CIE OR. LETH25 191T-76 ŠTEV. 9-10 Mentor — dijaški list — XXIII. leto 1935-36 Vsebina 9-10. številke: France Jesenovec, Cut odgovornosti 193 / Janošna, Pismo 195 / Štefan Gomilški, Večerna impresija 195 / Janko Mlakar, Spomini 196 / Dore, Pomlad 201 / Zmago Zorman, In bomo šli 202 / R. M. Rilke - Čampa, To je ondod 203 / F. Šušteršič, Cerkovnik Matija 204 / Jože Dular, Zdaj je pomlad 206 / Polde Pavčnik, Sanje 207 / Mimin, Pred počitnicami 209 / Jože Dular, Kresna noč 209 / V. Bohinc, Kako oblikujejo zemeljsko površino notranje sile zemlje 210 / Creditor, Večer 212 Fr. Kunstelj, Misli 213 / Aleksandrovna, Odbito 214 / Boris, Prekmurski motiv 215 Sonja, Škratje in vile v Tivolijskem parku 216 / Olaf Afanasijevič, Na razstavi 218 / France Jesenovec, Gimnazija nekdaj in sedaj 219 / Štefan Gomilški, Ironija usode 221 / Zmago Zorman, Micka 223 / Zmago Zorman, Mojstra 226 / Emanuel Kolman, Drobne slike 228 / Jelka, V mraku 229 / Klimpiada 230 / Leopold Wabra, Dve zgodbi z Jezerskega 232 / Ivan Podgornik, Drobne zgodbe 235 / Obzornik: Nove knjige 236 / Pomenki 239 Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. ?. — Na uredništvo se poSiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. - Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odg. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj. Celoletna naročnina za dijake Din 30., za druge in zavode Din 40. Posam. številka ■D'n 4.—. Plačuje se naprej. — štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake, Lit. 15.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake , S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah .Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino z vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. B. KOLB & PREDALIČ Športna trgovina • Ljubljana - Kongresni trg 4 Za simo priporočamo svojo bogato zalogo zimskega športnega blaga: smuči, palice, stremena, čevlje, maže, volnenega blaga itd. Za poletje pa naše priznane šatore, kajak čolne in dežne plašče ter vso opremo za lahko atletiko, tenis, turistlko i. t. d. (Od 1. novembra dalje Kongresni trg štev. 4) FRANCK JESENOVEC: ČUT ODGOVORNOSTI Bog je stvarnik nebes in zemlje. S to izpovedjo priznavamo, da je tudi človek, sicer najpopolnejše bitje na svetu, odvisen od Vsemogočnega, odgovoren večnemu in neskončno pravičnemu Sodniku. Stvarnik sam ti je namreč položil v dušo tisti čut odgovornosti, ki te vodi pri vsem dejanju in nehanju. Iz ust današnjega modernega (?) študenta pa si utegnil že slišati izjavo, da zanj vprašanje Boga in duše in religioznega življenja sploh ne obstoji, iz česar bi mogel sklepati le to, da je Boga, ki mu je vero vanj vsadila naša slovenska mati, v mestnem življenju izgubil, ga v svoji duši in vesti zatrl, s čimer je izbrisal tudi čut odgovornost pred Najvišjim. Pa nas Bog bolj, neskončno bolj ljubi kot mi Njega. Še ko si mu obrnil hrbet, te išče, celo na široko življenja cesto gre za teboj. In ker ga ne pustiš pred svoj obraz, je bil tako usmiljen do tebe, moderni slovenski študent, da ti je pred obličje postavil svojega namestnika — narod, ali če hočeš, — državo, ali če je še modernejše— človeško družbo. Vlil ti je v srce zavest, da moraš delati za te. če si že Nanj pozabil. In glej! Bog se nikoli ne ušteje! Ker se nisi v našem mrzlem času mogel ugreti Zanj, si se pa ugrel za narodnostne, državne, internacionalne ideje. Ko služiš tem, ko misliš, da si odgovoren narodu, državi, človeški družbi, si eo ipso priznal odgovornost pred tistim, ki \se te ideje vsebuje, ki vse te ideale objema in jim Edini daje vrednost in ceno. Božja modrost se ne zmoti. Pač, boš ugovarjal, pa še kako temeljito se je Bog uštel, saj te ideje ne izvirajo od njega! Kar malo poglejmo okrog sebe: ali se ne grizeta nacionalizem in komunizem na življenje in smrt? Pa da sta oba iz Boga? Nemogoče! In ljubezen do naroda, recimo do našega naroda, ali je niso nešteti plačali v raznih časih s prav različnimi globami? Zakaj vse to. če pa je pravzor vsem tem svetim idejam v Bogu? Ali ni to čuden paradoks? MENTOR IU:i5-36. ŠT. » —10. 193 Vse je res, kar mi ugovarjaš. Ali tem zmešanim pojmom modernega človeka ni kriv Bog, temveč satan, ki je človeku izpodmaknil Boga izpred ljubezni do naroda, države in človeškega občestva. Tako je postala miselnost današnjega človeka poganska, ljubezen do vseh treh vrednot pa nesmiselna, neprava, neiskrena. Brez vere v Boga je torej čut odgovornosti do gornjih treh vrednot neosnovan, nemogoč, brez etičnega jedra in zato — brez vsake vrednosti in zaslug! Taka je naša sodba, tak je naš logični sklep. Pa vendar nisem pozabil še na tole misel: četudi za današnjega študenta vprašanje o Bogu ne bi obstajalo, pa bi čutil iskreno odgovornost recimo do slovenskega naroda, do njegovega jezika, šeg in običajev, do njegove kulture in samozavesti, in bi zanj delal in študiral le zato, da mu nekoč koristi — potem smelo trdim, da mu je narod le začasno zakril Boga, ki g*i bo prej ali slej odkril za nacionalno zaveso. Podobno je z drugima dvema vrednotama, pri katerih so človeku zameglili Boga naša oholost in ošabnost, naš pohlep in sovraštvo, jeza in lakomnost, nagnjenje k tatvini in umorom. Če Bog ne bo usmiljen in če sam ne bo hotel stopiti pred vse te spake in se pravočasno razodeti človeku kot edini, ki mu je človek za svoja dejanja odgovoren — drugim je le začasno na lem — ali ni potem upravičena naša bojazen, da Evropa in vse človeštvo z neznansko silo hiti v propad ? Najprvi in najbližji, ki smo jim, spet le zavoljo Boga, odgovorni, so pa naši starši. Rodili so nas, redili in vzgajali, pa zato zaslužijo, da jim kdaj povrnemo, kar so utrpeli za nas. Njim smo odgovorni zopet le zato, ker so namestniki božji na tej zemlji. Če se zavedamo te odgovornosti do siaršev, pa skoro nismo v nevarnosti, da bi pozabili na Boga, samo če so nas prav vzgajali, namreč zopet iz zavesti odgovornosti pred Bogom, katerega večen sklep je bil. da nas ie po njih poklical v življenje. Gorje človeštvu, ko bodo starši dajali življenje otrokom brez te zavesti! Iz tehle osnovnih nazorov o odgovornosti naj sledi vse tvoje delo že na gimnaziji, dragi moj prijatelj! Osebnost moraš postati, saj hočeš biti slovenski inteligent! Zato si moraš sedaj izoblikovati svoj svetovni nazor, svoje razmerje do bližnjega in do Boga, izklesati moraš s pomočjo vzgojiteljev trden in kremenit značaj, postati moraš preko nekaj splošne izobrazbe strokovnjak te ali one vrsti1. Vse to ti narekuje čut odgovornosti pred Bogom in starši, pred narodom, državo in človeštvom. Na čim viišjo stopnjo izobrazbe prideš, tem večja je odgovornost za vsa tvoja dela! A te odgovornosti se zavedaj že sedaj, potem ne boš študiral iz strahu pred slabimi ocenami. Če pa danes ta dan odpada tudi že tu strah, da o čutu odgovornosti sploh ne govorim, je to kaj slabo znamenje zanapredek in zelo sumljivo postaja tisto pretirano hvalisanje o naši visoki, izredno visoki kulturni stopnji. Malomarnost in brezbrižnost, lenoba, pretirano gojenje športa, prečudno tvoje razmerje do staršev, profesorjev in oblasti: vse to zatira čut odgovornosti in niti malo ne narekuje dela iz sebe samega, iz ljubezni in požrtvovalnosti, iz spoštovanja in hvaležnosti. Zdi se mi, da precej po krivici vidi današnji študent vzroke za svoje neuspehe v profesorjih in knjigah in učnih načrtih in ne vem še kje. Res jie, mnogo vzrokov je prav tu, ali — roko na srce! — glavni vzrok je v temle pomanjkanju čuta odgovornosti. Nisem napisal tehle besedi kot pridigar, ampak kot vaš prijatelj, ki iz srca želi. da bi bilo bolje na naših gimnazijah, in ki je prepričan, da se bo to zgodilo takoj, ko bodo učitelji razumeli in vzljubili učence, učenci pa začeli študirati iz povsem drugačnega mišljenja kot danes, iz čuta odgovornosti, ki je, žal, skoro povsem izginil iz dijaških vrst. JANOŽNA: PISMO Golob .s kljunom rdečini! Kdo piše? odprem. Glej, že vem. Pisala je mati z roko uvelo. Kako, oh, jo je izmaličilo delo! Piše, da so sivko prodali, da zame so šolnino plačali. ..Potrkala je beda na vrata, smrt nam je odvedla brata in sama komaj še zdelujem, pod težo dela omahujem. Pomagaj si sam, ljubi moj sin, naši družini grozi pogin. Rada bi dala vse, kar imam, a glej, če nimam, kako naj dam?" Pred menoj pismo leži, krvav pečat se na njem blešči. . S sklonjeno glavo sedim, potrt in zamišljen v daljo strmim... ŠTEFAN GOMILŠKI : VEČERNA IMPRESIJA Tihi večerni gozdovi šume, beli mogočni slapovi buče, rože v sencah strahotnih