EL FO R TIN 11-12 TABOR je glasilo Zdrutenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Tabora SPB • Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213. Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 42.819. Naročnina: Argentina 15.000 pesov; Južna Amerika 8 dolarjev; Evropa — Australija 10 dolarjev; ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno — paketi). Letalska naročnina za vse države: 15 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostido pošto pošiljajte na naslov: inž Anton Matičič, Igualdad 1110, (1655), J. L. Suarez —- Bs. As., Argentina Telefon: 766-7513. NAŠA NASLOVNA SLIKA: Ob zaključku spominskega leta generala Leona Rupnika smo ponosni na našega generala in njegove domobrance, ki so ob pravem času pokazali pravo pot vsemu svobodoljubnemu človeštvu in so v tem boju tudi žrtvovali svoja življenja za BOGA - NAROD - DOMOVINO! PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Noviembre-Diciembre 1980 BUENOS AIRES November-December 1980 El anivcrsarfo -nja sploh zgrešena. Tudi očetje z manj problematičnimi odnosi do svojih sinov, pogosto ocenjujejo in primerjajo te odnose z odnosi do lastnih očetov. V zadnjih poglavjih dialoga z mrtvim sinom, se tudi Javoršek ustavi ob svojem očetu in njegovem svetu. V spomin mu prihaja očetov „poduhovljeni, koščeni obraz, po katerem so bili z najfinejšim peresom izpisani nenavadni hieroglifi". Javoršek jih je skušal razvozlati, pa mu je oče kljub temu ostal uganka; dognal je le da je oče „zasanjano dobroten", pa tudi — če je bilo potrebno — „trmast do skrajnih možnosti"; poštenost je iz njega izžarevala ,,kot toplota izkmečke peči"; bil je „pravcati prijaznik‘‘ in Javoršek se je večkrat „v nekakšnem strahu vprašal": kaj pa, če je moj oče svetnik ? In potem udari kot strela z jasnega; ob tem vprašanju se je začel tudi njegov boj zoper očeta in njegov svet, svet očeta Marka Pohlina, Ciglarja in Slomška, pa Gregorčiča; svet, kjer je vse „dišalo po starem pohištvu". Stari Brejc je bil, kot rečeno, organist... In zvečer so od časa do časa prihajali k nam pevci in pevke: prsate gospe, zavite gospodične, možakarji z brki in debeluhi z zlatimi verižicami na trebuhu. Zarotniki. Posedli so po stolih, ki smo jih iz vsega stanovanja zvlekli v „pevsko sobo". In začelo se je. Najprej alti: kosmati, nedostojni, kravji. Nato soprani: cvilba brez primere. Za njimi basi: smrtni greh v obupu. Tenorji: pokvarjene vojaške trobente. Nato vsi skupaj: trop glasov, ki se je med seboj lovil, nato nenadoma zastal, nato začel spet znova, nato spet znova, dokler ni bilo „dobro“. Ampak dobro ni bilo nikoli ali pa samo po naključju. Dobro je bilo samo, če je prišla na vaje neka mlečna ženskica. Njen glas je bil tako svetal in nenavaden, da se mi je zdelo, kot da mi srce vleče iz prsi na srebrni nitki. In na tisti srebrni nitki sem se pozibaval od ene zvezde do druge, a moral sem krepko mižati, če nisem hotel omedleti. Z nekim sarkastičnim porogom nato skicira „mežnarske“ in ministrantske dolžnosti, ki jih je opravljal za očeta, z groteskno karikaturo opisuje „domači kraj" in kako se je dokopal do tistega prosvetljenega „spoznanja“, ob katerem se je njegovo življenje sprevrglo. In končno naš kraj kot tak, ki je bil razdeljen na dve sovražni strani, na Montege in Kapulete. V enem taboru je vse dišalo po nekakšni pretresljivi mešanici kadila, sveč, rožen-kravta, kravjega govna in je bilo vse črno ali vsaj črnikasto: oči, nosovi, lica, roke, hoja, govorica, duše; v drugem taboru je dišalo po vijolicah, slabih parfumih, milu, rožicah in slanini, ljudje pa so imeli rdeče nosove, modre oči, bele roke in bela lica, zelena ušesa in čičkaste obleke. Sovraštva med obema taboroma nisem nikdar dojel in tudi nikdar sprejel. Zdelo se mi je gnusoba brez primere. In ker je bil moj oče iz črnega tabora, sva se seveda brez prenehanja prepirala zaradi mojih prekucuških idej, kako bi bilo treba kraj, na katerega sem bil po mačje navezan, spremeniti. Ampak