov in umetnikov. Smeh, s katerim je odvrnil advokat na Ne-hljudovo opazko, da sodišče nima pomena, če se sodniki po svoji volji morejo ravnati ali ne ravnati po zakonu, in intonacija, s katero je izgovoril besedo filozofija in družabna vprašanja , sta pokazala Nehljudovu, kakb različno on in advokat in skoro gotovo tudi drugi advokatje gledajo na stvari, in da se ne glede na to, kako 415 — je danes oddaljen od prejšnjih svojih prijateljev Senbokove vrste, čuti še mnogo bolj oddaljenega od advokata in ljudij njegovega kroga. XII. Do ječe je bilo daleč, in bilo je že pozno, zato je najel Nehljudov izvozčika ter se odpeljal k ječi. Na jedni ulici se je izvozčik, človek srednjih let, z . razumnim in dobrodušnim obličjem, obrnil k Nehljudovu ter mu pokazal na ogromno hišo, ki so jo dodelovali. »Glej, kako hišo so postavili tukaj,« reče, kakor bi bil deloma sam vzročitelj te stavbe ter bi se s tem ponašal. Res je bila tudi ta hiša ogromna in zidana v nekem pomešanem, nenavadnem slogu. Trdni odri na velikih brunih, spetih z železnimi vezmi, s° objemali dvigajočo se stavbo, in od ulice jo je delila ograja iz desk. Na odrih so kakor mravlje Mrgoleli z apnom oškropljeni delavci: jedni so zidali, drugi so klesali kamenje, tretji so nosili gori težke in nazaj lahke škafe in nosila. Debel in prekrasno oblečen gospod, najbrže arhitekt, je stal spodaj ter kazal gori in pripovedoval nekaj spoštljivo poslušajočemu vladimirskemu stavb-neinu podjetniku. Skozi vrata poleg arhitekta so Pohajali ven prazni in notri naloženi vozovi. 416 — »In tako so oni vsi prepričani, i oni, ki delajo, i oni, ki jih silijo delati, da to tako že mora biti, da, ko njihove (noseče) žene izvršujejo doma dela nad svoje moči, in se njihovi otroci v kapicah pred smrtjo vsled glada smejejo in brcajo z nogami, da so oni dolžni, staviti to neumno, nepotrebno hišo za kakega neumnega in nepotrebnega človeka, (za jednega onih ljudij, ki jih ničijo in odirajo«) si je mislil Nehljudov,- zroč na to hišo. Da, nepotrebna hiša,« izrazi svojo misel glasno. »Kako da nepotrebna?« vstavi se razžaljeni izvozčik. Hvala Bogu, ljudstvo se pri tem preživi. Ni nepotrebna!« »In vendar je to nepotrebno delo. »Kako da nepotrebno, če jo stavijo,« je ugovarjal izvozčik, »ljudstvo se tako preživi.« Nehljudov je obmolknil in to tem raje, ker je bilo vsled drdranja koles nemogoče govoriti. Nedaleč od ječe je prešel izvozčik s tlaka na cesto, tako da je bilo lahko govoriti, in se zopet obrnil k Nehljudovu: »In koliko teh ljudij se zdaj vali v mesto to je strašno,« reče, obrnivši se na kozlu in pokaže Nehljudovu na družbo nasproti prihajajočih vaških delavcev, z žagami, sekirami, v po-lukožuhih in z vrečami na hrbtu. J »Ali bolj zdaj nego prejšnja leta?«.vpraša Nehljudov. »Kako pa! Zdaj vse tako prenapolnujejo, da je groza. Gospodarji delajo z ljudstvom kakor z drvmi. Vse je polno. »Zakaj je to tako?« Ljudstvo se je razmnožilo in nima se kam dejati.« Kaj je na tem, da se je razmnožilo, zakaj ne ostane na kmetih? -Kaj naj delajo tam? Zemljišča nimajo.- Nehljudov je čutil to, kar oni, ki ima na telesu ranjeno mesto. Zdelo se mu je, kakor bi se nalašč neprestano tolkel po ranjenem mestu, in to se mu je zdelo, ker se ravno udarci na bolno mesto čutijo najbolj. »Ali je povsod jedno in isto?" je pomislil Nehljudov ter pričel izvozčika izpraševati, koliko , 'majo pri njih na kmetih zemljišča in koliko ima zemljišča izvozčik sam in zakaj živi v mestu. Zemljišča pride pri nas, milostni gospod, desjatino na dušo. Pri nas smo tri duše,« je radovoljno pripovedoval izvozčik. Doma imam očeta in jednega brata, drugi brat je vojak. Ta dva sta dovolj. In ni to nič preveč dela. Saj je tudi starejši brat hotel iti v Moskvo. In ni mogoče zemljišča najeti? L: . . ^Kje naj bi se zdaj najelo? Prejšnji manjši gospodje so, kjer so bili, svoje zapravili. Kupci so dobili vse v svoje roke. Od njih ni mogoče najeti ničesar — sami obdelujejo vse. Pri nas vlada zdaj Francoz, kupil je od prejšnjega gospoda. Ne da v najem, in ne da. : Kakšen Francoz? Francoz Dufar morebiti, da ste kaj slišali o njem. Za igralce v velikem gledališču je izdeloval lasulje. Posel je dober, no, prihranil si je. Od naše gospodične je kupil celo posestvo. Zdaj on gospodari nad nami. Dela tako, kakor se mu zljubi. Še dobro, da je sam usmiljen človek. Toda ženo ima Rusinjo — to je taka psica, da nas Bog varuj. Ljudstvo odira, da je groza... In tu je že ječa. Kam si želite, k glavnemu vhodu ? Zdi se mi, da tam ne puščajo noter. XIII. S tesnim srcem in v strahu pred mislijo, v kakem stanju najde zdaj Maslovo, je pozvonil Nehljudov pri glavnem vhodu ter vprašal ječarja, ki je prišel ven, za Maslovo. Ječar je šel vprašat in je povedal, da je v bolnišnici. Nehljudov je odšel v bolnišnico. Dobrodušen starček, bolnišnični nadzornik, ga je takoj spustil noter, in ko - je zvedel, kaj si želi, mu je pokazal na otroški oddelek. Mlad doktor, ves dišeč po karbolni kislini, je prišel k Nehljudovu na hodnik in ga strogo vprašal, kaj si želi. Ta doktor je kaznjencem stanje olajševal in je imel zato vedne neprijetnosti s predstojništvom, da, celo s starejšim doktorjem. ( Ker se je bal, da bi ne zahteval Nehljudov od njega kaj nezakonitega, in je razun tega hotel pokazati, da ne dela nikakih izjem, naj mu je občevati s komurkoli, se je delal osornega. Tukaj ni žensk,, tu je otroški oddelek.« Vem, a iz ječe je bila semkaj premeščena po.strežnica.< Da, dve sta tukaj, kaj torej želite?« Jedna teh dveh, Maslova, je moja znanka,« reče Nehljudov, »in želel bi jo videti: odhajam v Peterburg, da bi vložil prošnjo za razveljavljenje njene obsodbe. In rad bi jej oddal tole. i Je to samo fotografija,« reče Nehljudov in vzame 'z žepa zavitek. To je možno, reče doktor, obrne se k starki v belem predpasniku in jej pravi, naj pokliče postrežnico, kaznjenko Maslovo. Ali ne marate sesti ali iti v sprejemno sobo? Hvala vam, reče Nehljudov. Ker je opazil izpremembo v strogem doktorjevem vedenju, ga vpraša, kako so z Maslovo zadovoljni v bolnišnici. 27* Bik.;. »Zadovoljni, ne dela slabo, če se uvažujejo okolnosti, v katerih je živela, odvrne doktor. »Sicer, tukaj je.« Skozi jedna vrata je prišla stara postrežnica in za njo Maslova. Imela je bel predpasnik na proglastem oblačilu; na glavi je imela robec, ki jej je zakrival lase. Ko je zagledala Nehljudova, je zarudela, obstala kakor v neodločnosti, potem postala mračna, sklopila oči in s hitrimi koraki namerila proti njemu po preprogi, razprostrti po tleh. Ko je prišla k Nehljudovu, mu ni hotela podati roke, potem mu jo je podala in še bolj zarudela. Nehljudov je ni videl izza onega pogovora, pri katerem se je opravičevala radi svoje burnosti, in pričakoval je zdaj, da jo najde zopet tako, kakor je bila tedaj. Toda zdaj je bila čisto drugačna, v izrazu njenega obličja je bilo nekaj resnega: sramožljivost, plašnost in, kakor se je zdelo Nehljudovu, neprijaznost proti njemu. Povedal jej je isto, kar je povedal doktorju, — da odpotuje v Peterburg, in dal jej je zavitek s fotografijo, katero je prinesel iz Panova. »To-le sem našel v Panovu; stara fotografija, morebiti vam bode ljuba. Vzemite jo. Privzdignila je svoje črne obrvi in se začudeno ozrla vanj s svojimi škilastimi očmi, kakor bi ga hotela vprašati: Zakaj to?« In molče je vzela zavitek ter ga vtaknila za naprsnik predpasnika. »Tam sem videl vašo teto,« pravi Nehljudov. »Videl?« reče ona hladnokrvno. Ali vam je tukaj dobro?« vpraša Nehljudov. Ne morem se pritožiti, dobro, reče.. Ali ni to pretežavno? : »Ne, nikakor. Nisem se še privadila.« »To me zelo veseli. Vendar je tukaj boljše nego je tamkaj?« »Nego kje tamkaj?« vpraša Maslova, in lici jej zalije rudečica. »Tam, v ječi, reče hitro Nehljudov. Zakaj pa boljše?« vpraša ona. Mislim, da so tukaj boljši ljudje. Tukaj ni takih, kakor tam.« »Tam je tudi mnogo dobrih, reče ona. Za Menšova dva šem poskrbel in upam, da jih oproste, pravi Nehljudov. Da bi Bog dal, taka občudovanja vredna starka, reče Maslova, ponavljaje svojo karakteristiko starke, in se lahko nasmeje. Jaz grem zdaj v Peterburg. Vaša stvar pride hitro na vrsto, in upam, da bode razsodba razveljavljena.« Razveljavljena ali ne razveljavljena. Zdaj je vsejedno. »Zakaj: zdaj ? — 422 — »Tako,« reče ona in se mu vprašujoče ozre v oči. »Nehljudov je razumel to besedo in ta pogled tako, da Maslova hoče vedeti, če je ostal pri svojem sklepu ali ga je spremenil, ko ga je ona zavrnila. »Ne vem, zakaj vam je vsejedno,« reče. »Toda meni je res vsejedno, če vas oproste ali ne. Jaz sem v vsakem slučaju pripravljen storiti, kar sem rekel, pravi odločno. Dvignila je glavo, in črne, škilaste oči so se zagledale i v njegovo obličje i mimo njega, in vse njeno obličje je zažarelo radosti. Toda rekla je nekaj čisto drugega nego so govorile njene oči. »To govorite zaman,« mu pravi. »To pravim zato, da bodete vedeli.« O tem ste že vse povedali in vam ni treba ničesar več pripovedovati,- reče mu, težko zadržuje smeli. V sobi je nekaj zašumelo. Slišati je bilo otroški jok. »Zdi se mi, da me kličejo, reče Maslova, nemirno se oziraje okoli. Tedaj z Bogom,« pravi on. Maslova se je delala, kakor bi ne videla roke, katero jej je nudil, in ne da bi jo stisnila, je hitrih korakov odšla po preprogi, trudeča se, prikriti svojo razburjenost. Kaj se godi z njo? Kako misli? Kako čuti ? Ali me hoče skušati, ali mi res ne more 1 odpustiti? Ali ne more povedati vsega, kar misli in čuti, ali ne mara? Ali se je omečila ali razjezila? se je popraševal Nehijudov. Le jedno je k vedel — namreč to, da se je izpremenila in da se odigrava v njej za njeno dušo važna izprememba in da ta izprememba ne veže njega samo z njo, ampak tudi z Onim, v katerega imenu se je vršila ta izprememba. In ta zveza ga je spravljala v radostno navdušenje in prijetno razpoloženje. Ko se je vrnila v sobo, kjer je stalo osem otroških postelj, je pričela Maslova na ukaz usmiljene sestre postiljati posteljo, in ker se je nagnila z odejo predaleč, je omahnila, in čudno, da ni padla. Okrevajoči deček, obvezan na vratu, kateri jo je videl, se je zasmejal, in Maslova se ^ ni mogla več premagovati, sedla je na postelj ter se zasmejala tako glasno, da se je nekaj otrok tudi zasmejalo in je sestra jezno kriknila nad njo: Kaj se krohočeš? Ali misliš, da si tam, kjer si bila. Pojdi po porcije...« Maslova je umolknila, vzela posode in šla, kamor je bila poslana, toda ko se je njen pogled srečal z onim obvezanega mladeniča, ki mu je bilo prepovedano smejati se, se je zopet zasmejala. Večkrat tekom dneva, kadarkoli je bila sama, je potegnila Maslova fotografijo malce iz ovitka ter se je radovala, toda šele zvečer po končanem delu, ko je ostala sama v sobi, kjer je spala z drugo postrežnico, je vzela fotografijo iz ovitka popolnoma ter dolgo, nepremično, radostno in ljubezni polno opiraje oči na vsako podrobnost kakor na obličju tako na obleki, na stopnicah balkona, na grmovja, ki je tvorilo ozadje, na njegovem in njenem obrazu pa na obrazih teta, zrla na pobledelo, porumenelo fotografijo ter se ni mogla dovolj naradovati zlasti sebe same, svojega mladega, krasnega obličja z lasmi, vijočimi se okoli čela. Zagledala se je tako, da ni opazila, kako je njena tovarišica-postrežnica prišla v sobo. »Kaj je to? Ali ti je dal to on? je vprašala tolsta, dobrodušna postrežnica, nagibajoča se nad fotografijo. »Kaj, ali si ti to?« »Kdo neki naj bi bil?« reče Maslova, smeje se in zroča v obličje tovarišice. »I, kdo pa je tale? Ali je to on? In to je njegova mati?« Teta. In kako da mene ne spoznaš?« vpraša Maslova. »Kje bi te spoznala? Za ves svet ne. Čisto drugo obličje. Saj mislim, da je preteklo od tega že deset let.« Ne leta, ampak življenje,« reče Maslova, in naenkrat jo je zapustila vsa živahnost. Obličje jej je potemnelo, in guba se jej je napravila med obrvmi. Kaj, ti si imela lahko življenje. Da lahko,« pritrdi Maslova, zapre oči in Pokima z glavo. »Hujše nego sužnji! In kako to?« -Tako. Od osmih zvečer in do štirih zjutraj. To vsak dan.« Zakaj se tega ne izognejo?« »Hotele bi, toda ni mogoče. A zakaj govoriti o tem!« vsklikne Maslova, poskoči, vrže fotografijo v miznico, težko zadržuje solze odhiti na hodnik in jezno loputne z vrati. Zroča na fotografijo se je čutila tako, ka-koršna je bila na njej naslikana, in je premišljala o tem, kako srečna bi mogla še biti ž njim. Besede tovarišice pa so jo spomnile, kaj je zdaj, , spomnile so jo vse groze onega življenja, katero je zdaj temno čutila, toda ni si upala, predočiti si ga. Zdaj se je le živo spominjala vseh onih strašnih nočij in zlasti jedne pustne, (ko je pri-k Nakovala študenta, ki jej je obljubil, da jo reši). Spomnila se je, kako je tedaj v izrezanem, z vinom politem, rudečem svilnatem oblačilu, z ri> dečim trakom v razmršenjh laseh, izmučena, utrujena in pijana, ko je okoli dveh po polnoči tekom odmora med plesom prisedla k suhi, koščeni spremljevalki goslarja ter jej pričela tožiti o svojem težkem življenju, in kako je ta spremljevalka tudi rekla, da jej mrzi njeno opravilo in hoče drugam, in kako se je približala k njuna prijateljica Klara in kako so se vse tri naenkrat odločile, oprostiti se tega življenja. Hotele so so raziti, ko so na-krat zahrumeli pijani gostje. Goslar je zaigral ri-tornel, spremljevalka je zaigrala na pianino v spremljanje veselo rusko pesem iz prve figure četvorke, majhen, pijan človek z belo naprsnico in v fraku je zgrabil Maslovo in drugi, debel, s poraščeno brado in tudi v fraku je zgrabil Klaro in dolgo so se motali, plesali, kričali, pili . .. In tako je šlo celo leto, dve, tri. In vzrok vsega tega je bil on. In v njej je nakrat zopet vsplapoialo prejšnje sovraštvo do njega, zahotelo se jej je, zmerjati ga in mu očitati. Žal jej je bilo, da je zdaj zamudila priliko, da bi mu povedala še enkrat, da ga pozna in se mu ne uda, da mu ne dovoli, da jo stori predmetom svoje velikodušnosti. In da bi na kak način pregnala ta mučni čut žalosti nad samo seboj in praznega prepiranja z njim, je zahrepenela po pijači. In ne bila bi držala besede in napila bi se bila, če bi bila v ječi. Tu pa žganja ni bilo mogoče dobiti drugače nego pri ranocelniku, in ranocelnika se je bala, ker jo je zalezoval. Odnošaji z možmi pa so jej bili neljubi. Ko je nekaj časa posedela na klopici na hodniku, se je vrnila v sobo, in ne da bi odgovarjala tovarišici, je dolgo plakala nad svojim izgubljenim življenjem. V Peterburgu je imel Nehljudov tri opravke: vložiti prošnjo Maslove za razveljavljenje obsodbe v senatu, zadevo Fedosije Birjukove pri komisiji za vložene prošnje, zadevo v orožniškem načel-ništvu glede oproščenja Šustove in stvar, tikajočo se sestanka matere s sinom, zaprtem v trdnjavi, o čemur mu je pisala Vera Bogoduhovska. (Te dve zadevi je štel za jedno samo, tretjo stvar. Četrta stvar pa je bila zadeva sektantov, izgnanih v Kavkaz zato, ker so čitali in razlagali evangelije. Obljubil je ne toliko njim kakor samemu sebi, da stori vse možno, da se ta stvar objasni.) Izza svojega poslednjega poseta pri Masle-nikovu, zlasti po svojem odhodu na kmete, je čutil Nehljudov v celem svojem bistvu odpor napram onim krogom, v katerih je živel do sedaj, napram onim krogom, v katerih je bilo tako skrbno zakrito trpljenje, katero prenašajo milijoni ljudij, da bi moglo zadovoljno in udobno živeti majhno število, ker ljudje teh krogov ne vidijo bi ne morejo videti tega trpljenja in zato tudi ne - 428 - krutosti in zločinov svojega življenja. Nehljudov zdaj že ni mogel več občevati s temi ljudmi, ne da bi postal nejevoljen in bi si tega ne očital. In pri tem so ga vabile v te kroge navade prejšnjega njegovega življenja, vabile so ga sorodniške in prijateljske zveze, in prav zato, da bi izvršil, za kar se je brigal zdaj jedino: da bi pomagal Maslovi in vsem stradajočim, katerim je hotel pomagati, prav zato je bil prisiljen prositi pomoči in naklonjenosti pri ljudeh iz teh krogov, pri ljudeh, katerih ne samo da ni spoštoval, ampak so često vzbujali v njem zaničevanje in preziranje. Prišedši v Peterburg, se je nastanil Nehljudov pri svoji teti z materine strani, grofici Čarski, ženi bivšega ministra, in se takoj začutil v srcu aristokratske družbe, ki mti je postala tako tuja. To mu je bilo neprijetno, a drugače ni mogel ravnati. Če bi se ne nastanil pri teti, ampak v gostilni, bi jo razžalil. Poleg tega je imela teta mnogo znanja in mu je v vseh teh zadevah, katere je hotel izvršiti, mogla biti v najvišji, meri koristna. No, kaj slišim o tebi? Kake čudeže,« mu je rekla grofica Jekaterina Ivanovna, gosteč ga takoj po prihodu s kavo. Vous posez pour un Hovvard. Pomagaš zločincem. Hodiš po ječah, spreobračaš jih. Ali ne, niti ne mislim na to.« »Kaj, to je dobro. Samo da je pri tem neka romantična historija. No, pripoveduj. Nehljudov jej je razložil svoje razmerje z Maslovo, — vse, kakor je bilo res. »Spominjam se, spominjam, uboga Helene mi je pravila nekaj tedaj, ko si bival pri onih starkah: zdi se mi, da sta te oni dve hoteli oženiti s svojo rejenko [grofica Jekaterina Ivanovna le vedno zaničevala tete Nehljudova z očetove strani...] Tedaj je to ona? Elle dSt encore jolie?« Teta Jekaterina Ivanovna je bila šestdesetega, zdrava, vesela, energična, zgovorna ženska. Rasti je bila velike, zelo polna, pod njenim nosom Je bilo videti majhne, črne kocinice. Nehljudov J° je imel rad in je bil že od mladosti navajen, Posnemati njeno energijo in veselost. »Ne, ma tante, to je vse končano. Hotel SetTI jej samo pomagati, ker je po nedolžnem obsojena m sem jaz tega kriv, kriv tudi vse njene usode. Čutim se dolžnega, storiti za njo Vse> kar morem.« »No, meni pa so pravili, da se hočeš z njo oženiti. »Da, hotel sem, toda ona ne mara. Jekaterina Ivanova je napela čelo ter se začudeno in molče zagledala v sinovca. Naglo pa se je njeno obličje izpremenilo, in na njem se je pokazal izraz zadovoljstva. No, ona je razumnejša nego ti. Ah, kak tepec si ti! !n ti bi jo vzel? »Gotovo.« Po tem, kar je bila?« »Tim gotovejše. Saj sem jaz vsega kriv.' Ne, ti si res prismojen,« je rekla teta, zadržuje smeh. Silno si prismojen, toda jaz te imam prav zato rada, ker si tako silno prismojen, je ponavljala to besedo, ki se jej je očividno priljubila in je po njenih nazorih natačno označevala stanje njenega sinovca. »Ali pa veš, kako se to napravi, je nadaljevala; Aline je ustanovila občudovanja vredno zavetišče za Magdalene. Nekoč sem bila tam. Preostudne so. Neprestano sem se potem umivala. Toda Aline se je posvetila temu corps et ame. Torej to tvojo dava k njej. Če jo sploh kdo poboljša, jo Aline.« Toda ona je obsojena v kaznilnico. Prišel sem z namenom, da bi poskrbel za razveljavljenje razsodbe. To je prva stvar, s katero prihajam k vam. No tako, kje se bode ta stvar obravnavala?« V senatu. »V senata? Da, moj ljubi cousin Levuška je v senatu. Sicer pa je on v heraldiškem depar-tementu. No, izmed upliynih ne poznam nikogar. Tam so, Bog vedi za nje — bodisi Nemci: Ge, Fe, De — tout 1'alphabet, ali pa različni Ivanovi, Semenovi, Nikitini, ali Ivanenko, Simonenko, Ni-kotenko pour varier. Des gens de 1’autre monde. 1 A vendar porečem možu. On jih pozna. On pozna vse ljudi. Jaz mu povem. Toda ti mu razloži, ker roene on nikdar ne razume. Naj govorim, kar , hočem, on pravi, da ničesar ne razume. Cest un Parti pris. Vsi razumejo, samo on ne razume.« V tem je lakaj prinesel na srebrnem podstavku pismo. Prav od Aline je. Tako bodeš slišal tudi Kiesiwetterja.« Kdo je ta — Kiesivvetter?« Kiesiwetter? Zvečer pridi sem, in tu izveš, kdo je to. Govori tako, da najbolj zakrkneni zločinci padajo na kolena, plakajo in se pokore.« Grofica Jekaterina Ivanovna je bila, dasi je bilo to čudno in tako malo primerno njenemu značaju, strastna privrženka nauka, po katerem je jedro krščanstva vera v odrešenje. Hodila je na shode, kjer se je oznanjal ta tedaj modni nauk, 'n zbirala je pri sebi take vernike. Ne glede na t°, da so se morali po tem nauku zavreči ne samo vsi obredi in slike, ampak tudi sakramentje, yisele so pri grofici po vseh sobah in še celo nad njeno posteljo ikone, in ona je delala vse, — 43 J2 — kar zahteva cerkev, ne da bi videla v tem kako protislovje. »Če bi tega slišala tvoja Magdalena, izpre-obrnila bi se,« je rekla grofica. »In bodi zvečer gotovo doma, da ga bodeš slišal. To je občudovanja vreden človek.« »Mene to ne zanima, ma tante.« »A jaz ti pravim, da je to zanimivo. In pride gotovo. No povej, kaj še želiš od mene? Videz votre sac. »Se v trdnjavi imam nekaj opraviti.« »V trdnjavi? No, tja ti morem dati pismo za barona Kriegsmutha. Cest un tres brave homme. A saj ga poznaš ti sam. Bil je prijatelj tvojega očeta. II donne dans le spiritisme. Toda to nič ne de. Dober človek je. Kaj pa hočeš tam ?« »Prositi moram, da bi dovolili materi sestanek s sinom, ki sedi tam. Toda bilo mi je rečeno, da to ni odvisno od Kriegsmutha, ampak od Červjanskega. »Červjanskega nimam rada, toda to je mož Mariette. Njo je možno poprositi, in ona stori to radi mene. Elle est tr«s gentille.« »Prositi mi je še za neko žensko. Že več mesecev je zaprta, in nihče ne ve zakaj.« »No, no, ona sama pa gotovo ve, zakaj Oni vedo to zelo dobro. In njim, tem ostriženim nihilistinjam, je po zaslugi! š »Jaz ne vem, če to zaslužijo ali ne. Toda oni trpe. Vi ste kristijanka, verujete v evangelij in ste tako neusmiljeni...« »Ne, to nič ne pomaga. Evangelije je evangelije, in kar je odporno, je odporno. Hujše bi bilo, če bi se delala, da imam nihilistinje rada in zlasti ostrižene nihilistinje, katerih ne morem videti. »Zakaj jih ne morete videti? »Ker se vtikajo v vsako stvar. To ni za ženske.« »No, in če vzameva ono Marietto, vi priznavate, da more resno delovati,« je rekel Nehljudov. »Mariette? Mariette — Mariette? Sam Bog naj bi razumel: taka Haltjupkinova hoče vsakogar poučevati. • »Ne poučuje, ampak samo ljudstvu hoče pomagati.« »Tudi brez njih se ve, komu se ima in komu se nima pomagati.« »A ljudstvo vendar trpi. Jaz na primer ravno Prihajam s kmetov. Ali morajo mužiki delati do zadnje moči in se ne smejo najesti do sitega, da bi mi živeli potratno življenje,« je rekel Nehljudov, ki ga je dobrodušnost tete vspodbudila, da je govoril, kar je mislil. »In hočeš morebiti, da bi jaz delala in ničesar ne jedla? »Ne, nočem, da bi ne jedla,« je odvrnil Ne-hljudov smeje se, »a hočem samo, da bi vsi delali in vsi jedli. Teta se je zopet zvedavo zagledala vanj. Mon cher, vous finirez mal,« je rekla. »Zakaj ?* V tem trenotku je prišel v sobo visok general širokih pleč. To je bil mož grofice Carske, bivši minister. A, Dmitrij, zdravstvu j, je rekel in mu nastavil sveže obrit obraz v poljub. »Kdaj si prišel ?« Nato je molče poljubil ženo. »Non, il est impayable,« se je obrnila grofica Jekaterina Ivanovna k možu. Pravi mi, naj grem k reki prat perilo in jest sam krompir. Silen tepec je, toda vendar stori, kar te prosi. Strašen ,prismo-jenec',« je popravila. Toda ali si slišal: Kamenska je baje v taki nevarnosti, da se boje za njeno življenje,« se je obrnila k možu. -Moral bi iti k njej. Da, to je grozno, je odvrnil mož. No, pojdita se pogovorit, jaz moram spisati pisma. Komaj je stopil Nehljudov v sobo poleg salona, je zavpila za njim: Ali naj torej pišem Marietti? Prosim, rna tante. Torej pustim en blanc to, kar si želiš za ostriženko, a ona že sporoči svojemu možu. In on izvrši to. Ne misli, da je hudobna. Vse so mi zoprne, te tvoje protegees, toda — je ne leur veux pas de mal. Bog bodi z njimi. No, pojdi. Toda zvečer bodi gotovo doma. Bodeš slišal Kiesivveterja. In molili bomo. Če se ne bodeš protivil, <^a vous fera beaucoup de bien. Saj vem, da ste Elen in vi vsi v tem zelo zaostali. Torej na svidenje. XV. Grof Ivan Mihajlovič je bil odslužen minister in človek trdnega prepričanja. Prepričan pa je bil grof Ivan Mihajlovič že od mladih let o tem, kakor je ptiču prirojeno, da se živi s črvi, da je odet s perjem in da leta po zraku, prav tako je njemu prirojeno, živeti se z dragimi jedili, pripravljenimi od dragih kuharic, oblačiti se v najudobnejša in najdražja oblačila ter se voziti v najudobnejši in najhitrejši ekvipaži, in da mora hiti vse to zanj pripravljeno. Razun tega si je domneval grof Ivan Mihajlovič, da bode tem boljše, čim več denarja bode dobival iz državne blagajne, čim več redov bode imel in čim večkrat se bode videl in bode govoril z visokimi osebami obojega spola. Vse ostalo pa je imel £rof Ivan Mihajlovič v primeri s temi glavnimi 28* dogmami za ničvredno in nezanimivo. Vse ostalo je moglo biti tako ali popolnoma drugače. Po tem svojem prepričanju je grof Ivan Mihajlovič živel in deloval v Peterburgu tekom štiridesetih let, in ko so potekla ta, je dosegel mesto ministra. Glavna svojstva grofa Ivana Mihajloviča, s pomočjo katerih je to dosegel, so bila ta: prvič, da je znal razumeti smisel napisanih listin in zakonov ter je, četudi brez zveze, vendar znal sestavljati razumljive listine ter jih napisati brez pravopisnih napak; drugič v tem, da je znal neobičajno dostojanstveno nastopati in je mogel, če je bilo treba, pokazati izraz ne samo ponosa, ampak tudi nepristopnosti in veličastnosti ter je znal biti, kjer je bilo to potrebno, tudi jako podložen ; tretjič v tem, da ni imel nikakih vse-občnih načel ali stremljenj, bodisi moralnih ali pa tikajočih se državne uprave, in je radi tega mogel, če je bilo to potrebno, soglašati z vsemi, in če je bilo potrebno, soglašati z nikomur. Pri tem si je prizadeval, da bi čuval ton in da bi ne prišel javno sam s seboj v protislovja; to pa, ali so njegovi čini dobri ali slabi in če pride iz njih za rusko državo ali pa za ves svet največja škoda, — to mu je bilo čisto jednako. Ko je postal minister, niso bili samo oni, ki so bili od njega odvisni — in odvisnih je bilo od njega zelo mnogo ljudij — ampak tudi vsi ostali ljudje in on sam prepričani, da je zelo moder državnik. Toda ko je potekla neka doba in on ni t ničesar napravil ter je bil po zakonu boja za obstanek od prav takih uradnikov, kakor je bil on sam, ki so se naučili pisati in čitati listine ter so bili zmožni nastopiti, izpodrinjen ter prisiljen zapustiti službo, tu je bilo vsem jasno, da je bil ne samo ne preveč razumen, ampak celo jako omejen in malo omikan, dasi zelo domišljav človek, katerega nazori so mogli komaj dosezati uvodne članke konservativnih novin. Pokazalo se je, da v njem ni bilo ničesar, po čemur bi se bil ločil od drugih malo omikanih in domišljavih uradnikov, ki so ga izpodrinili. Tudi sam je vedel i to, toda to nikakor ni omajalo njegovega prepričanja, da ima pravico, dobivati vsako leto iz državne blagajne veliko svoto dčnarja (in okra-I skov za svojo paradno obleko. To prepričanje je bilo tako močno, da se ni nikdo drznil, nasprotovati mu, in tako je dobival vsako leto, deloma kot pokojnino, deloma za članstvo v višjem ’ vladnem uradu in za predsedništvo v raznih komisijah in odborih več deset tisoč rubljev, in razun tega od njega samega visoko cenjeno Pravo, našiti si vsako leto na svoje rame ali hlačnice nove našivke ter nositi pod frakom nove trakove in emaillirane zvezdice. Vsled tega je imel grof Ivan Mihajlovič velike zveze.) Orof Ivan Mihajlovič je poslušal Nehljudova tako, kakor je v prejšnjih letih poslušal referate predstojnikov, in ko je ta končal, je rekel, da mu da dve pismi: Jedno za senatorja Wolfa v kasa-cijskemu oddelku. »Marsikaj govore o njem,« je rekel, »toda dans tous les cas c’est un homme tres comme il faut. »In dolžen mi je hvaležnosti ter stori, kar bode mogel.« —- Drugo pismo je bilo za osebo, ki je imela velik vpliv v kabinetni pisarni za sprejemanje prošenj. Zadeva Fedosije Birjukove ga je, kakor mu jo je pripovedoval Nehljudov, zelo zavzela. Ko mu je Nehljudov rekel, da je hotel pisati pismo cesarici, je dejal, da je ta stvar res zelo zanimiva in bi jo bilo ob priložnosti tam povedati. Toda obljubiti tega ni mogel. Naj gre pritožba po svojih potih. In če se mu ponudi prilika, je menil, če ga povabijo v petit comite, mogoče, da pove tam svojo. Ko je dobil pismi od grofa in od tete pismo za Marietto, se je odpravil Nehljudov takoj na vsa ta mesta. Najprej je nameril k Marietti, katero je poznal kot doraščajočo devojko iz nebogate aristokratske rodbine. Vedel je, da se je omožila z možem, ki si je napravil karijero in o katerem so se čule nelepe stvari, in Nehljuddvu je bilo kakor vedno zelo mučno, obračati se s prošnjo na človeka, katerega ni spoštoval. V takih slučajih je vedno čutil • notranji nemir, nezadovoljnost s samim seboj in dvome: prositi ali ne prositi — toda vedno se je odločil, da je treba prositi. Razun tega, da je čutil hinavstvo svojega stališča v ulogi prosilca pri teh ljudeh, katerih ni več smatral svojim, kateri pa so njega smatrali svojim, je čutil tudi, da stopa po prejšnjih potih, >n nehote se je udajal onemu lahkomiselnemu in nenravnemu tonu, ki je vladal v teh krogih. To je okusil že pri teti Katerini Ivanovni. Že danes zjutraj, ko je govoril z njo o samih resnih stvareh, se je udal nekemu dovtipnemu tonu. Sploh je Peterburg, v katerem že davno ni bil, napravil nanj svoj običajni, fizično oživljajoči in moralno moreči vtis: vse je bilo tako čisto, tako udobno, vrejeno, in kar je glavno, so bili ijudje brez vsake morale, da se je zdelo življenje rned njimi posebno lahko. Lep, čist, spoštljiv izvozčik ga je odpeljal Poleg spoštljivih, čistih stražnikov, po lepem, čistote se lesketajočem tlaku, poleg krasnih, čistih hiš k oni hiši, v kateri je prebivala Mariette. Pri vratih je stala dvojica vpreženih angleških konj, in Angležu podoben kočijaž z za-tizci do polovice obličja, v livreji, z bičem in Ponosnim pogledom je sedel na kozlu. Vratar v neobičajno čisti livreji je odprl vrata v dvorano, kjer je stal še čistejši lakaj v livreji z našivki ter s krasno razčesanimi zalizci, določen za izvažanje, pa dnevni lakaj v čisti uniformi. ■General ne sprejema. Generalka tudi ne. Uprav odhajata z doma. Nehljudov je oddal pismo grofice Katerine Ivanovne, vzel iz žepa posetnico, stopil k mizi, na kateri je ležala knjiga za podpise posetnikov, ter že pričel pisati, kako silno obžaluje, da je prišel o nepravem času, ko se je lakaj obrnil k stopnicam, vratar stopil k vratom ter zavpil: ! »pozor!« in se je dnevni lakaj vzravnal, položil roke ob šive in vtihnil, pozdravljaje in spremljaje z očmi nevisoko, drobno damo, ki je stopala po stopnicah s hitrimi, njeni dostojanstvenosti neprimernimi koraki. Mariette je imela velik klobuk s peresom, črna oblačila, črno ogrinjačo in nove, črne rokavice, obličje je imela zastrto. Ko je zagledala Nehljudova, je odgrnila zelo vabljivo obličje s svitlimi očmi in se vpra-šajoče zagledala vanj. A, knez Dmitrij Ivanovič,« reče z veselim, prijetnim glasom. Skoro bi vas ne bila spoznala.« 3 »Kako, vi se spominjate celo tega, kako se imenujem?« I — 441 »Kako bi se ne, med ve s sestro sve bili v vas takorekoč zaljubljeni«, pravi francoski, »a kako ste se izpremenili! Ah, kako mi je žal, da > odhajam. Sicer greva pa lahko nazaj,« reče in neodločno obstane. Pogledala je na stensko uro. Ne, ni mogoče. Orem na zadušnico h '' Kamenski. Ona je takorekoč uničena,- Kdo je ta Kamenska?« Ali niste slišali? Njen sin je bil ubit v dvoboju. Bil se je s Posenom. Jedini sin. To je grozno. Mati je docela uničena.« »Da, slišal sem.« Ne, raje pojdem, in vi pridite jutri ali danes zvečer,» reče ter se s hitrimi, lahkimi koraki obrne proti izhodu. Danes zvečer ne morem,« odvrne Nehljudov, odhajaje z njo skupaj. Toda meni je z vami o nečem govoriti, reče, opazuje dvojico rujavih konj, prihajajočih pred vrata. O čem pa? »Tukaj je tudi od tete pismo o tem«, reče « Nehljudov in jej poda ozek zavitek z velikim nionogramom. Iz tega izveste vse. »Jaz vem : grofica Katerina Ivanovna misli, da irnam v uradnih rečeh vpliv na moža. Ona se 'noti. Jaz ne morem in ne maram prigovarjati k ničemur. A seveda sem zaradi grofice in vas pri- 442 pravljena delati proti svojemu načelu. Za kaj gre?« vpraša, zaman iskaje žepa s svojo malo ročico v črni rokavici. »V trdnjavi je zaprto dekle, ki je bolno in se ni ničesar udeležilo.« »In kako se imenuje?« »Šustova, Lidija Šustova. To je vse v pismu.« »No, prav, poskusiti hočem, kaj storiti, reče in lahno stopi v mehek koleselj, bleščeč se na solncu, in odpre solnčnik. Lakaj sede na kozla in da kočijažu znamenje, naj požene. Koleselj se zgane, toda v tem trenotku se dotakne Mariette s solnčnikom kočijaževega hrbta, in kobili zelo nežne kože s prirezanimi repovi obstaneta, prestopaje se z drobnimi nogami samo še na mestu. In vi pridite, toda prosim brez ceremonij«, reče Mariette, smehljaje se s smehljajem, katerega moč je dobro poznala, in kakor bi ob koncu predstave spustila zastor in zakrila obraz: No, pojdimo, in zopet se dotakne kočijaža s solnčnikom. Nehljudov je dvidnil klobuk. In rujavi, čistokrvni kobili ste zazvonili 'po tlaku s svojimi podkvami, in ekvipaža se je hitro oddaljevala, tu pa tam po neravni cesti lahko poskakuje na svojih novih peresih. XVI. Spomnivši se Mariettinega smehljaja, kate-rega jej je vrnil, je zmajal Nehljudov z glavo. »Se predno misliš, prideš zopet v to življenje«, si je mislil, čuteč negotovost in dvome, katere je vzbudila v njem potreba, iskati pomoči Pr' ljudeh, katerih ni spoštoval. Ko si je premislil, kam pojde preje in kam pozneje, da bi se ne Vračal, je nameril Nehljudov najprej v senat: tu So ga odpeljali v pisarno, kjer je v prekrasno opravljeni sobani zagledal ogromno množico neobičajno spoštljivih in čistih uradnikov, Uradniki so Nehljudovu povedali, da je pritožba Maslove došla in je bila v preiskovanje in Poročevanje izročena prav istemu senatorju Wolfu, 2a katerega je imel Nehljudov pismo od strica. Zasedanje senata bode ta teden — toda zadeva Maslove, težko, da bi prišla na vrsto. Če Se poprosi, je možno upati, da pride na vrsto ta teden, v sredo,« je rekel jeden uradnikov. V pisarni senata je Nehljudov med čakanjem, se dobe potrebne informacije, zopet slišal pogovor o dvoboju in podrobno pripovedovanje o |em, kako je bil ubit mladi Kamenski. Tu je prvič 'zvedel podrobnosti te historije, ki je zanimala ves Petrograd. To se je zgodilo tako: Častniki s° obedovali in kakor vedno mnogo pili. Nekdo je rekel nekaj nepovoljnega o polku, v katerem je služil Kamenski; Kamenski ga je imenoval lažnika. Ta je Ramenskega udaril. Drugi dan sta se bila. Ramenskega je zadela krogla v trebuh, in čez dve uri je umrl. Nasprotnika in sekundanta so zaprli, toda, kakor se je govorilo, jih za štirinajst dnij zopet izpuste, dasiravno so jih čuvali najstrožje. Iz pisarne senata je odšel Nehljudov v kabinetno pisarno k uradniku baronu Varobjevu, ki je imel v njej velik vpliv ter je prebival v krasnih prostorih v državni hiši. Vratar in lakaj sta Nehljudovu odurno povedala, da barona razun ob sprejemnih dneh ni mogoče videti, (da je pri gosudarju imperatorju in da bode jutri zopet poročal). Nehljudov je oddal pismo ter šel k senatorju Wolfu. Wolf je uprav pozajutrkoval in je sprejel Nehljudova, pa je pušil in se sprehajal po sobi, da bi pospešil prebavljanje. Vladimir Vasiljevič Wolf je bil res un homme tres comme il faut, in to svojo lastnost je stavil nad vse, z njenega viška je gledal na vse druge ljudi in ni mogel, da bi ne cenil te lastnosti visoko, zato, ker si je samo z njeno pomočjo napravil lepo kariero, tako, po kakoršni je hrepenel, t. j. po ženitvi pri' dobiti si imetje, ki mu je dajalo 18 tisoč letnih dohodkov, in s svojimi deli — mesto senatorja. - 445 — Jrnel se je ne samo za un homme tres comme faut, ampak tudi za človeka vitežkega poštenja. To poštenje pa je bilo v tem, da se od zasebnikov ni dal podkupiti. (Pogubiti pa koga in ga uničiti, biti priča, da je bilo izgnanih ali zaprtih sto nedolžnih ljudij vsled ljubezni do svojega ljudstva in vere očetov, kakor je delal to v dobi, ko je bil gubernator jedne gubernije poljskega kraljestva, tega ni imel samo za nečastno, ampak le imel celo za plemenit, možat, domoljuben čin). Tudi ni imel za nepošteno, da je pripravil vanj 2elo zaljubljeno soprogo in svakinjo ob vse imetje. Nasprotno je imel to za razumno napravo v svojem rodbinskem življenju. Rodbino Vladimirja Vasiljeviča ste tvorili njegova nesamostalna žena in svakinja, katere imetje je tudi pograbil v svoje roke, prodal njeno Posestvo ter naložil denar na svoje ime, — in ^irna, bojazljiva, nelepa hči, živeča težko, osamelo življenje, za katero je našla v poslednjem času tolažbo v evangeliju, — v sestankih pri Alini in Pr' grofici Katerim’ Ivanovni. Sin Vladimirja Vasiljeviča, dobrodušen mladenič, ki je bil v 15 letu že kosmat, ter je tudi v tem času pričel piti in igrati, kar je nadaljeval do dvajsetega leta, pa je bil izgnan z doma Zato, ker ni nikjer dokončal študij, živel v slabi družbi in delal dolgove ter tako kompromitoval 446 — očeta. Oče je prvič plačal za sina 230 rubljev dolga, plačal je tudi drugič 600 rubljev, toda povedal je sinu, če se ne poboljša, da ga izžene iz hiše in pretrga z njim vse zveze; sin ne samo da se ni poboljšal, ampak je napravil še tisoč rubljev dolga ter se drznil reči očetu, da mu je že tako mučno živeti doma. Tedaj je Vladimir Vasiljevič povedal sinu, da more iti, kamor hoče, da ga več ne smatra svojim sinom. Od tega časa se je Vladimir Vasiljevič delal, kakor bi ne imel sina, in nihče domačih mu ni smel reči o njem besedice. In Vladimir Vasiljevič je bil popolnoma prepričan, da je vredil svoje rodbinsko življenje na najboljši način. Wolf seje z laskavim in nekoliko zbadljivim smehljajem to je bila njegova navada: izraz zavesti o vzvišenosti nad večino ljudij — vstavil v svojem sprehodu po kabinetu, pozdravil je Nehljudova in prečital pismo. »Prosim ponižno, sedite, ali oprostite me. Jaz bodem hodil, če dovolite, je rekel, vtaknil roki v žepa svoje suknje ter stopal z lahnimi, mehkimi koraki po diagonali velikega, strogo v slogu vrejenega kabineta. Zelo sem vesel, da se morem seznaniti z vami, in samo ob sebi se razume, da se morem pokazati hvaležnega grofu Ivanu Mihajloviču, je rekel, izpuščaje dišeč, modrikast vonj, in previdno vzel cigaro od ustnic, da bi ne otresel pepela. Jaz bom samo prosil, da bi stvar prišla kmalu na vrsto, ker če bode obsojeni iti v Sibirijo, bi bilo to želeti čim preje,« je rekel Nehljudov. Da, da, s prvimi parobrodi iz Nižnega, vem, je rekel Wolf s svojim prijaznim smehljajem, ki je vedno naprej vedel vse, kar se mu je pričenjalo pripovedovati. Kako se imenuje obtoženka?« Maslova...« Wolf je stopil k mizi in se ozrl na listino, ležečo na kupu aktov. Tako, tako, Maslova. Prav, prosil bodem tovariše. Stvar bomo obravnavali v sredo.« Ali morem tako brzojaviti odvetniku?« Vi imate advokata? Zakaj? Toda če hočete, le. Povodi za razveljavljenje morejo biti morebiti nezadostni,« reče Nehljudov, »toda mislim, da je iz obravnave razvidno, da je bila obsojena [. vsled nesporazumljeuja.« Da, da, to je možno, a senat ne more soditi stvari same,« reče Vladimir Vasiljevič strogo, zroč v pepel. Senatu je samo preiskati, če se je ravnalo po zakonu in če je bil zakon prav raz-[' ložen. Zdi se mi, da je to neke posebne vrste slučaj.« L -n- 448 — Vem, vem. Vsi slučaji so nenavadni. Storimo, kar bode možno. To je vse.« Pepel se je držal še vedno, imel pa je že prasko in je bil v nevarnosti. Ali ste vi redkokrat v Peterburgu?« vpraša Wolf, držeč cigaro tako, da bi pepel ne odpadel. Pepel pa se je vendar le zmajal, in Wolf ga je previdno donesel k pepelniku, kamor je tudi padel. »In kak grozen dogodek je to s Ramenskim, pravi Wolf, »Prekrasen, mlad človek. Jedini sin. Zlasti stanje matere,« je nadaljeval, ponavljaje takorekoč do besedice vse ono, kar so v tem času v Peterburgu vsi govorili o Ramenskem. Ko se je pogovoril še o grofici Katerini Ivanovni in njenem zanimanju za novo versko smer, katere Vladimir Vasiljevič ni niti obsojal, niti hvalil, ki pa je bila pri njegovi »komilfotnosti zanj nepotrebna, je pozvonil. Nehljudov se je poslovil. »Če vam bode ljubo, — pridite na obed,' je rekel Wolf, ko mu je ponujal roko; »morebiti v sredo. Tedaj vam dam tudi končni odgovor. Bilo je že pozno, in Nehljudov je odšel domov, to je k teti. XVII. Pri grofici Katerini lvanovni se je obedovalo o polu osmih, in to na nov način, katerega Nehlju-dov do sedaj ni poznal. Jedila so se postavljala na mizo, in lakaji so takoj odhajali, da so si morali jemati jedila sami. Gospodje niso dovoljevali damam, da bi se mučile z nepotrebnim pregibanjem, ter so kot močnejši del vzeli na se vse delo, nakladanje jedil in nalivanje pijač damam in sebi. Ko pa je bila jedna skleda izpraznjena, je grofica pritisnila na mizi gumb elektriškega zvonca in lakaji so brez šuma prišli notri, hitro premenili namizno opravo in prinašali naslednje jedilo. Obed je bil izbran, in taka so bila tudi vina. V veliki, svitli kuhinji je deloval francoski kuhar z dvema belo opravljenima pomočnikoma'. Pri mizi je bilo šest ljudij: grof in grofica, njun sin, mračen gardni častnik, ki je opiral komolca 1 ob mizo, Nehljudov, francoska čitateljka in vrhovni grofov oskrbnik, ki je ravnokar prišel s kmetov. Tudi tukaj se je govorilo o dvoboju. (Raz-L Tiišljalj so, kako se bode vedel v tejy stvari vladar. Bilo je znano, da zelo pomiluje mater, katero so pomilovali vsi. Toda bilo je znano, da vladar kljub temu, da čuti usmiljenje, ne bode strog napram nasprotniku, ki je branil čast uniforme, 'n zato) so vsi opravičevali Pozena, ki je branil čast uniforme. Samo grofica Katerina Ivanovna je nasprotnika svobodomiselno obsojala. »Popivali bodo in pobijali poštene mlade ljudi, nikakor bi ne dopustila kaj takega,« je rekla. »Tega ne morem razumeti,« pravi grof. Saj vem, da ti nikdar ne razumeš tega, kar rečem jaz,« pravi grofica in se obrne k Nehljudovu. »Vsi razumejo, samo mož ne. Jaz pravim, da se mi smili mati in da ne maram, da bi jeden človek ubil drugega in bi bil s tem še zelo zadovoljen.« Tu se je pričel sin, ki je dosedaj molčal, potegovati za Pozena ter zelo čmerno dokazovati materi, da častnik ni mogel ravnati drugače, ker bi bil sicer po razsodbi častnikov izgnan iz polka. Nehljudov je poslušal, ne da bi se mešal v pogovor, in kot bivši častnik je, dasi ne priznaval, vendar razumel vzroke mladega Carskega, toda pri tem je s častnikom, ki je ubil drugega, nehote primerjal onega mladega, lepega kaznjenca, katerega je videl v ječi in kateri je bil obsojen k prisilnemu delu zato, ker je v tepežki ubil človeka. (Oba sta postala morilca vsled pijanosti. Oni niužik je ubil drugega v hipni razburjenosti in je bil zato ločen od žene, od rodbine, od sorodnikov, zvezan z okovi, in z ostriženo glavo odhaja k prisilnemu delu, in ta sedi na glavni stražnici, je dobre jedi in pije izborno vino, čita knjige ter bode danes J ali jutri izpuščen in bode živel po prejšnjem načinu, razun tega pa je postal še zanimiv). Povedal je ta slučaj. Grofica je v pričetku nekako še soglašala s svojim sinovcem, toda pozneje je umolknila, prav tako vsi ostali, in Nehljudov je čutil, da je napravil s tem pripovedovanjem nekaj nedostojnega. V veliki dvorani, kjer so nalašč, kakor za kako predavanje, postavili več vrst stolov z visokimi, izrezljanimi naslonjali in pred mizo — naslonjač in mizico s steklenico vode za govornika, so se zvečer, kmalu po obedu, pričeli shajati gostje k sestanku, na katerem je imel govoriti prišedši Kiesevveter. Pred vežo so stale dragocene ekvipaže. V dvorani z drago notranjo opravo so sedele dame v svili, baržunu in čipkah, s ponarejenimi lasmi in umetnimi prsi. Med damami so sedeli možje — vojaki in uradniki, pa kakih pet nižjih ljudij: dva hlapca, kramar, lakaj in kočijaž. Kiesevveter, močen, osivel mož, je govoril angleški, in mlada, suha devojka s ščipalnikom je dobro in hitro prelagala. Govoril je o tem, da so naši grehi tako veliki in kazen za nje tako velika in neizogibna, da živeti v pričakovanju te kazni — ni mogoče. »Le premislimo, ljubi bratje in sestre, o sebi, 0 svojem življenju, o tem, kaj delamo, kako živimo, — 452 kako jezimo ljubeznipolnega Boga, kako pustimo trpeti Kristusa, in spoznati moramo, da za nas ni odpuščanja, ni izhoda, ni rešitve, da smo vsi obsojeni v pogubo. Grozna poguba, večne muke nas pričakujejo, « je govoril s tresočim se, jokavim glasom. »Kako se rešiti? Bratje, kako se zavarovati pred tem groznim požarom? Objel je že hišo, in izhoda ni.« Obmolknil je, in res so tekle solze po njegovem licu. Že tekom osem let je brez izjeme vsakokrat, kadar je prišel na to mesto svojega govora, ki se mu je silno priljubilo, začutil v grlu krč, v nosu ščegetanje, in iz očij so mu pritekle solze. In te solze so ga vselej ganile še bolj. V sobi je bilo slišati ihtenje. Grofica Kate-rina Ivanovna je sedela pri mozaikasti mizici, podprla glavo ob obe roki, in njena tolsta ramena so se tresla. Kočijaž je začudeno in prestrašeno zrl v Nemca, kakor bi ga bil ta napadel z ojem in bi se on ne bil umaknil. Večina je sedela tako kakor grofica Katerina Ivanovna. Hči Wolfova, podobna očetu, v modri obleki, je klečala in si zakrivala obličje z rokama. Govornik je nakrat dvignil obraz in priklical nanj smehljaj, zelo podoben resničnemu, smehljaj, s kakoršnim igralci izražajo radost, ter s sladkim, nežnim glasom pričel govoriti: Toda rešitev je. Lahka je in radostna. Ta rešitev — to je prelita kri jedinega Sina Božjega, ki je za nas vzel na se muke. Ta muka, njegova kri, nas reši. Bratje in sestrfe,« je nadaljeval zopet s solzami, »proslavljajmo Boga, ki je dal svojega jedinorojenega Sina za rešenje človeštva. Sveta kri Njegova...« Nehljudovu je bilo to tako mučno, da je tiho vstal, odšel po prstih in se oddaljil v svojo sobb. XVIII. Drugo jutro, ko se je Nehljudov komaj oblekel, mu je prinesel lakaj pismo od moskovskega advokata. Advokat je prišel sem v svoji zadevi in ob jednem s tem tudi zato, da bi bil prisoten obravnavanju zadeve Maslove v senatu, če bode kmalu na vrsti. Brzojavka, ki mu jo je poslal Nehljudov, ga ni našla doma. Ko je zvedel od Neljudova, kdaj pride pritožba Maslove na vrsto in kateri senatorji bodejo, se je nasmejal. »Nakrat vsi trije tipi senatorjev,« je rekel. »Wolf — to jepeterburški uradnik; Skovorodnikov — to je učen jurist, in Bais — to je praktičen pravnik, in zato izmed vseh najživahnejši,« je rekel advokat. Vanj je možno največ upati. No, ■n kako je v kabinetni pisarni ?« »Zdaj pojdem k baronu Vorobjevu, včeraj nisem mogel doseči avdijence.« - 454 — (»Ali veste, od kod ime baron Vorobjev?« je rekel advokat, odgovarjaje na nekoliko komično intonacijo, s katero je izgovoril Nehljudov ta tuji naslov v zvezi s tako čisto ruskim priimkom. »Pavel je nagradil za nekaj njegovega deda, mislim komornika s tem naslovom. Vsled nečesa se mu je priljubil. Zakaj bi ga ne imenoval baronom! Tako je iz Vorobjeva postal baron. In zelo ponosen je na to. Toda je to pravi lisjak. »No, in k njemu pojdem prav zdaj,« pravi Nehljudov.) »No, prav torej, pojdiva skupaj. Jaz imam voz. Še pred odhodom je dobil Nehljudov v predsobi lakaja s pismom od Mariette: Pour vous faire plaisir, j’ai agi tout a fait contre mes principes, et j’ai intercede aupres de mon mari pour votre protegee. II se trouve que cette personne peut etre relachee immediatement. Mon mari a ecrit au commandant. Venez douc — brez ceremonij. Je vous attend. M.« (»Glejte, pravi Nehljudov advokatu. »To je grozno! O ženski, katero drže sedem mesecev v ječi, se dokaže, da je čisto nedolžna, in da jo izpustč, je treba reči jedno samo besedo. - 455 — To je vedno tako. No, vendar ste dosegli, kar ste želeli.« Da, toda ta vspeh me draži. Zakaj so jo imeli tam?« »Seveda; bolje je, da o tem niti ne premišljamo.) Tako, jaz vas torej popeljem,« reče advokat, ko sta prišla do izhoda in se je pripeljala pred vrata krasna drožka, katero je najel advokat. Advokat je povedal kočijažu, kam ima peljati, in dobri konji so hitro pripeljali Nehljudova k hiši, v kateri je prebival baron. Baron je bil doma. V prvi sobi je bil mlad uradnik v unj-formi, z neobičajno dolgim vratom, z velikim jabelkom in nenavadno lahkotno hojo, pa dve dami. Vaše ime?« vpraša mladi uradnik z jabolkom, ki je neobičajno lahkotno in gracijozno prišel od dam k Nehljudovu. Nehljudov pove svoje ime. »Baron je govoril o Vas. Takoj! Adjutant je odprl vrata in privel iz sobe objokano damo v žalnem oblačilu.'Dama si jč s koščenima rokama spustila čez obraz tenčico, da bi skrila solze. »Izvolite,« obrne se mladi uradnik k Nehlju-dovu, ko se je lahkih korakov približal vratom kabineta, jih odprl in se postavil k njim. Vstopivši v kabinet je stal Nehljudov pred močnim, kratko ostriženim človekom srednje rasti, oblečenim v suknjo. Sedel je v najslanjaču ob veliki pisalni mizi ter veselo gledal pred se. Ko je zagledal Nehljudova, je zaigral na njegovem dobrodušnem, s svojo rudečico med brki in brado zlasti pozornost vzbujajočem obličju laskav smehljaj. »Zelo vesel sem, da vas vidim; z vašo mamo sva si bila stara znanca in prijatelja. Videl sem vas kot dečka in pozneje kot častnika. No, sedite in povejte, s čim vam morem ugoditi. Da, da,« je rekal, kimaje z ostriženo sivo glavo, ko je Nehljudov pripovedoval historijo Fedosije. »Govorite, govorite, razumem, — da, da, to je res ginljivo. Ali ste vložili prošnjo?« »Pripravil sem prošnjo,« reče Nehljudov in jo potegne iz žepa, toda hotel sem najprej prositi vas, upal sem, da bode potem obrnjena na to stvar posebna pozornost.« »Prav dobro ste napravili. Jaz bodem vsekakor sam poročal o njej,« reče baron, ki je na svojem veselem obličju na čisto poseben način izražal pomilovanje. »Zelo ganljivo. Gotovo je bila ona otrok, mož je z njo grdo ravnal ter se jej pristudil, potem pa je prišel čas, in zaljubila sta se... Da, jaz bodem sam poročal.* >Grof Ivan Mihajlovič je rekel, da je on hotel prositi...« Nehljudov teh besed ni še niti dogovoril, k° se je izraz baronovega obličja izpremenil. »Sicer oddajte prošnjo v pisarni, in jaz storim, bode mogoče,« reče Nehljudovu. V tem je vstopil v sobo mladi uradnik, ki se je očitno ponašal s svojo hojo. Ta dama prosi, da bi smela reči še dve besedi.« »No, naj vstopi. Ah, mon cher, koliko solz se potoči tukaj, ko bi bilo le možno vse obrisati. Napraviš, kolikor moreš.« Dama je vstopila. »Pozabila sem prositi, da bi ne bilo dovoljeno, vrniti mu hčer, ker on je vse...« »Toda saj sem rekel, da poskrbim.« »Baron, za Boga, rešite mater.« Prijela ga je za roko ter mu jo pričela po- »Vse se izvrši.« Ko je dama odšla, se je Nehljudov tudi Pričel poslavljati. »Storimo, kar bode možno. Poprašamo jostično ministerstvo, oni nam odgovore, in mi Potem storimo, kar bode možno.