Slavka Jerman SREČO Sl LAHKO USTVARI ČLOVEK SAMO SAM Predsednica zbora krajevnih skupnosti občine skupščine SLAVKA JERMAN se je poglobUa v uveljavljanje ustavne vloge KS. Izhajajoč iz uveljavljanja vloge KS kot procesa je tovarišica Jer-manova ugotavljala: »Ta proces vodi delovni človek — občan kot svobodna ustvarjalna osebnost in največja družbena vrednota, kot osnovni nosilec kompleksa inte-resov, vključenih v sistem razvoja socialističnega samoupravljanja, v katerem lahko pride najbolj do izraza tudi njegovinteres, izražen v krajevni skupnosti. Ta interes pride — dokončno izoblikovan v demokratičnem delegatskem mehanizmu — do izraza v skupš-čini (ali zboru delegatov) KS, or-ganizirani kot kraj in oblika stal-nega sporazumevanja o vseh vprašanjih, ki jih rešujemo v kra-jevni skupnosti, pa v skupščini občine ali v skupščinah SIS ali celo v skupščinah širših družbe-nopolitičnih skupnosti, kjer po delegatih oblikujemo širše druž-bene interese v obliki konkretnih ciljev, predlogov in spodbud za širše ali ožje družbene akcije.« Nato je opozorila na dosedatije pomanjkljivosti ter poudarila večjo doslednost pri vsakdanjem delu: »Nedosledni smo pri izvr-ševanju nalog po sistemu, ki smo si ga sami predpisali in za kate-rega smo se že naprej dogovorili. Za tak način dela pa je največkrat krivo dejstvo, da v krajevnih skupnostih istočasno teče preveč akcij hkrati, tako da moramo neko delo opraviti polovičarsko ali na prej opisan način, name-sto da bi ga izvršili po dobljenih smernicah pa v to vključili me-todo rednega spremljanja in pre-verjanja uresničevanja zadanih nalog.« Poudarila pa je tudi pozitivne premike. Posamezniki in organi-zirane skupine občanov so že do-segli uspehe. Ti so zrasli predv-sem iz pripadnosti krajevni skup-nosti. Do tega je avtorico pripe-Ijala Kardeljeva misel, da »sreče človeku ne morejo dati niti dr-žava niti sistem niti politična par-tija. Srečo si lahko ustvari človek sam! Ta sreča pa je samouprav-ljanje tudi v krajevni skupnosti kot cilj samoupravne demokraci-je, Ta zahteva od človeka glo-boko kulturno zavest ter etični odnos do prehojene poti revolu-cije in samoupravljanja, kar vpliva na zavest delovnega člo-veka in jo oblikuje — lahko bi rekli — tudi kot pripadnost kra-jevni skupnosti. Ni še obhkovana, postala pa bo realnost takrat, ko bo občan resnično začutil potrebo po taki skupnosti, v kateri bo skupaj z drugimi občani in delov-nimi ljudmi reševal svoja pri-marna vprašanja... Te misli bi morale segati v vsako družino. Biti bi morale se-stavni del osnovne vzgoje otrok in delovanja odraslih.« Ko se je ustavila pri ugotovitvi, da imamo že 12 let isto število krajevnih skupnosti, je poudarila novo vsebino in drugačen položaj le-teh. Ponovno je nakazala po-trebo po prostorskem preobliko-vanju krajevnih skupnosti. Potem da ne bo težko sistemsko urediti financiranja KS, povezo-vanje KS z združenim delom in obratno bo lahko potekalo hi-treje in učinkoviteje. Končala je z mislijo: »Razvoj političnega si-stema usmerjen v realizacijo vseh do sedaj sprejetih sklepov. Na-praviti moramo pregled do sedaj sprejetih sklepov in skupni pro-gram njih uresničevanja. To velja potem tudi dosledno spremljati!«