bistvo mojega upora zoper očeta ni izhajalo samo iz njegove zasedenosti, iz njegovega mističnega odnosa do rekvizitov cerkve, zoper katerega sem se upiral kot Trubar, ko Trubarja niti poznal nisem, tudi ne v političnem boju zoper strankarstvo, ampak v nekem čudnem pošastnem spoznanju, da je oče revež — in sicer po svoji krivdi. „Odkril“ je, da so na svetu bogati in revni ljudje in da jih človek spozna po trebuhih. Njegov oče je imel „ploščat“ trebuh in je bil zato revež; trgovec s tobakom, upokojeni žandar, minister „rojen v našem kraju" in gospod dekan, pa so imeli „hlebce“ in so zato bili bogati. NAŠI MRTVI STANE MIK VAČ - umrl Luč sveta je zagledal 25. aprila 1919 v vasi Tržič v Strugah na Dolenjskem. Že v zgodnji mladosti je začel s trdim delom na okrajni žagi in si v svojem 22. letu starosti že kupil v sosednji vasi lepo domačijo. Ta duh dela in podjetnosti ga je spremljal skozi vse življenje do zadnjih dni in zapustil je svojim domačim kar zavidljivo premoženje. V vojnih letih ni okleval. Odločil se je za tabor, v katerem je videl boljšo bodočnost svojemu narodu. Uvrstil se je v protikomunistični tabor kot član ljubljanske policije in ostal je zvest tem načelom do konca svojih dni. Bil je zvesti član in bralec našega glasila Tabor, je že spraševal po njemu. Kadar je izšel z malo zamudo, Ko je prišel v Argentino, se je poročil z Ivo Papler in v srečnem zakonu sta se jima rodili dve hčerki. Marjeta, poročena črnak, mu je prav pred smrtjo podarila prvo vnukinjo, ki pa je ni mogel več videti, kljub temu, da se je je zelo veselil. Vedno se je na široko nasmejal, kadar so ga spomnili, da bo kmalu postal dedek. Druga hči Marinka pa študira v drugem letniku državne ekonomske fakultete. V domovini zapušča še tri sestre in enega brata z družinami, tukaj v Argentini pa poleg omenjenih še brata Jožeta z družino. Tudi naše glasilo se pridružuje sožaljem številnih prijateljev in znancev in želi, da bi mu bila rahla argentinska zemlja, katera ga je sprejela v svoje okrilje na pokopališču v Monte Grande v nedeljo 28. septembra t. 1. Tvoji soborci VIDIJO NAS V svojem običajnem pregledu periodičnih publikacij, ki se pečajo s problemi Južnih Slovanov, pomembni, v Londonu izhajajoči THE SOUTH SLAV JOURNAL na čigar dragocene doprinose za zgodovino in boljše razumevanje problematike tudi slovenskega naroda smo na naših straneh že ponovno opozorili, v svoji št. 2, Vol. 3 (junij 1980) tudi o TABORU prinaša sledeče: TABOR caters chiefly for Slovenes who during the last war fought in the ranks of the Slovene Home Guards (Domobranci) under the command of General Leon Rupnik. The periodical, consequently, tends to concentrate on events related to the common past of its readers. If features both li-terary and political items, reminiscences, commemorative articles, and other corresponding material. The May-June issue is chiefly devoted to the 35th anniversary of the massacre of the Slovene Home Guard by the Partisans, and a number of con-Iributions in prose and verse deal with this topič. Of main interest are extracts from the diary of Dr. Stanko Kociper who in this particular issue describes his conversation with Major-General R. K. Arbuthnott, commanding the 78th division, to whom he had gone with a message from General Rupnik. TABOR publishes Dr. Kociper’s diary in instalments and further extracts are to follovv in fortheoming issues. Prevedeno: TABOR predstavlja predvsem Slovence, ki so se v času minule vojne bojevali v vrstah Slovenskega domobranstva pod poveljstvom generala Leona Rupnika. Zato se časopis poglavitno posveča dogodkom, ki so povezani s skupno preteklostjo njegovih bralcev. Prinaša leposlovne in politične prispevke, spomine, spominske članke in drugo temu odgovarjajoče gradivo. številka za maj-junij je v glavnem posvečena 35. obletnici pokola, ki so ga izvršili partizani nad slovenskimi domobranci, in vrsta prispevkov v prozi in verzu se peča s to temo. Največjo pozornost