trpe... Trudno potočki če/, plan žuborijo, v daljo neznano za soncem hitijo... V oblakih se sonce poslavlja rdečih — v vetrovih mi plešejo misli vršečih.. \9b SPOMINI Tohu vabohu. V svojih spominih nisem za snov še prav nič v zadregi, pač pa včasih za naslov. Glavna junaka poglavja v 5. št. Mentorja sta Špic in Flok. Zato sem kar njuni imeni porabil za naslov. Urednik je pa pristavil „in še marsikaj". S svojega stališča ima prav. Strogi gospod misli, da mora naslov v malem vse obsegati, kar je pod njim. Rad priznam, da je to mnenje pravilno. Zame je pa jako nerodno, ker navadno stlačim v eno poglavje vse mogoče stvari. Tako sem bil pri tem poglavju zopet v veliki zadregi, kako naj ga naslovim, da ne bo urednik zopet pristavil „in še marsikaj14, Po dolgem in tehtnem premišljevanju sem se odločil za: „lohu vabohu“. Ti dve besedici značita po razlagi pokojnega bogoslovnega profesorja dr. Gorenjca, vulgo „lbrim“, prav to, kar beseda »marsikaj". V prvem poglavju sv. pisma stare zaveze beremo tele besede v izvrniku: „Ve haares hajeta tohu vabohu". (Zemlja pa }e bila pusta in prazna). Ibrim nam je dejal, da se zadnji dve besedi sploh ne dasta v slovenščino točno prevesti. „Tohu vabohu" je namreč to, kar sc ne da prav določiti, kaj je. Tako na primer vzemite vrečo ter na-slijte vanjo proso, kašo, bob, lečo, fižol, pšenico, gumbe, koruzo, pečke, lešnike, frnikule. čokolado in sladoled, pa imate v vreči „tohu vabohu". In tak tohu vabohu je vsebina tega poglavja. Ko sem prišel za Smrekarjem v višje razrede, mi je dal največ opraviti osmi razred. Bil je jako številen in tudi nekoliko „tohu vabohu". V njem so bile nekatere deklice že cele dame, druge še popolnoma otročje, lene, pridne, pametne, zabite, krotke, predrzne, dostojne, razposajene. Vse je bilo med seboj pomešano, skratka: razred je bil „tohu vabohu". Posebno nerodno je bilo zame to, da nisem skoraj nobene poznal po imenu, mene pa vse — s šolskih izletov, pa so mislile, da bo pri verouku kakor na izletu. Imel sem tudi samo eno uro na teden, medtem ko je bila Lesarjeva liturgika precej obširna knjiga. Zato se mi je zdelo škoda vsake minute, ki sem jo moral potratiti za opominjanje. Rajši sem potrpel, kakor da bi iskal po imeniku, kako se klepetulja, ki me je motila, piše. ter zgubljal tako pičlo odmerjeni čas. To so deklice dobro vedele in tudi zlorabljale. Pa jih je kmalu minulo. Neko popoldne (verouk sem imel zadnjo uro od — 4.) so bile izredno živahne. Ko vsi opomini niso nič zalegli, sem posegel po skrajnem sredstvu. Ko smo odmolili in so začele pospravljati, jim pravim čisto mirno: „Ni treba tako hiteti. Počakajte toliko časa, da pride gospodična Borovskv!“ Pri tej priči so vse utihnile in napele ušesa kakor zajci: ,,Mislim, tla imate rajši, da vas gospodična izpusti in pelje v v 6i vezo. Te besede so učinkovale kakor bomba. Seveda so se takoj vrgle na prošnje, pa sem ostal trd in neizprosen. Izpustila jih je razredničarka, to pa šele čez dobro uro. Učiteljica Borovskv je bila stroga, pa včasih jako kratkočasna; zaio so jo imele deklice rade, čeprav se so js tudi bale. V cerkvi je dajala učenkam najlepši zgled. Molila je, ko jih je nadzorovala, vedno iz molitvenika ali pa na rožni venec. V„osmi“ nisem imel potem nikakih težav več, tudi potem ne, ko je bil njegov »strah“ zaradi oči na večtedenskem dopustu. Seveda niso bile deklice zato mirne, kakor bi bile spoznale, da je kaj takega lepo in koristno, marveč ker so rajši hodile iz šole ob štirih kakor ob petih. Julijo Borovsko je nadomesto.vala mlada radovoljka Vera Cesvaj-nova. Radovoljke (po vojski so izumrle) so bile učiteljice, ki so rajši v Ljubljani brezplačno poučevale, kakor da bi bile šle na deželo. Svoje dni ni bilo toliko ženskih poklicev, kakor dandanes, prav iako niso silile ženske v službe, ki so v prvi vrsti namen jene moškim. Dekletom iz plemiških in meščanskih krogov sta bili samo dve poti odprti: v zakonski jarem in pa v samostan. Katera se ni mogla ali hotela poročiti, se je pa Bogu posvetila. Lahko je ostala tudi doma, kot teta, pa ta stan ni bil posebno zavidljiv. Ako je bila petična, se ji je njenemu premoženju primerno dobro godilo. Seveda, če je bila toliko pametna, da je denar tiščala in tako vzbujala v sorodstvu upanje na bolj ali manj bogato dediščino. Teta brez denarja je bila pa navadno vsem v hiši v nadlego, kar je prav dobro čutila. Še v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je smatrala hčerka iz boljše rodbine s končano osemrazredno ljudsko šolo svojo izobrazbo za končano. Naučila se je še nekliko kuhati in šivati, potem je pa sedla v salon ter čakala „viteza“, ki bi jo rešil iz zakletega gradu samskega stanu. Iskala ga je tudi na plesiščih in drugih zabaviščih, k jer se mladina družabno ali drugače shaja. Sicer tudi dandanes iščejo dekleta, ki bi se rada omožila, pripravne partije na plesih in drugih zabavah, poleg tega tudi — in nekatere celo pred vsem — na sportiščih; vendar se skuša skoraj vsaka usposobiti za kakšno službo, da ni popolnoma navezana na „dobro partijo". „Sportišče“ je nova beseda, ki sem jo skoval po vzorcih: smet-sinetišče; grob - grobišče, sod-sodišče itd. Pri naših kritikih so posebno v čislih tisti pisatelji, ki tako pišejo, da jih moraš brati s Pletršnikom v rokah, zlasti pa še taki. kateri si potrebne besede kar sproti nakujejo. Ker bi si rad pridobil naklonjenost kritike, sem se tudi jaz vrgel v novejšem času na kovanje novih izrazov ter bom skušal na ta način obogatiti slovenski jezik. Sedaj se vrnimo k ra-dovoljkam! Ko sem še v gimnaziji klopi s hlačami drgajsal (nova fraza!) — so boljša dekleta oziroma gospodične nekako prezirale tiste, ki so šle na učiteljišče. To so bile večinoma hčere malih obrtnikov, nižjih uradnikov, slug itd. Posebno velike izobrazbe pri sprejemu niso zahtevali. I ako je neka součenka moje sestre dovršila šest razredov ljudske šole. potem se je pa poskušala v različnih pridobitnih poklicih. Najprej je poskusila s šivanko, pa je bila prepočasna. Nato je šla v tobačno tovarno viržinke valjat, a ji tobakov duh ni dobro storil. Slednjič se je zatekla na učiteljišče ter je postala še precej dobra učiteljica. Kakor sem že omenil, se je proti koncu 19. stolet ja v teni oziru mnogo spremenilo. Opravljivi jeziki so pripovedovali, da prideš na „preparandijo“ samo po protekciji. Eden izmed najvažnejših vzrokov, da so začele tudi „boljše gospodične" siliti na prej tako prezirano pripravnico, je bil zlasti ta, da so se dekleta, ki bi se rade omožile, množila v geometrični pro-gresiji. fantje pa, ki bi iskali nevest, niti v aritmetični ne. Ko je taka boljša hčerka dovršila študije, ji seveda ni posebno dišalo iti na trde kmete za učiteljico, če je bila le količkaj razvajena. To je čisto razumljivo, kajti učiteljski kruh na deželi je večkrat jako trd. Znano je. da ima učiteljstvo v Ljubljani večje doklade kakor ono na deželi. To se mi zdi narobe svet. Ako bi bil jaz prosvetni, oziroma finančni minister, bi dal te doklade učiteljicam in učiteljem, ki orjejo trdo ledino daleč od prometnih sredstev v hribih. Ker torej izprašane kandidatinje iz boljših ljubljanskih družin niso hotele pustiti domačega udobnega gnezda in so rajši brezplačno poučevale v Ljubljani, je nastal poseben stan „radovoljk“. To učiteljsko pleme se je pozneje razširilo tudi po deželi, kjerkoli so imeli kak učiteljski naraščaj. Marsikatera neradovoljka je smatrala svoje brezplačno delo v šoli za bolj ali manj neprijeten intermezzo med zakramentom sv. birme in zakramentom sv. zakona. V tem slučaju je bila res pomilovanja vredna, še večji reveži so pa bili otroci, ki so bili njej na milost in nemilost izročeni. Sicer jih. hvala Bogu. ni bilo prav veliko. Jaz sem poznal samo eno. Imela je prvi razred, pa se ni dosti zanj brigala. Je pač težko uspešno delati v šoli, zlasti pri začetnikih, če nimaš pravega veselja in če prideš ves zaspan v šolo, ker si bil vso noč v službi pri muzi Terpsichori, boginji plesa. Nekega dne jo obišče nadzornik. Poraz je bil neizogiben. Nadzorovanje se kaj hitro končalo. Nadzornik je nekaj časa poslušal, ko se naenkrat oglasi majhen paglavec, ne da bi bil prosil za besedo ali vsaj vstal: ..Gospodična, ali bo ta gospod kaj kmalu sel ven?“ Učiteljica je postala še bolj rdeča, kakor je že bila, nadzornik pa nervozen. Kmalu nato se zopet eden oglasi, pa že med jokom: „Gospodicna, naj gre ven!