KATOLSKE CERKVE Spisal Peter Hieinger, Podlipski fajmošter. 9$>OSS@8Se<9€ V IJuhljaiii. 181«. Natisnil Jožef Blaznik. ■6.2 i ^3000 32)^ |j gg ! V v o <1. 1. Pomen cerkve, prave in neprave cerkve. Človek je po besedi sv. Avguština za Boga stvarjen. In ni mu le po samim na zemlji Bogu služiti, potem pa v nebesih vekomej z Bogam živeti; temuč ves človeški rod naj bi bil v tem času ena družina božja na zemlji, in potem v večnosti eno zveli¬ čano kardelo z angeli vred v nebesih. Desiravno je pa že precej v začetku po zavidnosti Satanovi greh vmes stopil, in človeka od Boga ločil, vonder Bog po svoji milosti Adamoviga rodu ni hotel zavreči ali v nič pustiti, temuč ga je sklenil po Odrešeniku v novo sebi prijetno ljudstvo preroditi. In od zdaj je vera, to je zapo- padik resnic nebeških in postav božjih z vsimi pomočki zveličanja, tista vez, ktera človeštvo z Bogam združi in soedini. Zbor pa ali društvo vsih vernikov pod duhovnimi poglavarji od Boga po¬ stavljenimi, ktere vse ena resnica in eni pomočki zveličanja v eno sklepajo, se imenuje cerkev. Odrešenik ni precej prišel na svet, in vera ni bila že v začetku popolnama razodeta; zatorej se v starih časih tudi cer¬ kev ne kaže v popolni podobi. Nar pred je bila vera le per po¬ sameznih družinah očakov. Pozneje je prišla k celimu ljudstvu, to je k Izraelcam, desiravno drugi narodi od Boga niso bili čisto v nemar puseni. V poslednje še le, ko je Jezus Kristus, Zveli¬ čar, popolno postavo na svet pernesel, in naše odrešenje na križi dopolnil, ima vera lastina vsih krajev, vsih časov in vsih narodov postati. Ravno tako se je tudi cerkev še le po Kristusu v popolni, lepi podobi pokazala, ker je on kakor plemenita veja v stari Ada¬ mov zarod vcepljen človeštvu pravico božjih otrok perdobil, in imajo vsi narodi v eno božje kraljestvo kakor udje eniga telesa zbrani biti. Ta cerkev, ker je ravno po Kristusu vstavljena, se imenuje Kristusova ali keršanska, in ker je za vse čase, za vse kraje in za vse ljudi, tudi vesoljna ali katolška cerkev. Ona ima eniga poglavarja, Rimskiga' papeža, in en nauk in ene zakramente po Kristusu. Le v njej je zveličanje najti, ona je edino prava. Razločimo sicer v tem edinim društvu Kristusovih vernikov po raznih Stranah in krajih posebej izhodu j o, iztočno ali greš- I * 4 ko cerkev v zjutrejnjih, in zahodnjo ali latinsko cerkev v večernih stranah; in še posebej imenujemo francosko, špan¬ sko, afrikansko cerkev po posebnih narodih ali deželah, brez de bi si pa s tem katolško cerkev razdeljeno mislili. — Daljej pa so se v raznih časih mnoge društva od katolške cerkve popolnama ločile; in sicer nektere le, kar edinost poglavarstva in notrej- nje vredbe zadene; druge pa tudi, kar edinost nauka tiče. Ka- tolška cerkev jih je nekaj odločila od svojiga telesa kakor bolne ude, de bi tudi zdravih udov ne okužili; nekaj pa tiste društva same nočejo v edinosti katolške cerkve biti; vsako teh društev se pa samo vonder pravo cerkev misli, desiravno prave cerkve ni nobene razun katolške. Tiste, kteri so od katolške ločeni le zastran edi¬ nosti vladarstva in notrejnjih naprav, imenujemo ločence ali ne- soedinjence; taki so ločeni ali nesoedinjeni Greki (Staroverci) in Armenci. Tisti pa, kteri so edini nauk katolške cerkve zavergli, in krive nauke sprejeli, imenujemo krivoverce; taki so Luterani, Kalvinci in zdaj Rongeanci. — Še pa je veliko narodov ali društev, ki so čisto zunaj Kristusove vere; take včasih sploh imenujemo neverce ali nevernike. Je pa vonder razločiti med njimi. Ali se derže le Mojzesove postave, in Odrešenika še čakajo; to so Judje. Ali spoznajo sicer eniga Boga, zraven pa se derže Ma- hometovih zmot; to so Turki, in sploh Mahometanci. Ali imajo eniga ali več izmišljenih bogov le po svojim praznim in napačnim mnenji, molijo še tudi kake stvari ali podobe; to so malikovavci neznabogi, neverniki posebno fajdje, pagani.) — Takih pa, kteri bi celo nič od kaciga, kakoršniga si bodi Boga ne vedili ali vediti ne hotli, tedej zgolj brezbožniki bili, v resnici ni lahko najti; v djanji vonder jih ni celo malo takih, kteri kakor brez Boga žive. 2. Zapopadik cerkvenih žgodeb. Cerkev Kristusova se je iz maliga začela, podobna zeno- fovimu zernu, in v časama je izrastla v drevo, ki s svojimi vejami zemljo pokriva. Čašama je tudi njena sveta vera, kakor kvas testo, človeštvo prevzela, ga zboljšala, z božjim duham navdala. V vsim tem je cerkev imela dosti se vojskovati, mnoge zoperstave pre¬ magati; in ako je ravno daleč rarširjena, še ji ostaja dosti člo¬ veških otrok vkupej zbrati, preden bo en pastir in en hlev. In leto vse, namreč začetik cerkve Kristusove, njeno rast po zemlji, njeno mnogotero vojskovanje, njene notrejnje naprave, njeni stan v raz¬ nih časih, in njeno razširjanje do zdajnjih dni razlagujejo cer¬ kvene zgodbe. Z drugo besedo bi se te zgodbe tudi znale imenovati zgodbe kraljestva božjiga na zemlji. Kar imenujemo zgodbe sveti ga pisma, je prav za prav en del zgodeb keršanske cerkve ali božjiga kraljestva na zemlji. Zgodbe s. pisma stare zaveze namreč s tem, ko perpovedujejo perpravljanjena prihod obljubljeniga Odrešenika, ravno tudi ozna- nujejo pripravljanje na eno sveto katolško cerkev. Zgodbe s. pisma nove zaveze pa, ker govore od del Jezusa Kristusa in njegovih o Aposteljnov, ravno v tem popisujejo tudi začetik cerkve božje. Zgodbe katolške cerkve torej od zgodeb s. pisma začnejo, in na to podlogo daljej snujejo, kar se je z vero našiga Gospoda Jezusa Kristusa na zemlji godilo. Po kratkim pregledu časov pred Kri- stusam se v cerkvenih zgodbah popisuje djanje tega nasiga Zve¬ ličarja cerkev postaviti, potem delo in trud njegovih Aposteljnov jo med Judmi in neverniki uterditi. Daljej je govorjenje od perve zmage cerkve božje čez terdovratno Judovstvo, in zopet čez ne¬ spametno neverstvo; potlej od ustavljanja zoper razne krivovere in zlasti zoper silotno novo vero, kije hotla v jutrejnjih stranah vse kristjanstvo zatreti, in per vsim tem od mnogih zgub, ki jih je cerkev terpela. Pride potem beseda, kako je Jezusova vera do popred divjih narodov došla, jih vse prestvarila, in s svojim duham navdala, v tem pa se je dosti imela vojskovati s pohujšanjem sveta. Bližej novim čašam se zopet razlaguje vojska z novo kri- vovero, ki se je lažnivo ustila, de hoče napake katolške cerkve popraviti (reformirati), odstop nemaliga števila vernikov, nasprot pa ozanovanje katolške vere v popred neznanih delih zemlje. In v zadnjih časih se pokaže vzdigvanje nekakošniga noviga never- stva z mnogo prekucijo narodov, ki božji cerkvi pokončanje žuga, brez de bi vonder zoper njo zmoči v stanu bilo. — Med vsim tem se daljej iz cerkvenih zgodeb kaže, kako je bilo notrejnje zidanje katolške cerkve vedno na skalo svetiga Petra in na skalo dru¬ žili Aposteljnov in njih namestnikov vstavljeno, in zraven raznim razmeram časov dostojno; kako je bil Kristusov nauk vsaki čas skerbno ohranjen in po potrebah jasneji razlagovan, kako se je verno ljudstvo vselej v navadah in opravilih božje službe posve¬ čevalo, in svojo pobožnost razodevalo; kakošne postave in poseb¬ ne naprave so bile v raznih vekih vpeljane, v udih svete cerkve resnično svetost obuditi, ohraniti ali zopet ponoviti. — Skozi cele cerkvene zgodbe se vleče nepretergana versta naslednikov s. Petra, Rimskih papežev, in posebej se tukej na znanje dajo goreči ozna- novavci s. evangelija, tam skerbni pastirji keršanskih čed, stano¬ vitni marterniki za sveto vero tam razsvitljeni učeniki božjih resnic, tam zvesti skazovavci in modri napeljevavci pobožniga življenja. — Obširin in važin zapopadik je to! 3. Prid, ki se izhaja iz znanja cerkvenih zgodeb. Že samo na sebi mora vsaciga kristjana, kteri svojo cerkev ljubi, močno razveseliti, kadar več izve, kako se je z njo v raz¬ nih časih godilo; njegov duh se povzdigne, in zdaj še le bolj čuti, kakošniga kraljestva, kakošniga svetiga društva de je deležnik. Kakor iz zgodeb s. pisma, tako se mu daljej iz zgodeb s. cerkve svitlo kaže, de je Bog gospodar sveta, de on kakor dober oče le zveličanje človeških otrok želi in oskerbljuje. Posebej pa sleher- niga v veri močno poterditi mora, ako svitleje sprevidi, kako se je keršanska cerkev per toliki zoperstavi v začetku tako naglo razširila, koliko stanovitnih prič vere je v sredi preganjanja štela, kako se je v tolikim vojskovanji vonder terdno ohranila, koliko 6 neizmerjena množica ubozih Adamovih otrok je v nji svoje zveli¬ čanje iskala in našla. Mnoge temote se razjasnijo, raznim dvomam se pot zapre, kadar se globokeje spozna, kako se je resnica v sveti cerkvi skozi nepopačena oranila, in kako je bila v zbo¬ rih duhovnih pastirjev, in v govorih in spisih svetih učenikov svitlo razkladana. Tudi želo zasmehovavcov Kristusoviga nauka ne bo vernika tako kmalo ranilo, ne zvijača krivovercev ga tako naglo premotila, ako se iz zgodeb katolške cerkve uči, kako so se vsake čase taki hudobni preroki, taki lažnivi Kristusi vzdigo¬ vali in kakošin sramotin konec so našli. To je posebno važna reč v zdajnjih časih, ker mora katolčan memo ne kdaj vse drugač od resnice svoje svete vere prepričan biti, de ne bo po goljufnih be¬ sedah zmoten, in po hudobnih naukih zapeljan. ■— Res de se v cerkvenih zgodbah večkrat tudi takošni žalostni časi najdejo, de bi kdo skorej nad resnico in pravico obupal, ali ravno to, kako je bila cerkev iz take zadrege zopet rešena, in se je še v lepši podobi potem pokazala, mora maloverniga bolj obilno poterditi; ravno to ga mora tudi v zdajnjih čudnih prekucijah še po koncu ohraniti, in upanje na novo zmago cerkve v njem stanovitno ob- deržati. — Mnoge spremembe v cerkvi in njenih napravah per vsi stanovitnosti verskih resnic morajo kristjana tudi učiti razločik med bistevnimi in nebistevnimi rečmi; de se ne bo spodtikval, ako se v cerkvi po potrebah časov kaka postava spreoberne, ali kaka naprava prenaredi. Razun poterjenja v svoji veri pa kristjan v cerkvenih zgod¬ bah tudi najde veliko podbujenja k svetimu življenju. Življenje Svetnikov po samim popisovano res veliko lepih zgledov na svetlo daje; vonder veliko veči moč mora imeti razlagovanje, v kterim kakor v eni podobi, kakor v enim pogledu verniku pred oči stopijo zvesti božji služabniki vsih časov, vsili narodov, vsaci- ga spola, vsake starosti v neločeni zvezi, v nepretergani versti, kakor eno kardelo božjih otrok. Precej v začetku častiti zbor aposteljnov, polnih goreče in neutrudene ljubezni do Kristusa, kteriga ime so po vsim svetu nesli, sleherniga vnema, zvest ud cerkve na nje zidanimu biti. Precej za njimi in še z njimi ru- dečesvetla množica marternikov, ki jih terpljenje neusmiljeno in smert polna bolečine ni od Jezusove vere ločila, vsaciga perganja za vero in svetost vse voljno preterpeti. Daljej vmes beloblišeča truma čistih devic, ki so posvetne zaveze, premoženje, celo živ¬ ljenje dale za nebeškiga ženina, kako silno vse opominja, čisto in neomadeževano živeti. In zopet tukej svet modrih cerkvenih učenikov, tam mno¬ žica od sveta ločenih pušavnikov, tam trume pobožnih minihov vabi si za nebeško učenost prezadevati in v Roga vse misli obračati. In ko ena doba cerkvenih zgodeb mine, že zopet druga pernese verste svojih aposteljnov, marternikov, devic, učenikov, in sploh svetih duš v samotah in v sredi sveta. Vidi se, kako vsih misli in želje so v en kraj obernjene, vsih perzadevanje je v en konec namenjeno. — Cerkvene zgodbe povedo sicer tudi od učenikov, od zatajevavcov vere, od zatiravcov cerkve, in preganjavcov resnice, 7 od terdovratnih nespokornikov, od pohujševavcov in zapeljivcev, od mnogih in raznih hudobnežev; zakaj na njivi cerkve je sovražnik tudi luliko sejati se prederznil. Ali ravno to, de se dobro hudimu, luč temi nasprot pokaže, dene resnico in pravico toliko bolj na svetlo- in ravno strahovitni zgledi nevere in hudobije oznanujejo njemu’ ki v veri in svetosti omaguje, v kakošno brezno zna pasti, ako se ob času ne verne. — Zgodbe, in zlasti svete, cerkvene zgodbe veliko uče! 4. Razni pisateli cerkvenih zgodeb. Ne pride iz vsaciga vira ali studenca čista in zdrava voda; to velja tudi od razlagovanja zgodeb katolške cerkve. Krivoverci in hudbneži so marsikej v teh zgodbah že nekdaj lažnivo perpo- vedovali, in ravno tako še zdajnje dni resnico tega, kar se je v pravi cerkvi godilo, popačiti ali otemniti išejo. Zatorej ni vsakimu duhu verjeti; koliko je bilo postavim v letu 1848 le od miliga papeža Pija IX. lažnivo govorjeno! Najde se pa že obilno per- pomočkov od preteklih in pričijočih časov, po kterih se resnica v cerkvenih zgodbah izvediti zamore. Ni tukej mesto, na tanko vse to razkladati, kar v cerkve¬ nih rečeh učenim je v potrebo ali prid. Le toliko je povedati, de katolška cerkev je imela vsaki čas može pobožne in učene, kteri so zvesto popisali, kar se je v nji spomina vredniga zgodilo. Od perviga vstavljenja cerkve nam perpovedujejo bukve Jezusovih aposteljnov in učencov. Daljej se najde veliko v djanji marternikov, v sklepih cerkvenih zborov, v bukvah cerkvenih učenikov. So pa tudi kmalo posebni pisateli kviško stopili, kteri so zgodbe svete cerkve vkupej zbirali in popisovali; kakor oče ali začetnik cerkvene zgodovšine se imenuje Evzebi, Cezarejski A nadškof v četertim stoletji; povedati se sme tudi od Rufina, Oglejskiga mašnika. Pozneje zgodbe svete cerkve vju- trejnjih Stranah popisujejo nekteri greški pisateli, v večernih de¬ želah pa za s. Gregorjem Turonskim škofam, mnogi učeni škof¬ je, minihi in drugi možje; Slovenskim narodam je pomniti Rusov- skiga miniha Nestorja. V bolj novih časih je pred drugimi ime¬ nitni Raroni, Rimski kardinal, ki se je celih trideset let v pre¬ iskovanji in spisovanji cerkvenih zgodeb trudil, za njim je prišlo mnogo število drugih pisatelov cerkvene zgodovšine na Italianskim Francoskim in zadnje tudi na Nemškim, kterih versta seže do današnjih časov, in kterih bukve več ali manj obsežejo, so sploh bolj za učene, nektere pa tudi za neučeno ljudsto. Iz med teh pisatelov cerkvenih zgodeb nar bolj slove na Francoskim Fleri (Fleury) in na Nemkim grof Stolberg. 5. Namen in zverstenje tega spisa cerkvenih zgodeb. Namen pričejočiga spisa cerkvenih zgodeb ni ravno za učene, kteri si lahko od drugod pomagajo, temuč sploh za ljud¬ stvo, ki v Slovenskim jeziku sicer zgodbe s. cerkve le še pogreša; 8 per tem pa se vonder nič ne bo memo pustilo, kar je slehernim« katolčanu za svojo cerkev vnetim« vediti vredno. Vse cerkvene zgodbe pa se bodo ločile in zverstile v po¬ sebne dobe ali čase, kakor jih je sploh navada popisovati; tako namreč, de se zgodbe, ki po svojini notrejnjim zapopadku po ve¬ čini v eno vkupej gredo, tudi za eno dobo vzamejo. In tedej pride nar popred kratik pregled časov pred Kristusam, ali perpravljanja na prihod Odrešenika sveta, in verskiga in djanj- skiga stanu človeškiga rodu, posebej Judov in nevernikov, od začetka sveta, 4000 let pred Kristusam, noter do rojstva našiga Zveličarja. Potem se bodo časi ali dobe cerkvenih zgodeb tako verstile: Per va doba. Začetik cerkve po Kristusu; kristijanstvo po aposteljnih in učencih Gospodovih vstavljeno med Judi in ne¬ verniki, to je od rojstva Jezusoviga do smerti s. Janeza apostelj- na, od leta 1 do 100 po Kristusu. Druga doba. Daljejno razširjanje keršanske vere; hudo preganjanje cerkve, mučenci ali marterniki— od smerti s. Janeza aposteljna do perviga keršanskiga cesarja Konstantina Veliciga in papeža s. Silvestra I. od 1. 100 — 314. Tretja doba. Zmaga keršanske vere čez nejeverstvo v Rimskim cesarstvu; sila krivih ver; veliki cerkveni učeniki in sveti očetje; pervi veliki cerkveni zbori; pušavniki in minihi; nove stiske cerkve;—od cesarja Konstantina in papeža s. Silvestra L do pa¬ peža s. Gregorja I. od I. 314—590. Četerta doba. Prihod keršanske vere do Nemških in Slovenskih narodov; zmanjšanje katolške cerkve vizhodnjih Stra¬ nah po krivih verah in Muhametovi prazni veri; novi aposteljni med Nemci in Slovenci; — od papeža s. Gregorja I. do perviga rimsko-nemškiga cesarja Karlna Veliciga in papeža Leona III. od 1. 590-800. Peta doba. Razširjanje in uterjevanje keršanske vere med Nemci in Slovenci; začetik viši deželske oblasti Rimskih papežev; ločitev izhodnje ali gerške cerkve od rimsko-katolške; — od ce¬ sarja Karlna Veliciga in papeža Leona III. do papeža s. Gregor¬ ja VIL, od 1. 800 — 1073. Šesta doba. Lepi časi katolške cerkve; velika moč Rim¬ skih papežev; Križanske vojske; viteštvo; mnogi miniški redovi; posebna sveta učenost, velike naprave v cerkvi; — od papeža s. Gregorja VII. do papeža Bonifacija VIII., od 1. 1073 — 1294. Sedma doba. Zmanjšanje cerkvene moči in veljavnosti; sedežRhnskih papežev na ptujim; mnoge razpertije v cerkvi; per- zadevanje velikih cerkvenih zborov za zboljšanje cerkveniga stanu; vzdigovanje krivih ver; — od papeža Bonifacija VIII. do papeža Leona X. in ločitve v zahodnji cerkvi, od I. 1’294 —1517. Osma doba. Velika ločitev v zahodnji cerkvi po Lutru in drugih, vojska med katolčani in novimi krivoverci (protestanti) z dušnimi in telesnimi močmi; Tridentinski cerkveni zbor; zbolj¬ šanje stanu katolške cerkve; oznanovanje keršanske vere v pred neznanih krajih, začetik nemarnosti za vero in sveto življenje; — 9 od papeža Leona X. in ločitve v zahodnji cerkvi do papaža Pija VI. in francoske prekucije, od I. 1517 —1792. Deveta doba. Razširjanje nove nevere in zatiranja ka- tolške cerkve; razne prekucije v deželskih rečeh; obuditev bolj— siga duha med katolčani; upanje boljšiga stanu katolške cerkve; — od papeža Pija VI. in francoske prekucije do zdajnjih časov, od 1. 1792 do današnje dobe. Časi pred Kristusam. Pripravljanje na Odrešenika in njegovo cerkev. Od začetka sveta 4000 let pred Kristusam do njega rojstva. 6. Pervi stan človekov, greh in obljuba Odrešenika. Ko je človek prišel iz roke Boga Očeta, vsigamogočniga Stvarnika, se je znašel v stanu pravičnosti in svetosti; nje¬ gove dušne moči so bile na viši stopnji, kakor je pozneji najti; tudi je bil z Bogam v lepi in prijazni zvezi per svoji nedolžnosti. To nam pričajo svete pisma; to poterdijo tudi stare zročila vsih narodov, zlasti v pripovedih in pesmih od zlatiga veka. — Pa za človeka je bil kakor za angele v začetku čas skušnje postavljen, in pervi oče človeškiga rodu z Evo svojo ženo ni obstal v božji zapovedi; zapeljivost stare kače Satana, zaverženiga angela, mu je bila v spodtikljej, de je grešil. Zgubljena je bila potem nedolžnost, pravičnost in svetost; zgubljen je bil pozemeljski in nebeški raj; zemlja je bila prekleta, postala je dolina solz; brežin pogube še je odperl, Satanova oblast se je razširila, in duša in telo člove¬ kovo je mnogi slabosti in revi zapadlo. In to ni veljalo samo za eniga človeka, ampak za cel človeški rod. Od tega padca člo— vekoviga nam pripovedujejo zopet svete pisma; pa tudi razne vere narodov imajo več ali manj spomina od take nesreče, in modrijani iz srede nevercov so sodili, de mora nekako posebno zadolženje človeške reve krivo biti, zakaj iz rok nature ali stvarnika ni mo¬ glo tako priti. Ali Bog se je na to človeško revo usmiljeno ozerl; on per- viga človeka ni kar pokončal, le iz paradiža ga je pahnil v kraj, kjer je zamogel pokoriti se; per njegovih oslabljenih dušnih mo¬ čeh se mu je še daljej hotel razodevati; in zlasti mu je dal ob¬ ljubo Odrešenika, kteri bi kači glovo sterl, človeka iz njene oblasti otel, in zopet z Bogam spravil. Ta obljuba je bila per- vimu človeku storjena njegovimu rodu dostikrat ponovljena, in je veliki zapopadik svetih bukev stare zaveze. Desiravno je med ne- verskimi narodi ta obljuba zlo pozabljena bila, se vonder nje sled 10 še najde v sredi domišljenih pripoved. Po obljubi Odrešenika je bila neka zaveza med Bogam in človekam storjena, ktera se za¬ voljo nove po prihodu Odrešenika narejene stara zaveza ime¬ nuje; in s to se je jelo pripravljanje za nov človeški zarod — za cerkev Mesijevo. 7. Vera in zgodbe očakov, c? Ker se je prihod Odrešenika do 4000 let po pervi obljubi odtegnil, v tem času Bog človeškiga rodu ni pustil brez razode- nja svoje resnice in postave, ne brez ponovljenja svoje obljube. Govoril je z Adamam v njegovim bivanji zunej raja, svaril je hudobniga Kajna, prijazniga se je skazal Setu in Enohu. — Ko so se človeški otroci bolj pomnožili, pa tudi v svojim nagnje¬ nji in prizadevanji bolj in bolj spačili, se je Bog hotel nad njih hudobijo maševati, in sicer tako, de bi bila ta kazin večno sva¬ rilo ljudem, in vedin opomin na Gospoda vsili reči, in na nesta¬ novitnost in minljivost sveta. Poslal je vesolj in potop, v kte- rim je bil le Noe s svojo družino ohranjen, ker je bil sam še pravičin znajden. Zgodilo se je to 1. 2348 pred Kristusam. Spo¬ min na to strašno zgodbo se je tudi obderžal med vsimi narodi v izhodnjih in zahodujih krajih, sicer vrazni podobi; še divjim Ame- rikancam je bila nekaj znana ostala. — Bog je dopustil, de se je zvet zopet ponovil, in de se je zemlja zopet iz srede voda poka¬ pala; Noe pa s svojimi sinovi, Šemam, Kamam inJafetam po božji srevidnosti otet, je postal drugi oče človeškiga rodu. Noetovi mlajši so se naglo množili, spačenost greha se je kmalo med njimi kazala, in čudna zmešnjava jezikov ob zidanji babilonskiga turna jih je persilila, se po svetu raziti. Šemo vi mlajši so posedli sprednjo Azijo in severno Afriko, Jafetovi drugi veči del Azije in Evrope, Kamovi nekaj južne Azije z otoki v velikim morji in notrejnjo in južno Afriko;'iz Azije je v neznanih časih še Amerika svoje stanovavce dobila. Narodi po zemlji razkropljeni so sicer s saboj nesli svete zročila svojih očetov; vonder nevero, malikovanje in s tem spačeno življenje je kmalo vse človeštvo v last hotlo pre¬ vzeti. Tu je Bog poklical Abrahama iz Kaldejskiga, L 1925 pr. Kr.; peljal ga je v deželo Kanaansko, in obljubil mu je, ga v veliko ljudstvo storiti, mu deželo tisto v last dati, in po njem in njegovim zarodu vse narode na zemlji blagoslo¬ viti, ako bo on svojo hišo in svoje otroke učil, poti Gospodove se deržati, in pravico izpolnovati. Posebna zaveza je bila med Bogam in Abrahamam storjena, in obrezovanje Abraliamoviga zaroda je imelo njeno znamnje biti. Abraham je živel terdniga zaupanja v Boga in resničnost njegovih obljub; pred njegovimi očmi je hodil, pobožno in zvesto njegove pota ohranil, in vso svojo srečo in vse svoje upanje nadepolno v božje roke izrožil. Tako sta ravnala tudi Izak iii Jakob, Abrahamova naslednika, kterima je Bog tudi obljube popred storjene ponovil. Jakob je šel za svojim sinam Jožefam 1. 1706 pr. Kr. s celo svojo dru- 11 zino v Egipt; na svoji smertni postelji je še pričal svoje zaupanje v prihodnje zveličanje, in svojim sinovam je zraven poslednjih naukov od božjiga Duha navdihnjen prerokval, de kraljeva palica od Judata, njegoviga četertiga sinu, ne bo odvzeta, dokler ne pride on, kterimu je poslanimi! biti.— Po takih potih se je vera v praviga Boga in upanje Odrešenika per oča¬ kih ohranilo. 8. Poklic Izraelskima ljudstva, postava Mojzesova. V Egiptu so se jele izpolnovati obljube, ktere je Abraham od Boga prejel bil; njegov zarod se je po dvanajst sinovih Ja¬ kobovih nezmerno pomnožil; ali duh Abrahamov ni ostal v tem ljudstvu. Imenovalo se je Izraelsko ljudstvo, in de bi Bog njegov pogled in njegovo upanje zopet v se obernil, ga je dal terdo in hudo stisko po Egiptovskih kraljih Faraonih čutiti. Za¬ tirani Izraelovi otroci so jeli v Boga klicati, in on jim je poslal Mojzesa ko rešenika iz ptuje sužnosti. S čudeži se je Mojzes skažal božjigiga poslanca, in med velikimi znamnji je 1. 1491 pr. Kr. peljal Izraelce iz Egipta. V strahovitnim veličanstvu je Bog na gori Sinajski ljudstvu dal postavo vere, in jo je s svojim perstam v kamnitne table zapisal, de bi se tudi globokeje v serce vtisnila; pristavil je zraven svoje obljube na spolnovanje in svoje žuganja na prelomljenje postave. Vsa postava je služila v to, božje kraljestvo na zemlji ustaviti; ne samo v duhovskim, tudi v deželskim se je Bog imenoval Gospod in kralj Izraelskiga ljud¬ stva. On —-to je bil glas postave —je edini pravi živi, vsiga- mogočni, vsigavedni in vsigapričejoči, dobrotljivi in usmiljeni Bog, kteri je Izraelski ljud pred vsimi narodi v svoje ljudstvo izvolil; pa je tudi sveti in pravični Bog, vnet za svojo postavo, kteri pre¬ stope še nad poznejimi rodovi štrafuje. To ni bilo samo z besedo izrečeno, temuč tudi v djanji skazovano. Blisk in grom, oblak neba in valovi morja, tema in luč so v Gospodovi roki; kakor do¬ ber oče previdi Gospod svoje ljudstvo, da mu kruh z višave in vodo iz skale; varuje in brani ga z mogočno roko pred njegovimi sovražniki; pa hudo se mašuje nad prelomljavci zapoved svojih, zemlja jih požre, meč, oginj, kače divjajo nad njimi. Zatorej'ima pa Izraelovo ljudstvo biti, njega samiga se bati in ga moliti, ga iz vse duše ljubiti, njegove zapovedi deržati; ako je pa zoper njega grešilo, naj se zopet nazaj k njemu oberne, de se ga on usmili in mu odpusti. Zraven naj pa ljudstvo dočakuje še preroka druziga, kteriga bo Gospod enkrat iz njegove srede obudil, nam¬ reč Mesija, kterimu naj bo pokorno. Mnoge in razne naprave so služile, vero Izraelcov ohra¬ niti in poživiti, njih upanje v Mesija poterditi. Kakor edini Bog je Gospod le eno stanovaljše med njimi imel, namreč sveti šo¬ tor, nad kterim je steber ognja in oblaka vedno božjo pričejoč- nost kazal; zagernjeno svetiše je bilo znamnje še zapertih nebes, in skrinja miru in sprave spomin zaveze med Bogam in ljudstvam. Daritve žgavne in druge so vedno opominjevale Izraelce, v kaki 12 zadevi so proti Bogu; hvalni in prošnjiski darovi so jim pravili, de od Gospoda vse dobe, in kaj so mu zato dolžni; spravni da¬ rovi so jih učili spoznanje svojiga greha in potrebo Odrešenika, kteriga kri in smert je prava odkupšina za dolge človeške. Veliko posebnih zapoved in prepoved je terdovratni rod vadilo se volji Gospodovi podvreči, od hudobije se očistiti, zraven pa tudi svojo nezmožnost k dobrimu globokeji spreviditi. Lastni prazniki ve- likenoči, binkošt, šotorov so ponavljali spomin na božje dela med ljudstvam, rešenje iz sužnosti, podelitev postave in čudno ohra¬ nitev v pušavi; dan sprave za grehe in sveto leto je bilo podoba prihodnjiga odrešenja od vsiga zadolženja. — Druge naprave božji— ga kraljestva med izvoljenim ljudstvam so bile: viši duhoven, ki je šel le enkrat v letu v presvetiše odpušenje ljudstvu najti, in je bil srednik med Gospodam in njegovim ljudstvam, in podoba prihodnjiga Odrešenika, pervi je bil Aron; daljej preroki (ka- koršin je že Mojzes bil), kteri so bili oznanovavči božje postave in božjih obljub, zlasti oblube Odrešenika, pa perhudobiiljudstva dostikrat tudi napovedovavci pridejoče Gospodove šibe; in v po¬ slednje kralji, kteri so bili namestniki od Boga postavljeni, v imenu Gospodovim vodniki in varhi ljudstva, in podoba Mesija, prihodnjiga kralja vsili narodov. V hudi Egiptovski sužnosti je bila terdovratnost ljudstva na pervo ukrotena, kakor se tudi divjost poredniga dečka v ptuji službi prelomi; na dolgim popotvanji v pušavi pa so bili Izraelci kakor v neki šoli daljej izurjeni in izobraženi, ravno tako, kakor se tudi mladost pod učeniki in redniki izgojiti mora. 9. Daljejnje zgodbe Izraelskima ljudstva, preroki. Ko je Izraelsko ljudstvo svoj uk po štirdesetletni hoji v pušavi dostalo, gaje Jozue po božjim povelji v obljubljeno deželo peljal, ktera je bila po dvanajsterih rodovih razdeljena, 1. 1450 pr. Kr. V vojskovanji s sovražnimi in neverskimi narodi, po meri svoje zvestobe do Boga v dobrih prigodbah pod sodniki, se je ljudstvo samiga sebe in svoje zaveze z Bogam daljej za- vediti učilo. S Savlam pa, kteri je bil po božjim povelji od preroka Samuela maziljen, so se začeli kralji Izraelskiga ljud¬ stva 1. 1095 pr. Kr. David je kraljevo oblast s preroštvam zdru¬ žil, Jeruzalemsko mesto v svoj sedež storil, meje kraljestva raz¬ širil, in božjo službo v lep red djal. Pomniti so posebne božje obljube, de iz Davidove hiše Mesija pride, kteriga kralje¬ stva ne bo konca. Davidov sin Salomon je 1. 1000 pr. Kr. po podobi svetiga šotora Jeruzalemski tempelj s prečudno lepoto in veličastnostjo postavil; tukej je bilo tedej središe za božjo ljud— sto. Sredin je bil Salomon in njegovo kraljestvo, dokler je on moder ostal; ko je pa Boga zaspustil, je tudi kraljestvo jelo za- padati; pod njegovim sinam Roboamam je bilo razdeljeno v kra¬ ljestvo Juda in kraljestvo Izrael, 1. 974 pr. Kr. Tu je bila moč ljudstva proti sovražnim sosedam oslabljena, in odstop 13 od praviga Boga, malikovanje s spačenim življenjem je če dalje bolj gospodovalo zlasti v kraljestvu Izrael. Če bolj pa je vnanja moč, vera in svetost med ljudstvam padala, više seje vzdigval glas prerokovanja. Prerok Elija je bil ko drugi Mojzes po delih in čudili, po gorečnosti za posta¬ vo; v njegovim duhu je za njim delal Elizej. Ker pa je hudo¬ bija le bolj in bolj rastla, se je prerokovanje tudi le bolj serdito protivno kazalo, je božje šibe čez kratik čas odmenjene oznano- valo. Veliko prerokov se je zdaj drugi za drugim vzdignilo , kte- rih nekteri se zavoljo obširnih prerokovanj veči, drugi manjši pre¬ roki imenujejo. Takrat so zaporedama in še nekaj ob enim času prerokovali Jona, Joel, Ozeja, Amos, Izaija, Mihejain Na h um; vonder zavoljo spačenosti in terdovratnosti ljudstva je prišla Asirska sužnost, v ktero je kralj Salmanasar pre- bivavce kraljestva Izrael 1. 722 pr. Kr. odpeljal. Ker se kra¬ ljestvo Juda s tem ni dalo podučiti, in ni liotlo zvesto ostati postavi Gospodovi, ki je bila pod kraljem Jozijem v tempeljnu ponovljena, ne se spreoberniti na glas prerokov Habakuka, Jere¬ mija in Zofonija, je nastopila Babilonska sužnost po kralji Nabuhodonozorji, kteri je 1. 588 Jeruzalemsko mesto in tem¬ pelj razdjal. Kar je stanovavcov še v deželi ostalo, jih je tolažil prerok Jeremija, odpeljane pa sta Ecehiel in Daniel k za¬ upanju v Gospoda opominjevala. Sužnost je ljudstvu oči odperla, in serca omečila, spoznalo je svoje oddaljenje od Boga, zdihovalo je po odrešenji, močneje je začelo na prihodnjiga Mesija svoje želje obračati. Preroki so pa tudi zmirej svitleje in glasne¬ je obljubijeniga Odrešenika oznanovali, kolikor bolj se je njegov prihod bližal, toliko očitneje so govorili od časa in kraja njegove prikaznji, od njegoviga uka in njegovih del, od njegoviga terplje- nja in njegove smerti, od njegove časti in njegoviga kraljestva, sosebno preroki Izaija, Ecehiel in Daniel. Preroki so pa budili tudi neverske narode k spoznanju praviga Boga; prerok Jona je bil poslan v Ninive na Asirskim, prerok Daniel pa je Babilonce in Perzijane od njih zmot odvračeval; in sploh je razkropljenje Izraelcov med narode vero v ediniga praviga Boga in upanje v Odrešenika daleč razznanilo. Ko je sedemdeset let Babilonske sužnosti preteklo, ljud¬ stvo že dosti spokorjeno bilo, se je po božji obljubi spet nazaj v svojo deželo verniti smelo. Perzijanski kralj Čir, ki je Babilon dobil v svojo oblast, je Judam ftako se od zdaj ljudstvo imenuje) 1. 536 pr. Kr. dovolil v svojo domačijo nazaj iti, mesto in tempelj Jeruzalemski zopet sozidati. Vonder le en del ljudstva se je poslužil tega privoljenja, se nar pred s Corobabelam, potem še v drugih trumah iz ptujiga vernil, in zlasti v dolejnji strani obljubljene dežele vsedil. Gorejnji del dežele je bil že po- pred z raznimi stanovavci iz Asirskiga zastavljen, kteri so se z ostalimi poprejšnjimi prebivavci zmešali, in Samarijani imeno¬ vali; pa tudi njih vera je bila zmes iz judovstva in malikvavstva. — Ponižani po božjim tepenji in hvaležni za Gospodovo usmilje¬ nje so Judje začeli tempelj in mesto z vso pridnostjo zidati; pa 14 Samarijani so jim nasprotvali, perva gorečnost je pešala, tempelj se jim je kazal veliko slabji memo poprejšnjiga Salomonoviga. Tedej sta preroka Hagej in C ah arij a mlačne in maloserčne vnemala in tolažila, de bo novi tempelj veličastneji od perviga, ker vanj bo prišel on, kteriga vse ljudstva 'žele, namreč Mesija. Postava Mojzesova je bila zopet vpeljana, in zlasti sta Ezdra in Nehemija k natančnimu spolnovanju božjih zapoved priganjala. V poslednje je vstal prerok Malahija, svaril ljud¬ stvo, oznanoval novo neomadežvano daritev in predhodnika Me- sijeviga. Ljudstvo se je tudi z dopušenjem Perzijanskih kraljev po svojih postavah smelo vladati; viši duhovin je imel tudi de¬ želsko oblast in zbor sedmdeset starašin ljudstva in velikih du¬ hovnov mu je stal na strani. — Od časa, kar je Greški kralj Aleksander Veliki 1. 323 pr. Kr. zadnjiga Perzijanskiga kralja premagal, in se je na mesto njegoviga veliciga kraljestva več manjših vstavilo, se je po jutrej- njih deželah greška modrost in greško bitje začelo vseljevati; in tudi Jodovsko ljudstvo je bilo v nevarnosti po takim popačeno biti, posebno ker je bilo več ali manj pod oblastjo zdaj Egiptovskih zdaj Sirskih kraljev. Hudo skušnjo je tedej Bog pustil čez Jude priti; Sirski kralj Antijoh jih je hotel od postave božje na postave nevernikov oberniti. Ali večidel ljudstva je ostal Bogu pravimu zvest; stari Eleacar in Makabejska mati s sedmerimi sinovi raji smert neusmiljeno prestoji. Makabejski bratje, Juda, Jo¬ natan in Simon se vnamejo za sveto vojsko, in ne nehajo pred, dokler ni gnusoba malikvavska od svetiga mesta očišena, in bož¬ jima ljudstvu prostost pridobljena bila; Janez Hirkan si je celo kraljevo ime persvojil. — Tako se je per vsih spremembah božje ljudstvo ohranilo; zdaj je bilo tepeno, zdaj zopet povzdignjeno; kakor je bilo njegovo zasluženje, po tem je Bog z njim ravnal. 10. Stan Judovskima ljudstva o Kristusovim času. Bližali so se časi, ko so se imele božje obljube izpolniti. Judje so sami priložnost dali, de je bila kraljeva palica njih zarodu odvzeta, in ptujcu dana. Bil je prepir med dvema bra- tama, Aristobulam in Hirkanam zavoljo kraljeve oblasti, in en del je Rimljane v pomoč poklical. Ti so prišli, za njimi pa tudi pod- 'ložnost pod ptuje Gospostvo; Herodež, po rodu Idumejc, je I. 39 pr. Kr. kralj na Judovskim postal. On si je sicer na videz iskal Jude perkupiti, tempelj Jeruzalemski je ves prenovil; pa na drugi strani je narod in njegove postave bolj in bolj zatiral, de se je tudi semtertje punt vzdigval. Po Herodeževi smerti 1. 2 po Kristusu je bilo njegovo kraljestvo s privoljenjem Rimskiga cesar¬ ja Avgusta med tremi sinovi tako razdeljeno, de je Arhelaj dobil Judejo in Samarijo, Herodež Galilejo, in Filip deželo un- stran Jordana. Pa Arhelaj je bil kmalo odstavljen, in na njegovo mesto so prišli Rimski oblastniki, med kterimi je bil Ponči Pi- latuž, 1. 28 po Kr. od cesarja Tiberja postavljen. Ob času, ko so se Judje iz sužnosti smeli poverniti, jih je 15 veliko na Babilonskim ostalo, kteri so se še daljej prot izhodu v Medii in Perzii razširili. V južni Arabii so celo kralji Ho- meričanov k judovski veri prestopili, 1. 100 pr. Kr. Ob času greškiga kralja Aleksandra Veliciga so se Judje vselili v Ale- ksandrii in v drugih straneh Egipta in Afrike ali Libije; za¬ voljo kupčije in obertnosti so se razširili v Sirii in Mali Azii, in ob času cesarja Avgusta jih je najti na Greš kini, v Rimu, in sploh po vsim Rimskim cesarstu. Za razločik od Judov v domači deželi so se imenovali Judje med narode razkrop¬ ljeni; ostali so pa v zvezi z Jeruzalemam, plačevali dacjo ktem- peljnu, spoznali tam viši duhovšino, daritve tam opravljali, in na božjo pot tje hodili. Tako so se Judje v celo raznih razmerah zmirej svoje vere in svojiga naroda deržali. Dosti razkropljenih je domači jezik že celo pozabilo, in zatorej so se jim s. pisma v druge jezike, zlasti v greškiga in kaldejskiga, prestavile. Povsod po mestih so imeli tudi, kakor v domači deželi, svoje shodnice, kjer so se ob sabotah zbirali, in so se jim s. pisma razkladali. — To razkropljenje med neverske narode je pa tudi storilo, de so si semtertje, zlasti v Perzii in Egiptu, nekaj od ptujih ver in ne- verskiga modrijanstva perlastili, in s tem svojo vero oskrunili.— Med nevernike razkropljeni Judje so imeli tudi svoj namen v božji roki, de se je namreč po njih med drugimi narodi spoznanje praviga Boga in upanje Mesija razširilo, in de bi se bili potem Judje in neverniki hitreji v eno cerkev Kristusovo združili. Mnogoteri iz¬ med nevernikov so jeli tudi v ediniga praviga Boga verovati, se malikovavskih napačnost zderževati, taki so se imenovali spre- obernjenci vrat, ker so tako rekoč per vratih Mojzesove po¬ stave ostali. Nekteri so se pa tudi na ravnost Mojzesovi postavi podvergli, in se obrezati dali; imenovali so se spreobernjenci pravice; navada je bila, o prestopu jih kerševati. Judovsko ljudstvo je bilo tako konec časov vse drugač memo prejšnih dni, ko se je raji Izraelsko imenovalo. Bilje v veri v ediniga praviga Boga močno uterjeno, de ako je ravno sem¬ tertje kake ptujemisli v se vzelo, vonder ni bilo nič več nagnjeno k malikovanju; sploh se je postave Mojzesove terdo deržalo, in dočakovanje Mesija kakor v bližnjim času pridejočiga je bilo v vsili sercih. Našle so se duše posebno čiste svetosti, in polne goreči- ga hrepenjenja po obljubljenim Zveličarji, desiravno njih število ni bilo veliko, postavim Simeon, Ana, Caharija, Elizabeta, Marija itd. Per vsim tem pa je bilo vonder tudi veliko spače¬ nosti med Judmi najti. En velik del izmed njih se je postave le po unanjim deržal, za notrejnjo pravičnost mu ni bilo mar; dosti svojih posebnih napačnih ali praznih zročil je postavi prideval, svete pisma po svoji misli razlagval; per vsim tem pa so ti le sebe pravične šteli, in druge zaničevali, imenovali so se Farizeji, to je, od drugih ločeni, izvoljeni, pobožni. Našli so se nekteri med njimi vonder bolj pravih misel, kakor Ni k o de m, Ga mali el itd. Nasprot farizejem so bili pa Saduceji, kterim na veri in postavi Mojzesovi ni bilo posebno ležeče, več jim je bilo mar za poze- meljsko zložnost in postvetno dobro življenje; dvomili so nad raz- 17 naturi toliko raznih perkazin, je človek tudi kmalo zgubil vero v eniga Boga, in si je začel misliti veliko bogov, za vsake razlike stvari, za vsako ljudstvo druziga. Ker se s svojimi misli čez naturo ni vedil vzdigniti, si tudi ni več mogel Boga kakor zgolj duha misliti; še je menil, de so bogovi nekakošni silni osodi pod- verženi, ktera čez nje gospoduje. Takošna je bila nekdanja na- turska vera. — Vonder razne naturske vere so se iskale iz glo- bociga zatopljenja povzdigniti, in rade bi bile svojim bogovam človeško podobo dale. Tako je namesti sonca in zvezd, namesti raznih živih stvari, najti bogove v človeških podobah, pa tudi z vsimi človeškimi slabostmi in napakami. Takim bogovam se je pa ravno tako le z vnanjimi šegami brez prave notrejnje sveto¬ sti, večkrat tudi z neusmiljeno kervavimi daritvami in ostudno gerdimi deli služilo. To je bila podoba poznejiga malikovanja. Cerkveni učeniki so sploh terdili, de v teh zmotah je Satan, po¬ glavar sveta, tudi svoj delež imel, de se je v podobah malikov njemu služilo, in de je on narode z lažnivimi prerokvanji, čudi in znamnji in z goljufivimi odgovori iz ust malikov slepil. Kakor so si neverniki svoje bogove napak mislili, tako so tudi vrednost človeške nature slabo spoznali. Človekov konec se jim je zdel le ta čas, nar viši namen le pozemeljsko gospodva- nje ali zavživanje posvetne srečnosti in sladnosti. Za resnično svetosti po naših mislih niso poznali, marsiktere pregrehe so našle semtertje svoje zagovarjevce, še celo poviševavce, kazala se je včasih med njimi posebna čednost in poštenost, vonder je veljala le za ta svet. Neumerljivost svoje duše so skorej celo pozabili; le kakor sence so se po njih mislih duše spreha¬ jale v spodnjim svetu, ali so se iz ene stvari v drugo preseljevale, dokler so se v vesoljnosti vtopile. Zatorej jih je pa tudi neskonč¬ na groza pred smertjo prepadala, zatorej po besedi aposteljna niso nobeniga upanja imeli, in v raznih podobah se med njimi tožba nad človeško revo glasi. Človek je po takim v očeh nevernika malo vre din bil, in prodajal se je kakor nespametna živina v sužnost, zlasti je bil ženski spol večidel v silni podložnosti in zaničljivosti, in neštevilno ljudi je bilo v kervavih vojskah, v ne¬ usmiljenih igrah ali le iz pohotnosti kaciga tirana pomorjenih. — Vse 'to še dan današnji več ali manj velja od krajev, kamur luč keršanske vere še ni prišla. Zgodbe neverskih narodov niso bile druziga, kakor vedne prekucije in grozovite spremembe. En narod se je vzdignil čez drugi narod, eno kraljestvo je zatiralo drugo kraljestvo, en oblast¬ nik je preganjal druziga oblastnika. Imenitne kraljestva so se za¬ čele v sprednji Azii; pervo je bilo Babilonsko kraljestvo, nad Babilonsko je prišlo Asirsko, in nad Asirsko zopet Babilonsko, vmes je tudi Egiptovsko kraljestvo slovelo. Zdaj se je vzdignilo kraljestvo Medijansko in Perzi- jansko, ki je kmalo vse kraljestva v Jutrovim v svojo silno vlast požerlo. Nad Perzijansko kraljestvo pride mogočniši Greško, ki se pa kmalo razdrobi, in svoje dela zaporedama Bimljanam, 2 18 mogočnim vladarjem sveta ob času Kristusovim, izroči. — Drugi narodi ali niso tako mogočno na noge stopili, in so kmalo drugim v oblast prišli, ali so še bolj v divjim neomikanim stanu živeli; per tem so pa ali od drugih narodov zatiranje prestati imeli, ali pa v svoji sredi razne prekucije, razpertije in krivičnosti pre¬ našati mogli. V sredi raznih zmot nevernikov se je pa vonder še marsi- kej ohranilo, kar je na Boga kazalo; ravno tako je tudi na posa¬ meznih osebah še zmirej kaj od božje podobnosti viditi bilo. Saj to, de so malikovavci vero v bogove imeli, je storilo, de so na nekakošne viši bitja mislili, in niso popolni brezbožniki postali. Zročila očakov so se nekaj v skrivnostnih društvih ohranile, in modrijani so marsiktere resnice s svojimi nauki med ljudstvo per- nesli, tudi s svojim modrovanjem prazne vere prostiga ljudstva podkopali, desiravno so na drugi strani zopet nove zmote napletli. Razne posvetne prekueije so dale spreviditi, kako je vse na zemlji nestanovitno. In po vsim se je hrepenjcnje po spoznanji resnice, po oboljšanim stanu, po rešenji iz te mnoge reve obudilo.—Razun tega so semtertje po božjim dopušenji, pošteni ali tudi v resnici pobožni možje vstali, ki so bili v zgled bližnjim in daljnim; kakor je bil ob Abrahamovim času Melkisedek, duhovin praviga Boga, ob Mojzesovim času ali še popred pravični Job. Tudi preroke {'e Bog poslal včasih med nevernike; Jona je prišel v Ninive, in laniel je med Babilonci prerokval; in tudi druge Izraelcam stor¬ jene prerokbe so se med narodi razširile. Vse vkupej jih je imelo na prihod Mesijev perpraviti. 12. Vere in zgodbe imenitnih izhodnjih narodov. V nardaljni strani Azije so od nekdaj prebivali Kitajci ali Sin e z i. Verujejo eno bitje, v kterim vse svoj začetik in ob- stanik ima; pravijo mu Ti a n ali nebo, in Tao ali um, in mislijo, de v njih cesarji resnično živi, kteriga zato gospoda nebes ime¬ nujejo. Zraven te napačne misli je per njih še spomin najti na srečni stan perviga človeka in na njegov žalostili padec, pa tudi dočakovanje odrešenika, učenika in kralja, po kterim se ima novo življenje začeti; v bukvah njih modrijana Konfucija, ki je 1. 5o0 pr. Kr. živel, so lepi nauki pošteniga življenja najti, zlasti od spoštovanja in pokoršine do staršev in prednikov. Ali pozneje se je med te ostanke resnice napačno malikovanje zamešalo, in tako je njih vera še dandanašnji spačena. — Kitajsko kraljestvo se silno staro šteje, in začeti se je moglo kmalo po razkropljenji narodov; desiravno široke dežele obseže, vonder po drugim svetu ni kej sprememb napravilo, ker se je od nekdaj proti drugim narodam bolj zapiralo. V južni strani Azije je Indija velika in bogata dežela, v kteri je tudi stara vonder po človeško skažena modrost in učenost najti. Veda, to je vednosti, se imenujejo svete bukve Indijanov, in Manu je bil njih pervi postavodajavec. Njih viši bog je Pa- rabrama, to je bitje, ki vse obseže, in se v trojno razloči, 19 namreč Brama, Višnu in šiva. Iz višiga bitja po njih misli vse duhovne in telesne bitja izvirajo, (ni rečeno, de so stvarje- ne), in duše se po smerti iz ene stvari v drugo sprehajajo, do¬ kler se ne očistijo. Njih modrijani so Bramani, kterih življenje je zgolj premišljevanje in ojstro pokorjenje. Čista misel od eniga višiga bitja se je pa per Indijanih kmalo med večim delam naroda spačila, de jim je Bog le vesoljna natura, in posamezni trije ve¬ liki bogovi nebo s soncam, zrak z luno in vodami, in zemlja, in zraven imajo v časti še zvezde in brez števila malikov. Od svojih bogov silne spremembe in tudi gerdobije perpovedujejo, v njih čast nespametno svoje življenje končujejo, in vdove z mertvimi možmi vred na germadah sožigajo. Spomin na Odrešenika se je pavonder zlasti v tem ohranil, de njih bogovi mnoge podobe nase jemljejo, človeka z nar višim bogam spraviti. —Indijani od nekdaj niso bili ljudstvo, ktero bi bilo vojske ljubilo, in zmag čez druge iskalo; zatorej so bili od nekdaj radi v rop drugim mogočnim in boja- željnim narodam. V sredi Azije stanujejo od nekdaj razni narodi, zlasti so Tibetanci in Mongolci imenovati. Per njih gospodari od nekdaj vera, ki jo je 1OOO let pred Kristusam neki Buda v Indii na dan spravil, so jo pa od tamkej pozneje velik del izgnali, ktera pa vonder dan današnji nar več spoznovavcov med vsimi ajdov¬ skimi verami šteje. Po ti veri je en viši duh, kteri ves svet o- življa in se v raznih telesnih podobah na dan daje; zraven pa ve¬ liko število manjših bogov. Viditi je, kakor de bi bil v ti veri Satan hotel keršansko cerkev oponašati, ker ima svoje viši in niži duhovne, svoje kloštre in drugo enako; zraven pa obilno co- pernijskih šeg; v visim duhovnu, ki mu Lama pravijo, tudi po ti veri nar viši božje bitje prebiva. — Iz srednje Azije so večkrat pred Kristusam in po Kristusu divje in silne množice ljudstva na bližnje in daljne dežele padle, in naglo veliko prebernile, vonder njih grozovita oblast nikdar ni imela zlo dolgiga obstanka. — Iz teh strani so tudi Amerikanci svojo vero prenesli, saj se je v nji veliko taciga našlo, kar je veram v izhodnji in srednji Azii podobno, en viši duh, obilno copernije, in posebno neusmiljene človeške daritve. V sprednji Azii med Indijo in Babilonskim so živeli od kdaj Medijani in Perzijani. Oni so imeli svoje svete bukve Zeu- davesta imenovane; njih posebni učenik je bil Zoroaster, ki je krog 800 let pred Kristusam živel. V njih veri je bilo nekaj razumka od eniga Boga, kteri se pa po njih misli ni nič mešal v vladarstvo sveta, temuč čez vse je bil Ormuzd, bog vsiga do- briga, kteriga podoba je bila luč in čisti oginj; krog njega je bilo sedem velikih duhov in veliko drugih dobrih duhov. Ormuzdu na- sprot je bil pa hudi duh Ariman, kralj teme in začetnik vsiga hudiga, kteri tudi veliko hudih duhov krog sebe ima, in ima kačo v podobo, od ktere je per preroku Danielu beseda. Oni so pom¬ nili, de je človek bil od hudiga duha v podobi kače zapeljan, in so tudi vedili za Odrešenika, kteri bi človeka z Bogam imel spra¬ viti, rekli so mu Mitras; tudi od neumerljivosti duše, od vstaje- 21 zatorej so pa tudi preroki toliko božjo jezo zoper Babilon na¬ povedovali. Med srednjim morjem in reko Evfratam so razne veči in manjši ljudstva stanovale; bolj pomniti so med njimi Feničani, Sirci in razni narodi v MaliAzii. F e nič a ni so se ie s kupčijo pečali, so s svojimi barkami vse srednje morje obhodili, se še daljej vun- kej izpustili; njih poglavitne mesta šobile Tir in Sidon. Sirsko je imelo večidel lastne kralje, razun kar je stalo pod Perzijani; pozneji je bilo mogočno kraljestvo, kterimu so bili tudi Judje po¬ korni, pod kraljem Antioham pa zlo stiskani. V Mali Azii pa je bilo več malih kraljestev razun ob času Perzijanskih kraljev in f’ reškiga Aleksandra. Vse te dežele so prišle v zadnje med leti 50 do 50 pred Kristusam v Rimsko oblast. — Vera v teh Stra¬ nah je bila zlo ena z Babilonsko, le de so bogovi drugačine imena imeli, in de se je v njih službi še kaj posebniga perdevalo. Viši bog je bil Bal ali A d on, kterimu so tudi Izraelci radi služili; imenovan je bil tudi Moloh, in v tem imenu so se mu celo otroci v dar žgali. Viši boginja je bila Astarta ali Dagon v podobi ženske z ribjim končam. 'Služba teh bogov je bila ravno tako vsa razujzdana, in zraven grozovita, ker so se tudi ljudje zlasti otroci darovali. Zatorej je pa Bog Izraelcam te malike toliko pre¬ povedoval, jih zavoljo njih častenja toliko tepel, in po prerokih tudi unim narodam hude kazni napovedoval. Še je govoriti od Egipta, ktera dežela se k Afriki šteje, pa Azije tiši. Od začetka, to je od 1. 2200 pr. Kr., je bilo več manjših kraljestev v Egiptu, pozneji so bile vkupej v eno združe¬ ne; kralji so se imenovali Faraoni. Ko so krog 1. 1700 pr. Kr. kralji iz nekiga pastirskiga ljudstva iz Arabije čez Egipt gospo¬ dovali, je Jožef v deželo prišel, in za njim cela Jakobova ro¬ dovina. Ko so bili pa ti kralji pregnani, in se je drugi rod na kraljevi sedež vzdignil, so bili Izraelci silno stiskani, dokler jih ni Bog po Mojzesu rešil. Pozneje, 1. 525 pr. Kr. je Egipt pri¬ šel pod Perzijansko oblast; in spolnilo se je, kar je Bog deželi po prerokih žugal. Greški kralj Aleksander je v Egiptu per morji veliko mesto sezidal, in ga po svojim imenu Aleksandrijo ime¬ noval. Po njegovi smerti je dežela spet lastne kralje imela, kteri so posebno učenost podpirali; v zadnje pa so Rimljani gospodarji postali.Ver a Egipčanov je bila zlo Indijanski podobna, in tudi na češenje sonca, lune in zvezd obernjena; desiravno se je v dru¬ gim veliko od une razločila. Ozirid, dobrotno bitje, je bil bog sonca, in Izida boginja lune in zemlje; Tifon je bil hudobno bitje, bog vsiga hudiga in zlega. Kar je posebniga od Egipčanov po¬ mniti, je čast, ki so jo raznim živalim skazovali; čem bik z belo liso na čelu, Apis imenovan, je bil podoba, sončniga boga. Njih malikovavski duhovni so se posebne modrosti hvalili, pa se tudi z goljufivo copernijo pečali. Življenje Egipčanov je nekaj lastniga, žalostniga imelo; reva življenja in smert jim je bila vedno v očeh. Na Odrešenika je posebno to kazalo, de so od svojiga boga Ozi- rida pravili, kako ob svojim času terpi, umerje in zopet oživi, res de jih je malo razumelo, kam leto kaže. 22 Med drugimi Afrikanskimi narodi so bili Kartagenci, Feničanski naseljenci, ki so se s kupčijo pečali in vero Feničanski enako imeli, dokler niso bili od Rimljanov premagani J. 146 pr. Kr. — V notrejnji Afriki so bili in so še Zamurci; njih stan je še na nar nižji stopnji, kupčija z ljudmi, večna vojska in huila sužnost še zmirej med njimi gospodari. Vera njih je malikovav- stvo čisto divje; zakaj kaka skala, kako drevo, kamen ali kos lesa ali kaj druziga taciga jim je Bog, kakor namreč jim v glavo pade; in če jim en Bog ni všeč, ga veržejo preč, in si vzamejo druziga. Tako se nad njimi še zmirej spolnuje kletev Noetova nad nerodnim sinam; zakaj Kamovi otroci so. 14. Vera in zgodbe starih Grekov in Rimljanov. Med starimi Evropejskimi narodi so bili nar imenitneji Greki in Rimljani. — Greki so bili nar bolj omikano ljudstvo nekdajnjih časov; od njih so Rimljani svoje vednosti in umetnosti prejeli, in kar je v Evropi današnje čase omikanosti najti, se je je en del ravno starim Grekam zahvaliti. Pravi sedež tega ljudstva je bila po večim od srednjiga morja obtečena zemlja, ki prot jugu od stare Ilirije in Macedonije leži, in je zdaj nekaj v Turški oblasti, ne¬ kaj se Novogreško kraljestvo šteje; od ondot se je več rodov v Malo Azijo in v južno Italijo naselilo; in v poznejih časih je bilo veliko Grekov v jutrejnjih deželah, v Egiptu in v Rimu najti; ta¬ krat je greški jezik tudi skorej povsod znan in govorjen bil. V pervih časih je bilo Greško med več kraljev razdeljeno; od leta 1100 do 900 pr. Kr. je pa bila kraljeva oblast po vsih mestih odpravljena, in vladarstvo je bilo v rokah izbornikov ljud¬ stva. Skorej vsako mesto se je le samo zase deržalo, le včasih 50 v veči zaveze stopile; Atene in Šparta so bile poglavitne mesta; tukej je 1. 880 pr. Kr. Likurg, tamkej 1. 594 pr. Kr. Solon dal modre postave. Od 1. 492 pr.Kr. so Greki imeli skozi 51 let hudo vojsko po suhim in po mokrim s Perzijani, ker so pa slavno zmagali, in se ptujiga gospostva obvarovali. Ali zdaj 50 se jele Greške mesta med seboj rovati; Špartanci so bili zoper Atence in nekaj časa se je še Tebansko mesto čez druge vzdi¬ govalo. S takimi bratovskimi boji so se Greki med seboj oslabili, in Macedonski kralj Filip jih je potem lahko z zvijačo in z močjo svojimu gospostvu podvergel. Filipov sin, Aleksander Veliki, je Macedonce z Greki združil, čez Perzijansko kraljestvo planil, 51 ga je z Egiptam vred po več bojih 1. 329 pr. Kr. persvojil, in je noter v Indijo perderl. V Babilonu je bil nekaj časa njegov sedež; alikmalo ga je neprevidena smert 1. 323 pr. Kr. vzela, in veliko kraljestvo se je v mnogo manjih in večih zdrobilo. Greki so se zdaj skušali osvoboditi, tode per vednim razpertji niso imeli dosti moči, in po padcu Korinškiga mesta so kakor Macedonci prišli v oblast Rimljanov. Vera starih Grekov je bila sicer po večim podobna veram druzih narodov, saj je marsikej iz Jutra in Egipta v njo došlo, vonder ker je bilo to ljudstvo silno domišljivo, je mnogo- 23 tere pristavke svoji veri perdjalo. V nekakošni zmedenosti se je od začetka obderžala misel v eno vesoljno bitje; kmalo se je posebej razločil Uran, to je nebes, in Gaja ali zemlja; pristopil je še Hron ali minljivi čas. Še bolj na drobno so se potem raz- merili Zevs, gospodar zgornjiga sveta, neba in zemlje, Posej- don, poglavar voda, in Pluton, vladar spodnjiga sveta, stano- vališ ločenih duš. In od zdaj je bil Olimpski hrib ali božji sedež še z več bogovi zastavljen, z bogovi in boginjami sonca, ognja, gojzdov, polja in kmetije, ognja in kovačije, vojske, kupčije in še celo tatvine, modrosti in učenosti, muzike, čistosti, lepote, po¬ svetne ljubezni in nesramnosti; še so dobili gojzdi, hribje, stu¬ denci, potoki in široko morje cele množice božjih ali nadčloveških bitij; in po vsim tem so se hrabri vitezi kakor na pol bogovi šteli. Nar imenitneji Greški pesniki, Homer, Heziod, Pindar in drugi so si prizadevali, v svoje pesmi lepe pripovesti od nebeš¬ kih in pozemeljskih bogov vplesti. Tem bogovam so bili lastni služabniki, godovi in tempeljni, posebne daritve so se jim oprav¬ ljale, in igre v čast obhajale, in zvijačne prerokvanja forakeljni) so se v njih imenu godile. Nar imenitneji tempeljne so imeli Zevs nar viši bogov v Olimpii, Palada boginja modrosti v Atenah, in Artemida boginja bost in lova v Efezu, Afrodita boginja lepote in mesenih sladnost v Korintu in na Cipriškim otoku; nar slavitiši ora¬ kelj je imel Apolon, bog sonca in muzike v Delfih. Vse to je prosto ljudstvo slepilo, ali bolj modri možje so previdili, de so to ie prazne basni, in njih misli so šle bolj na eno samo božje bitje; vonder spoznali so, de je Boga težko najti, in še teže, ga ljudstvu na¬ znaniti. Med temi modrijani je bil Pitagora, ki je veliko modrosti iz jutrejnjih krajev krog I. 540 pr. Kr. v Grecijo pernesel; so- sebno pa Sokrat od 469 do 400 pr. Kr. On je govoril od eniga Boga, od neumerljivosti duše, od potrebe nebeškiga učenika, in še je bil zato obsojen, smertni strup izpiti; pokojno je sprejel ko- zarc, ki je imel njegovo življenje končati, in tolažil je sebe in svoje učence s tem, de zdaj bo sam se prepričal od neumerljivosti duše. Med Sokratovimi učenci je slovel Platon, od 1. 430 do 348 pr. Kr.; v njegovih bukvah se najdejo take visoke misli od božjih reči, de so jih pozneji še cerkveni učeniki keršanskim po¬ dobne imenovali. Njegov učenec Aristotel je zložil vodila od človeškiga mišljenja in spoznanja, po kterih so se pozneji še v keršanskih šolah ravnali. Desiravno pa je veselo take može med neverniki najti, se vonder ne more tajiti, de še leti so bili v raz¬ nih zmotah in napakah zapopadeni. Drugi Greški modrijani so pa še veliko bolj obilno napačnost na dan spravili; malikovavsko vero so sicer pomagali razdirati, ali na njeno mesto niso nič boljši— ga znali postaviti; nekteri iz med njih so še na ravnost nad vsako resnico dvomiti učili. S to negotovostjo v veri se je združila ve¬ lika brezvestnost in razujzdanost ljudstva; od greske zvestobe je bil pregovor, de je bila tolika kakor nobena; in od njih zaderža- nja govori s. Pavel, de jih je Bog vsim nesramnostim prepustil, ktere so se celo v čast domišljenim bogovam godile. Boljši duše so nad tem nedopovedljivo bolečino čutile, in silno hrepenjenje po 24 resnici in zavezi z Bogani jih je gnalo; in zmirej močneji je bila želja po božjim razodenji, ktero bi negotovosti človeškiga do- mišljevanja konec storilo. Rimljani so bili nar bolj mogočno ljudstvo starih časov. Začetik njih gospodovanja je bil majhin, samo Rimsko mesto, ki sta ga Romul in Rem, dva brata, 1. 754 pr. Kr. sozidala bila. Romul je bil pervi kralj, in za njim jih je še šest drugih kra¬ ljev prišlo, kteri so novi deržavi postave zastran vere in notrejnje ustave dali, jo zoper sovražne sosede serčno branili, in s pre- mago bližnjih mest povečali. V letu 510 pr. Kr. pa je bil zadnji kralj Tar k vini pregnan, in vladarstvo je prišlo v roke boljarjev; zbor starašin z v dvema prednikama, ki sta se konzula imenovala, je gospodaril. Čašama je pa nižji ljudstvo persililo, de so se tudi iz njegove srede možje v viši deržavne službe volili. Rim je 1. 450 pr. Kr. po desetih možeh posebne postave na dvanajst ba¬ krenih tablah prejel. Med tem pa so šle vojske z bližnjimi in daljnimi Italianskimi ljudmi skorej neprenehama naprej, večidel v srečo Rimljanam. Tako je prišlo, de je bila v zadnje cela Italija Rimljanam podložna. Po treh hudih vojskah s Kartagenci od I. 264 do 146 pr. Kr. je bilo tudi Špansko in en del Afrike Rimu podložno. Zdaj je prišla versta na Ilirijo, Macedonijo in Grecijo, tudi v Azijo je že segla Rimska oblast. Vonder tolikošna sreča Rimljanov, in nezmerna bogatija, ki se je v njih poglavnitnim mestu nakopičila, je njih misli in stan popolnama spreobernila, hude razpertja so bile med višimi in nižjimi, in silne vojske med raznimi vojvodi eniga ljudstva. — Poslednjič je vsa oblast v rokah eniga obstala, namreč Julija Cesarja 1. 47 pr. Kr., in po njega umorstvu Oktavijana Avgusta 1. 30 pr. Kr. Z Avgustam so se začeli Rimski cesarji. V sredi teh notrejnjih prekucij pa se je gospostvo Rimljanov le še dalj razširjalo; cela Mala Azija, Sirija in Indija, Egipt, v Evropi Galija (zdajnje Francosko), Britanija (Angleško), en del Nemčije do Rajne, in pod cesarjem Avgustam dežele med Jadranskim mor¬ jem in Donavo, tedej tudi zdajnja Slovenija so peršle v njih pokoršino. Po takim je Rimsko 'cesarstvo ob času Kristusoviga prihoda skorej ves takrat znani svet obseglo, in Rimski ali latin¬ ski jezik se je zlasti v zahodnji Evropi povsod govoril. Vera Rimljanov je bila velik del veri Grekov podobna, le de je bila v vsim resna, in posebno v podporo deržave raz- merjena. Bogove so imeli zlo tiste z Greki vred, razun de so jih drugači imenovali. Jupiter, ki je bil per Grekih Zevs imenovan, je bil nar viši, vladar nebeških in pozemeljskih reči. Zraven nje¬ ga je bilo še več velikih bogov: Mars, bog vojske, od Rim¬ ljanov posebno česen, Apolon, bog sonca in”muzike, Bah, bog vina, Cerera, boginja žita in polja, Venera boginja počutne ljubezni in v zadnje vse nesramnosti. Diana, boginja lova in host, Neptun, bog voda in morja, Pluton, bog spodiijiga sveta itd. Tudi se več manjših bogov so častili, hišne malike so spoštovali, in svoje kralje in cesarje so med bogove šteli. Daljej so tudi vse malike premaganih ljudstev med svoje privzeli in jih častili. Kar 25 so Rimljani od svojih bogov bolj resne misli imeli, je bilo pozneje z basnamiGrekov navdano, s kterimi so jih njih pesniki Virgili, Horaci in zlasti Gvidi soznanili. Sploh je bila misel, de dokler bo služba bogov ostala, bo tudi oblast Rimljanov terdna in ne- zmagana. Per važnih početkih, per načinu vojske in naredbi miru, so iskali vselej voljo svojih bogov izvediti; zato so imeli svoje vedeže, ki so iz letenja ptičev in iz droba darilnih žival preroko¬ vali. Farji malikov so imeli svoje posebne pravice in tudi svoje posebne opravila v deržavi. Tempeljni, daritve in druga služba bogov se najdejo kakor perGrekih; kapitel v Rimu je bil narslav- niši Jupiterjev tempelj, Panteon pa je bil vsim bogovam v čast na¬ menjen. Od začetka se kažejo nad Rimljani posebne čednosti; pravičnost, zvestoba, čistost, serčnost so jim bile lastne; le de so te čednosti nar več na obderžanje in povzdignjenje deržave šle. Ali po velikih zmagah, nezmernim bogastvu in po naukih nespametnih greš- kih modrijanov se je zaderžanje zlo spačilo, in neusmiljenja, kri¬ vičnosti in nesramnosti je bilo obilno; stiskanje ptujcov, razpertja med seboj, želja gospodovati čez vse, kervave igre, mehkužnost, nezmerne gostarije, vživanje vsih sladnost je bilo skozi na dnevi. Res de so imeli Rimljani tudi svoje modrijane, Ciceron in Seneka sta v svojih bukvah lepe resnice in nauke zapisane pustila, ali sadu za ljudstvo se od tod ni našlo, grozovitno po¬ dobo naznani apostelj v listu do Rimljanov od splohniga spačenja med neverniki. Ni bilo mogoče človeku, dolgo v takim stanu o- stati; nevera in hudobnost je serce nepokojno in britko delala; in na vse strani so segali, resnico izvediti, ali pokoj notrejnji za- dobiti; ali zastonj, na zemlji pomočka ni bilo. Boljši duše so se tedej bolj in bolj na to obračale, kar se je iz prerokovanja ju- dovskiga ljudstva in domačih vedežev zlasti iz ust Šibile glasilo, de boljši časi pridejo, de nov gospodovavec iz Judeje se vzdignil bo. 15. Vere in zgodbe starih Galijanov, Nemcov in Slovanov. V zahodnjih stranah Evrope so od kdaj stanovali Galija- ni ali Kelti; Španija, Galija (Francosko) in Britania (Angleško) je bila od njih zasedena. Krog 1. 600 pr. Kr. ste se dve veliki množici iz Galije vzdignile novih sedežev iskat. Eni so vzeli se¬ verno Italijo v posest, in so bili več časa še Rimljanam v strah; Rimsko mesto se je pred njih vojvodam Brenam 1. 390 pr. Kr. treslo. Drugi so se ob Snežnikih in ob bregu Donave zaselili, in poprejšnji prebivavci Slovani so se jim mogli umakniti. Ali po- zneji so prišle vse te dežele Rimljanam v oblast; severna Italija 1. 220, Španija 1. 72, Galija 1. 50, dežele med Donavo in Ja¬ dranskim morjem 1. 15 pr. Kr. in Britanija 1. 72 po Kr. Vera Galijanov je vedila za eno nevidno večno bitje verh drugih bogov, reklo se mu je Deon ali Tevtat; sonce je bilo njegova podoba, in v ti se je imenoval Helen. Ceridvena ali Onvana je bila boginja zemlje; Ostar, boginja lune; Ezka- mul, bog vojske itd.; še je bilo v časti mnogo duhov in drugih 26 nadčloveških bitij. Služabniki teh malikov so bili Druidi, ki so se zraven druge učenosti veliko z vedeževanjem in copernijo pe¬ čali. Darovali so bogovam v tempeljnih, na gričih in pod hrastmi (hrast je bil bogovam sveto drevo): v daritev so se jemale nektere zeliša, živali, in v časih celo ljudje, zlasti vjeti sovražniki. Za prihodnje življenje, za neumerljivost duše so Galijani vedili; saj so daritve za mertve opravljali. Boljši veri je bila per Galijanih ravno na poti velika oblast in zmotnjava Druidov, malikovavskih farjev; pa z nastopam Rimskiga gospodovanja so leti prišli ob moč, in kar je na Odrešenika kazalo, je tudi Galijanam bolj znano postalo. V sredi Evrope, bolj pa proti severju, so imeli Nemci svoje sedeže, kakor še današnje čase. Njih zemlja je bila takrat še divja; rodovi so si le v vojski eniga vojvoda volili, drugači so bili vsak za se, in kraljev niso imeli. Nemci so bolj vojsko in lov zverin, kakor pa kmetijo ljubili, svoboda ali prostost jim je bila čez vse; zato so bili pa tudi sosedam, zlasti Rimljanam zgodej strašni; že 1. 102 pr. Kr. je bil Rim pred njimi v trepeti; in po času Kristusoviga rojstva so bile vedne vojske med njimi in Rim¬ ljani. Le rodovi na zahodnjo stran Rajne in na južno Donave so Rimski oblasti služili; ob času veliciga preselevanja narodov pa so ravno Nemci Rimsko cecarstvo v zahodu razdjali. Vera Neme o v je bila zlo Indijanski in Perzijanski po¬ dobna: eno viši bitje, Alfa dur (oče vsiga); zraven nekakošna trojica: Odin ali Vodan, bog neba, sonca; Tor, bog zraka, groma; Herta, boginja zemlje, in še razni drugi bogovi Ir ali Irmin, bogvojske; Treja, Hulda, boginja rodovitnosti itd. Tudi nekakošno nasprotvanje med bogovi je oslediti; Balder je dobri bog; Loke hudobni, sovražni; zraven še dobre nadčloveške bitja, in hude, pošastne stvari. Za neumerljivost duše se je vedilo, ka¬ kor za srečin in nesrečin kraj unstran sveta. Nemci niso imeli lastnih farjev za službo svojih malikov, ampak očetje in starašini so jo opravljali; bilo je pa per njih veliko žen, ki so se z vedeže¬ vanjem in copernijo pečale. Tempeljnov je bilo malo najti; da¬ rovali so nar raji v logih, pod svetimi drevesi (hrast je bil tudi tukej sveto drevo), in na gričih. V darila so se jemale živali, konji, biki, svinje, celo ljudje zlasti sovražniki, zraven še sadovi in zeliša. Stari Nemci so bili sicer nekako divje, bojaljubno ljud¬ stvo, vonder njih pravičnost, zvestoba, čistost, postrežnost se hvali, graja pa nagnjenje k pijači in igri. Na Odrešenika je per njih kazala pripoved od ponovljenja sveta, od zopetniga prihoda dobriga boga, Baldera, in odmaganja hudobnih moči. Tudi per njih je tedej nekaj priprave za boljši vero bilo. V izhodnjih Stranah Evrope, od Jadranskiga in Baltiškiga morja do Volge in Černiga morja so od kdaj Slovani stanovali; krog 1. 600 pr. Kr. o prihodu Galijanov pa so se mogli čez Do¬ navo unstran Tatranskih ali Karpaških hribov umakniti; nekaj o- stankov od njih pa je bilo še krog Teržaškiga morja najti, tam kjer so se pozneji meje Italije, Ilirije, Panonije in Noriškiga sni- dale, in kjer je bilo slavno mesto Akvileja (Oglej), stara Emona 27 (Ljubljana), Celeja itd. Od njih zgodeb ni dosti znano, ker so se Slovani več s'kmetijo in kupčijo, kakor pa z vojsko pečali, desiravno jim serčnosti ni mankalo. Ob času veliciga preselo- vanja narodov pa so Slovani se zopet v zapušene kraje od Ja- dranskiga morja in pa čez Vislo naprej pomaknili. Vera starih Slovanov je bila tudi veri Indijanov in Perzi- janov podobna. Viši bog, vesoljno bitje je bil Perun, kteriga podoba je sonce bilo; bila je tudi nekakošna trojica, ali triglav: Svetovit ali Vitislav, bog neba, groma, vojske; Radegast, bog zraka, luči, postrežnosti, in Živa tudi Lada, boginja zemlje, rodovitnosti, lepote. Razločile so se tudi dobre in hude bitja; Belibogi in Černibogi, in še dobri in hudi duhovi, desi in besi. Dobri in hudi bogovi so imeli razne imena: Rugievit, bog poletja, vojske; Porevit, bog zime, ropa; Zlatababa, dobra boginja, Mora, Ježibaba, huda boginja itd.; dobri in hudi duhovi pašo bili škrati, vile ali rusalke, divji in povod¬ nji možovi. V službo teh bogov so imeli Slovani lastne farje, ki so se pa tudi z vedeževanjem in coperstvam pečali. Za čast bo¬ gov je bilo najti večih in manjših tempeljnov; imenitni tempeljni taki so bili Perunov v Novimgradu in v Kjovi, Svetovitov v Ar- koni na Ruškim otoku v Baltiškim morji, Belinov ali Beligaboga v Akvileji; sveto drevo Slovanov je bila lipa. V dar so bili bo- govam zlasti beli in černi konji, voli ali ovce, včasih ljudje, da- Ijej med ali medica, potice, reči sovražniku poropane; z daritvami so bile gostarije; igre in plesi združeni. — Slovani so bili sploh miroljubno, delavno ljudstvo, sicer serčni v boji, pa tudi poter- pežljivi, radi podložni, dobroserčni, postrežni, veseli, in zraven nekako miločutni; prihodnje življenje in neumerljivost duše so tudi verovali; malikvavske farje svoje so zlo spoštovali, in per njih pravico v svojih tožbah iskali. Vse to jih je po več Stranah pri¬ pravne storilo boljši vero z nebes sprejeti; in če je per njih kej na Odrešenika kazalo, je ravno misel v tiste bogove in boginje, ki so za zimo spomlad, za odmertijo novo življenje prinesli. 16. Polnost časov. Žalostno podobo je pač svet imel, ako se pogleda na vero in življenje narodov, kakor se kaže v dneh, ko je imel Odrešenik priti ; vonder povsod se razodeva več ali manj dočakovanje boljši— ga časa, upanje na noviga zaželjeniga kralja narodov; več ali manj se čez in čez glasi zdiho vanje prerokov: „Nebesa rosite pravičniga, oblaki naj ga dežijo doli.“ Sicer je večna Beseda med človeškim rodam nevidama delala, po prerokih in modrih go¬ vorila, po čudnih spremembah ljudstva vodila k spoznanju in bolj— šanju; vonder ne per Judih, ne per nevernikih njeno djanje ni bilo zadosti spoznano, razun kar bolj pobožne duše zadene. Ali, kakor s. Avguštin pravi, ko se je svet staral in umiral, se je Kristus perkazal, de bi človeštvo novo mlado življenje prejelo. Prav za prav je bila zdaj polnost časov po besedi s. Pavla. Nikdar ni bilo toliko hrepenjenja po spoznanji in resnici, nikdar ne toliko 28 želja po zboljšanji časov. Med Judi in neverniki ni bilo več toliko ločitve, malikovavci sami se niso več toliko zapirali novim veram. En jezik, greški, je gospodoval v izhodnjih, in en jezik, latinski, v zahodnjih krajih, in ena oblast, rimska, je vladala sko- rej ves svet; tudi mir je bil takrat povsod; lahko je bilo novi veri se razširiti. ..Zares nezapopadliivi so sklepi božji, neizvedne njegove pota!“ Perva doba. Začetik cerkve po Kristusu in »posteljnih. Od Kristusoviga rojstva do 1. 100 po Kr. Pervo poglavje. Življenje in djanje Jezusa Kristusa v zveličanje človeštva. 17. Prihod, rojstvo in mladost Jezusova. Kadar je štiri tavžent let od perve obljube Odrešenika ali Mesija preteklo, ko se je čas njegoviga prihoda po prerokih raz¬ odet dopolnil, se je On, kteriga so vse ljudstva željno perčako- vale, z nebeškiga sedeža na zemljo perkazal. Bil je On edinoro- jeni Sin večniga Očeta, prišel je poln resnice in milosti, de bi prejšnji revni, temotni, grešni stan človeškiga rodu končal, in ga popolnama prestvaril in prerodil v zveličanje. Prerokovanja so se glasile, de bo od svete device iz Davidove hiše čudno spočet, in v Betlehemu na Judejskim na svet rojen. Njegov prihod na zemljo se ni smel po navadnim potu zgoditi, po kterim se le grešni Adamovi otroci na svet rode; vonder tudi ni mogel drugači biti, kakor tako, de je On v resnici eden iz med nas, človekov Sin, postal. Le popolnama nedolžin in svet je zamogel grešnike očistiti in posvetiti, le v resnici Bog in človek je bil v stanu, člo¬ veka z Bogam spraviti. Kadar se je od Boga odločeni čas perbližal, je bilo sveti Devici Marii iz Davidove hiše, ki je bila pravičnimu desiravno ubozimu Jožefu zaročena, v Nacaretu po angelu oznanjeno, de ona je od Boga izvoljena, njegoviga edinorojeniga Sinu po moči s. Duha spočeti in roditi. Kadar je ona nebeško zročilo pokorno in ponižno sprejela, se je izpolnilo, kar ji je bilo rečeno; spočela je od s. Duha, in večna Beseda je meso postala, človeško naturo nase vzela. Božjim sklepam je še neverski posvetni go- spodovavec nevedama služil, povelje je namreč ravno tisti čas dal Rimski cesar Avgust, de naj se popiše ves svet; in po tem je 29 mogla sveta Devica Marija s svojini ženinam, s. Jožefam, v Da¬ vidovo mesto, v Betlehem, priti. Tukej je bilo v revnim hlevcu prečudno dete rojeno, ktero je že od preroka imenovano bilo močni Bog, Oče prihodnjih časov, poglavar miru, ktero je Kristus — Maziljeni ali Kralj — Gospod. — S tem svetim rojstvam so se začeli novi časi za človeški rod; zatorej se tudi od slej leta človeških zgodeb štejejo — zdaj 1849; in bila je po starim cerkvenim zročilu noč 25. Grudna (Decembra). Kakor čudin je bil prihod Mesijev sam na sebi, tako čudne so bile prikazni o njem. Angel v svitlobi perstopi k pastircam na Betlehemskih tratah, in jim oznani veliko veselje, de je rojen Kristus; trume nebeških duhov se perbližajo, pojo Bogu čast za njegovo usmiljenje, in napovedujejo ljudem mir, spravo z Bogam in zveličanje. Nova zvezda posveti v daljnim Jutru, in razodene Modrim, kraljem, de je rojen novi kralj iz Jakoba. In zdaj per- hite pastirci k jaslicam gledat, kar jim je bilo od angela povedano, in Modri pridejo k hlevcu, molit Kralja in Boga. V teh je bilo krog novorojeniga Zveličarja zbrano celo človeštvo, Judje in ne¬ verniki, visoki in nizki, modri in priprosti, bogati in revni; angeli in ljudje so se vidili soedinjeni, nebeško kraljestvo se je zemlji perbližalo. — V večin spomin te srečne dobe se v Betlehemu še zmirej kaže tisti častiti hlevec v skalni votlini, pa je v tempelj božji spremenjen. Ker je božji Sin hotel v vsim Očetu pokorin in svojim človeškim bratam podobin biti, je bil po zapovedi po¬ stave osmi dan obrezan; in prejel je takrat presveto ime Jezus, to je božja pomoč, božje zveličanje, Zveličar; pokazal je v tem obrezvanji, de po ranah in kervi bo od človeštva vzeto, kar ni čistiga, greh. Zopet štirdeseti dan po rojstvu je bil Jezus v tempeljnu pred Gospoda postavljen, in se je tukej za naprej v naše odrešenje Očetu daroval; bogaboječi, od s. Duha razsvetljeni Simeon je dete pozdravil kakor luč v razsvetljenje narodov in čast Izraelskiga ljudstva; in pobožna Ana se je pri¬ družila in perpovedovala, od njega vsim, ki so odrešenja perča- kovali. Tako je bilo rojstvo Mesijevo na vse strani zadosti ozna¬ njeno; pobožni so se ga obveselili, in so Boga za njegovo milost hvalili, desiravno so se hudobni prestrašili in bali, ko je imela nehati njih hudobija. Od druge Jezusove mladosti vemo to, de sta Marija in Jožef z detetam po božjim povelji v Egipt bežala, oditi grozovinosti kralja Herod e ža, ki se je za svoje kraljestvo bal, in je po življenji stregel detetu, kteriga kraljestvo ni od zemlje; tako se je še Egiptu zveličanje na znanje dalo, kjer je bila od kdej globoka tema nevere in malikovanja. Po smerti Herodeževi pa je bilo dete spet nazaj perpeljano, in sicer ne v Betlehem, kjer se je bilo še bati predHerodeževim krivičnim sinam Arhelajem, temuč v Nacaret, kjer je manj neusmiljeni sin, Herodež, go¬ spodoval. Tukej je Jezus kakor Bogu odločen (to namreč pomeni ime Nazarejic) svojo mladost preživel, in je rastel v zgled vsim mladim ljudem kakor v starosti, tako tudi v modrosti in do¬ padljivosti pred Bogam in pred ljudmi. V svojim dvanajstim 30 letu je šel Jezus po postavi v tempelj s svojimi starši na Velikonočni praznik, in tamkej je dal svetiti nekoliko žarkov svoje božje modrosti pred učeniki, ki so se nad njegovimi odgovori ču¬ dili. Vse stopinje človeškiga življenja posvetiti, je Jezus ostal svojini staršem po otroško vdan in pokorin; pomagal je po besedi stariga zročila svojimu redniku v njegovim delu per te¬ sani, je tako tudi kakor pervi Adam s potam obraza svoj kruh jedel. Tako je on živel pred svetam perkrit do svojiga tride¬ setima leta; med tem čašam je bil njegov rednik, s. Jožef, iz tega življenja poklican, kdaj in kako se je to zgodilo, ni znano, desiravno je gotovo, de sta mu Jezus inMarija v smerti na strani stala. — Tista hišica, ki jo je Jezus s svojim dolgoletnim stano¬ vanjem posvetil, je v spomin njegoviga ponižniga in pred svetam neznaniga pozemeljskiga življenja še prihranjena; bila je namreč pozneje iz Nacareta v Evropo po angelih prenesena, nar pred na Tersat nad Reškim morjem, potem pa v Lavreto na Italijanskim, kjer se še v veličastni cerkvi znajde. 18. Poklic in delo Janeza Kerstnika, nastop zveli- čanskiga djanja Jezusovima. Pred nastopam Mesijevim je imel po pripovedi svetih pi¬ sem priti prerok v duhu Elijevim, de bi ljudstvo na kraljestvo Zveličarjevo perpravljal. Ta je bil Janez Kerstnik, kteriga rojstvo je bilo njegovimu očetu, duhovnu Cahariju, še popred ka¬ kor Marii rojstvo Jezusovo, po angelu napovedano, in kteriga je njegova mati Elizabeta, Mariina teta, po božjim daru v svoji sta¬ rosti spočela. Ko je Marija Gospoda noseča obiskala Elizabeto, je bilo dete posvečeno, še preden je bilo rojeno; in mati njegova je od Boga navdihnjena Marijo kakor Mater Gospodovo častito pozdravila, in leta je nasprot Boga hvalila, ker se je ozerl na svojo ponižno deklo. Ob rojstvu Janezovim, kjer je Caharija spet spregovoril in prerokoval, so se ljudje čudili in prašali, kaj bo iz tega deteta; izrejen je bil po angelovim povelji kakor Bogu po¬ svečen, in od mladosti je živel ojstro v pušavi, kamur je že o preganjanji Herodeževim, kakor nekteri perpovedujejo, Elizabeta z njim bežala bila. Tako se je pripravljal na svoj ‘poklic, de bi kakor drugi Elija Izraelove otroke obračal k Gospodu, njih Bogu. Po navadi Judovskih učenikov je Janez v svojim tridesetim letu svoje prerokovanje nastopil; prišel je na besedo Gospodovo iz pušave k reki Jordana, in je začel oznanovati pokoro in prihod Mesijev: „Delajte pokoro, kraljestvo božje je blizo! V sredi med vami je Eden, kterigane poznate; on pride za menoj, pa je bil pred menoj, in je veči odmene.“ Poslužil se je Janez vidniga znamnja, k er sta vode, ljudstvo za Mesija posvečevati; s tem kerstam je hotel na znanje dati de vse ljudstvo notrejnjiga očišenja potrebuje, ako hoče v kraljestvo Mesijevo stopiti. Veliko ljudstva iz Jeruzalema in iz cele Judeje je prišlo Janeza poslušat, in se je dalo kerstiti; prišli so ljudje raznih stanov, tudi čolnarji in vojšaki, pri¬ šli so farizeji in saduceji. Vsim je oznanoval, de kraljestvo Me- 31 sij e vo je le duhovna zveličanska naprava, de k temu ni zadosti človeku, le po mesu Abrahamoviga rodu biti, temuč de je treba serca spreoberniti, ker drevo, ki sadu ne prinese, se poseka in v oginj verze. Oznanoval je vsakimu, kako po svojim stanu pra¬ vično in pošteno živeti; ih se ni bal hudobnim in terdovratnim hi- navcam zažugati, de ne bodo odšli prihodnji jezi. Samiga sebe pa ni dal poviševati, temuč je še bolj naravnost kazal na Njega, kteri bo v ognji in v s. Duhu kerševal. Med tem je zapustil Jezus svoje tiho življenje v Nacaretu, in je prišel tudi do Janeza. Ko ga Janez ugleda, s perstam kaže na 'njega in pričuje: »Glej, Jagnje božje, ktero grehe sveta od- jemlje.“ Jezus se je dal zdaj od Janeza kerstiti; pač On prečisti ni potreboval kersta v pokoro, pa hotel je s tem pokazati, de pokoro namesti nas vzame nase, de zdaj nastopi delo zveliča¬ nja; bil je o tem kerstu v Mesija očitno posvečen. Zakaj zdaj se je nebo odperlo, in s. Duh je prišel v podobi goloba nad Jezusa; in večni Oče se je oglasil: »Ta je moj preljubi Sin, nad kterim imam dopadajenje. a Vsa sveta Trojica se je tukej razodela, in Oče nebeški je sam Jezusa kakor svojiga edinoroj eniga Sina, kteriga je v odrešenje človeštva poslal, na svet vpeljal. Od slej je Janez od Jezusa še glasneji pričeval, de On je, kterimu je pot perpravljat prišel, de Jezus ima rasti, on Janez, pa se zmanjšati; in svoje učence je obudeval, de naj gredo za Kri- stusam. Tudi ni nehal še daljej ljudstva k pokori opominjevati; ni se bal Herodeža, oblastnika v Galileji, svariti, de ne sme He- rodijade, žene svojiga brata, imeti. Ali po jezi hudobne žene je bil Janez v ječo veržen, v gradu Maher unstran Jordana, in po¬ slednjič ob glavo djan. Tako je Janez nehal od luči pričevati, kadar je luč sama, Jezus, više stopila; Jezus pa mu je dal pri¬ čevanje, de je bil več kakor prerok. Njegovi učenci so se po tem za Kristusam obernili, na kteriga jim je bil zmirej kazal; vonder več iz med njih ni hotlo učenika razumeti, so se raji od Jezusa preč deržali, in so še pozneji ostali le Janezovi učenci. Po kerstu v Jordanu je s. Duh Jezusa v samoto, v pu- šavo, peljal, kjer je (kakor Mojzes na gori Sinajski) stirdeset dni v postu, molitvi in premišljevanji ostal; bilo je to perpravljenje na delo odrešenja, bilo je pokorjen je za greh človeški, ki se je s prepovedano jedjo začel. Po tem je bil enako svojim človeškim bratam skušan; Satan namreč je pristopil, in ga kakor perviga človeka iskal v greh napeljati po napuhu, po poželjenji jedi, po¬ sestva in gospostva. Ali kjer je p er vi Adam padel, je drugi Adam, Kristus, premagal, in je pokazal, de je prišel moč in dela Satanove razdirat; in od slej zamorejo vsi skušnjavo in ob¬ last peklensko zmagati, kteri se po njegovim zgledu in z njegovo pomočjo vojskujejo. ° 19. Pervo leto Jezusovima uka, nabiranje učencov. Jezus je bil trideseto leto izpolnil, ko se je dal Janezu kerstiti. Potem, ko se je v pušavi z molitvo in s poštam za svoje 32 očitno delo perpravil, je stopil iz samote, in prišel na mesto, kjer je Janez kerševal. Ko Janez Jezusa ugleda, se oberne k dvema svojih učencov rekoč: Glej Jagnje, božje! Naglo se vzdigneta u- čeiica, in gresta za Jezusam; ljubeznivo sta sprejeta, in ostaneta tisti dan per njem. Bila sta Andrej in Janez. Potem najde An¬ drej svojiga brata Simona, in ga perpelje k Jezusu; in ko ga Jezus ugleda, mu reče: Ti si Simon, Jonov sin; imenoval se boš Kefa ali Peter (skala, skalnik). Drugi dan na poti v Galilejo, je našel Jezus Filipa, in ga poklical za seboj. Filip pokliče Natanaela ali Jerneja, in ga pelje k Jezusu. Tako je bilo že pet mož krog Jezusa; perpeljalo jih je k njemu pričevanje Janeza Kerstnika, in pa posebna moč, s ktero je on vse k sebi vleči znal; vidili so tudi že nekaj božjiga nad njim, in sicer pred drugim v tem, de je on za Natanaela še pod figovim drevesam vedil. Von- der jih vzačetku še bolj poterditi, je v Kani Galilejski pervi čudež storil, kjer je na ženitnini vodo v vino spremenil; poka¬ zala se je v tem delu tako moč, kakor dobrota in milost Jesusova, in učenci so toliko terdneji verovali, kar so že pred spoznali, de je On Mesija. Potem se je hotel Jezus ljudstvu bolj razodeti, in ker je bil Velikonočni praznik blizo, je sel po postavah v Jeruzalem; tam je iz tempeljna prodajavce in menjavce izgnal rekoč: Ne de¬ lajte hiše mojiga Očeta v hišo kupčije. S tem se je skazal ka¬ kor poslanca Očeta nebeškiga; in ker so ga Judje za to prijeli, s čem de spriča tako oblast, jim je naprej povedal čudo svojiga vstajenja od mertvih. Ker je Jezus o prazniku še več učil, in tudi mnoge znamnja delal, jih je veliko v njega verovalo; pa on se nanje ni zanesel, ker je vsih serca dobro poznal. Von- der je prišel eden Judovskih prednikov ; Niko dem po imenu, po noči k njemu, se je dal podučiti od bozjiga kraljestva, in je od¬ slej ostal na tihim Jezusov učenec. Temu je Jezus tudi potrebo prerojenja iz vode in s. Duha razložil, in s tem drugačin kerst od Janezoviga pokazal. Od Jeruzalema je šel tedej Jezus k Jordanu, in je ondi jel učiti in kerševati s svojimi učenci, in veliko jih je šlo k njemu, kteri so se dali v njegovo ime kerstiti, tako de 'je On kmalo več učencov dobil, kakor Janez. V tem, bi se znalo reči, de je bil pervi začetik svete cerkve Kristusove. Po tem, ko je bil Janez v ječo veržen odHerodeža, se je Jezus iz Judeje v Galilejo umaknil, vedoč, de farizeji tudi po njem strežejo, ker so izvedili, de on toliko učencov dobiva. Na poti v Galilejo je šel Jezus skozi Samarijo, in je per mestu, Sihar imenovanim, na Jakobovim studencu pogovor'imel s Šama¬ nsko ženo; in ko je potlej na prošnjo Samarijanov dva dni v ti¬ stim mestu ostal, jih je zlo veliko v njega verovalo. Na to je per- sel v Galilejo, in Galilejci so ga s perpravljenimi serci sprejeli; in začel je v shodnicah oznanovati evangeli ali veselo oznanilo od bozjiga kraljestva, in opominjati k pokori rekoč: »Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo seje perbližalo. 44 Slovelo je od njega po deželi, in per vsih je bil v časti; le v svojim domačim mestu, v Nacaretu, je bil slabo sprejet. Iz shodnice in iz mesta so ga 33 izgnali, in iz roba gore hotli doli suniti, on pa je posred njih grede stran šel. V Kani pa je Jezus zopet drugi čudež storil; ozdravil je namreč sinu kraljičeviga, kije v Kafarnavmu bolan ležal. To mesto je bilo per Genezareškim jezeru, zavoljo kupčije je tje veliko domačih in ptujcov vkupej vrelo; zato si ga je Jezus za svoj stanovitin sedež izvolil, ker se je od tod glas njegoviga uka daljej razšel; od ondod je tudi svoje pota po Judovski deželi nastopal. Učenci, ktere si je Jezus od začetka zbral, dosihmal niso bili stanovitno per njem, temuč so še šli za svojim delam; bili so namreč ribči. Zdaj jih je pa hotel v svoje vedne tovarše vzeti; tam per Galilejskim morji je poklical Petra in Andreja, Jakoba in Janeza, potem ko jim je bil dal čudno velik vlak rib storiti; povedal jim je, v kaj jih je izvolil, de jih namreč hoče človeške ribče storiti, v to si vzeti, de bi po oznanovanji s. evan¬ gelija ljudi v njegovo kraljestvo zbirali. In oni so popustili mreže in Čohi, in šli za Gospodam; slišali so zdaj ves njegov nauk, vi- dili vse njegove dela, in po takim so se perpravljali, njega in njegovo besedo kdaj po vsim svetu oznanovati. Ko je zdaj z njimi v Kafarnavm prišel, je tam v shodnici hudiga duha iz obsedeniga izgnal; potlej je v Petrovi hiši njegovo tašo od merzlice ozdravil. Potem je hodil po mestih Galilejskih, oznanoval evangeli, ozdrav¬ ljal vsake bolezni, izganjal hudiče; in veliko množic iz cele Ju¬ dovske dežele je šlo za njim. Med drugimi bolniki je on ozdravil v nekim mestu goboviga, in v Kafarnavmu mertvoudniga, kteriga 50 zavoljo množice skozi streho mogli pred njega spustiti. Daljej 51 je Jezus še družili učencov pervzel, kteri bi vedno z njim bili; sploh so bili vsi nizkiga stanu in neučeni, pa pripravnih sere za visok poklic. Matevža je on celo s cola poklical de je za njim šel; in takrat je Jezus pokazal očitno, de je prišel grešnike iskat in zveličat, ker je s čolnarji in očitnimi grešniki jedel, in jih učil. Kar je Jezus s svojim ukam in s svojimi deli nar pred hotel doseči, je bilo to, de bi ga bili vsi od Boga obljubljeniga in od ljudi dočakovaniga Mesija ali Kristusa spoznali; in ta njegov namen se je v pervim letu njegoviga uka zlo izpolnil. Ga- lilejci so v njega verovali, Samarijani so ga sprejeli, in desiravno so mu bili Farizeji od začetka nasproti, so vonder množice iz Je¬ ruzalema, in Judeje in od une strani Jordana za njim šle; njegovi učenci pa so od začetka spoznali: „Kristusa smo našli.