vzbujajo izvlečki iz dnevnika dr. Stanka Kocipra, ki prav v tej številki popisuje svoj razgovor s poveljnikom 78. divizije general-majorjem R. K. Arbuthnottom, h kateremu je šel s poslanico generala Rupnika. TABOR prinaša dr. Kociprov dnevnik v nadaljevanjih in bodo nadaljnji izvlečki sledili v naslednjih številkah. fZ PISEM Sao Paulo, Brasil, 4. sept. 1980 Velespoštovani gospodje! Prav prisrčno se zahvaljujemo za redno pošiljanje revije TABOR. Vljudno prosimo, da spremenite naš poštni naslov, kakor je navedeno spodaj. Prosimo, da blagovolite pošiljati gradivo o zasužnjeni Sloveniji našemu prijatelju, zelo pomembnemu časnikarju in univerzitetnemu profesorju dr. L. T. P. na sledeči naslov... Želeč reviji TABOR popolen uspeh, vas nadvse spoštljivo pozdravljamo. B. Bilynski Canberra, Avstalija, 18. sept. 1980 Cenjeni gospod urednik! Pošiljam Valm naročnino za Tabor. Revijo uporabljam pri društvu za morebitne primerne članke pri radijski uri. Naslov se je delno spremenil... Sprejmite prisrčne pozdrave F. F. ZA BELEžmCO NA LINIJI... Kako dosledno je del svetovnega tiska uglašen na ton, ki ga daje rdeča centrala, smo lahko prebrali tudi v buenosaireškem dnevniku CLA-RIN z dne 18. in 19. 8. 1980, v katerem je posebni dopisnik FranfO's Lepot v nadaljevanju poročal o uporu afganskih svobodnjakov proti sovjetskemu okupatorju: Upor — samo izolirani udarci. V Afganistanu ni videti ni-kakšne pomembne resistence; uporniki ne nudijo nikakšnih pomembnih bojev. Njih udarci so izolirani podvigi ie maloštevilnfh ljudi. So sicer otipljivo, pa v nobenem oziru odločilno ogrožanje, neglede na to, da nastopajo tudi v prestolnici, srcu režima, in v nekaterih predelih notranjosti (...). Zdi se, da se sovjetske čete nočejo videti vmešane v zadušitev odpora v prvi liniji. Videz je, kot da jih „čuva“ afganska vojska. Kajpak ni misliti, da bi sovjetske čete to zaščito potrebovale. Sovjetske čete samo oskrbujejo afgansko vojsko. Operacije vrši domača vojska, ki pri tem razpolaga z izdatno pomočjo sovjetske oskrbe. Poleg tega, da čuva poglavitna križišča, varuje tudi javne zgradbe in oskrbo. V mnogih primerih podpira tudi akcije milice, katerih hrbtenica je komunistična partija in jo v glavnem sestav Ijajo prostovoljci, ki se borijo proti upornikom. Nastopi upornikov so samo zastrašilne narave. Nekaj malo mož pride ponoči s hribov, vdere v kakšno vas in pobije režimu zveste vidnejše ljudi; premnogokrat so pobite cele družine. Nekaj takšnih operacij je izvršenih tudi v sami prestolnici, kar bi dalo sklepati, da uporniki imajo nekaj zaledja. Največ izgub imajo- pri tem načinu bojevanja pripadniki milice. Ker so Sovjeti pač hudo težko dostopen objekt in ker je prav težko priti blizu oddelkom afganske vojske v garnizijah, ves srd upornikov osredotočajo nase pripadniki milice; ne samo ker se nahajajo na edini „fron-ti“, ampak, ker se zadržujejo po svojih domovih — in ne na postojankah kot sovjetska in afganska vojska — in jim je tako kaj lahko priti blizu. Njih uradna označba je: Samoobramba... Ko potem popiše nekaj primerov tega načina bojevanja a za nas tako poznani prizori požganih šol, vasi itd. in se nekoliko celo razjezi nad „pretiravanjem okoli pomembnosti upora" proti Sovjetom, pravi: Povprašamo vaščane, če so videli kakšne boje in sovjetske čete v bližini. Odgovor je vedno: ne! Zares, ne tu, ne v nobeni drugi vasi naokoli nismo izsledili nikakšnega znaka neke pomembne bitke in že manj sovjetskega bombardiranja (o katerem se je razpisovalo časopisje nekaterih dežel)... Starejšim, ki smo sodoživljali našo partizansko „osvobodilno vojno", pri prebiranju tega poročanja prihaja marsikaj v spomin... Treba je samo obrniti pojme: Namesto Sovjetov se spomnimo naših okupatorjev, pa „upornikov“-partizanov, pa MVAC Vaških straž — in končno domobrancev. .. 