“ In nadzornik je ubogal. Vzel je klobuk in šel. \ era Cesvajnova je bila pa idealna in pridna učiteljica, toda .,osmi“ ni bila kos. Ko pridem neko popoldne v šolo, jo najdem pred razredom vso objokano. ..Kaj vam pa je, gospodična?" jo vprašam sočutno. ..Ušla sem jim, tako mi nagajajo.“ ..Kako to, pa bi jih vendar ugnali?“ „Ymes je nekaj takih, s katerimi sem znana in se tikamo. Te se me nič ne boje, potem pa še druge podpihujejo.'1 Skozi vrata se je slišal smeh in šunder. Mladina je res brez srca. Stopil sem v razred in dekletom temeljito izmil glave. To pot se mi pa ni zdelo škoda časa, ker ni bila moja ura. Za nameček sem jim še zažugal. da bom povedal Borovskv, kako se njen razred obnaša. To je pomagalo, da Cesvajnova ni nikdar več pred „osmo“ jokala. Tekom let sem spoznal, da so največ trpele tiste mlade učiteljice, ki so prišle v šolo polne idealizma, pa so dobile „hude“ razrede, v katerih si vzdržal red in mir, samo če si vzbujal „strah in trepet11. Nekak „bav-bav“ za osemrazrednico pri sv. Jakopu je bila po Ljubljani dobro znana učiteljica Šerc. Nekega leta sem imel nekaj v šoli opraviti, ko je ravno vpisovala novinke za peti razred. Tu pride skrbna mamica z deklico, ki jie tako plašno gledala, kakor bi bila prišla v klavnico. Gospa stopi naravnost h gospodični Šerc. „Prosim, gospodična, da bi zapisali mojo hčerko v peti razred, pa. prosim lepo. ne v tisti oddelek, ki ga ima Šerc. Slišala sem, da je ta učiteljica zelo sirova z otroki.“ „Oprostite, gospa, ta učiteljica sem pa slučajno jaz. Priznam, da sem stroga, ali sitna, kakor že hočete, sirova pa nisem,“ ji je vrnila Šerc nenavadno prijazno. Neprevidna gospa je v zadregi nekaj zagodrnjala, nato pa hitro odšla. Šerc je bila tip dobre verne učiteljice iz predvojne dobe. Poznala je samo dve poti, v cerkev in v šolo. Z učenkami je billa stroga, obenem pa jako skrbna in jih je veliko naučila. Če je šlo za njen razred. ni štedila ne z delom ne z časom. Učenke so jo v šoli rade imele, ker je dobro razlagala in pravično redovala, bale so se je pa tudi kakor popra. Kričala ni nikdar nad svojimi „podložnicami“, marveč jili je .,držala v šahu“ z mirno besedo in pogledom. Da sem v tako discipliniranem razredu lahlko in z veseljem delal, se samo ob sebi razume. Ko je bila razredničarka v Vil. b, me je neko uro prosila, da bi smela ostati med veroukom v razredu. ..Nekaj bi še rada skorigirala. Bom kar v zadnjo klop sedla in vas iip brm prav nič motila.“ Mene res ni motila, deklice so pa kar odrevenele, ko so to slišale. Vsaka se je bala, kaj bo, če bo vprašana, pa ne bo gladko znala. Ko smo odmolili, vzamem katalog v roke ter ga odprem. Bilo je tako tiho kakor svoje dni v naši peti, kadar je Kermavner izbiral svoje žrtve. „Mally!“ sem že hotel poklicati, pa sem jo vendarle poprej pogledal. \ idel sem takoj, da ni dobro pripravljena. Sklenila je na klopi roke ter me z očmi prosila, naj ji prizanesem. „Čakaj, Vida,“ sem dejal sam pri sebi, „nekoliko strahu ti ne bo škodovalo!" Pogledal sem še enkrat v katalog, potem se pa ozrem zopet nanjo, kalkor bi jo hotel vprašati. Tedaj so ji pa že prišle solze v oči. Gledala me je tako proseče, da je nisem mogel poklicati. Ko sem obrnil list, se se ji je kar vidno odvalil kamen od srca. Nekoliko za njo je sedela Palmira. Ta me je pa gledala tako s svojimi temnimi očmi, kakor bi hotela reči: „Le vprašaj me, se nikogar nič ne bojim, tudi razredničarke Šerc ne!" Ko je pa začela pripovedovati o pokrist janjenju Slovencev, je le v začetku imela nekoliko treme. S teni je bil led prebit in vse so znale gladko. Vendar je napetost šele popustila, ko sem zaprl katalog in začel razlagati. Naslednjo uro so mi pa z velikim veseljem pripovedovale, kako jih je „gospodična“ pohvalila in da je dala vsem, ki so bile; vprašane, podobice. Navzlic temu, da je bila v šoli tako stroga, so se je učenke še potem, ko so izostale iz šole. s hvaležnostjo spominjale ter jo rade obiskovale ali so ji pa pisale1. Pa tudi Šerc se je še vedno zanje brigala ter potrebnim pomagala, kjerkoli je mogla. Pa to ve le Bog, zaka j gospodična se je ravnala po Jezusovem naročilu, naj ne ve levica, kaj dela desnica. V višjih razredih, kjer je bil strdkovni pouk, sta učili tudi Zem-ine in Agneza Zupan, kateri sem že omenil. Frančiška Zemme je bila tudi precej stroga, toda njena strogost je imela nekaj materinskega in deklice so jo jako rade imele. Kadar se je pa razjezila, „ni bilo dobro z njo češenj zobati,1' kakor mi je pripovedovala Darinka, ko sem nekoč peljal njo. njeno sestro Marlenko in njenega očeta čez Prag na Triglav. Agneza Zupan, vulgo Neža. je bila bolj flegmatične narave in se ni rada razburjala. Najbrž je mislila, da jeza ..dol nese“. Pri neki priliki se je pa res hudo raztogotila, in sicer takrat, ko je videla v VI. a (razredničarka Zemme) na tabli z velikimi črkami napisano: v (( eza . Agneza je naredila iz tega celo afero. Takoj se je pritožila pr. Zeminetovi: „Misli si, celo moje ime so zapisale na tablo, pa še v spakedrani obliki!“ Gospodična Zupan je tudi jako ostro opazovala ter imela za nekatere reči prav dober spomin. Še v dijaških letih sem prišel nekoč v družbi prijatelja Nandeta z njo skupaj v Žirovnici pri dr. Mu-hovcu, ko ga je obiskala s svojim bratom. Takrat so nosile dame jako kratke rokave, kar za Agnezo ni bilo prav ugodno. Imela je namreč jako debele roke. Ko sem jUh videl, mi je prišlo na misel, kakšno veselje bi imeli kanibali z njo, pa sem pošepnil Nandetu: „Poglej, kakšne roke ima! To bi se dali iz njih lepi zrezki narediti!“ Agneza me je videla in slišala, pa sem mislil, da ni nič opazila. Nosila je pa to veliko let s seboj, preden se je odkašljala. Ko si je nekega dne ves naš učiteljski zbor privoščil majhno, pa dobro večerjico, mi je Agneza v dobrem razpoloženju dobrohotno očitala greh, ki sem ga bil storil tam v Žirovnici pred dobrimi petnajstimi leti: ,,Ali se še spomnite, gospod katehet, kako ste se norčevali iz mojih rok, ko smo bili skupaj pri dr. Muhovcu v Žirovnici? To je bilo takrat, ko smo imeli zjutraj na Rodinah bilje in zadušnicc-po rajnem bratu profesorju iz Zagreba.“ Na nižjih razredih so učile tudi mlade učiteljice, ki so se pogosto menjavale. Bile so izključno Ljubljančanke. Prišle so večinoma kot radovoljke na šolo, pa jo kmalu ena ali druga zopet zapustila, ker je dobila suplentsko plačano mesto na kakem drugem mestnem zavodu. ali pa moža, kar je še rajši vzela. Voditeljica Guzelj, ki me je smatrala za otroka, ko me je zagledala prvikrat, je kmalu potem umrla in na njeno mesto je prišla Marija Marout. Ker je bila z vodstvom šole jako zaposlena, je imela v svojem razredu stalno radovoljko. ki pa seveda ni bila vedno ena in ista, in je tudi nadzorovala otroke v odmoru in pred začetkom pouka. Ko pridem nekega jutra v njen razred, stoji notri mlado, drobno dekletce, ki me je prijazno pozdravila. Ker je do takrat še nisem videl na šoli. sem mislil, da je kaka nova učenka iz višjih razredov, ki jo je voditeljica postavila za nadzorstvo. ,,Ali na novo vstopila?" „Da, gospod katehet.“ „V kateri razred pa, ali v osmi?" Oprostite, jaz nisem učenka, marveč radovoljka.“ In gospodična Arska se je pri teh besedah prav prisrčno nasmejala. Imela pa je srečo. Ostala je namreč v Ljubljani. Dobila je najprej stalno učitel jsko mesto na naši osemrazrednici, nato je pa presedlala na licej, nazadnje ja pa dobila celo — moža. Kadar jo srečam na ulici v spremstvu njene hčerke, se vselej spomnim, kako sem jo tam v drugem razredu polomil. Takrat je bila morebiti nekoliko užaljena, ker sem jo imel za učenko osmega razreda, danes bi morda ne bila, če bi ji prisodil kakih šestnajst let . . . DORE : POMLAD Nocoj ho šel čaroben glas Cvetlice bodo zadrhtele skoz mesto, trg' in vas in zadehtele v mladi dan in preko polj, gozdov, livad in ptičke bodo zopet pele naznanjal bo pomlad. vesele pesmice čez plan. Vse vstalo v novo bo življenje, vse, ptičke, cvetke in ljudje — Kdo mislil zdaj bi na trpljenje, zavriskaj in zapoj, srce! IN BOMO ŠLI In bomo šli — tja ven, kjer po črnilu ne smrdi, kjer ne šušlja papir in pero ne škriplje, kjer ni kupov knjig, kjer j|e ena sama knjiga odprta in si ti njenih črk ena sama. . . Ah, to zelenje! Po zidu hiše se vzpenja trta, drvarnico ovija bršljan, po vrlu samo zelenje: sadno drevje s svojimi širokimi kronami, pod njim pa trava in med njo na milijone cvetic vseh barv in vrst: rumene zlatice in bele ivanjščice, modre zvončnice in rdeče kukavičje lučice, višnjeve kadulje in visoke kozje brade, vse tvori tako lepo pregrinjalo, da obide človeka