“ 20. Drugo leto Jezusoviga uka, izvolitev aposteljnov. Kadar se je zopet Velikanoč približala, je šel Jezus v Jeruzalem praznik obhajat, in tam je o saboti ozdravil človeka, ki je že osemtrideset let bolan ležal. Od tod so njegovi sovraž¬ niki priložnost vzeli, ga bolj preganjati; ali on se jim zdaj ne spričuje samo kakor Mesija, ampak začne se daljej razodeti kakor Sinu Očeta nebeškiga, in te resnice ne terdi le s pričevanjem Janeza Kerstnika, temuč tudi s pričevanjem, ki mu ga Oče daje zlasti v čudežih, ktere mu je dal delati. Kmalo potem je ozdravil 3 34 človeka z usušeno roko, in sicer tudi o saboti; in tukej se je zo¬ pet farizejem nasprot, kakor gospoda čez saboto, kakor tistiga, kteri ima oblast od Očeta, pokazal. Ni pa samo za pričijočo potrebo Jezus učil in delal, ampak skerbel je več, de bi tudi v prihodnje božje kraljestvo na zemlji obstalo, de bi tako vsi ljudje po resnici in milosti nebeški svoje zve¬ ličanje najti mogli. Zatorej je postavil namestnike svoje na zemlji v aposteljnih, ktere si je izmed učencov izvolil. Bilo je, pred ko ne, v oziru na dvanajst rodov Izraelovih, dvanajst apostelj- nov ali poslancev (tako se jim pravi, ker jih je Jezus namesti sebe poslal), namreč: Simon, potem Peter imenovan, Jonov sin, iz Betsajde na Galilejskim morji; Andrej, Simonov brat, ravno tako iz Betsajde; Jakob, starji imenovan, in Janez, sinova Ce- bedejeva in Saldmina iz Betsajde, in po svoji materi, sestri Ma¬ rije Device, Jezusovasorodovinca, včasih njegova brata (bratran¬ ca) klicana; Tomaž, tudi dvojčič imenovan, iz Galileje; Filip, tudi iz Betsajde; Jernej, prav za prav Bartolomej, to je sin Tolomejev, tudi Natanael, ravno tako iz Galileje; Matevž, tudi Levi, iz Kafarnavma; Jakob, mlaji imenovan, in Judež Tadej, sinova Alfejeva in druge Marije, sestre Matere Jezusove, torej tudi Jezusova brata klicana, ravno tako Galilejca; Simon iz Kane, tudi nekako sorodovinec Jezusov, in poslednji Judež Iškarjot, potem izdajavec Jezusov. Ti možje so bili od Jezusa poklicani v pastirje njegove cede, in odmenjeni v stebre njegove cerkve; in ravno potem najdemo za to sveto cerkev že bolj obilno pripravo, desiravno število pravih učencov Jezusovih ni bilo preveliko. Zdaj je začel Jezus svoj nauk obilniši razlagati in skazovati, kolikor je popolniši od Mojzesove postave, koliko boljši od misel farizejev, koliko drugači od duha tega sveta; zakaj gleda on na serce, ne samo na vnanje, iše večniga ne le časniga, hoče ljubezin, ne le pravice. Njegova pridiga na gori je kratik za- popadik njegove postave. Beseda njegova ni bila obširna, v krat¬ kih izrekih so zapopadene visoke resnice, in govor je bil lahko razumeti neučenimu kakor učenimu. Zraven je s svojimi deli ska- zoval, kako je prišel človeški rod rešit od vsaktere reve, kako je prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljeniga, kakor je v njem milost Očetova na zemljo prišla. V Kafarnavmu je ozdra¬ vil Idapca stotnikoviga; v Naimu je obudil mertviga mladenča, in ga žalostni materi nazaj dal; zopet je ozdravil mutastiga slepca, in hudiča iz njega izgnal; in tam je sprejel grešnico, Marijo Magdaleno, in ji grehe odpustil. Vonder nauk njegov ni pov¬ sod dobriga sadu pokazal; to je on sam razjasnil v priliki od sejavca, kjer je seme na razno zemljo padlo; 'in pa v priliki od ljulike, ki'jo je sovražnik med pšenico zasejal. Opominjal je Jezus po mnogih Stranah , delati po njegovim nauku; tistim je bla¬ gre dajal, kteri besedo slišijo in ohranijo; boječim je serčnost delal s priliko od ženofoviga zerna in kvasu, ker je pokazal, de božje kraljestvo v celim človeštvu kakor v posamskim človeku iz mali- ga začetka zraste; nemarne je nagibal s priliko od zaklada in 35 draziga bisera, za kteriga človek vse svoje da; hudobne je svaril s tem” de ljulika bo v oginj veržena, in slabe ribe preč odmetane. V prilikah je Jezus sploh veliko učil; beseda njegova je bila s tem bolj prijetna in živa, in skrivnostne resnice so se tako zlasti prostimu ljudstvu ložji razjasnile. Za takimi nauki so prišli zopet novi čudeži; na morji vihar potihnjen in valovi pomirjeni, tukej obsedeni od hudih duhov oteti, tam kervotočna žena ozdravljena, in Jajrova hči od smerti obujena, zopet slepim pogled dan, in mutastim govorjenje; tako.de je Je¬ zus Janezovim učencam odgovor zamogel dati: Pojdite in povejte Janezu, kar ste vidili in slišali: slepi vidijo, gluhi slišijo, gobovi so očišeni, hromi hodijo, in ubogim se evangeli oznanuje. Te dela bi bile mogle sleherniga prepričati, de je Jezus res od Boga po¬ slani Mesija ali Kristus; vonder dosti jih je bilo, kteri so se nad njim pohujševali. Toliko bolj pa je Jezus iskal vse pridobiti, in v božje kraljestvo pripeljati; ne dosti, de je sam obhodil vso de¬ želo, in povsod svoje zveličanske nauke oznanoval, je zdaj tudi aposteljne poslal evangeli o znano v at. De bi bili od za¬ četka bolj poterjeni, jim je naprej povedal, kaj jih preganjanja čaka; zraven jim je pa tudi moč dal, čudeže delati, in tako svojo besedo poterdovati. Dober iztek je imel ta pervi začetik apostol- skiga dela, in z veseljem so učenci nazaj pridejoč Jezusu pripo¬ vedovali, kaj so govorili in storili. Med tem pa je bil Janez Kerstnik od ilerodeža ob glavo djan, in Jezus je vedil, de tudi za njega ni varnosti; tedej se je on umaknil čez Genezareško je¬ zero v pušavo. Ko ga je tamkej velika množica krog 5000 mož iskala, jih je s petimi kruhi čudno nasitil; v pozemeljski misli za¬ stran Mesija so ga hotli zdaj y kralja izvoliti. Umaknil se jim je Jezus, in potem ko je aposteljnam na nepokojnim morji čudno po vodi gredoč pomagal, je drugi dan za njim hrepeneči množici nov nauk od nebeškiga kruha jel razkladati, in svoje telo in svojo kri kakor jed in pijačo v večno življenje oznanovati. Dosti se jih je nad to besedo pohujšalo, in ga'zapustilo; aposteljni so ostali per njem, ker on je imel besede življenja. Po takim vidimo apo¬ steljne v veri v Jezusa že močno poterjene. 21. Tretje leto Jezusovima uka, stalni kamen cerkve položen. Kmalo po slavnim čudeži s petimi kruhi seje Jezus podal v Jeruzalem , Velikonoč obhajat; in se je precej spet vernil vGa- lijejo zavoljo sovraštva, s kterim so ga Judje preganjali. Prišli so za njim pismouki in farizeji, ter so se pritožili zoper učence njegove, de ne derže starih žročil, jedo z neumitimi rokami. Je¬ zus jim nasprot postavi, de so božje postave več, kakor človeške zročila, in de človeka ne omadeževa toliko vnanja nečednost, kakornotrejnja hudobija serca; dal jim je zraven raz¬ umeti de oni pa ravno božje postave prelomljajo, in serca polne gnjusobe imajo. 3 * 36 Do zdaj je Jezus svoj nauk le Izraelovim zgubljenim otro- kam oznanoval, le med Judmi čudeže delal; vonder je on prišel tudi druge narode zveličat, kar pa še učenci njegovi niso prav zapopadli, menijoč, deje odrešenje le Izraelu prihranjeno. O pri- godbi s Feniško ženo, ktere hčer je od hudiga duha oprostil, jim je Jezus dal spoznati, de nebeška pomoč tudi neverskim naro- dam ni odrečena, temuč de je za vse ljudstva perpravljena. Storil je potem še druge čudeže nad raznimi bolniki, in zopet je poln usmiljenja množico per 4000 mož z malim, namreč s sed¬ merimi kruhi nasitil. Nasprot pa farizejem in saducejem, ki so hotli znamnje z neba, ni nobeniga čudeža pokazal; temuč je njih terdovratnost posvaril, in jim le znamnje svojigaprihodnjiga vsta¬ jenja napovedal. Tudi učence svoje je opominjal, de njih pra¬ vičnost ne bodi takošna, temuč boljši, kakor pa farizejev in pismoukov. Po vsih teh naukih in delih Jezusovih so bili njegovi učenci in zlasti aposteljni v veri v njega in njegovo božjo naturo toliko poterjeni, de Peter na prašanje, kaj de oni mislijo od njega, na ravnost odgovori: „Ti si Kristus, Sin živiga Boga." Per ti per- ložnosti je šel Jezus daljej v zidanji svoje cerkve, postavil je njeni stalni kamen (podložno ali gruntno skalo) prot Simonu rekoč: „Ti si Peter (skala, skalnik), in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenske vrata je ne bodo premagale.“ V ka- košnim pomenu pa de hoče Petra imeti v stalo svoje cerkve, je Jezus dal razumeti z naslednjo besedo, ker mu je zročil ključe svojiga kraljestva, to je, nar viši oblast v svoji cerkvi. — Od tedej je Jezus začel svojim učencam skazovati, kaj de ga čaka v Je¬ ruzalemu, kako bo mogel terpeti in umreti, de bo pa tretji dan zopet vstal. Leto ni šlo v misel aposteljnam, kteri še niso bili popolnama odložili krivih zaumkov od pozemeljskiga Kristu- soviga kraljestva; posvaril je torej Jezus zlasti Petra, de ne raz¬ ume, kar je božjiga, ker namreč je volja Očetova, de po terplje- nji in smerti Sinu bo svet rešen in zveličan. De bi posebno pervi izmed aposteljnov ob času skušnjave v veri ne omagali, jih je Jezus z lastnimi čudeži poterditi hotel. Vpričo Petra, Jakoba in Janeza se je na gori, Tabor imenovani, spremenil, in dva velika preroka stare zaveze, Mojzes in Elija, sta se prikazala, mu priče¬ vanje dajat; in za Petra posebej je znanje storil, de v ustih ribe mu je denar najti dal, dacijo tempeljsko zase in zanj plačati. Ko se je pa po vsim tem,-kar je Jezus Petra spred postavljal, ne- kakošno sumljenje med drugimi učenci začelo, jih je Jezus vse ponižnosti učil po podobi otroka, ki ga je med nje postavil. Tudi je nekakošni prevzetnosti v njih sercih s tem v okom šel, de niso mogli hudiga duha iz obsedeniga izgnati, kteriga je pa potem sam pregnal. Daljej je Jezus svojim aposteljnam še več govoril od obla¬ sti, ktero jim je hotel v svoji cerkvi zročiti. Kar koli bote zavezali na zemlji,« jim je rekel, „to bo tudi v nebesih zavezano; 111 v . F. . * h°te odvezali na zemlji, bo tudi v nebesih odvezano." Učil jih je pa tudi per vsi ti oblasti usmiljenim in poterpežljivim s 37 svojim bližnim biti; povedal je zato priliko od hlapca, ki je bil verzen v nezmerne teme, ker ni hotel odpustiti svojimu sohlapcu. Izvolil je potem Jezus pa še dva in sedemdeset učencov, število tolikošno, kolikoršno je bilo starašin v Judovskim zboru. Lete učence je on poslal, po dva in dva vkupej, pred seboj po mestih in tergih; učil jih je, de neprestrašeni in brez skerbi za pozemeljsko hodijo, mir vošijo, in božje kraljestvo oznanujejo, kjer ga ljudje sprejeti hočejo, in bolnike ozdravljajo. Ti učenci so imeli biti pomagavci aposteljnov v nauku in opravljanji svetih reči. Ko so se čez nekaj časa učenci spet vernili, in z veseljem pravili, kake čuda so delali v njegovim imenu, se je tudi Jezus razveselil, in je Očeta zato hvalil, svoje učence pa srečne ime¬ noval zato, kar vidijo in slišijo. Med tem je šel Jezus v Jeruzalem na praznik šotorov, in je v tempeljnu učil. Tukej je očital Judam njih sovraštvo, de ga hočejo umoriti; govoril je več, de je poslan od Očeta, in de dela, kar mu je Oče izročil; in de, kdor v njega veruje, bo s. Duha poln. Več jih je vanj verovalo, ali viši in farizeji so ga iskali prijeti pa zastonj. Ko drugi dan pripeljejo k njemu prešeštnicoj jih on lastnih grehov opomni, in grešnico izpusti z besedo, de naj več ne greši. Ko se potem Judje krog njega zbero, jim govori zopet od svoje nebeške vrednosti, in od Očeta, kteri ga je poslal, in jim ojstro njih nevero očita; tako, de so ga hotli s kamnjem pobiti. Zdaj je Jezus od rojstva slepimu človeku pogled dal, in farizeji in viši so se še bolj nad njim togotili. Alj Jezus na- sprot uči, de sami niso pravi pastirji in učeniki ljudstva, de pa on je pravi pastir, ki pozna svoje ovce, in da življenje zanje, kakor mu je Oče zročil storiti, in de ovce tudi njega poznajo. In med Judmi je bil razpor zavoljo teh besedi. Potem so se zraven čudežev nad obsedenim in 18 let bolno ženo razni nauki in opomini Jezusovi verstili. Prot farizeju je razložil veliko zapoved od ljubezni, in jo razjasnil s priliko od Samarijana; aposteljne je učil, kako moliti, in jim povedal Očenaš; farizejem je ojstro očital njih nevero v njega in nje¬ gove dela, in zopet jih je per nekim kosilu svaril zavoljo njih hudobije, enake hudobii očetov, in jim gorje žugal zavoljo njih hinavšine. Zopet je učil aposteljne, se varovati kvasu farizejskiga ali hinavšine, spoznati njega pred svetam, in ne se bati prega- njavcov; opominjal jih je, ne zaupati v bogastvo, temuč vso svojo skerb Očetu nebeškimu zročiti, kteri za vse skerbi; govoril jim je tudi, de čuti jim je treba, in vsaki čas na prihod Gospodov pri¬ pravljenim biti, in z zoperniki ob času spravo narediti. O praz¬ niku posvečevanja tempeljna je šel Jezus spet v Jeruzalem, in ko so ga Judje v tempeljnu obdali, in silili povedati, kdo de je, je on močno terdil, de je Kristus, de on in Oče sta eno, in de opravlja Očetove dela. In zopet so ga hotli prijeti; on pa se je umaknil njih rokam. Naj so tedej sovražniki Jezusu še veliko na- sprotvali, on je vonder svojo božjo naturo če dalje bolj raz¬ odeval; in če jih je ravno dosti nevernih ostalo, so pa aposteljni in učenci toliko bolj verni bili. 38 22. Poslednje leto Jezusovima uka, bližanje ter- pljenja njegovima. Po prazniku posvečevanja tempeljna se je Jezus podal v Galilejo, kjer pa se ni dolgo mudil, ker ga je Herodež iskal u- moriti; temneje zopet nastopil pot proti Jeruzalemu, ktera je bila zadnja pred smertjo njegovo, pot k svoji mu t cepljenju. Hodil je po mestih in vaseh, učil od božjiga kraljestva, od voske poti k zveličanju, in od tesnih vrat v večno življenje. Ko je bil per nekim višini farizejev per mizi, je ozdravil vodeničnika, go¬ voril od ponižnosti, in povedal priliko od velike večerje, h kteri priti so se povabljeni izgovarjali, kar je bilo farizejem v posvar- jenje rečeno. Zopet je govoril veliki množici ljudstva od hoje za seboj, od nošnje križa, in od zatajevanja samiga sebe. Dalje je on grešnike in čolnarje sprejemal; in ko so farizeji zato goder- njali, je učil v prilikah od zgubljene ovce, zgubijeniga denarja in zgubijeniga sina, kako de Bog noče smerti grešnikove, in kako je v nebesih veči veselje nad spreobernjenim grešnikam, kakor nad takimi, ki sami sebe za pravične imajo, in druge zani¬ čujejo. V pogledu na posvetne farizeje, je učencam v priliki od krivičniga hišnika pokazal, kako de naj bodo modri za pridob- Ijenje božjiga kraljestva. Še je lakomne farizeje učil, de Bogu in mamonu se ne da služiti, in povedal je zato priliko od bogaliga moža in vboziga Lacarja. Ko je šel Jezus iz Galileje skozi Samarijo, je ozdravil deset gobovih mož, kterih mu je bil le eden hvaležin, neki Sama¬ rijan. Med posebnimi nauki do aposteljnov, zlasti od potrebnosti molitve, je dosti svaril farizeje zastran njih nevere do božjiga kraljestva; zastran njih napuha je povedal priliko od farizeja in čolnarja, ki sta šla v tempelj molit. Ko je pa Jezus prišel do meje Judejske, je nekaj časa obstal na mestu, kjer je popred Ja¬ nez učil, unkraj Jordana. Tam je veliko ljudstva k njemu šlo, nekaj de bi ga poslušali, nekaj de bi njih bolnike ozdravil. Med tem je farizejem razložil postavo od zakona, de namreč je ne- razvezljiv, od devištva pa povedal, koliko velja v nebeškim kra¬ ljestvu; tudi je še več svaril njih lakomnost, in svet dal, vse za¬ pustiti in svoje premoženje ubogim razdeliti, aposteljnam pa je obetal nebeško kraljestvo, ker so zavoljo njega vse zapustili; povedal je tukej priliko od vinograda in delavcov v njem. Med drugim je tudi otročiče sprejel, ko so mu jih matere prinesle, in učil, de takih je nebeško kraljestvo. Ko se je na tistim mestu Jezus še mudil, mu je bilo pove¬ dano od bolezni Lacarja iz Betanije, kteriga je on z Marijo in Marto, njegovima sestrama, posebno ljubil; vonder se je on še le po tem vzdignil, ko je vedil, de je Lacar mertev. Tu je po¬ vedal učencam očitno, de gre v Jeruzalem, in de bo tam sovraž¬ nikom izdan in umorjen; oni sicer tega niso razumeli, vonder To¬ maž pravi: „Pojdimo, de z njimumerjemo.“ Več slepim je Jezus na tem potu dal pogled, in k Caheju, čolnarju v Jerihi,'je šel v 39 hišo; hotel je še tukej pokazati, de gre svet iz teme rešit, in grešnike zveličat. Tukej je zopet farizejem vposvarjenje povedal priliko od hlapcov in talentov. V Betanii pa je Lacarja obudil, desiravno je bil že štiri dni v grobu. To čudo slišati je višji du¬ hovne in farje silno pomaknilo; skličejo zbor in sklenejo, Jezusa in Lacarja umoriti; Jezus pa se je umaknil v Efrem, kraj blizo pušave in Jordana. v .. Šest dni pred Velikonocjo je prišel Jezus zopet vBetanijo, in per večerji, h kteri je bil povabljen, je v podobo pokopa Ma¬ rija ga mazilila. Takrat je on lakomniga Judeža posvaril, kterimu se je to maziljenje potrata zdelo. Drugi dan je Jezus s častjo na osliču jezdil v Jeruzalem, kakor tisti kralj iz Davidove hiše, ki je imel v imenu Gospodovim kakor Odrešenik priti. Mesto nagle- dajoč se je zjokal nad njim, vedoč, kaj nesrečni kraj čaka; in v tempelj pridejoč je izgnal tiste, ki so mu s kupčijo nečast delali, in se je tudi tukej kakor Gospoda tempeljna pokazal. Zraven je tudi slepe in hrome ozdravil, in se s tem zopet spričal kakor vsiga- mogočniga kralja. Zadnje dni pred Velikonočjo je Jezus vsaki dan v tempeljnu učil, na noč pa je šel vselej vBetanijo. Njegovi sovražniki so hude sklepe zoper njega delali, iskali ga v besedi vjeti, iskali umoriti; pa on je zavernil farizeje per prašanji zavoljo dacije cesarske, in saduceje v besedi od vstajenja mertvih, in pismoučene v prašanji za veliko zapoved postave; in potem jim je še hudo gorje žugal. S svojimi učenci pa je Jezus posebej go¬ voril od moči molitve in vere, sodbo nad nevernimi in terdovrat- nimi Judi pokazal v figovim drevesu, ki se je na njegovo besedo posušilo, prerokoval razdjanje Jeruzalemskiga mesta in konec sveta, učil jih v prilikah od deseterih devic in od hlapcov s talenti čuti in zvestobo ohraniti. Vidimo tukej, kako je Jezus konec svojiga uka če daljej bolj sad od svojih poslušavcov tirjal, in ker gani našel, ojstro svaril, zlasti farizeje. Vidimo pa tudi, kako so se dalje bolj lo¬ čili učenci Jezusovi od njegovih zopernikov, in kako so njegovi sovražniki stem bolj iskali njegove smerti. Čudno bi se komu znalo zdeti, de Jezus od Judov ni bil bolj vesoljno sprejet; pa uzrok so bili njih napčni zapopadki od poklica Izrae- loviga, od pozemeljskiga Mesijeviga kraljestva; uzrok je bila fa¬ rizejev hudobija in hinavšina, in sploh posvetni duh, kterimu je bil Jezusov nauk ves nasprot. 23. Jezusovo terpljenje in smert njegova. Ura je bila prišla, kadar je Jezus po volji Očetovi hotel v svoje terpljenje iti, de bi s tem svet z Bogam spravil in človeški rod odrešil. Pokorin je hotel biti do smerti, de bi poravnal člo¬ vekovo nepokoršino; 'dati je hotel življenje, de bi zadobil nam večno življenje; preliti je' hotel svojo'kri' v drago ceno našiga odkupljenja od pekla. Vedil je, kaj ga čaka; umakniti bi se bil še znal, ako bi bil hotel; ni ga gnala kaka sila ali kak dolg v 40 smert, pa ljubezin ga je v njo peljala. Tukej si je hotel per- dobiti cerkev kakor čisto nevesto brez madeža in gerbe. Dva dni pred Velikonočjo so viši Judovski v Kajfeževi hiši posebne svete imeli, kako bi Jezusa v roke dobili in umorili. Tu pride Judež, eden iz med dvanajsterih, k njim, in se jim ponudi, Jezusa izdati za trideset srebernikov. Jezus, gotov svoje smerti, pa tudi svest obstanka svojiga dela, postavi por zadnji Veliko¬ nočni večerji skrivnost svetiga rešniga Telesa, v vedni spomin svoje ljubezni, v poterjenje nove zaveze. V ti duhovni večerji je hotel v prihodnje svoje učence zbirati, v nji se jim po duši in po telesu deliti. Spolnil je v tem, kar je popred že rekel: „Moje meso je zares jed, in moja kri je zares pijača." Po ve¬ čerji je učencam še veliko govoril od svojiga odhoda, jih tolažil, jim prerokoval od s. Duha, in v poslednje zanje molil. Kakor je bil skušan v začetku svojiga uka od satana, kakor ga je skušal ves čas hudobni svet, tako je hotel zdaj konec svojiga življenja težko vojsko poskusiti s slabostjo tega mesa. „Duh je sicer vo¬ ljan, meso pa je slabo", tako je sam spoznal. V silni britkosti na Oljski gori je celo kri potil. Pa molil je k Očetu, podvergel svojo človeško voljo njegovi božji volji; in zadobil je tolažbo in poterjenje od angela. Komej so čakali njegovi sovražniki, ga do¬ biti v svoje roke; nezvesti Judež pelja trumo njih služabnikov, in s hinavskim kušljejem jim izda svojiga učenika in dobrotnika. Učenci Jezusovi večidel zbeže, in Gospoda peljejo k Anazu in Kajfežu, višima duhovnama; tu še sklepe delajo, kako de bi ne- dolžniga po krivim tožili, in eden aposteljnov, Peter, na dvoriši zataji svojiga učenika, kteri je v zboru še zadnjič pričal, de je Kristus Sin božji. — Zdaj Jezusa izdajo Ponciju Pilatužu, oblast¬ niku Rimskiga cesarja Tiberja; nezvesti učenec, Judež, potem obupa, in se sam konča. Nedolžin je Jezus spoznan, vonder od Herodeža zasramo¬ van, od vojšakov nevredno gajžljan in s ternjem kronan, hudo- delniku Barabu zad postavljen, in v smert obsojen. S tako kri¬ vično sodbo je hotel Jezus od nas pravično sodbo odverniti. Potem je mogel Jezus sam z veliko težo svoj križ vleči na Kalvarijo, mesto mertvaških glav; nosil je s tem vso težo naših grehov. Tam zunej mesta Jeruzalemskiga je prestal svojo smert, perbit na križ, zasramovan in preklinjan, v silni bolečini in žeji; malo prijatlov mu je ostalo zvestih, mati njegova in en učenec, Janez, sta stala pod križem. — Ko je dopolnil vse, je nagnil glavo, in dušo iz sebe dal. Bilo je po Judovskim številu ob deveti uri popoldne, v petik 25. dan Sušca, ravno tisti dan tedej, ko je 34 let popred po oznanilu angelovim z nebes na zemljo prišel, meso nase vzel. Cela natura je stermela o ti zgodbi, solnce je otemnelo v sredi beliga dne, zemlja se je tresla, skale so pokale, smert je dala svoje mertve nazaj, in zagrinjalo tempeljna se je raztergalo od verha do tal. Staro je namreč minulo, novo se je začelo, nebo se je Adamovim otrokam spet odperlo. Iz ust nevernikov je bilo slišati: „Zares, ta je bil Sin božji." Po smerti mu je bila še stran z sulico prebodena, de bi iz nje, kakor kdaj Adamu Eva, se njemu 41 nevesta, cerkev, stvarila; tekla je iz nje kri in voda, skrivnostne znamnja svetih zakramentov v človekovo prerojenje in posvečenje. Njegovo sveto telo sta djala Jožef Arimatejic in Nikodem, ki sta se tukej očitno Jezusova učenca pokazala, v nov iz skale izsekan grob- zavila sta ga bila v tančice, in z dišavami pomazala; sov¬ ražniki pa so grob zapečatili in z varhi obdali. Duša Jezusova pa je šla pred pekel, pravičnim dušam, ki so se že od sveta lo¬ čile bile, odrešenje oznanovat. Smert Jezusova je zgodba veliko pomenljiva za cel človeški rod; v nji namreč je nam dana sprava z Dogam, dano odpušenje greha, pripravljena gnada in zveličanje. Smert Jezuso¬ va pa je tudi polna pomena za posamskiga človeka, ker namreč vidi njega, ki je bil nar lepši izmed človeških otrok, njega, ki je bil ves nedolžin, izdaniga v smert, kakor v kazin ali štrafengo za naše grehe; mora vsak spoznati velikost teh grehov, spoznati tedej svojo nevrednost, in učiti se ponižnosti, popolne pokoršine in otroške ljubezni do Boga. Zatorej so aposteljni oznanovanje evangelija od smerti Jezusove začenjali. Sveti križ, les, na kte- rim je Jezus smert za človeški rod stori], je torej tudi v vedin spomin te skrivnosti še ohranjen, en del v Jeruzalemu, en del v Rimu, in v malih svetinjah po vsim svetu. Sveto mesto Jezusove smerti, Kalvarska gora v Jeruzalemu, je z veličastnim tempeljnam pokrito, in častiti grob se znajde v sredi tistiga tempeljna še neoskrunjen. 34. Jezusovo vstajenje in vnebohod njegov. Kakor je Jezus s svojo smertjo našo smert končal, tako je hotel s svojim vstajenjem naše življenje začeti; tretji dan je ča¬ stitljivo zopet iz groba vstal, kakor premagavec smerti, kakor premagavec pekla, ki ni bil v stanu duše v svojim breznu obder- žati. Vstati so Jezusa vidili varhi per grobu, in so to oznanili sovražnikam njegovim; živiga so vidili Gospoda Mati njegova, žene, aposteljni in učenci večkrat in na raznih krajih; tudi never¬ ni Tomaž ga je spoznal, ter rekel: „Moj Gospod in moj Bog!“ Po vstajenji Jezusovim je bilo delo našiga odrešenja prav za prav še le dopolnjeno, v njem je naša vera svoj verh dosegla; zatorej apostelj terdi: „Ako Kristus ni vstal, je nečimerna naša pridiga, in prazna tudi vaša vera.“ In ravno to vstajenje je bilo, ktero je aposteljne s toliko serčnostjo napolnilo, in ktero tudi našo vero in naše upanje nar močnejši podpira. Seštirdeset dni se je Jezus v sredi svojih aposteljnov mudil, še veliko znaminj v pričo njih delal, in jim poslednje nauke v iz¬ peljevanje in dopolnjenje svojiga dela, v zidanje svoje cerkve da¬ jal, ko jim je govoril od božjiga kraljestva. V tem 'času je zlasti od zakramentov kersta in pokore kakor tudi od drugih še potrebne zapovedi dal, per Galilejskim morji je Petru svoje ovce in jag¬ njeta zročil, učence sploh je poterdoval, jim delanje čudežev o- betal, posebno pa obljubo od prihoda s'. Duha oznanoval. Konec teh dni je Jezus enajstere še enkrat krog sebe zbral, 42 in jih je peljal prot Betanii. Potem ko je z njimi jedel, jim je še enkrat poterdil: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite po vsim svetu, in oznanujte evangeli vsi stvari, in ker- šujte jih v imenu Očeta in Sina in s. Duha.“ Še jim priporoči, od Jeruzalema ne iti pred, dokler ne prejmejo moči od zgorej, nam¬ reč s. Duha. Med tem je prišel z njimi na oljsko goro; tukej je iztegnil svoje roke čez nje, in jih blagoslovil. Zdaj se je vzdig¬ nil v pričo njih od zemlje, svitel oblak ga je vzel spred oči učen¬ cev; in spremljen od rešenih pravičnih duš in sprejet od nebeških duhov je prejel svoje kraljestvo v posestvo, in zdaj sedi na des¬ nici božji in deli krone vsim, kteri vanj verujejo. Učenci pa so se bili vernih v Jeruzalem, in so čakali tamkej obljubljeniga s. Duha. Tako je Jezus dokončal od očeta izročeno delo; kar je on začel, je imelo dalje po s. Duhu v njegovih aposteljnih in njih nastopnikih naprej peljano biti, de bi cerkev njegova obstala do konca sveta. , Drugo poglavje. Djanje aposteljnov in učencov Jezusovih. 25. Prihod s. Duha, perva družba vernih v Jeruza¬ lemu, s. Peter pervi vidni poglavar cerke. Ob času popotovanja našiga Zveličarja na zemlji je bilo po telesnim obziru tedajnje človeštvo po velikim delu v eno združeno; Rimsko cesarstvo je obseglo vse imenitneji dežele stariga sveta. Gospodoval je čez to mogočno deržavo cesar Avgust od 1. 30 pr. Kr. do 1. 14 po Kristusovim rojstvu, njegov pasterik Tiberi pa mu je bil naslednik v cesarstvu od 1. 14 do 37 po Kr. Judov¬ ska dežela je tisti čas stala pod tem gospostvam; bila sta oblast¬ nika, Ponči Pilatuž v Judeji in Herodež v Galileji.— V duhovnim pogledu je Kristus o svojim odhodu v nebo zapustil namesti sebe poglavarja noviga človeštva, svoje svete cerkve, in še drugih pastirjev v svojim imenu. Pervi vidni poglavar svete cerkve namesti Kristusa je bil (od 1. 33 do 67 po Kr.) apostelj s. Peter, drugi pastirji svete cerkve so bili drugi aposteljni in učenci Jezusovi. Ali število vernih je bilo takrat še malo; sto in dvajset duš jebilovkupej zbranih. In apo- steljnam samim je bilo treba obilnisiga razsvetljenja in poterjenja, preden so bili v stanu druge učiti in poterdovati. Zalega' voljo jim je bil Jezus obljubil pomoč s. Duha; in po njegovim povelji so aposteljni in učenci Jezusovi z Marijo, njegovo Materjo, vred v Jeruzalemu ostali, in so se z neprenehano molitvijo na prihod s. Duha pripravljali. Ker je Kristus v začetku dvanajst apostelj¬ nov po številu dvanajsterih rodov Izraelovih izvolil, in ko je to število po .nesrečnim koncu Judeža Iškarjota nepopolno bilo, je s. Peter kakor glava vsili opomnil, naj se iz med mož, ki so bili vedno z Jezusam, drugi namesti Judeža postavi. Tedaj so vsi 43 vkupej molili, de bi jim Gospod dal znamnje, kteriga de On hoče; ter so vadljali (lozali), in zadelo je Matija, eniga iz med dva in sedemdeseterih učencov, in rojeniga v Betlehemu; in je bil prištet enajsterim aposteljnam. Bilo je deseti dan po Jezusovim vnebohodu, Binkoštni praznik, ko so Judje spomin stare postave na Sinajski gori dane obhajali (1. 33 po Kr.), in nova postava je bila po prihodu s. Duha dopolnjena. Tamkej per oznanjevanji stare terde postave je bil grom in blisk, ljudstvo s straham navdati; tukej, ker je nova postava le postava milosti, je sicer bil šum kakor veliciga piša, in plameneč oginj , pa ne silin in grozovitin, temuč le v znamnje razsvetljenja, očišenja, ogrejenja in poterjenja; v podobi ognjenih jezikov je namreč s. Duh prišel nad aposteljne in zbrane u č e n c e v . Čudno prestvarjeni so začeli Boga hvaliti, in velike njegove dela oznanovati. Bilo pa je zavoljo praznika veliko Judov in spreobernjencov v Jeruzalemu zbranih iz vsih strani sveta, iz Perzije in Arabije, iz Egipta in Cirene, iz Male Azije in Grecije, celo iz Rima. Ko se je šum po mestu razšel, se je velika mno¬ žica zbrala, in vsi so slišali v svojim jeziku aposteljne govoriti, in so se silno nad tem čudili. In s. Peter je vunkej stopil, in je od s. Duha vnet ljudstvu razkladal, od kod de to čudo pride, in kako de je Bog Kristusa, kteriga so oni umorili, povišal, in po¬ stavil sodnika živih in mertvih. Globoko je beseda poslušavcam v serce segla, in ginjeni so jeli prašati: Kaj nam je storiti? In odgovoril jim je apostelj: Storite pokoro, in vsak iz med vas naj se da kerstiti v imenu, to je po nauku Jezusovim. In bilo jih je tri tavžent, kteri so vero v Jezusa sprejeli, pokoro obljubili, in v imenu Očeta in Sina in s. Duha keršeni bili, in so s'tem v družbo Jezusovih učencov stopili. S prihodam s. Duha, se je cerkev Jezusova od zunej prav vidna pokazala, in je bila za vse čase do konca uter- jena. Aposteljni so tukej zadobili obljubljeno pomoč od zgorej; s. Duh jih je učil vso resnico, de so popolno spoznali in povsod oznanovali, zakaj de je Kristus na svet prišel, namreč svet od zmote in greha rešit, in z Bogam spravit; namesti poprejšne bo- ječnosti so skazovali zdaj neprestrašeno serčnost, de so'bili pri¬ pravljeni, vse za Kristusa prestati; tudi so bili zdaj v stanu med vsiini narodi s. evangeli oznanovati, zakaj mnoge jezike so govo¬ rili in čudeže delali; zmešanje jezika je kdaj narode po zemlji razkropilo, dar jezikov pa je pomagal vse v eno ljudstvo zbrati. Daljej pa je božjiDuh tudi poslušavcam aposteljnovserca odpiral; padla je slepota spred njih oči, in terdovratni so se radi s. evan¬ geliju vdajali; polni verne misli so bili privzeti v družbo svetnikov in iz edinosti vere se je rodila edinost ljubezni; vsi so se ko brate in sestre spoznali, in vse svoje so med seboj delili. Božje kra¬ ljestvo na zemlji se je začelo razrašati, sad'odrešenja in posve¬ čenja božjih otrok se je jel razodevati. Tudi razverstenje udov Mjiga kraljestva sc je razravnavalo, cerkev učijoča, apostelstvo s svojo oblastjo in podložnost vernih prot postavi' Gospodovi, de- 44 lite v nebeških gnad in prejemanje božjih darov, vse to je vsako na svojim mesti jelo biti. Verni so bili stanovitni v nauku apostelj- nov, in v družbi molitve in lomljenja kruha nebeškiga; in zraven so še tudi tempelj obiskovali, dokler se ni o razdjanji Jeruzalem¬ skega mesta Kristusova cerkev popolnama samosvojna pokazala. 26. Rast in preganjanje cerkve med Judmi, s. Ste¬ fan pervi marternik. Cerkev ali družba vernih v Jeruzalemu je bila kakor mati vsih posameznih cerkev, ki so se poznejipo vsili Stra¬ nah sveta zbrale. Število vernih v Jeruzalemu je od dne do dne veči prihajalo, ker posebin strah je prišel nad vse duše, in ve¬ liko znaminj in čudežev se je godilo po aposteljnih. Zlasti veliko število jih je vero sprejelo po čudeži, ki sta ga aposteljna Pe¬ ter in Janez nad hromim človekam per vratih tempeljnovih sto¬ rila, na besedo: Vstani in hodi! je namreč vstal in hodil, in Boga hvalil. Takrat je s. Peter začudenimu ljudstvu zopet govoril od Jezusa, kteri je v tem čudeži svojo oblast po njih skazal; in na to je število vernikov zrastlo na pet tavžent. Ko so fari¬ zeji in saduceji to vidili, jih je bolelo, de so aposteljni učili, in v Jezusu vstajenje od mertvih oznanovali. Tedaj so Petra in Ja¬ neza prijeli, in ju djali v ječo do druziga dne. Drugi dan pa so se viši duhovni z Anazam in Kajfežem zbrali, in so oba aposte¬ ljna v zbor poklicali ju soditi. Ko pa je s. Peter poln s. Duha neprestrašeno od Jezusa pričeval, niso vedili druziga storiti, ra¬ zim Kristusa jim prepovedati, de ne govore nič več od tistiga imena. Ali Peter in Janez sta odgovorila: Sodite sami, ali je prav pred Bogara, vam bolj pokornim biti, kakor Bogu. Na to so jima še zažugali in so ju izpustili; tedej sta k svojim šla, in vse povedala, in vsi vkupej so molili k Gospodu, de naj on ukroti tiste, kteri se zoper njega vzigujejo. Množica vernih je bila pa kot eno serce in ena duša; in kar je kdo imel, ni imel zase, temuč vsih vkupej je bilo. Ni bilo te¬ dej uboziga med njimi, zakaj kdor iz med njih je imel njivo ali hišo, jo je prodal, in denar aposteljnam izročil, de so vsakimu po potrebi podelili. Znamnje pa nad Ananijem in Satiro, ktera sta se aposteljnu Petru zastran prodane njive zlagala, in na nje¬ gove besede z naglo smertjo udarjena bila, je vse verne in tudi druge s straham navdalo. In še druge čude in znamnja so se po rokah aposteljnov godile, tako de so bolnike celo na ulice vun nosili, de bi senca s. Petra na nje prišla, in ozdravljeni so bili; tudi iz bližnjih mest so bolnike v Jeruzalem nosili, ter so vsi bili od bolezin in hudih duhov rešeni. Zatorej je tudi množica mož in žen, ki so v Kristusa verovali, veči in veči prihajala. Tu so se visi duhovni vzdignili, in so aposteljne v ječo vergli; pa angel Gospodov je tem vrata odperl,in šli so ob začetku dne- V ^.Y tempelj, ter so učili. Ko so viši duhovni to slišali, so apo¬ steljne zopet v zbor poklicali, in jim zapretili, zakaj de od Je¬ zusa se govore. Takrat se je pišmoučeni Gamaliel vzdignil, in 45 svet dal, de naj puste te ljudi v miru. Pa sklep je bil storjen, de so aposteljne dali gajžljati in jih ojstro posvarili. Veseli pa so šli leti spred zbora, ker so bili vredni za Jezusovo voljo kri¬ vico terpeti. . . Ker je pa množica vernih tolika zrastla, de aposteljni niso bili v stanu sami ubozih in udov oskerbovati in zraven še učiti, zatorej je bilo izvoljenih sedem mož, kteri bi jim v oskerbovanji ubozih in zraven tudi še per nauku in v božji službi pomagali. To so bili leviti (služiteli); aposteljni so nad njimi molili, in jim roke na glavo položili. Med temi leviti je bil s. Štefan, mož poln vere in s. Duha, kteri je z obilno gnado in močjo znamnja in čudeže delal med, ljudstvam. Zoper njega so se nekteri iz med greških ali helenskih vzdignili, in so se z njim prepirali; pa niso mogli zoperstati modrosti in s. Duhu, ki je iz njega govoril. Te¬ daj so ga peljali pred viši zbor, in krive priče zoper njega pod¬ kupili. S. Štefan pa z obličjem angelskim jim je z obilno besedo od njih in njih očetov terdovratnosti govoril, kar jih je razserdilo, de so z zobmi zoper njega škripali. On pa je vidil nebo odperto, in Jezusa na desnici božji sedeti. Na to so nad njim zakričali, vsi nanj planili: in ga iz mesta pahnili, ter so ga kamnjali. On pa je molil: Gospod Jezus! sprejmi mojo dušo. In kleče je še klical: Gospod, ne štej jim tega v greh! in ko je to izrekel, je zaspal v Gospodu (1. 36 po Kr.) S Štefan je v cerkvi kakor pervi marternik (mučenec) časten, ali kakor pervi pričevavec, ki je vero v Jezusa s kervijo in smertjo poterdil. Takrat se je veliko preganjanje Jezusove cerkve v Jeruzalemu vzdignilo, te so se vsi razun aposteljnov na vse strani po Judeji in Samarii razkropili. To je pa v razširjenje cerkve služilo; zakaj razkropljeni so šli okrog, in so s. evangeli oznanovali. Neki učenec, Filip po imenu je šel vSamarijsko mesto, in je tam Kristusa oznanoval, in tudi dosti znaminj delal. In veliko veselje je bilo v Samarii nad tem, in so verovali Filipovi besedi, in možje in žene so bilikeršeni v imenu Jezusovim. Med temi je bil tudi Simon, neki copernik, ki je popred ljudstvo s sle- parstvam motil, potem se pa perviga krivoverca skazal. Ko so aposteljni slišali, de je Samarija sveto vero sprejela, sta prišla Peter in Janez, vernim s. Duha podelit; ter sta nad njimi molila, jim roke na glavo položila, in so prejeli s. Duha. Potem, ko sta bila ta dva aposteljna s svojo besedo nove vernike še bolj poter- dila, sta se vernila v Jeruzalem; in med potam sta še v več Sa¬ marijskih krajih s. evangeli oznanovala. Filip pa je po opominu angelovim šel na pot, ki gre od Jeruzalema prot Gazi na Egipt; na poti najde visociga služabnika Zamorske kraljice Kandace, ki je iz Jeruzalema nazaj gredoč ravno v preroku Izaii bral. Od s. Duha gnan se mu Filip pridruži, in začne mu prerokovo besedo od Kristusa razlagati. Serce bogaboječiga moža je bilo kmalo za Jezusa pridobljeno; želel je s. kersta, in Filip mu ga je podelil v memo tekočim potoku. Vesel je šel zdaj kraljevi služabnik svojo pot naprej, Filip pa je bil od s. Duha v Azdod prestavljen, in 'je od ondod v primorji do Cezareje s. evangeli oznanoval. Drugi 46 učenci, kteri so se bili zavoljo preganjanja iz Jeruzalema razkro¬ pili, so šli okrog po Fenicii in Sirii, in so tamkej oznanovali Je¬ zusovo vero, pa od začetka so od nje le Judam govorili; in na¬ pravile so se nove družbe vernih zlasti v Damasku in v Antiohii. Lepa množica vernih je bila po takim zbrana v Jezusovo cerkev, sicer le še med Judovskimi narodi in takimi, ki so se bili z obrezo k Mojzesovi postavi obernili; preganjanje je cerkvi pre¬ cej od začetka bilo v dobičik, de se je potem bolj razširila. Pa tudi duh in življenje vernikov je bilo v perviin času takošno, de mora vsim prihodnjim čašam v zgled služiti. Ž*. Poklic nevernikov v Jezusovo cerkev; s. Pavel spreobernjen v »posteljna nevernikov. S. Peter je v času preganjanja svoj pastirski stol v An¬ tiohii postavil (krog 1. 35 po Kr.), in je bil ondašnje cerkve prednik skozi sedem let; vonder stanovitniga prebivališa on ni imel v tem mestu, temuč je šel okrog po mestih Judovskih, in je verne poterdoval, nove družbe spreobernjenih v red deval,in bol¬ nike obiskoval in ozdravljal. Med temi čudeži je posebno pom¬ niti ozdravljenje bolniga moža v Lidi, z imenam Eneja, kteri je bil že osem let mertvoudin, in pa obujenje pobožne vdove Tabite v Jopi, za ktero so ubogi s. Petra prosili, de bi jo obudil, ker jim je veliko dobriga storila. Mesto Jope je bilo več časa stano- vališe s. Petra, kjer se je per nekim usnjarji, Simonu po imenu, deržal. V Jeruzalemu je bil ta čas in pozneji s. Jakob, s priim- kam mlajši, prednik ali škof verne družbe; drugi aposteljni pa so se nekaj v Jeruzalemu deržali, večidel pa so šli okrog po mestih, in §o s. evangeli pridigvali. Do tega časa se neverniki niso v sveto cerkev sprejemali, razun ako so se postavi Mojzesovi popolnama podvergli, in obre¬ zati dali; po misli Judov namreč je bila le Mojzesova postava pot v kraljestvo Mesijevo. Ko pa veliko Judov svete vere ni hotlo sprejeti, tu so se tudi nevernikam vrata vJezusovo cerkev odperle. S. Petru, ko se je v Jopi mudil, je bila eniga dne med molitvo prikazin, de naj od nečistih, Judam prepovedanih žival kolje in je; kar ga je imelo učiti, de je tudi nevernikam, ki niso bili obrezani, ne v očeh Judov čisti, pot v božje kraljestvo odperta. Bil je rimski stotnik Komeli, kteri desiravno ne obrezan, pa veri v eniga praviga Boga vdan, je bil pervi izmed neverni¬ kov v Jezusovo cerkev poklican. Med molitvo mu je namreč an¬ gel ukazal, poslati po s. Petra; in ko je s. Peter prišel, in go¬ voril od Kristusa, je s. Duh padel na Kornelija in na vse, kteri so bili v njegovi hiši zbrani. In tedaj ni bilo nobeniga dvoma, de se tistim sme s. kerst podeliti, kteri so s. Duha kakor verniki prejeli , desiravno se niso Mojzesove postave deržali. Zdaj se je se veci zetov za oznanovavce s. evangelija odperla, in posebno je bilo v Antiohijskim mestu, kjer je veliko malikovavcov vernih postalo, in se k Gospodu spreobernilo. Kar je rast cerkve v kra- 47 jih od Jeruzalema odložnih pospeševalo, je bil pokoj, ki so ga verni vživali; ko nasprot v poglavitnim Judovskim mestu prega¬ njanje ni hotlo nehati. Ta pokoj bi bil pa kmalo imel podert biti; Savel, ki se potem Pavel imenuje, je puhal silo in morijo zoper učence Go¬ spodove; presilno vnet za vero svojih očetov je z nevoljo gledal, de se nova vera tako naglo razširja. Bil je iz rodu Benjamino- viga, rojen v Tarsu, poglavitnim mestu v Cilicii; tukej si je do¬ sti greške vednosti pridobil. Pozneji je dosegel viši učenost Moj¬ zesove postave po voditvi Gamaliela, tankiga farizeja, in se je sam na farizejsko stran naklonil. Njegovo navadno delo je bilo tkanje plaht za šotore; tako se je hotel pošteno živiti, in nikomur nadležin biti. Še mladje bil posebin zopernikJezusovih učencov, ter je o smerti s. Štefana kamnjevavcam oblačila varoval. Zdaj pa sije izprosil pisem od viših duhovnov, de bi šel z njimi vlla- mašk v shodnice, in ko bi ktere može ali žene nove vere našel, jih zvezane v Jeruzalem pripeljal. Ali na tem potu ga je našla božja milost, ki ga je botla storiti izvoljeno posodo v spreober- njenje nevernikov. Ko je bil namreč že blizo Damaska, ga ob- sveti luč z neba, in glas ga obide: Savel, Savel, kaj me prega¬ njaš? In Savel prestrašen praša: Gospod, kdo si ti? In ko za¬ sliši, de Jezus je, že ves spreminjen je pripravljen storiti, kar Gospod hoče; vzdigne se od tal, pa oči so mu otemnjene, in za roke ga peljejo do Damaska. Tukej ni tri dni jedel ne pil; tretji dan pa pride k njemu neki Jezusov učenec, Ananija po imenu, od Gospoda v prikazni do njega zaukazan, ter mu roke na glavo po¬ loži; Savel spregleda, je podučen in keršen (L 37 po Kr.j. Po svojim spreobernjenji se je Savel še nekaj dni v Da¬ masku pomudil, in je precej v shodnicah Jezusa oznanoval. Po¬ tem je šel v Arabijo, kjer se je pač večidel v tihoti na visok po¬ klic apostolstva pripravljal, in je v veči poterjenje posebno razo- denje od Gospoda prejel. Ko je zopet v Damask prišel, je Jude spet prepričeval od Kristusa, in jih na sramoto deval, tako de so se razserdili, in ga iskali umoriti; pa učenci so ga skrivaj čez zid iz mesta spustili, ker so bile mestne vrata zavarovane. Zdaj, tri leta po spreobernjenji je prišel v Jeruzalem, posebno, de bi aposteljna Petra vidil, in kakor pravi oznanovavec evangelija spo¬ znan bil. Tu ga je Barnaba, eden iz med dva in sedemdeset učencov iz Levijeviga rodu, per aposteljnih vpeljal, ter je pove¬ dal, kako de se je Gospod mu na poti prikazal, in kako de se je v Damasku za Jezusa ponašal. Ker je pa tudi v Jeruzalemu serčno od Kristusa govoril, je kmalo spet sovražnikov našel, kteri so mu po življenji stregli; tedaj so ga učenci spremili do Cezare- je, in od ondod je šel v Tars, svoje domače mesto, dokler ni svojih velikih apostolskih potov nastopil. On je bil namreč poseb¬ no namenjen, sveto cerkev dalej med neverniki razširiti, in njene nauke v vsi globokosti in vonder razumno razložiti. Za to veliko delo je bil pripraviti po svoji poprejšnji učenosti in po svoji po¬ sebni gorečnosti, nar več pa po lastnim Gospodovim razodenji in po močni božji gnadi. Milost Gospodova ga je iz hudiga prega- 48 ' njavca gorečiga aposteljna Kristusoviga storila; kar on sani spo¬ zna pozneji, rekoč: „Po milosti božji sim, kar sim“. 28. Novo preganjanje cerkve v Judeji, smert s. Jakoba starjiga, razdelitev aposteljnov po svetu. Po smerti cesarja Tiberja je nastopil cesar Kaligula od 1. 37 do 41 po Kr., in za njim cesar Klavdi od 1. 41 do 54. Tisti čas so se tudi oblastniki v Judovski deželi premenili. Ponči Pilatuž je I. 37 na cesarsko povelje mogel odstopiti, in malo mu je pomagalo, de je z obsodbo nedolžniga Jezusa Judam vstreči iskal. Tudi Herodež je 1. 39 mogel svojo oblast v Galileji pusti¬ ti, in se na ptuje pobrati. Zdaj pa je dobil 1. 41 do 44 Hero¬ dež Agripa L, vnuk perviga Herodeža po njegovim sinu Ari- stobulu, oblast v celi Judovski deželi to in uno stran Jordana, in se je zatorej tudi kralja imenoval. Cerkev Kristusova je v tem času če dalje več udov prido¬ bivala. V Jeruzalemu jih je več iz med duhovnov in farizejev k nji pristopilo, in celo udje višiga zbora, Ni ko dem, in Gam a- liel so se ji pridružili. V Antiohii sta več časa učila Savel in Barnaba, in število vernih iz Judov in nevernikov se je če dalje bolj množilo; tukej so se 1. 42 Jezusove vernike nar popred kri- stijane imenovati začeli. Pred so se med seboj klicali brate, verne, učence, nasprotniki so jim zasramljivo Galilejci in Na- zarejci rekli; zdaj pa so hotli z lastnim imenam sami pred ce¬ lim svetam pričati, de v Kristusa Jezusa verujejo, ker so se na ravnost po njem imenovali. Leta 42 po Kr. je s. Peter potem, ko je v Pontu, Galacii in drugih deželah Male Azije sveto vero razširil, po spričevanji starih pisateljev pervikrat v Rim prišel, in je tamkej Kristusu perve učence pridobil. Po enakim so drugi aposteljni in učenci Jezusovi drugej s. evangeli oznano- vali, brez de bi se bili od Jeruzalema popolnama ločili. To de pokoj svete cerkve v Judeji ni dolgo terpel. Kralj Herodež Agripa I. je bil za Judovsko vnet, in je tedej začel Jezusovo cerkev preganjati; stegnil je po nekterih vernikih svojo roko, in jih je dal terpinčiti. S. Jakob s priimkam starjiga ali večiga, brat s. Janeza evangelista, je bil z mečem ob glavo djan, in je pervi izmed aposteljnov resnico s. evangelija s svojo kervijo pričeval, krog 1. 43. Njegovo truplo se zdaj časti na Španskim, kjer je bil sveto vero učil, kakor pravijo. Ko je kralj Herodež Agripa vidil, de je to Judam všeč, jim je hotel še bolj vstreči; dal je še s. Petra, kteri se je bil spet iz Rima v Jeruzalem po- vernil, prijeti, in dobro zavarovaniga v ječo zapreti; rad bi ga bil o Velikonočnih praznikih pred Judovsko ljudstvo od vsih strani zbrano postavil, in očitno ob glavo djati dal. Pa cerkev je brez nehanja za s. Petra k Bogu molila; in ravno poslednjo noč pred dnem za njegovo smert odločenim ga je angel Gospodov prečudno iz ječe izpeljal. Tako je bila osramotenaHerodeževa grozovitnost z vsim dočakovanjeni Judovskiga ljudstva; in cerkev seje silno 49 razveselila, s. Petra zopet rešeniga viditi. Pa kralja Herodeža Agripa je kmalo po drugi poti božja roka zadela. Ko se je namreč potem v Cezarejo podal, so prišli poslanci iz Tira in Sidona k njemu miru prosit, ker so bili z njim v razpertji. Takrat je on na tergu k ljudstvu o ti reči govoril, in vse ljudstvo je zavpilo se sladkaje: To je nekiga boga glas in ne kaciga človeka. He- rodežu je ta beseda dopadla, in on ni pravimu Bogu časti dal; zato ga je angel Gospodov udaril, in červi so ga jedli, in tako je v kratkih dneh dušo iz sebe dal, v 1. 44. Po njegovi smerti je Judeja spet Rimske oblastnike dobila; njegov sin, He- rodež Agripa II. je pozneji nekaj oblasti prejel. Po teh zgodbah kmalo, dvanajst let po Kristusovim vnebo¬ hodu, se je namerila tista razdelitev aposteljnov po vsim svetu, od ktere stari cerkveni pisatelji govore, in cerkev tudi spomin obhaja. Do tega časa so se več ali manj vkup deržali; zdaj pa so šli vsak na svojo stran po svetu, kakor je slehernimu del padel; le s. Jakob mlajši je kakor škof v Jeruzalemu ostal. Tako se je spolnila beseda prerokova: „Po vsi zemlji se je raz¬ šel njih glas, in do pokrajin zemlje je šla njih beseda;“ in pove¬ lje Jezusovo: „Pojdite po vsim svetu, učite vse narode.“ Preden so se pa aposteljni razšli, so se pogovorili zastran kratkiga za- popadka vsiga, kar je verovati, kteri se zatorej apostolska vera imenuje; za red cerkveniga vladarstva in svetiga opravil- stva so se ravno tako soedinili. Tako je božji Duh delo od Je¬ zusa začeto po aposteljnih izpeljeval, čašama vse narode k zve- ličanski veri vkupej zbrati. 29. Daljejno djanje s. Petra, njegov sedež v Rimu, pervo preganjanje cerkve po Rimskih cesarjih. Za pervo vstavljenje Kristusove cerkve zlasti med Judmi ni nobeden aposteljnov toliko delal, kakor s. Peter, ki je bil pervi poglavar vsih vernikov postavljen. Po njem se je začela cerkev v Jeruzalemu, poterjene so bile nove cerkve po Judovski deželi, neverniki so bili po njem nar pred k veri Jezusovi pokli¬ cani; cerkev v Antiohii je on več let vladal, in cerkve v Mali Azii je velik del vstanovil; Rimska cerkev tudi njega imenuje svojiga začetnika. Tamkej v Rimu je s. Peter o svojim prihodu 1. 42 svoj pastirski stol postavil, in tedej je bil noter do svoje smerti skozi pet in dvajset let pastir ali škof Rimske cerkve. Od tod je tudi prišlo, de je Rimska cerkev mati vsih drugih, in de so njeni pastirji tudi poglavarji cele Kristusove cerkve, očetje vsih pravovernih kristijanov. Sicer bi nekteri krivoverski pisatelji ta pervi prihod s. Petra v Rimsko mesto radi utajili, de bi s tem tudi častRimskiga papeža overgli; pa nespametno'je njih prizade¬ vanje, zakaj enoglasno govore za to zgodbo gotove priče iz per- vih časov, 'in terdi jo tudi god v njeni spomin v cerkvi od kdaj obhajan (namreč god s. Petra stola v Rimu). Pa apostelj se ni stanovitno v Rimskim mestu deržal; skerb za celo cerkev je na 4 50 njem ležala. Najti je 1. 44 v Jeruzalemu, kjer je roki kralja Herodeža le po čudeži odšel. Pozneje pota s. Petra niso popolnaina znane, pa kolikor je od njega povedano, vse spričuje njega kakor pervigamed apo- steljni, in kakor začetnika in poterdovavca svete cerkve po vsih krajih, v kratkim kakor poglavarja cele Kristusove cerkve. Leta 51 je bil on spet vJeruzalemu, ko je bil pervi zbor o prašanji, ali Kristijane izmed nevernikov tudi Mojzesova postava veže. Tu- kej je s. Peter prednji sedež imel, in po njegovi besedi je bil v imenu s. Duha sklep storjen, de vernikam iz narodov ni noviga bremena s postavo Judovsko nakladati; temuč le velevati, de naj se zderže malikov, nečistosti, in jedi zadušeniga in kervi. Potem je pred ko ne tudi njega od sedeža njegoviga odvernilo povelje cesarja Klavdija 1. 53, po kterim so mogli vsi Judje, in torej tudi Judovski kristijani, kteri se takrat po vnanjim še niso od drugih Judov razločili, Rimsko mesto zapustiti. Pa za cesarjem Klav¬ dijem je prišel cesar N er o od 1. 54 do 68; in tukej je po starih pripovedih apostelj spet v Rimu bil, ker je od ondod po svojim učencu s. Marku še dve poglavitni cerkvi vstanovil, namreč v Ogleji (Akvileji) takrat zlo imenitnim mestu nadTeržaškim mor¬ jem, in v Aleksandrii, glasovitim Egiptovskim mestu; za Oglej je 1. 55 s. Hermagora perviga škofa posvetil. Po drugih svo¬ jih učencov je s. Peter pozneji še drugim cerkvam v Italii, Galii in drugej začetik dal; sam pa je še Antiohijo obiskal, in Evodi- ja tam škofa namesti sebe postavil, in v Korintu je s s. Pavlam se snidoč keršansko družbo poterdil. Verne v Pontu, Galacii, Ka- padocii, Bitinii in Azii pa je on kakor skerbin oče z dvema pi- smama iz Rima poterditi, in pred krivimi učeniki obvarovati iskal; zadnje teh pisem je poslal kratko pred svojo smertjo, pervo pa nekoliko popred. Po njegovim napeljevanji je tudi s. Marka svoj evangeli v poterjenje vernikov spisal. Med drugim je s. Peter tudi zmagal krivoverca Simona copernika, kteri je bil svoje zmote celo v Rim prinesel. Med tem se je aposteljnu čas približal, od kteriga mu je Gospod naprej povedal, de ga bo drugi opasal, in peljal, kamor sam ne bo hotel, to je čas njegove častite smerti za Kristusovo voljo. Cesar Nero namreč silno neusmiljen in razujzdan vladar, kteri je še celo svojo mater ob življenje pripravil, je že 1. 64 pervo hudo preganjanje kristijanov v Rimu začel; nalaš je bil dal Rimsko mesto zažgati, de bi ga bil potem lepši sezidal, in uzrok ognja je na kristijane pahnil. Več let je preganjanje terpelo, in silno hudo je bilo; kristijane so divjim zverinam'raz- tergati dajali, na križe razpenjali, jih v vodo Tibero, ki skozi Rim¬ sko mesto teče, metali in potopljevali, ali s smolo oblite po noči kot svetila po mestu zažigali. Tudi po deželah zunej Rima so šle cesarske povelja, kristijane preganjati in celo njih ime zatreti. veliko število marternikov je takrat sveta cerkev v svojo čast prejela, ktenh imena so večidel neznane; vonder ime kristjanov ni bilo se zaterto, se le bolj se je razširilo. Takrat je prišel tudi s. Eavel zopet v Rim, in oba aposteljna sta verne poterdovala, Ju- Sl dam strašin konec njih mesta napovedovala, in nevernikam ker- sansko resnico in svetost oznanovala. Oba pa sta tudi vkupej v ječo prišla, in sta tudi o enim dnevu za Kristusa smert prestala. Pred smertjo sta še imela veselje, dva svojih varhov, Procesa in Martinijana, in 47 drugih jetnikov k veri spreoberniti in kerstiti, kteri so vsi tudi martro za Gospoda prestali. Pravijo, de se je s. Peter na prigovarjanje vernih iz Rima hotel umakniti, de se mu je pa Kristus s križem na rami med potam prikazal. Ko ga je apostelj prašal, kam de gre, mu je Gospod odgovoril: Grem v Rim, de' bi bil zate križan. Dobro je razumel s. Peter Jezusovo besedo, se je vernil nazaj v mesto, in je šel s serčnostjo in go¬ rečnostjo smerti križa nasprot. Iz ponižnosti ni hotel tako križan biti, kakor njegov Gospod, temuč križan je bil z glavo navdol. Terpel je smert s. Peter 1. 67 v Rimskim mestu v tisti strani, kjer so Judje prebivali, in njegovo častito truplo je bilo tam v pokoj djano, kjer zdaj veličastna cerkev po njegovim imenu stoji. Tudi vezi, s kterimi je bil apostelj v Jeruzalemu in v Rimu vklenjen, 50 spoštljivo v svoji cerkvi hranjene. Spomin njegove svete smerti se obhaja s s. Pavlam vred 29. Rožnika. 30. Apostolske pota in pisma s. Pavla. Za daljno razširjenje Kriztusove cerkve zlasti med never¬ niki ni nobeden aposteljnov toliko storil in prestal, kakor s. Pavel, ki se je popred Savel imenoval; kar on sam poterdi v 2. listu do Korinčanov. Poklican in podučen od zgorej je nar pred delal za Kristusa v Damasku in v Arabii; potem je obhodil v družbi s. Barnaba Sirijo in Cilicijo, in se nar več deržal v Antiohii; sker- bel je tudi za Jeruzalemsko cerkev, in ji mile darove od vernih iz drugih krajev preskerbel. V letu 44 je s s. Barnabam vreti svojo pervo veliko apostolsko pot storil skozi Cipriški otok, Pamfilijo, Pizidijo in Likaonijo, dežele v Mali Azii; v Cipru je Rimskiga oblastnika Sergija Pavla Kristusu perdobil, in po njem 51 je pred ko ne novo ime Pavla pervzel; v Pizidii in Likaonii pa je apostelj preganjanje in kamnjanje po Judih prestal. Ko se je spet v Antiohijo povernil bil, se je tamkej huji prepir vzdignil o Mojzesovi postavi. Zatorej je on šel s s. Barnabam v Jeruzalem, kjer je bilo v pervim cerkvenim zboru razsojeno, de neverniki niso pod Mojzesovo postavo. Kmalo potem L 53 je nastopil s. Pavel, in z njim Sila, drugo veliko apstolsko pot v Malo Azijo; tam si je pridružil še Timoteja, in vsi trije so potovali skozi Frigijo, Galacijo in Mižijo; vTroadi je še s. Lukež, zdrav¬ nik in potem evangelist, k njim pristopil. V neki prikazni je bil zdaj s. Pavel opominjan, se v Evropo podati; tedej se je s tovarši prepeljal čez morje v Macedonijo, in je v Filipih, Tesalo- niki in Bereji keršanske družbe vstanovil. V Filipih je spre- obernil Lidijo, ktera je s škerlatam kupčevala, in rešil obsedeno deklico; na to je bil tepen in v ječo verzen, in ko je potres vrata odperl, po tem čudu spet izpušen. V Tesaloniki in Bereji pa so mu hudobni Judje preganjanje napravili; in tedej se je sam podal 4 * 52 v Atene, veliki sedež greškiga modrovanja in malikovanja. Tukej je zavzetim Grekam ediniga pa neznaniga Boga oznanoval; in na njegovo besedo se je spreobernil z nekterimi drugimi Dio¬ nizi, prisednik velike sodnije, Areopag imenovane, in potem škof tega mesta. Od ondod je šel s. Pavel v Korint, bogato in vse pozemeljske sladnosti polno mesto; verin Jud, Akvila po imenu, ga je pod streho vzel, in per njem si je apostelj s tkanjem plaht svoj kruh sam služil. Poldrugo leto se je mudil v tem mestu, in je ondi lepo cvetečo keršansko srenjo vstanovil; od ondod je tudi dva lista do Tesaloničanov pisal, jih v veri poterditi, in jim nektere dvome razjasniti. Judje so ga spet tukej preganjali, in pred sodbo spravili; torej se je čez Efez in Cezarejo nazaj v Jeruzalem, in potem v Antiohijo obernil. Velika gorečnost je s. Pavla krog 1. 57 na tretjo apo¬ stolsko pot gnala, v Galacijo, Frigijo in Azijo. Tukej seje dve leti v nevtrudnim delu in skazovanji čudežev mudil; pomagal mu je tudi Apolo, spreobernjen Jud, v oznanovanji in razširja¬ nji Jezusove vere. Apostelj je skerbel pa tudi za druge keršanske srenje; ter je poslal pismo do Galačanov, jih posvariti za¬ voljo nekterih Judovskih zapeljivcev; in pervi list do Korin- čanov, v kterim jih je nekaj zavoljo spačeniga življenja svaril, nekaj razpertije med njimi ravnal. Ko je pa neki srebrarski ko¬ vač, Demetri po imenu ljudstvo zoper aposteljna vzdignil z dol- ženjem, de čast njih boginje Diane zatira, se je on v Macedonijo obernil, ondašne cerkve obiskati; ter je zoper drugi list do Korinčanov pisal, kjer jih je nekaj pohvalil, nekaj zoper na¬ sprotnike zagovarjal, nekaj na razne prašanje odgovor dal. Pa želin, Korinčane osebno viditi, je sam potoval v njih mesto, de hi popolnama vse prepire poravnal. Hrepeneč, kakor apostelj ne¬ vernikov vsim služiti, je iz Korinta tudi list do Rimljanov poslal, v kterim je zlasti pokazal, de Judje in neverniki so oboji, in le po milosti božji v pravo vero in v zveličanje poklicani. Po kratkim pomudenji se je spet v Jeruzalem nazaj vernil, desiravno mu je bilo prerokovano, de ga tamkej preganjanje čaka; serčno se je vdal v to, kar mu je Bog namenil. Med potam je v Troadi mladenča, ki je med aposteljnovim govoram z okna padel, spet obudil; v Miletu je od škofov in mašnikov, ki jih je od Efeza in drugod k sebi poklical, preserčno in ginljivo slovo vzel; v Ceza- reji mu je bilo zopet prerokovano, de ga bodo Judje zvezali, in nevernikam v roke dali; pa njegovo serce je bilo za vse pri¬ pravljeno. Ko je s. Pavel 1. 60 v Jeruzalem prišel, je hotel v tempeljnu daritve opraviti v znamnje, de ne zametuje Mojzesove postave; pa Judje iz Male Azije so začeli pred ljudstvam tožiti, de on je tisti mož, kteri povsod zoper ljudstvo postavo in mesto uči. Tukej se je vsa množica zoper s. Pavla vzdignila, in umo¬ rili bi ga bili, 'ko bi ga poglavar Rimske straže ne bil iz njih rok otel, in do Feliksa, cesarskiga oblastnika, v Cezarejo poslal. Tukej so ga viši duhoven in Judovski starašini tožili, pa obsojen pi bil, le dve leti v ječi deržan. Judje so ga po tem spet pred 53 novim oblastnikam Porcijem Festam tožili; apostelj pa se je pred njim in tudi pred kraljem Herodežem Agripam II., kteri je bil sin poprejšnjiga kralja tega imena, in z oblastjo čez deželo un- stran Jordana obdan, neprestrašeno zagovarjal; in ko je vidil, de se sodba, Judam vstreči, le odklada, je hotel svojo pravico per cesarji iskati. Bil je tedej v Rim poslan, in silno nevarna je bila pot po morji zimski čas; per otoku, Malta imenovanim, blizo Italije se je celo barka z njim razbila; pa ljudje z barke so bili vsi oteti, kakor mu je bil Gospod v prikazni razodel. V Rim pridši je bil per vernih z veseljem sprejet, pa dve leti zopet v ječi, vonder ne težki, obderžan. Torej je lahko sam in po svojih to¬ variših, zlasti s. Lukeži za poterjenje in množenje vernih delal; še je celo ude cesarske hiše pridobil. Tudi je od ondod pisal liste do Efežanov, Filipljanov in Kološanov, jih podu¬ čiti in potolažiti; daljej list do Filemona zastran njegoviga suž- njiga Onezima, in list do Hebrejev ali Judovskih kristijanov v Jeruzalemu in domači deželi ondod, kjer je zlasti razmere med Mojzesovo in Kristusovo postavo razložil. Kakor je sploh iz be¬ sedi starih cerkvenih pisateljev posneti, je s. Pavel iz te perve ječe zopet izpušen bil krog 1. 65. Zdaj pa je, kakor nekteri terdijo, po svojih poprejšnjih željah Špansko obiskal; gotovo je pa, ide je na otok, Kreta imenovan, prišel, ondi cerkev postavil, in ji Tita, svojiga učenca, v škofa pustil. Potem je obiskal kraje, kamor je v poprejšnjih listih še priti obljubil, in med potam je list do Tita pisal, v kterim ga je hotel poterditi, in mu nauke za cerkveno pastirstvo dati. Tudi 1. list do Timoteja, kteri je takrat Efežansko cerkev vladal, je apostelj v tem času poslal, in svojimu ljubimu učencu enake nauke od duhovniga pastirstva kakor Titu dal. Obiskal pa je takrat s. Pavel Korint, kjer se je s s. Petram snidil, Trondo in Milet, in je potem v Rim k silno nad- legovanim bratam hitel. Tukej je kmalo s s. Petram vred v ječo prišel, in serd cesarja Nerona se je zoper oba aposteljna po¬ sebno vnel, ko je med drugimi osebami cesarske hiše tudi ena cesarjevih ljubljenih v Kristusa verovala. Terda je bila ječa, ka¬ kor pred levam je bilo s. Pavlu pred cesarjem biti, in se odgo¬ varjati, in nihče si ni upal, mu na strani stati. Tako on sam piše Timoteju, kterimu je takrat drugi list poslal, ga k sebi po¬ vabil, in mu oznanil, kako de zdaj za svoje vojskovanje od Go¬ spoda krono pravice dočakuje. Ob enim dnevu s s. Petram je on 1. 67 smert za Kristusa prestal; bil je kakor Rimski srenjec (udje Rimske srenje so imeli posebne pravice) z mečem ob glavo djan nekoliko od mesta preč na cesti, ki proti morju pelja. Nje¬ gove častite kosti so v cerkvi s. Petra s kostmi tega aposteljna hranjene. Tako sta stebra Kristusove cerkve, perva aposteljna, svoj tek dokončala, in desiravno silno stiskano vonder dobro uterjeno čedo Gospodovo zapustila; in drugi so po tem v njih delo nasto¬ pili, po svojih prednikov zgledu z močjo s. Duha podperti se tudi goreče za razširjenje božjiga kraljestva trudili. 54 31. Djanje s. aposteljnov: Andreja, Tomaža, Jakoba mlajšiga, Filipa, Jerneja in Matevža. Zraven dveh velikih aposteljnov Petra in Pavla so se tudi drugi aposteljni in učenci Jezusovi v raznih krajih sveta zavstav- Ijenje svete cerkve trudili, vonder je od njih posebniga djanja večidel le malo znano, in to le iz starih pripoved. S Andrej je po razdelitvi aposteljnov s. evangeli narpred v Evropejski Scitii oznanoval, to je v deželah nad Černim morjem, v zdanji Rusii; zatorej ga tudi Rusi svojiga posebniga priporočnika časte. Potem je obhodil Tracijo in Epir, dežele v zdanji Turčii, ter je prišel v Ahajo, greško deželo. Tukej v mestu Patrah jih je veliko k evangelski resnici pripeljal: se tudi ni bal, rimskiga oblastnika Egeja posvariti, ker ta ni hotel Kri¬ stusa praviga Boga in narvišiga sodnika spoznati. Zatorej je bil v ječo djan in predsodnji stol postavljen; in ker ni nehal od skriv¬ nost Kristusoviga križa govoriti, je bil obsojen kakor Kristus na križu smert storiti. Z veseljem je sprejel to sodbo, in na križ djan je dva dni živel, ter Kristusovo vero oznanoval, dokler ni duše iz sebe dal. To se je zgodilo krog L 70. S. Tomaž je razim Judeje obhodil Partijansko kra¬ ljestvo v Azii, ter je Partijanam, Medijanam in Perzijanam nauke keršanske vere oznanoval. V zadnje se je obernil v Indijo; za¬ torej so se nekdanji verniki v Indii kristjane s. Tomaža imenovali; prišel je morebiti celo v Kitajsko ali Kinežko. V Indii je tudi smert za Gospoda svojiga prestal v mestu Kalamini ali Meliapuru, bil je namreč s pušico preboden; in sicer se je to zgodilo že po smerti s. Petra in Pavla. S. Jakob, mlajši klican, je po odhodu drugih aposteljnov škof v Jeruzalemu ostal; zatorej je bil tudivzboru o prašanji zastran Mojzesove postave v pričo, in je svojo menitev enako s. Petru izgovoril. On je družbi vernikov v Jeruzalemu veči terd- nost dal; pa je tudi krog I. 60 list vsim Judovskim kristjanam zunej domače dežele pisal, v kterim jih je zlasti opominal, vero z deli skazovati, in obilno moliti. Njegova pravičnost in miloserč- nost je bila tolika, de so ga tudi Judje v časti imeli, in pravič- niga imenovali. Molitve je posebno veliko storil, de je bila koža njegovih kolen, žuljeva kakor kamelinih. Njegovo življenje je bilo sploh ojstro; mesa ni jedel ne vina pil; obleko je imel iz'malo¬ vrednima blaga. Per vsim tem je vonder sovraštvo judovskih du¬ hovnov in farizejev na njega se obernilo; obilno množenje krist¬ janov jih je razserdilo. Bil je kakor prelomljevavec Mojzesove postave, ko ravno deželni oblastnik še ni bil’ prišel, po povelji višiga duhovna Anaza nar pred kamnjan, po tem pa z verh tem- peljna veržen in z valjavskim kolam popolnama usmerten, bilo je 1. 64. S. Filip je Azijansko Ščitijo v svoje delo prejel; po¬ slednje dni pa je v Frigii, deželi Male Azije, preživel, kjer je z velikim trudam malikovavske vraže zatiral, in obilno število 55 vernih pridobil. V zadnje je bil v Hierapolskim mestu po tožbi malikovavskih služabnikov križan; in s kamnjem usmerten krog I. 81, S. Jernej (Bartolomej) je zunej Judeje ljudstvam v Indii. ali kakor' drugi pravijo Arabii s. evangeli oznanoval; tamkej jih je veliko h Kristusu spreobernil, je tudi dosti truda in nadloge prenesel. Obernil se je potem nazaj v sprednjo Azijo, in je per- sel v veliko Armenijo. Tu je kralja Polimija s kraljico vred in več mest h keršanski veri perpeljal. S tem je pa serd maliko¬ vavskih služabnikov obudil, kteri so kraljeviga brata Astijaga pod¬ kurili, de je aposteljnu živimu dal kožo odreti, in glavo odsekati. S. Matevž' se je dalj časa v Judeji mudil, kjer je krog 1. 61 pervi evangeli, to je zapopadik življenja in nauka Je- zusoviga, na prošnjo spreobernjenih Judov njim v poterjenje v hebrejskim jeziku spisal. Druziga od njegoviga djanja to pripo¬ vedujejo, de je v Etijopii, to je v južni Arabii ali v enim delu Afrike s. evangeli oznanoval, in svoj uk z mnogimi čudeži poter- doval; med drugim je kraljevo hčer od smerti obudil. S tem ču¬ dežem je kralja Egipa in skorej vse njegovo ljudstvo h Kristusovi veri spreobernil. Po Egipovi smerti pa je njegov brat in nasled¬ nik s. Matevža umoriti zapovedal, ker je on k deviškimu življe¬ nju pregovoril Ifigenijo, poprejšnjiga kralja hčer, ktero bi bil uni rad v nevesto si vzel. Kraljevi vojšaki so s. Matevža ravno pred altarjem v obhajanji s. maše našli, ter so ga tam neusmiljeno umorili. 32. Djanje sv. aposteljnov in učencov: Simona, Ta¬ deja, Matija, Barnaba, Lukeža in Marka. Smeri Marije Device. S. Simon je obhodil Egipt in severno Afriko, ter je Jezusov nauk razglasil. S. Judež Tadej pa je v Mesopota- mii in Armenii sveto vero oznanoval; zlasti se je mudil v mestu Edezi per kralju Abgaru. Tudi je pisal list vernikam sploh, v kterim jih pred krivimi učeniki svari. Oba ta aposteljna sta po starih pripovedih pozneji v Perzii vkup prišla, ter sta Kristu¬ sovo vero v razširjenih deželah zasejala. Tam sta tudi častito smert za Jezusa prestala; s. Simon z žago prerezan, inos. Tadej s sekiro ob glavo djan; zgodilo se je to že po 1. 71. S. Matija je razun Galicije po enih pripovedih na izhod- nji strani Černiga morja, po drugih na Zamurskim pravo vero razširjal. Smert je prestal za Kristusa na Judejskim, kamor se je bil v poslednje povernil; zatožen pred visim duhovnam Arija- nam je bil kamnjan, in s sekiro so mu glavo odsekali. S. Barnaba, rojen na Ciperskim otoku, poprcd levit, po¬ tem učenec Kristusov je bil s s. Pavlam vred odločen, narodam s. evangeli oznanovati; zatorej ga tudi aposteljna kličejo. Bilje nar pred poslan v Antiohijo, kjer je verne od začetka sam o- pominjeval, de naj bodo stanovitni v veri. Potem je šel v Tars, s. Pavla iskat, in zdaj sta se oba vkupej celo leto v Autiohii mu- 56 dila, ter nauke keršanskiga verovanja in življenja dajala. Tudi sta od ondod milih darov v Jeruzalem za verne prinesla. Zopet sta bila oba vkupej 1. 51 v Jeruzalem ponasla o prašanji zastran Mojzesove postave. Potem je s. Barnaba s s. Pavlam prehodil Ciperski otok. Tukej se'je še nekaj let v apostolskim delu trudil; v 1. 61 pa je po velikim terpinčenji in kamnjanji krono marternikov dosegel. S. Lukež, popred zdravnik tudi malar v Antiohii, je bil učenec s. Pavla, in potem vedni tovarš na njegovim potovanji; za¬ torej je tudi večkrat v njegovih listih imenovan. Pisal je krog 1. 65 s. Lukež na prošnjo' nekiga vernika, Teofila po imenu tretji evangeli v greškim jeziku; deržal se je v tem pisanji na tisto, kar je bil iz ust s. Pavla in drugih aposteljnov slišal. Izdal je potem tudi djanje apostolsko, v kterim perve dela aposteljnov in učencov in potem zlasti pota s. Pavla do njegove perve ječe v Rimu popisuje. Po smerti s. Pavla je s. Lukež do pozne starosti v apostolskim delu živel; sklenil pa je mnogo terpinčensvoje živ¬ ljenje v Bi ti ni i, deželi Male Azije. S. Marka, s celim imenam Janez Marka, sin neke Marije v Jeruzalemu, in sorodovinec s. Barnaba, je bil učenec s. Petra. Pozneje je spremljal s. Pavla in s. Barnaba na nju apostolskih potih; potem je bil zopet s s. Petram v Rimu, kjer je krog 1.63 drugi evangeli po besedah tega aposteljna, pred ko ne vgreš¬ kim jeziku pisal. Od ondod je bil tudi v Oglej in v Aleksan¬ drijo poslan, tamkej novo cerkev vstavljat; o zadnji ječi s. Petra in Pavla je bil zopet v Rimu. Poslednjič je živel v Aleksandri!, kjer je lepo družbo vernih vkupej zbral, in jih k takimu življenju napeljal, kakoršno je bilo vernih v Jeruzalemu, de so namreč vse svoje posestvo enako med seboj delili. Ondi je tudi smert za Go¬ spoda prestal; prijet od nevernikov, ravno ko je Velikonočni praz¬ nik svete skrivnosti obhajal, je bil vlačen po tleh in kamnji, do¬ kler ni duše izdihnil. Iz tega pregleda apostolskiga djanja se svetlo kaže, kako daleč so Jezusovi pervi poslanci s. evangeli razglasili, in kako široko se je sveta cerkev raztegnila v tistim času, ko je večidel aposteljnov razun s. Janeza evangelista že ta svet zapustil. Vse imenitneji dežele in mesta takrat znaniga sveta so že glas s. evan¬ gelija zaslišale bile, in v trudi in terpljenji velikim so Gospodovi učenci svoj poklic bili izpolnili. Spodobi se tukej spomniti še tiste, po kteri je Zveličar svetu dan bil, namreč presvete Device Marije, ktere življenje se je med tem čašam častito dokončalo. Šla sicer ona ni po svetu kakor kteri aposteljnov z glasnim oznanovanjem s. evangelija; pa njeno življenje je bilo vernim v veliko podučenje. Deržala se je s s. Janezam, kterimu jo je Jezus na križu izročil, v Je¬ ruzalemu, spremila ga je neki tudi v Efežansko mesto, ter se je zopet povernila v' Jeruzalem. Tukej je kakih petnajst let po Kristusovim vnebohodu sveto in srečno svoje življenje skle¬ nila; vsi apostejjni so bili, kakor so stare pripovedi po čudni božji naredbi o njeni smerti zbrani, razun s, Tomaža, kteri je še le tretji 57 dan prišel, in o pogledu prazniga groba na Oljski gori priča njeni- ga vnebovzetja postal, kakor je bil pred priča Jezusoviga vsta¬ jenja. 33. Ločitev keršanske cerkve od judovske shodnice; razdjanje tempeljna in mesta Jeruzalemskima. Postava, ktero je Bog Izraelcam po Mojzesu dal, je bila le pripravljanje na postavo Kristusovo; in Jeruzalemski tempelj je bil le predpodoba nove božje cerkve. Postava stara s tempelj- nam vred se je mogla tedej umakniti o prihodu nebeškiga kra¬ ljestva na zemljo. Nekaj časa je sicer cerkev s tempeljnam vred še vkupej obstala, ravno tako, kakor odri stoje in se na predpo- dobo ali načert gleda, dokler hišo zidajo: judovski kristjani so še tempelj obiskovali, in zapovedi postave spolnovali; čašama bi se bilo vse judovsko ljudstvo imelo v novo božje ljudstvo spreme¬ niti, in tempelj Salomonov v cerkev Jezusovo posvetiti. Ko je hiša dozidana, pa se odri veržejo preč, in predpodoba dene na stran; ravno taka primera je bila med staro in novo zavezo, ko je cerkev že popolnama vstavljena bila. Ali Judovsko ljudstvo je bilo po večini terdovratno; opiralo se je na to, de je bilo iz¬ voljeno božje ljudstvo, in se je hotlo čez druge narode povzdig¬ niti, ter je besede od kraljestva Mesijeviga vedno le na pozemlj- sko gospostvo obračalo; deržalo se je svojoglavno čerke Mojze¬ sove postave, in ni hotlo sprejeti duha Kristusoviga, ni se vdalo ne obilnimu skazovanju božjiga usmiljenja, ne pogostnim žuganju hožjiga maševanja, še le je Kristusovo cerkev preganjalo, in za¬ treti hotlo. Ni tedej drugači moglo biti, kakor de je bil tempelj s silo razdjan, njegovi kamni narazen verženi, terdovratno ljud¬ stvo poterto in razkropljeno; kakor odre po končanim zidanji s silo razderd in razmečejo, de niso hiši na poti, in njene lepe po¬ dobe ne kaze. To je Jezus tudi popred prerokoval, in povedal, kako de bodo sovražniki prišli, mesto Jeruzalemsko obdali, zma¬ gali in razdjali s tempeljnam vred tako, de ne bo kamen na kam¬ nu ostal. In Rimsko ljudstvo je bilo tisto orodje v roki pravični- ga Boga, po kterim je on hotel svoj sklep izpeljati. Z nevoljo so Judje prenašali rimsko oblast, kteri so bili podverženi; pa tudi cesarski oblastniki so jim težak jarm nakla¬ dah, m jih krivično stiskali. Ta stiska bi bila mogla Judam oči odpreti, in jih na prave misli pripeljati; pa nasprot so se, ko je bil Gesi Flor oblastnik v deželi, L 66 na ravnost ustavljati, in zoper rimsko moč vzdigovati jeli. V začetku jim je šlo po sreči rimskiga vojvoda Cestija Gala so močno potolkli, in od Jeru¬ zalema odgnali; to jih je še toliko bolj prederzne in terdovratno storilo. Pa bližal se je ze strasni dan, kjer se je nad mestam imelo spolniti silno gorje, ktero je Gospod s solzami napovedal bil; čudne znamnja so tudi prihod božje šibe napomenovale Ce¬ sar Neron je V espazijana kot vojskovodja zoper Jude poslal, m mu veliko moc zrocil. Vespazijan je 1. 67 z veliko močjo v 58 Galilejo udaril, ter je po obsedi v štirdesetih dneh nar močneji terdnjavo Jotapato zmagal in vzel; 40.000 Judov je bilo pokon¬ čanih, in cela Galileja se je mogla precej podvreči. Rimski voj- šaki vsi razserdeni bi bili radi naglo nad Jeruzalem planili in s tem vojski hitro konec storili; pa Vespazijan je počakoval, kaj bo prišlo iz razpertij, ki so jih Judje sami med seboj začeli. Druhal vnetih in prederznih puntarjev, ki jo je neki Janez iz Giskale vodil, je prisilila v Jeruzalem, ter grozovito ravnala zoper une, ki so, bolj modri in skušeni, mir z nasprotniki nasve¬ tovali. — Vespazijan si je podvergel vso Judejo, ter je pred Je¬ ruzalemskim mestam z vojsko obstal, in je čakal na povelja od noviga cesarja. Neusmiljeni in razujzdani cesar Neron je namreč 1. 68 po zasluženji konec vzel; ko se je vse mesto in en del vo¬ jakov zoper njega vzdignil, je mogel v strašni noči iz Rimskiga mesta pobegniti, in seje sam končal, de ni živ nasprotnikam v roke prišel. Za njim so se v enim letu verstili cesarji Ga Ib a, Oton in Viteli, povišani od vojakov, in zopet odverženi. Med tem je bil Vespazijan sam kot cesar razglašen, in ko se je 1. 69 v Rim podal, je' svojimu sinu Titu Judovsko vojsko prepu¬ stil. Tisti čas, preden je Tit še z veči močjo pred Jeruzalem prišel, so kristijani zapazili, ter so se spomnili besede Jezusove, de kadar vidijo gjnusobo razdjanja na svetim mestu, naj kteri so v Judeji, beže na gore, in kdor je na polji, naj se ne vračuje na¬ zaj v mesto, in so se umaknili v mesto Pelo unstran Jordana, in tako se pred grozovito nadlogo oteli. Oslepljeni Judje pa v Je¬ ruzalemu niso hotli spoznati časa svojiga obiskanja; vsa stiska ni ukrotila njih terdovratne zoperstave. Janez iz Giskale je s svojo prederzno trumo v mestu divjal; več ko 13,000 imenitnih oseb je grozovito pomoril, in se je potem še zoper nižji ljudstvo obernil. Njemu nasprotje priderl v mesto neki Simon z druha- lijo tolovajev in je ravno tako kakor uni divjal. V zadnje se je še Eleazar, poglavar tempeljna vzdignil kakor vojvoda; in tri stranke so se ena zoper drugo bile, tempelj z gnjusobo polnile, po mestu ropale in morile, zaloge žita požigale. V takim stanu je bilo mesto ko je Tit s svojimi vojšaki prišel in se pred mesto vlegel. On je Judam o dveh potih mir ponujal, pa zastonj; torej je mesto, v kterim se je bilo zavoljo praznika velikonočniga še veliko Judov od drugod zbralo, s svojo vojno obdal in napadel, ter je pervi in drugi zid vzel. Ko se Judje še niso hotli podati, je Tit mesto z zasipam tako zaperl,de nihče ni ne noter ne vun- kej mogel. Strašna reva je zdaj med prebivavci gospodovala; lakota je ljudi brez števila morila, neka blagorodna mati je celo lastno dete spekla in jedla. K lakoti se je pridružila kuga, in v P 0 ^retjim mcs( ‘u so le per enih vratih 115,880 merličev izno- S * n’ . pa so jih čez zid zmetali in hiše so jih bile vse natlačene. Pa tudi te hude skušnje ljudstva niso omečile. Rim¬ ljan 1 niso mogli takih gnjusob več preslišati; vsi serditi so jo uda¬ rili nad mesto, vzeli so grad Antonijo, oblegli tempelj, ter ga s hudmi napadi, grozovito morijo in požigam zmagali; v zadnje so vzeli se Sionski grad. Večidel mesta je bil razdjan, tempelj v 59 razvaline spreminjen; ljudstva vjetiga je bilo še veliko pokončani- ga in na križe obešeniga, 97,000 drugih se je v sužnost proda¬ lo. Vsili Judov vkupej je v ti vojski do poldruziga milijona smert storilo; kar jih je ostalo, so bili večidel po svetu razkropljeni, in so še dan današnji priče od božje pravice nad terdovratniki. Judovstvo, ktero je bilo keršanski cerkvi čedalje bolj na¬ sprotno, je bilo tako zmagano; s tempeljnam razdjanim vred so nehale daritve in druge šege stare zaveze. Ko je senca zginila, se je resnica svitleji pokazala, in sveta cerkev se je bolj prosto razširjala, kakor mlado pa že uterjeno drevo se prosto razraša, ko so mu opore in ograje odvzete. 34. Djanje s Janeza aposteljna. Preganjanje cerkve po cesarji Domicijanu. Izmed vsili aposteljnov in učencov Gospodovih je s. Janez nar dalje živel; gledal je on vse dozdanje vesele in žalostne zgod¬ be svete cerkve, in še po razdjanji Jeruzalemskiga mesta je dol¬ go časa njeni steber ostal. Razun tega, kar je s. Janez od za¬ četka z drugimi aposteljni vred v Jeruzalemu, v Judeji in Samarii delal, apostolsko djanje od njega več ne opomni; kakor pa druge pripovedi enoglasno govore, je on bolj pozno Jeruzalemsko mesto zapustil, ter po odhodu s. Pavla Efežansko cerkev vladal in razširjal. Njemu so se božje skrivnosti posebno globoko odkrile (zatorej je orel, kteri z neoslepljenim očesam v sonce zamore gle¬ dati, njegovo znamnje) in tudi globoko je te skrivnosti s svojim duham zapopadel, in s posebno priserčno in čisto mislijo ohranil. Bilje učenec, kteriga je Jezus ljubil, kteri je tudi per večerji na njegovih persih slonih Bila je tudi zatorej preserčna in oči- šena ljubezin, s ktero se je za Kristusa in njegovo božjo čast poganjal, in s kakoršno je iskal verne kot svoje otročiče navdih¬ niti. Njegovo djanje je bilo zlasti tamkej za cerkev v velik do¬ biček, kjer so razni krivoverci visoko slavo Kristusovo zatemniti hotli. Govoril je z besedo za čisto resnico Jezusovo pisal je tudi tam v Efezu na prošnje vernih in gnan od s. Duha ze prot koncu perviga stoletja svoj evangeli, poln visokiga duha,razne zmote zaverniti, in božjo naturo, Kristusovo in postavo ljubezni svetlo razkazati, pridjal je temu še svoj pervi apostolski list, kije ravno tako zoper krive nauke namenjen, in zraven poln ginljiviga opominjevanja k ljubezni. Še je pisal drugi list neki pobožni ženi El ek ti (izvoljeni), jo v resnici in ljubezni poterditi,in pred krivimi učeniki obvarovati; in tretji list do nekiga Gaja, obu¬ diti ga k skazovanju bratovske ljubezni s postrežnostjo. Kakor drugi aposteljni je mogel pa tudi s. Janez kelih terplenja in preganjanja piti, desiravno on po prerokovanji Gospodovim ni imel v tem smerti storiti. Cerkev je namreč po smerti cesarja Nerona nekaj časa nekakošin pokoj vživala. Cesar Vespazijan je le životni davk od kristjanov z ojstrostjo tirjal. Njegov sin Tit, cesar od I. 79 do 81, je bil celo usmiljeniga 60 serca, tako de je dan zgubljen imenoval, ob kterim ni bil nikomur dobrote skazal; torej se tudi kristjanam ni bilo posebno pritože¬ vati. Drugači je bil pa Titov brat Domicijan, cesar od 1. 81 do 96; neusmilieniga samooblastenea se je skazoval, Neronu ena- ciga, njegova kervolakomnost je z letmi rastla, dokler ni bil s silo usmerten. Zatorej je tudi Jezusove vernike preganjati začel. Ko je od s. Janeza slišal, kteri je z apostolsko gorečnostjo Kri¬ stusovo vero v izhodnih krajih razširjal, ga je dal v Rim pripe¬ ljati. Tukej je bil aposteljnu nar pred strup piti dan, kteri mu pa ni škodoval. Potem je bil zunej mesta pred Latinskimi vratini v posodo vreliga olja verzen; pa ves zdrav je v njem ostal, ter ljudstvu nebeško resnico oznanoval. Tedaj je bil v zadnje v samoto na otok Patem blizo Efeza izgnan, kjer bi bil z drugimi keršanskiini vjetniki vred rudo kopati mogel. Tukej so bile aposteljnu čudne reči od stanu cerkve do konca sveta razodete;kako de bo namreč zmagala ter- dovratno Judovstvo, kako, desiravno preganjana, de bo zmagala tudi oslepljeno in grozovito malikovavstvo; kakošne stiske de bodo Rimsko cesarstvo zavoljo njegove zoperstave zadele,in kako hu¬ do bo zopet proti koncu sveta; kako de bo sveta cerkev po pre¬ ganjanji mir našla in na zemlji veličastno kraljevala; in kako de bo v poslednje v nebeško mesto s svojimi otroci vred vzeta, kjer se bo večna slava Bogu in Jagnjetu, to je Kristusu, glasila, in kjer bo Bog sam za svoje služabnike veliko plačilo. Vse to je apostelj v bukve skrivniga razodenja vernim v tolažbo spisal. Tako posebno tolažilo je bilo pa takrat vernim celo potreb¬ no, ker je preganjanje tudi grozovito bilo. Jezusova vera je ta¬ krat ne le po vsih staneh svoje spoznovavce štela; celo v cesar¬ skim dvoru so bili udje svete cerkve, Flavi Klemen, Vespa- zijanov stric, in njegova ženaDomitila, in več blagorodnih Rim¬ ljanov. Cesar Domicijan je pa tudi na vse strani divjal; Flavija Klemena je ukazal ob glavo djati, in Domitilo v samoto izgnati. Tudi je nekaj sorodovincov Jezusovih, kteri so bili z Gospodam po sestri njegove Matere v kervni zvezi, v Rim poklical, ker si jih je kot svoje nasprotnike za cesarsko krono mislil; ko je pa njih vse od dela žuljeve roke vidil, jih je spet izpustil, ker je vidil, de se pred njimi ni bati. Veliko drugih kristijanov kakor tudi cerkvenih pastirjev je v tem preganjanji za Kristusa častito smert storilo, se le, ko je Nerva cesar bil od 1. 96 do 98, je nehala tožba in grozovitnost do vernikov. Takrat je tudi s. Ja¬ nez spet iz samote v Efežansko mesto nazaj prišel. Starčik blizo sto let je bil že zdaj apostelj; vonder nje¬ gova apostolska gorečnost ni še ugasnila. Lepa pripoved je, ka¬ ko de je s. Janez mladenča popred škofu nekiga mesta v oskerb- v. ei }l e 1 . zr ?^ e niga, potem pa med tolovaje zgubljeniga z varnostjo življenja iskat hitel, in ga naročji cerkve nazaj pripeljal. In zo¬ pet, kako de je on, od starosti slab se dajal učencam v zbirališč v ® rni '-V. 0 ? n ’ z dna serca jim vedno le te besede govoril: „Utrocici, ljubite se med seboj! a V zadnje je mirno in veselo 61 smeri storil krog L 100, ko je bil Trajan cesar. Njegovo oko je vidilo cerkev že po vsim svetu razširjeno, in z njim je nehala apostolska doba. 35. Pervi nasledniki s. Petra in drugih aposteljnov (apostolski očetje). Papež Klemen I. Tedašnji obšir cerkve. Ko aposteljni niso mogli biti na vsih krajih, in ko so v zadnje celo zemljo zapustili, je njih duha, njih oblasti še v njiho¬ vih učencih bilo najti, ktere so kakor svoje naslednike zapustili, de bi tako cerkev 'vedno obstati mogla. Ti pervi učenci in na¬ sledniki aposteljnov v službi s. evangelija se imenujejo apostol¬ ski očetje. Med njimi so nar pred pomniti tisti, ki so bili na- stopniki perviga izmed aposteljnov in poglavarja cele cerkve, s. Petra; imenovali so se škofje Rimskiga mesta ali papeži (očetje). Pervi za s. Petram je bil škof v Rimu s. Lin od 1. 67 do 78, in za njim s. Klet od 1. 78 do 91; oba sta bila marter- nika. Tretji za s. Petram je bil s. Klemen I. od 1. 91 do 100, kteriga že s. Pavel v listu do Filipljanov spomni, de je med njimi, kteri so v bukvah življenja. Ko so se v Korintu razpertije in zo- perstave do duhovšine vzdignile, je ta papež 1. 97 v imenu Rim¬ ske cerkve list do Korinčanov pisal, v kterim jih je k edinosti in ljubezni opominjal. Po povelji cesarja Trajana je bil na Krimski polotok ob černim morji v samoto izgnan, kjer je po nekolikim času v morji vtopljen krono marternikov dosegel. Med drugimi učenci in nasledniki apostolskimi sta zlasti pomniti s. Timotej in s. Tit, tovarša s. Pavla. S. Timotej je bil škof v Efezu postavljen, kamor mu je apostelj dva lista pisal; pozneji kakor njegov učenik je on s kamnjem posut za Gospoda smert prestal. S. Tit pa je bil škof na Kreškim otoku, kjer je tudi list od s. Pavla prejel; večkrat je bil k aposteljnu poklican, in ko ga je zadnjikrat v rimski ječi zapustil, se je obernil v Dal¬ macijo, ondi s. evangeli oznanovat. Od ondod se je zopet v Kreto vernil, kjer je srečno smert v visoki starosti dosegel. Dalje so še pomniti učenci s. Janeza aposteljna: s. P a pi j a, škof vHiera- poli, mestu Male Azije; s. Ignaci, škof v Antiohii, kteri je bil neki ravno tisto dete, ki ga je bil Jezus v sredo aposteljnov po¬ stavil, rekoč: „Ako se ne spreobernete, in ne bodete kakor ta otrok, ne pojdete v nebeško kraljestvoin pa s. Polikarp, škof v Smirni. Razun teh se še dosti družili apostolskih učencov in per- vih naslednikov imenuje: v Jeruzalemu s. Simeon naslednik s. Jakoba, v Aleksandrii na Egiptovskim s. Anijan, učenec s. Mar¬ ka, v Antiohii s. Evodi, učenec s. Petra; na Italijanskim v Ra¬ veni s. Apolinar, vNeapoli s.Aspren, na Francoskim s. Ksist v Remih, naNemškim s. Matern vTrevirih, vsi učenci s. Petra, v Atenah na Greškim s. Dionizi Areopagski, učenec s. Pav¬ la, v Ogleji s. Hermagora, učenec s.Marka, v Milanu s. Ana- 62 talon, učenec s. Barnaba, na španskim v Sevili s. G er unči tudi apostolski učenec. Ako se na vse to nazaj ozremo, kar je bilo do zdaj ra¬ zloženo, je lahko spreviditi, kako de je sveta Jezusova cerkev ob koncu apostolskiga časa široko po zemlji uterjena bila. Sto¬ pinje aposteljnov po svetu niso bile tako poverilne, de bi bil njih sled naglo zginil; tudi po njih odhodu potovajo po zemlji njim po¬ dobni apostolski možje. Glas aposteljnov, ki se je razšel do o- krajin sveta, ni umolknil; še so njih učenci po mestih in vaseh s. evangeli oznanovali. Število vernih je od dne do dne rastlo, pre¬ ganjanje Judov in nevernikov ga je še le množilo; Azija, Afrika in Evropa so brezštevilne lepe društva vernikov imele pokazati; in kar mora sleherniga izmed nas veselo giniti, tudi naši kraji so imeli apostolsk cerkev v Ogleji, od koder se je sveta vera daljej med Jadranskim morjem in Donavo razsejala. — Vsaki čas se je Gospod usmiljeniga in mogočniga skazoval; pa toliko čudno se božja moč in milost nikdar ni razodevala, ka¬ kor v časih, ko so tisti na zemlji s. evangeli oznanovali, kteri so sKristusam, božjim Sinam hodili. Kar bi bil kdo s človeško raz¬ umnostjo rajtal, se je motil; kar bi bil kdo po pozemeljskih skuš¬ njah modroval, je bil osramoten. Nauk Jezusov, ki napuh poni¬ žuje, telesno poželjivost kroti, blaga lakomnost čerti, na tem svetu malo upati daje razun preganjanja, veselje le gor obeta, ka¬ mor človeško oko ne doseže, ta nauk, kteriga priprosti ribči oznanujejo —je povsod poslušan, sprejet. Jud pusti tempelj, pozabi mogočno pozemeljsko kraljestvo, in se prime revniga Je¬ zusa; Grek se loči od modrijanskih šol, in veruje priprosti besedi resnice; Rimljan se oberne preč od sedeža svoje mogočnosti, in se vda ponižnimi!, križanimu Zveličarju; malikovavec slovo da bogovam, kteri so mu vse poželjenje serca lahko dopustili, ter se podverže postavi pokore, zatajevanja in poterpljenja. Vsi v Jutru in Večeru, od izhoda do zahoda so kakor eno ljudstvo postali. Tretje poglavje. Nauk aposteljnov, zmote krivovercev. 