J. E. Bogomil
Za Miklavža.
§c lansko Ieto je komaj komaj šlo. Pa se je vendar šc Miklavž zadovoljil s samimi solzami VUar-jeve Milene, da ni čisto pozabi] nanjo. In pa gospa raama so 'tudi vmes pasegli, pa so de aK, da Milena se ne zna dobro govoriti. Bol; po svojc je že znala, pa bržčas Miklavž ni bil Čisto uverjen, da bi Milena res ne mogla boljše izgovarjati svetih besedi, kakor jih je izgovarjala: »Sveta Malija, mati pošja, plosi sa nas lešnikc smelt na lam.«
A Jelos — kako bo? Letos pa Milena že ne bo tako poceni prišla do Miklavževih darov. Letos bo pa treba že nekaj znati in lepšc moliti.
To ima dobra nena sestra Božena posla z njo! Vsak dan jo mora učiti. In Milena se še dosti rada uči, Le včasih se malo potuhne, pa spet po starem začae.
   
Pri molitvi.
Stran 136                ANGELČEK                  Leto 30    jH
Toda Božena jo zna tako lepo pogovoriti: »Mi-      9 lena, le molčkaj! Oj, to bo lepo takrat: Miklavž bo      ¦ prišel, in parklji bodo hodili z n im.  Miklavž te bo pa vprašal, parkdj, se bo pa razveseli!: »Ohc! Ta pa ne bo znala. Bo šla pa v naš koš!«
Ti boš pa znala. In Miklavž bo rekel: »Grdoba parkeljska, ali se mi pobereš! V miru pusti MilenoL In parkelj se bo ustrašil. Zbcžal bo, in kremplje bo iz jeze zasadil v sneg, pa bo padel. Tako bo padel, da se mu bo koš prevrnil. Ves pobit, ves krevljast bo zbežal v svo;o črno luknjo.«
Milena pa že v duhu vidi, kako beži pošastni parkeli radi njene lepe molitvc in prcd raogočno Mi-klavievo besedo, In potem rada s seslrico moli in besede razločno izgovarja. In njeno molitev spremlja tiha želja, da bi se parklju res tako zgodilo, kakor jc povedala Božena. Prepričana je namreč v dno duše, da e zoper peklenskega zalezovalca najboljše sredstvo stanovitna dobra raolitev. In to ie res.