Gustav Strniša
Zlata minica
Mala Simonka je bila hudo bolna. Mamica je poklicala zdravnika, ki je deklico pregledal, ji zapisal zdravila in ji dejal:
»Deklica mala! Res si bolna! Treba ti je še drugega zdravnika, sa-mega ljubega Boga! Prosi Ga, naj nam nakloni jasne, sončne dni! In ko boš količkaj mogla, pohiti z mamico v prirodo, na sonce, med cvetje! Saj ti manjka toplih žarkov, da bi te vso obsejali in pregreli!«
Simonka se je gospodu hvaležno nasmehnila in utrujena zaspala.
Ko se je vzdramila, je zvonilo poldne. Dež, ki je že nekaj tednov padal  noč in dan, je nekoliko prenehal.
Mama je odprla okno in dekletce je željno srkalo čisti zrak.
Tedaj je pribrenčala od nekod drobna žuželka in padla na pisano odejo male bolnice, kakor bi se bila zmotila in zamenjala umetne vezene cvete na odeji z  resničnim cvetjem.
Ta žuželka je bila minica. A kako je bila tedaj grda, po hrbtu uma-zanorjava, po trebuščku pepelastosiva. Imela je smešno, debelo, popol-noma črno glavico ter dolge temnordeče tipalke.
Simonka se je hrošča razveselila.
»Tako skromna si in tudi prijazna. Koliko ptic me pozna, ki sem jih vso zimo krmila, vrabec potep se me sploh več ne boji in mi tam zunaj seda kar na ramo. Zdaj pa, ko sem zbolela, ni nobene blizu, le na priprto okno še katera počene, a potem odleti!«
Žuželka se je tiho in ponižno vrgla na hrbet in smešno migljala z Dožicami in kimala z glavo, kakor bi hotela deklico zabavati in jo tolažiti.
Siruonka pa je hrošču potožila:
»Vidiš, nobeue ptice nimam, ki bi jo labko poslala k ljubemu Bogu v nebesa, da bi prosila zame! Sicer Ga tudi sama prosim v molitvi, a če bi kdo prišel kar k Njemu in prosil zarne, bi bilo še bolje! Veš kaj? Zleti ti kvišku in se dvigni pred božji prestol! Frosi ljubega Boga, naj pošlje mnogo, mnogo toplih žarkov, da bom okrevala in se igrala z njimi!«
Žuželka je zlezla deklici na prst, ji s krili zašumela v odgovor in že je zletela skozi priprto okno.
Deklica je zaprla oči in zaspala. Njena dušica pa je spremljala malo minico, ki se je počasi dvigala više in više.
150
Na visoki smreki je čepel črn krokaf- Ko je zagledal mastnega, ne-okretnega hrošča, si ga je zaželel. Odprl je kljun in šavsnil — v praz-nino. Hrošček je zadnji hip opazil njegovo nakano, zletel mimo kljuna in občepel krokarju na čmem perju.
Ko je ptič odletel, se je minica spustila z njegovega hrbta in se spet pogumno zaletela više.
Visoko je plavala, ko je zagledala pestrobarvno mavrico iu se ji približala. Zletela je uad njo in hitela dalje proti nebesom.
Dolgo, dolgo se je dvigala v višavo. Bila je že zelo trudna in kar vse se je vrtelo v njeni glavici. "V težki omotici je žalostna zaprla oči, prepričana, da bo slednji trenutek zdrknila v globino in padla nazaj na zemljo.
»Kakšna neznatua žuželka je priplula tako visoko?« je začula tedaj zveneč glas.
Pogledala je in uzrla lepega, ljubkega angela, ki jo je ujel v svojo pro-sojno roko. Nagnil se je nad njo in takoj je v šelestenju njenih kril razu-mel   njeno  prošnjo  ter se začudil:
»Kako si požrtvovalna! Takoj te ponesem pred božji presiol!«
In angel se je dvignil.
Nas\e<Jnji tienutek je začutila minica, kako urno se dviga v ne-poznane skrivnostne višine. Že je začula tajinstvene glasove božauske godbe, vmes je odmevalo sladko in milo šepetanje, ki se je ujemalo z nežnimi zvoki.
In minica je vedela, da je v nebesih. Zaprla je spet oči, a ko jih je odprla, je ležala na božji dlani, ki drži v rokah ves svet. Videla je ptosojno sijoče oči, ki so se Ijubeče smehljale, ko je Bog govoril:
»Le vrni se, ti mala, dobra žuželka, uslišana je Simonka, a tudi tebi dam lep spomin!«
In Bog je dihnil vanjo ter jo izpustil.
Minica je začutila v sebi ču-dežno sladkost in silo, vsa prežar-jena in  prerojena je kakor v sanjah  plavala globlje in globlje.
Ko se je Simonka prebudila, je zastrmela.
Skozi okno je prisijalo sonce. Z blestečim žarkom je priplavala k nji drobna žuželka. Ko jo je deklica pogledala, je zastrmela, hrošček je bil ves zlat, sijoč kakor smaragd.
Z!ata minica je zašumela in odletela in Simonka je vedela, da je hrošček izpolnil svoje poslanstvo.
Simonka je v nekaj mesecih okrevald, saj je imela dovolj sonca, in zdravje se ji je kar vidno vračalo.
Tam zunaj pa je v soncu in zelenju rajala zlata minica ter se vsa blesteča in lepa veselila življenja.
151