« Nehljudov je odšel naravnost v dvorno pisarno. (Zopet je kakor v senatu našel v krasni — 458 - dvorani dostojanstvene uradnike, čiste, uljudne, korektne od obleke pa do govora, zmerne in stroge. »Kako jih je mnogo, kako jih je grozno mnogo in kako so siti, kako imajo čiste srajce, roke, kako lepo imajo vsi očejene čevlje, in kdo jim dela vse to, in kako jim je lepo v primeri ne morebiti z jetniki, ampak s kmeti,« si je zopet nehote mislil Nehljudov.) XIX. Mož, od katerega je bilo odvisno, da bi bila olajšana usoda jetnikov v Peterburgu, je bil posut z redi — katerih razun belega križa ni nosil v petlici — zaslužen, toda, kakor se je govorilo o njem, na umu bolan, star general, neki nemški baron. Služil je na Kavkazu, kjer je dobil ta križ, (s katerim se je zlasti ponašal, zato, ker je bilo pod njegovim poveljstvom od ruskih mu-žikov, katere je oborožil s puškami in bodali, pobitih več tisoč ljudij, ki so branili svojo svobodo, svobodo doma in rodbin). Potem je služil na Poljskem, (kjer je prav tako prisilil ruske Seljake, da so izvršili mnogo zločinov, za kar je dobil tudi nove rede in nove okraske na uniformo;) potem je bil še nekje, in zdaj (kot onemogel starec) je dobil to mesto, ki mu daja dobro stanovanje, plačo in čast. Strogo je izvrševal predpise višjih predstojnikov in se zlasti ponašal s tem, da jih izpolnuje. Ker je pripisoval tem predpisom Poseben pomen, si je domneval, da je možno, Spremeniti vse na svetu, samo ne teh predpisov. , (Njegova dolžnost je bila, da je imel posamezno zaprte politiške zločince in zločinke, in sicer tako, da je polovica njih tekom desetih let poginila deloma vsled blaznosti, deloma vsled jetike in deloma vsled samomorov: jeden se je usmrtil z gladom, drugi si je s steklom prerezal žile, jeden Se je obesil, jeden zažgal. Stari general je za vse to vedel, vse to se le godilo pred njegovimi očmi, toda vsi taki dogodki niso vplivali na njegovo vest prav tako, kakor ga niso ganile nesreče, katere je zakrivil vihar, povodenj i. t.. d. Ti slučaji so se dogajali, ker so se izvrševali višji predpisi, izdani v imenu vladarjevem. Te Podpise pa je bilo neizogibno treba izpolniti, 4 1° zato je bilo čisto nepotrebno, razmišljati o posledkih takih predpisov. Stari general si ni niti dovoljeval, da bi premišljal o takih stvareh, imajoč Za svojo vojaško dolžnost, ne premišljati o tem, da bi ne oslabel v izvrševanju teh po njegovem jnnenju zelo važnih dolžnostij. Enkrat na teden le stari general, kakor so mu ukazovali predpisi, obšel vse celice ter izprašal jetnike, če imajo tl kake prošnje. Jetniki so se obračali nanj z različnimi prošnjami. Mirno je to poslušal, ne da bi spregovoril, in nikdar ni ničesar izpolnil, ker ni nobena prošnja odgovarjala zakonitim predpisom.) Ko se je Nehljudov bližal stanovanju sta- . rega generala, so zvončki ure v stolpu zaigrali s tenkimi glasovi: »Ko slavljen Bog,« in ura je odbila dve. (Ko je slišal te glasove, se je spomnil Nehljudov nehote tega, kar je čital v zapiskih dekabristov, kako vpliva ta vsako uro se ponavljajoča sladka godba na duše večno zaprtih ljudij.) Ko je prišel Nehljudov k vhodu hiše starega generala, je ta sedel v temnem salonu za mizo ter točil z mladim človekom, umetnikom, bratom jednega svojih podložnikov, skledico po listu papirja. Tenki, vlažni, slabotni umetnikovi prsti so bili položeni med grobe, vraskavite in v členkih negibljive prste starega generala in ti združeni roki ste se skupaj z obrneno čajno skledico vrtili ^ po listu papirja, na katerem so bile naznačene vse pismenke abecede. Skledica je odgovarjala na generalova vprašanja, kako bodo duše po smrti spoznavale druga * drugo. Tedaj, ko je vojaški sluga, opravljaje službo komornika, prišel s posetnico Nehljudova, je govorila s pomočjo skledice duša Jeanne d’ Are. — 461 I Hiša Jeanne d’ Are je po pismenkah izrekla besede: »poznale bodejo druga drugo,« in to je bilo zapisano. Ko je stopil sluga, se je skledica vstavila najprej na »p«, potem na »o«, in potem prišla k »s«, se vstavila na ti črki in se pričela majati sem ter tja. Majala se je zato, ker je imela biti naslednja pismenka po generalovem mnenju »1«, t. j. Jeanne d’ Are je hotela po njegovem mnenju povedati, da bodo duše spoznavale druga drugo šele po svojem očiščenju od vsega posvetnega ali kaj podobnega, in zato je morala biti naslednja pismenka »1«;*) umetnik pa je mislil, da bodejo duše spoznavale druga drugo po svitu«, ki bode prihajal iz eteriških teles duš. General je mračno namrdnil svoje goste, sive °brvi, napeto gledal na roke, vlekel skledico k ri« in delal, kakor bi se skledica pregibala sama. Mladi brezkrvni umetnik z redkimi, za ušesa počesanimi lasmi, pa je gledal s svojimi modrimi, * mrtvimi očmi v temen kot salona in nervozno gibaje z ustnicami vlekel skledico k v«. General Se je razjezil, ker je bilo prerušeno njegovo opra- * v'lo, in po kratkem molku vzel listek, nataknil Pince-nez ter stokaje vsled bolesti v širokem križu vstal v celi svoji višini, drgnivši si svoje otrple prste. »Pozovi ga v kabinet.« *) Ruska beseda .posije1 po. k- > r i kLv Dovolite, vaša vzvišenost, da končam sam. — Čutim prisotnost.« Prav, končajte,« je rekel strogo general in nameril s svojimi velikimi koraki v kabinet. »Ljubo mi je, da vas vidim,« je rekel general Nehljudovu z odurnim glasom laskave besede ter mu pokazal na stol poleg pisalne mize. »Ali ste že davno prišli v Peterburg?« Nehljudov je odvrnil, da nedavno. »Ali je kneginja, vaša mati, zdrava? Mati je že umrla.« »Ah, zelo mi je žal. Sin mi je povedal, da vas je srečal.« Generalov sin je delal prav tako karijero, kakor oče, (ko je končal vojaško akademijo, je služil v poizvedovalni pisarni) in bil je zelo ponosen na dela, ki so mu bila poverjena. (Njegovo opravilo je bilo, sprejemati poročila policijskih vohunov). »No, z vašim očetom sva skupaj služila. Prijatelja sva bila, tovariša. Kaj pa vi, ali služite?« »Ne, ne služim.« General je naklonil glavo, kakor bi tega ne odobraval. »Prošnjo imam do vas, general,« je rekel Nehljudov. »Ve-e-e-seli me. S čim vam morem postreči ?' Če bode moja prošnja neumestna, tedaj prosim, da mi oprostite. Toda izraziti jo moram na vsak načina »Kaj je?« »Pri vas je zaprt neki Gurkevič. In njegova mati prosi, da bi ga smela obiskati ali bi mu vsaj mogla poslati knjige.« General pri vprašanju Nehljudova ni pokazal niti zadovoljstva niti nezadovoljstva, ampak je sklonil glavo na stran in zaprl nekoliko oči, kakor bi razmišljal. Prav za prav sploh ni ničesar razmišljal, niti zanimal se ni za vprašanje Nehljudova, kajti dobro je vedel, da mu odgovori Po zakonu. Samo duševno je počival, ne da bi na kaj mislil. To, vidite, ni odvisno od mene,« reče, ko se nekoliko oddahne. »O posetih je Najvišji odlok, 'n kar je tam dovoljeno, to se dovoljuje. Kar se > |jee knjig, imamo pri nas knjižnico, in dajejo se j'«" knjige, ki so dovoljene.« Da, toda on potrebuje znanstvene knjige: . hoče študirati.« »Tega ne verjemite.« General je nekaj časa Golčal. »To ni za studium. Ampak kar tako nas hoče nadlegovati.« »O ne, saj.morajo v svojem težkem stanju Vendar na kak način prebiti čas !« reče Nehljudov. »Oni se vedno pritožujejo,« ga zavrne general. »Saj jih poznamo...« Govoril je o njih kakor o kaki posebni (ne-dobri) vrsti ljudij. »In tukaj se jim vendar dovoljujejo olajšave, kakoršne je redkokrat mogoče najti v ječi, je nadaljeval general. In pričel je, kakor bi hotel to dokazati, podrobno popisovati vse olajšave, podeljene jetnikom, kakor da bi bil glavni namen tega zavoda to, da bi zaprtim osebam pripravili prijetno bivališče. »Prej seje res ravnalo z njimi dovolj surovo, toda zdaj se imajo zelo dobro. Imajo po tri jedi in vedno jedno meseno. V nedeljo imajo še četrto — močnato jed. Daj Bog, da bi mogel kaj takega jesti vsak človek na Ruskem.« General je očitno prišel v ogenj in pripovedoval to, kar je ponavljal mnogokrat v potrdilo tega, kaj zahtevajo in kako nehvaležni so jetniki, j »Knjige dobivajo ali nabožne vsebine ali stare žurnale. Imamo knjižnico takih knjig. Samo da oni malo čitajo. V pričetku se nekoliko zani-„ majo, toda pozneje ostajajo nove knjige do polovice nerazrezane, in v starih ne obrnejo niti lista. To smo izkusili,« je rekel general s komaj znatnim smehljajem. Nalašč smo položili v knjigo bankovec. Ostal je nedotaknen. Tudi pisati se jim - 465 — ne zabranjuje,« je nadaljeval general. Tablico in kamenček jim damo, da morejo pisati v okrajšanje časa. Tablico morejo obrisati in zopet pisati. In tudi pisati ne marajo. Ne, oni zelo kmalu postajajo čisto zadovoljni. Samo v pričetku se razburjajo, toda potem se prično rediti in postanejo čisto mirni,« je pripovedoval general (ne sluteč groznega pomena, kateri so imele njegove besede). Nehljudov je poslušal njegov hripavi stari glas, opazoval njegove otrple ude, ugasle oči, zroče izpod sivih obrvij, to staro, obrito čeljust, oprto z vojaškim ovratnikom, ta beli križ (s katerim se je ponašal ta človek zlasti zato, ker ga je dobil samo za kruto pobitje mnogih ljudij), in •sprevidel, da bi bilo brezuspešno, nasprotovati mu in mu pojasnovati pomen njegovih besed. Toda vendar se je premagal ter vprašal še za drugo stvar, za kaznjenko Šustovo, o kateri je dobil ravnokar poročilo, da je zapovedano, iz-> Pustiti jo. »Šustova? Šustova... Vseh ne poznam po •menu. Toda mnogo jih je,« je rekel general, očitno očitaje jim, da jih je toliko. Potem je potonil in naročil zapisnikarja. - Ko je šel sluga po zapisnikarja, je general Prigovarjal Nehljudovu, naj bi vstopil v državno s'užbo, rekoč, da so pošteni ljudje visokega rodu (h katerim je štel tudi sebe) osobito potrebni 30 (carju)... in domovini, (je dodal očitno v olep-šanje sloga.) »Lejte, jaz sem star, in vendar služim, kolikor mi dopuščajo moči.< Zapisnikar — suh, droben človek z nemirnimi, zvitimi očmi je prišel naznanit, da (sedi Šustova v nekem čudnem, trdnjavskem zaporu *) in da niso došle glede nje nikake listine. »Kakorhitro pridejo, izpustimo jo takoj. Mi jih ne zadržujemo, ker ne cenimo njihove prisotnosti kaj posebno,« je rekel general in zopet poskusil, da bi se šaljivo nasmejal, pri čemur se je njegovo staro lice skrivilo le še bolj. (Nehljudov je vstal, prizadevaje si, da bi ne pokazal zmešanega čustva odpora in ob jednem pomilovanja, ki ga je čutil napram temu starcu. Starec pa si je domneval, da ne sme biti preveč strog napram lahkomišljenemu in očitno blodečemu sinu svojega sodruga in da ga ne sme pustiti brez pouka.) »Zdravstvujte, moj ljubi, ne zamerite mi, ker iz ljubezni vam pravim to. Ne pečajte se z ljudmi, ki so v zaporih pri nas. Nedolžnih ni tukaj. Ti ljudje so čisto nenravni. Mi jih že poznamo,« je rekel z glasom, ki ni dopuščal nikakega dvoma. (In on res o tem ni dvomil, ne — 467 /ato, da bi bilo to res tako, ampak zato, ker če bi temu ne bilo tako, bi moral priznati samemu sebi, da ni spoštovanja vreden junak, ki častno dokončuje svoje dobro življenje, ampak je ničvrednež, ki je prodal in na stara leta še vedno prodaja svojo vest.) »In najboljše je, da vstopite v državno službo. Car potrebuje poštenih ljudij... in domovina tudi,« je dodal. No, kaj bi bilo, ko bi jaz in vsi ostali ne služili, kakor delate vi? Kdo bi potem ostal ? Državne naprave obsojamo, sami pa ne maramo pomagati državi.< Nehljudov je globoko vzdihnil, se nizko poklonil, stisnil prijazno mu podano koščeno, veliko roko ter odšel iz sobe. General je zaničljivo zmajal z glavo in drgnivši si križ zopet odšel v salon, kjer je čakal njegov umetnik, ki je že zapisal odgovor, katerega je dobil od duše Jeanne d’ Are. General je nataknil pince-nez ter prečital »bodo spoznavale druga drugo po svitu, prihajajočem iz eteriških teles.« A !« je rekel general pohvalno in si zakril oči. »Toda kako se bodejo spoznavale, če bode svit pri vseh jednak ?« je vprašal ter zopet skrižal z umetnikom prste in sedel za mizico. Izvozčik je odpeljal Nehljudova na cesto. 30* »Ah, kako je tukaj dolgočasno, milostni gospod,« je rekel, obrnivši se k Nehljudovu. »Že sem hotel oditi, ne da bi vas počakal.« »Da, dolgočasno,« je pritrdil Nehljudov, dihaje s polnimi prsi in s pomirjenjem vpiraje oči v sive oblake, plavajoče po nebu, pa na bliskave brazde na Nevi, katere so puščali za seboj čolni in parniki, ki so pluli po njej. XX. Drugi dan je imela priti na vrsto zadeva Maslove, in Nehljudov je odšel v senat. Advokat se je sešel z njim pred krasnim vhodom v senatno poslopje, kjer je stalo že več ekvipaž. Ko je prišel po lepih stopnicah v drugo nadstropje, se je obrnil advokat, ki je poznal vse hodnike, na levo k vratom, na katerih je bila napisana letnica, kdaj je bila uvedena nova sodnijska uprava. V prvi dolgi sobi je slekel ovršnik, in ko je zvedel od vratarja, da so se senatorji že zbrali, in je šel poslednji ravnokar mimo, je Fanarin v fraku in z belo ovratnico nad belim naprsnikoni stopil z veselo samozavestjo v naslednjo sobo. V ti sobi je bila na desni velika omara, potem miza in na levo vijugaste stopnice, po katerih je uprav prihajal eleganten uradnik v uniformi z listnico pod pazduho. V sobi je obračal na se pozornost patrijarhalen starec z dolgimi, belimi lasmi, v plašču in sivih hlačah, poleg katerega sta s posebno spoštljivostjo stala dva služabnika. Starec z belimi lasmi je odšel k omari in izginil. V tem je Fanarin zagledal tovariša, advokata, kakor je bil on sam, v belem naprsniku in fraku, ter takoj pričel z njim živahen pogovor, Nehljudov pa je opazoval ljudi, ki so bili v dvorani. Bilo je tu kakih 15 oseb, med njimi dve dami: Prva je bila mlada s pince-nez in druga siva. Šlo je ta dan med drugim za neko obrekovanje po časopisih, in zato se je sešlo več ljudij nego navadno — največ iz časnikarskega sveta. Sodni pristav, rudeč, lep človek v krasni uniformi, je s papirjem v roki stopil k Fanarinu in ga vprašal, radi katere obravnave je tukaj, — in ko je izvedel, da zaradi Maslove, je nekaj zapisal in odšel. V tem so se odprla vrata omare, in od tod je prišel patrijarhalni starec, toda ne Več v plašču, ampak v krasni uniformi, (pošiti s trakovi in na prsih pokriti s kosci pločevine) katera ga je delala ptiču podobnega. Ta unifoma je očividno spravljala v zadrego starčka samega, ki je mnogo hitreje nego je hodil navadno odšel skozi vrata nasproti vhodu. To je Bais, častivreden človek,« je rekel banarin Nehljudovu, in ko ga je seznanil s svojim — 470 tovariše!!], je pripovedoval po svojih nazorih o zelo važni obravnavi, ki se je imela vršiti. Obravnava se je kmalu pričela, in Nehlju-dov je odšel z občinstvom na levo v zasedno dvorano. Vsi, tudi Fanarin, so šli na mesta za poslušalce za pregrajo. Samo peterburški advokat je šel naprej k pisalni mizi pred pregrajo. Zasedna dvorana senata je bila manjša nego ona okrožnega sodišča in priprostejše opravljena. Odlikovala se je samo po tem, da miza, za katero so sedeli senatorji, ni bila pokrita z zelenim suknom, ampak z malinastim zlato obrobljenim baršunom; toda prav taki so bili običajni atributi sodnih prostorov: sveta slika in (emblem poda-ništva — vladarjeva podoba) *) Prav tako svečano je naznanjal pristav: »Sodni dvor prihaja.« Prav tako so vsi vstali, prav tako so prihajali senatorji v svojih uniformah, prav tako sedli na stole z visokimi naslanjali, prav tako oprli komolce ob mizo, prizadevaje si, gledati naravno. Senatorjev je bilo četvero. Predsednik Nikitin, čisto obrit človek ozkega obraza z jeklenimi očmi; Wolf z nekoliko namrdnjenimi ustnicami in belih rok, s katerimi je listal po aktih; potem Skovo-rodnikov, debel, težak človek, učen jurist, in četrti Bais, oni patrijarhalni starec, ki je prišel poslednji. Ob jednem s senatorji je prišel višji tajnik in namestnik vrhovnega državnega pravdnika, srednje rasti, suh, obrit mlad človek, z zelo temno poltjo obličja in s črnimi, melanholiškimi očmi. Nehlju-dov je kljub nenavadni uniformi in temu, da ga že šest let ni videl, takoj spoznal v njem jednega najboljših svojih prijateljev iz dijaških let. »Namestnik vrhovnega državnega pravdnika se imenuje Selenin, ne?' vpraša Nehljudov advokata. »Da, kaj pa je? »Jaz ga dobro poznam. To je izvrsten človek.« »In dober, delaven namestnik vrhovnega državnega pravdnika. Njega bi bilo dobro poprositi,« pravi Fanarin. Na vsak način bode ravnal po svoji vesti,« odvrne Nehljudov, spominjaje se svojih tesnih zvez in prijateljstva s Seleninom pa njegove čistosti, poštenosti in rednosti v najboljem smislu ^ besede. »Da, in zdaj tudi ni časa,« zašepeče Fanarin >n prične poslušati referat. Pričela se je razprava o pritožbi proti razsodbi sodnega dvora, ki je potrdil razsodbo okrožnega sodišča. Nehljudov je pričel poslušati in se je trudil, da bi razumel pomen tega, kar se je godilo pred njini, toda prav tako kakor pri okrožnem sodišču je bila glavna ovira razumevanja to, da se ni govorilo o tem, kar je bilo res glavno, ampak o čisto postranskih stvareh. Slo se je za članek v časopisu, v katerem se je predsedniku neke akcijske družbe očitala goljufija. Zdelo bi se, da more biti važno samo to, če je res, da je predsednik akcijske družbe okradel one, ki so mu zaupali, in kako stvar vrediti, da bi jih več ne ■, mogel okrasti. Toda o tem se ni niti zinilo. Govorilo se je le o tem, če je izdajatelj po zakonu imel pravico, natisniti članek feuilletonista ali ne, in kaj je zagrešil, ker ga je izdal — diffamacijo ali obrekovanje, in če obsega diffamacija v sebi obrekovanje ali obrekovanje diffamacijo, in še o nečem, kar je bilo priprostemu človeku malo razumljivo: o raznih točkah in določilih nekega skupnega departementa. Jedino, kar je Nehljudov razumel, je bilo to, da je Wolf, ki je govoril o stvari, kljub temu, da mu je včeraj tako važno zatrjeval, da se senat ne more spuščati v preiskovanje stvari same, — o tej zadevi govoril očividno v prospeh razveljavljenja razsodbe sodnega dvora, in da se je Se-lenin popolnoma v nasprotju s svojo zdržljivostjo nepričakovano razvneto izražal za nasprotno mnenje. Gorečnost vedno mirnega Selenina, ki je Nehljudova iznenadila, je imela svoj vzrok vtem, da je poznal predsednika akcijske družbe kot 473 — umazanega človeka v denarnih poslih, in je poleg tega slučajno izvedel, da je bil Wolf takorekočv predvečer te obravnave pri tem obdolžencu na bogatem obedu. Zdaj pa, ko je Wolf poročal, dasi zelo previdno, vendar očitno ne nepristranski, se je Selenin razjaril in prenervozno izražal svoje mnenje o tej sicer navadni stvari. To je Wolfa očividno spravljalo v zadrego: zarudeval je, podrgetaval, molče kazal začudenje ter se z zelo veličastnim in razžaljenim obličjem skupaj z drugimi senatorji oddajil v posvetovalnico. »Zaradi katere obravnave ste prav za prav tukaj,« vpraša Fanarina zopet sodni pristav, ko so se senatorji oddaljili. »Povedal sem vam že, da v zadevi Maslove,« reče Fanarin. »Tako je. Razprava se bode vršila zdaj. Toda...« »No kaj?« vpraša advokat. »Vidite, menilo se je, da na to obravnavo ne bo nikake stranke, tako da se vrnejo gospodje senatorji nazaj šele po objavljenju razsodbe. Sicer Pa vam to naznanim...« »To je, kako to?« To vam naznanim, naznanim,« in pristav je nekaj zaznamoval na svojem papirju. I — 474 Senatorji so res nameravali po objavljenju razsodbe glede obrekovanja izvršiti pstale obravnave in med njimi tudi zadevo Maslove pri čaju in papiroskah, ne da bi zapustili posvetovalnico. XXI. Kakor hitro so senatorji v posvetovalnici sedli za mizo, je pričel Wolf zelo živo navajati razloge za razveljavljenje razsodbe. Predsednik, ki sploh ni bil slab človek, je bil danes posebno slabe volje. Poslušaje med obravnavo referat, si je sestavil svojo sodbo in je zdaj sedel, ne da bi poslušal Wolfa, zatopljen v svoje misli. Njegove misli pa so bili spomini tega, kar je včeraj napisal v svoje memoire radi tega, ker je bil na važno mesto, katero doseči si je on že davno želel, imenovan Veljanov in ne on. Predsednik Nikitin je bil popolnoma prepričan, da razmišlja-vanja o raznih uradnikih prvih dveh razredov, s katerimi je prihajal v dotiko tekom svoje službe, tvorijo zelo važen, historičen materijal. Včeraj je napisal poglavje, v katerem so bili zelo slabo popisani nekateri uradniki prvih dveh razredov zato, ker so mu zabranili, kakor je on to nasnoval, da reši Rusko pogube, (v katero jo je silila današnja vlada), v resnici pa samo zato, ker so mu preprečili, da bi dobival večjo plačo nego do sedaj, ~~ zdaj pa je premišljal, kako dobe potomci o takem ravnanju čisto drugo sliko. >Da, to se razume,« je rekel na besede, s katerimi se je obrnil k njemu Wolf, ne da bi jih t Poslušal. Bais pa je poslušal Wolfa s skrbnim izrazom 'n risal girlande na papir, ki je ležal pred njim. , Bais je bil liberalec najčistejšega zrna. Sveto je čuval tradicije šestdesetih let, in če se je nagnil °d stroge nepristranosti, se je zgodilo to le v Prospeh liberalnosti. Tako je bil v današnjem slučaju, ne glede na to, da je bil predsednik akcijske družbe, ki se je pritoževal radi obreko-Vanja, umazan človek, za to, da se pusti tožba brez nasledkov, že zato, ker je bilo to, da je bil oasnikar obdolžen obrekovanja, zatiranje tiskovne svobode. Ko je Wolf končal svoje izvode, je Bais, ki še ni končal svoje girlande, tesno - tesno mu je bilo zato, ker je imel dokazovati take truizme . z mehkim, prijetnim glasom, kratko, priprosto 'n prepričevalno pokazal, kako je tožba neosno-Vana, povesil glavo z belimi lasmi in pričel dokončevati girlando. Skovorodnikov, ki je sedel nasproti Wolfu ter je ves čas z debelimi prsti zbiral in mašil v usta gosto brado in brke, je takoj, ko je prenehal govoriti Bais, nehal žvečiti svojo’ brado ter je z glasnim, škripavim glasom rekel, da bi ne glede — 47 ti — na to, da je predsednik akcijske družbe velik goljuf, vendar glasoval za razveljavljenje razsodbe, če bi bili zakoniti vzroki, ker pa jih ni, se pridružuje mnenju Ivana Semenoviča [Bais]. To je rekel, radujoč se pušice, s katero je mogel na j ta način zadeti Wolfa. Predsednik se je pridružil mnenju Skovorodnikova, in pritožba je bila od- ! klonjena. Wolf je bil nezadovoljen, zlasti zato, ker je bil nekoliko ujet v pristranosti; toda kazal se je ravnodušnega, odprl zvezek listin, tičočih se Maslove, ter se zaglobil v nje. Senatorji so med tem pozvonili, naročili čaja ter pričeli govoriti o dogodku, ki je v tem času objednem z dvobojem Kamenskega zanimala vse Peterburžane. (To je bila obravnava zaradi ravnatelja departementa, ki so ga zalotili in mu dokazali prestopek po paragrafu ‘J95. »Kaka sramota,« je rekel Bais s studom. »Kaj je tukaj slabega? Jaz vas opozorim v naši literaturi na načrt nekega nemškega pisatelja, ki naravnost predlaga, da bi bil dovoljen zakon med moškimi,« pravi Skovorodnikov, hlastno po-žiraje dim zmečkane papiroske, ki jo je držal globoko med prsti poleg dlani, in se glasno zasmeje. Ali to ni mogoče,« reče Bais. »Jaz vam dokažem,« pravi Skovorodnikov ter pove popolen naslov dela in tudi letnico in mesto izdanja. »Pravijo, da so ga imenovali gubernatorjem f nekega sibirskega mesta,« reče Nikitin. »To je imenitno. Arhijerej ga bode pozdravljal s križem. Tam bi morali imeti tudi takega arhi-jereja. Jaz bi ga jim priporočil,« reče Skovorodnikov, vrže konček papiroske v skledico, vzame v usta kolikor mogoče brk in brade ter jih prične žvečiti). V tem je vstopil pristav in naznanil, da advokat in Nehljudov želita prisostovati razpravi 0 Maslovi. »To je stvar,« pravi Wolf, »to je historija 2a cel roman,« in povedal je, kolikor je vedel o razmerju Nehljudova napram Maslovi. Ko so se pogovorili o tem, dopušili papi-r°ske in popili čaj, so odšli senatorji v zasedno dvorano, naznanit razsodbo v prejšnji razpravi, 'n pričeli razpravljati o pritožbi Maslove. Wolf je s svojim tenkim glasom zelo temeljito poročal o prošnji Maslove za zazveljav-Uenje in zopet ne čisto nepristranski, ampak z °čitno željo, da bi bila razsodba razveljavljena. »Ali želite kaj dodati?« se je obrnil pred-Sednik k Fanarinu. \ *■ * Fanarin je vstal, odpel svoje bele, široke prsi in po posameznih točkah z občudovanja vredno prepričevalnostjo in dovršenostjo izraza dokazoval, da se je sodišče v šestih točkah ločilo od pravega smisla zakona, in si je razun tega dovolil, dasi le kratko, dotakniti se tudi stvari same in v nebo vpijoče krivice razsodbe. Ton kratkega toda jedrnatega Fanarinovega govora je bil tak, da se oprošča, ker nadleguje, češ, saj gospodje senatorji v svoji bistrosti in pravniški modrosti vidijo in razumejo stvari bolj nego on, da pa dela on tako samo zato, ker zahteva to dolžnost, katero je prevzel. Končavši svoj govor se je Fanarin zmagoslavno nasmehnil. Ko se je Nehljudov ozrl na svojega advokata in je videl ta smehljaj, je bil prepričan, da je igra dobljena. Toda ko se je ozrl na senatorje, je videl, da se je smehljal in veselil jedini Fanarin. Senatorji in zastopnik vrhovnega državnega pravdništva se niso smehljali in veselil'« ampak so bili videti kakor ljudje, ki se dolgočasijo in pravijo: »Slišali smo že mnogo takega, a vse to nič ne pomaga!« Vsi so bili zadovoljni očitno šele tedaj, ko je advokat končal in jih je nehal zastonj zadrževati. Takoj pa, ko je bil končan advokatov govor, se je obrnil predsednik k namestniku vrhovnega državnega pravdnika. Selenin se je kratko, toda jasno in določno izrazil za to, I — 479 — da se pusti razsodba neizpremenjena, ker so se mu vzroki za razveljavljenje zdeli vsi nezadostni. Takoj nato so senatorji vstali in odšli v posvetovalnico. Tu so se glasovi razdelili. Wolf je bil za razveljavljenje, živo opisovaje kolegom nespora-zumljenje porotnikov, kakor vedno braneč strogost sploh in strogo formalnost. Vse je odločil glas Skovorodnika. In ta je glasoval proti razveljavljenju zato, ker mu je bil sklep Nehljudova: oženiti se s tem dekletom v imenu nravne dolžnosti — v najvišji meri protiven. Skovorodnikov je bil materijalist, darvinist 'n je imel vse pojave abstraktne nravnosti ali religiosnosti ne samo za zaničevanja vredno nespamet, ampak za žaljenje samega sebe. Vse okoliščine s to prostitutko in prisotnost znamenitega advokata kot zagovornika in Nehljudova samega tukaj, v senatu, vse to mu je bilo protivno v najvišji meri. In vtaknil si je brado v usta in delal različne obraze, kakor bi ne vedel o vsej stvari ničesar drugega nego to, da so povodi za razveljavljenje nezadostni in da zato soglaša s predsednikom, naj se pritožba odkloni. In pritožba je bila zavrnena. XXII. »Grozno!« reče Nehljudov, ko je stopil z advokatom, ki je zapiral svoj portefeuille, v prednjo sobo. V čisto jasni stvari se drže forme in jo zavržejo. Grozno!« »Stvar je bila skažena pri sodišču,« pravi advokat. »Tudi Selenin proti! Grozno, grozno,« je neprestano ponavljal Nehljudov. »Kaj početi zdaj?« »No, obrniva se na Njegovo Veličanstvo! Vložite prošnjo sami, dokler ste tukaj. Napišem vam jo.« V tem pride v prednjo sobo mali Wolf s svojimi zvezdami na uniformi in pristopi k Nehljudovu. »Kaj hočemo, ljubi knez! Ni bilo zadostnih vzrokov,« reče, migne z ozkimi rameni, zamežikne in odide, odkoder je bil prišel. Takoj za Wolfom pride tudi Selenin, ki je izvedel od senatorjev, da je bil tukaj Nehljudov, njegov bivši prijatelj. »No, nisem mislil, da se tukaj snidem s teboj,« reče Selenin in pristopi k Nehljudovu s smehljajočimi se ustnicami, dočim so njegove oči ostale neizpremenjene. »In jaz nisem vedel, da si vrhovni državni pravd ni k. »Njegov namestnik,- popravi Selenin. Kako si prišel v senat?« vpraša, tesno in otožno zroČ v prijatelja. »Vedel sem, da si v Peterburgu, a kako da si tukaj? Cena 40 vin. knihovna. Slovanska K\f/ M C.THBHHCKaH EiifurioTeKa. 99. snopič. Ilovanska knjižnica" Urejuje in izdaja A. Gabršček. * Roman v treh delih. Napisal grof Lev Nik. Tolstoj. V GORICI 1901. Tiskala in založila ^Goriška Tiskarna« A. Gabr&Ček. v GORICI, I. aprila 1901. Tukaj? No zato,-ker sem upal, da najdem . pravico in oprostim brez krivde obsojeno žensko.« »Kako žensko?« »Ono, o kateri se je ravnokar obravnavalo.« »A, Maslovo«, se spomni in reče Selenin. * Cisto neosnovana pritožba.« »Ne gre tu za pritožbo, ampak za žensko, ki je nedolžna in trpi kazen.« Selenin vzdihne. Zelo lahko mogoče, toda...« »Ne mogoče, ampak gotovo...« »Kako ti to veš?« »Ker sem bil porotnik. Jaz vem, v čem sem napravil napako.« Selenin se zamisli. »To bi bil moral takoj povedati,« reče. »Povedal sem.« »To bi bilo treba zapisati v protokol. Če bilo to v prošnji za razveljavljenje razsodbe...« »A saj je bilo tudi tako videti, da je razsodba krivična.« »Senat nima pravice, reči kaj takega. Če bi si senat dovolil, razveljavljati razsodbe na podlagi svojih nazorov o pravičnosti razsodb samih, bi ne izgubil samo sam vse opore, ampak bi pravnost preje vničil nego podprl,« reče Selenin, spominjaje se prejšnje obravnave, »vrhu tega pa bi razsodbe porotnikov čisto izgubile svoj pomen.« 31 Jaz vem jedino to, da je ta ženska čisto nedolžna, in da je poslednja nada, oprostiti jo nezaslužene kazni, izgubljena. Najvišja instanca je potrdila storjeno krivico.« »Ni je potrdila, ker se ni spuščala in se ne more spuščati v preiskovanje stvari same«, i;eče Selenin in zameži. Selenin, ki je imel vedno opravila in je malo zahajal med svet, očitno ni ničesar slišal o romanu Nehljudova; Nehljudov, ki je to opazil, je pa spoznal, da mu ni treba pripovedovati o svojem posebnem razmerju napram Katjuši. »Gotovo stanuješ pri teti«, pristavi, očitno hoteč obrniti pogovor drugam. ^Včeraj sem izvedel, da si tukaj. Grofica Jekaterina Ivanova me je povabila, da bi se udeležil shoda, na katerem je govoril tuj pridigar«, reče Selenin s smehljajem na ustnicah. »Da, bil sem tam in odšel z gnusom«, reče Nehljudov jezno, nejevoljen, da Selenin obrača pogovor na drug predmet. No, zakaj z gnusom? To je vendar pojav verskega čuvstva, dasi jednostranski, sektantski«, pravi Selenin. »To je neka posebna bedastoča«, reče Nehljudov. »No, nikakor. Čudno je tukaj samo to, da mi tako malo poznamo nauke svoje cerkve, da Ji imamo za nekak nov pojav vse posebne, osnovne dogme«, reče Selenin, kakor bi hotel, da izpove bivšemu svojemu prijatelju svoje, zanj nove nazore. Nehljudov se začudeno in pozorno ozre v Selenina, a Selenin ne povesi očij, iz katerih zdaj ni gledala samo tesnoba, ampak tudi nekaj neprijaznega. (^Ali ti morebiti veruješ cerkvenim dogmam?« vpraša Nehljudov. »Seveda verujem , odvrne Selenin, naravnost in mrtvo zroč Nehljudovu v oči. Nehljudov vzdihne. — Čudovito«, pravi.) Sicer se pogovoriva potem«, reče Selenin. * Pridem«, se obrne uljudno k prišedšemu sodnemu pristavu. Gotovo se morava sniti«, doda in vzdihne. Samo kje in kako te dobim. Mene vedno dobiš ob sedmih pri obedu, • Nadeždinska ulica«, 'n Selenin pove številko. Mnogo vode je poteklo od onih časov«, doda odhajaje in zopet se smehljaje le z ustnicami. »Pridem, če mi bode mogoče«, reče Nehljudov, ki je čutil, da mu je nekdaj bližnji in priljubljeni Selenin vsled tega kratkega pogovora Postal nakrat tuj, daljen in nerazumljiv, če ne sovražen. XXIII. Ko je Nehljudov poznal Selenina dijaka, je b>l to najboljši mladenič, veren tovariš in za 31* svoja leta dobro odgojen družaben človek z velikim taktom, vedno eleganten in lep ter ob jednem s tem neobičajno pravičen in pošten. Učil se je brez posebnega truda izborno in brez najmanjšega pedantstva, dobivaje za svoja dela zlate svetinje. Ne toliko z besedami, ampak v resnici si je postavil za smoter svojega mladega življenja: pomagati ljudem. Tega si ni mogel predočiti drugače, nego v obliki državne službe, in zato je, kakorhitro je dokončal študije, natančno proučil vse vrste služb, katerim je mogel posvetiti svoje moči, in se odločil, da bode najkoristnejši v drugem oddelku najvišje pisarne, v kateri se sestavljajo zakoni, ter je tudi vstopil tja. Toda kljub temu, da je najnatančnejše in najvestnejše izpolnoval vse, kar. so zahtevali od njega, ni našel v tej službi zadovoljstva svojih hrepenenj, da bi bil koristen, in ni mogel prepričati samega sebe, da je koristno to, kar dela. To nezadovoljstvo se je pa tako povečalo vsled prepirov z zelo dlakocepnimi in častihlepnimi neposrednimi predstojniki, da je izstopil iz drugega oddelka in vstopil v senat. V senatu mu je bilo boljše, toda ista zavest nezadovoljstva mu je sledila. Neprestano je čutil, da to ni ono, česar je pričakoval in kar bi moralo biti. Tedaj, ko je služil v senatu, so mu sorodniki pripomogli, da je bil imenovan pod- komornikom, in motal je iti v izvezeni uniformi zahvaljevat se raznim osebam (ker so mu polagale, da je postal lakaj. Daši se je trudil na vse možne načine, vendar nikakor ni mogel spoznati ugodnostij tega stanu). Zdaj je še bolj °d preje čutil, da to »ni to pravo«, in kljub temu se imenovanju ni mogel odreči, da bi ne razžalil onih, ki so bili prepričani, da so mu napravili s tem veliko uslugo, sicer pa je to imenovanje ugajalo (nižjim lastnostim njegove narave)*): dajalo niu je priliko, ogledovati se v zlato izvezeni uniformi v zrcalu in veseliti se veljave, katero vzbuja tako imenovanje pri nekaterih ljudeh. Isto se je zgodilo z njim tudi pri ženitvi. Z družabnega stališča so mu pripravili zelo sijajno Partijo, in on se je tudi oženil, največ zato, ker bi bil z upiranjem raztužil nevesto, ki si je želela te zveze, in one, ki so posredovali, in naposled zato, ker je zakon z mlado, lepo in odlično de-yojko ugajal njegovi samoljubnosti. Toda zakon se ]e še mnogo preje in še bolj nego državna služba in dvorna ugodnost pokazal kot ne to pravo«. P*0 prvem detetu žena ni več hotela imeti otrok ter pričela živeti potratno, razkošno življenje, katerega se je moral, hočeš ali nočeš, udeleževati tudi on. Žena je ne glede na to, da mu je s tem 2astrupljala življenje, in sama ni imela od tega *) Poprava: njegovemu značaju. ničesar, razun groznih naporov in truda, vendar goreče uživala to življenje. Vsi njegovi poskusi, izpremeniti ta način življenja, so se razbijali kakor ob kamenih' steni ob njenem prepričanju, da tako mora biti, v čemur so jo podpirali vsi njeni sorodniki in znanci. Dete, deklica z zlatimi, dolgimi kodri, je bila očetu popolnoma tuje bitje, ker so jo odgajali čisto drugače nego si je želel on. Soproga se, kakor se to dogaja običajno, nista razumela in se tudi nista hotela razumeti, med njima se je vnel tih, nepoklicanim skrit boj brez besed, ublaževan z mejsebojno uljudnostjo, in ki je delal Seleninu domače življenje zelo težko. Tako domače življenje se je še bolj nego državna služba in dvorna ugodnost pokazalo kot ne to pravo. (Najbolj »ne to pravo« izmed vsega pa je bilo njegovo razmerje napram veri. Kakor vsi ostali ljudje njegove vrste in dobe je tudi on brez najmanjšega truda raztrgal s svojim razvijajočim se razumom one vezi verskih predsodkov, v katerih je bil odgojen, in sam ni vedel, kdaj se jih je prav za prav osvobodil. Kot pošten resnicoljuben mož v dobi prve mladosti, dijaških let, in ko je bil prijatelj Nehljudovu, ni skrival, da se je oprostil predsodkov oficijalne vere. Toda z leti in s povišanjem v službi, zlasti Pa, ko je nastala v družbi konservativna reakcija, ga je pričela ta duševna svoboda ovirati. Ne glede na domače razmere, zlasti pri očetovi smrti, zadušnicah zanj, in na to, da si je njegova mati želela, da bi se postil, in da je to često zahtevalo družabno mnenje, — je moral vsled službe vedno Prisostovati molitvam, blagoslovom, zahvaljevanju 'n temu podobnim obredom: redkokrat je minul dan, da bi ne prišel v kako zvezo z verskimi obredi, česar se ni mogel izogniti. Prisostujočemu lem obredom mu je bilo treba storiti jedno izmed dvojega: da bi se hlinil (česar pri svojem poštenju ni mogel), da veruje to, česar nč veruje, ali pa, da bi priznal vse te zunanje forme za laž in vredil Sv°je življenje tako, da bi se mu ne bilo treba udeleževati tega, kar je imel za laž. Toda v to, da bj izvršil to na videz tako nevažno stvar, je bilo treba zelo mnogo: razun tega, da bi potem živel v neprestanem boju z vsemi bližnjimi ljudmi, b' bil moral popolnoma izpremeniti svoj stan, zapustiti državno službo in žrtvovati ljudem vso °no korist, katero je po svojem domnevanju že Sedaj doprinašal ljudem in o kateri si je domneval, da jo v bodoče še pomnoži. In v to, da bi to dosegel, mu je bilo treba trdnega prepričanja, da sam dela prav. In bil je tudi trdno prepričan, da dela prav, kakor ni mogoče, da bi kak omikanec naše dobe, ki nekoliko pozna zgodovino, pozna izvor vere sploh in izvor pa razvitek cerkveno-krščanske vere, ne imel zaupanja v opravičenost razsodbe zdravega razuma. On ni mogel, da bi ne vedel, da ima prav, če ne priznava opravičenosti cerkvenih naukov. Toda pod težo življenjskih pogojev si je on — pošten človek — dovolil majhno laž, ki je bila v tem, da si je rekel: v potrdilo, da je nerazumno res nerazumno, je treba to nerazumno najprej proučiti. To je bila majhna laž, toda ta ga je zapletla v ono veliko laž, v kateri je tičal zdaj. * Ako si je stavil vprašanje, če je ono pravoslavje, v katerem se je rodil in je bil odgojen, katero je zahtevala od njega vsa njegova okolica, brez katerega priznavanja ne morem nadaljevati svojega ljudem koristnega dela, opravičeno, — s' je navadno odgovarjal že naprej. In v to, da bi si objasnil to vprašanje, se ni poprijel Voltairja, Schopenhauerja, Spencerja, ampak filozofiških knjig Hegela in nabožnih spisov Vineta, Homja-kova ter je naravno našel v njih to, kar mu je bilo treba: nekako zadovoljstvo in potrdilo onih verskih naukov, v katerih je bil odgojen, katerim je razum že davno nasprotoval, brez katerega pa je bilo celo njegovo življenje prenapolnjeno z neprijetnostmi in pri katerega priznanju so vse te neprijetnosti takoj izginile. In on si je prisvojil vse one običajne sofizme o temi, da razum posameznika ne more spoznati resnice, da se resnica razodeva le družbi ljudij, da je jedino sredstvo, spoznati resnico, razodetje, da razodetje hrani cerkev i. t. d., in od tega časa je mogel mirno, ne da bi se zavedal laži, prisostovati molitvam, zadušnim in drugim božjim službam, mogel se je Postiti, križati se pred slikami ter nadaljevati službo, ki mu je dajala zavest, da je koristen, 'n uteho v nravnostnem rodbinskem življenju. Mislil je, da veruje, a pri tem je moral v tej stvari mnogo bolj nego kjerkoli drugje s celim svojim bitstvom priznati, da je ta vera nekako čisto »ne to pravo«.) In vsled tega je imel vedno otožne oči in s* je, ko je zapazil Nehljudova, katerega je po-*nal tedaj, ko se vse te laži še niso nastanile v njem, predočil samega sebe takega, kakor je bil tedaj, in je (zlasti potem, ko je hotel zagovarjati svoje verske nazore) čutil bolj nego kedaj ono >>r>e to«, in bilo mu je mučno in tesno. Prav to |e po prvem vtisu radosti, da vidi starega pri-( iatetelja, čutil tudi Nehljudov. In radi tega, kljub temu, da sta si obljubila, da se snideta, ni nikdo iskal tega sestanka, in tako se za tega bivanja Nehljudova v Peterburgu n'sta videla nič več. J — 490 XXIV. Prišedši iz senata sta Nehljudov in advokat korakala po trotoarju. Kočijažu je advokat velel, naj jima sledi zadaj, ter pričel pripovedovati Nehljudovu (povest onega ravnatelja departe-menta, o katerem so govorili senatorji, da so ga zalotili, in kako ga mesto v prisilno delavnico, ki ga je pričakovala, pošljejo za gubernatorja v Sibirijo. Ko je povedal celo historijo ter jo popisal v popolni njeni ostudnosti in razun tega še s posebnim zadovoljstvom historijo o tem, kako so razni, visoko postavljeni ljudje ukradli denar za spomenik, mimo katerega sta šla danes zjutraj, je dalje pripovedoval še) o tem, kako je nekega človeka ljubica priigrala na borzi milijone in kako je nekdo prodal in drugi kupil ženo, in historije o goljufijah in o vseh vrst zločinih, katere so zakrivile odlične osebe, ki pa zato ne sede v ječi, ampak na predsedniških stolih raznih uradov. Ti slučaji, katerih vir je bil očividno ne-izčrpljiv, so advokatu očividno napravljali veliko zadovoljstvo, ker so čisto jasno dokazovali to, da so sredstva, katera uporablja on, advokat, da si prisluži denar, čisto pravična in nedolžna v primeri z onimi sredstvi, katera prav v ta namen uporabljajo odlične osebe v Peterburgu. In zato je bil advokat zelo začuden, ko se je Nehljudov, - 491 — ne da bi poslušal njegovo poslednjo historijo, Poslovil, najel izvozčika in se odpeljal na svoje stanovanje. Nehljudovu je bilo zelo tesno. Bilo mu je tesno zlasti zato, ker mu je senatna razsodba Potrdila ono nesmiselno krutost, izvršeno nad nedolžno Maslovo, in zato, ker je obteževala nje-gov neizpremenljivi sklep, spojiti svojo usodo z njeno. Ta tesnoba je bila še večja vsled groznih historij o hudobnosti gospode, katere je pripovedoval advokat s tako radostjo, in razun tega Se je neprestano spominjal hladnega, nedobrega, zavračujočega pogleda nekdaj tako ljubega, odkritosrčnega, poštenega Selenina. Ko se je Nehljudov vrnil domov, mu je yratar z nekim preziranjem izročil pisemce, katero Je napisala v vratarjevi sobi neka ženska, kakor ?e je izrazil vratar; to je bilo pisemce od matere Sustove. Pisala je, da se je prišla zahvalit dobrot-n'ku, osvoboditelju hčere, in poleg tega prosit Sa> s solzami ga izprosit, da bi prišel k njej na ^asiljevski ostrov, 5. linija, to in to stanovanje. je zelo potrebno,. mu je pisala, zaradi Vere Jefremovne. Naj se ne boji, da ga bodeta nadlegovali z izrazi hvaležnosti; o hvaležnosti ne bo-deta govorili, samo veseli bodeta, da ga vidita, je možno, ali bi ne prišel jutri zjutraj? (Drugo pisemce je bilo od bivšega tovariša Nehljudova, krilnega pobočnika Bogatireva, katerega je Nehljudov prosil, da bi osebno oddal vladarju prošnjo, katero je pripravil Nehljudov v imenu sektantov. Bogatirev je s svojo široko, odločno pisavo naznanjal, da prošnjo izroči naravnost v vladarjeve roke, kakor je obljubil, da mu je pa prišlo na misel, če bi ne bilo boljše, da bi šel Nehljudov preje k osebi, od katere je odvisen odlok v tej zadevi, in jo poprosil.) Nehljudov je bil po vtisih svojega poslednjega bivanja v Peterburgu v stanju popolne breznadejnost.i, da bi še kaj dosegel. Načrti, ka-tere je sestavil v Moskvi, so se mu zdeli podobni nekim mladeniškim sanjam, ki ljudi varajo vsikdar, kadar stopijo v življenje. Toda vendar-le je imel zdaj, ko je bil v Peterburgu, za svojo dolžnost, izpolniti vse to, kar se je namenil storiti, 0n sklenil je, da jutri, ko se pogovori z Bogatirevim, stori vse po njegovem nasvetu in odide k oni osebi, od katere je odvisen odlok v zadevi sektantov). Vzel je iz portefeuilla listine, (tičoče se sektantov), in jih čital, ko je vstopil lakaj grofice Jekaterine Ivanovne s pozivom, naj pride g°r' pit čaj. Nehljudov je rekel, da pride takoj, zložil listine v portefeuille in odšel k teti. Po p0*' navzgor je pogledal skozi okno na ulico ter zagledal Mariettine rujavce, in nakrat je postal vesel, 'n zahotelo se mu je, da bi se nasmehnil. Mariette v klobuku, toda ne več v črnem, ^nipak v nekem svitlem, pisano barvanem oblaku je sedela s čašico v roki poleg grafičnega sk>la in nekaj ščebetala, bliskajoča s svojimi kras-n'1T|i, smehljajočimi se očmi. Tedaj, ko je vstopil ^ehljudov, je Mariette ravno dokončala nekaj Iško smešnega, smešnega in ob jednem nespodobnega — to je spoznal Nehljudov po izrazu ^nieha — da je dobrodušna grofica Jekaterina Vanovna, z brkami pod nosom, tresoča se po ^lem svojem tolstem telesu, ječala smeha, in ^riette je s posebnim, hudomušnim izrazom, Prikrivši nekoliko smehljajoče se ustnice in sklo-n'vši na stran energično in veselo obličje, molče Izdala na svojo sogovornico. (Nehljudov je po nekoliko besedah spoznal, sta govorila o drugi peterburški novici te da dob 'n d; tako e> o episodi novega sibirskega gubernatorja, a je Mariette prav v tem oziru povedala nekaj , smešnega, da grofica dolgo časa ni mogla Pomagati smeha.) . »Ti me umoriš,« je rekla grofica Jekaterina Van°vna, težko kašljajoča. * je Nehljudov ju je pozdravil in prisedel. Uprav e ^°tel pokarati Marietto vsled njene lahkomi- selnosti, ko je ona opazila resni in takorekoČ nezadovoljni izraz njegovega obličja ter, da bi se mu prikupila — po tem je hrepenela od one dobe, ko ga je zagledala takoj izpremenila ne samo izraz svojega obličja, ampak vse svoje duševno razpoloženje. Nakrat je postala resna, z življenjem nezadovoljna nekaj iščoča, po nečem hrepeneča, ne da bi se kazala drugačno nego je bila, ampak res si je osvojila duševno razpoloženje, v kakoršnem je bil ta hip Nehljudov, dasi bi z besedami nikakor ne bila mogla izraziti, v čem je bilo to. Mariette ga je vprašala, kako je izvršil svoje posle. Pripovedoval je o neuspehu v senatu in 0 svojem sestanku s Seleninom. »Ah, kaka čista duša je to! To je res che-valier sans peur et sans reproche.« Izraz čista duša«, katerega sta se poslužil* obe dami, je bil stalni epitheton, pod katerim je bil Selenin znan v družbi. »Kaka pa je njegova žena?« vpraša Nehljudov. Ona? No, ne bodem je obsojala, toda ona ga ne razume. Kako pa, ali ni bil morebiti proti?4 vpraša Mariette z resničnim sočutjem. »To je grozno, kako mi je žal!« doda in vzdihne. Nehljudov je postal mračen in hoteč obrni1 pogovor drugam, pričel govoriti o Šustovi, ki je — 4!)5 — bila zaprta v trdnjavi in izpuščena po njegovem Prizadevanju. Zahvalil se je za prigovarjanje pri soprogu in hotel pripovedovati o tem, kako grozno le misliti na to, da je ta ženska in vsa njena rodbina stradala samo zato, ker se jih ni nihče spomnil, |°da ona mu ni pustila dogovoriti in je sama izrazila gnus nad tem. Grofica Jekaterina lvanovna je videla, da Mariette koketuje z njenim sinovcem, in to jo je zabavalo. »Veš kaj?« reče grofica, ko je nastal molk. *F*ridi jutri zvečer k Alini, pri njej bode Kiesi-"^ter. In ti tudi,« se obrne k Marietti. »II vous a remarque,« reče grofica sinovcu. *^ekel mi je, da je vse, kar si ti rekel, — jaz Sertl mu to povedala, — da je vse to dobro zna-rrienje, in da se čisto gotovo spreobrneš h Kris-!Usu- Pridi gotovo. Reci mu, Mariette, naj pride, ln sama pridi tudi.« Jaz, grofica, prvič nimam nikakega prava, °ezu kaj svetovati,« reče Mariette, zroča na Neh-Judova in kazoča s tem pogledom med njim in seboj neko popolno soglasje v naziranju o gro-, Cn'h besedah in o evangelismu sploh, »in drugič, kak°r veste, ne ljubim...« »Da, ti delaš vedno narobe in po svoje.« »Kako to, po svoje? Jaz verujem kakor najb°lj priprosta ženska,< reče Mariette, smehljaje se. »In tretjič« — nadaljuje ona — »pojdem jutri v francosko gledališče.« »Ah, ali si videl to... no, kako se imenuje?« reče grofica Jekaterina Ivanovna. Mariette pove ime znamenite francoske igralke. »Pojdi gotovo tja — to je divno.« »Koga naj bi torej preje videl, ma tante, igralko ali propovednika?« vpraša Nehljudov smehljaje. »Prosim te, ne prijemaj me za besedo.« I »Jaz mislim, da najprej propovednika in potem francosko igralko, da bi drugače ne izgubili ukusa za propovedi,« reče Nehljudov. »Nikakor, boljše je začeti s francoskim glediščem in šele pozneje se pokoriti, pravi Mariette. »Ne norčujta se iz mene, prosim. Pridigar je — pridigar, in gledišče — gledišče. Da človek reši dušo, k temu nikakor ni treba zakriti obličja s komolci in neprestano plakati. Treba je vere in potem je človeku veselo.« »Vi, ma tante, pridigate bolje nego vsi pridigarji.« »In veste kaj,« reče Mariette po kratkem pomisleku. »Pridite jutri k meni v ložo.« »Bojim se, da mi ne bode mogoče...« Pogovor je prerušii lakaj, ki je naznanil gosta. Bil je to tajnik dobrodelnega društva, katerega predsednica je bila grofica. »No, to je dolgočasen gospod. Sprejmem ga raje v sosedni sobi. In potem se vrnem k vama. Napojite ga s čajem, Mariette, reče grofica, odhaje s svojim hitrim korakom v dvorano. Mariette sname rokavico z dosti velike in Ploščate roke, katere četrti prst je bil poln prstanov. »Ali hočete?« reče in seže po srebrnem čajniku nad špiritom, na poseben način odda-'j'vši mezinec od ostalih prstov. Njeno obličje je postalo resno in otožno. »Meni je vedno grozno, grozno bolestno, če pomislim, da me ljudje, katerih mnenje potezno spoštujem, mešajo s položajem, v katerem živim.« Ko je govorila poslednje besede, se je zdeIo, kakor bi hotela zaplakati. In dasi te be-Sedc, če jih premislimo natančneje, niso imele tekakega, ali zelo nedoločen pomen, so se zdele ^tehljudovu polne neobičajne globine, odkritosrčnosti in dobrotnosti — tako ga je vabil k Sebi pogled bliskavih očij, ki je spremljal te be-Sede mlade, krasne in lepo oblečene žene. . Nehljudov je molče zrl v njo in ni mogel °čiti očij z njenega obličja. 32 Vi mislite, da ne razumem vas in vsega tega, kar se v vas godi? Saj je znano vsem to, kar ste storili. C’ est le secret de polichinelle. Mene to navdušuje, in vam vse odobravam.« Ničesar ni, kar bi vas navduševalo; malo sem še storil.« »To je vsejedno. Jaz pojmim vaše čustvo in ga razumem; no, prav, prav, o tem ne bodem govorila dalje« preruši samo sebe, ko zapazi na njegovem obličju nezadovoljnost, »toda jaz razumem tudi to, ko ste videli vse trpljenje in vso grozo onega, kar se godi po ječah,« je govorila Mariett?, želeča si samo jedno, namreč privabiti ga k sebi, spoznavajoča s svojim ženskim instinktom vse, kar mu je bilo važno in drago, »da hočete pomagati nesrečnikom, in to tako grozno nesrečnim vsled ljudske brezbrižnosti in krutosti... Jaz vem, da je za to mogoče žrtovati življenje; jaz sama bi je žrtvovala. No, vsak imamo svojo usodo...« Ali morebiti vi niste zadovoljni s svojo usodo ?« Jaz? vpraša Mariette, kakor iznenadena, da je mogoče to vprašati. Jaz moram biti za- i dovoljna — in sem zadovoljna. Toda je črvič, ki se prebuja.« — 4-99 — In temu ne pustiti, da bi zaspal, temu glasu je treba verovati,« reče Nehljudov, ki je popolnoma podlegel njeni zvijači. Pozneje se je mnogokrat s studom spominjal vsega svojega pogovora z njo, spominjal se je njenih ne tako lažnjivih, kakor njega oponašajočih besed, in onega lica, navidezno z izrazom ginjenosti, s kakoršnim ga je pozorno poslušala, ko jej je pripovedoval o grozah ječe •n o svojih vtisih na kmetih. Ko se je grofica vrnila, sta se pogovarjala ne samo kot stara, ampak kot posebna prijatelja, katera jedina razumeta drug drugega sredi družbe, ki jih ne razume. Govorila sta o krivičnosti močnih, o trpljenju nesrečnih, o bedi ljudstva, toda v resnici so se njune oči, zroče druge v druge, pod plaščem Pogovora brez prestanka vpraševale: »ali me moreš ljubiti?« in odgovarjale: -morem«; in fi-ziško čustvo je privzemalo najbolj nepričakovane 'n najpestrejše forme ter vabilo drugega k drugemu. Ko je Mariette odhajala, mu je rekla, da je Vedno pripravljena, da mu postreže s čimur bode mogoče, in ga prosila, naj pride jutri zvečer gotovo k njej v gledišče, čeprav samo za trenotek, ker se mora z njim še pogovoriti o neki zelo važni stvari. 32’ »Kdaj pa vas zopet vidim? je dodala in vzdihnila ter pridno pričela natikati rokavico na roko, pokrito s prstani. »Recite torej, da pridete.« Nehljudov je obljubil. Nehljudov, ko je to noč sam ostal v svoji sobi, je legel v posteljo in ugasnil svečo, pa dolgo ni mogel zaspati. Ko se je spomnil Maslove, senatovega odloka in tega, da se je vendarle odločil, iti za njo, tega, da se je odpovedal pravici do zemljišča, se je nakrat kot odgovor na ta vprašanja prikazalo Mariettino obličje: njen vzdih in pogled, ko je rekla: »kdaj pa vas zopet vidim« in njen smehljaj — s tako jasnoto, kakor bi jo res videl pred seboj, in nasmehnil se je samemu sebi. »Ali napravim prav, če odidem v Sibirijo? Ali napravim prav, če se odrečem bogastvu?