36. Nauk aposteljnov in učencov sploh. V tem, kar so se aposteljni trudili za vstavljenje svete cerkve, je njih nauk v vsim le takošin bil, kakoršniga so iz ust Jezusa Kristusa samiga in po razsvetljenji njegoviga s. Duha prejeli. V svojih poslednjih besedah jim je bil Gospod ukazal: „Pojdite, učite vse narode. Učite jih deržati vse, kar koli sim vam zapovedal.“ Mat. 28, 19. Rekel jim je bil še tudi po- pred: Kadar pride Učenik Duh resnice, on bo pričeval od mene, i - o/t V1 bote pričevali, ker ste bili od začetka per meni.“ Jan. lo, 2b. Zvesto so se aposteljni tega povelja deržali; kar so z 63 nebes prejeli, to so tudi dalje izročevali; nič zgolj človeške mo¬ drosti, ali lastniga izmišljevanja niso pridevali. Tako govori s. Peter proti Korneliju: »Mi smo priče vsiga tega, kar je on storil v Judovski deželi'in v Jeruzalemu." Djanje ap. 19, 39. In v Jeruzalemskim zboru je bilo sklenjeno: »Dopadio je s. Duhu in nam, vam ne nakladati druziga razun teh reči." Dj. ap. 15, 28. S. Pavel zopet piše Korinčanam: »Učil sim vas sosebno, kar sim tudi prejel." 1. Kor. 15, 3. »Mi ne oznanujemo samisebe, temuč Jezusa Kristusa, Gospoda našiga." 2. Kor. 4, 5. Enako se s. Janez glasi: »Kar smo vidili in slišali od Besede življenja, to vam oznanujemo." 1. Jan. 1, 3. Tudi učenci Gospodovi in apo¬ stolski niso nič drugači učili, kakor aposteljni sami. S. Lukež pravi v začetku svojiga evangelija: „Kakor so nam tisti izročili, kteri so od začetka sami vidili, in služabniki Besede bili, tako sim ko dobro spoznal po redu zapisati." Luk. 1, 2. 3. S. Ignaci, uče¬ nec s. Petra, je kratko pred častito smertjo pisal v listu do ver¬ nih v Magnezii, mestu Male Azije: »Skerbite, de se uterdite v naukih Gospoda in aposteljnov." ‘ In s. Klemen papež Korinčane opomina z besedami lista s. Pavla, rekoč: »Vzamite v roke list s. Pavla. Kaj vam je pisal v začetku svojiga zveličanskiga o- znanila." Aposteljni so torej oznanovali resnico od eniga praviga Boga. »Mi vemo, de malik na svetu nič ni, in de ni noben drugi Bog razun eniga." 1. Kor. 8, 4. Učili so Boga Očeta stvar¬ nika: »Mi imamo eniga Boga, Očeta, od kteriga je vse, in za kteriga smo." 1. Kor. 8, 6. Govorili so od Boga Sina, Je¬ zusa Kristusa, in od njegoviga zveličanja: »Imamo eniga Go¬ spoda, Jezusa Kristusa, po kterim je vse, in mi po njem." 1. Kor. 8, 6. »Ni v nikomur drugim zveličanja, razun v Kristusu." Dj. ap. 4, 12. Pripovedovali so od s. Duha in od njegove gna- de: »Darovi so mnogoteri, Duh pa je eden, kteri deli slehernima kakor hoče." 1. Kor. 12, 4. 11. Temu je primerjena beseda: »Trije so, kteri v nebesih pričujejo, Oče, Beseda in s. Duh; in ti trije so eden." 1. Jan. 5, 7. Učili se tudi od cerkve božje, in od odpušenja grehov v nji: „De veš kako se je deržati v cerkvi božji,ktera je steber in terdno stalo resnice." 1. Tim. 3, 15. „De- lajte pokoro, in vsak naj se da kerstiti v imenu Jezusa Kristusa v odpušenje grehov." Dj. ap. 2. 38. Napovedovali so večno živ- en j e za nje, kteri verujejo, in de so vsi Judje in neverniki k Jezusovi veri poklicani: »Večno življenje nam je Bog dal, in to življenje je v njegovim Sinu." 1. Jan. 5, 11. »Kdor v njega ve- i» osramoten; ni razločka med Judam in Grekam. Rim. 1U, 12. 1° enakim so aposteljni kakor Jezus njih Gospod in u- cenik tudi oznanovali postave pravičniga življenja, zater- dovali zapoved ljubezni, priporočevali keršanske čednosti m dobre dela: »Bog nas ni stvaril v nečistost, temuč v sve- 4 ’. 7 L,” L ^ bim , 0 ? re j Bo S a , ker cn nas je pred ljubil. 1. Jan. 4, 19. »Ne bodite nikomur nič dolžni, razun de se med seboj ljubite." Rimi. 13, 8. »Kar je resnično, kar spo¬ dobno, kar pravično, kar sveto, kar ljubeznivo, kar dobro ime 64 da, kar koli je ktera čednost, kar v hvale vredno zaderžanje gre, to v sercu obderžite. 44 Fil. 4, 8. »Sad duha je ljubezin, veselj- nost, mirnost, poterpežljivost, milost, dobrotljivost, zanašljivost, krotkost, zvestoba, zmernost, zderžnost, čistost. Zoper ko ni po¬ stava? 4 Gal. 5, 2. 23. „Odverzimo dela teme, in oblecimo orožje svetlobe. Rim. 13, 12. „Opominjaj jih, de so v vsako dobro delo pripravljeni. 44 Tit. 3, 1. ,,Z vso prošnjo in zdihovanjem molite v duhu vsaki čas. Ef. 6, 18. »Bodite med seboj dobrotljivi, usmi¬ ljeni, odpustite si med seboj. 44 Efež. 4, 32. Priporočevali so pa aposteljni tudi še dela, ktere niso sicer terdo zapovedane, pa so kakor od boljšiga svetovane: „Kar device zadene, zapovedi ni¬ mam od Gospoda, svet pa dam. 44 1. Kor. 7, 25. Listi apostelj- nov so sploh polni lepih zaderžanskih naukov. Kratik zapopadik vsiga svojiga nauka so dali aposteljni v veri, ktera se apostolska imenuje. Posebej in natanjko pa so resnice in postave z besedo oznanovali, in svojim učencam izro- čevali. Torej se v časih ves njih nauk imenuje izročilo: „0 Ti¬ motej, izročilo obvaruj. 44 1. Tim. 6, 20. Velik del svojih naukov so pa tudi s priložnostjo v svojih evangeliih in listih, to je, v sve¬ tim pismu zapisali; vonder celiga nauka te pisma ne zapopade- jo, kakor je lahko iz besedi s. Janeza aposteljna spoznati: »Ve¬ liko druziga je še, kar je Jezus storil; ko bi se hotlo to posebej zapisati, svet bukev ne obveže, ki bi bile pisati. 44 Jan. 21, 25. Zatorej so oni sami vernike zmirej tudi na svoj ust in nauk, na besedno izročilo, zavračevali: »Deržite se izročil, kterih ste se učili, bodi si po besedi ali po pismu od nas. 2. Tes. 2, 14. 37. Nekteri posebni nauki aposteljnov za verne. Med vernimi so se že v apostolskih časih nektere zmote med resnico, kakor lulika med pšenico, vsiliti hotle; tudi so se semtertje dvomi (cvibli) v verskih rečeh buditi jeli. Čudo leto ni bilo; zakaj en del vernih je bil izmed Judov, drugi izmed ne¬ vernikov, in vsaki so prinesli seboj svoje poprejšnje zaumke, kte¬ rih niso mogli tako naglo odvreči. Tudi v pervim začetku ni bilo mogoče, povsod popolniga poduka dati, ker je bilo aposteljnam ne le v enim kraji, temuč po celim svetu s. evangeli zasaditi. Verni praviga serca so se sami na aposteljne obračevali, in jih podučenja in razjasnjenja prosili; ali pa so aposteljni sami po drugi poti take zmote ali dvome izvedili. Tukej so oni iskali z obilni- šim podučen jem, in svetlejšim razlaganjem resnico v sercih ver¬ nikov zaterditi. Tako je med judovskimi Kristijani prašanje vstalo, ali Mojzesova postava še kristijane, in zlasti vernike iz¬ med malikovavcov veže. Zato je bil zbor aposteljnov v Jeruza¬ lemu deržan, kteriga sklep je bil, nobeniga taciga bremena vernim vec ne nakladati. S. Pavla list do Galačanov se nar več o tem mudi, jim pokazati, de kristijanam obreze in sploh Mojzesove J)O- s. ve „. ni vec potreba; nekteri judovski učeniki so jih bili namreč v ti reci premotili. Verniki izmed malikvavcov so se večkrat še ina- likovavskih navad in del vdeležiti znali; zatorej jim je bil° 65 v Jeruzalemskim zboru posebno zapovedano, se zderžati jedi ma- likam darovane, in pa nečistosti. Tudi jim je bilo zaterjeno, se zderžati jedi zadušeniga in kervi, de bi s tem se neverskiga ne- usmiljenja ogibati učili. Zastran pregreh, ki so bile med never¬ niki navadne, kakor lakomnosti, krivičnosti, nezmernosti, nečisto¬ sti zlasti tudi s. Pavel v listih do Rimljanov in Korinčanov močne opomina daje. Ker je s. Pavel večkrat to zaterdoval, de človeka ne zveličajo dela Mojzesove postave, temuč le vera v Kristusa: so nekteri nespametni besedo tako napak obernili, de so sklep sto¬ rili, kakor de bi za zveličanje nobenih dobrih del ne bilo treba. Zatorej s. Jakob v svojim listu toliko govori, de vera, brez del je mer tv a. V Korinškim mestu so bile večkrat ra zp er tj j e za¬ stran duhovnih prednikov. Take razpore poravnati in verne mir¬ nost in enako spoštovanje do vsih duhovnih prednikov učiti, je na¬ men perviga lista s. Pavla, in pozneji lista s. Klemena papeža do Korinčanov. Per Tesaloničanih so bili dvomi, li bo vernim, kteri pred drugim prihodam Kristusovim umerjo, enako zveličanje z unimi kteri bodo še tisti dan doživeli. S. Pavel jih v svojim 2. listu uči, de vsi bomo vstali, kteri popred umerjo, in kteri še poslednjiga dne dočakajo; de pa ne bodo vsi častito spreminjeni, le pravični namreč, naj že popred ali pozneji žive. Po enakim so aposteljni tudi v drugih potih po¬ sebne nauke dajali, kakor so namreč posebne potrebe ali prilož¬ nosti našli. Zlasti so jih tudi pred prihodnjimi krivimi nauki sva¬ rili ; naprej so že previdili, kakošni ljudje, hudobni, zapeljivi imajo pozneje na svet priti. Posebno se v tem mudita 2. list s. Petra in list s. Judeža Tadeja, verne naprej opomniti, de naj pa¬ zijo, R.dar taki napačni učeniki pridejo; tudi s. Pavel v listih do Timoteja in Tita svitlo na tiste kaže. Evangeli in pervi list s. Ja¬ neza pa že očitno lažnjive nauke krivovercev v izhodnih Stranah zavračujeta. Kakor v listih, tako so pa tudi z ustno besedo apo¬ steljni in njih učenci verne pred praznimi verami in zmotami svarili. Spoznati je to jasno iz besedi: »Spomnite se besed, ktere šobile popred povedane po aposteljnih našiga Gospoda Jezusa Kristusa, kteri so vam pravili, de poslednji čas pridejo zapeljivci, kteri po svojih željah žive“. (Jud. 1 , 17. 18.) 38. Posebni nauki aposteljnov proti Judam. Judje so bili že po prejšnjih božjih voditvah pripravljeni, Mesija ob njegovim prihodu sprejeti, in v njegovo kraljestvo sto¬ piti. Kolikor tedaj ni bila njih terdovratnost na poti, jih ni bilo težko v sveto Jezusovo cerkev pripeljati, ako se jim je le gotovo spričalo, de je Jezus pravi Mesija ali Kristus. Zatorej so si apo¬ steljni proti Judam to posebno prizadevali, skazati, de Jezus, kteriga so oni križali, kteriga je Bog pa od mertvih obudil, je Kri¬ stus in Gospod, Sodnik živih in mertvih. Kazali so zato na njegove čudeže in znamnja, posebno pa na besede prerokov, ktere so se nad njim spolnile. To je storil s. Peter v pervi pridigi o Binkoštni nedeljo, razlagal je zlasti, kako de so se nad Jezusam 5 66 Davidove besede spolnile: „Ne boš pustil moje duše pred peklam, in mojiga mesa ne v trohnobi". (Psalm 15, 10.) In zopet: „Go- spod je rekel mojimu Gospodu: Sedi na mojo desnico". (Ps. 109, 1.) Telo Jezusovo namreč ni ostalo v grobu, ne duša pred pe¬ klam, temuč tretji dan je od smerti vstal; šel je potem v nebesa, in Oče nebeški ga je na svojo desnico posadil. Po enakim je tudi s. Pavel Jude od Jezusa prepričeval iz postave Mojzesove in iz prerokov. Zlasti je bil s. Matevža namen v evangelii doka¬ zati, de je Jezus zares Mesija, ker so se nad njim vse preroko¬ vanja stare zaveze izpolnile. Zatorej je pisal bukve rodu Jezusa Kristusa j razjasniti, de je On res iz Abrahamoviga rodu in iz Da¬ vidove hiše. Zatorej v njegovim evangelii tolikrat stoje besede: „To se je zgodilo, de so se dopolnile besede preroka, kteri pravi". Tudi v evangelii s. Janeza so dostikrat take besede najti, s kterimi se na to ozre, kar so preroki od Mesija naprej pisali. Judje so pa Mojzesa in njegovo postavo toliko čislali, de ‘je bilo marsikterim težko si misliti, kako de bi la postava nehati mogla. Za to stran sije zlasti s. Pavel prizadeval dokazati, ko¬ liko de je Kristus veči od Mojzesa, in koliko de je nova postava boljši memo stare. To je posebno svitlo v listu do Hebrejev izpeljano, pa je tudi v drugih listih, zlasti v tem do Galačanov omenjeno. — Judje so se nad Jezusam pohujševali, ker so vidili njega ponižaniga, celo križaniga, sami so si Mesija mogočniga kralja domišljevali. Zatorej so pa aposteljni spričevali, de se je Jezus le prostovoljno sam ponižal, in pokorin postal do smerti križa; de seje to zgodilo le za našiga odrešenja voljo, je pa Jezus za to sam povišan bil od Boga. To je zlasti v listu do Filipljanov omenjeno. (Fil. 2, 6—11.) — Tudi e bilo spreobernjenju Judov veliko napoti leto, de so si na sebe kakor izvoljeno ljudstvo toliko domišljevali, v Jezusovi cerkvi bi se bili pa z zaničevanimi neverniki mogli združiti. Zato so se aposteljni veliko trudili, Jude prepričati, de je Bog tudi nevernike v svoje kraljestvo poklical, de Bog ne gleda na osebo, in je pred njim Jud in Grek enako sprejet, de vsi, Judje kakor neverniki potre¬ bujejo odrešenja. Te resnice so zlasti v listu do Rimljanov izpeljane. Ker so pa Judje velik del le mogočno pozemeljsko kra¬ ljestvo dočakovali, s. Pavel večkrat, zlasti v listu do Hebrejev govori od duhovniga Jeruzalema, to je, od svete cerkve; s. Janez pa v skrivnim razodenji piše od nebeškiga Jeruza¬ lema, od stanovanja izvoljenih. Zraven tega so pa aposteljni per Judih posebno njih ter- <1 o vratno st svarili. Opominjali so jih vsih dobrot, 'ktere je Bog njih očetam bil skazal; v spomin so jim klicali terdobo serca njili prednikov, in jim šibe kazali, s kterimi je Bog tajiste tepel. 1 o takosnim najdemo že s. Štefana v višini zboru govoriti, kjer S1 ,0 |. S ■■i? 1 I ser< l Judov in kamnjanje navlekel. Tudi s. Pavel v vec rajih od terdovratnosti Judov opomni; zraven pa goreče že¬ lje izjece, de bi pač oni resnico Kristusovo spoznali. Na drugi strani pa so aposteljni Jude ravno s tem iskali pred pridobiti, de so jin opominjali, kako de so oni pred drugimi narodi v kraljestvo 67 Mesijevo poklicani, de tedej ne odlašajo vanj stopiti; drugači bi bilo kraljestvo od njih vzeto, in nevernikam dano. Tudi niso opu¬ stili govoriti od strašne sodbe nad Jeruzalemskim mestam ; „dan prihoda Gospodoviga" v njih pismah večkrat pomeni ne po- slednjiga dne, temuč le dan raždjanja Jeruzalemskiga. Vsi ti nauki, se lahko vidi, so bili pripravni, judovsko ljudstvo od Kristusove vere prepričati, in ga v njegovo cerkev pripeljati; ako bi le njegova terdovratnost ne bila toliko nasproti stala. 39. Posebni nauki aposteljnov proti nevercam. Proti nevercam in malikvavcam je beseda aposteljnov v ve¬ liko stranah mogla drugači obernjena biti, ker leti praviga Boga niso spoznali. Kaj in kako pa'de so aposteljni neverce učili, od tega imamo svitel zgled v govoru s. Pavla, kteriga je imel v sredi sodniškiga terga v Atenah (Dj. apost. 17, 23—31.); ve-- liko taciga se najde tudi v listih tega aposteljna, zlasti v listu do Rimljanov (Rim. 1, 18—23.) Zapopadik tega nauka je bil: „En pravi Bog je, desiravno nevercam neznan; le prazne basni so pripovedi od več bogov. Bog ni enak podobam iz zlata, srebra, kamna in človeške umetnosti. On je stvaril svet in vse, kar je v njem, je Gospod nebes in zemlje, in tudi človeški rod je On postavil na zemljo. Človek zamore njega spoznati iz vidnih reči, desiravno njega samiga ne vidi; zakaj od nikogar izmed nas On ni daleč. Ves človeški rod je iz eniga človeka (Adama), te¬ daj ne tako, kakor so izobraženi Greki in Rimljani le sebe za kaj imeli, vse druge narode pa divjaške (barbarske) šteli. Postav¬ ljen paje človek na zemljo, de bi Boga iskal in naš el, de bi mu v svetosti služil. Ljudje pa Boga niso spoznali, so ve¬ liko več vidne reči po božje častili, tudi se vsi razni hudobii in gnusobi vdali. Treba paje zdaj misli spreoberniti, zakaj ob od¬ ločenim dnevu bo Bog svet sodil. Sojen pa bo svet po možu, kteriga je Bog sam postavil, de v njem bi bili vsi zveličani, Judje in neverniki". Od taciga nauka aposteljnov med neverci je priča tudi evangeli s. Marka in s. Lukeža. Per s. Lukežu je tudi to pomniti, kako de on rad prigodbe, prikazni in prilike pripoveduje; zgodilo, seje namreč to iz tega uzroka, malikovav- skim praznim domišljenim basnim resnične pripovedi nasproti posta¬ viti, pravlicam od lažnjivih bogov gotove zgodbe iz višiga sveta primeriti, in namesti modrijanskih domišljij priproste pa toliko bolj nebeške podobe pred oči djati. Na drugi strani pa so aposteljni nevercam obilno spače¬ nost njih življenja pred oči vodili, zmote duha in n ep oko j serca v živo popisovali, de bi jih bili tako ložji k pravi in sveti veri nagnili. (Rim. 1,24—32.) Zatostran so posebno učili: .,Bog je nevernike njih slepoti in poželjenju spačeniga serca in vsi gnu¬ sobi prepustil, de so zoper naturo nesramnosti počenjali. Bili so tudi krivični, lakomni, polni zvijače, nevošljivosti, razpertja, oprav¬ ljivosti, ubijanja, prevzetni, nepokorni, razujzdani, nezvesti, ne¬ usmiljeni. Sami pred seboj so se mogli svojih del sramovati; dela 68 noči so namreč bile, ktere vsak pred belim dnevam prikriva. In per vsim tem niso spoznali, kako de jih jeza božja čaka, kako de so smerti vredni". Taka podoba tje pred človeka, kteriga um le še nekake iskrice spoznanja ima, postavljena ga jc mogla spre- oberniti, de je sam v sc šel, žalostin stan neverske spačenosti spoznal, in resnice in svetosti iskali začel. Tudi to so aposteljni nevercam radi v spomin klicali: »Kako nepokojno je vse njih serce, ker jim vest tolike hudobije očita; pokoj pa de najdejo po Kri¬ stusu, v kterim je odpušenje grehov, in so potem vzeti med otroke božje po .s. Duhu, de smejo k Bogu kakor k Očetu klicati: Tudi de oni nimajo po svojih praznih verah nobeniga upanja, ne doča- kujejo nobeniga prihodnjiga življenja; po Kristusu pa je vstajenje mertvih in večno življenje. Enako tudi, de oni se na svoje bogove malo zanašajo, ker si te neskerbne za človeške potrebe mislijo; nasproti je pa pravi Bog Bog ljubezni in dobrote, usmiljenja in pravičnosti". Ko je prišla taka beseda polna tolažbe v razdjane in nemirne serca nevercov, kako pač drugači se je moglo zgoditi, ka¬ kor de so se z željnimi serci k nji obernili; ravno tako, kakor človek, ki je v temni noči globoko v gojzdu zašel, za prijazno lučico hiti, ktero je ugledal; ali kakor utruden, od vročine obne- magan popotnik vesel do hladniga studenca teče, kjer se mu hla¬ dilo kaže. — Pomniti pa je še, de so se aposteljni proti nevercam tudi tiste modrosti poslužili, ktera je v sredi malikovavske teme von- der še iskre resnice ohranila. Zlasti je bil s. Pavel, kteri je v mladosti šole greške modrosti in judovske učenosti obiskoval, kteri je neverce tudi po šegi modrijanov prepričevati znal; desiravnoje on prazno in goljufivo modrost zaničeval, rekoč: »Jest'nisim z besedami človeške modrosti k vam prišel, temuč v skazovanji duha in moči božje". (1. Kor. 2, 4.} »Modrost mesa je Bogu sovraž¬ na". (Rim. 8, 7.) Tudi se je kterikrat besedi pesnikov izmed ne¬ vercov poslužil, kolikor daleč se je per njih pravica in resnica našla. Po takim potu so aposteljni vsim vse postali, de bi vse Kri¬ stusu pridobili, kakor s. Pavel od sebe piše: »Vsim sim vse po¬ stal , de bi vse zveličal; Judam sim Jud postal, slabim sim slab postal«. (1. Kor. 9, 20. 22.) 40. Krivoverci iz Judovstva, in nauk aposteljnov njim nasproti. S. Pavel piše: »Morajo tudi krivovere biti, de se, kteri so poterjeni med vami, razodenejo". (1. Kor. 11, 19.) Per člo¬ veški slabosti, nestanovitnosti in prevzetnosti namreč ni mogoče, . bi sc. nobena zmota, noben kriv nauk na svetu ne pokazal. De- siravno je po Kristusu in njegovih aposteljnih resnica na svetpri- ®* a 1 JC .Y, und ® r tudi tukej izpolnila beseda Gospodova: »Luč je ’ ln v, 1 j ud -je s« bolj temo ljubili, kakor luč". (Jan. 3, uoKier se človek per svoji zmoti še da podučiti, in je ne terdi samoglavno ,. tedej še ni obsoditi; lahko še sam k resnici pnue, in drugim m tako naglo v pohujšanje. Drugači je pa, kadar 69 človek terdovratno per svojim krivim mnenji obstane, in zaničuje besedo tistih, ktere je Kristus namesti sebe kakor učenike posta¬ vil, ali kadar še tudi druge v svoje zmote zapeljuje. Takošin je prav za prav krivoverec in pred njim apostelj z vso močjo sva¬ ri : „Krivoverskiga človeka se ogibaj po enkratnim ali dvakratnim opominjevanji; vedoč, de je spačen, kdor je takošin, in greši, ker se sam'v pogubo obsodb 4 . (Tit. 3, 10.) Med tem, ko je bila s preganjavci za cerkev bolj vnanja telesna vojska, je bila pa s krivoverci in zapeljivci bolj notranja duhovna vojska. Vsim krivovercam je pot pokazal Simon Čaravnik (co- pernik), po rodu Samarijan. S svojimi zvijačami in čarami je on popred že dolgo časa Samarijane motil. Ko je pa Filip levit vSa- marii s. evangeli oznanoval, se je tudi Simon dal kerstiti, pač le iz hinavšine. Kadar sta potem s. Peter in s. Janez v Samarijo prišla, in je Simon jih vidil vernim s. Duha deliti, jima je denar ponudil, de bi mu bila enako oblast dala. Pa s. Peter mu resno odgovori: Tvoj denar naj s teboj vred bo v pogubo, ker si mi¬ slil, de se božji dar z denarjem posede. Od tod se kupčija z du¬ hovnimi rečmi imenuje Simonija, ali Simonov greh. Svarjenje ap o- steljnov je šlo Simonu sicer nekoliko, morebiti pa le na videz, k sercu; prosil ju je še, zanj moliti, de bi se mu zato kaj hudiga ne zgodilo. Pa kmalo potem je od keršanske vere popolnama od¬ stopil, in začel nauke raznašati, kteri so bili s. evangeliju narav¬ nost nasproti. On je samiga sebe za Boga prodajal, in učil, de se je med Judmi prikazal kakor Bog Sin, med Samarijani kakor Bog Oče, med drugimi narodi pa kakor s;veti Duh, in de je sam Oče čez vse. Še razne druge zmote in nespameti je kvasil, kakor si jih je iz malikovavskih domišljevanj izhodnih strani povzel; od Kristusa pa ni hotel nič vediti. Nasproti je pa neko zgubljeno žen¬ sko , Heleno po imenu, seboj vodil, in pripovedoval, de se leta kakor narviši razumnost iz njega izhaja, de je po zavidnosti an¬ gelov v veliko revo prišla , de je pa on prišel jo pervo rešit. V tako slepoto gaje njegova hudobija in prevzetnost zapeljala! Von- der si je pridobil učencov in naslednikov izmed Judov in neverni¬ kov, še celo izmed kristijanov; bili so ravno tako oslepljeni, in živeli so razujzdano, kakor njih učenik. Imenovali so se Simoni¬ jam, in njih odcepljenstvo je terpelo do četertiga stoletja. Nekteri stari pisatelji pripovedujejo , de je Simon v zadnje celo do Rima prišel, in tamkej tudi svoje sleparstvo uganjal, de so mu še po¬ dobo na očitnim mestu postavili; de mu je pa s. Peter, kteri je bil takrat tudi v Rimu, zoperstal; in de na. njegovo molitev je Si¬ mon, ki je s pomočjo peklensko hotel proti nebu leteti, na zemljo trešen strašin konec storil. Gotovo pa je to, de je s. Peter,kakor je že popred Simona ojstro posvaril bil, tudi pozneje njegove zmote zavračeval; njegove besede zoper razujzdane, nespametni živali podobne zapeljivce v drugim listu so tudi zoper Simonaobernjene. Tudi kar s. Janez v evangelii in v perviin listu tako razločno od Očeta, od Besede in od s. Duha govori, je Simonovim praznim mislim nasproti. Simon, ta začetnik vsiga krivoverstva, je kmalo še tudi 70 drugih posnemavcov našel, kteri so si druge evangelije izmišlje¬ vali zunej tistiga, kteriga je Kristus zapustil, in kteriga so apo- steljni oznanovali. In sicer je najti takih nar pred med njimi, kteri šo bili iz Judov Kristijani postali. Tisti judovski kristijani, kteri so postavo Mojzesovo skozi preobilno terdili, so se pozneji krog časa Jeruzalemskiga razdjanja popolnama od Jezusove cerkve lo¬ čili, in so zase odcepljeno družbo (odcepljenstvo, razkolništvo) napravili. Bile ste jih pa dve stranki, ena ojstreji, druga mečji. Ojstreji, kteri'so postavo Mojzesovo celo na tanko terdili, so se imenovali Ebijohci, to je na blagu in v duhu ubogi; njih glava je bil neki Tebiit. Njim je veljal samo evangeli s. Matevža, še tisti nekako popačen; za pisma’drugih aposteljnov niso marali; s. Pavla pa so posebno čertili, ker je on pred drugimi nar bolj učil, de Mojzesova postava kristijanov ne veže. Oni so od Kristusa celo malovredin zaumik imeli; mislili so namreč, de je on gol človek kakor drugi, in po navadnim potu sin Jožefa in Marije, tedaj so od keršanstva nekako popolnama odstopili. Zatorej je njim nasproti v evangelij s. Janeza govor tako terdo postavljen: „V začetku je bila Beseda (Jezus Kristus, edinorejeni Sin od Očeta), in Beseda je bila per Bogu, in Bog je bila Beseda. In beseda je meso po¬ stala in je med nami prebivala. In vidili smo njegovo čast kakor edinorojeniga od Očeta (ne kakor goliga človeka. Jan. 1, 1. 2. 14.) In: „To je večno življenje, de tebe ediniga praviga Boga spoznajo, in kteriga si poslal Jezusa Kristusa ££ . (Jan. 17, 3.) — Mečji pa, kteri so Mojzesovo postavo le na judovske kristijani razširjali, in še na te ne z vso ojstrostjo, so se klicali Naza- rejci, pa so se še le pozneji popolnama od cerkve razločene po¬ kazali. Imeli so svoj lastili evangeli, drugačin od evangelija s. Ma¬ tevža. Od Kristusa so sicer holje mislili, kakor Ebijonci; imeli so ga Sinu božjiga; vonder, po vsim njih deržanji soditi, niso vsiga tako od njega verovali, kakor katolška cerkev uči. Mnenju Ebijoncov je bil zlo enak nauk nekiga Čerin ta, kteri je bil tudi iz srede ojstrih judovskih kristijanov, in je živel poslednje čase s. Janeza aposteljna. Cerint je v svojim nauku ju¬ dovstvo in kristijanstvo vkupej mešal, in zraven je svoje misli ne¬ koliko po šegi izhodniga malikovavskiga modrijanstva ponaredil. On in njegovi nasledovavci so le evangeli s. Matevža spoznali; pisma s. Pavla in s. Janeza so posebno čertili, imeli pa lastno skrivno razodenje. Učil je Cerint, de nar viši Bog je globoko skrito bitje, ktero se s svetam nič ne peča; de svet so stvarile le iz Boga izvirajoče bitja, angeli; de ravno tako je le angel — ne pa Bog — Mojzesu postavo dal. Od Jezusa je terdil, de je le navadin človek, desiravno moder in pobožin mož; de pa ob Janezovim kerstu je na tega Jezusa nar viši Beseda, Kristus, prišla in sev njegovo dušo utopila, in de ta Beseda je učila in čudeže delala, ( e J e n P a ^ e ? e( la se spet umaknila, in je lo gol človek Jezus ter- pel. Obetal je tudi svitlo pozemeljsko kraljestvo, ktero bi se ob drugim prihodu Kristusovim začelo , in za njegove izvoljene tav- zent let terpelo. — Temu krivovercu je zoper stal s. Janez apo- stelj; razne mesta njegovih pisem so Cerintovim naukam nasproti. 71 Zlasti leto: „Po nji — po Besedi — (tedej ne po angelih) je vse storjeno, in brez nje nič ni storjeniga, kar je storjeno". (Jan. 1, 3.) In: »Beseda je meso postala, in je med nami prebivala (ni tedej še le ob kerstu na Jezusa prišla"). (Jan. 1, 14.) In zopet: „Kdo je lažnik kakor ta, kteri taji, de Jezus je Kristus (je zrni- rej Bog in človek skupej , ne kterikrat razločen".) (Jan. 2, 23.) Tudi to, kar s. Janez v skrivnim razodenji v 21. poglavji od du- hovniga kraljestva Kristusoviga, sicer bolj v podobah, govori, je zoper misli Čerintove od posvetniga njegoviga kraljestva. Pripove¬ dujejo tudi, de enkrat je s. Janez s svojimi učenci v očitno kope- liše (hišo za kopanje ali umivanje pripravljeno) stopil, ter tamkej Cerinta našel. »Bežimo vunkej, de se s tem Satanovim sinam vred na nas hiša ne pospe!" to je neki izrekel apostelj, in vunkej hitel. Še je tukej spomniti Janezovih učencov, to je tistih, kteri so s. Janeza Kerstnika uk in kerst sprejeli, se pa niso Kri¬ stusu približali, temuč so le zase ostali. Take je našel s. Pavel v Efezu, jih je podučil, in kerstil v imenu Jezusovim. Bilo jih je pa še pozneje najti. Zatorej s. Janez evangelist v evangelii toliko terdi: „On — Janez Kerstnik — ni bil luč, temuč je le pričeval od luči — od Kristusa". (Jan. 1,6.) Tudi ravno za tega voljo tako na tanko popisuje, kar je Janez Kerstnik od Jezusa pričeval: „On je veči od mene ; jermenov njegovih čevljev nisim vredin odveza¬ ti". (Jan. 1, 27.) In: »Glej Jagnje božje, ktero grehe sveta od- jemlje". (Jan. 1, 29.) 41. Krivoverci iz malikovavstva, in nauk apostelj- nov njim nasprot. Zraven napačniga judovskiga mnenja se je v keršansko cerkev zgodej tudi nekako malikovavsko ali neversko modrovanje hotlo. vsiliti. Modrijani jutrovih dežel so že od kdaj neko skrito učenost imeli, po kteri so si začetik vsih reči in tek sveta raz¬ kladali. Namesti spoznati, de en pravi, živi Bog je, kteri je vse iz nič stvaril, so si domišljevali eno viši bitje, iz kteriga po sto¬ pinjah vse reči izvirajo ali se rode. Bitja, ktere se nar pred iz nar višiga bitja izhajajo, so djali so bogovi, angeli, ajoni; bitja, ktere so se za njimi rodile, so pa če dalje manj božje: v zadnje, kar je telesniga, je celo malo vredno, je še hudobno. Na takošno modrovanje so se opirale malikovavske vere Indijanov, Perzijanov in Egipčanov; to modrovanje so pozneje povzeli tudi Greki, zlasti Aleksandrijski v Egiptu, in nekteri izmed Judov, posebno učeni Filo. Modrijani te podobe so se tudi v keršansko cerkev vriniti in njene nebeške nauke popačiti hotli. Imenovali so se sploh Gno¬ stiki, to je vedni ali učeni, ker so si domišljevali, de sami pravo vednost (po greško: gnosis) imajo. Misli sicer niso bile per vsih enake, vonder vsi so vedili od skrivnostnih rodovin viših ali božjih bitij; tudi so pripovedovali od viših hudih bitij. Telesne ali vidne reči, tedaj tudi človek po mesu, so se jim večidel že po naturi hudobne zdele; djali so, de imajo od hudih bitij svoj za¬ četik. Viši bitja so razno imenovali; vonder zlo splohne so bile 72 imena: beseda, um, modrost, luč, življenje, resnica. Od duš člo¬ veških so menili, de so po nesreči ali po zavidnosti hudih duhov v telesa človeške zaperte. Govorili so zopet od drugih bitij, ktere je nar viši Bog poslal, dušam pot iz njih ječe in reve pokazat. Pot leta pa je bila po njih besedi zatiranje telesa po ojstrosti in razujzdanosti, in premišljevanje božjih reči, brez de bi bilo treba za spolnovanje svojih dolžnost ali za obvarovanje pred hudim sker- beti. Kristus pa jim je bil včasih le gol človek, včasih visi bitje in le na videz človek. Tako je bila resnica z lažjo, vednost z zmoto namešana. Gnostiške krivovere so se sicer še le pozneje bolj obilno razvile; vonder po večini so že v apostolskih časih pravi veri na¬ sprotovati začele. S. Pavel tedaj že v listih do Timoteja in do Tita svari pred praznimi prepiri napačne vednosti, odvračuje od prašanj zastran izmišljenih rodovin. On imenuje tudi nektere take zapeljive učenike po imenu, in opominja se jih ogibati, namreč Himeneja, Fileta in Aleksandra. Tudi s. Peter in s. Judež Tadej v svojih listih na enake krivoverce kažeta in vernim v živo priporočata, takih ne poslušati. Zlasti pa je s. Janez apostelj zo¬ per zmote govoril in pisal. Kakor de bi vse slepotije z enim mah- Ijejem hotel vničiti, začne svoj evangeli, in pove, de je bila Be¬ seda v začetku, se ni potlej rodila, de je ta Beseda bila Bog, ne kak angel ali drugo visoko bitje; de v nji — v ti Besedi — ne v kakim drugim bitji je življenje bilo in luč; de po njem in po veri v njega ne po kaki drugi poti otroci božji postati zamorejo, kteri njega sprejmejo. (Jan. 1, 1—13). Tudi tako terdo povzame besede Jezusove: „Jest in Oče sva eno. (Jan. 1 O, 30). „Jest sim pot, resnica in življenje.“ (Jan. 1“4, 6.) V svojim pervim listu toliko ojstro govori zoper nje, kteri Kristusa taje, božjiga Sina ne poznajo. Še nektere teh krivovercov je s. Janez posebno in po imenu zavračeval, namreč Doke te in Nikolajeve e. Do- keti so namreč menili, de Jezus ni imel telesa za resnico, temuč le na videz, de tedaj tudi ni zares terpel; mislili so namreč, de malovredniga telesa človeškiga se mu ni spodobilo nase jemati. Zoper nje je posebno obernjen govor: „Beseda je meso postala in med nami prebivala (ne na videz, temuč v resnici).« In pa toli- krat povzet glas: „To se je zgodilo. In kteri je vidil, pričuje, in njegovo pričevanje je resnično (ni kaka zmota ali preslepljenje oči),« Nikolajevci so se imenovali po Nikolaji, enim izmed sedme¬ rih levitov. Leta je bil neki zavoljo svoje žene od aposteljnov posvarjen;' in jo je tedaj pred nje peljal, in se ji je odpovedal. Spačeni ljudje so si leto v zgled vzeli, pa z napačnim mnenjem, de zakon je prepovedan, človek pa zunej zakona vsi razujdanosti služiti sme. Tudi se jim ni nič napačno zdelo, od jedi rnalikam darovanih jesti. Zavoljo njih s. Janez svari v skrivnim razo- denji škofa iz Pergama in Tiatire, de takošne med svojo čedo terpe. (Skr. razod. 2, 6. 14. 15.) Tudi s. Pavel blezo na nje kaze, kw govori od krivih učenikov, kteri zakon prepovedu¬ jejo. (1. Tim. 4, 3.) S. Peter in pa s. Judež v svojih listih po- 73 sebno grajata ljudi, kteri v vsi razujzdanosti žive, ktere besede pred drugimi Nikolajevce zadevajo. Tako je imela sveta cerkev že kmalo od začetka duhovno vojsko s krivoverci, huji vojsko, kakor je bila pa s preganjavci. Preganjanje namreč ni toliko kristjanov od prave vere odvernilo, kakor pa zapeljevanje krivovercev; še le je kri marternikov do¬ stikrat seme bila novih kristjanov. Vonder tudi krivoverstva so cerkvi svoj prid prinesle; Bog njim, kteri njega ljubijo, vse v do¬ bro oberne. Ločila se je po krivih naukih le lulika od pšenice, cerkev se je dosti slabih udov znebila; in zraven se je laži na- sprot resnica bolj razjasnila, kakor se temi nasprot luč svetlejši pokaže. Četerto poglavje. Cerkveno vladarstvo, sveto opravilstvo, keršansko življenje. 42. Vredba cerkve, duhovšina in ljudstvo. Sveta božja cerkev je, kakor Jezus sam govori (Jan. 10, 16.) kot ena čeda, ktere pravi pastir je on. Ali kakor s. Pavel piše (1. Kor. 12.) je kot eno telo, literiga glava je Kri¬ stus. Pa v telesu po besedi ravno tega aposteljna nimajo vsi udje enake službe; ravno tako je tudi v cerkvi. Eni so postavljeni apo- steljni, drugi evangelisti, drugi pastirji in učeniki, v dopolnjenje svetih in v sozidanje telesa Kristusoviga. Kakor je namreč Kristus sam v zveličanje sveta učenik in viši raašnik in kralj, tako je on od zemlje gredoč svojo trojno oblast prenesel na nje, ktere si je bil izmed sveta izvolil, to je na svoje učence in na njih nasled¬ nike. Dal jim je moč učiti, daritve in zveličavne opravila osker- bovati, in njegove vernike voditi in vladati. „Kakor je Oče mene poslal, tako jest vas pošljem«, jim je rekel. (Jan. 20, 22.) Do¬ polnjeno je bilo to namenjenje o vidnim prihodu s. Duha. Tako je Jezus, desiravno po telesu od zemlje odmaknjen, še vedno nekako vidno hotel med človeškim rodam ostati, de bi vsaki čas vsi po njem življenje imeli. Tisti, ktere je Kristus tako v svoje namest¬ nike postavil, so potem izmed sveta, izmed verniga ljudstva odlo¬ čeni; Gospod je del njih, in sami so zopet del Gospodov; s. Duh božji jih posebno razsvetljuje in vodi, in njih skerb je zlasti v zveličanje duš obernjena. Zatorej se po pravici imenujejo duhov¬ ni, duhovšina. Tem na drugo Stranje verno ljudstvo, ktero jih ima poslušati, in njih voditvi se pokorno skazovati: „Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje«, je bila beseda Jezusova proti aposteljnam. (Luk. 10, 16.) Res de apo- stelj (1. Pet. 2, 5.) vernike vse imenuje kraljevo mašništvo; pa to je le po duhu razumeti, ker je vsih dolžnost, z molitvijo, lju¬ beznijo in zatajevanjem Bogu daritve opravljati. To pa je deleč razločeno od opravil, ktere pravim mašnikam gredo. Desiravno pa je po takim razločik v službah, vonder v vsih dela eden in ravno 6 74 tisti Duh božji, kteri vsakimu tudi deli svoje darove, kakor je njemu všeč. Ta razločik med duhovšino in vernim ljudstvam se kaže v apostolskim času, v pervim stoletji cerkve skozi in skozi ohranjen, po enakim, kakor je bil že v stari zavezi rod Levijev od druziga ljudstva Izraeloviga odločen. Le aposteljni, le učenci so, kteri z oblastjo uče in keršujejo; aposteljni so, kteri v zboru Jeruza¬ lemskim razsodijo, kaj je vernim naložiti. Le od sebe kakor od druzih aposteljnov tudi piše s. Pavel: »Naj nas vsakteri ima kakor služabnike Kristusove, in delivce skrivnost božjih“. (1. Kor. 4,1.) S. Klemen papež v listu do Korinčanov tudi svitlo razloči dolžno¬ sti duhovnov od dolžnost ljudstva, ker piše: »Višimu mašniku so lastne opravila naložene, mašnikam je posebno mesto odmenjeno, leviti imajo svoje lastne službe, človek izmed ljudstva pa je na¬ vezan na postave za ljudstvo“. Sicer so v pervi dobi cerkve v časih tudi taki, kteri niso bili duhovni, v očitnih shodih za božjo službo učili, in svete skrivnosti razlagali; zakaj takrat so se po¬ sebni darovi s. Duha nad raznimi verniki skazovali, kakor s. Pa¬ vel v pervim listu do Korinčanov od več piše. Vonder ni smel nih¬ če, kdor ni bil izmed cerkvenih služabnikov, drugači v očitnim shodu prerokovati in učiti, razun z vestjo prednikov cerkve; in ravno zato s. Pavel kakor apostelj Korinčanam posebne postave v ti reči daje. (1. Kor. 14.) Kavno tako so bili v apostolskih zborih tudi drugi verni v pričo; vonder le aposteljni so bili tisti, kteri so sklep storili, rekoč: »Dopadlo je s. Duhu in nam“. (Ap. djanj. 15, 28.J 43. Pervstvo s. Petra in njegovih naslednikov, Rimskih papežev, v sveti cerkvi. Med svojimi aposteljni je Jezus eniga, k n 107 obhajanja velikenoči, v Afriki pa zastran ravnanja z zatajevavci svete vere. Te zbore so večidel metropolitani vkup sklicevali in vodili; deržali so se po enkrat ali dvakrat v letu. Zmirej večji število vernikov v posameznih cerkvah je tudi povsod večji število cerkvenih služabnikov terjalo; zato se je šte¬ vilo nižji duhovšine kmalo po več stopinjah pomnožilo. Najti so v začetku tretjigastoletja ali še pred zraven levitov ali služiteljev še podslužitelji (subdiakoni), strežeji, zarotovavci, bravci in vratarji; imenuje takošne papež, s. Komeli v listu do Fa¬ bijana, Antiohijskiga škofa, ter pove, de je takrat rimska cerkev imela 46 mašnikov, 7 levitov, 7 podslužiteljev, 42 strežejev in 52 zarotovavcov, bravcov in vratarjev. Njih verste so bile kot pripravljanje za višji duhovne službe; posvečevali so se le z molitvijo, ne s pokladanjem rok. Njih služba je bila razna. Podslužitelji so služili per svetih opravilih; strežeji, ki so bili le v zahodni cerkvi navadni, so spremljevali škofe in mašnike per svetih obhodih; zarotovavci so mogli biti možje močne vere, de so zamogli hude duhove izganjati; bravci so hranjevali svete pisma in iz njih per božji službi brali; vratarji so čuli per vratih cerkve, de niso napčni ljudje vanjo prišli. Posamezne keršanske srenje, kolikor jih je bilo v mestu ali blizo mesta, so se cerkve mestniga škofa deržale; bolj oddaljene soseske na deželi so od škofa dobile posebniga mašnika ali levita za oprav¬ ljanje dušnih potreb, kteri je stanovitno per njih prebival, ali jih le časih obiskoval. Časih so tudi škofje z dežele imeno¬ vani, kteri so imeli po več sosesk opravljati, so pa pod oblastjo mestniga škofa stali; bili so malokdaj resnični škofje (podškofje), večidel le zgolj mašniki. 62. Pripravljanje, volitev in življenje duhovšine. Pripravljanje duhovšine se v pervih časih ni toliko z dolgim podučevanjem moglo goditi; temveč je močna vera in svetost živ¬ ljenja vse namestila. Marsikteri cerkvenih učenikov so bili že si¬ cer, preden so v sveto cerkev stopili, v šolah modrijanov izobra¬ ženi. Ze je pa v tej dobi šola keršanskiga nauka v Aleksan¬ dri! pomagala v zurjenje dobrih keršanskih učenikov; za njo ste prišle šoli v Antiohii in Cesareji. Mnogi slaviti cerkveni pa¬ stirji in učeniki so iz njih prišli. Za volitev škofov, mašnikov in levitov so bili že aposteljni posebno poskušnjo in previdnost priporočili. Zlasti se je volitev škofov s posebno skerbjo godila; jemali so se le priletni, posebno pobožni, ali v času preganjanja skušeni možje. Bližni škofje, po¬ tem metropolitani so bili vpričo, duhovšina je imela zraven glas, in na pričevanje in želje ljudstva se je tudi gledalo. To de ni mi¬ sliti, de bi bila po takim oblast škofova od ljudstva visila, kar mnogoteri krivoverci govore; temveč je bila vselej ta resnica ter- jena, de duhovna oblast je od zgorej. Izvoljeniga škofa sta po¬ svetila dva ali trije škofje. Tudi per volitvi mašnikov in drugih cer¬ kvenih služabnikov se je duhovšina z ljudstvam vdeležila; izvo- 108 Ijenec je bil večidel iz prejšnih stopin duhovne službe vsim znan. Za ohranitev duhovšine so pomagale že od začetka navadne da¬ rila, zraven pa še prineski, ki sojih verniki obnedeijahin ob mes¬ cih dajali; torej duhovnim ni bilo potreba s pozemeljskim delam in skerbjo si živeža iskati. Kar svetost duhovskiga življenja tiče, se je če dalje bolj po¬ polna čistost terjala, kakoršno so že aposteljni hotli imeti. Po tem je tisti, ki je pred posvečenjem ženo imel, mogel zderžno in kot s sestro ž njo živeti, brez de bi jo bil smel preč pahniti; tudi dveh žen zapored ali vdove ni smel imeti, kdor je imel izvoljen biti. Kteri pa pred posvečenjem še ni bil zaročen, ni smel po tem več žene jemati; le nižjim cerkvenim služabnikam zunej levitov je bilo dopušeno še v zakon stopiti. Najde se to v zakonih, ki se aposteljnam pripisujejo, in imajo gotovo staro navado cerkve v sebi. Ravno to so zapovedovali zbori v Elviri na Španskimi. 305 in v An čiri 1. 314, in zbor v novi Cesareji veli mašnika odstaviti, kteri bi po posvečenji ženo vzel. V željah duhovšino od posvetnih misel bolj odločeno imeti, je cerkev kar bolj mogoče, nar raji deviške v svojo službo jemala; in desiravno deviški stan ni lahak, je dosti duhovnov devic štela, kakor da Tertulijan v buk¬ vah od čistosti razumeti. To vse je dobro pomniti, ker krivoverci sploh lažnivo govore, de cerkev od začetka ni iskala neoženjenih mašnikov; duh cerkve je bil namreč zmirej duh čiste neveste Je¬ zusove, ktera le za njega, nebeškiga ženina, ve. 63. Delitev s. zakramentov, pripravljanje keršencov, postave pokore. Ker je človek iz telesa in duše, za tega voljo morajo nevidni nebeški darovi njegovi duši po vidni poti dohajati, in tudi pobož¬ nost njegoviga duha se mora po telesni strani na znanje dajati. Zatorej po potrebi človeške nature v sveti cerkvi vidne po Jezusu postavljene svete opravila obstoje. Opomniti je nar pred svetih za¬ kramentov. V teh so cerkveni pastirji tako ravnali kakor so od aposteljnov prejeli; lepo okolišinah in potrebah časa, so še kaj po- sebniga postavili, zlasti v zakramentih sv. kersta in sv. pokore. V apostolskih časih za s. kerst ni bilo moč in tudi ne po* treba bolj dolgiga pripravljanja; živa vera in resnična pokora j® zadosti storila. Pozneje, ko jih je veči število v keršansko cerkev hitelo, je bilo drugač; cerkev je mogla svoje prihodnje ude bolj poznati in izučiti, de se je nevrednih obvarovala. Kteri so hotli v keršansko vero stopiti, so se imenovali katehumeni ali učenci; podučevanje in pripravljanje je terpelo časih več let, se je začel« po pokladanji rok in zaznamovanji s s. križem, in je po stopinja* 1 naprej slo. Konec tretjiga stoletja so bile tri stopinje: ij P°' s l usa J?či, kteri so imeli le pridigo slišati, potem so iz cerkve odstopih; 2) klečijoči, kteri so po pridigi še pri nekterih mo¬ litvah ostali, kisose nad njimi godile in so še blagoslov škofov pre¬ jeli; d) prosijoči, kteri so po prestani skušnji vbližnjm času sv- 109 kerst prejeti imeli. Tem se je šele apostolska vera, očenaš, skriv¬ nost s. Trojice in odrešenja in moč s. zakramentov na tanko raz¬ ložila. Potem ko so bili še večkrat izpraševanj, so se odpovedali satanu in njegovim delam, se je s. kerst nad njimi opravil z ob- livanjem, in le per slabih in bolnih s kropljenjem vode. Kersenci so bili potem z belim oblačilam oblečeni, ktero so še le po osmih dneh odložili; od tod je ime bele nedelje. Kerševali so večidel škofje sami, mašniki in leviti pa le z njih pooblastenjem; v sili so kerstiti smeli tudi neduhovni, kakor že Tertulijan pove. Od za¬ četka seje kerševalo vsaki dan, potem zlasti ob nedeljah, po¬ zneje so 'bili velikanoč in binkošti, v izhodnih cerkvah patudiraz- glašenje Gospodovo za to odločeni časi. De se je voda za s. kerst blagoslovila, piše Tertulijan; tudi to on opomni, de so se botri kot priče in poroki k s. kerstu jemali. Kerševani so bili ne le odrašeni, teinuč tudi otroci; še je Kartaginski zbor od 1. 252 leto na ravnost zapovedal. Proti koncu tretjiga stoletja je napčnost v navado prišla s. kerst do starosti ah do smerti odla¬ šati, kar so sveti učeniki ojstro svarili. Še je v tej dobi prašanje vstalo, ali velja kerst krivo¬ vercev. V več zborih je bila ta reč pretresovana, zlasti 1.255 in 256 v Kartagini, pod s. Ciprijanam škofam; dokler ni razsodbe storil s. Štefan I. papež, namreč: „Ako kdo od krivoverstva pride k vam, naj se nič ne prenavlja, razun kar je vedno cer¬ kveno izročilo, de se roke nanj polože v pokoro.“ Zbor v Are- latu na Galijanskim L 314 je reč na tanko razločil s tem, de kerst krivovercev velja, ako je le v imenu s. Trojice podeljen. Tem, ki so po s. kerstii v smcrtne grehe padli, ostane za¬ krament s. pokore kot drugo in zadnje upanje. Tanko je gle¬ dala cerkev v pervih časih na to, de je sleherni vernikov svojim kerstnim obljubam zvest ostal; ako jih je pa kdo z večjim greham prelomil, je bil iz družbe ali občine svetih odločen, kar sc je ime¬ novalo izobčenje (cerkvena pana). To izobčenje je bilo dvoje, večji in manjši. Per manjšim je grešnik le od darovanja in od vživanja presvete skrivnosti altarja odločen bil; per večjim je zgubil vso pravico do duhovnih dobrot svete cerkve in je nehal njen ud biti. V leto so padli tisti, kteri so vero zatajili, malikam darovali, se uboja ali prešestva vdeležili, ali deviško obljubo prelomili; pred začetkam božje službe je škof takošne očitno iz cerkve pahnil. Ker je bila cerkev v začetku ojstra v sprejemanji za s. kerst, je bila še bolj ojstra v sprejemanji za pokoro; zatorej so sveti očetje s. pokoro truda poln kerst imenovali. Ni bilo zadosti per večjih grehih le pred Dogam tajiste s ponižnim sercam in spo¬ kornim duham spoznati, temuč obtoženja pred mašniki je bilo po¬ treba. Nektere je lastna gorečnost gnala, drugim je per očitnih grehih škof ali mašnik naložil, svoje hude dela vpričo vse višji duhovšine ali celo v pričo cele keršanske srenje spoznati. Zraven so se še razne cerkvene pokorila nakladale, kot ojstri posti več¬ krat ob vodi in kruhu po enkrat ali večkrat štirdeset dni v letu zderžanje od vsaciga razveseljenja in bolj posebniga vžitka, po¬ nižna žalostna noša, prošnje in molitve izpotertiga serca, obilniši 110 dela usmiljenja do bhznjiga. Tudi le po stopinjah 2 kakor per s. kerstu, je bil grešnik zopet v keršansko čedo sprejet. Štiri sto¬ pinje pokore so se proti koncu te dobe štele: 1) jokajoči, kteri so zunej per vratih cerkve stali, se plakali in zdihovali, noter gredoče za usmiljenje prosili; 2} poslušajoči, kteri so smeli per oznanovanji božje besede v dnu cerkve stati; 3) klečijo či, nad kterimi so škofi in mašniki po pridigi molitve opravljali; 4) stoječi, kteri so smeli z drugimi verniki vred ves čas per službi božji ostati, brez de bi bili vonder daril prinesli ali vživali. Po- korjenje leto je terpelo per večjih grehih po enim, treh, petih, sedmih, petnajstih letih, celo tudi do smerti. Postave pokore pa se najdejo zbrane v postavah apostolskih, v sklepih zborov v Elviri 1. 305, Anciri 1. 314 in Arelatu 1. 314. V začetku se škofje sami pokorjenje vodili, in grešnike so v pokoro sprejemali pervo sredo velikonočniga posta z molitvo in pokladanjem rok. V silnim preganjanji cesarja Decija pa jih je toliko vero zatajilo, de je bilo po zadobijenim miru posebniga mašnika za spokornike postaviti. Odveza od grehov se je spokornika® delila po dostani tretji stopinji pokore, popolna odveza od vse po¬ kore in dopušenje k vdeleženju svetih skrivnost se je dajalo ko¬ nec četerte stopinje, in sicer po navadi veliki četertik. Ako je kak spokornik posebno gorečnost kazal, se mu je čas pokore za več ali manj prikrajšal, to je odpustik dodelil; to se je večkrat tudi zgodilo na priprošnje marternikov in stanovitnih spoznovavcov, kteri so spokornikam v znamnje listke dajali. S tem se je pa zlasti v preganjanji Decijevim premehko ravnati začelo, tako de je duh prave pokore opešati hotel. Zatorej se je s. Ciprijan, ki je^ bil ravno takrat pred preganjanjem skrit, v listih do svoje duhovšine zoper tisto napako vzdignil, se je tudi v Rim za svet obernil; in rimska duhovšina, ker takratni bilo papeža, mu je odgovor dala, de zatajevavce vere sicer sprejemati, pa ne brez postavljene po¬ kore. Neki mašnik Novat s Felicisimam vred se je takrat v Kartagini zoper s. Ciprijana vzdignil, ter je mehko ravnanje z od- padenci terjal. Potem se je v Rim podal, in je ravno nasprot ojstro ravnanje hotel, in odpadencam za vselej združenje z cer¬ kvijo odpovedal, in njegova stranka je celo druziga škofa, No- vacijana, Korneliju papežu nasprot izvolila. Zbori v Karta¬ gini 1. 251 in 252, in v Rimu 1. 252 so se zoper te početke vzdignili, in pravo postavo katolške cerkve poterdili, ktera ni ne premehka, ne tudi preojstra. Prečudna skrivnost presvetiga rešnjiga Telesa je bila v tem času z zvesto vero ohranjena, kakor je bila od Kristusa dana in od aposteljnov izročena. S. Justin priča, de je tukej kruh in vino v telo in kri Jezusovo spremenjeno; Tertulijan, Klemen Aleksandrijski in s. Jrenej terdijo, de posvečeni kruh in vino je telo in kri Kristusova. Ker je pa skrivnost tako čudna, zato so jo verni pred neverniki prikrivali, in še spreobernjencam se pred s. kerstam ni razodevala. Od tod je prišlo, de so neverniki na to napačno menitev prišli, kakor de bi kristjani človeško mes° 111 jedli* pa ravno ta menitev priča, de so kristijani resnično telo Je¬ zusovo verovali, drugač bi bili lahko odgovor dali. Od zakramenta s. birme priča v tej dobi Tertulijan, od s. poslednjiga olja Origen, in od s. zakona s. Ignaci pove, de naj se vpričo škofa sklene, in Tertulijan pravi, kako srečin de je, ker ga Bog poterdi, in cerkev blagoslovi. 64. Opravljanje, časi in kraji božje službe. Nar imenitneji del božje službe je s. maša, ktera se je po pri¬ povedi s. Justina takole opravljala: Po več molitvah so se brali od¬ delki iz s- pisma, čez ktere je potem škof homilijo, to je razla¬ ganje ali pridigo imel. Za leto so se verniki zopet k molitvi do Boga vzdignili, in so se potem s poljubljenjem ali kušljejem ob¬ jeli. Zdaj se je škofu dal kruh, vino in voda, nad kterimi stvarmi je on besede Kristusove v zadnji večerji izrekel, in ljudstvo je Amen odgovorilo. Telo in kri Kristusova se je zdaj vsim verni- kam podelila, bolnikam in jetnikam pa so leviti sveto jed prinesli; marsikteri verniki, ki so imeli iti na daljno pot, ali v času pre¬ ganjanja bežati, so ta nebeški kruh seboj vzeli, se z njim tudi daleč od božjiga kraja pokrepčati. Konec tretjiga stoletja je bilo opravljanje svete daritve že z lepo verstjo molitev in pomenljivih znaminj ozalšano, ki so dandanašnjim včasih skorej do besede enake. Kruh in vino za sveto opravilo so verniki v dar prinesli; boljši in lepši del se je za sveto skrivnost odločil, drugi del se je za večerjo ljubezni obernil, ktera seje tačas po dokončani s. maši na večer imela, in kar je od te večerje ostalo, je škof ubogim razdelil. Ker se je per teh večerjah ljubezni čašama več napak vrinilo, so bile po več zborih v četertim stoletji prepovedane. Posebne svete čase so verniki v tej dobi'obhajali, ka¬ kor so jih od aposteljnov sprejeli, namreč nedeljo, Vel i k ono č in Binkošti, med kterima dvema praznikama so se molitve stoje opravljale, post se opustil, in vsaki dan očitna božja služba obhajala. Zunej teh dni in pa Razglašenja Gospodoviga je v tej dobi ze tudi sled Božičniga praznika najti. Tudi smertne dneve marternikov so kristijani praznično obhajali kot dneve njih zmage in rojstva za nebeško življenje; zbirali so se takrat na njih grobih, od koder je navada prišla, de v vsakim altarji so ostanki svetni¬ kov hranjeni. Zastran dneva Velikonoči pa je v tej dobi nekako razpertje vstalo. Judovski in velik del izhodnih kristijanov so nam¬ reč ta praznik z Judi vred obhajali, vselej precej po polni luni tisti dan, naj je bil kteri si bodi v tednu. Rimska cerkev pa in vse zahodne ž njo so se dcržale po izročilu s. Petra na nedeljo potem, ker je Kristus v nedeljo od mertvih vstal. Ta razločik po¬ ravnati, seje že s. Polikarp, Smirnski škof, v Rim k papežu s. Anieetu podal, pa edinosti se še takrat ni storila. Konec dru- ziga stoletja je več zborov v izhodni in zahodni cerkvi in zlasti v Rimu Velikonoč v nedeljo obhajati zapovedalo, in papež s. Viktor je to sploh na znanje dal. Pozneje je zbor v Arelatu 1. 314 leto poterdil, in veliki Nicejskj zbor 1. 335 ves razpor končal. 112 Tudi postne dni od aposteljno v izročene so verniki še dalje zvesto deržali, kot tistiga pred Velikonočjo in o kvatrih. Pa tudi v sredo in petik, dneva žalostniga spomina od Kristusa, so se na pol postili. Se bolj razločiti od Judov se je zlasti v rimski cerkvi post tudi na s a bo to raztegnil. Marsikteri goreči kristijani so se vsaki teden po enim ali tudi treh dneh popolnama postili; nedelja vonder nikdar ni bila dan posta, ker je veseli spomin Go- spodoviga vstajenja. Kraji božje službe so bili vernim tudi v tej dobi veči¬ del hiše vernikov, v časih preganjanja gojzdi, jame, pokopališa, ječe. Na grobih marternikov so se pred ko ne perve kapelice vzdignile. V tretjini stoletji pa so kristijani že veliko kapel in cerkev ali Gospodovih hiš imeli; zlasti v mirnim času med cesar¬ jema Valerijanam in Dioklecijanam je veliko novih cerkev po me¬ stih vstalo, nar lepši in nar večji je bila v Nikomedii. V pervih cerkvah ni bilo posebnih lepotin in podob najti, de bi ne bilo kaj priložnosti do malikovanja; bili so v njih le odločeni prostori za moštvo in ženstvo, in per vratih za spokornike; posebin višii del je bil odločen za svete opravila; stala je ondi miza kot altar, in sedeži za škofa in duhovšino. Čašama pa se je v kristijanih želja po podobah in znamnjih vere obudila, in podobe križa, dobriga pastirja in druge so jele lepšati svetila, kozarce in stene hiš, dokler se niso tudi v cerkve vselile. >' 65. Življenje kristijanov; marterniki, pervi pušavniki. H koncu te dobe je govoriti od življenja kristijanov. Leto • prav obsoditi, je primeriti z življenjem nevernikov tistiga časa, kakor so to storili cerkveni učeniki. Tako piše s. Justin mar- ternik: „Oni, kteri so popred sladnosti služili, imajo zdaj veselje nad čistim zaderžanjem; kteri so se kdaj s čarami pečali, so se zdaj večnimu nestvarjenimu Bogu posvetili; kteri so kdaj dobicik denarja čez vse ljubili, dajo zdaj vse, kar imajo, v občno službo revežev; kteri so se kdaj sovražili, in s ptujci niso hotli nobene družnosti imeti, zdaj po prihodu Kristusovim z njimi vkup žive; celo molijo za svoje sovražnike, in išejo tiste potolažiti, kteri jih s krivičnim sovraštvam preganjajo. Oni imajo vsak svojo doma- , čijo, vonder s to mislijo, de so le popotni in ptujci; kakor prebi- vavci eniga mesta imajo vse med seboj občno; kakor ptujci pre¬ našajo vsako stisko; vsak ptuji kraj 'jim je domačija, in vsaka domačija jim je ptuji kraj. Kakor drugi, 'tudi zakone med seboj sklepajo, in otroke imajo, pa jih ne mečejo preč (kot neverniki); žive v mesu,pa ne po željah mesa; popotvajo po zemlji, pa v ne¬ besih je_ njih pravo mesto; dane postave spolnujejo, in s svojem obnašanjem presežejo vse terjanje postav; ljubijo vse, in pregan¬ jajo jih vsi; more jih, pa smert jim je začetik življenja". Prod nevernikam kliče Tertulijan: „Vi nas grajate, ker se ljubimo, ko se vi sovražite; ker per nas je vsak za druge umreti priprav¬ ljen, ko se vi med scboj radi morite. Mi smo bratje tudi po ob- 113 čnosti časniga blaga, ravno to paper vas razterga vse bratovstvo; vse nam je občno razun žen, vi pa imate le v tem občnost (ker namreč zakonske zvestobe ne poznate). 44 Popolnama popiše živ¬ ljenje vernikov Origen: „Delo Kristusovo se v celim človeštvu skazuje; kjer koli se keršanske srenje vstavijo, so bili njih udje od jezer pregreh spreobernjeni, in še zdaj ime Jezusovo čudno krot- kost, ljudomilost in dobrotljivost per njih rodi, kteri vero na uk od Boga in Kristusa ne za časnih dobičkov voljo navidez, temuč z resničnim sercam sprejmejo. — Kristijani primerjeni s svojimi ne- verskimi sodeželani se kot luči na svetu pokažejo. 44 K tem čedno¬ stim naj se privzame še serčnost in stanovitnost kristijanov v sredi preganjanja, in s s. Ciprijanam boreči: „0 blagor naši cerkvi, ktero čast božje gnade tako razsvetluje, ktero slavna kri marter- nikov -v naših časih tako poveličuje! Popred je bila po delih bra¬ tov bela, zdaj je rudeča po kervi marternikov; njeni lepoti ne manjka ne belih lilij, ne rudečih rož. 44 Ni memo pustiti, kako de ravno keršanska vera je tisto neusmiljeno sužnost, v kteri je bil človek kot živina prodajan in deržan, odpravljati začela; ker- šanski gospodarji so svoje sužne ali proste izpušali, ali so jih kot domače in svoje deržali. Po takim so bili celo neverniki prisiljeni, kristijanam dobro pričevanje dajati, kakor je od Plinja mlajšiga in drugih znano. Mar ter ni ki so bili posebna čast svete cerkve v tej dobi. Njih število je bilo silno veliko, kakor se lahko posname iz silne grozovitosti zlasti cesarjev Maksimina, Dečja, Dioklecijana in Ga- lerja, in iz toliko razniga terpinčenja, kakor pa tudi spričajo be¬ sede cerkvenih pisateljev. Kristijanov pa v terpljenje in smert ni gnalo le kako prevzetno skazovanje ali kaka slepa napeta vnema. Temveč je želja po marterniški kroni izhajala iz živiga občutka, de mora kristijan vero v Kristusa ne le v sercu imeti, temuč jo tudi očitno pred svetam pričati, ako hoče tudi od Kristusa pred Očetam spoznan biti. Ravno od tod se je tudi prav za prav ime marternikov začelo; po greški korenini namreč leto ne zaznam- nja ravno terpinčenja, ampak pričevanje; leto ime se je tistim dalo, kteri so svojo vero s svojo kervijo zaterdili. Kteri so pa v pre¬ ganjanji sicer tudi Kristusa spoznali, in kako bolečino ali zgubo terpeli, vender življenja niso zgubili, so se imenovali sp o z no¬ va v ci. Zraven vere pa so marterniki z daritvo svoje kervi in svojiga življenja tudi svojo Ijubezin do Jezusa svetlo pokazati in njemu v vsim enaki postati hotli, ker je tudi on iz ljubezni do nas svojo kri prelil, in s terpljenjem šel v svojo čast. Per keršanskih devicah pa je še to posebno bilo, de so hotle čiste neveste Kri¬ stusove ostati, neverskl svet jih je pa le vpozemeljske zaveze silil; dostikrat tedaj so toliko bolj hitele svoje življenje za Kristusa dati, de bi toliko pred ž njim sklenjene, in toliko bolj gotovo njemu neomadežane ohranjene bile. Zato je pa neverska grozovitnost in nesramnost jih tudi s tem nar bolj terpinhiti hotla, de jim je po sili devištvo vzeti žugala. Cerkev' se je v marternikih posebno zveselovala, dan njih smerti je za dan 'njih rojstva v pravo živ¬ ljenje štela. Njih svete trupla ali ostanke je skerbno spravljala, 11 114 in zlasti v podzemeljskih pokopališih (katakombah) k pokoju hra- njevala; na njih grobeh je altarje in tempeljne stavila. V svojih molitvah je njih imena s častjo v spomin jemala, in se njih je priprošnji priporočevala. Na svetu so sicer svoj čas živeli pervi kristijani, popolnama od njega niso mogli po telesu ločeni biti, dokler jih ni Gospod po¬ klical; vonder po duhu so se bolj in bolj od sveta in njegovih reči odtergati iskali. Od tod so prišli njih obilni in ojstri posti, od tod voljna zguba časniga blaga in premoženja, od tod ljubezin do tihiga, nizkiga življenja, od tod njih zderžnost v zakonu, od tod toliko dopadajenje nad deviško čistostjo. Nekteri pa so popolnama svet zapustili, se v samote in pušave podali, in ondi v ojstrim za¬ tajevanji in postu živeli. Posebno se jih je na to več obernilo v Egiptu v času Decjeviga preganjanja; pušava, kamor so pred preganjavci zbežali, jim je zavoljo vedniga združenja z Bogam tako ljuba postala, de je niso hotli več zapustiti; od taciga živ¬ ljenja so se pušavniki imenovali. Pervi zmed njih je bil s. Pavel pušavnik, kteri je bil 1. 228 v Tebah v gorenjim Egiptu rojen, je še mladeneč v pušavo zbežal, si ondi v votli jami daljniga hriba stanovanje vzel, kjer mu je palma s sadam živež in s perjem obleko dajala, in hladin studenec pijače delil. Neznan je devetdeset let ondi preživel v vsi pobožnosti; zadnje dni mu je kot kdaj Eliju vsak dan orel kruha od nebes nosil. Kratko pred smertjo ga je našel s. Anton, ki je ravno tako pušavo si vsvojo domačijo izvolil, in je po tem oče pušavnikov postal. Oba sta se veselo kot znanca sprejela, od božjih reči pomenila, in s. Anton je ob letu zopet imel priti. Takrat na poti je vidil dušo Pavlovo od angelov v nebo spremljeno; truplo pa je dobil mertvo v podobi klečečiga, in dva leva sta mu pomagala grob izkopati, de je svete ostanke spodobno pokopal. Vse to lepo popisovanje velja sicer od veliciga števila ver¬ nikov; vonder je tudi opomniti, de so marsikteri le iz pozemeljskih nazirov v kristijanstvo stopili, in vero le na videz deržali; ali saj se v njej ne zadosti uterdili, zatorej jih je v času preganjanja tudi dosti odpadlo; drugi so dolgo odlašali s. kerst prejeti in tako v družbo vernih stopiti. Sveti cerkveni očetje nad takimi dostikrat tožijo njih merzloto in slabo vero svare. Cerkveni pastirji so za tega voljo tudi ojstre postave od pokore dali, de bi se cerkev bolj čista ohranila, in nevernikam priložnost kristijanstvo grajati odvzela. V sklepu lete dobe je pač veselo spoznati, kako de je bil zdaj veliki rimski svet po moči svete vere že zlo premenjen, in nekako po duhu pomlajen. „Res je Kristus" po besedi Klemena Aleksandrijskiga „kamne v ljudi prestvaril, ker je nevernike, ki so kamne molili, v kristijanstvo pripeljal." Pa tudi to se je v sredi silniga preganjanja svetlo skazalo, de cerkve peklenske vrata ne bodo zmagale. 115 Tretja doba. Zmaga cerkve čez neverstvo, slina vojska s krivoverstvom. O 1. 314 do 590 po Kr. Pervo poglavje. Stan cerkve v zvezi z rimskim cesarstvam, zmaga in razširjanje svete vere. 66. Veseli stan cerkve pod cesarjem Konštantinam} s. Silvester papež. Dolgo se sveta Jezusova cerkev ni mogla pokoja zveseliti, dokler ji ni bil mir dan po cesarji Konstantinu; dolgo je bilo viditi, kakor de bi božje kraljestvo zraven posvetniga cesarstva ne moglo obstati, dokler se niso pozemeljski poglavarji pravimu Bogu pod- vergli. Cesar Konstantin se je iz mladosti že od svojiga očeta Konštancija kristijane prav čislati učil; njegova pobožna mati, s. Helena, mu je že bila nekaj keršanskiga duha vtisnila, posebna prikazen križa pa in zmaga čez Maksencija ga je bliže h keršanski veri peljala. Ko je namreč zoper Maksencija v boj na poti bil, je kmalo po poldanji uri svetel križ na nebu zagledal, in zraven besede z blišečimi čerkami: „V tem znam nji boš zmagal.“ On sam in vsi vojaki ž njim so se zavzeli, in po noči se mu je Jezus pri¬ kazal z ravno tem znamnjem, in mu je ukazal po tem zgledu ban¬ dero narediti. S tem banderam pred svojo vojsko je Konstantin nasprotnika premagal in končal, in ko so mu Rimljani v zahvalo in čast hotli znamnje ali pil postaviti, je očitno spoznal, de mu je le Bog kristjanov zmago dodelil, hotel je namreč za svojo podobo križvroke, in napis zraven: „Po tem zveličavnim znamiiji, podobi prave moči, sim vaše mesto od tiranov rešil, in starašinstvu in ljudstvu staro svetlobo dodelil.“ Na to je z Licinjem vred 1. 313 tisti ukaz v Milanu izdal, po kterim je bilo kristijanam dovoljeno, prosto po svoji veri Bogu služiti. Vonder zmaga kristijanstva s tem še ni bila popolna; tudi Konštantin sam se ni še precej s celim sercam k sveti veri ober- nil, dokler se ni čašama njegovo prepričanje bolj uterdilo; de si ravno se je kristijanam posebno nagnjeniga kazal, in jim je cerkve v preganjanji poderte zopet sezidati dal, vonder nevernikov ni še iz svojiga dvora pahnil, tudi njih tempeljnov ni pustil razpadati. Za keršansko cerkev je Bog to v prid obernil, de ona ni silama gospodovati jela, temne de je polagama, pa toliko bolj gotovo 116 s svojo duhovno močjo serca prevzela. Tudi jo je še nekaj pre¬ ganjanja zadelo. Maksimin, sovladar Konstantina in Licinja, ker ni smel več s silo, je z zvijačo in zmotnjavo kristjane od njih vere odverniti iskal. Pa kmalo je prišel njegov konec; on se je vzdignil z vojsko zoper dva cesarja, pa Licini ga je po kratkim boji premagal. Maksimin je tedaj s strupam hotel svoje življenje končati, pa strup mu ni naglo služil, in strašno ga je vest grizla, kot de bi pred'seboj Kristusa na sodnim stolu vidil, se mu je zdelo, po tleh se je valjal, z glavo je ob steno butal, oči so mu iz jam stopile in oslepele, in še le četerti dan je smert tem mukam konec storila. Licini je zdaj imel oblast čez vse izhodne dežele; pa tolika čudna sreča ga ni k pravimu Bogu pripeljala, začel je krist¬ jane preganjati. Na njegovo povelje je bil s. Blaž, škof iz Se- baste v Armenii martran. Ravno v tistim mestu je tudi štirdeset marternikov za vero smert prestalo; štirdeset keršanskih vojakov namreč so na led djali, in ko je eden zmed njih serčnost zgubil in od vere odstopil, se je drugi vojak, ki je na straži stal, in v pri¬ kazni krone nad spoznovavci vidil, spreobernil in tako število spet dopolnil. Pa zdaj je prišel čas popolne zmage za sveto vero Jezusovo. Vzdignila se je 1. 324 vojska med obema cesarjema; Licini se je na svojo vojskino moč zanašal, pa v dveh kervavih bojih mu je bila skorej vsa pobita. Konštantin mu je močnodušno zanesel, in ga per življenji pustil, pa pozneje ga je dal umoriti, ker mu ni več zaupal. Tako je vse preganjavce Kristusove vere le nesre- čin konec zadel. Konštantin je bil zdaj sam vladar veliciga rim- skiga cesarstva, ki je 120 milijonov podložnikov štelo; keršansko spoznanje je, zlasti po tolikih čudnih zmagah nad njegovimi na¬ sprotniki, v njem močno prišlo, in lepa versta novih postav je po¬ kazala, kako de on želi keršansko vero edino v svoji deržavi. U- kazal je vzeto premoženje cerkvam nazaj dati,posestvo in deleže v preganjanji obropanim vernikam poverniti; cerkve so bile deržavniga davka oprostene, kar še tempeljnam malikov ni bilo pred dano; cerkveni služabniki so od srenjskih služeb izjeti bili, de bi jih nič v njih svetih opravilih ne motilo. Zapovedano je bilo, de naj se nedelja vredno in brez vse pomote obhaja, de naj ker- vave igre v glediših nehajo, de naj križ ne bo več znamnje sra¬ mote in kazen hudodelcov. Posebne sprednosti so bile sploh kristjanam obljubljene, de bi bilo leto vse dežele h Kristusovi po¬ vabilo; posebne sprednosti so bile tudi duhovšini dane, de ko je bil sužin v pričo cerkve izprosten, je leto tudi po deržavni pof stavi veljalo, in de je škof v kaki pravdi še smel razsodbo storiti, ko stranke z izrekam deželskiga sodnika niso bile zadovoljne. Tudi je v vsih delih svojiga cesarstva dal keršanske tempeljne zi¬ dati, in jj m je obilne prihodke odločil, kot v Rimu, Nikomedii, Antiohii in zlasti v Carigradu, ktero mesto je on kot novi Rim namesti stariga Bizancija veliko in krasno postavil. Tudi je bil posebno dobrodelin do ubogih in revnih, duhovšini je dostikrat lepe darila izročil, pobožne služabnike Jezusove, device in pu- savnike je zlo častil. V notrejnih cerkvenih zadevah, je on sai |J 117 rekel, nima kej zapovedovati, ker to gre le škofam, pastirjem cerkve; le v tem, kar je zunej cerkve, je djal, deje visi oglednik, ravnati vse po božji volji. Pozneje se je cesar Konstantin seoj- streje zoper neverstvo in malikovavstvo vzdignil; ukazal je dežel¬ nim poglavarjem se malikovavskih daritev ne vdeleževati: prepo¬ vedal Je vražne ajdovske prerokovanja in nespodobne obhajanja malikov, celo je tempeljne s podobami malikov razdjati ali v ker- šanske cerkve spremeniti veleval, kristijane je zmirej v večim številu v deržavne službe klical. Ta tudi zunej svojiga cesarstva je iskal kristijanstvo bolj razširiti in uterditi; zlasti je perzijan- skimu kralju Saporju z lastnim pismam in zraven s krasnimi darili priporočil, de naj keršanski veri ne bo sovražin, marveč de naj je podpira. V njegovih dobrih delih za uboge in cerkve je Konstantinu pomagala njegova pobožna mati s. Helena. Sama je potovala v sveto deželo, obiskat krajev častitiga spomina Zveličarjeviga. V Jeruzalemu je dala na mestu Kristusoviga groba gnjusobo mali¬ kov in zasip odpraviti, ravno tako v Betlehemu na mestu hlevca Jezusoviga rojstva. Tudi je dala poiskati s. križa, kteriga so bili Judje v globok brežin vergli, in z vsako šaro zasuli. Najdeni so bili po dolgim kopanji trije križi; bili so zaporedama na bolno ženo položeni, in ko je per tretjim precej zdrava vstala, je bilo to čudo znamnje praviga križa. En del tega križa je poslala Helena ce¬ sarju, drugi je bil v veličastni cerkvi hranjen, ktera je bila na mestu božjiga groba sozidana; tudi v Betlehemu in na Oljski gori so bile cerkve postavljene. S. Helena je v veliki pobožnosti svoje življenje sklenila v Nikomedii 1. 328. Tako je tedaj Bog obernil po svoji modrosti in mogočnosti, de rimski cesarji, kteri so bili popred hudi preganjavci keršanske cerkve, so zdaj postali njeni podporniki in branitelji; in Konstan¬ tinu gre slava, de je on pervi keršanski cesar bil, in de je to¬ liko k zmagi svete vere pomogel. Žalostno je bilo pa, de, ko ie cerkev zunej pred preganjanjem nevercov mir dobila, se je pa znotrej huda vojska s krivoverstvam začela; hudobni Arij je bil začetnik velikih zmotnjav. Kar cesarja Konstantina zadene, je sicer res, de so nektere prenagle grozovite dela njegovo ime omadežale, de ko je od začetka zoper krivoverce z vso resnico vstal, je potem pa od njih premoten jim bolj pregledoval, de je s. kerst noter do smerti odkladal; vonder vse to se zamore per 'njem izgovoriti, sej je bil še le začetnik v veri. On je umeri 1.337 blizo Nikomedije. Pred svojo smertjo je še z vso pobožnostjo veliko¬ nočne praznike z vernimi vred obhajal, in si obilniši za dobre dela prizadel; ko ga je bolezin hudo napadla, je ponižno in spokorno s. kersta prosil, in ga je pobožno prejel, in se je tako za sre- cin konec pripravil. Poglavar s. cerkve je bil v tem času s. Silvester 1. 1. 314 do 335. Prizadeval si je za uterjenje svete vere, za red v cerkvi za lepoto božjih tempelj nov, za zatrenje krivoverstva; pod njim je bil pervi vesolni cerkveni zbo'r v Niceji 1. 335. Za njim je bil s. Marka papež 1. 336. 118 6^. Moteni stan cerkve pod cesarja Konstantina sinovi; sv. Juli I. papež. Po smerti cesarja Konstantina I. 337 je med njegove tri si¬ nove cesarstvo razdeljeno bilo; Konstantin II., nar starji, je do¬ bil Anglijo, Galijo in Španijo, Konstant Italijo, Ilirijo in Afriko, in Konstanci pa izhodne dežele in Egipt. Ali prave edinosti ni bilo med njimi, tudi niso imeli duha očetoviga v vsih rečeh. Konstantin II. je hotel bratu Afriko vzeti, ga je z vojsko napadel, pa je poleg Ogleja smert našel 1. 340, in po tem je Konstant vse zahodne dežele v oblast dobil. Pa tudi zoper njega se je na¬ sprotnik, neki Magnenci, vzdignil, in umeri je 1. 350; zdaj je Konstanci sam vse cesarstvo v roke dobil, ter ga je imel do svoje smerti 1. 361. Konstant je bil kmalo z ojstrostjo zoper malikovanje na noge stopil; pa neverniki so se tudi hudo nasprot postavili, in s silo se ni dalo veliko storiti. Konstanci, ko je bil sam vladar, pa je še z veči gorečnostjo neverstvo zatreti iskal; 1. 353 je ukazal vse tempeljne malikov zapreti, prepovedal vse daritve in vso službo lažnivih bogov, in prestopnikam te postave je smert z mečem zažugal. To silno ravnanje pa je moč neverstva, desiravno je že zlo omagovalo, zopet spodbudilo. Zlasti v Rimu je bilo še, preveč ostankov starih vraž, de se niso dale tako lahko zapustiti, in v Aleksandri! je bil sedež posvetniga modrijanstva, ktero se je terdovratno za vero starih bogov potegovalo. Učeni neverski pi¬ satelji so se v bukvah poganjali, in sloviti govorniki so v vnetih besedah opominjevali za službo malikov. Tudi marsikterih mlačnih in le na videz postalih kristijanov zaderžanje je bilo popolni zmagi keršanske vere na poti, ker so se neverniki nad tem spodtikovali. Nasprot so sicer tudi keršanski učeniki z bukvami in z besedo resnico pojasnovali in zagovarjali, in življenje mnogo svetih duš je zoper pohujšanje malovrednih svetilo. Nar večji nepokoj in zgubo pa je sveti cerkvi napravljalo Arijevo krivoverstvo, ker se je cesar Konstanci zapeljivcam dal preslepiti, je zmote na vse strani in celo s silo podpiral, deležnikam krive vere roko deržal, in pravoverne cerkvene pastirje preganjal. Vladal je ta čas božjo cerkev s. Juli I. papež od 1. 337 do 352. On je razkril zvijače krivovercev, terdil stanovitno katolško , resnico, kakor je bila v Nicejskim zboru spoznana, in per njem so preganjani škofje pribežališč dobili; tudi zbor v Sardiki 1. 347 razun več drugih se je po njegovim prizadetji sošel. Njegov na¬ slednik, papež Liberi od 1. 352 do 366, sicer v pervi priči ni pregledal vsih zvijač v besedah krivovercev, je pa po tem toliko bolj stanovitno za resnico se vojskoval; ne sladke ne grozovite besede cesarja Konštancija ga niso premaknile, in raji je šel v samoto, v ktero gaje ta samoglavni vladar pahnil. Tisti čas, I> 3oo , je bil po cesarjevi volji drug papež postavljen, Feliks II., kten se je pa vonder zvesto katolške vere deržal. V času teh zmotnjav in sil Arijeve krive vere je bil med drugimi cerkvenimi 119 pastirji poseben steber in bran katolški resnici s. Atanazi, Aleksandrijski škof, kteriga je pa zato tudi nar huji preganjanje zadelo. Z njim vred so svetle luči v cerkvi bili O zi škof v Kor- dubi na Španskim, s. Hilari škof v Piktavi v Galii, s. Evzebi škof v Vercelah v Italii, s. Miklavž, velik čudodelec, škof v Miri v mali Azii, s. Ciril škof v Jeruzalemu, in drugi. V naših krajih je takrat pomniti Fortu naci jan Oglejski škof, in s. Flori in Kast, Emonska škofa. 68. Zatiranje cerkve pod cesarjem Julijanam od- stopljencam. Po Konštancijevi smerti je njegov stričnik Julijan cesar¬ stvo dobil; on je sam še od rodovine cesarja Konstantina ostal, ko je bil druge Konštanci pomoril. Po tem vladarji je malikovav- stvo v rimskim cesarstvu kot umirajoče še zadnje inočne gibe po¬ kazalo, kakor de bi ne bilo hotlo v nič iti; Julijan je namreč kri- stijanstvo popolnama zatreti, in službo malikov spet v poprejšno čast pripeljati hotel. On je bil sicer v mladosti v keršanski veri podučen, tode premalo uterjen; neverski učeniki pa so se mu natihama približali, in so mu vero malikov prisladili; sam je britko čutil hudo morijo v svoji rodovini, v sredi cerkve pa krivoverskiga razpertja ni znal prav razsoditi. Tako ni bilo čudo, de je na zadnje sveto vero popolnama od sebe vergel. Ko je 1. 361 cesarstvo nastopil, je kmalo svoje nagnjenje do stariga'malikovanja očitno pokazal; kristijanstva pa on ni toliko po silnim terpinčenji, temveč po dru¬ gih potih zatreti iskal. V preroškim duhu je od njega s. Gregor Nacijančan rekel, ko je še ž njim v Atenah v šoli bil: „Kako nadlogo si v tem človeku rimsko cesarstvo redi ! 4< Julijan je kristijanam in duhovšini svete cerkve pravice po- pred zadobljene odtegnil, jim žito iz cesarskih žitnic dajati pre¬ klical; služabniki cerkveni niso bili več prosti deržavnih dav¬ kov in srenjskih služb. De bi kristijani živeža lahko ne dobili, je dal vse jedila na tergu z vodo od malikovavskih daritev poškro¬ piti; de bi jim bila pot k učenosti zaperta, jim je vse šole pre¬ povedal; de bi jih v nečast in sramoto pripravil, jih je ukazal Galilejce imenovati. On je sicer pregnane škofe na svoje mesta poklical, pa s tem namenam, de bi po razpertji s krivoverci huji zmešnjava v cerkvi bila. Tempeljne malikov in služabnike mali¬ kov je spet v čast postavil, več lepiga iz navad in življenja kri- stijanov je iskal tje vpeljati, službo starih bogov je skušal na višji duhovno stopnjo povzdigniti, daritve jim je ukazal prinašati, in jih je tudi sam opravljal; iz droba daritev in od drugod je poma- likovavski šegi prerokovanja iskal. Kristijanov sicer ni s silo in terpinčenjem preganjal; pa nič ni branil, ko jim je neversko ljud¬ stvo krivico delalo; zatorej so marsikteri za sveto vero smert ter- peli, izmed njih s. Janez in Pavel, brata v Rimu. Pozneje je pa Julijan tudi sam neusmiljeno ravnati začel, zlasti v Antiohii. Ondi je hotel v tempeljnu malika Apolona praznik obhajati, in je ljud¬ stvo opominjal, daritev prinesti, pa le nek star služabnik malikov 120 je eno gos prinesel. Ker malik ni hotel odgovora dati, kakor je popred goljufivo prerokoval, zato je cesar ukazal kosti s. Babila, ktere so biizo ondi počivale, preč odnesti in, ko je oginj pred ko ne nebešk tisti tempelj požgal, je veliko kristijanov življenje zgu¬ biti moglo. Celo Judam je posebne pravice dovolil in jim razdjani tempelj v Jeruzalemu spet sozidati ukazal; mislil je s tem kristijanam nagajati, in na laž djati tisto prerokovanje, de bo razdjanje do konca ostalo. Z veseljem so Judje za delo prijeli, pa Bog je vedil njih početik na sramoto djati. Komej so bili pervi kamni položeni, jih je hud potres iz globočine izmetal, strašili vihar je apno, pe¬ sek in drugo pripravo raznesel, goreče krogle so iz tal šle, de- lovce in njih orodje požgale, in nad mestam se je svetel križ ka¬ zal. Moglo se je delo popustiti, in mnogi zmed Judov in never¬ nikov so se h Kristusovi veri spreobernili. V zadnje je cesar Julijan še bukve pisal, v kterih je vero Galilejcov (tako je on sveto vero imenoval) kot človeško znajdbo in slepotijo skazati, in vero malikov kot boljši spričati iskal. Pa božja šiba je zdaj hudobneža našla, in njegovim početkam konec storila. V vojski zoper perzijanskiga kralja se mu je kmalo le ne¬ sreča kazala; v boji je bil celo sam smertno ranjen, ter je brez¬ božno dušo izdihnil 1. 363. Preden je umeri, je neki še z roko v rano segel, in pest kervi prot nebu vergel, Kristusu v nečast re¬ koč: „Premagal si, Galilejic!“ Njegova smert se je popred po ne¬ beškim razodetji daleč oznanila, kakor pa po izročilih; mnogim pobožnim dušam je bila čudno na znanje dana. Z Julijanam je večji moč malikovavstva v rimskim cesarstvu vpadla, in le nekaj časa se je še lažnivim bogovam očitno služilo. 69. Zmagovanje kristijanstva pod cesarjem Jovi- nijanam in nasledniki, pod cesarjem Teodozjem; s. Damaz, s. Sirici papeža. Po Julijanovi smerti so vojaki Jovinijana cesarja zvolili. On je bil iz čeliga serca kristijan, zatorej se je tudi precej proti vojski zglasil: „Kersim kristijan, ne morem vojakam Julijanovi® zapovedovati, ako svojih zmot ne puste.“ Pa odgovorili so mu eno¬ glasno : „Gospod ! ne boj se, sej imaš le kristijane pod seboj Vonder on neverstva ni s silo zatiral, pustil mu je prostost misleč, de bo čašama samo od sebe padlo. Kristijanstvo se je pod tem cesarjem spet začelo vzdigovati, izgnani škofje so se zopet ver¬ nih na svoje sedeže. Pa le kratko je bilo njegovo vladanje, umeri je že 1. 364, cerkvi v veliko zgubo, zakaj on je pravo vero terdil, in krivoverce zaničeval. Za njim je dobil Valentinijan 1. cesarstvo, kteri si J e kmalo brata Valenta v socesarja vzel, in mu izhodne dežele iz¬ ročil, sebi pa zahodne ohranil; takrat namreč se je začelo veliko preselovanje narodov in hudo napadanje rimskiga cesarstva. Va¬ lentinijan je pravo vero spoštoval, vonder je zoper krivoverce ni dosti podpiral; nevercov ni silovito preganjal, pa prepovedal je 121 ponočne kervave daritve malikov, in malikovavce je večidel iz mest odpravil; le po stranali in vaseh se je še malikovanje moglo deržati. Valent pa je posebno neverske modrijane, in govornike in služabnike malikov čertil in kot hudodelce sodil. Vonder pravi veri je hudo nasprotoval, ker je bil Arijevim zmotam terdo vdan. Zatorej so pod njim pravoverči in katolški škofje mnogo preterpeti mogli, in krivoverstvo je močno prihajalo. Pa sodba božja ga je tudi došla. Go tj e, nemški narod, so jo čez Donavo v rimsko cesarstvo vdarili; Valent jim gre z vojsko naprot, pa v nesrečni bitvi je življenje zgubil, lianjeniga namreč so vojaki v neko kočo nesli'bili, ktero so pa sovražniki zažgali, de je ž njo vred zgo¬ rel; to je bilo 1. 378. Neki pušavnik, Izaak po imenu, mu je bil to smert pred napovedal. Valentinijan I. je o svoji smerti 1. 375 oblast zapustil svo¬ jima sinama Gracijanu in Valentinij anu II., ktera sta po Valentovim nesrečnim koncu tudi izhodne dežele dobila v posest, jih pa kmalo, 1. 379, Teodozju kot socesarju zročila. Ti ce¬ sarji so si za pravo sveto vero obilno prizadeli. Gracijan je tem- peljnam in služabnikam malikov posebne prihodke in pravice od¬ vzel , in desiravno so neverci s prošnjo mu naprot prišli, se ni dal od sklepa odverniti, v kterim ga je s. Ambrož, Milanski škof, poterdil. Tudi zoper Arijanske zmote je iskal resnici pomagati, ter je podpiral zbore katolških škofov. Ravno tako je delal Teo¬ dozi v izhodu; zadnje velike stopinje je on storil neverstvo zatreti. Že 1. 381 je prepovedal k neveri nazaj stopiti in daritve z golju¬ fivim prerokovanjem opravljati. Tudi podiranja ajdovskih tempelj- nov ni nič zaderževal; večkrat so namreč v tistih časih presilno vneti verniki se nad temi ostanki malikov maševali, ter jih razde- vali; v Aleksandrii je bil takrat slovit tempelj malika Serapa raz¬ sut, kjer je veliko sleparije malikovih služabnikov na dan prišlo. Ko je Teodozi 1. 392 sam celo cesarstvo v oblast dobil, je še ojstreje postave zoper malikovanje dal; tempeljnov obiskati je na ravnost prepovedal, in vso službo lažnivih bogov s hudimi kaz¬ nimi preklical. Ko je še 1. 394 vstajnika Evgenja in Arbo- gasta premagal (bilo je ravno v Vipavski dolini), na ktera so malikovavci še zaupanje stavili, je o prihodu v Rim v zboru sta- rašinstva krepko vse opominjal 'k keršanski veri se spreoberniti. „Od zdaj,“ piše s. Hieronim, „so bili skorej vsi rimski tempeljni polni prahu in pajčin, in vsi prebivavci so k grobam marternikov hiteli.“ Pa tudi zoper krivoverstvo je ta cesar močno na noge stopil. Skerbel je za shod druziga vesolniga zbora v Kon¬ stantinoplu 1. 381, in Arijev krivi uk je pod njim ob moč pri¬ šel. I drugim je pomniti, de si je cesar Teodozi za vse keršanske čednosti in za vse lastnosti dobriga vladarja prizadel. Posebno lep zgled je pa njegova spokornost. Ko je namreč iz nagliga serda v Antiohii veliko morijo napravil, in mu je potem s. Ambrož v Milanu v cerkev stopiti prepovedal, se je‘ta cesar ponižno nod- vergel, in je pokoro delal, dokler mu goreči škof ni odveze dal. Njegova smert je bila 1. 395. Na stolu s. Petra v Rimu je sedel s. Dam az p apež od 1. 12 122 366 do 384; bil je moder in pobožin mož, zoper kteriga je von- der neki levit rimske cerkve, Ursin, dolge nepokoje vzdigval. Razun družili del za sveto cerkev je on zlasti skerbel za dobro v latinšino pretolmačeno s. pismo, ktero delo je s. Hieronimu iz¬ ročil. Za njim je bil s. Sirici papež od L 385 do 398. Od njega je pervo tistih pisem, ktere so od nastopnikov s. Petra v Rimu ostale, in imajo posebne postave za cerkvene reči v sebi, in se papeške dekretale kličejo. Izmed drugih cerkvenih pastirjev so bili svetle luči tega časa s. B azili škof v Cesareji, s. Gre- gorNacijančan, nekaj let škof v Konstantinoplu, s.Ambrož škof v Milanu, s. Martin škof vTuronih, s. Hieronim mašnik, in drugi. 70. Nevarni vonder srečno prestani časi cerkve o preselovanji narodov; s. Leon papež. Cesar Te o dozi je o svoji jsmerti 1. 395 rimsko cesarstvo med svoja sinova razdelil^ Arkadi je dobil izhodno ali greško cesarstvo, kjer je bil Konstantipel poglavitno mesto, Honori pa zahodno cesarstvo, kjer je bilo poglavitno mesto Rim in pozneje Ravena. Menil je cesar, de bo po ti delitvi vsaka stran ložje na svoje nasprotnike pazila, izhod na Perzijane in zahod na nemške narode, kteri oboji so že več let sem rimske meje napadali. Pa moč obojiga razdeljeniga cesarstva je bila s tem za prihod oslab¬ ljena. Šilno nevarni časi so namreč takrat za rimsko cesarstvo, zraven pa tudi za sveto cerkev nastopili; divji večidel neverski narodje iz Azije in severne Evrope so planili nad lepe dežele rimskiga sveta, in so si jih hotli v rop dobiti. Grozoviti Huni, Mongolski narod, so privreli krog 1. 400 iz sred Azije proti se¬ verni Evropi, prihod Hunov pa je skorej vse narode v severni Evropi na noge vzdignil. Nar pred so jo 1.398 zahodni Gotje od Donave proti Grecii in po tem skozi zdanjo slovensko deželo v Italijo vdarili; le po obljubi letnih daril se je njih kralj Alarik !• 403 od Rima nazaj obernil. Alani, Vandali in Svevi z dru¬ gimi narodi vred, kterih vojvoda je bil divji Radagajs, so se 1. 405 nad Italijo vergli; ko so bili pa odpodeni, so šli v Galijo, in so si ondi in pa v Španii sedežev vzeli. L. 409 in 410 so Gotje s svojim kraljem Alarikam drugi in tretji pot pred Rimsko mesto prišli, zo ga zadnjič šiloma vzeli in oropali; le kar je bilo v cerkvah, je bilo v miru pušeno, ker Gotje so bili že krištijani, samo de Arijanske krivovere deležni. Po Alarikovi smerti jih je novi kralj Atavlf v Galijo peljal, odkoder so še večji del Španskiga posedli. Burgundioni pa so se 1. 413, in Franki krog 1. 420 v Galii vsedli, in verh tega je bila še Britanija za Rimsko cesarstvo zgubljena, ker so jo Angleži in Saksonci posedli. V teh nemirnih časih so bili v Rimski cerkvi papeži: s. Anastazi od 1. 398 do 402, s. Ino¬ cenci I. od 1. 402 do 417, kteri je v več listih posebne postave v cerkvenih rečeh dal, dalje s. Zosim 1. 417 in 418, s. Doni¬ ta ci 1. od 418 do 422. Posebna luč keršanske cerkve je bil v tem času zraven s. Hieronima s. Avguštin, Hiponski škof v 123 Afriki. Kar je bilo v zahodnim cesarstvu še ostankov malikovav- stva, še ravno zavoljo vrenja divjih narodov ni moglo bolj močno zatirati. , .. „ , Ko je cesar Honori 1. 423 umeri, je bil za njim Valen¬ tini jan III. cesar do 1. 455; temu je od vsiga cesarstva še ko¬ me j'Italija ostala, ker so mu 1. 