Kafolicaist in ca§opl§l€. Preganjanje katoliške Cerkve v Mehiki traja z malimi presledki že 6 let. V deželi, kjer je ljudska množica katoliškega mišljenj" in življenja, fcjer je tudi velik del razumništva z globoko vnemo in požrtvovalnostjo vdan sv. veri in Cerkvi, je katoliška Cerkev — brezpravna. Tako je brez vsake svobode in pravice, da niti bogoslužja ne more vršiti v cerkvenih prostorih. To je povzročilo lažnjivo svobodomiselstyo meščanskih. in delavskih krogov s svojo strupeno proticerkvenostjo. Framasonstvo je podalo roko nekrščanskemu socializmu ter z njim ustvarilo skupno fronto za uničenje katolicizma y Mehiki. Mehiški katoličani se proti tej strastno napadajoči " -mti ne morejo postaviti v bran uspešno in učinkovito. Man)ka jim zato onega orožja, brez katerega se danes politične in kulturne borbe ne morejo izvojevati, in to je časopisje. Krščansko časopisje so puščali v nemar: to je njihova ikrivda, radi katere se danes skesano trkajo na pi'si. Mirno so gledali, Itako so framasoni širili liberalno časopisje med razumništvom, ikako je socializem s svojimi nekrščanskimi listi zastrupljal delavstvo, kako se je mladina s protiverskifti štivom odtujevala Cerkvi. Mirno so gledali, ikako je v tej s takšnim tiskom pripravljeni javnosti svobodomiselstvo -. t- " iziralo svoje stran ke, proti ikaterim katoličani niso mogli poslati v boj enakovredne organizacije. Omejujoč se na zgolj cerkveno delovanje, so doživeli, da so izgubili ne samo šole, ampak naposled tudi še cerkve. Tako se na njih maščuje, da niso spoznali in izvrsevali svojih dolžnosti d krščansk ?a časopisja. Slično je šel razvoj javnega življenja tudi v Španiji. Revolucija proti inonarhiji je španske katoličane popolnoma presenetila. Da je ta razvoj šel v ekrajno levico ter se je z vso sovražnostjo obrnil proti katoliški Cerkvi, se je zgodilo med drugim tudi radi tega, ker katoličani javnega mnenja niso obvladovali. Nekrščanske struje, ki jih je dirigiral na eni strani meščanski liberalizem s framasonstvom na čelu, na drugi strani radikalni nekrščanski socializem, so zajele politično življenje, še preden so se katoličani tega zavedli. Brez krepkega orožja dobrega, na višini stoječega časopisja so bili mahoma postavljeni pred gotova politična dejstva in — pred preganjanje ikatoliške Cerkve. Ako bi bili španski katoličani žrtvovali nekaj tisočakov za dobro časopisje, bi si bili prihranili milijonske vredno.a, ki so jih zgubili, ko so postala samostanska in cerkvena poslopja žrtev plamenov, ikatere je zanetila od nekrščanskih časopisov hahujškana tolpa. Ta dva primera: Mehika in Španija, bi morala ikatoličane vzbuditi iz mrtvila nezavednosti in brezbrižnosti, kar se tiče časopisja. Napoleon Veliki, francoski cesar, je izjavil o casopisju, da je velesila. Katoličani se nismo zavedali, kako resničen je ta izrek. Zato se je zgodilo, da nas je ta velesila tolikokrat premagala. Nismo razumeli, da bi si jo napravili zaveznico, zato je nastopila proti nam. Od znanosti se katoliški Cerkvi ni treba ničesar bati. Kar je prava znanost, ne more veri in Cerkvi škodovati. Kar pa širijo v široke ljudske mase nekrščanski časniki in listi, to ni znanost, to so domneve, to je laž, to je natolcevanje, to je zavajanje ljudi in brezve.stno hujskanje. Največji so.ražnik katolicizma je nekrščansko časopisje. Veliki naš narodni učitelj škof Slomšek je imel prav, ko je pisarje nekrščanskih fcnjig in časnikov ožigosal kot pomagače samega hudobca. Mehika in Španija učita, kaj je katoliško ljudstvo brez katoliškega časopisja. Mehik. iu Španija učita, kako prav so imeli . imski papeži, ki so katoliškemu ljudstvu tako nujno klicali v spomin njegc dolžnosti do dobrega, krščanskega čaoopisja. Tolikokrat je prišla iz Rimi opominjevalna, očetovska bcseda o tem* kako je dolžnost vseh katolič . ov širom sveta, da odklanjajo in zavri-čajo nekrščansko Casopisje, naj se jim pomija pod to ali drugo k___iko,. ter na vso moc podDJrajo katoliški tisk. Kcin.okrat je bila ta beseda, ki je ' 31a iz najvišje, od Boga postavljene op& ovalnice sveta, narod-/ in drž^v, bila preslišana! V nesreč« je to bilo :em tistim posameznikom in narodorr, ki so jo preslišali. Kesali so se, ali pa se bodo vsi prej ali slej. Podpora slabih ikr^gr in časnikov je sodelcanje s slabim. Ckrb za razširjenje in napred^k krščanskega tiska pa .;e dobro delo. Zavedajmo se torej svojih dolžnosti do krščanskega časopisja! Potrudimo se,da te dolžnosti izvršujemo vsak v akvfru svojega stanu in svoje zmožnosti! Bavarski škofje so v svojem pastirskem listu meseca septembra tega leta o tem zapisali naslednje uvaževanja vredne besede: »Ni treba posebej poudariti, da važnost katoliškega tiska v sedanjem času ni manjša, marveč je postala veliko večja. Zato zasluži delo katoliškega tiskovnega društva, katoliško dnevno časopisje, katoliški li:ti in ';atoliške knjige našo posebno podporo. V katoliško hišo spada katoliški časnik, ne pa protikatoliški list in protikatoliška knjiga. Kdor si ne more nr.ročit. katoliškega dnevnika, naj ima katoliški tednik. Naj duhovniki posvečajo posebno pozornost pokrajinskifti listom, ki so povsod za nas opora in moč. Od vseh strani se dela na izpopolnitvi ljudskih iknjižnic. Duhovščina naj se potrudi, da katoličani v tem oziru ne _,aostanemo ter da ne bi sovražnik :,vo,jimi podvzetji in ustanovami zasejal plevel na njivo Gospodovo. Veliko 'knjig in časnikov, ki potujejo od hiše do hiše, iz roke v roko, skriva in nosi v sebi-mnogo strupa in nesnage.« Pomenljive besede, ki naj ne bi šle mimo nas brez vpliva in brez učinka! .A: Papežev zastopnik v Mehiki, nadškoi Leopold, je bil na povelje vlade izgnan v vojaškem letalu.