1 In se sprašujemo, kakšna bi bila naša domovina danes, če bi tudi takrat nekomunistično svetovno javno mnenje dobivalo poročila, ki bi bila tako dosledno na liniji — toda resnice...? — Ne! — Zaradi akcij, po katerih poročanje na rdeči liniji omalovažuje afganske upornike in sočustvuje z rdečo »samoobrambo", so pri nas partizani bili »nepremagljiva vojska“ samih herojev pod vodstvom „genialnega“ maršala Tita pripadniki samoobrambe pred njihovimi nasilnimi poboji in požigi — od prvih Vaških straž do domobrancev — pa sami nepridipravi, lopovi in zločinci... POT SMO POKAZALI MI! Da nam ne uide iz zavesti, zopet dva primera: Ni možnosti za življenje izven svobodnega sveta; in ta mora živeti združen znotraj najbolj učinkovite povezave prav tako, kot živi svet sovjetskega območja (Angleška min. predsednica Margaret Thatcher.) Vedno bolj prihajam do prepričanja, da je edini izhod, ki nam protikomunistom preostaja, organizirati društvo, skupino, ustanovo (kakršnegakoli legalnega obeležja) za pobijanje, analizo, kritiko in razkrinkanje mednarodnega komunizma. — Nima nikakšnega smisla, da smo priče nenehnega gaženja zaupajoč, da bodo pač reagirali drugi, o katerih pravi Solženicin, da »delujejo odvisni od strahu spričo pritiska komunistov, kot da bi jih prosili za dovoljenje"... V kratkem: bilo bi potrebno organizirati vsenarodno gibanje, ki bi se lahko razvilo v mednarodno povezavo s ciljem ne mirovati, ne popustiti, ne molčati! Spričo dobro organiziranega sovražnika je neizbežno, odgovoriti mu s še boljšo organizacijo in enako nepopustljivostjo! (Jorge Kaiil Coronato v La Nacion, leto 111, št. 39100 Bs. Aires, 30. 9. 1980.) Pot smo pokazali mi, ki že več kot eno generacijo — tudi iz kričečega molka neznanih množičnih grobov naših pobitih domobrancev mučencev •— nenehno pozivamo: Svobodni sveta, združite se! Za Boga — Narod — Domovino! TEMA ZA RAZMIŠLJANJE (Predvsem naših bratov v domovini.) Stavke na Poljskem so odkrile paradoks modeme zgodovine. — Nobena zunanja sila ne bi mogla pretresti nepredušne zgradbe komunistične vladavine tako kot delavci sami, ki naj bi bili prvoborci proletarske revolucije. H. C. Shukul Time, 6. 10. 1980. Naš zvesti soborec in sodelavec, pesnik Dimitrij O. Jemc nam je v zvezi z našim prevodom njegovega članka ,,Ali je tako moralo biti?“, ki smo ga priobčili v št. 7 8 letošnjega letnika, poslal pismo, v katerem nam zamenja: 1.) da ne zasluži, da smo v naši uvodni opombi njegove blagozveneče stihe postavili na višino Balantičeve neizpete pesmi; 2.) da smo ga povišali v poveljnika čete, ker je v resnici bil „samo“ vodnik v četi stot. Šabiča; 3.) da smo na str. 170 prestavili: „Imaš v ambulanti kaj za jesti?“, ker tega grdega germanizma sam ne bi nikdar zapisal. — Res; vse tri stvari, ki nam jih zamerja — za zgled premnogim! —, so iz našega zeljnika. Zato ga za zadnji dve prosimo odpuščanja. Za prvo pa ne; ker je to naše iskreno mnenje in smo prepričani, da ga bo nekoč tako ocenil tudi bodoči slovenski literarni zgodovinar. 1’rof. B. Bilynsky, Sa« Paulo, Brasih Iskrena hvala za pismo, naklonjenost in vzajemnost pri skupnem delu za velike ideje svobodnega sveta. Na straneh naše revije bo ostalo Vaše ime ohranjeno za neminljive anale slovenskega naroda, ki je s krvjo svojih mučencev za te ideje vsemu svobodoljubnemu človeštvu pokazal pot: Svobodni sveta, združite se! Za Boga — Narod — Domovino! — Z našo zahvalo, naši spoštljivi pozdravi! DAROVALI SO Od 16. 8. 1980 do 15. 10. 1980 ZA ZAVETIŠČE: (v pesih) Borštnik Maks ............... 85.000 Prof. Logar Vinko ........... 38.000 Šabič Branko .......... .. 38.000 Ana M. de Šabič ............ 38.000 Slavič Franc ................ 50.000 Erjavec Ida ................. 8.000 Gričar Franc ................ 50.000 Baraga Saša ................. 4.000 Čarman Peter ................ 38.000 Kožar Janez ................. 3.000 Bras Rudi ................... 4.000 Makovec Ivan ................ 8.000 Malovrh Franc .............. 26.000 Škulj Edi .................... 3.000 Žnidar Janez ................. 2.000 Ravšelj Valentin ............. 3.000 N. N., San Justo ............ 50.000 Filipič Bogo ................ 