poželenje, zavaliti se na ta prt in nikdar več vstati. Ko slišiš žvrgoleti v drevesnih kronah, ko vidiš frfotali metulje in čuješ brenčati čebele in čmrlje, ko vidiš skozi listje nad seboj modro nebo in čutiš žarke toplega sonca, se tvoje poželjenje, biti v prirodi, podvoji, potroji, početveri. . . In bomo šli . . . Veste, tam po mejah med njivami, od obeh strani nas bo zalivalo zeleno žito in kar kopali se bomo v zelenju. In bomo šli . . . V gozd bomo šli. Vitke smreke tu, tam debeli hrastje z dolgimi vejami, z njih visijo brade . . . Tam gori pa žgole ptice in skačejo veverice. Če skočiš za njo, te pogleda, pomiga ti z repom in namigne ti z brčicami, potem pa še hitreje skoči z veje na vejo, z drevesa na drevo, s tal na drevo, z drev esa na tla in naprej, naprej... O, to je življenje! In poglej tamle rdečo ja-godo!V senci je revica vzcvetela, zamudila je pravi čas, šele zdaj je dozorela ... In z one strani ti nudijo borovnice svoje črne plodove ... Pa na poseki, poglej visoko papeževo svečo, vrbovce, poleg pa naprstce, kresnice in tavžentrože, imilinjake in kopinjake. V sredi pa je smrečica in v svojih vejah skriva morda kosovo gnezdo ... In pod njo so si čmrlji postavili svoj dom ... In tule pod smrekami, poglej, mehki mah pa zimzelene liste in ramšelo vmes! Pa mušnico z rdečo kapo, ki je z belimi pikami posuta ... In tule, vidiš, je majhen, prav majhen jurček; kako je prijeten, kakor mladi kužki ali zajčki . . . Rumena lisička te kot zlatnik pozdravlja sredi mahu . . . Kesaš se, da si s hojo prepodil srnico, ki se je pasla na gozdni detelji, in žal ti je. da si s krikom preplašil ptičke v vejevju — pa vendar se mnogokrat ne moreš premagati, moraš dati duška svojemu veselju, zakričiš; Ju. juju! Ju, juju! Prav zares: Ju, juju! Zavriskal boš, da bo zvenelo po vsem gozdu, da bo odmevalo čez polje, in brhka dekleta bodo poslušala in koscem bo kosa zastala in bodo ponovili: Ju, juju! In bo odmevala vsa narava, da bo starček doma po vrtu zarajal in se bo stara mati čudila z bolniške postelje . . . Ves dan bo odmevalo po gozdu in preko polja, od hribov in gora se bo odbijalo, donelo bo pod nebo . . . In bomo šli . . . Ven iz gozda spet na polje. In spet boš zavriskal, da bo donel tvoj vrisk do neba, da si bodo vrane prestrašene iskale novih skrivališč ter užaljeno kričale in gnale svoj kna, in ti bodo nevoščljive, ker ne znajo, kakor znaš ti: Ju, juju! Poglej, no, malo preko polja! Poglej, 110, kako žito lepo valovi, ozri se na vzhod, kjer se bele meglice raztezajo, zraven pa se kaže lepo modro nebo in na zapadu rdeča zarja poslavljajočega se sonca — ah, bele meglice, modro nebo, rdeča zarja; in zeleno žito! Tam sredi polja se zavališ na pisano trato pod lipo košato in gledaš in ■uživaš lepoto božjega stvarstva in moliš Njega, ki ga je iz nič naredil . . . Občuduješ bele ivanjščice in modre glavince pa rdeče makove cvete; in zeleno žito! — — — In zavriskaš! Na dolgo in široko!— Ozro se plevice, odzovejo se kosci, voznik poči z bičem, vrane zakrakajo in kukavice zakukajo, dekleta zapoje in zavriskajo fantje ... In preko polja doni petje deklet, razlega se škr-jančeva pesem, odmeva pok biča, meša se krokanje vran in kukanje kukavice pa tvoj vrisk . . . Pes se oglasi s svojim hov, mačka začne goniti svoj slabotni mijav, konj zarezgeče in krave zamukajo, koza zamekeče in zablebeče ovca, prestrašijo se prešiči in zaženo svojo človeškim ušesom zoprno pesem . . . Ptički od strahu za hip utihnejo, da potem tem glasneje zapojo . . . Vse proslavlja Njega, ki je vse iz nič naredil . . . Zavriskal bi rad, a ne moreš. Čustvo te prevzema, vse odpoveduje, zastane ti glas, otrpnejo roke ... Ti pa spoznaš Lepoto! Čez hip se ti odpro usta sama in iz njih pride vzklik, ki ga ni mogoče zapisati ... To je vzklik srca. vzklik, ki ga človeški um le zaznava, a ga ne umeje, vzklik, ki zanj ni znaka v človeških abecedah, vzklik žalosti in veselja, to je vzklik velikega navdušenja in kot vzklik, ki zajema vsa človeška čustva . . . In bomo šli ... Ko bomo šli, se zavedajmo, da smo vsak dan bliže groba njeno krasoto, videli bomo bele meglice po njenih dolinah, videli bomo modro nebo nad njo, videli bomo rdečo zarjo božjega sonca ... In jo bomo vzljubili to našo slovensko zemljo. . . O. pozdravljena, zemlja slovenska, ki te je Bog tako krasno ustvaril, ki si nam od Boga v bivanje darovana, ki si nam tako ljuba — branili te bomo, hoče- mo. da ohranimo, kar nam je Bog dal Slovencem! In bomo šli . . . Ko bomo šli, se zavedajmo, da smo vsak dan bliže groba in da je treba prijeti krepko, če hočemo uspehov. Slovenski fantje! Slovenci smo, svoj narod ljubimo in bližnjega ljubimo, a zase svoje pravice zahtevamo. In bomo šli . . . Veste, tam med njivami, žito zeleno z ene strani, bele ivanjščice, modri glavinci in rdeči makovi cvetti z druge plati nas bodo obdajali . . . r. m. rilke - Čampa : TO JE ONDOD . . . To je ondod, kjer kočice poslednje ždijo in hiše zidane še tesnogrode se plaho gnetejo nad odrov hlode in kje polje začne se, vedeti želijo. Pomlad ondukaji polovična je in bleda, za temi ploti sonce mrzlica pretresa, bolni otroci so in češnjeva drevesa in iz jeseni le tam vedno gleda nekakšna daljnost in spravljivost; prikupljiva večerov njenih je mehkost: ovac belino povživa mrak, pastir, odet s kožuhovino; na zadnje luči drog oprt, teman počiva. CERKOVNIK MATIJA O blažena leta nedolžnih otrok! . . . Te besede so mi kakor okno v jutro; v jutro mojega življenja. V jutro, v oni prelepi čas, ko sem živel in nisem vedel, da živim, ko sem sanjal v materinem naročju in sem bil srečen. O blažena leta! Leta lepili sanj, iz katerih me je prebudilo sonce spoznanja. In ko sem odprl oči, sem bil razočaran. Bilo mi je, kakor da sem padel na drugi svet. Da, na drugi svet! V dolino solza, kjer je človek ujetnik, kjer samo ječi in zdihuje in se zaman skuša iznebiti verig, v katere ga uklepa življenje. Takrat sem začel čutiti te verige. Takrat, ko sem se zbudil iz sanj, ko sem bil prvikrat razočaran. Prvo razočaranje je najbridkejše. A še bridkejši je spomin na to razočaranje. Ko sem bil majhen, so rekli, da sem brihten. Pa sem bil menda res, kajti od stare matere sem se naučil toliko molitev, da bi jih lahko molil celo uro, ali pa še več. Tako se mi je jezik navadil na te molitvice, ki sem jih drdral skoro vsak večer z materjo na peči, da mi še sedaj včasih pri maši, če sem raztresen in molim kar tako iz navade, uidejo besede: „Molimo, molimo en zlat očenaš.. S tem zlatim očenašem sem se mnogokrat postavil. Enkrat sem ga molil pred gospodom župnikom (sicer pa nisem vedel, kdo je črni mož prav za prav) in sem dobil podobico svojega patrona, tako lepo barvano, da mi je še zdaj hudo, ko se spomnim, kako sem žaloval, ko mi jo je raztrgal sosedov Joža. Ta Joža je bil paglavec. Nobeno gnezdo ni bilo varno pred njegovimi rokami, na nobenem vrtu niso dozorele hruške, da jih ne bi bil že on pokusil. „Ta Joža bo še iat,“ so mi rekli včasih oče. „Nič se ne pajdaši z njim. Priden bodi, pa boš gospod, ko boš velik." ,.Da. gospod,“ sem ponavljal, oče pa so zadovoljno kimali. ,,Kakšen pa je gospod?'* „Saj si ga videl takrat, ko ti je dal podobico." sonce spoznanja. . . »Kje pa je gospod?“ „V cerkvi, pred oltarjem ga boš videl.“ In zgodilo se je, da sem šel neko nedeljo z materjo v cerkev. Kako je bilo v cerkvi, ni vredno, da bi natanko opisoval. Svetniki na oltarjih me niso mnogo zanimali: vso mojo pozornost je obrnil nase mož, ki je prišel prvi skozi vrata in je pozvonil. Kako lepo je donelo! In potem šele. pri maši. »Ah, ko bi bil jaz na njegovem mestu!" sem si mislil. Gotovo je to tak gospod, kakršen bom jaz, ko bom velik. In zasanjal sem otroške sanje, v duhu sem že stal pred oltarjem in zvonil, zvonil, da jie glasno donelo in je vsa cerkev pripogibala kolena. . . Ko sem prišel z materjo iz cerkve, je prišel isti gospod, oblečen v belo srajco z rdečim ovratnikom in potegnil za vrv. Bim, bom je donelo. To se mi je zdelo nebeško lepo. Od takrat nisem mogel pozabiti zvonov. Vedno mi je bil pred očmi mož, ki zvoni v cerkvi. Sanjal sem o zvonovih, samo o zvonovih in vsak večer mi je bila avemarija sladka uspavanka. Pa nisem dolgo sanjal. Prišel je dan, ko sem ob glasu zvona vztrepetal, kakor let pred znano erupcijo 1. 79. po Kr. Po končani erupciji tudi ognjeniški potresi običajno ponehajo. Vdorni potresi nastajajo zaradi podorov podzemeljskih votlin, ki jih povzroča n. pr. izlužcnje lahko topljivih mineralov, krčenje magme v zemeljski notranjščini i. dr. Ker topi voda posebno lahko apnenec in ustvarja na k raškem ozemlju razsežne podzemeljske . votline, so vdorni potresi pogosti tudi pri nas. /lasti v Dalmaciji. 