« je vprašal samega sebe. In odgovori na ta vprašanja v svitli peter-burški noči, katero je bilo možno videti skoz nepopolnoma spuščene zavese, so bili nedoločni. Vse se je metlo v njegovi glavi. Vzbujal je v. sebi prejšnje razpoloženje in se spominjal prejšnjih mislij, toda te misli niso imele več prejšnje moči in prepričevalnosti. In konečno sem si vse to izmislil, inlmanj* kalo mi bode močij, da bi živel na ta način: obžaloval bodem, da sem delal dobro«, je rekel, iti ker ni imel močij, da si odgovarja na vsa ta vprašanja, je čutil tako čustvo tesnobe in obupa, kakoršnega ni čutil že davno, in zaspal je z onimi težkimi sni, kakor nekdaj po veliki zgubi na kartah. XXV. Ko se je prebudil Nehljudov drugi dan, je bilo prvo njegovo čustvo to, da je prejšnji dan napravil neko nesramnost. Pričel se je spominjati: nesramnosti ni bilo, slabega dejanja ni bilo, toda bile so misli, slabe niisli o tem, da so vsi njegovi dosedanji nameni ~~ ženitev s Katjušo in izročitev zemlje Seljakom, da je vse to neizvršljivo sanjarjenje, da vsega tega ne izvrši, da je vse to umetno, nenaravno 'n da je treba živeti tako, kakor je živel. Slabega dejanja ni bilo, toda bilo je to, kar je mnogo gorše od slabega dejanja. Slabega dejanja se je mogoče drugič varovati, mogoče se £a je kesati; slabe misli pa rode vsa slaba dejanja. . Slabo dejanje samo vravnava pot k slabim dejanjem; slabe misli pa nepremagljivo vlečejo na to pot. Ko si je ponovil v svoji domišljiji vče-rajšnje misli, se je Nehljudov čudil temu, kako Se jim je mogel vdati, dasi samo za trenotek. In kakorkoli je bilo to, kar je hotel storiti, novo in težko, je vedel, da je bilo zdaj to zanj jedino možno življenje, in kakorkoli priprosto in lahko se je bilo vrniti v prejšnji tok, je vedel, da bi bila to njegova smrt. Včerajšnje blodnje so se mu zdele to, kar se godi s človekom, ko se pro-budi in se mu zahoče, če prav ne spati, ampak da se še povalja v postelji, dasi ve, da je čas vstati radi važnega in radostnega dela. Ta poslednji dan svojega bivanja v Peterburgu je odšel Nehljudov zjutraj na Vasiljevski otok k Šustovi. Stanovanje Šustove je bilo v drugem nadstropju. Po navodilu sluge je prišel Nehljudov v temen hodnik ter je po ravnih in strmih stopnicah dospel naravnost v gorko kuhinjo, v kateri je močno dišalo po jelu. Poštama ženska z zavihanimi rokavi, v predpasniku in z očali je stala pri ognjišču in nekaj mešala v kozici, iz katere se je kadilo. »Koga iščete?« vpraša strogo, zroča preko očal na došleca. Komaj je povedal Nehljudov svoje ime, je dobilo obličje žene izraz prestrašenosti in veselja. »Ah, knez!« vsklikne žena, otiraje roke ob predpasnik. »Zakaj pa prihajate po zadnjih stopnicah ? Dobrotnik naš! Jaz sem — njena mati. Rešitelj naš,< nadaljuje, prime Nehljudova za roko in mu jo skuša poljubiti. »Včeraj sem bila - 503 - Pri vas. Sestra me je zelo prosila. Tukaj je. Sem, sem, izvolite za menoj, pravi mati Šustova in odpelje Nehljudova skozi ozka vrata in temen hodnik, popravljaje si po poti zdaj prepasano oblačilo, zdaj zopet lase. »Moja sestra je Komikova... gotovo ste slišali,« doda s šepetom, ko obstane pred vrati. »Bila je zapletena v (politiške zadeve).*) Zelo razumna ženska.« Mati Šustova je odprla vrata in Nehljudov Je vstopil v majhno sobo, kjer je pred mizo na divančku sedela nevelika, polna devojka v progastem jopiču, s kodrastimi, plavimi lasmi, ki so ovijali njeno okroglo in zelo bledo obličje, podobno obličju matere. Njej nasproti je sedel, sklonjen globoko na naslonjaču, mlad človek z Majhno brado in brkami, v ruski srajci z izvezenim ovratnikom. »Lidija, knez Nehljudov, oni...« Bleda devojka je nervozno poskočila, po-Pfavljaje si lase, ki so jej zlezli izza ušesa, ter boječe vprla svoje velike, sive oči v došleca. »Torej ste vi ona grozna (nevarna) ženska, t Za katero je prosila Vera Jefremovna,« reče smehljaje Nehljudov in jej pretil z roko. »Da, jaz sem to,« reče Lidija in se nasmeje z dobrim, otroškim smehljajem, odkrivaje 'pri p kem vrsto krasnih zob. »Teta si je zelo želela, *) Poprava: v to. L » videti vas. Teta! zakliče skozi vrata s prijetnim nežnim glasom. »Vera Jefremovna je bila zelo ogorčena vsled tega, da ste bili zaprti, reče Nehljudov. Tu sem, ali raje semkaj sedite,« reče Lidija in pokaže mehek, polomnjen naslonjač, s katerega je vstal mladi človek. »Moj bratranec Zaharov,« reče, videča pogled, s katerim je meril Nehljudov mladega človeka. Mladi človek je prav tako dobrodušno smehljaje se kakor Lidija pozdravil gosta, in ko je Nehljudov sedel na njegovo mesto, vzel stol od okna in sedel poleg gosta. Iz druge sobe je prišel še rusolasi gimnazijec, star kakih šestnajst let, in molče sedel na podoknico. »Vera Jefremovna je zelo dobra tetina prijateljica, toda jaz je skoro ne poznam,« reče Lidija. V tem je prišla iz sosedne sobe ženska v belem jopiču, prepasana z usnjatim pasom, z zelo prijetnim, razumnim obličjem. Zdravstvujte; hvala vam, da ste prišli,« prične, ko je komaj sedla na divanček poleg Lidije. No, kaj pa Veročka? Ali ste jo videli? Kako prenaša svoje stanje?« Ne pritožuje se,« reče Nehljudov; pravi, da ima olimpijski mir. d k »Ah, Veročka, poznam jo,« reče teta smeh- ljaje in pokima z glavo. »Njo je treba poznati. To je plemenita duša. Vse za druge, nič za se.« »Da, ničesar ni hotela za se, samo za vašo nečakinjo je skrbela. Mučilo jo je pred vsem to, kakor se je izrazila, da so jo zaprli za nič.« »To je res,« pravi teta: »to je grozna stvar! Trpela je zlasti mesto mene.« »Tega pa nikakor ne, teta,« reče Lidija. »Tudi brez vas bi bila sprejela listine.« »Dovoli mi, da vem jaz to bolje nego ti,« nadaljuje teta. »Da bodete vedeli,« nadaljuje, obr-nivši se k Nehljudovu. »Vse je prišlo iz tega, da n>e je neka oseba prosila, naj spravim za nekaj časa njene papirje — in jaz, ki nisem imela stanovanja, sem jih odnesla k Lidiji. Toda isto noč so preiskali pri njej stanovanje, vzeli seboj pa-P'rje in njo ter jo imeli zaprto do te dobe, 2ahtevajoči, da bi povedala, od koga jih je dobila.« »Toda jaz nisem povedala,« reče Lidija hitro, nervozno popravljaje si koder las, ki pa je ni nič nadlegoval. »Da, saj tudi ne pravim, da si to povedala,« jo zavrne teta. »Če so tudi zaprli Mitina, se to ni zgodila i P° moji krivdi,« reče Lidija, zarudevaje in nemirno pogleduje okoli sebe. Ne govori o tem, Lidočka, reče mati. »Zakaj ne, jaz hočem to povedati, reče Lidija, ki se ni več smehljala, ampak je zarude-vala, in ni več popravljala, ampak je navijala na prst svoje lase ter se neprestano ogledovala. »Veš, kaj se je zgodilo včeraj, ko si pričela govoriti o tem. »Nič... Le pustite, mamica. Jaz nisem ničesar povedala in sem samo molčala. Ko me je dvakrat izpraševal o teti in Mitinu, nisem odgovorila ničesar in sem mu povedala, da ne bodem nič odgovarjala. Tu mi je oni... Petrov...' (»Petrov je sodni sluga, orožnik in velik ničvrednež,« — jo preruši teta, pojasnovaje Neh-ljudovu besede svoje nečakinje. »Tu je on,« nadaljuje Lidija), »pričel prigovarjati. ,Vse to,‘ ,kar poveste meni, ne more škodovati nikomur, ampak še celo narobe... Če poveste, oprostite nedolžne/ In tu pravi: ,No, dobro, ne govorite ničesar, ampak samo tega ne tajite, kar povem jaz/ In nato je pričel naštevati imena ter imenoval tudi Mitina.« »Toda ne govori o tem,« reče teta. »Ah teta, ne branite mi...« in brez pre-stanka se je vlekla za lase ter se še vedno ozirala okoli: in mislite si, drugi dan izvem nakrat s trkanjem so mi naznanili to, — da je Mitin zaprt. No, mislim si, ti si ga izdala. In tako me , Je to pričelo trapiti, tako me je mučilo, da čudno, nisem prišla ob pamet.« »In pokazalo se je, da niti v najmanjšem n'si bila kriva, da so ga prijeli, reče teta. »Da, toda jaz nisem vedela tega. Mislim si: s' ga izdala. Hodim, od stene k steni hodim 'n ne morem, da bi ne mislila na to. Mislim: ti s' ga izdala. Ležem, odenem se in slišim — nekdo ^ šepeče v uho: ti si ga izdala, izdala, izdala Mitina, Mitina si izdala. Zavedam se, da so *° halucinacije, toda ne morem, da bi tega ne shšala. Hočem zaspati ne morem. Hočem, da ^ ne razmišljala, — tudi ne morem. To je bilo §rozno!« reče Lidija, razvnemaje se vedno bolj ln bolj, navijaje na prst lase in zopet odvijaje jih *er neprestano oziraje se okoli. »Lidočka, pomiri se,« ponovi mati, dotikaje Se njenega ramena. Toda Lidočka se ni mogla Ustaviti. »To je zato grozno,« prične še nekaj pripovedovati, toda ne da bi končala, zaihti, skoči z divana, ter odhiti iz sobe, pri čemur se zadene °b stol. Mati odide za njo. (»Obesiti jih, ničvredneže,« — reče gimna-z'iec, sedeč pri oknu. »Kaj govoriš?« — pravi teta. ' »Jaz nič... Samo tako,« reče gimnazijec, Vzanie na mizi ležečo papirosko in prične pušiti. XXVI. Da, za mlade ljudi je ječa v samoti nekaj groznega, reče teta, pokima z glavo in si tudi zapali papirosko. »Jaz mislim, da za vse,« reče Nehljudov. »Nikakor, za vse ne,« odvrne teta. »Za resnične revolucionarje, kakor so mi pravili, je to oddihljaj, pokoj. Kdor ravna proti obstoječim zakonom, živi v večnem nemiru, gmotnem odrekanju in strahu za se, za druge in za svojo stvar. Konečno ga primejo, in vse je končano, vsa odgovornost odpuščena: sedi tedaj in počivaj. Baje so že celo čutili radost, ko so jih zaprli. Za mlade pa, za nedolžne — v pričetku vedno zapro nedolžne kakor Lidočko, — za te je prvi udarec grozen. Vendar to, da so vam vzeli svobodo, da z vami slabo ravnajo, da vas slabo hranijo, da je zrak slab — sploh vse muke, vse to bi ne storilo ničesar. Če bi bile muke tudi trikrat večje, bi se vse lahko preneslo, če bi ne bilo onega moralnega udarca, katerega začutiš, če jim prvič prideš v roke.« »Ali ste morebiti vi to izkusili?« '.Jaz? Dvakrat sem sedela, reče tetka s tesnobnim, prijetnim smehljajem. Ko so me zaprli prvič — in zaprli so me brez vzroka« J , nadaljuje — >mi je bilo 22 let, imela sem dete 'n bila sem noseča. Daši mi je bila tedaj tako • težka izguba svobode, slovo od otroka in od moža,* bi vse to ne bilo nič v primeri s tem, kar * sem čutila, ko sem pojmila, da sem nehala biti človek in sem postala stvar. Hočem se posloviti °d hčerke, reko mi, naj grem in sedem v drožko. Vprašam, kam me peljejo, — odgovore, da to izvem, ko me pripeljejo tja. Vprašam, česa ;>ern obdolžena — ne odgovore. Ko so me zasliši, slekli, oblekli mi jetniški plašč, določili šte-vilko, odvedli me pod oboke, odprli vrata, potisnili me v celico, zaklenili s ključavnico in odšli ~~ ostal pa je samo stražnik s puško, ki je molče tmdil gori in doli ter zdaj pa zdaj pogledal skozi °dprtino mojih vrat, — bilo mi je grozno težko. Kakor se spominjam, me je tedaj spravilo v naj-Večjo zadrego to, da mi je orožniški častnik, ki nie je zaslišal, ponudil papirosko. Očitno je ve-del. kako radi ljudje pušijo, a očitno je vedel tndi to, kako ljubijo matere svoje otroke in otroci Sv°je matere; zakaj so me tedaj tako neusmiljeno ' °dtrgali od vsega, kar mi je bilo drago, ter me ZaPdi kot divjo zver? Tega ni mogoče prenašati bre* maščevanja. Če kdo veruje v Boga in ljudi, ,, v to, da ljudje ljubijo drug drugega, ta potem neba verovati v to. Jaz sem od onega časa l m — r.io nehala verovati v ljudi in sem napolnjena z gnje-,, vom« — dokonča ona in se zasmeje. Iz vrat, kamor je odšla Lidija, se vrne njena mati)*) in pove, da je Lidočka zelo vznemirjena in se več ne vrne. In zakaj je uničeno mlado življenje? Mene tako boli to, da sem bila nehote jaz temu vzrok. »Bog bode pomagal, da se na svežen1 vzduhu na kmetih to zboljša,« reče matu pošljemo jo k očetu.« »Da, ko bi ne bilo vas, bi bila čisto izgubljena. Hvala vam. Videti pa sem vas hotela zato, da bi vas prosila, da oddaste pismo Veri Jefre-movni,« reče in vzame pismo iz žepa. »Pismo n> zapečateno, morete je prečitati in raztrgati ali oddati, kakor bode bolje po vašem prepričanju, reče teta. V pismu ni nič kompromitujočega-1 Nehljudov vzame pismo in obljubi, da je odda, vstane, se poslovi in odide na ulico. Pismo je potem zapečatil, ne da bi prečitaL ter sklenil, oddati je na določeno mesto. XXVII. **) (Poslednji posel, ki je zadrževal Nehljudova v Peterburgu, je bila zadeva sektantov, za katere •) Ruska cenzura je črtala od '•obesiti jih — v prejšnjem P°* glavju do gornjega oklepa in mesto vsega tega postavila besede: l’rZ° pa se vrne — **) Ruska cenzura je zaplenila to celo poglavje od prve do zad- * nje besede. — 511 Je hotel po posredovanju bivšega tovariša iz dobe svoje službe v polku, krilnega pobočnika Bogativa, vložiti prošnjo na carja. Prišel je k Boga-lirevu predpoldnem ter ga našel še doma pri zajuterku, a pripravljal se je že, da bi odšel. Bo-gatirev ni bil velik, a žilav človek, obdarjen s silno telesno močjo zvijal je podkve — dober, Pošten, odkritosrčen in celo liberalen. Ne glede na te lastnosti je bil priljubljen na dvoru ter je ljubil carja in njegovo rodbino in je umel na neki čudovit način naziranja videti v tej višji sferi, v kateri je živel, samo dobro ter se v ničemur udeleževati slabega in nepoštenega. On ni nikdar obsojal niti ljudij niti uporabljenih sredstev in- je ali molčal ali pa izražal s smelim, zvočnim glasom, kakor bi kričal, kar je bilo treba Povedati, smeje se pri tem često tudi s prav glasnim smehom. In delal ni tega iz politike, arnpak je bil tak značaj. No, to je čudno, da si prišel. Ali ne maraš zajutrkovati? No sedi. Buffetek je znamenit! Jaz vselej pričnem in končam z bobom. Ha, ha, ha. No, pij vino!« je kričal Bogatirev in mu pokazal Jeklenico z rudečim vinom. »In jaz sem mislil na te. Prošnjo vložim. V lastne roke jo oddam . gotovo; samo prišlo mi je na misel, če bi ne bi'° boljše, da greš preje k Toporovu.« Ko je Bogatirev izrekel ime Toporova, je čelo Nehljudova potemnelo. »Vse je odvisno od njega. Saj bodo tako vprašali njega. In morebiti, da ti on sam odgovori.« »Ko mi tako svetuješ, pojdem tja. »Prav. No, in kaj Piter, kak vtis je napravil na te,« je kričal Bogatirev, »povej, a?« »Čutim, da podlegam hypnosi,« reče Neh-ljudov. »Hypnosi?« ponovi Bogatirev in se glasno nasmeje. »Ne maraš, ne, kakor ti je ljubo. In otare si s prtičem brado. »Torej pojdeš? A? Če tega ne stori, potem mi daj prošnjo, in jaz jo jutri oddam, « reče glasno ter vstane izza mize, pokriža se z velikim križem, očividno prav tako mehaniški, kakor si je obrisal usta, in prične pripenjati sabljo. In zdaj oprosti, oditi moram.« »Pojdiva skupaj,« reče Nehljudov, zadovoljno stiskaje močno, široko roko Bogatireva, in se poslovi od njega na pragu njegove hiše, kakor vedno s prijetno zavestjo nečesa zdravega, svežega, česar si ni mogel dobro razjasniti. Daši ni pričakoval od svojega poseta ni-česa dobrega, je šel Nehljudov po nasvetu Bogatireva vendarle k Toporovu, k človeku, od katerega je bila odvisna usoda sektantov. Toporov je živel v položaju, ki je z ozirom na svoj namen vzbujal notranji stud, katerega pa ni mogel toliko čutiti top človek, ki mu je manjkalo moralnega čustva. Toporov je imel obe lastnosti. Stud v njegovi službi je bil v tem, da je bil namen te službe, podpirati in varovati z zunanjimi sredstvi, tudi z nasilstvom, ono cerkev, katero je po njenih lastnih naukih ustanovil Bog sam in katere ne morejo premagati niti peklenska vrata, niti največja ljudska sila. To Božjo 'n od nikogar premagljivo napravo pa je imela podpirati in čuvati ona ljudska naprava, na čelu katere je bil Toporov s svojimi uradniki. Toporov ni videl tega notranjega odpora, ali ga ni hotel videti, in zato ga je zelo vznemirjalo to, da bi kak katoliški duhovnik, pastor ali sektant ne oškodoval one cerkve, katere ne morejo premagati peklenska vrata. Toporov je bil kakor vsi ljudje, katerim manjka osnovnega verskega čustva, Popolnoma prepričan, da je ljudstvo sestavljeno 'z čisto drugačnih bitij, nego je on sam, in da Je za ljudstvo neobhodno potrebno to, brez česar more on shajati čisto lahko. On sam v dnu Svoje duše ni veroval ničesar, in to stanje se mu Je zdelo zelo pripravno, toda bal se je, da bi se ljudstvo ne pričelo zavedati podobnega stanja, m imel je> kakor je rekal, za svojo sveto dolžnost, obvarovati ljudstvo tega zla. 33 Prav tako, kakor se pravi v neki kuharski knjigi, da raki zahtevajo, da se kuhajo živi, je bil popolnoma prepričan in nikakor v prenešenem pomenu, kakor izraz v kuharski knjigi, ampak v pravem pomenu je mislil in rekal, da ljudstvo zahteva, da je vražarsko. Napram veri, katero je branil, je bil nekako v istem razmerju, kakor oni, ki redi kokoši, napram odpadkom, s katerimi krmi svoje kokoši: odpadki so zelo neprijetna stvar, toda kokoši jih ljubijo ter jih jedo, in zato jih je treba krmiti z odpadki. Razume se, vse one Iverske, Kazanske in Smolenske matere Božje to tako surovo malikovanje, toda ljudstvo to ljubi in veruje v to, in zato je treba čuvati te vraže. — Tako si je mislil Toporov, ne da bi si bil svest, da se mu zdi, kakor bi ljudstvo ljubilo vraže samo zato, ker so se vedno dobili in se še sedaj dobe tako kruti ljudje, h kakoršnim je spadal tudi on, Toporov, ki se sami omikajo in ne uporabljajo svoje omike v to, v kar bi jo morali uporabljati, namreč, da bi pomagali ljudstvu iz teme nevednosti, ampak samo v to, da bi je obdržali v njej. Tedaj, ko je stopil Nehljudov v njegovo sprejenialnico, se je Toporov v svojem kabinetu pogovarjal z neko opatinjo, z aristokratko, ki je razširjala in podpirala pravoslavje v zapadnih krajih med unijati, ki so bili nasilno spreobrnjeni k pravoslavju. Uradnik, določen za osebno službo, ki je bil v sprejemalnici, je vprašal Nehljudova za njegovo zadevo, in ko je zvedel, da Nehljudov namerava izročiti vladarju prošnjo sektantov, vprašal, če mu ne more dati prošnje, da jo prečita. Nehljudov mu je dal prošnjo in uradnik je šel z njo v kabinet. Opatinja v meniškem klobuku, s plapolajočim zavojem in črno vlečko, držeča v sklenjenih, belih rokah z očiščenimi nohti molek iz topasa, je zapustila kabinet in šla proti izhodu. Nehljudova še vedno niso poklicali. Toporov je čital prošnjo in kimal z glavo. Bil je neprijetno iznenaden, ko je čital jasno in določno napisano prošnjo. »Če pride v vladarjeve roke, more vzbuditi neprijetna poizvedovanja in nesporazumljenja,« je pomislil, ko je prečital prošnjo. In položil jo je na mizo, pozvonil in zapovedal poklicati Nehljudova. On se je spominjal zadeve sektantov in imel je njihovo prošnjo že v rokah. Stvar je bila teka, da so bili Seljaki, ki so odpadli od pravo-stevja, izročeni sodišču, a to jih je oprostilo. ^edaj sta arhierej in gubernator na podlagi nezakonitosti zakonov sklenila, poslati može, žene in otroke v pregnanstvo na razne strani. In tu 33* so ti očetje in žene prosili, da bi jih ne ločili. Toporov se je spomnil, kako mu je prišla ta stvar prvič v roke. Že tedaj je razmišljal, če bi je ne ustavil. Toda ker ni moglo iz tega, da se potrdi naredba, da bi bili členi teh selskih rodbin izgnani na razne strani, izvirati nič hudega, a bi to, da jih puste v miru, moglo imeti slab vpliv na ostalo prebivalstvo, to je, da bi moglo po njihovem vzgledu tudi to odpasti od pravoslavja, in ker je ta odlok pričal o gorečnosti arhiereja, zato je tedaj pustil stvar tako, kakor je bilo že odločeno. Zdaj pa, ko je vstal zaščitnik kakor ;Neh-ljudov, ki je imel zveze v Peterburgu, bi se mogla stvar osebno pojasniti vladarju kot nekaj krutega ali bi mogla priti v inozemske časopise, in zato je takoj storil nepričakovan sklep. Zdravstvujte,« reče z izrazom zelo delavnega človeka, stoje pozdravljajej Nehljudova, in takoj preide k stvari. »Jaz poznam to zadevo. Kakorhitro sem zagledal imena, sem se spomnil te nesrečne stvari,« reče ter vzame v roke prošnjo, pokazavši jo Nehljudovu. >ln zelo sem vam hvaležen, da ste me spomnili tega. Ti gubernijski uradi so postali pregoreči... Nehljudov je molčal in z neprijetnimi čustvi zrl v nepremično masko bledega obličja. k »In jaz napravim to tako, da se oni odlok izpremeni in pridejo ti ljudje zopet na svoje domove.« »Tedaj ni treba, da bi vložil to prošnjo?« reče Nehljudov. »Nikakor ne. Jaz vam obljubujem to,« — reče Toporov s posebnim naglasom na besedi »jaz,« očividno popolnoma prepričan, da sta-njegova poštenost in njegova beseda najboljše jamstvo. In najboljše je, da to napišem takoj. Izvolite sesti.« In stopil je k mizi ter pričel pisati. Nehljudov ni sedel in je opazoval to ozko, golo črepinjo, to roko s silnimi, modrimi žilami, hitro Pregibajoče pero, ter se čudil, zakaj dela to, kaj dela in zakaj dela to tako goreče ta očividno napram vsemu malomaren človek? Zakaj? Tako, tu je, prosim,« reče Toporov in zapečati zavitek: »naznanite to svojim klijentom, Pristavi in stegne ustnice kakor k smehljaju. »Zakaj torej so ti ljudje trpeli ?« reče Nehljudov, vzemši zavitek v roke. Toporov dvigne glavo in se nasmeje, kakor bi mu vprašanje Nehljudova napravljalo veselje. Tega vam ne morem povedati. Povedati vam morem samo to, da so koristi ljudstva, katero mi varujemo, tako važne, da prevelika gorečnost o verskih zadevah ni tako strašna in - 518 — škodljiva kakor zdaj se razširjajoča malomarnost napram tem stvarem.« >A na kak način se torej v imenu vere rušijo prvi pogoji blagra, namreč, da se ločujejo rodbine... Toporov se je neprestano smejal, smatrajoč to, kar je govoril Nehljudov, očividno za ljubko. Naj bi bil Nehljudov rekel karkoli, bi bil imel Toporov vse za ljubko in jednostransko, zroč na to, kakor si je domneval, z onega vzvišenega stališča državne uprave, na katerem je bil sam. S stališča zasebnika se to more dozdevati tako,« reče, >toda s stališča državne uprave se pokaže to nekoliko drugače. Sicer, moje spoštovanje,« reče Toporov, se pokloni z glavo in mu poda roko. Nehljudov jo stisne in molče hitro odide, obžaluje, da je stisnil to roko. »Koristi ljudstva, si ponovi besede Topo-rova. »Tvoje koristi, samo tvoje,« pomisli, odha-jaje od njega. In ko si je v mislih hitro predočil vse one osebe, na katerih se je javljalo delovanje uradov, izvršujočih pravico, vzdržujočih vero in varujočih ljudstvo, od babice, kaznovane zaradi prepovedanega prodajanja žganja, in mladeniča, obsojenega radi tatvine, postopača radi postopanja, požigalca radi požiganja, bankirja radi poneverjenja r tujega denarja, in one nesrečne Lidije, zaprte samo zato, ker bi se moglo dobiti od nje potrebne vesti, in sektantov, obsojenih radi motenja Pravoslavne vere, in Gurkeviča radi hrepenenja Po konstituciji, — tu se mu je z nenavadno jasnostjo vzbudila misel o tem, da so bili vsi ti Jjudje prijeti, zaprti ali poslani v pregnanstvo nikakor ne zato, ker so delali proti pravici ali izvrševali nezakonitosti, ampak zato, ker so ovirali uradnike in bogatine, vladati nad onim bogastvom, katero so ti dobili od ljudstva. In ovirala jih je i babica, kupčujoča brez dovoljenja, i tat, plazeč se po mestu, i Lidija s Proklamacijami, i sektanti, uničujoči predsodke, i Gurkevič s konstitucijo. In zato se je zdelo Neh-Ijudovu čisto jasno, da se vsi ti uradniki, pri-čenši od moža njegove tete, senatorjev in Topo-r°va, pa do vseh onih malih, čistih, korektnih gospodov, ki so sedeli za mizami v ministerstvih, n'ti malo ne brigajo zato, da pri takem upravljanju trpe nedolžni, in skrbe samo za to, da bi odstranili vse nevarne. Tako ne samo, da se niso menili za pravilo, ' raje odpustiti deseterim krivim zato, da bi ne *rPel krivice jeden nedolžen, ampak so narobe, Prav tako, kakor se mora, če se hoče izrezati , guiloba, zaseči tudi zdravo, — odstranjali s pomočjo kaznij deset nedolžnih zato, da bi odstrani jednega res nevarnega. ' — 520 — Tako razjasnenje vsega, kar se je godilo, se je zdelo Nehljudovu zelo priprosto in jasno, toda prav ta priprostost in jasnost sta ga tudi silili, da se je obotavljal to priznati. To vendar ne more biti, da bi imel tak mnogostranski pojav tako priprosto, strašno razlago, vendar ne more biti, da bi bile vse te besede o pravici, dobrem, zakonu, veri, Bogu itd. samo besede, ter bi zakrivale najbolj surovo dobičkaželjnost in krutost.) XXVIII. Nehljudov bi bil odšel še ta dan zvečer, toda obljubil je Marietti, da pride k njej v gledišče, in dasi je vedel, da tega ni treba storiti, je šel vendarle, prepričuje samega sebe, da ga veže dana beseda. »Ali se bodem mogel ustavljati tem skušnjavam?« si je mislil ne čisto odkritosrčno. Poslednjič hočem poskusiti.« Preoblekel se je v frak ter prišel k drugemu činu večne Dame aux camelias,« v kateri je tuja igralka zopet na nov način pokazala, kako umirajo jetične ženske. Gledišče je bilo polno, in Nehljudovu so pokazali Mariettin benoir, takoj izkazovaje spoštovanje osebi, ki je vprašala po njej. A 521 — v V koridoru je stal lakaj v livreji, se poklonil Nehljudovu kot znanemu človeku in odprl vrata. Vse vrste nasproti ležečih lož s sedečimi . in stoječimi figurami in bližnji hrbti ter sive, siveče, gole in blede, pomadovane in nakodrane glave v parterju sedečih — vsi gledalci so bili vtopljeni v opazovanje v svilo in čipke oblečene, suhe, koščene igralke, ki je z neprirojenim glasom govorila monolog. Ko so se odprla vrata, je nekdo zasikal, in dva toka hladnega in toplega zraka sta preletela obličje Nehljudova. V loži je bila Mariette in neznana dama v rudečem ogrtaču, z veliko, težko frizuro in dva moža: general, Mariettin mož, lep, velik človek s strogim obličjem z orlovim nosom in z vojaškimi, z bato in voskovanim platnom podšitimi prsi, Pa rusolas, plešast človek z obritim podbradkom med dvema velikolepima zalizcema. Mariette, graciozna, tenka, elegantna, dekoltovana, s svojimi trd-uiuii, mišičastimi rameni, poševno se stekajočimi 'z tilnika, na katerega združenju z rameni je bilo videti materinsko znamenje, se je takoj ozrla, pokazala s pihalko Nehljudovu stol za seboj ter se mu nasmehnila v pozdrav hvaležno in, kakor se mu je zdelo, mnogo obetajoče. Njen mož se je > mirno, kakor je delal vse, ozrl v Nehljudova in Pokimal z glavo. V njem je bilo videti — po pogledu, s katerim se je srečal z ženo — da je to gospodar... krasne žene. Ko je bil končan monolog, se je gledišče streslo ploskanja. Mariette je vstala, privzdignila šumečo vlečko in seznanila moža z Nehljudovim. General se je neprestano smehljal z očmi in rekši, da ga zelo veseli, zopet mirno obmolknil. »Danes bi bil moral odpotovati, toda obljubil sem vam,> reče Nehljudov, obrnivši se k Marietti. »Če ne marate videti mene, vidite vsaj občudovanja vredno igralko, pravi Mariette, odgo-varjaje na smisel njegovih besed. Ali ni v poslednjem prizoru igrala res zelo dobro? obrne se k možu. Mož pokima z glavo. To me ne gine, * reče Nehljudov. »Videl sem toliko resnične nesreče, da... Da, sedite, pripovedujte. Mož je poslušal in se smehljal z očmi bolj ali manj ironiški. Bil sem pri oni ženski, ki je bila tako dolgo zaprta in so jo zdaj izpustili; čisto uničeno bitje. To je ona ženska, o kateri sem ti pripovedovala, reče Mariette možu. Da, zelo sem bil vesel, da jo je bilo možno osvoboditi,« reče mož mirno, kimaje z glavo in čisto ironiški, kakor se je zdelo Nehljudovu, Sfneje se pod brkami: »jaz grem pušit.« Neliljudov sede, pričakuje, da mu Mariette P°ve ono nekaj«, kar mu je imela povedati, toda ona ni rekla ničesar in tudi ni kazala, da hoče povedati, ampak šalila se je o delu predstave, je imel, kakor je mislila, posebno vplivati na Nehljudova. Nehljudov je spoznal, da mu ni imela sploh n'č povedati, ampak da se mu je hotela pokazati v vsej krasoti svoje večerne toalete, s svojimi rameni in materinskim znamenjem, in bilo mu Je v istem trenotku prijetno in ob enem protivno. Ono pokrivalo krasote, ki je bilo poprej na vsem tem, zdaj sicer za Nehljudova ni bilo sneto, toda on je videl, kaj je bilo pod njim. Zroč v Marietto jo je občudoval, toda vedel je, da je " lažnjivka, ki živi z možem, kateri dela svojo kariero (za potoke solza in za ceno življenja stotin ljudij, kar je njej čisto vsejedno) in da je hila laž vse, kar je povedala včeraj, in da hoče ’ ~ on ni vedel zakaj, saj tega ni vedela niti ona sama — prisiliti ga, da bi se v njo zaljubil. In nlega je to deloma vabilo, deloma mu je bilo , *° protivno. Večkrat je hotel oditi, prijel je za klobuk, a zopet ostal. Toda končno, ko se je — 524 vrni; v ložo mož s smradom tobaka na svojih tolstih ustnicah ter se je protektorsko in ob jednem prezirljivo ozrl v Nehljudova, kakor bi ga ne poznal, tu je Nehljudov, ne da bi se bila I zaprla vrata odšel na hodnik, poiskal svoj ovršnik ' in zapustil gledišče. Ko se je vračal domov po Nevskem prospektu, je nehote zapazil pred seboj veliko, zelo lepo zrastlo in izivajoče krasno oblečeno žensko (ki je mirno korakala po asfaltu širokega tro-toarja; tudi njej je bilo videti na obličju in na celi postavi, da se zaveda svoje zle moči.) Vsi, ki so jo srečavali in dohajali, so jo opazovali-Nehljudov je šel hitreje nego ona in jej je tudi nehote pogledal v obličje. Obličje, očividno na-barvano, je bilo lepo, in ženska je blisnila p° Nehljudovu z očmi ter se mu nasmehnila. In čudno: Nehljudov se je v tem trenutku spomnil Mariette, ker je začutil isto čustvo vabljivosti in odpora, kakoršnega je čutil v gledišču. Jezen sam nad seboj, jo je Nehljudov brzo prehitel, obrnil se v Morsko ulico, in ko je prišel na obrežje, pričel tam — v začudenje stražnika hoditi gori in doli. »Prav tako se mi je nasmejala tudi ona v gledišču, ko sem vstopil,« — si je mislil. — in isti namen je bil v onem in v tem smehljaju-Razlika je samo v tem, da ta govori jasno in J, naravnost. (»Če me rabiš, vzemi si me, če ne, Pojdi naprej.«) Ona se hlini, da na to ne misli, ampak živi nekaterim višjim, nežnejšim čustvom, toda v bistvu je to jednako. Ta vsaj govori resnico, a ona laže. (Ta je vsled bede prišla v tako stanje, ona pa se igra, zabava se s to krasno, ostudno, grozno strastjo. Ta poulična ženska je smrdeča, umazana voda, ki se ponuja onim, katerih strast je večja nego stud; ona v gledišču Je strup, ki na skrivnem otravlja vse, kar najde«p) ^ehljudov se je spomnil svojega razmerja z načelnikovo ženo, in polastili so se ga spomini, katerih se je moral sramovati. »Ostudna je v človeku živeča zver,« — pomisli, — »toda, če se Pokaže v pravi postavi, gledaš na njo z višine svojega duševnega življenja ter jo preziraš; če S| padel ali jej kljuboval, ostaneš to, kar si bil; t°da če se ta zver skriva pod domnevano estetskim, poetiškim plaščem in hoče, da se jej klanjaš, tu se ti, obožuje zver, ves zaljubiš v njo, ne moreš več razločevati dobrega od slabega. Potem je to grozno«. (Nehljudov je videl zdaj to prav tako jasno, kakor jasno je videl dvorce, stražnika, trdnjavo reko, ladije, borzo.) In kakor v tej noči ni bilo na zemlji upokojujoče, počitek dajajoče temote, amPak je vladala nejasna, nevesela, nenaravna Svitloba brez vidnega žarka, tako tudi v duši Nehljudova ni bilo več teme, ki daje odmora, nevednosti. Vse je bilo jasno. Jasno je bilo, da je vse to, kar imajo ljudje za važno in dobro, bodisi slabo ali sramotno, in da ves ta sijaj, vsa ta krasota prikriva stare zločine, katerim so se vsi privadili, ne samo nekaznovane, ampak tri-jumfujoče in okrašene z vso krasoto, katero si morejo izmisliti ljudje. Nehljudov bi bil rad pozabil na to, rad bi bil, da bi tega ne vedel, toda tega ni več mogel-Daši ni vedel iztočnika one svitlobe, ob kateri se mu je vse to razkrivalo, kakor ni videl iztočnika svitlobe, ležeče nad Peterburgom, in dasi se mu je ta svitloba zdela nejasna, nevesela in nenaravna, ni mogel, da bi ne videl tega, kar se mu je odgrinjalo pri tej svitlobi, in v istem tre* notku je bil vzradoščen in ob enem vznemirjen- XXIX. Prišedši v Moskvo, je šel Nehljudov najprej v jetniško bolnišnico, naznanit Maslovi žalostno poročilo o tem, da je senat potrdil razsodbo porotnega sodišča in da se je treba pripraviti na odhod v Sibirijo. Od prošnje na carja, ki mn jo je napisal advokat in jo je zdaj nesel v ječo podpisat, si ni mnogo obljuboval. Ali čudno, zdaj ni niti želel vspeha! Sprijaznil se je z mislijo ° potovanju v Sibirijo, z življenjem med izganci in kaznjenci, in težko bi si bil mogel predočiti, kako naj vredi svoje življenje in življenje Maslove, če bi jo oprostili. (Pomnil je besede ameriškega Pisatelja, ki je rekel v oni dobi, ko je bilo v Ameriki sužnjištvo, da v državi kjer je uvedeno in Se čuva sužnjištvo, za poštenega državljana jedino ^esto je ječa. In prav tako je mislil tudi Neh-ijudov, zlasti po vrnitvi iz Peterburga in po vsem, kar je tam spoznal. Da, edino pripravno mesto za poštenega človeka v Rusiji je dandanes ječa!« si je mislil. 'n on je to tudi neposredno skusil, ko je prišel v ječo in stopil med njene zidove.) Vratar v bolnišnici je spoznal Nehljudova 'n niu takoj povedal, da Maslove ni več pri njih. »Kje pa je?« »Zopet v ječi.« Zakaj so jo prestavili?« je vprašal Neh- Ijudov. »Saj veste, kakšno je to ljudstvo, vaša svitat,« je rekel vratar s prezimim smehljajem. Za-čela je plesti z ranocelnikom. Vrhovni zdravnik 1° je odstranil.« Nehljudov nikakor ni mislil, da bi mu bila Naslova in njeno duševno stanje tako blizu. To > Uročilo ga je omamilo. Čutil je nekaj takega, ^ar čutijo ljudje ob poročilu o nepričakovani veliki nesreči. Čutil je veliko bol. Prvo čustvo, ki ga je okušal pri tej vesti, je bil stud. Pred vsem se je zdel smešen sam sebi s svojo radostno sliko o njenem izpreminjajočem se duševnem stanju. Vse njene besede o tem, da ne mara sprejeti njegove žrtve, in očitanja in solze, — vse to so bile — je pomislil, samo zvijače propale ženske, želeče samo, izkoristiti ga kar najbolj mogoče. Zdaj se mu je zdelo, da je pri poslednjem posetu videl na njej znake one ne-poboljšljivosti, ki se je zdaj pokazala. Vse to mu je švigalo po glavi sedaj, ko je instinktivno deval klobuk na glavo in zapuščal bolnišnico. »A kaj početi zdaj ?« je vprašal samega sebe. »Ali sem še vezan na njo? Ali nisem zdaj prost prav radi tega njenega čina?« Toda kakorhitro si je stavil to vprašanje, je spoznal takoj, če se bode smatral prostega in ]9 zapusti, da s tem ne kaznuje nje, kakor bi j° rad, ampak samega sebe, in bilo mu je strašno- »Nikakor! to, kar se je zgodilo, ne more izpremeniti — to more samo okrepiti moj sklep-Naj dela ona to, kar izvira iz njenega duševnega stanja — če spletke z ranocelnikom, tedaj spletke z ranocelnikom — to je njena reč... In moja je, delati to, kar zahteva od mene vest* — si je rekel. — Moja vest pa zahteva, da žrtvujem svoj0 prostost v zadoščenje za svoj greh, in moj sklep, - 529 — oženiti se z njo, če bi bil to tudi samo fiktiven zakon, in iti za njo, naj jo pošljejo kamorkoli, ostane nespremenjen, je rekel v duši, in zapu-stivšj bolnišnico, odločnih korakov nameril proti ' velikim vratom ječe. Ko se je približal vratom, je poprosil paz-n'ka, naj naznani inšpektorju, da želi videti Mas-I°vo. Nadzornik je poznal Nehljudova in mu kot zr|anemu človeku poveril važno jetniško novost. Kapitan je bil na svojo prošnjo odpuščen, in na njegovo mesto je prišel drug, strog predstojnik. Zdaj je tu uvedena strogost, da je strašno,« Je rekel paznik. »Zdaj je tukaj: takoj vas na-Ztlanim.« Predstojnik je bil res v ječi in je takoj prišel \ Nehljudovu. Bil je velik, koščen človek, s sil-n'rr,i čeljustmi, zelo prostega kretanja in temnega obličja. »Poseti se dovoljujejo ob določenem dnevu v govorilnici/ je dejal predstojnik, ne da bi se °zrl v Nehljudova. »Toda jaz moram oddati podpisat prošnjo na Njegovo Veličanstvo. »Lahko jo oddaste meni.« »Sam moram videti jetnico, preje mi je bilo *° vedno dovoljeno.« To je bilo preje,« reče predstojnik in se P°vršno ozre v Nehljudova. 34 Imam dovoljenje od gubernatorja,« odvrne Nehljudov in vzame iz žepa listnico. »Dovolite,« reče predstojnik na isti način, ne da bi pogledal v oči, vzame z dolgimi, suhimi, belimi prsti, izmed katerih je imel na kazalcu zlat prstan, listino, ki mu jo je podal Nehljudov, in jo počasi prečita. »Izvolite v pisarno,« reče. V pisarni tedaj ni bilo nikogar. Predstojnik sede za mizo in prične listati pred seboj ležeče listine, očitno namenjen, da bo prisoten njunemu sestanku. Ko ga Nehljudov vpraša, če more videti politiško kaznjenko Bogoduhovsko, tu mu predstojnik kratko odvrne, da to ni mogoče. Poseti politiških kaznjencev se ne dovoljujejo,« reče iu se zopet vglobi v čitanje listin. Nehljudov je imel v žepu pismo za Bogoduhovsko, in čutil se je v položaju človeka, ki se je pregrešil in katerega nameni so bili odkriti in porušeni. Ko je prišla Maslova v pisarno, je predstojnik zopet dvignil glavo, se ni ozrl niti v Maslovo niti v Nehljudova in dejal: >moreta!« potem pa se zopet zatopil v svoje listine. Maslova je bila zopet oblečena kakor preje v bel telovnik, suknjo in robec. Ko se je približala Nehljudovu in opazila njegoyo hladno, jezno — 531 obličje, je živo zarudela in, prebiraje z roko rob suknje, sklopila oči. Njena zadrega je Nehljudovu potrdila besede bolnišničnega vratarja. Nehljudov se je hotel vesti proti njej kakor preje, toda ni mogel, dasi se je trudil, podati jej roko, — tako mu je bila zdaj zoperna. »Prinesel sem vam slabo poročilo,« je dejal z mirnim glasom, ne da bi se ozrl v njo ali jej ponudil roko. — Senat je zavrnil pritožbo.« »Jaz sem vedela to takoj, je odvrnila Maslova na neki poseben način, kakor bi jej zmanjkalo sape. Preje bi jo bil Nehljudov vprašal, zakaj pravi, da je vedela to takoj; zdaj se je samo ozrl v njo: njene oči so bile polne solz. Toda to ga ni omečilo, ampak ga je le še bolj razdražilo napram njej. Predstojnik je vstal ter pričel hoditi po sobi gori in doli. Ne glede na ves odpor, katerega je čutil napram Maslovi, je imel Nehljudov vendar za Potrebno, izraziti jej sočutje vsled senatovega odloka. Ne obupajte,« pravi, »prošnja na Njegovo , Veličanstvo bode imela morebiti dober vspeh, in laz upam, da... »Toda jaz ne mislim na to...« reče ona, žalostno zroča vanj s svojimi mokrimi, škilavimi očmi. 34* »Na kaj pa?« »Bili ste v bolnišnici, in tam so vam gotovo povedali o meni...« »Da, a kaj, to je vaša reč,« — reče Nehljudov potemnelega obličja. Zatrenotek pomirjeno okrutno čustvo razžaljenega ponosa se je ozvalo v njem z novo silo, kakorhitro ga je Maslova spomnila bolnišnice. On, človek takega stanu, s katerim omožiti se bi si štelo v srečo vsako dekle iz najvišjih krogov, se ponudi za moža tej ženski, in ona ne more počakati ter prične razmerje z ranocelnikom,« — pomislil je in jo prezirno gledal. »Tukaj podpišite prošnjo,« reče in vzame iz žepa velik zavitek ter ga položi na mizo. Maslova si otare solze z voglom robca in sede za mizo rekši, kam in kaj ima napisati. Nehljudov jej pove, kaj in kje ima napisati, a ona si je med tem, sede za mizo, popravljala z levico rokav desnice; on pa je stal nad njo in molče zrl na njena k mizi sklonjena ledja, ki so podrhtavala vsled zadrževanega joka, in v njegovi duši so se borila čustva zla in dobra, razžaljenega ponosa pa usmiljenja ž njo, ki je trpela in poslednje čuvstvo je zmagovalo. Kaj je bilo preje: ali je v svojem srcu preje začutil usmiljenje z njo, ali se je spomnil sebe, svojih grehov in svoje nizkosti prav v tem, kar je očital njej, — tega se ni spomnil, toda nakrat, v istem trenotku, je začutil svojo krivdo in usmiljenje z njo. Ko je podpisala prošnjo in obrisala zamahni prst ob suknjo, je vstala ter se ozrla v Nehljudova. Misel na to, da jo pomiloste, je pomnožena v njem čustvo usmiljenja in nežnosti napram njej, in hotel jo je tolažiti. »Kar sem rekel, to storim. Naj vas pošljejo kamorkoli, jaz pojdem z vami.« To je zaman,« ga hitro preruši in vsa zažari. »Pomislite, česa vam je treba na pot.« »Mislim, da nič posebnega. Hvala vam.« Predstojnik se jima je približal, in Nehljudov Se je, ne da bi čakal, da ju opozori, poslovil od nje in odšel, in prešinjalo ga je čustvo, kakoršnega Pfed tem ni čutil še nikdar, čustvo tihe radosti, zadovoljstva in ljubezni do vseh ljudij. Nehljudova le radovala in dvigala v tako višino, v kakoršni n' bil še nikdar, zavest, da nobeno dejanje Maslove ne more porušiti njegove ljubezni do nje. Naj le spletkari z ranocelnikom — to je njena stvar: on 1° ljubi, ne zaradi sebe, ampak zaradi nje in 2aradi Boga. * * * In pri tem je bilo razmerje z ranocelnikom, radi katerega so Maslovo izgnali iz bolnišnice in v katero je Nehljudov verjel, samo v tem, da je Maslova prišla po naročilu ranocelnice po prsni čaj v lekarno koncem hodnika, in ko je dobila tam jedinega ranocelnika Ustinova, ki se jej je že davno pristudil vsled svoje vsiljivosti, se mu je iztrgala ter ga pahnila od sebe tako silno, da se je zadel ob polico, s katere ste padli in se razbili dve steklenici. Mimo je šel tedaj višji zdravnik, in ko je slišal žvenket razbitega stekla ter videl Maslovo vso rudečo prihiteti ven, je jezno zahlical zanjo: »Ne, matuška, če meniš tukaj ljubkovati, te pa odpravim. Kaj je to?« se je obrnil k ranocelniku, srpo gledaje vanj preko očal. Ranocelnik se je smehljaje pričel opravičevati. Doktor ga ni poslušal, dvignil je glavo tako, da je gledal skozi očala, odšel v dvorano in še ta dan rekel predstojniku, naj pošljejo v bolnišnico mesto Maslove drugo bolj priletno pomočnico. Ta izgon iz bolnišnice pod pretvezo ljubkovanja z možkimi je vplival na Maslovo zlasti bolestno radi tega, ker so jej postali po njenem svidenju z Nehljudovim odnošaji z moškimi, kakoršne je že od nekdaj mrzila, še bolj zoprni. To, da si je domneval vsakdo, sodeč po njeni preteklosti in sedanjosti, in med drugimi tudi ranocelnik, da ima pravico, nadlegovati jo, in se je čudil, ko ga je odbila, to je bilo zanjo strašno razžaljivo ter — 535 je vzbujalo v njej pomilovanje nad samo seboj 'n tudi solze. Zdaj, ko je šla k Nehljudovu, se Je hotela pred njim očistiti tega krivičnega ob-, dolževanja, katero bode gotovo slišal, če ga še ni- Toda ko se je pričela opravičevati, je čutila, da jej on ne verjame in da njeno opravičevanje Samo potrjuje njegove sumnje, in solze so jej za-prle grlo ter je obmolknila. Maslova je še vedno mislila in ni prenehala Prepričevati se, da mu ni odpustila, kakor je rekla *° pri drugem sestanku z njim, in da ga mrzi toda davno ga je že zopet ljubila in sicer ljubila teko, da je nehote storila vse, kar je hotel: nehala le piti, pušiti, opustila je koketovanje in vstopila v bolnišnico za služkinjo. Vse to je storila, ker je vedela, da on želi tako. Ako je vedno, kadar je on to omenil, tako pdločno odbijala njegovo ponudbo, temu vzrok ie bilo, da je želela, ponavljati one ponosne be-Sede, katere mu je enkrat rekla, in, kar je bilo Števno, da je bila prepričana, da bi bil zakon # * njo njegova nesreča. Ona je trdno sklenila, da ne sprejme njegove žrtve, in pri tem jej je bilo 'Pučno misliti, da jo zaničuje, in si misli, da je storila v bolnišnici kaj slabega; to jo je mučilo bolj neg° poročilo, da je za gotovo obsojena k prisilnemu delu. — 536 XXX. Maslovo bi utegnili odposlati s prvo odhajajočo četo, in, zato se je Nehljudov pripravljal k odhodu. Toda dela je imel toliko, da je čutil, da ga ne konča, če bi imel še več prostega časa. To je bilo uprav nasprotje onega, kar je bilo preje. Preje je moral premišljati, kaj storiti, in prizadet je bil vedno jeden in isti Dmitrij Ivanovič Nehljudov; in vendar je bilo vse delo dolgočasno kljub temu, da se je vsa korist dela osredotočevala na Dmitrija Ivanoviča. Zdaj se je vse delo tikalo drugih ljudij in nikakor Dmitrija Ivanoviča, in vsa ta dela so bila zanimiva in vabljiva in teh del je bilo silno veliko. In razun tega je preje vsako izvrševanje svojih poslov vzbujalo v Dmitriju Ivanoviču omrzelost, nejevoljo; ti tuji posli so ga spravljali večjidel v radostno razpoloženje. Posli, s katerimi se je zdaj pečal Nehljudov, so se delili v tri dele; on sam jih je v svojem pedantstvu delil tako in jih po tem razdelil v tri listnice. Prvi posel se je tikal Maslove in njene pomoči. Tu je bilo zdaj skrbeti za podporo prošnje na Njegovo Veličanstvo in za priprave na pot v Sibirijo. Drugi posel se je tikal vrejenja imetja. V Ganovu je bilo zemljišče oddano Seljakom pod Pogojem, da bi plačevali rente za skupne selske potrebe. Toda v to, da bi bil ta dogovor utrjen, ]e bilo treba sestaviti in podpisati pogodbo. V Kuzminskem pa je ostalo še tako, kakor je vredil stvar on sam, da je imel denar za zemljišče dobivati on, toda bilo je treba nastaviti obroke 'n določiti, koliko denarja naj vzame, da se pre-2|vi, in koliko naj ga pusti v korist Seljakov. Ker ni vedel, kaki izdatki ga pričakujejo na potu v Sibirijo, se sedaj še ni odločil, odreči se tem dohodkom, dasi jih je zmanjšal na polovico. Tretji posel pa je bil, pomagati jetnikom, ki so se bolj in bolj pogosto obračali nanj. V pričetku, ko je prišel v zvezo z jetniki, ki so se obračali nanj za pomoč, je pričel tako delati za nje, prizadevaje si, olajšati njihovo usodo; toda pozneje se je oglasilo tako mnogo prosilcev, da je čutil nemožnost, pomagati vsem, in nehote |e bil priveden k četrtemu poslu, s katerim je 'fnel v zadnjem času opraviti največ. Ta četrti posel je bilo reševanje vprašanja, kaj je, zakaj je in od kod izvira ta čudna na-Pfava, nazvana kazensko sodišče, katerega posledica je ječa, s katere prebivalci se je deloma seznanil, in vsa ona mesta za obsojence od ^etropavlovske trdnjave pa do Sahalina, kjer se je mučilo stotine in tisoči žrtev tega zanj tako čudnega kazenskega zakonika. Iz osebnega občevanja z jetniki, iz razgovora z odvetnikom, jetniškim svečenikom, predstojnikom in iz kazenskih spisov, je prišel Nehljudov do zaključka, da se kaznjenci, tako imenovani zločinci, dele v pet vrst ljudij. Prvo vrsto tvorijo čisto nedolžni ljudje, žrtve sodnih zmot, kakor domnevani požigalec Menšov, kakor Maslova i. t. d. Ljudij te vrste po svečenikovem opazovanju ni bilo veliko, okoli sedem odstotkov, toda stanje teh ljudij je zahtevalo posebno zanimanje. Drugo vrsto so tvorili ljudje, obsojeni za čine, izvršene v izrednih razmerah, kakor v jezi, ljubosumnosti, pijanosti i. t. d., — za čine, katere bi v teh razmerah skoro gotovo izvršili vsi oni, ki so jih sodili in kaznovali. Ta vrsta je tvorila po opazovanju Nehljudova približno polovico vseh zločincev. Tretjo vrsto so tvorili ljudje, kaznovani zato, ker so izvrševali po svojih nazorih čisto običajna, da, celo dobra dejanja, toda taka, katera se po nazorih tujih jim ljudij, ki pišejo zakone, smatrajo za prestopke in zločine. V ta oddelek so spadali ljudje, ki so skrivaj kupčevali z žganjem, spravljali blago preko meje, kosili travo, nabirali drva v velikih gosposkih ali državnih gozdovih-(K tem ljudem so spadali tudi neverniki, ki so okradli cerkve.) Četrto vrsto so sestajali ljudje, ki so bili po njegovem mnenju le zato prišteti zločincem, ker So stali nravno nad povprečnim niveau-jem člo-Veštva. (K takim so spadali sektanti, taki so bili Poljaki, Čerkesi, bojujoči se za svojo neodvisnost, taki so bili tudi politiški zločinci, socijalisti i. t. d.). Število takih ljudij, branečih svojo neodvisnost obsojenih vsled odpora napram vladni avto-r'teti, je bilo po opazovanju Nehljudova zelo veliko. Peto vrsto končno so tvorili ljudje, proti katerim je človeška družba grešila več 'nego oni Proti njej. To so bili zapuščeni ljudje, otopeli Vs1ed neprestanega zatiranja in zapeljevanja, kakor op' mladenič s preprogami in sto drugih ljudij, katere je videl Nehljudov v ječi in zunaj nje, katere življenski pogoji nekako sistematiško privajajo do tega, da izvršijo čine, ki se nazivajo z'°čini. K takim ljudem je spadalo po opazovanju ^tehljudova zelo mnogo tatov in ubijalcev, od katerih se je v tem času z nekaterimi seznanil. ^ ^m ljudem je prišteval, ko jih je spoznal natančneje, tudi one nravno propale ljudi, katere n°va šola naziva tipe zločincev in katerih obstanek v družbi se navaja za glavni dokaz potrebe azenskega zakonika in kazni same. Ti, tako ime-n°vani pokvarjeni zločinski, nenormalni tipi, po tlenju Nehljudova niso bili nič drugega, kakor prav taki ljudje, kakoršni so tudi oni, proti katerim je zakrivila človeška družba več nego oni proti družbi, toda proti katerim se družba ni pregrešila neposredno, zdaj, proti njim samim, ampak v prejšnjih časih, — pregrešila se je že preje proti njihovim roditeljem in prednikom. Od teh ljudij ga je zlasti v tem oziru izne-nadil recidivni tat Ohotin, nezakonski sin padle ženske, odgojen v nočnem pribežališču, ki očitno do svojega tridesetega leta ni videl (ljudij višje nravnosti nego pri stražnikih) *) ter je že v mladosti zalezel v tatinsko družbo, obdarjen pri tem z neobičajnim humorom, ki je vabil ljudi k sebi-Prosil je Nehljudova za pomoč ter se pri tem norčeval iz sodnikov in iz samega sebe, iz ječe in iz vseh zakonov, ne samo kazenskih, ampak tudi božjih. Drugačen je bil Fedorov, lep mladenič, ki je s tovariši, katerim je načeljeval, ubil in oropal starega uradnika. To je bil seljak, katerega očetu so čisto nezakonitim potom vzeli hišo. Potem je bil vojak in tam je trpel zato, ker se je zaljubil v ljubico častnika. Bil je to vabljiv strasten značaj, človek, ki je hrepenel po uživanju, naj ga stane karkoli, človek, ki ni nikdar videl ljudij, kateri bi se iz kateregakoli vzroka odrekali razkošju, in ni nikdar slišal besedice o tem, da ima življenje razun uživanja še kak drug namen, ^hljudovu je bilo jasno, da sta bila oba bogate narave ter sta bila samo zanemarjena in pokvarjena, takor so zanemarjene in pokvarjene pohojene mstline. Videl je tudi nekega postopača in neko *er>sko, odurna vsled svoje toposti, toda nikakor n' mogel videti v njih onega zločinskega tipa, o katerem govori italijanska šola, ampak videl je Samo dva sebi osebno protivna človeka, prav *aka, kakoršne je videl povsem proste v fraku, ePauletah in čipkah. Reševanje vprašanja, zakaj so bili vsi ti tako Slični ljudje vtakneni v ječo in so drugi, prav aki ljudje hodili na prostem in celo te ljudi so-cm'> je bil tedaj četrti posel, s katerim se je pečal ^ehljudov v tem času. V pričetku je upal Nehljudov, najti odgovor na to vprašanje v knjigah, in kupil si je vse, ki se tikale tega predmeta. Kupil si je knjige Sombrosa, Garofala, Ferryja, Liszta, Mowasleya !n Tarda ter jih pozorno čital. Toda čim bolj jih J čital, tem bolj in bolj je postajal razočaran. Sodilo se je z njim to, kar se vedno dogaja z ludmi, ki se ne obračajo k znanstvu s tem na-J^oom, da bi igrali ulogo v znanstvu, pisali, po-emizovali, učili, ampak se obračajo k znanstvu s Pr'prostimi življenjskimi vprašanji: znanstvo mu Je odgovarjalo na tisoče drugih, zelo težkih vprašanj, imajočih zvezo s kazenskimi zakoni, samo ne na ono, kateremu je iskal odgovora. Odgovora je hotel zelo priprostemu vprašanju^ vprašal je: zakaj in po kateri pravici nekateri ljudje zapirajo, mučijo, izganjajo, bičajo in ubijajo druge ljudi, ko so sami prav taki kakor oni, katere mučijo, bičajo in ubijajo?« Toda odgovarjalo se mu je z razpravami o tem, ali ima človek prosto voljo ali ne? Ali je mogoče človeka po velikosti črepinje i. t. d. spoznati za zločinca ali ne? Kako ulogo igra pri zločinu podedovalnost? Ali je nenravnost tudi prirojena? Kaj je blaznost? Kaj je temperament ? Kako vpliva na zločine podnebje, hrana, nevednost, posnemanje, hipno-tizem, strasti? Kaj je družba? Kake dolžnosti ima i. t. d. i. t. d. Te razprave so spomnile Nehljudova odgovora, katerega mu je dal nekoč majhen deček, ki je šel iz šole. Nehljudov je vprašal dečka, če se je naučil zlogovati. Naučil,« je odvrnil deček. »Torej zloguj: taca.