Utrinek. Prof. Antonu Lenarčiču. Štirideset in pet nas je bilo, ko smo 1895. 1. sedli v klopi, ki jih za nami že 36 let zasedajo naši sotrpini, in 20 nas jc bilo, ki smo se pred 32. leti razpršili po širni domo> vini na razorana polja, nudeča nam trpkega razočaranja na oznojena lica. Tretji si, dragi Tone, 'ki Te je usoda včeraj iztrgala iz naše peščice, kremenite, ne* upogljive od prvega do zadnjega dne, iztrgala od dela, od družine, brodolomno strte. Težka slutnja me je pretresla, ko sem čul v svojo pisarno Tvoje ime, slutnja istine, nesrečne usode. Ni mi bilo več dano, da Ti pogledam v izmučeno lice, šel si prav mirno, ko sem pribrzel iz svojega podgorskega domovanja, ki si mi ga pred 32. leti prostovoljno prepustil, umaknivši svojo prošnjo iz idealno prijateljskega nagnjenja. Plemenit si bil kot dijak, sošolec, plemenit kot tovariš, učitelj našega zaroda, neprecenljiv kot oče, gospodar svoje družine. S pisanjem in prepevanjem sem se ril skozi revščino svojega študiranja; do izmu= čenja utrujen, do izbruha krvi presiljen mi je jedva preostajalo misliti na učenje, na izde^ lovanjc nalog. In ni nam bilo tcžko, vsaj si bil v šoli Ti, ki si imel vedno razgrnjena svoja dela, vedno pripravljcn, da dcliš svojo duševnost z nami, svojimi prijatelji. Kadar smo se zoperstavili prcvelikim obremenitvam — včasih so nas držali v šoli od 8. do 18. ure — si stal ikolegijalno med natni, četudi si bil dodobra pripravljen. Nas so grajali, Tebe spoštovali, !ker so cenili Tvoje ple= menito tovarištvo. Kjer si služil, si pustil za seboj tople spomine; Tvoj zadnji sprevod je bil temu naj* lepši svedok. Prihiteli so k Tebi vsi, prav vsi, ki so imeli kedaj priliko, da so Ti prodrli v globine Tvojc plcmcnite duše, prcko mračnt'ga Tvojega lica. Imcl si sina, in jaz ga imam, sošolca sva bila midva in prav tako onadva; cenila sva lepoto naših prelestnih planin Ti in jaz — in zopet ona oba. In prav isti dan sta se oba najina potomca namenila na planine, v kraljestvo Kozoroga. Otajala se je Tvoja volja, da si mu dovolil nevarni pomladanski pohod, ne tako moja, ki sem bolje poznal silo narave. Grotnki plaz, zrušeno !kamenje — in strte so bile tri duše, ona popolno, Tvoja je omagala včcraj, zadnji je usojeno, da hira še ob spominu vajinih obeh. Tragika življenja! Nemirno si begal po svetu, najdragoce* nejša Ti je ostala pot k živi gomili in v one planine, ki so Ti ugrabile Tvoje življenje. Dvomim, da si v objemu planinskih vršacov, tajinstvencm miru in skrivnostnem šelestu prirode iskal lepote, utche, ne, prepričan sem, da si begal za sirenami, ki so Ti iztrgale du» šo, uničile Tvoj pokoj, Tvojo srečo. Nisi jih našel, a našle so one Tebe. Smilil si se jim. Niso Te zvabile v svoje vratolomne globine, niso Te upropastile, kakor Tvojega sina, dihnile pa so Ti kali večncga miru, nemotljivega. Turobno je doncla pesem ob Tvojem grobu iz prsi njih, Iki so Ti zagotavljali svojo ljubezen, svoje spoštovanje. Omehčali so se a:kordi v svetel dur, vzplapolali med zvezde, in tedaj se mi je zazdelo, da je plamenček poslednjič zaplapolal, preden izdihne svoj kemični proces. Uprav tedaj si se zganil nad zvezdami Ti s svojo plemenito dušo, mi pa smo sc z utisi turobnih akordov vrnili v svo« je delavnice, ki jih bomo polagoma zapustili. Težka zima bo legla na Tvoj grob, dragi Tone, prve poletne dni pa bo pokrilo Tvojo gomilo planinsko cvetje, ki Te z njim ovenča Tvoj podgorski Jože.