Za poduk in kratek čas. Iz Gradca do Sarajera. (Dogodki iz življenja vojaškega duhovnika 7 bosenski vojski 1. 1878.) XXIII. Od Bielovaca naprej smo drdrali po gladkej ceati mimo pra7 prijetnih Iogo7. Sre8a7ali smo akoro neprenehoma mohamedanske družine, ki so zapuščale Saraje^o in se preselijo 7 druge turake pokrajine, kder jim ne bode ži^ljenja nihče greuil. Vozo^i so bili s pisanimi prtiči zakriti, da se nij nikjer 7nje 7idelo. V teh ao sedele ^bule" ali žene z otroci; možje 80 7Štric jezdili in 8u7ali 87oj harem (babe). Ne poredko pa so aedele žene ogrnene 7 dolge, bele haljine, celo po dne na ednem konji8u, kterega je 7odil krepek sluga. Cudno je bilo gledati te izselje^alce, ki so 81o7eka spominjali Abrahamo^ega, Izakovega in Jakobo7ega preseljevanja. V posebno dobro 7oljo nas je spra^ila dolga 7rsta jetniko7, ktere so tirali z nasajenimi bajoneti vojaki od polka Coronini. Polo^ica je bila rednih turških 7ojako7, polo^ioa pa druge drubali. Eakana zmea je bila to! Pm je bil mlad, gibčen, lepo 7zraš6en, plamenečih oči, drugi starikast, začrnelega oblicja, grbančastega čela, divjih, strastnih obranih potez. Tega je krila med^edo^a koža, onega rude8 plaja8, tretjega pa samo uborne hlačice in s trto po^ezana srajčica. Tretjina je bila boaih, tretjini so gledali iz ze7ajo5ih opanko? palci mirno 7 beli 87et, ostali so pa korakali 7 cipelah, ladjicam pododnib. Na nas so streljali z zaničlji^imi pogledi, kakor bi nas hoteli na S7oje o8i natekniti ali ž njimi prebosti. Najbrž jib je grabila zato taka jeza, ker so se nektcri izmed nas posmeho^ali ne sicer jim, nego jiho^ej pisanej obleki, 7 kterej so bili podobni volko^om, med^edom, kozlom, samo ljudem ne. Na hišah, ki so stale blizu ceste, opazo^ali smo bele, tudi pobar^ane, iz lesa ali iz platna napra^ljene križe, 7 znamenje da prebi^ajo ondi kristijani. Izpod strešja turških koč pa so vihrale majbne zastave 7 dokaz, da stanujejo 7 njih mirni, spra^lji^i ljudje, ki žele tudi od nas milosti in svobode. Sicer pa so mobamedani ae le takrat nataknili po avojih bajtah belih cunj, ko so videli, da jim nij 7e8 rešit^e. A na njih Z76atobo se nij bilo posebno zanašati, ker turčin oatane glede ki-istijana eden in isti: lisjak, zalezlji^ec in Z7itnik. Naj^eč turških stano^alisč je pa bilo praznih in zapuščenib; mobamedani so ali 7 7ojsko potegnili ali pa so bežali z ženami in otroci 7 7isoke hribe, kakor mi je to 7 Zenici nek turčin sam pripo7edal, na kterega setn bil po naključbi zadel, ko se je ra^nokar 7iačal iz hribo7, da pogleda na dom in poz^e, ali zamore in sme pod s^ojo streho. Nekateri kričači so bili raztrosili glas, da hoče a^strijska armada 78e mosleme pomoriti in turške repo^e iz dežele zapoditi. Od tod toliko strahu in upora med preslepljenimi Turki. Proti desetim smo dohruli 7 Kiseljak, ktero majhno selo se razprostira 7 globokej dolinici, kder bistra Lepenica pije čisto Fojnico. Tu izvira glasovita kisela voda, od ktere je dobil prijazen kraj svoje ime. V Kieeljaku morali smo ae iz nova deliti. Kakor je prvi oddelek 7 Doboju, tako je drugi tukajanjo bolenianico v svojo skrb prevzel. V proatornem poalopju je ležalo mnogo ranjenih in druga6e bolenih vojako7, ki so že težko čakali, da dojde poljaka bolenianica se svojimi pripravami: zdravili, povezami, nosili, brgljami, raznimi pijačami in inštrumenti za vsakorane