« — Kaka taca — pasja? je odvrnil deček s prebrisanim licem. Prav take odgovore v obliki vprašanj je nahajal v znanstvenih knjigah na svoje jedino osnovno vpra' šanje. Zelo mnogo je bilo tam duhovitega, učenega, zanimivega, a ni bilo odgovora na glavno — po kateri pravici nekaterniki kaznujejo druge? Ne samo, da ni bilo na to odgovora, ampak tud' vsa razpravljanja so vedla k temu, da bi pojasnila vzroke kazni, katere potrebnost se smatra za aksiom. Nehljudov je čital mnogo, toda odlomkoma, in to, da ni našel odgovora, je prišteval Prepovršnemu proučevanju, nadejaje se, da najde Pozneje primeren odgovor, in zato se še ni drznil, verovati v resnico onega odgovora, ki se mu je v poslednjem času vrival bolj in bolj pogosto. XXXI. Četi, h kateri je bila prideljena Maslova, je bilo nastopiti pot 5. julija. Tudi Nehljudov se je Pripravil, da odide ta dan za njo. Prejšnjega dne Je prišla v mesto sestra Nehljudova s svojim toženi, da bi videla brata. Sestra Nehljudova, Natalija Ivanovna Rago-^inska, je bila za deset let starejša od svojega brata. On je rastel deloma pod njenim uplivom. bnela je dečka zelo rada, potem, pred njeno molitvijo, sta postala takorekoč zaupna prijatelja; °na je bila petindvajsetletno dekle — on petnajst-'< deček. Ona je bila tedaj zaljubljena v nje- govega, zdaj že umrlega prijatelja, Nikolenjko Irtenjeva. Ona oba sta ljubila Nikolenjka ter ljubila v njem in v sebi to, kar je bilo v njih lepega 'n kar jednači vse ljudi. — 544 Od one dobe sta se oba zelo predrugačila: on s slabim življenjem; ona v zakonu z možem, kateri se jej je sicer priljubil, kateri pa ne samo, da ni ljubil tega, kar je bilo nekdaj za njo in Dmitrija najsvetejše in najdražje, ampak ni celo niti pojmil, da je to tako, ter je vse prizadevanje za nravnim spopolnovanjem in željo, služiti ljudem, za kar je ona nekoč živela, pripisoval jedinemu sebi razumljivemu čustvu, namreč samoljubju in želji, pokazati se pred ljudmi. Ragožinski je bil človek brez imena in imetka, toda zelo ročen v službi, ter si je, zelo umetno plavaje med liberalizmom in konservatizmom ter izkoriščevaje ono iz obeh smerij, ki mu je v pri' mernem času in v primerni priložnosti ponujalo za življenje najboljše posledice, zlasti pa z neko posebnostjo, s katero se je priljubljal ženskam, napravil primeroma sijajno sodno karijero. Ko že ni bil več človek prve mladosti, se je seznanil v inozemstvu z Nehijudovimi, pridobil si ljubezen Nataše, tudi že ne več mlade, ter se oženil z njo takorekoč proti volji matere, ki je videla v tej zvezi mesallianco. Nehljudov je sovražil svojega svaka, dasi je to skrival pred seboj in se je boril zoper to čustvo. Bit mu je antipatičen vsled svojih pri' prostih čustev, samoljubne duševne omejenosti, in najbolj antipatičen mu je bil zaradi sestre, k' h le mogla tako strastno, samoljubno, goreče ljubiti to revše in, da bi se prikupila možu, mogla zadušiti vse ono dobro, ki je bilo v njej. Nehljudovu je bilo vedno mučno in bolestno •misliti, da je Nataša žena onega samoljubnega, Plešastega človeka. Ni mogel premagati niti odpora napram njegovim otrokom. In vselej, kadar je sPoznal, da bode sestra mati, je okušal čustvo, Podobno pomilovanju, da je zopet sprejela nekaj ^bega od tega njima čisto tujega človeka. Ragožinska sta prišla sama brez otrok — °-roka sta imela dva: dečka in deklico, — ter se nastanila v najboljši sobi najboljše gostilne. Na-'alija Ivanovna je takoj odšla v staro materino stanovanje, toda ko ni našla brata tam in je iz-Vedela od Agrafene Petrovne, da si je najel opravljene sobe, je odšla tja. Zamazani sluga jo le Pozdravil v temnem, smradljivem, po dnevi s svetilko razsvetljenem hodniku ter jej povedal, da kt1eza ni doma. Natalija Ivanovna je želela iti v bratovo sobo, a bi mu pustila pisemce. Sluga jo je odvedel tja. Ko je stopila v njegovi dve mali sobici, ju le Natalija Ivanovna pozorno ogledala. Na vsem !e opazila dobro znano čistoto in rednost ter pri njem čisto novo skromnost oprave, kar jo je žnenadilo. Na pisalni mizi je videla znano utež 2a Pisma z bronastim psičkom, točno porazdeljene - 546 - listnice in listine, pisalne potrebe in zvezke kazenskega zakonika; angleško knjigo Henrya Georgea in francosko Tarda, v katero je bil položen velik, dobro jej znan kriv nož od slonove kosti. Sedla je k mizi in mu napisala pisemce, v katerem ga je prosila, naj gotovo in takoj pride k njej, ter se začudeno kimaje z glavo nad tem, kar je videla tukaj, vrnila v svojo gostilno. Natalijo Ivanovno ste zanimali glede 'ia brata dve vprašanji: njegova ženitev s Katjušo, o kateri je slišala v svojem mestu, ker je vsakdo govoril o tem, in prepustitev zemljišča seljakom, kar je bilo tudi vsem znano in se jim je zdelo nekaj politiškega in nevarnega. Ženitev s Katjušo se je Nataliji Ivanovni v jednem oziru prikupil3-Ona je imela rada to odločnost, spoznavala je v tem njega in sebe, kakoršna sta bila oba one lepe čase pred možitvijo; toda objednem se je zgr3' žala pri misli, da si njen brat jemlje tako grozno žensko. Poslednje čustvo je bilo močnejše, dasi je vedela, kako je to težko. Druga stvar: to, da je oddal zemljišče seljakom, njenemu srcu ni bila tako blizu; toda njen mož se je radi tega zelo razburjal in zahteval od nje-da bi vplivala na brata, lgnjatij Nikiforovič je pravil, da je tako ravnanje vrhunec nerazumnosti-lahkomiselnosti in prevzetnosti, da je razjasnit tako ravnanje če je je sploh mogoče razjasniti ~~ mogoče samo z ozirom na hrepenenje, postati znamenit in vzbuditi govorjenje o sebi. > Kak smisel ima, oddati zemljišče Seljakom, da bi plačevali najemnino sami sebi ? je rekel. >Ce je že to hotel storiti, naj bi jim bil prodal zemljišče s posredovanjem kmetske banke. To bi 'nielo smisel. Sploh je to ravnanje, ki se dotiče že nenormalnosti, je rekel Ignjatij Nikiforovič, misleč že na varuštvo, ter zahteval od žene, naj Se resno pogovori z bratom o tej čudni njegovi nakani. XXXII. Ko se je Nehljudov vrnil domov in našel na Svoji mizi pismo od sestre, je odšel takoj k njej. je bilo zvečer. Ignjatij Nikiforovič je počival ‘n Natalija je sama sprejela brata. Bila je v črni svileni obleki tesno po životu, z rudečo vrvico ,la prsih, in črni njeni lasje so bili podloženi ter Počesani po modi. Očitno se je skrbno delala , ^lado zaradi starega moža. Ko je zagledala brata, Je skočila z divana in mu hitrih korakov odšla naProti, šumeč s svilenim krilom. Poljubila sta se ter se smehljaje zagledala drug v drugega. Izvršil Sejeoni tajni, z besedami neizrazni, mnogo izra-Zujoči govor pogledov, v katerem je vse resnično, 35* - 548 — in pričel se je govor besed, v katerem ni bilo več one resnice. Videla se nista od materine smrti. Ti si se zredila in pomladila« reče Nehljudov. Njene ustnice so se nasmehnile zadovoljstva. Mn ti si shujšal.« No, kaj dela Ignjatij Nikiforovič? vpraša Nehljudov. »Počiva. Ponoči ni spal.« Mnogo sta si imela povedati, toda besede niso povedale ničesar, in pogledi so rekli, da tega, kar bi bilo treba povedati, nista povedala. »Bila sem pri tebi.« Da, vem. »Preselil sem se z doma. Ta mi je prevelik, zapuščen, dolgočasen. In meni od tega, kar je tam, ni treba ničesar, vzemi si torej ti vse, t. ]■ opravo vse stvari.« Da, to mi je povedala Agrafena Petrovna. Bila sem tam. Zelo sem ti hvaležna. Toda...« V tem je prinesel natakar v sobo srebrno čajevo posodje. Oba sta molčala, dokler je natakar ostal v sobi. Natalija Ivanovna je odšla na stol poleg mize ter molče nalila čaja. Nehljudov je molčal. No kaj, Dmitrij, jaz vem vse, re^e Nataša odločno in se ozre vanj. »Kako, zelo me veseli, da veš to.« »A težko se moreš nadejati, da jo poboljšaš Po takem življenju.« On je sedel ravno, ne da bi se opiral s komolci, na majhnem stolu in pozorno poslušal sestro, prizadevaje si, da bi jo dobro razumel ter Jel prav odgovorjal. Razpoloženje, katero je vzbudil v njem poslednji sestanek z Maslovo, je še vedno napolnovalo njegovo dušo z mirno radostjo in dobrohotnostjo napram vsem ljudem. Ne nameravam poboljšati nje, ampak sebe,« odvrne. Natalija Ivanovna vzdihne. Razun ženitve so še druga sredstva.« Toda jaz mislim, da je tako boljše: razun tega me to pripelje v oni svet, kjer morem biti koristen.« »Jaz ne mislim,« reče Natalija Ivanovna, da bi mogel biti srečen.« Ne gre tu za mojo srečo.« Razume se: toda ona ne more biti srečna, *te ima srce... si tega ne more niti želeti.« »In tudi si tega ne želi... Razumem, toda življenje... Kaj življenje?« , Zahteva nekaj drugega.« Ničesar ne zahteva razun tega, da bi delali, k^ se spodobi, reče Nehljudov, zroč v njeno - 550 — še krasno obličje, dasi okoli očij in ustnic že pokrito z drobnimi vraskami. Tega ne razumem, reče ona in vzdihne. -Sirota moja, predraga! Kako se je mogla tako izpremeniti?« pomisli Nehljudov, spominjaje se Nataše take, kakor je bila pred možitvijo, in obvladal ga je iz neštevilnih detinskih spominov izvirajoč nežen čut napram njej. V tem je prišel v sobo, kakor vedno visoko nesoč glavo, napenjaje široke prsi, mehkih in lahkih korakov smehljaje se Ignjatij Nikiforovič, bliskaje z očali, s plešo in črno brado. »Zdravstvujfe, zdravstvujte/ reče z očitno nenaravnim naglasom. [Svaka sta se vikala kljub temu, da sta se v prvem času po poroki hotela navaditi tikanja.] Stisnila sta drug drugemu roko, in Ignjatij Nikiforovič se je lahko spustil na stol. Ali ne bodem motil vajinega pogovora?« Ne, jaz pred nikomur ne; skrivam tega, kar govorim, in tudi ne tega, kar delam. Kakorhitro je Nehljudov opazil to obličje, zagledal roke, porasle s kocinami, in slišal ta protektorski ton, je njegovo mirno razpoloženje nakrat izginilo. »Da, govorila sva o njegovi nakani, reče Natalija Ivanovna. Ali naj ti nalijem? pristavi in prime za čajnik. M >Da prosim; o kaki nakani prav za prav?« »Iti v Sibirijo s četo kaznjencev, v kateri je ona ženska, za katero se smatram krivcem, reče Nehljudov. Slišal sem, da ne gre samo za spremljanje, ampak še za nekaj več.« Da, za ženitev, če bode ona hotela. Glejmo. Toda če vam ni neprijetno, razložite mi nagibe. Ne razumem jih. »Nagib je to, da je ta ženska... da je bil Prvi korak na potu k slabemu življenju...« Nehlju-dov se je jezil nad samim seboj, ker ni mogel najti primernega izraza. Nagib je to, da sem jaz kriv, a ona kaznovana. Če je kaznovana, tedaj gotovo tudi ni nedolžna.« / »Cisto nedolžna je. In Nehljudov je z nepotrebno razburjenostjo Pripovedoval celo stvar. — • »Da, to je malomarnost predsednika in vsled tega nepremišljen odgovor porotnikov. Toda za teke slučaje je senat.« »Senat je pritožbo zavrgel. »Če jo je zavrgel, tedaj gotovo ni bilo zadostnih vzrokov za razveljavljenje razsodbe,« reče Ignjatij Nikiforovič, ki je kazal tisto znano mnenje, da resnica je produkt sodnih obravnav. Senat ne more soditi stvari same. Če je sodišče res napravilo napako, je treba vložiti prošnjo na Njegovo Veličanstvo. »Vložena je, a ni nikakega upanja na vspeh. Vprašali bodo pri ministerstvu, ministerstvo vpraša senat, senat ponovi svoj sklep. In kakor navadno, bode nedolžni kaznovan. Najprej ministerstvo ne bode vprašalo senata,« reče Ignjatij Nikiforovič s pomilovalnim smehljajem, toda zahtevalo bode izvirne akte od sodišča, in če najde napako, izrazi svoje mnenje v tem smislu, in drugič nedolžni niso nikdar kaznovani, ali le z najbolj redkimi izjemami. Kaznujejo se pa krivci,« pravi mirno in s samoljubnim smehljajem Ignjatij Nikiforovič. Toda jaz sem se prepričal o nasprotnem,« spregovori Nehljudov z neprijaznim čutom napram svaku, jaz sem se prepričal, da je večja polovica ljudij, obsojenih od sodnikov, nedolžna.« Kako to? Popolnoma so nedolžni, v pravem pomenu besede, kakor je ta ženska nedolžna zastrupljenja, kakor je nedolžen seljak, katerega sem spoznal, umora, katerega ni izvršil, kakor sta nedolžna mati in sin požiganja, katerega je kriv lastnik sam. Da, umevno je, da so vedno bili in bodejo sodni pogreški. Človeške naprave ne morejo biti popolne.« , »In potem je ogromno število nedolžnih zategadel, ker so odgojeni v družbi, kjer se čini, katere so izvršili, nikakor ne smatrajo za zločine.« Dovolite, to ni res. Vsak tat ve, da krasti ni lepo in se krasti ne sme, da je krasti nenravno/ reče Ignjatij Nikiforovič z mirnim, samozaupnim, še vedno nekoliko prezirljivim smehljajem, ki je najbolj razburjal Nehljudova. »Ne, ne ve; pravijo mu: ne kradi, toda on vidi in ve, da tvorničarji kradejo njegovo delo, znižujoči njegovo plačo, da mu neprestano (krade vlada z vsemi svojimi uradniki pri pobiranju davka).*) To je že anarhizem,« mirno definuje Ignjatij Nikiforovič pomen besed svojega svaka. Jaz ne vem, kaj je to, jaz pravim to, kar je, nadaljuje Nehljudov. On ve, da mu (vlada krade).**) Ve, da (smo ga) mi lastniki posestva (okradli že davno, ker) gospodarimo nad zemljiščem, ki mora biti skupno imetje, in potem, če pobere nekaj suhih vej, da bi ogrel svojo peč, ga posadimo v ječo in ga hočemo prepričati, da je tat. t (Saj on ve, da tat ni on, ampak tisti, ki ga je okradel zemljišča, in da je vsaka restitucija tega, kar mu je bilo ukradeno, njegova dolžnost z ozirom na rodbino.) *) Poprava cenzure: kradejo uradniki. **) Poprava: uradniki kradejo. .‘J Ne razumem, in če ne razumem, ne soglašam. Zemljišče ne more biti koga lastnina. Če je razdelite, prične Ignjatij Nikiforovič s popolnim in mirnim prepričanjem o tem, da je Nehljudov šocijalist in da so zahteve socijalistiških teorij v tem, da se vsa zemlja razdeli na jednake dele in da je tako deljenje zelo neumno ter je on lahko pobije’: — Če je danes razdelite na jednake dele, jutri že zopet preide v roke delav-nejših in sposobnejših. »Saj tudi nihče ne misli, da bi delil zemljo na jednake dele. Zemlja ne sme biti nikogar last, ne sme biti predmet kupčije, prodaje ali posojevanja.« »Pravica do lasti je človeku prirojena. Brez pravice do lasti ne bode nikakega zanimanja za obdelovanje zemlje. Če uničite pravico do lasti, se vrnemo nazaj na divjaško stališče, pove Ignjatij Nikiforovič avtoritetno, (ponavljaje oni običajni razlog v prospeh pravice do lastništva zemlje, katerega se smatra nepobitnim in je osnovan na tem, da je želja po lastništvu zemlje znak njega potrebe). Narobe, prav tedaj zemlja ne bode ležala neobdelana kakor zdaj, (ko lastniki zemlje kakor pes na senu ne puste k zemlji onih, ki bi jo znali izkoristiti, dočim je sami ne znajo). t »Poslušajte, Dmitrij Ivanovič, to je vendar čista neumnost! Ali je v naši dobi možno zrušiti lastništvo zemlje? Jaz vem, vi odgovorite svoj stari: da, da. Toda dovolite, da vam povem pravnost ... In Ignjatij Nikiforovič prebledi 'n glas se mu strese; očitno se je zelo zanimal Za to stvar. — Jaz bi vam svetoval, da si to vprašanje razmislite dobro, predno jo izvršite. »Ali govorite o mojih osebnih zadevah?« »Da. Jaz mislim, da smo mi vsi, postavljeni v 'zvestni položaj, dolžni, izvrševati dolžnosti, ki izhajajo iz tega položaja, da smo dolžni, pokoriti Se življenjskim pogojem, v katerih smo se rodili, tatere smo podedovali in katere moramo oddati svojim potomcem. >Jaz imam za svojo dolžnost . . .« Dovolite, nadaljuje Ignjatij Nikiforovič, ne bi se dal motiti. »Ne govorim o sebi in o svojih otrocih. Bodočnost mojih otrok je zago-*°vljena, in jaz prislužim toliko, da živimo, — in m'sliin, da bodejo živeli tudi otroci — brez bede, 'n zato moj protest proti vašim činom, dovolite, ^a rečem, ne dosti premišljenem, ne izhaja iz 1 °Sebnih namenov, ampak jaz načelno ne morem z vami soglašati. In svetoval bi vam, več razmišljati, čitati . . . odločevati o svojih stvareh in vedeti, in kaj nimam čitati, to le pustite meni, kai imam reče Nehljudov ter pobledi, in zavedajoč se, da . mu trepetajo roke in da se ne bi mogei obvla-dati, obmolkne ter prične piti čaj. XXXIII. [ No, in kaj je z otrokoma? vpraša Nehljudov sestro, ko se nekoliko pomiri. Sestra je povedala o otrocih, da sta ostala pri babici, in zelo zadovoljna s tem, da je spor z njenim možem končan, pričela pripovedovati o tem, kako otroka igrata popotovanja prav tako, kakor si je nekoč igral on s svojimi tremi puni-cami, s črnim zamorcem in s punico, nazivano francozinjo. Ti se tega spominjaš? reče Nehljudov smehljaje. In misli si, ona dva se igrata prav tako.' Neprijeten razgovor je bil končan. Nataša se je pomirila, a ni hotela pred možem govorit' o tem, kar je mogel razumeti samo brat; da bi se začel splošen pogovor, je pričela govoriti o peterburški novici — o žalosti Kaminske, ki je izgubila v dvoboju jedinega sina. Ignjatij Nikiforovič je izrazil nezadovoljnost nad tem, da se uboji v dvoboju izključujejo 'z vrste ostalih kaznilnih činov. Ta opazka je vzbudila nasprotovanji Nehlju-^°va, in zopet se je vnel spor za to stvar, spor, v katerem ni bilo vse povedano, in nobeden sogovornikov se ni nagovoril in oba sta ostala pri Svojih nazorih. Ignjatij Nikiforovič je čutil, da ga ^ehljudov obsoja, preziraje vse njegovo delo-Vanje, in rad bi mu bil dokazal neopravičenost niegovih nazorov. Neliljudov pa se je, ne glede na nejevoljo, katero je čutil, radi tega, da se svak vtika v njegove zadeve glede zemljišča [v dnu Svoje duše je čutil, da imajo svak, sestra in niiju potomci kot njegovi dediči pravico do tega] Jezil v duši nad tem, da ta omejeni človek s popolnim prepričanjem in mirom še vedno smatra Za zakonito in pravično ono stvar, ki se je zdaj zdela Nehljudovu brez vsakega dvoma nespametna. Ta samozaupnost je dražila Nehljudova. Kaj bi torej napravilo sodišče?« je vprašal ^ehljudov. >Jednega duelanta bi obsodilo kot običajnega ubijalca k prisilnemu delu. Nehljudovu zopet postanejo roke hladne in razgreto spregovori: No, in kaj bi bilo to?« vpraša. >To bi bilo pravično.« Kakor da bi bila pravičnost svrha sodne delavnosti,« reče Nehljudov. -Kaj pa drugega? — 558 - v Čuvanje koristij posameznih stanov; so- i dišče je po mojih nazorih samo orodje za vzdrževanje reda, ki je koristen nekim našim krogom- To je čisto novo naziranje, reče Ignjatij : Nikiforovič z mirnim smehljajem. Običajno se pripisuje sodišču drug namen. Teoretičen, toda ne praktičen, kakor sem videl. Namen sodišča je samo, čuvati družbo v sedanjem- stanju, in zato zasleduje in obsoj3 one, ki stoje više od navadnega niveau-a in ga hočejo zvišati (tako imenovane politiške zločince)' tako tudi one, ki stoje niže (tako imenovane zl°' činske tipe.) Pred vsem ne morem pritrditi temu, da bj bili zločinci (tako imenovani politiški) kaznovan' zato, ker stoje više nad navadnim niveau. Več'" noma so to izmeček družbe, prav tako prop3'*' dasi nekoliko na drug način, kakor oni tipi z*°’ čincev, katere smatrate nižjim od navadneg3 niveau.« Toda jaz poznam ljudi, ki stoje neprimerfl0 vise nego njihovi sodniki. (Vsi sektantje so — nravni stanovitni ljudje.) Ignjatij Nikiforovič je bil človek, ki se I,e da motiti, kadar govori, ni poslušal Nehljudov3 in je govoril ob jednem z Nehljudovim, s čiml'r ga je dražil najbolj. Pritrditi tudi ne morem temu, da bi bil namen sodišča, vzdrževati današnje stanje. Sodišče zasleduje svoj namen:... ali da poboljšuje...« Lepo poboljšanje v ječi,< ga prekine Ne-hljudov. Ali odstranjenje,« nadaljuje ignjatij Nikifo-r°vič trdovratno, pokvarjenih in onih zverem Podobnih ljudij, ki so nevarni obstanku človeške družbe. In prav to je, da sodišče ne dela niti tega n'ti onega. Družba nima sredstev, da bi to dosegla. Kako to? Jaz tega ne razumem,« reče *§njatij Nikiforovič ter se sili k smehu. Reči hočem, da ste res razumni kazni aa,11o dve, to je oni, kateri so rabili že v starih časih : telesna in,smrtna kazen, ki pa vsled nežnejših običajev prihajata bolj in bolj iz navade, reče Nehljudov. >To mi je nekaj novega in čudno mi dom' iz vaših ust! Da, pametno je, napraviti človeku bolečine, da bi drugič več ne stori! tega, za kar je trpel občine; in čisto pametno je, škodljivemu, nebnemu členu družbe odsekati glavo. Obe te azni imata pameten namen. Toda kak namen - 560 - ima, vsled lenobe in slabih vzgledov pokvarjenega človeka vtakniti v ječo, kjer živi v zavarovani in prisiljeni lenobi v družbi najbolj prbpalih ljudij ? Ali prepeljati ga na državne stroške —' vsak stane več nego 500 rubljev iz tulske gubernije v irkutsko, ali iz kurske ... »A vendar se ljudje boje teh potov na državne stroške, in če bi ne bilo teh potov in ječ, ne sedela bi z vami tukaj, kakor sediva zdaj.« , >Te ječe ne morejo zagotoviti naše varnosti, ker oni ljudje ne sede tam večno, in jih izpuste. Nasprotno se v teh zavodih dovajajo ljudje na višjo stopnjo nenravnosti in propalosti, t. j. nevarnost se veča.« »Vi hočete reči, da se mora kazenski sistem zboljšati ?« »Ni treba ga zboljšati. Zboljšanje ječ bi stalo več nego se izda za ljudsko izobrazbo, m bilo bi novo breme za isto ljudstvo. Toda nedostatki kazenskega sistema vendar ne delajo sodišča nepotrebnim,« nadaljuje Ignjatij Nikiforovič zopet v svojem govoru, ne da bi P°' slušal svaka. »Teh nedostatkov ni mogoče popraviti, reče Nehljudov z zvišanim glasom. >Kaj tedaj? Ali naj se jih pobija? Ali naj se jim, kakor je predlagal neki državnik, jern 1 v'd? reče Ignjatij Nikiforovič z zmagovitim smehljajem. »Da, to bi bilo kruto, toda imelo bi namen. To pa, kar se godi zdaj, je kruto in (ne samo brez namena, ampak tako bedasto, da ni mogoče razumeti, kako se ljudje zdrave pameti morejo udeleževati pri tako nelepi in kruti napravi, kakor ie kazensko sodišče.) *) In jaz se tega udeležujem,« reče Ignjatij Nikiforovič ter prebledi. »To je vaša reč. Toda jaz tega ne razumem. »Jaz mislim, da vi mnogih stvarij ne razumete,« reče Ignjatij Nikiforovič s tresočim se Stasom. »Jaz sem videl na sodišču, kako se je najstnik državnega pravdnika trudil z vsemi močmi, da bi okrivil nesrečnega mladeniča, ki je mogel v vsakem nepropalem človeku vzbuditi le pomi-'ovanje. (Vem, kako je drug državni pravdnik Uslišal sektanta ter vvrstil čitanje evangelija med Paragrafe kazenskega zakonika; in sploh tiči vse delovanje sodišč v takih nesmiselnih in krutih . dejanjih.)« »Jaz bi ne služil, če bi mislil tako,« reče Snjatij Nikiforovič in vstane. Nehljudov je*agledal pod svakovimi očali Cuden lesk. »Vendar to niso solze, je pomislil. *) Poprava: brez namena. 562 In res so bile to solze, katere je izvabilo razža-Jjenje. Ignjatij Nikiforovič je stopil k oknu, vzel iz žepa robec, odkašljal si, vzel očali ter jih pričel otirati, nato pa si je obrisal tudi oči. Vrnivši se k divanu, si je Ignjatij Nikiforovič prižgal smotko in ni govoril ničesar več. Nehijudova je zabolelo in sram ga je polil, da je tako razžalil svaka in sestro, zlasti zato, ker mu je bilo jutri oditi in se več ne vidi z njima. Zmeden se je poslovil ter odšel domov/ Zelo lahko je, da je resnica, kar sem go-voril, vsaj pobil me ni. Toda tako bi ne bil smel govoriti. Vendar le sem se malo spremenil, ko sem se pustil tako voditi slabim čustvom in tako razžalil njega ter razžalostil ubogo Natašo, s' je mislil. XXXIV. Četa, s katero je šla Maslova, je imela biti odpravljena na kolodvor ob treh, in zato, da bi videl četo, prihajajočo iz ječe in ob jednem z njo prišel na kolodvor, je nameraval Nehljndov pred dvanajsto uro priti v ječo. Pospravljaje stvari in listine se je ustavil nad svojim dnevnikom ter preSital nekatera mesta in to, kar je zapisal naposled. Zapisal pa je pred odhodom v Peterburg to-le: Katjuša ne mara r sPrejeti moje žrtve, ampak hoče se sama žrtvovati- Ona je zmagala, in jaz sem tudi zmagal, mi radost z ono notranjo izpremembo, ki i Se» kakor se mi zdi — bojim se temu verovati ~~ vrši v njej. Bojim se temu verovati, toda meni Se zdi, da oživlja. Takoj za tem je bilo napisano: 'Preživel sem zelo težak in zelo radosten tre-notek. Zvedel sem, da se je v bolnici vedla 2e|o nelepo. In nakrat sem začutil grozno bolest, takoršne se nisem nadejal. S sovraštvom in gnusom sem govoril z njo, toda potem sem se nakrat spomnil samega sebe, tega, kolikokrat sem Se jaz tudi zdaj, dasi le v mislih, pregrešil s tem, radi česar sem jo pričel sovražiti, in nakrat sem v jednem in istem hipu protiven samemu febi in ona mi je bila pomilovanja vredna, a meni Je bilo dobro pri srcu. Če bi le človek vedno o Pravem času opazil bruno v svojem očesu, koliko ^ bili boljši. — Pod današnji datum je napisal: sem pri Katjuši, in Y>rav vsled zadovoljnosti s samim seboj nisem bil dober ž njo, in posledica |ega je bilo težko čustvo. No, kaj storiti? Od Jutri naprej novo življenje. Bodi z Bogom staro Za vedno. Mnogo vtisov se je nakopičilo, toda Vsega še ne morem združiti v jednoto.« Ko se je Nehljudov drugo jutro prebudil, Je bilo prvo njegovo čustvo obžalovanje tega, ar je imel s svakom. Tako ni mogoče oditi,* je mislil, iti moram k njima in stvar popraviti.« Toda ko je pogledal na uro, je videl, da zdaj že ni več časa in da mora hiteti, da bi ne zamudil odhoda čete. Hitro se je pripravil in poslal vratarja s svojimi stvarmi in Tarasa, Fedozijinega moža, ki je potoval z njim, naravnost na kolodvor, sam pa je vzel prvega izvozčika, ki ga je našel, ter se odpeljal proti ječi. Kaznilniški vlak je odhajal dve uri pred poštnim, s katerim se je imel peljati Nehljudov, in zato je popolnoma poravnal račun za stanovanje, z namenom, da se več ne vrne. * * * Vladala je grozna julijska vročina. Po žaduhli noči neohlajeno kamenje ulic in hiš in železo streh so lili svojo toploto v gorki, nepremični vzduh. Vetra ni bilo, in če se je vzdignil, je prinašal s prahom napolnen in po vonjih oljnatih barv smrdeč, gorak vzduh. Ljudij je bilo na ulici malo, in oni, ki so bili, so pazili, da so šli P° sencah hiš. Samo do črna ožgani selski delavci v laptih so klečali sredi ulice ter zabijali v gorak pesek tlak, in mračni stražniki v svojih plaščih z oranžnimi trakovi pri samokresih so stali sredi ulic, prestopajoči z jedne noge na drugo, in ria jedni strani z zavesami pred solncem varovani v°zovi tramwaya, v katere so bili vpreženi konji v belih ogrinjalih, z molečimi ušesi skozi odprtine, So drdrali gori in doli po ulicah. Ko je Nehljudov dospel k ječi, četa še ni Prišla ven in v ječi je trajalo še vedno marljivo delo z oddajanjem in sprejemanjem odpošiljanih kaznjencev, ki se je pričelo ob štirih zjutraj. V odhajajoči četi je bilo 623 možkih in 64 žensk; Vse je bilo treba zavarovati po uradnih ukazih, °ddati spremljevalcem ter izločiti bolne in slabotne. ^°vi inšpektor, dva njegova pomočnika, doktor, ranoceInik, častnik spremljajočih orožnikov in pisar s° sedeli pri mizi z listinami in pisalno opravo, Postavljeni na dvorišče v senco stene, ter po Kdnega klicali, pregledovali, izpraševali in zapiso-vali kaznjence, pristopajoče drug za drugim. Mizo so že do polovice zasegli solnčni *arki. Postajalo je vroče in bilo je zlasti silno s°parno vsled brezvetrija in dihanja tolpe kaznjenci ki so stali tukaj. Ali še ne bode konca?« je rekel, požiraje d'fn papirose, velik, debel, rudeč orožniški načelnik z velikimi rameni in kratkimi rokami, ki je nepre-s*ano puhal dim v brado, zakrivajočo usta. Ves sem že izmučen. Kje ste jih toliko nabrali? Ko-llko jih je še?« Pisar je pogledal v listine. Še štiriindvajset mož in žena. >No, kaj stojite, stopite naprej... je kriknil orožnik nad jetniki, ki še niso bili izprašani. Kaznjenci so že nad tri ure stali v vrstah in ne v senci, ampak na solncu, čakajoči, da pride vrsta na nje. To delo se je vršilo v notranjih prostorih ječe, zunaj pri vratih pa je kakor običajno stala straža v orožju, kakih dvajset tovornih voz za prtljago kaznjencev ter za slabotne, in ob oglu množica sorodnikov in prijateljev, čakajočih izhoda kaznjencev, da bi jih videli, in, če bode mogoče, nekoliko pogovorili z odhajajočimi ter jim kaj dali. Tej množici se je pridružil tudi Nehljudov. Čakal je tu približno celo uro. Koncem ure je bilo slišati za vrati rožljanje verig, zvoke korakov, glasove predstojnikov, pokašljevanje in tih razgovor množice. To je trajalo kakih pet minut, a med tem so skozi mala vrata hodili notri in ven čuvaji. Konečno je bilo slišati povelje. S hruščem so se odprla vrata, rožljanje verig je postalo silnejše, na ulico so prišli orožniki v belih plaščih s puškami, ki so se ta manevr je bil očividno znan in običajen razpostavili pre(^ vrati v pravilnem, širokem krogu. Ko so se postavili, je bilo slišati novo povelje, in po dva in dva so pričeli prihajati kaznjenci v čepicah p°' dobnih ponvam, na ostriženih glavah, s culicami na hrbtu, težko vlečoči za seboj zvezane 'noge i in imajoči prosto jedno roko, dočim so morali z drugo držati culo na hrbtu. V pričetku so šli možki, obsojeni k prisilnemu delu, vsi v jednakih sivih hlačah in haljah z znamenji na hrbtu. Vsi —- mladi, stari, suhi, tolsti, bledi, rudeči, z brkami, z brado in golobradi, Rusi, Tatari, Židje so Prihajali rožljaje z okovi in hitro mahajoči z roko, kakor da so pričeli dolg pohod, toda ko so šli kakih deset korakov, so obstali ter se drug za drugim pokorno vvrstili po štirje in štirje. Takoj za njimi so se brez odmora vsuli skozi vrata prav taki ostriženi, brez okovov na nogah, toda za roke drug k drugemu privezani ljudje v prav taki opravi. To so bili izgnanci. Ti so tudi hitro prihajali ven, se ustavljali ter vvrščevali po štirje in štirje. Potem So šli izgnanci na podlagi občinskega odloka. Potem ženske, tudi po vrsti, najprej obsojene k Prisilnemu delu v sivih, jetniških kaftanih in robcih; potem izgnane ženske in prostovoljno jih spremljajoči možje v svojih meščanskih ali kmečkih oblekah. Nekatere ženske so nesle pod kaftani dojence. Z ženskami so šli bolj odrasli otroci — dečki in deklice. Ti otroci so se kakor žrebeta v čredi tlačili med kaznjenkami. Možje so se vvrščevali molče, le redko pokašljevaje in delaje lakonične opazke. Med ženskami je bilo slišati Neprestano govorjenje. Nehljudovu se je zdelo, da je videl Maslovo, ko je prišla ven; toda potem se je izgubila v veliki množici drugih, in videl je le tolpo sivih, kakor človeškega, zlasti ženskega izraza oropanih bitij z otroci in culicami, vvršču-jočih se za možmi. Ne glede na to, da so bili vsi jetniki prešteti že v notranjih prostorih, so jih spremljajoči pazniki pričeli vnovič preštevati, primerjaje prejšnje število. Štetje je trajalo dolgo, zlasti zato, ker so se nekateri kaznjenci premikali, prehajaje z mesta na mesto, in s tem motili število. Pazniki so psovali ter suvali pokorno, toda z gnjevom se po* koreče kaznjence in šteli vnovič. Ko so vse še enkrat prešteli, je častnik nekaj povedal, in v tolp' je nastalo vrvenje. Slabejši možje, žene in otroci so namerili, puščaje drug drugega za seboj, k vozovom ter pričeli spravljati na nje cule in potem sami lezti na nje. Na vozove lezle in sedale so ženske s kričečimi dojenci in veseli, za prostore se prepirajoči otroci, zlezli so na nje tudi pobiti) otožni kaznjenci. Nekaj kaznjencev se je s snetimi čepicam' približalo častniku in ga nekaj prosilo. Kakor je Nehljudov zvedel pozneje, so prosili, da bi smeli sesti na vozove. Nehljudov je videl, kako je častnik molče, ne glede n in kako je potem proti jednemu iz i prosilce, požiral dim papirose nakrat stegnil svojo kratko roko vrste stopivših kaznjencev, ki se mu je čisto približal, in kako je ta pričakuje udarca, skrčil ostriženo glavo med ramena in odskočil od njega. Jaz te povišam za plemiča, da bodeš pomnil! Peš prideš tja! je kriknil častnik. Le jednemu, opotekajočemu se starcu z okovi na nogah je častnik dovolil na voz, in Nehljudov je videl, kako je starec snel svojo ponvasto čepico ter se križal, grede k vozovom, in kako potem dolgo ni mogel na voz, ker so ga okovi ovirali, da bi mogel dvigniti slabo, staro, z vezmi stis-neno nogo, in kako mu je že na vozu sedeča ženska pomagala, potegnivši ga gori za roke. Ko so bili vsi vozovi napolneni s culicami 'n so na culice sedli oni, katerim je bilo to dovoljeno, je častnik snel čepico, otrl si z robcem čelo, plešo in rudeč, tolst vrat ter Sfe pokrižal. Četa, stopaj!« je velel. Vojaki so zazvenčali z orožjem, kaznjenci so sneli čepice, nekateri so se pričeli z levimi rokami križati, oni, ki so spremljali četo, so nekaj kriknili, kaznjenci so jim nekaj kriknili za odgovor, med ženskami se je oglasilo plakanje, in četa, Sredi vojakov v belih haljah, se je zganila, in vzdignil se je prah izpod nog, zvezanih z okovi. Naprej so šli vojaki, za njimi, rožljajoči z okovi, k nošenju vezij obsojeni, po štirje v vrsti, za nj‘mi izgnanci, potem od občin izgnani, prikovani n - 570 - po dva drug k drugemu z ročnimi vezmi, potem ženske. Za temi pa so se peljali vozovi, napolnjeni s culicami in bolniki. Visoko na jednem je sedela zavita ženska ter neprestano stokala in ihtela. XXXV. Sprevod je bil tako dolg, da so se vozovi s culicami in bolniki zganili stoprav tedaj, ko so se prvi že izgubljali očem. Ko so se vozovi zga' nili, je Nehljudov sedel v čakajočo kočijo ter naročil izvozčiku, naj četo prehiti, da bi videl, če ni med možmi znanih kaznjencev, in da bi našel med ženskami Maslovo ter jo vprašal, če je dobila poslane reči. Postalo je silno vroče. Vetra ni bilo in od tisoč nog dvigani prah je neprestano plaval nad kaznjenci, idočimi po sredi ulice. Kaznjenci so šli hitrih korakov, in slabo tekoči konj, s katerim se je peljal Nehljudov, jih je prehiteval le polagoma. Vrsta za vrsto so korakala neznana bitja nenavadnega in groznega izraza, gibajoča s tisočem jednako obutih in oblečenih nog in po taktu zamahovaje s prostimi rokami, kakor bi se s tem bodrili. Postav je bilo tako mnogo, tako so bile jednolične in bile so v tako izrednih in čudnih razmerah, da se je Nehljudovu zdelo, da to niso ljudje, ampak neka posebna, strašna bitja. To 571 i dozdevanje je porušilo v njem stoprav to, ko je v tolpi v kaznilnico obsojenih spoznal kaznjenca, morilca Fedorova, in sredi izgnancev komika Ohotina in še nekega postopača, ki se je obrnil nanj. Skoro vsi kaznjenci so se ozirali, pogleduje na prehitujočo jih kočijo in nje motrečega gospoda, ki je sedel v njej. Fedorov je zganil glavo navzgor v znamenje, da je spoznal Nehljudova. Ohotin je mrknil z očmi. Toda niti ta, niti oni ga ni pozdravil, smatrajoča to za nedovoljeno. Ko je dohitel ženske, je spoznal Nehljudov Maslovo takoj. Šla je v drugi vrsti žensk. Na krajii je šla kratkonoga, črnooka, grda ženska, s haljo, vtakneno za pas; to je bila Horošavka; Potem je šla noseča ženska, ki je težko vlekla noge za seboj, in tretja je bila Maslova. Nesla je na rami culo in gledala naravnost pred se. Njeno obličje je bilo mirno in odločno. Četrta v njeni vrsti je bila čvrsto stopajoča mlada, lepa ženska v kratki halji, z robcem, zavezanim kakor jih imajo omožene ženske to je bila Fedosija. Nehljudov je stopil iz kočije ter se približal kockajočim ženskam, da bi vprašal Maslovo po Poslanih stvareh in kako se počuti, toda sprem-'jajoči podčastnik, ki je šel po tej strani čete, je takoj, ko ga je opazil, pristopil k njemu. »Ne bližajte se četi, gospod: to je prepo-vedano, je zaklical. Ko se je približal in spoznal obličje Nehlju-dova [v ječi so , poznali Nehljudova že vsi], je položil prste k čepici, obstal poleg Nehljudova in rekel: »Zdaj ni mogoče^ Na kolodvoru morete, toda tuje prepovedano. Ne ustavljajte se, pohodb je zavpil nad kaznjenci ter kljub silni vročini bodrih korakov odhitel v svojih novih škornjah . na svoje mesto. Nehljudov se je vrnil na trotoar in naročil izvozčiku, naj vozi za njim, ter šel poleg čete. Kjerkoli je šla četa mimo, povsodi je obračala na se s pomilovanjem in grozo pomešano pozornost. Oni, ki so se vozili mimo, so vtikali glave iz ekvipaž ter spremljali z očmi kaznjence, dokler so jih mogli videti. Pešci so se ustavljali ter začudeno in boječe gledali ta strašen prizor. Nekateri so se približali in dajali miloščino. Miloščino je sprejemalo spremstvo. Nekateri so šli kakor hipnotizovani za četo, toda potem so se ustavljali in zmajaje z glavami spremljali četo z očmi. Iz vrat so, kličoči drug drugega, hiteli in iz oken nagibali se ljudje ter nepremično in molče gledali ta strašni sprevod. Na nekem razpotju je četa ustavila bogato kočijo, da ni mogla naprej. Na kozlu je sedel širokopleč kočijaž svitlih lic i11 zadaj z vrstami gumbov, v kočiji mož z ženo: žena suha in bleda, v svitlem klobuku s pisanim — 5T3 - s°lnčnikom in mož v cilindru in svitlem ovršniku. Pfoti njima sta sedela njuna otroka: kakor cvetlica Nišpano in sveže dekletce z razpuščenimi, svetlimi 'asmi in tudi s pisanim solnčnikom, pa osemleten heček z dolgim, suhim vratom in silnimi ključnici, v mornarski čepici, okrašeni z dolgimi frakovi. Oče je jezno očital kočijažu, ker se ni o Pravem času ognil četi, ki jim je zastavila pot, 'n mati je vsled studa zapirala oči in mračila čelo, braneča se solnca in prahu s solnčnikom, katerega )e pritiskala čisto k obličju. Širokopleči kočijaž je v jezi mračil čelo, poslušaje krivično očitanje S°spoda, ki mu je sam naročil, peljati po tej ulici, ’er težko zadržaval svitla, pod jermeni in na vratu Penasta vranca, ki sta silila naprej. Mestni stražnik bi bil iz srca rad postregel Ustniku bogate kočije in ustavil kaznjence, da bi &a spustil naprej, toda v tem sprevodu je bilo nekaj otožno slavnostnega, česar zaradi bogatega Š°spoda ni mogoče prerušiti. Samo salutoval je v kamenje svojega spoštovanja pred bogastvom 'n strogo zrl na kaznjence, kakor bi hotel v Vsakem slučaju braniti pred njimi one, ki so se-heli v kočiji. Tako je bila kočija prisiljena ča-da je odšel mimo ves sprevod, in se je zga-n'la šele tedaj, ko je odšel mimo poslednji to-v°rni voz s culicami in na njih sedečimi kazalci, med katerimi je histerična ženska, ki se — o74 — je nekoliko pomirila, pričela vnovič stokati in ihteti, kakorhitro je zagledala bogato kočijo. Sele tedaj je kočijaž lahko nategnil vajete, in čila vranca sta, zveneč s podkvami ob tlak, vlekla lahko, na jeklenih peresih se zibajočo kočijo na kmete, kamor so se peljali na zabavo mož, žena, dekletce in deček s tenkim vratom in velikimi ključnicami. Niti oče niti mati, nikdo ni pojasnil niti dekletcu niti dečku tega, kar so videli, tako da je bilo otrokoma samima rešiti vprašanje o pomenu tega prizora. Deklica je sodila po izrazu materinskega obličja in rešila vprašanje tako, da so bili to čisto drugačni ijudje nego njeni roditelji in njih znanci, da so bili to slabi ljudje in da se mora zato z njimi ravnati tako, kakor je pravkar videla. In zato je bilo deklici tesno, in bila je vesela, ko jej ni bilo več gledati teh ljudij. Toda deček z dolgim in suhim vratom, ki je gledal na sprevod kaznjencev, ne da bi trenil s pozornimi očmi, si je odgovoril na vprašanje drugače. On je vedel gotovo in brezdvomno, kakor da mu je to razodel Bog sam, da so ti ljudje praV taki, kakor on sam, kakor vsi ljudje, in da se je zato nad temi ljudmi izvršilo nekaj slabega, nekaj takega, kar bi se ne smelo zgoditi, >n Smilili so se mu, in ni čutil groze pred ljudmi, k' so bili okovani v vezi in ostriženi, ampak pred 0r|irni, ki so jih okovali in ostrigli. In zato so Se mu bolj in bolj napenjale ustnice, in zelo težko se je premagoval, da bi ne zaplakal, kajti domneval si je, da je sramotno, plakati v takem slučaju. XXXVI. Nehljudov je šel prav tako hitro kakor kaznjenci, toda dasi je bil lahko oblečen, v lahkem °Vršniku, mu je bilo silno vroče, in dušil ga je Prah in nepremični žgoči zvduh, ležeč po ulicah. je hodil peš četrt vrste, je sedel v kočijo in Se peljal naprej, toda sredi ulice v odprtem vozu Se mu je zdelo še bolj vroče. Poskusil je vzbuditi v sebi misli na včerajšnji pogovor s svakom, toda zdaj ga te misli niso več razburjale tako, kakor zjutraj. Izpodrinili so jih vtisi pri prihodu kaz-njencev iz ječe in sprevod čete. Glavno pri tem Pa je bila neznosna vročina. Ob plotu v senci d^ves sta dva realca s snetimi čepicami stala P|"ed prodajalcem sladoleda, kateri je klečal pred ni'ma. Jeden dečkov je že poželjivo oblizoval r°žnato žličko, drugi pa je čakal na kozarec, do Vrha napol nen z nečem rumenim. Kje bi se mogel tu napiti ? je vprašal j Nehljudov svojega izvozčika, čuteč neznosno1 I hrepenenje, da se osveži. Takoj tukaj je dobra gostilna, je rekel izvozčik, obrnil za ogel in zapeljal Nehljudova pred vhod z velikim napisom. Dobro rejen krčmar v srajci in natakarji, J oblečeni v nekdaj belo obleko, sedeči vsled po- | manjkanja gostov poleg mize, so začudeno ogledovali nenavadnega gosta in mu ponujali svojo postrežbo. Nehljudov je naročil sodovke in sedel J proč od okna k majhni mizici z zamazanim ( prtom. Dva človeka sta sedela pri drugi mizi pri čaju in steklenici iz belega stekla, si brisala s čela pot in si dobrovoljno nekaj pripovedovala. ' Jeden je bil črn in plešast s prav takim obrobkom črnih las nad tilnikom, kakor ga je imel Ignjatij Nikiforovič. To je spomnilo Nehljudova vnovič včerajšnjega pogovora s svakom ter vzbudilo v njem hrepenenje, videti se z njim in s sestro pred odhodom. >Ne pridem do vlaka,« je pomislil; raje napišem pismo. — In prosil je za papib zavitek in znamko ter pričel, srkaje svežo, šumečo vodo, premišljati, kaj naj napiše. Toda njegove j misli so se mešale, in nikakor ni mogel sestaviti pisma. Cena 40 vin. Slovanska aV C.iaBHHCKaa (q) knihovna. j^j KufcrioTeita. 1. ma|a 1901. Gg. naročnikom ! Prihodnjič izide konec tega romana v dvoj-natem snopiču. — Opozarjamo, da berilo v okroglih oklepih ( —) je v Rusiji cenzura črtala. Pod črto pa so njene poprave. Naročniki so mnogo dolžni; taki niso naši prijatelji in podpiratelji. Prosimo vendar, naj poravnajo svoj dolg, da bo »Slov. knjižnica« lahko dalje izhajala. V GORICI, dne 1. maja 1901. Bpravnišivo „§lov. knjižniGC“. »Ljuba Nataša, ne morem oditi pod težkim vtisom včerajšnjega pogovora z Ignatijem Niki-forovičem...« je pričel. »Kaj dalje? Prositi naj mi odpusti to, kar sem rekel včeraj? Toda jaz sem rekel to, kar sem mislil. In on bode mislil, da to preklicujem. In potem to njegovo vmešavanje v moje posle... Ne, ne morem,« in zopet je čutil v sebi probudivše se sovraštvo napram temu tujemu, samozaupnemu človeku, ki ga ne Umeje, vtaknil nedokončano pismo v žep, plačal, odšel na ulico in se odpeljal, da bi dohitel četo. Vročina je postala še silnejša. Zidovje in kamenje je takorekoč v resnici izdihovalo gorki vzduh. Človeku se je zdelo, kakor bi se noge žgale ob vročem tlaku, in Nehljudov je čutil nekaj na način opekline, ko se je z golo roko dotaknil polikanih stranij kočije. Konj je v počasnem teku, topotaje s pod-kovami jednakomerno po zaprašenem in neravnem tlaku, lezel po ulicah; izvozčik je neprestano dremal. Nehljudov pa je sedel, ne da bi na kaj mislil, in malomarno zrl pred se. Na nekem °vinku je stala proti vratom velike hiše majhna tolpa ljudij in orožnik z orožjem. Nehljudov je 'Zvozčika ustavil. »Kaj je to?« je vprašal nekega hlapca. »Kaznjencu se je nekaj pripetilo.« 37 Nehljudov je stopil iz kočije in se približal tolpi ljudij. Na neravnem kamenju poleg troto-arja žlebovitega tlaka je ležal z glavo niže nego z nogami širokopleč, ne več mlad kaznjenec z rudečo brado, rudečkastim obličjem in potlačenim nosom, v sivi halji in ravno takih hlačah. Ležal je vznak z doli obrnenimi dlanmi rok, pokritih z izrivki, in po dolgih prestankih jednakomerno napenjal visoke in mogočne prsi ter vzdihal, zroč v nebo z otrplimi, s krvjo politimi očmi. Nad njim je stal slabovoljen mestni stražnik, pismonoša, poštni sluga, trgovski pomočnik, stara ženska s solnčnikom in ostrižen deček s prazno košaro. Oslabeli so, sedeči v ječi, oslabeli, in zdaj jih peljejo v tako peklo,« je mrmral trgovski pomočnik, obrnivši se h Nehljudovu, ki se je približal. »Umreti morajo,« je govorila z jokavim glasom ženska s solnčnikom. »Srajco bi mu morali odpeti,« je rekel poštni sluga. Stražnik je pričel s tresočimi se, tolstimi prsti nerodno razvezovati zaponke na žilavem rudečem vratu. Očividno je bil razburjen in vznemirjen, a vendar je smatral za potrebno, obrniti se k tolpi. »Kaj hočete tukaj? Tako je dosti vroče. Se veter ovirate.« »Doktor bi ga moral pregledati. Bolnike bi morali pustiti tukaj. In tega so vedli komaj živega,; je rekel pomočnik, ki se je očividno ponašal s poznavanjem zakonitega reda. Stražnik mu je odpel srajco, vstal in se ozrl okoli. Razidite se, pravim. To ni vaša reč, kaj hočete videti ?« se je obrnil k Nehljudovu, kakor bi ga prosil, da mu pritrdi, toda ko ni našel v njegovem pogledu znaka soglašanja, se je ozrl na orožnika. Toda orožnik je stal na strani, opazoval pokvarjeno peto pri čevlju in ostal ravnodušen napram stražnikovi zadregi. Oni, ki bi imeli skrbeti, ne skrbe. Kak red pa je to, moriti ljudi.« »Kaznjenec je kaznjenec, a vendar je človek,« se je čulo iz tolpe. Položite mu glavo više in dajte mu vode, je rekel Nehljudov. »So že šli po vodo,« je odvrnil stražnik, Prijel kaznjenca pod pazduho in z naporom pretegnil njegovo telo nekoliko više. »Kako zborovališče je tukaj?« je bilo nakrat slišati odločen, veleč glas, in k tolpi, nagroma-deni okoli kaznjenca, se je hitrih korakov pri- 37* bližal policijski inšpektor v neobičajno čisti in svitli suknji in v še bolj svitlih visokih škornjih. »Razidite se! Tu nimate česa iskati,? je kriknil nad tolpo, dasi še ni vedel, zakaj so se nagromadili. Ko pa je stopil v sredo in videl umirajočega kaznjenca, je pokimal z glavo, kakor bi bil pričakoval prav tega, in se obrnil k stražniku: »Kako se je to zgodilo?« Stražnik je povedal, da je četa hodila in se je kaznjenec zgAidil na tla. Častnik, nače-Ijujoč četi, je zapovedal, pustiti ga tukaj. »Kaj storiti? Izročiti ga moramo zdravstveni postaji. Drožko!« »Hlapec je šel po njo,« je rekel stražnik iti položil roko k čepici. Trgovski pomočnik je hotel povedati nekaj o vročini. »Ali ti je kaj na tem? Kaj? Pojdi svojo pot,« je rekel inšpektor in se tako strogo ozrl vanj, da je obmolknil. »Vode bi mu morali dati, da bi se napil,« je rekel Nehljudov. Inšpektor je tudi Nehljudova strogo pogledal, toda rekel ni ničesar. Ko pa je prinesel hlapec vrč z vodo, je naročil stražniku, naj jo poda kaznjencu. Stražnik je dvignil otrplo glavo in poskusil, naliti mu vode v usta, toda kaz- njenec je ni sprejel; voda se mu je pocedila po bradi ter omočila jopič in zaprašeno srajco. «Vlij mu vodo na glavo!« je velel inšpektor, in stražnik mu je snel ponvasto čepico ter mu vlil vodo na redke, kodraste lase in na golo Črepinjo. Kaznjenčeve oči so se nekako boječe nekoliko odprle; toda njegovo stanje se ni spremenilo. Po njegovem obličju so tekli od prahu umazani curki, toda usta so si tudi naprej jednakomerno oddihovala, in vse telo se je treslo. Čegavpaje ta? Vzemite tega,« se je obrnil inšpektor k stražniku in mu pokazal izvozčika, s katerim se je peljal Nehljudov. »Pojdi sem! Hej, ti!« »Sem najet,« je rekel izvozčik nevoljno, ne da bi dvignil oči. »To je moj izvozčik,« je rekel Nehljudov, »toda vzemite ga. Jaz plačam,« je pristavil in se obrnil k izvozčiku. »No, kaj stojite?« je zavpil inšpektor. »Primite ga!« Stražnik, pomagač in vojak so dvignili umirajočega moža, donesli ga h kočiji in ga posadili notri. Toda sam ni mogel sedeti; glava mu je omahnila nazaj in vse telo mu je zlezlo s sedala. »Položite ga!« je vele! inšpektor. »Ne skrbite, vaše blagorodje, tudi tako ga spravim tja,« je rekel stražnik, sedel tesno poleg umirajočega in ga s silno desnico objel pod pazduho. Vojak je privzdignil noge, obute brez nogavic v črevlje, naravnal jih in jih porinil pod kozla. Inšpektor se je ozrl, in ko je zagledal na tlaku ponvasto kaznjenčevo čepico, jo je dvignil in jo nataknil na mokro, nazaj visečo glavo. »Naprej!« je ukazal. Izvozčik se je jezno ozrl, zmajal z glavo in se, v spremstvu vojaka, polagoma odpeljal nazaj proti policijskemu poslopju. Stražar, sedeč poleg kaznjenca, je ves čas lovil gugajoče se telo, z omahujočo glavo na vse strani. Vojak, ki je šel poleg, je vravnaval noge. Nehljudov je šel za njimi. XXXVII. Kočija s kaznjencem je odšla mimo požarne straže in se približala policijski postaji ter zavila na dvorišče in obstala pred jednim vhodom. Na dvorišču so gasilci z zavihanimi rokavi, glasno govoreči in smejoči se, umivali neki voz. Kakorhitro se je kočija ustavila, jo je obstopilo nekaj stražnikov, ki so prijeli otrplo telo pod pazduho in za kolena, ter je sneli s škripajoče kočije. Stražnik, ki je pripeljal kaznjenca, je stopil na tla, zamahnil nekolikokrat z odrevenelo roko, snel čepico in se prekrižal. Mrtvega so odnesli skozi vrata in navzgor po stopnicah. Nehljudov je šel za njimi. V neveliki, umazani sobi, kamor so prinesli mrtveca, so bile štiri postelje. Na dveh sta sedela v haljah dva bolnika: jeden s krivimi ustmi in zavezanim vratom, drugi jetkov. Dve postelji ste bili prazni. Na jedno so položili kaznjenca. Majhen človek z bliskavimi očmi in neprestano gibajočimi se obrvmi, samo v perilu in nogavicah, se je hitrih korakov približal prinesenemu kaznjencu, ozrl se najprej vanj, potem v Nehljudova in se glasno zasmejal. To je bil blazen človek, ki je bil v opazovalnici. Hočejo me prestrašiti,« je rekel. Toda to se jim ne posreči. Takoj za stražniki, ki so prinesli mrtvega, sta prišla inšpektor in ranocelnik. Ranocelnik je stopil k mrtvecu, otipal žolto, z izrivki pokrito, še rriehko, toda že smrtno bledo roko, držal jo nekoliko časa in jo spustil. Brez življenja je padla ob mrtvečevo truplo. »Gotov,« je rekel ranocelnik in zmajal z glavo, toda zaradi reda je odpel mokro, surovo srajco mrtveca, odstranil od ušesa svoje kodraste lase ter se naklonil k rumenkastim, nepremičnim, visokim prsom kaznjenca. Vsi so mol- čali. Ranocelnik je vstal, še enkrat zmajal z glavo in otipal najprej jedno in potem drugo trepalnico nad odprtimi, modrimi, otrplimi očmi. »Ne ostrašite me, ne ostrašite me!« je rekel blazni človek, neprestano pljuvaje proti ranocelniku. »Kaj je?« je vprašal inšpektor. »Kaj je?« je ponovil ranocelnik. »Prenesti se mora v mrtvašnico.« »Pazite, če se ne motite?« je rekel inšpektor. »Toliko že razumem,« je rekel ranocelnik in, kdo ve zakaj, zakril razgaljene pokojnikove prsi. »Pošljem pa po Matveja Ivanoviča, da ga pregleda! Petrov, pojdi ponj! je rekel ranocelnik in odšel od trupla. »Odnesite ga v mrtvašnico,« je rekel inšpektor. »In ti pridi v pisarno, da dobiš potrdilo,« je dodal, obrnivši se k vojaku, ki se ves čas ni ganil od kaznjenca. Sluga,« je odvrnil vojak. Stražniki so dvignili truplo in je odnesli . po stopnicah navzdol. Nehljudov je hotel iti za njimi, toda norec ga je zadržal. »Vi pač niste v zaporu? Dajte mi torej pa-piroso,« je rekel. - 585 — Nehljudov mu jo je dal. Norec je pričeli gibaje z zobmi, zelo hitro pripovedovati, kako ga mučijo s sugestijami. »Saj so vsi proti meni in s pomočjo svojih Medijev me mučijo in trapijo...« »Oprostite,« reče Nehljudov, in ne da b ga poslušal, odide ven, da bi videl, kam odneso Mrtveca. Stražniki so s svojim tovorom pustili za seboj že celo dvorišče in so ravno stopali skozi Vrata h kletem. Nehljudov se jim je hotel približati, toda inšpektor ga je ustavil. »Kaj hočete?