13.000 Zupančič Ivanka.............. 10.000 Rev. škerbec Jože (cerkvena nabirka pri sv. maši v zavetišču 31. 8. 1980 ...... 285.000 Izkupiček pri spominski proslavi v Zavetišču 31. avgusta 1980 ............. 5.150.800 ZA GRADNJO: Matevžič Janez ............. 100.000 Dolček Dobrila .............. 50.000 Kogovšek Jakob ............. 100.000 Šivi e Srečko .............. 100.000 Dolček Dobrila .............. 50.000 Matevžič Janez ............. 200.000 V spomin na pobite domobrance iz 24. čete: Buda Stane ................. 30.000 Vspomin na pok. mamo umrlo v domovini: Dermastja Prane ............ 100.000 Tomaževič Lovro ............. 30.000 TISKOVNI SKLAD TABOR: (v pesih) Šivic Srečko ................ 50.000 Prof. Logar Vinko ............ 5.000 Gričar Franc ............... 50.000 Šimenc Smilja ............... 15.000 Šušteršič Božo ............. 5.000 Langus Milan ................ 5.000 (v dol.) Rupnik Ivana, Kanada .. 2 Poljanec Jože .................... 2 Koritnik Tone .................... 2 Starič Lojze .................... 5 go. J. Strojin ................... 7 Grebenc Jože ...........;. 4 Cerar Jože ....................... 2 Palčič Ivan ...................... 2 Cerar France, ZDA ______________ 5 Petrič Lojze ..................... 5 Štepec Slave .................... 5 Mrak Stanko ..................... 18 Hren France ..................... 20 Sladič Jože .................... 10 Košir Tone ...................... 4 Fujs France ...................... 5 Križman Jože .................... 10 V. G. Ilič ...................... 3 Falež Cvetko, Australija . 3 INVALIDSKI SKLAD TABOR: (v pesih) Šivic Srečko ............... 50.000 Dr. Kociper Stanko ob 100-letnici rojstva gen. L. Rup. 200.000 (v dol.) Rupnik Ivana, Kanada ... 8 Poljanec Jože ................... 8 Koritnik Tone ................... 8 Starič Lojze ................... 15 č. g. Jeretina Janez ............ 30 Malevič Anton .................... 2 Kastelic Ludvik .................. 5 Cerar Jože ..................... 10 Palčič Ivan ..................... 10 Mrak Stanko, ZDA ............... 10 Grum Jakob ..................... 10 Žele Frank ...................... 5 Hren France .................... 14 Bizjak Jože .................... 34 Zavetišče “Dr. Gregorij Rožman” Kakor druga leta se bo tudi letos brala prvo nedeljo meseca decembra, t. j. 7. decembra, sv. maša v Zavetišču za vse pokojne člane Zavetišča. Po sv. maši skupno kosilo. Prosimo, da prinesete s seboj jedilni pribor. VSEBINA E! aniversario de una revolucion comunista ...................... 257 Ob obletnici prve komunistične revolucije ......................... 258 Odslovljen delavec ................................................ 258 Nek žije Poiskal (Joža J. Lovrenčič) .............................. 265 Leonu Rupniku ..................................................... 266 Sramota je njegova (-ek) .......................................... . 2'67 Senator Frank J. Lausche >— 85-letnik ............................. 269 The satisfaction ought to be given! ............................... 270 Amerikanci o Titu ................................................. 272 Prejeli smo ....................................................... 273 Odmev iz Dolomitov (“Dobrovčan”) .................................. 275 Naši možje ........................................................ 287 Iz društev ........................................................ 288 Jože Javoršek — samotni jezdec (EPK) .............................. 289 Naši mrtvi ........................................................ 298 Vidijo nas ........................................................ 300 Na uredniški mizi ................................................. 303 Darovali so ....................................................... 303 O č ^ S 5: s l 3 S 3 < tO . J« TARIFA REDUCIDA Concesion N? <133 FRANOUEO FASADO Concesion N* 2619 Hegistro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 42.319.