B. Matija Vertovec. Kar šole v men' so zamudile, Ste ve, Novice! domestile. Domanjko. Med možmi, kteri so našeiuu navodu slovenskemu posebni dobrotniki, slovi Matija Vertovec. Rodil se je Vertovec (Vertouc, Vertovc) Matija 28. januarja 1784 v Šinarijah (Samariensis), v sedanji dekaniji Komenski nadškofije Goriške. Po marljivem duhovniku v pervih potrebnih naukih podučevan, pride deček bistre glavice v Gorico in doverši tu gimnazijo ali tedanje latinske šole, licejo v Gradcu, bogoslovje 1. leta v Ljubljani, 2. 3. in 4. tečaj pa v Gorici, kjer je bil 8. novembra 1807 posvečen za mašnika. Služil je potem za duhovnega pomočnika v Vipavi najprej v tergu, potlej od 1. 1809 na Planini, 1. 1813 postane kaplan in slednjič vikarij ali farni namestnik v Šent-Vidu (Šembidu) pri Vipavi, kjer je uraerl v pokoju 2. septembra 1. 1851. Bil je ranjki Vcrtovec svojitn faranom pravi oče, in to v duhovnera, pa tudi v telesnem ali posvetncm oziru. Da bi svojo dobro znal učiti, ueil sc je najpoprej sara, vadil in poskušal vsestransko. Znal je razun gerščine in latinščine dobro nemščino, italijanščino in francoščino, slovenščino in nekoliko hrovaščino. Bavil se jc posebno rad z vinorejo, in največ zarad nje potoval po doinačih krajib slovenskih, po Istranskem in Prhnorskem, po gornji in srednji Italiji, po Dalraaciji, po Avstriji in Nemčiji, prišel v Draždane, Berolin, Monakovo i. t. d. Znamenito je, da je Vertovec najprej učil ustno in djanstveno, potlej pisno in znanstveno, in vse, razun nekterih nemškib sostavkov, na pr. v wIlIyr. Bl.", v mili sloven-čini, ktere se je pa do dobrega privadil bil še le v življenji, največ po Novicah. BVinske terte hvala" — je pervi slovenski spis, ki ga je v prosti, nevezani, toda živi besedi priobčil v Novic. 1. 1843 št. 3. V njem proti koncu pravi: BV Kani je Jezus vince posvetil, in vino postane še dan donašni na altarju, o čudo! Bogu nar perjetniši dar; zatorej ga mora človek le po pameti in s hvaležnostjo vživati. Svojini unukam bočem naročiti, de te imajo, draga tertica! še saditi in vedno skerb zate imeti; pa tud tvojo pravičnost jim hočein oznaniti, de kdor od tvojiga sadu po pameti vživa, temu le ti dneve osladuješ; kdor pa ta svet v nemar pusti, rnu jih ogrenuješ. Tvojo čast, vinska terta! še dalej povikšovati, bom perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de, kar ni meni mogoče, tvojo hvalo, k večnimu spominu, v lepo vezane verstice zloži". Po tera spisu, vzlasti po poslednjih besedah se vname pa stari Valentin Stanič (r. 1774, u. 1847) tako, da zloži pesmico: nHvala vinske terte" ter jo pošlje 27. julija 1843 dr. J. Bleiweisu, kteri jo je sprejel v Koledarček svoj 1. 1856 str. 24. 25. z opombo, da je tudi iz slovstveno-zgodovinskpga obzira zato zanimiva, ker je poslednja njegova bila, rojena iz pervega spisa, ki je v natisu od nepozabljivega Vertovca prišel na beli dan. Drugi spis se bere v št. 7 — 9 z naslovom: sIlirske dežele nekadaj in sedaj"; dalje pripoveduje št. 10 od flCopernice<1 t. j. pridne kmetice, kakoršne naj bi bile vse Slovenke, ktera je mimo sosed mnogo lepše žito si priplela, in št. 22 — 24, kak uetek je -Mojster Skaza" in koliko več stane mimo dobro izurjenega rokodelca ali uinetnika. — L. 1844 je št. 15. 16. pisal: nOd zarajanja in ranoženja novih sadnih plenien", in št. 33 razlaga: nKaj je bolji, počasi ali naglo obogateti?" češ: nNagla bogatija, kratka bogatija! Kar lakomnik ali odertnik vkup spravi, njegovi slabo zrejeni otroci kmalo zapravijo. Nagla bogatija nitna teka, in malokrat pride do vnukov, in ko je do teh prišla, se v njih rok_h stopf. Dobro zrejenje otrok več zda, kakor jim veliko premoženje perdobiti. Kar si boš sam, s svojo skerbjo z delara in trudam počasi in pošteno perdobil, nad tem bo blagoslov božji počival, to bo tebi in tvojiui otrokam teknilo". — L. 1845 je opisal v št. 27: wHvaležnost visoko postavljenega sina — viteza