« Nič,« odvrne Nehljudov. »Nič, torej pojdite!« Nehljudov se je pokoril in odšel k svojemu jzvozčiku, ki je dremal. Nehljudov ga je prebudil 'n se odpeljal zopet proti kolodvoru. Ni se peljal še sto korakov, ko je zopet srečal v spremstvu vojaka s puško tovoren voz, °a karerem je ležal drug, očitno že mrtev kaz-njenec. Kaznjenec je ležal na hrbtu, in njegova °strižena glava s črnimi kocinicami na bradi, Pokrita s ponvasto čepico, ki mu je zlezla do n°sa, se je pri vsakem tresljaju voza prevračala SerT1 ter tja. Voznik je šel v ogromnih škornjih Poleg voza in poganjal konja. Zadej je šel mestni stražnik. Nehljudov se je dotaknil ramena svojega izvozčika. »Kaj delajo ! < je rekel izvozčik in ustavil konja. Nehljudov je zlezel iz kočije ter sledil tovornemu vozu zopet mimo požarne straže in vstopil na dvorišče policijskega poslopja. Na dvorišču so gasilci že oprali voz, in na njegovem mestu je stal velik, koščen gasilski načelnik z modro obrobo na čepici, vtaknil roke v žep in strogo zrl v plavega žrebca z opikanim vratom, katerega je vodil pred njim sem ter tja neki gasilec. Žrebec je šepal na sprednji nogi, in načelnik je jezno nekaj povedal tam stoječemu živinozdravniku. Inšpektor je stal tudi tam. Ko je zagledal drugo mrtvo truplo, je stopil k vozu. »Kje ste ga naložili?« je vprašal in nezadovoljno zmajal z glavo. Na stari Gorbatovski ulici, odvrne stražnik. »Kaznjenec?« vpraša načelnik gasilcev. Tako je. Danes že drugi, reče inšpektor. »To je uprava! Saj so to vendar ljudje,« * reče načelnik, se obrne k gasilcu, ki je odvajal hromega žrebca, in zakliče: »postavi ga v pre-gradku v kotu! In tebe, lopov, naučim pokvarjati konje, ki so vredni več nego ti, potepuh!« - 587 — Truplo so prav tako kakor prejšnje dvignili stražniki z voza ter je odnesli v pregledno 4 sobo. Nehljudov je šel kakor hipnotizovan za njimi. Kaj želite vi?« ga vpraša stražnik. Ne da bi odgovoril, je šel Nehljudov tja, kamor so nesli mrtvega. Norec je sedel na postelji in slastno pušil Papiroso, katero mu je dal Nehljudov. »Aha, vrnili so se,« reče in se zasmeje. Ko zagleda mrtveca, postane mračen. »Zopet , reče. 'Omrzeli ste mi. Ali sem otrok? Ali ni res?« feče norec Nehljudovu z vprašujočim smehljajem. Nehljudov je med tem opazoval mrtveca, katerega zdaj ni nihče več zakrival iri katerega obličje, preje prikrito s čepico, je bilo možno vln še nekaj, pri- * stavi. »Do sedaj v Kuzminskem nisem oddal zemljišča Seljakom, tako da bodejo v slučaju, da bi umrl, dediči tvoji otroci. Dmitrij, prenehaj, reče Natalija Ivanovna. — <>03 — »ln če bi je tudi oddal, tedaj ti morem reči le to, da bode njihovo, če se ne oženim. In če se tudi oženim, ne bode otrok... tako da... »Dmitrij, prosim te, ne govori tako,« reče Natalija Ivanovna, a Nehljudov je videl, da je zelo rada poslušala to, kar je pravil. Spredaj pred prvim razredom je stala mala četica Ijudij, ki so še vedno gledali na oni voz, v kateri so odnesli kneginjo Korčaginovo. Ostali so se že vsi odpravili na svoja mesta. Zapoznivši se potniki so podvizaje se tolkli po kamenju perona, sprevodniki vlaka so zapirali vrata ter silili potnike, naj zasedejo mesta, in spremljevalce, —, naj odidejo. Nehljudov je vstopil v voz, ki je bil razgret od solnca, vroč in smrdeč, a se je takoj zopet vrnil pred vrata. Natalija Ivanovna je stala v svojem modnem klobučku pred vozom poleg Agrafene Petrovne in očividno iskala predmet za pogovor, a ga ni mogla najti. Niti ecrivez« ni bilo možno reči, ker so se že davno posmehovali tej potniški frazi. Pogovor o denarnih zadevah in dedištvu je nakrat razpršil vzbujajoče se nežno bratsko razmerje. Zdaj sta se čutila drug drugemu odtujena, tako da je bila Natalija Ivanovna vesela, ko se je vlak zganil in je bilo le še možno z žalostnim in ljubeznivim obličjem reči: z Bogom, torej z Bogom, Dmitrij,« in pokimati z glavo. Toda kakor-hitro je voz odšel, je premišljala, kako popiše možu svoj pogovor z bratom, in njeno obličje je postalo resno in skrbno. Tudi Nehljudovu je bilo zdaj kljub temu, da je gojil do sestre najlepša čustva in ni ničesar skrival pred njo, težko in neprijetno, in rad bi se je bil oprostil kar najpreje. Čutil je, da ni več one Nataše, katera mu je bila nekoč tako mila, ampak da je ona samo sužnjica njemu tujega in neprijetnega črnega moža. Nehljudov je spoznal to jasno, ker se je njeno obličje posvetilo s posebno živostjo šele tedaj, ko je spregovoril o tem, kar je zanimalo njenega moža — o izročenju zemlje Seljakom, o dedščini. In to ga je žalostilo. XL. Vročina v vozu tretjega razreda, na kateri je ves dan žgalo solnce in ki je bil poln ljudij, je bila tako strašna, da Nehljudov ni stopil v voz, ampak je ostal na hodniku. Toda tudi tu ni bilo možno dihati, in Nehljudov si je oddahnil iz polnih pljuč šele tedaj, ko so vozovi prišli izmed poslopij na prosto in je nastal prepih. »Da, umorili, — si je ponavljal Nehljudov besede, katere je rekel sestri. In v njegovi domišljiji se je izmed vseh vtisov tega dne z neobičajno živostjo po- kazalo krasno obličje drugega mrtveca, kaznjenca s smehljajočim izrazom ustnic, strogimi potezami čela in nevelikim, trdim ušesom pod ostriženo, modrikasto glavo. »In kar je najbolj grozno izmed vsega, je to, da so ga umorili, in nihče ne ve, kdo ga je umoril. Toda umorili so ga. Vedli so ga kakor vse ostale kaznjence na povelje Maslennikova. Maslennikov je najbrže vredil stvar po svoji navadi, pridejal svoj neumen podpis na listino s tiskanim zaglavjem, in razumljivo je, da se nikakor ne bode smatral krivim. Še manj se more smatrati krivim jetniški zdravnik, ki je pregledoval kaznjence. On je natanko izvršil svojo dolžnost, oddelil slabotne, in ni nikakor mogel vedeti naprej, da bode taka vročina, niti tega, da jih odvedo tako pozno in v taki množici. Morebiti nadzornik?... Toda on je samo izvršil ukaz, naj ta in ta dan odpravi na pot toliko in toliko kaznjencev, izgnancev, mož in žena. Tudi ne more biti kriv orožniški častnik, katerega dolžnost je bila, da bi po ukazu sprejel tam in tam toliko in toliko ljudij ter jih tam in tam oddal prav toliko in toliko. Vodil pa je četo, kakor se dela to običajno in vedno, ter ni nikakor mogel misliti, da tako močna človeka, kakor sta bila onadva, ne vzdržita tega in umreta. Nihče ni kriv, toda - 00<> — človeka sta umorjena in umorjena vendar le od ljudij, ki so nad to smrtjo nedolžni. Vse to se je zgodilo radi tega,« — si je * mislil Nehijudov, - »ker vsi ti ljudje, gubernatorji, inšpektorji, revizorji, stražniki (mislijo, da so na svetu slučaji, v katerih ljudje niso dolžni, ravnati z ljudmi človeški. Saj bi si vsi ti ljudje —-j' i Maslennikov, i nadzornik, i orožniški častnik—i, če bi ne bili gubernatorji, nadzorniki, častniki, dvajsetkrat premislili, če je možno odvesti ljudi v taki vročini in v taki množici, dvajsetkrat bi se ustavili na potu, in če bi videli, da človek slabi in se duši, bi ga odvedli iz čete v senco, dali bi mu vode, privoščili počitka, in če bi se pripetila nesreča, bi kazali sočutje. Oni tega niso storili, ampak še celo branili so drugim, ki so hoteli to storiti, samo zato, ker) niso videli pred seboj ljudij in svojih dolžnostij napram njim, ampak službo in njene potrebe, katere so cenili više nego potrebe napram ljudem. V tem je vse, si je mislil Nehijudov. (»Če je možno priznati, j da je kaka stvar, naj bode to karkoli, važnejša nego čustvo človekoljubja, dasi le za jedno uro, in naj bode to v kateremkoli jedinem izključnem slučaju, potem ni prestopka, katerega bi ne bilo možno izvršiti nad člov kom, in krivec bi se ne smatral krivim ). Nehijudov se je zamislil tako, da ni niti opazil, kako se je izpremenilo vreme: solnce se je skrilo za nizek, raztrgan oblak, in od zapada sem se je dvigal gost, svitlosiv oblak, iz katerega je nekje tam daleč, nad polji in gozdovi, že padal dež. Iz oblaka je vel vlažen, deževen vzduh. Zdaj pa zdaj se je v oblaku posvetil blisk, in z drdranjem voz se je bolj in bolj pogosto mešal grom. Oblak je prihajal bližje in bližje, in deževne kaplje, gnane od vetra, so pričele padati pred vrata voza in na plašč Nehljudova. Stopil je na drugo stran ter, vdihuje vlažno svežost in žitne vonje že dolgo po dežju hrepeneče zemlje, opazoval mimo vlaka hiteče vrtove, gozdove, rumeneča se žitna polja, še zeleno latje ovsa in črne brazde temnozelenega, cvetočega krompirja. Vse to je bilo, kakor da se je prevleklo z lakom: zelena barva je postala še bolj zelena, žolta — še bolj žolta, črna še bolj črna. Le še, le še,« je rekel Nehljudov, veseleč se v blagodejnem dežju oživljajočih se njiv in nasadov. Močan dež ni padal dolgo. Oblak se je deloma razpršil, deloma odplul naprej, in na mokro zemljo so padale že poslednje goste, drobne kapljice. Solnce je zopet posvetilo, vse se je zalesketalo, in nad vzhodnim obzorjem se je razpela nevisoka, toda jasna mavrica s krasno vijoličasto barvo. — 608 »Da, o čem sem že premišljal,« je vprašal Nehljudov samega sebe, ko so bile končane vse te izpremembe v prirodi in je prišel vlak v zarezo z visokimi pobočji. »Da, premišljal sem o tem, da so vsi ti ljudje: nadzornik, častnik, vsi ti ljudje, ki žive v državni službi, večjidel • mirni, dobri ljudje postali zli.« Spomnil se je ravnodušnosti Maslennikova, ko mu je pripovedoval, kaj se godi v ječi, strogosti nadzornikove, krutosti orožniškega častnika, ki ni dovolil sesti na vozove in se ni menil za to, da je na vlaku žena, ki ima poroditi. Vsi ti ljudje so bili očividno (nepristopni najbolj pri-prostemu čustvu sočutja samo zato, ker so služili. Kot uslužbenci so bili) nepristopni čutom človekoljubja, »kakor ta kamenita zemlja dežju,« si je mislil Nehljudov, zroč na pobočje preseka, preprežen z raznobarvnimi kameni, po katerem se je stekala dežnica v potokih, ne da bi jo popila zemlja. — Morebiti je celo potrebno, da se preseki zavarujejo s kamenjem, toda žalosten je pogled na to zemljo, oropano rastlinstva, ki bi mogla roditi žito, travo, grmovje, drevesa, kakor so ona nad presekom. Tako je tudi z ljudmi,« si je mislil Nehljudov. (»Mogoče, da so konečno morebiti ti gubernatorji, nadzorniki in stražniki tudi potrebni, toda grozno je videti ljudi, katerim - 609 — manjkajo najlepše lastnosti ljudij: — ljubezen in sočutje drugega napram drugemu.« »Vsa stvar tiči v tem«, si je mislil Neh-Ijudov, »da imajo ti ljudje za zakon to, kar ni zakon, in ne priznavajo za zakon tega, kar je večen, neizpremenljiv, nerazrušljiv zakon, katerega je Bog sam napisal v srca ljudij. Zato mi je tudi pri teh ljudeh tako težko. Jaz se jih bojim. In res so ti ljudje strašni. Strašnejši nego roparji. Ropar se vendar le more usmiliti ti se ne morejo usmiliti, zavarovani so proti usmiljenju kakor to kamenje proti vegetaciji. Prav v tem so strašni. Pravi se, da so strašni Pugačevi, Razini. Ti so tisočkrat strašnejši!« je nadaljeval v mislih. Če bi bilo stavljeno psihologiško vprašanje: kako storiti, da bi ljudje naše dobe, kristijanje m kratko rečeno vsi dobri ljudje, izvrševali najstrašnejše zločine, ne da bi se čutili krive? — bi bil možen samo jeden odgovor; treba bi bilo, da se stori, kar je že: treba bi bilo, da ti ljudje Postanejo gubernatorji, nadzorniki, častniki, stražniki, to je, da bi bili najprej prepričani, da je tako delovanje, imenovano državna služba, v katerem je mogoče delati z ljudmi kakor s stvarmi, brez človeškega bratskega razmerja napram njim, •n drugič, da bi bili ljudje v tej državni službi zvezani tako, da bi odgovornost za nasledke njihovega ravnanja z ljudmi ne zadevala posa- 39 meznikov. Brez teh pogojev v naši dobi ni mogoče izvrševati tako strašnih stvarij, kakor so one, katere sem uprav videl.) Vsa stvar je v tem, da si ljudje domnevajo, da so razmere, v katerih je mogoče ravnati z ljudmi brez ljubezni, dasi takih razmer niti ni. S stvarmi je možno ravnati brez ljubezni; toda z ljudmi ni mogoče ravnati brez ljubezni, prav tako, kakor ni mogoče ravnati z bučelami' brez previdnosti. Taka je lastnost bučel: Če ravnaš z njimi brez previdnosti, škoduješ njim in samemu sebi. Tako je tudi z ljudmi-In to ne more biti drugače, kajti vzajemna ljubezen med ljudmi je osnovni zakon človeškega življenja. Res je, da se človek ne more prisiliti, da bi ljubil, dočim se more prisiliti, da dela; toda iz tega ne sledi, da je možno ravnati z ljudmi brez ljubezni, zlasti če od njih kaj zahtevaš. Če ne čutiš ljubezni do ljudij, mirno sedi«, je govoril Nehljudov sam sebi: pečaj se s samim seboj, s svojimi zadevami, s čimur hočeš, samo ne z ljudmi. Kakor je mogoče jesti brez škode in z užitkom samo tedaj, kadar kdo hoče jesti, tako se je tudi ž ljudmi možno pečati z užitkom in brez škode samo tedaj, če jih ljubiš. Le dovoli si, ravnati z ljudmi brez ljubezni, kakor si t> včeraj ravnal s svojim svakom, in ne bode konca krutosti in divjosti v vedenju napram drugim ljudem, kakor sem to videl danes, in ne d — 611 bode konec tvojih muk, kakor sem se prepričal o tem iz celega svojega življenja. Da, da, tako je to,« — si je mislil Nehljudov. — »To je dobro, to je dobro! je ponavljal samemu sebi, čuteč dvojno okrepilo, jedno vsled hladu po mučni vročini, drugo vsled zavesti, da je prišlo na višjo stopnjo javnosti v vprašanju, katero ga je že davno zanimalo. XLI. Vagon, v katerem se je vozil Nehljudov, je bil do polovice zaseden. Bili so tu služabniki, rokodelci in tvorniški delavci, mesarji, Židje, trgovski pomočniki, ženske, žene delavcev, bil je tu vojak, bili ste dve dami, jedna mlada, druga priletnejša z zapestnicami na goli roki in strogega pogleda, Pa gospod s kokardo na črni čepici. Vsi ti ljudje so mirno sedeli, zadovoljni, da so dobili mesto; nekateri so kaj jedli, drugi so pušili, tretji pa se živo pogovarjali s so§edi. Taras je sedel veselih očij na desni od Pohoda, varoval mesto za Nehljudova ter se živahno pogovarjal z nasproti sedečim žilavim človekom v odpetem suknenem plašču, ki je bil, *Zakaj,‘ pravi, ,si storila to?‘ ,1 zato‘, reče, ker mi je zopern. ,Meni‘, pravi, >je Sibirija ljubša nego živeti z njim‘, kakor z ^enoj,« reče Taras smehljaje v pojasnilo. »Priznala je torej vse. Seveda je morala takoj v lečo. Oteč se je vrnil sam. In tu se je že bližal čas dela, a ženska je bila pri nas — samo mati, 'n ta je že slabotna. Premišljali smo, kaj storiti, če bi jo bilo morebiti možno proti poroštvu za nekaj časa oprostiti. Oteč je šel k predstojništvu ~~ zastonj, šel je k drugemu. Obšel je kakih pet lakih predstojništev. Že smo hoteli pustiti vse Prizadevanje, ko se je dobilo neko človeče, neke Vrste pisar. Prekanjenec, kakoršnih je malo. ,Daj pravi, ,petak, in jaz jo oprostim*. Pogodili smo se za tri rublje. Zastavil sem njeno platno, 'iubi brate, in plačal. Kako je napisal to listino/ padaljnje Taras, kakor bi govoril o strelu, »takoj |e zadel. Jaz sem tedaj vstal že sam, sam sem ^el v mesto po njo. Prišel sem v mesto, ljubi brate. Kobilo sem takoj spravil in vzel listino. Prišel sem v ječo. ,Kaj želiš?*. ,Tako in tako*, Pravim, ,moja gospodinja je tukaj pri vas zaprta.* ,In listino imaš ?‘ je rekel. Takoj sem oddal listino. Pogledal jo je. ,Počakaj', pravi. Sedel sem na klop. Bilo je že čez poludne. Prišel je predstojnik. ,Ti si Vargušov?' pravi. ,Sem.‘ ,No, ustreže se ti,‘ pravi. Takoj so odprli vrata. Prignali so jo v lastnem oblačilu, kakor se spodobi. ,Tedaj pojdiva.' — ,Ali si prišel peš? ,Ne, s konjem.' Šla sva, plačal sem za stajo, napregel kobilo in potlačil seno, kolikor ga je ostalo, pod sedež. Ona je sedla in se zavila v robec. Odpeljala sva se. Ona je molčala, in jaz sem tudi molčal. Ko sva se bližala domu, je ona rekla: ,Ali je mamica živa?' Jaz pravim: ,Živa.‘ ,ln oteč živ?' ,Živ.‘ ,Odpusti mi,‘ pravi, ,Taras, mojo glu-post. Niti sama nisem vedela, kaj delam.' In jaz pravim: ,ne govoriva o tem; davno sem ti že odpustil.' Več nisem rekel. Prišla sva domov in ona se je takoj vrgla mamici pred noge. Mamica reče: ,Bog ti odpusti.' In oteč jo pozdravi ter pravi: ,Zakaj se spominjati starega. Živi kar najboljše ! Zdaj,' pravi, ,ni časa za take besede, moramo na polje. Na pognojeni osmini se nam je po Božji milosti rodila tako krasna rž, da niti stati ne more. Vsa se je zapletla in polegla-Treba jo je požeti. Pojdita torej jutri s Tarasom tja in požanjita jo.‘ In pričela je od te dobe delati, ljubi brate. In čudovito je pričela delati-Imeli smo tedaj najete tri desjatine, in Bog je — 619 - dal, da sta rž in oves rodila neobičajno. Jaz sem kosil, ona je vezala, včasih sva žela oba. Jaz sem Pri delu uren, dobro mi gre od rok, toda ona je še urnejša, naj se poprime česarkoli. Tako se je gnala pri delu, ljubi brate, da sem jej moral braniti. Ko sva se vrnila zvečer domov zateklih Prstov in tresočih se rok, bi si bilo treba oddahniti, toda ona je odhitela brez večerje v svisli, delat poresla za drugo jutro. Kaj se je zgodilo!« »In kako, ali je postala tudi napram tebi ljubeznivejša?« vpraša vrtnar. »Tega nikari ne vprašuj; tako se me je oklenila, da sva jedna duša. Karkoli mi je prišlo na misel — vse je spoznala. Saj je še mamica, ki je sicer tako hladna, rekla: ,lz naše Fedosije je postala čisto druga ženska, kakor bi jo bil Spremenil.1 Nekoč sva se z dvema vozema pedala po snope. Sedela sva v prvem. In tu pravim : -Kako ti je vendar prišla ta stvar na misel, Fe-dosija ?‘ - .Kako mi je prišla na misel,1 pravi. >S teboj nisem marala živeti. Raje umrem, sem si mislila, kakor da bi ostala pri njem.1 — ,No, 'n zdaj?1 pravim. — ,ln zdaj,1 odvrne, ,si mi pri srcu.1 Taras preneha in radostno pokima z glavo. »Kar sva se vrnila domov,- nadaljuje po kratkem molku, zapazim listino, bil je poziv k sodišču. In mi smo že pozabili, zakaj pride pred sodišče. ! — 6Ž0 — Nič drugače, kakor da je provzročil vse hudobni duh...« reče vrtnar. »Ali je mogoče, da bi se odločil človek sam, da pogubi dušo. Prav I tako je pri nas neki človek...« in vrtnarje hotel začeti s pripovedovanjem, toda vlak se je pričel ustavljati. Najbrže postaja, reče, pojdimo se napit.« Pogovor je bil prerušen, in Nehljudov je sledil vrtnarju in stopil iz voza na mokre deske pred vrati. XLII. Nehljudov je, še predno je stopil z voza, opazil na peronu postaje več bogatih ekvipaž, v katere so bile vprežene četvorke in trojke rejenih, s kraguljčki zvonečih konj; ko pa je stopil na potemneli, od dežja mokri peron, je opazil pred prvim razredom tolpo ljudij, med katerimi sta se odlikovala velika, debela dama v klobuku z dragocenimi peresi, v deževnem plašču, in mlad človek s suhimi nogami, v kolesarski opravi, z velikim, tolstim psom. Za njima so stali lakaji s plašči in dežniki pa kočijaž, ki so prišli naproti-Na celi ti družbi, od tolste dame pa do kočijaža, ki je držal z roko rob dolgega kaftana, so se javljali znaki mirne saniozaupnosti in velikega bogastva. Vsi so bili debeli in gladki. Vsi so imeli novo, svežo obleko. Okoli te tolpe se je takoj — 621 — nagromadil krog radovednih in bogastvu se klanjajočih ljudij: načelnik postaje v rudeči čepici, orožnik, suho dekle v ruskem kroju, poleti prisotno ob prihodu vsakega vlaka; telegrafist pa Potniki in potnice. V mladem človeku s psom je Nehljudov spoznal gimnazijca, mladega Korčagina. Rejena dama pa je bila kneginjina sestra, na katere posestvo so se selili Korčaginovi. Vrhovni železniški sprevodnik s svitlimi našivki in v visokih škornjih je odprl vrata voza ter jih ves čas, ko sta Filip in nosač v belem predpasniku previdno Prestavila dolgolično kneginjo na njenem stolu >z voza na tla, držal v znak spoštovanja odprta; sestri ste se pozdravili, bilo je slišati francoske fraze o tem, ali se .popelje kneginja v zaprti kočiji ali s kolesljem, in sprevod, ki ga je zaključevala nakodrana služkinja z dežniki in šatuljo, Se jd pričel pomikati proti izhodu postaje. Nehljudov ni maral, sniti se z njimi, da bi Se mu ne bilo zopet poslavljati, ter je obstal še Predno je prišel do vrat postaje, in čakal, da cel sprevod odide. Kneginja s sinom, Missi, doktor 'n služabnica so šli naprej, stari knez pa je ostal s svakinjo zadaj, in Nehljudov, ki je stal v bli-ž«ni, je slišal le pretrgane francoske fraze njunega Pogovora. Jedna teh fraz, ki jo je izgovoril knez, Se je Nehljudovu, kakor se zgodi to pogostokrat, — 6"22 — vrinila v spomin z naglasom in barvo glasu. —lj »Oh, il est du vrai grand mond, du vrai grand mond,« je rekel knez o neki stvari s svojim zvoč- ! nim, samozavestnim glasom, ter spremljan od spoštljivih železniških sprevodnikov in nosačev stopil s svakinjo skozi vrata postaje. V tem se je izza ogla postaje pojavila od nekod tolpa delavcev v laptih in polukožuhih s j culicami na hrbtih. Delavci so se trdnih mehkih korakov približali prvemu vozu ter stopiti vanj, toda takoj jih je odgnal železniški sprevodnik. Šli so, ne da bi se ustavili, hiteči in drug drugemu stopajoči na nogo, k sosednemu vozu ter že pričeli stopati vanj, zadevaje se s culami ob ogle in vrata voza, ko je opazil drugi sprevodnik od vrat postaje njihov namen ter strogo krikne nad njimi. Delavci, ki so bili že notri, so zopet z onimi mehkimi in trdnimi koraki odšli naprej k prihodnjemu vozu, v katerem je imel prostor Nehljudov. Sprevodnik jih je zopet ustavil-Hoteli so iti še naprej, toda Nehljudov jim je rekel, da je v vozu dovolj prostora in naj vstopijo. Delavci so že hoteli sesti, toda gospod s kokardo in dve dami, ki so imeli njih namen, namestiti se v tem vozu, za žaljenje samih sebe, so se temu odločno uprli ter jih pričeli goniti ven. Delavci, bilo jih je kakih dvajset, stari in čisto mladi, vsi z izmučenimi, zagorelimi, suhimi — GŽ3 — obličji, so se čutili popolnoma krive ter po vozu šli naprej, očividno gotovi iti na konec sveta in sesti, kamor bi se jim zapovedalo, čeprav na žreblje. Kam hočete, zlodeji! Sedite tukaj,« je kriknil nad njimi drug sprevodnik, ki jih je srečal. »Voila encore des nouvelles, je rekla mlajša dama, očividno popolnoma prepričana, da s svojim lepim francoskim jezikom vzbuja pozornost Nehijudova. Dama z zapestnicami pa se je ves čas le vsekovaia, se kazala nejevoljno in povedala nekaj o prijetnosti, sedeti poleg smrdečega mužika. Delavci, ki so čutili radost in zadovoljnost ljudij, katere je minula velika nevarnost, so obstali in pričeli sedati. Vrtnar, ki je govoril s Tarasom in ni sedel ia svojem mestu, je odšel na svoje mesto, tako da so bila poleg Tarasa in njemu nasproti tri mesta. Trije delavci so sedli na ta mesta, toda ko je prišel k njim Nehljudov, je pogled na njegovo gosposko obleko tako vplival na nje, da so vstali, da bi odšli, toda Nehljudov jim je rekel, °aj ostanejo, in je sam sedel na naslonjalo klopi poleg prehoda. Jeden delavcev, človek kakih 50 let, se je začudeno, da, skoro boječe ozrl v mlajšega. To, da jim je Nehljudov, mesto tega, da bi jih opsoval — 624 — in pregnal, kakor je to lastno gospodi, jih je oči-vidno iznenadilo in jim je bilo zagonetno. Ko-nečno so se še bali, da bi iz tega ne izviralo za nje kaj slabega. Ko pa so videli, da tu ni bilo nikakega slabega namena in da je Nehljudov priprosto govoril s Tarasom, so se pomirili, sklenili, naj sede najmlajši na culico ter prosili Neh-Ijudova, naj sede na svoje mesto. V pričetku se je prileten delavec, ki je sedel nasproti Nehlju-dovu, ves krčil in skrbno pazil na svoje v lapte obute noge, da bi se ne zadel ob barina, toda potem se je pričel tako prijateljski pogovarjati z Nehljudovim in Tarasom, da je konečno z roko, z dlanjo obrneno navzgor, tolkel Nehljudova po kolenu pri onih mestih svojega pripovedovanja, na katera je hotel obrniti posebno njegovo pozornost. Pripovedoval mu je o vseh svojih razmerah in o delu, o kopanju šote, s katerega so se zdaj vračali domov, ko so delali tam dva in pol meseca ter neso zdaj domov prislužen denar, po kakih deset rubljev za vsakega, kajti del plače so dobili naprej, ko so bili najeti. Njihovo delo, katero so izvrševali, kakor je pripovedoval, do kolena v vodi in ki je trajalo od svitanja do teme z dvournim presledkom za časa obeda, je bilo zdaj končano. »Kdor tega ni navajen, onemu je seveda težko to delo«, je govoril, »toda če imaš po- trpljenje, že gre. Samo če bi bila hrana poštena. V pričetku je bila hrana slaba. No, in potem so se ljudje pričeli pritoževati, hrana se je zboljšala, in delo je bilo lažje.« Potem je pripovedoval, kako že osemindvajset let hodi na delo in ves svoj zaslužek daje domov, v pričetku očetu, potem starejšemu bratu, zdaj sinovcu, ki oskrbuje gospodarstvo, sam pa potrati od prisluženih petdeset do šestdeset rubljev na leto dva ali tri rublje za tobak in vžigalice. »Da se ne bom lagal, včasih vsled truda tudi pokusim žganje,« je dodal s smehljajem grešnika. Pripovedoval je še, kako doma ženske gospodarijo za nje in kako jih je podjetnik zdaj pred odhodom pogostil s pol vedra žganja, kako je jeden umrl in drugega peljejo bolnega. Bolnik, o katerem je govoril, je sedel v istem vozu. Bil je to mladenič bledega obličja in modrih ustnic. Očividno ga je mučila mrzlica. Nehljudov se mu je približal, toda mladenič ga je pogledal s tako ostrim, trpečim pogledom, da ga Nehljudov ni vznemirjal z vprašanji, ampak je svetoval starejšemu, naj kupi kinina, in mu je napisal na listek ime zdravila. Hotel mu je dati denar, toda starejši delavec je rekel, da ni treba, da plača sam. — 6“26 — »No, kar hodim okoli, še nisem videl takega gospoda. Ne samo, da te ne spodi, ampak še prostor ti prepusti. Kakor je videti, je razne vrste gospode,« je izrazil svojo sodbo napram Tarasu. »Da, čisto drug, nov svet,« si je mislil Nehljudov, zroč na te suhe, žilave ude, surovo, doma napravljeno obleko in zagorela, ljubezniva, izmučena obličja, in čuteč se od vseh stranij okrožen od čisto novih ljudij, od njihovih interesov, radostij in bede resničnega delavskega in ljudskega življenja. »To je res oni veliki svet, si je mislil Nehljudov, spomnivši se fraze kneza ^Korčagina in vsega onega razkošnega sveta Korčaginovih z njihovimi ničevimi, žalostnimi interesi. In čutil je radost potnika, ki je odkril nov, neznan, prekrasen svet. Konec drugega dela. Tretji del. / vV: : ' 4 L i . ■ \ s i. fb vjrlddelek, s katerim je šla Maslova, je prehodil C*T® okoli pet tisoč verst. Do Perme se je peljala Maslova po železnici in na parniku z običajnimi kaznjenci, in šele v tem mestu se je posrečilo Nehljudovu izposlovati, da so jo premestili med politiške kaznjence, kakor mu je to svetovala Bogoduhovska, ki je šla z isto četo. Pot do Perme je bila Maslovi zelo težavna, in to telesno in duševno: telesno — vsled tesnobe, nesnage in golazni, ki ni pustila človeka v miru; moralno — vsled prav tako ostudnih možkih, ki so bili prav kakor golazen, dasi so se menjavali na vsaki postaji, povsodi jednako nadležni in vsiljivi ter niso dali miru. In ta vedni boj in strah je bil zelo težak. Maslova pa je bila še posebno izpostavljena tem navalom, deloma vsled — 630 svoje vabljive zunanjosti, deloma vsled svoje preteklosti, ki je bila znana vsem. Ta odločen odpor, katerega je kazala vsiljivim možkim, se jim je zdel razžaljiv ter vzbujal v njih še celo jezo proti njej. To njeno stanje jej je olajševalo nekoliko zbližanje s Fedosijo in Tarasom, ki je, ko je zvedel, kakim napadom je izpostavljena njegova žena, prosil, da bi ga vvrstili med kaznjence, da bi jo varoval, in od Nižnega naprej je potoval ž njimi kot jetnik. Ko je bila Maslova vvrščena med politiške kaznjence, so se njene razmere zboljšale v vsakem oziru. Ne glede na to, da so bili politiški zločinci boljše nastanjeni, boljše oskrbovani, da niso bili izpostavljeni toliki surovosti, se je Maslovi z njenim premeščenjem zboljšalo stanje tudi glede tega, da je prenehalo ono zasledovanje od strani možkih in je bilo možno živeti tako, da se ji ni bilo treba spominjati v vsakem trenotku svoje preteklosti, katero bi bila zdaj tako rada pozabila. Glavna korist tega premeščenja pa je bila v tem, da je tukaj spoznala nekaj ljudij, ki so imeli na njo odločilen vpliv. Maslovi je bilo dovoljeno, da je stanovala na počivališčih s politiškimi, a hoditi je morala kot zdrava ženska z običajnimi kaznjenci. Tako je šla ves čas od Tomska naprej. Z njo sta šla skupaj peš tudi dva politiška jetnika. Marija Pav- — (531 — lovna Ščetinina, ona krasna devojka, ki je iz-nenadila Nehljudova pri njegovem sestanku z Bogoduhovsko, in neki Simonson, izgnan v Ja-kutsko pokrajino, oni črni, kosmati človek z vdrtimi očmi globoko pod čelo, katerega je Neh-Ijudov tudi videl na onem sestanku. Marija Pav-lovna je šla peš, ker je svoj prostor na vozu odstopila noseči ženi izmed običajnih kaznjenk, Simonson pa zato, ker je smatral za krivično, da bi si okoristil stanovsko predpravico. Ti trije so različno od drugih politiških jetnikov, ki so odhajali pozneje na vozovih, odhajali zgodaj zjutraj. Tako je bilo temu tudi na slednji postaji pred večjim mestom, kjer je sprejel četo nov orožniški častnik. Bilo je zgodaj deževnega septemberskega jutra. Tu je deževalo, tam snežilo, in vel je hladen veter. Vsi kaznjenci, ki so spadali k četi, štiri sto mož in okoli petdeset žensk, ser bili že na dvorišču postaje ter so se deloma skupljali okoli orožniškega vodje, ki je razdajal podčastnikom denar za dva dni, deloma kupovali jedila od prodajalk, spuščenih na dvorišče postaje. Slišati je bilo glasove kaznjencev, ki so šteli denar ter kupovali živež, in hreščeče govorjenje prodajalk. Katjuša in Marija Pavlovna — obe v visokih škornjih in polukožuhih — ste odšli iz svojega prostora v postaji na dvorišče in name- rili k prodajalkam, ki so sedele na severni strani ograje, da bi bile varne pred vetrom, in druga čez drugo ponujale svoje blago: svež bel kruh, piroge, ribe, jetra, goveje meso, jajca, mlekom Simonson v gutaperčevi halji in kavčukastih galošah, pritrjenih z vezmi na volnenih nogavicah (on je bil vegetarijanec in ni izkoriščal kož ubitih živalij) je bil tudi zunaj, čakaje odhoda čete. Stal je pri vratih ter si zapisoval v zapisnik misel, ki mu je prišla v glavo. Misel je bila ta-le: »Če bi bakterija«, je pisal, »opazovala in preiskovala noht človeka, prištela bi ga neorga-ničnim bitjem. Prav tako smo tudi prišteli neor-ganičnim bitjem zemljo, opazujoč njeno skorjo. To ni pravično.« Maslova je kupila jajca, ribe in svež pšenični kruh ter pričela vse to zlagati v culo, in Marija Pavlovna je uprav plačala prodajalkam denar, ko je med kaznjenci nastalo gibanje. Vse je obmolknilo, in ljudje so se pričeli vvrščevati. Prišel je častnik, in objavil poslednje odredbe pred odhodom. Vse se je vršilo kakor običajno: prešteli so kaznjence, pregledali, če so okovi nepoškodovani, zvezali po dva in dva one, ki so imeli vezi na rokah. Toda nakrat se je začul glas častnika, zavedajočega se svoje moči, in plakanje otroka. V trenotku je vse obmolknilo, toda potem se je po vsi četi ozvalo mrmranje. Maslova in ' Marija Pavlovna ste namerili proti mestu, kjer je nastal šum. II. Ko ste se približali, ste videli to-le: častnik, močan človek s plavimi brki, se je jezil in (tri z levo roko dlan desne, s katero je udaril kaznjenca po licu ter ves čas nespodobno in surovo) zmerjal. Pred njim je stal velik, suh kaznjenec v kratki halji in primeroma še krajših hlačah, z napol obrito glavo ter (si z jedno roko otiral do krvi udarjeno obličje in z drugo) držal v naročju v cunje zavito deklico, ki je silno kričala. »Jaz tebe« [nespodobna psovka] »že naučim odgovarjati,« [zopet psovka]; ženskam jo daš,« je kričal častnik. »Zvežite ga.« Častnik je zahteval, naj vklenejo obščestve-nika*) v ročne vezi. Ta je šel v pregnanstvo ter je celo pot nesel na rokah deklico, katero mu < je pustila v Tomsku žena, ki je umrla za mrzlico. Jetnikov odgovor, da mu potem ne bode možno nesti otroka, je častnika, ki je bil slabe volje, #silno razdražil, (tako da ga je udaril**). •) Kaznjenec, poslan v prognanstvo na odlok občine. **)To dejstvo je popisano v knjigi D. A. Lineva : Po postajah.« — 1)34 Nasproti kaznjencu je stal vojak in plečat kaznjenec s črno brado, ki je imel na jedni roki pripeto verigo ter temno gledal izpod čela na častnika in čakal, da bi spojili z njim v dvojico kaznjenca z deklico. Častnik je vojaku ponovil ukaz, naj odvzame deklico. Med kaznjenci se je glasneje in glasneje ozivalo mrmranje. »Od Tomska že gremo, in ni jih imel,« je bilo slišati hripov glas iz zadnjih vrst. To ni ščene, ampak otrok.« Kaj bo z deklico? To ni zakonito,; reče nekdo drugi. »Kdo je bil to?«< krikne častnik in se vrže v tolpo. »Jaz ti pokažem zakon! Kdo je rekel to? Ti ? Ti ?« »Vsi pravijo to, ker...« reče% širokoličen mož nizke rasti. (Toda ni imel časa, da bi bil dogovoril. Častnik ga je pričel z obema rokama biti v obličje). »Vi se mi hočete upirati. Jaz vam pokažem upor... (Postrelim vas vse kakor pse, in predstojniki mi še poreko: ,Bog ti plati!‘) Vzemi otroka!« Tolpa je potihnila. Jeden orožnik je iztrgal možu obupno kričečo deklico in drugi mu je pričel pritrjevati ročne vezi, dočim je on pokorno molil roke, da ga priklenejo. - 635 — > »Nesi jo ženskam,« krikne častnik nad vojakom in si prične pripenjati sabljo. Deklica, vsa zarudela od plakanja, je neprestano ječala, trudeča se, da bi si oprostila roke zavoja. Iz čete je stopila Marija Pavlovna ter stopila k vojaku. »Gospod častnik, dovolite, da jaz nesem deklico. Vojak z deklico je obstal. Kdo si? vpraša častnik. »Sem — politiška.« Lepo obličje Marije Pavlovne s prekrasnimi njenimi očmi [opazil jo je že pri sprejemu] je na častnika učinkovalo. Molče se ozre na njo, kakor bi nekaj razmišljal. »Meni je to vsejedno, nesite jo, če jo hočete. Vam se lahko smilijo, toda če bi kateri nbežal, kdo bi bil odgovoren?« »Kako pa bi mogel z deklico uteči?« reče Marija Pavlovna. »Nimam časa, da bi z vami govoril. Vzemite jo, če jo hočete.« »Ali ukazujete, naj jo oddam? vpraša vojak. Oddaj.« Pojdi k meni,« je dejala Marija Pavlovna 'n se prizadevala, da privabi deklico k sebi. Toda deklica se je z vojakovega naročja stegovala proti očetu, ječala dalje in ni hotela iti k Mariji Pavlovni. Počakajte, Mdftja Pavlovna, ona pojde k meni,« reče Maslova in vzame iz cule kolač. Deklica je poznala Maslovo, in ko je zagledala njeno obličje in kolač, je šla k njej. Vse je potihnilo. Odprli so vrata, četa je stopila ven, vvrstila se, spremstvo je zopet preštelo kaznjence, zvezali in naložili so cule ter slabotne posadili. Maslova z deklico na rokah je stopila k ženskam poleg Fedosije. Simonson, ki je ves čas opazoval, kaj se je godilo, je odločnih korakov pristopil k častniku, ki je končal vse priprave in že sedal na svoj tarantas. »Slabo ste ravnali, gospod častnik, reče Simonson. »Pojdi na svoje mesto, to ni tvoja stvar.« »Moja stvar, da vam povem, in jaz sem vam povedal, da ste ravnali slabo,« ga zavrne Simonson, nepremično zroč izpod svojih gostih obrvij v častnikovo obličje. Gotovo? Četa, stopaj,« zakliče častnik, ne da bi se menil za Simonsona, oprime se vojakove rame in zleze v svoj tarantas. Četa se je zganila in razvila v vrsto ter odšla po blatni cesti, ki je bila od obeh stranij zavarovana z nasipi ter se je vila sredi gostega gozda. III. Po razkošnem in mehkužnem življenju zadnjih šest let v mestu in po dveh mesecih, prebitih z običajnimi zločinci v ječi, se je zdelo sedanje življenje med politiškimi kaznjenci kljub vsem težkočam stanja, v kakoršnem so bili, Maslovi zelo lepo. Pohodi, ki so znašali 20 30 verst na dan ob dobri hrani in z jednodnevnim počitkom po dvadnevni hoji, so jo telesno krepili; občevanje z novimi ljudmi pa ji je odkrivalo strani življenja, o katerih dosedaj ni imela niti slutnje. (Takih ,čudnih ljudij1, tako jih je nazivala, kakor so bili ti, s katerimi je šla zdaj, ona ne le j da jih ni poznala, ampak niti predočiti si jih ni niogla. »Glej, plakala sem, da so me obsodili,« je rekla v sebi, »in na veke sem Bogu dolžna hvalo. Spoznala sem to, česar bi sicer ne bila spoznala celo življenje.« Katjuša je zelo lahko in brez truda razumela motive, ki so vodili te ljudi, 'n kot ženska iz ljudstva je z njimi popolnoma simpatizovala. Ona je razumela, da so šli ti ljudje v boj za ljudstvo proti gospodi, in to, da so bili h ljudje sami iz gosposkih krogov ter so žrtvovali za ljudstvo svoje predpravice, svobodo in življenje, jo je sililo k temu, da jih je posebno spoštovala in se navduševala nad njimi). — (538 - Visoko je cenila vse svoje nove tovariše. Najbolj pa se je ogrevala za Marijo Pavlovno, toda ne samo, da se je navduševala za njo, ampak zaljubila se je v njo z neko posebno spoštljivo in vročo ljubeznijo. V iznenadenje ji je bilo to, da je tako krasna devojka iz bogate, generalske hiše, govoreča tri jezike, delala tako kakor običajna delavka, dajala drugim vse, kar ji je pošiljal njen bogati brat, in nosila priprosto, da, celo revno obuvalo in obleko ter se ni čisto nič menila za svojo zunanjost. Ta poteza: čisto brez vsake koketnosti, jo je zlasti napolnovala z občudovanjem in jo vabila na se. Maslova je videla, da Marija Pavlovna ve in da ji je celo prijetna zavest, da je krasna, toda ni se prav nič radovala radi svojega učinkovanja na možke, marveč čutila je naravnost odpor in strah proti temu, da bi se zaljubila. Njeni tovariši, možki, ki so vedeli za to, se niso drznili, razodeti ji svoje simpatije, dasi so jih čutili, ter so se vedli na-pram njej kakor napram tovarišu možu. Toda neznani ljudje so često silili v njo in pred temi jo je varovala, kakor je rekala sama, njena velika fizična moč, na katero je bila zlasti ponosna. »Nekoč,« je smeje pripovedovala Maslovi, »se mi je na ulici vsilil neki gospod in ni nikakor hotel oditi; stresla sem ga tako, da se me je zbal in stekel od mene.« (Revolucionarka je postala, kakor je pripovedovala sama, zato, ker) *) je že izza detinstva čutila odpor napram gosposkemu življenju ter je ljubila življenje priprostih ljudij, in da so jo pogosto kazali, ker je bila v družinski sobi, v kuhinji, v konjarni, le ne v salonu. »Toda jaz sem se pri kuharicah in kočijažih zabavala in z našimi gospodi in damami dolgočasila,« je pripovedovala. »Potem, ko sem pričela razumevati, sem izprevidela, da je naše življenje čisto slabo. Matere nisem imela, očeta nisem ljubila; stara devetnajst let sem zbežala s prijateljico z doma in vstopila v tovarno za delavko.« Ko je Marija Pavlovna zapustila tovarno, je živela na kmetih, potem je prišla v mesto (in živela v hiši, v kateri je bila tajna tiskarna), prijeli so jo in obsodili k prisilnemu delu. (Marija Pavlovna tega ni pripovedovala sama, ampak Katjuša je izvedela od drugih, da je bila obsojena k prisilnemu delu zato, ker je vzela na se strel, katerega je bil sprožil jeden revolucijonarjev.) **) Izza časa, ko jo je Katjuša spoznala, je videla, naj je bila kjerkoli in v kakoršnihkoli razmerah. da ni nikdar mislila na se, ampak je vedno skrbela le za to, kako bi komu postregla in pomagala v veliki ali majhni stvari. Jeden njenih *) Poprava : Pripovedovala je, da ••) Poprava : zato, ker je vzela na se tujo krivdo. sedanjih sodrugov, Novodvorov, se je o njej izrazil, da se je udala športu usmiljenja. In to je bila resnica. Vse stremjjenje njenega življenja je bilo v tem, da bi našla priliko, pomagati drugim, kakor lovec zalezuje zver. In ta šport je postal navada, postal je delovanje njenega življenja. In izvrševala je to na tako prirojen način, da se vsi oni, ki so jo poznali, temu niso več čudili, ampak so takorekoč že zahtevali to. Ko je Maslova prišla k njim, je Marija Pav-lovna čutila napram njej, odpor in stud; Katjuša je to opazila. Toda potem je tudi opazila, da se je Marija Pavlovna premagala in bila do nje zlasti dobrotljiva in ljubezniva. In dobrotljivost pa ljubeznivost takega neobičajnega bitja ste Maslovo tako ganili, da se ji je udala z vso svojo dušo, nevede priznavala njene nazore in jo nehote posnemala v vseh njenih dejanjih. Ta udana Ka-tjušina ljubezen je učinkovala na Marijo Pav-lovno, in tudi ona je pričela prav tako ljubiti Katjušo. Ti dve ženski je razun tega družil še oni odpor, katerega ste čutili napram mesni ljubezni. Jedna je sovražila to ljubezen, ker je poznala vso njeno grozo, druga zato, ker je še ni okusila ter je gledala na njo kot na nekaj nerazumljivega in ob jednem protivnega, nasprotnega človeški dostojnosti. Vpliv Marije Pavlovne je bil jeden vpliv, kateremu je podlegla Maslova. Vzrok tega je bil (a, da se je Maslova zaljubila v Marijo Pavlovno. Drugi vpliv je bil Simonsonov. In vzrok tega vpliva je bil ta, da se je Simonson zaljubil v Maslovo. Vsi ljudje žive in delajo deloma po svojih mislih, deloma po mislih drugih ljudij. V tem, v kolikor žive ljudje po svojih mislih in v kolikor po mislih drugih ljudij, se največ razlikujejo med seboj: jedne vrste ljudje, katerih število je večje, imajo svoje misli kot igre razuma, ravnajo s svojim razumom kakor z gonilnim kolesom, s katerega je snet prevodni jermen, toda v svojem delovanju podlegajo tujim mislim, običajem in zakonom; drugi pa, ki imajo svoje misli za glavne buditelje vsega svojega delovanja, tako-rekoč vedno poslušajo zahteve svojega razuma ter se jim uklanjajo, a le redkokrat in po kritičnem premisleku ravnajo tako kakor drugi ljudje. Tak človek je bil Simonson. On je vse razmislil, odločil z razumom, in za kar se je odločil, to je tudi delal. Ko je spoznal še kot gimnazijec, da je imetje, katero je prislužil njegov oče, bivši uradnik intendance, pridobljeno nepoštenim potom, je rekel očetu, da mora svoje imetje vrniti ljudstvu. Ko pa ga oče ne le ni poslušal, ampak celo opsoval, je odšel z doma ter nehal živeti na stroške svojega očeta. Ko je spoznal, da vsa množeča se beda izhaja iz ljudske neomikanosti, je zapustil univerzo ter šel med ljudstvo, postal vaški učitelj ter smelo oznanjal učencem in seljakom to, kar je imel za pravično, in pobijal to, kar je imel za lažnjivo. Prijeli so ga in ga obsodili. Tekom obravnave je prišel do prepričanja, da sodišča nimajo pravice, soditi ga, in je tako tudi izjavil. Ko pa ga sodniki niso poslušali in so ga sodili dalje, je sklenil, da ne bode odgovarjal, ter molčal na vsa njihova vprašanja. Izgnali so ga v arhangelsko gubernijo. Tu si je sestavil nabožne nauke, ki so dajali smer vsemu njegovemu delovanju. Ti nabožni nauki so sestajali v tem, da je vse na svetu živo, da mrtvega ni ničesar, da so vsi predmeti, katere imamo za mrtve, neorganični, samo deli ogromnega organičnega telesa, katerega ne moremo obseči, in da je zato naloga človeka kot dela velikega organizma ta, da bi vzdrževal življenje tega organizma in vseh živih njegovih delov. In zato je imel za zločin, uničiti kaj živega: bil je proti vojni, smrtni kazni, vsakemu ubijanju ne samo ljudij, ampak tudi živalij. Z ozirom na zakon je imel tudi svojo posebno teorijo, da je razmnoževanje ljudij samo nižja funkcija človekova, višja pa, da služimo temu, kar je živega. Dokaz za to misel je videl v tem, da so v krvi fagociti. Neoženjeni ljudje so bili po njegovih mislih prav taki fagociti, katerih namen je, pomagati slabim, bolnim delom organizma. In po svojem prepričanju je živel, dasi poprej kot mladenič še ni mislil tako, živel drugače. Imel je samega sebe prav tako kakor Marijo Pavlovno za svetovna fagocita. Njegova ljubezen napram Katjuši te teorije nikakor ni ovirala, kajti ljubil je platonično, sodeč, da taka ljubezen fagocitske delavnosti ne ovira, ampak jo še pospešuje. A razun tega, da je nravstvena vprašanja odločeval na svoj način, je reševal na svo[ način tudi večino praktičnih vprašanj. Za vse praktične zadeve je imel posebno teorijo: sestavil je pravila, koliko ur je treba na dan delati, koliko počivati, kako se hraniti, kako oblačiti, kako kuriti peč in kako si svetiti. Pri tem je bil Simonson v svojem občevanju z ljudmi neobičajno bojazljiv in ponižen. Toda ko se je h kaki stvari odločil, ga ni moglo ničesar zadržati. In ta človek je imel tedaj odločilen vpliv na Maslovo s tem, da se je zaljubil v njo. Ma-slova je s svojim ženskim instinktom to zelo 41* hitro pogodila in zavest, da je vzbudila ljubezen v tako neobičajnem človeku, je povzdignila njeno samozavest. Nehljudov ji je ponudil roko iz velikodušnosti in zato, kar je bilo preje, a Simonson jo je ljubil tako, kakor je bila zdaj, in jo ljubil zato, ker jo je ljubil. Razun tega je čutila, da jo ima Simonson za neobičajno žensko, ki se loči od vseh drugih ter ima zlasti vznesene nravne lastnosti. Ona je zelo dobro vedela, kake lastnosti ji pripisuje, in za vsak slučaj, da bi ga ne varala, se je trudila na vso moč, da bi svoje dobre lastnosti spopolnila kar najbolj možno. In to jo je sililo, da je bila tako dobra, kakor je le mogla biti. Začelo se je to še v ječi, ko je pri splošnem sestanku politiških kaznjencev opazila, da je na njo vprt neobičajen pogled nedolžnih, dobrih, temno modrih Simonsonovih očij. Že tedaj je spoznala, da je to posebne vrste človek in zre v njo na neki poseben način, ter opazila v jednem obličju izredno združenje strogosti — to so zna-čili ščetinasti lasje in nagubane obrvi — pa otroške dobrohotnosti in nedolžnosti. Potem ga je vnovič videla v Tomsku, kjer so jo uvrstili med politiške kaznjence. In kljub temu, da drug z drugim nista spregovorila niti besedice, je bilo v pogledih, ki so se srečavali, vendar čitati, da sta drug drugemu draga. Pomenljivejših pogovorov tudi po- zneje ni bilo med njima, toda Maslova je čutila, če je on govoril v njeni prisotnosti, da je bil njegov govor obrnjen na njo in da je govoril za njo, prizadevaje si, da bi se izražal kar mogoče razumljivo. Osobito zbližanje pa se je pričelo tedaj, ko je šel on peš z običajnimi kaznjenci. V. Od Nižnega do Perme se je Nehljudov videl s Katjušo le dvakrat: enkrat v Nižnem, predno so posadili kaznjence na omreženo la-dijo, in drugič v Permi v jetniški pisarni. In pri obeh teh sestankih je bila molčeča in neprijazna. Na njegova vprašanja, če se ji godi dobro in če česa potrebuje, je odgovarjala nedoločno in, kakor se mu je zdelo, z onim sovražnim čustvom očitanja, ki se je pri njej pojavljalo že preje. In to njeno mračno razpoloženje, ki je bilo posledica onega zasledovanja s strani možkih, kateremu je bila izpostavljena v poslednjem času, je Nehlju-dova mučilo. Bal se je, da bi pod vplivom teh težkih in demoralizujočih razmer, v katerih je živela na potu, vnovič ne padla v ono prejšnje stanje nezadovoljstva s samo seboj in obupa, v katerem se je napram njemu razjarjala ter je pu-šila in pila, da bi pozabila. Toda ni ji mogel z ničemur pomagati, kajti ves prvi del pota se ni nič mogel videti z njo. Sele ko so jo uvrstili med politiške, se ni samo prepričal, kako neosnovan je bil njegov strah, a nasprotno je pri vsakem sestanku z njo opazoval v njej izvršujočo se notranjo izpremembo, katere si je tako želel. Pri prvem sestanku v Tomsku pa je Maslova postala zopet taka, ka-koršna je bila pred odhodom. Ko ga je zagledala, se ni pomračila in ni bila v zadregi, ampak radostno in priprosto ga je pozdravila, zahvaljuje se mu za vse, kar je storil za njo, zlasti zato, da jo je spravil med ljudi, pri katerih je bila sedaj. Po dvomesečnem pohodu s četo se je njena notranja izprememba pokazala tudi na zunanje. Shujšala je, ogorela in se takorekoč postarala; na sencih in okoli ust so se pokazale vraske; las ni spuščala na čelo, ampak devala je na glavo robec, in niti v njenem oblačilu, niti v čem drugem ni bilo več znakov koketnosti. In ta vedno napredujoča izprememba je vzbujala v Nehljudovu posebno radostne občutke. Zdaj ga je obvladalo napram nji čustvo, katerega ni čutil še nikdar pred tem. To čustvo s prvo poetično opojnostjo ni imelo ničesar skupnega, tem manj z eno čutno ljubeznijo, katero je čutil pozneje, in tudi ne z ono zavestjo, da je izvršil svojo dolžnost, združeno s samoljubjem, ko se je po razsodbi odločil, oženiti se z Maslovo. To čustvo je bilo ono pri-prosto usmiljenje in nežnost, katero je čutil najprej v ječi pri sestanku z njo in pozneje z novo močjo po dogodkih v bolnišnici, ko je premagal svoj odpor, odpustil jej domnevano historijo z ranocelnikom, katere neresničnost se je pozneje pokazala; bilo je to sicer isto čustvo, toda s to razliko, da je bilo tedaj le hipno, a zdaj je postalo trajno. Naj je zdaj premišljal o čimurkoli, naj je delal karkoli, vedno ga je navdajalo ono čustvo usmiljenja in nežnosti, ne samo napram nji, ampak sploh napram vsem ljudem. To čustvo, ki je v srcu Nehljudova tako-< rekoč otvorilo pramen ljubezni, ki prej ni mogel najti izhoda, je zdaj vsplapolalo napram vsem ljudem, s katerimi se je Nehljudov shajal. Nehljudov je bil ves čas med potom v tem oduševljenju, v katerem je nehote čutil z vsemi ljudmi, in postal je pozoren napram vsem, od voznikov in vojakov pa do jetniškega predstojnika in gubernatorja, s katerimi je imel opraviti. Odkar je bila Maslova prišteta k politiškim kaznjencem, se je Nehljudov seznanil z mnogimi politiškimi, najprej v Jekaterinburgu, kjer so se mogli zelo prosto gibati v veliki sobi, in potem na potu z onimi petimi možmi in štirimi ženskami, katerim je bila prideljena Masiova. (To zbližanje Nehljudova s politiškimi kaznjenci je čisto izpremenilo njegovo naziranje o njih. Od pričetka revolucijskega gibanja na Ruskem in zlasti po 1. marcu *) je Nehljudov čutil napram revolucionarjem neprijateljstvo in jih je zaničeval. Odvračala ga je od njih zlasti krutost in tajnost sredstev, katera so uporabljali v boju proti vladi, zlasti krutost umorov, katere so izvrševali, in poleg tega mu je bila zoperna tudi njihova velika samozavest. Toda ko je spoznal nje in vse, kar so oni, čestokrat brez krivde, pretrpeli od vlade, je izprevidel, da niso mogli biti drugačni, kakor taki,, kakoršni so bili. Daši so bile tako grozne muke, katerim so bili izročeni tako nazivani običajni kaznjenci, je bilo v ravnanju z njimi pred obsodbo in po nji vendar še opažati vsaj odsev zakonitosti; toda v ravnanju s politiškimi ni bilo niti tega odseva, kakor je videl Nehljudov na Šustovi in pozneje na mnogih in mnogih izmed svojih novih znancev. S temi ljudmi so delali tako, kakor se dela pri lovu rib v mrežo; na breg se potegne vse, kar je vjetega, in potem izbero one velike ribe, ki so rabljive, a za drobiž se nihče ne meni, in ta •) Dan smrti carja Aleksandra II. pogine in segnije na bregu. Tako vjamejo na stotine ljudij, ki očividno niso samo nedolžni, ampak pri katerih ni niti mogoče, da bi bili vladi nevarni, ter jih obdrže v ječi večkrat leta in leta samo zato, ker nimajo vzroka, da bi jih izpustili, kajti če so bili v ječi pri rokah, so mogli biti pri preiskavah pripravni pri pojasnjevanju kakega vprašanja. Usoda vseh teh ljudij, ki so čestokrat nedolžni tudi s stališča vlade, je odvisna od poljubnosti in dobre ali slabe volje orožniškega ali policijskega častnika, tajnika, državnega pravdnika, sodnika, gubernatorja, ministra. Če se tak uradnik dolgočasi ali se hoče odlikovati — prične z aretiranjem ter jih po svoji dobri ali slabi volji ali po dobri ali slabi volji svojih predstojnikov obdrži v ječi ali pa izpusti, 'n višji načelnik jih tako, če se mu je treba odlikovati ali pa z ozirom na razmerje, v kakoršnem je napram ministru, ali pošilja na kraj sveta, ali jih obdrži zaprte v posameznih celicah, ali jih obsoja v prognanstvo k prisilnim delom ali k smrti, ali pa jih izpusti, kakor ga poprosi za to kaka dama. Ravnali so z njimi kakor v vojski, in naivno je, da so ti uporabljali ista sredstva, s katerimi se je delalo proti njim. In kakor vojaki 'dve vedno v atmosferi občnega mnenja, katero pred njimi zločinstvo njihovih dejanj ne skriva samo, ampak jim ga kaže kot nekaj znamenitega, kot junaštvo, — prav tako se je godilo s politiškimi kaznjenci: tudi za nje je nastala taka, z njimi vedno simpatizujoča atmosfera občnega mnenja njihove okolice, radi katerega so v nevarnosti, da izgube življenje, svobodo in vse, kar je človeku drago, izvrševali one krute čine, ki se jim niso zdeli slabi, ampak junaški čini. Na ta način si je pojasnil Nehljudov oni čudni pojav, da so se ljudje, kojim je prirojen največji mir, ki ne le niso mogli prizadeti komu kaj hudega, ampak niso mogli niti gledati trpljenja živih bitij, mirno odločili k umoru ljudij, in skoro vsi so v gotovih slučajih priznavali umor kot sredstvo samoobrambe in pot do višjih ciljev občnega blagra za zakonit in pravičen. Domnevanje o veliki važnosti, katero so pripisovali svoji stvari in tako tudi sebi, pa je brezdvomno izviralo iz onega odlikovanja, katero jim je izkazovala vlada, in iz krutosti činov, h katerim jih je obsojala. Morali so imeti o sebi visoko mnenje, da so mogli prenašati to, kar so prenašali.) Ko jih je Nehljudov spoznal bližje, se je prepričal, da to niso bili sami zločinci, kakor so si jih predstavljali mnogi, in da niso bili sami junaki, za kakoršne so jih imeli ljudje njihove vrste, ampak bili so to običajni ljudje, med katerimi so bili kakor povsodi dobri, slabi in srednji ljudje. Bili so med njimi (ljudje, ki so postali revolucijonarji zato, ker so imeli za svojo dolžnost, bojevati se z nastajajočim zlom, toda bili so) tudi taki, ki so se ravnali po egoističnih in ničemurnih nagibih. Večino pa je zavedlo, kakor je bilo znano Nehljudovu iz vojaške službe, hrepenenje po nevarnostih in drznostih, razkošje, igrati za svoje življenje, čustvi, ki sta najbolj navadni pri pogumni mladini. (Razlikovali so se od navadnih ljudij [in to v svojo korist] s tem, da so bile nravnstvene zahteve pri njih večje nego pri običajnih ljudeh. Oni niso imeli za dolžnost samo zmernosti, strogega življenja, pravičnosti, nesebičnosti, ampak tudi voljo, žrtvovati vse in celo svoje življenje za celokupno stvar, in zato so oni,*) ki so bili nad povprečnostjo, stali mnogo nad njo, oni pa, ki so bili pod njo, mnogo pod njo, kažoči se mnogokrat krivične, Irinavske in ob jednem s tem samoljubne in krivične, hinavske in ob jednem s tem samoljubne in hinavske. Tako se je zgodilo, da je Nehljudov napram nekaterim svojim novim znancem ostal več nego brezbrižen, drugi pa so se mu priljubili v dno njegove duše. •) Poprava: Ko jih je Nehljudov spoznal bližje, se je prepričal, da so bili to taki ljudje, kakor drugi, toda s tem razločkom, da so oni izmed njih... - 652 - VI. Zlasti se je priljubil Nehljudovu mlad, vrtoglav človek Kriljcov, ki je šel z isto četo, kateri je bila prideljena Maslova, in je bil obsojen k prisilnemu delu. Nehljudov se je seznanil z njim že v Jekaterinburgu in se je potem tekom pota z njim večkrat sešel in govoril. Nekoč poleti je na postaji prebil z njim skoro cel dan, določen za počitek, in ko sta se pričela zaupneje pogovarjati, mu Kriljcov pove svojo povest (in kako je postal revolucijonar). Njegova povest je bila do časa, da je prišel v ječo, zelo kratka. Njegov oče, bogat vlastelin v južnih gubernijah, je umrl, ko je bil Kriljcov še otrok. Bil je jedini sin, in odgajala ga je mati. Učil se je lahko, i na gim-naziju i na univerzi, ter končal študije kot prvi kandidat matematiške fakultete. Ponujali so mu, naj bi ostal pri univerzi in potoval v inozemstvo. Toda njemu to ni ugajalo. Oviralo ga je dekle, katero je ljubil, in mislil je na ženitev in na delovanje na deželi. K vsemu je imel veselje, toda k ničemu se ni mogel odločiti. V tem času so ga njegovi prijatelji z univerze prosili denarja za skupno podjetje. Vedel je (da je bilo to skupno podjetje revolucijsko podjetje),*) a ker se tedaj — 653 — jj> ni menil za nobeno stvar, jim je iz prijateljstva in samoljubja, da bi ne mislili, da se boji, dal 1,1 denar. Ljudi, katerim je dal denar, so zalotili. Našli so listek, na katerem je bilo zapisano, da je denar dal Kriljcov. Prijeli so ga, zaprli ga najprej policijsko in potem vrgli v ječo. (»V ječi, kamor so me vtaknili,« je pripovedoval Kriljcov Nehljudovu, sedeč napram njemu s svojimi upalimi prsi in z rokami, oprtimi ob kolena, ter se le redkokrat ozrl v Nehljudova s svojimi svitlimi, gorečimi in krasnimi očmi, ni bilo posebne strogosti; ne samo, da smo se sporazumevali s trkanjem, ampak tudi smo hodili po hodniku, delili si hrano in tobak ter zvečer celo peli v zboru. Jaz sem imel lep glas. Da. Če bi ne bilo matere, ki je obupavala, bi mi bilo v ječi zelo dobro in še celo prijetno. Vse me je silno zanimalo. Tu sem se seznanil zlasti z znamenitim Petrovim [pozneje si je na trdnjavi s s steklom prerezal vrat] in še z drugimi. Toda jaz nisem bil revolucijonar. Seznanil sem se tudi z dvema svojima tovarišema v sosednji sobi. Prijeli > so ju, ker sta delila poljske proklamacije, in ju obsodili radi poskusa ubega, katerega sta zakrivila, ko so ju vedli na železnično postajo; jeden je bil Poljak, Lozinski, drugi Žid, Razovski. Da, la Razovski je bil prav za prav še deček. Rekal je, da mu je sedemnajst let, a na pogled mu jih ni bilo niti petnajst. Suhljat, majhen, s svitlimi črnimi očmi, živahen, in kakor vsi Židje nadarjen za godbo. Glas je imel še nerazvit, a vendar je pel izborno. Da. Oba so v moji prisotnosti odvedli k sodišču. Zjutraj so ju odpeljali. Zvečer sta se vrnila in pripovedovala, da so ju obsodili na smrt. Nihče ni pričakoval kaj takega. Tako majhen je bil njun zločin: samo ubežati sta poskusila in niti ranila nista nikogar. In poleg tega je bilo tako nenaravno, da bi takega dečka, kakor je bil Razovski, mogli obsoditi na smrt. In v ječi smo bili vsi misli, da je to samo zato, da bi ju prestrašili, in da razsodba ne bode potrjena. V pričetku smo bili razjarjeni, a pozneje smo se pomirili, in življenje je potekalo kakor preje. Da. Toda nekoč zvečer se je približal mojim vratom stražnik in mi skrivnostno povedal, da so prišli tesarji stavit vislice; v pričetku nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo? kake vislice? Toda stražnik, starec, je bil tako razburjen, ko sem ga pogledal, da sem takoj spoznal, da je to za naša dva. Hotel sem trkati, naznaniti to tovarišem, toda bal sem se, da bi onadva ne čula tega. Tovariši so tudi molčali. Očividno so vsi vedeli za to. Po hodnikih in celicah je bila ves večer grobna tišina. Nismo si trkali in ne peli. Okoli desete ure se je zopet približal k meni stražnik in mi povedal, da so privedli iz' Moške rablja. Povedal mi — 655 — r. je to in odšel. Klical sem za njim, naj se vrne. Nakrat sem začul, kako kriči Rozovski iz svoje * sobe nad menoj: Kaj pa je? zakaj ga kličete?