429 Vandali še Afriko vzeli. Takrat je prišla silna stiska za Afrikansko cerkev; Vandali namreč so bili divje terme, in zraven Arijevi krivoveri vdani, in njih kralj Gajzerik je precej začel katolčane hudo zatirati in preganjati. Pa‘tudi kristijani v Afriki, posebno v Kartaginskim mestu, so si bili s svojim spačenim, krivičnim in razujzdanim življenjem že davno božjo šibo zaslužili. Strašno je bilo ravnanje Vandalov; vsi kraji kratkočasnosti; pa tudi vsi katolški tempeljni so bili raz- djani, škofje in mašniki, in kar je bilo žlahtniga rodu, so bili izgnani ali v sužnost prodani, in po vsih deželah so razkropljeni begali, večidel so bili premoženja oropani, marsikteri so celo življenje zgubili. Drugi zleg je v tem času rimskimu cesarstvu in tudi keršanski cerkvi žugal v Evropi. Huni so se bili namreč v poslednje v zdanji Ogerski vsedli; njih vojvoda je bil od 1.445 grozoviti Atila, šiba božja imenovan. L. 450 se je on vzdignil nad večerne dežele s silno veliko množico vojakov, in je prišel čez Rajno v Galijo; nasprot so se mu postavili Rimljani s svojim vojvodam Aecijem, Gotje in Franki. In božja previdnost je sto¬ rila, de so bili po silno hudi bitvi na Katalavnskim polji Huni pre¬ magani, in de vera in omikanost ni bila razrušena. Pa Atila se je 1. 451 nad Italijo vzdignil, razdjal je Emono, Oglej razsul, 'ondi moštvo pomoril, ženstvo in otroke odpeljal, oropal Verono, Milan in druge mesta, ter se je obernil proti Rimskimu mestu. V Rimu so bili ta čas papeži s. Celestin od L 423 do 432, pod kterim je bil tretji vesolni cerkveni zbor v Efezu 1. 431 zoper Nestorjevo krivo vero, s. Ksist III. od 1. 432 do 440; zdaj pa je bil s. Leon I. papež od 1. 440 do 461. On je bil posebin cerkven učenik, skerbin varh čiste vere zoper krivo¬ verske zmote, je zatorej četerti vesolni cerkveni zbor v Kalcedonu 1. 451 zoper Evtihove zmotnjave vkupej spravil. On je tudi svojo viši cerkveno oblast cesarju nasprot pokazati in jo v zadevah škofov prav in v prid svete vere rabiti znal. Ko Rimskiga mesta niso ne cesar , ne vojaki pred silovitim Atilam braniti v stanu bili, je bil papež Leon, ki ga je otel. V papeževi obleki, s pastirsko palico jv roki in s svojo duhovšino je šel on Atilu naproti , in je to strašno šibo od mesta preč obernil. Ko so Atila njegovi ljudje prašali, zakaj de seje tako naglo preveriti dal, je neki povedal: „Vidim sim Petra z golim mečem na strani Leona stati, kteri mi je ojstro protil, ako papeževe besede ne poslušam." On je šel po tem s silno velikim ropam nazaj na Oger- sko, kjer mu je po obilni gostarii o njegovi ženitnini žila počila, in kri utekla. Tako je tudi ta šiba božja svoj konec našla. Raz¬ kropljene vernike pa so goreči cerkveni pastirji spet zbrati in v pravi red djati iskali, kot v naših krajih v Ogleji s. Ničeta ki je za to stran od papeža Leona posebin list prejel, v Emoni čast. 124 Genadi, v Tiburni s. Pavlin. Papež Leon je bil še tudi pozneje keršanski cedi in Rimskima mestu varh. Ko je namreč 1. 455 Vandalski kralj Gajzerik pred Rim prišel, mu je šel papež i duhovšino, s svečami in križi naproti, in ga je toliko omečil, de mesta ni razdjal in požgal, temuč le z ropanjem se zadovoljil; vonder strašno so Rimljani prestali, štirnajst dni so Vandali ro¬ pali , in h koncu so tudi veliko množico ljudstva seboj vlekli. 71. Nevarni vonder srečno prestani časi cerkve o preselovanji narodov dalje. Za Valentinijanam III. so še nekteri slabi cesarji v zahod¬ nim cesarstvu se verstili, kot Avit, Majorijan, Sever, An¬ te mt, Olibri in Juli. Le kratko je bilo njih gospodarstvo; vodji nemških vojakov, ki so bili v rimski službi, so jih zapore- dama postavljali in odstavljali, kakor se jim je zdelo. Zadnji teh cesarjev je bil Romul Avgustul 1. 475; po kratkim vladarstvn mu je 1. 476 vojskovod Odoaker oblast vzel, in se sam kralja Italije in Nemcov imenoval. Tako je poze meljsko gospostvo stariga Rima nehalo, ko je bilo vsiga vkupej 1230 let ter- pelo. Nastopilo je pa zdaj sveteje duhovno gospostvo no- mlajeniga Rima, ktero je po besedi s. Leona papeža nje¬ govo oblast sterdnjavo vere dalje razširilo kot jo je popre d sedež cesarske moči. Kmalo potem 1. 490 so se vzignili izhodni Gotj e in njih kralj Teodori k od južne Donave nad Italijo in so jo v kratkim vso posedli. Teodorik, desiravno s svojim ljudstvam Arijanski krivoveri vdan, katolške cerkve ni sti¬ skal, temveč je njene pastirje spoštoval; tudi je modro in usmi¬ ljeno gospodoval, razun de je proti koncu življenja bolj terd pri¬ hajal. Izhodni Gotje vonder niso dolgo kraljestva obderžali; Be* lizar in Narset, vojskovodija izhodniga ali greškiga cesarja Justinijana, sta zaporedama njih kralja Vitiga in Totila zma¬ gala, in Italija je I. 554 izhodnima cesarstvu podložna bila, in njeni poglavarji so se Eksarhi klicali. Vonder 1. 568 so Lon- gobardje in njih kralj Alboin spet od južne Donave priderli, in so si severno in en del južne Italije podvergli; le nekaj dežele je še greškim cesarjem ostalo, zlasti mesta Rim in Ravena. Rimsko mesto vonder je v teh nestanovitnih časih veliko pa¬ pežem se imelo zahvaliti; oni mu niso bili samo pastirji v duhov¬ nih rečeh, ampak tudi svetovavci in varili v pozemeljskih stiskah) kakor je bil popred s. Leon. Sedeli so v teh časih na stolu «• Petra s. Hilari od 1. 461 do 468, s. Simplici od 1. 468 d° 483, s. Feliks III. od I. 383 do 492, s. Gelazi I. 492 d® 496, od kteriga je več postav zastran cerkveniga reda in svetih i° P j a o V fi izšlo; daI J e s-.Anastazi II. I. 496 in 497, s. Simah o« b ® do 514, kteri je stiskane pravoverce iz Afrike podpira*’ Krivoverce iz Rima spravil, in več postav v cerkvenih rečeh i&' dal, pa je tudi od nasprotnikov več prestati imel: ravno tako J e bilo tudi s s. Hormizdam papežem od 1. 514 do 523. S. ne z L, papež od 1. 523 do 525 pa je po kralju Teodoriku 125 ječo verzen marternik umeri; tisti čas in nekaj pred so bili po Istrijanskim škofje vstavljeni, v Pareču Evfrazi, v Kopru Na- zari, v Terstu‘Frugifer. Dalje so bili papeži: s. * eliks II. od I. 526 do 530, s.Bonifaci II. od 1. 530 do 532, s. Janez II. od 1. 533 do 535, s. Agapet I. 1. 535 in 536, s. Silveri od 1. 536 do 540, kteriga je vojskovodja Belizar po povelji greške cesarice Teodore v samoto pregnal, kjer je reve m lakote kot marternik umeri. Te srnerti je bil veliko kriv naslednik Vigili, papež od 1. 540 do 555, kterimu je pa božja pravica tudi po- vračevala; ob času petiga vesolniga cerkveniga zbora v Konstantin oplu 1. 531 je veliko prestati imel, in ko seje od ondod še v Rim povernil, je na poti bolečo srnerti.storil. Za njim so bili v tej dobi še papeži: Pelagi I. od 1. 555 do 560, Janez III. od 1. 560 do 573, Benedikt od 1. 573 do 578, Pelagi II. od 1. 578 do 590. Ta čas je bil sedež Oglejskih škofov, ki so se že popred patriarhi imenovali v Grad prenesen. Izhodno ali greško cesarstvo se je veliko dalje obderžalo kot zahodno; njega so sicer tudi napadi divjih narodov nadlegovali, več pa so mu verske razpertja nepokoja delale. Arkadi, cesar od I. 395 do 408, v drugim slab vladar, si je vonder ostanke malikovanja še odpraviti prizadel; podobe malikov so bile na stran djane, dosti tempeljnov podertih , neverski modrijani si niso upali zoper sveto vero očitno govoriti. Pa preganjanje, ki ga je s. Janez Zlatoust, veliki škof v Konstantinoplu, in luč cele tedaš- nje izhodne cerkve, zlasti po cesarici Evdoksii prestal, dela tisti— mu času žalostin spomin. Teodozi II. Arkadijev sin, cesar od 1. 408 do 450, je dalje še ojstreje postave dal zoper nevernike, pa tudi zoper Jude in krivoverce, kteri so katolški cerkvi naspro¬ tovali. Njemu je s svetam na strani stala modra, pobožna deviška sestra s. Pulherija, ktera je vse njegove dela vodila; sama je tudi s poštenim Marcijanam zaročena 1. 450 na cesarski stol prišla. Cesarja Leon L, od 1. 457 do 474, in Justin I. od 1. 518 do 527 (med kterima so bili nekteri slabi cesarji, Zenon, Leon II., Bazilisk in Anastazij, sta še z ojstrimi kaznimi, zgubo premoženja, službe in celo življenja neverstvo prepovedo¬ vala. Ravno tako je storil tudi Justinijan L (Upravda), cesar od 1. 527 do 565, kteri je lepoto keršanske cerkve tudi z zidanjem veliko božjih tempeljnov in bolnišnic povišal. Vonder se je preveč v verske prepire mešal, ktere so takrat Nestorjeve in Evtihove zmote budile; tudi se je cesarica Teodora večkrat silo- vito v cerkvene reči vtikala. Njegovi pravdoslovci so postave ce¬ sarstva v red djali, in vojskovodja Belizar in Narset sta so¬ vražne vojske premagala, in meje gospostva razširila. Zlasti je pomniti zmaga Vandalskiga kraljestva v Afriki, kjer so dalje se kralji Ilunerik, Trazamund in Gilimer katolško cerkev hudo stiskali; cele množice pravovercov so bile ojstro ob¬ sojene, iz dežele izgnane, terpinčene; pa natlačeni v ječah so Bogu hvalo peh, drugi z odrezanimi jeziki še govorili. Pa voivoda Behzar je 1. 553 grozovito Vandalsko moč vničil. Naslednji cesarji, Justin II. od 1. 565, Tiberi II. od 1. 574, in Mavrici 126 od 1. 582 so bili pobožni in pravični, v vnanjih vojskah ne vse¬ lej srečni. 72. Rast in stiska cerkve zunej rimskiga cesarstva v Azii in Afriki. V Perzii je bilo že od prejšnje dobe obilno keršanskih družb; škof v Selevcii in Ktezifonu je bil čez nje viši škof. Ko je pa kristijanstvo v rimskim cesarstvu gospodovati jelo, so ga perzijanski kralji ravno iz sovraštva do Rimljanov čertiti začeli; ta čert so podpihovali še neverski perzijanski farji, ki so seMagi imenovali. Cesar Konstantin je perzijanskimu kralju Saporju II. v posebnim listu kristijane priporočil, pa brez sadu. Ko je cesar Konštanci s Perzijani vojsko vzdignil, so nasprotniki keršanske vere kmalo kristijane dolžiti začeli, de na tihim z Rimljani derže. Kralj Sapor je tedaj kristijane nar pred s silnimi davki obložil, pa kmalo jih je tudi moriti dal. Neusmilnež je ukazal keršanske mašnike vse ob glavo djati, in cerkve razsuti. Viši pastir perzi- janskih vernikov, s. Simeon, je bil v verigah pred kralja peljan; obetal mu je leta in protil, de naj bi solnce molil, pa s. škof šeni dal omajati, in z mečem mu je bila glava vzeta. Ustazad, eden pervih kraljevih služabnikov je bil vero zatajil; pa goreče besede s. Simeona so ga obudile, in s smertjo je zdaj svojo nezvestobo do Kristusa poravnal. Sto drugih mašnikov je bilo s svetim pa¬ stirjem vred umorjenih; pa tudi oba naslednika njegova sta bila usmertena, in za voljo silne stiske je škofski stol v Selevcii dvaj¬ set let prazin stal. Pa tudi vernikov je veliko število zavoljo vere življenje zgubilo; 16000 se jih le znanih šteje. Zastonj je bilo jih naganjati, de bi bili solnce molili, od kervi jedli, in kraljeve bogove častili; raji so življenje in vse zgubili. Kralj Jezdegerd I. je krog 1. 400 preganjanje huje ponovil, in njegov naslednik Raharam V. je silo zoper kristijane do nar strašnejiga gnal; Živim so kožo derli, ude po samim preč sekali, sojih žagali, ali v jame cele trume metali. Število marternikov se ne da določiti; bolj znan med njimi je s.Hormizda, ki je bil imenitnejiga stan« mož. V poslednje, ko je cesar Teodozi II. Perzijane 1. 422 v vojski premagal bil, je bil tudi temu preganjanju saj za nekaj časa konec storjen. Takrat je škof A kači iz Amide 7000 vjetin Perzijanov, ki so bili ondi zaperti, iz sužnosti rešil; posode cer¬ kvene je prodal jih odkupiti. To usmiljeno djanje je tudi kralja Varana omečilo, de je kristijanam pokoj dal. Pa, žali Bog; krivoverni Nestorijani so se po tem v Perzii vselili, in to je cerkvi od znotrej nepokoj delalo. V Ar menii je bila sveta vera že tudi popred nekaj zaseja¬ na , pa v tej dobi je bila bolj razširjena in uterjena. V začetku cetertiga stoletja seje celo kralj Tiridat spreobernil; čudo,kj ga je s. Gregor Razsvetlovavec vpričo njega storil, je nj e ' goviga duha pripričalo od resnice svete vere. V začetku petig® stoletja sta se patriarh ali veliki škof S ah ag in poprejšnji kraljev pisar Mjezrob zlo za razširjenje kristijanstva trudila; Mjezr 013 127 ie tudi s. pismo v armensko prestavil. Ko je 1. 429 Armenija v perzijansko oblast prišla, so se Armenijani močno zoperstavili, ko se je tudi perzijanska napačna vera med njimi vpeljati silila; ve¬ liko je dežela prestala, pa stanovitnost kersanskiga ljudstva m omagala. v . . , V Iberijo, deželo unstran cermga morja, je prišla Kristu¬ sova vera po neki sužnji, ktera se, ker drugo ime od nje ni znano, kar Kristijana imenuje.' Ona je bila enkrat bolnimu detetu s svojo molitvijo zdravje zadobila; kraljica, to slišati, se je dala k nji prinesti, ker je hudo bolezin imela, in bila je tudi ozdravljena, zraven pa še s keršansko vero seznanjena. Kraljica je iskala tudi kralja spreoberniti, leta se je pa dalje ustavljal; v veliki nevar¬ nosti pa je enkrat obljubo storil se spreoberniti, ako bo srečno rešen. Zgodilo se mu je po željah, in on je tudi besedo deržal. Kralj in kraljica pa sta zdaj še svoje ljudstvo k sveti veri pripe¬ ljati iskala; cesar Konštantin je na nju prošnjo škofa z več maš- niki v deželo poslal, kteri so ljudstvo v keršansko cerkev vpeljali. Od ondod je sveta vera tudi v bližne dežele prišla. V južno Arabijo je cesar Konštanci poslance z obilnimi darovi napotil, med njimi škofa Teofila, de bi bili dovoljenje zadobili ondi keršanske cerkve zidati. Kralj se je dal pregovoriti, in tri cerkve so bile postavljene, tudi več ljudstva se je spreo- bernilo. Pa Judje, kterih je veliko v deželi stanovalo, so bili večjimu razširjenju kristijanstva na poti. V začetku šestiga stoletja je judovski kralj Dunaan čez deželo gospodoval, kteri je kristi— 'jane silno preganjal; keršansko mesto Negran je dal požgati, in po tem več ko 4000 kristijanov pomoriti. Keršanski kralj Eles- baan iz Abisinije v Afriki je prišel deželi na pomoč, je Dunaana premagal, in keršanskiga kralja postavil. Pa po tem je Nestor¬ jeva krivovera se tudi tukej vsilila, in cerkev je bila s to luliko na dvoje djana. V Indii so ta čas perzijanski kristijani več cerkev vstavili; v Kalijani (Kalekuti) je tudi škofov sedež bil. Pa tudi tukaj je Nestorjevo krivoverstvo lepo setev spačilo. V Abisinijo, Afrikansko deželo poleg rudečiga morja, je s. Frumenci keršansko vero prinesel. Bil je še mlad s svojim bratam Edczjem vjet in sužinj tje peljan. Oba lepa mladenča sta .kralju dopadla, ter na njegovim dvoru služila. Tu je čašama kraljico in mladiga kralja Aj zana za sveto vero pridobil. Po tem je sel k s. Atanazju, Aleksandrijskima škofu, kteriga je škofa posvetil, in z več mašniki nazaj poslal, začeto delo dokon¬ čat. Z besedo in čudeži je sveti mož veliko Abisinijanov spreo- bernil; in vera po njem zasejana seje do današnjih dni še ondi ohranila. 73. Začetki keršanske vere per nemških in nekterih drugih narodih v Evropi. . Ako se veliko preselovanje narodov iz severja in iutra z vernim ocesam pogleda, je spoznati, kako de so ljudstva, ki so 128 v temi in v kraji smertne sence stanovale, novi luči keršan- ske vere naproti hitele, in tedaj v tiste kraje vrele , kjer je že lepo svetela. To preselovanje je razun nekterih drugih zlasti nemške in slovenske narode zadelo, le de so slovenski nekoliko pozneje naprej stopati jeli. Gotje so se že v drugim stoletji od daljniga Severja iz Skandinavije na pot vzdignili, in so se ob čemim morji vsedli. eni bolj proti zahodu, drugi proti izhodu. Kristijani, v vojskah z Rim¬ ljani vjeti, so jim pervo znanje kristjanstva prinesli; v pervim Nicejskim zboru je bil pa že en gotiški škof, Teofil, v pričo. Ko so se pa zahodni Gotje pred Huni umakniti mogli, so pro¬ sili cesarja Valenta novih sedežev, in per tej priložnosti so od katolške vere kArijevi krivi veri prestopili. K tej napačni stop¬ nji jih je posebno škof Ulfila napravil, kteri jim je s. pismo v gotiško pretolmačil. Taka vera z Arijevimi zmotami popačena je per zahodnih Gotih še dalje ostala, in od njih so jo tudi izhodni Gotje prejeli. Za daljejno razširjenje svete vere med tem Ijud- stvam se je posebno s. J anez Zlastoust, patriarh v Carigradu, trudil. On jim je domače rojake v misijonarje zučil, in lastno cerkev v Carigradu pripravil, kjer se je služba božja v gotiškim jeziku obhajala; sam je tudi enkrat s posebno močjo in vrednostjo od čudniga spreobernjenja teh divjih narodov govor imel. Ko so zahodni Gotje pozneje nad Italijo planili, Rim oropali, in sev poslednje v Galii in Spanii vselili, je per njih še vonder Arijansko krivoverstvo gospodovalo, in od tod je tudi za katolško vero stiska prišla. Kralj E vri k je krog 1. 470 katolčane hudo nadlegval; škofov veliko je pregnal, druge voliti prepovedal; veliko cerkev je praznih stalo, zverina je po razvalinah divjala, in trava je na altarjih rastla. Kralj Leovigild je zopet krog 1. 570 katolčane stiskal, še lastniga sina Herm en egi 1 da, kteriga je Sevilski škof s. Leander k pravi veri spreobernil, je dal v ječo zapretii, m zavoljo njegove stanovitnosti ob glavo djati. Pa njegov drugi si®; kralj Rekared, je v zboru katolških in arijanskih škofov očitno katolško vero spoznal, in zbor v Toletu 1. 589 je Arijanske zmote popolnama zavergel; in od tedaj je prava vera ondi lepo scvetela- Od izhodnih Gotov, kteri so se pozneje v Italii vselili, je katolšk® cerkev tudi večkrat terpeti imela; pa ko je 1. 566 cesar Justini; jan njih kraljestvo končal, kmalo tudi njih imena ni bilo več slišat 1 ; Long obarili, kteri so za njimi v severni Italii sledili, so b® 1 tudi arijanske vere, in torej katolčanam nadležni. Alani in Vandali so vero od zahodnih Gotov dobili, P a z Arijevimi zmotami spačeno, in takošno so tudi seboj prinesli, ko so se na Španskim vsedli. Ko so pa Vandali v Afriki kralj 6 ' stvo vstanovili, se je iz njih divjosti in hudiga krivoverstva sim® veliko reve za ondašnjo katolško cerkev začelo. Sicer je b’1® Vandalsko kraljestvo tudi 1. 533 razdjano; pa sveta vera si severni Afriki vonder ni mogla opomoči. . . Svevi in B u rgundij oni so od začetka krog 1. 400 s |Ce . katolško vero prejeli, po tem so pa k arijanstvu prestopili. so na Španskim katolčane zlo preganjali, mesta in cerkve razdevatb 129 škofe in mašnike morili, med kterimi sta pomniti s. Pakracijan in s. Patani, škofa in marternika. Burgundijone, ki so v izhodni Galii svoje sedeže dobili, je kralj Sigizmund 1. 517 spet h ka- tolštvu obernil, in ko so 1. 534 v oblast Frankov prišli, je krivo¬ verstvo med njimi popolnama nehalo. Franki so se v sredi Galije vselili; kralj Klodovik jih je v eno kraljestvo združil. Kraljica Klotilda, burgundijonskiga kralja hči, ga je h keršanski veri nagnila; pa še le, ko je po stor¬ jeni obljubi 1. 496 v bitvi z Alemani zmago dobil, se je v resnici spreoberniti dal. S. Remigi, Bernski škof, ga je v veri podučil, in Božični dan s 3000 Franki vred kerstil. „Nagni svojo glavo 41 , mu je takrat rekel sveti škof, „sežgi, kar si do zdaj molil, in moli, kar si do zdaj sežigal. 44 Vsi pravoverniki so se nad temspreobernje- njem zveselili, in zlasti papež Anastazi II.; in ko je Klodovik še Burgundijone podvergel, in zahodnim Gotam skorej vso Galijo vzel, se je za katolško cerkev še več upanja obudilo. Pa Klodovikova kraljeva hiša se ni vredno za sveto vero obnašala, razpertije, morije in gerdobije so v nji gospodovale; in, ako so goreči škofje kaj svarili, so bili s sedežev puhani, in cerkvi so se njeni pod¬ porniki jemali. Na Irskim je bilo že nekaj keršanskih srenj najti, ko je škof Paladi, po papeži Celestinu I. poslan, tje prišel; pa sveto vero je še le prav uterdil s. Patrici, kteriga je 1. 332 ravno ta papež z več mašniki tje napotil. Škofija je bila v Armagu vstav¬ ljena, večidel Ircov se je spreobernilo; in ostalo delo so dokon¬ čali mašniki in kloštri s šolami vred, ktere je ta irski apostelj zapustil. Tako lepo je katolška vera v Irii cvetela, de se je otok svetnikov imenovala, in de je od ondod tudi več misijonarjev za drugo Evropo prišlo. Med Pik ti in Škoti v severni Britanii sta škof Ninijan od 1. 412, in irski minih Kolumba od 1. 560 s. evangeli zasejala. Saksonci pa in Angli, ki so 1. 449 južno Britanijo posedli, so keršanske Britanijane v večerno stran otoka odrinili, tudi so keršanske cerkve podirali, in dolgo se ni nihče iz britanske duhovšine vzdignil, jim s. evangeli oznanovat. Per Alemanih v Helvecii ali Švajcu je bila vera zadosti zgodej znana; imeli so škofa v Vindonisi, od koder je škof Mak¬ sim sedež v Konštancijo prestavil. Med Bavarce in Franke v zdanji Nemčii je nekaj znanja vere od Frankov iz Galije prišlo. Poleg Ra jne so popred že vstavljene škofije v Štrasburgu, Mo- gunci, Kolonii, Trieru in druge, seme keršanske vere za nove pri¬ seljence ohranile. V sedanji Avstrii, krog Dunaja in Solnigagra- da, je s. Severin posebna luč za razne priseljence bil. „ Slovenski narodi v tej dobi niso še tako obilno s ker- sansko resnico seznanjeni bili; pomikovati so se sicer že začeli v sedeže, ki so jih druge ljudstva prazne pustile, vonder stanovit¬ nih sedežev se niso povsod našli. Le uni Slovani, kteri so že od kdaj na južni strani Donave proti Jadranskimu morju ostali so zgodej sveto vero prejeli, in tisti, kteri so se bolj po samim ali v manjšim številu, zlasti krog 1, 320 pod cesarjem Konštantinam, in 13 132 keršanskiga nauka v Aleksandrii in v Antiohii tudi še v tej dobi ostale, in ste cerkvi mnogo modrih učenikov in gorečih pa¬ stirjev dale; iz une šole je med drugimi prišel s. Atanazi, iz te pa s. Janez Zlatoust. Cerkveni učeniki so se sicer nekaj tudi po- služili stariga modrovanja, zlasti greškiga Platona, kolikor daleč se jim je tisto dobro kazalo; nasprot so pa tudi s s. Avguštinam terdili, de prava sveta učenost se mora iz vere izhajati, in tako k večji vednosti napredovati; in od vere podpirani in vodeni so globoko v spoznanje visokih božjih skrivnost prišli. Kteri koli so pa bolj le po svojim človeškim umu modrovali, so radi na napačne pota zašli, so se od resnice zgubili, in so začetniki krivoverstev postali. 75. Resničnost keršanske vere zoper nevernike zagovarjana in spričevana. Vojsko kristijanstva z neverstvam so dosti podaljšali ajdov¬ ski modrijani in govorniki, kteri so zmote malikovanja polepšati, sveto vero pa in keršansko življenje zaničljivo storiti iskali. Nar huji početik te podobe so bile bukve cesarja Julijana. Dalje pašo se modrijanske šole v Aleksandrii in Atenah s svojimi učeniki Jambliham, Hieroklam, Plutarham, Pro- klam, Simplicjem in drugimi vzdigovale, ter so malikovavske basni na boljši stran kot prilike skrivnih resnic razlagale, očitne zmote neverstva na stran devale, tudi edinost višigaBoga spozna¬ vale , zraven terdile, de naj si vsak sme po svoje vero nare¬ diti, de je še bolj prav, po mnogi viži Boga častili. Ž nji®) so se združili govorniki Himeri, Libani, zgodovinski pisatelj Amijan Marcelin in drugi. Njih početki so storili, de ta nova podoba malikovavstva keršanski veri ni bila več tako nasprotna viditi, in tako so marsiktere omikane pagane ali ajde na svojo stran obernili. Kadar so pa keršansko resnico še bolj podkopati hotn, so radi zvito besedo in laži rabili, častenje marternikov kot ma¬ likovanje grajali, kristijanam nekterih napačno življenje , silovito podiranje tempeljnov, zaničevanje deržavnih postav očitali. Zla s11 so še veliko nadlog in stisk rimskiga cesarstva kristijane krive sodili. Takim krivim zaumkam in besedam od prave vere so pa tu® 1 posebni keršanski zagovorniki nasprot stopili. Skazovali so, <* e ne gre človeku samimu si po svoji misli vere kovati; marveč, ka¬ kor pravi s. Ambrož, »naj me Bog, kteri me je stvaril, nebeške skrivnosti uči, ne pa človek, kteri še sam sebe ne pozna.“ D ali ' t anci, kteriga zgovornost je zlo slovela, deje bil celo učenik Konstan¬ tinovega sina Krispa, je pisal sedmere bukve podučenja od boZ' jih reči; Evzebi, Cesarejski škof, je izdal pripravljanj^ in dokazovanje evangelsko, in s. Atanazi govore zop e nevernike, kjer sta prav učeno napačnost malikovanja s .k az T a nj in resnico keršanske vere poterdila. Zoper početke cesarja Ju jana se je s. Gregor Nacijančan z umetno in razsvetljeno » sedo pognal, zlasti pa je s. Ciril Aleksandrijski v deseter 133 bukvah zoper brezbožniga Julijana overanje kristijanstva krepko zavernil. Teodoret, škof v Čiru, je zdravilo za ne- verske zmote s tem dal, de je keršanske in malikovske zaumke od Boga, prerokovanja s. pisma in pa malikov, življenje apostelj- nov irfgreških in rimskih vitezov in postavodajev, djanske nauke keršanske vere in pa neverskih ljudstev eno drugimu nasprot pri¬ meril. Sosebno so cerkveni učeniki dokazovali, de niso kristi- jani zadolžili velikih nesreč, ktere je preselovanje narodov nad rimsko cesarstvo pripeljalo; marveč de soajdje vse leto s svojimi hudobijami in pa s silnim preganjanjem keršanske resnice zaslužili, španski mašnik Orozi je za tega voljo zgodovino sveta razložil; Galijanski mašnik Salvijan je v bukvah od vladanja božje cerkve razjasnil, de strašni napadi divjih narodov so le šibe roke božje. S. Auguštin je pa s posebno globoko učenostjo pisal bukve od kraljestva božjiga nasprot kraljestvu posvetnimu. Z bistrim pregledam in krepko besedo je tukej nar pred skazal, kako prazna in sama sebi nasprotna je vera, kakoršno so deržavni postavodaji, pesniki in modrijani ajdovstva od svojih bogov napo¬ vedovali. Potem pa govori od začetka, napredovanja in konca božjiga kraljestva, ter jame s stvarjenjem in padam človekovim, gre naprej po časih stare in nove zaveze noter do poslednje sodbe in zveličanja pravičnih. Posebno močna je njegova beseda, in v stanu zaverniti vse zopergovore nevernikov: „Ako bi vsi kralji zemlje, in vse ljudstva, vsi velikaši in vsi sodniki, mladenči in starčki, vsaka starost in vsaki spol nauk Kristusov poslušali in spolnovali, bi takošno ljudstvo vse deržavljanske sreče v tem po- zemeljskim življenji in zraven tudi večniga zveličanja deležno bilo." In ker so neverniki radi na čednosti poprejšnih Rimljanov in na njih posvetno srečo kazali, je djal ta modri učenik: ,,'Bog je nad to rimsko deržavo pokazal, kaj de čednosti v deržavi tudi brez vere zamorejo, zato de bi se spoznalo, kako de ljudje, ako še vera zraven pride, udje druziga kraljestva postanejo, kteriga kralj je resnica, kteriga postava ljubezin, in kteriga terpež večnost." 76. Katolški nauk od cerkve bolj razložen in po¬ jasnjen v prepiru z Donatisti. Že v prejšni dobi se je bilo prašanje vzdignilo, ali zamorejo zatajevavci ver spet v cerkev sprejeti biti, ali iz krivoverskih rok kerst zamore veljati. V tej dobi se je prašanje še dalje iztegnilo, namreč ah sploh iz rok nesvetih cerkvenih služabnikov s. zakramenti veljajo, m ah so sploh nevredni udje ali saj veliki grešniki v nravi cerkvi Kristusovi terpeti. Svetlo je tukej s. Avguštin z besedo in pisun dokazal, kaj de je prava cerkev, de namreč ona snloh vse pravoverne obseže, de obstoji v tesni zvezi vernikov Isvoiimi pas irji in vsili vkupej z rimskim papežem, in de kjer je ta zveza raztergana, ondi tudi prave cerkve ni. Tudi to je razložil kako de je razločiti vidno m nevidno cerkev, ne kakor ile bi dve cerkve bde, temuc de je le ena, pa v dvojnim pogledu, in de pod imenam 134 nevidne cerkve se razumejo vsi vredni udje cerkve, kteri niso le po imenu, ampak tudi v duhu in resnici kristijani. Začel se je prepir, ko je bil v Kartagini po smerti prejšniga škofa Menzurja L 311 sercni levit Cecilijan škof izvoljen, in po Feliksu, škofu iz Aptunge, posvečen. Ena bolj napeta stranka ni bila s Cecilijanain zadovoljna, ter je terdila, de njegovo po¬ svečenje nič ne velja, ker je uni Feliks o preganjanji svete bukve izdal; še celo je rekla, de oba, Feliks in Ceciiijan, nista več v pravi cerkvi, ako se ne spokorita. Ta stranka je Maj or i na, bravca Kartaginske cerkve, škofa izbrala, ter seje v zgol cer¬ kveni reči na cesarja Konstantina obernila. Ta reč je bila tedaj v zborih v Rimu in v Kartagini po vsim redu preiskana, in v obeh krajih je bilo za Feliksa in Cecilijana razsojeno. Ko pa nasprot¬ niki niso bili s teni zadovoljni, je bil velik zbor v Arelatu na Galijanskim vkup poklican 1. 314; pa tudi tukej je bilo spoznano, de Čecilijanovo posvečenje velja. Pa obsojena stranka ni hotla s Cecilijanain v edinost stopiti, marveč je od cerkveniga zbora zo¬ per vse cerkvene postave pritožbe na cesarja naprej gnala. Kon¬ stantin, dobro vedoč, komu gre v duhovskih rečeh soditi, je bil razserden, ter je odgovoril: „Naj le sodbo zbranih škofov za sodbo Kristusovo spoznajo , kakor jo on spozna.“ Vonder je bil uzrok razpertja še enkrat 1. 316 v Milanu pregledan, in razsodba je bila kakor popred. Med tem je nasprotna stranka po Majorinovi smerti Do na ta škofa izvolila, kteri je bil prav za prav glava teh odcepljencov; in od njega so se vsi Donatisti klicati jeli' Zdaj pa je cesar zoper nje ojstre postave dal, ker so le terdov- ratno per svoji ločitvi ostali; nato pa se je silno vrenje med njinii začelo. Konstantin je tedaj skusil bolj usmiljeno in mehko ravnati; pa zastonj je bilo, njegov sin Konstant je bil spet k ojstrosti pri¬ siljen. Glavarji Donatistov so bili pregnani, njih cerkve jim vzete. To je pa reč še huji storilo ; cele trume kmečkiga ljudstva (Cir- kumcelijoni so se imenovali) so se vzdignile, ter okrog po de¬ želi rojile, katolčane in njih pastirje nadlegovale. Cesar Julijan je Donatistam spet nekaj več dovolil, hotel je s tem razpor v cerkvi pomnožiti. Zdaj pa so katolški škofje na¬ sprotnike več s prepričanjem pridobiti iskali. Bukve O p tata, Milevitanskiga škofa zoper Dona ti st e jih sicer niso še velik 0 pridobile; pa s. Avguštin je bil pred drugimi poklican razpertje končati. V vnetih govorih in mnogih bukvah zoper Donatovo stranko, od eniga kersta, od edinosti cerkve, in drug 1 * 1 sije prizadeval Donatiste zopet s pravo cerkvijo združiti. Pa novo divjanje Cirkumcelijonov je katolške škofe prisililo cesarja Honorja 1. 404 deželske pomoči prositi; zatorej so bile zdaj terde p°' stave zoper Donatiste dane. L. 411 je bil v Kartagini sho ( katolških in Donatistovskih škofov poklican, kjer seje s. Avgusti 1 z vso močjo za zedinjenje odcepljencov poganjal, lepo dokazova , de je cerkev na zemlji kot njiva, kjer je lulika med pšenico. y e ‘ pogo vor z Donatisti jih je veliko pridobil, de so se s katols cerkvijo spravili; druge je deželska moč poterla. Vonder sled njih se je še do konca te dobe ohranil. 135 77. Katolški nauk od Sina Božjiga nasprot Arije vi krivi veri; pervi vesoljni zbor v Niceji. Zoper prečudno skrivnost s. Trojice so se že popred razni krivoverci vzdigovali, pa njih početki niso imeli ne veliciga po- speha, ne dolgiga obstanka. V začetku te dobe pa je precej Arij bolj po samim napadel resnico, deje Kristus, Božji Sin, v resnici Bog, in s tem se je dolga versta verskih prepirov za¬ stran dvojne nature Kristusove začela. In tukej ni bilo prasanje za kake male reči; zakaj z resnico, de je Jezus Bog in človek skupej , je tesno zvezana resnica, de je njegov nauk od Boga, in de smo po njem za res odrešeni. Zatorej so tudi ti prepiri pokoj cele cerkve pretresli, in njeni veliki učeniki in veliki pastirji so se z vso gorečnostjo za resnico vojskovali. Arij je bil mašnik v Aleksandrii, v s. pismih zurjen, zgo- vorin, razumin, pa tudi nečimern in časti Jakomin mož. V pogo¬ voru s svojim škofam je izrekel besedo, de Sin božji ni od veko- mej rojen, ne enake božje nature z Očetam. Prederznil se je visoke božje skrivnosti s kratkim človeškim urnam meriti, ter je nespametno modroval, de, ker je le Bog Oče sam od sebe, Sin ali Beseda pa rojen , tedaj Sin ni enaciga bitja z Očetam, je torej stvar, sicer nar imenitneji, ker je imel začetik pred vsim drugim stvarjenjem, de bi po njem vse reči stvarjene bile. Za tako brez¬ božno govorjenje ga je škof Aleksander posvaril, pa on ni zato nič maral. Tedaj je bil 1. ^2i zbor vsih egiptovskih škofov v ‘ Aleksandrijo poklican, kjer je bil Arij iz družbe svete cer- kve vunkej pahnjen, in njegov uk kriv obsojen; in leto je bilo tudi poglavarju cele cerkve in daljnim škofam na znanje dano. Arij tudi zdaj ni nič maral, temveč je iskal si svojo stranko pri¬ dobiti; v Aleksandrii in tudi vAzii so se njegovi nasledovavci zlo množili, še celo nekteri škofje so na njegovo stran stopili. Med temi je bil Evzebi Ni ko m e d ij ski, časti Jakomin mož , kije vedno po viših škof jih stolih hrepenel, dokler ni bil v Carigrad prestavljen. Dalje tudi Evzebi Cesarejski, kteri je razun bu¬ kev zoper neverstvo, razlaganj s. pisma, in svetih govorov zlasti deset bukev cerkvenih zgodeb, zgodbe časov, in življenje cesarja Konstantina pisal, in zatorej kot oče cerkvene zgodivšihe slovi. Leta, dva sta za Arija tudi na cesarskim dvoru govorila, in kmalo bi bil Arij nedolžin spet v prejšno čast postavljen imel biti; zakaj cesar Konštantin tega prašanja ni tako važniga stel, dokler mu Hozi, Kordubski škof, iz Španskiga, pred ko ne od papeža Silvestra poslan, ni razločil, koliko veliko de prepir pomeni. Konstantin, ki je ravno Licinja, preganjavca kristijanov zmagal bil, je želel tudi nepokoj v sredi cerkve potolažiti ter je 1. 325 po svetu imenitnejih škofov gotovo tudi papeža Silvestra napeljal shod vesolj niga zbora vNiceji. Več ko tri sto ško¬ fov večidel od izhoda, se je sošlo; od zahoda so bili: mašnika 'id in Vincenci poslanca papeža Silvestra I., Hozi iz Kor- dube za Špansko in tudi v papeževim imenu, Ni kazi iz Dije za 136 Galijo, Cecilijan iz Kartagine za Afriko, in Protogen iz Sar- dike; od Arijeve strani jih je dva in dvajset prišlo. Tudi cesar Konstantin je bil v pričo, pa kakor je sam rekel, ne soditi, mar¬ več se učiti. Častit zbor je bil to, in po tako dolgih stiskah cerkve očitno znamnje njene zmage; mnogi spoznovavci so bili vmes, še z znamnji tega, kar so v preganjanji prestali. Tudi razni neverski modrijani so prišli gledat in poslušat, misleči, de bodo tukej kaj našli keršansko vero grajati. V teh eniga se oberne neki kristjan, ter ga na ravnost nagovori: „Modrijan, kaj hočeš božje reči po svoje umevati? le verovaj!“ In ta priprosta beseda je bila zado¬ sti , modriga k sveti resnici spreoberniti. Katolško vero so zoper Arija pred drugimi zagovarjali Evstati Antiohijski, inMarcel, Ancirski škof, nar bolj pa mladi levit Aleksandrijske cerkve, Atanazi, kteriga je Bog nekako posebno za ta nevarni čas obu¬ dil, in kteri je s svojim škofam Aleksandram došel. Arijev uk je bil zaveržen, njegove pisma so bile v oginj obsojene. Nov sesta¬ vek vere je bil zložen, ker so se besede apostolske vere dalje izpeljale nasprot Arijevim zmotam, rekoč: »In v eniga Gospoda Jezusa Kristusa, Sina božjiga, kteri je rojen iz Očeta, Bog iz Boga, luč iz luči, pravi Bog iz praviga Boga, rojen in ne stvarjen, eniga bitja z Oče tam/ Zlasti je bila beseda »eni¬ ga bitj a“ krivimu nauku Arijevimu nasprot postavljena. Vsi škofje, 318 vkupej, so podpisali sklep zbora, ker so se tudi uni od Ari¬ jeve stranke po cesarjevim protenji vdali, razun dveh. Zbor je v zadnje še prašanje zastran obhajanja velike noči končal, in po¬ ravnal razpertijo Melecja Nikopolskiga škofa v Egiptu, kteri se je bil ločil od edinosti z Aleksandrijskim škofam, misleč, de je le ojstro ž njimi ravnati, kteri so v preganjanji odpadli. Tudi je dal zbor dvajset postav zastran vstavljanja iz življenja duhovnih, zastran prednosti Aleksandrijskiga, Antiohijskiga, in Jeruzalem- skiga škofa, zastran pokore velikih grešnikov, in zastran spreje¬ manja krivovercev v družbo svete cerkve. .. 4 ri .j se J. e mogel po povelji cesarjevim v Ilirijo preč po¬ brati, z njim tudi dva škofa, ki nista hotla zborniga sklepa pod¬ pisati. Kinalo sta mogla tudi E vz e b i Nik o.m e d ij s k i in T e o gnid Nicejski škof svoje sedeže pustiti, in na ptuje v Galijo B', ker sta s svojim podpisam goljufivo ravnala. 7^8. Daljejne razpertije in sile Arijanov; s. Atanazi, s. Hilari. Po smerti Aleksandra škofa je bil s. Atanazi 1. 326 na Aleksandrijski sedež povzdignjen, in on je bil od slej nar b°>J močan in neprestrašen voišak zoper Arij ane, lete sovražnike božje na ture Kristusove. Bil je mož terdne vere in gorečnosti kot ap°- S !]J , P.°. ,n serčnosti kot marternik, bistroumin, v razsojevanji in s epanji zurjen kot modrijan, in v svoji besedi mogočin kot pop 0111 naturi' N s . e utrudil v vojski zoper zmote vsih 46 let svojig* • esira . vno j e Bil petkrat od svojiga sedeža pregnan- Bukve in pisma njegove ki so še ostale »pričujejo, kaj de je on 7,a 137 čistost svete vere storil in prestal. Razun bukev zoper nevernike, razlaganja psalmov in od življenja s. Antona pušavnika gredo sem- kej lete: razlaganje Nicejske vere od skrivnosti s. Trojice, list od sklepov Nicejskiga zbora, govori zoper Ari- jane, razlaganje od včlovečenja Besede zoper Arij a ne, bukve od s. Trojice in od s. Duha, in mnogoteri listi zastran arijanskih prepirov in sil, ki jih je na razne strani pisal. Arijani so pa tudi dobro pomnili, kdo je njih nar večji nasprotnik; zastonj so pa tudi zoper njega vse sile počeli, in ga noter do smerti preganjali. Pregnani Arij se je skušal per cesarji Konstantinu zopet lepiga storiti, ter je svojo vero tako zvito in Nicejski veri podobno razložil, de je cesarja premotil. Smel je zdaj spet nazaj priti; ravno tako sta se tudi njegova prijatla Evzebi Nikomedijski in Te- ognid Nicejski nazaj vernila. Konstantin je menil, de bo s tem nar pred vse pomiril; pa zdaj je še le nar večji nepokoj vstal. Ari¬ jam’ so namreč vse goreče katolške škofe pregnati si prizadevali, posebno pa so s. Atanazija hotli v nič pripraviti. Napeljali so zbor v Antiohii 1. 330, kjer se je, zraven katolških, več škofov njih stranke sošlo; s krivim obdolženjem in silo so Evstatija, Antiohijskiga škofa, odstavili; in hiteli so cesarja pregovoriti, de gaje v revo v Tracijo izgnal. Tudi škof A skic p a iz Gaze in Evfroni iz Adrianopla sta mogla svoje sedeže pustiti; na njih mesto pa so bili arijanski škofje vrinjeni. Atanazija pa so per cesarji po krivim počernili, kakor de bi bil vstajnike podpiral, žito v Carigrad voziti branil, škofa Arsenija umoril; in še so zbor v Tiru in spet v Jeruzalemu vkup spravili 1. 335, kjer so z golo silo stanovitniga varha prave vere odstavili, ker se je vse obdol- ženje lažnivo skazalo. Cesar Konštantin je Atanazija, ki je sam k njemu hitel, sicer poslušal in se omečiti dal; na naglo so ga krivoverci premotili, de je svetimu škofu v Trevire (Trier) v Galii iti ukazal; ravno to je tudi zadelo Marcela, Ancirskiga škofa. Zdaj ko jc bil Atanazi daleč odgnan, so Arijani, kterih glava je bil ravno Evzebi Nikomedijski, menili, deje lahko Arija v Aleksandrijsko cerkev vpeljati; pa vse ljudstvo se je ondi zoper ta početik vzdignilo. Zatorej so cesarja pregovorili, Arija v Ca¬ rigradu spet v njegovo čast postaviti, ker seje leta tudi z lažnivim spisani svoje vere kot pravoverniga skazal. Že se je imelo to spol¬ niti, Arija so njegovi prijatli slovesno v mesto peljali, veliko ljudstva je vkup privrelo. Pa med potam Arij kar prebledi, strah ga obi¬ de, neka telesna potreba ga opominja; on gre na stran, in tukei brezbožno dušo iz sebe da, drob z obilno kervijo se je bil iz njega 1ZS , slrasip je bil konec tega lažniviga preroka; krivoverci so bili osramoteni, pravoverci so upanje dobili. Po smerti cesarja Konstantina sta njegova sinova Konštantin 11. in Konstant pravo vero, kakor je bila v Nicejskim zboru izre¬ čena, zvesto podpirala, temveč, ker se je Konštanci krivovercam voditi dal. PoKonstantovihželjah je tedaj s. Atanazi zopet svoji zapusem cedi v Aleksandri! nazaj dan bil krog 1. 338. Krivo- 'eici, zlasti njih glava Evzebi Nikomedijski, pa so precej per 14 138 Konštancii iz noviga s. Atanazija tožiti začeli, kakor de bi zo¬ per njega vstaje podpiral, in še drugih hudih del so ga dolžili. Ko se je 1. 341 v posvečenji velike cerkve o Antiohii zbor veliko škofov sošel, so krivoverski škofje, kterih je bilo več ka¬ kor katolških, med dobre postave nalaš take primešali, po kterih so potem s. Atanazija zopet odstaviti znali. Drugič je zdaj sveti škof svojo cerkev zapustil, verne k stanovitnosti opominjevaje, ter je šel kakor popred izgnani škofje k s. Juliju papežu v Rim hrambe iskat. Na njegovo mesto pa se je z vojaško močjo arijan¬ ski škof Gregor Kapadocijski vrinil, ter je s pravoverci, zlasti z duhovnimi, minihi in devicami neusmiljeno počenjal, jih tepsti in v ječo metati ukazoval; vonder verniki se niso dali persiliti, de bi bili s krivoverci kaj družbe imeli. S. Juli papež je med tem I. 343 zbor v Rimu vkupej spravil, h kterimu je tudi več škofov iz juternih dežel prišlo. Tukej je bil s. Atanazi nedolžin spoznan, tudi drugi z njim vred preganjani škofje so se kot pravi veri zve¬ sto vdane skazali, njih nasprotniki pa so bili kot zoperniki katol- ške resnice ojstro grajani. Ker je pa cesar Konstanci krivoverce vedno podpiral, s. Juli papež ni mogel za to pot več zadobiti, razim tega, de je bil 1. 347 zbor v Sardiki na Ilirskim vkup poklican, kjer bi se bili katolški in arijanski škofje sniditi imeli, de bi bila s. Atanazija in drugih pregnanih škofov reč vnovič preiskana. Bilo je več ko tri sto škofov vkupej; od katolške strani so bili imenitneji Hozi iz Kordube v papeževim imenu, Vincenci iz Kapve, Grat iz Kartagine, Fortunacijan iz Akvileje. Kri¬ voverski škofje so krnalo spoznali, de za njih zvijače in krivice tukej ne bo dobro šlo , tedaj so se s praznimi izgovori odmaknili) in narpred v cesarskim dvoru v Sardiki, potem pa v bližnim mestu Filipoplu zbirali. Katolški škofje se s tem niso dali zaderžati, so se naprej posvetovali, in so s. Atanazija in druge škofe zopet ne¬ dolžne spoznali, poglavarje arijanske krive vere pa iz cerkvene družbe vergli. Zraven so še 21 posebnih postav izdali, ktere za* devajo vstavljanje, pravice in obsojevanje škofov. Sklepi Sardiškiga zbora zastran pregnanih škofov vonder n *so bili precej izpeljani, ker so Arijani silo in zvijače nasprot rabili; s. Atanazi se je tedaj s Fortunacijanam, svojim prijatlam, v Oglej podal, ondi boljših časov počakat. Še le 1. 349 je cesar Konstanci dovolil, de je s. Atanazi k svoji cerkvi nazaj iti smel; napeljal ga je k tej dovolitvi cesar Konstant, in tudi prederzni pocetki krivovercov so mu nekoliko oči odperli. Z neizrečeno ra¬ dostjo so s. Atanazija njegovi verni v Aleksandri! sprejeli, pa tudi cela katolska cerkev se je nad tem zveselila; vonder to veselje m olgo terpelo. Katolska reč je s smertjo cesarja Konštanta zgu¬ bila svojiga podpornika; arijanska stranka pa je spet vstajati, m • Atanazija vnovič dolžiti začela. Papež L ib eri je tedaj nov vladar V Prelatu I. 353 tirjal; cesar Konstanci, ki je bil zdaj Je z , zu g an jem persilil, de je bil s. Atanazi obsojen ! PavFAF T e - V Vincenci, Kapevsih škof, je sodbo podpisal, vnlin n ,.p n . liers h'’., in ^ UCI , Moguncijski škof, pa sta za stanovitnosti voljo pregnana bda. Drugi zbor v Milan? 1. 355 pa je silovi- 139 tost cesarjevo še huje skusil. „Kar jest hočem, 44 tako se je Kon- stanci škofam nasprot glasil, „to mora biti cerkvena postava." Pa stanovitno so se deržali papež Liberi, škofje Lucifer Kalan- tanski, s. Evzebi Vercelski, Dionizi Milanski in drugi, pa bili so zatorej s sedežev pahnjeni; z njimi je vred tudi Hozi, Koi— dubski škof, takrat že krog sto let star, svoj stol pustil. S. Ata- nazija je potem vojskovodja Tirijan s 5000 vojaki z Aleksan- drijskiga' stola pregnal, in po suhih rupah in v pušavah se je skrivati mogel. Zdaj je v preganjanje šes.Hilari, škof v Piktavii na Galijanskim, zadel, kteri se je za pravo vero v zahodu tako ponašal, kakor s. Atanazi v izhodu. Njegova svetost in učenost gaje na škofski stol povzdignila; učenci njegovi, med njimi s. Martin, Turonski škof, so njegove goreče dela za božjo cerkev množili; in razne bukve iz njegovih rok, kot: razlaganje psal¬ mov in evangelija s. Matevž a, razne bukve zoper arijan¬ sko krivoverstvo, posebno dvanajst bukev od s. Trojice še dan današnji od njegove vneme za katolško resnico pričajo. V Biterskim zboru se je glasno zoper krivovero vzdignil, in za¬ torej je tudi mogel na ptuje, v Malo Azijo pobegniti. Krivoverci, desiravno med seboj niso bili vsi enih misel, so bili vonder edini v podkopovanji prave cerkve; zatorej so tudi v več zborih zlasti v Sirmii (Sremu) in Anciri 1. 357 in 358 verske sostavke kovali, kjer so s pokrito besedo pravoverce sle¬ piti iskali. Celo Hozi, Kordubski škof, je premoten tak verski sostavek podpisal; papež Liberi pa, desiravno ni precej vsih zvi¬ jač krivovercev pregledal, pred ko ne taciga podpisa ni storil, akoravno mu je bilo kakor Hoziju dovoljeno spet na svoj sedež nazaj iti. L. 359 je cesar Konstanci dva zbora, za zahod v Ari mini i in za izhod v Selcvcii vkupej spravil; zvito je mislil tako razdeljene škofe ložje presiliti. V Ariminii so katolški škofje dolgo zoperstali, pa neprenehana silovitost cesarjeva jih je zma¬ gala, de so verski sostavek z nekako prikrito besedo podpisali;le papež Liberi, Vincenci Kapevski in Gregor Iliberski škof so stanovitni ostali. V Selevcii pa je s. Hilari Piktavijski z nekterimi egiptovskimi škofi za pravo vero terdno stal; huda sila ga je pri¬ gnala, de je v dvojnim listu cesarju ojstro njegovo prederznost očital. Ker je ta sveti škof s svojo gorečnostjo krivovercam lena poti bil, se je smel potem spet v Galijo verniti. S smertjo cesarja Konštancija L 361 so le sile krivoverstva nekoliko ponehale; cesar Julijan je vsim izgnanim škofam dopustil se na svoje sedeže poverniti, ker je mislil s tem zmedo v keršanski cerkvi pomnožiti. Tudi s. Atanazi je zdaj v Aleksandrijo na svoj sedež nazaj prišel, ter si je prizadeval ondi krivoverce s katolško cerkvijo spraviti, dokler ga cesar Julijan že v četerto ni pregnal. Ravno tako so se tudi drugej katolški škofje trudili za soedinienie ver¬ nikov, zlasti s. Hilari v Galii, in s. E v z e bi v Italii; iskali so bolj z mehko krivoverce pridobiti, le Lucifer Kalaritanski ie hotel terdo ojstrost, ter se je od drugih ločil. Cesar Joviniian je s Atanazija zopet na njegov sedež poklical, pa cesar Valent ga ie spet na nektere mesce pregnal. Vonder zdaj se je že bližala 140 zmaga pravoverstva čez zmoto Arijevo; s. Atanazi se je zanjo še zadnje svoje leta na Aleksandrijskim stolu trudil, dokler ni bil J. 373 k častiti kroni za stanovitno vojsko poklican. S. Hil ari je že pred, 1. 368, svoje plačilo v nebesih dosegel. ?9. Počasin razpad in konec arijanstva, mnogi cerkveni učeniki, vesolni zbor v Carigradu. Najti je per vsili krivoverah ta prikazin, de njih prijatli med seboj nimajo nobene edinosti, temuč, de se v razne stranke razha¬ jajo. Godi se jim kakor človeku, ki na svojim potovanji od prave ceste zajde; prava pot je namreč le ena, napačnih pa , na ktere se zgubiti zna, je dostikrat obilno. Tako se je godilo z arijan- stvam; precej od začetka se je ena stranka v Evzebii Cesarejskim izrekla, deje Sin božji le podobni ga bitja z Očetam ; druga stranka pa je z Nikomedijskim Evzebijem terdila, de je božji Sin drugačniga bitja od Očeta. Sicer je vsak med njimi svoje misli bolj prikrivati znal, in kovali so razne verske sestavke, kteri so bili zdaj bolj na videz katoliki, zdaj bolj očitno arijanski. V Antiohijskim zboru že so štiri daljši in kraji vere izdelali, ter s tem svojo nestanovitnost pokazali. Ko jih je po Milanskim zboru cesar Konstanci očitno podpiral, so tudi ojstreji Arijani bolj pre- derzno na noge stopili, ter so brez zakrivanja terdili, de, kakor je neskončin razločik med stvarnikam in med stvarjo, tako je božji Sin Očetu po bitji ves ne enak; zatorej so se z greško besedo imenovali An o moji (neenakarji). Večji stranka teh krivovercev pa je ostala per tem, de je božji Sin v bitji podobin Očetu, te¬ daj so se klicali Pola rij a ni aliHomojuzijani (podobnobitjarji), ko se je nasprot katolška cerkev od Nicejskiga zbora sem deržala besede „eniga bitja“ (po greško homousios). V Sirmijskim in Ancirskim zboru je razpor med Arijani še bolj na dan prišel, in spet so trojno vero ondi skovali. V Ariminii in v Selevcii pa so njih zmede tako očitne postale, de je bilo viditi, kakor de bi do¬ slej še vere ne bili imeli; zatorej so ondi katolški škofje rekli: „Naša vera ni od včeraj in danes, prišli nismo se še le učit vere, marveč novi uk končat.“ Vse te razpertije med Arijani so sčasania le njih koncu pot pripravljale, kteri je kmalo po prizadevanji cele svetle verste cerkvenih učenikov prišel, kakor naglo cesarska nioc krivoverstva ni podpirala. “ V izhodni cerkvi so pred drugimi imenovati kakor tri svetle luči prave vere: s. Bazili in s. Gregor Nisenski, brata iz Cesareje Kapadoške, in s. Gregor Nazijanški iz Kapadocije« ktere vse tri je posebna sveta prijaznost vezala; vkupej so bili v šolah v Cesareji in v Atenah; in zopet sta potem s. Bazili in s. Gregor Nazijanški v samoti vkupej po miniško sveto živela. Bazili, kteri se kot oče miniškiga življenja v internih krajih ca- sti , je 1. 370 nadškof v Kapadoški Cesareji postal. Skerbno ,J e svojo cedo prave vere učil, svetiga življenja vadil; posebno usini- Ijemga se je s.kazoval ubogim, razsvetljen in serčan vojskovavec pa je bil zlasti zoper krivoverske Arijane. Zatorej se je serd ce- 141 sarja Valenta posebno zoper njega vzdignil, in po tistiga povelji ie bil pred oblastnika Modesta poklican; pa neprestrasena stano¬ vitnost svetiga škofa je oblastnika vsiga osupnila. Cesar sam pa, desiravno je svetost gorečiga cerkveniga pastirja spoznal, se je dal od krivovercev premotiti, ter je povelje izdal ga s sedeža pre¬ gnati; pa nagla bolezin in smert lastniga sina ga je ostrasila. Ko je zopet v drugo in tretje tako povelje podpisati hotel, se mu je pero vselej v roki zlomilo, in na zadnje se mu je roka sama za¬ čela tresti. Tedaj je s. Razili mirno v svoji cerkvi ostal, dokler ni 1. 379 umeri. Njegove ostale bukve so homilije od šestih dni stvarjenja, razlaganje nekterih psalmov in preroka Izaija, razne homilije ali pridige in pisma, nauki in vo¬ dila za miniško življenje, bukve zoper arijanskiga Evnomija, bukve od s. Duha in od s. kersta; med listi so trije od postav pokore zlasti važni. S. Gregor, Nisenski imenovan, ker je bil v Nisi škof od L 372; on je tudi v arijanskih nepokojih svoj sedež pustiti mogel; se je pa pod cesarjem Gracijanam spet nazaj vernil, ter je krog 1. 400 umeri. Od njega so ostali razni govori in listi od ver¬ skih in d j a n s ki h resnic, i n č ez posamezne del e s. pi srn a, dvanajst bukev zoper Evnomija, govor zoper Apoli- n arja, priče vanj e od s. T r oj ic e zoper Jude, ži vij enj e s. Gregorja čudodelca in drugo. S. Gregor, Nazijanški imenovan, ker je bil vNazijanzu rojen in nekaj časa škof za svojim očetam Gregorjem. Njegovo zdrav¬ je, kakor njegov život, je bilo slabotno, toliko močnejiga je pa duha bil; zatorej gaje katolška čeda z duhovšino vred na prazni škofski stol v Carigrad želela. Dolgo se je branil, dokler se ni gorečim prošnjam podal, ter 1. 379 v to cesarsko mesto napotil. Zlo stiskane je on našel ondi pravovernike, Arijani so jim bili vse cerkve vzeli; skerbno je opravljal pastirsko službo, čisto vero goreče oznanoval; tudi novo katolško cerkev je kmalo sozidal, ktera se je Anastazija, to je vstajenje, imenovala, ker je z njo zopet prava vera v Carigradu vstala. Tudi cesarja Teodozija je on s svojo močno besedo vsiga za pravo vero užgal. Pa preganjanja je imel dosti prestati od ari¬ janske in drugotne strani; in desiravno je bil po željah cesarja Teodozija na Carigraškim stolu poterjen, ga je vonder raji zapu¬ stil 1. 381 , ter je v Nazianzu v samoti 1. 389 svoje življenje sklenil. Od njegovih pisem so se ohranili mnogi govori od ver- skili reči, med kterimi jih je pet slovitih zoperArijane od s. rrojice, od Sina božjiga in s. Duha, dalje veliko listov razniga poducmga zapopadka in mnogo svetih pesem. Zavoljo svoje globoke učenosti v skrivnostih božjiga bitja je bil on pred drugimi bogoslovec imenovan, kakor kdaj s. Janez evangelist. Tem so* se v vojski za pravo vero pridružili: S. Ciril Jeruzalemski škof, od Arijanov trikrat pregnan, umeri 1 386 od kterigapisem je pomniti tri in dvajset naukov za keršence- s. Efrem, levit v Edesi na Sirskim, umeri 1. 878, od kteriga ie ostalo razlaganje mnogih bukev s. pisma, mnogo svetih govorov, molitev in pesem, vse v sirskim jeziku; stEpifani, 142 škof v Salamini na Cipriškim otoku, umeri 1. 403, kteri je zlast zapustil govor od vere, bukve zoper krivoverstva, kjer osemdeset krivih ver popisuje in zavračuje, bukve od vage, mere in žival s. pisma in drugo; s. J a n e z ZI at ous t, kteriga djanje je drugod bolj opomniti; in še mnogi drugi škofje in učeniki. Samo razpertje v Antiohii je edinost katolških škofov motilo, ker je bil ondi zraven arijanskiga škofa in pregnaniga katolškiga s. Melecija, še drugi katolški škof Pavlin postavljen. To razpertje je bilo še le 1.415 popolnama končano, ko je Flavijan sam škof ostal. V zahodni cerkvi se je za pravo vero zraven papeža s. Damaza in drugih posebno trudil s. Ambrož. On je bil popred cesarski oblastnik; ko je pa po smerti arijanskiga škofa Avksen- cija 1. 374 v Milan prišel, nepokoj tolažit, je v cerkvi na enkrat vse ljudstvo njega škofa hotlo. Ni se on mogel tej volitvi odtegniti, zlasti ker je bilo leto tudi cesarju Valentinijanu všeč; živel je pa tudi od slej ves za svoj novi poklic, prebiral in premišljeval je svete pisma in bukve cerkvenih pisateljev, oznanoval ljudstvu čisto katolško vero, krivoverstvo pa zavračeval, in zraven je bil poln usmiljenja do ubozih. Cesarica Justina, mati Valentinijana II., ktera je bila arijanski veri vdana, je s. Ambrožu veliko nadlego delala, celo z vojaki je bila njegova cerkev večkrat zastavljena; pa sveti škof seje serčno katolške resnice deržal, in po velikih čudežih, ki so sc v znajdbi trupel s. Gervazija in Protazija godili, mu je Bog zmago zoper krivoverstvo dodelil. Njegovi goreči in razsvet¬ ljeni govori so kmalo potem s. Avguština od pota zmote in pre¬ grehe v katolško cerkev kot posebniga učenika pripeljali. Tako je on kot dober pastir delal, dokler ni skerbno za večnost priprav¬ ljenimi! dolga bolezin 1. 397 življenja končala. Njegove ostale dela so bukve od stvarjenja in starih očakov, razlaga¬ nje nekterih psalmov in evangelija s. Lukeža, slovite bukve od dolžnost cerkvenih služabnikov, bukve od devištva in njegove vrednosti in od devištva božje Matere Marije, bukve od s. zakramentov in od pokore, bukve od vere, od skrivnosti v človečen j a Gospodovi g a in od s. Duha, in mnogi listi. Ko so se branitelji prave vere tako množili, so zgubili pa Arijani svojo veliko glavo E v z oj a, Antiohijskiga škofa, 1. 376, in cesar Teodozi, ki je kmalo oblast čez vse rimsko cesarstvo do¬ bil, je ves za pravo vero vnet I. 380 postavo dal, de naj se vsi derze sklepov Nicejskiga zbora. Posebno veliko pa je storil drugi vesolni zbor v Carigradu 1. 381 , kjer se je'po željah ce¬ sarjevih 140 katolških škofov iz juternih dežel zbralo, med njimi ?• Meleci, Antiohijski, in s. Gregor Nazijančan, Carigrašk; n-r ’ n" So P re( l vsim drugim sklepi Nicejskiga zbora poterjeni bili. 1 otem so bile posebno Macedonijeve, Fotinove in Apolinar- j e ve zmote zaveržene, in zatorej je bil tudi Nicejski verski zlog tem krivim naukam nasprot podaljšan, kakor *se še zdaj v s. mas* b . ludl J® bilo pet posebnih postav zastran obšira škofske oblasti , posebno velikih škofov ali patrijarhov v Aleksandrii, An¬ tiohii in Carigradu danih. S. Dam a z papež in zahodni škofje so 143 potem tudi sklepam tega zbora pristopili. Tudi sta bila ta čas dva zbora v Ogleji in v Rimu deržana, edinost v cerkvi spet vpe¬ ljati, in krivoverske razpore zatreti. V Ogleji je bilo 32 škofov vkupej, med njimi s. Am b ro ž Milanski, in š. Kro m aci, Oglejski škof; v Rimu je bilo s papežem s. Damazam vred več zahodnih škofov in nekteri izhodni, med njimi cerkvena učenika s. Epifani in s. Hieronim. Ko je cesar Teodozi sklepe teh zborov tudi z deržavno oblastjo podpiral, je arijanska kriva vera v rimskim ce¬ sarstvu kmalo zginila; le per nekterih divjih narodih, per Gotih, Vandalih in Longobardih se je še nekaj časa deržala. 80. Z Arijanskimi prepiri združene zmote Fotina, Apolinarja in Macedonija; katolški nauk od s. Duha. Ko so Arijani katolški nauk od božje nature Kristusove pod- kopovati začeli, so kmalo dobili naslednike, kteri so zmote še dalje gnali. Neki F o ti n, levit v Anciri, in potem škof v Sremu, je 1. 341 začel terditi, de Beseda božja še celo oseba ali peršona sama zase obstoječa ni, ampak je le neka božja moč, ktera se je z Je- zusam, golim človekam, sklenila; de je pa Jezus zavoljo posebnih darov gnade v božjiga Sina vzet bil, in ko bo kraljestvo Očetu nazaj dal, se bo Beseda božja spet od njega ločila. Tak uk je bil katolškimu nauku popolnama nasprot, in celo Arijani so Fotina v Antiohijskim zboru 1. 345 obsodili, in v Sremskim 1. 351 odstavili. Katolška cerkev pa ga je v Milanskim in drugih zbo¬ rih, nar bolj naravnost pa v ve sodni m Carigraškim zboru 1. 381 kot krivoverca zavcrgla. Zoper njega so posebno veljale besede Nicejsko-Carigraškiga verskiga zloga: „Kteriga (Kri¬ stusa) kraljestva ne bo konca." Apolinar, Laodicejski škof v Mali Azii, pa je na drugo stran dalje šel, ter učil, de Kristus ni popolnama človek, deje sicer telo z nekako občutljivo dušo nase vzel, ne pa neumerjoče pametne duše, namest ktere je Beseda božja stopila (razločil je namreč z nekterimi modrijani v človeku dvojo dušo, občutljivo, ka- koršno imajo živali, in pametno od zgor vdihnjeno); terje modro¬ val, de drugač bi bile v Kristusu dve osebi, ne ena. Vzdignili so sezoper ta krivi uk s. Atanazi še v Aleksandrijskim zboru 1. 361 in v bukvah zoper Apolinarja, in pa s. Gregor Nisen- ski v govoru zoper Apolinarja, pozneje tudi s. Avguštin s po¬ sebno ojstroumnim razlaganjem, ter so skazali, de Kristus ni le popolnama Bog, ampak tudi popolnama človek. Tudi zbori v Rimu in v An tip h ii 1. 378 in 379, zlasti pa ve solni zbor v Cari¬ gradu I. 381 so tisto zmoto obsodili. V Nicejsko- Carigraškim verskim zlogu je zatorej pridjano : „Kteri (Kristus) je z nebes doli prišel, in po svetim Duhu iz Marije Device meso nase vzel ter človek postal." ’ Nauk od s. Duha je do slej le memo gredoč zadevan bil* pa Arijani so vsi božjo naturo tudi v s. Duhu tajili. To zmoto so’ s. Atanazi, s. Hilari Piktavijski in s. Razili razodeli, ter skazali, de nauk od božje nature s. Duha je tesno sklenjen z na- 144 ukam od božje nature Kristusove. Zatorej je katolška cerkev od vsih Arijanov, kteri so se k pravi veri povernili, tudi to spozna¬ nje tirjala, de s. Duh ni kaka stvar, kakor so ti krivoverci veči¬ del govorili. Ti nasprotniki s. Duha so se, kar je polarijanski Mac e doni, patrijarh v Carigradu od 1. 341 do 360, njih glava bil, Macedonijani imenovali. Vzdignili so se zoper nje še s. Gregor Nazijanški v govoru od s. Duha in s. Ambrož v bu¬ kvah od s. Duha; veso In i zbor v Carigradu 1. 381 pa jih je naravnost obsodil, ter v verskim zlogu besedam: „Verujem v sve- tiga Duha,, pridjal „Gos p o da in oživljavca, kteri se iz Očeta izhaja, kteri se z Očetam in Sinam vred moli in časti, kteri je govoril po prerokih." Tudi v verskim zlogu, ki se s. Atanazija kliče, in ga cerkev v duhovnih molitvah rabi, je ka- tolški nauk svetlo izrečen, deje s. Duh Bog in Gospod, kakor Oče in Sin. V zahodni cerkvi je bilo pozneje v verskim zlogu k besedi: ,,kteri se izhaja iz Očeta" še pridjano „in Sina;" nar pred je to najti v Toletanskim zboru 1. 589. Sveti učeniki s. Hi- lari, s. Ambrož in s. Avguštin so to zvezo s. Duha s Sinam božjim svetlo pregledali, in na njo z močjo kazali; v greški cer¬ kvi pa se ta beseda „in Sina" nikdar ni v verski zlog djala, desi- ravno so tudi izhodni učeniki s. Atanazi, s. Bazili in s. Janez Zlatoust spoznali izhajanje s. Duha iz Sina, in je vesolni zbor v Efezu I. 431 poterdil stavek s. Cirila Ateksandrij- skiga: „Desiravno namreč s. Duh v lastni osebi obstoji, in Duh ni Sin, vonder ni ptuj od njega; zakaj Duh resnice se imenuje, i 11 Kristus je resnica, in torej se iz njega izhaja ravno tako, ka¬ kor iz Očeta. Zastran pristavka besede „in Sina" je pozneje greška cerkev hotla vzrok najti za svojo ločitev od rimske cerkve. 81. Prepiri zastran zmot cerkveniga pisatelja Ori- gena; s. Hieronim; s. Janez Zlatoust. Slavni Aleksandrijski učenik Origen, kije iskal umno mo¬ drovanje z naukam svete cerkve soediniti, je v svojih bukvah sem- tertje tudi kake zmote zapustil, zlasti v bukvah od temeljnih postav, kjer je bila keršanska vera učeno razložena. Posebno spodtakljive so bile njegove razlaganja s. pisma, bolj v šegi prilik napravljene, in nekteri njegovi izreki od Besede božje, od stvarjenja, prihodnjiga vstajenja in terpeža peklenskih štrafing. Take zmote, ki so se mu v mlajših letih lahko pripetile, je sicer on v poznejim času večidel popravil; pa v prejšnih bukvah so vonder zaostale , in zraven so mu še krivoverci marsikaj podtaknili. Ze v prejšm dobi so Origenovo pravovernost nekteri napadali; pa Si Gregor Čudodelec, mašnik Pamfil in Evzebi Cesarejski so ga zagovarjali. Arijanski prepiri so potem vsako drugo prašanje na stran zavernili, in tedaj se je tudi od Origena molčalo. K° J e pa arijansko krivoverstvo pojenjalo, so se kmalo novi prepiri za¬ stran uniga slavniga učenika vzdignili, ker so mnogoteri terdili, de njegovo, bolj po človeškim umu napravljeno modrovanje je krivo¬ verstvu pot pripravilo. Zdaj se je prepir nar bolj v Egiptu m 145 Palestini ali Judeji godil, vonder se je nekaj tudi v Konstantino¬ pel ali Cario-rad preselil. Sploh sicer očitnih zmot v Origenovih bukvah ni nihče poterdoval, pa njega samiga so ti krivoverca imenovali, uni so ga bolj zagovarjali. Prepir se je začel v Pa¬ lestini med A ter bij e m, hudim nasprotnikam Origenovim in s. Hieronim am, častitim cerkvenim učenikam. S. Hieronim je bil v Štridonu na meji Dalmacjje in Pa¬ nonije rojen krog 1. 331, in v mladosti prav po keršansko iz- rejen. Uk v posvetnih vednostih je sprejel nar pred doma, po tem v Rimu, kjer je bila pa za njegovo dušo mnoga nevarnost, dalje pa v Trevirih ali Trieru, kjer se je svetu popolnama odpovedati sklenil. Goreče si je iskal vse posvetne vednosti pridobiti, nič manj pa ni skerbel za učenost božjih reči in svetiga življenja. Zatorej je povsod iskal prijaznosti učenih in pobožnih mož, v Ogleji svetih škofov Valerijana in Kromacija, v Antiohii Evagrija mašnika in potem škofa; obiskoval je pušavnike in druge pobožne može vAzii in Sirii, še je sam štiri leta v pušavi ostal, se v ojstrih pokorilih in v svetih vednostih vadil. Tukaj se je zučil tudi hebrejskiga jezika, obhodil vse imenitne kraje svete dežele, kar mu je vraz- umenje s. pisma toliko pomoglo, in tisti čas ga je Pavlin, An¬ tiohijski škof, mašnika posvetil. Po tem je šel v Carigrad, od s. Gregorja Nazijančana se razlaganja svetih pisem učit. Ko je bil 1.381 v Rimski zbor prišel, gaje s. Damaz papež per sebiob- deržal, de mu je služil za pisma do škofov v cerkvenih rečeh, in latinsko izdajo svetiga pisma popravil. Takrat jih je mno¬ go per njem podučenja v verskih resnicah in v pomenu s. pisma iskalo; drugi, posebno marsiktere imenitne rimske gospe, so siga vodnika v svetim življenji izbrali. Pa ojstrost njegoviga zader- žanja in neprestrašena ’ njegova svarivna beseda mu je kmalo nasprotnikov napravila; tedaj je po smerti s. Damaza Rim zapu¬ stil, prijatle v Azii in pušavnike v Egiptu obiskal. V zadnje pa si je za vselej stanovanje v Betlehemski samoti izvolil, kjer je v družbi minihov med ojstro pokoro, postani, molitvijo in delam v bukvah svoje pobožno življenje sklenil 1. 420. Zdelo se mu je vedno, de sliši trobento, ki k sodbi kliče, in s kamnam je na persi bil rekoč: „Zanesi, Go s pod!“ Njegove ostale bukve obseže jo s. pismo prestavljeno in v latinšini popravljeno, raz¬ laganje pervih bukev Mojzesovih, pripovest, velikih in malih prerokov, evangelija s. Matevža in s. Lukeža poleg Origena, in nekterih listov s. Pavla; dalje bukve zo¬ per krivoverce Helvidija, Jovinijana in Vigilancija, bu¬ kve o prepirih zastran Origena, bukve od s. Duha po¬ leg Didima; dalje popise življenja in del svetih pušavni- kov Pavla, Hilarijona, Pahomijain slovitih učenih mož cerkve; dalje bukve od hebrejskih imen in krajev v s. pismu in zgodbe časov sveta poleg Evzebija, in v zadnje 150 listov razniga podučniga obsežka v svetih resnicah in pobožnim življenji. Takrat tedaj, ko je s. Hieronim v Betlehemu živel, je neki Aterbi nar pred hudo Origena grajal, in sveti učenik je zmote 15 146 Origenove sicer kot take spoznal in zavergel, njega samiga pa iz¬ govarjal. Ko je pa 1.394 s. Epifani Salaminski škof zoper Ja¬ neza Jeruzalemskiga škofa v cerkvi svoj glas vzdignil, de preveč vvsih rečeh Origena poterduje, takrat je tudi s. Hieronim sker- bin za pravovernost bukve zoper tega Janeza Jeruzalemskiga pi¬ sal; prepir leta je vonder Teofil, Aleksandrijski škof, čez tri leta potolažil. Kmalo potem je Rufin, mašnik v Ogleji, Origenove bukve od temeljnih postav v latinsko pretolmačene in zlo poprav¬ ljene izdal; v predgovoru pa se je nekako izustil, kakor de bi s. Hieronim zmote stariga učenika terdil. Zdaj se je v pismih in bukvah hud prepir med Rutinam in s. Hieronimam vzdignil, in ta cerkveni učenik je une Origenove bukve v novič prestavil, ter jih papežu Anastaziju poslal; na to so bile tiste bukve obsojene kot z zmotami navdane, in Rutin je bil prisiljen svojo pravover¬ nost spričati. Zdaj se je pa prepir huje v Egiptu vzdignil, kjer so mnogi minihi za Origenovo stran vlekli, drugi so pa nasprot bili, ter so si nebeške duhove, celo Roga samiga v človeški podobi mislili. Aleksandrijski patriarh Teofil, popred na strani Origena, se je 1. 401 na enkrat zoper njega vzdignil, in je miniham, Ori- genu vdanim, silo delati začel. Več teh preganjanih minihov je iz Egipta pribežalo v Carigrad k s. Janezu Zlatoustu, ondaš- nimu patrijarhu. In zdaj je Teofil, kteri je visokimu cerkvenim« učeniku sedež v cesarskim mestu že pred zavidal, ves svoj serd zoper njega vzdignil, ter ga pregnati iskal, desiravno je sveh’ škof tudi sam Origenove zmote grajal. S. Janez, Zlatoust po svoji zgovornosti imenovan, je bil v Antiohii 1. 347 rojen; izučen v posvetnih vednostih je bil nar pred pravdosrednik. Kmalo pa so se želje po tihim pobožnim živ¬ ljenji v njem zbudile, začel je s. pismo brati in keršanske resnice premišljevati; stopil je v duhovski stan, in je živel v njem brez graje. Zatorej so ga tudi 1. 365 škofje v Antiohii zbrani v škofa izvoliti hotli; on pa je zbežal v samoto, je ondi lepe bukve o« duhovskiga stanu pisal; je šest let med minihi v vsi pobož¬ nosti živel, in tudi bukve od miniškiga življenja izdal. Bolehnost, ga je prisilila pušavo zapustiti, in Antiohijski škof Fla- vijan.g.a je v mašnika posvetil, in mu službo pridigarja izročil. Tukej je sveta zgovornost razsvetljeniga učenika toliko slovela, de je bil 1. 397 po sili na Carigraški patrijarški stol povzdignjen. Vse zamaknjeno, cesar Arkadi, cesarski dvor, vojaki, ljudstvo, je dolgo časa svetiga moža poslušalo, na glas so v cerkvi njegov« besedo hvalili; desiravno je brez zakrivanja pregrehe grajal, J e vonder njegova mogočna beseda, z gorečo ljubeznijo združena, zmagala, njegove obilne dobrote do ubogih so besedo podpirale. Vonder zdaj je pa Teofil Aleksandrijski po mnogih zvitih pot'« svetimu škofu nasprot iti začel. Pregnani minihi so ga bili pel cesarji hudih pregreh zatožili, de je bil v Carigrad k odgovor poklican; pa namesti de bi bil s. Janez Zlatoust čežinj sodnik, J e leofil s pomočjo cesarice Evdoksije, ki je bila po ojstrih be¬ sedah svetiga govornika razžaljena, uniga sodnik postal. V zbor« - 147 p er hrastu unstran Carigrada blizo Kalcedonskiga mesta 1.403 je bil s. Janez Zlatoust kot Origenovim zmotani vdan obsojen, odstavljen, iz mesta pregnan, desiravno nedolžin. Pa ljudstvo je svojiga duhovniga očeta nazaj želelo, hud potres je cesarski dvor premajal, in sveti škof je bil spet s častjo v Carigrad pripeljan. Pa kmalo so se zopet s cesarico Evdoksijo mnogi sovražniki zo¬ per njega vzdignili; vojaki so o veliki noči v cerkev planili, kerst- no vodo s kervijo oskrunili, sveto kri na altarji raztresli, ljudstvo razkropili, in svetiga škofa odpeljali. Zastonj se je potegval zanj s. Inocenci I. papež, na kteriga se je bil za pomoč obernil; ravno tako tudi poslanci cesarja Ho norij a niso nič opravili. Na poti v ptuje na perzijansko mejo je s. Janez Zlatoust, po pre¬ ganjanji ne zmagan, pa po trudu in terpeži omagan, v cerkvi s. Ba- ziliska marternika svoje življenje sklenil L 407. Zadnja njegova beseda v smerti je bila, kakor v življenji: „Bog naj bo hvaljen za vse/ Bog ' se je pa ojstro maševal za svojiga služabnika; oginj in točaje prišla čez mesto, cesarica je o nesrečnim porodu naglo umerla, preganjavci svetiga škofa so večidel žalostin konec storili, sovražniki so cesarstvo napadli. L. 438 je cesar Teo- dozi II. truplo s. Janeza Zlatousta spet v Carigrad prenesti dal; vse ljudstvo mu je goreče čast skazovalo, in od svetlobe neštetih luč je bližno morje blišelo. Od obilnih ostalih bukev tega cerkve- niga učenika so še pomniti bukve od božje milosti in od bož¬ je previdnosti, od devištva in druge; mnogo homilij od raznih keršanskih resnic in dolžnost, in od posamez¬ nih delov s. pisma, homilije zoper Jude, neverce in Arijane; zlasti neprecenjene homilije od mnogoterih bukev s. pisma, čez 1. bukve Mojzesove, čez psalme, čez pre¬ roke Izaija, Jeremija in Daniela, čez evangeli s. Matev¬ ža in s. Janeza, čez djanje apostolsko in čez vse liste s. Pavla, kteri so tukej prelepo razlagani; v zadnje dva lista do s. Inocencija papeža, list do škofov in mašnikov v ječi in 243 drugih listov podučniga obsega. Po smerti s. Janeza Zlatousta se je sicer Teofil Aleksan¬ drijski z minihi pomiril; Origeniški prepir je nekaj potihnil, dokler ni pozneje huje vstal. 82. Katolški nauk od gnade božje in nje potreb¬ nosti za človeka nasprot Pelagijevim zmotam 5 s. Avguštin. Arijev krivi uk je hotel človeku božjiga odrešenika in žnjim tudi božjo gnado odreči; zakaj, ako bi Kristus ne bil v resnici Bog, bi človeškimu rodu tudi nobene nebeške moči podeliti ne bil mogel, ravno tako, kakor de bi tista ne bila potrebna. Arij si¬ cer tega ni bil izrekel, de bi človek gnade božje ne potreboval’ prinesel je pa tak kriv nauk Pelagi, učen mnih iz Anglije s svojimtovaršem Celestijem, pravdoznancam. Arij in Pelagi sta oba, vsak od druge strani, katolško resnico od odrešenja člove- 148 skiga rodu podirala; uni je hotel Boga od človeka, ta pa človeka od Boga ločiti; per obeh je bil posebin napuh vir zmotnjave. Katolški nauk to pove od človeka in njegove nature: „Peryi človek Adam je ves dober prišel iz roke božje, v pravičnosti in svetosti; po svoji nepokoršini pa se je od Boga odvernil, je v oblast greha in Satana padel; njegov um je bil otemnjen, njegova volja v hudo nagnjena. Tako si ni bil sam v stanu iz greha po¬ magati, tako ni zamogel s svojo močjo k svetosti priti; desiravno luč njegove pameti ni bila popolnama omračena, ne prostost nje¬ gove volje scelama zaterta. Ta Adamov greh se je na vse nje¬ gove otroke razširil, že z rojstvam ga vsak seboj prinese; lastna skušnja človeka od njegove spačenosti in slabosti prepriča, in tudi neverniki bolj bistriga očesa so jo spoznali. Po Kristusu pa je prišlo človeku odrešenje od greha, prerojenje in posvečenje; po njem tudi razsvetljenje za resnico, in poterjenje za dobro.“ Temu nauku nasprotje začel Pelagi, ki je s Celestijem 1. 409 v Rim prišel, krivo učiti: Adamov greh je le njemu samimu škodoval, in človek vsak je s takošnimi telesnimi in dušnimi zmožnostmi in lastnostmi rojen, kakor je bil Adam v začetku; hudo, kar je nad vsim človeškim rodam, ni poerbano, teinuč le po posnemanji na¬ vzelo. Vsi so v Adamu grešili, ker so vsi Adama v hudim po¬ snemali, desiravno bi bili z naturno močjo brez greha živeti za- mogli; le prirojene prostosti bi se jim bilo prav poslužiti, za kar je bila Judam postava dana, kristijanam pa nauk in zgled Jezusov; otrokam tedaj tudi ni potreba s. kersta. V tem času je Bog, ki je vedno za svojo cerkev skerbel, obudil moža, kteri je sam človeške slabosti in zmote, in moč boži® gnade obilno skusil; ta je bil s. Avguštin. Rojen je bil 1. 354 v Tagasti, mestu severne Afrike; pobožna mati s. Monika gaje skerbno h keršanski veri obračala, neverski oče Patrici, ki se je pa v smerti kerstiti dal, je vonder le pozemeljski bliš svojiga sina v očeh imel. Marsikaj se je Avguštinu že doma pregledovalo, ’ Kartaginskih šolah je zadel med slabe tovarše, in ker še ni bil keršen, je ljulika spačenosti močneje v njem rasti jela. Bukve ne- verskih pisateljev in modrijanov so ga bolj veselile, kakor s. pisma; zapeljivi Manihejci, ki so mu obetali vso resnico odkriti, so g® v. svoje zmote in gnjusobe potegnili. Pa praviga spoznanja ondi njegov žejni duh ni mogel najti, in že je nad vso resnico obupal, dokler mu modrovanje greškiga Platona hi nekoliko serca vzdignil 0 ' Prišel je 1. 383 v Rim, in J. 385 v Milan kot učenik zgovorm- štva; tukej ga je bolj radovednost peljala v cerkev, poslušat s. . Ambroža, našla pa ga je ondi božja milost. Nekaj posebniga je. njegovo serce gnalo, kar sam s silno lepo besedo vediti da- „Ti si nas,.o Bog, zase stvaril, in naše serce je nepokojno, do¬ kler ne počiva v tebi.“ Vonder dolgo časa je omahoval na oboj 0 stran, preden se je resnici popolnama vdal; hudo vojsko je saI11 seboj imel. S. Monika je med tem obilne solze za svojiga Avgu¬ ština točila, ktere po tolaživni besedi nekiga škofa niso mogle za¬ stonj biti; sama se je vzdignila sina iskat čez morje, prišla je z njim v Rim in v Milan, in že ga je nekoliko spreminjeniga uasl a ‘ 149 Vonder še se je nekaj časa opotavljal, dokler ni zaslišal enkrat na vertu glasu kot otrokoviga: „Vzemi in beri.“ Vzel je liste s. Pavla, odperl in bral: „Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v ne¬ čistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevošljivosti.“ Tukej ga je gnada božja vsiga prevzela, dal se je 1.387 kerstiti, odpovedal se je svetu, in se je v Afriko nazaj vernil, kjer mu je na poti po¬ božna mati umerla; v Hiponu ga je škof Val eri 1. 391 mašnika posvetil, in 1. 395 je njegov naslednik na škofovim stolu postal. Sam popisuje z ginjenim sercam in hvaležnim občutkam do Boga svoje zmote, iskanje resnice, notrejnjo vojsko in pota božje mi¬ losti v bukvah spovedovanj. Ni ga imela katolška cerkev škofa, kteri bi bil toliko razsvetljen v božji in posvetni modrosti, kteri bi bil toliko storil za svojo dobo, in toliko veljal za prihod¬ nje čase, kakor s. Avguštin. S svojo duhovšino je živel v pri¬ jazni in pobožni družbi, svoji verni cedi je bil neutruden učenik in pastir, ubogim skerbin oče. Nauk svete katolške cerkve je v govorih in pismih obilno in svetlo oznanoval, in zmote iskreno za- vračeval; ugnal je Donatiste, na sramoto djal Manihejce, v pre¬ piru zoper Pelagija je njegov glas povsod zmagoval. Jasno je on dokazoval, de človek vsaki čas gnade božje potrebuje, de brez nje ne more iz greha vstati, ne začeti ne dopolniti svojiga posve¬ čenja, de mu ni zadosti le nauk in zgled Kristusov, de tudi v po¬ sestvu gnade se per slabosti svoje nature ne more greha popol- nama prostiga obderžati. V vročim prepiru je sicer nektera be¬ seda s. Avguština preterda in preojstra ostala; zatorej je v ne- kterih potih bolj razločiti, kaj de je cela cerkev od njega po- terdila. Ko si Pelagi in Celesti v Rimu nista precej veliko opra¬ viti upala, sta se drugam obernila; Pelagi v Jeruzalem, Celesti pa v Afriko, in od ondod v Efez. Kmalo v Kartaginskim zboru, ki ga je škof Avreli 1. 412 sklical, je bil Pelagijev uk zaver- žen. S. Avguštin je ondi že svoj glas vzdignil zoper Pelagija in Celestija; in ko sta bila tudi daleč preč, je nju zmote s spisi pre¬ ganjal; izdal je bukve od z a služenj a in od odpušenja gre¬ hov in od ker s ta otrok, od duha in čer k e, od nature in gnade., in od popolnosti človeške pravičnosti. Avgušti¬ nov prijatel Orozi, je Pelagijev krivi uk v izhodnjih krajih raz¬ kril; ravno tako je storil s. Hieronim z listam in pogovora m zoper Pelagija. Zbora v Jeruzalemu in v Diosplu ali Lidi I. 415 zmote nista poravnala, ker je Pelagi škofe z zvito besedo preslepiti vedil, de ga niso obsodili. Pa s. Avguštin je Pelagijeve besede bolj na tanko pregledal, in njih zvijačnost raz¬ odel; zbora v Kartagini in Milevi I. 416 staPelagija in Ce¬ lestija iz cerkvene družbe izklenila, in papež Inocenci I. je to sodbo poterdil. Noviga papeža Z os im a sta sicer Pelagi in Ce¬ lesti preslepiti skušala; pa veliki zbor v Kartagini L 418 je nju reč svetlo razločil. Zdaj ji je tudi papež Zosim obsodil, in sklep v dolgim listu oznanil; celo je cesar Honori zapeljivca iz cesarstva izgnati ukazal; tudi nekaj pelagijanskih škofov je enaka zadela, med njimi Julijana, ki se je zoper s. Avguština v pismih 150 vzdignil. S. Avguštin je v teni času zopet pisal bukve od gnade Kristusove in izvirniga greha, od zakona in po¬ željivo s ti, od duše in nje izvira, zoper dva pelagijan- ska lista, in zoper Julijana. Pelagijani so zdaj še semtertje pribežališa iskali; pa v Cilicii jih je zavergel zbor, v Rimu ob¬ sodil papež Celestin, v Carigradu izgnal patrijarh Atik in ce¬ sar Teodozi II. Tretji vesoljni zbor škofov v Efezu 1. 431 je poslednjič Pelagijeve zmote z novimi Nestorijevimi vred obsodi]. Spomin Pelagija in Celestija je bil kmalo pozabljen, nju zmote se tudi niso daleč med verno ljudstvo razširile. 83. Daljejni katoJški nauk od gnade božje in izvo¬ litve svetnikov, nasprot Polpelagijanam in Prede- stinacijanam; poslednje djanja s. Avguština. Katolški nauk od gnade božje je v tem, kako de ona za¬ deva človekovo prosto voljo, poln skrivnosti; zatorej ni čudno, de beseda njegovih zagovarjavcov lahko skorej predaleč gre, in de jo drugi kmalo v preojstrim pomenu vzamejo. Pomniti je za to stran beseda s. Anzelma: ,,Tako se na Boga zanašaj, kakor de bi ti nič, Bog pa vse storil; tako pa si na drugi strani priza¬ devaj, kakor de bi vse napredovanje od tebe, nič ne od Boga viselo.In zopet: „Tako upaj milosti, de se bojiš pravice; i® tako naj te upanje zanašanja podpira, de te strah pekla zmire/ nadlegva.“ Te resnice, de per vsi moči gnade božje človekova volja le prosta ostane, nekteri minihi v Adrumeškim kloštru v Afriki niso zadosti razločili; menili so, de je, po besedi s. Avguština, prosta volja človekova vsa zaterta. S. Avguštin je precej njih zmoto pojasnil v dvojih bukvah, od gnade in proste volje, in od posvarjen j a in gnade. Nasprot se je več mniham in duhovnim v južni Galii nauk s. Avguština preojster zdel; menili so, de človeška volja vonder ni toliko oslabljena, de saj začetik vere od nje pride, in de P° tem gnada božja pristopi in posvečenje dopolni; tudi niso stano¬ vitnosti do konca pripisovali božji gnadi, temuč človekovimu pri¬ zadevanju in zasluženju, tako de bi tudi izvolitev za zveličanje po zgol človeškim zasluženji brez pomoči božje gnade prišla- Imenovali so se zatorej P olp elagijani. Med njimi je bil učeni Janez Kasijan, opat v Masilii in škofa Favst in Gen adi. Komej je s. Avguš tin 1. 420 od tega zvedil, je precej v dvojih bukvah odgovor dal, od predodlo- citve svetnikov in od daru stanovitnosti, ter skazal, « e je iz voh te v za zveličanje in stanovitnost do konca le dar božje mi osti. s e je začel bukve z op er Jul ij a n a, pa jih ni dokon- . ’ ravno ko so Vandali njegovo škofijsko mesto oblegli, je bn virU| V °^ a ^, lv y_ T n j a ’ polniga zasluženja, poklican 1. 430, de n* . ^ n -j us °b e 4 andalskiga razdjanja. V svojih poslednjih urah J a psalme Davidove od pokore pred posteljo djati; in ko J e 151 velike bolečine terpel, je le to govoril: „Gospod le tukej tepi, de boš tamkej zanesel. 44 Njegovih ostalih pisem je veliko; razun do zdaj imenovanih so še pomniti: bukve zoper Platonovo mo¬ drovanje, zoper Jude, zoper govor Arij ano v, od kri¬ voverstev; bukve od neumerlj i vosti duše, od proste vo¬ lje, od raznih prašanj; razlaganje 1. bukev Mojzeso¬ vih, evangelija in 1. lista s. Janeza, prašanja od dru¬ gih Mojzevih in od Jobovih bukev, od svetih evangeli¬ jev in nekterih listov s. Pavla; bukve od vere, od vere, upanja in ljubezni, od podučenja nevednih, od apo¬ stolske vere, od keršanskiga nauka, od dobrote zako¬ na, od devištva, od dobrote vidovskiga stanu, od djanja mnihov, od zderžnosti, od poterpežljivosti, zoper laž, in druge; in že 272 podučnih listov. V dvojih bukvah po¬ pravkov pa je sveti učenik sam naznanil, kaj de bi v nekterih poprejšnih bukvah bolj prav pisano biti imelo. Po smerti s. Avguština sta njegova prijatla, mašnika s. Pr o sp er in Hilari, zoper Polpelagijane dalje delala; Prosper zlasti v bukvah zoper Kasijana in od poklica neverni¬ kov; pridružil se jima je s. Fulgenci škof iz Ruspe v Afriki. Zlasti pasta papeža Inocenci I. in Celestin I. nove zmote za¬ virala. Pozneje je bil uk Polpelagijanov po zborih v Aravziki 1. 529 in v Valencii 1.530 ob času papeža Leona I. obsojen; bilo je izrečeno, de že pervi začetik vere je sad gnade, in de mora gnada božja spred iti dopolnitvi dobriga; tudi de prerojeni in sveti vedno gnade božje potrebujejo k stanovitnosti v dobrim. Lete sklepe je papež Bonifaci II. poterdil. Besede s. Avguština od izvolitve svetnikov so nekteri drugi, zlasti mašnik Lucidi v Galii, nasprot še ojstreje vzeli. Terdili so, de Bog ravno tako ene za zveličanje kakor druge za pogub¬ ljenje odloči brez ozira na koga zasluženje; rekli so tudi, de človek nič ne dela per opravičenji in posvečenji, in le zgol božje djanje ga pravičniga in svetiga stori. Taki so dobili ime Pje- d estin a cij ano v (predodločevavcov). Ta krivi uk je bil obso¬ jen na zborih v Arelatu I. 472 in v Lijonu 1. 475; katolški nauk je bil razložen s tem, de Bog nikogar ne zaverže razunza¬ voljo greha, in de mora človek za svoje opravičenje in posvečenje tudi sam z gnado božjo vred delati. 84. Katolški nauk od ene osebe fperšone) v Kri¬ stusu nasprot Nestorijevi krivi veri; s. Ciril Ale¬ ksandrijski, vesoljni zbor v Efezu. V prepirih z Arijani je bil katolški nauk poterjen, de ie Kristus pravi Bog; v zavračevanji Doketov in Anolinarja pa ie bilo svetlo skazano, de je Kristus pravi človek. ‘Zdaj ' e šlo na v izhodni cerkvi dalje bolj tanko prašanje, kako de ste božia in človeška natura v Kristusu združene. Sploh je bil nauk katolške 152 cerkve: „Desiravno Bog in človek, je le en Kristus. 44 S. Ata- nazi in s. Avguštin sta bila že to resnico na tanko razložila. Zdaj pa se je vzdignil Nestori, popred mašnik v Antiohii, od 1. 438’ pa patriarh v Carigradu, ter je začel katolški nauk temniti. Bil je zgovorin, mnogo pa bolj poverimo učen, zraven prevzetin in nekako presiljeno vnet. Ko je od začetka krivoverce goreče preganjal, je kmalo sam v krivoverstvo zašel. Začel je s tem, ko je v cerkvenim govoru terdil, de Marija bi ne bila imeno¬ vati Božja porodnica, temuč Kristusova porodnica; kakor de bi Beseda ne bila meso postala, temuč le v človeku Kristusu prebivala. Ta beseda je verno ljudstvo v Carigradu zlo zabolela, tako de je očitno v cerkvi mermralo. Vonder Nestori se ni dal ustaviti, temuč je dalje naravnost terdil, de ste v Kristusu ne le dve naturi, ampak celo dve osebi ali peršoni vkupej. K taki zmoti so Nestoriju njegovi poprejšnji učeniki pot pripravili, zlasti pa pisma Teodora, škofa iz Mopsuestije. Ta krivi uk pa je kmalo v juternih in večernih deželah znan postal, in povsod se mu je močno nasprot govorilo; vonder našel je tudi prijatlov med takimi, ki niso keršanskih resnic globokeje poznali, posebno med nekterimi egiptovskimi minihi. Kakor popred s. Atanazija in s. Avguština, tako je-Bog zdaj s. Cirila, Aleksandrijskiga patriarha, svoji cerkvi kot branitelja zdraviga uka dal. S. Ciril je izdal pastirski list, v kterim je priimik Božje porodnice razložil. Rekel je tukej: ,,Kakor navadne matere, desiravno ima otrok od njih le človeško telo, se vonder matere celiga človeka imenujejo, i' je iz duše in telesa; ravno tako se mora od Kristusa reči, deje večna Beseda Očetova, ko je človeško naturo nase vzela, P° mesu iz Marije rojena bila. 44 Tudi do cesarja Teodozija II. in do Kraljic, cesarjevih deviških sester, in do Nestorija samiga je za resnico vneti patriarh liste poslal. Pa Nestori je opominjevanje zaničeval, in prepir je dalje segal; tedaj je s. Ciril od tega pa- pežu Celestinu L vedež dal. V rimskim zboru 1. 430 je bil Nestori obsojen, in zapovedano mu je bilo v desetih dneh se svoji zmoti odpovedati; leto je bilo z zborskim listam oznanjeno. Na to je s. Ciril zbor v Aleksandrii sklical, in od ondod v duhu ljubezni Nestoriju zborski list z dvanajst preklici zoper uk od dveh ločenih peršon v Kristusu poslal. Nestori je z dva¬ najst nasprotnimi preklici odgovoril; in na njegovo stran sta se Janez, Antiohijski patriarh, in Teodoret, Cirski škof, stopila- v Cesar Teodozi II. je zdaj, razpertju konec storiti, z vestjo papeža Celestina I. vesoljni zbor vEfezu 1.431 napravil, kj er se je s s. Cirilam, papeževim pooblastencam, 200 škofov sošlo- Ze v pervi seji je bil Nestorijev uk zaveržen, Nestori sam svoje visoke službe odstavljen. Sklenili so zbrani očetje s to besedo. ,,Ako kdo ne spozna, de je Emanuel (Kristus) zares Bog, in za¬ torej sveta Devica Božja porodnica; —ako kdo ne spozna, dej en > ’?' s ^ us ’ in sicer ravno tisti Bog in človek skupej; — ako kd med dve osebi (peršoni) deli, kar je v s. pismu od Kristusa re¬ čeno, naj bo iz cerkve izveržen.“ V drugih šestih sejah sobd se nektere prejšne krive vere zaveržene, nektere tožbe razsojen 6 * 153 Pa Janez, Antiohijski patrijarh, je v Nestorijev prid te sklepe motil, in cesarja z neresničnimi pripovedi slepil, dokler niso pra¬ voverni škofje zmotnjav odkrili. Nestori je bil v Apamejski klos.ter v Sirijo poslan, in na njegovo mesto Maksimijan v patriarha iz¬ voljen. Janez, Antiohijski škof, je še le 1.433 sklepe Efežanskiga zbora sprejel, ter spoznal, de ste dve naturi združene, tako de je en Kristus, en Sin božji, en Gospod verovati. Papež K si st III. je tudi sklepe tega zbora poterdil, in mu tako veljavo ve- soljniga zbora dodelil. Vonder mir s tem ni bil storjen; mnogoteri so se obsojenju Nestorija zoperstavili, dokler ni ojstra cesarjeva postava na dan prišla; na videz so se zdaj eni s pravovernimi škofi zedinili, drugi so bili iz cesarstva izgnani. Nestori sam je mogel v Egiptovsko pušavo iti, kjer je po velikih revah 1.440 umeri; tako se je pokoril zato, ker je hotel Kristusu in njegovi Materi čast odvzeti. S. Ciril je živel do 1. 