operacije. Poprej ste bili v tej dosta lepej, dve nadstropji visokej hiši pošta in gostilnica pripra7ljena in odmenjena za gospodo, ki je prihajala v ondašnje toplice. Nad vratami pri glavnem vhodu je visela celo črna deskica s turakim, arbakiin in — skoro ne^erjetno — z nemškim napisom. Ciri lični napis se glasi: ,,Goationica aečerine hadži age; ovde se nalaze razli6na jestiva i ječma. Gosti ee biti zadovoljni" a nemški: ,,Des Zuckerbackers botel Hadži aga; hier bekommt man aller Hand Speisen und Gerste. Die Gaste werden zufrieden sein." Semkaj so neki radi zahajali gostje iz Sla-vonije, Dalmacije in Srbije. Kakih 20 stopinj od omenjene gostilne na mičnem travniku izvira bogat in mocen studenec kisele vode (turski: ekši au; zato Kiseljak — Ekši su), ki je po sodbi zdravnikov in tujcev n. p. Ami Bove-a, natan6nega poznatelja vseh turakih pokrajin, iz^anredne mo6i in 7rednoati. Okua ima kakor štajeraka slatina. Piti ae da sama ali pomešana z vinom. Škoda! da doslej Boanjaki nijso umili ceniti te 7elike dobiote. Nij jim bilo mar, da bi točili žlahtno vodico 7 ateklenice in jo prodajali po evetu. Nad 7relcem se vzdiga okroglasta strešica; drtige priprave pa ne najdeš za shranjevanje dobre kiselice, ki priteka in odteka v bližnjo Lepenico, kakor jej drago. Med tem, ko smo se mudili v Kiseljaku, kopičili 80 se nad nami temni oblaki, izza kterib je še solnce tu iu tam polukalo, da bi ga bil lehko z dlanjo začepil; ko pa se od tovaršev poslovimo in dalje napotimo po slabej stezi, zagrnila je vse obnebje edna gosta megla in je ulivaio, kakor bi ae bilo nebo v tem trenutku pretrgalo. Kako bridka resnica je oni pregovor: vi eme nosi svoje breme, občutili smo daues in dovolj okusili, preden smo dosegli svoj cilj. Možaki so mesili z vidno nevoljo vi8oko pa rahlo blato, a drugi smo aedele cemernega obraza na vozovih. Malokdo je črbnil kako sloko in neumno. Po težavnem maršu 6ez Podkraj v Grahovico in po kratkem odmoru 7 Ploci, približali smo se sedlu Kobile glave. Šala ne bo, če re6em, da ae je raz strmega hriba blato cedilo, kakor voda. Če bi 7 to le blato porinil 87oje pero, ne bi mogel verno opisati teb klancev, polnih najgrših luž in mlak. Pogledavši tje gori po hudem bi egu, denem pri aebi: u6eni sicer trdijo, da je naaa zemlja okroglasta; morebiti po drugod, ali tukaj pri Kobili glavi je oglasta, makar se koji geometer na glavo poatavi. Nemeo bi tako okolico imeuoval: bucklichte Gegend. Po šeatorica konjev je 7lekla navkreber posamezne 70zo7e in vrhu tega so tiš6ali 7ojaki, kder koli je mogel kak težak za voz prijeti, vendar trebalo je mnogo časa prej, ko so ee spravili vsi vozovi 6ež najhujše visočine. Da ne bi slišal divjega rotenja in videl neusmiljonega mu6enja uboge živine, podam se z dvema nadzdiavnikoma naprej po polzkem bribu. Hoja je bila po6asna — dve stopinji naprej, štiri nazaj; zraven pa so še dežne kaplje po obrazu vrezavale, da se je lice kremžilo iu oči mižukale. (Dalje prih.) Sinešničar 28. Luka, po vsej aoseski znan pijanec, pride nekega jutra ves jezen k 87ojemu gospodu župniku in prosi, naj bi ga od zakonske žene ločili. nNo, zakaj pa", vprašajo g. žnpnik. nZato", odgovori Luka, nker je žena 7edno pijana." nNo, kako pa ti Luka, ti pa nikdar niai trezen." nRavno zavoljo tega", se odreže modri Luka, nker jeden izmed naju mora vendarle biti pri hramu trezen.u M.