« Izrazil sem se nekako tako, kakor bi mi bil prinesel tabak, toda on je brezdvomno slutil in pričel nie je izpraševati, zakaj nismo peli, zakaj si nismo trkali. Ne spominjam se, kaj sem mu odgovoril, a hitro sem se oddaljil, da bi mi ne bilo treba z njim govoriti. Da. Grozna je bila ta noč. Vso noč sem pazil na slehern glas. Proti jutru sem naenkrat zaslišal, kako se odpirajo vrata hodnika in se ozivajo koraki mnogih ljudij. Stal sem pri okencu. Na hodniku je gorela svetilka. Prvi je prišel oskrbnik. Bil je to tolst, kakor je bilo videti, samozaupen, odločen človek. Bil je brez barve, bled, kakor prestrašen. Za njim je stopal pomočnik z odločnimi koraki in zadaj straža. Odšli so mimo mojih vrat ter pred sosedno celico obstali po vrsti. Poslušal sem. Pomočnik je ^ zaklical z nekim posebnim glasom: Lozinski, vstanite, oblecite čisto perilo.« Da. Potem sem slišal, kako so zaškripale duri, vstopili so k njemu, in potem sem čul korake Lozinskega: šel je v nasprotno smer hodnika. Videl sem samo oskrbnika. Bil je bled, odpenjal in zapenjal je gumbe ter zmajeval z rameni. Da. Nakrat je odstopil, kakor da se je nečesa zbal. Lozinski je šel mimo njega in se približal mojim vratom. Krasen je bil ta mladenič, veste, onega lepega, poljskega tipa: 1 široko, ravno čelo s čopom rusih, nakodranih drobnih las in modre oči. Tako cvetoč, poln in zdrav je bil ta mladenič. Obstal je pred mojim okencem, da sem mogel popolnoma videti njegovo obličje. Strašno, upadlo, sivo je bilo to obličje. ,Kriljcov, ali imate papirose?1 Hotel sem mu jih podati, toda ponudil mu jo je pomočnik, kakor bi se bal, da bi ne zaostal. Vzel je papi-roso, pomočnik mu jo je prižgal. *On je pričel pušiti, in bil je, kakor da se je zamislil. Potem se je zopet nečesa spomnil ter pričel govoriti: ,To je kruto in krivično. Jaz nisem storil nika-kega zločina. Jaz...‘ v njegovem belem mladem vratu, od katerega nisem mogel ločiti pogleda, se je nekaj stresnilo, in prenehal je. Da. V tem 'sem začul, kako Rozovski kliče s hodnika nekaj s svojim drobnim židovskim glasom. Lozinski je vrgel ogorek proč in odšel od vrat. Pred okencem se je prikazal Rozovski. Njegovo otročje obličje z mokrimi črnimi očmi je bilo zarudelo in potno. Na sebi je imel tudi čisto perilo, hlače so mu bile preširoke, ves čas je stezal roke in ves se je tresel. Svoje žalostno obličje je približal mojemu okencu: ,Anatolij Petrovič, ali je res, da mi je doktor predpisal prsni čaj ? Bolan sem, še prsnega čaja se napijem.* -4 Cena 40 vin. N *• Slovanska aI/, CaaBaiicicaa (q) knihovna. |^| Iin5jioTCKa. (5) ‘ \ 101. snopič. lovanska knjižnica44 Urejuje ii izdaja X. Gabršček. Roman v treh delih. Napisal grof Lev Nik. Tolstoj. VITI. V GORICI 1901. Tiskala in r.nlolila »GoriSka Tiskarna. A. GabrSSek. . 1 i i|i| I I il I 1 I 1. junija 1901. Gg. naročnikom. Zadnjič smo naznanili, da konča » Vstajenje« z dvojnatim snopičem. Daši obsega ta snopič 7‘/j pol, smo ga šteli le za enojnati snopič. — „ Vstajenje" obsega 48‘/'2 pol. Po najnavadniši knjižarski ceni bi moralo veljati K 4 80, a naročniki so ga dobili na dom za K 2'20. Tako ceno ni v nobenem prevodu, ne v izvirniku. • Po knjigarnah stane K 320. Prihodnjič izide izvirno delo : „Sad greha", drama v štirih dejanjih, spisal Engelb. Oangl, ki je že sprejeta za prihodnjo sezono v repertoar ljubljanskega gledišča. Prekoračili smo že prvo stotino snopičev. Najlepši jubilej Slovanske knjižnice bi bil, ako bi dobila kaj več naročnikov. Nima jih niti — 700, a še med temi je mnogo dolžnikov. Koliko bolje bi lahko bilo za nas in Čitatelje, ako bi bilo vsaj še toliko rednih naročnikov? — Komur je kaj pri srcu naše podjetje, naj pomaga, da se izpolni ta želja. V Gorici 31. maja 1001. Upravništvo in uredništvo. r Nihče ni odvrnil, in on se je vprašujoče ozrl zdaj na me, zdaj na oskrbnika. Kaj je hotel s tem reči, nisem vedel. Da. Nakrat je pomočnik poostril izraz svojega obličja in rekel: »Kake šale? Pojdimo! Rozovski očividno ni vedel, kaj rra pričakuje, in kakor bi hitel je skoro tekel pred vsemi. Toda potem se je uprl, slišal sem njegov silen krik in jok. Nastalo je beganje, ozivalo se je izbijanje nog po hodniku. Potem se je hrup odualjeval, zaškripala so vrata, in vse je utihnilo. Da. In obesili so ju. Oba so zadavili s konopci. Stražnik, ki je to videl, mi je pripovedoval, da se Lozinski ni protivil, a Rozovski se je dolgo branil, tako da so ga morali s silo potegniti na oder in mu položiti zanjko na vrat. Da. Ta stražnik je bil tepec. ,Pravili so mi, barin, da je to straši n. Toda to ni strašno. Ko sta visela, sta le dvakrat napravila takole z rameni/ in pokazal je, kako sta dvakrat krčevito dvignila in zopet povesila ramena. ,Potem ju je rabelj nategnil,, gotovo, da bi se zanjke bolj zadrgnile, in bilo je končano: niti zganila se nista več. Tu ni nič strašnega/« je ponavljal Kriljcov stražnikove besede ter se hotel nasmejati, toda mesto tega se je razjokal. Dolgo je nato molčal in dušil v grlu močno ihtenje. 42 — (>r>8 — Od te dobe sem postal revolucijonar. Da,« je rekel, ko se je pomiril, in kratko dokončal svojo povest. Spadal je v družbo narodovoljcev in je bil konečno celo glava prevratne skupine, katere namen je bil, strahovati vlado tako, da bi se sama odrekla svoji moči in pozvala k temu narod. S tem namenom je), ko je prišel iz ječe, potoval zdaj na jug, zdaj v Peterburg, zdaj preko meje, zdaj v Kijev, zdaj v Odeso. Toda človek, kateremu je zaupal vse, ga je izdal. Prijeli so ga, sodili, imeli ga dva meseca v ječi ter ga obsodili na smrt, katero so zamenjali z dosmrtnim prisilnim delom. V ječi ga je napadla jetika in zdaj, v takih razmerah, v kakoršnih je bil, mu je oči-vidno ostajalo le še nekaj mesecev življenja, in on je to vedel (ter ni obžaloval tega, kar je delal, ampak rekal je, če bi imel še jedno življenje, da bi je vporabil v prav ta namen, namreč uničiti ta red stvarij, pri katerem je možno to, kar je videl. Povest tega človeka in zbližanje z njim sta Nehljudovu pojasnila mnogo, česar preje ni razumel). VII. Oni dan, ko je pri odhodu s postaje nastal med kaznjenci in častnikom spor radi dečka, se je Nehljudov, ki je spal v prenočevališču, zbudil pozno in se je zamudil še s pisanjem listov, katere je pripravljal za gubernijsko mesto, tako da j je zapustil mesto prenočišča pozneje nego obi- * čajno ter ni došel čete na potu, kakor se je go- dilo preje, ampak je prišel v vas, poleg katere je bila medpostaja, šele v somraku. Ko se je posušil v prenočevališču, katero je oskrbovala poštama, debela vdova, ženska z belim vratom neobičajne debelosti, se je v čisti sobi, okrašeni z velikim številom svetih in drugih slik, napil čaja ter odhitel na postajo, da si izprosi od častnika dovoljenje za poset. Na zadnjih šestih postajah častniki Nehlju-dova kljub temu, da so se menjavali, vsi jednako niso pustili v notranje prostore postaj, tako da že nad teden dnij ni videl Katjuše.-Vzrok te strogosti je bil ta, da so pričakovali odličnega jet-niškega predstojnika. Zdaj pa je ta že odšel naprej, ne da bi si ogledal postajo, in Nehljudov je upal, da mu častnik, ki je zjutraj prevzel vodstvo čete, dovoli kakor prejšnji častniki, da bi , se videl s Katjušo. Gospodinja je Nehljudovu ponudila do postaje, ki je bila koncem vasi, tarantas, toda , Nehljudovu se je zdelo boljše, da gre peš. Spremljal ga je mlad delavec, širokopleč junak v ogromnih, s smrdečo smolo sveže namazanih 42* čevljih. Megla je padala, in bilo je tako temno, če se je vodnik na mestih, kjer ni padala svitloba iz oken, oddaljil le za tri korake, da ga Nehljudov ni več videl in je slišal le čofotanje njegovih čevljev po globoki kaluži blata. Ko sta pustila za seboj sredo vasi in dolgo ulico z jasno žarečimi okni hiš, sta prišla v popolen mrak. Toda kmalu so se tudi v tem mraku posvetili nedo-* ločni žarki svetilk, gorečih okoli postaje. Črne ognjene lise so postajale večje in svitlejše; bilo je videti kole plota, črno postavo straže, korakajoče gori in doli, in temno stražniško kočico. Stražnik je kriknil nad približujočima se osebam^ svoj običajni: »Kdo je?« in ko je zvedel, da je to tujec, se je pokazal tako strogega, da jima ni hotel niti dovoliti, da bi čakala pri ograji. Toda spremljevalca Nehljudovega stražnikova strogost ni spravila v zadrego... »Kaj pa si tako jezen, brate!« mu je rekel. »Pokliči podčastnika, in midva počakava. Stražnik ni odvrnil ničesar, zaklical nekaj skozi vrata ter obstal in opazoval, kako je široko-pleč mladenič v svitlobi luči spravljal Nehljudovu s čevljev blato, ki se je nabralo na nje. Za koli ograje je bilo slišati niožke in ženske glasove. Čez kake tri minute je zazvenelo železo, vrata brane so se odprla, in iz teniote je vstopil v sij svetilke podčastnik, zavit v plašč, ter vprašal, kaj želita. Nehljudov mu je podal že pripravljen listek, na katerem je prosil, da bi bil sprejet v osebni zadevi, in ga prosil, naj ga odda častniku. Podčastnik ni bil tako strog kakor stražnik, toda zato posebno radoveden. Hotel je natanko vedeti, zakaj je Nehljudovu treba videti častnika in kdo je, očividno sluteč nagrado, katero je hotel dobiti na vsak način v pest. Nehljudov je rekel, da ima govoriti z njim nekaj posebnega in da mu bode hvaležen, ter ga vnovič prosil, da bi oddal listek. Podčastnik je listek vzel, pokimal z glavo in odšel. Nekaj časa po njegovem odhodu so zopet zaškripala vrata in ven so pričele prihajati ženske s koški, tujesi,*) glinastimi vrči in culami. Glasno govoreče v svojem posebnem sibirskem narečju so prihajale čez prag. Vse so bile oblečene ne vaško, ampak mestno, v plašče in kožuhe; suknje so imele visoko prepasane in na glavi robce. V siju svetilke so si zvedavo ogledovale Nehljudova in njegovega spremljevalca. Jedna pa, ki jo je očividno vzradostilo, da se je sešla s širokoplečim mladeničem, ga je pričela tako prijateljsko zmerjati s sibirskimi priimki. »Kaj počneš tukaj, ti gozdno strašilo?< se je obrnila k njemu. »I, tega popotnika spremljam, odvrne mladenič. In ti, kaj si prinesla semkaj?« »Mleko; zjutraj moramo zopet priti sem. »Ali vas niso obdržali čez noč? vpraša mladenič. »Da bi te, ti gobček ti,« ga zavrne ona s smehom. »Pojdi z nami v vas, spremi nas.« Spremljevalec ji je rekel še nekaj, da se niso smejale samo ženske, ampak se je zasmejal tudi stražnik, in se obrnil k Nehljudovu: »Kaj, ali najdete sami pot? Ali ne zaidete?« »Najdem, najdem.« »Ko pridete mimo cerkve, od jednonad-stropne hiše na desno druga. In tu imate palico,« je rekel in dal Nehljudovu palico, večjo nego je odraščen človek, palico, s katero je šel, cepetajoč po blatu s svojimi ogromnimi čevlji, ter izginil z ženskami v temi. Njegov glas, prerušen včasih od žensk, je bilo še slišati iz megle, ko so vnovič zaškripala vrata in je prišel podčastnik, ki je pozval Neh-ljudova, naj gre za njim k častniku. Vlil. Postaja je kakor vse večje in manjše postaje stala ob sibirski glavni cesti sredi dvorišča, ograjenega z močnimi ošpičenimi koli. Sestajala je iz treh pritličnih hiš. V največji, z zamreženimi okni, so bili nastanjeni kaznjenci, v drugi vojaško spremstvo, v tretji častnik in kancelar. V vseh treh hišah so zdaj žarele luči in kakor vedno, tako zlasti zdaj lažnjivo obljubovale v teh razsvitljenih sobah nekaj dobrega, udobnega. Pred vhodi v hiše so gorele svetilke in razun tega še kakih pet drugih, ki so osvitljevale dvorišče. Podčastnik je vedel Nehljudova po deskah k vhodu najmanjše hiše: Vrhu tretje stopnice ga je spustil pred seboj v predsobo, ki jo je raz-svitljevala majhna svetilka in ki je smrdela po premogu. Pri peči je imel vojak v surovi srajci, ovratniku in črnih hlačah opraviti s samovarom. Ko je zapazil Nehljudova, je pustil samovar, snel Nehljudovu kožuh in odšel v drugo sobo. »Prišel je, vaše blagorodje.« »No, pokliči ga,« je bilo slišati jezen glas. »Pojdite notri, je rekel vojak in se takoj zopet obrnil k samovaru. V drugi sobi, ki jo je razsvitljevala viseča svetilka, je sedel za mizo, na kateri so bili še ostanki obeda, v avstrijskem jopiču, objemajočem njegove.široke prsi in ramena, častnik z dolgimi, plavimi brkami in silno rudečim obličjem. V topli sobi je razun tobakovega dima smrdelo jako močno še po nekih silnih, neprijetnih parfumih. Ko je častnik zagledal Nehljudova, je vstal in se nekako zaničljivo in nezaupno zagledal v došleca. — 6M — »Kaj želite?« in ne da bi čakal na odgovor, je kriknil skozi vrata: Bernov! samovar, ali že bode enkrat?« Takoj! Jaz ti dam takoj, da bodeš pomnil,« je kriknil častnik, in oči so se mu posvetile. »Nesem ga,« je zaklical vojak in vstopil s samovarom. Nehljudov je počakal, da je vojak odložil samovar [častnik je spremljal vojaka s svojimi majhimi, jeznimi očmi, kakor bi meril, kam naj udari]. Ko je bil samovar postavljen, je častnik pričel kuhati čaj. Nato je vzel iz popotnega kov-čega štirioglato steklenico s konjakom in bisquit »Albert«. Ko je to položil na prt, se je zopet obrnil k Nehljudovu. »S čim vam torej morem postreči ?« »Prosim dovoljenja, da bi smel videti neko kaznjenko,« reče Nehljudov. »Politiško? To je po zakonu prepovedano,« odvrne častnik. Ta ženska ni politiška kaznjenka,« reče Nehljudov. »Prosim uljudno, sedite,« pozove častnik Nehljudova. Nehljudov sede. »Ona ni politiška,« nadaljuje, »toda na mojo prošnjo ji je bilo od višjega predstojništva dovoljeno, iti s politiškimi.« »Ah, vem,« ga preruši častnik. »Majhna; ■ črnooka? To je možno. Izvolite pušiti?« Ponudil je Nehljudovu šatuljico s papiro-sami, previdno nalil dve čaši čaja ter jedno podal Nehljudovu. »Prosim,« reče. Hvala vam. Jaz bi jo želel videti...« »Noč je dolga, časa je dosti. Dam jo poklicati.« »Ali ni mogoče, da pustite mene k nji?« reče Nehljudov. Med politiške? To je nezakonito.« » Večkrat so mi že dovolili. Če bi se bali, da jim kaj vtihotapim, bi jim mogel to dati tudi po njenih rokah. No, tega ne, ker jo preiščejo,« reče častnik in se zasmeje z neprijetnim smehom. »Pa preiščite mene.« No, naj bode brez tega,« odvrne častnik in se z odprto steklenico približa čaši Nehlju-dova. Dovolite? — No, kakor hočete. Če živiš v tej Sibiriji, si vesel, res vesel, če se snideš z omikanim človekom.’ Sami veste, da je naša služba najžalostnejša na svetu. In če je človek privajen čemu drugemu, je to težko. O nas tudi prevladuje mnenje; da spremstveni častnik zastopa — surovega, neomikanega človeka, toda nihče ne pomisli na to, da more biti človek rojen za kaj čisto drugega.« Rudeče obličje tega častnika, njegovi parfumi, prstan in zlasti neprijeten smeh so bili Nehlju-dovu zelo protivni, toda bil je kakor tekom celega pota tudi zdaj v resnem duševnem razpoloženju, v kakoršnem si ni dovoljeval lahkomišlje-nega in prezirljivega občevanja z nobenim človekom, in je imel za potrebno, govoriti z vsakim človekom, do sitega«, tako je imenoval to razmerje pri samem sebi. Poslušal je častnika, pojmil _ njegovo duševno stanje in resno dejal: »Jaz mislim, da je v vaši službi možno najti razvedrilo v tem, če lajšate trpljenje drugih ljudij.« j Kako trpljenje pa? Saj so to taki ljudje. Kaki izvanredni ljudje pa ? reče Nehljudov. Prav taki, kakor so vsi drugi. In tudi so ne- ■ dolžni med njimi. Seveda so vsakovrstni. Seveda se človeku smilijo. Drugi jim ne olajšajo ničesar, toda jaz si prizadevam olajšati, če le morem. Najraje trpim jaz, ne oni. Če je le najmanjša stvar, drugi takoj ravnajo po zakonu, toda jaz imam usmiljenje. Izvolite? Izpijte, pravi, halivaje še čaja. Kdo pa je prav za prav ta ženska, katero hočete vi- , deti?« vpraša. - 667 — To je nesrečnica; krivo je bila obdolžena zastrupljenja in je zelo poštena ženska,« pravi Nehljtidov. Častnik pokima z glavo. Dogaja se tako. V Kazanu, pravim vam, je bila neka taka — Ema so ji rekali. Po rodu je bila Ogerka, toda oči je imela res perzijske, nadaljuje častnik, ki se pri tem spominu ni mogel zdržati smeha. Imela je chic kakor kaka grofica.« Nehljudov je prekinil častnika in se vrnil k prejšnjemu govoru. Jaz mislim, da vi morete olajšati stanje takih ljudij, dokler so v vaši oblasti. In če bi ravnali tako, sem prepričan, da bi našli v tem mnogo razvedrila, pravi, prizadevaje si, da bi se izrazil kar najbolj možno razumljivo, kakor se j govori s tujci in otroci. Častnik se je ozrl s svojimi svitlimi očmi v Nehljudova in z očividno nestrpnostjo pričakoval, da konča, da bi mogel pripovedovati o Ogerki s perzijskimi očmi, ki se je brezdyomno '* živo pojavila v njegovi domišljiji in obvladala vso njegovo pozornost. Da, to je res,« pravi častnik. Meni se tudi . smilijo. To jaz sem vam hotel pripovedovati o ti Emi. Kaj je ona delala...« To me ne zanima,« reče Nehljudov, »in naravnost vam povem, dasi sem bil preje sam ves drugi, da zdaj preziram tako razmerje napram ženskam.« Častnik se začudeno ozre v Nehljudova. »In čaja ne marate več?« pravi. »Ne, hvala.« »Bernov!« zakliče častnik. -Spremi tega gospoda k Vakulovu in reci, naj ga spusti v posebno sobo k politiškim; tam more ostati do časa, ko se bodo prostori pregledovali.« IX. V spremstvu ordonančnega vojaka je stopil Nehljudov zopet na temno dvorišče, katero so medlo osvitljevali rudeči plameni gorečih svetilk. »Kam?«' vpraša vojak iz spremstva, katerega sta srečala, onega, ki je spremljal Nehljudova. V posebni oddelek, štev. 5. Tukaj ne prideš notri, zaprto je, iti moraš skozi oni vhod. »In zakaj je zaprto? Podčastnik je zaprl, in sam je šel v vas.< »Torej pojdiva tja. Vojak je odvedel Nehljudova po deskah k drugemu vhodu. Že zunaj je bilo slišati od znotraj glasove in šum kakor iz dobrega k rojenju se pripravljajočega panja, a ko je Nehljudov prišel bliže in so se odprla vrata, je ta šum postal sil-nejši ter se izpremenil v hrup kličočih, psujočih in smejočih se glasov. Bilo je slišati temno rožljanje verig, in težek, znan smrad mu je legel na prsi. Oba ta vtisa — šum glasov, pomešan z rožljanjem verig, in ta grozni smrad sta se pri Nehljudovu vedno združevala v jedno samo mučno čustvo, v nekako moralno težkočo, prehajajočo v telesno slabost. In oba vtisa sta se mešala ter krepila drug drugega. V veži je stala ogromna smrdeča kad, imenovana »paraha . (Prvo, kar je videl Nehljudov, ko je vstopil, je bila ženska, sedeča na kraju kadi. Nji nasproti je stal možki s ponvasto čepico nagneno na stran. O nečem sta se pogovarjala. Ko je kaznjenec zagledal Nehljudova, je mrknil z očmi in rekel: »Niti car ne zadrži vode.« Ženska pa spusti privzdigneno krilo in skloni glavo). Iz veže je držal hodnik, na katerega so se odpirala vrata sob. Prva je bila za splošno uporabo, potem velika soba za neporočene, in koncem hodnika dve majhni celici, zgrajeni za poli-tiške kaznjence. Prostori postaje, določeni za 150 'judij, so bili za 450 ljudij, ki so bili nastanjeni tukaj, tako tesni, da so se kaznjenci, ne da bi mogli v sobe, prerivali po hodniku. Nekateri so sedeli ali ležali po tleh, drugi so se s čajniki, ki so bili prazni ali polni vrele vode, pregibali sem ter tja. Med temi je bil Taras. Prihitel je k Neh-ljudovu in ga uljudno pozdravil. Dobro Tarasovo obličje je imelo na nosu in pod očmi rudeče modre opuhline. »Kaj se ti je pripetilo?« vpraša Nehljudov. Bil je pretep, odvrne Taras smehljaje. »Da, vedno se tepo, reče vojak zaničljivo. Zaradi neke ženske sta se spoprijela s slepim Fedko,« doda kaznjenec, ki je šel za njimi. »In kaj Fedosija?« vpraša Nehljudov. Hvala, zdrava je, tukaj ji nesem vrelo vodo za čaj, reče Taras in vstopi v prvo sobo. Nehljudov je pogledal skozi vrata. Soba je bila vsa prenapolnjena možkih in žensk. Zrak je bil napolnjen s parami sušečih se mokrih oblačil, in bilo je slišati neprestan hrup ženskih glasov. Druga vrata so držala v sobo neporočenih. Ta je bila še bolj polna, in še celo med vrati samimi in pred njimi je stala znatna tolpa kaznjencev v mokrih oblačilih, ki so si nekaj pripovedovali ali se nad nečem pritoževali. Vojak je pojasnil Nehljudovu, da je tu starosta*) dajal majdanščiku **) po listkih, izrezanih “) Izmed kaznjencev izvoljeni gospodar čete. ••) Kaznjenec, ki drugim daje denar (drži bank). iz kart, že naprej priigrane ali zaigrane novce za hrano. Ko so blizu stoječi zapazili podčastnika in Nehljudova, so obmolknili ter se neprijazno ozirali na mimo idoča. Med njimi, ki so delili denar, je videl Nehljudov znanega kaznjenca Fe-dorova (vedno ga spremljajočega ubogega bledega mladeniča s kvišku štrlečimi obrvmi, ki je bil kakor napuhel) in dalje protivnega, brezno-sega postopača, ki je bil znan po tem, da je na begu ubil v gozdu svojega tovariša in se hranil z njegovim mesom. Postopač je stal na hodniku z mokrim plaščem čez ramo ter drzno in prezirljivo zrl na Nehljudova, ne da bi se mu ognil. Nehljudov je šel okoli njega. Daši je bilo Nehljudovu to prizorišči tako znano, dasi je tekom teh treh mesecev tako često videl vseh teh 400 kaznjencev v najrazličnejših okoliščinah : v vročini, v oblakih prahu, katerega so dvigali od tal okovi njihovih nog, na počivališčih, na potu, na postajah, ob vročem vremenu na dvorišču, kjer so se odigravali strašni prizori: vendar je vsakokrat, kadar je prišel med nje in opazil, da je njihova pozornost obrnjena nanj, čutil mučno čustvo stida in priznanja, da je pred njimi kriv. Najtežje mu je bilo, da se je k temu čutu stida in krivde pridruževal še nepremagljivi čut ostudnosti in groze. Vedel je, da v takih razmerah, v kakoršnih so živeli, ni bilo — «72 — mogoče, da bi ne bili taki kakor so bili, toda vendar le ni mogel zadušiti svojega odpora napram njim. »Njim je dobro, tem lenobam , je začul Nehljudov, ko se je bližal že vratom politiških kaznjencev. To je rekel hripav glas ter pristavil še nespodobno psovko. Bilo je slišati neprijazno, zasmehujoče ho-hotanje. X. Ko sta pustila za seboj sobo neporočenih, je rekel spremljevalec Nehljudova, da pride ponj, predno se prične nadzorovanje, in se vrnil nazaj. Komaj je podčastnik odšel, ko je prišel k Neh-Ijudovu bosonog kaznjenec, držeč v roki okove, od njega pa je puhtel težek smrad potu, in mu skrivnostno zašepetal: »Pomagajte, bari n! Čisto so ga zmedli ubožčka. Opijanili so ga. Danes se je ob sprejemanju že oglasil za Karmanova. Pomagajte, mi ne moremo, ubili bi nas,« je rekel kaznjenec, nemirno oziraje se okoli sebe, ter takoj zopet odšel od Nehljudova. Slo je za to, da je kaznjenec Karmanov pregovoril sebi podobnega mladeniča, obsojenega v izgnanstvo, da bi se javljal zanj, tako da bi šel kaznjenec v izgnanstvo in mladenič mesto njega k prisilnemu delu. Nehljudov je za to stvar že vedel, kajti že pred tednom dnij mu je ta kaznjenec povedal zameno. Nehljudov je pokimal z glavo v znak, da razume in hoče storiti, kar bode mogoče, ter odšel naprej, ne da bi gledal okoli sebe. Nehljudov je poznal tega kaznjenca iz Jekaterinburga, kjer ga je prosil, naj bi mu pomagal pri prošnji, da bi bilo njegovi ženi dovoljeno, spremljati ga, ter mu je povedal svoj čin. Bil je to približno tridesetleten človek srednje rasti in čisto običajne kmečke zunanjosti, obsojen k prisilnemu delu radi poskusa tatvine in umora. Zvali so ga Makar Djevkin. Njegova krivda je bila zelo čudna. Kakor je pripovedoval Nehlju-dovu, ta krivda ni bila delo njega, Makara, ampak njega, nečistega*). Pripovedoval je, da je k očetu Makarova prišel popotnik in najel pri njem za dva rublja voz v vas, oddaljeno kakih 40 verst. Oče je velel Makaru, naj pelje popotnika. Makar je zapregel konje, oblekel se in skupaj s popotnikom pričel piti čaj. Popotnik je pripovedoval, da se gre ženit in ima pri sebi 500 rubljev, ki si jih je prihranil v Moskvi. Ko je Makar to slišal, je šel ven in na sani pod slamo položil sekiro. •) Rusi neradi imenujejo ime hudiča ter ga nazivajo ,on‘, ,ne-čisti* itd. — 674 - »Sam ne vem, zakaj sem vzel sekiro,« je pripovedoval. ,Vzemi sekiro', mi je nekaj reklo. Sedla sva in se odpeljala. Peljala sva se; nič. Že sem pozabil na sekiro. Že sva se bližala vasi — še šest verst je ostajalo. S postranskega pota na glavno cesto je šel pot po hribu navzgor. Stopil sem s sanij ter šel zadaj, in on mi je šepetal: ,Kaj razmišljaš? Ko prideš gori na glavno cesto — tam bodejo ljudje in potem vas. Odnese ti denar: če hočeš kaj storiti, tedaj takoj, — kaj bi se obotavljal.' Nagnil sem se k sanem, kakor bi popravljal slamo, in toporišče mi je takorekoč samo skočilo v roko. On se je ozrl. ,Kaj delaš?' pravi. Zamahnil sem s sekiro, hoteč ga udariti po glavi, toda on, odločen človek, je skočil s sanij in me zgrabil za roke. ,Kaj počneš, ničvrednež?'... Povalil me je v sneg, in jaz se nisem branil, pustil sem se. Zvezal mi je roke s pasom ter me vrgel v sani. Odpeljal me je naravnost h komisarju. Vtaknili so me v ječo. Sodili so me. Občina mi je dala pohvalno spričevalo, da sem dober človek in ni bilo ničesar slabega opažati na meni. Gospodarji, pri katerih sem živel, so se tudi izražali pohvalno. Toda za oblakata*) ni bilo denarja,« je rekel Makar, »in zato so me obsodili na štiri leta,« •) Advokat. In tako je zdaj ta človek, hoteč rešiti svojega rojaka, izdal Nehljudovu kaznjensko tajnost kljub temu, da je vedel, da s temi besedami stavlja v nevarnost svoje življenje, kajti če bi se zvedelo, da je on storil to, bi ga čisto gotovo zadavili. XI. Prostor za politiške kaznjence je bil v dveh majhnih sobah, katerih vrata so vodila na poseben del hodnika. Ko je prišel Nehljudov preko ograje v oni del hodnika, je videl Simonsona z borovim polenom v roki, sedečega v svoji halji pred vratci razbeljene peči. Ko je Simonson opazil Nehljudova, ni vstal, ampak je sedel naprej, zroč nanj izpod svojih povešenih obrvij od spodaj navzgor, in mu podal roko. »Vesel sem, da ste prišli, govoriti moram z vami,« je rekel s pomenljivim pogledom, zroč Nehljudovu naravnost v oči. »O čem pa?« odgovori Nehljudov. »Potem, zdaj imam opraviti.« In Simonson se je zopet spravil nad peč, ki jo je kuril po svoji posebni teoriji, da je izgubila kar najmanj toplotne moči. Nehljudov je že hotel vstopiti skozi prva vrata, ko se je iz drugih prikazala Maslova, v 43* — 676 tc roki z metlo, s katero je pometala proti peči veliko gromado prahu in smetij. Bila je v belem telovniku, prepasani suknji in nogavicah. Glavo je imela do obrvij obvezano proti prahu z belim robcem. Ko je zagledala Nehljudova, je vsa ru-deča in oživljena odložila metlo, si otrla roke ob suknjo in obstala pred njim. »Ali vrejujete sobo?« reče Nehljudov in ji poda roko. »Da, moje staro opravilo,« reče in se nasmeje. »Toda nesnage je tukaj toliko, da si človek ne more tega misliti. Čistile smo že silno veliko !« »Ali je plaid že suh?« se obrne Maslova k Simonsonu. »Skoro,« odvrne Simonson, zroč na njo z nekim posebnim pogledom, ki je Nehljudova iznenadil. »No, pa pridem ponj in prinesem sušit kožuhe. Naši so vsi tukaj,« reče Maslova in pokaže Nehljudovu bližnja vrata, dočim sama odide proti oddaljenejšim. Nehljudov je odprl vrata ter stopil v ne-veliko sobo, slabo razsvetljeno z majhno pločevinasto svetilko. V sobi je bilo hladno, in zrak je bil napolnjen s prahom, vlažnostjo in vonji po tobaku. Pločevinasta svetilka je svojo bližnjo okolico osvetljevala še precej dobro, a ob stenah so begale le temne sence. V neveliki sobi so bili zbrani vsi razun dveh mož, katerima je bilo skrbeti za hrano in ki sta odšla po vrelo vodo in druge reči. Bila je tu tudi stara znanka Nehljudova, Vera Jefre-movna s svojimi velikimi, bojazljivimi očmi in napeto žilo na čelu, v sivi halji in s kratkimi lasmi, ki je postala še bolj suhotna in nažoltela nego je bila. Sedela je pred papirjem, odtrganim od nekih novin, na katerem je bil stresen tobak, ki ga je nervozno porivala v papirnate ovitke. Tu je bila tudi Emilija Ranceva, Nehljudovu najprijetnejša od politiških kaznjenk, ki je oskrbovala zunanje gospodarstvo ter mu dajala v najtežjih razmerah žensko nežnost in vabljivost. Sedela je poleg svetilke z zavihanimi rokavi na Zagorelih, krasnih in urnih rokah ter brisala čaše in kozarce. Ranceva je bila na prvi pogled nelepa mlada ženska z razumnim in mirnim izrazom v obličju, ki je kazalo lastnost, da se je pri smehljaju nakrat izpremenilo ter postalo veselo, bodro, očarujoče. S takim smehljajem je zdaj pozdravila Nehljudova. »In mi smo mislili, da ste se gotovo že vrnili v Rusijo,« je rekla. Tu je bila v senci v oddaljenem kotu tudi Marija Pavlovna, ki je imela opraviti z majhno, beloglavo deklico, ki je s svojim ljubkim otročjim glasom neprestano nekaj čvrljala. - 678 — »Kako je prav, da ste prišli. Ali ste videli Katjušo?« je vprašala Marija Pavlovna Nehlju-dova. »Glejte, kakega gosta imam,« in pokazala je na deklico. Tu je bil tudi Anatolij Kriljcov. Sesušen in bled, zgrbančen in tresoč se je sedel v odleglem kotu, držeč roke vtaknene v rokava polukožuha, ter z mrzličnimi očmi zrl na Nehljudova. Neh-Ijudov je hotel iti k njemu, toda na desni od vrat je sedel kodrast, rudečelas človek z naočniki in v halji iz gutaperke, ki je iskal nekaj v culi in se pogovarjal z lepo, smehljajočo se Grab-covo. Imenovali so ga Novodvorova, in Neh-Ijudov ga je hitel pozdravit. Hitel je pri tem zlasti zato, ker mu je bil izmed vseh politiških kaznjencev te čete zopern samo ta človek. Nqvo-dvorov je bliskal s svojimi modrimi očmi skozi naočnike po Nehljudovu, nagubančil čelo in mu podal svojo ozko roko. »Ali vam je potovanje prijetno ?« je rekel očividno ironiški. »Da, mnogo zanimivostij je na potu,« je odvrnil Nehljudov in se kazal, kakor da ni opazil ironije in sprejema to za prijaznost, ter pristopil h Kriljcovu. Na zunaj je kazal Nehljudov brezbrižnost, toda v duši je bil napram Novodvorovu daleč od brezbrižnosti. Te besede Novodvorova, nje- gova očividna želja reči in storiti nekaj neprijetnega, so porušile ono jasno razpoloženje, v katerem je bil prej. In postalo mu je žalostno in tesno. »Kaj, kako je z zdravjem?« je rekel, ko je stisnil hladno in tresočo se roko Kriljcova. »Tako, tako, samo da se ne morem ogreti; premočen sem,« je rekel Kriljcov ter hitro vtaknil desnico v rokav polukožuha. »In tu je pasji mraz. Glejte, okna so razbita,« in pokazal je na stekla za železnim omrežjem, ki so bila razbita na dveh mestih. »Kaj da vas ni bilo nič k nam?« »Niso me pustili; bili so strogi predstojniki. Šele zdaj sem našel prijaznega častnika.« »No, lepo je prijazen,« reče Kriljcov. »Vprašajte Mašo, kaj je počel zjutraj.« Marija Pavlovna je povedala na svojem mestu, kaj se je zgodilo z deklico zjutraj pri odhodu s postaje. »Po mojem mnenju je treba vložiti kolektiven protest,« reče z odločnim glasom Vera Jefremovna, oziraje se pri tem neodločno zdaj v obličje tega, zdaj onega. »Kak protest?« jo zavrne Kriljcov in nevoljno nagubanči čelo. Očividno sta ga prisi-Ijenost in nenaravnost tona pa nervoznost Vere Jefremovne že davno dražila. »Ali iščete Katjo?« se obrne k Nehljudovu. »Ona vedno dela; snaži. Tu je posnažila našo — možko, zdaj čedi žensko sobo. Toda bolh ne prežene. Te bi nas skoro požrle. In kaj dela tamkaj Maša?« vpraša in pokaže z glavo v kot, kjer je bila Marija Pavlovna. »Svojo rejenko češe,« odvrne Ranceva. »Ali ne zanese mrčesa morebiti med nas?« reče Kriljcov. »Ne, ne, saj pazim. Zdaj je popolnoma čista,« reče Marija Pavlovna. »Vzemite jo,« se obrne k Rancevi. »In jaz grem pomagat Katji. In tudi plaid mu prinesem.« Ranceva je vzela deklico, pritiskala njene gole, mehke ročice k sebi, posadila jo na kolena in ji dala košček sladkorja. Marija Pavlovna je odšla in takoj nato sta prišla v sobo dva človeka z vrelo vodo in živili. XII. Jeden vstopivših je bil majhen, suhljat, mlad človek v polukožuhu in visokih čevljih, šel je lahkih, hitrih korakov, nesoč dva velika, kadeča se čajnika vrele vode, in držal pod pazduho kruh, zavit v robec. »No, glejmo, tudi naš knez se je pokazal,« reče, postavi čajnik med kozarce in odda kruh Maslovi. »Čudne stvari sva nakupila,« reče, sleče kožuh in ga vrže nad glavami v kot. Markelj je nakupil mleka in jajec; cel ples bodemo imeli tukaj. In Kirilovna vedno skrbi za svojo estetično snago,« reče s smehljajem, zroč na Rancevo. »No, zdaj zavari čaj,« se obrne k nji. Iz vse zunanjosti tega človeka: iz njegovega kretanja, glasu in pogleda je vela bodrost in veselost. Drugi došlec pa, tudi majhen, koščen, s posebno velikimi kostmi v sivem obličju, s krasnimi zelenkastimi, daleč oddaljenimi očmi in drobnimi ustnicami, — ta je imel prav narobe mračen, melanholičen izraz. Na sebi je imel star podložen ovršnik in čevlje s kalošami. Nesel je dva lonca in dve kozici. Ko je postavil svoje breme pred Rancevo, se je poklonil Nehljudovu tako, da med poklonom ni prenehal gledati vanj. Potem, ko mu je nerad podal svojo potno roko, je pričel razstavljati živila, katera je prinesel. Oba ta politiška kaznjenca sta bila moža iz priprostega naroda: prvi je bil seljak Nabatov, drugi tvorniški delavec Markelj Kondratjev. Markelj je prišel v revolucijsko gibanje šele s 35-tim, Nabatov že z 18-tim letom. Zaradi svojih izbornih zmožnostij je prišel Nabatov iz vaške šole v gimnazij, vzdrževal se ves čas s poučevanjem drugih, dokončal študije, odlikovan z zlato svetinjo, a ni vstopil na univerzo, ker se je v Vil. razredu odločil, da pojde med ljudstvo, iz katerega izhaja, da bi izobraževal svoje pozabljene brate. Tako je tudi storil, šel najprej v veliko vas za pisarja, toda kmalu ga je prijela oblast, (ker je čital Seljakom knjige ter jim ustanovil konsumno in obrtno društvo). Najprej so ga obdržali v ječi 8 mesecev in ga izpustili, a so mu postavili tajno nadzorstvo. Ko je bil svoboden, je odšel takoj v gubernijo, v drugo vas (nastanil se tam kot učitelj in delal isto.) Zopet so ga zaprli in ga obdržali v ječi jedno leto in dva meseca. (V ječi se je še bolj utrdil v svojih nazorih.) Po drugem zaporu je bil izgnan v permsko gubernijo. Od tod je zbežal. Zopet so ga zgrabili, zaprli ga za 7 mesecev ter ga izgnali v arhan-gelsko gubernijo. Od tam (je ubežal drugič, in so ga zopet zgrabili; tedaj) so ga obsodili k pregnanstvu v jakutsko ozemlje, tako da je polovico možkih let prebil v ječi in pregnanstvu. Vsi ti dogodki pa ga niso pobili in mu oslabili energije, ampak so ga le še bolj razvneli. Bil je to živahen človek, izbornega želodca ter je bil vedno jednako delaven, vesel in boder. Nikdar se ni za kako stvar kesal in ničesar ni pripravljal za daljno bodočnost, ampak z vsemi silami svojega razuma, ročnosti in praktičnosti je delal za sedanjost. Če je bil svoboden, je delal za oni cilj, katerega si je določil, namreč o izobraževanju in združevanju delavskega, zlasti kmetskega - 683 — stapu ; če je bil pa v ječi, je delal prav tako energično in praktično za zveze z zunanjim svetom in za najboljši način življenja, ki je bilo možno v teh razmerah, ne samo za se, ampak tudi za svojo okolico. In pred vsem je bil človek za-družnosti. Zdelo se mu je, da za se ne potrebuje ničesar in brez vsega se je mogel zadovoljiti, toda za družbo sodrugov je zahteval mnogo ter umel delati kakorkoli, fizično in duševno, ne da bi povesil roke, brez spanja in brez hrane. Kot seljak je bil delaven, razumen, uren pri delu pa od narave zmeren, neprisiljeno uljuden in obziren ne samo napram čustvom, ampak tudi napram mnenju drugih ljudij. Njegova stara mati, seljakinja, ki ni znala niti čitati niti pisati, zelo praznoverna vdova, je še živela, in Nabatov ji je pomagal ter jo obiskoval, če je bil prost. Za svojega bivanja doma se je vživel v podrobnosti njenega življenja, pomagal ji pri delu in ni pretrgal zvez z bivšimi svojimi tovariši, kmetskimi otroci: pušil je z njimi tjutjun *) iz pasje nožke**), poskušal z njimi svojo moč in (jim pojasnoval, kako so vsi varani in kako je njih dolžnost, oprostiti se tega varanja, v katero so vklenjeni. Ko je premišljal in govoril o •) Surov, kmetski tobak. *•) Pasja nožka je rastlina, iz katere si priprosto ljudstvo napravlja pipe. — C84 — tem, kaj revolucija da ljudstvu, je vedno rrjislil na ono ljudstvo, iz katerega je prišel sam, skoro v istih razmerah, toda z zemljiščem pa brez gospodov in uradnikov).*) Po njegovih nazorih bi (revolucija ne smela izpremeniti) **) osnovne forme ljudskega življenja — v tem ni soglašal z Novodvorovim in s pristašem Novodvorova, Markeljem Kondratjevim, — ne smelo bi se porušiti cele hiše, ampak samo drugače razdeliti notranje prostore te lepe, trdne, velike in od njega tako ljubljene stare hiše. V verskih ozirih je bil tudi tipičen seljak: nikdar ni razmišljal o metafizičnih vprašanjih, o pričetku vsega pričetka, o posmrtnem življenju. Bog je bil zanj kakor za Araga hipoteza, katere potrebnosti do sedaj še ni videl. Njega ni čisto nič zanimalo, na kak način je nastal svet, (— ali kakor pravi Mojzes, ali kakor Darvvin —) in darvinizem, ki se je zdel njegovim prijateljem tako pomenljiv, je bil zanj samo igra mislij, (prav tako, kakor stvarjenje v šestih dneh). Vprašanje, kako je nastal svet, ga ni zanimalo zlasti zato, ker je imelo vprašanje, kako na njem najboljše živeti, pred njim prednost. O bodočem življenju tudi ni nikdar razmišljal, ker je v globini duše nosil po prednikih povedano 4) Poprava: besedoval z njimi. *•) Poprava : ne bilo dobro opustiti. trdno, mirno prepričanje, lastno vsem poljedelcem, da kakor v svetu živalij in rastlin nič ne pogine, ampak neprestano prehaja iz jedne forme v drugo — gnoj v zrno, zrno v kokoš, gosenica v metulja, želod v hrast, — da tako tudi človek ne pogine, ampak se samo izpreminja. Veroval je to in zato je brez strahu in še celo bodro gledal smrti v oči in vstrajno prenašal trpljenje, ki vodi k nji, toda nerad je govoril in tudi ni znal govoriti o tem. Rad je delal in vedno se je pečal s praktičnimi stvarmi ter k takim praktičnim stvarem silil tudi tovariše. Drugi politiški kaznjenec v tej ječi, izhajajoč iz priprostega naroda, Markelj Kondratjev, je bil človek druge vrste. S petnajstim letom je pričel delati ter piti in pušiti, da bi zadušil temni čut zavesti, da se mu godi krivica. To je začutil prvič, ko je prišel na sveti večer z drugimi otroci k božičnemu drevescu, katero jim je pripravila žena tvorničarja, kjer so njemu in njegovim tovarišem darovali vsakemu piščalko za jedno kopejko, jedno jabolko, pozlačen oreh in jedno figo. Tovarnarjevi otroci pa so dobili igrače, ki so se mu zdele kot darovi čarodejke in so veljale, kakor je zvedel pozneje, 50 rubljev. Bilo mu je 20 let, ko je vstopila v tvornico kot delavka (odlična revolucionarka), *) ki je spoznala •) Poprava: inteligentna devojka (tako dosledno povsod). izborne zmožnosti Kondratjeva, pričela mu dajati knjige in brošure ter se pogovarjati z njim in mu pojasnovati njegovo stanje pa vzroke tega, kako to zboljšati. (Ko)*) si je jasno predstavljal možnost, oprostiti sebe in druge stanja, v katerem so živeli, (se mu je krivičnost tega stanja zdela še bolj kruta in grozna, in strastno je zahrepenel ne samo po osvobojenju, ampak tudi po maščevanju nad onimi, ki so provzročili in ohranili to kruto krivico. Kakor so mu pojasnili, je bila možnost tega v učenosti, in Kondratjev se je strastno pričel učiti). Toda bilo mu je nejasno, kako se vresničenje njegovega ideala izvrši po vedah. Vendar pa je veroval, da prav tako, kakor so mu vede odkrile krivičnost stanja, v katerem je živel, da prav tako iste vede popravijo to krivičnost. Razun tega ga je po njegovem mnenju dvigala učenost nad druge ljudi. In zato je prenehal piti in pušiti ter je ves svoj prosti čas, katerega mu je ostajalo več, ko je bil povišan v službi, žrtvoval učenju. (Revolucijonarka) ga je učila ter strmela nad ono čudovito zmožnostjo, s katero je nenasitno požiral vse znanosti. V dveh letih se je naučil algebre, geometrije, zgodovine, ki jo je zlasti ljubil, ter prečital vso umetniško, kritično in zlasti socialistično literaturo. •) Poprava: On. — 687 (Revolucijemarko) so zaprli in z njo tudi Kondratjeva, (ker so našli pri njem prepovedane knjige) ter ga izgnali v vologodsko gubernijo. Tam se je seznanil z Novodvorom, prečital še r mnogo (revolucijskih) knjig, si vse zapomnil ter se še bolj utrdil v svojih (socialističnih) nazorih. (Ko je prebil izgnanstvo, je bil vodja velike delavske stavke, ki se je končala s tem, da so porušili tovarno in ubili ravnatelja. Kondratjeva so) *) zaprli, mu vzeli vse državljanske pravice in ga obsodili v novo prognanstvo. (Njegovo naziranje o veri je bilo prav tako negativno kakor o gospodarski upravi. Ko je spoznal nepravičnost vere, v kateri je vzrastel nasilno in se je oprostil, v pričetku s strahom, pozneje z navdušenjem, se je neprestano strupeno in zlobno norčeval iz popov in verskih dogmat, kakor v povračilo za ono laž, v katero so ga vklenili njegovi predniki). Kondratjev je bil privajen asketskemu življenju, zadovoljeval se je z najmanjšim, in kakor vsakdo, ki se je že izza mladosti ukvarjal z delom, , je bil človek močno razvitih kit ter je mogel izvrševati lahko in mnogo fizičnega dela vsake vrste, toda nad vse je cenil prosti čas, za katerega je mogel v ječi in na postajah nadaljevati v svojem učenju. Zdaj je proučeval Marksa ter je •) Poprava: Zbežal je iz pregnanstva, na kar so ga... z veliko skrbnostjo skrival to knjigo v svoji culi kot veliko dragocenost. Napram vsem tovarišem se je vedel zmerno in brezbrižno, izvzemši Novo-dvorova, kateremu je bil zlasti udan in katerega sodbo o katerikoli stvari je imel za neprevratno resnico. Napram ženskam, v katerih je videl oviro pri vseh potrebnih delih, pa je gojil nepremagljivo zaničevanje. Toda Maslova se mu je smilila in bil je napram nji prijazen, ker je videl v nji primer ekspluatacije nižjega razreda po višjem. Iz tega vzroka tudi ni maral Nehljudova, nerad je govoril z njim in nikdar ni stisnil njegove roke, ampak če sta se pozdravila, je samo dovoljeval, da je on stisnil njegovo. XIII. Peč je bila gorka, čaj je bil kuhan, in zlili so ga po kozarcih in čašah ter ga zmešali z mlekom, a poleg njega so imeli še svež ržen in pšeničen kruh, trdo kuhana jajca, surovo maslo, telečjo glavo in noge. Vsi so se približali posteljam, ki so imele nadomestovati mizo, ter pričeli piti, jesti in govoriti. Ranceva je nalijala čaj, in okoli nje so se zbirali vsi ostali, izvzemši Kriljcova, ki je slekel mokri kožuh, zavil se v posušeni plaid, legel na svoje mesto in se pogovarjal z Nehljudovim. Po mrazu in vlažnosti tekom pohoda, po blatu in nečistosti, katero so našli tukaj, po delu, da so napravili red, po zavžiti hrani in gorkem čaju so bili vsi v najbolj prijetnem in radostnem f razpoloženju. To, da je bilo izza stene slišati hrup, krik in psovke drugih kaznjencev, kakor opomin na to, kaj jih je obkrožalo, je čustvo zadovoljstva še pomnoževalo. Kakor na otoku sredi morja so ti ljudje čutili, da jih za hip ne poplavlja ono poniževanje in muke, katere so jih obkrožale, in zaradi tega so bili v razvnetem, oduševljenem razpoloženju. Govorili so o vsem, samo ne o svojem stanju in o tem, kaj jih je pričakovalo. Razun tega so se, kakor se dogaja to vedno med mladimi možkimi in ženskami, zlasti če so združeni nasilno, kakor so bili združeni vsi ti ljudje, rodila med njimi različna soglasja in nesoglasja, različno se prepletajoča razmerja drugega k drugemu. Takorekoč vsi so bili zaljubljeni. Novodvorov je bil zaljubljen v lepo, smehljajočo se Grabcovo. Grabec je bila mlada kursistka, ki je zelo malo razmišljala in se ni čisto nič brigala za politiko. Toda podlegla je vplivu časa, nekaj zagrešila in bila poslana v prognanstvo. Kakor so bili za svobode glavni interesi njenega življenja vspehi pri možkih, tako je bilo temu tudi pri preiskavi, v ječi in na potu v prognanstvo. 