444; zapustil je še mnogo bukev: razlaganje Mojzesovih bukev, Izaija, ma¬ li h prerokov in s. Janeza e v ang., nauk od s. Troj i c e, od včlovečenj a Besede; bukve zoper krivoverce, homi- lije in liste. V izhodnim rimskim cesarstvu so po teh zgodbah še zmirej prikriti Nestorjevi nasledovavci ostali, Nestorijani so se imenovali; zlasti so pisma Teodora Mopsuestijskiga in Teodoreta Cirskiga zmote redile. V perzijanskim kraljestvu pa je krivo¬ verstvo bolj očitno podporo našlo; kralji niso bili nasprot, pustili so pregnane Nestorijane iz Rimskiga v deželo; zlasti pa sta uče¬ nika Edesanske šole, Iba in Tomaž Barsuma, ki sta pozneje škofa postala, krivi uk zagovarjala. List tistiga Iba, ki gaje do perzijanskiga škofa Marisa pisal, je tudi v podporo krivover¬ stva služil. Čašama so perzijanski Nestorijani svojo cerkev v lastin red djali, in njih škof v Selevcii — Ktesifonu, poglavitnim perzijanskim mestu, se je katolškiga ali vesoljniga imenoval; sami so se kaldejske kristjane, v Indii pa Tomaževe kristijane klicali, in so se daleč v Azii razširili. 85. Katolški nauk od dveh natur v Kristusu nasprot Evtihijanskim zmotam 5 vesoljni zbor v Kalcedonu. Tista presiljenagorečnost, ki iz napuha izhaja, rada v pre¬ pade pelja; kakor se je zaNestorijem spetEvtihu zgodilo. Evtih, arhimandrit ali opat v nekim Carigraškim samostanu, si je v Ne- storjanskih prepirih veliko prizadel, in nenadama je sam v na¬ sprotno zmoto zašel. Menil je namreč: Pred zedinjenjem Besede s clovesko naturo ste bile sicer dve naturi; po zedinjenji pa je bila človeška od božje nature vsa prevzeta, tako de je samo Božje ostalo, ki je za nas terpelo in nas rešilo; telo Kristusovo pa je bilo le po videzu, ne po resnici človeško. S tem ukam je bila zopet skrivnost od včlovečenja Besede v nič djana. Evtih 'je bil per patrijarhu Flavijanu zatožen, v Carigraškim zboru 1 448 obsojen in odstavljen; pa na vse strani se je”obračal v listih" koga za svoje menitve pridobiti. To de papež'Leon L je v do- 16 154 pišu do Flavijana ravnanje z Evtiham poterdil, in cerkveni nauk od dveh natur, pa v eni osebi združenih, zoper Nestorija in Ev- tiha terdno in svetlo razložil. Pa Dioskor, Aleksandrijski patri- jarh, zlo napuhnjen mož, kteri bi se bil rad nad drugimi škofi zmaše- val, se je za Evtiha potegovati hotel. S pomočjo cesarskiga slu¬ žabnika Krizafija je cesarja Teodozija II. napravil, 1. 449 zbor škofov v Efez poklicati, kamor je tudi papež Leon I. svoje po¬ slance napotil. Pa z vojaško močjo je Dioskor tukej vse presilil; Carigraškiga patrijarha Flavijana je tako neusmiljeno tepsti dal, de je kmalo potem umreti mogel. Zatorej je temu shodu ostalo ime: to 1 o vaj s ki zbor. Papež Leon I. si je vse prizadel, sklepe tega zbora vničiti, in to mu je tudi obveljalo o vladarstvu pobožne cesarice Pulherije in blagiga Marcijana. Bil je tudi če- terti vesolj ni zbor v Kalcedonu obhajan 1. 451, kjer se je 520 škofov, večjidel izjuternih dežel, sošlo, in kjer sta škofa Paskazin inLucenci, papeževa poslanca, perve sedeže imela. V pervih še¬ stih sejah je bilDioskor zavoljo svoje silovitosti odstavljen, Evtih z Nestorijem vred vnovič obsojen in katolški nauk po besedah lista, ki ga je papež Leon I. poslal, svetlo razložen. Vsi očetje so enoglasno rekli: „S. Peter je po Leonu govoril; to je vera oče¬ tov, to so aposteljni učili.“ Rekli so v verilu ali verskim sostavku: ,,Učimo, de on (Kristus) je v resnici Bog, in v resnici človek iz pametne duše in telesa, enak Očetu po božji naturi, in enak nam po človeški naturi v vsim razun greha; od vekomaj rojen iz Očeta po božji naturi, v poslednjih dneh pa rojen zavoljo nas iz Marije Device, Božje porodnice, po človeški naturi; eden in ravno tisti Kristus, Sin, Gospod, edinorojen, iz dveh natur nezmešano, ne- spreminjeno, neločljivo, nerazdeljivo spoznovan; tako de razloček natur ni odvzet po zedinjenji, temuč je ohranjena posebnost vsake nature, ki ste v eni osebi (peršoni) vkupej; de ni v dve peršoni razdeljen ali razločen, ampak je eden in ravno tisti Sin, edino¬ rojen, Bog Beseda, Gospod Jezus Kristus.“ V drugih desetih se¬ jah so zbrani očetje še nektere pravde med škofi poravnali, in v zadnje so 27 cerkvenih postav zastran škofov in duhovšine, minihov in devic, in oskerbljevanja ubozih, poslednjo postavo pa zastran pravic Carigraškiga škofa izdali. Vse sklepe so papežu Leonu I* na znanje dali, in ga jih poterditi prosili. Očitno je iz vsiga p°' vedaniga, de je bil papež Leon I. o tem prepiru zavoljo Evtiho- vih zmotnjav posebin varh nepopačeniga cerkveniga nauka, in de so zlasti njegovi listi resnico jasno oznanovali. Opomniti je tukej še njegovih drugih spisov, med kterimi je sto govorov za poste in praznike in posebne priložnosti, in 140 listov v raznih cer¬ kvenih zadevah poslanih. Sklepi Kalcedonskiga zbora vonder niso mogli vse razpertije zatreti; Evtihovi nasledovavci, E vtihij ani ali Monofisiti (eno- naturniki) imenovani, so strašne nepokoje delali. Pregnali so Jjj" venala, Jeruzalemskiga škofa, umorili Proterija, Aleksandri.); s iga patrijarha; v Antiohii so svojiga škofa Petra Fulona vrinili* vesar Leon je sicer evtihijanske škofe pregnal, pa cesar Bazilik/ jin je zopet nazaj pripravil, in sklepe Kalcedonskiga zbora vju- 155 čiti hotel. Cesarja Ženo in Anastazi sta sicer zatiranje katolške vere zaderževala; terdila sta pa list zedinjenja, kteri je bil po napeljevanji Carigraškiga patrijarha Akacija izdan, in je sklepe Kalcedonskiga zbora memo pušal. To je bil uzrok, de je bila izhodna cerkev več časa od rimske ločena, dokler cesar Justin in papež Ho rini z da nista razpertije poravnala. Evtihijani pa so se zdaj med seboj razdirati jeli; razne čudne zmote so semtertjc njih modrijani na dan spravljali, in tako moč krivoverstva sami bolj podkopovali. Vladanje cesarja Justinijana, kteri je z vso močjo Kalcedonski zbor terdil, bi bilo Evtihijanske zmotnjave kmalo vni- čilo ; pa cesarica Teodora je skrivaj krivoverce podpirala, in cesar sam je s preobilnim vtikanjem v verske reči večkrat zmešnjavo pomnožil, ker je izdal kak oglas zastran vere. Cesarica Teodora je v Carigradu evtihijanskiga patrijarha vrinila, papeža Silverija pa iz Rima v samoto spravila, kjer je reve konec storil kot mar- ternik. Sicer je iskal pozneje tudi drugi vesoljni Carigraški zbor 1. 551'Evtihijane s ikatolško cerkvijo zediniti, pa zastonj; ravno cesarja Justinijan I. in II. sla s svojimi oglasi razpertii pod- slombo dajala. Evtihijani ali Monofisiti so le terdovratno od prave cerkve ločeni ostali, in so čašama lastno cerkev vredili. Nar pred so si v Aleksandrii svojiga patrijarha Pavla dobili, kjer so se pod imenam Koptov ohranili; tudi Etiopijo ali en del Zamorskiga so v svojo družbo spravili. VArmenii je tudi evtihijanstvo pod¬ poro našlo; v Tevenskim zboru krog 1. 600 so se ondašni škofje popolnama od prave cerkve ločili. V Sirii in Mezopotamii je neki Jakob Baradaj monofizitsko krivovero s posebnim trudam razširjal; od njega so si ondašni, od prave cerkve ločeni kristijani ime Jakobitov privzeli. 86. Origenski prepiri ponovljeni; prepir zastran trojiga poglavja; drugi vesoljni zbor v Carigradu. Prepiri, kterim so bile Origenove pisma priložnost dale, so sicer zdaj nekaj časa zastali; druge prašanja so namreč obilno opraviti dajale. Pa komaj so Nestorijeve in Evtihove zmede neko¬ liko pojenjale, so nekteri nepokojni možje stari prepir zopet obu¬ dili. Zlasti med minihi v Sirskih pušavah se je krog 1. 530 ne¬ mir vzdignil, jn en del izmed njih so se za zmoto toliko vneli, de so katolške.mjnihe hudo nadlegovali, celo sloviti samostan veliko Lavro razdjali. Častiti opat s. Saba je bil prijatlam čiste vere do svoje smerti podpora in tolažba. Katolški minihi so per cesarji Justinijanu zoper vnanjo silo pomoči iskali, pa dolgo niso bili v stanu do njega priti. Cesar, ki je rad v verskih rečeh zapovedo¬ val, je 1. 541 naglo oglas izdal', tudi v Carigradu bivajoče škofe vkup poklical, ter zmote iz Origenovih bukev preklical. Vonder zoper zmotene minihe se ni nič resniga zgodilo, še bolj so zdai zoper pravoverne divjali; Teodor As ki d a namreč, Česarejski škof, ki je bil skrivaj Evtihovim in Origenovim zmotam prijatel je misli cesarja Justinijana na drugo stran obernil. Pokazal ie namreč na bukve TeodoraMopsuestijskiga, Teo do reta Cirskiga 156 in na list Ibata (troje poglavje se te pisma po navadi imenu¬ jejo), ter omenil, deje treba lete preklicati, ker imajo Nestori- janske zmote v sebi, in jih je Kalcedonski zbor opustil zavreči. Mislil je zviti mož s tem unirnu zboru veljavo odvzeti, kakor de bi ondi krivoverske bukve molče poterjene bile; pa cerkveni očetje tistih bukev zato niso posebej omenili, ker so njih pisatelji zborske sklepe podpisali, in s tem sami svoje zmote preklicali. Cesar Ju- stinijan je 1. 544 zares verski oglas izdal, ter troje poglavje pre¬ klical; tudi je škofe persiliti hotel, de bi bili ta oglas sprejeli in poterdili. Mnogi izhodni škofje so se kmalo vdali; pa zahodni so se stanovitno branili, ker so se bali zoper zbor pregrešiti. Papež Vigili, kteriga je cesar 1. 548 tudi v Carigrad povabil, od za¬ četka ni hotel cesarjeviga oglasa poterditi, vonder je potem v po¬ sebnim listu ali razsodku do Carigraškiga patrijarha Mena toliko dal veljati, de bi se une trojne poglavja na ravnost kot krivover¬ ske zmote obsodile, pristavil je pa, de se s tem čast Kalcedonskiga zbora nič ne prikrati. Vonder so bili mnogi zahodni škofje še vedno za veljavo četertiga vesoljniga zbora v skerbi, de so se bali s papežem deržati. V tej nevarnosti za edinost cerkve je 1. 551 cesar Justini- jan papeža Vigilija nagovoril, vesolj in zbor v Carigrad po¬ klicati; prišlo je pa malo zahodnih škofov; zatorej je papež od¬ lašal zbor začeti, ker bi zavoljo pomanjkanja zahodnih škofov ne bil vesoljin. Cesarja pa je Teodor Cesarejski premotil, de je nov oglas od. trojniga poglavja na dan izdal; vonder papež Vigili se je terdno zoper postavil rekoč, de brez vesoljniga zbora ni rai- sodbe delati. Cesar je sicer s silo svojo misel izpeljati hotel, ab papež Vigili je v Kalcedon pobegnil, in je od ondod v posebnim razglasu prestane sile pravovernimu svetu oznanil, in izhodnim škofam, ki so preveč na cesarjevo stran bili, duhovno oblast pre¬ klical, Teodorja Cesarejskiga pa kot razdevavca cerkve popolnam® odstavil. Tukej se je pa pokazala moč papeževe oblasti; patrijarh Mena in drugi škofje so se podali, so v posebnim listu do papeža spoznali, de štiri vesoljne zbore in verske postave papežev p<>' terdijo, in cesarjeve oglase v verskih rečeh kot neveljavne imajo. Zdaj je papež Vigili svojo obsodbo zoper te škofe odvzdignil, ' n se v Carigrad nazaj vernil; pa vesoljniga zbora ni hotel pričeti; ker so se zahodni škofje od silovitosti cesarjeve ostrašeni tje pn* 1 bali. Vonder izhodni škofje so po cesarjevim povelji I. 553 zbor začeli; bili so vkupej Carigraški, Aleksandrijski in Antiohijski patrijarh in 165 škofov. Nasprot je papež Vigil se zraven pnj 1 branil, uzroke tega v posebnim listu ali postavku oznanil, ter pri' djal, de tiste trojne bukve sicer niso poterditi, njih pisateljev P a ni soditi, ker jih je že Bog sodil. Nekteri škofje so na njego\® stran stopili, drugih večji del so vonder verske prašanja v osno sejah sami pretresovali, in v štirnajst poglavjih sodbo izrekli zoper bukve zmote Teodora Mopsuestijskiga, Teodoreta Cirskiga in Ib a ’ m zoper Teodora samiga kot resničniga krivoverca; tudi so O'i*' genske zmote zavergli. Papež Vigili pa teh sklepov ni hotel ko vesoljniga zbora spoznati, ker je v njih veliko cesarjeve silovito® 157 spoznal: zatorej je s škofi, ki so bili ž njim enake misli, v pregnanstvo mogel iti. Čez nekaj časa potem pa je izdal postavin list do Ca- rigraškiga patrijarha Evtihija, v kterim je trojno poglavje sam na ravnost obsodil in s tem tudi Carigraškimu drugimu zboru veljavo vesoljniga dal. Povedal je, de zdaj to stori, ker so tudi v zahodu prepiri zastran trojiga poglavja potihnili, in so zmote tistih bukev očitne, desiravno jih Kalcedonski zbor ni na ravnost obsodil. Zdaj se je smel papež Vigili iz pregnanstva verniti, pa je na poti v Rim umeri; njegov naslednik Pelagi II. je ravno tako sklepe petiga zbora poterdil. Vonder nekteri zahodni škofje, zlasti v se¬ verni Italii tega zbora še dalje niso hotli spoznati, in so raji od rimske cerkve ločeni ostali, dokler jih ni s. Gr e gori papež zedi¬ nil. Ta ločitev je bila tudi kriva, de se je Oglejska škofija v dve razdelila, ker si je z Rimam združena stran druziga patrijarha izvolila, ki je v Gradu stanoval. Tretje poglavje. Cerkveno vladarstvo, duhovno opravilstvo in keršansko življenje bolj razvito. 87. Drugačni stan cerkve proti deržavni oblasti. Ptuja, preganjana, sovražena je bila sveta cerkev, skorej mesta nobeniga ni imela, dokler so le neverski cesarji v Rimu gospodovali. Pa ves drugačin je bil njen stan, kar so po Konstan¬ tinu keršanski cesarji v starim in novim Rimu ali Carigradu vladali. Cerkev je bila kot nebeška naredba spričana, cerkvenih pastirjev oblast v dušnih rečeh kot njim samim lastna spoznana; razsodbe škofov v verskih rečeh so tudi cesarji sprejemali, in izrekam cer¬ kvenih prednikov v djanjskih zadevah so bili tudi deželski vladarji podložni. Ko se je popred stanovitnim vernikam njih posestvo je¬ malo, so zdaj cerkve smele darila in deleže prejemati; ko so po¬ pred nedolžni kristijani pred grozovite sodnike vlačeni bili, so zdaj škofje pravice imeli v več vnanjih rečeh soditi, in nad deželskimi oblastniki čuti; ko je bilo popred za Kristusove spoznovavce ječ in terpinčenja obilno pripravljeno, so zdaj cerkveni pastirji dolž¬ nost imeli, deželske sodnike k usmiljenju opominjevati, in božji tempeljni so ubežnim brambo pred vsako silo dajali. Sploh je ker¬ šanski duh vse deržavne naprave in postave prevzemati začel, in cerkvena oblast je pravice in prostost ljudstva varovati jela. Tako se je pričenjala lepa zveza med deržavo in cerkvijo, med kraljev¬ sko in duhovsko oblastjo; in cerkev in duhovska oblast je bila kot višji spoznana. Spomina vredne so besede cesarja Konštantina, ki jih je skofam v Nicejskim zboru govoril: „Rog je vas duhovne postavil, in vam je oblast dal, tudi nas soditi, in tedaj nas vi po pravici sodite. Vas pa ne morejo ljudje soditi, ker sodbe Botra samiga čakate". ” Vonder iz te zveze z deržavo je za cerkev tudi mnogo na¬ potke prišlo; cerkev je per vnanji prostosti večkrat notrenie »o- gresala. Nekteri cesarji so se iz neprevidnosti preveč v cerkvene reci vtikali, kakor v časih cesarja Konstantin in Teodozi, posebno 158 pa cesar Justinijan; drugi so iz hudobije in krivoverske zmotnjave nad sveto vero in nad cerkvenimi pastirji silovito gospodovati hotli, kot cesarja Konstanci in Valent, in cesarica Teodora. Zlasti je izhodna ali greška cerkev tako napačno proti cesarjem stala. Bolj prosto od vtikanja deželske oblasti se je zahodna cerkev obder- žala, kjer je posebno prednost rimskih papežev proti cesarski moči obveljevala. Vonder ravno v presilnim deželskim gospodovanji se je moč in terdnost cerkve svetleje kazala, kakor je bilo zlasti v časih krivoverskih arijanskih in evtihijanskih prepirov spoznati. „Cerkev ima to lastno", pravi namreč lepo s. Hilari Piktavijski, „de takrat zmaguje, kadar se rani, takrat se spoznava, kadar se graja, takrat se obderžuje, kadar se zapuša.“ Zgledi te moči božje cerkve so se vidili nad s. Atanazijem, s. Janezam Zlatoustam, s. Bazilijem, in nad papeži s. Julijem in s. Leonam. 88. Pervske pravice rimskih papežev bolj na svetlo dane. Ves ta čas je imel tako podobo, de se je moglo svetleje pokazati, kako de je rimska cerkev središe cele cerkve, in rimski papež znamnje cerkvene edinosti, varh vere in cerkvenih postav, prednik vsih škofov, in pastir cele keršanske čede. V hudih voj¬ skah s krivoverstvam je pomanjkovala semtertje stanovitnost v čisti veri razun v rimski cerkvi; škofje in pastirji pervih sedežev so v zmote zapleteni bili, rimski papeži pa so vselej kot terdna skala v sredi divjih valov stali in resnico terdili. To je moglo vsakima prepričati, de so oni pervi učeniki cele cerkve. Samooblastni ce¬ sarji so večkrat nedolžne cerkvene pastirje preganjali, vodje kri¬ vovercev so dostikrat pravoverne škofe s sedežev puhali, oblasti lakomni cerkveni predniki so se semtertje čez svoje enake vzdi¬ govali, in nižji stiskali; tem vsim preganjanim in stiskanim ni bik nikjer tako gotove hrambe, kakor per rimskim papeži, zatorej so se tudi vselej k njemu obračali. Rimska cerkev je bila zdaj ravno sama bolj prosta, ker niso cesarji več v Rimu stanovali; papeži pa niso bili tudi tako oblasti lakomni, kakor krivoverski pisatelj 1 radi terdijo; bili so prav za prav očetje vsim preganjanim. Več¬ kratni zbori škofov, ki so bili o verskih prepirih deržani, so P° svoji strani tudi priložnost dali, de se je bolj pokazalo, komu de pervi sedež gre. Kolikor bolj so se serca keršanske vere zave¬ dite, toliko večji je bila zlasti per škofih skerb, vse prav po duhu keršanstva vravnati; zatorej so prišle tudi pogostne vprašanja do papežev, kako v teh ali unih zadevah ravnati. Vse leto pa ni ravno še te poti k oblasti papežev pripravilo, ampak je te priložnost dalo, de se je bolj očitno na svetlo poka¬ zala. Uzrok prednosti papežev je v teni, de so nasledniki s. P e ' tra, de so namestniki Kristusovi in poglavarji cele cerkve. Tako pravi v tej dobi s. Hieronim: „Kristus je eniga dvanajsterih apo- steljno v kot glavo izvolil, de bi ločitve ne bilo mogoče; s stolain s. Petra sim združen, ker vem, de na to skalo je cerkev zidana, kdor z rimsko cerkvijo ni zvezan, je zunej cerkve.“ Tako tudi 159 govori s. Avguštin: „Sodba iz Rima je sodba cele cerkve, kdor je v Rimu odveržen, je odveržen j>o celi zemlji." Pred drugimi so se v tej dobi rimskim papežem častni primki dajati začeli kot namestnik Kristusov, višimašnik, apostolski oče zlasti pa ime papa ali papež to je: oče; zakaj popred so se po na¬ vadi le rimski škofje imenovali. Kako de je bila oblast rimskih papežev v djanji spoznana, seje pokazalo precej v vojski z arijanstvam. Obsodbo Arija je škof Aleksander precej papežu na znanje dal; škofje preganjani po cesarji Konštancii, namreč s. Atanazi, E vstati Antiohijski, Marcel Ancirski in Luci Adrianopelski so se vsi do papeža obernili, kteri se je zanje z vso močjo potegnil. Pozneje je s. Avguštin od Pelagijeve, s. Ciril Aleksandrijski od Nesto- rijeve, Flavijan Carigraški od Evtihove krivovere v Rim znanje dal. Preganjani škofje so tudi pozneje per papeži pomoči iskali, kakor s. Ciril Alekandrijski, s. Janez Zlatoust in drugi; in beseda papeževa je bila o tem, de noben škof brez njegove vesti ne more odstavljen biti, ktero besedo je tudiSardiški zbor poterdil. Celo krivoverci, kot Nestori inPelagi, so za to prednost papeža vedili, in so per njem poterjenja svojiga uka iskali meni- joč, de ga bodo potem ložje celi cerkvi vrinili. V cerkvenih zbo¬ rih so imeli papeži vselej pervi sedež, in tudi njih poslancam se je pervo mesto med zbranimi škofi dalo. Vesoljni zbori se brez njih vesti in volje niso začenjali ne sklepali; ko je Dioskor Aleksan¬ drijski brez papeževih poslancov v Efezu hotel zbor imeti, mu je bilo tako ravnanje zlo grajano s tem, de to ni dopušeno in de se popred še nikdar ni tako zgodilo. Pervi in drugi zbor vCari gradu sta še le po papeževim poterjenji vesoljna postala. Očetje Kalce- d on s ki g a zbora so list s. Leona papeža z velikim spoštova¬ njem sprejeli, po njem krivovero obsodili, in v zadnje njegovo Svetost za poterjcnje zbora prosili. Dalje so čez nižji cerkvene sodbe dostikrat pritožbe prišle do papežev, kot posebno zoper sklepe krivoverskih zborov in oni so sodbe po previdnosti popra¬ vili. Na mnoge vprašanja škofov zastran cerkvenih reči so pogla¬ varji cele cerkve odgovor dajali v posebnih listih, ki se papeževe dekretale imenujejo. Pervi taki listje od papeža Siricija do Himerija Taragonskiga škofa I. 385, kjer je nekaj od s. kersta, od pokore, od zakona in od življenja duhovnih razločeno. Imeno¬ vana sta za tem zlo lista papežalnocencija do Viktricija Roto- maškiga, in Eksuperija Tolozanskiga škofa. Tudi so papeži svoje poslance imeli celo v daljnih stranah cerkve, in so zato v časih ondasne škofe odločili; na cesarskim dvoru v Carigradu je bil zmi- rej stanovitin poslanec rimske cerkve, apokrizijar imenovan. Tudi cesarske postave so pervstvo rimskiga papeža spoznale, kot po¬ stava cesarja Valentinijana III. od I. 445. Posebno se je prednost poglavarja rimske cerkve tam pokazala, ko je I. 503'kralj Teo- dorik 115 italijanskih škofov v Rimu vkupej zbral, papeža Simaha soditi; zbrani očetje ga namreč niso hotlisoditi temuč so govorili de poglavar rimskiga stola nikdar ni bil sodbi nižjili 160 podveržen. Skorej ravno tako so spoznali izhodni škofje od pa¬ peža Vigilija, ko je cesar Justinijan čez njega sodbo imeti hotel. 89. Škofje, nadškofje in patrijarhi, druga duhovšina in nje pomnožene službe; vesoljni cerkveni zbori. Spreminjeni stan cerkve je v zadevah škofov več spre- obernil; njih služba je bila zdaj tudi pred svetam in deželsko oblastjo v časti. Zaveza škofa kot pastirja s svojo čedo je kakor tesna zaveza, kakor duhovni zakon veljala; zatorej so cerkvene postave sploh prepovedovale prestavljanje iz ene v drugo škofijo. Desiravno so škofje več opravil nižjim duhovnim prepustili, so po¬ svečevanje duhovnih le sami opravljali, tudi so v svoji škofijski cerkvi le sami božjo besedo oznanovali; čašama le so nižji mašniki v izhodni cerkvi v pričo škofa pridigvati začeli, kot s. Janez Zlatoust v Antiohii; v zahodu je bil s. Avguštin pervi, ki je na¬ mesti svojiga stariga škofa Valerija cerkvene govore imel. Škofje so tudi večkrat svoje škofije obiskovali, ali ko sami niso bili v stanu, so leto opravilo posebnim mašnikam ali deželnim škofam izročili. Razločik nadškofov ali metropolitanov memo druzih škofov se je že v poprejšni dobi začel; zdaj seje ta naprava le bolj razpeljala. Nadškofje so imeli viši skerb za cerkvene reči v de¬ želi, so deželne zbore po dvakrat v letu vkupej klicali, per vo¬ litvah škofov je njih poterjenje moglo pristopiti. Nadškofam se je pozneje dajalo ime eksarhov in patrijarhov, ktero se je kinak le nekterim nar imenitnejim nadškofam prideržalo. Cerkve vRimu,Aleksandrii inAntiohii so se od kdaj kot imenitneji štele, in njih predniki so se posebno patrijarhi klicali. K tem je pristopil škof v Carigradu (Konstantinoplu ah novim Rimuj, kterimu je pervi Carigraški vesoljni zbor pervo čast za rimskim škofam določil, ko je bil pred Heraklejskimu nadškofu podversten. Ko so pa poznej v Kalcedonu zbrani očetje brez pa¬ peževih poslancov sklenili, Carigraški cerkvi take pravice dati kakor rimski, in ko so pozneje Carigraški patrijarhi ime vesoljnih patrijarhov si prilastiti hotli, so se rimski papeži nasprot postavili; in so stanovitno svojo pervsko pravico terdili. V zadnje je bilo v Kalcedonskim zboru še škofu iz Jeruzalema ime patrijarha da¬ no, ker ondašna cerkev je mati vsih cerkev. Tako se je pet P 8 " trijarhov štelo. Rimski papež seje posebno kot patrija* - ' 1 zahodne cerkve v Italii, Galii, Španii in Ilirii štel, zato so bili nadškofje v Vieni, Taragoni in Tesaloniki njegovi namestniki; cerkev v Afriki se je bolj zase deržala, in nar starji škof se je perviga štel. Carigraški patrijarh je imel pod seboj cerkev v Tracii, Mali Azii, Pontu in nekaj ob južni Donavi. Ale¬ ksandrijski patrijarh je imel viši oblast vEgiptu, Libii ?*} ^‘k^P. 1 .’ in Petomestji. Antiohijski patrijarh pa je velja* v »irn, Cilicii, Arabii in drugih Juternih deželah; ,n ?.^. ruz . a teniski v Palestini ali Judovski deželi. Ko sp se bili o času prepira zastran trojiga poglavja krog 1. 550 Oglejsk* 161 škofje od rimske cerkve ločili, so se sami začeli patrijarhi imenovati, (pervi je bil Pavlin, ki si je to ime prilastil) in rimski papeži so jim pozneje to ime dopustili. Patrijarhi so imeli pravico nadškofe poterdovati, zbore vkup klicati, pritožbe daljne spreje¬ mati , cerkvene postave nadškofam naznanovati. Bolj razširjene cerkvene opravila so tudi več služeb med nižji duhovšino potrebnih storile. V gospodarstvo cerkveniga posestva so bili posebni hišniki, v sestavljanje cerkvenih pisem lastni pisarji, v brambo cerkvenih pravic besedniki postavljeni; nadmašnik je opravljal cerkvene opravila namesti škofa, naddia- kon je za škofa vnanje vladije v rokah imel; v strežbo bolnikov in pokopovanje merličev so nastopile posebne duhovne družbe. Velika cerkev v Rimu je štela 1. 520 za 60 mašnikov, 100 dia¬ konov, 96 poddiakonov, 110 bravcov, 20 pevcov in 1 10 vratarjev. Per obilnim razširjenji kristijanstva se je veliko vernih družeb na deželi vstavilo; škof so za vsako posebniga mašnika odločili kot duhovniga pastirja, ker so deželni škofje nehali. Tako se je naprava poznejih far razširila. Cerkveni zbori ali shodi višjih cerkvenih pastirjev za¬ stran verskih reči in cerkvenih zadev so zdaj, ko je cerkev pro¬ stost zadobila, toliko večkrat deržani bili. Deželni cerkveni zbori so se v redu po drakrat v letu pod vodstvam nadškofa ali patri- jarha shajali; govorjenje je bilo na njih od naukov svete vere, od zaderžanja duhovšine in vernikov in od drugih zadev posameznih cerkev, sklepale so se posebne postave, in delale sodbe v cer¬ kvenih pritožbah ali pregreških; volili ali poterjevali so se škofje za prazne mesta. V tej dobi pa so tudi vesoljni cerkveni zbori na dan stopili, kakoršni so bili že pred v versti zgodeb popisani. Obljuba Jezusova je namreč bila, de on per svojih ostane do konca sveta, in od tod je terdno prepričanje izhajalo', de cela cerkev, vsi njeni škofje vkupej ne morejo od resničniga nauka odstopiti. Zatorej so se, kakor naglo je preganjanje cerkve mi¬ nulo, škofje iz celica sveta jeli vkupej snidati, kadar so krivo¬ verci prašanje v važnejih naukih svete vere vzdignili; pervikrat se je zgodilo I. 325 y Niceji. Sicer čisto vsi pastirji cerkveni niso mogli svojih sedežev pustiti, pa so svoje misli drugim ško- fam, posebno nadškofam izročevali, in potem sklepe končanih zbo¬ rov kot pričijoči sprejemali. Poklicani so bili ti zbori vselej z vestjo rimskih papežev, desiravno je pismo poklicanja večkrat iz rok kersanskih cesarjev izšlo; tudi so imeli papeži ali njih po¬ slanci vselej pervi sedež med zbranimi škofi, kakor popis posa¬ meznih zborov kaže. Razun verskih naukov so v tih zborih tudi druge cerkvene zadeve pretresovane bile, in sodbe nad krivoverci so bile storjene, postave zastran cerkvenih pravic in zadev cele keršanske družbe so bile oznanjene. Sklepe celiga zbora so pri- cijoči škofje podpisali, in rimski papeži poterdili; brez tega po- terjenja bi ne bili za vesoljne sprejeti. Veljava vesoljnih zborov je bila velika od začetka; njih izreki so bili kot izreki s. Duha sprejeti, kakor je cesar Konštantin že od Nicejskiga zbora spo¬ znal, in kakor so škofje sami na znanje dajali, ko so zborske 17 162 sklepe začenjali s to besedo: „S. Duh zapove«. Zatorej so cerkveni pisatelji zborske sklepe tudi vkupej zbirali v posebne bukve, kot Janez Školastik 1. 570 in Dionizi Mali 1. 510. 90. Izreja, postavljanje in življenje duhovšine, pri¬ hodki cerkve in njenih služabnikov. V podučenje prihodnjih duhovnikov je od začetka te dobe nar več poduk škofov storil: pomagale so v izhodu že pred vstav¬ ljene šole keršanskiga nauka v Aleksandrii, Antiohii, Edesi in Cezareji. V zahodu je zlasti s. Avguštin svojo mlado duhovšino s svojim posebno svetim življenjem in z raznimi bukvami poduče- val. Po zgledu njegove duhovske hiše so bile v Afriki in Italii mnoge semeniša ali hiše v izrejo in poduk mladih duhovnikov vstavljene. Tudi posebne pisma nekterih cerkvenih učenikov, kot s. Ambroža, s. Hieronima in s. Janeza Zlatousta so bile duhov¬ nim v poduk. De bi bili služabniki cerkve v resnici modri in skušeni, so le po stopinjah in po zadostni starosti višje v duhovnih službah naprej stopati smeli; med levite je kdo še le s 30, med mašnike s 3o in med škofe s 45 leti smel posvečen biti. Nižji duhovšino so večidel škofje sami volili; pa vselej je bila pričijoča srenja pra- šana, ali koga vredniga spozna. Per volitvi škofov je duhovšina svoj glas dajala, nekaj tudi ljudstvo svoje želje razodevalo, von- der yse je šlo na poterjenje bližnih škofov v deželi; po postavi Nicejskiga zbora so saj trije škofje per volitvi v pričo biti, drugi saj s pismam privoljenje dati mogli, in nadškof je izvoljeniga po* terdil. Ker je ljudstvo večkrat take v škofe hotlo, kteri niso bili )o duhu cerkve, zato je čašama svojo besedo per volitvah zgu- )ilo, in le duhovšina, škofje in nadškof so se zraven vdeležvali, Ambrož in Hieronim sta ga poživila vltalii, s. Avguštin y Afriki, s. Martin škof in opat Kasijan v Galii; s. Martin® •L® ?. njegovi smerti že 2000 minihov k grobu spremilo. Vender življenje minihov v večernih krajih ni moglo biti tako ojstro, ka- kakor v juternih; tudi od začetka ni bilo enakih postav za vse, v sili ljudskiga preseljevanja bi bilo miniško življenje kmalo kone 173 vzelo. Tu je pa božja previdnost moža obudila, ki je miništvo terdno vstavil, in mu tako podobo dal, deje bilo sveti veri za dolge leta v podporo, in divjim čašam za prihodnje v omiko in izobra- ženje. Ta mož je bil s. Benedikt iz Nursije na Italijanskim. Ko je mlad v Rimu v šolali bil, se je nad razujdanostjo mladih učencov toliko zagrozil, de je skrivaj pobegnil , inv neki jami ali votlini, 40 ur od Rima, tri leta pobožno kot pušavnik živel. Dolgo je bil ljudem neznan, dokler ga niso pastirji našli, kteri so se nad njegovo pobožnostjo zavzeli, in jo posnemati iskali. Kmalo so ga, ko je njegova svetost bolj znana postala, minihi v bližnim kloštru opata izvolili; pa razvajeni se mu niso dolgo ojstro voditi dali, in hotli so mu med pijačo v kozarcu zavdati. Pa kakor je po svoji navadi s. Benedikt nad jedjo in pijačo s. križ storil, se je kozarc razpočil; s. Benedikt je spoznal svpjo nevarnost, ter je klošter zapustil, rekoč: „Bog vam odpusti, bratje! pa vaše sovraštvo ni zasluženo in je neusmiljeno/' Kmalo pa je k njegovi jami zopet toliko učencov tudi iz visokih hiš prišlo, de je zamogel dvanajst kloštrov sezidati in z minihi zastaviti. Vonder svoj red je on prav za prav na Kasini gori vstavil, kjer je 1. 529 na¬ mesti malikoviga tempeljna in loga cerkev in klošter napravil, in krog stanovajoče neverske ljudi v keršansko vero vpeljal. Ker se je s. Benediktu število učencov od dne do dne mno¬ žilo, jim je posebno vodilo za njih življenje spisal, ktero je po¬ sebno modro sestavljeno, resnobo z mehkostjo združi. Po tem vodilu je vsak eno leto skušnjo mogel delati, preden je bil v dru¬ štvo vzet; opata je vse kot Kristusoviga namestnika spoštovati in v vsim slušati moglo, pa on je tu vsaciga po njegovi lastnii vo¬ diti imel. Miniham je bil čas med molitvijo in delam razdeljen; ob navadnih cerkvenih urah po dnevi in po noči so mogli duhovne molitve opravljati, in se v premišljevanji muditi, druge ure pa so bile odločene za delo rok, za branje in prepisovanje bukev, podu- čevanje mladosti. Obleka minihov je bila revni kmečki tistiga časa podobna, njih ležiše nič mehkužno, in njih jed nič izbrana, neo- bilna, mesa so se zdravi čisto zderžati in večkrat še ojstro po¬ stiti mogli; bolnikampa se je skerbno streglo. Take modre postave so s. Benediktu kmalo velike trume učencov pripeljale, in red njegov se je kmalo po Italii in Galii razširil, kjer sta njegova učenca s. Placid in s. Maver delala. Na drugi strani pa je tudi pred svetam njegovo ime v časti bilo; Totila, gotiški kralj, gaje sam obiskal v njegovim kloštru, je njegove nauke pazno sprejel, in se njegovi molitvi priporočil. S. Benedikta, pestra s. Š kol as ti k a, je kloštersko življenje pa med svojim spolam raz¬ širila, in učenk krog sebe zbrala, jih z naukam in zgledam kpo- božnosti napeljevala. Obiskala je svojiga svetiga brata vsako leto le enkrat, se z njim od nebeških reči pogovoriti; zadnji pot mu je na njeno tiho molitev hud dež branil se hitreje ločiti, in tedaj sta celo noč v pobožnih pogovorih in molitvi prečula. Tri dni po tem je vidil s. Benedikt dušo svoje sestre v podobi golobca proti nebu se vzdigniti; sam pa tudi ni dolgo več živel, umeri je 1.543 v cerkvi, kamor se je bil dal nesti. 174 97. Nasprotniki pobožniga, nauku svete cerkve primerjeniga življenja. Ko so eni krivoverci zlasti verske resnice katolške cerkve zametovali, so se drugi spačeni zoper njene djanske nauke vzdig¬ nili. Pred drugimi so iz poprejšne dobe še Manihejci ostali, kteri so se v sredi verskih razpertij na tihim razširjali v Azii, Egiptu, Afriki, Italii, Galii in Španii. Z obetanjem gioboke uče¬ nosti, s hinavsko ojstrim življenjem, z zapeljivo zgovornostjo so marsiktere neprevidne omrežili; arijanski razpori pa so moč cer¬ kvenih pastirjev drugam tirjali, de jim niso mogli nasprot delati. Pa od 1. 372 naprej so zavoljo skrivniga gerdobniga življenja teh krivovercov cesarji Valentinijan L, Teodozi, Honori, Anastazi in Justihijan zaporedama ojtre postave zoper nje dajali, zgubo der- žavnih pravic in premoženja, izgnanje iz dežele, celo smert so jim napovedovali. Zraven so prišli nauki in pisma cerkvenih uče¬ nikov, zlasti s. Avguština, kteri je v svoji mladosti sam v mreže Manihejcov zašel, pa kmalo praznoto njih vere spoznal bil. On je pisal več bukev zoper nje, tudi ustne prepire z njih poglavarji posebno s Favstam je napravil, ter očitno njih gerde zmote ra¬ zodel. Iz Afrike je Manihejce prihod Vandalov pregnal, v Rimu pa se jih veliko potaknilo; tukej jih je vonder s. Leon papež odkril, in nato je v očitnih govorih njih zmote razjasnoval, posa¬ mezne zmotence v prijaznih pogovorih k spoznanju resnice na¬ peljeval. Ostale Manihejce je v rimskim cesarstvu ojstra postava cesarja Valentinijana III. zadela, v Afriki roka kralja Hunerika in v Perzii moč kralja Kavada končala. Tako so ti krivoverci proti koncu te dobe zginili; vonder pozneje so se pod raznimi imeni še večkrat na dan kazali. Gnostiške in Manihejske zmote je skup medel Priscilijan na Španskim, ter je nasledvavcov našel. Posebno per njem je bilo, de je s. Trojico tajil, vse vidno in telesno od vekomaj za hudobno štel, na eni strani veliko ojstrost, na drugi veliko ne¬ spodobnosti v življenji priporočeval, božjo službo pa katolški navadi ravno nasprot vravnal. Kakor so katolški škofje te zmote razodeli, so se zlasti Idaci in Itaci tudi z močjo zoper nje vzdig¬ nili; zbor v Saragosi 1. 380 je Priscilijana in njegove nasledo- vavce kot krivoverce obsodil, in cesar Gracijan je ojstro postavo zoper nje dal. Pa kmalo se je Priscilijan spet nazaj vriniti vedil; škof Itaci je še pred njim pobegniti mogel, šel je pa k vojsko¬ vodju Alaksimu, kteri je cesarsko oblast nase potegnil bil. K° se Priscilijan novimu zboru v Burdigali 1. 385 ni hotel podvreči, in je na pezi hudobne nauke obstal, je bil na Itacijevo priga¬ njale po povelji Maksimovim ob glavo djan. Večji del pravovernih 0 ? v je sicer odsvetoval po taki poti krivoverce zatirati; s.Ma.r- • In -i, e nalas do Maksima šel ga od neusmiljene sodbe odvernitij A vcr eS ’* ojstros . t tudi zmote ni mogla precej zatreti. Še je 81 pozneje imel zoper nje pisali, s. Leon papež špan- S er nj - e budlti ’ in še le po zboru v Brakari ah Bragi J. 560 se je njih sled zgubil. 175 Razun teh so senekteri posamezni zmotenci zoper posebne cerkvene naprave in keršanske navade vzdigovali, jih grajali ali zametovali. Neki Avdi je grajal to, de je cerkev s svojo pro¬ stostjo tudi več vnanje veljave in pozemeljskiga posestva dobila; A eri, arijansk mašnik je terdil, de škofov in mašnikov oblast je enaka, zraven je molitev in post za mertve nepotrebno ime¬ noval, in praznovanje velike noči med Judovske vraže štel. Masalijani, kterim je bil neki Adolfi začetnik, so le na molitev vse deržali, zakramente za nepotrebne imeli, vse delo, s kterim se molitev preterga, grešno šteli, namesti stanovitniga po¬ sestva imeti so se raji krog vlačili. Zoper nje je ojstro se vz¬ dignil Antiohijski zbor I. 390; s. Epifani in Teodoret sta tudi pisala zoper te krivoverce. Neki škof E vstati je na post celo veliko deržal, tako de ga je zoper cerkveno navado še ob nedeljah in praznikih priporočeval, in tudi zakon, je mislil, de človeka nikakor brez madeža ne pusti. Cerkveni zbor v Gan- gri 1. 365 je sklepe nasprot storil. Jovinijan, spačen minili, je vrednost miniškiga stanu pred navadnim življenjem tajil, in ter¬ dil, de vsili pravičnih zasluženje je enako veliko, kakor je vsih grešnikov dolg enako velik; Vigilanci je zametoval častenje svetnikov in svetinj; z obema vred je Helvidi tajil vrednost de- vištva pred zakonam, in tudi Marii to čast jemal, de je vedno devica ostala. Vsih treh zmote je z ojstro besedo zavernil s. Hie¬ ronim v več bukvah in listih; tudi s. Sirici papež in s. Av¬ guštin sta nasprot učila, in s. Ambrož je v posebnih bukvah skazal stanovitno prepričanje cerkve od vedniga devištva Marije. Četerta z " hodni Gotje, Alani, Vandali in Svevi pa sov krivoverstvu svoj konec našli. Velik del nemških narodov pa je še v temah neverstva zastajal, kakor je bilo sploh tudi s slovenskimi narodi« V tolažbo vernikov per mnogih nepokojih in nevarnostih in v krepkeji početik spreobernjenja toliko v nevednosti pravigaBoga zakopanih ljudstev je Bog v začetku te dobe svoji cerkvi obudil s. Gregorja I. papeža, kteri se zavoljo velicih del in čednost po pravici s primkam Veliciga kliče. Bil je v Rimu rojen, sin ime¬ nitnih in pobožnih staršev; zavoljo njegove učenosti gaje greški cesar Justin II., ki je takrat še oblast imel čez rimsko mesto, prednika per mestni gosposki postavil. Pa sv. Gregorja posvetni stan ni veselil; po smerti svojiga očeta je na svojim posestvu na Sicilskim otoku šest kloštrov, v Rimu pa v svoji hiši sedmiga po¬ stavil; tii je sam tiho in pobožno življenje peljati sklenil, ter se je branju svetih bukev in ojstrimu pokorjenju vdal. Ali iz samote ga je papež Pelagi II. potegnil, med diakone ali levite vzel, in kmalo v Carigrad kot svojiga poslanca k cesarju napotil, kjer je patrijarha Evtihja od resnice vstajenja mesa tako prepričal, de je leta na smertni postelji za svojo polt prijel rekoč: „Spoznam, de bomo vsi v tem mesu vstali/ 4 Ko je v Rim nazaj prišel, je bil po Pelagijevi smerti enoglasno papež izvoljen; pa branil se je, do cesarja za tega voljo pisal, in se preblečen v neki jami pri¬ kril, vonder ognjen steber nad jamo ga je razodel. Od '1. 590 do 606 papež je s. Gregori veliko za sveto cerkev storil. Zavoljo spoštovanja do njega in njegovih naprav v katolški cerkvi so tudi bili Gotje bolj v pravi veri poterjeni, so tudi Longobardje raji v njo prestopili; Anglezam je še ko minih sam hotel iti s. evangeli oznanovat, pa takrat zaderžan jim je kmalo kakor papež učenike svete vere poslal. Bobre duhovšine tiste nevarne čase ni bilo obilno, pa modri papež je znal še krepkih mašnikov najti in še.več dobre duhovšine obuditi; pisal je za njih podučenje rieprecenjene bukve pastirskiga vodila; po takih duhovnih je zamogel re¬ vam časov pomagati, in skrite ostankemalikovavstva po Italii za¬ treti. Svete opravila v cerkvi je on v lep red djal, tudi veliko njih lepoto in slovesnost povzdignil, in cerkveno petje je vravnal in zboljšal tako sicer, de so njegove naredbe za vse 'čase v katolški cerkvi obveljale. Skerbno 'je čul tudi za spolnovanje cerkvenih postav, napakam se je z močjo nasprot postavil, krivoverske ostanke zatreti iskal. Zraven je bila njegova dobrotljivost in milodarnost pre¬ čudna; ptujce je sam k svoji mizi jemal, uboge po rimskim mestu vse zapisane imel in podpiral, hiše za sirote in šole za siromake je napravil, in še daljni kraji so njegovo dobrotnost občutili. Čez vse to je bila njegova učenost po vsih straneh velika, in njegove bukve so obilne zveličanskih naukov, kot bukve praviga djanja ali razlaganje od Joba, homilije ali pridige od sv. evangelija in od prerokaEcehijela, podučni listi, pogovori od življenja in čudežev svetih mož italijanskih, in razlaganje psalmov od pokore. Zatorej je med velike cerkvene učenike štet in ne dajo mu podobarji zastonj podobe sv. Duha na stran zavoljo nje- goviga razsvetljenja v božjih rečeh. J J 19 178 99. Keršanska vera zasajena v Anglii in v delih Nemčije. Posebno delo s. Gregorja je bilo spreobernjenje Angl o v v Britanii. Še minih je vidil sveti mož zale angleške mladenče med sužnimi na prodaj na rimskim tergu; smilili so se mu, pra- šal je, od kod de so. Ko se mu pove, de so Angli, pravi: »Prav, zakaj angelsko obličje imajo, in spodobi se, de bi bili so- deležniki angelov." Precej je prosil papeža Pelagija II., de naj ga pusti v Anglijo s. evangeli oznanovat; pa komej je Rini zapu¬ stil, Rimljani niso popred odnehali, de ga je papež nazaj poklical. Vonder vedno mu je bilo spreobernjenje Anglov per sercu; in 1. 597 je poslal škofa Avguština s 40 minihi iz reda s. Benedikta to delo izpeljat. Anglija je bila takrat med sedem kraljev raz¬ deljena; Avguštin je pripravil nar pred kralja Etelberta,in veliko njegovih podložnikov k s. kerstu. Tempeljni malikov so bili v cerkve praviga Boga posvečeni; in mesto Kenterburi je nad¬ škofov sedež postalo. Al elit, drugi oznanovavec svete vere, je spreobernil kralja Sabereta, in je Londinsko škofijo vstavil. Kralja Edvina je kraljica Edilberga keršanski veri pridobila, in na to se je škofija v Jorku začela; s. 0zwald, Edvinov sin, je dalje skerbel za uterjenje svete vere, dokler ni v vojski zoper never- skiga kralja Penda smerti našel. Vonder dosti truda je bilo treba, predenje bilo vse angleško ljudstvo spreobernjeno; večkrat so bili kersanski škofje med tem pregnani, dokler ni s. Vilfrid zad¬ njih nevercov v južni Anglii spreobernil. Tako so stari in novi prebivavci v Britanii v keršanski veri združeni bili. Nadškof Te¬ odor krog I. 670 je še mnogih za duhovsko in drugo potrebno učenost napravil. Vse to delo so podpirali tudi razni izmed papežev, ki so za s. Gregorjem sledili. Bili so namreč za njim papeži: Sabinijan od J. 604 do 606, Bonifaci III. 1. 607, s. Bonifaci IV., kteri je veliki okrogli tempelj starih malikov panteon v Rimu v cerkev iVlatere božje in vsih marternikov posvetil, od 1. 608 do 615; s Deusdedit od 1. 615 do 618 in s. Bonifaci V. od I. 619 d« ” . • Drugim papežem za temi je zopet nova krivovera, ki se je v izhodu vzdignila, opraviti dala; Sergi namreč, Carigraški pa- trijarh, in Teodor, škof iz Arabije, sta jela učiti, de v Kristusu J e per dveh naturah le ena sama volja; njih nasledovavci so se Mo- noteliti (enovoljci) klicali. Papež Honori I. od 1. 625 do 63» ni precej zvijače krivovercov spregledal, ter se ji ni po potrebi nasprot P°stavil; za njim je bil Severin papež 1. 640, Jane 2 • od i. b40 do 642, kteri je že spoznal zvijače krivovercov J n Jih zavergel, Teodor I. od 1. 642 do 649. Š. Martin I. paj e v rimskim zboru 1. 649 monoteliško krivovero z njenimi zagovar- '/»•I«- 1 zave . r g e b ,J e bil pa zato v samoto na polotok v černim morj 1 R-J’. n ’ *^ r J e v . ve like reve umeri kot zvest varh prave vere 1- ^•’w aZni c . u ? czi , so ga po smerti razsvetlili. Za njim šobili pa¬ pež! Evgeni I. od 1. 654 do 657, s. Vitalijan od 657 do 179 672, Adeodat od 1. 672 do 676, Don I. od 1. 676 do 678, pod kterim je bil šesti vesoljni zbor v Carigradu poklican, s. A ga- ton I. od 1. 678 do 682 in s. Leon II., pod kterimaje bil ta zbor začet in končan in kriv uk po celi cerkvi zaveržen. Med tem, ko so v izhodu krivoverske razpertije sveto cerkev podkopavale, se je v zahodu z večji pridnostjo in skerbjo naprej zidala. Zlasti cerkve ob Rajni in Donavi so v silah preseljevanja narodov zlo zaterte bile, in za vero vneti možje, zlasti minihi iz Ir- skiga, so hiteli jih zopet kviško postavljati. Med temi je bil s. Ko- lumban, kteri še je krog Bodanskiga jezera za uterjenje svete vere posebno trudil krog 1. 611. Potem je Liksijevski samostan v Galii ali Francii vstanovil, in veliko miniham učenik bolj popol- niga življenja bil. Njegov tovarš s. Gal je v Helvecii ali Švajcu vzdignil slovit samostan, ki se še dan današnji po njem imenuje. Moč njegove besede je bila tolika, de je enkrat po končanim go¬ voru vse ljudstvo klicalo: Božji duh je dans po ustih tega moža govoril. Tudi s čudeži ga je Bog v življenji in po smerti raz¬ svetlil, med kterimi se tudi to pripoveduje, de mu je medved dreva nositi mogel. Med Franki krog Vircburga je s. Kili jan s s. Ko- lomanam s. evangeli oznanoval, in vojvoda Gocnana kerstil; pa ker mu je branil imeti bratovo ženo Gajlano, ga je leta, kakor kdaj Herodijada Janeza Kerstnika z njegovimi tovarši v smert pripravila. Med Bavarci je s. Rupert vojvoda Teodora in ve¬ liko ljudstva kerstil, poderto Juvavijo ali S o In igra d spet iz raz¬ valin vzdignil, in je ondi svoj škofski sedež in samostan postavil. Posebno pa je od 1. 652 naprej s. Emeran keršansko vero med tem ljudstvam vstanovil, in škofijo v Reznu (Regensburgu - ) po¬ stavil; pa po krivim gerde pregrehe obdolžen je bil na poti ne¬ usmiljeno umorjen. Začetnik cerkve in škofije v Frizingi pa je bil s. Korbinijan, ki je ondi 1. 730 umeri. Nižje ob Rajni je krog 1. 600 s. Goar pušavnik keršansko vero spet budil; v Belgii je s. evangeli oznanoval s. A m and, škof iz Štrasburga 1. 620, za njim pa s. Avdomar minili, in s. Eligi škof izNojona. Med Frizi je s. Vilibrord od 1. 692 na¬ prej sv. vero zasejal, in nadškofijo v Utrehtu postavil; sicer se je to ljudstvo več časa resnici zoperstavilo, pa ko je prišlo v oblast Frankov, je bilo svetimu možu ložje nevero popolnama pregnati, in še dalje do Danskiga pravo vero zanesti. 100. Napredovanje kristijanstva v zahodni in južni Evropi, boj z mahomedanskimi Arabljani. V enih straneh južne in zahodne Evrope je keršanska vera med tem od znotrej bolj svojo moč razvijala, in popred sirove ljudstva s svojim nebeškim duham če dalje bolj navdajala. To je bilo posebno na Španskim, kjer so zraven nekterih pobožnih kraljev posebno sveti in učeni škofje svetla luč za verne bili. Med temi je bil s. Izidor, nadškof v Sevili od 1. 636; vsa špan¬ ska dežela ga je dolgo let kakor svojiga učenika častila’; red božje 180 službe je vravnal, miniham prave vodila življenja dal, in mnogo bukev polnih svete učenosti pisal. Sloviti so bili tudi s. Evgeni, s. Ildefons in s. Julijan, Toletanski nadškof je, kteri so vsi z besedo in pismi verne učili, in jih z zvesto skerbjo vodili. Tudi so za pravo keršansko življenje in za lep cerkven red veliko sto¬ rili cerkveni zbori, kterih je bilo posebno v To le tu odi. 633 do 1. 701 veliko deržanih, in h kterim so se škofje večidel iz cele dežele shajali. Na Francoskim razun Klotarja I. slabi in mehkužni kralji, kteri so večidel vladanje svojim velikim hišni- kam pustili, sicer niso veliko za rast vere v sredi ljudstva pripo¬ mogli. Toliko več so pa storili goreči škofje, kakor s. Arnulf, pobožin in do ubozih usmiljen škof v Meču; s. Eligi, popred zlatar in kraljev denarar, Nojonski škof; s. Avdoen, popred visok kraljev služabnik, Rovanški škof; s. Leodegar, Avtunski škof, ki je neprestrašeno visoke in mogočne svaril, in zato po hudobnežih življenje zgubil. Tudi na več cerkvenih zborih zlasti v Parizu in v Remih so si škofje prizadevali potrebne cerkvene reči poravnati. Med tem čašam pa se je za sveto cerkev hud nasprotnik vzdignil, Mahomed namreč, kteri je od 1. 622 v Arabii novo vero, polno praznih vraž, oznanovati začel, kmalo dosti nasledo- vavcov našel, jih za svoje nauke silno vnel, in k prederznimu boju zoper vsako drugo vero podžgal. Kmalo so mahomedanski Arabljani velik del juternih dežel v svojo oblast spravili, tudi severno Afriko so si 1. 707 osvojili; in zdaj je nastopila huda nevarnost tudi za evropejske dežele v jugu in v zahodu. Pred, drugimi je bila Italija zadeta; napadali so jo Arabljani s svojim brodovjem, ropali ob bregovih, vjete kristijane v sužnost vlačili- Vonder Rog je to deželo veči nadloge še varoval, ko ni imela dosti človeške pomoči; od greških cesarjev je imela malo brambe, Longobardi pa so le svojo oblast razširiti iskali. Ljudstvo se je sicer na rimske papeže obračalo, pa ti so se naglo eden za dru¬ gim verstili, in moči pozemeljske niso imeli; vonder njih beseda in njih molitev je bila močneji. Huji kakor za Italijo je bila bližnost Arabljanov zašpanijo- Zoper hudobniga in razujzdaniga kralja Vitica se je mogočna stranka vzdignila, in je Roderika izvolila; pa Viticovi sinovi so Arabljane iz Afrike v pomoč poklicali. Arabski vojvoda Tarik je kralja Roderika v boji 1. 712 premagal, in oblastnik Muza, » l je za njim prišel, se je do 1. 714 skorej vse Španije polastil. Mnoge mesta so bile požgane, ljudstvo pomorjeno, in druge kraj® je strah podvergel; v Sevih so odslej arabski oblastniki stanovali, in veliko Mahomedanov se je v deželo vselilo. Kristijani sicer niso bili popolnama zaterti, veliko jih je med nevernimi premagaj 1 ostalo; pa stiskani so bili, z dvojnim davkam obkladam', pozne.) 6 tudi preganjani. Pa majhno kardelo serčnih keršanskih junakov je v severne hribe španske dežele, v Asturijo in Riskajo zbezalo, kjer so svojo prostost ohranili, in stanovitno se zoper Arabljane branih; Pelagi je bil vojvoda teh junaških vojakov. Od ondo je terpela vedna vojska zoper Mahomedane, dokler čez dolgo lev 181 niso bili spet iz lepe dežele izgnani. Že Alfonz katolški, tretji naslednik Pelagijev, je Arabljanam mnoge mesta vzel, in novih cerkev več postavil. Nekaj let po tem, ko so se na španskim vsedli, so se Arab- Ijani pod svojim oblastnikam Abderamanam na Francosko vsuli, iz Azije in Afrike so bili vojaki vkupej zbrani, de bi bili celo Evropo pod Mahomedov jarm spravili. Majhna keršanska vojska je bila kmalo zmagana in posekana; Arelat, Avinjon, Lijon in mnoge druge mesta so padle sovražnikam v roke, in so njih mo¬ rijo in divjo razujzdanost skusile; požgane cerkve in kloštri, po- derte vasi in tergi so kazali, kod je huda vojska derla. Pa pred Senoni (San) je bil ta pot konec razdjanja; med tem, ko so se mestnjani serčno branili, je pobožni škof s. E bon svoje roke k Bogu vzdignil; in neznan strah je Bog nad Arabljane poslal, de so se spet prot jugu obernili, pa velik rop so seboj vlekli. Drugo leto je Abderaman vojsko ponovil, upal je še večiga ropa. Kmalo je bila Burdigalija (Bordo) in druge mesta v njegovih rokah, ker- šanski vojaki in njih vojvoda Evdes so bili v kervavi bitvi zma¬ gani; in kmalo so bili sovražniki v sredi Francije. Med Franki je takrat vso oblast namesti kralja viši kraljev hišnik, Karl Martel, imel v rokah; on serčan in junašk je poklical vojake iz Francije in Nemčije vkupej. Per Piktavii (Poatie) je keršanska in neverska vojska 1. 732 vkup zadela; huda bitva je terpela cel dan , silno Mahomedanov je padlo in njih vojvoda Abderaman vmes; po noči je sovražnik nanaglima pot v Španijo nazaj na¬ stopil, in velik rop še zapustil. Tako so bili kristijani v zahodu mahomedanske silovitosti in grozovitosti oteti; vonder v Fran- cii se je še dolgo sled razdjanja poznal, in veliko vernikov je življenje za praviga Boga zgubilo; med mnogimi drugimi je samo v slovitim Lerinskim samostanu 500 minihov smert za sveto vero prestalo. 101. Spreobernjenje večjiga dela nemških narodov. S. Bonifaci. Semtertje je bilo že spreobernjenje narodov, ki so med Rajno in Labo v zdanji Nernčii stanovali, poskušano; pa delo je bolj posamim ostalo, in ni popolniga sadu prineslo. Zato je Bog obudil moža, ki je bil poln moči, stanovitnosti, modrosti in lju¬ bezni, in je svoje delo v tesni zvezi s poglavarjem cele cerkve speljeval; ta je bil Vinfrid, mašnik iz Anglije, ki se je potem Bonifaci imenoval. On je šel 1. 718 nar pred v Rim, papeža Gregorja II. za poterjenje v oznanovanje svete vere prosit; po tem je učil s. evangeli v Frizii, Hesii in Turingii, je veliko opravil in tudi nektere kneze kersti). Zdaj v Rim poklican je bil škof za nove cerkve v Nernčii posvečen; in na to je skorej vse ljudstvo v Hesii in Turingii spreobernil. Bilo je staro hra¬ stovo drevo, ki so ga malikovavci posebno častili, in s. Bonifaci se vzdigne v zaupanji na Boga to drevo posekat; ljudstvo je mi¬ slilo, de ga bo gotovo roka od zgorej zadela, čudilo se je, ko 182 se svetimu možu nič ni zgodilo, in je toliko raji stare vraže pu¬ stilo. L. 732 je šel on zopet v Rim, kjer gaje papež Gregori III. za nadškofa celi Nemčii povzdignil; na to mu je bil sedež v Mogunci odločen, trinajst škofij mu je bilo poddruženih. Te škofije so bile v Štrasburgu, Špiri, Vormacii, Kolonii, Litihu, Augsburgu, Vircburgu, Bikeburgu, Erfurtu, Aihštatu, Konštancii in Kurii. Tudi škofije v S o In im gradu, Fr iz ing i, Reznu (Re¬ gensburgu) in Pasa vi je s. Bonifaci vnovič vravnal. Vero bolj uterditi, je on zlasti skerbel v več krajih, tudi v Fuldi samosta¬ nov postaviti in minihov in nun iz Angleškiga v začetik pridobiti; vpeljal je tudi redovne zbore škofov, in zapovedal za ljudstvo v domačim jeziku molitve učiti in liste in evangelije brati. V nje¬ govim djanji sta ga veliko podpirala Karl Martel in Pipin, nje¬ gov sin, kteri je bil namesti nemarniga Kilderika III. kralj Fran¬ kov izvoljen. Poslednje dni 1. 755 je s. Bonifaci nadškofski se¬ dež svojimu učencu Luki prepustil, in spet med Frize šel s. evangeli oznanovat. Že je veliko množico kerstil, in jo v ker- šansko cerkev sprejel; pa tu so ga, ko je ravno pripravljen bil zakrament s. birme deliti, hinavsko popadli in neusmiljeno umorili. Tako je s krono marternikov svoje delo častito končal. Med nemškimi narodi so se Saksonci nar dalje sveti veri ustavljali; bili so samosvoje ljudstvo, vojska je bila njim ve¬ selje, njih misli so bile sirove in po željah mesa. Pervi oznanovavci s. evangelija so per njih le krono marternikov dosegli; večje storil Burhard, škof iz Utrehta. Ko so pa Saksonci neprenelia® 3 dežele Frankov napadali in ropali, so francoski kralji sklenili, jih s silo podvreči in k keršanski veri pripraviti. Zato si je po¬ sebno Karl veliki, ki je 1. 768 za svojim očetam Pipinam kra¬ ljestvo dobil, obilno in stanovitno prizadeval. Pa s silo se vera težko v serca vsadi, in trideset let je bilo vojske treba, preden so bili Saksonci podverženi. V Oznabruku, Munstru, P a ' derbornu, Mindi, Bremi, Verdi in v Zeligenstatu (p°' zneje v Hildeshajmu) so bile škofije vstavljene, v Korbeji pa slovit samostan sozidan; po teh napravah so čašama tudi serca IjM' stva spreobernjene bile, sosebno je veliko storil s. Ludger, škof v Bremi. Tako je sveta vera zopet lepe zmage dosegla. De so Ijud- stva s. evangeli raji sprejele, je posebno to veliko storilo, ker so dostikrat nezmožnost svojih malikov vidili, kterih altarje, podobe in drevesa so oznanovavci kristijanstva podirali, in kterih »> nič žaliga od zgorej zadelo. Vidili so tudi dostikrat čudeže slu¬ žabnikov Kristusovih, in so tedaj toliko raji vero praviga Boga sprejeli. Verh tega so oznanovavci svete vere dostokratne povelja od rimskih papežev prejeli, nevernikam s krotkostjoj ne s presilno ojstrostjo se bližati, njih vraže z modrostjo zavračevali, in na " vade, ktere se niso dale lahko odpraviti, na keršansko'^tran o- bemiti. Tedaj so se na mesto malikovavskih praznikov postavi J prazniki svetnikov, na mesto praznoverskih altarjev in dreves, kn z in svete znamnja, in na mesto tempeljnov lažnivih bogov pacerk' praviga Boga. 183 102. Spreobernjenje nekterih slovanskih narodov, zlasti Slovencov. O koncu šestiga stoletja so se slovanski narodje zopet v seliša nazaj povračevati začeli, ktere so kakor natančno preisko¬ vanje kaže', še pred Kristusovim rojstvam v posesti imeli, pa za¬ pustiti mogli. Leta 551, ali bolj gotovo med letam 592 in 595 so prišli Slovenci iz une strani Karpaških hribov in so se ob Muri, Dravi in Savi med Donavo in Teržaškim morjem vsedli; imeli so nekaj časa lastne kneze, dokler niso v časih Karlna veliciga pri¬ šli v oblast Frankov. Njih vera je bila malikovavska kakor per drugih slovanskih narodih, zlasti so Beliga boga in Černiga boga razločili. Keršanski veri so bili zlo sovražni, in kristijane, ki so jih v teh krajih našli, so preganjali in morili; otroke so iz rok mater tergali in žgali, nedolžne device žive parali, duhovne usmertili ali izgnali. Od konca šestiga stoletja ni več sledu od škofov v Emoni, ki je bila poderta in je kakor Ljubljana vstala, v Tiburniiin Ptujim.. Oglejski patrijarhat je obstal, in škofije v Terstu in na Istrijanskim’ poravnana je bila med papežem Gregorjem H. in Petram, Oglejskim patrijarham, dolga razpertija z Rimam. Od Ogleja sem je bil s. evangeli tudi nar pred med tem ljudstvam zlasti na Krajnskim o- znanovan, desiravno od tega ni posebniga zapisaniga najti. Na drugi strani pa so si misijonarji iz Bavarskiga in zlasti Solno- graški škofje v sprepbernjenji Slovencev zasluženja nabirali. Po- četki s. Amanda, Štrasburškiga škofa, so bili 'brez sadu; več je storil že s. Rupert, Vormaški škof, ki je med 1. 684 do 718 Solnograško škofijo vstanovil, in se Korotanski apostelj imenuje. Nar več pa se je zgodilo za s. evangeli med Slovenci od polo¬ vice osmiga stoletja naprej. Ko so namreč Obri ali Avari Slo¬ vence zlo stiskali, je korotanski vojvoda Borut Bavarce v po¬ moč poklical, kteri so Obre zmagali, pa si tudi Slovence pod- vergli. Borutov sin Karast, in stričnik Kajtimar (Hotimir) sta kot zastavljenca na Bavarsko prišla, ondi keršena bila, in mašnika Majorana v domačo deželo seboj pripeljala. Kajtimar si je kakor vojvoda posebno prizadel za spreobernjenje ljudstva; s. Virgili, Solnograški škof, mu je na prošnjo poslal deželniga škofa Modesta s štirimi mašniki, in zdaj se je več novih cerkev vzdig¬ nilo, kakor v Gospejsveti, v Liburnii ali Tiburnii in drugej. Po smerti s. Modesta so bili zopet nekteri drugi mašniki v Gorotan poslani, ki so pa malo opraviti mogli; neverni del ljudstva se je namreč sveti veri ustavljal, in je po Kajtimarovi smerti s po¬ polno vstajo na dan stopil. Bavarski vojvoda Tasilon je 1. 772 vstajnike zmagal, in Valjhun (Valduh) je bil vojvoda postavljen* na njegovo prošnjo je s. Virgili spet deset mašnikov poslal, po kterih se je prava vera mirno razširjala. Kar je plemenitnikov se nekaj neverskih ostalo, jih je vojvoda Ingo k pravi veri nagni) ker je keršanskim sužnim in kmetam per gostarii bolje postregel ’ ka¬ kor malikovavskim pervakam rekoč, de so v njegovih očeh verni kmetje več vredni kakor neverni plemenitniki. Tako je prot koncu osmiga stoletja kristijanstvo med Slovenci sploh sprejeto bilo. 184 K nekterim drugim slovanskim narodam je kristijanstvo skorej ravno ta čas prišlo. Horvatje so se krog 1. 636 ob Donavi, Savi in Uni do Teržaškiga morja vselili; greški cesar Herakli jim je sedeže dovolil, pa jih je tudi h kerstu posilil 1. 638. Ko je pozneje njih vojvoda Porga cesarja KonstantinaPo- ganata novih misijonarjev prosil, je odgovor dobil, si jih iz Rima od poglavarja cerkve iskati. Prišli so tedaj rimski mašniki, in so vojvoda in veliko ljudstva kerstili; papež Vitalijan je tudi njih ropanju in bojevanju mejo postavil, in njih deželo v svoje poseb¬ no varstvo vzel. Šerbi so tudi 1. 636 od cesarja Heraklija se¬ deže ob Donavi in Savi dobili, in so ravno tako po sili keršeni bili. Ko so se pozneje greški oblasti odtegnili, so s tem vred tudi vero odvergli; pa cesar Bazili jih je premagal, in spet so s. evangeli sprejeli. Obri ali A vari so konec osmiga stoletja tudi po s. Virgilji, Solnograškim škofu, nauke s. evangelija zaslišali. 103. Začetik deželske oblasti rimskih papežev. Kar rimsko mesto ni bilo več sedež cesarjev, je ravno per poglavarjih cele cerkve, pri papežih, tudi za pozemeljske strani pomoči iskalo. Ko nobeno orožje ni bilo v stanu brambe dati, so večkrat papeži s svojo besedo mesto sovražnikam oteli. Tako se je tudi v tej dobi godilo; zatorej so še druge italijanske mesta per papežu pomoči iskale, zlasti zoper napadeLongobardov. Tako je čašama prišlo, de je en del Italije z rimskim mestam vred pa¬ peža kakor svojiga pozemeljskiga gospoda častil, desiravno še v resnici tega imena ni imel. Napeljal je pa Bog tudi to, de so papeži resnično posest od nekaj dežel dobili, de so tako bolj samo- svojni stali. . v Papeži, kar jih je bilo še v tej dobi, so se večidel zlo na¬ glo verstili, drugim je bilo dano več časa cerkev božjo vladati. Za Agatonam je bil Leon II. papež 1. 682; Benedikt II. 1. 684; Janez V. 1. 685; Konon 1. 686; Sergi I. je bil papež od >• 687 do 701; v njegovim času je bil v Carigradu velik zbor iz; hodnih škofov deržan, ki ga petošestiga imenujejo, kteriga pa pap^ ni hotel poterditi, ker je mnoge reči drugač od prejšnih ccrkvenm postav sklenil. Dalje so bili papeži: Janez VI. 1. 701 do 70o! Janez vil. 1. 705 do 708; S iz in i I. 708, Konštantin 1. 70“ do 715. Gregori II., papež od I. 715 do 1. 731, je bil za vero ves vnet; s. Bonifacija je s posebno močjo za aposteljna nemskm narodov pooblastil; hudobne početke greškiga cesarja Leona, k} je hotel vse češenje svetih podob zatreti, je resno svaril. Tum longobardskiga kralja Luitpranda je od napadanja rimskiga m drugih mest odvernil. Gregori III. je bil ravno tako za vero vnet, je podpiral s. Bonifacija na Nemcih, cesarja Leona opominjal napadanja podob nehati; pa hudobni cesar je svoje brodovje P°" slal se nad papežem zmaševat, ali po božjim dopušenji je h u vihar ladije raznesel in razbil. . ... „ Langobardi so Rim in druge italijanske mesta bolj pritiskali, papež Caharija, ki je nastopil 1. 741, in vladal do 1. 7^2, J 185 vse krog Rima v njih oblasti našel, tedaj se je sam s kraljem Luitprandam za dvajset let miru pogodil. Pa ta kralj in nje¬ gov naslednik Rahizi sta potem mesta ob Teržaškim morji, Raveno, Ankono z drugimi vred nadlegovala; in spet, ker greški cesarji niso več za te kraje skerbeli, je papež Caharija jim pokoj za- dobil. Ta papež je tudi s. Bonifacija s svojimi sveti podpiral, in skerbel zmote iz njegove nove keršanske cede odverniti. Stefan II., papež od 1. 752 do 757, je bil persiljen zoper Longobardskiga kralja Ajstulfa pomoči iskati per Pipinu, kteriga je ob tej prilož¬ nosti v francoskiga kralja pomazal. Pipi n je v dveh vojskah longobardskiga kralja premagal, odvzete dežele pa, namreč Rim¬ sko, Ankonsko in Ravensko vojvodstvo, je s pismam papežu v dar in posest dal 1. 756; on sam je tudi ime posebniga varha rimske cerkve dobil. Pavel I., papež od 1. 757 do 767, je bil posebno dobrotljiv in usmiljen mož. Papež Štefan III., od 1.768 do 772, in Hadrijan I., od 1. 772 do 795, sta spet od longo¬ bardskiga kralja Deziderija nadlego terpela in sta pomoči per Karlnu velikim iskala, kteri je, kakor njegov oče Pipin, rim¬ ske cerkve varh imenovan bil. Karl je longobardskiga kralja pre¬ magal , posestvo rimske cerkve z novim darilam pomnožil. V iz¬ hodu je vtem času vesoljni cerkveni zbor v Niceji 1. 787, kamor je tudi papež svoje poslance napotil, zametovanju in na¬ padanju svetih podob konec storil. 104. Nevarnosti za cerkev v izhodu 5 Muhamedova nova vera. Izhodno ali greško cesarstvo je imelo dostikrat slabe, gro¬ zovite, razujzdane vladarje, kteri so verh tega, namesti deržavo in cerkev vnanjih sovražnikov krepko braniti, raji verske prepire napravljali in podpirali. Potreba je pa bilo v veri terdnih, in v djanji serčnih in močnih cesarjev, ker so se mogočni sovražniki nasprot vzdigovali. Tudi je biio hudim nasprotnikam v bran treba znotrej v cerkvi in v deržavi terdne edinosti; nasprot pa je bilo po raznih krivoverah in zraven še po prekucijah med vladarji vse razdeljeno. Zoper grozovitiga in gerdobniga cesarja Foka se jel. 607 perzijanski kralj Kozru H. vzdignil kakor 'maševavec'; planil je nad juterne dežele cesarstva, zmagal po versti veči mesta do Da- maška in Antiohije; podiral je zale mesta in zatiral nedolžno ljud¬ stvo. Ko je bil Foka 1. 610 s cesarskiga stola pahnjen in umor¬ jen, in je Herakli na njegovo mesto stopil, so Perzijani dalje naprej derli, vzeli so s silo Jeruzalemsko mesto, zmagali na eni strani Egipt, na drugi prišli do Carigrada. Neizrečeno neusmiljeno so počenjali v Jeruzalemu; brez števila so pomorili duhovnov, mi- nihov in devic, požgali so cerkve, in celo cerkev božjiga groba. Vse draginje so vzeli seboj, zraven tudi les sv. križa; patriarha Caharija in mnogo ljudstva so peljali v sužnost; veliko ubozih kristjanov je še po tem smert našlo. Nesrečni prebivavci Sirije in Palestine so v velikim številu v Egipt bežali, in njim veliko je bil 186 Aleksandrijski patrijarh, s. J a n e z U b o g a j m e d a j a v e c, v pomoč in podporo, kteri je ravno od silno velike in čudne dobrotljivosti primik dobil. V vsili teh nadlogah in stiskah je cesar Herakli dolgo brezskerbno mudil, svojim ljudstvam pomoč pripraviti; kar seje J. 622 s čudno močjo vzdignil, je spravil vojsko vkupej, in šest let junašk boj naprej gnal. Dobil je zgubljene dežele nazaj, pri- deri v sredo Perzije, in častit mir dosegel, in perzijanski kralj je po roki lastniga sina Širuja življenje zgubil. Velik rop in zraven pridobitev s. križa je bila plačilo te zmage, in veliko kristijanov s patrijarham Caharijem je bilo rešenih. S hvaležnim sercam je cesar sam les s. križa v cerkev božjiga groba hotel nesti; pav častiti in bogati obleki ni mogel naprej, dokler je ni spremenil z oblačilam ubožčika, kjer je potem drago znamnje lahko na sveto mesto donesek Po takih slovitih delih pa se je cesar Herakli spet v staro nemarnost povernil, in se začel v verske prepire mešati, ko sta Teodor, škof iz Farana vArabii, in Sergi, patrijarh v Carigradu, kriv nauk na dan prinesla, kakor de bi Kristus eno samo voljo imel, ne božje in človeške razločene. To zmoto sta Herakli in nje¬ gov sinKonštant s svojimi postavami in s preganjanjem pravover- skil; mož uterditi in razširiti hotla; več stanovitnih zagovornikov resnice, celo papež s. Martin I., je življenje zgubilo; dokler ni bila kriva vera pod cesarjem Konštantinam IV. in papežem Aga- tonam v šestim vesoljnim zboru v Carigradu 1. 680 ob' sojena. Pod cesarjem Justinijanam II. je petošesti ali Trulan- ski zbor v Carigradu 1. 692 posebne postave za cerkveni red k sklepam petiga in šestiga vesoljniga zbora pridjal, ktere postav® pa so jele prevelik razločik od postav rimske cerkve napeljevati, s tem pa ločitev greške cerkve pripravljati. . Podpiranje verskih prepirov in grozovito vladanje nad ljudstvam se je pa nad gr¬ škimi cesarji strašno splačevalo; Justinijan II., Leonci in Tiberi Hi¬ šo bili neusmiljeno s trona pahnjeni in umorjeni, in Heraklij e y a rodovina je s tem konec našla. Pa nasledniki niso bili boljši, 1» njih del tudi ni bil srečniši; in ljudstvo je za vero nekakošno o- terpnelo, zlasti ko mu je silovitost cesarjev dostikrat slabe in kri¬ voverske duhovne pastirje dajala. Nar huji šiba pa za vladarje in ljudstvo je bila nova vera in krepka vojska, ki jo je Muhanieo vzdignil 1. 622. J > J J M a h o m e d, prav za prav M uh a med, je bil rojen 1. v Meki, arabljanskim mestu blizo rudečiga morja; svoj rod je peljeval od Izmaela, Abrahamoviga sina. Njegov oče je bil ,lia ' likovavec, in mati judovske vere; od kristijanstva je pozneje n® svojih potih nekaj slabe znanosti dobil. Učeniga izobraženja ni’ 1 je manjkalo, nepremožni stan ga je prignal se tergovanja pop® 1 ' jeti; v se zamišljeni duh, huda terma in skrit napuh pa ga je na¬ peljal novo vero na dan spraviti. Arabljani so bili namreč do ‘J' s 'ga časa v veri močno razločen!; razne podobe malikovanje J me njimi veljalo, obilno Judov je bilo med njimi razkropljen”’ j/, n?® d?., 10 Hidi več pa slabo podučenih kristijanov najti. ineKi je bilo posebno svetiše s černim od kdaj češenim kamnan , 18T Kaab a imenovano, ktero je po starih pripovedih od Abrahama za- četik imelo, in nar pred enimu Bogu posvečeno, potem pa z mno¬ gimi maliki nastavljeno bilo. Nekaj spomina na pervo vero očakov v eniga praviga Boga se je med tem obderžalo, kteri spomin je bil po Judih in kristijanih bolj obujen; in tega seje Muham e d poprijel, ter malikovanje iz srede svojiga ljudstva odpraviti skle¬ nil; pa ker je bilo to ljudstvo bolj mesenih misel, se je tudi nova vera močno po njih obernila. V svojini štirdesetim letu je Muha- med nar pred med svojimi domačimi začel od prikazin in razode- tev pripovedovati, ktere mu je po njegovim mnenji angel Gabriel od Boga prinesel; kmalo pa je pred vsim ljudstvam s tem oznani- lam na dan stopil: „En Bog je, in Muhamed je njegov prerok.« Njegovi domači so mu sicer verjeli, pa drugi rod se je zoper nje¬ ga vzdignil, in mu celo smert žugal; mogel je v drugo mesto, v Medino, bežati 1. 623, ktero leto imajo njegovi nasledovavci, Mu- hamedani, še vedno v častitim spominu, de od tod svojo letnico štejejo. V Medini je bil Muhamed dobro sprejet, oznanil je svojo novo vero in postavo, in postal je vojvoda ljudstva; kmalo je zma¬ gal in vzel Meko v posest, in je Kaabo, ondašno svetiše od ma¬ likov očišeno v poglavitni tempelj svoje vere povzdignil. Moha¬ medov uk je bil čašama spisan v bukvah, ki se Koran imenujejo, in je bil lastna zmes iz stariga praznoverstva, iz judovstva in kristijanstva. Muhamed je oznanoval eniga Boga, zavergel je vraže mnogih malikov, pa tudi keršansko resnico od presvete Tro¬ jice; obljubljeni učenik in prerok je bil on Muhamedanam; Abra¬ ham, Mojzes in Kristus so bili poslanci božji, kteri so le nekaj razodenja božjiga prinesli. Krog božjiga trona so iz čiste luči stvarjeni angeli; človek pa je iz prahu, in njegova duša je del božjiga bitja, in vse njegove djanja in zgode so že naprej na¬ menjene. Od perviga greha in od odrešenja Muhamedov nauk nič ne ve; oznanuje pa po smerti zvestim vernikam raj ali paradiž poln mesenih sladnost, hudobnim pa ognjen pekel, kjer za so- žgano kožo vedno nova rase. Ta nauk tudi ne iše notrejnje sve¬ tosti življenja, le vnanje dela naklada, obrezo, molitev petkratna dan, post, milošino, božjo pot v Meko, in vojsko zoper nevernike, to je vse, kteri drugač verujejo; vino sicer piti prepoveduje, pa dopusti več pravih in postranskih žen imeti. Sploh reči, daje Mu¬ hamedov uk malo verovati, dopusti in obeta pa mesu mnogo vžitka. Tempeljni Mahomedanov so mošeje, njih praznik je petik; imajo svoje pismouke, služabnike tempeljnov in tudi minihe, kteri so pa dalječ od pravih duhovšine razločeni.’ Ta vera je arabljansko ljudstvo nekako čudno zbudila in vnela; vzdignilo se je, ves svet z orožjem pod svojo oblast spra¬ vit, in vsako drugo vero z mečem zatreti je hotlo; njegovi po- četki so veliko v zgodbah sveta storili. Od tod je prišla tudi ve¬ lika nevarnost za sveto cerkev zlasti v juternih' deželah; pa tudi zahodne strani niso bile zavarovane pred hudimi napadi. ’ Že Muhamed sam je po srečnih vojskah kmalo gospod cele Arabije postal; prederznil se je cesarju Herakliju in perzijanskimu kralju napovedati, de naj njegovo vero vsi sprejmejo. Ko so nje- 188 govi vojvodi eno cesarsko vojaško trumo zmagali, je on sam Sirijo napadel, in greški vojaki si niso upali se mu nasprot postaviti. V sredi takih srečnih početkov pa ga je smert 1.633 zadela; ne¬ ka žena mu je bila zavdala, poskusiti ga, ali je res poslanec božji. , 105. Stiske in zgube cerkve v izhodu po muhame- danskih Arabljanih. Po smerti Muhamedovi seje bolj močno pokazalo, koliko de so se Arabljani ali Saraceni (Juternodeželani) za njegov napačni uk vneli; zakaj kakor vroči vihar njih pušav se je njih oblast in vera razširila pod Muhamedovimi nasledniki ali kalifi. Že kalif Abubeker je vzel en del perzijanske meje. Kalif Omar se je po¬ lastil 1. 637 Palestine z Jeruzalemskim mestam; z žalostjo mu je patrijarh S o fr oni cerkev Kristusoviga vstajenja ali božjiga groba odperl, in je opominjal vernike k pokori, ker je zdaj gnju- soba razdjanja na sveto mesto prišla. Omar je dalje zmagai Si¬ rijo in Egipt do 1. 640, in cesar Herakli kakor ves mertev se mu skorej ni nič nasprot stavil; vedni verski prepiri so bili vso moč greškiga cesarstva zaterli. Kalif Oz man si je podvergel Perzijo, otoke Ciper in Rod do I. 656. Le notrejnji nepokoji, v ktcrih je Mohamedova rodovina oblast v arabljanskim kalifatu zgubila, so daljejne zmage nekoliko zaderžale. Pod kalifi iz Oma- jeve rodovine so bili že otoki v srednjim morji in italijanski bre- govi ropani, Carigrad pod cesarjem Konštantinam IV. 1. 669 676 obtežen, 1. 707 cela severna Afrika, in 1. 714 Španija podveržena; tudi mnoge dežele srednje in južne Azije so bile žeArabljanam pokorne, tako deje kalif Valid čez nezmerno ve¬ liko deržavo gospodoval. Sedež tega gospostva je bilo nar pred mesto Damask, po tem pa mesto Bagdad, ktero je kalif Al Manzur sozidal. Vladarji v greškim cesarstvu, namesti v takih nevarnostih se z vso močjo prave vere deržati, in svoj meč zoper sovražnike križa oberniti, so raji od nevernikov nauke posnemali in zoper p°' dobe Kristusove in njegovih svetnikov divjali. Leon III., cesar o« !• P? z gl e( iu muhamedanov svete podobe prepo* vedovati, in njih spoštovavce preganjati začel; pač je mogla biti šiba božja to, ker so njegove dežele zoper njega vstale, in ker so Arabljani 1. 71* in *18 že drugi pot desiravno zastonj Carigra oblegli. Očeta je posnemal sin Konstantin V., kteri je bil sicer zoper Saracene srečin, in tega zopet Leon IV. Cesarica Irena, ktera je namesti sina Konstantina V. gospodovala, in v drug 11 straneh sicer malo vredna bila, je zopet pravo vero in spoštova¬ nje svetih podob podpirati jela, in v njenim času je bil sedmi ve«- volj ni zbor v Niceji 1. 787 obhajan. De v takih notrenjih raz- perujah greškiga cesarstva Arabljani niso bolj nevarni postali, so zaderzevah tudi prepiri v njih deželah, ker so se v Azii, Afriki in Španu lastni kalifi vzdignili. Stan kristijanov pod oblastjo Muhameda in njegovih našle 189 nikov ni bil vselej enak. Muhamed sam, desiravno je Kristusa le za človeka spoznal, je vonder s. evangeli v časti imel; tudi do kristijanov se je večkrat milostiviga kazal. Tudi njegovi nasled¬ niki iz posvetne modrosti od začetka niso bili nepoterpežljivi proti spoznovavcam svete vere; samo de so Judam in kristijanam po¬ sebej glavni davk nakladali. Še so keršanski učeniki pravo Jezu¬ sovo vero nasprotMuhamedovimu nauku z besedo in v bukvah za¬ govarjati smeli; samo krive vere so se zraven tudi prosto razšir¬ jati smele. Po velikih zmagah pa so se kalifi prevzeli, in so se ojstro Muhamedove besede poprijeli: »dveh ver v deržavi ne ter- peti.“ Tedaj so bili kristijani zaničljivo deržani, in večkrat z mečem preganjani; časih jim je bilo le dvoje izbrati pušeno, ali umreti ali Muhamedovo vero sprejeti. Kalif Iham je veliko ker- šanskih sužnih umoriti dal; in kalif Valid II. je damaščanskimu nad¬ škofu Petru jezik izdreti in njega v samoto pahniti ukazal, kjer je reve konec vzel; tudi drugi škof Peter in veliko kristijanov je takrat bilo terpinčenih in umorjenih. Pozneje je bil kristijanam in celo miniham in pušavnikam viši davk naložen, in prepovedano jim je bilo nove cerkve zidati, križe staviti, in od keršanske vere z Arabljani govoriti. Utegnilo bi se prašati, zakaj deje Bog tako silovito in kristi- janstvu tako sovražno vero, kakor je bila Muhamedova, dopustil. Čudni so božji sklepi, vonder tudi tukej je Bog svoje modre na¬ mene imel, kteri se nekoliko tudi spoznati dajo. Izhodne ljudstva so per vednih verskih prepirih na tem bile, le popačeno vero ob- deržati, in tako z nekako kugo ostrupene biti. Muhamedanska vera in oblast pa je tukej nastopila kakor nekakošna zapera, de se kužni strup ni mogel toliko razširiti. Zraven je bil Mohame¬ dov meč kazin in pokorjenje za toliko nečasti, ki se je sveti veri v juternih deželah po toliko krivih naukih zgodila. Za zahodne ljudstva pa, ktere so dostikrat svojo prostost v prederznost in divjost obračale, so bili Muhamedani tudi večkrat šiba v božji roki; zraven pa so jih oni tudi s svojo silovitostjo budili, de se niso v nemarnost in lenobo pogreznili, in de so se njih spijoče moči oživile. Keršanska cerkev je bila sicer v hudih napadih Mu- hamedoviga ljudstva kakor v potresu premajana, vonder razrušila se ni; in tako se je tudi v tej dobi kakor na skali zidana pokaza¬ la; desiravno so bili nekteri konci od nje odtergani, se je znotrej bolj uterdila, in na drugo stran bolj razširila. Spolnila se je nam¬ reč tudi v tej dobi beseda: »Prišli bodo od izhoda in zahoda, in bodo z Abrahamam in Izakam v božjim kraljestvu; otroci kra¬ ljestva pa bodo izverženi.“ Drugo poglavje. Nauk katolške cerkve dalje uterjevan. 106. Obsežik cerkveniga nauka v tej dobi; cer¬ kveni učeniki. Katolška vera zmirej ravno tista ostane, desiravno se s ča- 190 sam bolj razjasnuje in bolj dokazuje; krivoverstva pa se zdaj v tej zdaj v drugi podobi kažejo; zdaj pridejo z velikim hrupam, zdaj spet tiho minejo. Nektere krivoverstva se vonder dalj časa obderže, ali pa še nove izraske iz sebe požend, kakor je bilo z Nestorjevimi in Evtihovimi zmotami zastran nature Kristusove v izhodnji cerkvi. Zoper lete so se tedaj tudi v tej dobi cerkveni učeniki poganjati imeli. Na drugi strani je bilo cerkvi o spreo- bernjenji nemških in drugih narodov posebno zoper razne vraže in prazne vere teh ljudstev govoriti in učiti, in njih sirovost in div¬ jost po postavah keršanskiga življenja preravnati in prestvariti. Dalje je Muhamedova nova vera kristijanstvu nasprot stopila in treba je bilo resnico s. evangelija menio korana razjasniti in po- terditi. In zopet je Muhamedova vera v sredi svete cerkve vojski zoper svete podobe priložnost dala, kjer je bil pravovernikam hud boj prestati. Sploh za vso keršansko resnico in postavo, posebej pa za imenovane zadeve, so se v tej dobi cerkveni učeniki in zbori trudili. Med cerkvenimi učeniki tega časa je posebno s. Gregor papež imenovati, kteri je bil posebna luč tistim čašam, ki jih je sirovost neomikanih ljudstev v temo vtopiti žugala, in kteri se med velike cerkvene učenike ali očete šteje. Drugi učeniki v zahodni cerkvi šobili: S. Izidor, učeni Sevilski škof’ na Španskim, kteri je za¬ pustil bukve od cerkvenih pisateljev in življenja svet¬ nikov, razlaganje zgodovinskih bukev s. pisma, bukve verskih resnic, bukve zoper hudobijo Judov in od p»- klica n a rodov,bukve od gre hov in čednost, od d o lžnoy duhovšine in druge, in je umeri 1. 636. Častitljivi Beda, Ni¬ nih in mašnik v Anglii, kteri si je veliko svete in posvetne uče¬ nosti pridobil in močno prizadel za izobraženje svojiga ljudstva, in je umeri 1. 735. Od njega so bukve: cerkvene zgodbe angleškiga naroda, popisi življenja svetnikovinniar- terni k ov, razlaganje mnogih bukev s. pisma, mnoge ho- milije, bukve od s. Trojice, od ljubezni, od zdravil gre¬ hov in druge. Od njegove gorečnosti za vero v njegovih stanu dneh se pripoveduje, de, ko je oslepel, se je dal dečku krog v°- , ti.’ ' n je povsod, tudi pod milim nebam svete govore imel, kjer koli so bili poslušavci najti. Enkrat je neki njegov otroški vodnik iz šale rekel na samotnim kraji: Duhovni oče! govorite, velik® ljudi je tukej. Sveti mož je precej začel božjo besedo oznanovati, ako ravno je bilo le kamenje okrog; in ko je nehal, je od vsih strani se oglasilo: Amen, amen. Ko prestrašeni deček svoj p r ®' gresik spozna, mu sveti mož odgovori: Ne skušaj Boga; ako ljudi® ne poslušajo, kamni govore. Pomniti je tukaj še s.Pavlin, Oglej** 1 patnjarh, kteri je bil v svojim času zlo češen učenik, je zapusu* bukve zoper krivovero Elipanda in Feliksa in druge, in J® umeri 1. 802. Tudi učeni Alkuin, kteriga se je .K 8 " veliki posluzil, učeno izobraženje v svojim kraljestvu obuditi, * je o pisanji verskih bukev vdeležil. . > z h°dni cerkvi je pred drugimi pomniti Maksim, »>‘ nl in opat, kten je zavoljo stanovitnosti v nauku od dvojne volj 191 Kristusove veliko preganjanja prestal, in v samoto izgnan umeri I. 662. Od njega so ostale mnoge bukve od s. Trojice in od včlovečenja Sina božjiga, od dveh natur v Kristusu in od dvojne volje Kristusove, bukve od ljubezni, od pobožnosti, od čednosti in greha, in razlaganje božje službe. Tudi s. Janez Damaščan, kteri je bil nar pred eden izmed pervih služabnikov kalifovih v Damasku, in je potem mi- niško življenje nastopil. Njegova učenost v svetih rečeh je bila velika, posebno se je poganjal za častenje svetih podob; zato je cesar Leon lil. s podtaknjenim listam kalifa napeljal, de mu je roko odsekati dal, ktera 'je bila pa svetimu možu čudno ozdrav¬ ljena. Mnogo je njegovih bukev, namreč: bukve zoper Manihejce, zoper Nestorjane, zoper Evtihijane, bukve od dvojne volje v Kristusu, govori od svetih podob, pogovor med kristjanam in sa- racenam, bukve od krivoverstev, bukve prilik, to je izrekov s. pisma in svetih učenikov v poterjenje verskih resnic, bukve od s. Trojice, od grehov in čednost in druge, in razne homilije. Posebno pa so pomniti njegove bukve od prave vere, v kterih je on pervi ves nauk katolške cerkve po redu vkupej sostavil. Umeri je krog 1. 780. 107. Katolški nauk od Kristusa dognan v prepiru zoper Monotelete in Adopcijane; šesti vesoljni zbor. Evtihova kriva vera od ene nature v Kristusu se je neko¬ liko še hotla vzdigniti s tem, de so nekteri začeli terditi: v Kri¬ stusu ste sicer dve naturi, pa vonder le edino djanje po eni božječloveški volji. Menili so, de v Kristusu se je njegova člo¬ veška volja popolnama v njegovi božji volji vtopila, de tako prav za prav le ena volja in eno djanje ostane; po takim potu so hotli Evtihjane s katolško cerkvijo spraviti. Imenujejo se ti krivoverci Monoteleti (edinovoljci). Teodor, Faranski škof v Arabii, in Sergi, Carigraški patrijarh, sta ta nauk na dan spravila. Cesar Herakli, bolj pridin v verskih prepirih, kakor v deržavnih opra¬ vilih, je tisti nauk naglo poprijel, in 1. 622 v listu do Cipriškiga nadškofa Arkadja prepovedal od dveh volj govoriti. Previdni mi- nih in Jeruzalemski parijarh s. Sofroni je kmalo zmoto spoznal, in mnenje od ene volje Kristusove med Evtihove krive nauke štel. Papež H o nori, kterimu je patrijarh Sergi v goljufivim listu novi prepir naznanil, zaderge ni previdil, in je s poverhnim odgovo- rain vse prašanje dokončati mislil; in ko mu je potem s. Sofroni stan prepira bolj na tanko razložil, je le sploh prepovedal, ne od eniga ne od dvojniga djanja v Kristusu govoriti. Cesar Herakli je 1. 638 z drugim razglašam, razlaganjem vere, prepovedal od eniga ali dvojniga djanja govoriti, pa je perkrito nauk od ene volje v Kristusu zagovarjal. Zdaj se je opat s. Maksim v bukvah in'z besedo močno zoper novo krivoverstvo vzdignil; in papež Janez IV. je 1. 640 cesarjev oglas preklical. Vonder cesar Konstant II. 192 je spet 1. 648 razglas izdal, s kterim je Heraklijeviga ponovil. S. Martin papež je na to v Lateranskim zboru 1. 649 novo krivo vero z njenimi začetniki zavergel; pa za tega voljo je mogel hudo preganjanje prestati s s. Maksimam in njegovima učencama dvema Anastazjema vred. Veliko nadlogo in ločitev zahodne in izhodne cerkve odver- niti je per papežu Donu I. cesar Konstantin IV. napeljal, deje bil šesti vesoljni zbor v Carigrad sklican. Tukej je bilo po razlaganji noviga papeža Agatona I. sklenjeno: „d vojna naturna volja je v Kristusu in dvojno na turno dj anje nerazločeno, nespremenjeno, nerazdeljeno, nevkupstopljeno, po naukih svetih očetov." Obsojeni so bili kakor krivoverci Sergij Cir, Pir in Pavel, Carigraški patrijarhi; grajan je bil tudi papež Honori, ker je s svojo neprevidnostjo krivi veri pospeh dal. Ne- kteri hudobni ljudje so sicer iz tega hotli spričati, kakor de bi bil ta papež sam krivoverstva deležin; pa njegov list do Sergija očitno kaže, de je nespamet Nestorja in Evtiha skerbno zavrače- val, in od volje in djanja v Kristusu prav mislil. Po teh zgodbah je monoteleška zmota v izhodni cerkvi izveržena bila; sicer jo je cesar Filip Bardan 1. 711 spet podpreti hotel, pa cesar Anastazi II. jo je zaterl. Samo majhno število teh krivovercov se je v Li- banskih hribih nad Damaškam obderžalo, kteri so se po svojim patrijarhu, Janezu Maronu, Maronite imenovali, so se pat 1182 spet z rimsko cerkvijo zedinili. Od dolgih prepirov v nauku od Kristusa, kteri so izhodno cerkev pretresali, je bila zahodna cerkev le časih zadeta; v zadnje se je tisti prepir tudi tukej oglasil v zmoti A dop eij a n o v, kteri so učili, de Kristus po človeški naturi ni pravi božji Sin, ampak je le kakor navadni po gnadi božji v božjiga Sina vzet. Ta zmota se je izhajala iz Nestorjeviga uka, kteri je v Kristusu kakor dve naturi tako tudi dve peršoni, božjo in človeško razločil. Elipand, Toletanski nadškof, in Feliks, Urgelski škof na Španskim, sta to krivo vero na dan spravila. Krnalo seje zoper njo vzdignil opat Beat, in Eteri Ozemski škof; zbor v Reznu 1. 792, in v Fran- kobrodu 1. 794, kjer je bil s, Pavlin iz Ogleja predsednik^ F krivovero zavergel, in papež Leon III. je v rimskim zboru 1. 79“ sklep poterdil. Tudi več učenikov je nasprot bukve pisalo, kakor ravno s. Pavlin, zlasti tudi Alkuin; in tako je krivi uk konce našel, desiravno sta Elipand in Feliks v svoji zmoti ostala. Perstaviti je tukej še zastran nauka od s. Duha, de jc v tej dobi njegovo izhajanje od Očeta in Sina očitno spoznano bilo- V nicejskim verskim zlogu je stala le beseda: „kteri se iz Očeta izhaja"; desiravno se iz pisem cerkvenih učenikov vidi, de so vsi tudi izhajanje iz Sina terdili, in tudi Efežanski veliki enako na¬ znani. V petim stoletji se je v španii, v osmim pa v Franci} v veri pridjala beseda: „in iz Sina"; in krnalo je bila v zahodni ceikvi povsod sprejeta. Greki so to za zlo vzeli, in rimski cerkvi spacenje vere očitali, desiravno brez vzroka; zakaj gotova resnic se je smela tudi z besedo izreči. 