Dodič Ivan Divji mož na Pokljuki Narodna pripovedka izpod Triglava Na ogromni planoti Pokljuki, ki leži pod očakom Triglavom med Bo-iiiiijskim in Blejskim kotom, je v starih časih živel divji mož —. Marsikdo ga je videl, se več pa jili je slišalo moža vpiti: >Hoj, hoj, jaz sem dolgi možU Še danes se na Pokljuki imenuje gozd med Rudnim poljem in Goreljkom — Mesnovec. Tam, pravi narodna pripovedka, da so ubili djvjega moža. V Mesnovcu je trata, kjer je stala nekoč drvarska bajia. Pred njo so žgali oglarji črno kopo, naokrog pa je rasla nizka trava, bela deteljica, jagodno cvetje in svedrci. V bližiui srarek pa je bilo borovnicje in više bolj trde rastline s stožičastimi rdečimi cveti. Po njih so letale čebele in debeli čmrlji. Mravlje so imele tod gladke stezice. Visoka stoletna drevesa so nudila plahiin srnam varno zavetje. Srne so kaj rade prihajale semkaj s svojo družinico na paso. V pomladnih jutrih pa je prepeval tod svojo pesem divji petelin in si brusil svoje krivce. — V bajto na Mesnovcu je zahajal divji mož, ki mu pravimo v Gorjah tudi »dolgi mož*. Ta je pokradel, kar mu je prišlo pod roko. Večkrat je odnesel drvarjem suhega s>drverja<, Če ni dobil drugega, ker samemu se ga največkrat ni ljubilo cabirati. — Ljudje so ga večkrat videli v bližini Gabrja in v okolici Bratovlje peci. Rad je jedel in pil, če je le kje kaj dobtl. Po-raščen je bil po vsem telesu. Nekoč je ponujal drvarjem, če uiu preskrbe kruha od ene peke, toliko suhega zlata, koli-kor bo tehtal kruh. Dejal jim je: »Imclo ga bo sedem rodov zadosti.« Kar mu je ugajalo, je naj-rajši kar sam vzel. Kadar je le raogel, je oprezno prilomastil v bajto in kaj odnesel. Neki drvar je imel pri sebi v bajti tudi svojega otroka, ker po ženini srarti ni vedel kam z njim. Divji raoŽ inu je ukradel tega otroka. — Mož je bil zaradi tega zelo žalosten. Sklenil je, da bo ubil divjega moža, Če mu Ie pride pred oči. Večkrat je medtem obiskal divji mož bajto, Ie da drvar ni vedel, kako naj uspešno napade tega kosmatinca. Drvar si je izmislil zvijačo. Pred ognjišče v bajti je položil tnalco. ki jo je oblekel v svojo ponošeno obleko. HlaČnici je potlačil v usnjati dokolenki, na vrh suknjica pa je poveznil star klobuk. Vse to je bilo videti, kot da leži ob ognjiŠču sam drvar. Sam pa je zlezel na istjc, t. j. pa tra-movje nad ognjišČem, kjer drvarji suše drva, da lepse gore. Čakal je, kdaj bo pritacal divji mož. — Ko je zaslišal lomljenje trhljadi pred bajto, je zavohal divjega moža. Ta je stopil v bajto in pričel tipati na videz mrtvega drvarja. »Ga že imam,< je dejal sam pri sebi divji mož. Hotel je pograbiti tnalco. V tem času pa je zamahnil drvar s sekiro in ubil divjega raoža. Da se je sekira prijela divjega moža, je morala biti tako brušena, da se je brus vrtil proti brusaču, ker bi se ga sicer sekira ne prijela. Drvarji so ga namreČ že prej veckrat napadli s sekiro, ki pa se ga ni prijela in se jim je zato posmehoval. »Pameten si bil, še bolj pameten pa je bil tisti, ki te je naučil.« V takem slučaju je pobegnil pod Braiovljo peč, kjer se je izgubil v gorskih škrbinah. * * * V Krtni je živel drvar, ki je samotaril. Divji mož mu je včasih po-magal pri delu, zlasfi pri podiranju slarih mecesnov. Za Veliko noc pa je šel drvar Martin domov v Gorje, kjer je imel svojo družinico. Divji mož mu je naročil, naj nikar ne prinaša s seboj s-žegna«, še manj pa mu ga sme ponuditi, ko se vrne. — Drvar pa je doma vzel precej žegnanih jedil in ko se je vrnil nazaj v Krmo, je ponudil tudi divjemu možu nekaj potice. Ta se je namrdnil, mastno pljunil in dejal: >Sedaj me bos videl pa samo še cnkrat v svojem življenju, ko boš v smrtni nevarnosti.« Izginil je, kot bi se vdrl v zemljo. Drvarja je začelo skrbeti, kako bo sam podiral stoletna drevesa. Tudi ni vedel, kaj se bo pripetilo, da bo v smrtni nevarnosti. Čez nekaj dni je drvar sam podiral srednje veliko drevo. Nesreča je hotela, da je drevo padlo na drvarja. Mož bi gotovo umrl, da ni v tem hipu pristopil divji mož in odstranil deblo ter potegnil drvarja na varno. Rekel je: »Sedaj me pa ne boš nikoli vec videl.c Izginil je proti Debeli peči nad Krmo. Dobri ljudjc so spravili drvarja Martina na njegov dom. * * * Divji mož je živel svoje dni tudi na Obranci na Mažaklji. Nekoč se je dogovorilo pet raož, da ga pojdejo lovit. Med njimi je bil tudi kmet Leskovec iz Vintgarja. Šli so proti bivališcu divjega moža. Vsi razen Leskov-ca so bili oboroženi. Leskovec pa je bil tudi iako braber, da je tipal ifi po svoji grapi, mediem ko so drugi hodili skupaj. L'l Sredi gozila pod Obranco pa je nenadoma stopil pred Lcskovca divji inož. Leskovec se ga je tako ustraŠil, da je v strahu komaj izusfil: »Saj te jaz ne jagam!« -^- Divji mož ga je pustil v miru in Šel svojo poi- — • * * Gorjonski drvarji so nekoč sekali vrh Mužaklje zaraščen gozd. Vecleli so, da v bližini biva clivji moŽ. Ker jih je bilo več, so ga klicali po imenu: i-Heiigar, herigar, oglasi seU Divji mož se je oglasil vrh Krmt* pri Klcku. Njegov odgovor: Ulm, uhu! je odmeval tlalec: naokrog. Tako so možje zvedeli, kje se klati ta čas clivji raož. — Skleuili so. da ga ujamejo. Zvabili so ga v neko staro drvarsko bajto. Več močnih drvarjev sc je spravito nadenj in so ga zvezali. Ko so gu vlekli skozi Gorjv, jiži je prosil, naj ga izpuste. Obljubil jim je, da jim bo povcdal, čeinu poČiva na gorjanskem pokopališču toliko ljudi. : Zrahljali so mu vczi in mu obljubili, da ga bodo izpuatili. Diyji niož jira je rekel: »Zaradi urokov.« Drvarji 50 bili s tem odgovotom tako zadovoljni. da so >Herigarja< takoj izpustili. Ko so se dobro zavedell, kaj jim je povedal, ga je hotel cden vprašati, kaj pomaga zoper uroke. — V tem je divji mož izginil, nc da bi vedeli kara. — Tako so Gorjanci Še dal.jc utnirali za urokt. —