44 - 690 - Zdaj med pohodom ji je bilo laskavo, da se je priljubila Novodvorovu, in se je sama zaljubila vanj. Vera Jefremovna, ki je bila sama zelo zaljubljene narave in ni vzbujala ljubezni napram sebi, toda je vedno upala na vzajemnost, je bila zaljubljena zdaj v Nabatova, zdaj v Novodvorova. Nekaj podobe zaljubljenosti je bilo pri Kriljcovu do Marije Pavlovne. On jo je ljubil, kakor možki ljubijo ženske, toda ker je poznal njene nazore o ljubezni, je umetno skrival svoje čustvo pod plašč prijateljstva in hvaležnosti za to, ker se je vedla napram njemu z neko posebno nežnostjo. Med Nabatovim in Rancevo so vladale zlasti nenavadne ljubezenske razmere. Kakor je bila Marija Pavlovna popolnoma nedolžna devojka, tako je bila Ranceva popolnoma nedolžna zakonska žena. Pri šestnajstih letih, še v gimnaziju, se je zaljubila v Ranceva, dijaka petrogradske univerze, in pri devetnajstih letih se je omožila z njim, ko je' bil še na univerzi. V četrtem letniku je bil njen mož zapleten v neki dijaški dogodek in pregnan iz Petrograda. Ona je opustila medicinske kurze, katere je slušala, in je šla za njim. Ko bi njen mož ne bil oni človek, katerega je smatrala za najboljšega in najrazumnejšega izmed vseh ljudij na svetu, ne bila bi se vanj zaljubila, in za-Ijubivši se, bi ga ne bila vzela. Ali enkrat zaljubivši se in vzemši najboljšega in najrazumnejšega po njenem nagledu, je naravno razumela življenje in njega smoter prav tako, kakor ga je razumel najboljši in najrazumnejši človek na svetu. Spočetka je razumel življenje: učiti se, in ona je prav tako umela življenje. (Ko je postal revolucionar, je tudi ona postala revolucijonarka.) Jako dobro je umela dokazovati, da obstoječi red ni mogoč in da dolžnost vsakega človeka tiči v tem, da bi se ž njim bojeval in si skušal pridobiti ono sposobnost življenja, pri kateri bi se mogla osebnost svobodno razvijati. In zdelo se ji je, da ona s prepričanjem to misli in čuti, v resnici pa je mislila, da je vse to, kar misli mož — čista resnica, in je hrepenela le po enem — po popolnem soglasju, po spojenju z moževo dušo, kar jedino ji je dajalo moralno zadovoljnost. Ločitev z možem in z detetom, katerega je vzela njena mati k sebi, je bila težka. Ali prenašala je to ločitev trdno in mirno, vedoča, da prenaša vse za moža in za ono reč, katera je gotovo prava, ker ji on služi. Bila je vedno v mislih pri svojem možu, in kakor prej ni nikogar ljubila, tako tudi sedaj ni mogla ljubiti drugega, razun svojega moža. Ali udana in čista Nebatova ljubezen jo je bodrila in ob jednem vznemirjala. On, nraven in trden človek, prijatelj njenega moža, se je trudil, ravnati ž njo kakor s sestro, ali v njegovih stikih ž njo je prosevalo nekaj 44* — 61)2 - velikega, in to veliko je vznemirjalo oba, a ob jednem olepšavalo sedanjo njuno trudapolno življenje. Tako sta bila tedaj v tem krogu popolnoma prosta ljubezni samo Marija Pavlovna in Kondratjev. XIV. Da bi se s Katjušo zaupno pomenil, kakor je delal običajno po skupnem čaju in večerji, je sedel Nehljudov poleg Kriljcova, pogovarjaje se ž njim. Med drugim mu je tudi povedal, da se je do njega obrnil Makar in zgodovino njegovega prestopka. Kriljcov je poslušal pozorno, upiraje bliskajoč pogled v obraz Nehljudova. »Da,« je rekel naglo. Mene često preletava misel, da gremo sedaj skupno, v jedni vrsti z njimi, — s kom, z njimi? S temi ljudmi, za katere s*e bojujemo. In vendar jih ne poznamo in jih tudi nočemo poznati. A oni, kar je še hujše, nas sovražijo in nas smatrajo za svoje neprijatelje. Tp je grozno! »Nič ni tukaj groznega, je rekel Novo-dvorov, ki je poslušal razgovor. »Mase so vedno surove in nerazvite,« je rekel s svojim drznim glasom. (»Vlada ima moč, — oni jo obožujejo, a nas sovražijo; jutri bodemo mi gospodovali in oni bodo nas oboževali).« V tem trenotku je bilo slišati za steno nastajajoč prepir, ropotanje in suvanje v steno, ro-ropotanje verig, cviljenje in krik. Tepli so nekoga, ki je klical: »straža!« Tu imate zver! Kaka vzajemnost pa more biti med nami in njimi?« je dejal mirno Novo-dvorov. »Ti praviš — zver? A tukaj je Nehljudov uprav pripovedoval o takem ravnanju,« je dejal Kriljcov razdražen in je pripovedoval, kako Makar zastavlja življenje, da bi rešil krajana. »To vendar ni zversko, ampak junaško.« »Sentimentalnost!« je rekel ironiški Novo-dvorov. »Nam je težko umeti nagibe teh ljudij in vzroke njihovega dejanja. Ti vidiš tu velikodušnost, ali morda zavidaš onega kaznjenca.« Zakaj nočeš v drugem videti nič dobrega?« je naglo dejala, ujezivši se Marija Pavlovna. [tikala je vse]. »Ni mogoče videti, česar ni.« »Kako da ni, če gre človek v nevarnost strašne smrti?« »Jaz mislim,« je rekel Novodvorov, »če hočemo dovršiti svoje delo, je prvi pogoj [Kon-dratjev je odložil knjigo, katero je čital pri svetilki in je začel pozorno poslušati svojega učitelja] ta, da ne fantazujemo, ampak da gledamo na stvari, kakor so. Delati vse za maso ljudstva, a nič pričakovati od njega; masa tvori predmet vaše delavnosti, ali vaš sodelavec ne morem biti do tega časa, (dokler je v brezdelnosti, kakor sedaj« — je pričel, kakor bi predaval. »In zato je popolnoma iluzorno, pričakovati od nje pomoči do tega časa) dokler se ne izigra proces razvoja, h kateremu jo mi pripravljamo.« »Kak proces razvoja ?« je zardevši se omenil Kriljcov. »Mi pravimo, da smo proti samovolji in despotizmu, ali pa ni to najstrašnejši despotizem ?« »Ni nikakega nasilja,« je mirno odvrnil Novodvorov. Jaz trdim samo, da poznam ono cesto, po kateri mora iti ljudstvo, in morem to cesto pokazati.« »Ali po čem si prepričan, da je pot, katero ti kažeš, prava ? Ali ni to despotizem, iz katerega je izšla inkvizicija in kazen velike revolucije? Tudi njej so pripoznali po vedi jedino pravo pot.« »To, da so oni zablodili, ne dokazuje, da bi tudi jaz zašel. In potem je velik razloček med sanjarijo ideologov in med dokazi pozitivne ekonomske vede.« Novodvorov glas je napolnjeval celo sobico. On jedini je govoril in vsi so molčali. »Vedno se prepirajo,« je rekla Marija Pav-lovna, ko je za minuto utihnil. — 695 - »In kako vi sodite o tem? je vprašal Neh-ljudov Marijo Pavlovno. »Mislim, da ima Anatolij prav, rekoč, — da ljudstvu se ne smejo vsiljevati naši nazori.« (»No, in vi Katjuša?« je z usmevom vprašal Nehljudov in se bal pričakovaje odgovora, da Katjuša ne reče kaj neugodnega. »Jaz mislim, da se greši na prostem ljudstvu,« je rekla Katjuša vsa zardela, »veliko se greši na prostem ljudstvu. »Prav, Mihajlovna, prav,« — je zaklical Na-batov. »Veliko se greši na ljudstvu. Potrebno je, da bi se na njem ne grešilo. Na to meri vse naše delo. ) »Čudna podoba o (nalogah revolucije ),*) je rekel Novodvorov in začel jezno molče kaditi. »Ne morem z njim govoriti,« je dejal še-petaje Kriljcov in umolknil. »In mnogo boljše je, ne govoriti,« je rekel Nehljudov. XV. Ne glede na to, da je bil Novodvorov jako spoštovan pri vseh (revolucionarjih)**), ne glede na to, da je bil jako učen in se smatral za jako razumnega, štel ga je Nehljudov vendar k onim (revolucijonarjem) ***), kateri so bili, stoječ po svojih *) Poprava : naših ulogah. **) Poprava: politiških kaznjencih. •*•) Poprava: činiteljem. nravnih lastnostih nižje od ljudij srednje stopnje, jako nizko pod njimi. Razumove sile tega človeka — njegov števec — so bile velike; ali njegovo mnenje o sebi njegov imenovalec — je bilo neizmerno veliko in je že davno prerastlo njegove razumove sile. Bil je to človek, čegar duševno življenje je bilo popolnoma nasprotno duševnemu življenju Simonsona. Simonson je bil jeden onih ljudij [katerih je največ med moškimi], pri katerih dejanje izhaja iz delovanja mislij in se po njih določuje. Novodvorov pa je spadal k vrsti ljudij, pogostejši pri ženskah, pri katerih se delovanje mislij obrača pogosto k doseženju smotra, postavljenega po čustvu, deloma pa na opravičenje činov, izišlih iz čutov. Vse (revolucijonarsko) delovanje Novodvo-rovo ne glede na to, da ga je razumel v krasnih govorih razjasniti s prepričevalnimi dokazi, se je zdelo Nehljudovu utemeljeno samo na nečiniur-nosti, da bi bil na prvem mestu med ljudmi. Spočetka, hvala njegovi zmožnosti, osvojevati si tuje misli in jih natančno zopet podajati, v dobi učenja, sredi učečih se, kjer se ta zmožnost učencev visoko ceni [na gimnaziju, univerzi, učiteljišču], je zavzemal prvo mesto in je bil zadovoljen. A ko je dobil diplomo in se nehal učiti ter izgubil to svoje prvenstvo, je spremenil takoj — kakor je pravil Nehljudovu Kriljcov, ki ni ljubil Novodvorova — svoja načela, da bi dosegel prvenstvo v novi sferi in je iz progre-sista postal rdeč radikalec. Ker v svojem značaju ni imel nravnih in estetskih lastnostij, ki vzbujajo negotovost in dvombe, je zavzel jako hitro stopinjo vodje čete, ki je zadovoljevala njegovo samoljubje. Če si je izbral enkrat smer, ni nikdar premišljeval in dvomil, in zato je bil prepričan, da se nikdar ne moti. Vse se mu je zdelo neobičajno priprosto, jasno, nedvomljivo. In pri ozkem in enostranskem njegovem naziranju je bilo v resnici vse jako priprosto in jasno in bilo je treba — kakor je on rekal — biti samo logičen. Njegovo samozaupanje je bilo tako veliko, da je ' moglo jednako odvračati ljudi od njega ali jih pridobivati. A ker je bil delaven med samimi mladimi ljudmi, ki so smatrali njegovo neomejeno samozaupnost za globokomiselnost in modrost, se mu je večina klanjala in je imel velik vspeh (v revolucijonarskih krogih. Njegovo delovanje je počivalo v pripravah na vstajo, po kateri se on polasti vlade in skliče državni zbor. Na zboru pa bode predložen sestavljen program. In on je bil popolnoma prepričan, da ta program obsega vsa vprašanja, in ni mogoče, da bi se vse ne izpolnilo). Njegovi tovariši so ga spoštovali zaradi njegove smelosti in drznosti, a ljubili ga niso. On pak ni ljubil nikogar in proti vsem odličnim ljudem se je vedel kakor proti sovražnikom (in bi bil rad delal z njimi, kakor stare opice z mladimi). Bil bi izruval ves razum in vse zmožnosti vsem drugim ljudem, samo da bi ne ovirali pojavov njegove zmožnosti. Prijazno se je vedel le proti onim ljudem, ki so se pred njim klanjali. Tako se je vedel sedaj na potovanju proti Veri Jefremovni in lepi Grabcovi, ki sta bili obe vanj zaljubljeni, in proti Kondratjevu. Daši je bil prin-cipijelno za žensko vprašanje, je imel vendar v globini duše vse ženske za glupe in brezpomembne, izvzemši te, v katere je bil cesto tako sentimentalno zaljubljen, kakor tedaj v Grabcovo, in tedaj jih je imenoval neobičajne ženske, katerih prednosti more on jedini zadosti ceniti. Vprašanje o razmerju spolov zdelo se mu je, kakor v obče vsa vprašanja, jako priprosto in jasno in popolnoma razrešeno s pripoznanjem proste ljubezni. Imel je eno fiktivno ženo in drugo pravo, s katero se je pa ločil, ko se je prepričal, da med njima ni prave ljubezni, in sedaj je nameraval stopiti v nov prosti zakon z Grabcovo. Nehljudova je preziral zato, ker se »postavlja , kakor je rekal, z Maslovo, a glavno zato, ker si dovoljuje premišljati o nedostatkih obstoječih razmer in o sredstvih njihove prevstrojitve prav nič tako kakor je mislil on, Novodvorov, nego nekako po svoje, po knežje t. j. glupo. Nehljudov je vedel, kako gleda Novodvorov na njega, a v svojo nevoljo je spoznal, da mu plačuje, ne glede na ono dobrodušno razpoloženje, v katerem se je nahajal v tem času na potovanju, z jednakim in da nikakor ne more premagati antipatije do tega človeka. XVI. V sosedni sobi je bilo slišati glas predstojnika. Vse je utihnilo in kmalu nato je vstopil podčastnik z dvema spremljujočima vojakoma. To je bilo pregledovanje. Podčastnik je preštel vse, kazoč na vsakega s prstom. Ko je prišla vrsta na Nehljudova, je rekel familijarno: »Po viziti ne morete več tu ostati, knez. Morate oditi.« Nehljudov je vedel, kaj to pomeni, približal se mu je in mu stisnil pripravljene tri rublje v roko. »No, kaj je početi z vami! Posedite še nekoliko.« Podčastnik je hotel oditi, ko je vstopil drug podčastnik in takoj za njim visok, slaboten kaznjenec z oteklim očesom in redko brado. - 700 — »Prihajam radi otroka,« je dejal kaznjenec. »Oh, očka je prišel,« je bilo slišati nenadoma zvonki otroški glas in belolasa glavica se je dvignila za Rancevo, katera je skupno z Marijo Pavlovno in Katjušo šivala deklici novo obleko iz suknje, katero je Ranceva darovala v ta namen. »Da, hčerka, da, je rekel ljubeznjivo Bu-zovkin. Tu jej je dobro,« je rekla Marija Pavlovna, pomilovalno gledajoča na potolčen obraz Bu-zovkina. Pustite jo pri nas.« »Milostne gospice mi šivajo novo obleko,«, je rekla deklica, kazaje otcu delo Ranceve. Krasno, rdeče,« je žlobudralo dete. »Ali hočeš ostati pri nas po noči ?« je vprašala Ranceva, božajoča deklico. »Hočem. A očka tudi.« Ranceva je veselja vsa zažarela. »Očka ne more,« je rekla. »Pustite jo torej tukaj, se je obrnila k očetu. »Če hočete, pustite jo,« je dejal podčastnik, ki je stal med vrati, in odšel skupno z drugim podčastnikom. Kakor hitro so odšli stražniki, je Nabatov stopil k Buzovkinu, potrkal ga po rami in dejal: »Kaj, brate, ali je res, da hoče pri vas Karmanov menjati ?« 701 — »Buzovkmov dobrodušni, prijazni obraz se je naglo zmračil in njegove oči je prevlekel moker blesk. »O tem še nismo ničesar slišali. A, težko,« je rekel Buzovkin in je pristavil še vedno z onim bleskom v očeh: »No, Aksjutka, imej se tu dobro z gospicami,« in je hotel oditi. »Vse ve, in to je res, da hoče menjati,« je rekel Nabatov. »In kaj storite?« »Povem to v mestu oblastvom. Poznam oba osebno,« je odvrnil Nehljudov. Vsi so molčali, gotovo boječi se novega prepira. Simonson, kateri je ležal ves čas molče s podloženima rokama pod glavo v kotu na garah, je naglo vstal, obšel skrbno sedeče in se približal Nehljudovu. »Ali me morete sedaj poslušati?« »To se umeje,« je rekel Nehljudov in vstali, da bi šel z njim. Pogledavši za odhajajočim Nehljudovim se je sešla Katjuša z njegovim pogledom, vsa zardela in kakor v dvomu zmajala z glavo. »Hočem se z vami pogovoriti o naslednjem,« je začel Simonson, ko sta skupno z Nehljudovim prišla na hodišče. Na hodniku je bilo zlasti natanko slišati govorjenje in kričanje kaznjencev. Nehljudov je nagrbančil čelo, ali Simonson se od tega ni dal motiti. »Ker poznam vaše razmerje do Katarine Mihajlovne,- je pričel pozorno in naravnost v obraz Nehljudova, gledaje s svojimi modrimi očmi: »smatram za svojo dolžnost,« je nadaljeval, ali moral je prestati, ker sta pri samih vratih sobe kričali nakrat dve osebi, o nečem se prepirajoči. »Povem ti, pes: niso moje,« se je odzival en glas. »Da bi te vrag vzel,« je hropel drugi. V tem trenotku je prišla Marija Pavlovna na hodnik. »Saj tukaj ne moreta govoriti,« je rekla: vstopita tukaj, tu je samo Vjeročka.« Šla je sama naprej in odprla vrata v stransko sobico, ki je bila gotovo odločena le za eno osebo, a sedaj odkazana politiškim arestantkam. Na garah je ležala z zakrito glavo Vera Jefremovna. »Ima migreno, spi in ne sliši, a jaz odidem, je rekla Marija Pavlovna. »Narobe, ostani,« je dejal Simonsom: ni- mam pred nikomur tajnosti, tem menj pred teboj.« »No prav, je rekla Marija Pavlovna in gi-baje s celim telesom po otroško sem in tje sedla na kraj gar, pripravila se k poslušanju, gledajoča nekam v daljavo s svojimi krasnimi jančjimi očmi. »Hočem torej z vami govoriti o tem,« je nadaljeval Simonson, da vedoč za vaše razmerje k Katerini Mihajlovni, smatram za svojo dolžnost odkriti vam svoje razmerje proti nji.« »To je kakošno...?« je vprašal Nehljudov, razveseljen vsled prostosti in odkritosrčnosti, s katero je govoril z njim Simonson. To, da bi se hotel oženiti s Katerino Mi-hajlovno...« »Čudno!« je rekla Marija Pavlovna in uprla pogled v Simonsona. »Odločil sem se, vprašati jo, da bi postala moja žena, je nadaljeval Simonson. Kaj morem jaz tukaj storiti? To zavisi od nje,« je rekel Nehljudov. Da, a ona ne razreši tega vprašanja brez vas.« »Zakaj ?« »Zato, ker ona ne more ničesar voliti, dokler ni vprašanje o vašem razmerju proti nji defini-nitivno razrešeno.« »Z moje strani je vprašanje definitivno razrešeno. Skušal sem storiti to, kar smatram za svojo dolžnost, in poleg tega tudi, olajšati ji stališče, ali v nikakih okoliščinah je nočem omejevati.« »Da, toda ona noče vaših žrtev. »Tu ni ni kaki h žrtev.« ' »A jaz vem, da je to njena neizpremenljiva odločitev.« »Zakaj je torej treba govoriti z menoj?« je rekel Nehljudov. »Treba ji je, da tudi vi to dovolite.« »Kako pa morem dovoliti, če sem dolžan delati to, kar smatram za dolžnost. Jedino, kar morem reči, je to, da jaz nisem prost, a ona je prosta.« Simonsov je umolknil in se zamislil. »Prav, jaz ji to tako povem. Ne mislite, da sem v njo zaljubljen. Ljubim jo kot dobrega, ljubeznivega človeka, ki je mnogo pretrpel. Jaz od nje ničesar ne zahtevam, ali grozno rad bi ji pomagal, ji olajšal sta...« Nehljudov se je začudil, ko je slišal, kako se trese glas Simonsonov. »... ji olajšal stališče,« je nadaljeval Si-monson. »Ker noče vsprejeti vaše pomoči, naj vsprejme mojo. Če bi dovolila, bi prosil, da bi me pregnali tjekaj, kjer bode ona zaprta. Štiri leta — niso večnost. Živel bi poleg nje in morebiti olajšal njeno usodo...« Zopet se je ustavil vsled notranjega nemira. »Kaj pa jaz morem reči?« je dejal Nehljudov. Vesel sem, da je našla takega zaščitnika, kakor ste vi.. .« »Uprav to sem hotel vedeti,« je nadaljeval Simonson. »Hotel sem vedeti, če bi smatrali vi, ki jo ljubite in ji hočete dobro, moj zakon z njo za dobro?« »Gotovo!« je rekel Nehljudov odločno. »Vse zavisi od nje, meni leži samo na tem, da bi se ta zatirana duša oddahnila,« je rekel Simonson, gledaje na Nehljudova s tako otroško nežnostjo, kakoršne bi nikdar ne bilo možno pričakovati od človeka tako mračne zunanjosti. Simonson je vstal, prijel za roko Nehljudova, približal mu obraz in ga v zadregi smehljaje se poljubil. »Jaz ji torej to tako povem, je rekel in odšel. XVII. »Kaj pravite k temu?« je rekla Marija Pav-lovna. »Zaljubljen, popolnoma zaljubljen. Tega bi ne bila nikdar pričakovala, da bi se Vladimir Simonson zaljubil s tako glupo hlapčevsko ljubeznijo. To je čudno, in da rečem po pravici, žalostno,« je končala z vzdihom. »Ali ona, Katja? Kako se ima ona po vaših mislih k temu?« je vprašal Nehljudov. »Ona?« Marija Pavlovna je umolknila, gotovo hoteča kar natančneje odgovoriti na vprašanje. »Ona? Glejte, ona je, — ne glede na njeno 45 — 7 Oti — minulost, od narave jedno najnravnejših bitij'., in tako fino čuti... ona vas ljubi, — ljubi srčno in je srečna že v tem, če vam more izkazati vsaj negativno dobro, ne obteževati vas s seboj samo. Za njo bi .bil zakon z vami grozen padec, hujši od vsega, kar je preteklo, in zato nikdar vanj ne dovoli. A pri tem jo vaša prisotnost vznemirja.« »Tako torej — moram izginiti?« je rekel Nehljudov. Marija Pavlovna se je zasmejala s svojim otroškim smehom. »Da, deloma.« Kako pa izginiti deloma?« »Slabo sem se izrazila; ali o njej sem vam hotela reči, da uprav nasprotno vidi njegovo naklonjenost kot navdušeno ljubezen [on ji ni ničesar povedal), da ji to ob jednem laska in jo ob jednem straši. Vi veste, da nisem merodajna v tej reči, ali meni se zdi, da je to z njegove strani popolnoma navadni moški čut, dasi prikrit. On pravi, da ta ljubezen povzdiguje v njem energijo in da je ta ljubezen — platoniška. Ali jaz sem prepričana, da če je to — izjemoma ljubezen, v njenem dnu gotovo počiva mrzkost... Kakor pri Novodvorovem z Ljubočko.« Marija Pavlovna se je oddaljila od vprašanja in prešla na svoj priljubljeni tema. .»In kaj naj storim jaz?« je vprašal Nehljudov. »Jaz mislim, da ji morate to povedati. Tem bolje, če bode vse jasno. Pogovorite se z njo, jaz jo pokličem. Hočete?« je rekla Marija Pavlovna. »Prosim,« je dejal Nehljudov, in Marija Pavlovna je odšla. Čuden občutek se je polastil Nehljudova, ko je ostal sam v mali sobici in slišal tiho, z redkim stokom prerušeno dihanje Vere Jefremovne in glasen govor kaznjencev,” brez prestanka se odzivajoči za dvojimi vrati. To, kar mu je bil rekel Simonson, je oproščevalo Nehljudova od prostovoljno prevzetih dolžnostij, katere so se mu v trenotkih slabosti zdele težke in grozne, pri tem pa je občutil še nekaj neprijetnega ali bolestnega. Pri tem občutku pa je bilo tudi to, da je predlog Simonsonov rušil njegovemu činu nenavadnost, zmanjševal v njegovih in v očeh drugih ljudij ceno žrtve, katero je prinašal: če želi človek, pa bodi še tako čestit, z ničemur na njo navezan, z njo spojiti svojo usodo, njegova žrtva ni več tolika. Bilo je pri tem morebiti še navadno čustvo ljubosumnosti: on je bil že tako navajen na njeno ljubezen proti sebi, da ni mogel pripustiti, da bi se zaljubila v koga drugega. Bilo je tudi vničenje že narejenega načrta, da bi živel poleg nje, dokler bode trpela kazen. Če bi se omožila s Simonsonom, tedaj 45* bi bila njegova prisotnost brezpomembna in njemu bi bilo treba sestaviti nov načrt življenja. Ni mu bilo še mogoče, odtrgati se od svojih občutkov, ko se je pri odprtih vratih začul ojačani krik kaznjencev [med njimi se je godilo danes nekaj izvanrednega) in v sobico je vstopila Maslova. Približala se mu je z urnimi koraki. »Marija Pavlovna me pošilja,« je rekla blizu njega ostavši. »Da, z vami moram govoriti. Da, sedite. Vladimir Ivanovič je z menoj govoril.« Ona je sedla položivši roke na kolena in se je videla mirna; ali kakor hitro je izgovoril Nehljudov ime Simonsona, je pokrila njen obraz temna rdečica. »Kaj pa vam je povedal?« je vprašala. »Rekel mi je, da se hoče z vami oženiti.« Njen obraz se je hitro nagubančil in dobil trpeč izraz, ali sama ni odgovorila ničesar in samo povesila oči. »Vprašal me je po mojem dovoljenju ali svetu. Rekel sem mu, da vse od vas zavisi, da morate vi odločiti.« »Ah, kaj je to? Čemu?« je spregovorila in pogledala z onim lastnim, vedno tako neobičajno močno na Nehljudova vplivajočim škilastim pogledom v oči. Nekoliko trenotkov sta molče gle- - 709 - dala drug drugemu v oči. In ta pogled je mnogo povedal njemu in nji. »Vam je odločiti,« je ponovil Nehljudov. »Kaj mi je odločiti?« je odgovorila. »Vse je že davno odločeno.« Nikakor, vi morate odločiti, če vsprejmete ponudbo Vladimira Ivanoviča ?« je rekel Nehljudov. »Kaka žena bi bila to: jaz kaznjenka. Zakaj bi morala tirati v propast še Vladimira Ivanoviča?« je nadaljevala ona, namrdnivši se. »Da, ali če ste pomiloščeni?« je rekel Nehljudov. »Ah, pustite me. Ni treba več govoriti,« je rekla in vstavši odšla iz sobe. XVIII. Ko se je vrnil Nehljudov takoj za Katjušo v moško sobo, so bili tamkaj vsi razburjeni. Na-batov, ki je hodil povsodi, bil v zvezi z vsemi iti vse opazoval, je prinesel poročilo, ki je vse presenetilo. Poročilo je bilo to, da je na steni našel vrstice, zapisane od (revolucijonarja) *) Petlina, obsojenega k prisilnemu delu. Vsi so domnevali, da je Petlin že davno na Kari, in tu se je pokazalo, da je še nedavno šel po tej poti z navadnimi kaznjenci. »17-tega avgusta,« je stalo na listku, »sem bil odpravljen sam z navadnimi kaznjenci. Ne-verov je bil z menoj, a se je obesil v Kazanu v blaznici. Sem zdrav in boder ter upam v najboljše.«. — Vsi so prerešetavali položaj Petlina in vzroke samomora Neverova. Kriljcov pa je z mračnim obrazom zrl pred se z negibnimi, lesketajočimi očmi. »Meni je rekel mož, da je Neverov trpel na halucinacijah že prej,« je rekla Ranceva. »Da, bil je pesnik in fantast; taki ljudje ne vzdrže osamelosti,« je rekel Novodvorov. »Jaz na primer, ko sem se čutil samotnega, nisem dovolil fantaziji delovati in sem popolnoma siste-matiški razdelil svoj čas. Zato sem vse dobro pretrpel.« »Česa pa Ine pretrpi človek? Jaz sem pogosto rad videl, da sem bil sam, ko so me zaprli,« je rekel Nabatov z veselim glasom, želeč očito, da si prežene čmernost. »Bojiš se vsega: ali se sam zapleteš in pri tem še druge in po-kaziš stvar, ali kadar te zapro — konec odgovornosti — in mogoče se je oddahniti. Sedi in kadi !< »Ali si ga bliže poznal?« je vprašala Marija Pavlovna, nemirno gledajoča na spremenivši se in nenadoma upadli obraz Kriljcova. »Neverov fantast?« je rekel naglo Kriljcov zasopljen, kakor bi bil dolgo kričal ali pel... (»Neverov je bil tak človek, kakoršnih, kakor je rekal naš vratar, malo zemlja rodi. Da... to je bil pravi kristal, skozi katerega se je videlo. Ne samo da je bil nežne polti, nego bil je kakor brez kože in vse živce je imel zunaj. >Da... trdna in bogata je bila ta narava, ne taka... Ni, da bi govoril!...« in Kriljcov je umolknil. »Mi se prepiramo,« je rekel mrzko in mračno, »kaj je boljše, ali preje izobrazovati narod in potem spremeniti forme življenja, ali naprej zmeniti forme življenja in potem — kako se bojevati: ali z mimo propagando ali s terorizmom ? Prepiramo se, da. A o n i se ne prepirajo, oni znajo svojo reč, njim je popolnoma vse jedno, pogine li ali ne pogine sto, tisoče ljudij, in kakih ljudij. Narobe, oni uprav hočejo, da bi poginili najboljši. Da... Hercen je pravil, da so zrušili vseobčno jednakost, ko so dekabristi izginili s pozorišča. Kako bi ne zrušili ! In vrgli so s pozorišča samega Hercena in njegove vrstnike. Tedaj Neverovu...« »Vseh ne pogube,« je s svojim bodrim glasom rekel Nabatov. »Vendar ostanejo še nekateri, ki bodo to misel dalje gojili.« »Nikakor, ne ostanejo, če bodemo prizanašali onim, je dejal Kriljcov, ne da bi se dal motiti. »Dajmi smotčico.« — 712 »Ali saj ti ni dobro, Anatolij,« je rekla Marija Pavlovna, »prosim te, ne kadi!« »Ah, pusti me!« je razdražen odgovoril Kriljcov in zapalil smotčico, ali takoj je zakašljal; bilo mu je, kakor da bi moral bljuvati. Pljunil je in nadaljeval. »Mi nismo delali pravega, nismo. Nimamo ničesar premišljevati, ampak vsi se združiti... in jih vničiti.« »Ali saj so oni tudi ljudje,« je rekel Nehljudov. »Nikakor, to niso ljudje ki morejo delati to, kar delajo... Nikakor. Pravijo, da so iznajdeni baloni in bombe. Da... dvigniti se v balonu in posipati j i h kakor stenice z bombami, da bi poginili... Da... Zato...« je hotel nadaljevati ali)*) ves rdeč je nenadoma silno zakašljal in kri se mu je vlila iz ust. Nabatov je tekel po sneg. Marija Pavlovna je imela valerijanove kapljice in jih je ponudila Kriljcovu, ali on je zakril oči in jo odrinil s svojo belo, osušeno roko ter je težko in hitro dihal. Ko sta ga sneg in hladna voda nekoliko umirila in ko so ga položili spat, se je Nehljudov poslovil od vseh in je skupno s podčastnikom, kateri je prišel ponj in že davno nanj čakal, odšel iz sobe. - 713 Kaznjenci so tedaj utihnili in večina jih je spala. Neglede na to, da so v sobah ležali i na garah i pod njimi, manjkalo je vendar povsod prostora, in nekateri so ležali na hodniku na tleh, položi vsi glave na vreče in pokrivši se z lahkimi suknjami. Izza vrat sob in na hodniku je bilo slišati smrčanje, vzdihe in govorjenje v spanju. Povsod je bilo videti stlačene kupe človeških postav, ogrnjenih s plašči. Samo v sobah za neoženjene kaznjence ni spalo nekoliko ljudij, sedečih v kotu okoli ogorka, katerega so takoj ugasnili, ko so zagledali vojaka, in na hodniku je bdel še neki starec; sedel je nag in je iskal po srajci mrčes. Slab zrak v sobi politiških kaznjencev se je zdel čist v primeri z dušečim smradom, ki je bil tukaj. Okajeno svetilko je bilo videti kakor skozi meglo, in dihati je bilo težko. Kdor je hotel iti po hodniku in ni hotel stopiti na koga ali zadeti z nogo v drugega izmed spečih, je moral najprej poiskati prazno mesto in ko je tja postavil nogo, iskati prostor za drugi korak. Tri osebe, ki niso našle prostora niti na hodniku, so se vlegle v predsobi tesno pri smrdljivem sodu. Eden teh je bil smešen starec, katerega je Nehljudov često videl na pohodih. Drugi je bil desetleten deček in je ležal med - 714 dvema kaznjencema in podloživši si roko pod obraz spal na nogi jednega od njih. Ko je stopil Nehljudov skozi vrata, se je vstavil in je v dno prs dihal dolgo in krepko sveži zrak. XIX. Zunaj se je med tem zjasnilo in zasijale so zvezde. Vrnivši se po zmrzlem, a vendar še tu pa tam od blata umazanem potu v svojo gostilno, je potrkal Nehljudov na temno okno, in širokopleč bos mož mu je otvoril vrata in ga pustil v vežo. Iz veže na desno je bilo slišati glasno smrčanje voznikov v prenočišču; spredaj za vrati na dvorišče je bilo slišati, kako zobajo mnogoštevilni konji oves. Na levo so vodila vrata v glavno sobo. Glavna soba je dišala po pelinu in potu ^ in za pregrajo je bilo slišati jednakomerno grčavo smrčanje mogočnih pljuč. Pred božjo podobo je gorela v rudečem steklu mala svetilka. Nehljudov se je slekel, pogrnil svoj plaid na divan, ki je bil prevlečen s povoščenim platnom, in polo-živši glavo na svojo usnjato blazino si je ponavljal v duhu vse to, kar je videl in slišal današnjega dne. (Od vsega, kar je videl danes, mu je bil naj-groznejši pogled na dečka, spečega z glavo po- loženo na noge kaznjenčeve, v tekočini, ki je tekla iz kadi). Daši je bil razgovor, katerega je imel tedanji večer s Simonsonom in Katjušo, tako nepričakovan in važen, vendar ni ostal dolgo pri tem dogodku: njegovo razmerje k temu je bilo preveč komplikovano in objednem negotovo, zato je odganjal od sebe misel na to. Ali tem živeje se je spominjal pogleda na te nesrečnike, gineče v dušečem vzduhu in valeče se v tekočini, ki je tekla iz smradljive kadi, in zlasti na onega dečka z nedolžnim obličjem, spečega na nogah kaznjenca, ki mu ni šel iz spomina. (Vedeti, da nekje daleč mučijo jedni ljudje druge, jih pogubljajo nravno, jih nečloveško ponižujejo in trapijo, ali v dobi treh mesecev gledati brez prestanka na to nravno kaženje in mučenje enih ljudij po drugih — je nekaj popolnoma različnega. In Nehljudov je to skusil. On se ni samo enkrat vprašal v teku teh treh mesecev: »Ali sem jaz blazen, da vidim to, česar ljudje ne vidijo, ali so blazni oni, ki delajo to, kar jaz vidim?« Ali ljudje [in bilo jih je mnogo] so delali to, kar je v njem vzbujalo gnjev in grozo, s tako trdnim prepričanjem, da je vse to, kar delajo, važna in koristna reč, — da je bilo težko spoznati vse te ljudi za blazne; sebe pa zablaz- nika ni mogel spoznati, ker je vedel, da je njegova misel jasna. In zato je bil vedno v dvomih. Kar je videl Nehljudov v teku teh treh mesecev, si je predočeval takole: izmed vseh svobodno živečih ljudij so s pomočjo sodišča in administracije izbrani najboljši, najognjenejši, najbolj probujeni, najnadarjenejši in najkrepkejši, a manj pretkani in čuječi ljudje, ki niso nič več krivi in iz nič bolj nevarne družbe nego oni, ki so ostali svobodni, in so prvič: zaprti v ječah in posilnih delavnicah, kjer so tičali po cele mesece in leta v popolni nedelavnosti, v mate-rijelnem pomanjkanju in oddaljeni od narave, rodbine, dela, kar je zoper vse pogoje naravnega in nravnega ljudskega življenja. To prvo. Drugič: ti ljudje so bili na teh krajih na kakoršenkoli način po nepotrebnem poniževani : dani so jim bili okovi, sramotna obleka, glava jim je bila obrita, to je, bili so okradeni glavnega nagona k dobremu življenju pri slabih ljudeh, — skrbi za mnenje drugih ljudij, stud, zavesti človeške dostojnosti. Tretjič: bili so v stalni nevarnosti za življenje ne glede na izredne dogodke, kakor na solnčarico, utopljenje, požar, v ječah ugnezdene pogubne bolezni, onemoglost, pretep, — ti ljudje so bili vedno v takem položaju, v katerem najboljši in najnravnejši človek v čustvu samoobrambe proizvaja |a drugače, če oni to delajo, je v tem opravičenje] s svojo krutostjo čudovite čine. Četrtič: ti ljudje so bili nasilno združeni z ljudmi do skrajnosti skaženimi v življenju [in zlasti vsled teh naredb] z ničvredneži, razbojniki, tatovi, ki so vplivali kakor kvasno testo na vse, kar še ni bilo popolnoma skaže-nega od sredstev, porabljenih od ljudij. In petič konečno: vsem ljudem, zarobljenim temu ravnanju, se je vsiljevalo na najprepričevalnejši način in zlasti z nečloveškim ravnanjem vsake vrste, izvedenem na njih samih — z mučenjem otrok, žena, starcev, s tepenjem, opletanjem z metlami, s tem, da se je dajalo nagrade onim, ki so privajali uradom živega ali mrtvega begunca, z lo-čenjem mož z ženami in spojenjem k skupnemu življenju tujih žen s tujimi možmi, z ustreljenjem in obešanjem — vsiljevalo se je na najprepričevalnejši način to, da se nasilje in zverska krutost vsake vrste ne ukazuje, ampak dovoljuje od vlade, ker je to koristno, in zato je to tembolj dovoljeno pri onih, ki se nahajajo v nevolji, bedi in nesreči. Vse to je bilo kakor namenoma izmišljen pomoček za proizvajanje do najvišje mere zgoščene skaženosti in pregrešnosti, katere ni moči doseči z nobenim drugim sredstvom, s tem namenom, da bi se ta v največjih obsegih združena skaženost in pregrešnost razširila med vsem člo- veštvom. Prav tako, kakor bi bilo dano vprašanje, kako skaziti na najboljši in najgotovejši način kolikor mogoče največ ljudij,« si je mislil Nehljudov, vglobivši se v to, kar se je bilo reklo v ječah in na postajah. Stotisoče ljudij je bilo vsako leto pripeljanih na najvišjo stopinjo ska-ženosti, a ko so bili popolnoma skaženi, so jim dali prostost, da bi raznesli v ječi si osvojeno skaženost med vse ljudi. V kaznilnicah — tjumenjski, jekaterinburžski, tomski in na postajah je videl Nehljudov, kako se z vspehom dosega ta smoter, katerega si je, kakor se je videlo, postavila družba. Ljudje — priprosti, navadni, z zahtevami selske ruske družbe, krščanske nravnosti, so opustili te nazore in si osvojevali nove kaznjenske, ki so bili glavno v tem, da je dovoljeno vsako sramotenje, vsako nasilje na ljudski bitnosti, vsako njeno vniče-vanje, če je iz tega dobiček. Ljudje, ki so živeli v ječi, so verovali z vso bitnostjo, sodeči po tem, kako se je ravnalo z njimi, da so vsi oni nravni zakoni o spoštovanju človeka in o sočutju k njemu, ki se propovedujejo i od cerkvenih in nravnih učiteljev, v resnici zrušeni, in da se jim jih zato ni treba držati. Nehljudov je videl to na vseh mu znanih kaznjencih: na Fedorovu, na Makarju in celo na Tarasu, ki je bil v zaporu šele dva meseca, a je presenetil Nehljudova z — 719 nenravnostjo svojih nazorov. Spotoma je zvedel Nehljudov, kako pregovarjajo kaznjenci, ki so ušli v tajg [sibirski gozd] sodruge k ubegu in kako se potem, ubivši jih, žive z njihovim mesom. Videl je živega človeka, ki je bil tega obtožen in ki se je sam priznaval k temu. Ali najgroz-nejše je bilo to, da ti zločini niso bili osamljeni, ampak da so se neprestano ponavljali. Samo pri posebnem gojenju brezsramnosti, kakor se to godi pri tej napravi, je bilo možno privesti ruskega človeka do tega stanja, ki je bilo karakterizovano po teh zločincih, ki so prehiteli najnovejši nauk Nitzschejev in smatrali vse za možno in nekaznjivo in razširjevali ta nauk spočetka med kaznjenci in potem med vsemi ljudmi. Jedino osvetljenje vsega tega, kar se je godilo, je bilo ustavljanje, ostrašenje, poboljšanje in po zakonih odmerjeno plačilo, kakor je zapisano v knjigah. Ali v resnici ni bilo najmanjšega vspeha niti s tem, niti z drugim, tretjim ali četrtim. Mesto ustavljenja je bilo razširjevanje zločinov. Mesto ostrašenja je bilo izpodbujanje zločincev, izmed katerih so mnogi, kakor postopači, šli dobrovoljno v ječo. Mesto poboljšanja je bilo sistematično kaženje z vsemi brezsramnostmi. »Zakaj torej delajo vse to?« se je vpraševal Nehljudov, ali odgovora ni našel. — 720 A najbolj se je čudil temu, da se vse to ni delalo nehote, radi krivega umevanja, in ne enkrat, ampak da se je to delalo stalno, cela stoletja, a le s tem razločkom^ da so jim prej trgali nosove in rezali ušesa, potem vžigali znake, jih vodili na palicah, sedaj pa jih vodijo na pohodih v dvojicah, okovane na rokah, a nikdar na vozeh. Razmotrivanje, da je imelo to, kar ga je vznemirjalo, kakor so pravili ljudje v službi, svoj povod v nepopolnih napravah ječ in v načinu pošiljanja v pregnanstvo in da bi bilo možno vse to popraviti s postavljanjem modernih ječ, ni zadovoljevalo Nehljudova, ampak je čutil, da vzrok vznemirjenja ni bil v več ali manj popolnih napravah ječ. Čital je o spopolnjenih ječah z električnimi zvonci, o usmrčevanju z elektriko, kakor je priporočal Tarde, in spopolnjeno nasilje ga je še bolj vznemirjalo. Vznemirjalo je Nehljudova glavno to, da so na sodiščih in v ministerstvih sedeli ljudje, ki so dobivali veliko od naroda jim podeljevano plačo za to, da bi, ravnajoči se po knjigah, katere so spisali prav taki uradniki, zabranjevali čine ljudij, ki so prestopili od podobnih ljudij napisane zakone, po paragrafih in na podlagi teh paragrafov pošiljali ljudi kamorkoli, v katerokoli mesto, da bi jih sami ne videli, kjer ginejo ti ljudje duševno in telesno, ker so popolnoma v oblasti krutih, zasurovelih oskrbnikov, nadzornikov in spremljajočih jih vojakov. Ker je poznal natančneje ječe in zapore, je Nehljudov uvidel, da vse te grdobije, ki se dogajajo pri kaznjencih: pijanost, kvartanje, in celo ljudožrstvo — niso slučajni pojavi ali prikazni degeneracije, zločinskega tipa, nerazumnosti, kakor vladi predočujejo topi učenjaki, ampak da so to neizogibni nasledki nerazumljive blodnosti, da smejo zapirati ljudje druge ljudi. Nehljudov je uvidel, da se ljudožrstvo ne začenja v tajgu, ampak v ministerstvih, komitejih, departementih, in da se v tajgu končuje; da njegovemu tastu na primer in vsem sodnim ter sploh uradnikom, pri-čenši od sodnega pristava do ministra, ni bilo prav nič na pravici in blagru naroda, o katerem so govorili, ampak da je bilo vsfem potreba samo onih rubljev, katere so jim izplačevali za to, da bi delali vse to, iz česar izhaja ta skaženost in bolest. To je bilo popolnoma jasno. »In ali se je izvajalo vse to samo vsled nerazumnosti? Kako pa urediti to, da bi bila vsem tem uradnikom zagotovljena njihova služba in poleg tega še dajana darila, da bi si ne delali ničesar iz tega, kar delajo ?* si je mislil Nehljudov. In s temi mislimi je, ne glede na bovhe, ki so, kadaf se je ganil, skakale okoli njega kakor vodotok, ko je petelin drugič zapel, zaspal v trdno spanje). 46 - 7-2-2 — XX. Ko se je Nehljudov prebudil, so vozniki že davno odšli; gospodinja je izpila čaj in brisoč z robcem poten tolst vrat prišla naznanit, da je postajni vojak prinesel listek. Listek je bil od Marije Pavlovne. Pisala mu je, da je položaj Kriljcova bolj resen nego so mislili. »V začetku smo ga hoteli tu obdržati in pri njem ostati, ali tega nam niso dovolili in mi ga vozimo; toda bojimo se najhujšega. Skusite v mestu urediti tako, da puste koga izmed nas pri njem, če ga puste tu. Če je pa v ta namen potrebno, da se z njim omožim, sem seveda takoj pripravljena. Nehljudov je poslal dečka na postajo po konje in se je začel brzo pripravljati na odhod. Ni še izpil druge čaše, ko je dospela poštna trojka, škripajoča in zvoneča s kraguljčki po zmrzlem blatu kakor po tlaku pred vežo. Hitro plača debelovratni gospodinji, sede se na voz in naroči vozniku voziti kolikor mogoče hitro, da bi dohitel četo. Ne daleč za vrati ječne ograje je res došel vozove, naložene z vrečami in bolniki, ki so škripali po zamrzlem blatu. |Častnika ni bilo — odšel je naprej). Vojaki, skoro gotovo pijani, so šli veselo se pomenkujoči zadaj ali na straneh ceste. Vozov je bilo mnogo. Na prednjih je sedelo tesno po šest bolnih navadnih kaznjencev. Na najzadnjem so sedeli Novodvorov, Grabcova in Kondratjev, na drugem Ranceva, Nabatov in ona slaba reumatična ženska, kateri je Marija Pavlovna odstopila svoje mesto. Na tretjem je ležal na senu in blazinah Kriljcov. Na kozlu poleg njega je sedela Marija Pavlovna. Neh-Ijudov je ustavil svoj voz poleg Kriljcova in se mu približal. Napit spremljajoči vojak je sicer zamahnil z roko proti Nehljudovu, ali Nehljudov je stopil ne oziraje se na to k vozu in korakal poleg držeč se za lestvo. Kriljcov, v jančjem kožuhu in čepici, obvezan okoli ust z robcem, se mu je zdel še hujši in bledejši. Prekrasne njegove oči so se videle zlasti velike in svetle. Na lahko se tresoč vsled neravne ceste je gledal z uprtim pogledom v Nehljudova in je na vprašanje po zdravju zakril oči in jezno obrnil glavo. Vsa njegova energija je bila izčrpana od napora, da bi prenašal vozove udarce. Marija Pavlovna je sedela na drugi strani voza. Menjala je z Nehljudovim pomemben pogled, ki je kazal vso vznemirjenost vsled položaja Kriljcova, a potem je hitro rekla z veselim glasom : »Videti je, da se je častnik sramoval,« je kričala, da bi jo mogel Nehljudov slišati ob ropotanju koles. Buzovskinovu so sneli ročne vezi.. Zopet nese sam deklico, in z njima gre Katja in Simonson in mesto mene Veročka. Kriljcov je rekel nekaj, česar pa ni bilo možno razumeti, kazoč na Marijo Pavlovno, in namrdnivši se, gotovo zadržujoč kašelj, pokimal z glavo. Nehljudov je približal glavo, da bi bolje slišal. Tedaj je Kriljcov oprostil usta obveze in zašepetal: »Sedaj mi je mnogo boljše. Samo da bi se ne prehladil.« Nehljudov je prikimal potrjuje z glavo in menjal pogled z Marijo Pavlovno. »No, kaj je s problemom treh teles?« je zašepetal še Kriljcov in se trudno in težko nasmehnil. »Težavna rešitev? Nehljudov ni razumel, ali Marija Pavlovna mu je pojasnila, da je to znameniti matematiški problem, v kakem razmerju stoje tri telesa: solnce, mesec in zemlja, in da si je izmislil Kriljcov nalašč to primero, da bi označil razmerje Neh-Ijudova, Katjuše in Simonsona. Kriljcov je prikimal z glavo v znamenje, da je Marija Pavlovna dobro tolmačila njegovo šalo. »Tega ne morem jaz razrešiti, je rekel Nehljudov. »Ste-li prejeli moj listek; ali naredite?« je vprašala Marija Pavlovna. »Gotovo,« je odvrnil Nehljudov, in opa-zivši vznemirjenost na obrazu Kriljcova odšel k svojemu vozu, zlezel na udrt sedež in držeč se stranic voza, ki se je vsled neravne ceste gugal sem ter tja, skušal prehiteti skoro eno vrsto dolgo četo ljudij v sivih plaščih in polkožuhih, ki so bili uklenjeni z železjem na nogah in po dva skupaj z ročnimi vezmi. Na nasprotni strani . je spoznal Nehljudov modro ruto Katjuše, črni površnik Vere Jefremovne in Simonsonovo jopico, pleteno čepico in bele volnene nogavice, ki so bile obvezane z jermeni kakor sandale. Simonson je šel v vrsti z ženskami in jim je nekaj ognjevito razkladal. Zagledavši Nehljudova so ga ženske pozdravile in Simonson je dvignil svečano svojo čepico. Nehljudov jim ni imel ničesar povedati in jih pustil za seboj, ne da bi se bil ustavil. Prišedši zopet na ravno cesto, je vozil voznik še hitreje, ali bil je vedno prisiljen, umikati se z nje, da bi obšel gori in doli idoče vrste tovornih voz. Cesta, vsa razrita od globokih kolesnin, se je vila skozi temen iglat gozd, ki je bil obrobljen na obeh straneh s svetlo pisano žoltostjo pestrih brez in drugih iglatih dreves, ki še niso izgubila svojega listja. Na polu pota se je končal gozd, in na straneh so se odprle poljane, in pokazali so se zlati križi in kupole samostana. Dan se je popolnoma razjasnil, oblaki so se razpršili, solnce se je zasvetilo nad gozdom in mokrimi listi in luže ter kupole in križi cerkve so se jasno bliščali na solncu. Spredaj na desno so se bliščali v sinji daljavi vrhovi daljnih gora. Trojka je dospela v veliko predmestno vas. Vaška cesta je bila polna ljudij: Rusov in tujcev v svojih čudovitih čepicah in plaščih. Opiti in trezni možje in ženske so se tlačili v gručah pred izložbami, gostilnami in žganjarijami za voznike. Bilo je spoznati bližino mesta. Voznik je nategnil vajeti na desno, zasukal bič, vsedel se na stran kozla, da bi vajeti prišli na desno, in je podil, gotovo hoteč pokazati svojo umetnost, po široki cesti, dokler ni dospel brez ustavljanja do reke, kjer se je prevažalo po plavu. Plav je bil sredi bistre reke in je plul z one strani. Na tej strani je čakalo do dvajset voz. Nehljudovu ni bilo treba dolgo čakati. Plav, ki je bil krmarjen proti vodi in ga je vlekla voda navzdol, je kmalu dospel na pristanišče. Visoki, širokopleči, mišičnati in molčeči prevozniki v polkožuhih in visokih sibirskih škornjah, so opravljali spretno svoje delo, vrgli iz plava vrvi in jih pritrdili na kole, in odstranivši zavore pustili na plavu stoječe vozove na breg in začeli nalagati vozove gosto na plav, in konje, ki so se plašili pri pogledu na vodo. Bistra, široka reka je metala penaste valove na plav in nategovala vrvi. Ko je bil plav poln in je stal Neh-Ijudovov voz, med tem, ko so bili konji izpreženi, stisnjen od vseh stranij na kraju, so prevozniki zaprli zavore in ne brigajoči se za prošnje onih, katerim je manjkalo prostora, odvezali vrvi in odpahnili plav. Na plavu je bilo tiho; slišati je bilo le korake prevoznikov in udarce konj, ki so bili s podkvami po leseni podlagi. Nehljudov je stal na kraju plava gledaje na široko, bistro reko. V njegovi domišljiji ste vstajali dve menjajoči se podobi: vsled udarcev voza se tresoča glava z gnjevom umirajočega Krilj-cova in postava Katjuše, krepko korakajoče kraj ceste poleg Simonsona. Prvi vtis: umirajoči in k smrti se pripravljajoči Kriljcov, je bil težak in žalosten. Drugi vtis pa: bodra Katjuša, ki je našla ljubezen takega človeka, kakor je bil Si-monson, in prišedša sedaj na trdno in gotovo pot dobrega, bi moral biti vesel, ali Nehljudovu je bil narobe težak in on ni mogel premagati tega pritiska. Iz mesta se je razlegalo po vodi zvonenje in bučanje velikega samostanskega zvona. Poleg Nehljudova stoječi voznik in vsi drugi kočijaži so sneli čepice in se pokriževali. Najbližje Neh- ljudova stoječi mali in obrasli starec, katerega spočetka ni bil zapazil, pa se ni pokrižal, ampak dvignivši glavo pogledal Nehljudova. Ta starec je bil oblečen v zakrpan plašč, suknene hlače in obnošene sibirske škornje. Na hrbtu je imel precej veliko bisago, a na glavi visoko kožušnato odrto čepico. (»Zakaj pa ti ne moliš, starec?« je rekel, Nehljudov voznik, potem ko si je nasadil in popravil čepico na glavi. »Ali nisi kristijan?« »Komu naj molim?« je odvrnil odločno, izzivajoče in hitro izgovarjaje zlog za zlogom kosmati starec. »Vemo, komu k Bogu,« je rekel ironiški voznik. »In ti meni povej, kje je ta Bog.« Bilo je nekaj tako resnega in trdnega v izrazu starčevem, da je voznik čutil, da ima opraviti s silnim človekom, in je nekoliko umolknil, ali tega ni pokazal in je, da ne ostane v sramoti pred poslušalci, hitro odvrnil: »Kje bi bil? Znano je, da v nebesih. »In ti si bil tam?« »Bil, nisem bil; ali vsi vemo, da imamo moliti k Bogu.« »Boga pa nikdo ni videl. Edinorojeni sin, ki prebiva z očetom, nam je to povedal,« je strogo in resno zopet tako hitro odvrnil starec. Ti gotovo nisi kristijan, ampak oboževalec praznote. K praznoti moliš,« je rekel voznik, vtikaje bič za pas in popravljaje jermena na konju. Nekdo se je zjasmejal. »In kakšne vere si torej, dedek?« je vprašal že ne več mlad človek, stoječ z vozom na kraju plava. »Nikake vere nimam. Zato jaz nikomur, nikomur ne verujem, razun sebi,« je zopet tako brzo in odločno odgovoril starec. »Kako pa to, verovati sebi?« je rekel Neh-Ijudov, vmešavši se v pogovor. »Mogoče se je zmotiti.« »Niti enkrat v življenju,« je odkimaje z glavo odločno odgovoril starec. »Zakaj so torej razne vere?« je vprašal Nehljudov. »Ker ljudje verujejo ljudem in ne verujejo sebi, od tega so tudi razne vere. Jaz sem prav tako veroval ljudem, a sem blodil kakor v tajgu; tako sem se zapletel, da sem se že bal, da se ne izmotam. So staroverci in novoverci, sobot-niki in klisti, popovci, brezpopovci, avstrijaki, malokani in škopci. Vsaka vera samo sebe hvali. Vsi so se razlezli kakor slepa ščeneta. Ver je mnogo, ali duh je eden. I v meni i v tebi i v onem. To pomenja: veruj vsakdo svojemu duhu, in tako bodo vsi spojeni. Naj bode vsakdo sam za se in vsi bodo za jedno.« Starec je govoril glasno in se je vedno oziral, gotovo hoteč, da bi kolikor možno največ ljudij slišalo. »Kaj, ali vi že davno tako verujete? ga je vprašal Nehljudov. »Jaz? Že davno. Že triindvajseto leto me preganjajo.« »Kako to, preganjajo?« »Kakor so Krista preganjali, tako preganjajo tudi mene. Vodijo me k sodiščem in popom — k pravnikom in farizejem me vodijo; zaprli so me v blaznico. Ali ničesar mi ne morejo storiti, ker sem svoboden. ,Kako se imenuješ?1 vprašajo me: Mislijo si, da si jaz dam kako ime.Jaz ne vsprejmem nobenega. Jaz sem se vsemu odrekel, nimam imena, niti domovja, niti domovine, ničesar nimam. Živim sam sebi. — ,Kako ti je ime?1 ,Človek.1 ,ln koliko imaš let? Jaz, pravim, da jih ne štejem, jih celo ne morem sešteti, ker sem vedno bil in vedno bodem. ,Kdo je tvoj oče in tvoja mati?1 Nikakor, odgovarjam, nimam niti očeta niti matere razun Boga in zemlje. ,No s teboj, pravijo, je težko govoriti.1 Pravim: jaz te tudi ne prosim, da bi z menoj govoril. Tako me mučijo.«) »Kam greste?« ga je vprašal Nehljudov. Kamor me Bog pripelje. Delam, in če ni dela prosjačim,« je odvrnil starec, ko je zapazil, da se plav bliža drugemu bregu (in se je zmagoslavno ozrl po poslušalcih). Plav so pritrdili k drugemu bregu. Nehljudov je segel po denarnico in je ponudil starcu nekaj denarja. Starec je zavrnil. »Tega ne nabiram, nabiram samo kruh,< je rekel. »Torej odpusti!« Nimam ti ničesar odpuščati. Razžalil me nisi, mene sploh ni možno razžaliti,« je rekel starec in začel nakladati si usnjato bisago. Med tem so potegnili poštni voz zopet na breg in voznik je vpregel konje. (»In da se vam ljubi, milostni gospod, ž njim govoriti,« je rekel voznik Nehljudovu, ko je stopil k vozu, potem ko je bil dal mišičnatim prevoznikom napitnino. »Tak prismojen potepuh. ) XXII. Prišedši na vrh hriba se je obrnil voznik. Do katere gostilne naj peljem? Katera je najboljša? »Najboljša je .Sibirska.' A tudi pri Djukovu je dobro.« »Pelji, kamor hočeš.« Voznik je zopet sedel na kraj kozla in pognal. Mesto je bilo tako, kakor vsa mesta; iste hiše s poševnimi zelenimi strehami, ista cerkev, iste izložbe, isto vrvenje po glavnih ulicah in isti stražniki. Samo da so bile hiše izvečine vse lesene in ulice netlakovane. V eni najživah-nejših ulic je voznik ustavil trojko pred pragom gostilne. Ali v gostilni ni bilo več nobene prazne sobe, tako da je bilo treba iti v drugo. V tej drugi gostilni je dobil prazno sobo in Nehljudov se je prvič po dveh mesecih zopet čutil v navajenih razmerah, kar se tiče čistosti in ugodnosti. Daši je bila sobica, ki mu je bila odka-zana, jako slabo opravljena, se je vendar čutil jako olajšanega od poštnih voz, obcestnih gostilen in postaj. Pred vsem se je moral očistiti gol&zni, katere se ni mogel več iznebiti, odkar je zahajal v postaje. Kakor hitro se je bil nastanil, je odšel takoj v kopelj in od tam k načelniku postaje, potem ko se je oblekel po mestno, namreč polikano srajco, hlače, suknjo in površnik. Vratar te gostilne je pozval drožkarja z rejenim, velikim kirgiškim konjem, vpreženim v obrabljeno kočijo, ki je pripeljal Nehljudova k veliki, krasni palači, pred katero je stala straža in mestni stražnik. Pred poslopjem in za njim je bil vrt, v katerem so stale pod golimi vejami brez listov, jagnjet in brez, goste in temne smreke, jelke in bori, navadni in sibirski. General ni bil popolnoma zdrav in ni vspre-jemal posetov. Vendar je Nehljudov prosil lakaja, naj odda posetnico in lakaj se je vrnil z ugodnim odgovorom: »Naložili so mi, naj vas prosim.