193 108. Resničnost keršanske vere dokazovana Mu- hamedovi novi veri nasprot. Mnoge prazne in krive vere z neverstvam vred so se v pervih stoletjih kristijanstvu nasprot vzdigovale; vonder sveta cer¬ kev se ni zoper nobeno s tako malini pospeham vojskovala , kakor pa zoper Muhamedovo novo vero. Utegnilo bi se reči, deje bilo to očitna šiba božja zavoljo poprejšne nemarnosti in krivoverskih ne- pokojev. Kakor de bi bili vsi omagani, so narodje padli pod jarni Muhamedove hudobne nevere. Po izhodni Azii do Indije, v se¬ verni Afriki, tudi v Španii in na italijanskih otokih je že v tej dobi znamnje polomesca na mesto znamnja s. križa stopilo. (Mu- hamedaninamreč so si polomesec v znamnje vzeli, ker se je Mu¬ hamed, ko nobeniga čudeža ni mogel pokazati, s tem lagal in bahal, de je mesec na kose razdrobljen spet vkup staknil, in na njegovo mesto nazaj djal). Arabljani, Perzijani in drugi azijanski in afri- kanski narodje so se prazni veri vdali; na eni strani jih je to mo¬ tilo, ker je Muhamed nauk od ediniga Boga še ohranil, Mojzesa in Kristusa kot preroka častil; na drugi so mesene sladnosti, ktere je lažnjivi prerok na zemlji dopustil in v raji obetal, njih serca omamile; nar več je storil pa meč Muhamedov in njegovih nasle- dovavcov. Kar je pa kristijanov še med muhamedani ostalo, jim je nekaj krivoversko razpertje moč jemalo, nekaj jih je sila meča nazaj terla. Vonder keršanski učeniki so tudi zoper to zapeljivo zmoto svoj glas vzdignili, in resničnost Kristusove vere nasprot zago¬ varjali. Dokazovali so, de besede s. pisma stare zaveze, kterih nektere so muhamedani na svojiga kriviga preroka obračali, nika¬ kor na njega ne zadevajo. Posebno so spričevali, de Jezus Kri¬ stus ni zgol človek in navadnih prerokov eden, kakor je Muhamed terdil, ampak de je v resnici Bog in edini pravi učenik, od Boga z nebes poslan; de tedaj Muhamed nikakor ne more veliki božji prerok biti. Razjasnovali so dalje, de ima človek prosto voljo, in de hudiga, kar stori, je človek sam kriv, nikakor pa Bog ni uzrok; terdili so tudi, de niso vse človekove zgodbe tako od Boga naprej določene ali namenjene, de bi v njih nikakor nobene spre¬ membe ne mogle nastopiti. Več keršanskih učenikov je tudi po¬ sebne bukve zagovarjanja keršanske vere zoper Muhamedove zmote pisalo, kakor Bartolomaj (Jernej), sirsk minih krog leta 731; zlasti pa s. Janez Damaščan, kteri je nekaj v bukvah od krivoverstev, nekaj v pogovoru kristijana in saračena napačnost nove vere razkrival; po njegovim zgledu je tudi njegov učenec Teodor Abukara mnogo zoper Muhamedov uk pisal. Zveste kristijane so sicer take bukve v veri bolj poterdile; v slad- nostih vtopljeni muhamedani pa so se zanje malo zmenili; maho- medanski kalifi so večkrat raji z mečem na tako razgovarjanje prave vere odgovorili, in kristijane v svojo prazno vero silili ali pa morili. 21 194 109. Vojska zoper svete podobe; sedmi vesoljni zbor. Muhamedov uk in meč sicer prave vere ni mogel zatreti; vonder priložnost k hudi vojski v sredi cerkve je dal, namreč k vojski zoper svete podobe. Katolška cerkev svetih podob nikdar ni zametovala, desiravno jih je v pervih časih manj imela zavoljo nevarnosti malikovanja; pozneje pa, ko je bilo malikovavstvo zma¬ gano, so kristijani toliko obilniši svete podobe častili. Zlasti v greški cerkvi je verno ljudstvo s posebno pobožnostjo svetih po¬ dob zaželelo, ker je bil duh umetnosti od kdaj zbujen; vonder so se v rabi svetih podob tudi nektere napčnosti vrinile. Muhame- dani pa so po svojiga preroka zgledu sploh vse podobe čertili, in so se tedaj nad svetimi podobami per kristijanih, ki so med njimi živeli, močno spodtikovali. Nekteri so se tedaj v greški cerkvi zoper napačno rabo svetih podob vzdignili, in so kmalo še zoper njih pametno češenje vojsko začeli. Pot jim je pokazal sirovi ce¬ sar Leon III., kteri je menil, de mertva podoba ne more Kristusa spodobno pred oči postaviti, in de ravno podobe jude in muhame- dane od kristjanstva zaderžujejo. Nar pred je hudobni cesar 1. 726 ukazal, vse podobe v cerkvah višje djati, de bi se jih nihče dotakniti ali jih poljubiti ne mogel. Patrijarh German z drugimi učeniki je cesarja močno svaril, in mu dokazoval, de češenje sve¬ tih podob ni nobeno malikovanje; pa sveti mož je zato svoj sedež pustiti mogel, in je v samoti sveto življenje sklenil, in nov cesar¬ jevi volji služin patrijarh je na njegovo mesto prišel. Ko se je zoper te početke velika ne volja med ljudstvam na znanje dala, je cesar 1. 730 svete podobe na ravnost raztreti in pokončati u- kazal; začetik se je zgodil s slovito podobo križaniga Zveličarja na cesarskim dvoru; cesarsko povelje je bilo dalje vse lite ah rezane podobe razdrobiti, na platnu izobražene z ognjem sožgati, in na stenah narejene z apnam zabeliti. Mnogoteri, ki so se ta- kimu oskrunjenju svetih podob ustavljali, so zato življenje zgu - bili. S. Janez Damaščan je takrat pisal bukve za pravo cesenje svetih podob; in cesar, ko mu očitno ni mogel, mu je i- skal skrivaj škodovati. Tudi v Italii je cesar svojo hudobno voljo izpeljati hotel; pa s tem je ravno ondašnje ljudstva bolj od sebe odvernil. . Rimska papeža Gregor II. in III. pa sta se resno za to potegnila, de cerkev nikdar ni malikovanja terpela ali mu po” ?P e “ dajala; de kristijan podob ne moli kakor malikovavec, ampak .lih časti le zavoljo tega, kar častitiga pred oči stavijo. Zbor v Rhihi 1. <32 sklican je vse nasprotnike svetih podob s cerkvenim izobčenjem (pano) udaril. Cesar Leon je le še dalje zoper vse prijatle svetih podob hudo počenjal, celo papežu desiravno zastonj zadela J 6 * 1 * s ^ re § e ^ dokler ga ni v nespokornosti smert 1. 7*41 . . sin Konstantin V. se je še huje zoper svete po- Lfori 1” "J’ spostovavce vojskoval; posebno je preganjal minihe, in nfiJL 0 ™J® svetih podob pred drugimi podpirali. Njih hiše hr Q nT. e ‘lr V 0 bl ? P r °dane, svete posode v cesarski zaklad p<>" brane, miniln sami šobili neusmiljeno siljeni, si žene vzeti, ali pa 195 grozovito terpinčeni, vlačeni, stopljeni, s kamnjem v morje top¬ ljeni ali drugač morjeni. Zbor veliko škofov, ktere je cesar L t54 v Carigrad poklical, je, njegovi volji preveč vdan, svete po¬ dobe prepovedal; pa rimski papež Štefan III. je z drugimi škofi vred sklepe tega zbora preklical. Hudobniga cesarja pa je tudi božja šiba zadela; prisadne kužne bule so njegove noge razjedle, in v norii in obupnosti je 1. 775 življenje končal. Ravno tako strašno se je zgodilo tudi njegovimu nasledniku, Leonu IV., kteri je sicer podobe manj hudo čertil; cesarica Irena ga je nekaj za- derževala. Komaj je namreč ta cesar drago krono, ktero je uka¬ zal iz velike cerkve v Carigradu vzeti, na svojo glavo djal, kar so ga kužne bule vsiga obsule, ki so ga čez tri dni končale I. 780. Ker je bil njegov sin Konštantin VI. premlad, je mati Irena na¬ mesti njega gospodovala; per vsi drugi nerodnosti je bila saj pravi veri vdana, in je kmalo zatiranim vernikam pravice povernila, in pregnane minihe nazaj poklicala. Patrijarh Pavel, kteri je tudi sklepe zoper svete podobe podpisal bil, je zdaj močno kesanje nad tem svojim pregreškam občutil, in je v spoznanji svoje nevred¬ nosti sam svoj visoki sedež zapustil; pravoverni Tarazi pa je bil v patriarha namesti njega izvoljen. S privoljenjem papeža Ha¬ drijana I. je bil zdaj sedmi vesoljni zbor v Niceji 1. 787 vkup poklican. Ondi so cerkveni očetje poprejšne sklepe zoper svete podobe preklicali, in na tanko razločili, „de češenje svetih podob je kaj druziga, kakor pa molitev, ktera se Bogu samimu spodobi; de, ako se pred podobami priklone ali na kolena verže, je to le znamnje ljubezni in spoštovanja, ktero je namenjeno pred- podobi (to je, božjim skrivnostim ali svetnikam, ktere pred oči stavijo).“ Tako je bilo prašanje zastran rabe svetih podob na tanko razločeno; in greška cerkev v spomin ponovljene vpeljave češenja svetih podob lastin god obhaja, god pravoverstva. Šicer so bili potem cesarji Leon V., Mihael II. in Teotil še sovražniki svetih podob; pa nov zbor v Carigradu 1. 842 pod cesarico Teo¬ doro je sklepe Nicejskiga zbora poterdil in vojska zoper svete podobe je bila končana. Nekaj nasledka od te vojske se je tudi v zahodni cerkvi pokazalo. Tukej so bile do zdaj podobe svetnikov sploh po pa¬ meti spoštovane; napačnost v njih rabi se ni tako lahko kakor v greški cerkvi pokazala. Zahodni posebno nemški narodje niso namreč toliko vnete domišljije, in per njih duh umetnost ni bil toliko zbujen; per nemških narodih tudi v časih neverstva ni bilo obilno podob malikov najti, in njih navada je bila samo pred Bo- gam na kolena padati. Zatorej besed Nicejskiga druziga zbora zlasti v Francii in Nemčii niso lahko razumeli, in so menili, de tisti zbor svetnikam božje češenje odloči. Neke bukve, karolinške imenovane, in pa zbora v Frankobrodu 1. 794 in v Parizu 1. 825, zlasti Turinski škof Klavdi so se tedaj zoper svete po¬ dobe in zoper Nicejski zbor nekako nasprotno ponašali. Ko je papež Hadrijan to zvedil, je precej katolški nauk od svetih po¬ dob bolj na tanjko razložil; pa tudi drugi cerkveni pastirji so v bukvah ta nauk zagovarjali, in ga tedaj povsod veljavniga storili. 196 110. Nauki cerkve zoper ostanke malikovanja per novospreobernjenih narodih. Per nemških in drugih zahodnih narodih v časih neverstva sicer malikovanje ni bilo tako deleč izpeljano in izobraženo, ka¬ kor na primero per Rimljanih in Grekih; pa življi praznoverstva so bili veliko globokeje v serca ljudstva vrašeni, in po spreober- njenji h keršanski veri se vse to dostikrat ni lahko iztrebiti dalo. Logi, drevesa, ktere so imeli v neverstvu kakor svete, so jim tudi po tem še nekako sveti ostali; bali so se jih dotakniti ali jih po¬ sekati. Poprejšne praznične dneve so radi še zdaj praznovali; dneve sovražnim malikam ali černim bogovani odločene so še po¬ tem za nesrečne radi šteli. Per opravljanji žival popred malikam posvečenih, zlasti konj, in per jedi njih mesa so razne prazne vere obderžali; več vraž so tudi ohranili v svojih oblačilih, ali v znamnjih, ki so si jih v polt narejali. Vedeževanje, čaranje (co- pernija) jim je zmirej še veljalo, in babele, ki so se s tem pe¬ čale, so bile skrivaj še v nekaki časti; tudi druge navade, med drugim obilno vadljanje ali lozanje, so od praznoverstva pričevale. Vsimu temu praznoverstvu nasprot so cerkveni pastirji veliko imeli opraviti; znano je posebno, kaj sije za to stran s. Bonifaci na Nemcih prizadevati mogel. Tudi razni cerkveni zbori so se zoper take vraže ponašali; na primero Kalhutski zbor v A"; glii 1. 787, in F r ank o b ro ds ki I. 794. Zapovedano je tedaj bilo vražne loge in drevesa posekati, ali pa napeljano namestilo' gov cerkve postaviti, na drevesa pa svete podobe djati, namesti malikovskih godov pa so bili keršanski godovi, prazniki svetnikov, postavljeni. Vraže z znamnji in oblačili, prazne vere per konjih in njih opravljanji so bile zaveržene; tudi konjsko meso jesti je bilo zato prepovedano, ker se je kdaj sosebno malikam darovalo. Vedeže in čaravnike je posebno cerkveno pokorjenje zadevalo. Vonder praznoverstvo je pregloboke korenine imelo, in ni se dalo tako lahko izruvati. Pa tudi v izhodu so lastne vraže mesto ime* le; s. Janez Damaščan se je našel prisiljeniga bukve pisati, v kterih zasmehuje marnje od drakonov ali kač, ki so se v ljudi spreobernile, in zavračuje pripovedi in vraže od čaravnic ali co- pernic, ktere po zraku letajo, per zapertih vratih v hiše prihaja¬ jo, otroke more, in njih drob jedo. Tretje poglavje. Notrejnja vstava cerkve in zadeve proti novim deržavam, red svetih opravil, življenje vernikov. Hi. Razmere cerkve proti novim deržavam, njen 0 premoženje. .. .. Kakor se je bila cerkev popred per omikanih Grekih inRiu?" ijamh od znotrej vravnala, tako se je tudi med bolj sirove narode 197 preselila; svojo notrenjo vstavo hi svojo posebno pravico je seboj prinesla. Postave cerkve so bile posebno v cerkvenih zborih in po rimskih papežih izdane; več postav se je tudi na staro rimsko pravico opiralo. Čašama so bile te cerkvene postave tudi po de¬ želskih postavah novo spreobernjenih narodov kot veljavne spo¬ znane, kakor se zlasti iz postav frankonskih kraljev sprevidi. V dosti rečeh pa se je cerkev po potrebah novič pridobljenih ljudstev dru- gač memo poprejšnih časov ravnala. Keršanskiga duha povsod bolj razširiti, si je mogla prizadevati, de je veči moč v zadevah navadniga življenja in v deželskih sodbah zadobila; duhovšina sa¬ ma je imela obilniši vednost ohranjeno, in malo izobraženi narodi so tudi zato veči zaupanje v njo stavili. Zatorej je že španski kralj Rekared sodnikam zapovedal zbore škofov obiskovati, de bi se ondi pravice učili, in škofara je izročil čuvanje nad deželskimi sodnijami; enaka postava je veljala v Francii. Zakonske reči je le cerkev sodila, in testamente ali zadnje volje zlasti tiste, kjer je cerkev kaj posestva pridobila, so škofje razravnovali. V de¬ želnih zborih so se s plemenitniki vred tudi škofje shajali, in njih beseda je v sklepih veliko veljala; tudi med kraljeve poslance, ki so takrat za izpolnovanje vsih postav skerbeli, so bili zraven de¬ želskih tudi duhovni privzeti. Sploh je cerkev tudi kraljevi obla¬ sti veči veljavo dala, ker jo je kakor od Boga dano ražglasovala in s svojim blagoslovam posvečevala. Na drugi strani so pa tudi kralji cerkev v vnanjih zadevah s svojo roko podpirali, njenim sklepam in postavam vnanje poterjenje dajali, in cerkev jim je zato rada dovolila, de so se per volitvah škofov, na cerkvenih zborih vdeleževali. Po vsim tem se je začela lepa edinost med cerkvijo in deržavo, med duhovskimi pastirji in deželskimi vladarji napeljevati. Pomniti je pa tudi, de siloviti gospodovavci niso prave vrednosti duhovne oblasti spoznali, so hotli v cerkvi kakor v deržavi za¬ povedovati, in so ji njeno prostost večkrat nevarno kratili. Zato¬ rej je cerkev iskala bolj prosta, in od sirove deržavne oblasti manj zadeta ostati, in je svoje pravice proti preseganju tiste oblasti skerbno branila. Gledala je posebno, de je duhovšina tisto pro¬ stost od deržavnih nalog obderžala, ktero je popred v rimskim cesarstvu zadobila bila; tudi je bila duhovšina povsod le škofski sodbi podveržena. Za svoje vnanje potrebe, za obstanik božjih tempeljnov, za ohranitev svoje duhovšine in za druge naprave je cerkev že po¬ pred, ko so še Rimljani po boljšim delu Evrope gospodovali, od pobožnih in hvaležnih vernikov v dosti krajih lepo premoženje v dar prejela. Veliko tega posestva pa je zgubila, ko so si neomi¬ kani narod je lepe dežele rimskiga cesarstva med seboj razdelili; in mnogo posestvo ji je bilo še po samim vzeto, ker je zdaj tukej zdaj tamkej kak silovit lakomnež nad cerkven del planil. Zatorej so duhovni, samostani in šole večkrat zlo pomanjkanje terpeli; in razni cerkveni zbori so vernike k dobrotnosti do cerkve opominje- vati mogli; posebno so priporočevali desetino, ter so jo kakor božjo naredbo iz stare zaveze dokazovali. Ko so pa te ljudstva, ki so zdaj mogočno na dan stopile, luč sv. evangelija sprejele, se 198 je njih hvaležnost za duhovne darove obilno zbudila, in cerkev je 'imela še bogatejih daril dočakovati. Mnogi škofje in samostani so iz rok kraljev, ravno tako kakor deželski plemenitniki, velike posestva in zemljiša prejeli; tudi po samim so verniki iz proste volje cerkev in njene služabnike če dalje obilniši podpirali, ker so bili terdne vere, de s teni tudi svoji duši v zveličanje pomagajo. Posebno je bila v tem času obdarovana rimska cerkev in njeni poglavarji, papeži, ker jih je že pred rimsko mesto in en del Italije tudi za pozemeljske gospode spoznal, in sta kralja Pipin in Karl to gospostvo s posebnim darilam očitno poterdila in po¬ množila. Obilniši premoženje je cerkvi in njenim služabnikam dalo veči prostost od posvetne strani in močneji veljavo pred bolj neo¬ mikanim ljudstvam, ktero je na vnanji bliš in mogočnost pred gledalo. De bi pa obilniši cerkveno premoženje tudi prav oskerbljeno bilo, zato so razni cerkveni zbori zvesto gospodarstvo s tem, kar je prav za prav božja lastina bilo, krepko priporočevali. Ložje cer¬ kveno premoženje gospodariti so imeli škofje lastne hišnike na strani; in deželske sodbe so tudi varovale posestvo božjih tempelj- nov, samostanov in škofov. Siloviti vladarji in plemenitniki pa so večkrat cerkveno premoženje ropali, in ga med svoje vojake delili. 112. Stan duhovšine; čast in veljava rimskih papežev. Narodje, ktere je cerkev ta čas v svoje naročje sprejel, so že popred, v časih neverstva, služabnike svojih malikov zl® častili; koliko bolj so mogli zdaj, ko jim je luč prave vere svetiti jela, keršansko duhovšino spoštovati ! Pred vsemi je bil rimski papež kakor poglavar cele cerkve visoko spoštovan; tudi novo- spreobernjeni narodje so njegovo pervstvo spodobno čislali, ker so vsi oznanovavci svete vere v imenu in po pooblastenji rimskig® papeža k njim prišli. Spoznali so sprednost rimskih papežev tudi razsvetljeni možje te dobe, na primero častiti Beda in učeni Al- kuin; in ko so nekteri nasprotniki papeža Leona III. hudo pre - ganjali, so škofje, 1. 800 v Rimu zbrani, papeževo reč razsoditi, tako govorili: „papež zaraore nje, oni pa ne papeža soditi.“ V* sl oblast papeževa pa je bila takrat posebno spoznana, ko so duhov¬ ni poslanci iz Francije papeža Caharija prašali, komu de po pra¬ vici gre kraljevo ime: Pipinu, kraljevimu hišniku, kteri je vso oblast v rokah imel, ali pa Kilderiku III., kteri je bil le še na videz kralj. Takrat je namreč papež Caharija, glede na pravice rrankonov, ki so si kralje sami voliti smeli, za Pipina razsodil, ktenga je potem s. Bonifaci v papeževim imenu kronal I. 75*- 1 °? ne j. e J e papež Štefan II. sam Pipina in Karlna njegoviga sina y kralja mazilil, in tako njih pozemeljski oblasti poterjenje o* zgorej dodelil. Papeževi poslanci so povsod zlasti v času s. Gre¬ gorja 1. v Spanii viši sodbo v duhovskih rečeh v rokah imeli; ško¬ fje so pokorsino rimskimu papežu prisegali, kakor je brati od škofov na nemškim zboru 1. 743; deželni cerkveni zbori so 199 prejemali poterjenje od rimskih papežev, in nadškofje so iz njih rok dobivali pali v znamnje viši oblasti. Veči svetlobo je pape¬ žem še dalo pozemeljsko gospostvo. Per volitvi rimskih papežev je bila rimski duhovsini in ljud¬ stvu prostost od greškiga casarja Konstantina III. dovoljena; po- zneji bolj siloviti greški cesarji, posebno vojskovavci zoper svete podobe, bi bili rimsko cerkev spet radi sužno storili, dokler ni bila njih oblast v Italii vničena, in deželska oblast papežev poterjena. Škofje so imeli tudi posebno veljavnost in sicer ne samo zavoljo duhovne oblasti; tudi za pozemeljsko stran, v kraljevih zborih je njih svetovanje in djanje veliko moč imelo; posebno po¬ sestvo jih je še od te strani pervakam kraljestva enake delalo. To je bilo na eni strani za cerkev in ljudstvo v prid; vnanji bliš in mogočnost je cerkvi pred očmi neomikaniga ljudstva pred ve¬ ljavo pridobil, in za izobraženje narodov je pastirska palica cer¬ kvenih služabnikov bolj važna bila, kakor pa meč junaških vojakov. Vonder tajiti ni, de iz tega zapletenja cerkvenih pastirjev v zaveze deželskih pervakov so tudi nevarnosti za njih dušni stan in za prid cerkve izvirale. Skerb za pozemeljsko je znala zadu¬ šiti iskanje nebeškiga v marsikteriga sercu; vojaški duh tistih ča¬ sov je večkrat tudi duhovnim meč v roke dal, in jih v kervave boje vlekel; škofje so kakor posestniki kraljevih darovanih zemelj preveč pod deželsko oblast prišli, in so bili dostikrat le po volji kraljev stavljeni; cerkev je težko dobila služabnikov, ker je vsak prosti mož za vojsko zavezan bil, in brez kraljeviga dovoljenja nobeden ni mogel v duhovski stan stopiti; le iz nižjiga neprostiga stanu je tedaj cerkev veči del svoje duhovšine dobovala, ktera je bila pa zatorej manj čislana. Cerkev je tem zlegam nasprot priti iskala; priporočevala je svojim služabnikam ž vso močjo za ne¬ beško skerbeti; prepovedovala je duhovnim v vojsko iti, razun kar je bilo potreba v dušni prid vojakov; zapovedovala je škofe sicer z voljo kraljevo, panedrugač kakor po volitvi duhovšine in bliž- nih škofov staviti; kot neveljavno je spoznala postavljenje tacih, kteri so le z denarjem sveto službo kupili; »lasti sije sv. Bonifaci prizadel, proste volitve škofov spet vstanoviti. Posebej je pomniti, de pravice nadškofov so se v tej dobi nekako kratiti začele, ker so nekteri posamezni škofje zavoljo obilnišiga posestva od deželske strani posebno veljavo dobili, in so se tedaj oblasti nadškofa odtegniti znali. Zatorej so bili več¬ kratni zbori škofov spet vpeljani, in zapoved je bila ponovljena, vsako leto cerkven zbor cele dežele obhajati; škofam je bilo iz noviga zapovedano, svoje čede večkrat obiskovati; v tej reči je zopet sv. Bonifaci veliko storil. De bi bili škofje svojo službo ložje v prid vernikov izpolnovali, so bili nadmašniki in naddiakoni ali dekani (dehanti) na več krajih postavljeni, in vsakimu je bila posebna okolica v oskerbovanje izročena; iz te naprave izvirajo sedanji dekanati ali dehantije. Deželni škofje pa, ki so bili v prejšnih časih navadni, so v tej dobi večidel le kot navadni maš- niki, brez posebne višji oblasti, veljali, in so tudi le opravila mašnikov v rokah ohranili; zatorej so čašama čisto jenjali. 200 Ker je na eni strani v sveti učenosti in pravi pobožnosti uterjene duhovšine pomanjkovalo, na drugi strani pa je bolj siro¬ vo in na vnanje reči obernjeno ljudstvo ravno takošne potrebovalo, zato je bilo višini cerkvenim pastirjem skerbeti, si tako izrediti. S. Gregor papež je že zato delati začel, ker je svojo očetovsko hišo v klošter in zraven v semenišč spremenil, v kterim so mla- denči, ki so po duliovskim stanu hrepeneli, in možje, ki so vcer- kveni službi že ostareli, vkupej živeli, in za pomnoženje učenosti in pobožnosti skerbeli. Iz tega semeniša je prišel angleški apo- stelj sv. Avguštin, ktcri je na Britanskim enake zlo slovite hiše vstanovil, od koder so se zopet v Francijo in Nemčijo presadile, posebno po trudu sv. Bonifacija; v Španii so se že popred po ne- kterih pobožnih škofih take semeniša začele. Veliko svetih luč božje cerkve je iz teh hiš prišlo. Duhovšino, kolikor ji je pravi- ga duha manjkalo, še bolj zboljšati, je Krodegang, škof v Meču na Francoskim, svojo duhovšino po zgledu sv. Avguština vkupej zbral v združeno življenje po posebnim svetim vodilu (ka¬ nonu), in od tod so se ti duhovni kanoniki (korarji) imenovali. Škof je sam nad njimi čul, za njih živež skerbel; v družbi so du¬ hovne molitve opravljali, se z učenostjo pečali, jedli in spali. Per vsi tej skerbi cerkve je vonder še per velikim delu duhovšine pra- viga duha manjkalo. 113. Svete opravila, sveti časi, pokorjenje grešnikov. Svete opravila se niso vedno in povsod po enakim redu g°* dile, desiravno je duh cerkve povsod ravno tisti bil; ni samo o- čitin razločik vid iti bil med izhodno in med zahodno cerkvijo, t 11 ® 1 v posameznih Stranah zahoda, kakor v Španii in Galii so se dru¬ gačnosti našle. Kolikor bolj se je pa cerkev med novimi narod' razširjala, toliko bolj je bilo potreba, veči edinost v opravljanji božje službe povsod vpeljati; zakaj važniši razločki v vnanjih re¬ čeh bi bili lahko zmote in razpertije semtertje rodili. S. Gregor 1. si je prizadel, red rimske cerkve, ki je bil po papežih Leo' nu I. in Gelazii I. spisan, bolj zravnati in s potrebnimi pristavki pomnožiti; oznanovavcam svete vere, ktere je v daljne kraje po¬ šiljal, je priporočal se vredbe rimske cerkve deržati, kakor na primero Avguštinu, aposteljnu Anglezov. Tudi v Francii je po- prejsna galijanska vredba božje službe v osmim stoletji zlasti p° prizadevanji Karlna Veliciga rimski prostor dala. S. Gregor je tudi cerkveno petje zboljšal in zmnožil; kar je boljšiga v po- prejsnini petji našel, je ohranil, drugo je popravil, in več noviga je pridjal, in posebno šolo za cerkvene pevce je vstavil. To petje ima od njega ime Gregorjanskiga petja, in se ie iz rimske cerkve aalje razširilo po zahodu. Pripravno je bilo slovesnost v boZ] 1 službi povišati, in zlasti serca narodov, ki so zdaj še le k hit s. evangelija prišli, pridobiti in ganiti. , . r i°5 v tem ’ ta ^° J e tu<,i v drugih napravah cerkev gle¬ dala, ljudstvo, ktero ji je bilo že od pred lastno, bolj v ven 201 oživiti, in narode, kteri so v teh časih v njo pristopili, bolj na ker- šansko resnico navezati. Zlasti je na to šlo pomnoženje svetih dni in časov. Nasprot neverskim pojedinam v obhajanji zmišlje- nih bogov zimskiga časa so nastopili postni dnevi adventni- ga časa v pripravljanje na god rojstva Jezusa Kristusa. Na me¬ sto godov obujene rodovitne nature o spomladi so prišli godovi svete device in matere, oznanjenj e in očiševanje Marije device, kakor je že pred god s. Janeza Kerstnika pregnal go¬ dove malikov poletniga časa. In ko je rimsko mesto vse malike zmagane vidilo, je papež Bonifaci IV. postavil god vsi h svet¬ nikov, kadar je v keršansko cerkev posvetil tempelj panteon, kteri je popred vsim zmišljenim bogovam pripravljen bil. Praz¬ nik povišanja s. križa se je pa ravno popred začel v spo¬ min iz Perzije rešeniga križa, preden je Muhamed znamnje polo- mesca povzdignil. Med drugim je poko rj e nj e g r e š n i k o v pomniti, ktero je v tej dobi drugačno podobo dobilo; drugač je bilo namreč per neomikanih narodih cerkvi ravnati, kakor pred per izobraženim ljudstvu, kakor otroka od maliga jih je mogla voditi. Popred je bilo bolj vsaciga vesti prepušeno, kolikrat de naj spoved svojih grehov opravi; zdaj je cerkev posebno zapoved dala, saj dvakrat ali trikrat v letu se v to postavljenim mašnikam spovedati. Skerbni cerkveni pastirji so posebne napeljevanja pisali, kako naj se greš¬ nik svojih del in misel obtožil, de bo sad od tega imel. In lastne zborne sodbe so za spolnitev cerkvene postave čule. Škofje nam¬ reč so mogli vsako leto na vsih krajih duhovno sodbo deržati, in sedem posebno poštenih mož iz srenje je bilo izvoljenih, kteri so mogli nad celo sosesko čuti, in škofu ob svojim času brez ozira na kaciga človeka vse pregreške zvesto oznaniti; potem pa je bila sodba nad grešnikam storjena. Za očitne in sploh znane grehe so se očitne pokorila nakladale; ako pa se je kdo prav prederzno pregrešil, ali cerkveni sodbi zoperstavil, je bil iz cerkvene družbe odločen, in tudi deželska postava ga je preganjala, ni smel v za¬ kon stopiti, ne orožja nositi, ne druziga več; ako je bil pa duho¬ ven, je bil odstavljen ali v ječo djan. Posebno ojstro so maliko- vavske navade in praznoverski početki pokorjeni bili. Kteri so se pa le skrivnih grehov obtožili, takim je bila odveza kmalo ali precej dana; pokora jim je bila pa potem opravljati, in sicer večkrat z dolgo molitvijo, poštam, milošino, odkupovanjem jetnikov in drugim. Cerkev je z novo spreobernjenimi narodi nekako bolj usmiljeno ravnala, de bi jih s prehudo ojstrostjo ne bila ostrašila in odvernila. Zraven je ojstro nekdanjo pokoro vedno v spomin dajala, in pred zmoto svarila, de, ako se v pokori ravno kaj spremeni, ali milošina namesti težjih del naloži, bi tedaj greh ne bil toliko velik, ali božja pravica ne več ojstra. Tudi je cerkev zapominjevala, de samo vnanje dela še niso prava pokora, ampak spreobernjenje^ serca; in de pokora ni samo v ubogajme dajanji, ker bi se drugač le z bogastvam božji pravici zadostiti moglo, ko je vonder le kri Jezusa Kristusa cena sprave, ktere se je človeku z lastnim trudam vdeležiti. Za podučenje v modrim in zveličan-« 22 202 skim nakladanji pokore so Teo d or Kanterburski nadškof, in drugi postave pokore vkupej spisali. 114. Življenje kristijanov; minihi in njih djanje. Zgledi posebne svetosti so v tem času v izhodu tisti možje bili, ki so se v vojskovanji zoper krivo vero in zatiranje svetih podob tako stanovitno obnašali, kakor s. S o f r o n i, s. Maksim, s. German, s. Janez Damaščan, s. Martin papež, z mnogimi drugimi vred; v zahodu pa uni, ki so aposteljni celih na¬ rodov postali, kakor s Avguštin, s. Kolumban, s. Rupert, s. Bonifaci, s. Virgili in drugi. Mnogoteri drugi pobožni cerkveni pastirji so še bili, kteri so v miru svoje cede po zgled« Kristusovim pasli, kterih imen ni treba še enkrat povzemati. Dalje je med minihi v samostanih marsiktera luč visoke pobožnosti sve¬ tila, na primero, razun tistih ki so v izhodu o vojski zoper s. po¬ dobe marterniki postali, v zahodu s. Šturm, opat v Fuldi, ča¬ stiti Beda, s. Gal opat, s. Je d er t, hči kraljeviga hišnika Pi- pina, in opatica v kloštru Niveli. Kako marsiktera pobožna pa se je takrat še v nizkih kočah priprostiga ljudstva znašla, je nar bolj Bogu znano; kakor namreč o pervih časih cerkve, tako tudi pozneje o spreobernjenji celih narodov sveta vera ni brez obilniga sadu ostala, desiravno so le nektere imena znane, na primero :«• A dri jan, posel kralja Kilperika, kteriga vedna beseda je bila: „Bog vidi vse — Bog sliši vse — Bog ve vse — Bog je povsod per meni s. Bal dom er, pobožan kovač v Lijonu v Francii, poln dobrotnosti do bližniga. Takim svetlim zvezdam nasprot pa je bila tudi semtertje silna hudobnost najti, zlasti na cesarskim dvoru v Carigradu, kjer so vedni prepiri za vero in cesarski prestol terpeli z malo izje¬ mami ; ali na kraljevim dvoru v Francii med nasledniki kralja Klodvika; ali pa v hišah divjaških plemenitnikov. — Mnogoterih umorov 7 med očeti in sinovi, med bratmi in sorodovinci, prešeštev? zatiranja revnih in taciga se je tu in tam kazalo, zavoljo kterih pregreh je cerkev tudi v zborih ojstreji sklepe delala. Navadno življenje ljudstva pa je na eni strani na boj in vojaštvo, na drugi na ostanke malikovanja, na vedeževanje, srečkanje in tako viselo; le čašama se je tak rod k viši pobožnosti pripeljati dal, kakor jo veci izobraženje medinj zasejano bilo. Ljudstvo iz stare sirovo- sti izpeljati so veliko služile šole, ki so bile per stolnih cerkvah in per kloštrih vstavljene. Zlasti so bili minihi v dosti krajih za¬ četniki vse omike in izobraženja ljudstva, in ohranovavci nekda¬ njih vednost. Kakor so mnoge divje gojzde v rodovitne prijazne zemljisa spremenili, tako so tudi sirove in divje serca ljudstva na pohlevni duh keršanstva napeljali. Zavoljo njih učenosti, ojstrosti življenja in gorečnosti je bilo ljudstvo do minihov večkrat bolj nagnjeno, kakor do navadne duhovšine, in jim je rado darove no¬ silo. t a tudi kralji in plemenitniki so jim radi zemljiša in pose¬ stva v dar delili, in so jih krivic branili. Minihi v zahodu 203 so večidel po vodilu s. Benedikta živeli, in njih opati so bili zlo v časti. V škodo kloštrov je večkrat to bilo, de so jim biliv časih opati posvetniga stanu dajani, kterim je bilo bolj za vžitke kloš- tra, kakor za pobožnost minihov mar. To tedaj so bile perve stopinje, kakorsne je vera v tej do¬ bi storila, prestopit se iz starih časov na novejši, in na mlade krepke narode; stopinje te niso bile prazne sadu. Peta doba« Daljejno zmagovanje cerkve na eni, zguba na drugi strank Od 1. 800 do 1073. P e r v o poglavje. Rast vere in cerkvene oblasti med zahodnimi narodi, odpad greške cerkve. 115. Zahodno rimsko cesarstvo ponovljeno, der- žava po duhu kristjanstva vstavljena; Karl Veliki. Kar je bil I. 475 zadnji rimski cesar Romul Avgustul od¬ stavljen, zahod ni imel lastniga cesarja; greški cesarji so si sicer tudi čez zahodne dežele oblast prilastovali, pa so bili slabi vladarji ljudstva, pa še slabji varhi cerkve. Nove kraljestva v zahodu so bile še malo vravnane, so še le po cerkvi večji terdnost dobovale in se keršankiga duha navzemale; dostikrat je zlasti modrost in veljava papežev sama ljudstva zatrenja obvarovala. Vonder tako ni smelo zmirej obstati; zoper napade vnanjih sovražnikov je mogla cerkev tudi vnanjiga varha dobiti; in deržava se je mo¬ gla po duhu svete vere preravnati, de je zamogla s cerkvijo vred izobraženje in zboljšanje ljudstev napeljevati. Za to potrebo je božja previdnost čašama, kar je zamoglo v prid biti, pripravljala; stopinje k temu so bile, ker so se pa¬ peži v svojih zadregah bolj in bolj na kralje Frankov, na Pipina in še več na Karlna Ve lici ga, naslanjati začeli. Leon III. papež od 1. 795 do 816, je bil ravno tako prisiljen h Karlnu za pomoč pribežati, kteri mu je kakor varh cerkve tudi pristopil in 204 v Rimu zbor škofov deržati ukazal, de se je pravica in nedolž¬ nost zatiraniga in obrečeniga poglavarja kristjanstva razsodila; on je tudi o tej priložnosti sam v Rim prišel. In to je bil ravno od zgorej namenjeni čas, rimsko cesarstvo zopet, to de v novim duhu in v prid svete vere obuditi. Ko je namreč Karl Božični praznik v cerkvi s. Petra v sredi ljudstva o svetim opravilu pobožno kle¬ čal, se mu papež Leon III., kakor od božjiga Duha peljan, nena- dama bliža in cesarsko krono na njegovo glavo postavi in ga v cesarja mazili; in vse ljudstvo je veselo zaklicalo: »Karl Veliki, vedno svetli rimski cesar!“ Ni si on sam te časti iskal, tudi seje ni nadjal; pa kmalo je v tem božjo naredbo spoznal, in razumel, kaj de je njegova dolžnost kakor vladarja v cesarstvu ktero seje sveto rimsko cesarstvo imenovalo. Novi rimski cesarje bil ne sicer vlastnik vse zemlje ali posebej Rimskiga mesta, am¬ pak višji med keršanskimi kralji; po njem so se vse ljudstva ka¬ kor v sveto bratovšino združiti imele; cerkev je po njem imela dobiti brambo zoper nasprotnike, pa tudi pomoč za spreobernjenje neverskih narodov. Po tem svetim rimskim cesarstuv se je ker- šansko vladanje ljudstev napeljalo; prejšnje rimsko cesarstvo, de- siravno so vladarji v zadnje keršanski bili, ni moglo nagloma ne- verskiga duha otresti, in cesarji so bili dostikrat pred nasprotniki, kakor pa pomočniki cerkve. Tudi je ravno vstavljenje cesarstva stari svet z novejšim, rimljanskiga ostaliga duha z duham naro¬ dov, ki so iz noviga na dan stopili, lože soediniti zamoglo. Zveza med papežem in cesarjem se je odslej v tem skazovala, de je bil papež z vestjo cesarjevo voljen, on je pa cesarja kronal. Karl Veliki je bil mož, ki je namen cesarstva tudi v djanji izpeljati vedil. On je že od začetka v svojim kraljestvu vse tako zravnati iskal, kakor je vidil, de je ne samo v časni ampak tudi v dušni prid njegovih ljudstev služilo; od tega pričajo njegove postave, kapitularje imenovane. Njegovo nar ljubši berilo so bile bukve s. Avguština „od božjiga mestain še per mizi si je dal iz homilij cerkvenih učenikov brati. Zoper daljne ljudstva se je vojskoval, bolj iz namena jih v sveto vero pridobiti, in cerkev njihovih sil braniti, kakor pa svojo pozemeljsko oblast raz¬ širiti. Tako je bilo z vojsko zoper Saksonce in Obre, ktere si je podvergel, in jih je po oznanovavcih v. evangelija spreoberniti si prizadeval; tako z vojsko zoper Arabljane v Španii, kterimjekos dežele, Špansko ali Katalonsko stran, vzel in jo v bran zoper huji napade zaterdil. Iskal je zaveze z greškim cesarjem in z arabljanskim kalifam; tamkej si je prizadeval za večji edinost med keršanskimi deržavami, tukej za mir svete cerkve. Za nter- jenje in razširjenje svete vere je velike reči vstanovil; dosti cer¬ kev je s prihodki obdaroval, nove škofije je med novospreobernje- num narodi napravil; za obilniši učenost in za potrebno pobožnost dunovsine je skerb imel. Sploh mu je bilo za izobraženje svojih ljudstev mar; učene može je od vsih strani na svoj dvor poklical, med njuni slovitiga Alkuina iz Anglije, nar bolj učeniga moža svojiga časa; učene šole je napravil per škofijskih cerkvah in v »05 kloštrih, pa tudi ljudske šole je podpiral. Veljavo svojih postav in spolnovanje pravice zagotoviti, je zraven knezov in vojvodov, kteri so v svojih stranah oblast imeli, posebne poslance cesarske poslance odločil, kteri so po deželi hoditi in na raznih krajih sodbo deržati imeli; posebno je bila v tem njegova volja, de bi ubogi, vidove in sirote v celim cesarstvu brez stroškov in brez težave pravico najti mogli. Po vsih teh delih si je Karl po pravici ime Velikiga prido¬ bil; nekteri so ga po njegovi smerti L 814 še v število svetnikov djati hotli; žalostno je le to , de so nekteri madeži v domačim in zakonskim življenji svetlobo njegoviga imena temnili. Po vsaki poti pa je bil on začetnik boljšiga časa za sveto cerkev in za omikanie sirovih narodov v zahodu. Čas Karlna Veliciga je imel v cerkvi mnogotere učene in goreče cerkvene pastirje pokazati; taki so bitiAmalar v Trierji, Hraban v Mogunci, Hajmon v Halberštatu, Samuel v Vor- macii, Teodulf v Orleanu. Za naše kraje je v Ogle ji za s. Pavlinam, kterimu je Karl Veliki, tudi gospod teh strani oblast čez škofe na Istrijanskira in Beneškim poterdil, pomniti patrijarh (Jrs ali Urban, in v Solnim gradu nadškof s. Arnon. Med tema dvema se je bilo prašanje zastran meje Oglejske in Solno- graške škofije vzdignilo, in cesar Karl je na zboru v Cahih (Achen) 1. 811 razločil, de naj Drava za mejnik velja. Imenovati je tudi deželni škof Teodorik na Gorotanskim, kteriga je s. Arnon tje poslal. Pomniti je iz tega časa še iz zahodnih strani v Anglii kralj K c nul f, kteri je pismeno proti papežu Leonu III. svojo pokor- šino naznanil, in se njegoviga ponižniga sina imenoval. V španii pa je vediti kralj Alfonz, zavoljo deviškiga življenja v zakonu Čisti imenovan, kteri je Mavre ali Arabljane v znamenitim boji premagal, in jim veliko mest, med njimi Lisabon, vzel. V njegovim času je bilo truplo s. Jakoba v Komposteli najdeno, kjer je od tedaj velika božja pot. 116. Cerkev in papeži v zvezi s cesarji iz rodovine Karlna Veliciga. Kakor je bila sveta zveza med papežem Leonam III. in Karlnam Velikim storjena, tako je bila tudi Karlnovimu sinu in nasledniku Lu d o viku Pobožni mu ali Dobrosercnimu izročena. Ludovik je tudi od začetka vsih serca z veselim upanjem napol¬ nil; in papež Leon je v novim napadu nasprotnikov tudi pomoč per njem našel. Za tem je Štefan IV., papež 1. 816, ravno tako zvezo ohranil; Rimljane je k zvestobi do cesarja opominjal, in sam je na cesarski dvor prišel in Ludovika v Remili kronal.Pas kali papež od 1. 817 do 824, je bil sicer pred prihodam cesarjevih poslancov izvoljen; vonder cesar mu je darila svojiga očeta in de¬ da poterdil, in papež je njegoviga sinu Lotarja v socesarja kronal, 206 Vonder od slej se je Ludovikovo ravnanje napačno in cerkvi malo služno kazati začelo; preveč se je dal drugim voditi; cesarstvo je hotel med svoje sinove razdeliti tako, de razun sinov perve žene, Lotarja, Ludovika in Pipina, bi bil tudi sin druge žene, Karl, del dobil. S tem so se žalostne zoperstave sinov proti očetu , in ker- vave razpertije bratov med seboj začele, ktere so se sicer za pervi pot kmalo pomirile. Evgeni II., papež od 1. 824 do 827, je bil v pričo socesarja Lotarja izvoljen, in s posebno vstavo je bila zaveza med papežem kakor vlastnikam rimskiga mesta in sveta, in med cesarjem kakor varham rimske cerkve, določena. Papež Valentin je le kratik čas, 1. 827, cerkev vladal. Za njim je prišel Gregor IV., papež od 1. 827 de 844. Vtem času se je vstaja sinov zoper očeta Ludovika ponovila, in papež je hitel iz Rima taki grešni vojski konec storiti; pa z zvijačami ga je Lotar na poti zaderžati vedil, dokler cesarski oče ni bi vjet, pri¬ siljen se cesarstvu odpovedati, in še celo na to obernjen očitno pokoro delati. Vonder zdaj so se vse serca spet knesrečnimu ce¬ sarju nagnile, in sina Ludovik in Pipin sta ga spet v cesarsko oblast nazaj postavila. Še enkrat pa je ravno ta Ludovik zoper oče¬ ta meč vzdignil, ker je bil per delitvi za umeršim bratam prikra- ten; tu pa je cesar Ludovik za smert zbolel, sinu je odpustil pre¬ den je umeri 1. 840. V takih notranjih nepokojih so vnanji so¬ vražniki serce dobili, in so meje cesarstvanapadali. Južne morske bregove so Arabljani nadlegovali, otoke Sardinijo in Sicilijo, H a ~ lijo samo, in Jadransko primorje so ropali. Zahodne strani c e " sarstva so v strah devali na hitrih ladijah Normani, nemšk narod iz severne merzle Evrope. Nekaj posebniga je bilo, de n' s ® še drugi narodje iz soseske s teme sovražniki v eno potegnili- Zares seje bilo v takih časih tudi cerkvi dosti bati; papeži niso mogli iz cesarske roke veliko pomoči upati, nasprot so bili prisi¬ ljeni terdo za svojo pravico in prostost cesarju nasprot stati. V tem času je s. evangeli med Normane prišel, ker je papež Gregor IL s. Ansgarja k Dancam in Švedam poslal. Po smerti očeta Ludovika je kervav boj med sinovi še ter- pel, ker je Lotar vse dežele podse spraviti hotel; v hudi bitvi med brati 1. 841 je 40,000 ljudi smert storilo. Vonder 1. 843 so se pomirili, tako de je Ludovik Nemčijo in Karl Francijo preje, cesarsko krono z Italijo in Lotaringijo pa je Lotar ohranil- Vnanji sovražniki so se tukej spet vzdignili; Arabljani so raz- djali Barcelonsko stran, vsedli so se v Sicilii, in so od tod celo rimsko mesto napadali; Normani so ropali zahodne bregove ce¬ sarstva, in slovenski narodje, ki so se bili na izhodni meji ce¬ sarstva vsedli, Obotriti, Sorbi, Čehi in Moravci, so tukej napade poskušali. Med temi nepokoji je papež Gregor IV. umeri, * n 8ergi II. j e nastopil od I. 844 od 847. Za njim je bilLeonl'- v papeža izvoljen, kteri je cerkev od 1. 847 do 855 vladal. Ta¬ krat so Arabljani v Rim priderli, so mesto strašno razdjali, 111 zlasti cerkev s. Petra in s. Pavla oropali; velike stanovitnosti je bilo papežu v vsih teh zadregah potreba. Po njegovi smerti j® v 20? kratkih dneh izvoljen bil Benedikt III., papež od 1. 855 do 858. Pri vsim tem, de je cerkev v takih časih dosti nevarnosti prestati imela, so ji nekteri sovražni pisatelji še to sramoto na¬ tvesti hotli, de je med Leonam IV. in Benediktam III. papežnja z imenam Janeza VIII. na stolu s. Petra sedela ; vse pisma iz tiste dobe pa kažejo, de vsa ta pripoved ni druziga kakor hudobna laž. Ko je cesar Lotar 1. 858 umeri, je njegov sin Lu d o vi k II. cesarstvo dobil; v pričo njega je bil Nikolaj I. v papeža, od 1. 858 do 867, izvoljen, posvečen, in pervi med poglavarji cerkve tudi kronan v znamnje višji duhovne oblasti čez vso zemljo. On je bil mož za svoje čase stvarjen, serčin in stanovitin, proti po¬ božnim mil in prijazin, proti hudobnim ojster kakor kdaj Elija. Dobro je spoznal važnost in dolžnosti svoje visoke službe , ktera je bila toliko težji, ker je cesarska oblast upadala, in pohujšanje med vsimi stanovi nastopalo. Terdno se je v izhodni cerkvi na- sprot postavil Fociju, kteri je postavniga Carigraškiga patrijarha Ignacja z zvijačami spodriniti hotel. Krepko se je potegnil za Tevtbergo, od ktere se je Lotar II., kralj Lotaringije in brat ce¬ sarja Ludovika II., iz grešne ljubezni do druge po krivici ločil; nevredne škofe, ki so prešeštno zavezo poterdili, je odstavil, in prešeštnika k pokori prisilil. Rotada, Svesijonskiga škofa, kteriga je Remski nadškof Hinkmar brez uzroka odstavil, je spet na nje¬ gov sedež nazaj djal. Hadrijan II., papež od 1. 867 do 872, se je po zgledu prednikovim deržal; kralju Lotarju II. je le s tem sveto odvezo in sveto obhajilo dovolil, ako se je po opominjevanji papeža Nikolaja I. prešeštva zderžal. Kralj je to zagotovil, to de zoper svojo vest, pa božja ojstra šiba se je kmalo pokazala ; on sam in vsi plemenitniki, kteri so z njim vred s. obhajilo iz pape¬ ževe roke prejeli, so kmalo potem pamet in besedo zgubili, in tako nesrečno umerli; le tisti, kteri iz strahu niso k sveti mizi pristopili, so živi ostali. Pod tem papežem je osmi vesoljni zbor v Carigradu I. 869 razpor s Focijem poravnal, in edinost v greški cerkvi spet vstanovil. Ta papež je tudi sveta brata Meto- dja in Cirila v spreobernjenje slovenskih narodovi. 869 pooblastil. Papež Janez VIII. od 1. 872 do 882 je bil na vse strani obilno delavin; upadanje cesarske moči je takrat oblast poglavar¬ jev cerkve še bolj povišalo. Namesti de so popred papeži le z vestjo cesarjevo voljeni bili, je zdaj papež imel cesarja voliti. Po smerti cesarja Ludovika II. je Karl Plešasti, francoski kralj, 1. 875, cesarstvo dobil. Pa on je svojim dolžnostim le malo za¬ dostil; Arabljanov ali Saracenov ni mogel ugnati, ne notranjih nepokojev umiriti, in je 1. 877 na poti v Italijo umeri. Mnogi so se zdaj za cesarsko krono poganjali; papež pa je izbral za njo Karlna Debeliga, sina Ludovika Nemškiga, kteri je kmalo vse dežele Karlna Veliciga pod svojo oblastjo združil ker so skorej vsi njegovi sorodovinci pomerli. Vonder s tako veliko moč¬ jo on ni mogel veliko opraviti zoper notranje in vnanje sovraž¬ nike. Plemenitniki ga niso spoštovali ne podpirali; ker so popred v dar dane zemlje zdaj le po očetih podedovali, niso bili za voj- 208 ko nič več tako goreči; ampak na eni strani so se doma sladno- stim vdali, na drugi so med seboj prepire redili. Tedaj je mogel cesar za drag denar mir od Normanov kupiti; italijanske bregove pa skorej brez vse brambe Saracenam pustiti. Silno tožijo škofje v enim zboru nad revo tistih časov: „Razdjane mesta, poderti klo- štri, požgane cerkve, puste njive so povsod viditi. Po Božji pra¬ vični sodbi je z zgubo časniga posestva prežela moč duše in tele¬ sa, ker ljudje ravnajo zoper vse božje in človeške postave/* Martin H. in Hadrijan 111. sta bila le kratik čas papeža med leti 883 do 885 ; Štefa n V. pa je bil od I. 885 do 891. Karl Debeli je I. 888 umeri; Arnulf, vnuk Ludovika nemškiga je po¬ tegnil Nemčijo nase; Odo, Pariški knez, je dobil Francijo, dva druga Kneza, Bozon in Rudolf vsak eno Burgundijo, in italijanski knezi in vojvodi so eden pred drugim po cesarski kroni segali; Gvidon, Spoletanski mejni knez, jo je obderžal, pa z malo pridam. Tedaj je Form oz, papež od 1. 891 do 896, nemškiga kralja Arnulfa v Rim povabil. Arnulf je prišel, pa¬ peža rešil iz oblasti nasprotnikov, in cesarsko krono prejel I. 896; pa umeri je že 1. 899, in njegov sin, otrok Ludovik, ni bil ne za cesarsko krono ne za brambo nemške dežele stvarjen, naktere mejah so se bili zdaj Ogri ali Madžarji vselili. Zdaj so prišli za cerkev in za rimski stol sosebno hudi časi. 117. Žalostni stan papežev in cerkve o razpertijah za cesarstvo in drugih nepokojih. Z nehanjem rodovine Karlna Veliciga je za Italijo in rimsko mesto veliko nepokoja prišlo. Kratke dneve je bil papež Bom* faci VI. na stolu s. Petra v 1. 896. Na ta stol je bil zdaj Štefan VI. po samoglavni stranki vsiljen; njegovo nevredno rav¬ nanje do svojiga sprednika Formoza, kteriga je mertviga kot ne* vredniga posestnika papeževe oblasti obsoditi dal, jekmalo božjo sodbo našlo; v vstaji je bil v ječo veržen in zadušen 1. S"®’ Kratik čas sta bila spet Roman in Teodor II. 1. 897 papeža. Janez IX., papež od 1. 898 do 900, je v zboru škofov spet rajncimu papežu Formozu pravico povernil, in ga dal s častjo v pokoj djati. Kratko je bilo spet vladanje papežev Benedi k t a IV. d® 1. 903, Leona V. in Krištofova 1. 904. Zdaj so se v It a111 huji boji za oblast in cesarsko krono začeli. Za Arnulfam , '.nem' škim kraljem, je bil 1. 900 Lambert, Spoletanski vojvoda, česan in za njim so se borili za njo Berengar I. in II., Furlanska voj- yoda, Ludovik in Hugon, dolejnoburgundska kralja; v Rimu pa je oblasti polastil Toskanski vojvoda z nesramo Teodoro in njenim hčerama Teodoro in Marocijo. Grozovitno ponižan je bil y te . času stol s. Petra, ker to nevredno ženstvo je s svojimi zvijačam in s pristopnjo mogočne spačene stranke večkrat nevredne mož na ta sedež povzdigovati znalo. Zraven so Italijo še nadlegova muhamedanski Arabljani in divji Madžarji, kteri so jo dostikr ©m od južne drugi od severne strani napadli in oropali. D e J 209 cerkev in zlasti rimski stol v takih nadlogah še obstal, je ravno znamnje, de Bog sam jo vlada in ohranuje. Sergi III. je že po silah gerdobne stranke papež postal od 1. 904 do 911; sicer ne- kteri njegovo ime zagovarjajo. Anastazi III. in L and sta bila malo časa papeža od 1. 911 do 914. Janez X., Ravenski nad¬ škof, papež od 1. 914 do 928, je spet po napačni stranki izvoljen bil; vonder si je prizadel Arabljane od Italije odverniti, in se od gospodarstva nevredne stranke rešiti; pa mogočna in hudobna Marocija, omožena s Toskanskim vojvodam Gvidonam . gaje v ječo in silno smert pripravila. Papež je bil po tem Leon VI. 1. 929, Štefan VII. od L 930 do 931, in od 1. 931 do 936 tiste Marocije mladi sin Janez XI., kteriga je lastni brat Alberik s papeževiga stola v ječo spravil. Za tem so prišli nekteri pobožni papeži, Leon VII. 1. 936, Štefan VIII. 1. 939, Martin II. 1. 942, in Agapet II. 1. 946, kteri pa niso veliko storiti v stanu bili; mogočne stranke, vedno med seboj v prepiru, sojini bile na poti. Vonder je zdaj Bog tukej pomoč dal od drugod. V Nemčii je ta čas kralj bil Konrad L vojvoda Frankov, kteriga so drugi nemški vojvodi med seboj izvolili I. 911 ; on je iskal deželo znotrej in zhnej pomiriti, pa mu ni bilo mogoče. Več je storil Henrik L, vojvoda Saksoncov, kteriga rodovina je od 1. 919 več časa na nemškim kraljevim sedeži bila. Madžarji so do zdaj Nemčijo hudo napadali in ropali; tudi cerkve in duhovni so pred njimi terpeli; Bogu posvečeni možje in device so po njih življenje zgubili, kakor s. Viborada pušavnica. Kralj Henrik pa jih je v dveh bitvah hudo potolkel, in za nekaj časa ostrašil. Franci ja pa znotrej nepokojnaje še po Normanih od zunej dosti terpeti imela; napadali so jo in ropali, dokler kralj Karl IV. ni njih vojvodu kos dežele, Normandijo, prepustil. Normani so se tukaj s svojim vojvodam Rolfam vsedli, in h keršanski veri spreobernili, ktera je njih junaško moč na boljši stran obernila. Med temi raznimi spremembami v Italii, Nemčii in Francii je pomniti stan španske in angleške cerkve. V Španii so kristijani pod oblastjo Arabljanov več časa precej mir imeli; dopušeno jim je bilo, v večjih mestih škofe, v tergih mašnike, drugje tudi kloštre in šole in še zvonilo imeti. Pa neki hudobin kristjan, ki je svojo vero zatajil, je muhamedane krog 1. 850 podpihal v pre¬ ganjanje kristijanov, ktero je čez šestdeset let terpelo. Kalif Abderaman H. je narpred kristijanam vse očitne službe odvzel, potem jim je davk trikratno povišal, in zvonilo prepovedal; posebno zaničevanje se je na kristijane, zlasti na mašnike, verglo. Tu se je med kristijani gorečnost pervih časov pokazala. Med veliko serčnimi spoznovavci iz vsaciga stanu in vsake starosti je bil mašnik s. Perfekt eden pervih marternikov; prašan je bil, kaj de od Kristusa in Muhameda misli; in odgovoril je neprestrašeni mož: „Jezus Kristus je čez vse češeni Bog, vaš prerok pa je eden zapeljivcev, od kterih s. evangeli pove, de bodo sebe in svoje nasledovavce v večni brežin vergli.“ Meč je bil zato nje¬ govo plačilo. Tako je bil prijet tudi neki kupec z imenam Janez; pet sto jih je dobil z bičem, potem je bil ob glavo djan. Od takih 210 početkov ostrašeni so mnogoteri mlačni kristijani svojiga Gospoda zatajili in od vere odpadli; na drugi strani so muhamedani z velikimi obljubami zvestobo vernikov omajati iskali. Vonder, ko jih je na eni strani veliko odpadlo, se je drugih stanovitnost toliko bolj vnela. Na tergih in cestah in raz strehe so neprestrašeno Kri¬ stusa oznanovali, in Muhameda zaničevali. Množica minihov in drugih kristijanov je enkrat na veliki terg v Kordubi privrela, in glasno od brezbožnosti in nespameti muhamedanstva govorila; niso jim vedili nasprotniki druziga odgovora dati, razun de so vojakov z mečem med nje poslali, in jih brez usmiljenja posekali. Pa tudi slabi spol se je kakor nekdaj znal za krono marternikov vojsko¬ vati. Tako s. Flora devica, hči rauhamedanskiga očeta in ker- šanske matere, ktero je lastni brat sodniku izdal. Sicer je potem, ko je bila hudo bičana, ubežati zamogla; pa notranje nagibanje s. Duha jo je gnalo se prostovoljno pred sodnika postaviti, kjer je z drugo gorečo devico, Marijo, sestro s. Vilabonsa marternika, vred pod mečem sveto dušo Zveličarju darovala. Tako s. Ko¬ lumba, nuna velike svetosti v Kordovi, ktera je ravno tako pro¬ stovoljno pred sodnika stopila, vsa vneta muhamedane k spreober- njenju nagovarjala, in zato serčno svojo glavo pod meč dala. Pomniti je še s. Elogi, Kordubski škof, kteri je kristijane v tih stiskah z gorečo besedo poterdoval. Za Abderamanam je njegov sin Muhamed kristijane še huje preganjal, vonder zastonj je bilo njegovo divjanje; deželo bi bil mogel v pušavo spremeniti, ako bi bil hotel keršansko vero zatreti; zatorej je od neusmiljene morije nekaj odnehal, pa drugač, s podiranjem cerkev in s hudimi davki je še kristijane nadlegoval. Ker je le še veliko kristijanov v sniert za Kristusa željno hitelo, je zbor škofov kristijanam prepovedal se nepremišljeno v tako smert riniti. Še le pod Kalifam Abdera¬ manam III. 1. 912 so kristijani spet mir dobili. Kristijani v se¬ vernih hribih španske dežele pa so med tem v junaških vojskah svojo prostost branili; kralj Ordoni I. je po srečni bitvi Arablja- nam več zemlje vzel, in kraljestvo v Leonu vstanovil 1. 916. Anglija je v tem času posebno terpela, ker so neverni,] 0 razde vali in ropali. Normani so nad to deželo z veliko silo padali, Pred njimi so zlasti duhovni in minihi tcrpeli; nar bolj slovite kloštre so razdjali, in pobožne prebivavce pomorili. Mnogotere Bogu posvečene device so tudi življenje za ohranitev čistosti da¬ rovale; posebin lep zgled je dal klošter Kolingam. Ko so se namreč divji roparji bližali, serčna viši mati s. Eba svoje nune vkup pokliče, z nožem v roki si odreže nos in zgornjo ustnico rekoč: „To je nar boljši pemočik, prederznosti nevernikov oditi- Vse nune jo v hipu ubogajo, in ko jih Normani tako neznano spremenjene najdejo, se vernejo, oginj veržejo v pohištvo, p sozgejo čiste vojšakinje Kristusove. Celo kralj s. Eadmund.] 6 takrat kot marternik smert našel; na drevo so ga privezali in? pušicami prestrelili 1. 870. S. Alfred, kteriga je papež Leon 1» • se v mladosti v kralja mazilil, ko je z očetam v Rim prišel, J e , e deželo za nekaj časa toliki nadlogi otel. Po dolgih bo¬ jih je sovražnike zmagal, deželi pravične postave, dobre na* 211 prave posebno šole dal; posebno skerbin je bil za božje reči, polovico prihodkov je cerkvam odločil; med vsimi drugimi opravili pa je še čas si prihranil, v molitvi se z Bogam muditi. Po nje¬ govi srečni smerti I. 901 so kmalo spet sovražniki deželo v strah djali; danski kralj Sven II. je 1. 903 z grozovito vojsko vso Anglijo v svojo vlast spravil. Njegov sin, kije keršansko vero sprejel, s. Kanut, je mirno in v srečo ljudstev čez Anglijo in Danijo do 1. 936 gospodoval. Po hitri smerti njegovih sinov 1. 941 pa je s. Edvard iz poprejšne kraljeve rodovine krono dobil; on je bil z vsimi lepimi čednostmi ozaljšan kralj, poln pobožnosti do Boga, skerbin za cerkve, usmiljen do ubozih; s svojo zaročeno nevesto je vedno devištvo ohranil. Sveto življenje je sklenil 1. 966. 118. Cerkev in papeži po združenji cesarstva z nemškim kraljestvam 5 cesarji iz saksonske rodovine. Vedni nepokoji so storili, de se je I. 956 Oktavijan, še le osemnajst let stari sin Alberika, kteri je v Rimu samovoljno go¬ spodaril, sedeža s. Petra polastiti zamogel; ta je pervi med pa¬ peži bil, kteri je poprejšno ime spremenil, in se Janez XII. imenoval. Božja previdnost vonder je tako znala obračati, de je ravno ta po eni strani nevredni papež k boljšima stanu cerkve pripomoči mogel. V Nemčii je bil namreč 1. 936 Oton I., sin Henrika I., kralj postal, kteri je notranjo moč dežele s krepko roko povzdignil, in tudi vnanje sovražnike ponižal. Ogri ali Mad- žarji so bili 1. 955 v kervavi bitvi per Avgsburgu, ktero je Oton z molitvijo začel, tako potolčeni, de niso nobeniga roparskiga napada več poskusili. Ta vladar je tudi Italijo pomiril , in cerkvi spet boljši čase pripravil. L. 951 je bil namreč poklican v po¬ moč Adelajde, vdove poprejšniga kralja severne Italije ali Lom¬ bardije, Lotarja II., ktero je Berengar II., Furlanski vojvoda, stiskal; Lombardija je prišla Otonu v last in Adelajda v njegovo zakonsko družbo. Ko je pa Berengar, zdaj kraljev namestnik v Italii, tudi Rimsko mesto stiskal, je papež Janez XII. 1. 962 Otona I. poklical, in mu cesars ko krono dodelil, ktera je odslej zmirej nemškim kraljem ostala. Že preden je v Rim stopil, je novi cesar prisegel v imenu s. Trojice, de hoče cerkvi in nje¬ nim poglavarjem vedno zvest varh in pomočnik biti ; tudi je vse posestva stola s. Petra zagotovil, in zastran volitve papežev pri¬ stavil, de naj se po cerkvenih postavah prosto godi, in le naj se izvoljeni v pričo cesarskiga poslanca zaveže po postavi in pravici cerkev vladati. Oton I, se je tudi obnašal, kakor varhu cerkve gre. Sicer je bil po njegovi naredbi papež Janez XII. zavoljo zveze z nasprotniki in zavoljo drugih pregreškov v zboru škofov L 964 odstavljen, in Leon VIII. izvoljen, kar je bilo zoper cer¬ kvene postave; ko je pa leta po smerti prednikovi pravi papež postal, in so ga Rimljani pregnali, ter Benedikta V. na stol s. Petra postavili, je cesar pervimu na pomoč prišel; ravno tako je Janeza XIII., papeža od I. 965 do 972, kte^i je tudi bežati mogel, na sedež nazaj postavil, in nasprotnike hudo pokoril. 212 Tudi je ta cesar kakor pomočnik cerkve za razširjenje in uter- jenje s. vere med drugimi narodi, med Danci, polabskimi Sloveni, Poljaki in Čehi skerbel; nadškofijo v Devinu (Mag¬ deburgu) , in škofije v Havelbergu, Braniboru, Mišnu, Merzeburgu in Žici je za Polabane, škofijo v Poznanji za Poljake, škofije v Šlezviku, Rošildu, Ripnu, in Arhusu za Danijo vstanovil; tudi vstavljenje nove škofije za Češko v Pragi je napeljal. Sploh se je reklo od cesarja Otona I., de zaKarlnam velikim ga ni bilo boljšiga za mir in red v deržavi, za pokoj in zveličaven napredik v cerkvi, za rast vere med nevernimi na¬ rodi; de on ni iskal nič svoje časti, ampak le poveličanja svojiga Zveličarja. Cerkev na Nemškim je pa tudi tisti čas imela mnogih dobrih in svetih škofov; na primero so s. Ulrih v Avgsburgu, s. V o Ib en k v Reznu (Regensburgu), s. Adalbert v Devinu, s. Bruno v Kolonii. Tudi na cesarskim dvoru so svetili lepi izgledi, s. Matilda, mati, in s. Adelajda, sopruga Otona I. Za Oto- nam I. je njegov sin Oton II. nastopil 1. 973, kteriga je bil papež Janez XIII. že 1. 967 v cesarja kronal. Za rimsko cerkev je zdaj spet nepokojin čas prišel; Benedikt VI., papež od k 972 do 974, je bil od vstajnikov v ječo veržen in umorjen; Krescenci, vnuk hudobne Teodore, je vstajo vodil, inBonifaci VIL se je na papežev stol posilil. Vonder je bil po postavi Don II. I. 974, in za njim Benedikt VII. od 1/975 do 983, potem pa Janez XIV. na rimski stol povzdignjen. Bonifaci VII. je bil ta čas v Carigrad pobegnil; pa I. 984 se je nazaj povernil, je pa - peza Janeza v ječo vergel, ter ga lakoti in reve konec vzeti pu¬ stil; pa njega samiga je tudi nagla smert J. 985 udarila. Cesar Oton II. je bil po drugih Stranah zaderžan rimski cerkvi v pomoč priti, ker so se Greki v južni Italii spet uterditi hotli, in so še Arabljane v pomoč poklicali; cesar se je mogel zoper te sovražnike vojskovati, je po nesrečni bitvi komaj njih rokam odšel, in je 1- 983 umeri. Za njim je njegov sin Oton III. vladarstvo podedo¬ val ; dokler je bil še premlad, ste mati Teofanija in stara mati Adelajda deželo dobro oskerbovale. Med tem pa se je v Rimu spet Krescenci vzdignil, in Janez XV., papež 1. 985 do 996, stiskan od hudobne stranke je 1.995 Otona III. na pomoč poklicat Leta je po smerti tega papeža prišel, in po njegovim napeljani! je bil 1. 996 njegov mladi stričnik Bruno z imenam Gregorj a I■ pervi iz med Nemcov v papeža izvoljen , kteri ga je tudi v ce¬ sarja kronal. Vonder kmalo je Krescenci spet vstal, papeža k begu primoral, in druziga Janeza XVI. na rimski stol vrinil; Cregor V. pa stanovitin je Krescencija iz zveze svete cerkve m ločil , in cesar Oton III. ga je ob glavo djati obsodil. Zgodnja smert 1. 999 j e tega papeža zaderžala, za obujenje boljšiga duha v cerkvi kaj več dopolniti, kakor si je že zato prizadevati začel. . pa le bil Gerbert, Ravenski nadškof in cesarjev učenik, z stra IL ’ P ervi 'zmed Francozov, v papeža od I- • • P os (avljen. Bilje sicer nizkiga rodu, pa s svojo pridnostjo si je toliko učenost pridobil, de so zavoljo nevednosti tistih časov nekteri mislili; to ni po pravih potih mogoče. On je 213 tudi sveto cerkev krepko in previdno vladal, in pravice svojiga sedeža skerbno, vonder z vso kratkostjo branil; budil je tudi za¬ hodne ljudstva v brambo Jeruzalemskiga mesta, ktero so muha- medanihuje stiskati začeli. Skerbel je tudi za uterjenje svete vere med Madžarji in je njih vojvodu s. Štefanu kraljevo krono podaril. V tem času so tudi Rusi po svojim velikim knezu ali čaru Vladimiru s keršansko vero soznanjeni bili. Ker je Oton III. zgodej in brez mlajšev 1. 1002 umeri, je bil njegov sorodovinec s. Henrik II. v kralja izvoljen, kteri je bil sam kakor njegova deviška sopruga s. Kunigunda posebin zgled pobožnosti. Sveto vero povsod v čast in moč pripraviti, cerkev in kloštre vstaviti, škofijam učene in pobožne može v pa¬ stirje dati, to je bilo njegovo prizadevanje. Stolna cerkev in škofija v Bambergu je njegovo posebno delo. Vonder tudi serčno se je znal bojevati za pokoj in za pravico deržave in cerkve : zakaj na obe strani je bilo nasprotnikov. V Rimu so zdaj Tusku- lanski knezi in njih stranka gospodarstvo nase potegniti hotli; papeži Janez XVII. 1. 1003, Janez XVIII. od 1. 1004 do 1009, Sergi IV. od 1. 1009 do 1012, in Ben edikt VIII. od 1. 1012 do 1024 so po tisti stranki na stol s. Petra prišli. Vonder Bene¬ diktu VIII. je bila druga stranka Rimljanov nasprot, de si v mestu ni bil več svest; tedaj je per kralju Henriku II. pomoči iskal; ta je tudi v Rim 1. 1014 prišel, in potem, ko je rimsko cerkev bra¬ niti obljubil, je prejel cesarsko krono. Rimsko mesto je pa tudi posebne hrambe potrebovalo ; zakaj od ene strani je bila nevarnost pred Saraceni ali Arabljani, zoper ktere je v sili papež sam vo¬ jakov in ladij vkupej spravil, ter jih zmagal; na drugi so Greki iz južne Italije proti Rimu šli, in zoper nje je bilo treba cesarja blizo poklicati, kteri jih je tudi nazaj udaril, in jim več mest vzel. V lem času so tudi drugi zlegi od znotraj cerkev božjo nadlego¬ vali, ti namreč, de so se cerkvene službe dostikrat za denar in po človeškim nagnjenji nevrednim delile, de so se tudi duhovni malo po postavah cerkve deržali, po kterih jim je bilo žene imeti prepovedano. Papežu je bila velika skerb te zlege od cerkve od- verniti, in na zboru v Pavii 1. 1020 je bila stara postava po¬ novljena , in cesar je zraven tudi svojo pomoč obljubil pohujšanje zatreti. Le prezgodej je ta cesar I. 1024 umeri, de ni mogel več za cerkev, njen pokoj in njeno čast storiti. V njegovim djanji so ga, desiravno je bilo pohujšanja med cerkvenimi stanovi zadosti, tudi sveti škofje podpirali, kakor s. Heribert v Kolonii. s.Ber¬ nard in s. Godehard v Hildeshajmu, Popon v Trierji in Burhard v Vormacii. J Za našo slovensko stran so iz tega časa pomniti pa- trijarhi Friderik, Rodald in Janez v Ogleji; uni je začetik storil za mogočno posestvo Oglejske cerkve, ker mu je 1. 885 vojvoda Berengar 1. Furlanijo v oskerbovanje izročil'; tema so bile po cesarjih Otonu II. in III. in po Henriku II. mnoge zemlje v dar podeljene. Na drugi strani so bili pa Solnograški nadškofje, kakor Adalbert in Friderik, kteri so ali podškofe v Gorotansko posdjali, ali pa sami za vernike te dežele skerbeli, in jih obiskovali. 214 En del slovenske strani, kar se je od nje k Panonii štelo, je bil nekaj časa pod oblastjo s. Me tod j a, kteri se s svojim bratam s. Cirilam tudi slovenski apostelj kliče. Patrijarhi pa, kteri sov Gradu stanovali, so 1. 978 svoj sedež vBenedke prenesli, ktero mesto je v tej dobi na morji mogočno prihajati jelo: s tem je bilo tudi razpertje končano, ktero je dolgo časa med Oglejsko in Gra- daško cerkvijo zavoljo predstva terpelo. 119. Papeži s cesarji iz franške rodovine in njih skerb obilne zleffe v cerkvi zatreti: Hildebrand. Po smerli Henrika II. so nemški vojvodi I. 1024 Konra¬ da II., vojvoda v Franškim,v kralja izvolili; Janez XIX. papež od 1. 1024 do 1033 ga je v rimskiga cesarja kronal. On je vnanje sovražnike ukrotil, in se z njimi pomiril, pa je tudi znotrej za pravico in mir skerbel. Ker so dolgo časa med plemenitniki le boji in razpori gospodovali, je bil božji mir zapovedan, de se namreč nihče ni smel od srede večera do ponedelji jutra boje¬ vati ; in tudi cerkvene pokorila so bile na prelomljenje miru po¬ stavljene. Vojske v drugih krajih so ga zaderževale, de ni mogel Rimskiga mesta pred početki hudobne stranke braniti; ondi je bil namreč 1. 1033 Teofilakt, sin Tuskulanskiga kneza in razujzdan mladenič, z imenam Benedikta IX., na stol s. Petra vsiljen- Nevredno obnašanje lega papeža je rimsko ljudstvo zdražilo. de so ga pregnali, in druziga papeža Silvestra III. postavili. Hu¬ dobna stranka pa je Benedikta IX. spet nazaj pripeljala: pa nje¬ govo življenje je bilo še bolj pohujšljivo, tako de pobožni nad- mašnik rimske cerkve, Janez Gracijan, ni vedil v odvernitev po¬ hujšanja kaj boljšiga storiti, kakor unimu denarja ponuditi, deje 1. 1044 na njegovo mesto z imenam Gregorja VI. kakor pape?- prišel. Vonder Benedikt IX. se je zopet vzdignil, in tako je bila cerkev toliko globoko ponižana, de je bila kakor med tremi pap eZI raztergana. Zdaj pa je Henrik IH., Konrada II. sin in nasled¬ nik , na pomoč prišel; po njegovim nagibu se je 1. 1046 zbor škofov v Pavii in v Sutri sošel; Gregor VI. je prostovoljno od¬ stopil , in pobožni Bamberški škof Svidger je bil kakor Klemen H. v papeža postavljen, kteri je tudi Henrika III. v cesarja kronal. Novi papež se je precej zoper kupčijo s cerkvenimi služ¬ bami vzdignil, in je zoper njo ojstre duhovne strafinge postavil j vonder le prekmalo ga je šmert I. 1047 vzela. Kakor popre« tako ho Rimljani zdaj cesarja prosili jim papeža imenovati; 111 Briksniški škof Popon je zdaj z imenam Da m a za H. na stol s. Petra postavljen bil. Pa v kratkih dneh 1. 1048 je umeri, de so nekterj menili, zavdano mu je, in de ni lahko kdo njegov na¬ slednik biti hotel. Cesar Henrik IH. je nemške dežele s previdnostjo, s krep- kostjo, bogaboječnostjo in dobrotljivostjo vladal: bilje pa trn' v es skerbin za prid cerkve , tedaj je pobožniga Tulskiga Škota Brunona pregovoril, težko breme papeštva nase vzeti. Takrat je Hildebrand, mož nizkiga stanu pa obilnih dušnih za tiste ca se 215 potrebnih darov, minili v samostanu Matere božje v Rimu, potem v Klunji na Francoskim in učenec papeža Gregorja VI., začel s svojim svetam visim poglavarjem cerkve služiti, in jih s svojo prevedenostjo in terdnostjo podpirati, dokler ni sam kot Gregor VIL papež’ postal. On tedaj ni poterdil, de bi se Brunon le s cesarjevo voljo na stol s. Petra postopil, in tudi ni hotel z njim iti. Brunon je tedaj v romarski obleki v Rim šel, in ondi ga je 1. 1019 duhovšina z ljudstvam vred enoglasno izvolila; Leon IX. se je on imenoval kakor poglavar cele cerkve. Še z večji goreč¬ nostjo in krepkostjo kakor njegovi predniki se je vzdignil zoper poglavitna zlega cerkve, pohujšljivo življenje duhovšine in kupčijo s cerkvenimi službami (simonijo); s. Peter Damijanov, Ra¬ venski nadškof in svitla luč za vso Italijo, ga je z živim popisani pohujšanja v to še bolj spodbudil. Papež je sam prehodil Laško, Francosko, Nemško in Ogersko; zbore škofov v Rimu, Lijonu, Mogunci in drugje vkup klical, posebne poslance napotoval , in vso svojo moč je v poboljšanje duhovniga stanu obernil. Veliko nerodnih duhovnov je bilo odstavljenih, drugi so se k pokori ober- nili; nespokorne so večkrat posebne štrafinge od nebes udarile, na primero je nekterim besedo vzelo, druge je mertvud zadel. Res de spačenim duhovnikam ta ojstrost ni bila všeč, de so sem- tertje še nepokoje vzdignili; vonder papeža nič ni ostrašilo. Per vsili teh skerbeh on ni pozabil kristijanov v drugi stranah zem¬ lje. Za angleško cerkev je po očetovsko previdin bil, špansko cerkev je bolj s štolam s. Petra soedinil. V izhodni cerkvi, kjer je Carigraški patrijarh, Mihael Cerulari, razpor napravljal, je z modrostjo in močjo ločitev od rimske odverniti iskal. Tudi je skerbel napačni uk Turonskiga mašnika Berengarja zastran skrivnosti s. rešnjiga Telesa razkriti, in tistiga k spoznanju in preklicu svoje zmote pripraviti. Per vsim tem so mu Saraceni nadlego delali, kteri so se na Sardinskim otoku uterdili, in pa Normani, kteri so se v južni Italii vsedli. Pa zoper Saracene je spodbudil Pizane v boj, kteri so v srednjim morji mogočni bili; zoper Normane se je sam v vojsko podal, pa ko je bil zmagan, so mu nasprotniki sami pred noge padli, in on jim je podverženo deželo kakor na vžitik ali najem od rimske cerkve 'dal. Po smerti tega papeža 1.1054 je bil Hildebrand do cesarja Henrika III. poslan, de bi noviga papeža imenoval; ni se bilo še namreč takrat bati, de bi bil cesar tako pravico v škodo cerkve obernil; še so ravno škofje, ktere je on za nemške stole imenoval, na stol s. Petra prestavljeni dobri papeži bili. Gebhard Ajhštatski škof je bil tukej naznanjen, in tudi v Ilimu od duhovšine in ljudstva izvoljen, kteri se je potem 4 iktorja 11. klical; ravno ta se je Hiidebrandu vredin zdel. In zares je ta papež zvesto naprej izpeljeval, kar so predniki v poboljšanje cerkveniga stanu začeli; in se stopinjo dalj je sel, ni samo pohujšliviga življenja duhovšine in prodaje cerkvenih sluzeb, ampak pred vsim kupčijo s cerkvenim posestvam zatreti iskal. V tem je bila namreč perva korenina pohujšanja v cerkvi, de cerkev ni sama mogla s svojim posestvam po svoji 216 previdnosti gospodariti, ampak de so si posvetni plenienitniki in vladarji to gospodarstvo lastili. Papež Viktor II. je tedaj svoje oči obernil na žalostni stan cerkve v Italii, Francii in Nemčii; v Rimu in Florenci je za tega voljo 1. 1055 škofe vkupej zbral, in za prid cerkve primerjene postave oznanil; v Francijo pa je Hildebranda poslal potrebne poprave izpeljat, kjer je tudi še Berengarjeva zmota o skrivnosti s. rešnjiga Telesa verno ljudstvo mešala; in prizadevanje skerb- niga poglavarja cerkve ni bilo brez sadu. Vonder ločitev greške ali izhodne cerkve se zavoljo napuha Carigraškiga patrijarha Mihaela Cerularja ni dala odverniti; 1. 1054 je zapustil izhod terdno skalo s. Petra; in od slej je sam zase hotel stati, vonder slabeji in slabeji je ondašni stan cerkve. L. 1056 je cesar Hen¬ rik III. še zlo mlad umeri, pred smertjo še je papeža k sebi po¬ klical, in mu cesarico Nežo in pet let stariga sina in naslednika Henrika IV. priporočil; pa tudi papež Viktor II. je drugo leto 1057 časno življenje sklenil. 120. Dalje. Večji prizadevanje, stan cerkve in njenih služabnikov zboljšati. Zdaj je bil Friderik, opat v Montekasinu, enoglasno v pa¬ peža izvoljen z imenam Štefana IX.; ker je bila v tej volitvi duhovšina in ljudstvo ene misli, ni bilo sicer potreba za cesarsko privoljenje prašati, kakor je bilo sklenjeno v Bernskim zboru 1049; vonder je bil do cesarice Neže, ktera je v imenu Henrika IV. vladarstvo v rokah imela, Hildebrand poslan vsako nasprotje od- vernit. Papež Štefan IX. je zdaj, ko per mladim cesarji ni bilo lahko pomoči iskati, bližje podporo dobil, per svojim bratu Got- fridu, kteri se je z Beatrico, Toskansko mejno kneginjo, po za¬ konsko zvezal. Novi papež je tudi zvesto poprave v cerkvenim stanu naprej gnati začel, in ojstre postave zoper ženitve dubov- šine in sorodovincov izdal; tudi je Petra Damijanoviga, moža velike učenosti in neomadeževaniga življenja in ojstriga poga* njavca za pervi stan cerkve, vzel med višji duhovne rimske cerkve, kteri so sev tem času s posebnostjo kardinali klicati jeli. Von¬ der smert je tega papeža že 1. 1058 prehitela; in en del rimske duhovšine s. plemenitniki vred je izvolil Benedikta X. v papeža; Peter Damijanov in ojstreji kardinali z ljudstvam vred pa so bik nasprot. Tedaj so bili poslanci na cesarski dvor napoteni; Hilde¬ brand pa ; kteri je iz poprejšniga poslanstva voljo cesarice Neže poznal, je v Sieni kardinale in rimske pervake zbral, in volitev na Gerarda, Florenškiga škofa, umniga, učeniga, dobrotljiviga m cistiga moža, nagnil. Ta je bil Nikolaj II. imenovan, in v Rimu kronan 1. 1058; nasprotni papež se je sam podvergel. Zmešnjave v . 0,| tvah papežev odverniti je bilo v Rimskim zboru 1. lOa" sklenjeno, de o smerti papeža naj se pred vsim kardinalškofje zastran noviga papeža posvetovajo, in še druge kardinale privza¬ mejo, tudi na želje druge duhovšine in ljudstva gledajo; za izvo- Jjemga pa zavoljo spoštovanja per cesarjipoterjenja prosijo. Tudi 217 so bile tukej postave zoper simonije in ženitve duhovnih ponov¬ ljene, in sicer s tako ojstrostjo, de je bilo z ženo zvezanimu duhovnu prepovedano s. mašo opravljati, in drugim per taki maši biti. Tudi Berengar je bil prisiljen, svojo zmoto preklicati. Prizadevanje tega papeža je tudi svoj sad prineslo; v Milanu je modri, resni in boguzaupni kardinal Peter Damijanov zadolženiga nadškofa k pokori obernil; tudi v daljnih severnih deželah, v Danii in Švedii, je oblast papeževa obveljala. Normanski vojvoda, Robert Gviskard, kterimu je papež južno Italijo v najem poterdil, je ob¬ ljubo storil rimsko cerkev in prosto volitev papeža braniti. Le v Nemčii so slabe znamnja za prihodnost bile; mladi kralj Henrik IV. je prišel v roke napačnih učenikov, knezi so samovoljno silovito ravnali, dobrih škofov je pomanjkovalo. Bati se je tedej bilo, de bi prihodnji cesarji namesti varhov ne bili stiskavci in zatiravci cerkve. Tedaj je papež v rimskim zboru 1. 1061 zastran volitve noviga papeža to postavo zaterdil, de, kdor bi bil po denarji ali človeškim dopadenji ali po kaki sili, ne pa po edini volitvi kar- dinalškofov in po tem druge rimske duhovšine v papeža izvoljen, on ni pravi papež. S tem je bila volitev papeža prosta storjena ne samo pred strankami rimskih pervakov, ampak tudi pred sa¬ movoljnimi in silovitnimi cesarji; dozdaj se je namreč cesarjem več dovolilo pokoj in red mnogim strankam nasprot obvarovati, ni se jim vonder pravica dala v volitvah papežev po svoje gospodo¬ vati. Ko je Nikolaj II. 1. 1061 umeri, je bil z imenam Ale¬ ksandra II. Anzehn, škof v Luki, po nekdanjih postavah cerkve izvoljen in kronan, in volitev je bila potem cesarskimu dvoru na znanje dana. Mnogim posvetnim pervakam in malovrednim du¬ hovnim (a volitev ni bila všeč; še cesarico so pregovorili, de s tako volitvo je cesarska pravica kratena; in tedej je bil po na¬ sprotni stranki Parmski škof Kadolaj z imenam Honorja II. v papeža izvoljen. Tukej so prišli Toškanski vojvoda Gotfrid inNor- mani papežu Aleksandru II. v pomoč; tudi na Nemcih je on kakor pravi papež sprejet bil, ko ga je Kolonijski nadškof Anon, ki je po smerti cesarice Neže moč per Henriku IV. nase potegnil, v Ozborskim zboru taciga spoznal. Zdaj je papež krepko zlege v cerkvi ravnati začel; zato je Petra Damijanoviga s polno oblastjo v Francijo poslal. Tudi zoper mladiga poželjiviga kralja Henrika IV., kteri je blago soprugo Berto od sebe pustiti hotel, se jeterdno ustavil, in oznanil, de v to ločitev nikdar ne bo privolil; in zoper njegove svetovavce se je z ojstrostjo vzdignil, ker so ljudstvo stiskali, in cerkvene službe za denar prodajali, celo je kralja sa- miga v Bim pred se k odgovoru poklical. V takim djanji ga je smert 1. 1073 našla. Tako je ta doba poslednji čas posebno dobre pastirje na stolu s. Petra imela; ni pa memo pustiti, de sta dva moža, kakor Hildebrand in Peter Damijanov, ktera je božja previdnost potrebam časa pripravila, v prizadevanji papežev za boljši stan cerkve veliko deleža imela. Med temi poglavitnimi zgodbami cerkve je pomniti še mnogo v keršanskih deželah po samim. V naših slovenskih krajih je na eni strani mogočnost Oglejskih patrijarhov na nar višji sto- 24 218 pinjo prišla, ker jim je bilo po cesarjih Henriku 111. in IV. se razno posestva v Istri in v Krajni izročeno; tudi duhovno oblast Oglejskiga stola čez mnogo škofij v severni Italii in Istrii je papež Janez patrijarhu Poponu 1. 1028 poterdil in razširil. Po takim je cerkev nekako večji prostost v stiskah tistiga časa ohra¬ nila; tudi ni znati, de bi bil stan duhovšine tukej toliko na hudo prišel, kakor drugje. Na drugi strani je Sohiograški nadškof Geb- hard duhovne potrebe Goratanskiga stanovitno preskerbel, ker je 1. 1071 Koroško škofijo vstavil, in ji perviga škofa Gin- terja dal. V Francii se je boljši čas za cerkev začel, ko je I. 987 s Hugonam Kapelam nova rodovina na kraljev sedež prišla. Kralj Robert I. je, po volji papeža Gregorja V., Arnulfa, kterije bil po krivici odstavljen, spet na Remski stol nazaj djal; tudi se je ločil od sopruge Berte, ktera mu je bila preblizo v rodu. Pod Robertam II. je bil 1. 1031 božji mir zoper vedne razporek boje plemenitnikov vpeljan, in v mnogih zborih s cerkveno oblastjo uterjen. Veliko pohujšanje duhovšine je bilo posebno po prizade¬ vanji papežev čašama zmagano; zato so pa na drugi strani kloštri in njih predstojniki, kakor s. Majol in s. Odilon toliko lepši zgled dajali. V Anglii si je posebno s. Dun s tkn, Kenterburski nadškof, veliko prizadel, duhovšino iz njeniga pohujšljiviga stanu spet bolj povzdigniti; kralj Edgar gaje zvesto podpiral. V več zborih s° bile stare cerkvene postave od zderžnosti duhovnih ponovljeno, ‘ n nevredni cerkveni služabniki odstavljeni. Žalostin pa je bil P° smerti s. Dunstana in kralja Edgarja hudi boj med Angleži in na¬ seljenimi Danci, dokler 1.1002 niso bili vsi Danci v Anglii strašno pomorjeni; pa še so nepokoji dalje terpeli. Še le kralj s. Edvard Hi. je od I. 1042 naprej spet deželo pomiril, in ji dobre postave dal; tudi j(! angleško cerkev bolj tesno z rimsko združil; ponjego] 1 smerti 1. 1066, ker on po deviškim zakonu ni otrok zapustil, j® z Vi Ih e linam L, Normanskim vojvodam, nova rodovina na angin 8 *! kraljev sedež prišla. Posebne luči angleške cerkve so bili tiso čas s. A ulstan, Vusterski škof, in potem Lanfrank, Kanter- burski nadškof, kteri se je v papeževim imenu zoper prodajo cer¬ kvenih služeb in nezderžnost duhovšine vzdignil. V Škocii, kjer so lastni kralji ^vladali, je v tej dobi kraljKenet krog 1. 840 ker- sanski veri večji rast dodelil, in kraljica Margarita od I. iO, 3 ' ji je popolno veljavo dala; v Šent Andreji je bila nadškofija če?' druge škotske škofije. Irija pa, razdeljena med štiri kralje p° rt emm nadkraljem, je v tem času po napadih Normanov veliko terpd»> in se je zelo v sirovost in notranji nepokoj povernila. Nadškofje Armagu, kterih oblast je čez vso Irijo segla, so imeli še obil®° posvetno oblast. J & ’ ■ • \ ,s P an j> je po hudim preganjanji keršanska cerkev, kar J je pod oblastjo muhamedanov bilo, zlo od rimske odločena ostat > po< papežema Leonam IX. in Viktorjem II. je bila zveza s stola® I f tra bolj zaterjena, zlasti v Toletanskini zboru 1. 1055. > a ' sprot so kersanski kralji v severni španii Arabljane če dalje 219 nazaj gnali; krog 1. 1000 jim je vzel Navaro in Aragonijo kralj Sankci III. in Kastilijo kralj Ferdinand 1. 1. 1035. Pa tudi tukej je bilo treba zvezo z rimsko cerkvijo bolj zaterditi, kar se je zgodilo po papežu Leonu IX. v Bernskim zboru I. 1050. 121. Spreobernjenje severnonemških narodov v Skandinavii. Severna evropejska zemlja proti zahodu, kise sploh Skan¬ dinavija kliče, je bila stanovanje nemških narodov, kteri so se sploh, ko so v tej dobi bolj znani postali, Normani imenovali, posebej pa v Dance, Švede in Norvege razločili; in vsaki so tudi lastne kralje imeli. Njih malikovanje je bilo podobno stari veri drugih nemških narodov, le je nekako bolj žalostno podobo kazalo. Dolgo časa so bili Normani s svojim roparstvam strah drugih ev¬ ropejskih dežel, dokler jih ni keršanska vera ukrotila. Začetik za sveto'vero per teh narodih se je zgodil, ko je danski kralj Harald I. 823 k cesarju Ludoviku I. pribežal; takrat mu je cesar spet h kraljestvu pomagal, in dva oznanovavca s. evangelija seboj dal, E bo n a Remskiga škofa in miniha Halitgarja. Ta dva sta sicer malo opravila; vonder kralj Harald je 1. 836 spet prišel k cesarju v Mogunco in se je dal s svojimi ljudmi kerstiti. Z njim je šel 1. 827 s. Ansgar, pobožen in učen minili iz Korbeje, kteri se severni apostelj imenuje; začel je s šolo, ktero je za izrejo novih misijonarjev vstavil. Vonder, ko je bil Harald spet izgnan, tudi s. Ansgaru ni bilo ostati; in nekaj časa je minulo, preden je on spet v Danii vero zasejati mogel. Med tem pa je 1. 829 s cesarskim poslanstvam v švedijo šel, je ondi veliko krist¬ janov pridobil, in več cerkev postavil. Vonder za stanovitno spre- obernjenje severnih narodov je bilo treba terdne stopinje, odkoder se je delo izpeljevati zamoglo. To je bila škofija v Hamburgu, ktero je cesar Ludvik I. vstavil, in za ktero je bil 1. 829 s. Ansgar v nadškofa izvoljen. Papež Gregor IV. ga je tudi svojiga poslanca v severnih deželah storil; vonder v vednih nepokojih je krist- janstvo le počasu napredovalo. Iz Švedije je bil škof Gozbert 1. 829 pregnan; danski kralj Erik pa je 1.845 celo Hamburško me¬ sto napadel in razdjal, in s. Ansgar je mogel v Bremo bežati. Zdaj mu je pa papež Nikolaj I. 1.849 še Bremsko škofijo izročil, in od slej je goreči mož neutrudeno za sveto vero v Danii delal; celo neverškiga kralja Erika si je nagnil, in od njega dovoljenje dosegel s. evangeli oznanovati in cerkve staviti. L. 853 je zopet v Švedijo šel, sveto vero od noviga uterdit, in kralj Olaf mu je tudi dovolil jo prosto oznanovati. Zadnje dni življenja je ta sveti mož v svoji škofu preživel, in sicer v ojstrosti in trudu kakorpo- predvsvoji mladosti; in 1. 865 je z veseljem in s hvalnim petjem svoje pozemeljsko popotovanje sklenil. S. Rembert, njegov učenec in naslednik na Bremskim in Hamburškim stolu, je v njegovim duhu naprej delal; pa danski kralj Erik III. je 1. 880 kristjane neusmiljeno preganjati začel. Se huje je delal kralj Gorm Stari od 1. 900, Hamburško mesto je 220 bilo v drugo razdjano; pa nemški kralj Henrik I. ga je prisilil, kristijanstvo v miru pustiti, in Hamburški nadškof Uni ga je sveti veri bolj prijazniga storil. Njegov sin Harald Blatand seje s. evangeliju popolnama vdal, in je bil 1. 972 keršen; cesar Oton I. je takrat vDanii štiri škofije vstavil. Vonder 1.991 je neverska stranka keršanskiga kralja pregnala; njegov sin kralj Sven I. je nekaj časa keršansko vero stiskal in zatiral; pa ko je on Anglijo v svojo oblast pripravil, je ravno to sveti veri v Danii v pospeh bilo. Njegov sin in naslednik s. Kanut Veliki je bil namreč v Anglii keršansko izrejen, in v času njegoviga vladarstva od 1. 1014 do 1035 je bilo kristijanstvo v Danii za vselej uterjeno. Pobožni kralj se je 1. 1026 sam v Rim na božjo pot peš vzdignil, ondi dansko cerkev višjimu poglavarju izročit. Bil je tudi poln dobrotnosti; Angleži in Danci so enako njegove darove prejemali, in tedaj so bili ložje soedinjeni. Spomina vredna je tudi ponižnost tega kralja; ko so ga namreč priliznjeni služabniki enkrat kralja zemlje in morja imenovali, je on nalaš pri kraji morja obsedel, dokler ni zrastlo in njegovih nog omočilo. „Glejte“, je rekel, ko morje na njegovo povelje ni hotlo nazaj iti, „kako slab je nar višji kralj na zemlji; le eden je, kteri je v stanu reči morju: Do- tle in ne dalje.“ De bi bilo dansko ljudstvo v veri še bolj uter¬ jeno, so bjle potem po Adalbertu, Bremskim in Hamburškim nadškofu še druge škofije postavljene, med kterimi je škofija v Lundu pozneje v nadškofijo povzdignjena bila. V Švedii je setev s. Ansgarja čašama tudi sad prinesla; Hamburški nadškof Uni je zadnji čas svojiga življenja v spre- obernjenje ondašniga ljudstva obernil, njegovi nasledniki so go* rečih oznanovavcov svete vere tje poslali. Kralj Olaf Skotko- nung se je 1. 1008 dal kerstiti; v Skari je bil pervi škofski sedež, in zadnje ostanke neverstva je 1. 1075 kralj Ingo s silo zaterl. Pozneje so mnogi samostani, in nove škofije v Up šali; Linkepingu z drugimi sveto vero še bolj zaterdili; Upsalski škof je potem nadškof čez vso Švedijo postal. Norvegi so na svojih vojaških in roparskih potih pervo znanje od keršanske vere dobili. Kralj Harald Harfager je krog ii i. 0 »bubil le keršanskiga Boga spoznati; njegov sin , kralj Hakon, je bil v Anglii izrejen in keršen, vonder ljudstva nj mogel od neverstva odverniti, kakor si je prizadeval. Kralj Olaf 1. si je od I. 995 s pomočjo mašnikaTangbranda vse prizadej: kersansko vero v deželi vpeljati, razdrobil je malike in njih altarje lazsul; pa pregnan od nasprotnikov je v morji konec vzel. Kralj s. Ul at II. je sveto vero z močjo uterdil, v Ni d aru (Dronthaj- muj lepo cerkev sozidal in škofijo vstavil; pa v boji zoper ne- r < jn'‘iQ S * r n .i ene pomagavce je smert kakor marternik našel ’ 1 °zneje so bile še druge škofije vstavljene, v Nidaru pa je bila nadškofija. J ■’ nj Z x- an ^ij a ’ v daljnim severnim morji, je bila še lej 1 tudi korčiormanov znajdena in z ljudmi zastavljena; kmalo pa J e in TanX l i S a a ver ^ IK pot našIa - Mašniki Friderik, Olaf, Stefner 1 g nd so od 1. 981 naprej ondi s. evangeli oznanovali, v 221 velikim zboru ljudstva je bilo L 1OOO sklenjeno kristjanstvo spre¬ jeti, in Adalbert, Bremski in Hamburški nadškof, je perviga škofa v Skalholtu posvetil. Iz Islandije je bila 1. 1000 tudi Grenlandija, del severne Amerike, najdena; tudi tje je bila sveta vera zasejana, in lastni škofje so nekaj časa ondasno ker- šansko čedo vladali. 122. Spreobernjenje slovanskih in drugih narodov, zlasti Moravcov in Čehov, ss. Ciril in Metodi. Razni slovanski narodje so nekaj od kdaj v sedanjih sede¬ žih stanovali, nekaj so se pozneje naselili. Razun Slovencev, Horvatov in Serbov' so v sredi in konec šestiga stoletja še drugi Slovani na južno Donavo prišli, in so se ondi do černiga in gre- škiga morja vsedli; Bulgari so se potem imenovali, ko jih je ljudstvo enaciga imena, pa tatarskiga ali finskiga rodu , zmagalo in se z njimi zmešalo. Bulgari so se sicer v svojih bojih z gre- škimi cesarji kmalo s keršansko vero seznanili, vonder še le krog 1. 860 se je njih kralj Bo gor k ti veri spreobernil; podoba po¬ slednje sodbe, ktero mu je neki minih, po njegovih željah kaj strašniga viditi, naredil, je njegovo serce ganila. Vse ljudstvo pa je bilo k sveti veri nagnjeno, ko je bilo od grozovite lakote re¬ šeno , ker je njih kralj v keršanskiga Boga klical. Zdaj so bili poslanci do greškiga cesarja Mihaela napoteni, kteri je 1. 