11 potresi so kratki in ne prizadevajo večjega ozemlja, so pa tudi lahko usodni, zlasti če se udre nad kako jamo zemeljska površina. Vdorne potrese spremlja vselej votlo podzemeljsko bobnenje. i'jpK'ntrum Munchen .Brahsltvl SeUborg tonb*thel\ ?4f>* -esc* LJUBLJANA Parma' A*fon Mo it ar Vdornim potresom slični so tektonski potresi. Ti nastopajo prav pogosto, tresejo tudi velike dele zemeljske površine in traj:ajo dalj časa. Povzročajo jih tektonska gibanja, s katerimi skušajo posamezni deli zemeljske skorje doseči ravnovesje, ki ga moti napredujoče ohlajanje in zmanjševanje zemeljske oble. Sunek, ki povzroča potres, se v zemeljski skorji nadaljuje na vse strani, in sicer v obliki potresnih valov, ki pojemajo bolj in bolj, dokler ne zamrejo popolnoma. Hitrost potresnih valov j« različna in znaša 300—700 m v sekundi: odvisna je od odpornosti kamenin, po katerih se širijo. Na zemeljsko površino učinkujejo potresni valovi različno, in sicer razločujemo sukusorno in undulator- 2. Potresišče ljubljanskega potresa 1895. Po F. E. in J. Rakovcu (Kronika II. 1935, str. 13). V pasu 1 so bila poslopja najhuje poškodovana, v pasu II so bila poslopja še močno poškodovana, v pasu III je bila škoda manj občutna, v pasu IV neznatna, v pasovih V — Vil ni povzročil prav nobene škode. Izven \I1 pasa so občutili potres le še potresomeri. no gibanje valov. Sukusorno (sunkovito) gibanje povzročajo potresni sunki, ki udarjajo v vertikalni smeri naravnost proti zemeljski površini. H udu la tor n o gibanje (lat. undula val) pa je valovito gibanje, pri katerem valujie zemeljska površina slično kakor morska gladina. Izhodišče potresa leži 5 — 40 km pod zemeljsko površino in se imenuje h i p o c e n t e r (gr. livpo = spoda j, lat. centrum = središče, torej središče v notranjščini), medtem ko označujemo z epicentrom (gr. epi = na Ipovršinij) mesto na zemeljski površini, ki leži nad izhodiščem potresnih sunkov in ki je potemtakem tudi najbolj prizadeto. Ozemlje, ki ga potres zajame, imenujemo potresišče. Potresišče je včasih prav majhno, včasih pa zelo obsežno. Potre-sišče strašnega potresa, ki je 1. novembra 1755 uničil Lisbono, je obsegalo 21/« milj. km2. Poznamo pa celo potrese, ki so stresli vso zemeljsko površino; take potrese imenujemo svetovne. Silo (intenzivnost) potresov presojamo po seizmogramih (gr. graphein = pisati), to j(e avtomatičnih zapiskih potresomerov (seizmografov) na posebnih potresnih opazovalnicah. Dobro služijo tudi opazovanja očividcev, ki jih razvrščamo na podlagi dvanajsterodelne, po izkušnjah sestavljene in mednarodno dogovorjene potresne lestvice. Potresa 1. stopnje človek niti ne opazi in ga zaznamujejo le potresomeri; človek postane pozoren šele ob potresu 4. stopnje. Ob potresu 6. stopnje se premaknejo lahko gibljivi predmeti, potres 7. stopnje te predmete prevrača, potres 8. stopnje že ruši trdno zidane hiše, itd. Potresi vznemirjajo tudi morsko gladino, in sicer lahko povzroča morsko valovanje ali potres ob morski obali ali tudi pravi podmorski (submarinski) potres, ki ima svoj hipocenter pod morskim dnom. Potresi so prav vsakdanja stvar. Iz bogatih dolgoletnih opazovanj so dognali, da se strese zemlja povprečno 5850 na leto, torej vsaki 2lU uri enkrat in da se vršijo srednjemočni potresi povprečno vsak drugi dan, katastrofalni pa povprečno vsak mesec enkrat. Največ potresov ima Japonska, kjer se ljudje za manjše potrese niti ne zmenijo več. Od 1. 1885. do 1. 1905. so japonske opazovalnice zabeležile 27.485 potresov. Tu je 1. septembra 1925 tudi prišlo do največje potresne katastrofe, kar jih pomni svet. Stoti^oči so izgubili življenje, glavno mesto Tokjo se je sesulo v prah, več manjših otokov v Japonskem morju se je dvignilo za več metrov, medtem ko so drugi izginili pod morsko gladino. Poleg Japonskega so potresom izpostavljene tudi vse druge obrobne pokrajine Tihega oceana (strašni potres v Kantonu 1920, v San Frančišku 1906, hudi potresi v Chileju itd.), Prednja Indija (potres 1954), Srednja Amerika in Zahodna Indija (Jamaika 1907). Potresi presenečajo od časa do časa tudi Sredozemsko morje in njegove obrobne dežele (Lisbona 1755, Messina 1908, Melfi v Lukaniji 1950, Bolgarija in Grčija 1928). Zal spada v sredozemsko seizmično območje tudi ozemlje naše države, in sicer so njeni južni deli bolj izpostavljeni potresom kakor severni. V Ljubljani je bil hud potres o veliki noči 1895, v Zagrebu 1880, v Južni Srbiji vprav katastrofalen potres z epicentrom v Valandovu in Udovu 1951. Vsi ti potresi so bili tektonski. CRED1TOR : VEČER Zgrinja se mrak in rastejo sence iz kotov, sonce umira v krvavem zapadli, nemirno šumi tam od plotov, Sence pojo. ..O ave Murija, Marija uve,“ pozvanja, naznanja, da sklanja se človek, v molitev ovija, lahni oblak poje glasno. daleč veslu. I/, cerkvic ponižnih med drevjem tiho, proseče zvoni in molitev hiti med drhtečim vejevjem Noč že hiti, nebo se temni. ..Ave“ umira, plavajo sanje neslišno v daljave; oko se počasi zapira, prav do neba. sunj si želi. MISLI Življenje teče, voda gre... Tako nas uči Slehernik. Kako hitro lega na mlade obraze življenska resnost, kako kmalu okušamo čašo spoznanja. Pa kadar se človek spomni na tista leta, ko še ni vedel, da je v življenju tudi tema, mraz in jesen, mu nehote postane gorko pri srcu in neizmerna tolažba leže v njegovo dušo. Komaj smo odložili vse otroško ponižanje, že so nas poklicali na oder. Prvi teater! Kdo se ga ne spominja z veselim srcem! Kakor da bi ga nam ljubi Bog blagoslovil. Joj, kako smo se učili! Spominjam se prve vloge. Igrati sem moral kralja devete dežele. Glavna oseba, pa samo štiri strani besedila. Takoj sem jo prebral, dal sestri — bila sva v kotu na gorki pči — in vlogo sem precej gladko ponovil. Nestrpno sem čakal nedelje. Vsaka skušnja se mi je zdela lepša. Vse sem pustil pri kraju: kapljne na potoku, svinjko na Bajčuši, balinanje s kamni. Cele noči sem sanjal o svojem kralju v zlatem ornatu, o dvornih služabnikih, kuharjih in norčkih, o škratih, o dolgobradem divjem možu, vse je kar živelo pred mano. Tako sem dočakal nedelje. Zastor se je dvignil. Priplazil sem se iz svoje predzemeljske palače, sam ne vem, kako je šlo skozi one ožine, stopil sem dostojanstveno med dvorjane, posijalo je prijazno sonce na moje zlato žezlo in svetlo krono na sivih kodrih, iz pečin se je pocedilo gorko mleko in z dreves je kapal sladek med, kako — sam Bog ga je menda dal. Prva beseda mi kar ni hotela na jezik, druga, tretja pa že korajžno samozavestno, da, čisto kraljevsko. Živel sem v deveti deželi . . . Iz mojih visokih sanj me je zdramilo šele ploskanje v dvorani, ki se ni hotelo poleči. Tedaj sem opazil, da so ljudje v dvorani. Nisem vedel, da bodo prišli ,.firbec“ past. Drugi dan sem zvedel, da so morali za ta „firbec“ — plačati. Pozneje, čez dolgo časa, sem zvedel tudi, da je treba na odru kulis. Pa sem dejal, da jih mi za „deveto deželo“ nismo imeli; ne vem, kako smo igrali. — Morda je sam Bog prestavljal kulise in delal dvorane, gozdove, sobane itd. . . Ne vem več, kje je tista dežela zlatega kralja, samo to vem, da nekje mora biti, zakaj odkod neki tak spomin na njo. V meni živi kakor zakopan zaklad za težke dni. Zadnjič mi je nekdo pokazal tiste kulise — toliko da se nisem zjokal. Zdelo se mi je, da sem sam sebi grdo lagal in še druge pri tem goljufal.-------------------- Pred kratkim sem gledal neko mla dinsko predstavo. Gledališče je bilo nabilo polno. Elegantne dame in vitke gospodične so pripeljale otroke v parter in v lože. Vsenaokoli je šuštelo, zadišalo je po parfumu, novih oblekah, slaščicah in pomarančah. Od nekod je zavel duh po šminkah in vazelinu. Neki nebogljenec-se je dvignil protf meni: „Gospod, kdo dela grom, s čim pa delajo veter? . . .** „Kaj nisi videl kralja devete dežele, ki se je razjezil in so se tla stresla ?“ Ni mi hotel verjeti. „Kajne, gospod, da tisti medved ni bil zaresen?" ..Kako, da ne? Seveda je bil. Kaj, če bi k tebi prilomastil?" Skoraj sem se razjezil. Tako mlad je še, pa že gleda, kaj neki se skriva za kulisami življenja . . . Gorje mu, sem pomislil in se zmuznil na ulico. Nazaj nisem več prišel. Ko sem zadnjič govoril z nekim igralcem, mi je dejal: ..Najljubše so zame mladinske predstave, kjer otroke neprestano goljufam.'1 Taki smo. Goljufajo nas. Blagor nam, če tega ne vemo! Blagor vsem, ki tega nočejo zvedeti! ODBITO Šolski zvonec je zapel. \ se učenke so sedle na svoja mesta, le rediteljice so imele še dela. ..Marjana, tiho mi bodi že enkrat!'