« Predsoba, lakaj, ordonanca, hodnik in dvorana z vloženimi svetlimi parketi — vse je bilo podobno Petrogradu, samo da je bilo bolj zamazano in veličastno ob enem. Peljal je Nehlju-dova v kabinet. General, rejen in sangviničen človek s krompirjevim nosom in iz čela molečimi bulami, z golim temenom in klobasami pod očmi, je sedel v tatarskem domačem plašču iz svile, kadil smotčico in pil čaj iz steklenice na srebrnem podstavku. »Zdravstvujte, batjuško! Oprostite, da vas vsprejemam v domačem plašču: vendar je boljše, nego ne vsprejeti,« je dejal ter zagrnil s plaščem svoj tolsti, zadaj nagubani vrat. »Nisem popolnem zdrav in ne hodim iz hiše. Kaj vas je zaneslo v naše trideseto carstvo?« »Potoval sem skupno s četo kaznjencev, med katerimi je meni bližnja oseba,« je rekel Nehljudov: »in sedaj sem prišel prosit vašo pre- — 734 svetlost prvič radi te osebe in še radi neke druge stvari.« General je požrl dim, napil se čaja, ugasnil smotčico ob malahitov pepelnik in zvesto poslušal, ne da bi trenil z majhnimi lesketajočimi očmi od Nehljudova. Preruši! ga je samo zato, da bi vprašal, če hoče kaditi. General je pripadal tipu učenih vojakov, kateri domnevajo, da je možno združiti liberalnost in humaniteto z njihovim stanom. Ali kot človek, od narave zazumen in dober, je jako hitro izpre-videl nemožnost te združitve, in da bi ne videl tega notranjega razpora, ki se je nahajal v njem, se je udajal vedno bolj in bolj (med vojaki) tako razširjeni navadi: silnemu pitju vina, (in se je tako udal tej navadi, da je postal po petintridesetletni vojaški službi, kakor pravijo zdravniki, alkoholik). Bil je ves prosičen z vinom. Toda zadostovala mu je vsaka pijača, da je bil pijan. Vino piti mu je bila pa taka potreba, brez katere ni mogel živeti. (In vsak dan proti večeru je bil popolnoma opit, dasi se je bil tako prilagodil temu položaju, da se ni opotekal in ni govoril posebnih neumnosti. Ko bi jih bil pa tudi govoril, bi se bila, ker je zavzemal tako važno in visoko mesto, ko bi bil tudi izgovoril kako giu-post, smatrala za razumno stvar). Samo zjutraj, prav tedaj, ko ga je obiskal Nehljudov, je bil po- doben razumnemu človeku in je mogel razumevati, kar se mu je povedalo, in več ali manj uspešno dokazovati resničnost reka, katerega je , rad ponavljal: kdor pije in je razumen, velja za dva. Višji predstojniki so spoznali, (da je pijanec)*), ali bil je vendar izobraženejši nego drugi, — dasi je v svoji izobrazbi ostal na mestu, kjer je začel piti, — bil je drzen, spreten, se razumel raprezentovati in še celo o pijanosti taktno vesti, zato so ga poslali semkaj in mu izročili to (visoko in odgovorno) mesto. Nehljudov je pripovedoval generalu, da je oseba, ki ga zanima ženska, da je bila po nedolžnem obsojena, da je vložena za njo prošnja k Njegovemu Veličanstvu. »Tako. No in kaj, prosim?« je rekel general. »Obljubili so mi v Petrogradu, da mi bode odločitev usode te ženske poslana najpozneje v tem mesecu in sem...« Nespustivši oči od Nehljudova, je stegnil general roko s kratkimi prsti proti mizi, zazvonil in poslušal molče dalje, kadeč smotčico in glasno pokašljevaje. »Jaz bi torej prosil, če je možno, obdržati to žensko tu do onega časa, da pride odgovor na vloženo prošnjo.« Poprava: njegovo napako. — 736 - Vstopil je lakaj, vojaški oblečen sluga. »Vprašaj, če je že vstala Anna Vasiljevna,« je rekel general slugi, »in prinesi še čaja. Ali še kaj ljubo?« se je obrnil general k Nehljudovu. »Druga moja prošnja,« je nadaljeval Neh-ljudov, »se tiče politiškega kaznjenca, ki hodi prav s to četo.« »Torej!« je rekel general pomenljivo kimaje z glavo. »To je težko bolan — umirajoč človek. In puste ga najbrže v bolnišnici. Neka politiška kaznjenka, želi ostati pri njem.« »Ali mu je tuja?« »Da, ali je pripravljena poročiti se z njim, če ji bo s tem dana prilika, da ostane pri njem.« General je ostro opazoval Nehljudova s svojimi leskečimi očmi in je molčal, gotovo v nameri, da s pogledom zmeša svojega sogovornika, in je neprenehoma kadil. Ko je Nehljudov dokončal, je vzel general z mize knjigo in je hitro slineč prste, s katerimi je obračal liste, našel in prečital postavo o zakonih. »K čemu je obsojena?« je vprašal dvig-nivši oči od knjige. »Ona — k prisilnemu delu. »No, ampak stališče obsojenega se vsled zakona ne more zboljšati.« »Ali vendar...« »Dovolite. Ko bi se z njo oženil svoboden človek, bi vendar morala prestati svojo kazen. Tu je vprašanje: kdo ima prestati večjo kazen — on ali ona.« »Oba sta obsojena k prisilnemu delu.« »Torej sta jednaka,« je rekel smeje general. »Kar njemu, to i nji, njemu je radi bolezni možno tu ostati,« je nadaljeval: »in razume se, da se bode storilo vse, da se zboljša njegov položaj : ali ona ne more ostati tukaj, tudi ko bi ga vzela...« »Generalka izvoli piti kavo,« je naznanil vojak. General je pokimal z glavo in nadaljeval: »Sploh pa še jaz vse to premislim. Kako se glase njuni imeni? Napišite jih semkaj.« Nehljudov je to storil. »A tega ne morem,« je odgovoril general na prošnjo Nehljudova, da bi mu bilo dovoljeno posetiti bolnika. »Jaz vam gotovo zaupam,« je rekel: »ali vi se zanimate za njega in za njo ter imate denar. In tu pri nas je vse podkupljivo. (Meni je bilo rečeno: izkoreninite podkupljivost!' Da, ali kako jo morem izkoreniniti, ko se dajo vsi podkupiti ? In čim nižjo službo ima kdo, tem bolj). Kje pa morem nadzorovati človeka na pet tisoč vrst? Tam je on mali kralj. Prav tako, kakor jaz tukaj,« in pri tem se je nasmehnil. Vi ste tako gotovo že videli politiške kaznjence, dajati ste denar in ste bili k njim puščeni ?« je vprašal general z usmevom. »Ali ni to resnica?« »Da, to je resnica.« »Razumem, da morate tako delati. Vi hočete videti politiškega kaznjenca. In vam se smili. Inšpektor ali spremljajoči vojak se ne more braniti, da bi ne vzel, ker ima samo štirideset kopejk službe in rodbino. Jaz na njegovem in vašem mestu bi delal prav tako kakor vi in on. Ali na mojem mestu se ne drznem niti za črko stopiti od zakona največ zato, ker sem človek, na katerega usmiljenje bi se lahko vplivalo. Ali jaz sem uradnik, meni je dano zaupanje v gotovih stvareh in jaz ne smem tega zaupanja zlorabiti. S tem je torej to vprašanje razrešeno. A sedaj, vas prosim, mi povejte, kaj se godi pri vas v glavnem mestu ?« ] In general je začel izpraševati in pripovedovati, gotovo hoteč sočasno izvedeti novice in pokazati ves svoj pomen in humaniteto. XXIII. »No, prosim, kje ste se nastanili? — Pri Djuku? No,atam je slabo. Ali pridite k obedu,« je dejal general, odslavljaje Nehljudova, o peti uri. Ali govorite angležki ?« »Da, govorim. To je izvrstno. Prišel je semkaj potujoč Anglež. Proučava pregnanstvo in sibirske ječe. On bode pri nas obedoval in vi pridete tudi. Obedujemo o petih, in žena ljubi točnost. Jaz vam takrat še odgovorim, kaj naredimo z ono žensko in kaj z bolnikom. Morda bode mogoče pustiti tukaj koga pri njem.« Priporočivši se pri generalu je odšel Neh-ljudov, ki je čutil neko posebno čilo in delavno razpoloženje v sebi, na pošto. Pošta je bila nameščena v nizki, obokani sobi; pri pultu so sedeli uradniki in odpravljali tlačeče se ljudi. Jeden uradnik z naslonjeno glavo je neprenehoma pečatil pisma in jih spretno s pečatnikom odrival. Nehljudova niso pustili dolgo čakati, kakor hitro so izvedeli njegovo ime; takoj so mu dali precej obsežno korespondenco. Bil je -denar, nekoliko dopisov in knjig in zadnja številka »Otečestvenih Zapisok«. Ko je prejel svoja pisma, je šel Nehljudov k leseni klopi, na kateri je sedel in nečesa čakal vojak s knjigo v roki, ter se je vsedel poleg njega in pregledoval prejete liste. Med njimi je bilo priporočeno pismo — lep ovitek z vidnim pečatom v svetlem redečem vosku. Ko je odpečatil ovoj in spoznal pismo Selenina ob jednem z neko uradno listino, je čutil, da mu sili kri v glavo in krči srce. Bila 47* je razrešena Katjušina prošnja. Nehljudov je brzo preletel z drobnimi, trdimi in malo razločnimi črkami pisane vrstice in se radostno oddahnil. Razrešitev je bila ugodna, »Dragi prijatelj!: je pisal Selenin. »Najin zadnji pogovor je napravil name velik vtis. Imel si prav z zadevi Maslove. Pregledal sem natančno akte in spoznal, da se ji je zgodila grozna krivica. Popraviti bi jo bilo mogoče le v kabinetni pisarni, kamor si že tako vložil prošnjo. Posrečilo se mi je, vplivati tam na odločitev stvari in tako ti pošiljam prepis listine, kjer je določeno pomiloščenje na adreso, katero mi je dala grofica Jekaterina Ivanovna. Izvirnik je poslan v oni kraj, kjer se je nahajala Maslova v času obsodbe in gotovo bo takoj poslan v pisarno sibirske vrhovne uprave. Hitim, da ti oznanim to prijetno vest. Stisnem ti prijateljski roko. Tvoj Selenin.« Obseg velepomembne listine je bil naslednji: »Pisarna Njegovega Cesarskega Veličanstva. Oddelek za vložene prošnje. V tej in tej zadevi, v tem in tem mestu, dnevu in letu. Vsled odloka vrhovnega ravnateljstva kabinetne pisarne Njegovega Cesarskega Veličanstva, oddelek za vložene prošnje, naznanja s tem državljanki Jekaterini Maslovi, da je Njegovo Cesarsko Veličanstvo z ozirom na najponižnejši referat izvolilo najmilosti-vejše uslišati prošnjo Maslove in odločiti, da bi bila k prisilnemu delu obsojena kaznjenka za-menjena v pregnanstvo v ne posebno oddaljenih krajih Sibirije. Poročilo je bilo veselo in važno; zgodilo se je vse, kar je mogel Nehljudov želeti za Katjušo in za sebe samega. Vendar je ta izprememba njenega stališča vzročila še bolj zapleteno razmerje k nji. Dokler je bila kaznjenka, je bil zakon, katerega ji je ponujal, fiktiven in njegov pomen je bil le v tem, da bi olajševal njeno stališče. In sedaj ni nič nasprotovalo njunemu skupnemu življenju. A na to NehljudOv ni bil pripravljen. Poleg tega: njeno razmerje k Simonsonu? Kaj so pomenile njene včerajšnje besede? In če bi dovolila v zakon s Simonsonom, ali bi bilo to dobro ali slabo? Nehljudov se nikakor ni mogel izpoznati v teh mislih in tedaj ni premišljal o tem dalje. »Vse to se pojasni potem,« — si je mislil — -sedaj se je treba kar najprej sniti ž njo in ji naznaniti radostno novico ter jo osvoboditi.« Mislil je, da za to zadostuje kopija, katero je imel v rokah. Prišedši iz poštne pisarne je naročil vozniku, peljati k jetnišnici. Ne oziraje se na to, da mu general ni dovolil vstopa v kaznilnico zjutraj, se je Nehljudov, dobro vede iz skušenosti, da se, česar ni nikakor mogoče doseči pri višjih predstojnikih, jako lahko dosega pri nižjih, odločil poskusiti vstop v kaznil- - 742 — nico, da bi naznanil Katjuši veselo novico in jo morebiti oprostil in zraven še, da bi zvedel, kako je Kriljcovemu, in da bi povedal njemu in Mariji Pavlovni, kaj da je rekel general. Nadzornik kaznilnice je bil jako visok in tolst človek veličastvene vnanjosti z dolgo brado in brkami, ki so mu segale do kotov ustnic. Vsprejel je Nehljudova jako strogo in mu je rekel kar naravnost, da nepoklicanim brez dovoljenja predstdjnikov ne more dovoliti vstopa v kaznilnico. Na opombo Nehljudova, da je dobil dovoljenje celo v glavnih mestih, je nadzornik odvrnil: »Mogoče, ali jaz ne dam dovoljenja.« Pri tem je iz tona njegovega glasu zvenelo: »vi gospodje iz stolnih mest mislite, da nas omamite: ali mi celo v vzhodni Sibiriji vemo dobro, kaj se spodobi in moremo tudi vam to pokazati.« Kopija listine iz osebne pisarne Njegovega Veličanstva prav tako ni nič vplivala na nadzornika. Zabranil je odločno Nehljudovu vstop v kaznilnico. Na najivno mnenje Nehljudova pa, da more biti Maslova osvobojena po predloženju te kopije, se je samo zaničljivo nasmehnil, rekoč, da je k odpuščenju kogarkoli treba odločitve njegovega neposrednega predstojnika. Vse, kar je obljubil, je bilo to, da pouči Maslovo o tem, da ji je bilo podeljeno pomiloščenje, in da je ne zadrži niti eno uro, kakor hitro dobi povelje od svojega predstojnika. O zdravju Kriljcova je prav tako odrekel vsako besedo rekoč, da ne more niti reči, ali je tu tak kaznjenec. Ko ni Nehljudov ničesar dosegel, se je vsedel v drožko in se odpeljal v gostilno. Vzrok strogosti nadzornikove je tičal glavno v tem, da je bil v kaznilnici, ki je bila prenapolnjena vsled podvojenega števila jetnikov, tifus. Drožkar, ki je vozil Nehljudova, mu je pravil po poti, da »v kaznilnici ljudje strašno ginejo. Neka bolezen se je tamkaj med njimi naselila. Po dvajset ljudij zakopavajo vsak dan. XXIV. Kljub nevspehu v kaznilnici je odšel Nehljudov še vedno v onem bodrem in delavnem razpoloženju v pisarno guvernerjevo, da bi poizvedel, če je že dospela listina o pomiloščenju Maslove. Listine tam še ni bilo in zato je Nehljudov, vrnivši se v gostilno, hitel brez odloga pisati o tem Seleninu in advokatu. Dokončavši pismo je pogledal na uro; bil je že čas iti na obed k generalu. Na potu ga je zopet napadla misel, kako vsprejme Katjuša pomiloščenje? Kam jo pošljejo? Kako bode živel z njo? In Simonson? Kakšno je njeno razmerje k njemu ? Spomnil se je na ono spremembo, ki se je zgodila ž njo. Spomnil se je tudi njene minulosti. »Treba bode pozabiti, izbrisati iz spomina«, je pomislil in je zopet skušal odgnati misel na njo. »Bodemo potem videli«, je rekel sam pri sebi in začel misliti o tem, kaj naj reče generalu. Obed pri generalu, napravljen z vso Neh-Ijudovu znano razkošnostjo življenja bogatih ljudij in visokih uradnikov, je bil Nehljudovu posebno prijeten, ker je že tako dolgo pogrešal ne samo razkošnostij, ampak še celo najnavad-nejših ugodnostij. Hišna gospodinja je bila petrograjska »grande dame« starega kova; bila je prej dvorna dama Nikolajevega dvora, ki je govorila naravno fran-cozko, a nenaravno rusko. Hodila je nenaravno pokoncu, in ko je kretala z rokama, ni vzdigala komolcev od telesa. Z možem je občevala z mirno, nekoliko melanholiško prijaznostjo; k gostom je bila neobičajno ljubeznjiva, dasi z raznimi stopinjami pri dotikanju z različnimi osebami. Neh-ljudova je vsprejela kakor svojca, z onim posebnim, finim, komaj vidnim laskanjem, vsled česar si,je bil Nehljudov zopet svest svojega dostojanstva in čutil prijetno zadovoljnost. Dala mu je čutiti, da pozna njegovo takorekoč originalno, ali častno dejanje, ki ga je privedlo v - 745 - Sibirijo, in da ga smatra za nenavadnega čtoveka. Njeno fino laskanje in ves z razkošjem posut način življenja v hiši generalovi so vzročili, da se je udal Nehljudov popolnoma uživanju, katero je ponujala krasna oprava, dobra jed, lahko in prijetno občevanje z dobro vzgojenimi ljudmi iz kroga, kateremu je bil navajen, kakor bi bilo to, kar je doživel v zadnjem času, samo sen, iz katerega se je vzbudil k resničnosti. Pri obedu so bili razun domačih — generalove hčere z njenim možem in adjutanta — še Anglež, neki podjetnik zlatega rudnika in guverner, ki je prišel iz daljnega sibirskega mesta. Vsi ti ljudje so bili Nehljudovu prijetni. Anglež, zdrav, rudeč človek, jako slabo govoreč francozki ali mnogo lepše in z govorniškim patosom angležki, je videl mnogo sveta in je zanimal s svojim pripovedovanjem o Ameriki, Indiji, Japanu in Sibiriji. Mladi kupec, gospodar zlatih rudnikov, sin mužika, v salonski obleki, narejeni v Londonu, z briljantnimi gumbi pri srajci, ki je imel veliko knjižnico, ki je mnogo daroval v dobrodelne namene in se držal evropskih liberalnih načel, je bil Nehljudovu prijeten in zanimiv, ker je kazal v svoji osebi popolnoma nov, lep tip opleme-njene mladike evropske kuiture na zdravem kmečkem deblu. — 746 — Guverner daljnega mesta, bivši ravnatelj departementa — (o katerem se je toliko govorilo za bivanja Nehljudova v Petrogradu) — je bil zalit človek s kodrastimi redkimi lasmi, nežnimi modrimi očmi, s prijetnim nasmehom, spodaj precej tolst, z mehkima, belima rokama, s prstani V na prstih. Tega guvernerja je gostitelj spoštoval zato, ker se ni dal (živeč med podkupljivimi ljudmi sam jedini) podkupiti. Gospodinja pak, velika ljubiteljica godbe in sama jako dobra pianistka, ga je spoštovala zato, ker je bil dober godbenik in je igral ž njo četveroročno. Nehljudov je bil v tako veselem razpoloženju, da mu niti ta človek ni bil tedaj neprijeten. Veseli, energični pobočnik z višnjevkastim podbradkom je ponujal vsem svojo službo in je bil prijeten radi svoje dobrodušnosti. Najprijetnejši vseh pa je bil Nehljudovu mili mladi parček, generalova hči in njen mož. Ta hči ni bila posebno lepa, ali jako dobrosrčna mlada žena, ki je živela samo za svoja dva prva otroka; njen mož, s katerim se je po dolgem odporu starišev omožila iz ljubezni, je bil liberalen kandidat moskovske univerze, skromen in razumen, in v državni službi, kjer se je pečal s statistiko, zlasti domačinov, katere je proučaval, ljubil in jih skušal rešiti izumiranja. Vsi so bili ne samo Ijubeznjivi in postrežljivi z Nehljudovim, ampak so se ga veselili kot nove zanimive osebnosti. General, ki je prišel k obedu v vojaški uniformi z belim križem na vratu, se je pozdravil z Nehljudovim kakor s starim znancem in je takoj pozval goste na grižljaj in vodko. Na vprašanje generalovo, kaj je delal, potem ko je odšel od njega, je Nehljudov odgovoril, da je bil na pošti, kjer je zvedel, da je pomiloščena ona oseba, o kateri je zjutraj govoril, in da sedaj zopet prosi dovoljenja obiskati kaznilnico. General se je namrdnil in ni ničesar odgovoril, gotovo nezadovoljen, da se govori pri obedu o službenih poslih. »Želite vodke?' se je obrnil po francozko k bližnjemu Angležu. Anglež je popil vodko in pravil, da si je ogledal stolno cerkev in tovarno in da bi želel videti še veliko kaznilnico izgnancev. »To je izvrstno,« je rekel general, obrnivši se k Nehljudovu: »gresta lahko skupaj. Napišite jima vstopnici,« je dejal adjutantu. »Kdaj hočete iti?« je vprašal Nehljudov Angleža. »Jaz hodim v kaznilnico najraje zvečer,« je rekel Anglež: »tedaj so vsi doma in ni nikakih priprav, ampak je vse, kakor je.« »Ah, on hoče to videti v popolni krasoti! Naj vidi. Jaz sem vse to opisal, ali mene ne po- slušajo. Naj se torej o tem pouče iz tujih novin,« je rekel general in odšel k mizi, kjer je gospodinja odkazovala gostom mesta. Nehljudov je sedel med gospodinjo in Angležem. Njemu nasproti je sedela hčerka generalova in znani guverner. Pri obedu se razgovor ni mogel kaj razpresti: tu o Indiji, o kateri je pripovedoval Anglež, ki je tam bival, tu o tonkinški upravi, katero je general strogo obsojal, tu o splošni sibirski podkupljivosti in hudodelstvih. Vsi ti razgovori so Nehljudova malo zanimali. Ali po obedu pri kavi v obednici se je razpredel jako zanimiv razgovor med Angležem in gospodinjo o Oladstonu, in Nehljudovu se je zdelo, da je on na opombe generalke povedal mnogo dobrega in razumnega. Po dobrem obedu, vinu in kavi na mehkem stolu, sredi ljubeznjivih, dobro vzgojenih ljudij je bilo Nehljudovu prijetneje in prijetneje. Ko se je pa gospa na prošnjo Angleža vsedla skupno z guvernerjem k pianu, in zaigrala dobro proučeno 5. simfonijo Beethovnovo, je začutil Nehljudov popolno zadovoljnost s seboj samim, ono duševno razpoloženje, katerega že davno ni okusil, prav tako, kakor da bi se bil šele sedaj zavedel, da je še dobrih ljudij. Piano je bil izvrsten in prednašanje simfonije dobro. Vsaj Nehljudovu se je tako zdelo, ker je poznal to simfonijo in jo rad slušal. Ko je slišal prekrasni andante, je čutil ščipanje v nosu vsled zadovoljnosti s samim seboj in z vsemi čuvstvi. Zahvalivši se gospodinji za že davno pogrešani užitek, se je hotel Nehljudov že priporočiti in oditi, ko se je hčerka gospodinje boječe približala in zardevši rekla: »Vi ste vprašali po mojih otrocih; ali jih hočete videti ?« »Ona misli, da vsakogar zanima videti njene otroke,« je rekla mamica, nasmehnivši se ljubki netaknosti svoje hčere. »Kneza to nikakor ne zanima.« »Narobe, jako, jako me zanima,« je rekel Nehljudov, ganjen vsled prekipevajoče materinske ljubezni. »Prosim vas, pokažite mi jih. »Res vodi kneza, da vidi njeno drobnjavo,« je zaklical smeje general od mize, pri kateri je kvartal z zetom, kupcem in adjutantom. »Izpolnite, izpolnite svojo dolžnost.« Mlada žena je med tem stopala urno pred Nehljudovim, gotova razburjena vsled tega, ker se je pripravljala kritika njenih otrok. V tretji sobi z belimi tapetami, razsvetljeni z malo sve-tiljko z velikim senčnikom, sta stali vsporedno dve posteljci in med njima je sedela v belem plašču pestunja, dobrovoljnega obraza in krepkih čeljustij. Pestunja je vstala in se poklonila, mati se je nagnila čez prvo posteljco. »To je Katja,« je rekla in popravljala pleteno pogrinjalo z modrimi progami nad dolgolaso, dveletno deklico, ki je z odprtimi ustnicami mirno spala. »Ali je lepa? Ima šele dve leti.« »Razkošna!« »In tu je Vasjuk, kakor ga je imenoval njegov ded. Popolnoma drug tip. Sibirjak. Ali ni res?« »Da, krasen dečko,« je rekel Nehljudov, gledaje na trebuhu spečega dečka. Mati je stala zraven in se je velepomembno nasmihala. Nehljudov se je spomnil verig, obritih glav, tepenja, pohotnosti, umirajočega Kriljcova, Katjuše (z vso njeno minulostjo). In odzvala se je v njem zavist in zakoprnel je po prav taki lepi in čisti sreči. Ko je še nekoliko pohvalil otroke in s tem zadovoljil mater, je odšel za njo v družabno sobo, kjer ga je Anglež že pričakoval, da bi odšla skupno v kaznilnico, kakor sta se bila domenila. Poslovivši se pri starih in mladih dragih zakonskih, je stopil Nehljudov skupno z Angležem čez prag generalove hiše. Vreme se je spremenilo. Snežilo je v gostem metežu in sneg je že zasipal cesto, i drevesa v vrtu, i streho, i drožkino streho, i hrbet konj, Anglež je imel svojo ekvipažo in Nehljudov je naročil Angleževemu vozniku, peljati h kaznilnici, sedel v svoj voz in se peljal za njim (z neprijetnim občutkom, da izvršuje neprijetno dolžnost). XXV. Temotno poslopje kaznilnice s stražnikom in svetilnico nad vrati, ne glede na belo snežno odejo, ki je pokrivala tedaj vse — vežo, streho, stene, je napravljalo (še žalostnejši vtis s svojimi po celem pročelju razsvetljenimi okni nego zjutraj). *) Ponosni nadzornik je prišel k vratom, in ko je prečital pri svetilki vstopnici, ki sta bili dani Nehljudovu in Angležu, je pomajal neodločno z mogočnimi rameni, a je vendar izvršil povelje in ju pozval, naj mu sledita. Vodil ju je najprej na dvorišče, potem skozi vrata na desno po stopnicah v pisarno. Ponudil jima je stol in vprašal, s čim jima more postreči; in ko je izvedel željo Nehljudova, videti Maslovo takoj, je poslal čuvaja po njo in se pripravljal, da bo odgovarjal, kar bo vprašal Anglež, predno gredo po ječi. Koliko ljudij ima prostora v kaznilnici?« je vprašal Anglež Nehljudova. »Koliko je zaprtih ? Koliko moških, žensk, otrok? Koliko prisiljencev, ”) Poprava: jako žalosten vtis. — 752 - odgoncev in prostovoljno prišedših s kaznjenci? Koliko bolnih?« Nehljudov je tolmačil besede Angleževe in nadzornikove popolnoma mehanično, nepričakovano razburjen vsled skorejšnjega sestanka. Ko je v sredi stavka, kateri je prevajal Angležu, slišal bližajoče se korake in so se odprla vrata pisarne, kar se je že pogostokrat zgodilo, a sedaj gotovo zadnjikrat, je vstopil čuvaj in za njim z robcem na glavi in v kaznjenski obleki Katjuša. Ko jo je zagledal, ga je prešinilo neko težko neprijetno čustvo. »Jaz hočem živeti, hočem rodbino, otroke, hočem živeti človeško življenje,' mu je švignilo v tem trenotku po glavi, ko je vstopila Katjuša s hitrimi koraki v sobo. vOn je vstal in ji je šel nekoliko korakov naproti. Rekla ni nič, ali njen razburjen obraz ga je presenetil. Njen obraz je žarel navdušene odločnosti. Nikdar je še ni videl take. Zardevala je in postajala zopet bleda, njeni prsti so krčevito meli trak njene jopice, in sedaj ga je pogledala, a sedaj zopet povesila oči. »Ali že veste?« je vprašal Nehljudov. »Da, povedali so mi to; ali jaz sem se sedaj premislila. Prosila bodem, da smem iti z Vladimirom Ivanovičem...« je odgovorila hitro, — 753 jasno, kakor bi se bila naprej pripravila za vse, kaj naj reče. »Kako to, z Vladimirom Ivanovičem?...« je začel Nehljudov, ali ona ga je prekinila. »Zato, da bi, kakor on hoče, z njim živela...« tu se je prestrašeno ustavila in popravila: »da bi bila pri njem. Kaj je zame boljšega? In mogoče, da bodem koristna njemu in drugim... Kaj naj storim?« Jedno izmed dvojega: bodisi da se je zaljubila v Simonsona in da ni hotela več one žrtve, ki je povzročala sedaj Nehljudovu toliko neprijetnost, ali da ima še vedno rada njega, Nehlju-dova, in da se njemu v blagor odreka, zavedno zažiga za seboj svoje čolne, spojujoča s\ojo usodo s Simonsonom. Nehljudov je to spoznal in se sramoval. Čutil je, da mu sili kri v obraz. »Če ga ljubite...« je rekel. »Saj jaz nisem nikdar poznala takih ljudij: ni mogoče, ne ljubiti jih. In Vladimir Ivanovič je nekaj posebnega.« »Da, umeje se,« je pričel Nehljudov. »On je izvrsten človek in jaz mislim...« Katjuša ga je prekinila, kakor bi se bala, da ne reče kaj nepotrebnega, ali da bi sama ne povedala vsega. »Nikakor, oprostite mi, če ne delam tega, kar vi hočete,« je rekla. »Tudi vi morate živeti.« 48 Povedala mu je prav isto, kar je mislil sam. Ali tedaj že ni več mislil na to, ampak je mislil in čutil nekaj popolnoma drugega. Čutil je samo stud in usmiljenje. »Torej je med nama vse končano?« je vprašal. »Da, podoba je temu,« je rekla ona in se čudno nasmejala. »Ali jaz bi vam pa vendar rad koristil...« »Nam« — ona je rekla nam in pogledala Nehljudova: »ni ničesar potreba. Jaz se vam moram že tako za vse zahvaliti. Ko bi ne bilo vas...« je hotela nekaj reči, ali glas se ji je tresel. »Ne vem, kdo mora biti drugemu bolj hvaležen. Naše račune poravna Bog,« je rekel Nehljudov. »Da, da, Bog jih poravna,« je zašepetala ona. »Are you ready?« *) je vprašal Anglež. »Directly,« **) je odgovoril Nehljudov in jo vprašal o Kriljcovu. Ona si je zopet opomogla in je mirno pripovedovala, kar je vedela: Kriljcov je na potu jako oslabel in sedaj so ga nastanili v bolnišnici. Marija Pavlovna je prosila, da bi mu smela streči, ali dosedaj še ni bilo odgovora. *) Ali ste gotovi ? ••) Takoj. »Ali naj odidem ?« je rekla Katjuša, spo-znavši, da Anglež čaka. »Ne poslovim se še; videla se bodeva še,« je rekel Nehljudov in ji podal roko. »Odpustite!« je rekla komaj slišno. Njiju pogleda sta se srečala, in Nehljudov je spoznal iz čudnega škilastega pogleda in žalostnega usmeva, s katerim je izrekla ne ,z Bogom !‘ ampak .Odpustite!' da je bil izmed dveh vzrokov njunega razločenja pravi drugi; ona ga je ljubila in je mislila, da uniči njegovo življenje, če se združi z njim, in da ga osvobojuje s tem, da odide s Simonsonom (in sedaj se je radovala, da je izpolnila, kar je želela, ob jednem trpela vsled ločitve ž njim). Stisnivši mu roko se je hitro obrnila in odšla. Anglež, ki ni hotel motiti Nehljudova, je pisal nekaj v zapisnik. Nehljudov se je vsedel na leseno klop ob steni in ni čutil toliko sramu, kolikor obupnosti. In občutivši nepremagljivo utrujenost (ne toliko vsled noči brez spanja, ali potovanja, ali ganutja, ampak vsled celega življenja) se je nagnil na steno, zaprl oči in zadremal (za trenutek v težko spanje). »Ali vam ljubo, da sedaj pregledamo ječe?« je vprašal nadzornik. — 75<> — Nehljudov se je prebudil (in se začudil, kje da je). Anglež je dokončal svoje zapiske in je zaželel, pregledati ječo. (Nehljudov je šel utrujeno in brez zanimanja za njim). XXVI. Potem, ko so prekoračili predsobo in hodnik, ki je smrdel tako, da je postajalo človeku slabo, so vstopili nadzornik in Nehljudov v prvo stanico kaznjencev. V stanici so kaznjenci že vsi ležali na garah, ki so bile postavljene po sredi. Bilo je 70 oseb. Ležali so glava pri glavi, bok pri boku. Pri vstopu obiskovalcev so vsi skočili pokoncu in se postavili poleg gar, bliskaje s svojimi nedavno do polovice ostriženimi glavami. Ležala sta samo še dva. Eden je bil mlad človek, rudeč, gotovo v vročici, drugi starec, ki je brez prenehanja zdihoval. Anglež je vprašal, kdaj da je obolel mladi kaznjenec. Nadzornik je rekel, da je bolan od jutra, stari pa trpi že dolgo na trebuhu, a da ga ni mogoče nikamor namestiti, ker je lazaret že davno prenapolnjen. Anglež je obrnil nezadovoljno glavo in rekel, da želi reči tem ljudem nekoliko besed, in je prosil Nehljudova, da jih preloži. Pokazalo se je, da si je Anglež razun enega namena svojega potovanja, — popisati sibirsko pregnanstvo, naložil še drug namen, — oznanjati rešenje z vero in odrešenjem. >»Recite jim, da je imel Kristus z njimi usmiljenje in da jih je ljubil,« je dejal Anglež; »in da je umrl za nje. Če bodo v to verovali, bodo rešeni.« Dočim je govoril, so vsi kaznjenci molče stali pred garami, držeči roke k telesu. »V tej knjigi,« je dokončal Anglež, »je vse povedano, jim recite. Ali zna kdo tukaj čitati?« Pokazalo se je, da je umelo čitati nad dvajset ljudij. Anglež je vzel iz svojega kovčeka nekoliko vezanih novih zakonov in žilnate roke s silnimi, črnimi nohti so se potegovale iz konopnih rokavov proti njemu. Drug je odrival drugega. Oddal je v tej celici dva nova zakona in odšel v prihodnjo celico. V naslednji stanici se je zgodilo docela isto. Prav tako dušljivo in isti duh; prav tako je visela med okni sveta podoba in na levo od vrat je stala kad, in prav tako tesno so vsi ležali, bok ob boku, in ravno, tako so vsi skočili z ležišč in se jednako vedli, in prav tako niso vstali trije ljudje. Dva sta se dvignila in se vsedla, a jeden je ležal naprej in niti pogledal ni prišedših; to so bili bolniki. Anglež je zopet ponovil svoj govor in oddal dva evangelija. Iz tretje celice se je čulo upitje in razsajanje. Nadzornik zarožlja z vrati in zakriči: »Mir!« — Ko so se odprla vrata, so zopet vsi skočili na noge kraj postelje, izvzemši nekoliko bolnikov in dveh mož, ki sta se jeznih lic pograbila za lase in brado. Spustila sta se šele takrat, ko je nadzornik pridirjal k njima. Jeden je imel razbit noš in tekle so mu solze, sline in tudi kri, kar je otiral z rokavom kaftana; drugi pa je zbiral iz brade izrute dlake. »Starosta!« zakliče strogo nadzornik. Prišel je lep, močan človek. »Nikakor ni mogoče, pomiriti ju, vaše blagorodje,« pravi starosta, smehljaje se veselo z očmi. »Jaz ju že pomirim!« reče mrko nadzornik. »What did they fight for? < *) vpraša Anglež. Nehljudov je prašal starešino, zakaj sta se moža spoprijela. »Lakomnež segnil je po tujem, ta ga je cmoknil a drugi mu je povrnil,« je odgovoril starosta smehljaje se dalje. Nehljudov je to raztolmačil Angležu. »Želel bi, spregovoriti jim nekoliko besed,« pravi na to Anglež, obrnjen proti nadzorniku. Nehljudov tolmači, a nadzornik odgovori: »Morete.« Na to izvleče Anglež svoj evangelij v kož-natih platnicah. — 759 - »Prosim vas, povejte jim to,« pravi Neh-Ijudovu: »Vidva sta se sprla in pobila, a Kristus, ki je umrl za nas, nam je dal drugačno sredstvo, da rešujemo svoje spore. Poprašajte jih, ali vedo, kako treba po veri Kristovi postopati s človekom, ki nas žali?« Nehljudov prevede govor in vprašanje Angleža. »Pritožiti se oblastvu, ono reši spor?« reče vprašajoče nekdo, mrko gledaje nadzornika. »Namlatiti ga ppšteno, pa ne bo več žalil,« reče drugi. Čuli so se še drugačni odgovori. Nehljudov raztolmači vse Angležu. Recite jim, da po Kristovem ukazu treba storiti docela nasprotno: ako te je kdo udaril na jedno lice, pa mu ponudi še drugo,« pravi Anglež in se obrne, kakor da ponuja svoje lice. Nehljudov to pretolmači. »Naj to le sam poskuša,« se oglasi nekdo. »In kedar te lopne po drugem licu, katero mu potem ponudiš?« se oglasi neki bolnik, ki je ležal. »Nu, tedaj te vsega razmesari.« »Kajpak, naj poskuša!« pravi nekdo od strani in se veselo nasmeje. Običajni smeh, ki se ni mogel potolažiti, se je ozval po celi sobi; celo oni pobiti jetnik je udaril v smeh skozi svojo krv in solze. Smejali so se vsi bolniki. Anglež se ni smejal, nego prosil je, naj se jim razloži, da ono, ker se zdi nemogoče, postaja mogoče ljudem, ki verujejo. »Vprašajte jih, ako pijejo?« »Kajpada!« se je ozval neki glas in za njim zopet smeh in krohotanje. V tej sobi so bili štirje bolniki. Na vprašanje Angleževo, zakaj bolnih ne dajo v eno sobo, je nadzornik odgovoril, da si niti sami tega ne žele. In ti bolniki nimajo nalezljivih boleznij in zdravnik jih oskrbuje in zdravi. »Že drugi teden se ni tukaj pokazal,« se je odzval glas. Oskrbnik ni odgovoril in je vodil gosta v srednjo celico. Zopet so se odprla vrata, zopet so vsi vstali in utihnili in zopet je Anglež razdajal evangelije; prav isto je bilo i v peti in šesti celici, in na levo in na desno in na obeh straneh. Nehljudov je šel kakor v snu in ni imel moči, da bi odbil in odšel, čuteč vedno isto utrujenost in obupnost. XXVII. Od kaznjencev so prešli k pregnancem in od teh k onim, ki so bili zaprti vsled odloka - 70i — občin, in k onim, ki so jih prostovoljno spremljali. Povsod se je ponavljalo isto: povsod so kazali iste zmrzujoče, gladne, prazne, bolne, osramočene, zavržene ljudi kakor divjo zverino. Anglež je razdal določeno število evangelijev; ko so mu pošli, tudi ni več govoril. Žalosten pogled, in zlasti dušeč vzduh je gotovo vničil tudi njegovo energijo in hodil je po celicah, odgovarjaje samo: Ali right«, na razlago nadzornikovo, kakšni kaznjenci so v kateri Staniči. Zadržali so se samo še v jedni sobi kaznjencev. Tu je vzbudil njihovo pozornost neki kaznjenec s tem, da ni vstal takrat, kakor vsi, kakor so povsod skočili z ležišč in se postavili pri vstopu nadzornika. Ta kaznjenec je bil zarasel, suh starec, ves nagrban, oni, katerega je videl zjutraj Nehljudov na plavu. Ta starec v umazani, na ramenih raztrgani srajci pepelnate barve in prav takih hlačah, bos, je sedel na tleh poleg gar in je z začudenim, vpraševalnim pogledom motril vstopivše. Njegovo izsušeno telo, ki je gledalo skozi luknje umazane srajce, je bilo slabo, ali njegov obraz je bil še jako živahen. Gotovo je uprav govoril s tovariši in je bil nezadovoljen, da so ga prekinili. Oči so se mu bliščale in obrvi jezno grbančile. Vstati!« je zakričal nad njim nadzornik. (Starec se ni ganil in se je zaničljivo nasmejal. — 76-2 — »Pred teboj stoje tvoji sluge. A jaz nisem tvoj sluga. Na tebi je znamenje,« je rekel starec, pokazovaje nadzornika na čelo).*) »Ka-a-aj?« je rekel razjarjen nadzornik in šel nadenj. »Jaz poznam tega človeka,« je rekel hitro Nehljudov nadzorniku. »Zakaj je bil prijet?« »Policija ga je poslala semkaj, ker nima potnega lista. Mi prosimo, da bi jih ne pošiljali semkaj, ali oni jih vedno pošiljajo,« je rekel nadzornik, jezno škileč na starca. (»In ti si gotovo tudi iz antikristove vojske?« se je obrnil starec k Nehljudovu. »Nikakor, jaz sem tujec,« je rekel Nehljudov. »Kaj, ali si prišel pogledat, kako muči antikrist ljudi? No, le poglej. Lovil je ljudi, zaprl je v gajbico celo vojsko. Ljudje imajo v potu svojega obraza svoj gotovi kruh, ali on jih je zaprl kakor svinje in jih krmi brez dela, da bi postala iz njih zver.« »Kaj pravi?« je vprašal Anglež. Nehljudov je odvrnil, da obsoja nadzornika, ker ima ljudi zaprte. »Vprašajte ga, kako pak se mora ravnati po njegovem mnenju z ljudmi, ki ne ubogajo zakonov,« je rekel, Anglež. *) Poprava: Starec se ni ganil. »Čemu naj vstanem? Rajši se ti vsedi semkaj in jaz ti nekaj povem,» je rekel starec, pokazovaje nadzorniku na gare. Nehljudov je prevedel vprašanje. Starec se je čudno zasmejal in pokazal goste zobe. »Zakon,« je odgovoril zaničljivo, »je najprej oropal vse, vso zemljo, vzel ljudem vse bogastvo, vse podvrgel, vse ubil, ki so šli proti njemu in potem je zakon določil, da ne smejo ropati in ubijati; ko bi bil zakon preje to določil.« Nehljudov je prevedel odgovor. Anglež se je zasmejal. »Ali vendar, kako ravnati s tatovi in roparji? Vprašajte ga.« Nehljudov je zopet prevedel vprašanje. Starec se je resno omračil. »Reci mu, da naj sname s sebe znamenje antikristovo in da ne bode potem v njem niti latu niti roparja. Tako mu to povej.« »He is crazy,« *) je rekel Anglež, ko mu je Povedal Nehljudov besede starčeve in pomignil 2 rameni ter odšel iz stanice. »Ti delaj svoje in jih pusti. Vsak naj bode sam svoj gospod. Bog ve, koga je zapreti, komu odpustiti, mi tega ne vemo,« je rekel starec. »Bodi sam sebi načelnik in ti ne bode treba predstojnikov.)« »Pojdi, pojdi,« (je dodal)**) jezno se mračeč ■n bliskajoč z očmi Nehljudovu, ki se je obo- •) Je na pol blazen. ••) Poprava: je rekel ta. - 764 — tavljal, zapustiti stanico. Poglej, in veseli se, kako (antikristje) krmijo ljudi z ušmi. Pojdi, pojdi!« Nehljudov je odšel na hodnik in se približal Angležu, ki je stal z nadzornikom pri od- i prtih vratih. Anglež je vprašal, kak namen ima ! ta sobica. To je bila mrtvašnica. »O!« je rekel Anglež in je hotel vstopiti. Bila je to navadna mala sobica. Na steni je gorela mala svetilka in je slabo razsvitljevala na garah štiri mrtva telesa, ki so ležala z glavami proti steni in z nogami proti vratom. Prvi mrtvec v konopni srajci in v spodnjih hlačah je bil človek velike rasti, z malo špičasto brado in napol ostriženo glavo. Telo se je že strdilo: modre roke so bile prekrižene na prsih, a noge so molele daleč narazen. Poleg njega je ležala v beli jopici in krilu bosa, stara ženska redkih las, z nagrbanim, kakor žafran žoltim obličjem. Poleg starke je bilo še moško truplo v lilabarvani srajci. Ta barva je nečesa spomnila Nehljudova. »A kdo je ta? Tretji —?« povprašuje Nehljudov, ki ni hotel verovati svojim očem. »To je neki gospod ; okoli poldneva so ga prinesli iz bolnice, je odgovoril nadzornik. Nehljudov je stopil bliže in začel ogledovati mrtveca. — 765 Mala, ostra, navzgor moleča brada, silni, krasni nos, belo visoko čelo, redki kodrasti lasje. Nehljudov je spoznaval znane črte, a ni veroval svojim očem. Včeraj je videl ta obraz vsled navdušenja tako razpaljen, stradajoč. Sedaj je bil miren, negiben in grozno krasen. Da, to je bil Kriljcov, ali vsaj oni sled, ki je stal po njegovi materi-jalni eksistenci. >Zakaj je trpel? Zakaj živel? Ve li sedaj ?« si je mislil Nehljudov, in zdelo se mu je, da temu ni odgovora, da ni ničesar razun smrti, in bilo mu je mučno. Neposlovivši se pri Angležu, je prosil Nehljudov nadzornika, da ga spremi ven, in čuteč potrebo samote, da bi premislil vse to, kar je okusil ta večer, se je odpeljal v gostilno. XXVIII. Nehljudov se ni vlegel, ampak je hodil dolgo semtertje po sobi. Njegova razmera s Katjušo je bila završena. Ali dokončana ni bila dobro. Bilo ga je takorekoč sram pri spominu na to. Drugo njegovo delo še nikakor ni bilo dokončano in ga je silnejše nego prej kedaj trapilo in zahtevalo njegove delavnosti. (Vse to grozno zlo, katero je videl in spoznal v tem času, in zlasti tukaj v tej strašni kaznilnici, vse to zlo, ki je pogubilo tudi milega Kriljcova, je slavilo — 766 — zmago, gospodovalo in ni bilo videti, da bi bilo kedaj možrio premagati ga, ali vsaj spoznati, Ji kako bi ga premagal.) V iljegovi duši je vstajalo sto in tisoče v jj skaženem vzduhu (zaprtih ljudij pod brezčutnimi generali, državnimi zastopniki, nadzorniki *) pojavil se (čudni, predstojnike prepričajoči, svobodni) i starec, katerega so imeli za blaznega, in med mrtveci krasni, mrtvi, voščeni obraz z jezo umrlega Kriljcova. In prejšnje vprašanje — ali je on sam blazen, ali so blazni ljudje, ki se smatrajo za razumne in vse to delajo? — mu je z novo silo stopalo pred oči, a on ni dobil o njem odgovora. Utrujen od hoje je sedel na divan pred sve-tiljko in mehanično odprl evangelije, katero mu je bil daroval Anglež, ko je izložil na mizo, kar je imel v kovčegu. »Pravijo, da je tu razrešenja vsemu«, je pomislil in je odprl evangelije ter začel čitati tam, kjer se je odprlo — pri Matevžu XVIII. kapitel: (1. Tisto uro so pristopili učenci k Jezusu rekoč: »Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?« i 2. Jezus je poklical otroka in ga je postavil v sredo med nje •) Poprava: zaprtih, - 767 — 3. in je rekel: »Resnično vam povem, ako se ne spreobrnete in niste kakor otroci, ne poj-dete v nebeško kraljestvo. 4. Kdorkoli se poniža, kakor ta otrok, je največji v nebeškem kraljestvu.« »Da, da, tako je«, je pomislil, spomnivši se, da je čutil zadovoljnost in radost z življenjem v tej meri, kakor je samega sebe poniževal. 5. »In kdor sprejme takega otroka v mojem imenu, sprejme mene. G. Kdor pa pohujša katerega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja.« Čemu to: ,ln kdor sprejme* in kam sprejme? in kaj pomeni: ,v mojem imenu*?« je vprašal samega sebe, čuteč, da mu te besede nič ne povedo. »In čemu ,mlinski kamen in globočina morja*? Nikakor, to vsaj ni to: to je nedostalno, nejasno«, je mislil spomnivši se, da je že večkrat v svojem življenju hotel čitati evangelije, ali prav nejasnost takih mest ga je vedno odvračala. Pre-čital je še 7. 8. 9. in 10. verz o pohujšanju, o tem, da pride na svet, o kazni v večnem ognju, v katerega bodo pahnjeni ljudje, in o otrocih in nekih njegovih angeljih, ki gledajo obličje Očetovo, ki je v nebesih. »Škoda, da je to tako ne- skladno «, si je mislil, ali mora se pripoznati, da je v tem nekaj dobrega. « 11. Zakaj sin človekov je prišel izveličat, kar je bilo izgubljenega« — je čital dalje. 12. >Kaj se vam zdi? Ako bi imel človek sto ovac, in bi se izgubila ena, ali ne popusti devetindevetdeset na gorah, in gre iskat tisto, ki se je zgubila? 13. In ako se primeri, da jo najde, resnično vam povem, da se je bolj veseli nego devet-indevetdeseterih, ki se niso zgubile. 11. Tako ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se teh malih kateri pogubil.« »Da, ni bila volja očetova, da bi se pogubili, a glej, vendar jih pogine po sto, tisoče. In ni pomočka ohraniti jih,« si je mislil Nehljudov. 21. Takrat je pristopil k njemu Peter in je rekel: »Gospod! kolikokrat bo grešil zoper mene moj brat in naj mu odpustim? do sedemkrat?« 22. Jezus mu reče: »Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. 23. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel račun delati s svojimi hlapci. 24. Ko je začel račun delati, je bil predenj postavljen eden, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25. Ker pa ni imel s čem plačati, je ukazal njegov gospod, prodati njega, njegovo ženo in njegove otroke in vse, kar je imel, in poplačati. 26. Hlapec pa je padel na kolena in ga prosil rekoč: ,Potrpi z menoj, in vse ti povrnem*. 27. In gospod se je usmilil tistega hlapca in ga je spustil ter mu odpustil dolg. 28. Izpred njega grede pa je tisti hlapec našel enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil in davil rekoč: .Plačaj, kar si dolžan!* 29. Tedaj njegov sohlapec predenj pade in ga prosi rekoč: .Potrpi z menoj in vse ti plačam !* 30. On pa noče, temuč gre in ga vrže v ječo, dokler ne plača dolga. 31. Ko so pa videli njegovi sohlapci, kar se je zgodilo, bili so silno žalostni, ter so šli in povedali svojemu gospodu vse, kar se je bilo zgodilo. ■32. Tedaj pokliče neusmiljenega hlapca njegov gospod in mu reče: .Hudobni hlapec! ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; 33. ali nisi bil torej tudi ti dolžan, usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?...*« »Ali je v resnici morebiti samo to,« je naglo glasno zaklical Nehljudov, ko je prečital te besede. »Da, samo to.« In z Nehljudovim se je zgodilo to, kar se često zgodi z ljudmi, ki žive duševno življenje. Zgodilo se je, da se je misel, ki se mu je zdela spočetka čudna, paradoksna, ali celo šala, ki dobiva v življenju pogosteje in pogosteje potrdilo, pojavila nenadoma najprostejše kot neizogibna resnica. Tako mu je tedaj postala sedaj jasna misel o tem, da je jedino, neizogibno sredstvo rešiti se tega groznega zla, vsled katerega trpe ljudje, samo o tem, da se pripoznajo vsi ljudje krive pred Bogom in vsled tega neopravičene i zapirati i poboljševati druge ljudi. Postalo mu je sedaj jasno, da je vse to strašno zlo, katerega priča je bil v kaznilnicah in ječah, in trdno samozaupanje onih, ki so narejali to zlo, prihajalo samo od tega, da so hoteli ljudje delati nemožne stvari: ker so zli, poboljševati zlo. Orešniki so hoteli poboljševati grešnike in so mislili doseči to na mehaničen način. A iz vsega tega je izšlo samo to, da so se ljudje, težeči po tem in do-bičkaželjni prejeli za tvoj stan to dvoumno zapiranje in poboljševanje ljudij, sami skazili v največji meri in brez prestanka kazč one, katere mučijo. Bilo mu je tedaj jasno, odkod je vsa ta groza, katero je videl in kaj je treba delati, da se odstrani. Odgovor, katerega ni mogel najti, je bil ta, katerega je dal Kristus Petru: to je, da bi bilo vedno vsem odpuščeno, brezštevilnokrat odpuščeno, ker ni takih ljudij, ki bi bili sami nedolžni, da bi tedaj mogli kazniti ali poboljševati. A ne more biti, da bi bilo to tako pri-prosto,« si je pravil Nehljudov, a kmalu je videl v resnici, da je to, dasi se mu je zdelo spočetka tako čudno, da je smatral za napačno, brezdvomno resnično, in da je to ne samo teoretična, ampak tudi praktična razrešitev vprašanja. Ostal je še prejšnji ugovor, kaj narediti z zločinci, ali se naj oproste brez kazni; in ta mu še sedaj ni bil jasen. Ta ugovor bi imel pomen, ko bi bilo dokazano, da kazen zmanjšuje prestopek, in da poboljšuje one, ki so zagrešili; ker pak je dokazano uprav obratno, in je jasno, da ni v moči enih ljudij poboljševati druge, je to jedino razumno, kar morete učiniti, da nehate delati to, o čemur je gotovo, da ni koristno, ampak škodljivo in poleg tega nenravno in kruto. Vi kaznujete že nekoliko stoletij ljudi, katere smatrate za zločince. Torej, ali ste jih oplemenitili? Niste jih oplemenitili, ampak njihovo število je zrastlo vsled teh zločincev, ki se pokaže v kaznilnici, in poleg tega od onih zločincev — sodnikov, državnih pravdnikov, preiskovalnih sodnikov, jetničarjev, ki sodijo in kaznijo ljudi. Nehljudov je spoznal 49* sedaj, da družba in red v obče ne bivata za to, da so po teh zakonih organizovani zločinci, ki sodijo in kaznujejo druge ljudi, ampak ker se ljudje ne glede na tako skazo vendar pomilujejo in ljubijo drug drugega. V nadi, da dobi potrditev te misli v tem evangeliju, gaje začel Nehljudov čitati od začetka. Ko je prečital propoved na gori, ki ga je vedno zanimala, ni spoznal spočetka v tej propovedi ne abstraktne krasne misli in zvečine hiperbolične neizpolnjive zahteve, ampak priprosto, jasno in v praksi izvedljivo zapoved, ki bi, ko bi bila spolnjena [kar bi bilo popolnoma lahko mogoče], provzročila čudovit, popolnoma nov red v človeški družbi, pri kateri bi se zrušilo samo ob sebi ono nasilje, ki je Nehljudova tako razburjalo, in dosegla bi se največja, človeku pristopna blaginja: — kraljestvo Božje na zemlji. Teh zapovedij je bilo pet. Prva zapoved [Matevž, V., 21—26.] je bila ta, da človek ne samo ne sme nikogar ubiti, ampak se tudi ne jeziti na svojega brata, ne sme nikogar smatrati za slabega, vrednega besede »raka«, in če je s kom v sovraštvu, se mora pomiriti z njim prej nego prinese dar Bogu, t. j. predno moli. Druga zapoved [Matevž, V., 27—32.] je bila ta, da človek ne le ne sme prešestovati, am- pak se mora celo varovati razkošja v pogledu na krasno žensko, in ne sme, če se je združil s kako žensko, postati nikdar nezvest. Tretja zapoved [Matevž, V., 33—37.] je bila ta, da človek ne sme pri ničem prisegati. Četrta zapoved [Matevž, V., 38—42.] je bila, ne samo ne sme zahtevati očesa za oko, zob za zob, ampak mora nastaviti drugo lice, če ga je udaril kdo na jedno, da ima odpustiti žaljenja in jih mirno prenašati ter nikomur odreči tega, karkoli bi od njega hotel. Peta zapoved [Matevž, V., 43—48.J je pa bila, da človek ne le ne sme mrziti sovražnikov in se bojevati z njimi, ampak jih mora ljubiti, jim pomagati in služiti). Potem je uprl pogled v svetlo gorečo sve-tiljko in utihnil (spomnivši se vse slabosti našega življenja in si je jasno predočeval, kakšno bi moglo biti to naše življenje, ko bi bili vsi ljudje vzgojevani na podlagi teh načel in) davno ne-okušeno navdušenje je vstajalo v njegovi duši. Bilo mu je, kakor da bi bil po dolgem trpljenju in bolečinah nakrat našel zadovoljnost in svobodo. Spal ni celo noč in je, kakor se godi z mnogimi, ki čitajo evangelije, razumel polni pomen besedij, katere je čital mnogokrat, a jih prezrl. Kakor goba vodo, tako je požiral vse, kar se mu je odkrivalo potrebnega, važnega in radostnega / — 774 v knjigi. In vse, kar je čital, se mu je zdelo znano, se mu je zdelo, da mu čitanje potrjuje in dokazuje to, kar je vedel že davno pred tem, in ni mogel popolnoma umeti, zakaj ni veroval. Tedaj pa je spoznaval in veroval. (Ali ni bilo dosti tega, da je sedaj spoznaval in veroval, da ljudje, ki spolnujejo te zapovedi, dosegajo najvišji jim pristopni blagor, temveč je spoznaval in veroval sedaj, da nobenemu človeku ni treba drugega nego le spolnovati te zapovedi, da je v tem jedino razumni smisel človeškega življenja, da je vsako prestopanje napaka, kateri sledi kazen za petami).*) Iz vsega nauka je izhajalo in je bilo s posebno jasnostjo in silo izraženo to v prispodobi o delavcih v vinogradu. Delavci so mislili, da je vinograd, v kateri so bili poslani, da bi delali za gospodarja, njihova lastnina; da je vse, kar je bilo v vinogradu, odločeno za nje, in da obstaja njihovo delo v tem, da uživajo v tem vinogradu svoje življenje, pozabivši na gospoda in ubivši one, ki so jih spomnili gospoda in dolžnosti do njega. »V tem je vse,« je mislil Nehljudov. »Živel sem in vsi živimo v neumnem prepričanju, da smo sami gospodje svojega življenja, da nam je dano, da bi ga uživali. In to gotovo ni resnično. Če smo poslani sem, tedaj smo poslani po ne- *) Poprava: Veroval je zlasti v to, kar... I kogar volji in v določen namen. Ali mi smo mislili, da smo se rodili kakor gobe in da živimo samo v svojo radost, a je gotovo, da nam bode slabo, kakor delavcem, ki niso izpolnjevali volje | gospodove. Volja gospodova pa je izražena v učenju Kristovem. Ko bi ljudje spolnjevali (te napovedi),*) vzniklo bi kraljestvo Božje tudi na zemlji, in ljudje bi dosegli največji blagor, ki jim je dostopen.« »Iščite najprej kraljestvo Božje in njegovo pravico in ostalo vam bode dano.« Mi pa iščemo | .ostalo* in ga ne najdemo, in ne samo, da ne ustanavljamo Božjega kraljestva, ampak ga uničujemo. »Glej, to je delo mojega življenja. Komaj je dokončano eno, že začenja drugo. In jaz sem mislil, da sem osamel in da nimam, kar bi delal. Od te noči se je začelo za Nehljudova popolnoma novo življenje, ne samo zato, da je stopil v novo fazo življenja, ampak zato, da je vse, kar se je zgodilo ž njim od teh dob, dobilo 2anJ popolnoma drugi pomen nego prej. S čem se konča la nova doba njegovega življenja, nam pokaže bodočnost. Moskva, 12. decembra 1899. leta. KONEC. ’) Poprava: to učenje. Slovenskemu čitatelju. Vse izraze, stavke, cele odstavke ali tudi poglavja, ki so med okroglimi oklepi (............) je črtala ruska cenzura. Marsikaj je prenaredila, a ti njeni popravki so v našem prevodu pod črto. — Kdor pazljivo sledi tej korekturi ruske cenzure, bo videl, da imajo Rusi jako ostriženo »Vstajenj e«, ki je na marsikateri strani naravnost nerazumljivo ali vsaj prav čudno skrpucano. Slovenci imamo torej popoln prevod (izgotovljen po polni ruski izdaji v Londonu.) ■ ■ •: ■ ■ ... ' ' '• *•• * ' . t -."V ■ • ■ t Ul# M ' SRS ■ 'V ;.ov ' Ssfifff?, ■ - ^ :r šr *T' . . * 't*.!-. tip P‘. s '..v . J Cena 40 vin. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI2NICA 0000007S093