863 s. Meto d ja, miniha iz Soluna (Tesalonike), k Bulgaram poslal: moč njegove besede je velike množice ljudstva spreobernila. Kralj Bogor je tudi do papeža Nikolaja I. poslance z darovi napotil, in tako z rimsko cerkvijo v zvezo stopil; vonder pervi bulgarski škof je bil v Carigradu posvečen. Med tem, ko se je s. Metodi per Bulgarih mudil, je njegov brat s. Ciril Kazare, tatarsk narod nad černim morjem, s s. evangelijem soznanil. Pred še, v drugi polovici petiga stoletja, je prišel drugi slovansk narod iz une strani karpaških hribov, v tri plemena raz¬ deljen; Čehi so se vsedli na Moldavi in Labi, Moravci in Slovaki na Moravi in Vagu po obeh straneh Donave. Moravci s Slo¬ vaki vred so se o času Karlna Veliciga s keršansko vero se¬ znanili; po željah tega cesarja sta Solnograški in Pasavski škof za oznanovanje s. evangelija per tem ljudstvu skerbela. Vonder zveza z Nemci, kteri so jih hotli podjarmiti, jim ni bila všeč, in misijonarji so premalo slovanski jezik umeli. Tedaj je moravski knez Svatopluk z Rastislavam in Kodam v Carigrad sporočilo poslal, od ondod oznanovavcov kristijanstva dobit. Na to sta prišla ss. Ciril in Metodi ]. 864 v Moravijo, in sla ljudstvo razveselila s pridigo in božjo službo v staroslovenskim jeziku; ta jezik pisati sta greške pismena še z nekterimi novimi 'pomnožila. Skerbela sta tudi kmalo to novo čedo z rimsko cerkvijo soediniti' med tem, ko je šel namreč Ciril v samostan nazaj , se je Metodi v Rim podal, in papež Hadrijan II. ga je v škofa za Moravijo in Panonijo posvetil. Ko je bil pa od nekterih strani zavoljo slovan- skiga jezika per svetih opravilih v Rimu slabo naznanjen, se je 222 sam per papeži Janezu VIII. zagovarjal, in je tudi dovoljenje zadobil se slovanskiga jezika v cerkvi poslužiti, s tem pristavkam pa, de naj se s. evangeli vselej nar pred latinsko bere; tudi je oblast prejel kakor nadškof čez vso Moravijo in Panonijo, zra¬ ven ste imeli še dve škofii priti. Vonder ta naprava ni imela obstanka. Po smerti s. Metodja je bila I. 908 Moravija med Čehe in Madžarje razdeljena, in duhovna oblast spetPasavskimu škofu izročena, kteri je podškofa Silvestra tje poslal. Pa 1. 981 je moravska cerkev pod Praško škofijo prišla in 1. 1062 je bila v Olomucu lastna škofija vstavljena. Cehi so kristijanstvo iz Moravije prejeli. Češki vojvoda Bori voj je s knezam Svatoplukam zvezo storil se s soedinjeno močjo zoper Nemce braniti; per tej priložnosti L 876 je iz ust s. Metodja resnice s. evangelija zaslišal, ter je bil s svojo dru¬ žino keršen. Zavoljo slovanskiga reda božje službe je bilo tudi tukej razumljenja s papežem potreba, tode potem je bila ravno zveza češke cerkve z Rimam bolj uterjena. Ljudstvo je sicer novi veri močno nasprot bilo; pa vojvoda Borivoj je po voditvi s. Metodja za kristijanstvo zvesto delal, in podpirala ga je po¬ božna vojvodinja, s. Ljudmila; njegov sin Spitignev je pobožno delo goreče doverševal. Pa Drahomira, vdova njegoviga brata Vratislava, se je 1. 925 s sovražno neversko stranko sklenila, keršansko vero zopet zatreti; s. Ljudmila je mogla smert storiti, cerkve so bile poderte. Draliomirin sin, s. Venceslav, ki ga je pobožna Ljudmila izredila, pa je keršansko vero očitno spozna/ in terdil ; ljudstvo je s posebno dobrotnostjo vladal, božje služab¬ nike obilno častil, v cerkvah se muditi mu je bilo sladko veselje- Pa hudobni brat Boleslav ga je sovražil, od nečloveške matere podpihnjen ga je 1. 956 v cerkvi Matere božje v Bunclavi umo¬ riti dal; hudo preganjanje je zdaj češko cerkev napadlo. Vonder morivce svetiga vojvoda je božja roka hudo zadela, mater pa zemlja živo požerla. Pobožni vojvoda Boleslav II. je keršanski ve nn k zma ?‘ P° m °g. el zlasti 's tem, de je škofijo v Pragi 1. 967 vstavil, ktero je papež Janez XIII. s tem pristavkam p°- terdil, de naj se latinski red v božji službi derži; perva škofa ondi sta bila Ditmar in s. Adalbert. S. Adalbert se je v sredi velikih pregreh ljudstva in duhovšine z veliko gorečnostjo za či¬ stost, in svetost življenja trudil; pa ker je veliko zoperstave na¬ šel, je dvakrat svoj sedež pustil, in se je le na papeževo povelje spet nazaj vernih V zadnje se je podal k neverskim Prusam, je tamkej po zvestim oznanovanji s. evangelija krono marternikov Y izhodu Nemčije so se bili že od tretjiga stoletja sem n® ni 1 - h* in Zali slovanski narodje Sorbov, Ljuticovin bo tri tov vselili, kteri se sploh od reke Labe Polabani ime¬ nujejo. fi narodje so bili Nemcam sploh sovražni, in so se tudi g 0 T P ros t e °bderžali, dokler si jih nista kralj Henrik I. in cesar • podvergla. Per njih je stara slovanska vera sosebno go¬ spodovala; imeli so namreč Svetovitov tempelj v Arkoni in Ra- egastov v Retri. se le od njih spreobernjenja h keršanski pa J e 223 bil mir za bližne sosede v Nemčii upatitedaj je tudi cesar Oton I. več škofij in nadškofijo v Devinu (Magdeburgu) za nje vsta¬ vil. Vonder nemško podjarmljenje je bilo Polabanam zlo zoperno , in tedaj tudi vpeljanju keršanstva od nemške strani na poti; ško¬ fijske ‘mesta so bile tudi močni gradovi ljudstvo v podložnosti deržati, in zatorej je narod ondi bolj svoje stiskavce kakor svoje pastirje gledal. Krog 1. 1OOO so Ljutici in Obotriti pod vojvodam Mistevojem vstali in od keršanske vere odpadli; požgali so cerkve, duhovšino večjidel neusmiljeno pomorili; veliko marternikov je takrat cerkev dobila, med njimi je bil s. Libenci Hamburški nadškof. Cesar Henrik II. je to vstajo in to divjanje zoper kri- stijanstvo nekoliko ukrotil. Vojvoda God ešalk, Mistevojev vnuk, je'vse Polabane v eno kraljestvo združil, in jih vse k keršanski veri spreoberniti mu je bila posebna skerb; Ljubovska (Meklen- burška) in Raceburška škofija ste sad njegoviga djanja bile. Pa terdovratni neverci so zoper njega vstali, in so ga kakor mar- ternika umorili; veliko duhovnov je življenje za vero zgubilo, Meklenburški škof Janez je bil celo na Radegastovim altarji v Retri darovan; čez in čez ob Labi se je preganjanje kristijanstva raztegnilo, Hamburško mesto je bilo tudi požgano in razdjano. Keršanska vera je bila po takih grozovitih zgodbah v teh Stranah vsa zaterta, in v sledeči dobi še le zopet vpeljana. 123. Kristijanstvo per Poljakih in Rusih ; spre- obernjenje Ogrov. Poljaki so že v petim stoletji stanovali poleg Visle, od Karpaških hribov do Baltiškiga morja in od Odre do Buga, in so se v več manjših plemen razločili. Med Poljaki so nekji že učenci s. Metodja s. evangeli oznanovali, in vojvoda Zjemovit, kakor nekteri pravijo, je bil že keršanski veri vdan. Gotova stopinja k spreobernjenju od neverstva se je vonder še le v času vojvoda Mječislava 'zgodila, kadar je'on višji oblast cesarja Otona I. spoznal. Mječislav je bil z Dombrovko , hčerjo českiga vojvoda Boleslava, zaročen, ktera gaje h kristijanstvu nagnila; češki mašnik Bohuvid ga je kerstil 1. 966. Ljudstvo , ktero je vojvoda v vsim ubogalo, je nekje na njegovo povelje malike raz¬ drobilo in v vodo verglo; vonder težko mu je bilo spomin na staro vero zapustiti, in glasno je po zgubi starih bogov tožilo. Mje- cislav je s pomočjo cesarja Otona L in papeža Janeza XIII. 1 oznanjsko škofijo vstavil; Jordan je bil pervi škof, kteri ie goreče spreobernjenje Poljakov izpeljeval. Vojvoda Boleslav L je veselo in resno za keršansko cerkev delal, tudi minihov s. Benedikta in drugih v deželo poklical, jo močneje uterditi. Častita smert s. Adalberta, Praškiga škofa, je tudi poljsko ljudstvo zlo ganda; pobožno so potovali k njegovimu grobu v Gnežno in kakor njegovo zadnjo voljo lepo pesem od Marije Device BoU rodice ohranili. Cesar Oton III. je z vojvodam Boleslavam v Gneznu nadškofijo vstavil; škofije so že bile tudi v Kolberffu za Pomorjane, v Vratislavi za Slezane, in v Krakovim za 224 Malopoljsko; pozneje ste zraven prišle pod Mječislavam III. škofu v Plocku zaMazovijo in vKrušvicah. Med leti 1034 do 1043 so veliki nepokoji in razpori poljsko deželo nadlegovali; pleme- nitniki so ljudstvo stiskali, duhovnih življenje je bilo pohujšljivo; in tedaj je bila tudi za vero nevarnost. Pa Kazimir I., kteri je bil 1. 1043 iz kloštra k vladarstvu poklican, je nevarnost od- vernil, in keršansko cerkev bolj uterdil. Že je bil en del Slovanov sveto vero po udih izhodne cerkve namreč ss. Cirilu in Metodji dobil; pozneje jo je od ondod še drugi večji del prejel, namreč Rusje. V več različnih plemenih so Slovani od nekdanjih časov v sedanji Rusii stanovali; v sredi devetiga stoletja so k njim prišli Normani ali Varjazje, kteri so se z njimi v en narod s sedanjim imenam soedinili. Rurik, vodja Varjazov, je bil tudi pervi redovni vladar tega ljudstva od 1. 862 do 879, in dolgo je še njegova rodovina vladarstvo obderžala. Na svojih vojaških potih so Rusje celo do Carigrada prišli; tukej pa se jim je luč s. evangelija pokazala, ktera je če dalje bolj pot v njih serca našla. Olga, vdova velikiga kneza Igorja, se je dala 1. 955 v Carigradu kerstiti; vonder per svojim sinu ni mogla več doseči, razun, de se nikomur ni branilo keršansko vero sprejeti; zavoljo njene pobožnosti jo Rusje kakor svetnico časte. Njen vnuk Vladimir Veliki je 1. 988 po srečnim boji z greškiffl cesarjem Bazilijem II. njegovo sestro Ano s to pogojo v zakon dobil, de se h keršanski veri spreoberne in kerstiti da; in to je tudi spreobernjenje celiga ljudstva napeljalo. Po svojim kerstu je car zapovedal vse malike po celi deželi zatreti; ljudstvo je sicer solze točilo, ko so bili stari bogovi, Perun in drugi v reko veržeiu, vonder se je molče in pokorno kerstiti dalo. Škofje in mašniki, kteri so s cesarsko nevesto iz Carigrada prišli, so po deželi okrog šli, ljudstvo učili; povsod so božjo službo po redu greške cerkve vpeljali, in sicer v staroslovenskim jeziku po zgledu s. Cirila. ’ Kijevi, poglavitnim mestu, je bil postavljen metropolit, v Nov¬ gorodu nadškof, in še v treh mestih škofje. Vladimirov sin Jaroslav od J. 1019 do 1054 je spreobernjenje celiga ljudstva močno dopolnil. V Kijevi je bil samostan Pečera vstavljen, kteri je postal sedež pismenstva, semenišč za duhovšino in šola za izobraženje ljudstva; minili Nestor je ondi proti koncu enajstiga stoletja zgodbe svojiga naroda v domačim jeziku pisal. Ruska cerkev vonder je od začetka v tesni zvezi s Carigraškim patrijarham stala, in to jo je tudi skorej nevedama v ločitev od rimske cerkve peljalo; zatorej ji je pa tudi tistiga življenja manjkalo, ktero se je v rimski cerkvi toliko močno razvilo. Ogri ali Madžarji so konec devetiga stoletja v staro Panonijo prišli, in so se na obeh Stranah Donave vselili; bili so finskiga rodu iz Uralskih hribov, in njih stara vera je na perzi- jansko kazala, ker so dobre in hude bogove razločili, in jim gricik in v logih darovali, zlasti bele konje. L. 948 so j im misijonarji, iz Carigrada sveto vero oznanovali, kneza Bulosud u Gila sta bila keršena, in minili Ki er o tej pervi ogerski sko • Vojvoda Gaj z a, zaročen z Gilovo hčerjo Sarolto, ktera si je 225 razširjanje kristjanstva med tem ljudstvam veliko prizadela, je bil za sveto vero ganjen in se je dal kerstiti. Veliko nemških nase- Ijencov in zveza s cesarjem Otonam III. je storila, de so zdaj tudi od druge strani oznanovavci evangelja prišli, in de je mladaoger- ska cerkev z rimsko v zvezi ostala. Pasavski škof Pili gr in in Praški škof s. Adalbert sta poslala mašnikov in minihov voger- sko deželo; velika množica Ogrov je bila keršena, vonder stari bogovi niso bili še popolnama zaverženi. Gajzov sin s. Štefan, junašk, pravičin in blagoserčin vladar od 1. 997 do 1038, je spreobernjenje svojiga ljudstva resno in krepko doveršil. Bil je zaročen z Gizelo, cesarja Henrika II. sestro, ktera gaje obilniši k sveti veri nagnila. Tedej je zauterjenje kristjanstva s tem sker- bel, de je vstavil nadškofijo v Ostrihomu fGran-u) in še deset škofij, za ktere je mesta Vesprim, Pečuh (Fiinfkirchen), G j ur (Raab), Bač, Koloča, Jegar (Erlau), Vac, Canad, Veliki Varadin in Stolni Beligrad odločil, in zraven še štiri velike samostane po redu s. Benedikta; v postrežbo romarjev je hiše in samostane jih sprejemati napravil na Ogerskim, v Ra¬ veni, Rimu in Jeruzalemu. Papež Silvester II. se je veselil vsih teh naprav, in je poslal s. Štefanu zlato krono in zlat križ v znamnje kraljeve oblasti in pohvalo njegoviga apostolskiga truda. S. Štefana sin, s. Emerih je še pred njim v nedolžnosti in pobožnosti umeri; tedej je po smerti svetiga kralja v deželi boj za kraljevi sedež vstal, v kterim se je staro malikovanje spet vzdigovati jelo; takrat je s. Gerard, Čanadski škof kakor mar- ternik smert našel. Pa kralj Andrej je stare vraže iz noviga prepovedal, in kralj Bela I. je zadnje ostanke malikovanja s silo zaterl od 1. 1060. 124. Zmirej bolj žalostni stan izhodne cerkve, osmi vesoljni zbor; odcepljenje greške od rimske cerkve. V izhodni cerkvi je zadnji veliki verski preprir zastran če- šenja podob v pervi polovici devetiga stoletja čašama potihnil; sa¬ movoljni cesarji so bili nekaj po Arabljanih ponižani, nekaj jih je morija s poti spravila; na Carigraškim stolu pa sta zaporedama sedela dva pobožna in za pravo vero vneta patriarha, s. Metodi !• 842 in s. Ignaci 1. 847. Vonder izhodna cerkev je le malo miru imeti zamogla; na mesto krivoverstev je zdaj večji razujz- danost in mehkužnost cesarjev in prevzetnost patriarhov prišla; ena je čašama greško cesarstvo v prepad peljala, druga je izhodno cerkev od rimsko-katoliške odcepila, med tem so greški cesarji rimsko cerkev večjidel merzlo gledali, ker so papeži rimsko ce¬ sarstvo drugim dali. Cesar Mihael III. je bil še mlad, pa je živel po vsi poželivosti; na cesarskim dvoru so se norčije z nar svetejšimi rečmi uganjale; cesarjeva mati in sestre pa so bile iz dvora pahnjene, in v samostan siljene. Barda, cesarjev stric ie iskal vladarstvo v roke dobiti; bil je ves spačen mož, kteri je svojo ženo proč pahnil in s sinovo gerdobno živel. Pobožni pa¬ triarh s. Ignaci je s serčno bridkostjo vse to gledal, in resno se 25 226 je nasprot postavil zaverženju cesarske matere in grešnimu poče¬ njanju mogočniga posestnika; ko večkratno svarjenje ni pomagalo, je bil Barda iz cerkvene zveze odločen. Pa hudobni cesar in njegov stric sta nasprot krive tožbe zoper patriarha vzdignila, in sveti mož je bil 1. 858 nevredno ostavljem Zdaj se je vedil Foči, mož cesarske rodovine, obilne uče¬ nosti in razumnosti, pa zraven tudi velike hinavšine in zvijačnosti, na patriarhov sedež vriniti, desiravno še ni bil duhoven; Gregor, odstavljen Sirakuzanski škof, ga je v patriarha v kratkih dneh posvetil. Tako povišan je Foči s. Ignacija v vezi in ječo djati dal; pa sveti mož je bil stanovitin, in več škofov se je 1. 859 v Cari¬ gradu zbralo, kteri so Focja odstavili. Vonder cesarska in lastna zvijača je Focja kmalo spet na patriarhov stol nazaj spravila; iskali so tudi papeža Nikolaja I. pridobiti, de bi bil Foči kakor patriarh poterjen. Papež pa se ni dal premotiti; napotil je svoje poslance v Carigrad, in ko so ti po neprevidnosti s Focjem po¬ tegnili, in s. Ignacja v roparskim zboru sramotno odstaviti pustili, jih je s cerkvenim izobčenjem udaril, in nevredniga patriarha iz števila duhovnov djal 1. 863. Foči terdovratin je zdaj vse vkup spravil, kar koli je bilo med greško in rimsko cerkvijo od kdaj razločka, posebno je grajal vNicejskim verskim zlogu per besedi od izhajanja s. Duha pristavik „in iz Sina". Tedaj je rimsko cer¬ kev zmot dolžil, jeterdil, de s cesarstvam je pervstvo v Carigrad prišlo, sam sebi je ime vesoljniga patriarha prideval, in v zboru 1. 867 je celo papeža od zveze z greško cerkvijo odločeniga oznanil- Nevredni cesar Mihael je celo papežu žugal v Rim priti, in ga od ondod pregnati. Vonder zdaj sta Barda in cesar zaporedama sniert našla, in novi cesar B azili I. je Focja precej odstaviti, in v sa¬ mostan zapreti dal; s. Ignaci pa je bil s častjo iz samote na svoj sedež nazaj postavljen, in vse to papežu na znanje dano. Po že¬ ljah s. Ignacja je bil na cesarjevo prošnjo s privohenjem novig® papeža Hadriana II. osmi vesoljni zbor 1. 869 v Carigradu deržan. O tej priložnosti se je pokazala stiska cerkve v izhodu, ker je bilo cesarju muhamedanskiga kalifa prositi treba, de so aleksandrijski, antiohijski in Jeruzalemski patriarhi na zbor p«' tovati smeli; zatorej je bilo število škofov na tem zboru dosti manjs 1 memo poprejšnih. V desetih sejah je bila Focjeva reč pretresena, in bil je kakor posiljenec v cerkveno službo, in kakor začetnik 1«' čitev obsojen; z njim vred so bili izobčeni njegovi terdovratnina* sledovavci; posebno Gregor Sirakuzanski in v sedem in dvajsetih postavah so bile stare cerkvene postave od vstavljenja v cerkven 0 službo, od oblasti škofov in pravic nadškofov in patriarhov, j 11 od cerkveniga posestva ponovljene inzaterjene; zlasti je bila pred* nost in čast rimske cerkve pred vsimi drugimi očitno izrečena, in spoštovanje do papeža resno velevano. Tudi je bilo spoznano, de se posvetni vladarji nimajo v cerkvene reči, volitve škofov 1» sklepe zborov vtikati. Tako je bila edinost med rimsko in greško cerkvijo spe’ storjena; le prašanje zastran Bulgarije jo je nekaj motilo, ker s si pred Bulgari iz Rima škofa prosili, namesti tega so si potem 227 Carigradu nadškofa posvetiti dali. Po smerti patriarha s. Ignacja, 1. 878 se je Foči znal cesarju prikupiti, in je prišel zopetna pa¬ triarhov stol. Papež Janez VIII. ga je na prošnje cesarja in njega samiga s to pogojo poterditi hotel, de v zboru svoj poprejsni pre- grešik spozna, bolj prav živeti si prizadeva, in se oblasti čez Bul- garijo odpove. Vonder prevzetni Foči je v ravno tistim zboru vse popred zoper njega storjene sklepe kakor krivične oznanil, osmi vesoljni zbor celo zavergel, in se papežu enaciga delal. Papež je tedej v cerkvi s. Petra z bukvami s. evangelija v rokah Focja in njegove prijatle kot iz cerkvene družbe odločene obsodil. Ba- ziljev sin, cesar Leon VL, ki je 1.886 nastopil, je Focja odstavil, in v samostan zaperl, kjer je 1. 891 umeri. Zdaj je cesarjev brat Štefan potriarh postal, pa preden je bil od papeža poterjen, je umeri; njegov naslednik Anton je z dovoljenjem papeža na pa¬ triarhov stol prišel 1. 894. Od konca devetiga stoletja naprej med rimsko in izhodno cerkvijo od zunej razpora ni bilo viditi, od znotraj pa vonder ni bilo nobene žive zveze. Cesarja Leon VI. in Konštantin VIL sta vso oblast drugim v nesrečo cesarstva prepustila; Boman L in II. sta eden vzvijaških početkih, drugi v razujzdanostih konec našla. V tem času od 1. 933 do 957 je Teofilakt, Romana I. cesarja sin, Carigraški stol gnjusil; s šestnajstini letmi je patriarh postal, cerkveno posestvo je zapravljal, cerkvene službe prodajal, in raji se je s konji kakor s svetimi opravili pečal. Po sredi desetiga stoletja naprej so prišli nekteri krepki cesarji na prestol, kakor Nicefor II., Foka 1. 963, Janez L Zimisk 1. 969, in Bazili II. 1. 976; znotraj je bil red ohranjen, zunej Arabljani, Rusi in Bul- gari zmagani. Vonder za cerkev tukej ni bil vselej dobičik; ce¬ sarji so večkrat silovito v cerkvene pravice segali, s cerkvenim posestvam po svoje gospodarili, cerkvam in njih služabnikam ve¬ like davke nakladali. To je stan duhovšine zlo ponižalo; mnogi škofje so skerb za svoje cerkve zapustili, in se raji stergovstvam in spravljanjem denarja pečali, zato tudi nižji duhovšini njene pri¬ hodke kratili. Carigraški patriarhi so spet bolj očitno po višji oblasti v cerkvi segali; Sizini 1. 995 in Sergi 1. 1004 sta zoper rimsko cerkev spet staro lažnivo očitanje ponavljala in si ime ve- soljniga patriarha lastila, Evstati II. L 1024 je to ime z velikimi darmi od papeža Janeza XIX. kupiti hotel; nasprot so bili ti pa¬ triarhi cesarjem v vsim služni, in jim nar bolj pregrešne dela do- pusali. Po smerti razujzdaniga cesarja Konstantina VIII. 1.1028 je njegova hči Zoe cesarski stol in svojo zaroko zdaj temu zdaj unimu med strašnimi pregrehami, med preseštvi in uboji, razdajala, tako Romanu III., Mihaelu IV., in Konštantinu IX. zaporedama do I. 1054; in patriarhi so k temu molčali, in preseštne zaveze s cerkvenim blagoslovam poterdovali. Ker je tako greško cerkev nekako ves keršanski duh za¬ pustil, ni bilo čudo, de seje zdaj popolnama od rimske cerkve ločila, in sicer ravno takrat ko je izhodno cesarstvo nar bolj po moč od zahoda potrebovalo; namesto omehkuženih Arabljanov so namreč v juternih deželah grozoviti Turki nastopili. Ločitev je 228 doveršil Mihael Cerulari, patriarh od 1. 1043, kteri jepopol- nama v Focjev sled slopih Pisal je list v svojini in bulgarskiga metropolita Leona Akridskiga imenu, v kterim je zoper latinsko ali rimsko cerkev stare očitanje ponovil, de namreč uči izhajanje s. Duha iz Očeta in Sina, de njeni duhovni niso oženjeni, de se opresniga kruha per s. maši posluži, de post v saboto derži, de alelujo v postu opusti i. t. d. Papež Leon IX. je na ta list precej odgovor dal, in očitanje z zložno besedo zavernil; listje z lepo besedo sklenil: „Mi vemo, deni razločik v svetih navadah, ampak pomanjkanje vere in ljubezni za zveličanje škodljivo.” Na cesarjev dopis je 1. 1053 papež napotil svoje poslance v Carigrad s pismi do cesarja in do patriarha; med temi poslanci je bil kardinalsko! Humbert. Cesar Konštantin IX., kteri bi bil rad z rimsko cer¬ kvijo v edinosti ostal, ker si drugač ni pomoči od zahoda upal, je poslance s častjo sprejel; inHumbert je v Carigradu še novo za- vračevanje tega, kar so Greki Latincam grajali, zložil in cesarju po¬ dal; cesar je tudi to zadovoljno sprejel. Vse drugač pa je delal pa¬ triarh; on ni hotel poslancov ne viditi, ne z njimi govoriti, kakor de bi z njimi nobene cerkvene zveze ne imel; celo je zoper cesarja vstajo vzdigniti hotel zavoljo združenja z Rimljani. Papeževi poslanci so tedej nad patriarham Mihaelam Cerularjem cerkveno izobčenje oznanili, in spis od tega na oltar Zofijske cerkve v pričo duhov- šine položili, ter Carigrad zapustili. Patriarh je nasprot zoper papeževe poslasce izobčenje razglasil, in s tem je bilo odcep- Ijenje greške cerkve od rimske doveršeno 1. 1054. Cesar Konštantin IX. je ravno to leto umeri, in ni mogel tedej nič zoper p.revzetniga patriarha storiti: za njim pa je bila cesarica Teodora pred patriarham preveč v strahu. Mihael Cerulari bi bil rad zdaj še druge izhodne patriarhe od rimske cerkve ločil; Peter, An¬ tiohijski patriarh, in Teofilakt, Akridski nadškof, sta se sicer za rimsko cerkev postavila, to prizadevanje pa je malo izdalo; od- cepljenje je kmalo ves izhod za seboj potegnilo. To de šiba božja ni zaostala. V izhodni Azii je namreč med vsimitemi zgodbami močara- bljanskih Kalifov opešala, in drug narod je oblast nase potegni V začetku te dobe je bila moč Arabljanov na nar višji stopinji vednosti in umetnosti so med njimi cvetele, tako de so evropejske ljudstva od njih se učile; posebno sta vso učenost podpirala kalifa Harun-al Rašid in Al-Manzur v Ragdadu. Čašama pa 80 oblastniki kalifov po deželah sami svoji postali, in kalifi svojo obla« 1 ohraniti so si jeli od drugod vojake jemati; pa njih moč je še hi¬ treje padla. Novi vojaki so bili namreč Turki, tatarsk narod iž srednje Azije, kterih višji vojvodi so kmalo na kalifovim dvoru m po deželah vso oblast nase potegnili. Te vojske za višji oblast s° tudi stan kristjanov v juternih Stranahhuji storile; posebno romar¬ jem je bila pot v Jeruzalem nevarna, in celo je bila ondi cerkev bozjiga groba 1. 1010 razdjana. Stan kristijanov je bil toliko bo j zalostin, holikor je moč Turkov bolj rasla; turški vojvoda Togrm" *amreč zadnjiga kalifa odstavil in se sultana imenoval ■ 103r; Alp-Arzlan je Malo Azijo napadel in Carigrad v strah djai 229 in Jeruzalemsko mesto je v turško oblast padlo 1. 1070. Med tem pa so se v Carigradu za cesarjem Izakam Komnenam od 1. 1057 zaporedama vladarji scesarskiga stola puhali, dokler ni rodovina Komnenov obstala. v v Med tem tedaj, ko se je zahodna cerkev iz reve časov ce dalje bolj vzdigovala, je izhodna globokeje podala. Drugo poglavje. Cerkvena učenost; nasprotni krivi nauki. 125. Keršanska učenost v zahodni cerkvi obujena; učeni možje in pisatelji cerkve. Prizadevanje cesarja Karlna Veliciga za izobraženje svojih ljudstev je obilin sad pokazalo, in sicer še bolj v duhovski kakor v posvetni učenosti. Sloveče šole so bile v Orleanu, Tolozi, Lugdunu, Remih, Korbeji, v S. Galu, Fuldi, Moguncii, Trevirih in drugej. Mnoge učene može je od tod cerkev dobila, kteri se niso samo z besedo skazali, ampak so tudi bukve za prihodnje čase zapustili. Med nasledniki Karlna Vel. sta tudi cesarja Ko¬ tar II. in Karl Plešasti učenost ljubila in podpirala; med pa¬ peži pa si je zlasti Leon IV. močno za obujenje vednost priza¬ deval, med drugimi vladarji pa kralj Alfred v Anglii. Tudi cerkveni zbori so škofam zapovedovali, šole napravljati, in dobrih bukev vkupej nabirati. Vonder ne pokojni časi desetiga stoletja so te lepe početke zlo vničili, pa s cesarjem Otonam I. je zopet boljši doba nastopila. Učenost je imela med tem svoje pribežališč v nekterih samostanih, kakor za Nemčijo pri s. Galu in v Rajhe- navij za Francijo v Klunjii; pozneje je vLitihu in v Remih sloveča šola bila kot semeniše škofov in učenih mož. Povedati je, de je tudi učenost, ki je per Arabljanih v Španii cvetela, evropejske ljudstva budila. Med cerkvenimi pisatelji te dobe so pred drugimi pomniti: Raban Maver, opat v Fuldi in potem nadškof v Moguncii,mož obilne učenosti in ojstriga življenja, kteri je zapustil razlaganje mnogoterih bukev s. pisma, homilije , nauk od s. zakramentov'in drugo. Val afri d S trabon, opat v Rajhenavi je izdal razlaganje s. pisma kakor tudi Hajmon, Halberstatski škof, od kteriga so se ostale cerkvene zgodbe popisane. Od skrivnosti s. rešnjiga Telesa so mnogoteri pisali, od kterih bo spodej govorjenje, ker z»'i Se i- V ! e j .^°®* prepiri od te visoke in čudne skrivnosti vzdignili. Od djanjskih naukov je pisal bukve Jona, Orleanski škof, in Odon, opat v Klunjii; Rateri, Veronski, in Aton, Vercelski škof, sta zoper spačenost duhovskiga stanu vneto besedo na dan dala. Hinkmar, Remski nadškof, je slovil po veliki vednosti cerkvenih pravic; njegovi listi in spisi, ki jih je izdal v raznih prepirih, imajo veliko veljavo za njegov čas. Peter Damijanov, Ravenski nadškof in kardinal, je zlasti zoper napake duhovšine m od ojstriga pobožniga življenja pisal. 230 V tej dobi je cerkev tudi dobila može, kteri so po globo- keji modrosti segati začeli, s ktero so si nauke svete vere raz- jasnovati prizadevali. Na eni strani so iskali odkriti globočine praviga spoznanja; tukaj so jih nekaj vodili starigreškimodrijani, več pa jim je svetila sveta vera in veliki cerkveni učeniki, ker jim je bila pervo vodilo beseda s. Avguština: „Vera pred spozna¬ njem." Na drugi strani pa so tudi skrivnosti z Bogam združeniga življenja razsvetliti skušali; tukejso jih peljale zlasti bukve, ktere se Dionizju Areopagskimu pripisujejo. Res de so bili v tej dobi le še začetki tega dvojniga keršanskiga modrovanja (školastike in mistike). Pervi med temi možmi je bil Janez Škot Eri- gena, učenik na dvorski šoli cesarja Karlna Plešastiga; poznal je slovite modrijane stariga časa, in velike učenike perve cerkve, in postavil je podlogo k poznejimu modroslovju v keršanskih šo¬ lah; vonder per svojim preiskovanji globokejih resnic ni ostal prost od marsikterih zmot, ktere so še po njegovi smerti (krog 1. 880) mnogim prepiram priložnost dale. Dalje je bil Gerbert, potem z imenam Silvester II. papež ; lastna mu je bila posvetna in cerkvena učenost, ljuba in draga globokeji modrost. In še Lanfrank, Kanterburski nadškof, učen, svet in za vero vnet mož; on je modroslovstvo bolj v šole vpeljal, in ga per razlaganji keršanskih resnic rabiti učil; zapustil je med drugim mnoge liste, razlaganje listov s. Pavla, in bukve od telesa in kervi Gospodove. V izhodni cerkvi med Greki v tem času učenost ni še uga¬ snila, ker so jo marsikteri cesarji ljubili in podpirali, kakor Bazili I., Leon VI. in Konstantin VII. Med cerkvenimi pisatelji je zlasti pomniti patriarh Foči, kteri je sicer v Carigraški cerkvi dolgiga razpertja kriv bil, pa si je kakor učen mož velike zasluge nabral; spisal je nabirke iz mnogih cerkvenih in posvetnih pisa¬ teljev, kterih bukve so se zgubile, in sostavil je v lepim red« cerkvene in deželske postave. Oku m e ni, Trikski škof v Tesalii, Teofilakt, Bulgarski nadškof, inEvtimi, minih blizo Carigrada so zapustili razlaganja s. pisma. Simeon Metafrast pa je P*" sal življenje mnogo svetnikov, sicer se ni povsod verjetnih virov poslužil. 126. Katoliški nauk od izvolitve svetnikov zaterjen v prepiru zoper Godešalka. Go d e šal k, sin nekiga saksonskiga kneza, je posiljen P« očetovi volji v Fuldo v samostan prišel; v svoji nezadovoljnosti se je iskal pomiriti z branjem bukev s. Avguština. Iz njih si j« pa, kakor že kdaj nekteri zmotljenci, nauk od božje izvolitve posnel, kakoršin v pismih veliciga cerkveniga učenika ni zapop«' «en, in tudi ni enak z vednim ukam katolške cerkve. Menil je namreč, de je dvojna božja izvolitev, in de po eni je Bog nektere * C i v’ P° drugi pa zopet druge v pogubo naprej odločil; dalje, de Bog noče zveličanja vsih ljudi razun izvoljenim 'l e vs . a n .| e S ova milost namenjena; de pa nasprot v pogub« odločenim ni nobene gnade pripravljene, jim kerst in drugi za- 231 kramenti nič ne pomagajo. Take krive misli je Godešalk na poti v Rim izustil, in s tem ušesa keršanskih poslušavcov razžalil. Ko je Godešalkov poprejšni opat Raban, zdaj nadškof, to slišal, je v Mogunškim zboru 1. 848 hude zmote zavergel, in to reč Hinkmaru, Remskimu nadškofu, pod kteriga oblast je takrat Godešalk spadal, na znanje dal. V novim zboru v Ka¬ ri zjaku 1. 849 je bil krivi uk spet obsojen, in Godešalk v po¬ koro v samostanu zapert, kjer je v nepokornosti umeri. Pa nje¬ gova zmota je v nekterih glavah še naprej živela; tedaj je Hink- mar nasprot pisal, in v drugim zboru v Karizjaku (4. 853) je bil v štirih poglavjih pravi katoliški nauk razložen. Namreč : »Imamo prosto voljo za dobro, kteri gnada božja naprej pride in-ji pomaga; in imamo prosto voljo za hudo, ktero gnada zapusti. Bog hoče, de bi bili vsi ljudje zveličani, desiravno se vsi ne zveličajo; de so pa nekteri zveličani, je dar zveličarja; de se pa nekteri po¬ gube , je zasiuženje pogubljenih. Bog je ene izvolil po svoji pre¬ vidnosti , ktere je po milosti naprej namenil v življenje, in jim je naprej odločil večno življenje; druge pa je naprej vedil, de se bodo pogubili, pa jih ni namenil, de bi se pogubili, strafingo pa jim je večno odločil, ker je pravičin ; in po tem pravimo , de je ena sama božja izvolitev, ktera gre ali na darovanje milosti, ali na povernjenje pravice. Kristusova kri je bila za vse prelita, in je v vsih zveličanje zadosti bila, desiravno niso vsi po skrivnosti terpljenja rešeni; v tem pa so nesrečni sami krivi." Te poglavja je v Tulskim zboru I. 859 tudi nasprotna stran sprejela, zlasti njen vodja, Lugdunski nadškof Remigi; in tedaj je bila zopet edinost storjena. 127. Nauk katoliške cerkve od skrivnosti s. rešnjiga Telesa razjasnjen in zaterjen o prepiru zoper Pa- skazja Radberta in Berengarja. Katoliška cerkev je vedno učila, de v zakramentu s. rešnjiga Telesa je Kristus bistevno pričuječ v podobah kruha in vina; ve¬ liki cerkveni učeniki pervih stoletij so to resnico svetlo terdili, in verne serca so jo s ponižnim češenjem in duhovnim veseljem ohra¬ nile. Noben prepir do te dobe ni še vere v to skrivnostno resnico motil; tu jePaskaziRadbert, Korbejsk minih, pisal 1. 831 bukve od presv. zakramenta altarja. V njih je sicer nespremenjen nauk katoliške cerkve razložil, pa nektere nenavadne, terde besede je po zgledu nekterih poprejšnih učenikov rabil o pojasnovanji te skrivnosti. Rekel je: po novim čudežu božje vsigamogočnosti v roki masnikovi, je Kristus v ravno tistim mesu, ktero je bilo iz Marije rojeno, ktero je na križu umerlo in spet vstalo, pričujoč le vernikam vidin. Take besede so bile sirove čutiti, in so opo- minjevale na preveč mesene zaumke, s kterimi so Kafarnavmljani kdaj besedo Jezusovo o tej resnici sprejeli; so bile viditi kakor de bi po spoznanji te resnice za vernika nič skrivnosti ne’ostalo, v drugim sicer Paskazjeva beseda ni bila krivoverska, in v sercu 232 si je lahko vse prav mislil; pa nasprot se mu je postavilo, de telo Gospodovo v s. zakramentu ima lastnosti, ktere se telesu njegovimu, v kterim je na zemlji hodil, niso primerile. Telo Go¬ spodovo v s. zakramentu je sicer po naturi in bitstvu eno s tele- sam njegovim, v kterim je bil iz Marije rojen in je na križu umeri; pa drugačno je po podobi in po lastnostih pričujočnosti, kakor je tudi dalje častito telo Gospodovo po vstajenji zopet po¬ sebne lastnosti dobilo. S takimi besedami je odgovor dal Raban Maver, Mogunški nadškof, opata Heriger in Lup, in zlasti minih Ratramn, Paskazjev tovarš, in drugi, kteri so ta čas od presvetiga zakramenta pisali. V tem besedovanji resnica od pričujočnosti Jezusa Kristusa v zakramentu ni bila zadeta; le načina ali viže pričujočnosti se niso vsakteri dosti svetlo zavedili. In tedaj je vse poganjanje za prave zaumke od visoke skrivnosti le k pojasnjenju resnice služilo. Pa očitno kriv nauk od presv. zakramenta altarja je krog 1. 1040 na dan prinesel Berengar, učenik v Turonski šoli in naddiakon v Andegavi. Pot mu je nekako pripravil Janez Škot Erigena, kteri je v svojih bukvah od presvete skriv¬ nosti tako govoril, de po vsim videzu je bilo misliti, on v pre¬ svetim zakramentu ne spozna resnične pričujočnosti telesa in kervi Gospodove, ampak le podobe in znamnja praviga telesa in prave kervi Jezusa Kristusa; vonder njegove besede so bile bolj temne, in se niso tako očitno cerkvenimu uku nasprot postavile. Berengar je šel dalje, in je tajil spreminitev kruha in vina v pravo telo in pravo kri Gospodovo; mislil si je, de je Kristus v zakramentu le po duhovnim načinu pričujoč, in se le v veri, ne v bitstu prejema; rekel je de beseda Jezusova: „To je moje telo — moja kri,“je ravno tako po priliki povedana kakor una: Kristus je lev, je jagnje, je vogelni kamen; ni mu šlo v njegovo pamet, de to Gospodovo telo, ktero v nebesih stanuje, bi človek tudi na zemlji prejemati zamogel, ker ni hotel spoznati posebnih lastnost Častitiga in duhovniga telesa. Te svoje misli je Berengar nar pred na znanje dal v listu do Lanfranka, takrat še opata v Beku v Normandii, kterimu je drugačin uk očital. Lanfrank P 8 mu je pravi katoliški nauk razložil rekoč: „Verujemo, de po ze ' meljske bitstva, ktere se na mizi Gospodovi posvete , se po moc[ od zgorej spremene v bitstvo telesa Gospodoviga, podobe stvari (kruha in vina) pa ostanejo, in per tem je telo Gospodovo v ne" besih celo, nepokvarjeno; tako de se v'resnici zamore reči, de mi prejmemo ravno tisto telo, ktero je iz Device rojeno, in vonder ne ravno tisto: ravno tisto sicer kar po naturi in ‘bitstvu, pa 116 ravno tisto , ako pogledaš podobo kruha in vina in drugo.“ Ko je papež Leon IX. to zvedil, je bil Berengarjev uk n 3 zborih v Rimu in Ver cel ih (1. 10'50) obsojen, tudi bukve ^rigenove od presvetiga Telesa Gospodoviga so bile sežgane, ker so k zmoti priložnost dale. Pa prepir je zdaj dalje segal, in ^ e ' a J je; P a Pezev poslanec Hildebrand v Turonih zbor vkupej spravili. 1054, kjer je bil Berengar primoran katoliški nauk z besedo spoznati. Vonder kmalo se je spoznalo, de je njegova beseda 233 hinavska bila, in papež Nikolaj II. ga je v Rim poklical, kjer je v zboru 1. 1059 svoje krivoverske bukve sožgati, in s terdimi besedami sestavljeno vero podpisati mogel, de ni bilo lahko go¬ ljufije mogoče. Vonder tudi tukej se je Berengar nezvestiga po¬ kazal, in je s hudobno besedo še papeža in rimsko cerkev grajal. Zatorej ga je Hildebrand kakor papež Gregor VIL I. 1078 v Rim poklical, kjer je v zboru priseči in podpisati mogel, de v presvetim zakramentu se kruh in vino po bitstvu v tel o in kri Jezusa Kristusa spremeni. V zadnje seje Berengar ponižal, je v sercu pravi nauk katolške cerkve spoznal in je kakor zgled posebne spokornosti umeri 1. 1088. Tako je bil cerkveni nauk od visoke in čudne skrivnosti zagotovljen; zraven pa je bilo tudi dokazano, kaj de v verskih resnicah nauk cerkve, beseda s. pisma in cerkvenih učenikov, in kaj de šolsko preiskovanje velja, in kako de se modrovanje člo¬ veške pameti le na podlogo vere opirati mora, ako ima v prid biti in ne v zmote zajti. 128. Razpor z Greki zastran izhajanja s. Duha tudi iz Sina; druge bolj skrite zmote. Med vsim, kar so Greki per svoji ločitvi rimski cerkvi očitali, je samo to v resnici važno bilo, de se s. Duh ne izhaja samo iz Očeta, ampak tudi iz Sina, in pa de se je beseda „in iz Sina“ tudi v verskim zlogu pristavila. V tem pa so Greki od misli svojih prejšnih cerkvenih učenikov odstopili, desiravno ti resnice niso tako očitno izrekli, kakor očetje latinske cerkve. Zatorej je bilo rimski cerkvi lahko odgovor dati, de ona o izhajanji s. Duha nič noviga ne uči, ampak le to terdi, kar je iz besede Kristusove per s. Janezu 16, 13. očitno, kar je med greškimi očeti že s. Atanazi, s. Bazili in s. Janez Zlatoust veroval, kar je s. Ciril Aleksandrijski spoznal, in tudi Efežanski vesoljni zbor poterdiL Več spričevanja je zamogla rimska cerkev še iz ust latinskih očetov, s. Hilarja, s. Avguština^s. Leona in s. Gregorja papeža napeljati, ktere je kdaj tudi greska cerkev spoštovala. Ko je tedaj Foči rimski cerkvi začel grajati, de ona uči izhajanje s. Duha ne samo iz Očeta ampak tudi iz Sina, je papež Nikolaj I. s tem od¬ govor dal, de je to po nauku Jezusa Kristusa in po besedi starih cerkvenih Očetov. Ravno tako je odgovoril papežev poslanec kar¬ dinal Humbert, ko je Mihael Cerulari staro očitanje ponovil. Ker so pa Greki Latincam očitali, de so s pristavkam besede „in iz Sina 1 - Nicejsko-carigraški verski zlog spremenili zoper prepoved Efežanskiga zbora, na to se jim je odgovorilo, de tista prepoved velja le zoper drugačne nauke in zoper početke posamskiga člo¬ veka, de pa celi cerkvi s tem ni bila oblast odrečena, po potrebah nove pristavke pridjati, kar se je tudi večkrat zgodilo. Sicer je rimska cerkev tisti pristavili še le pod papežem Benedikt a m Vlil, v cerkvene bukve vzela 1. 1014, desiravno so se ga bile druge cerkve v Nemčii in Galii že pred poprijele; zakaj rimska cerkev m nagla v spremembah, desiravno je le beseda, nikdar ne vera 234 sama zadeta. Vonder Greki niso poslušali glasu naslednikov s. Petra, raji so svojo cerkev od terdne skale odcepili. Razun velikiga odcepljenja greške cerkve so semtertje male pa bolj prikrite ločine strup krivoverskih zmot trosile. Taki so bili Pavlicijani, kteri so se sicer že v poprejšni dobi v izhodu po¬ kazali, so se pa v tej tudi v zahod zasejali. Bili so gotovo izvirek nekdanjih Manihejcov, in so se po s. Pavlu imenovali, desiravno je njih uk deleč od besede aposteljnove razločen bil, je le domišlje- vanja starih krivovercev od božjih reči zapopadel, odrešenje Kri¬ stusovo v nič deval, in s. zakramente zametval. Začeli so se nar pred v Armenii krog 1. 560, po dveh bratih Pavlu in Janezu, so se razširili v Sirijo in malo Azijo, in so imeli vedno poglavarje z imenam kteriga izmed tovaršev s. Pavla. Greška cesarja Kon- štantin IV. in Justinijan II. sta jih iskala proti koncu sedmiga stoletja zatreti, pa Leon III. jih je celo podpiral; pa cesarja Mi¬ hael I. in Leon V. s cesarico Teodoro sta ojstre postave zoper nje izdala, po kterih so mogli v katolško cerkev prestopiti; ter- dovratniki so bili hudo terpinčeni, in po 1. 850 je bila ta ločina končana viditi. Vonder po tem so se natihama med Bolgare in Kazare naselili; v enajstim stoletji jih je bilo tudi v gorenji Italii, Francii in Nemčii zadeti, kjer so jih Manihejce imenovali. Tukej so vedili posebno od s. Duha govoriti, kteri pravi nauk v serce zapiše, in razumnost s. pisma da; vonder ta njih beseda jim ni pomenila posebne božje peršone, ampak posebno spoznanje; per tem so pa cerkveno oblast in s. zakramente zametovali. V nekterih zborih, kot v Orleanu, Atrebatu I. 1017 in 1025, so bile njih zmote odkrite, in terdovratne krivoverce sta v Francii kralj Ro* bert, in v Nemčii cesar Henrik III. ob glavo djati zapovedala. Desiravno namreč so kdaj cerkveni učeniki odsvetovali, krivoverce moriti, je v srednjih časih ta pravica obveljala, jih s poti spra¬ viti; zakaj krivoverce so imeli za očitni pokoj in za blagor ker- sanskih ljudstev tako nevarne, kaker roparje ali ubijavce. Tretje poglavje. ava cerkve v njeni večji oblasti, svete opravila, življenje duhovšin® in vernikov. 129. Zveza med cerkvijo in deržavo. boli vz^ipmn™^ 11 ' d?? 1 80 jeii cerkveni pastirji in deželski vladarji bila ner S S0 kli . c ? li škofe v 8 ™j ^et, ker je Ijevih rok J nn« 0 ^ 08 *- 111 verin ? st na j6, in zopet je cerkev iz kra- cerkev in dLž' St ™ ? 0n10 ?. P re J emala - Po Karin« Velikim je novljeniem cpsirft SC I tesn . ejI zvezo stopila, ktera je bila s p«' sanskeljudstvi v V& d °Y rs . ena ’ P° te J zvezi so imele vse ker- zagotoviti in diLn en °„A drUZe .i e mir cerkve bi se bil mogel zboljšati. Cerk-pv V, -f m . oc . nov,b narodov ukrotiti, njih dušni stan reči, namreč božic v | e -l zvezi predstvo dobila, ker ona imenitne]' J e j dušne zadeva; cesarji so zatorej krono > n 235 meč iz papeževih rok prejemali, in so se jim v duhovnih rečeh podložne šteli; ako so pa cesarji papežem čast skazovali, to ni veljalo človeku, ampak Bogu, čigar namestniki so cerkveni pogla¬ varji. Nasprot pa so si cesarji svojo oblast kakor iz božje roke dano šteli, in so bili časih tudi na ravnost božji namestniki imenovani; samo de njih oblast je zadevala le pozemeljske, telesne reči. Papež in cesar, cerkev in deržava, sta imela en namen, en konec, namreč božje kraljestvo na zemlji razširiti in uterditi, le eden v tej, drugi v drugi strani. Dokler sta papež in cesar vsak svoj poklic spoznala, ni bilo razpertije mogoče; drugač, ako je eden samosvojne namene doseči iskal. Celo je potreba tistih časov dopustila ali škorej tirjala, de je semtertje ena oblast čez meje v drugo segala, kolikor dalječ je namreč vse le v prid cerkve in deržave služilo; na primero, ko je več papežev z dovoljenjem cesarjev Otona II. in III., Henrika II. in III. izvoljenih bilo, ali ko je papež Aleksander II. inladimu pa razujzdanimu kralju Henriku II. s posebno resnobo nasprot stopil. Kadar so pa cesarji v cer¬ kvenih rečeh samovoljno gospodovati, ali se v nje brez potrebe vtikati, ali kadar so pravim papežem druge podtikovati hotli : takrat jim njih početki niso smeli veljati, in tedaj so imeli posled¬ nji papeži te dobe veliko skerb, rimsko cerkev od nevredne pod- ložnosti do deželske oblasti oteti, in razmere oboje oblasti na pravi stan postaviti. Kakor med papežem in cesarjem, tako so se dalje med škofi in deželskimi vladarji razmere ravnale. Škofje so če dalje večji posestva iz rok kraljev dobivali, bolj še zato, ker se je bilo na njih zvestobo več zanesti; zagotovljene so jim bile tudi zdaj še desetine, za svete opravila so se jim posebni darovi (štolne pla¬ čila) dajali; ko so na eni strani škofje per deželskih sodbah go¬ voriti smeli, je bila duhovšina le sodbi škofov podložna. Za pro¬ stost duhovšine od deželske sodbe se je posebno Remski nadškof Hinkmar poganjal. Vonder posvetni vladarji so tukej čašama dalje segati, in duhovšino popolnama pod svojo oblast devati začeli. Ko je Karl Vel. še prosto volitev škofov zagotovil, je Karl Plešasti že po svojim cerkvene pastirje zbiral, innadškofam v posvečenje pošiljal. Tako so ravnali tudi nasledniki njegovi, kterim so škofje kleče zvestobo prisegati mogli; vznamnje te zvestobe v deželskim so kralji škofam pozemeljske posestva s tem izročevali, de so jim palico in perstan podajali, kar so le znamnja duhovne oblasti. Od take podložnosti je mogla tudi cerkev rešena biti, in poslednjih papežev te dobe skerb je tudi na to obernjena bila. 130. Višji duhovna oblast papežev,^kardinali, škofje, huhovšina. Oblast cerkve se je v tej dobi če dalje bolj v papežu zbrana pokazala; s tem pa služba drugih cerkvenih pastirjev ni bila na nič djana, marveč so bili v svojim djanji podpirani zlasti Kjer jim je posvetna oblast na poti stala. Papeži so zdaj dostikrat postave za vse cerkve izdajali; sodno oblast so spolnovali nad 236 škofi, zlasti kadar se je kdo od nižji sodbe na nje zglasil; škofe so tudi iz več strani na rimske zbore klicali. Nove škofije, ali prenaredbe v starih so oni napravljali; nadškofain so p a lij o in s tem metropolitansko oblast delili; odpovedi škofov, kteri so sehotli od svojih škofij ločiti, so sprejemali. Sicer je vse to bilo v rokah večjih cerkvenih zborov ležeče; vonder ravno tako veljavno, zlasti v kakih dvomih ali napotjih, so to papeži izpeljevali. Dostikrat so svoje posebne poslance ali namestnike pošiljali in jim posebne oblasti v cerkvenih rečeh izročevali; ali pa so ktere domačih škofov za svoje pooblastence imenovali, posebno v Francii in Nemčii. Tudi so semtertje cerkvam ali samostanam posebne pra¬ vice in oprostenja od druge oblasti delili. Rimska cerkev se je tako na vse strani kakor središe duhovske oblasti kazala; vladarji in ljudstva keršanske tudi so se pri stolu s. Petra zbirali; pobožni romarji in spokorni grešniki so pri grobu s. aposteljnov božje mi¬ losti iskali. Znamnje višji oblasti papežev je naznanovala zdaj šega, novoizvoljeniga papeža kr o n at i, ktera šega se je s papežem Nikolajem I. začela; trojna kronana papeževi mitri nam¬ reč pomeni njegovo oblast čez rimsko cerkev, čez vse keršanske cerkve na svetu, in čez vse kralje in ljudstva keršanske na zemlji' Ker se je predstvo papežev tako očitno pokazalo, se je spodobilo, de jim je tudi posebno častita duhovšina na strani stala- Bili so to škofje sedmerih mest blizo Rima, namreč Ostij a, Rufin* (ktere dve cerkvi ste zdaj združene), Porto,Albano, Tuskuh- Sabina in Palestrina; potem mašniki rimskih farnih cerkev- kdaj jih je bilo 12, potem 28; in služitelji ali diakoni v strežbo papežu pri svetih opravilih, kdaj jih je bilo 7 potem 18. Pa.P eZ Nikokaj II. je namen te duhovšine posebno določil, in od slej 80 se s posebnostjo kardinali, to je rimski cerkvi vdruženi, i®®' novali. Kardinalškofje so posebni papeževi svetovavci, in z nji® vred kakor stoječ cerkven zbor; tudi po versti namesti pap eza božjo službo v poglavitnih rimskih cerkvah opravljajo. Tudi j 10 postavi papeža Nikolaja II. le kardinalam gre po smerti pap eZJ druziga izvoliti; kardinalškof iz Ostije je posebni papežev na¬ mestnik; on tudi noviga papeža posvečuje. Oblast nadškofov se je bila v začetku te dobe popolna® 8 razvila, in je več posebnih pravic obsegla. Ker je pa po takup moc škofov preveč stisnjena bila, in so marsikteri nadškofije ra<" piedelec segali, so papeži ali njih poslanci večkrat vmes stopi* 1 : in čašama je nadskofam ali metropolitam bolj prednost časti kakor p’ oblasti pred drugimi škofi ostala. Škof je pa, kolikor bolj tesno 8 se papežu pridružili, toliko bolj so prosti memo deželske obla 8 Patronam ali vtemeliteljem duhovnih služeb se je prav’ 6 bnul; 11 ?’ za f . e sl ’ ,z be koga imenovati ali voliti; škofje so pa tolik si-fLu; ° P raviCo ^ er žali, imenovaniga poterditi. Zlasti so se nasp r zati P? kterI sograjšaki v svojih gradovih duhovne det ki SO bil;’ kten J 1 ne škofu pod pokoršino. Tisti deželni sk« f J ’ se na n n a^? pr ^ v nava
  • e vere mesto imelo. Od tod je prišlo, de se je dostikrat brez P°' sebniga uzroka na čudne božje sodbe zanašalo. Nedolžnost so dostikrat s tem hotli spričati, de je kdo v dvoboji zmagal, ali p° gorečim oglji ali razbeljenim železu nepoškodovan hodil, ali de v vodi ni kar k dnu šel, ali de je s. resnje Telo vžil, brez de bi 241 ga bila očitna božja šiba, nagla smert ali kaj taciga zadela. Go¬ reči cerkveni možje so zoper tako skušanje samiga Boga svoj glas zastonj vzdigvali, in cerkev je v zadnje to de s previdnostjo take sodbe dopustila, kakor na pr. per sv. Kunigundi. 133. Miniške društva te dobe. V zahodni cerkvi je v tem času za minihe le še vodilo s. Benedikta veljalo; vonder po zadobljenim bogastvu in večji pro¬ stosti od druge duhovske oblasti, je redovno življenje v samo¬ stanih upadlo. Poglavitni samostan sv. Benedikta in semenišče drugih, to je K as inska gora (Montekasino) v Italii, in sicer svojo vrednost ohranil; pa za druge kloštre je to brez sadu ostalo. Tedaj seje pobožni Benedikt Anianski, podpiran po ce¬ sarji Ludoviku I., postopil, minihe v Francii zopet na pervi red nazaj peljati; in resje njegov trud dosti dobička prinesel, du- hovsko življenje in trud za vednosti se je v zboljšanih samostanih obilno pokazalo. Vonder to zboljšanje ni povsod seglo, in ni imelo obstanka. V nepokojih devetiga in desetiga stoletja so bili kloštri dostikrat oropani, rninihi izgnani; in ko so se spet povernili, so posvetniga duha v duhovske hiše prinesli. Z začetkam 10. sto¬ letja je v Francii Klunjijski samostan zgled praviga duhov- skiga življenja postal; pobožni opatje s. Odon; s. Majol,s. Odilon so slavo Klunjijskih minihov povzdignili; veliko kloštrov v Francii, Španii tudi v Polomi se je po tem zgledu ravnalo. Skozi celih dve sto let je Klunjijski samostan podpora 'praviga duhovskiga življenja bil; skorej vsi učeni goreči cerkveni možje 10. in 11. stoletja so iz te družbe svojo vednost in svojo vnemo dobili. Vodilo s. Benedikta je tukaj v pervi ojstrosti veljalo; ne- prenehano molčanje je duha bolj resniga obileržalo, in delo je bilo s pobožnimi molitvami in psalmi oslajšano. Ker so bili kloštri tudi drugje posvetniga duha navzeti, je marsiktero pobožno dušo gnalo, se v samoto podati, in tako so nekterenove miniške družbe začetik dobile. S. Romuald, iz rodu Ravenskih vojvodov, je bil od sveta odvernjen, ko je v dvoboji človeka umorjeniga vidil; bolj je bil za sveto življenje vnet, ko je v cerkvi prikazin s. Apolinarja vidil. Ker v nobenim samostanu ne najde zaželeniga ojstriga življenja, se poda (I. 1018J v sa¬ moto Kamaldoli v Apeninskih hribih, dobi tudi tamkej učencov in vstanovi društvo Kamaldanov, ktero je papež Aleksander 11. poterdil. S. Janez Gvalbert je v prikazni Kristusa vidil, potem ko je ubijavcu svojiga brata odpustil bil. To ga je obudilo svet zapustiti; podal se je, v Valumbrozo, samoto blizo Floren- cije, pa kmalo sc mu pridružijo učenci; in tedej je tudi on vte- melitelj duhovskiga reda Val u mbrozanov. Oboje to društvo se je vodila s. Benedikta deržalo. Bili so ravno tako najti tudi samostani za ženski spol; tudi v teh je duhovsko življenje upa¬ dalo, pa se je spet obudovalo. 1 Papeži so samostanam dosti posebnih pravic dodelili’ zlasti so jih večkrat iz pod oblasti škofov izjeli, in na ravnost apostol- m skimu stolu podvergli. To se je zato zgodilo, de bi kaki lakom¬ niki ne bili tako lahko njih posestva ropali, ali jim drugih stisk ne napravljali. Ako se kdo na koncu te dobe nazaj ozre, je viditi, de še vselej ni sploh tisti keršanski duh tako obilno sere prevzel, kakor je to v pervih stoletjih viditi bilo. Ljudstva teh časov so bile nam¬ reč drugačne kakor nekdanje, in svet je bil ves pretresen po pre¬ hajanji narodov, razrušenji kraljestev, napadanji divjih roparskih narodov. Vonder voditev cerkve je sirove narode že precej ome¬ čila; keršanski duh gre ljudstvam bolj v serce, in tudi hrepenenje po obilniši vednosti in učenosti se je že bolj obilno kazati začelo. V izhodu pa, kjer se je keršansko življenje rodilo, je zdaj vse omerlo. Šesta doba. Cerkev v nar večji moči in lepoti. Od 1. 1073 do 1294. Pervo poglavje. Dorasanje in visoka moč cerkvene oblasti, križarske vojske. 134. Gregor VII. papež in njegovo prizadevanje za prostost in čistost cerkve. O smerti papeža Aleksandra II. (1. 1073) je vse kazalo, de se pripravlja huda duhovna vojska za cerkev, in de ji je treh* krepkiga, serčniga in previdnigavladarja. Ljudstvo in duhovšins je klicalo: „S. Peter izvoli Hildebranda v svojiga namestnika j in kardinali so v ta glas dovolili. Pa Hildebrand se je poln p®' nižnosti visociga alitežkiga poklica branil; vender nasprot njegovi® prošnjam je tudi cesar Henrik IV. volitev poterdil. Hildebrand j e spoznal božji poklic, ter se je volitvi vdal, in se je po svoji® učeniku Gregorja VII. imenoval. On je vidil in čutil potrebe cerkve na vse strani, in perva njegova skerb je bila, ji boljši, či¬ stejši duhovšino dati. V rimskim zboru (1.1074) je z vso ojstrostp stare postave od neženitve duhovnih ponovil. Sicer se J e spačena duhovšina zgrozila, pa verno ljudstvo sije samo čistejs 1 « 1 pastirjev želelo, in je s tem prizadevanje papeževo podpiral*® reba je bilo pa dalje tudi simonijo ali vse pridobovanje du- , s * u žeb za denar in človeško nagnjenje popolnama zatret 1 ' ; °^JJ e bilo v drugim rimskim zboru fl. 1075) zaterjeno, 11 , °fy e nižji duhovne službe ne vzame iz roke ne- nampn ^ er •? je star i cer kveni red. V tem sklepu je bil tu kralju f.. ri *’ škofe iz tiste neverne zveze rešiti, po kten Kralju ah cesarju po šegi posvetnih knezov in vitezov služni bdi- 243 S tem se je moglo pa tudi prašanje razločiti, v kakošni pri¬ meri naj duhovstvo in kraljestvo, papež in cesar med seboj stoji, ktera primera je v poprejšnih žalostnih časih zlo križem peršla. Papež Gregor VIL je dobro spoznal, de kakor duhovna oblast, tako tudi kraljeva iz božje naredbe izvira; vonder je tudi previdil, de kralji, ako hočejo po volji božji vladati, se morajo po nauku cerkve in njenih pastirjev .ravnati, in de je cerkvena oblast spredej in višji pred kraljevo. Rekel je, de ena je kakor solnce, in druga kakor luna in de ta le od une luč dobuje. Toliko bolj je on to terdil, ker ni nikjer spoznal vladarjev, kteri bi bili božjo čast pred svojo visokostjo, in pravico za svoje ljudstva pred lastnim dobičkam čislali; posebno pa je vidil pred seboj cesarja Henrika IV. malo v keršanskim duhu izrejeniga. Želel je on, de bi bi bile vsekeršanske kraljestva veno veliko družbo soedinjene, kjer bi božje zapovedi poglavitna postava bile; v teh željah so se mu vladarji, kteri niso v keršanskim duhu gospodovali, visoke oblasti nevredni zdeti mogli. Vender pri vsim tem njegova misel ni bila ta, kakor da bi kralji njemu kot višjimu pozemeljskimu gospodu podložni mogli biti, in ko je on od kraljev in dežel dače iskal, to ni bilo vzeto kakor davki podložnikov,' ampak kakor daritve vda¬ nih vernikov. Marsikteri so iz nevednosti ali malopridnosti temu papežu lakomnost po nar večji oblasti kakor v duhovskih tako v po- zemeljskih rečeh prisojevali, pa v tem so bili krivični sodniki. On je dobro spoznal visokost svoje pastirske službe, pa je bil deleč od po- svetniga napuha; on je čutil tudi moč svojiga duha, pa je bil prost vse prederznosti; onjeiskal cerkveno oblast po vsi moči povzdigniti, pa to je bilo le iz želje, de bi povsod duh Kristusov bolj gospodoval. Za se ni iskal ne visokosti ne bogastva, njegovo življenje je bilo čisto in neomadežvano, njegova pobožnost je bila resnična in glo¬ boka, bil je prijatel pravice, in čertil je zatiranje ljudstva; v nje¬ govim djanji ga je podpirala jasna previdnost in obilna serčnost in krepkost; zraven si je znal svet in pomoč vsih modrih inojstrih mož svojiga časa pridobiti, ktere je iz teme na svetlo poklicati ve- dil; in s pozemeljsko močjo ga je podpirala toskanska kneginja Beatrica in njena hči Matilda. Tak papež, in nasprotpa cesar Henrik IV. prederzin, raz- ujzdan, samovlastin : ni bilo drugač, kakor de seje kmalo hud prepir med obema vzdignil. Začetik je bil, ker Gregor VII. je hotel pravih pastirjev za cerkev, Henrik IV. pa je škofske stole nar raji med spačene in priliznjene duhovnike svojiga cesarskiga dvora v Goslaru delil. Papež je cesarja narpred z dobroto in po očetovo opominjal; ta je v ponižni podobi poboljšanje obljubil, pa obljube ni deržal. Kmalo so bili svetovavci, ktere je bil prejsni papež iz števila cerkvenih udov zbrisal, spet na cesarjevo stran poklicani' nevredne prijatlice razujzdaniga vladarja so se z dragotami ki so bile iz cerkev vzete, lepotičile in znašale; ljudstvo je bilo zlasti na Saksonskim hudo stiskano. Tukej je papež ojstreji žugati začel pa cesar je žuganje z nevoljo sprejel; ko ga je papež v Rim’ se opravičiti klical, je cesar v zboru nevrednih škofov v Vormacii oj- 244 striga pa svetiga moža odstaviti se priderznil (I. 1076); le dva škofa, Adalberon iz Vircburga in Hermann iz Meča, sta se vtem zboru zoper take nepostavne početke glasila; zraven so bile pa¬ pežu še razne hude pregrehe lažnivo prilastovane. V zboru 110 škofov je papež v Rimu sodbo zoper Henrika IV. izgovoril, in ga družbe cerkvene nevredniga spoznal; tudi je ljudstvo od njegove pokoršine odvezal; to je storil papež, ker pokoršina ni mogla mesta imeti za zoperstavo zoper cerkev, in ker je novo rimsko cesarstvo v vsi drugi razmeri proti papežem stala, kakor pa staro rimsko vladarstvo. Cesarjeva stranka se je zoper to ojstro rav¬ nanje papeževo zlo serdila, pa druga stran je zopet to ravnanje z močjo zagovarjala; mnogoteri so se jeli cesarja, ki je bil iz cer¬ kve izobčen, ogibati, tudi spačeni, njemu služni škofje so se pa¬ pežu skesano podvergli, in knezi so v Triburskim shodu Henriku oblast odpovedali, in ga zavezali se pred letam cerkveniga občenja rešiti. Globoko ponižan je Henrik IV. zdaj kot spokornik in ro¬ mar pot do papeža nastopil, kteri se je vKanosi, gradu kneginje Matilde, mudil. Ni se hotel zanesti Gregor VII. na cesarjeve ob¬ ljube, tri dni ga je pustil čakati pred gradam milosti želečiga; še¬ le potem ga je hotel odvezati, ko je glas priprošnikov močneji prihajal, in je cesar obljubil, v zboru škofov s papežem vred od¬ govor od svojiga djanja dati. V znamnje popolne sprave je papež daritev sv. maše opravil in cesarju s. ^gbhajilo podelil. Gregor VII je tukej ojstro ravnal, ker je per Henriku IV. tudi posebna sila za cerkev bila; proti kralju FilipuII. iz Francije, in Vilhelniu I. iz Anglije šeni precej tako hudo vzdignil, desiravno se je um' od svoje žene Berte ločil, in si drugo prilastil, in je ta cerkvene pravice zlo zatiral; pa poljski kralj Boleslav II., kteri je s.Sta- nislava, krakovskiga škofa in oj striga svarivca njegovih ražnju- danost in krivic, z lastno roko pred altarjem umoril, je ojstrost papeževo huji skusil: ljudstvo samo ga je certilo, in v samoti in revi je smert našel.(1. 1081). Ojstrost papeža Gregorja VII. pa se per Henriku IV. ni prazna in brez uzroka pokazala; zakaj kmalo je cesar spet svojih obljub in priseg pozabil. Nemški knezi, desiravno jih je pap eZ odsvetoval, so druziga kralja, Rudolfa, švabskiga vojvoda, izvo¬ lili, in Henrik IV. je na to vojsko začel. Papež viditi Henrikov 0 hudobijo ga je zopet izobčil, vonder je hotel njegove in druzig 8 kralja poslance v rimskim žboru (1.1078) zaslišati, debi pravico razsodil. Ko so se tožbe zoper Henrika množile, ga je papež noviga izobčil, ter Rudolfa spoznal kot kralja; pa Henrik IV. J° dal druziga papeža izvoliti, Klemena III. Gregor VII. si je zdaj novo pomoč nad normanskim vojvodam Robertam Gviskardani pridobil kterimu je južno Italijo v posest podelil; in desiravno J« Henrik IV. Rim z vojsko vzel, se po nepravim papeži kronati dalj V!.. u !”£. a v angelskim gradu oblegel, se vonder tisti ni dal ostra* /inSzlA 6 P°kl*cal, pravico med njim in cesarjem razsodni ' • ■'* . Robert Gviskard je tukej papežu v pomoč prišel, in * a krjV . n .i ,m . v Salerno umaknil; njegov konec se je zdaj tudi p rI ' bližal, ker je po tolikim trudu in delu tudi večno plačilo »e® 24S svetniki prejeti imel. V svojim poslednjim zboru (1. 1085) je sodbo zoper Henrika VII. ponovil, in lepe besede kakor zadnjo voljo izrekel: „Le zato se je vse zoper mene vzdignilo, ker sim v nar huji nevarnosti cerkve se mogel postopiti jo iz sužnosti oteti. Ko nar bolj revna žena si po postavah moža voliti sme, se sama cerkev, Kristusova nevesta, ni smela svojiga ženina deržati.« Kmalo potem je umeri v besedah: „Pravico sim ljubil, in krivico sovražil, zato umerjem v pregnanstvu." Viditi je bilo o njegovi smerti, de so njegovi početki za prostost cerkve zmagani bili, pa to je bilo le od zunej; v sercih je visoka misel Gregorjeva naprej živela, in o svojim času srečno zmago storila. 135. Djanje papeža Urbana II. za prostost cerkve, začetik križarskih vojsk. O smerti papeža Gregorja VIL je bila cerkev v zlo nevar¬ nim stanu; v Rimu si je oblast lastil nepravi papež Gvibert, pred Ravenski nadškof, vsiljen z imenam Klemena III. po cesarji Henriku IV.; v Nemčii pa sta temu cesarju zaporedama Rudolf, švabski vojvoda, in Herman knez iz Salce kakor kralja nasprot stala. Vender je bil od kardinalov v praviga papeža izvoljen De- zideri, opat s Kasinske gore, nasvetovan po ranjkini Gregorji; po dolgim odmajevanji se je on volitvi vdal, in si je ime Vik¬ tor III. izbral. Pa komaj je on začel delo svojiga prednika dalje gnati, in je v zboru južnoitalijanskih škofov sklepe zoper na¬ sprotnica papeža in za pridobitev cerkvene prostosti storil, ga je smert se tisto leto 1087 zadela. Za njim je bil izvoljen v papeža Oton, Ostijski kardinalškof kakor Urban II. I. 108Š. Tudi temu papežu ni bilo precej moči, si v Rimu sedeža vzeti, ker mu je ne¬ pravi papež s cesarjem nasprot bil; le Toskanska kneginja Ma¬ tilda, ktera je bila že popred svoje lastine rimski cerkvi v dar obljubila, je papežu zvesta ostala. Vonder čašama se je papeževa in cerkvena reč jela v bolje obračati; več nemških knezov in lom- barški kraji so od cesarja Henrika IV. odstopili, celo lastni sin Konrad se je zoper njega vzdignil; mnogi serčni in pobožni škofje, med njimi Pasavski škof Altman in Solnograški nadškof Tie- mon, so se za praviga poglavarja cerkve potegovali. Nepravi pa¬ pež Gvibert je bil iz Rima izgnan; papež Urban II. je zavoljo cerkvenih potreb v Amalfii in Beneventu zbore sklical,‘in 1.1091 svoj sedež v Rimu nazaj dobil; 1. 1095 je bil že v stanu velik zbor škofov iz Italije, Francije in Nemčije v Piačenci vkupej spraviti, kjer je bilo gerdobno cesarjevo življenje razodeto in od vsih grajano, odpravljenje napak per duhovšini in cerkvenih službah terdno sklenjeno , tudi zastran vojske zoper nevernike in njih stis¬ kanju pravovernikov v Jutrovim govorjeno. Papež je zdaj tudi zoper francoskiga kralja Filipa I. ojstro ravnati zamogel, ker je ta svojo pravo ženo Berto preč izgnal, in se z neko Bertrado združil; ravno tako zoper angleškiga kralja Vil he Im a II. kteri je cerkvene posestva in pravice nase vlekel; v Francii je pape¬ ževo djanje podpiral Ivon, Karnotski ali Šarterski škof, v Anglii 346 pa s. Anzelm, Kanterburski nadškof in sloviti cerkveni učenik, kteri je pred kraljem celo do papeža zbežati mogel zavoljo sta¬ novitne brambe cerkveniga posestva. Med tem, ko je duhovna vojska zoper notranje popa¬ čenje in zatiranje keršanske cerkve terpela, se je med evropejskimi kristjani duh še za drugo, za telesno vojsko zoper vnanje so¬ vražnike katolške cerkve zlasti v Jutrovim obudil. Kraji, ktere je naš Zveličar Jezus Kristus v svojim življenji na zemlji posvetil, so bili kristjanam vedno v posebni časti, zlasti Jeruzalemsko mesto. Tje so verniki, od kar je rimski cesar Konstantin s svojo materjo s. Heleno cerkev božjiga groba na gori Kalvarii postavil, od vsih strani pobožno potovali, in mnogoteri samostani so romar¬ jem v ostrešje in postrežbo služili. Ko so mohamedanski Arab- Ijani Jeruzalem v posest vzeli, je velik strah vse kristjanstvo prešel; vonder ker se božjim potnikam sploh ni nič posebno žaliga zgodilo, se je njih število sicer pomanjšalo, pa je še zmirej za¬ dosti obilno ostalo. Koso pa Turki, divji narod iz srednje Azije, čašama arabljansko moč nase potegnili, in je njih vojvoda To- grulbeg Kalifu v Bagdadu vso oblast vzel 1. 1037, je dalje mala Azija in Siria, in 1. 1070 celo Jeruzalemsko mesto v njih posest prišlo, takrat se je za kristjane huji stiska začela, in potovanje v svete mesta je nevarno postalo. Zatorej je že papež Gregor VII. mislil vojsko zoper take strašne sovražnike keršanskiga imena napraviti; pri UrbanuII. je greški cesar Aleksi 1. 1095 v Piačenskim zboru pomoči iskal, in papež je tudi sklepe na početek svetiga boja napeljeval. Posebno pa je vsih serca obudil Peter pušav- nik iz Amiena v Francii, kteri je 1. 1094 svete mesta obiskal, od tod sporočila in pisma od Jeruzalemskima patriarha Simeona s prošnjami za pomoč prinesel, in sam po lastnih skušnjah od velik® reve kristjanov v izhodu povedati vedil. Po svoji vernitvi se j® obernil nar pred na papeža Urbana II., po tem na vse kralj® in vojvode v zahodni Evropi, na duhovšino in ljudstvo, in je vsi® goreče in ginljivo prigovarjal, se keršanskih bratov v Jutrovim usmiliti. Papež je 1. 1095 velik zbor v Klermonu na Fran¬ coskim vkupej poklical, kjer se je krog 100škofov, še več opa¬ tov, in nesošteta množica duhovnih in neduhovnih sošla. Jokaj® je tukej papež tožil, de v kraje, kjer je solnce resnice vzšlo, kj® r je božji Sin naš Gospod kakor človek hodil in delal, učil, terpeh umeri in vstal, so neverne druhali priderle, sveti kraj s kervj® svetnikov oblile, božji tempelj ognjusile; obljubil je njim, kteri bi/ zgoli pobožnosti, ne iz posvetnih namenov pot nastopili, in orozj® zoper nevernike v roke vzeli, odpustik naloženih pokoril, in ak® na poti umerjo, odpušenje grehov in sad večniga plačila. Vsej® z enim glasam klicalo: „Bog hoče! Bog hoče! in križ je bil znani' nje izbran, kteriga si je vsak tak potnik na desno pleče napravi , od tega znamnja so se imenovali križarji, in hoje v boj za re- senje svete dežele križarske vojske. Zraven sklepov za kri' zarsko vojsko so bile v tem zboru tudi postave poslednjih zbori" ponovljene, ki so zadevale prosto volitev in vstavljanje škofov a jnvestituro in čisto življenje duhovšine. 247 Zdaj so škofje povsod križansko vojsko oznanovali, in čud¬ no gibanje se je povsod po evropejskim kristjanstvu začelo; visoki in nizki, stari in mladi, duhovni in neduhovni so se hotli križa vdeležiti; vsak je zapustil dom in svoje posestvo in premo¬ ženje, in se je vzdignil na potne misleč, kaj ga nevarnost in truda čaka, ampak le skerbin Gospodu dopadljivo delo dopolniti. Res de so marsikteri tudi iz posvetnih namenov na pot šli; iskali so spremembe, poznanja novih krajev, časti in hvale, želeli so se odtegniti kaki stiski ali zadregi ali kazni. Vonder, desiravno ne¬ verni pisatelji tega nočejo spoznati, sploh je bil duh od zgorej, kteri je ljudstva ktakimu početku vžgal; sploh je bil taki edinostni sklep spričevanje od velike moči, ktero je keršanska jvera čez serca popred divjih in nasprotnih narodov dobila; merila se je tukej krepkost keršanske gorečnosti s silnostjo praznoverne mo¬ hamedanske vneme. Papež Urban II. je bil odločil Adamarja, Pujskiga škofa iz Francije, v svojiga poslanca per božji vojski; in vojvodi in knezi z veliko plemenitniki in drugimi so se priprav¬ ljali v boj. Mnogoteri niso mogli dočakati, da bi bi se bila vred- jena vojna vzdignila, pod vodstvam Petra pušavnika in drugih se je napravilo več kot 200.000 ljudi na pot v Jutrovo; pa zavoljo raznih napak pomanjkanja in v zadnje po turških rokah so skorej vsi na poti smert našli. Prava križarska vojna se je še le 1.1097 napotila, krog 60000 vojakov in veliko druziga ljudstva; imenit- neji vojvodi so bili Godofrid Bul j ionski, lotarinški vojvoda Rodbert, normanski vojvoda, Hugoji, brat francoskiga kralja Filipa I., in mnogi drugi. Šli so nekaj po suhim nekaj po mokrim, de so se zbrali unstran Carigrada pred Nicejo; vzeli so Turkam to in več drugih mest v mali Azii, Antiohijo in Tripol v Sirii, in po velikim trudu in terpežu so prišli pred Jeruzalemsko mesto 1. 1099. Vsi ginjeni so padli križarji na kolena in molili; pozabili so pri pogledu zaželeniga mesta vsih preslanih rev in težav. Po tem so mesto oblegli, in po serčnih, neutrudnih napadih jim je bilo v oblasti; ko so se od prelite kervi nasprotnikov očistili, so brez orožja, bosi in s solzami v cerkev božjiga groba šli, in ondi so Gospoda za njegovo pomoč in dobroto zahvalili. Zdaj je bil Godofrid Bulj ionski, kteri je bil pervi per zmagi mesta, serčan , pobožin , čistosti vdan, nesamopridin mož, Jeru¬ zalemski kralj izvoljen; ko je imel kronan biti, ni hotel nobene krone vzeti rekoč, de se ne spodobi tam zlate krone imeti, kjer je Gospod ternjevo krono nosil. V Jeruzalemu je bil tudi nov latinsk patrijarh postavljen, Daj trn ar, Pizanski škof, je pervi to čast dosegel; in božja služba se je v svetim mestu spet slovesno po kersanski šegi obhajala. To je bil sad perve križanske vojske. Med takimi za cerkev veselimi zgodbami se je pa muhame- dova vera tudi v Evropi križu dalje umakniti mogla. V Španii ja kralj Alfons VI. Arabljanam 1.1085 Tolet vzel, kteriga mesta nadškof je spet pervi med| španskimi škofi postal. Iz Sicil- skiga otoka jih je normanski knez Roger pregnal, kteri je potem posest pap r ? žu zvestobo obljubil 1. 1098. Kmalo potem '• 1099 je papež Urban II. iz tega življenja šel, preden je pri- 248 dobitev Jeruzalema zvedil; njegovo djanje je bilo vse v duhu Gregorja VIL, kterimu je bil še živimu drag prijatel. 136. Prostost cerkvenih volitev dosežena; papeža Kalikst II., deveti vesoljni zbor. Za Urbanain II. je bil kardinal Rajner, po novim imenu Paskal II. v papeža izvoljen 1. 1099; on je naprej delal vduhu svojih poslednjih prednikov, desiravno ne vselej s toliko stanovit¬ nostjo in previdnostjo. V rimskim zboru [1. 1101 je ponovil pre¬ poved, po kteri je bilo cesarju odrečeno samooblastno s persta- nam in pastirsko palico, kar je znamnje duhovne oblasti, škofe postavljati. Zoper francoskiga kralja Filipa I. je zavoljo njegove nepostavne zaveze z Bertrado ravno tako ojstro ravnal, dokler ni kralj s prisego obljubil se od Bertrade ločiti, in je tedej od¬ vezan bil. V Anglii je novi kralj Henrik I. poprejšni prepir zastran prostih cerkvenih volitev in postavljanja škofov dalje gnal; pa s. Anzelm, Kanterburski nadškof mu je vedno stanovitno na- sprot stal, desiravno je mogel zopet iz dežele pobegniti. Papež Paskal II. je to razpertijo po tem poravnal, de je kralj dovolil: Škofje in opatje naj se prosto po postavi cerkve volijo, brez kraljeviga vstavljenja, s podajenjem perstana in pastirske palice samo naj mu izvoljeni pred posvečenjem zastran zemeljskiga po- sestva zvestobo prisežejo. Zoper cesarja Henrika IV. je zopet cerkveno izobčenje ponovil; in ta se je zdaj, ko [se je po smerfi perviga njegov drugi sin Henrik zoper njega vzdignil, mogel vladarstvu odpovedati, in je, desiravno je poslednje dni kesanje kazal, brez očitne odveze katolške cerkve umeri 1. 1106. T® je bil jtedej žalostni konec vedne zoperstave Kristusovi [cerkvi nasprot. Novi cesar Henrik V. je bil v ravnanji do cerkve svoji« 11 očetu zlo podobin, in je hotel enako oblast pri vstavljanji škofov, kakoršne se je Henrik IV. lastil. Papež Paskal II. pa je cesar¬ jevim poslancam odgovoril: „Cerkev, ktero je Kristus rešil « oprostil, se ne sme zopet v deklo ponižati; ako bi si pa imela škofe le po kraljevi volji izbirati, in bi jim kralji le z znamnjj duhovne oblasti posestva izročevali, bi bila to nevredna sužnost. V več zborih je papež nove sklepe za prostost cerkvenih volitev izdal; tukej je pa Henrik V. z vojsko v Italijo vdaril 1. 1H?’ tako razpertje s silo končat, in napotil je poslance do papeža naprej. Paskal H. v zadregi je po misli aposteljnov cerkev raj 1 ubožno kakor stiskano viditi hotel, in se je v pogodbo podal 1 Cesar naj odstopi od vstavljanja škofov, in cerkev hoče od zem¬ ljiških posestev odstopiti. Vonder kaj taciga se ni dalo izpeljat 1 ! pravice cerkve na zemljiško posestvo so bile preveč uterjene, duhovno in zemljiško je bilo takrat preveč vkupej zrašeno, in ? c ni dalo tako nagloma razločiti. V novim rimskim zboru so škofje sploh izrekli, de je papež le posiljen tako pogodbo postavil, 111 de tedej se ni po njej ravnati. Cesar pa zdaj tudi ni hotel o svojiga preobilniga tirjanja odstopiti, ter je papeža in kardinal® 249 vjel, in dva mesca zaperte deržal 1. 1111; med nemškimi škofi, kteri so bili takrat s cesarjem, je Solnograški nadškof Konrad sam tako ravnanje z višjim cerkvenim pastirjem nevredno ime¬ noval, pa je mogel zato pobegniti. Papež, večji hudo odverniti,je zdaj v to pogodbo prijenjal,de cesar volitve proste pusti, pa iz¬ voljene še pred posvečenjem v posestvo s perstanam in pastirsko palico vstavlja; Oglejski patrijarh Urh L, kteri je bolj s cesarjem vlekel, je tudi Paskala 11. v varstvu imel, in ga k takimu prijenjanju pregovoril. Nato je bil cesar slovesno kronan; pa od vsih strani so se glasovi zoper njegovo silno počenjanje vzdignili, in papež sam je v rimskim zboru, 1.1112 spoznal, de je le iz slabosti to¬ liko dovolil. Henrika V. so tudi škofje v Vienskim zboru naFran- cozkim izobčili, in drugi zbor ga je zopet v Kolonii cerkvene družbe nevredniga spoznal. Cesar je nato zopet v Italijo udaril, papeža iz Rima pregnal, in se je posestev, ktere je kneginja Ma¬ tilda rimski cerkvi zapustila, polastil, in zato ga je tudi Paskal II. v Benevenskim zhoru izobčil; Normani so papeža sicer zopet v Rim nazaj pripeljali, kjer je pa kmalo umeri I. 1118. Zdaj je bil naglo kardinal Janez, po novim imenu Gelazi II. izvoljen, pa rimska stranka ga je vjela in v ječo vergla, in ljudstvo ga je zopet otelo; zopet je mogel pred cesarjem bežati, in je v Francii umeri 1. 1119. Po njegovim nasvetu je bil Vien- ski nadškof Gvidon, zdaj po imenu Kalikst II., izvoljen; na¬ sprotni papež Gregor Vlil., kteriga je cesarska stranka izvolila, se ni mogel obderžati, ter je v ječi umeri. Nar večji skerb pa¬ peža Kaliksta II. je bila dolgo razpertijo med cerkveno in cesar¬ sko oblastjo zastran volitev škofov in opatov poravnati; z besedo in v bukvah je bila ta reč semtertje pretresovana, in tako je ča¬ šama povsod bolj spoznano bilo , česar de se cerkev posebno deržati mora, in v čem de prijenjati sme. Prosta volitev namreč in opu- šenje duhovnih znaminj , perstana in pastirske palice iz cesarskih rok per investituri ali vstavljanji škofov in opatov, je poglavitno bilo; obljuba zvestobe do kralja ali cesarja zastran zemljiskiga posestva potem ni bila napačna. Po takim je papež cesarja v Rimskim zboru 1. 1119 mečji ponudbo naredil, ktere pa ne¬ zvesti cesar ni hotel sprejeti ; pa žugalo se mu je vnovič s cer¬ kvenim izobčenjem, v Nemčii se je vse zoper njega vzdigovati začelo, in tedaj je bil voljin se podati. Tedaj je bila 1. 1122 med papeževimi poslanci in cesarjem Henrikam V, pogodba storjena, Vormaški konkordat imenovana, in s tem je bil mir naprav¬ ljen. Papež Kalikst II. je na to deveti vesoljni zbor v La¬ te ran u, to je v cerkvi s. Janeza ap. v Rimu, I. 1123 vkupej poklical; več kakor 300 škofov seje vkupej sošlo, in pred dru¬ gim je bila prejšna pogodba s tem poterjena: „de cesar Bogu, s. Petru in Pavlu, katolški cerkvi investituro, to je vstavljanje škofov, s perstanam in pastirsko palico izroči, in proste volitve v vsih cerkvah cesarstva po cerkvenih postavah dopusti; papež pa dovoli, de se volitev v pričo cesarja brez po- siljenja ali kupčevanja z duhovskimi rečmi godi, in izvoljeni v Nemčii P r ed, v Italii in Burgundii pa po posvečenji podelitev pose- 250 štev s cesarskim žeslam prejmejo." Potem je bilo še več postav zastran cerkvenih pravic in deržanja duhovšine oznanjenih; zlasti je bilo priporočeno stiskanim kristijanam v Jutrovim in v Španii na pomoč priti, in odpustki za križarje so bili ponovljeni. Tako je bil konec napaki storjen, po kteri so svetni vladarji samooblastno duhovne službe dostikrat nevrednim delili; škofje desiravno cesarju niso odrekli, kar je cesarjeviga, so se jeli v resnici zopet kakor božje namestnike in cerkvene služabnike čutiti; zlasti pa je dostikrat nasprotno vdeleževanje cesarjev per volitvi rimskih papežev popolnama odnehalo. Veliko veselje je bilo pov¬ sod, ko je bila edinost med cerkvijo in deržavo, med papežem in cesarjem zopet vpeljana. Papež Kalikst II. je potem kmalo umeri, namreč I. 1124. Med tem duhovnim vojskovanjem pa je boj zoper nevernike v Jutrovim in v Španii tudi srečno napredoval, in znamnje s. križa je čez znamnje Muhamedoviga polomesca dalje zmagovalo. Jeruzalemski kralj Balduin I. je Turkam vzel mesta Edeso, Cesarejo, Tir in Sidon; desiravno je razna druhal iz Evrope tje tudi popačenje seboj nesla, sta kralj Balduin II. in patrijarh Arnulf vse si prizadjala, pravo keršansko življenje povsod obu¬ diti in uterditi. V Španii pa sta knez Henrik in njegov sin kralj Alfonz I. Arabljanam kos dežele vzela, in začelo se je novo ker¬ šansko kraljestvo Portugalija. 137. Papeži med novimi italijanskimi razpertijami; deseti vesoljni zbor, druga križarska vojska, Evgeni III. Po smerti Kaliksta II. je volitev na dvoje šla; vonder kar¬ dinal Lambert iz Ostije je kakor Honori II. na stol s. Petra prišel 1. 1124. Eno leto po tem je umeri cesar Henrik V., in zdaj je bil Lotar II., saksonski vojvoda, v cesarja izvoljen. Ta pobožni cesar je za prostost cerkve papežu še več dovolil, kakor njegov prednik, namreč, de se per volitvi škofov ni potrebovalo cesarskig® poslanca, in je prisega zvestobe še le po posvečenji storiti bila* Papež Honori II. je spreobernjenje Pomorjanov pospešil, ker j® Bamberškiga škofa s. Otona za oznanovanje svetiga evangelij® med tem ljudstvam pooblastil. Tudi drugi goreči cerkveni pastirji so takrat živeli, kakor s. Malahija, Armaški nadškof nalrskinb pobožni Hild e b er t, Turonski, in s. Norbert, Devinski (Mag- deburški) nadškof. Papež Honori II. je umeri 1. 1130. Po njegovi ločitvi je bila volitev spet dvojna. Papež Ino¬ cenci II. je imel zaporedama dva druga papeža nasprot, je moge) celo na Francozko zbežati; vonder je bil v zadnje po celi cerkvi spoznan, in cesar Lotar II. je v njegovo brambo sam dvakrat v Rim prišel. S. Bernard, uterditelj reda cistercijanov, opat v Klaravali na Francozkim, kteri je takrat s svojo svetostjo in uče¬ nostjo cerkvi svetiti začel, je posebno k temu pripomogel, de j® bil pravi papež povsod sprejet, in cerkveni mir poravnan. P 0 ®?! v cerkvi je pa razdiral nekaj normanski kralj Roger v južni Itahb nekaj pa vstajniki v severni Italii, zlasti v Milanu, kteri so ® e 251 hotli od vsake druge oblasti osvoboditi, celo v Rimu so hotli pa¬ pežu vso deželsko oblast vzeti, in svobodno vlado kakor v nekda¬ njih neverskih časih osnovati. Taciga duha napačne svobodnosti je posebno podpihoval neki duhoven, Arnold Brešijanski, kteri je učil, de bi duhovšina nikakoršniga posestva imeti ne smela. Papež Inocenci II. je zategavoljo drugi Lateranski ali deseti vesoljni zbor sklical 1. 1139, da bi se bil mir v cerkvi bolj gotovo za- terdil; sošlo se je v Rimu krog 1OOO škofov in toliko opatov. V sklepih tega zbora so bili vničeni početki zadnjih nepravih papežev; dane so bile postave zastran spodobniga obnašanja duhovnov in minihov; obsojeni so bili tudi sicilijanski kralj Roger, Arnold Bre¬ šijanski, in še nekteri drugi zapeljivi učeniki. Kralj Roger se je na to s papežem zopet spravil, mu je pokoršino obljubil, in tako odpušenje zadobil. Papež Inocenci II. je 1. 1143 umeri. Njegov naslednik Celestin II. je le kratik čas živel do 1. 1144; v tem pa je bil izvoljen Luci II. v papeža. Tu so Rimljani huje vsta¬ jati začeli, in papež je bil prisiljen se njih početkam nasprot po¬ staviti ; ravno ko se je boj imel vneti, je pa papež od kamna zadet smert našel 1. 1145. Cesar Lotar II. je že pred 1. 1137 pobožno umeri; in njegov naslednik je bil Konrad III. frankonski vojvoda. Zdaj je prišel pa na stol s. Petra Bernard , opat v samo¬ stanu s. Atanazja v Rimu, kot Evgeni III. Bilje učenec s. Bernarda, zatorej mu je ta njegov duhovni oče precej list pisal, v kterim mu je visokost njegove službe, pa tudi nevarnosti in dolžnosti taciga stanu pred oči postavil, in ga opominjal cerkev v tako silovitih časih modro in pravično vladati; on mu je tudi dalje vedno, kakor duhovnima sinu, s svetam in s pomočjo na strani bil. Novimu papežu so rimski vstajniki zopet nasproti bili, mogel se je v Viterbo umakniti; ondi je bil tudi posvečen. Tukej so prišli k njemu poslanci od Jeruzalema pomoči prosit za Kristi— jane v Jutrovim. Jeruzalemski kralj Balduin IV. je bil namreč, še celo mlad, malo storiti v stanu; neverniki so si to v prid obernili, in njih sultan Nuredin je Edeso s silo vzel, in vse prebivavce, kristijane same, pomoriti dal: bati se je bilo še za druge ker- šanske kraje. Papež je s. Bernardu sporočil novo križarsko vojsko oznanovati. Francozki kralj L u do vik VIL je bil kmalo priprav¬ ljen; goreča in močna beseda s. Bernarda je v velikim zboru v Burgundii tudi drugo množico toliko vžgala, de kmalo križev ni bilo dosti za serčne vojake. Pa tudi cesar Konrad III. se je v zadnje podal nadušenimu prigovarjanju s. moža, rekoč: Bog naj me ne najde nehvaležniga. Tako se je 1. 1147 vzdignila druga križarska vojska krog 170.000 dobro oboroženih pogumnih vojakov, med kterimi sta bila tudi Bernard, istrijanski, in Otokar, štajerski mejni knez ; prišli so tudi po suhim desiravno s trudam do male Azije. Vonder ta pot je ostala brez sadu; nezaupljivi Greki ki so križarje napak vodili, in neusmiljeni Turki, ki so jih nepre- vidama napadali, so storili, de je od velike množice vojakov le malo živih ostalo; vodji so se 1. 1149 po praznim trudu domu vernili. Uzrok nesreče je sicer še globokeje bil; s. Bernard je 252 križarjem to očital, de so preveč zaupanja na svojo moč imeli, in s svojimi pregrehami Boga žalili; de tedaj jih je tudi on, ki voj¬ skam iztek daje, hrez pomoči pustil. Papež Evgeni III. je med tem s pomočjo Tiburčanov Rim¬ ljane užugal, in na videz so se mu z veliko voljnostjo vdali. Von- der ni mu bilo dolgo ostati, in šel je k svojimn učeniku s. Ber¬ nardu v samostan, ter je od ondod cerkev božjo vladal. Spet je bil nazaj v Rim poklican, in kralj Roger mu je pomagal, vonder sovražnih strank ni bilo moč udušiti. S. Bernard mu je v tem času poslal lepe bukve od premišljevanja, kjer mu je potrebe cerkve pojasnil, in ga učil, med obilnimi skerbmi lastne duše ne zane¬ mariti. Nekaj časa po tem je ta papež umeri in kmalo za njim tudi s. Bernard 1. 1153. 138. Papeži nasproti pervim cesarjem izhohenstavfske hiše; papež Aleksander III., enajsti vesoljni zbor; tretja križarska vojska. Papež Anastazi IV. je le kratek čas od 1.1153 do 1154 božjo cerkev vladal; njemu tedej ni bilo mogoče misel Rimljanov na samovlastno gospodovanje zatreti; pa angleškima kralju Hen¬ riku II. je dovolil, Irsko v posest vzeti, kjer je spet nevera zmagovala. Njegov naslednik Hadrijan IV., ki je iz revniga stanu na stol s. Petra prišel, ter od I. 1154 do 1159 na njem sedel, je še le zoperstavne Rimljane zmagal. Naložil je prepo¬ ved vse božje službe nad rimsko mesto, in tedej so izdali po- glavitniga podpihovavca Arnolda Brešijanskiga, ki je potem i] a vislicah svoje zasluženo plačilo dosegel. Na to je papež s častjo v Rimu sprejet bil, in je ondi svoj sedež v posest vzel. Med tem čašam je bil na Nemcih po smerti Konrada III. njegov stričnik Friderik I., švabski vojvoda, 1. 1152 v cesarja izvoljen; bil j® vitežk, visokodušin, krepkovoljin mož iz hohenstavfske plemenite hiše, kterimu je bilo pred vsim mar svoje gospostvo razširiti in povzdigniti. Z njim se je začel stoletni boj hohenstavfskih vladar¬ jev z rimskimi papeži. Cesar Friderik I. je kmalo pot v Bin’ nastopil, se dat ondi kronati, in pozabljene cesarske pravice zopet v veljavo pripraviti. Hadrijan IV.se je bal hudih namenov tudi za papežev stol, tedej je šel cesarju naproti, skorej bi bila razpertija linji se naredila, ker cesar ni hotel papežu po navadni šegi časti skazati; vonder ta reč se je poravnala, in Friderik I- je iz papeževih rok cesarsko krono prejel. Z Vilhelmam „•» kteri se je brez papeževe volje južnoitalijanskih dežel polastil, se je Hadrijan IV. po ojstrejim ravnanji v zadnje toliko pogodil, de je kralj papeževo višji gospostvo spoznal, papež mu je P a oblast cez Apulijo in Sicilijo dopustil. Nad tem je bil cesar Fri¬ derik I., kteri je svoje oči na posest tistih dežel obračal, neje¬ voljni; začel je spet samovlastno cerkvene službe deliti, nasproj Vormaski pogodbi. . Zategavoljo se je papež v listu in po poslancih pritožil; pa cesar je nektere besede v napačnim pomenu vzel, 253 se je v oglasu in v listu prevzetno zoper papeža vzdignil. Ha¬ drijan je tedej svojo besedo po pravim pomenu razložil, inrazpor je zopet nehat Vonder Friderik I. je kmalo jel višje segati; po razlaganji nekterih pravdoslovcov si je hotel vse nekdanje pravice starih rimskih cesarjev prilastiti, in začel je cerkvene posestva in celo posestva s. Petra samovoljno deliti, in z davki obkladati. Že se je papež nad cesarjem izobčenje izreči pripravljal, ko ga je 1.1159 smert zadela. V kratkih dneh je bil zdaj kardinal Roland kot Aleksan¬ der III. izvoljen; pa niala, cesarju vdana stranka je druziga pa¬ peža Viktorja IV. postavila, in česar je tega v nekakim zboru v Pavii vsim posiliti hotel. Vonder Aleksandra III. so pred drugimi kartuzijanski in cistercijanski minihi in potem skorej vsi drugi ker- šanski vladarji in celo greški cesar Manuel kakor praviga papeža spoznali, pa zavoljo nevarnosti svoje je bil primoran v Francijo potovati, kjer ga je kralj Ludovik VII. s častjo sprejel. Med tem je Friderik I. s silo in zvijačo veljavo papeža Aleksandra podko- pati iskal, in med nemškimi škofi se mu ni nobeden zoperstavil, razun Hartmana, Briksniškiga škofa, in Eberarda, Solnograškiga nadškofa, ktera sta zvesto na strani praviga papeža stala. V dveh zborih, v Tolozi in v Tur o ni pa je bil Aleksander III. kakor pravi papež poterjen, in po smerti nasprotnika Viktorja III. se je zopet 1. 1164 v Rim poverniti zamogel. Pa Friderik je zo¬ pet noviga papeža izvoliti dal, Paskala III., ter je škofe in opate v posebnim zboru na Nemcih v poterjenje tega posilneža pripra¬ viti hotel; pa ravno tako siljenje je Aleksandrovo stran pospeše¬ valo ; Lombardi in Benečani so se s pravim papežem zoper pre¬ veliko razširjanje cesarjeve oblasti združili. Z novo vojsko se je zdaj cesar v Italijo vzdignil, ter je papeža Aleksandra odstaviti silil; papež ga tedaj iz cerkve izobči, pa mora pred njegovo silo iz Rima 1. 