* — Oh. kako so klepetave! Mica. Ančka, Štefka, mir!“ Nobena se ni zmenila za oponine. Hrušč je utihnil šele, ko so se odprla vrata in se je prikazal strogi profesor. Stopil je na odej', obesil plašč in klobuk na obešalnik, nato sedel za mizo in nekaj zapisoval v razrednico. Potem pa je začel z običajno razlago. Vse učenke so poslušale pazljivo, beležile opazke v zvezke in nato zopet poslušale. Le učenka Mila v prdzadnji klopi ni slišala profesorjevih besed. Gledala je vsa zamišljena s svetlimi očmi skozi okno in v mislih kovala stihe. Pes- niška narava. Vse na Mili je to izdajalo. Mila se je zdrznila. Soseda jo je sunila v rebra, da je dekle pogledala prestrašeno v smejoče se dekliške oči. ..Ali si zaljubljena, ali kaj? Tako svetlo gledaš, da se mi vrti v glavi!'* Mila se nasmehne in molči. Nalahno zardela se ozire spet skozi okn:>. Profesor opazi Milino zamišljenost. ..Zakaj ne pišete?" Mila se zravna, vzame svinčnik in čečka po papirju, samo da je mir. Profesor razlaga in navdušeno govori o Dolenjski, ki je dala toliko slavnih mož. ..Tam se je rodil Trubar.“ — „In Mila," se oglasi Majda, ki sedi pred Milo. Ves razred plane v smeh, tudi profesorju se pokaže smehljaj na ustnicah. Mila pa sedi kot na trnju. Komaj čaka. da bo zapel zvonec. Ura pa je dolga in dekle se dolgočasi. Zopet se zasliši smeh v razredu; velja seveda Mili. Zakaj neki njej? Kaj pa je danes, da se je vse zarotilo zoper njo? Šolski zvonec rezko naznani konec ure. Ne pa konec pouku. „Oh, še štiri ure v šoli!" vzdihne Mila in se obrne k tovarišici. ..Boš šla z menoj?" vpraša. „S'aj veš, za tisto grem vprašat. Z menoj si šla, ko sem nesla uredniku. Bog ve, ali je sprejeto?'* Tovarišica se zasmeje. Prav iz pljuč prihaja ta smeh, veder, lep smeh. ..Le zakaj bi ne bilo sprejeto! Saj pišeš, kot bi rožice sadila!'* „Oh, kaj se boš norca delala! Pojdi, pojdi,“ je užaljena Mila. „Ne bodi 110 jezna, saj ti nič nočem,“ de smejoča se deklica. Mila je raztresena. Misli se je sučejo samo okoli njene črtice, za vse drugo je gluha. „Končno!“ vzdihne Mila po končani peti uri. Nestrpno povleče součenko /a rokav in se izgubi v gneči deklet. Nato odhiti po ulici in prideta do velikega poslopja. „Tu — sem“, pravi Mila. Vsa se trese, bleda je. Hiti po stopnicah navzgor, preskakuje po dve, tri stopnice in obstoji pred zaprtimi vrati. Tovarišico pusti ka r zunaj, potrka na vrata in vstopi. „Kar je, je,“ pravi sama pri sebi. Vsa zmedena stoji pred gospodom z naočniki in strmi vanji. Gospod pa ji malomarno izroči zmečkan list in piše naprej. Mila prebledi. Tiplje do vrat, jih odpre in izstopi. ,,Odbito!" vzklikne vsa obupana. Součenka ne verjame. Ona ve, da je Mila nadarjeno dekle, da jo vse součenke spoštujejo zaradi njenega razuma. Na kaj takega sploh ne more misliti. Razburjena gleda prijateljico, kako ji polže debele solze i>o licu. Ne zna. ne more potolažiti svoje predrage Mile, ki ihti vsa obupana. Končno pa se zave, kajti opazi začuden pogled mladega moža. ..Mila. pojdiva!" pravi, ujame dekličino roko in jo vodi po stopnicah. Mila joka, komaj se prestopa. Prej pa je preskakovala po tri stopnice od samega veselja. Ze sta na cesti. Mila si obriše solze. Polagoma j(o mineva žalost. Le jezna je še, jezna na tistega človeka z naočniki. Ko bi vedel, kako je z veseljem pisala to svojo črtico, s kakšno skrbjo je polnila ta list papirja! Ko bi vedel, potem. potem ... bi prav gotovo ne napisal na list: „Odbito.“ ..Oh. potolaži se,“ sliši součenko. „S'aj boš še pisala in boljše!" Mila posluša in čuti malo škodoželjnosti v onem glasu. Zato se opogumi, čeprav ve, da bo tovarišica takoj raznesla njen neuspeh, in pravi: ..Da, ne bom odnehala, pa četudi se ves svet postavi na glavo! — Jaz že vem zakaj ne," doda skrivnostno in odhiti sama naprej. BORIS : PREKMURSKI MOTIV Ob Muri pri mostu je stala ženica, vsa bedna in bolna in sključena vase. Globoka ji žalost upadla je lica v gube potegnila, oči ji izpila. ?.e leta je, kar zapustili sinovi so njo in prijatelje svoje mladosti, in zdaj je ob Muri in čaka in prosi, da Bog se usmili je, vrne uboge sinove izgubljene v njeno naročje. Ob Muri je stala že leta in leta... Boga je prosila, da naj jo usliši, in Bog se je usmilil je v njeni bolesti •— ji sina poslal je po Muri deroči. \ es miren in tih ji je nosil pozdrave od onih, ki daleč od nje in domovja se izgubljajo v temi in v blatu in v zmoti. In žena je tiho, ne joka za njimi, le tega* ki Mura ji ga je vrnila, za vse je na srce ljubeče privila... ŠKRATJE IN VILE V TIVOLIJSKEM PARKU Odzvonilo je že. V razredu strahovit hrup. Na fantovski strani vlada danes silen nemir. Venomer tišče glave skupaj. Važno posvetovanje. Pa vstopi profesor. „Mir! Ali bo mir ali ne?" V trenutku umolknejo vsi. Jezne profesorjeve oči švigajo po razredu, od enega do drugega. „Krona, kaj pa je bilo v razredu? Odgovarjajte!" Molk. ..Odgovarjajte, ste slišali, odgovarjajte, pravim!“ Nič. Trdovraten molk. „Krona, pridite k tabli! Kaj veste o Kornelijiu Scipionu?“ ,.No, kaj je imel, kaj je bil, kje je živel?...“ „Kor... kor... nelij Sci... sci... pion ... je imel... je bil.., je živel...“ „Je živ... vel je živ... vel “ ,,Zopet nič študiral. Jaz bom že dal ljudem! Če hočejo, naj študirajo, če ne, pa naj puste... No, čakam, čakam, ne bo nič? No, tudi prav! Lahko greste! Zbogom! Hvala lepa! Drugič kaj več!“ In Krona je letel v klop. Seveda, za cvek bogatejši. Profesorjeva jeza pa se je še stopnjevala, ko so junaki drug za drugim romali s cveki v klop. Jezen je zaloputnil katalog, poskočil s stola in sedaj, sedaj, pride nevihta nad uboge pare. „Da, da, nič znati, delati hrup v odmoru, da, da, le tako naprej, da, da!“ Drugi dan je profesor še bolj začuden. Danes so fantje mirni, zato pa pri dekletih ni mirno. Profesor se jezi, grozi, miru pa vendarle ne more doseči. Pred obupom ga obvaruje zvonec — odrešitelj. Na poti iz šole pa se razgovarjata Marta in Eva, dva cvetova tega hrupnega razreda. Marta pravi: ..Boš šla?“ „Seveda bom šla, zakaj pa ne bi šla?“ „Veš, fir-bec me tako ima! Če bi vedela, kdo je, bi seve ne šla. Tako pa me firbec žene. Pa kakšno je bilo to pismo! Kako nežno se izraža tepec. Torej ob 5 uri, pa v Ti- voli! Hm, samo kako od doma priti ?“ „Hm. Nič bolj enostavnega kakor to.“ „Kako misliš?" „1voj razum pri matematični nalogi odpove. Moraš k meni vprašat, če nočeš brez naloge v šolo. Mesto k meni, greš v Tivoli, zadostiš tam svojemu firbcu itd. itd!“ Tako sta bili tičici zatopljeni v svoj pogovor, da niti nista opazili jeznega profesorja, ki je šel za njiima in postal nehote priča interesantnega pogovora. Oh, pa se porodi profesorju maščevalna misel! „Ravno prav. Bom vsaj imel kaj opraviti. Bog že poskrbi, da se nikdar preveč ne dolgočasim. Kar v Tivoli pojdem. Pa knjigo vzamem s sabo. Napravil bom vtis neumornega profesorja." Rečeno — storjeno. ❖ Narahlo pošumevajo drevesa v parku. V parku je precej samotno, le tu in tam sedi na klopi kak samotar. Toda glej, tam prihaja neka ženska postava. Pa naravnost k vodometu jo maha. Ozira se. Zdi se, da nekoga pričakuje, da šteje klopi. „Na peti, na peti klopi, da,“ zamrmra sama zase. Bila j« Eva, ki je prišla, da zadosti svojemu firbcu. Smola. Na peto klop vendar ne more sesti, kajti tam sedi neki moški, klobuk ima potisnjen na obraz. Videti je orjaške postave. ..Kaj pa. če je on? Pa skoro nemogoče. Tako zamišljeno buli v tla. Ta že ne bo," misli Evu. Hoče oditi. Toda ne. Kar na tretjo klop bo sedla. Saj to je itak vseeno. Eva sede. Pa kaj naj to pomeni? Nenadoma prifrči od nekod z višav čuk naravnost na njen novi klobuček. Eva zavpije od groze. Strga klobuk z glave, kajti ptič je precej ostro pri letel ter se s kremplji zasadil v mehko klobučevino. S studom odstrani Eva ptiča, potem pa se prične razgledovati: „Odkod neki je prifrčaia ta pošast?'” Ko se tako razgleduje, obstane pogled tudi na peti klopi. Čudni samotar še vedno sedi na klopi, v popolnoma neizpremnejeni drži. Res, čuden stvor! Saj je vendar zakričala, pa še takrat se ni zganil. ,.Hihihi, hahaha, hohohooo!" se je zdajci razlegalo z drevesa nad tretjo klopjo. To pa je za strahopetno in razvajeno Evo že dovolj. Zakriči, potem pa prične dirkati, kar jo pete neso. „Hihihi, hehehe, hahaha, huhuhu hooj, stooj!