Edini   dol,
(Gorenska pravlica.)
W    nedeljo hude zime so kmetu z Gojzda *) se Do zadnje bilke svisli vse klaje spraznile 5 De bi tedej živini bilo poklasti moč. Sinovama velel je po klajo it' rekoč :
»Živina nima jesti5  stradala de ne k,
Je treba, de v senožet gresta ji po seno;
Res, danes je nedelja, alj iti morata
Po dvoje vlak **) u goro, — očeta vbogajta!«
»»Nedelja, oče, dans je, nedelja sveti dan, Nedelja, velik praznik, povsod je praznovan! Se ne spodobi danes hoditi na goro, Sej sosed nam posodi za silo že seno.««
Tak prosita sinova očeta stariga,
De saj bi na nedeljo v goro ne lazila;
Alj oče nagle jeze besede ponovi,
Ter žuga zlo , če berž se povelje ne stori.
»Ni zgovora — poprime — koj morata v goro Gorje, če v štirih urah sena doma ne bo! Velevati ne dajta po dvakrat si nikar, Ce vama je beseda očetova kej mar.«
Sinova, ker sta vedla de vbogat' morata, Nerada, tode vender na pot se dvigneta j Scer sonce je sijalo, alj mraz je blo na moč, Ker sneg je zopet padel bil nov preteklo noč.
O mrazu in po snegu prigazita do vlak , Na vsacim udu nju pa oterpnjen bil je vsak, Zatorej brez omude se verneta nazaj, De pred na gorko z mraza domu prišla bi saj,
Ze sta seno privlekla do srede skor gore, Od Gojzda delječ uri četerti pičli dve, Kar plaz neznan odterga se ravno nad njima, In predin se zavesta, podsulo je oba.
*) Gojzd je majhna vas na Gorenskim. Koj nad Gojzdam se dvigne gora, kjer imajo Gorci aliGojžani svoje senožeti. Vsaka senožet, večidel dolinice, ima svoje ime, ktero je legi ali velikosti primerjeno, ali od kake druge take reči osnovano. Med druzimi je »Edini dol« taka senožet, ki je svoje ime od pričijoče zgodbe dobila. — **) Vlaka je kup sena, ki do zime v gori ostane, in se še le po snegu domu spravi, de se ga tako manj pogubi. Iz srede vlake, ki je s tertami zvezana, moli Yeja, duša imenovana, za ktero se kup po snegu vleče.
In oče pa, ko ravno je gledat šel, če že Domu sinova njega skor prideta z gore, Z lastnim' očmi je vidil, kako je plaz snega Podsul edina otroka, edina dva sina!
Strahu se strese, več ne derže kolena ga, Na tla telebi, zdihne: »Edina dva sina! Edina moja, kje sta? Zadela mene, vem, Za greh je roka Božja!« — ne dihne več potem.
Nad Gojzdam je senožet, prigodbe grozne kraj, Edini dol od zdiha se zove zmir še zdaj, — In žalostne prigodbe te še današnji dan Se z grozo vedno spomni in strahoma Gojžan.
M. Valjavec.