—~< 146 >~—
Strah — huda vest
rn mrak je legel na naravo, in v zvonikn slemenske cerkve je odzvonilo Bzdrava Marija."
Oujte, po stezi, ki drži mimo pokopališea, teeeta na vso moč dva dečka. Precej korakov sta že oddaljena od eerkve. Odkod in kam hitita? Oegava sta? V roci nosita vsak svojo zavezano ruto, polno hrušek. Mar sta bila pri sorodnikih in se zakasnila? Žal, ne. Od drngod prihajata Ma-tevžev Jožek in Hrastov Jurček. Izvedela sta bila namreč, da ima blizu vasi Završnikova vdova na malera griči izvrstne hrnške. Pred meseeem dnij ji je umrl mož, in sedaj, raislita si, ne bode niliče tako pazil, ter si jih natrgata brez težave in nevarnosti, kolikor si poželita. Včeraj sta se zmenila, da ubežita starišem in gresta po tuji sad — in danes sta tudi zvršila svoj nepošteni sklep. Ko se snideta na razpotji, obotavljata se nekoliko, zlasti desetletni Jurček; a Jožek, ki je bil dve leti stareji, ga kara:
HGlej ga no, kaj si še vedno tako otročji!11
Juržek bolj posluša zlobnega Jožka, nego svojo vest, in brzo korakata, karaor sta se namenila. Nobene duše ni bilo blizu, ko je plezal Jožek na hruško. Ve-selja se mu je smejalo hudobno srce, ko je trgal rumene debele hruske. Skoro jih je nabral za dva polna robca. Vesela se vrač^ta domov, dasi jn je prehitela noč. Dospeta zopet do pokopališča. Tu se jima nstavijo noge, in poloti se jn giozen strah.
,,Glej, Jožek, glej, kaj pa je tara ob zidu," opozarja Jur6e svojega tovariša, Bnekdo drži v roki kol in nama preti. Oh, Jože, beživa, beživa!" Jožek ga pa svari:
BPojdi no, strahopetec; vsak grm te straši. To boš inož!" Toda te besede mu niso šle od srca, kajti sam se je tresel strahu in bojazni. 0 Bog, kaj vidita  na pokopališči!   Vse polno ljudij se vrti in premika,  in med njimi  ranjki Završnik.  Kako jima grozi;  bliža se;  zdaj,  zdaj bo pri njiju. To je stražno! Pretrese jima mozek in kosti. Oeij si ne upata obrniti od mrtvecev; pomikata se prav počasi in sicer hrbtenski. Hruške jima padajo iz rut, naposled izgubita i ruti. Da bi vi videli takrat Jožka in Jureeta! Bleda sta bila kakor zid, lasje so se ježili. telo se jima je treslo kakor šiba na vodi,  spregovorila nista ni besedice, neprenehoma sta zrla na pokopališče — dokler jima ne izgine izpred očij. Onemogla,  prestrašeua malo da se ne zgrudita.   Na razpotju se ločita drng od druzega z besedama: BJožek!" nJarče!"
Za hru.ške se niti ne zmenita. Dospeta vsak na svoj dom. Hrasfcori so ravno veeerjali, ko pride Jurče v liišo bled, tih.
nKaj pa ti je, Jurče, da si tako bled, kje si bil?' vpraša ga skrbljiva raati.
—•¦< 147 >¦¦•—-
„Pri Matevževem Jožetu sem bil. OSe so mu kupili nekaj lepih knjižic, pa sva "brala. Slišal nisem zvoniti ,,zdrava Marija," pa sem se zakasnil; in mimo eerkve sem moral iti, pa, pa . . ."
,,Oakaj, kdo ti je dovolil tje hoditi! Idi spat. Jutri se pomeniva dalje," veli inu mati. Jurče uboga. Ali že se kesa, da ni govoril resnice, žal mu je; izvedelo se bo ?se. Nemiren zaspi. Matevžev Jože pa je prišel domov, ko nikogar ni bilo v kiši. Smuknil je v stransko izbico in legel spat. Vsi domači se začudijo, ko ga dobe speeega, malo preje ga pa ni bilo nikjer doma. Pustili so ga vendar mirno spati.
Drugo jutro gre Hrastova dekla pesnico obirat na vrt poleg pokopališča ia najde na stezi Jnreetov robec in polno raztresenih lirušek. Takoj ve vse in pove svoji gospodinji. Jurčetova mati ne more verjeti, da bi bil njen sinek storil kaj takega, in reče dekli nato srdito:
nVeš Neža — tako ji je bilo ime —, ti ne smeš nikogar tako hitro ob-dolžiti. Kaj misliš, da ne more imefci kdo drugi jednakega robca, kakor Jurče. Le pojdi hitro na sroje delo, bodera se že prepričala, če je kaj resnice na teni." Jurče je vse slišal v sobo iz lope, kjer sta se domenjali mati in dekla. Ko odide Neža, priteee k materi, poklekne pred njo in jo milo prosi, naj mu prizanese, saj ne bo nikdar več učinil take hudobije. Mati se začudi:
BA, torej si bil vender ti tisti ti6, ki je jemal pri Završnikovih hruške in jili stresel po poti. Pa še jeden je bil s tabo. Pogiej tu dve ruti. Nemara Ma-tevžev Jožek, kaj?"
»Bil je, mama," odgovori Jurče. ,,Ali nikdar ve6, maraa, nikdar! Včeraj me je prvič in zadujič zvodil Jožek. Mati, odpustite mi, saj sera sinoči pri po-kopališči maogo trpel ..."
Mati mu pravi pretilno:
nJurče, ti nisi vreden odpuščenja, ampak dvojne kazni. Veš li, kaj si govoril sinoči? Lagal si, da, Jagal. Ia pa kradel si; kaj moram pač doživeti: moj sinek se pridruži tatovom! Oh, Jurče, Jurče!"
„0, raama, saj nisem skoro celo no6 spal. Tako nii je bilo žal."
Mati vidi,  da se hoče Jurče poboljšati,  da se bridko kesa.  Zato mu deje:
,,Poslimj rae. Bog te je kaznoval iu niliče drngi. On vidi vse in ve vse in hudo kaznuje vsako pregreho. Tubi se je zdel sinoči vsak krjž, vsak grm nekaj živega. Niso te preganjali mrtveci ne, ampak tvoja huda vest. Poboljšaj se, in vse bo dobro. Danes ti še odpustitn. Toda, dragi Jurče, s tem še ai vse porav-nano. S tatvino in lažjo si se hudo zameril ljubemu Bogu v nebesih. V soboto pojdeš k spovedi, tudi jaz sem se namenila. Kar vse odkritosrčno povej spoved-niku. Žal ti je. to vidim; trdeu bodi tudi tvoj sklep, da se nikdar več ne zgodi kaj tacega. Storjeno škodo bom jaz povrnila. Zdaj pa pojdi zajutrkovat."
Sram je bilo Jurčdta tako, da si ni upal pogledati materi v oči in večkrat si je moral solze obrisati.
Od tistega dnera je bil naš Juree prideu, da nobeden ne tako, in danes je srečen, zelo sreeen. Joža pa ni liotel poslušati roditeljev, zato je danes siromak ia revež.                                                                                           Bastislav Posavec
9*