“ se je razlegalo za njo. # Eva pride domov. „Mama, Marta tudi ni znala naloge, brez nje pa ne pojdem v šolo. Bo takoj spet en minus več.“ Mati pa se danes ni dala preprositi. ..Eva, že zadnjič sem ti povedala, da sem te zadnjikrat pustila zaradi tvoje nemarnosti doma. Sicer pa Mirko še bedi. Pojdi k njemu, naj ti naredi nalogo." „Ne grem, že zadnjič me je tako nahrulil, ta pedant. Pomisli, rekel je, da ne bo tratil časa za tako zabite goske." „Reci, da mu jaz zapovedujem!" Ni bilo pomoči. Eva je morala ubogati. V svoji sobi je potem skoro vso noč premišljevala, kaj naj poreče tovarišicam, ki jo* gotovo z veliko nestrpnostjo pričakujejo. Oh, samo resnice ne smejo izvedeti pod nobenim pogojem. Kako škodoželjno bi se ji smejale. Eva že kar čuti njih škodoželjne poglede. Oh, zakaj je pokazala pismo! Toda dogodek v parku ji je še vedno nerazumljiv. Saj ni nikogar videla. Samo ostudni čuk in hihajoči glasovi! Če bi bila praznoverna, bi morala verjeti, da so gozdni škratje. Ne, kaji takega se ji še res ni pripetilo. # Zlobnim škratom pa je med tem v parku slaba predla. Ko je prestrašena Eva zbežala, se je dvignil s pete klopi čudni samotar ter odkorakal naravnost pod zloglasno drevo. Ilrup, povzročen od škratov, je udušil njegove korake. „V imenu postave," se razleže v tistem trenutku ..gimnazijskega strašila" grozni glas. Škratom ni kazalo drugega, kakor da poskačejo z vej). (Hoj, škratje, da bi bili vedeli, kdo igra pod drevesom vlogo redarja!) In kakor bi trenil, je stala pred profesorjem poparjena čreda njegovih nadebudnih učenčkov. -Paglavci, smrkavci, to je torej bil vzrok vsem nemirom v razredu? Aha, Krona, o seveda, v šoli nič ne zna, tu pa obmetuje dekleta! Lepa reč! Le počakajte! Le pripravite se!" „1, zza... kkkajj ... je ppa priš... lila, ssaj jje nni bi... bilo tre... ba. Se... sed... daj smo... sse vsaj pre... priča... čali, kak... šne so. čče j jim le... le s pr... prst... prstom pom... pomig... migneš, pa... ppa žže... pril... rile... letijo," je ugovarjal Krona. ..Paglavci, domov se poberite! Jutri pa bomo obračunali." * In obračunali so res. Še nikdar ni iinel profesor tako mirnega razreda pred seboj kakor to jutro. Na Evinem obrazu so se neprestano menj/avale barve. Grozne besede so padale na dijaške glave. ,.\es razred ukor po direktorju," s temi besedami je bila pridiga zaključena. Kot ..finale" se je vršil v razredu še temeljit pretep, nakar so se škratje in vile Tivolijskega parka poparjeni in ukročeni odpravili domov, kjer so »e namakale šibe, kjer se je cvrla brezova mast. OLAF AFANASIJEVlC : NA RAZSTAVI Včasih grem skozi mesto in ogledujem lepake kričečih barv. Ne ogledujem jih vedno. Samo včasih. Poseben vtis napravijo name ročno izdelani lepaki. Za druge se ne zanimam. Posebno zoprni so mi tisti s slikami čevljev. Sam ne vem zakaj! Zadnjič sem videl ročno izdelan plakat v izložbi neke papirne trgovine. Kri čeče barve so me vznemirjale. Vendar sem bral: Društvo slikarjev in kiparjev razstavlja v hiši barona Ettensteina razna dela svojih članov. Čisti dobiček je namenjen za podporo stradajočim umetnikom. Vstopnina 5 Din. Razstava je odprta od 2 do 8 ure zvečer! Sklenil sem, da pojdem, če ne zaradi drugih, vsaj zaradi umetnice Gabrove. Njene slike mi niso posebno ugajale. Premalo življenja je bilo v njih. Samo ena se mi je zdela lepa. Predstavljala je gozd v pomladi. Jaz gozd ljubim. Posebno krivenčaste borovce. Upal sem, da bo ta slika na razstavi. Obstal sem na majhnem trgu. Nad velikanskimi vrati starinske hiše je stal napis: Razstava slik! Ogledal sem si hišo. Bila je precej visoka. Okna okrašena z boročnimi ornamenti. Na železnih vratih se je režala ogromna glava leva z obročem v nosu. Sonce je že zahajalo. Trg je bil že ves v senci. Vstopil sem. Moji koraki so odmevali po širokem stopnišču, da sem se zbal tega jeka. V prvem nadstropju je bila razstavna dvorana. Pri vhodu je sedel majhen mož. Lasje so mu padali do ramen. Res čudna prikazen v dvajsetem stoletju! Odštel sem mu denar. Mislim, da sem slekel suknjo, ne vem pa ne. Iskal sem slik umetnice Gabrove. Nisem jili našel. Iz slik so se mi režali čudno zveri/eni obrazi, kakor obrazi budističnih bogov. Mislil sem v zbeganosti, da sem zašel v kitajsko svetišče. Vse slike in vsi kipi so bili zame hladni, jaz pa sem iskal sliko gozda v pomladi. Naposled sem vendarle našel dve sliki slikarke Gabrove. Prva je predstavljala ozko ulico ponoči, druga pa neko bedasto tihožitje. Iskal sem nemirno tretje silke. Ni je bilo! Slik nisem več gledal. Moji vznemirjeni koraki so samotno odmevali po dvorani. Bilo mi je kakor otroku, ki se veseli balončka. pa mu uide iz 'rok in izgine pod nebom. Bil sem razočaran. Pri izhodu sem zvedel, du je slika prodana /a malenkostno ceno. Ko sem stopil na ulico, je bila že teina. Sel sem z velikimi koraki po ulicah in se zavijal v plašč. Pred očmi so mi mežikale plinske svetilke . . . GIMNAZIJA NEKDAJ IN SEDAJ Srednja šola, študij ined osnovnimi in najvišjimi nauki, sega prav v stari vek, v antično dobo evropske kulture. Ze stari Grki so poznali izraz gvmnasion, ki jim je sprva pomenil telovadni prostor, dromos v Sparti. Na tem prostoru so sp mladi Grki vadili v teku, metanju diska, skoku in drugih telesnih spretnostih. Pojem gvmnasion pa je v Atenah po znanih perzijskih vojnah dobil višji in širši pomen. Telesnim vajam, materielni kulturi, se je pridružilo tudi duševno delo. \ ti dobi so Atene dobile kar tri gimnazije: akademijo, Ivkeion in kvno-sarges. V njih so se izbraževali in vzgajali mladci, ki so že skončali nižjo šolo, pulestro, ali pa šolo pod vodstvom pedagogov. Te vrste srednje šole so se razširile po vseh kulturnih deželah ob Sredozemskem morju, a prav pri R:mlj'J.nih le deloma. Rim je imel za duhovno kulturo premalo smisla in potrebe. Za Grki so sestav gimnazije sprejeli humanisti v 15. in 16. stoletju. Njim je bilo najvažnejše podrobno in natančno poznavanje grščine in latinščine in del, spisanih v teh Idlveh jezikih. Humanistične gimnazije so bile to, pa so v Nemčiji dobile naslov licej ali seminar in ga obdržale tja v 19. stoletje, ko so zopet spremenili liceje v gimnazije (1832). Romanski narodi so pa zvali srednješolski študij — kolegij, ki so jih uvedli že jezuitje. Jezuitske srednje šole so nasploh važnejše in boljše in z razvojem evropske kulture vse tesneje povezane kot humanistične. Imele so ob početku novega veka največji pomen in veljavo, ker so bile organsko nadaljevanje srednjeveške srednje šole. medtem ko so humanisti cela stoletja preskočili in navezali srednješolski študij z antično dobo. Srednjeveški študij po samostanskih gimnazijah je iz klasične dobe povzel estetsko-jezikovni študij in kritično-historično vedo, a obema je postavil za osnovo krščanstvo. Latinščina in grščina sta bila (predvsem seveda latinščina!) cerkvena, uradna in diplomatska jezika vsega evropskega kulturnega z.čipada, zato sta bila tudi glavna predmeta v gimnazijah. Nasploh so se v srednjem veku učili v njih takozvanih sedem svobodnih ved — gramatiko, sintakso, poetiko, aritmetiko, geometrijo in glasbo, — a vsem je bila osnova božja veda, kraljica vseh ved — teologija. In prav enak ustroj srednjega šolstva so v 16. stoletju prevzeli jezuitje. Tudi njihove gimnazije so imele predvsem namen, vzgojiti dobro, popolno duhovščino, laika pa izobraziti tako, da bo vedno in povsod dajal teologom prvo mesto. Vzore svojim šolam so jezuitje iskali med grškimi in cerkvenimi filo- zofi in pedagogi. Tako so se oprijeli Aristotelovega filozofskega nazora, kot ekse-get jim je bil vzor Hieronymus v dogmatiki pa jim je bil učitelj sv. Tomaž Akvinski. Jezuitsko šolstvo je uredil ,.Ratio stulej, da mi gotovo prideš, sicer ti ne bo Andrej več napival!" „Eh Andrej, zagotovo ti ne obljubim, vino leze v glavo!" je odvrnil Simo. ,.Hudič, saj vem, da te ne bo! Bo pa kdo drugi prišel," je Andrej še godrnjal in odgugala sta vsak na svoj dom . . . ❖ V Andrejevi izbi je zdrdrala ura, leno se je lovec preobrnil v postelji in preudarjal, ali bi šel na lov ali bi ostal doma. Toda spomnil se je besede, ki jo je sinoči dal, vstal je in se oblekel. Lovska strast ga je gnalu . . . Bilo je še megleno, ko je Andrej stopil iz hiše, tako da je komaj razločil pot. Seveda je bilo krivo tudi vino, ker se Andrej še ni iztreznil. Prišel je do bukve, sedel na parobek in se začel ozirati po okolici. Ze je mislil, da bo šel sam v skalovje, ko se je iz grmovja priplazila senca in ga pozdravila: ,.Andrej, držal sem besedo, pojdiva!" Andrej je odvrnil: ..Bog daj srečo Simo! Mož beseda si!