A. Lavrina — do svojih kmetiških staršev", in št. 44 v domači povesti: MYeličastno cerkvenovojaško obhajanje v Ipavski dolini" pri Devici Marii v Logu — v spomin na srečni čas. v kterem so zedinjeni evropejski narodi spodkopali in na večno razdjali moč Napoljona, francoskega cesarja, kteri se je sam menil nepremaglji- vega, glede na neko takratno dogodbo, o kteri je po prazničnem opravilu Vertovec slovensko govoril (str. 179). L. 1844 št 19 pa kaže vredništvo v lastnem oznanilu: »Prav veliko prejemavcov naših nNovic" prebiva v krajih, kjer vinska terta raste; med tem jih je pa gotovo lepa množica, ki imajo z vinorejo opraviti. De je pa viuoreja čez in čez v vsib svojih razdelkih večidel še le iz debeliga, nam bo pač vsak umen vinogradnik rad verjel, kteri ve, de njene opravila niso kaka kajbodi reč in de se na ponatorne postave operajo, ktere so prav malo vinogradnikam znane. Ravno zato mislimo tudi, de bomo prav veliko bravcam naših Novic vstregli, če jim celi poduk od vinoreje v roke podamo, in sicer od nekiga moža, čigar ime nam je že dovelj, misliti si, kaj prav verliga in posebniga perčakovati od njega. Častitljivi gosp. Matija Vertovc, tovarš c. k. kmetijske družbe, in fajmošter per sv. Vidu nad Ipavo, so sklenili, svoje več ko tridesetlctne skušnje od vinoreje v naših Novicah oznaniti in razglasiti. Z veseljem in hvaležnostjo bo vsak nogradnik njih skušnje in poduke prevzel, ki od inoža izhajajo, kteriga ste umetnost in dolga skušnja mojstra per vinoreji poterdile. Po njemu je vinoreja v Ipavi in ob meji Goriške komisije veliko koristnih poprav pridobila. Le en glas gre od njega, de se v njegovimu kletu, v celi Ipavi nar bolji kapljica najde. Zato, ki kupci z vinam njegovo blago nar več obrajtajo in čislajo, je veliko Ijudi nienilo, de niora posebue skrivnosti imeti, de ve od vsih druzih Ipavcov nar bolj z vinam v caker iti. — Tacih skrivnosti je pač veliko, ktere bi se — sarae na sebi — marsikterimu majhine reči zdele, vse skupaj pa to store, kar uraetnost vinoreje imenujemo. Vse svoje dela in skrivnosti per vinoreji nam hočejo gosp. fajmošter oznaniti. Ko so nam sami pred nekimi tedni veselo oznanilo podelili, de nam mislijo poduk vinoreje za Novice poslati, so natn to z naslednimi besedami oznanili: nNi davno, kar sim 6 1. leto svoje starosti uastopil; kratik je čas, ki mi ga je živeti še, in preden se k očakam na pot podam, hočem vse svoje skrivnosti — majhine reči so namreč, na kterih je pa vender veliko ležijočiga, — svojim dragim vinogradnikam razodeti, in želira, de bi bile, kolikor je mogoče, povsod razglasene". Vinoreja bo od časa do časa v perlognih listih na svetlo dajana, tako de se bodo potem, ko bo končana, vsi listi v edine bukvice skupej zvezati dali. Po tem takim bodo prejciuavci naših Novic koristne in potrebne bukvice prejeli itd". — To se je v istini tudi zgodilo, in 1. 1845 v št. 49 je ponosno sraelo reči vreduištvo: ,,To leto smo svojim bravcam zlatiga denarja vredne bukve — Vinorejo za Slovence — zastonj v roke podali. Te bukve so velik zaklad za vsaciga kmetovavca 19* in ne le samo za vinorejca: one obsežejo na vse strani tolikanj koristnih podukov, desezamorejo po vsi pravici »kraetijska šola« imcnovati". — Prav iz tega vzroka je iskren pesnik slovenski iz Beča poslal v Novice 1846 št. 9 naslednji sonet: Gospodu H>*__a,t_._-va. VertovcM, modrimu učeniku vinoreje, gorečimu branitelju Slovenšine. Ko slavna terta Tvoje domačije, Karkolj žarečih kapljic v sebi hrani, Raztoči bližnim krajem — daljni straui, De radost se v sercč človeško lije — Tako deliš nam Svoje bogatjje, Beseda Tvoja ^Vinorejo" oznani, Pa tud junaško čast slovensko brani, In starih vraž verige nam razbije. Zato, kopač domačiga zaklada! Naj hram Ti polnijo tovori vina, Naj vab' Tvoj glas ko cvet in sad nograda: De bode okopana korenina, De nam Slovenje terta več ne strada, Ter ptuja ne zaraša je rastljina.