“ In ne du bi se pobliže pogledala, sta odšla proti skalovju. Začel se je strm pot in Andrej je dejal: ..Pravil si mi, da znaš dobro plezati, zdaj imaš priliko, pokaži!" Simo je molčal ter se gibčno vil med skalovjem in pomagal tudi Andreju pri vzpenjanju. Urno je šlo od skale do skale. „Če bova šla tako hitro naprej, ga bova dobila, še preden bo utegnil pobegniti. Hej Simo, postavil se boš z rogovi!" je laskavo pohvalil Andrej Simovo plezanje. Že sta bila pod vrhom v steni, kjer naj bi po Simovi želji počakala. Jelo se je že svetiti in Andrej je lahko razločil, kje pravzaprav je. Rekel je Simu: „Hoj, Simo, potegni me rajši ven. tli sem preveč stisnjen, ne bom videl srnjaka, kdaj bo prišel." — „Eh, bodi brez skrbi, dovolj je, ako ga vidim jaz!“ mu je zavpil Simo. Andreju je bilo tesno pri srcu in žal, da je šel s Šimom na lov. Tedaj se je pa, videč Andrejev položaj, Simo zasmejal: „Ha, ha, le čakaj, Andrej, saj rad čakaš, boš vsaj pomnil, kdaj si šel z menoj na lov, ha. ha, le čakaj, čakaj, čakaj .. “ Smeh se je porazgubil v goščavi. Simo je, kakor da bi se v zemljo udrl, izginil. „Simo, pomagaj, hoj, Simo!“ je klical Andrej a zastonj . . . Odrevenel in naslonjen na skalo je Andrej premišljeval Simovo vedenje, klical na pomoč ter se kesal, da je šel današnji dan na lov. sjc Zazvonilo je. Jernejev hlapec je šel k maši. Ura je odbila šest. Prišel je do znamenja ter se nehote ozrl na goro. Oko se mu je zapičilo v črno točko na vznožju skalovja. Korak je zastavil tja in kmalu je prišel do plazu. Skočil je k črnemu predmetu, ga prijel in videl, da je Andrejevo truplo. Jeknil je: „Andrej!" Zraven njega je ležala zlomljena puška ter listič, na katerem je bilo zapisano: „Vsak hip bom strmoglavil, to je moja kazen! Zaslužim jo! Primite Simona, on je kriv moje nesreče! Andrej." Jernejev hlapec je potipal Andreja za srce, če je morda še živ. Moral je dognati, da se je Andrej pri lovu ubil. Toda nekaj se mu je čudno zdelo, namreč Andrejev poziv, naj primejo Simona, da je on kriv njegove smrti. Ni dolgo premišljeval Francelj, — tako je bilo hlapcu ime, — vzel je listič ter šel hitro k župniku z novico o Andrejevi smrti. Povedal je župniku, da je sinoči Andrej iskal spremljevalca za na lov in da se je Simo odločil, da bo šel z njim; vlekel ga je plen, ki ju je čakal. „No, dobro, to je vse razumljivo," je dejal župnik, „toda na kakšen način je kriv Simo Andrejeve smrti? Najbolje storimo, če vprašamo pri Simovih, kako je z Simonom!" Župnik in Francelj sta se takoj odpravila k Simovim. Potrkala sta, toda kako sta se začudila, Francelj se je skoro ustrašil, — ko jima je odprl vmta Simo, ki je pravkar iz postelj« vstal. „No, ali ste me prišli klicat na lov ali kaj?" je Simo radovedno vprašal. Župnik mu je v odgovor resno rekel: ..Povej nam, ob kateri uri si prišel domov?" „Ho - ho - ho,“ se je zasmejal Simo, „kako sem iz krčme prilezel domov, še sedaj ne vem, gospod župnik!" „Da gospod," se je oglasila še Simova mati ..prišel je natreskan domov. Hotel je naravnati uro na tri, češ, da bo vstal in šel na lov z Andrejem. Jaz pa sem mu uro navila na šest, ravnokar je zabrnela in Simo sc je šele zdaj zbudil." „Povedati vam moram," je rekel župnik, „da se je Andrej danes na lovu ubil." „Hoj, mati, dobro ste napravili z uro, sicer bi se ubil še jaz!" je vzkliknil Simo vesel. »Toda kdo je bil z Andrejem?" je Francelj povpraševal. „Cepec, jaz ti naj vem povedati," je zabrusil Simo in znova legel in zasmrčal. ..Gospod župnik, to je pa res čudovito," se je oglasil Francelj, ko sta prišla iz hiše. ,.Da, zares, naravnost neverjetno," mu je potrdil župnik presenečen in odšel domov . . . DROBNE ZGODBE 6. Dvojna ara. Premeteni Pavliha gre neko vroče popoldne na lov. Utrujen pride k skopemu kmetu Budalu in ga prosi, naj mu dovoli počiti na klopi pri peči. Budal mu dovoli in si misli, da prejme napitnino. Pavliho začno nadlegovati muhe. Brenče mu okrog glave, sedajo mu na nos in lica tako, da se jih komaj otresa. V glavo mu pade imenitna misel. Skoči po koncu in Budalu stavi ponudbo: „Oče, ali prodate vse muhe, kar jih je v tej sobi?'* Budal se nasmeje in namrgodi: „Ali me mislite imeti za norca? Le spravite se na lov! Vse vam podarim." Pavliha se drži resno in ponuja znova: „Zares jih kupim. 300 goldinarjev vam ■dan zanje. Evo ara 10 goldinarjev!" Budal odvrne, da je zadovoljen in smeje vtakne denar v žep. Pavliha pograbi svojo na klinu visečo puško in ustreli proti roju muh, ki se plazi po stropu. Strel glasno odmeje, okna zažvenketajo. Budal skoči k Pavlihi, ga prime za roko ves prestrašen in zavpije: „Za Boga, kaj pa delate?" Pavliha v smehu odgovori: „Prodane muhe streljam. Ali vam ni prav?" Vnovič nabije puško in pomeri na drugi roj muh. Budal se mu zgrudi pred noge in milo prosi: „Ne streljajte več, lepo prosim. Rad vam vrnem 10 goldinarjev." „Dvojno aro zahtevam, če hočete kupčijo razdreti." 7. Imenitna latinščina. Oče je poslal svojega nadebudnega sina Ignacija v Ljubljano na klasično gimnazijo. Sinko pa ni izpolnil nad svojega očeta ter je koncem šolskega leta prinesel domov slabo spričevalo. Oče ga je nejevoljen pogledal in vprašal: ..Ignacij, ali si se naučil kaj latinščine?" „Seveda sem se naučil, saj sem se vadil celo leto. Lahko se prepričate in me vprašate!" „Dobro,“ odvrne oče. „Kako je po latinsko klin?" „Klinacius.“ „ViIe?“ „Vilacius,“ odvrne sin. ..Izvrstno,“ de oče. „Ljubi moj Ignacius, ker si tako dobro študiral, da si gimnazijski razred s tako sijajnim uspehom dovršil, pa vzemi vilacius, pojdi gnoj kidacius in obesi šolo na klinacius!" NOVE KNJIGE Dr. Ivan Pregelj: Osnovne črte iz književne teorije. V Ljubljani 1936. Založila Jugoslovanska knjigarna. Tisk Jugoslovanske tiskarne podružnice Novo mesto. Str. 112. Cena Din 24.— Mentorjevim naročnikom ta knjiga ne bo povsem nova, saj jo je Pregelj začel pisati za naš list, v katerem je obdelal (21. letnik 1933 - 34) prva poglavja — uvod in epiko — iz šolske književne teorije. Snov mu je tako narastla, da je prekinil pri-občevanje v listu in izdal zdaj posebno knjigo, edinstveno in skrajno potrebno za naše šole in za vse, ki imajo kakorkoli opraviti s književnostjo. V Uvodu opredeli osnovne pojme, nato pa z vsem svojim bogatim strokovnim znanjem obrazloži epično pesništvo, liriko, dramatiko, prozo, pri čemer opozarja na domače in tuje zglede, končno pa zastavlja snovno pregledna vprašanja, na katera daje sproti odgovore. Iz epike, lirike, in dramatike je po 50 vprašanj, iz proze pa deset. Da je med teini vprašanji nešteto takih, ki pridejo maturantom prav, kaže le povedati. Knjigo toplo priporočamo! Tine Debeljak: Reymontovi „Kmetje“ v luči književne kritike. V Ljubljani 1936. Založila papirnica Vera Remec. Poljanska cesta 13. Tiskarna „Slovenija“ v Ljubljani. Str. 117.— Za Glonarjevim prevodom Reymonitovih „Kmetov“, za katere je dobil pisatelj naj višje priznanje - Nobelovo nagrado, smo sedaj dobi- li temeljito književno zgodovino tega romana, ki jo je napisal Debeljak kot i-nauguralno disertacijo. Ko je Matica izdala prevod, so se o njem oglasili tudi naši kritiki in ocenjevali to svetovno veliko delo vsak po svoje in njihovi rezultati so si bili v nasprotju. Isto je Debeljak ugotovil tudi med Poljaki, zato se je lotil dela, da opiše književno zgodovino romana, ki živi trojno življenje: v pesniku, v knjigi in v občinstvu, deloma pa, da poišče vzroke različnih stališč, če ni v njih morda kakšne logične časovne nuje. Uvodno poglavje „Reymont in postanek kmetov" govori o pisatelju pred vstopom v književnost, o pisatelju pred „Kmeti“ in o zasnovi ..Kmetov". Osrednji del obsega razpravo ..Kmetje" v luči književne kritike, in sicer se mudi najprej ob razboru gradiva: Ocene ..Jeseni" in ..Zime" (1904), ..Pomladi" (1906), „Po-letja" in celotnega dela (1909-10), nakar sledi prikaz Osvajanje Evrope (1910-18), Pot k Nobelovi nagradi (1917-24), Odme- vi Nobelove nagrade (1924-25), Beseda o ..Kmetih" o Reymontovi smrti (1925-26), „Kmetje“ v zadnjem desetletju (1926-35). Drugi del osrednje razprave je Kritična osvetlitev ob sočasni poljski kritiki in evropskem uspehu in zadnjem desetletju. V zaključnem poglavju podaja Debeljak razčlenitev „Kmetov“ in končno oznako, ugotavljajoč, da je radi glasila „uinetnost radi umetnosti", radi artizma, ki je R.-u branil zavzeti odločno idejno stališče v zgodbi svojih junakov, dan razlog, zakaj je mogoče videti v „Kme- tih“ roman najrazličnejših zamisli, ki