1167 vBenevent bežati. Pa zdaj je bilo viditi, kakor de bi bila božja roka cesarja zadela; hude bolezni so veliko nje¬ govih vojakov in tudi več knezov in škofov od njegove strani pod zemljo spravile; mogel je Rim zapustiti, in skorej vse vojake je zgubil, preden je Nemčijo dosegel. Res je spet z drugo vojsko nad Italijo udaril, pa tepen je bil, in tako prisiljen 1. 1177 mir storiti s papežem Aleksandram III. V cerkvi s. Marka v Be- nedkah je božja milost cesarjevo serce ganila; spoznal je v pa¬ peži namestnika Kristusoviga, cesarski škerlat od sebe djal, ter papežu hotel nogo poljubiti; papež pa ga je vzdignil in objel, in potem mu je cesar stremen prijel in konja peljal. Cesar je tudi obljubil vse rimski cerkvi odvzeto posestvo zopet nazaj dati; in papež se je po željah Rimljanov spet na svoj pravi sedež pover- nil. De bi se pa slabi nasledki prcjšnih razpertij popravili, je pa¬ pež Aleksander III. tretji lateranski alienajs ti vesoljni zbor vkupej poklical 1. 1179. Sošlo se je tukej 302 škofov, in poglavitni med 27 sklepi je bil. de pri papeževi volitvi se morata saj dva dela kardinalov soediniti; druge postave so zadevale duhovšino in minihe; v poslednje pa je bila sodba izob¬ čenja nad novimi krivoverci Albi Žani izrečena. £54 Papež Aleksander III. je tudi v dragih straneh za neoskru¬ njen obstanik in za razširjenje svete cerkve veliko storil. VAnglii je kralj Henrik II. cerkveno prostost spet prikratiti in mnoge cer¬ kvene pravice nase potegniti iskal. Pa Kanterburski nadškof s, Tomaž mu je stanovitno nasproti stal; sicer je mogel 1. 1164 bežati; pa francozki kralj Ludovik VII. ga je prijazno sprejel, in papež je njegovo ravnanje poterdil in ga v svojo brambo vzel. Ojstre cerkvene kazni, ki so se kralju in njegovi deželi žugale, so ga primorale, de je s. Tomažu dovolil spet se nazaj verniti. S. Tomaž se je zdaj zopet tanko po cerkvenih postavah ravnal; na¬ sprotniki so ga per kralji počernili, in nepremišljena kraljeva be¬ seda je štiri plemenitnike podbudila, de so nad svetiga škofa v cerkvi planili, in ga pred altarjem usmertili 1. 1170. Papež je nato kralja izobčil, in le po očitni pokori na grobu s. Tomaža in po svetih obljubah ga je zopet odvezal. V Španii je papež pod¬ piral vojsko zoper neverne Arabljane, ter z odpustki v križarsko vojsko nagibal; v Portugalii je vojvoda Alfonza, ki se je serčno zoper nevernike bojeval, v kralja povzdignil. Tudi za uter- jenje in razširjenje svete vere v severni Evropi in pa v Azu per Mongolih je ta papež skerbel. Smert njegova je zadela v Aleksandrov naslednik je bil Luci III., papež od 1. 1181 do 1185. Pod njim so še bolj hudi časi za cerkev prihajali. Cesar Friderik L je sicer primoran bil še več obljubiti, kakor pa je bilo pri sklepu miru vBenedkah pogojeno; pa ker je oblast svoje hiše le dalje razširiti iskal, posebno ker je po ženitvi svojiga sina Henrika obojo Sicilijo pridobil, je bilo to za rimsko cerkev in njeno posestvo če dalje bolj nevarno; nad svojimi nasprotniki se je hudo maševal, in v volitve škofov se je zopet mešati začel. Papež Luci III. zavoljo nepokojev, ki jih je cesar v Rimu napra¬ vil, ni mogel obstati, ter se je v Verono podal. Zraven so se krivoverci bolj razširjali, zlasti Albižani v Francii; in papež J c v dolgim listu njih zmote odkril in zavernil. Na to pa je cerkvi še v izhodu nevarnost žugala; razujzdanost je namreč v Jeru¬ zalemskim kraljestvu kristjane mehkužne, in razpertija slabe storila, in vladarstvo kralja Balduina IV. je zlo pešalo; turški sultan Saladin pa je deželo nadlegval, in primorske mesta v svoj 0 last spravil. Papež si je prizadel Jeruzalemskim kristijanam nagi° pomoč pripraviti; pa je prehitro umeri. Po njegovi smerti so ti zlegi dalje šli; pa papež Urban IH. je le od 1. 1185 do 118”, Gregor VIII. le dva mesca božjo cerkev vladal; jima tedaj 111 bilo moč kaj več za blagor cerkve storiti. Med teni se je Jeru¬ zalemsko mesto moglo 1. 1187 sultanu Saladinu podvreči, stijani so bili primorani mesto zapustiti; celo sveti križ je v nevernikov ostal. Papež Klemen III., ki je bil konec I. izvoljen, je nar pred svojo skerb v to obernil, kristijanam v izhodu pomoč pripraviti, ter je evropejske vladarje in ljudstva k temu budil, k temu koncu je bila za pet let desetina od prihodkov napovedana, in pa post vsaki petik postavljen. Tako je 1. 1189 nastopita tretja križarska vojska. Cesar Friderik I. se je safl* in kri- rokah 255 vzdignil na pot z množico vojakov, pa je po srečnih bilvah v mali Azii v dereči reki utonil; drugi križarji so prišli v Palestino do mesta Akona. K tem so prišli še avstrijanski vojvoda Leopold I., francozki kralj Filip Avgust, in angleški Rihard s svojimi množicami. Vonder le mesto Akon je bilo dobiček te vojske; ne- zložnost vojvodov je večji pospeh zaderževala, kteri so se tudi zaporedama domu vračevali. Angleški kralj Rihard , kteri je bil s svojo prevzetnostjo ipnogotere razžalil, je bil celo na poti v svojo deželo na Avstrijftnskim vjet, potem cesarju izročen, in le za veliko odkupšino izpušen. Med tem je za svojim očetam Fri- derikam I. cesarstvo nastopil njegov sin Henrik VI. 1. 1190; za papežem Klemenam III. pa je bil postavljen Celestin III. od 1. 1191 do 1198. Novi cesar, kteri je zdaj Sicilijo v posest dobil, je začel kmalo v cerkvene reči segati, in papežu nasprotovati; pa zgodnja smert ga je zadela 1. 1197. 139. Papež Inocenci III. in visokost njegove oblasti; četerta križarska vojska; dvanajsti vesoljni zbor. Papež Inocenci III., ki je bil 1. 1198 izvoljen, se po pravici med nar večji može šteje, ki so na stolu s. Petra sedeli. Bil je iz plemenite italijanske rodovine po imenu Konti; pridobil si je obilno učenost v bogoslovskih in pravdoslovskih vednostih, in še mlad, s 37 letmi je prišel na papežev stol. Njegova po¬ glavitna misel na eni strani je bila oblast papeževiga stola vterditi, in z močjo višjiga cerkveniga poglavarja posvetno oblast na to voditi, kar v časni mir in pokoj ljudstev in večno zveličanje duš služi. Kar je že papež Gregor VIL izrekel, de duhovna oblast je kakor sonce, in posvetna kakor luna od sonca razsvetljevana, to je Inocenci III. obilno v djanji skazoval. On piše v enim listu: „Papežtvo gre kraljestvu spred; temu je le na zemlji dana oblast čez telesa, unimu pa tudi v nebesih čez duše. Kralji gospodujejo le čez posamezne dežele; Peter s svojimi nasledniki v oblasti vse preseže, ker je namestnik njega, kteriga je cela zemlja." On je pa tudi dobro spoznal, de kraljeva oblast je enako iz božje na¬ vedbe, in de le, kar dušo in greh zadene, je duhovna oblast čez njo; in s krepko besedo je terdil, kako de je edinost med duhovno in deželsko oblastjo potrebna. De bi bila oblast papeževiga stola bolj prosta, je Inocenci III. v to gledal, ptujo oblast od Italije preč deržati. V Nemčii je skerbel moža na cesarski stol postaviti, kteri bi bil oblast in po¬ sestvo rimske cerkve spoznal in varoval, tedaj je, ko so nemški knezi dva cesarja izvolili, 1. 1201 nar pred Filipa, švabskiga vojvoda, podpiral; ko je bil pa ta sovražno umorjen, se je nagnil 1. 1208 na Otona IV., saksonskiga vojvoda. Ko je pa Oton cesarske pravice kmalo predaleč razširjal, je Inocenci III. 1.1212 Friderika II. poterdil, kteri je bil že kakor otrok v cesarja izvoljen, in po skerbi papeževi 'dobro izrejen; preden je pa Fri¬ derik II. cesarsko krono iz papeževih rok prejel, je obljubil pro¬ stost cerkvenih volitev in pravice papeževiga stola spoštovati, in 256 se tudi posestvu Sicilije odpovedati, ktero je bil po očetu pode¬ doval. Tudi druge vladarje je Inocenci lil. primoral višji pape¬ ževo oblast spoznati. Aragonski kralj Peter II. je krono iz papeževih rok prejel, in dacijo dajati obljubil; portugalski kralj Sanci I. je mogel svoje kraljestvo papeževima stolu v varstvo izročiti. Na Poljskim seje papež kralju Ladislavu ojstro uperi, ker je v cerkvene reči segal; na Ogerskim je prisodil pravico kralju Andreju; enako je tudi v Norvegii pravico do kraljestva razločil. Dalmaški vojvoda Vulkan se je papeževimu stolu podložniga spoznal, in bulgarski kralj Johanici je krono iz papeževih rok prejel. V vsim tem pa Inocenci III. ni samo vlastno delal, ampak je skerbno gledal na pravice dežel in časov. Pa na drugi strani je papež Inocenci III. skerbel pravo ker- šansko življenje povsod obuditi, in krivoverstva tistiga časa za¬ treti; tedaj je tudi mogočnim vladarjem, ako je bilo potreba, ojstro nasprot stopil. V Francii je prisilil kralja Filipa II. zapušeno ženo Ingeburgo spet vzeti; ker se kralj ni hotel precej podati, je bila prepoved vse božje službe na celo deželo naložena, tako de se je le novorojencam s. kerst, in umirajočim s. odveza deliti smela. Enako je v Španii Leonskiga kralja Alfonza IX. pri¬ moral od zakonske zaveze s svojo stričnico odstopiti. V Angin kralj Janez ni hotel spoznati Janeza Langtona Kanterburskiga nadškofa, ko je bil vonder po papeževi želji in po cerkvenih pra¬ vicah izvoljen. Tedaj je papež kralja izobčil, in v deželi božjo službo prepovedal; še le ko je kralj Janez v Rimu pokoro storil, je odvezo prejel. Nasprot pa, ko so angleški pervaki ravno tega kralja v dovoljenje velikih pravic primorali, jih je papež ojstro svaril, ker so s tem prisego svoje zvestobe proti kralju prelomili' Zoper sile krivoverskih Albižanov v Francii je Inocenci Bl¬ iskal pomoči križarskih vojakov; pa v njih spreobernjenje je na¬ potil tudi svoje poslance in pooblastil oznanovavce resnice. Pa tudi za rešenje svete dežele iz oblasti Turkov in za brambo Španske zemlje zoper muhamedanske Arabljane se je papež z vso mocj° poganjal. Tedaj se je 1. 1202 četerta križarska vojska vzdignila; Fulkon, Nejljiski farnik vFrancii, je s svojimi nad«; šenimi govori veliko plemenitnikov obudil znamnje križa sprejet'- Bonilaci, Montferaški knez, je križarske trume peljal do Bf' nedk, kjer so šle na ladije; pa Benečanski vojvoda Henrik Dandolo, slep sicer po eni strani, po drugi pa toliko bolj pr e ' meten in prebrisan, je križarje od praviga namena odvernil. N 11 ' pred so pomagali Benečanam Zader v Dalmacii pridobiti; pot eI " so se obernili na Carigrad, pregnanimu Aleksju greško cesarstvo prisvojit; desiravno jim je papež zato ojstro žugal, ker so se napotili zoper nevernike se bojevat, ne pa zoper kristijane. Pa kri¬ žarji v misli, izhodni svet bolj gotovo z zahodnim soediniti, s “ Carigrad s silo vzeli, in ondi 1.1204 novo latinsko cesarstv postavili ; Balduin, flanderski knez, je bil pervi cesar postavlj« 11 drugi vojvodi so si druge greške dežele razdelili. Papež Inocenc', lil. je za tega djanja voljo križarjem s cerkvenim izobčenjem r z ’J' gal, vonder jih je zavoljo posebnih okolišin odvezah Sveta deze 257 in Jeruzalemsko mesto pa je pri teh početkih brez pomoči v rokah nevernikov ostalo. Pa v Španii je kastilski kralj Alfonz Vlil, s pomočjo aragonskiga in navarskiga kralja in mnogih križarjev lepo zmago čez nevernike pri Tolozi dobil 1. 1212; očitna božja pomoč je bila pri tej zmagi v pričo , ker je nasprotnikov na sto¬ tere tisuče padlo ali vjetih bilo, keršanskih vojakov pa le malo v smert prišlo. Tako je papež Inocenci III. kakor božji namestnik na zemlji vse vladal, za vse vernike skerbel, in vsim stiskanim v pomoč hitel. Zdaj pa je četerti veliki Lateranski ali dvanajsti ve¬ soljni zbor vkupej poklical (1.1215). Ni bilo še tako svetliga zbora do tega; zbranih je bilo 71 nadškofov, 413 škofov, 800 opatov, Carigraški in Jeruzalemski patrijarh, in mnogo posvetnih knezov. Poglavitna reč v tem zboruje bila nova križarska vojska, zavoljo ktere je bil božji mir za štiri leta napovedan. Za čiste vere voljo je bil katoliški nauk od s. rešnjiga Telesa določen, in nevarne zmote Albižanov, Joahima in Amalrika so bile obsojene; tudi je bilo 70 postav za zboljšanje cerkveniga stanu in življenja ozna¬ njenih. Pri obilnih vnanjih skerbeh in opravilih papež Inocenci ni pozabil skerbi za svojo in za vernih duše; zase se je mudil v premišljevanji nadzemeljskih reči, in ljudstvu in duhovšini je mno¬ gokrat sam pridigval; tudi je resno gledal na pokorjenje grešnih in hudobnih. Usmiljen in radodarin je bil tudi do ubozih , vdov in sirot; za križarske vojske je obilne darove razdelil; mir in spravo je povsod napraviti iskal, še smert ga je našla na poti mir delat med mestama Genovo in Pizo. Umeri je ta papež, kteri je bolj kakor nobeden svojih prednikov in naslednikov s. Petra svoj visoki poklic poznal, v Peružii 1. 1216. V njegovim času je Bog cerkvi dal dva posebna moža v njeno lepoto in pomoč, s. Fran¬ čiška in s. Dominika. 140. Papeži nasprot poslednjim cesarjem iz holien- stavfske hiše; peta križarska vojska, trinajsti vesoljni zbor. Po Inocencjevi smerti je bil 1. 1216 kardinal Saveli, po novim imenu Honori III., v papeža izvoljen. Takrat je bilo za križarsko vojsko vse toliko vneto, de se je 1. 1215 celo množica otrok iz Nemčije in Francije vzdignila, ktera je pa per svoji pri— prostosti in slabosti večjidel na poti poginila. Za peto križar¬ sko v oj s k o pa se je 1. 1217 nar pred ogerski kr a 1 j An d rej z veliko vojaki napotil, pa se je po kratki pomudi v izhodu brez posebniga dobička domu vernih Drugi križarji, pred njimi Jeru¬ zalemski kralj Janez in avstrianski vojvoda Leopold so jo nad Egipt udarili, ter so mesto Damieto kakor ključ do svete dežele posedli; vonder izhodnim kristijanam je bilo še ohil- niši pomoči potreba. Pa cesar Friderik II. je le odlašal obljubljeno križarsko pot nastopiti; temveč je svojim prejšnim obetamnasprot le v to mislil, cesarstvo povzdigniti, cerkev ponižati, in povsod samovoljno gospodovati. Sicer je v začetku svoje misli prikrival; 258 preden je bil I. 1220 v Rimu kronanje obljubil iz noviga, cerkvi nasprotne postave in naredbe odpraviti, rimskimu stolu posestvo nekdanje kneginje Matilde nazaj dati, in se na križarsko vojsko napotiti. Pa komaj je krono prejel, je v Sicilii že samovlastno gospodaril, škofe po svoji volji odstavljal in postavljal; nato je prišel glas od zgube mesta Damiete v Egiptu, in vse je cesarja zavoljo njegoviga odlašanja kriviga delalo. Friderik II. se je iz¬ govarjal, in desiravno je bil z Jolanto, Jeruzalemskega kralja hčerjo zaročen , je še dve leti odloga iskal; in papež ni mogel drugač kakor v ta odlog dovoliti. Ko je pa Honori III. 1. 1227 umeri, je Gregor IX., sicer postarin, pa še krepak mož, na s. Petra stol prišel; tuni smel cesar več s križarskim potam odlašati; šel je res v Brunduzii na ladije z zbranimi vojaki, se je pa že čez tri dni spet nazaj vernil, in z bolehnostjo izgovarjal. Zdaj ga je papež s cerkvenim izobčenjem udaril, pa Friderik II. se je gerdo nad papežem ponašal; tedaj ga je Gregor IX. v drugič izobčil. Na to je 1. 1228 Friderik II., brez de bi bil pred odveze iskal, križarsko vojsko nastopil; na tihim z egiptovskim sultanam Kamelam porazumljen, je storil pomirje za deset let, na videz Jeruzalem v oblast dobil, in si ondi sam kraljevo krono na glavo ’ djal. Z glasovitimi oznanili je hotel cesar papeža in keršanski za¬ hod zastran velikih pridobkov preslepiti; pa reč se je sama na sebi slaba pokazala, ker so kristijani v Jeruzalemu le poderte hiše in cerkve dobili, in mestnih zidov niso postaviti smeli. Ko je te¬ daj Friderik II. iz svete dežele nazaj prišel, ga papež Gregor IX ni hotel od izobčenja odvezati; le po velikim prigovarjanji nemških škofov in knezov je bil 1. 1230 mir storjen, kjer se je cesar v vsih rečeh, ki so izobčenje zadolžile, podvreči obljubil. Vonder Friderik II. je po tem pomirjenji spet po starim na¬ prej delal, v Italii le samovoljno gospodaril, oblast cerkve povsod zad deval, in v vsih rečeh samovlastno, vsim navadam tistiga časa nasprot, vladati hotel. Take misli so bile v zakoniku za si¬ cilijanske dežele očitno izrečene, desiravno je cesar drugej sp«' znal, de telesni, cesarjev meč ima biti duhovnimu, cerkvenima v pomoč. Zavoljo tega zakonika se je tedaj prepir vzdignil; vonder miroljubni papež je hotel na to le s cerkvenim zakonikam odgovoriti, ker je v peterih bukvah sklepe poslednjih papeže v sostavil, in s tem veliko zbirko Gracijanovo od 1. 1152 dopolnil- Se se je papež dalje blagoserčniga skazoval do cesarja, ter nemške škofe in kneze opominjal cesarju spoštovanje skazati in ga brez uzroka žaliti; vonder je tudi tirjal, de naj ga od nevarnm potov z vso modrostjo in resnobo odverniti išejo. Pa Friderik U od svojih krivih potov ni odstopil, temuč je samiga sebe le s p°' nizanjem papeža povzdigniti iskal. Zraven je bila njegova no¬ tranja vera pred Mohamedovi, kakor Kristusovi podobna, Kristus® je nekje z Mojzesam in Muhamedam vred zapeljivca imenoval, muhamedani je bil vedno v zvezi, ter si je iz njih vojake nabira, m njegovo življenje je bilo sploh razujzdano. Tedaj se je Gre¬ gor IX. 1. 1238 z Genovo in Benedkami združil, si tako z°P e cesarja vnanjo pomoč pridobiti; in je Friderika II. iz noviga J«' 259 občil. Na to je prepir nar pred v listih terpel; dalje je Friderik II. z vojsko proti Rimu udaril, Rimljane zmagal, Renečane iz južne Italije pregnal, in Renevent vzel; njegov postranski sin Enci je škofe, ki so na ladijah k zboru v Rim hotli iti, vjel in nekaj po¬ moril. Od žalosti nad tem je papež Gregor IX. 1. 1241 umeri. Papež Celestin IV., ki je bil po smerti Gregorja IX. izvoljen, je že čez malo dni umeri. Za njim je prišel Ino¬ cenci IV. na stol s. Petra 1. 1241; on se je cesarju Fride¬ riku II. ojstro nasproti postavil, in ko mu cesar s silo žuga, je zbežal v Lugdun (Lijon), in je ondi trinajsti vesoljni zbor vkup poklical 1. 1245. Sošlo se je tukej 140 škofov in nadško¬ fov, med kterimi so bili Carigraški in Antiohijski patriarh, tudi Oglejski patriarh Rertold. Sklepi so bili v treh sejah storjeni zastran zveze greške cerkve z rimsko, zastran pomoči potrebne za sveto deželo, in 17 ondi oznanjenih postav govore večjidel od cerkvenih sodnij. Cesar Friderik II. pa je bil v tem zboru krivo¬ verstva, cerkveniga ropa in zveze z neverskimi Saraceni obdolžen, in slovesno iz cerkvene družbe izobčen. Sicer se je on z vojsko upiral, pa v Nemčii je bila njegova oblast kmalo na nič prišla, in 1. 1250 je sam umeri. Zdaj se je papež Inocenci IV. spet v Rim povernil, je Sicilio, ktero je Hohenstavfska hiša v najem imela, nazaj vzel, in francozkimu kraljeviču Karlnu izročil. Tudi sinova Friderika II., namreč cesar Konrad IV., in Manfred, sta stari boj zoper papeža naprej gnala; pa uni je umeri 1. 1254, in ta je v vojski padel I. 1266; mladi sin Konrada IV. pa, Konra- din, je bil pri poskušnji, Sicilio spet pridobiti, vjet in ob glavo djan. To je bil žalostni konec Hohenstavfske hiše, ktera se je od začetka in če dalje bolj cerkvi nasproti stavila, in je Italijo in Nemčijo dolgo let na dvoje, namreč na cesarjevo in na papeževo stran, razločeno deržala. V sredi takih nepokojev pa je cerkev vonder še nove pri- dobke dosegla v deželah poleg baltiškiga morja, v Prusii, Li- vonii in Kurii. Za naše slovenske dežele je bila takrat še zmirej važna velika mogočnost Oglejskih patriarhov. Pa bolj važna je še bilo vstanovljenje dveh novih škofij po Solnograškim nad¬ škofu Eberardu II.; Sekovska škofija se je namreč začela 1. 1219, s pervim škofam Karlnam, inLabudska ali Lavan¬ tinska 1. 1228 s pervim škofam Ur ha m. 141. Konec križarskih vojsk; Gregor X. papež, štirnajsti vesoljni zbor. Med raznimi prepiri se je nadušenje za posest svete dežele zlo zgubilo, in Jeruzalem je I. 1247 spet egiptovskimu sultanu v roke padel. S. Lu d o vi k IX., francozki kralj, pri svoji pobožnosti in dobrotljivosti od svojiga ljudstva močno ljubljen, je bil takrat za smert'bolan; za svoje ozdravljenje je obljubo storil, se na križarsko vojsko vzdigniti, in spravil je 1. 1248 množico keršan- skih vojakov na noge. To je bila šesta križarska vojska, ktera se je nar pred na Egipt obernila, ker je od ondod zmirej 26(1 nevarnost za sveto deželo prihajala. V začetku so bili križarji srečni, vzeli so terdno mesto Damieto; ko so se jeli naprej pomi¬ kati, jih je pa lakota in kuga nadlegovati začela, in v zadnje, 1. 1250, so se mogli nevernikam v oblast udati; kraljj LudovikIX. sam je bil med vjetimi. Papež Inocenci IV. si je po ti nesreči vse prizadel, nove pomoči za izhodne dežele pripraviti; vonder še le čez štiri leta in po dragi odkupšini ‘se je pobožni kralj z malim številam svojih ljudi spet v Francijo poverniti zamogei. Takrat je papež Inocenci umeri, in za njim je nastopil Aleksander IV. 1. 1254, za tem pa Urban IV. 1.1261,in Klemen IV. 1. 1265 do 1268. Tu je kralj Ludovik IX. spet zmislil na svojo obljubo zastran križarske vojske, in s ternjevo krono Gospodovo v roki je francozke plemenitnike l.‘1268za njo obudil. Pofr teh križarjev je šla nar pred nad nevernike v Tunizii na Afrikanskim bregu; pa strašna kuga, ki je tudi pobožniga kralja izmed živih 1. 1270 vzela, je početku kmalo konec storila. To je bila poslednja križarska vojska. Kmalo so bili tudi vsi zemljiški pridobki križarjev zgubljeni; I. 1261 si je greški cesar Mihael Pa- leolog Carigrad prisvojil, ter je latinsko cesarstvo končal; v Sirii in Palestini so šle zaporedama mesta Antiohija, Jope, Ce- sareja in Tripol v zgubo, in J. 1291 so neverniki križarjem še poslednje mesto Ptolemajdo ali Akon vzeli. Pa pri tem so ostali dušni pridobki, zbujeno izobraženje, bratovska družnost ljudstev in narodov; zlasti pa je pomniti zmaga vere, ktera se je pri na- dušenji za posest častitih, po Kristusu posvečenih krajev čez sa- mosvojno modrovanje krepko povzdignila. Po smerti papeža Klemena IV. je stol s. Petra skorej tri leta prazin stal, dokler ni bil 1. 1271 Gregor X. izvoljen. Sker- bin za potrebe svete cerkve je ta papeži. 1274 drugi Lugdun- ski ali štirnajsti vesoljni zbor vkup poklical, kjer se je 500 škofov in nadškofov sošlo. Poglavitno posvetovanje v še¬ stih sejah je bilo zastran nove križarske vojske, za ktero je bi papež sam toliko bolj vnet, ker je malo pred sveto deželo obiskal bil; vonder sklepi tega zbora niso več mogli križarskiga duha obuditi. Drugo poglavitno delo je bilo soedinjenje greške z rimsko cerkvijo ; cesar Mihael Paleolog je bil namreč za soedinjenje ves navdušen, in je tudi svoje poslance v zbor napotil; in res so Greki edinost z rimsko cerkvijo obljubili in očitno spoznali, vonder brez dolgiga obstanka, V zadnje je bilo še 31 postav za duhovne volitve in pravo obnašanje cerkvenih služabnikov oznanjenih. ’’ tem zboru sta s. Tomaž Akvinski in s. Bonaventura, dve tedašnje luči cerkve, umerla. Malo pred tem zboram 1. 1273 je prišel tudi mož cerkvi zvesto vdan , in za podložno ljudstvo mo- ri°k S k er " !l1 cesars k> sedež, namreč Rudolf I., stari ded Habsburške hiše, ktera je do poslednjih letNemčii cesarje dajala? in mogočnost avstrianske deržave uterdila. Lepo znamnje pri no¬ vim cesarji je bilo, de, ko pri slovesnim vstavljanji cesarskima zes a m bilo najti, je on podobo križaniga z altarja vzel, in z njo v roki prisego nemških knezov sprejemal. Papežu je nar pred P° svojim poslancu, po tem pa tudi sam ustmeno obljubo dal, de hoče 261 pravice svete cerkve varovati. Papež Gregor X. je o vernitvi iz Lugdunskiga zbora 1. 1375 umeri. Važna postava tega papeža je bila tista, de kardinali ostanejo v volitvi noviga papeža v za- piri, dokler cerkvi ni nov pastir odločen. Papeži, Inocenci V., Hadrijan V. in Janez XXI. so le kratik čas, 1. 1276, cerkev vladali. Nikolaj III. je 1.1277 prišel na papežev stol; ojsiro je sicilijanskimi! kralju Karlnu na¬ sproti stopil, kteri si je tudi v Rimu večji oblast prisvojiti hotel. Ko je bil pa 1. 1280 Martin IV. v papeža izvoljen, je kralj Karl spet čez papeža gospodovati iskal; pa šiba od zgorej ga je zadela, ko je po veliki morii del svojiga posestva zgubil. Žalostna reč je cerkev spet v izhodu zadela; greški cesar Andronik II. je namreč 1. 1283 svoje ljudstvo z zvijačo in silo spet od rimske cerkve odcepil; le Carigraški patriarh Janez Vek se ni dal od zveze z rimskim štolam odtergati, desiravno mu je cesar hudo žugal, ga je tudi večkrat v sodbo poklical. Pa tudi tukej šiba božja ni zastajala; novo turško cesarstvo seje v Mali Azii vzdig¬ nilo, in sultan Ozman je kmalo več greških dežel vzel, in njegovi nasledniki so bili Grekam še bolj strahoviti. Papeža Ho nori IV. od 1. 1285 inNikolaj IV. sta imela z aragonskim kraljem Petram silno razpertje, ker si je ta sicilijanski otok samovlastiio prisvojil, čez kteriga je rimski stol dolgo let višji posest imel. Papež s. Celestin V. pa, kteri je I. 1294 iz pušavnika višji poglavar cerkve postal, je bil ves pobožin, krotak, ponižin mož; tanka vest mu ni pustila teškiga bremena dolgo nositi, tedaj se je prostovoljno višjimu pastirstvu odpovedal, in je od sveta ločen Bogu drago življenje končal I. 1295. Popred že, 1. 1291 je boguslužni ce¬ sar Rudolf I. svoje dni sklenil. 141. Razširjenje kristijanstva v severni Evropi in Azii. Evropejske ljudstva so bile že večjidel v družbo katoliške cerkve sprejete; le proti severju poleg baltiškiga morja je še več neverskih rodov stanovalo. Nezmerno polje v zasajenje Kristusove vere pa je še v Azii in Afriki odperto stalo. Ker se je rimski stol v srednjih časih tako častito kakor središe cele svete cerkve skazal, so tudi početki za daljno razširjenje kristijanstva nar bolj od ondod izvirali. Oznanovavci svete vere so sami v Rimu po- oblastenja iskali; papeži so tudi sami, na primero Honori III., učene, stanovitne duhovne može vRipi klicali, de bi se bili ondi za ozna- novanje s. evangelija med neverniki pripravili; tudi so po lastnih poslancih uterjenje in razširjenje svete vere pospešiti iskali. Pri Pomorjanih na južnim bregu baltiškiga morja so pervi početki s. evangeli zasejati večjidel brez sadu ostali. Oton,Bam- berški škof, pooblasten po papežu Kalikstu H., je prišel 1. 1124 v Pomorsko; z vnanjo krasnoto in slovesnostjo si je pri ljud¬ stvu spoštovanje obudil, in z modrim ravnanjem je vojvoda'pri¬ dobil. Kmalo je v Pirici, Ščecinu in Julinu na tisuce ljudi kerstiti zamogel; in ko se je v svojo škofijo nazaj vernil, ‘je v Julinu 262 Adalberta kakor škofa zapustil. L. 1128 je Oton zopet Po- morjane obiskal, nestanovitne poterdil, in zadnje ostanke maliko- vavstva vničil; škofija je potem v Kaminu svoje mesto imela. Uterjenje keršanske vere pri Pomorjanih je storilo, de so se ji tudi polabski narodi spet popolnama vdali. Težko se je keršanska vera pri Prusih vstanovila. Njih malikovanje je bilo močno slovenskima podobno, desiravno so njih bogovi druge imena nosili; veliko je pri njih veljala malikovska duhovšina, od ktere je tudi nar večji nasprotovanje do s. evange¬ lija izhajalo. Pervi oznanovavci svete vere, s. Adalbert, Pražki škof, in minih Brun o n so tedaj le mučeniško krono pri Prusih našli. Pravi apostelj pruski je bil minih Kristjan iz Olivskiga samostana na Poljskim; papež Inocenci III. ga je v škofa zapro¬ sijo odločil, in je Gnezniškimu nadškofu višji skerb za spreober- njence izročil. Vonder brez vojaške brambe se pri terdovratnih Prusih ni lahko vse opraviti dalo; z dovoljenjem papeža Honorja III. je tedaj škof Kristjan križarske vojake, po tem pa I. 1226 križane viteze nemškiga reda v pomoč poklical. Križani vitezi so si deželo z mečem osvojili, in jo v posesti obderžali; mesta so bili na to sozidane, in štiri škofije, med njimi Hlumniška in Var- mijska, so bile vstavljene. Vonder še le po dolgi vojski so bili Prusi 1. 1283 popolnama pomirjeni, in potem le je zamoglo pravo spreobernjenje nastopiti. Na izhodnim bregu baltiškiga morja, v Livonii, Esto- vonii ali Čuhonii in Kurii se je vera tudi le s pomočjo križar¬ skih vojakov in vitezov uterdila med leti 1200 do 1230. Škof Albert je bil apostelj teh dežel; škofije so bile postavljene v Rigi, Derptu in Kolivanji fRevalu). Pozneje še 1. 1386 so Lit¬ va ni s svojim vojvodam Jagelonam ali Vladislavam k sveti ven stopili; škofija v Vilni je ondi veri v podslombo služila. V daljnih straneh Azije so nar pred krivoverski Nestorjam keršansko vero zasejali krog 1. 1000; tatarsk narod v severji i od Kitaja se je spreobernil, in keršanski kralji z imenam mašnika Janeza so ondi dolgo sloveli. Papež Aleksander III. je poslanca od eniga teh kraljev sprejel, in ga je v škofa posvečeniga nazaj poslal 1. 1177. Pa krog 1. 1200 se je v sredi Azije nov narod vzdignil, ter je skorej vso Azijo s Kitajem in pozneje še z Indij 0 vred v svojo oblast spravil, tudi I. 1241 Evropi pokončanje žu¬ gal, in res tudi Rusijo za 200 let posedel; to so bili Mongol) in njih višji vojvoda Džingiskan. Mongoli sami niso bili kaj pripravni s. evangelija sprejeti; svoji malikovavske vraže in Moha¬ medove zmote so enako čislali. Vonder Džingiskan kristjanam 01 sile delal; med njegovimi ženami je bila enanestorjanska kristja¬ na, ktera ga je za keršansko vero bolj omečila. Papeži Inocenci IV., Gregor IX. in Nikolaj IV. so si pr] 2 ®' devali, sveti veri pot do Mongolov odpreti; pa še le krog 1.12Vy J e Janez od Monte Korvino, iz reda s. Frančiška, 6000ose kerstiti zamogel. Papež Klemen V. je tega častitiga moža v nad¬ škofa za Kambulo ali Pekin odločil, in mu tudi sedem pomoč¬ nikov poslal. Ko so so pa I. 1319 Kitajci zoper mongolsko g°' 263 spostvo vzdignili, je bila tudi keršanska čeda v Pekinu raztirana, in novim misijonarjem pot v deželo zaperta. Pomniti so še poskušnje s. Fr anči š k a Asiskiga v Egi p tu med muhamedani s. evangeli zasaditi. Sveti mož je neprestrašen stopil L 1250 pred sultana Meledina, ponudil se je celo na go¬ rečo germado iti, de bi pokazal resničnost keršanske vere, in ponujanih velikih darov ni hotel vzeti; ne verski sultan mu potem ni mogel svojiga spoštovanja odreči, in se je celo njegovi molitvi priporočil, ko se je s. Frančišk v Evropo nazaj vernih Viditi je po vsim tem, kako de je cerkev svojo moč na visoko razprostirala; koliko oblasti de je že nad človeškimi serci dosegla. Drugo poglavje. Visoko napredovanje keršanske učenosti; globoko padanje krivoverskih zmot. 143. Keršanska učenost v tej dobi; visoke šole ali vseučiliša. Kakor ima človek po svoji duši dvojno poglavitno moč, um in voljo, tako gre tudi njegova duhovna delovnost na dvojno, na spoznanje in djanje, na vednost in življenje. S svojim urnam človek iše J’rt objame, kar je resnično, in s svojo voljo si pri¬ zadeva za to, kar je dobro; kolikor bolj je oboje prav združeno in zvezano, toliko bolj se človek Bogu približa in z njim so- edini. To so dobro spoznali učeni možje srednjih časov; in tedaj se je njih učenost tudi razločila na dvoje , na svetlo spoznanje resnice in na pravo ravnanje življenja; z greško besedo je bilo uno školastika, to pa mistika. V djanji pa teh dveh sploh niso ločili; kolikor jih je bilo zares učenih mož, toliko jih je bilo večjidel tudi svetih mož. Večkrat se govori, de so se učeniki srednjih časov po greških modrijanih Platonu in Aristotelu ravnali. Gotovo je to, de, kar so oni pri teh dveh še pervim cerkvenim očetam častitih možeh našli prave resnice in prave podobe resnico razlagati, so tudi zvesto poprijeli; pa učenost razsvetljenih mož te dobe ni nobena paganska (ajdovska), ampak vsa od keršanstva prevzeta. Njih poglavitno vodilo pri vsim preiskovanji resnice je bila beseda s. Avguština: de pred je verovati, potem razu¬ meti. Visoko so spoštovali resnico in njeno spoznanje, s posebno ljubeznijo so je iskali, in z veliko serčnostjo so se za njo trudili. Ti učeniki, sploh jim školastiki pravijo, se morajo pač vsakimu prijatlu resnice, pa tudi vsakimu spoštovavcu čednosti in svetosti časti in ljubezni vredni zdeti; sicer jih mnogoteri prevzetni mo¬ drijani sedanjih časov zaničujejo, pa ravno to je znamnje večkrat puhle učenosti naših dni. De se je duh pri keršanskih narodih v tej dobi za visokeji in globokeji učenost tako močno vnel, to je med drugim tudi sad prizadevanja papeža Gregorja VIL Kakor je on oprostenje cerkve izpod prevzetne posvetne oblasti, in rešenje duše iz sužnosti mesa m blaga napeljal, tako je tudi človeškimu duhu spet peruti dal, se v visokost svete vednosti povzdigniti, in se v globočine resnic- 264 ne pobožnosti vtopiti. Šole pri škofijah in samostanih so še iz poprejšne dobe ostale; dobro izurjeni duhovni učeniki so tukej prosto in veselo in ne za plačilo učili, in učenci so se v celih množicah krog njih zbirali, bolj skerbni za dušni kakor za telesni živež. Te manjši šole so se tedaj kmalo razširiti in povzdigniti mogle v visoke šole ali vseučiliša, v Bolonji 1. 1200, v Parizu 1. 1206. Vseučiliša šobile po takim ževzačetku cerkve- niga izvira; poterjenje škofov in papežev samih jih je očitno ka¬ kor cerkvene naprave spričalo. Na teh visokih šolah se od za¬ četka niso povsod vse poglavitne vednosti, namreč modroslovje, bogoslovje, pravoslovje in zdravilstvo vkupej učile , ampak bolj po samim; v Parizu namreč zlasti modroslovje in bogoslovje, v Bolonji pravoslovje in v Salernu zdravilstvo; pozneje so se čaša¬ ma na vsaki visoki šoli vse te vednosti združile. Učeniki visokih šol so mogli biti skušeni možje, in so bili visoko časteni; na njih svete se je dostikrat v važnih rečeh gledalo. Za učence je bilo pa tudi po dobrotljivih naredbah poskerbljeno, de so se ložje brez ovirka z učenjem pečali, imeli so pa tudi med seboj svoje nad¬ zornike zastran praviga reda. 144. Poslednji cerkveni očetje; s. Anzelm, s. Ber¬ nard; začetki školastiškiga bogoslotstva. S pričujočo dobo se je versta častitih in učenih mož kon¬ čala , kteri so za svete, cerkvi izročene nauke izvirno pričevanje dajali, in se tedaj cerkveni očetje imenujejo. Poslednji med njimi so že začeli obilni zaklad keršanskih resnic po redu sestav¬ ljati, in bolj na tanko razlagati; in s tem seje začelo učeno, školastiško bogoslovstvo. v S. Anzelm, rojen v Lombardii krog 1. 1050, je poln želj po sveti učenosti v Francijo hitel, kjer je Lanfranka, prednika v Bečkim samostanu, izverstniga učenika našel. Tukej je stopil v red s. Benedikta, in kmalo je bil kakor miniški prednik in slovit učenik naslednik Lanfrankov, kteri je na Kanterburški nadškofski stol povišan bil. S. Anzelmu ni bilo zadosti resnice svete vere le sploh poznati; njegovo prizadevanje je na to šlo, si globokeji vednost od njih pridobiti, in sicer na podlagi božjiga razodenja; V takim globokejim preiskovanji svetih resnic se je deržal stopinj s. Avguština; in tako so prišle na svetlo mnogotere bukve, v kte- rih je božje bitje, božj e las tnosti, skrivnos t s. Tro jice in potrebnost včlovečenja božjiga Sina dokazoval; v tem je tudi njim nasprot stopil, kteri so se v razlagovanji raz°' detih resnic preveč napačnimu modrovanju vdali. Ne pa za sam« vednost, ampak tudi za življenje je bil s. Anzelm razumin m° z > s posebno umetnostjo je on znal mladost učiti, miniško družtvo * n du ® e na P 0 ^ pobožnosti voditi. To je storilo, de je bi 1. 1093 v Kanterburškiga nadškofa izvoljen. Tu se je sicer zope* samovlastna kralja Vilhelma in Henrika za cerkvene pravice hud 0 vojskovati imel, vonder s stanovitnostjo, poterpežljivostjo in za¬ upanjem v Boga je srečno zmagal. Na drugi strani se je z vS0 26S močjo trudil, med svojo duhovšino bolj redovno življenje vpeljati; ih tudi tukej njegovo prizadevanje ni bilo zastonj. Sveto življenje je sklenil 1. 1109. Razun pred rečenih je zapustil še več drugih bukev od volje božje, od izvirniga greha in od gnade božje, tudi mnogo pobožnih premišljevanj in listov. Kadar se je bilo začelo globokeji v verske resnice sega¬ ti, in jih bolj razločno dokazovati, so se pa kmalo našli možje, kteri so preveč v znajdbe človeške modrosti zaupali, in božje skrivnosti nekako premalo spoštljivo in nekako krivoversko razla¬ gali. Med njimi je bil zlasti Abelard, od 1. 1115 slovit učenik modroslovja in veroznanstva v Francii, mož velike bistroumnosti, pa preveč prederzin v svojim modrovanji, ino premalo varin v svojim obnašanji. Eno je storilo , de na njegovim življenji vedin madež ostane; drugo je bilo uzrok, de je Svesjonski zbor* njegove veroznanske bukve zavoljo kriviga razlaganja s. Trojice obsodil, in de so se mnogi učeniki zoper njega in njegov uk vzdignili. Grajali so mu posebno to, de je cerkveni nauk preveč s člove¬ škim modrovanjem mešal, de je spoznanje božjih resnic pred iz človeškiga pametovanja kakor iz vere izpeljeval, in tako več kri¬ vih naukov na dan spravil. Abelard je bil tedaj obsojen, in sodba je bila tudi v Rimu poterjena; mogel je za vselej v Klunjijskim samostanu zapert ostati. Svoje poslednje dni je v resnični pobož¬ nosti preživel, in je z imenam pravovernosti svoje življenje 1. 1142 sklenil. Mož, kteri se je v tem času posebno za čist in nepopačen nauk svete cerkve poganjal, in kteri je bil tudi posebno svetla luč v božji hiši, je bil s. Bernard. Rojen v Fonteni na Burgunškim 1. 1091, si je sicer šolsko učenost obilniši memo svojih součencov prilastil; vonder njegovo serce je bilo na resno, tiho, samotno življenje nagnjeno; tedaj je s petemi brati in več tovarši 1. 1113 v Cistercijanski red stopil. Imel je globoko spoznanje, obilno znajd- nost in skušnjo; zmodren ni bil samo po vnanjim uku, ampak tudi po notranjim premišljevanji; živo se je oklenil nauka svete cerkve, ih zgovornost njegova je bila vse za seboj potegniti v stanu, in tudi čudeži so njegovo djanje podpirali; pri vsim tem pa je imel veliko ponižnost, in se je vsaki časti skerbno odpovedoval. Tak razsvetljen mož je zamogel divjim krivoverstvam tistih časov na- sprot delati, je bil v stanu zaspaniga duha vernikov spet iz no- viga buditi, je smel duhovskim in deželskim poglavarjem njih dolžnosti z močjo pred oči staviti, in je znal tudi prederzno mo¬ drovanje nekterih keršanskih učenikov na pravo obračati. Med spisi tega poslednjiga cerkveniga očeta so pomniti brezštevilni listi, govori v nedelje in praznike, razlaganje od gnade božje in s. kersta, bukve zoperAbelardove zmote, bukve od ljubezni do Boga, od stopinj ponižnosti in napuha, od dolžnost cerkvenih pastirjev in od pravigaspreober- njenja za duhovski stan, posebno pomljivi so njegovi go¬ vori od visoke pesmi, kakor obsežik vsih naukov duhovniga iji in pisanji ni samo vnanjeraz- nar bolj je na notranje razsvet- umnosti in vednosti učil, ampak 266 Ijenje duha, in na visi pobožnost serca napeljeval. Sklenil je sveto življenje 1. 1153, in je bil po vesoljnim glasu že 1. 1174 med svetnike prištet. Po zgledu s. Bernarda so tudi drugi učeniki verskih resnic previdnost v modrovanji priporočevali, in so se sami po tem rav¬ nali. Posebno sloveč je bil Peter Lombarški, učenik bogo- slovstva in po tem škof v Parizu, ki je umeri 1. 1164; njegove čvetere bukve izrekov so stove let vodilo bogoslovskiga uka bile. Nista si veliko manjši slave pridobila Hugon in Rihard od s. Viktorja, miniha v samostanu blizo Pariza, ktera sta po enakim potu nauk s. pisma in cerkvenih očetov z dokazovanjem pameti soedinila; tudi za viši pobožno življenje sta napeljevanje na znanje dala, ter sta za to stran nauke s. Bernarda bolj v red djala. 145. Drugi bogoslovski učeniki, s. Bonaventura, s. Tomaž Akvinski; napredovanje školastiškiga bo- goslovstva. Kadar je bil z bolj natanknim bogoslovskim ukam lep za* četik storjen, je obilniši poznanje cerkvenih očetov, zraven pa tudi Aristotelovih vodil lahko še veči pospeh dajalo. Zlasti so bik možje iz novih beraških redov s. Dominika in s. Frančiška, kten so si v bogoslovskim uku veliko prizadevali. Albert veliki, reda s. Dominika, je učil veroznanstvo v Parizu in v Kolonii, je bil potem škof v Reznu, in je umeri 1. 1280. S. Bonaventura 1. 1221 rojen na Toskanskim, je stopil v red s. Frančiška, inJ, e po tem v Parizu z veliko slavo učil, tako de so mu ime seraf- skiga učenika dali. Bil je mož čistiga serca, globoke učenosti in visoke čednosti, tudi poln krotkosti in ponižnosti. Sicer J e njegovo nagnjenje bolj šlo na vednost praviga življenja, in nje¬ gove bukve so polne pobožniga duha; pa njemu je bilo tudi učeno preiskovanje verskih resnic ravno tako lastno in njegov kratko- govor je krepek sostavik verskih naukov. Rimskim papežem J e bil. zlo v časti in zlasti Gregor X. se ga je v nar važniših opra¬ vilih poslužil, (udi gaje na drugi Lugdunski zbor poklical. P® tukej je 1. 1274 umeri; ves zbor visokih cerkvenih pastirjev g 8 je s častjo k pokopu spremil. S. Tomaž Akvinski, v Kalabrii 1. 1215 rojen, je stopil zoper voljo staršev in bratov v red s. Dominika, in je iz ust Al¬ berta veliciga obilniši nauk v svetih vednostih prejel’. On se šteje med nar veči cerkvene učenike srednjih časov, celo je po globoki«! preiskovanji in natančnim razlagovanji verskih resnic lahko per' 1 med njimi; pa tudi vednost viši pobožnosti se v njegovih spisih obih’° aze. Njegovo nar posebniši delo je znesik celiga bogoslo'- s va v treh velikih razdelkih, ktero pa ni do konca izveršeno; v njem se je ravnal po stopinjah s. Avguština, in je tako dobro verske Kakor ujanske resnice razložil. Njegovo razlaganje s. evan¬ gelijev se per globokim razumevanji zvesto nauka svetih očet° v . 267 in cerkve derži; in bukve od resnice katoliške vere nasprot nevernikam in judam so v prepričanje takih posebno pripravne. Ni ga samo globoka učenost, ampak tudi posebna svetost čez druge povzdigovala; pomniti je vredno, de je on per vsim globokejim preiskovanji z molitvijo za razsvetljenjezačetik delal, in Kristusa na križu svojiga perviga učenika imenoval. Umeri je 1. 1374 na poti k Lugdunskimu zboru; njegova slava se je s tem zaterdila, de so ga angelskiga učenika imenovali. Posebno ime med bogoslovskimi učeniki te dobe si je še pridobil Janez Duns Škot, tako klican, ker je bil iz Dunstana v Škocii doma; bil je iz reda s. Frančiška in je umeri 1. 1308. Učil je v Oksonii in v Kolonii, imenovan je bil natančni uče¬ nik. Njegova učenost sicer ni šla tako globoko, kakor se per s. Tomažu kaže; pa njegova bistroumnost ni bila manjši; njegovo razlaganje se je v nekterih rečeh nekaj razločilo od razlaganja s. Tomaža; in njegov red, namreč Frančiškanski, si je njega še dalje v zgled in vodilo jemal, kakor so se Dominikam' deržali s. Tomaža. Še je opomniti, de zraven učeniga obdelovanja celiga ve- roznanstva se ni opušalo obračati se tudi na globokeji poznanje virov božjih resnic, zlasti s. pisma. Kardinal Hugon od s. Kara je za ložji rabo s. pisma razdelitev v poglavja ali postave vpeljal, in je tudi pritaknjene pomote v besedah popraviti iskal. Hugon od s. Viktorja je pisal nauke za ložji razumljenje s. pisma; on je, kakor tudi s. Tomaž Akvinski, razlaganja več svetih bukev na svetlo dal. 146. Razne zmote in krive vere; Aibižani in vojskovanje cerkve zoper nje. Ko je cerkev v tej dobi veliko mogočnost in premožnost zadobila, mnogoteri nespametni niso hotli spoznati, de je Bog to cerkvi dodelil v njeno večji povišanje in obilniši razširjenje; le ako je večji moč in bogastvo kterim iz cerkvenih pastirjev vspod- tikljej bilo, to so vidili, in so vedno le na uboge aposteljne ka¬ zali. Od tod je prišlo, de po zgledu mogočnih posvetnih pogla¬ varjev, ki so se zoper cerkev upirali, so tudi mnogoteri krivi učeniki zaničevanje cerkve, njenih pastirjev, njeniga nauka in njenih naprav očitno oznanovati začeli. Zraven so. si taki zmo- tenci v napuhu in prevzetnosti veliko sami od sebe domišljevali, so se na ravnost božje sinove, ali s svetim Duham napolnjene imenovali, in so hotli po svojih mislih božje kraljestvo na zemljo postaviti. Taki krivoverci so bili neki Tanhelin v Bclgii, Peter Bruz in neki minihHenrik vFrancii. Cerkveni zbori vPizi in v Remih I. 1148 so te zmote zaterli. Drugi krivoverci so še dalje šli, so se sami K at ari, to je čisti, imenovali, kakor de bi v katoliški cerkvi nič čistiga ne bilo. Zraven tega, de so vse cerkvene nauke in naprave zavergli, so privzeli starih zmot, po kterih bi celi vidni svet ne bil druziga kakor delo hudiča. Od sebe so polni napuha terdili, de niso v 268 stanu grešiti in gnade božje zgubiti; od drugih ljudi pa so menili, de so le stvari hudiga, in od začetka le za pekel namenjeni. Raz¬ širili so se ti krivoverci zlasti v južni Francii in v severni Italii, pa tudi v Nemčii in Anglii. Ko so drugi cerkveni zbori malo zoper nje opravili, je papež Aleksander III. v tretjini Lateran¬ skim zboru ojstre postave zoper take zmote dal. Valdenci so se začeli po nekim Lugdunskim tergovcu, Petru Valdu, kteriga je bila smert prijatla tako močno ginila, de je vse svoje zapustil, kteri se je pa 1.1160 tudi sam brez cerkveniga pooblastenja pre- derznil očitno pridigvati. Ti krivoverci so zavergli cerkveno izro¬ čilo, tudi so tajili skrivnost presv. rešnjiga Telesa in potrebnost spovedi, hotli so cerkvi vse posestvo odpovedati. Razširili so se zlasti v severni Italii in južni Francii; in desiravno sta si. zlasti papeža Aleksander III. in Inocenci III. dosti zoper nje pri¬ zadela , vender zmota ni bila popolnama zaterta, in še sedanje dni se najdejo Valdenci v Sardinii. Nar huji krivoverci te dobe pa so bili Albižani, ki so se tako imenovali od mesta Albige v južni Francii. Oni so vse zmote starih gnostikov in manihejcov, ki so se na tihama iz izhodnih v zahodne strani zasejale, ponovili in jih celo do konca dognali. Na eni strani so Bogu samimu vsigavednost in prosto voljo odrekli, in vse reči slepi osodi podvergli; na drugi pa so terdili, de ves vidni svet je le delo satana, in tedaj so se jedi mesa in tudi zakona zderževali, zraven pa so vender gerdi poželjivosti služili. Njih uk je vso keršansko resnico in vse keršansko življenje podkopoval, njih obnašanje je vse Vezi človeške družbe razdiralo, duhovski in deželski gosposki so se zoperstavili, svete reči z nogami tap* tali, božje hiše razdevali. Toliko hudiga je to krivoverstvo na¬ pravilo, de je s. Bernard tožil: »Cerkve so prazne, ljudstvo brez duhovšine, zakramenti brez spoštovanja ; ljudstvo umira brez cer¬ kvene pomoči, brez pokore in spreobernjenja." Kar je temu zlegu večji moč dajalo, je bilo to, de je več mogočnih plemenitnikov, zlasti Tolozanski knez Rajmund , na strani krivovercov bilo. Taki sili nasprot se ni zamoglo samo z mehkim ravnanjem izhajati; te¬ daj je že papež Aleksander III. 1. 1164 križarsko vojsko zoper te krivoverce oznanil. Vonder še le papež Inocenci III-» ko je veliko nevarnost za cerkev in za človeško družbo spoznal, je ojstreji pota nastopil. Perva papeževa poslanca, Rajnerin G vi d on 1. 1198, sta s podučevanjem in svarjenjem malo opra¬ vila. Drugačin sad sta dosegla Diego, škof iz Ozme na Španskim, in s. Dominik, takrat še korar tiste škofije, potem začetnik no- viga miniškiga reda; ona sta v ponižni in revni obleki med kri' voverce šla, in z ljubeznijo in krotkostjo veliko opravila. Po nji' 1 zgleduje delal tudi novi papežev poslanec P e ter odKasteln«' yo; v apostoljski ubožnosti in bosonog je začel zgubljenih iskati, in v keršansko cerkev nazaj voditi; vonder na skrivnim je. b* 1 umorjen, ter je postal marternik v apostoljskim poklicu. Tedaj ,l e papež križarsko vojsko zoper silovite krivoverce oznanil; verni in sercm knez Simon Montforski je križarje vodil. Tolozanski knez Rajmund se je mogel podati in očitno pokoro delati; terdnja ve 269 krivovercev so bile s silo vzete, in dosti jih je v divjini boji tudi smert našlo; njih moč je bila potem raztirana. Krivoverstvo s ko¬ renino izrovati se je s. Dominik s svojimi tovarši trudil, in v tem deluje tudi molitev s. rožnikranca vpeljal. Papež Inocenci III. pa je v četertim, Lateranskim zboru škofam ukazal, take, ki bi bili krivoverstva obdolženi, s previdnostjo preiskovati, in po potrebi s cerkvenimi pokorili obložiti. Papež Gregor IX. je v Tolozan- skim zboru I. 1229 za to škofovsko sodbo posebne postave dal; in tako seje začela tista duhovna sodnija ali i n k vizi c ij a, ktero hudobni ljudje katoliški cerkvi zlo očitajo, kakor de bi bila toliko krivična in grozovita. Pa cerkvena sodba je ravnala s pre¬ vidnostjo in krotkostjo; in le deželske sodnije, ki so si njeno po¬ dobo prilastovale, so bile večkrat, desiravno ne vselej, toliciga grajanja vredne. Še mnoge druge zmote je ta čas rodil. Nektere teh zmot so šle zoper pravo spoznanje, kakor ukAmalrika od Bena in Da¬ vida od Dinanto, ki sta terdila, de je Bog vse, in vse Bog, kakor de bi med Bogam in svetam ne bilo nobeniga razločka. — Druge zmote so bile zoper pravo keršansko življenje, ker so njih prijatli terdili, de vse, kar človek stori, je božje delo, bodi si dobro ali hudo, de tedaj za človeka ni nič greha. Imenovali so se bratje in sestre prostiga duha; in njih obnašanje je bilo zares vse prosto ali razujzdano. Pri drugih je bilo na videz ne¬ kaj praviga duha, hvalili so se z apostoljsko ubožnostjo in s či¬ stostjo pervih kristjanov; pa v njih mislih je-bilo vse na napačno stran obernjeno, in namesti prave visoke svetosti se je kazala le goljufiva skrivnostna pobožnost. Taki so bili apostoljski bratje in drugi. Zatorej je cerkev večkrat ojstre postave zoper te zmote dajati mogla. Tretje poglavje. Notranji red cerkve, življenje vernikov in novi miniški redovi. 147. Duhovna in deželska oblast papežev; cerkveni zakonik. V tej dobi se je višji oblast rimskiga papeža v celi cerkvi popolnama razvila in skazala; kakor namestnik Kristusov in na¬ slednik s. Petra je bil v vsih duhovnih rečeh kot edini višji vla¬ dar spoznan, in trojna krona na pokrivalu njegove glave je postala očitno znamnje njegove moči nad cerkvijo v terpljenji, v vojski in v časti, v nebesih, na zemlji in v dolnim svetu. Izreke pape¬ žev v verskih rečeh so verniki kot nezmotljive sprejemali. Škofje so svojo oblast iz rok papeža kot višjiga škofa jemali, in se jeli pisati „ škofe po božji in apostol j skiga sedeža m ilosti"; njih volitev in prestavljenje je vselej vRimu poterjeno bilo. Nadškofje so sploh od papeža palijo, znamnje svoje večji oblasti, dobivali, in mu zvestobo in pokoršino prisegali. Tudi v nižjih cerkvenih službah so si papeži pravico lastili, iz posebnih B70 uzrokov vredne može vstavljati. Cerkveni zbori so se le na njih poklic ali z njih vestjo snidali, in so le z njih poterjenjem veljali. Postave v cerkvenih rečeh so šle sploh iz papeževih ust, in prijenjevanja od njih zaveze (dispense) so v njih oblasti bile; višji sodba v cerkvenih rečeh in pravicah je v Rimu mesto imela. Pridevanje pobožnih od sveta ločenih duš v število svetnikov (ka¬ nonizacija) je bilo papežem prihranjeno; ravno tako na drugi strani odveza grešnikov od posebno hudih pregreh. Zavoljo tako obilnih opravil se je tudi število papeževih služabnikov krog njih sedeža, ali papežev dvor, zlo pomnožilo. Nar bližje papeža so stali kardinali, kteri so pri njem namestovali duhovšino cele cerkve, tedaj še vedno v škofe, mašnike in diakone razdeljeni bili; njim je šla pravica papeža voliti, bili so njegovi pervi svetovavci, in zopet besedniki duhovšine in vernikov pri njem. V daljnih krajih in za posebne važne opravila pa so papeževi poslanci v nje¬ govim imenu veljali. Zavoljo velikih potreb cerkve so papeži po¬ trebovali tudi rečne pomoči iz rok posameznih cerkev in vernikov, in tedaj so si v posebni sili pravico lastili od njih primerjane davke tirjati. Vsa ta oblast višjih poglavarjev katoliške cerkve v Rimu se je izhajala iz naredbe Jezusa Kristusa, in njih posebno djanje v tej dobi iz posebnih potreb cerkve v tistih časih ; in le sovraž¬ niki cerkve, ki njeniga duha ne poznajo in časov ne razločijo, so v stanu papeže po krivim gole lakomnosti po gospodovanji dolžiti. Pa tudi v pozemeljskih rečeh je bila oblast papežev v tej dobi posebno velika. Bili so kakor sredniki med kralji in ljudstvi, ka¬ kor sodniki nad vladarji in podložnimi spoznani; občne krivice, vstaje , vojske so znali zavirati. Zatorej so si večkrat tudi vso duhovno oblast v pomoč vzeli, nepokorne s cerkvenim izobčenjem ali s preklicani božje službe slušati učili. In sicer to ne po kri¬ vici. Niso bile samo potrebe časov takrat posebne, ker je le du¬ hovna oblast divjiga duha narodov ukrotiti zamogla; ampak ker je papež namestnik Kristusov in višji varh ubožnicam in bolnišnicam, cerkvam , potam in mostovam. Cerkev je v takim ravnanji mislil 3 na besedo s. pisma, de milošina zbriše veliko število grehov. 148. Življenje vernikov, pomnoženje miniških redov. Desiravno malopridneži srednje čase kot temne grajajo, j n jim skorej nobene dobre strani ne dajo veljati, vonder jim ni manj¬ kalo ne luči praviga spoznanja, ne svetlobe pobožniga življenja- Res se je sicer nad visokimi dostikrat kazala silovitost, razujzda- nost, krivičnost in nad nizkimi sirovost, praznoverstvo; vonder m manjkalo v nobenim stanu tega časa v resnici svetih duš. Razun več svetih škofov in papežev so svetili visokim kralji: s. Ludovik v Francii, s. Ferdinand v Španii, s. Ladislaj na Ogerskim- s. Leopold, avstrijanski vojvoda, in kraljice: s. Margarita v Skocii, s. Hedviga v Polonii, s. Elizabeta na Ogerskim 111 Nemškim. Pa tudi nizki stanovi ravno v tej dobi lepe zglede ka¬ žejo, kot s. Homobon, tergovec v severni Italii, s. Izidor, kmet, s svojo ženo Marijo v Španii, s. Notburga, dekla v Ti- rolih, s. Margarita Kortonska, spokornica v Italii, in še veliko drugih. Kakošna gorečnost pa se je kazala lamkej, ko so se skorej brezštevilne množice visokih in nizkih vzdignile z ne¬ varnostjo življenja in zapušenjem domu in svojih, svete kraje zoper nevernike branit'! Ali kakošna pobožnost je tam bližala, ko so na višavah in v nižavah Gospodu velike lepe tempeljne zidali, denar in blago, dostikrat trud in delo celiga življenja Bogu v dar pri¬ nesli! Kako sveto navdihnjenje je polnilo serca njih, ki so vse vžitke sveta zapustili, ojstreji in ojstreji miniške redove vstavljali in množili! Miniško življenje se je v tej dobi čudno oživilo, in je tudi za celo cerkev in za posamske duše veliko veliko prida rodilo. V ojstrim pokorjenji uterjeni, z duham pobožnosti navdani so bili minihi dostikrat svarivci visokim in mogočnim, tolažniki nizkim in ubogim, pomirivci zdraženim in sovražnim; samostani so bili pri¬ bežališč grešnikam, pomoč revežem, začetki šol in stanovališa učenosti, podpora umetnost in rokodelstev. In sicer se je miniško življenje v tem času na mnoge strani razvijalo, tako de je papež Inocenci III. prepovedal nove redove vstavljati; in vonder ravno potem so se še novi redovi vzdignili, ki so cerkvi in deržavi v močno podporo služili. Iz poprejšnih časov se je obderžal še vedno red s. Benedikta, in sicer posebno v tisti podobi, ki se je bila od Klunjijskiga samostana v Francii razširila; iz te družbe so še zmirej goreči in stanovitni papeži in škofje izhajali. Pa po bogastvu, ki se je po obilnih darovih vernikov vedno narašalo, se je poprejšna gorečnost teh minihov v mlačnost sprevergla , in možje, kterim je bila prava svetost resnica, so iskali miniham bolj primerjeno življenje vpeljati. Opat Robert je 1. 1098 vCistercii v sredi Francije nov red vstanovil, kteri bi se ojstro zatajeval, vse vnanje lepote še v cerkvi zderžcval, in vsih opravil zunej samostana ogibal, in papež Paskal II. je ta red I. 1119 poterdii. To so Cistercijani, ktere belo oblačilo memo drugih razloči; imenujejo se tudi Bernardini, ker je s. Bernard, opat v Kla- ravali, iz tega reda bil, ki se je po njem tudi močno razširil. Nar ojstreji življenje so si izbrali Kartuzijam", kterih začetnik je bil s. Bruno n, korar iz Kolonije v Nemčii, 1. 1084. Brunon je vidil veliko pohujšanje nad pastirjem Bernske cerkve, kjer je slovečo šolo učil, in žalostin konec tega nevredniga škofa ga je obudil s prijatli enake misli samote iskati, kjer bi bolj varno Bogu služiti zamogli. V Kartuzii v južni Francii seje začel pervi samostan noviga reda, kjer so minihi v belo oblečeni s černim suknam čez pleča po samim v celicah stanovali, se v pobožnih vajah, v delu svojih rok in prepisovanji bukev mudili; zraven vedno molčali, ojstro spokorno oblačilo na životu nosili, se vsiga mesa, še mnogih postnih jedil zderževali. Papež Urban II. je ta red poterdii, ki se je per vsi ojstrosti kmalo po svetu razširil. Tudi v naših krajih so sc kmalo od začetka Cistercijani in Kartuzijani naselili. Premonstračani ali Norbertini so prav za prav Korarji po vodilu s. Avguština s četno obleko, kterih red je v 272 Premonstratu v Francii vstavil s. Norbert, potem Devinski nad¬ škof, in poterdil papež HonorilL 1. 1124. Karmeliti so se za¬ čeli prav za prav J. 1156, ko je Bertold, blagorodin križar iz Italije, z več tovarši na gori Karmela v sveti deželi celice za pušavniško življenje postavil. Ker je na tej gori kdaj prerok Elija živel, in so se vedno pušavniki ondi deržali, zatorej so novi mi- nihi tega preroka svojiga začetnika šteli. Njih red je papež Ho- nori III. 1. 1224 poterdil; deržali so popolno ubožtvo, po samim v celicah živeli, mesnih jedil se zderževali; njih oblačilo je rija- vo, in verh bel nadplečik ali škapulir, kteriga je njih poglavar s. Simon Stok po pobožni pripovedi iz rok Marije Device, njih izvoljene priporočnice, prejel. Križarske vojske, roparstva nevernikov in mnoge kužne bolezni, ki so se iz Jutroviga v Evropo zaplodile, so še drugač¬ nim redovam začetik dale. Za strežbo raznih bolnikov, zlasti go¬ bovih, so se vstanovili An toni ti in H o s pital iti, poterjeni po papeži Urbanu II. 1. 1096; zavoljo Kristusa so se podvergli te¬ žavni službi bolnikov, ktera se sme nar ojstrejimu pokorjenju in tudi mučenstvu primeriti. Za odkupovanje jetnikov in sužnjih, hi so nevernikam v roke padli, je začel s. Janez od Mate 1. 1200 v Francii nov red; prikazen angela v beli obleki z višnjevorude- čim križem na persih, ki je roke nad belim in černim sužnjim deržal, je tega moža k pobožnimu sklepu obudila, in papež Ino¬ cenci III. je ta sklep poterdil. Minihi so imeli dolžnost, darove za odkupljenje sužnjih nabirati, njih rešenje pripravljati, in v po¬ sebni sili samo sebe namesti teli v sužnost dati: nosili so belo obleko po podobi angelove prikazni z višnjevorudečim križem; po tej trojni barvi so se v čast s. Trojice Tr initarij ani imeno¬ vali. Ta red je s. Peter No las k 1. 1218 tudi v Španii razširil? in ga po posebni prikazni v varstvo Matere božje izročil. V voj¬ skah zoper nevernike so se tudi duhovni vitežki ali vojaški redovi začeli, kjer je miniški z vojaškim stanam združen bil, in so moc- nodušni možje svoj poklic našli. Taki so bili Johani ti, ki so sc začeli 1. 1099 v Jeruzalemu v bolnišnici zraven cerkve s. Janeza; njih poglavar Rajmund od Poija je 1. 1118 zraven strežbe bol¬ nikov in popotnikov pridjal obljubo se zoper nevernike bojevati, razdeljeni so bili v duhovne, viteze in služne brate, in černa obleka z belim križem na persih jih je zaznamovala. Templjani so do¬ bili ime od tod, ker so blizo nekdanjiga Salomonoviga tempelj 113 pervo hišo imeli ; njih red je vstavil Hugo n od Pajana, in poter¬ dil papež Honori II. 1.1127; nosili so bel plajš z rudečim križen 1 ’ Veliko so cerkvi služili zoper nevernike; pa obilno bogastvo.] 6 njih življenje spačilo, de jih je papež Klemen V. 1. 1312 odpravil’ Nemški vitezi so se začeli v nemški bolnišnici v Jeruzalem 11 po Valpotu od Basna 1. 1190, in papež Klemen III. jih je P°' terdil; v znamnje so imeli bel plajš s černim križem, in služili s° cerkvi v poslednji križarski vojski in o spreobernjenji nevero 11 273 149. Beraški redovi s. Frančiška in s. Dominika, in drugi. Kar je bilo do zdaj miniških redov, so bili vsi bolj le na posvečenje posameznih pobožnih duš obernjeni, in njih djanje ni toliko med ljudstvo segalo, in toliko očitno posvetnimu in krivo- verskimu duhu nasprot bilo. Dva sveta moža sta skorej ob enim sklep storila novo miništvo vstaviti, ktero bi po zgledu aposteljnov ne le zase pobožnosti iskalo, ampak tudi ljudstvu učenike in vod¬ nike dajalo, s popolnim ubožtvam in drugo ojstrostjo očitanju kri¬ vovercev nasprot stopilo, in njih zmote zastran prave pobožnosti zaterlo. Nekakošno duhovno vojaštvo, težji in vredniši od telesniga vojaštva, so postali Frančiškani in Dominikam'. S. Frančišek, rojen v Asisii v srednji Italii, 1. 1182, je bil sin bogatiga tergovca; pri vsi mladenčevi nepremišljenosti je bil usmiljeniga, radodelniga serca, pa dolga bolezin in notranja nepokojnost serca je gnadi s. Duha pot do njega odperla. Ko je enkrat slišal besede s. evangelija, kako de je Gospod učence brez zlata in srebra, brez palice in torbe po svetu poslal, je poln ve¬ selja zavpil: „To je, kar želim". Popolno ubožtvo sije tedaj v svoj delež izvolil, in kot aposteljni je po svetu pokoro oznanovati sklenil. Mnogoteri so ga zaničevali, oče sam ga je od sebe pah¬ nil ; pa drugi so ga kot svetnika častili, in kmalo so se mu tovarši pridružili; ponižna kuta po šegi ubožniga ljudstva s kapucam in z vervico za pas jim je bila nar lepši oblačilo. S. Frančišek' se je obernil k papežu Inocencju III. 1. 1209 s prošnjo novi red poterditi; ko je papež vidil pobožnost svetnika in njegovo zaupnost v Boga, mu je rekel: »Pojdite z Bogam, ljubi sinovi, in kakor vas bo on razsvetlil, oznanujte pokoro". Na ko¬ lenih je sveti mož papeža zahvalil in mu pokoršino obljubil. Kmalo je poslal tovaršev na vse strani, rekoč: »Pojdite po dva in dva, in v sercu molče hvalite Gospoda, po tem govorite; vaša molitev pa bodi zmerna, ponižna, drugim spodbudljiva; vsim oznanujte mir, ohranite ga tudi sami, in ne dajte se v jezo in drugo zape¬ ljati. Ubožnost pa je nevesta in prijatlica Kristusova, korenina in kraljica vsih čednost; ako se je bratje derže in svetu lep zgled dajo, jih bo svet tudi redil." On sam je tudi šel v Španijo , v Sirijo in v Egipt med nevernike. Papež Honori III. je novimu redu posebne pravice dovolil, in mu povsod pridigvati in spovedovati dopustil. S. Frančišek pa je svoje vadil, več z djanjem kakor z besedo učiti; tirjal je od njih obljube devištva, pokoršine in ubožtva, in priporočal jim je pobožnost brez hinavšine z veseljem v Bogu, prijaznost in postrežnost do vsih. Sam je živel'kot seraf v človeški obleki ves za Boga vnet, in konec življenja mu je Go¬ spod tudi rane svojiga terpljenja vtisnil. Cerkvica Porciunkula za ktero je tudi odpustik od papeža izprosil, mu je bila nar ljubši" v n .i e j j e todi na g 01 '* 1 tleh leže J. 1226 življenje sklenil, ter se v duhu veselil, de bo razvezan, in per Gospodu prebival. S. Dominik je bil naKastilijanskim v Španii tudi 1. 1182 rojen od plemcnitiga stanu; ko si je večji duhovno učenost pridobil, m je bil v mašnika posvečen, in od Osmiškiga škofa v korarja vzet. S tem škofam je šel v Francijo med krivoverske Albižane, in ko so se drugi oznanovavci resnice zastonj utrudili bili , je s. Domi¬ nik sam ondi ostal in ne brez sadu; mirno oznanovanje, molitev in poterpežljivost mu je serca terdovratnikov pridobila. Zdaj je sklenil nov red v brambo cerkve začeti in je s tem sklepam šel do papeža Inocencja III. 1. 1215. Papež ga v početku poterdi, in mu da v vodilo postave korarjev s. Avguština, in mu izroči pridigo med ljudstvam in uk v šolah. Ko je pozneje s. Dominik s s. Frančiškam vkup zadel, je po tega zgledu tudi za svoj red popolno ubožtvo izvolil; tudi notranja vlada obeh redov se je zlo enako vravnala; obleka Dominikanov pa je bela s černim plajšem. Oba reda Frančiškanov in Dominikanov sta se naglo po¬ množila in razširila in veliko sta vsak na svoji strani za božjo cerkev storila, tukej za priprosto ljudstvo, tamkej na učenih šo¬ lah, kjer so imeli Dominikani svojo luč nad s. Tomažem Akvin- skim, in Frančiškani nad s. Bonaventuram, potem še nad s. Antonam Padovanskim. Tudi veliko število drugih svetih in učenih mož sta rodila oba reda. Razun druzih miniških redov, ki pa se niso dolgo zase ob- deržali, so pomniti S er vi ti ali služabniki žalostne Matere božje, kteri so se po sedmih pobožnih možeh iz Florence v Italii 1. 1233 začeli. Po pobožni pripovedi se je Marija sama tem možem prika¬ zala , jih v svetim sklepu poterdila, in jim černo oblačilo in ška- pulir podelila; papež Aleksander IV. je 1. 1255 ta red poterdil. Dalje še A vguštinijani, red po vodilu s. Avguština, v kteriga sta papeža Inocenci IV. in Aleksander IV. 1. 1252 in 1256 vec pušavnikov in manjših miniških družtev soedinila; njih obleka J e tudi Černe barve. Duh pobožnosti je tudi ženstvo navdal; in vodila s. Fran¬ čiška in s. Dominika, tudi vodila Karmelitov in Servitov so kmal° tudi pobožnih nun v samostane zbrale, in nebesam svetnic dale, kterih je nar pred s. Klara imenovati. Pa tudi med posvetno ljud¬ stvo je miniški duh segel; tretje vodilo s. Frančiška in s. Dominika tudi duše med svetam miniškiga življenja deležne dela, in bra- tovšina Karmelske in žalostne Matere božje posamezne vernike s Karmeliti in Serviti edini. 150. Duhovšina cerkve in njene posebne pravice; cerkveno posestvo. Po velikim prizadevanji papežev je duhovšina svete cerkve V tej dobi večji prostost memo deželske oblasti dobila. Per vo¬ litvah škofov je bolj glas duhovšine škofijskih cerkev veljal, poterjenje papežev je volitvi stanovitnost dalo; deželskim vladar¬ jem je večjidel le to ostalo, svoje vošila naprot prinesti. Duhov- sim m cerkvam se po sklepih tretjiga Lateranskiga zbora m s sme h d avki samovlastno nakladati; v posebnih potrebah le so pro¬ stovoljni prineski, pa s papeževim dovoljenjem dopušeni bili. Tu nekdanja prostost od občinskih opravil in od deželskih sodnij J 275 bila za duhovšino spet zaterjena. Nasprot je cerkev dostikrat tudi za deželske pravice postave dajala, kakor zastran božjiga miru, odertije, požiganja, roparstva in družica. Tudi prevelike razločke visokih in nizkih stanov je cerkev s svojimi postavami zmanjševala, ker je može iz gosposkih in sužnjih stanov v svojo službo jemala. Posestvo cerkve seje posebno v časih križarskih vojsk pomno¬ žilo. Mnogoteri, ker so si že per napotenji v vojsko smert obe¬ tali, so svoje premoženje že pred cerkvi prepustili; drugi so svoje posestvo, ker so v Jutrovim boljšiga pričakovali, za majhin de¬ nar cerkvi prodali. Tudi desetina je bolj obilna prihajala, in če dalje bolj se je spoznalo, de človek ima pozemeljsko posestvo prav za prav od Boga le v vžitek dano, in de nekaj tega si je Bog zase prihranil, kar je duhovnim izročiti. Bes de so se po¬ svetni velikaši dostikrat cerkveno premoženje ropati in njene pra¬ vice nase vleči prederzovali; ravno zato so pa mnoge postave papežev takim krivicam ojstro nasprot stopale. V notranjim vladanji cerkve je ta čas posebno ta prememba nastopila, de so škofje en del svoje oblasti višjim duhovnim svojih cerkev ali korarjem prepušati začeli. Za poprejšne naddiakone so nastopili zdaj škofovi namestniki ali vikarji; za zakrament s. pokore so prišli posebni spovedniki ali penitenciarji škofu v po¬ moč. V zgol škofskih opravilih pa so škofa namestovali p o ri¬ ško f je ali po imenu škofje, to je taki škofje, kterih cerkve so nevernikam v oblast bile, ki so pa vonder od njih še ime ohranili. Dalje pa višji škofijski duhovni ali korarji velik del niso več vku- pej in s škofam združeno živeli; tedaj je bilo njih premoženje od druziga cerkveniga posestva odločeno; tudi višji službe so se med korarji razločile, namreč proštje in dekani. Ako so bili divji časi tudi v življenji duhovšine veliko spa¬ čili , so tb neutrudeni papeži in z njimi goreči škofje obilno po¬ pravili; in v sredi pohujšanja je cerkev dosti svetih mož med svo¬ jimi služabniki štela; in ako je bilo med posvetnim ljudstvam kaj pobožnosti, je pomniti, de to je bilo sad naukov in zgledov vred¬ nih mašnikov. V velikih rečeh je cerkev s svojo duhovšino ljud¬ stvu z zgledam spredej šla, na pr. v tem, de je odpravila kupčijo s sužnjimi, de je na svojih zemljiših stan kmetov polajšala, de je napravila veliko hiš v izrejo sirot in zapušenih otrok, v strežbo bolnikov, slabih in starih ljudi, v sprejemanje popotnikov. Tako je bila duhovšina tudi v tistih časih po velikim delu še prava sol zemlje ostala. 151. Božja služba zmnožena inzlepšana; pokorjenje grešnikov zlajšano. Kar se je cerkev od časa papeža Gregorja VII. v vnanjih zadevah povzdignila, se je duh pobožnosti in gorečnosti tudi za¬ stran božje službe posebno vnel. In sicer so začeli pred drugim na mogocneji in krasneji božje tempeljne misliti. Razun Italije so bile do te dobe cerkve večjidel le iz lesa napravljene; ob času kri¬ žarskih vojsk pa so pobožni potovavci lepe in velike božje hiše «76 v južnih in izhodnih krajih vidili, in s tem obujeni sklenili enake v domačii postaviti. Perve zidarije te dobe v zahodnih straneh so se tedaj po bizantinski ali romanski šegi ravnale, kjer je podoba ladije ali križa na ladijo s. Petra ali na znaninje odrešenja opo- minjevala, in okroglo obokana kupla nebo v misel klicala. Kmalo pa se je nova šega zidarstva rodila, nemška ali gotiška; ta se razloči po špičastim loku , kteri misli in želje nekakošno moč- neji v nezmerne višave uniga sveta povzdigne, ko nasprot okrogli obok pogled nekakošno zaderžuje in zapira. V cerkvah gotiškiga zidanja sploh podoba križa velja, ki na Kristusa kot vogelni ka¬ men opominja; čveterni vogli na prekrižanji zidanja, in dvanajsteri stebri pa bude misel na aposteljne in evangeliste , na kterih pod¬ lago se cerkev opira. Visoki zvoniki pa s celim zidanjem sklenjeni toliko bolj povzdignejo in dopolnijo hrepenjenje po nebeških rečeh. Častite podobe svetnikov so znamnje zveze med pozemeljskimi in nebeškimi prebivavci; mnoge lepotine v podobah rastlin in žival imajo vse svoje skrivnostne pomembe, in natančno izdelovanje do nar manjšiga je zgled keršanske popolnosti, ktera se tudi v nar manjšim božji postavi zvesto kaže. Skrivnostna temnota v takih božjih hišah in čudno barvane okna silno bude duha keršanske pobožnosti. Take cerkve še današne čase kažejo Francija, Anglija in Nemčija, kjer je v Kolonii cerkev, pa še ne dokončana, zglo¬ dalo za vsej nam bližji take cerkve ste Dunajska s. Štefana, in Zagrebška škofijska. Take mogočne stavbe so večne priče goreč¬ nosti prednikov memo zdanje mlačnosti. Z zidarijo se je obudila tudi podobarija v les in kamen in z barvami, ktera je božje tem- peljne s častitimi podobami in čudnimi lepotinami napolnila. Keršansko ljudstvo te dobe je tudi hrepenelo po obilnosti cerkvenih pobožnost; skorej četerti del leta so praznični dnevi povzeli; in verniki se niso bali zategavoljo obožati. K poprejšni® praznikam so se pridružili godovi s p o če tj a in obiskanjaMarije device, in god presvete Trojice; pa kakor spomin vedne pri" čuječnosti Jezusa Kristusa pri svojih se je začel po čudni prikazni) ki se je pobožni nuni Julijani zgodila,!. 1246 v Belgii praznik Presvetiga rešnjiga Telesa, kteriga je papež Urban IV. I> 14b4- na celo cerkev iztegnil. S tem čašam se je posebna ker- sanska pobožnost očitno na visoko skrivnost altarja obernila; za¬ čelo se je s. rešnje telo izpostavljati, v procesii okoli nositi, k bolnikam z glasam zvončkov in s svečavo spremljati; in s. Torna/ Akvinski je nar lepši pesmi v počešenje s. zakramenta zložil- fevete opravila so se zdaj toliko krasneje obhajati zamogle, ker je kersanska pobožnost cerkvam tako bogatih darov podelila; |-, J ar per vidnih lepotah in skrivnostnih znamnjih in podobah oko m zadosti storilo, to je dodalo častito in budivno petje z mogočnim g asam orgel spremljano. Pa oznanovanje božje besede med tako °bh a j an jem božje službe ni potihnilo; imenitne pridigarje s Tn mo 5 Cer ^*Y Y ^ em ® asu na d s - Bernardam, s. Bonaventuram) so dnstaJp 1 in drugimi; in če je še kaj pomanjkovalo, svoiih s ' Bominika in tudi s. Frančiška po zgled 11 sv jin začetnikov. Pobožnosti neučeniga ljudstva pa je začel« 277 služiti še molitev s. rožnikranca, ktero je s. Dominik po ker- sanski cerkvi razširil. Tudi božje pota se smejo opomniti, ktere so se zraven svete dežele in rimskiga mesta zdaj tudi v Loreto na Italijanskim, k s. Jakobu na Španskim, in v Marijocelje v na¬ ših straneh obernile. Kar pokorjenje grešnikov in zadostenje za grehe zadene, so okolišine in potrebe časov storile, de je cerkev v časih sicer ojstreje nad hudobnike udarila, na drugi strani pa tudi po dru¬ gačnih in ložjih potih hudobijo poravnati dopustila. Ko je v prejš- nih časih cerkveno pokorjenje le posamezne zadevalo, je bila zdaj, ko je včasih terdovratnost široko segla, cerkev tudi primorana cele mesta, še cele dežele ojstro pokoriti; za posamezne je ve¬ ljalo večji in manjši izobčenje, za cele mesta in dežele pa pre¬ klic vse božje službe. Nasprot je pa cerkev tudi hitreje priprav¬ ljena bila odpustke deliti, posebno ker je s tem upala vernike k posebnim delam v njeno brambo in povišanje obuditi. Tako je bil obljubljen popolin odpustik križarjem, ki so šli v sveto vojsko zo¬ per nevernike ali silovite krivoverce; tako je bil deljen odpustik tudi njim, ki so težke pota do svetih krajev storili; tudi tistim so se odpustki obetali, kteri so kaj posebniga pomogli k dobrotnim napravam, kot ubožnicam in bolnišnicam, cerkvam, potam in mo- stovam. Cerkev je v takim ravnanji mislila na besedo sv. pisma, de milošina zbriše veliko število grehov. Opomba. St. 270. v. 14. 15. 16. od zdolej namesto višji varh ubožnicam i. t. d. beri: višji poslanec božji na svetu, je gotovo, de tudi v pozemeljskih zadevah se morajo verniki, visoki in nizki, iz njegovih ust pravičniga in pošteniga ravnanja učiti; zato¬ rej se je kdaj po navadi reklo, de v posvetnih rečeh ima cerkev čez kralja in ljudstvo oblast „zastran greha 1 '. Ker so bile cerkvene pravice v tem času že obilno razvite in zravnane, je bilo mogoče jih v boljšim redu učiti in oznanovati; tudi za to so papeži tega časa skerb imeli. Pervo bolje vredeno zbirko cerkvenih pravic je dal Gracijan, minih iz reda s. Be¬ nedikta in učenik na višji šoli v Bolonji, na svetlo I. 1152; to je dekret Gracijanov, ali pervi del cerkveniga zakonika. Z do- pušenjem papežev so se cerkvene pravice po teh bukvah ne samo v Bolonji, ampak tudi v Parizu in drugej učile. Papež Gregor IX. je 1. 1254 drugo zbirko novih in prenarejenih postav po s. Rajmundu od Penaforte izdal; to so tedaj dekreta le Gre¬ gorja IX. Sedma doba. Višji cerkvena oblast v nevarnosti razdvojenja. Od 1. 1294 do 1517. in Pervo poglavje. Poniževanje in razdvojenje višji cerkvene oblasti, in prizadevanje papežev njeno veljavnost in edinost ohranit'. 152. Papež Bonifaci VIII.; sedež papežev vAvi- njon prenesen; petnajsti vesoljni zbor. V poprejšni dobi je cerkev visoko čast in moč pred svetam dosegla, je bila na vse strani spoštovana, kralji in narodje so glas papežev ponižno skisali. De bi pa tolika vnanja visokost ne bila duha višjih pastirjev povzdignila in spačila, je Bog dopustil dosti vnanjiga ponižanja nad nje priti. Ko je 1. 1394 Bonifaci VIII. na papežev stol prišel, je bil vunanji stan Evrope čudno zapleten; Italija je bila med seboj v razpertii, Nemčija pod slabo cesarsko oblastjo, Francija in An¬ glija v vojski, izhodno stran so zgorej še tlačili Mongoli, in zdo- lej iz Azije napadali Turki; papežu nasprot so stali prederzni in ošabni svetni poglavarji, ki so le po lastnim povišanji hrepeneli. Nemški cesar Albert I. se je sicer s papežem zadosti porazumil J pa francoski kralj Filip II. se je višji cerkveni oblasti prav za¬ ničljivo nasprot stavil, desiravno mu je Bonifaci VIII. od vec strani ustreči iskal. Nar pred je hotel papež svojo oblast proti nasprotnikam v Rimu uterditi, in nekeršansko vojsko med fran- cozkim in angležkim kraljem umiriti; pa Filip II. mu je prevzetno odgovoril, de v posvetnih rečeh nima na zemlji gospoda čez-se- Nato mu je papež nasprot postavil, de zastran greha so kralji tudi v časnih rečeh cerkveni oblasti podverženi. Filip II. je dalje zavoljo svoje nepravične vojske cerkve in duhovšino s težkimi davki obkladal, in papež mu je to stiskanje ojstro grajal; pa kralj zdaj iz svoje dežele ni pustil nobene dragote v Rim priti, in ni nehal cerkveniga posestva dalje obkladati. Celo papeževiga poslanca je Filip II. dal zapreti, kakor de bi se bil zoper kraljevo čast pregrešil; z resno besedo je papež zdaj kralja svaril, in zoper njegovo pregrešno ravnanje zbor v Rimu poklical. Filip II. je proti vsimu opominovanju oterpnjen ostal, in je zoper papeža mnoge krivične tožbe na dan spravil; zatorej se Bonifaci VIII. ni mogel več zderžati, ter je zoper kralja cerkveno izobčenje oznanil. Kraljeva hudobija j e zdaj vso mero presegla, in njegov prederzni poslanec Nogaret je s pomočjo rimskih vstajnikov papeža v Ananji prepadel in vjelj 279 serčno in kakor kdaj aposteljni je Bonifaci VIII. taki sili nasprot šel, pripravljen tudi kakor mučenec smert storiti. Kmalo je bil pa¬ pež po zvestim ljudstvu otet, in zamogel se je spet v Rim verniti; vonder velika britkost zavoljo tolike nečasti in nadloge je njego- vimu življenju 1. 1303 konec storila. Znalo bi se reči, de je Bog tega papeža v tako ponižanje priti pustil, ker je proti svojimu predniku neusmiljen bil, in ker je bolj s posvetno, kakor s pravo keršansko modrostjo delal. Bil je pa v tem začetik, de so se fran- cozki kralji čez višjiga cerkveniga pastirja gospodariti prederzovali. Papež Benedikt XI. je le kratik čas za cerkev delati zamogel od 1303 do 1304; s pohlevnostjo in krotkostjo je svoje nasprotnike v Rimu in tudi francozkiga kralja pomiriti iskal. Pa prederzni Filip II. je papeže popolnama pod svojo voljo spra¬ viti hotel, in nov papež Klemen V., sam francozkiga rodu in 1. 1305 izvoljen, se mu je zlo podal; namesti v Rim na mesto s. Petra priti, je v malim francozkim mestu Avinjonu svoj stol po¬ stavil. Sedemdeset let je od slej sedež papežev v tem mestu ostal, kakor de bi višji cerkveni pastir nekakošni vjetnik bil; in za papeževo oblast in za prid cele cerkve je to malo dobriga sadu prineslo, zatorej se ta čas tudi babilonska sužnost pape¬ žev imenuje. Papež Klemen V. je sicer s posebno postavo tisto nepristojno razvado popravil, po kteri so se škofije in opatije takim v vžitik dajale, ki niso bili pravni ali namenjeni v službo svete cerkve stopiti; tudi se je za čast svojiga prednika Filipu II. nasprot terdno postavil. V raznih rečeh pa je francozkimu kralju pregledoval in stregel, ko seje drugej, zlasti proti Venečanam prav ojstriga kazal. Nasprot je vender volitev Henrika VII. Lucemburskiga v nemškiga kralja in rimskiga cesarja poterdil;pa novi cesar mu ni v vsih rečeh spodobniga spoštovanja skazal. V popravo raznih zmot in napak v cerkvi in v pomoč za sveto de¬ želo je papež Klemen 1. 1311 petnajsti vesoljni zbor v Vi eni na Francozkim poklical, kjer se je krog 300 škofov s papežem in kardinali vred zbralo. Ondi je bila čast papeža Bo- nifacjaVIII. spričana, zmota krivoverskih bratcov in begardov za- veržena, podpora za svete kraje namenjena, in razne postave v poboljšanje praviga cerkveniga deržanja so bile oznanjene. Med drugim je bil tudi miniškovojaški red templjanov vničen; bil je namreč hudih napak dolžen, ktere so še le v novih časih bolj razjasnjene in spričane bile. Kmalo potem je papež Klemen V. umeri (1. 1314). 153. Papeži v Avinjonu do vernitve v Rim. Janez XXII. Janez XXII., popred kardinalski škof v Ostii, 1. 1316 v papeža izvoljen, je namesto v Rim iti spet svoj sedež vAvinjonu vstanovil. Ža drugo stran je bil pobožin in za cerkveni redsker- bin mož, v Francii je tudi več novih škofij stvaril; pa ločitev od Rima mu je tudi razne denarne pomočke odvzela, in bil je prisiljen skofam in duhovšini davke nakladati, si prihodke praznih skofskih 280 sedežev in pa vžitik od perviga leta priderževati, kar je papežem čašama veliko nadležnosti napravilo. Ko sta bila v Nemčii 1.1317 dva nemška cesarja izvoljena, Ludovik V. Bavarski, in Friderik III. Avstrianski, in je pervi zmagal, je papež iskal svojo nekdanjo oblast cesarju nasprot obderžati, in je Ludovika V. pred svojo sodbo tirjal, ker se je kakor polniga vladarja obnašal, predenje bil od papeža poterjen. Ali Ludovik V. ni hotel papežu spodob- niga spoštovanja skazati, in je bil tedej iz cerkve izobčen. Veliko nepokoja je na to v Nemčii in Italii nastopilo, in prederzni cesar je do iz lastne moči druziga papeža v Rimu postavil Nikolaja V., kteri se je pa kmalo svoji časti odpovedati mogel. Ravno ta čas je bilo Jutrovo zlo vnepokoji , zraven notranjih razpertij so Turki Carigrad še dalje huje pritiskali; cesar Andronik III. je 1. 1333 tedej v zahodu pomoči in zveze z rimsko cerkvijo iskal. Papež si je tudi obilno prizadel zvezo uterditi, in križno vojsko zoper Turke vzdigniti, je tudi v ta namen obilne zaklade zbral; pa vsi početki so bili zastonj, in med tem je Janez XXII. umeril. 1334. Njegov naslednik papež Benedikt XII. je na svojim dvoru ne- potrebin bliš odpravil in se je raji posiljenih davkov od cerkev znebil; tudi je želel svoj stol spet v Rim prestaviti, in s cesarjem se v krotkosti pomiriti. Pa nasprotovanje francozkiga kraljaFilipa VI. mu je bilo napoti, in cesar Ludovik V. je sam spet preveč v cerkvene pravice segati začel; tako je bilo prizadevanje pobožniga cerkvenim postavam zvestiga papeža brez sadu, ko je 1. 134« umeri. Papež Klemen VI. je spet ojstreje zoper prederzniga cesarja ravnal, ter gaje v novo od cerkve izobčil; po njegovim podpiranji tudi je bil 1. 1346 Karl IV., češki kralj, v cesarja izvoljen. Tudi je ta papež Anglijo in Francijo, Ogersko in Nea¬ peljsko, Venedke in Genovo med seboj pomiril. Ali za mir cerkve ni toliko skerbel; marveč je svoj sedež v prikupljenim Avinjon 1 * bolj vstanovil, namest ga v Rim nazaj preseliti. Umeri jel. 135J« Pod temi papeži je živel v Ogleji od 1. 1332 do 1330 patriarh zvel. B ertr an d, kteri si je veliko prizadel za obderžanje cerkve¬ nih pravic, in je zato po hudobnih rokah umorjen bil. Pravični in pobožni papež Inocenci VI. je zopet iskal prazni in posvetni bliš od svojiga dvora odverniti in je davke od cerkev in duhovšine zmanjšal; tudi svoje kardinale je skerbel na pravo duhovno življenje napeljati in jim povzeto oblast čez pa¬ peža odtegniti. V Italii in zlasti v Rimu je deželska oblast papeževa med tem zlo overžena bila, in le z vojskno močjo si je pap? z spet pokoršino pridobil, s cesarjem Karlnam IV. pa je v lepi® miru bil do smerti 1. 1362. Papež Urban V., ko je vedne ne- pokoje v Italii vidil, in željo vsih poštenih spoznal, se je 1.136' v Rim nazaj povernil, in je bil z veliko častjo sprejet; tudinemski cesar Karl IV. in greški Janez Paleolog, edinosti s papežem ze- Ijin, sta v Rim prišla, višjimu cerkvenimu pastirju svojo cas skazat. Vonder papež, v drugim za lep cerkven red skerbin,.® 6 je spet dal od francozke stranke pregovoriti, in se je v Avinjo” povernil; pa le svojo smert je ondi našel 1. 1370, kakor m« J® pobožna vdova s. Brigita opominjaje prerokovala. Papež Greg° r £si VI. si je spet v Avinjonu svoj sedež vzel; pa velik nepokoj v Riniu in celi Italii, in pregovarjanje mnogoterih duš, tudi glas s. Katarine Senenske ga je nagnil, s svojimi kardinali v Rim pover- niti se; vender ondi ni bil s takim veseljem sprejet, kakor njegov prednik, in le po smert je v mesto s. Petra prišel 1. 1378. 152. Razdvojenje papeževima stola, in prizade¬ vanje edinost vravnati; šestnajsti vesoljni zbor v Kostnici. Žalostni nasledki avinjonske sužnosti papežev so se bolj svetlo še le potem pokazali, ko je novi papež Urban VI., pred nadškof v Barii, 1. 1378 svoj stol precej v Rimu postavil. Ko se je namreč ta v vsim spoštovani mož posebno pri svoji duhovšini za postavno življenje prizadeval, je francoska stranka med kardinali kmalo druziga papeža Klemena VII. izvolila, kteri si je spet v Avinjonu sedež izbral. Francozki kralji, le za svojo stran modri, so temu papežu tudi pokoršino kastilskiga in aragonskiga, nea- peljskiga in škotskiga kralja priklonili, in malovredni cesar Ven¬ ceslav si potrebe papeževiga stola ni nič v mar vzel; in tako je bil keršanski svet med dva papeža razdeljen, in si ni vedil pra¬ vice razločiti. Znalo bi se reči, de je Bog to razdvojenje za en čas dopustil, vsim vernikam potrebo edinosti bolj svetlo pokazati. Papež Urban VI., svoje pravice si svest, je nasprotno stran od rimske cerkve izobčil, in si je prizadel povsod postavni red vpe¬ ljati; res de je včasih tudi presilno ojstro ravnal. Pa nasprotni papež se je tudi nepostavno obnašal, in Francija je dosti težo mogla nositi, de je papeža v svoji sredi imela. Po smerti papeža Urbana VI. 1. 1389 je bil Bonifaci IX. od rimskih kardinalov izvoljen; pa tudi francozka stranka je postavila Benedikta XIII., in cerkev je bila še dalje razdvojena. Bilo je v tem znamnje po¬ sebne previdnosti božje, de je pri takim razdvojenji keršansko ljudstvo še svoji veri zvesto ostalo. Vonder čuditi se ni bilo, de je v takim stanu cerkve krivoverski Viklef v Anglii nov uk na dan prinesel, kteri je vso veljavnost cerkvene oblasti in vso moč svetih zakramentov vničiti hotel. Njegove zmote so se v Anglii zlo razširile, in enak zapeljivec Hus jih je tudi v Češko zasejal, kjer je hudobni kralj Venceslav, tudi nemški cesar, vsi napaki prostor dal. Pa tukaj je stanovitnost s. Janeza Nepomuškiga vspo- vednim molčanji do smerti, čast katoliške duhovšine povzdignila; celi cerkvi pa je v poboljšanje in v duhovno oživljenje od zgorej dan bil s. Vincenci Fereri iz reda s. Dominika, kteri je imel dar jezikov in dar čudežev, in je z mogočno besedo serca brez¬ številnih poslušavcov v Španii, Francii, Italii in Nemčii do Polonie- pretresil in k pokori obernil. Tudi strašna kuga, čer n a smert, ki je po Evropi tačas veliko veliko tisuč ljudi pokončala, je vse duhove z zveličavnim straham navdala. Razdvojenje papeževiga stola je per svojih slabih nasledkih v vsih pravih duhovih želje močneje in močneje budilo, ta razpor 32 182 poravnati, in zopet edinost vstanoviti. Vonder v teni ravno tisti, ki so se nar bolj glasno za edinost poganjali, večjidel niso prave poti spoznali. Pogledati je bilo namreč pred drugim to, ali je bil papež Urban VI. po postavah izvoljen; in ako se je to tako zgo¬ dilo bilo, kar šeni dvomilo, je bil on pravi papež, in za njim tudi Bonifaci IX., nasprot pa Klemen VII. le vsiljenec. Mnogoteri sicer učeni možje posebno od francozke strani, pa niso hotli pre- greškov v postavljenji druziga papeža spoznati, in so zatorej oba papeža na eno mero djali, in potem sklenili, de oba papeža se morata svoji časti odpovedati. Rimski kardinali so za Bonifacjem IX. 1. 1401 izvolili Inocencja VI. in 1. 1406 Gregorja XII. pa s tem pristavkam, naj se vsak papež prizadeva razpor zrav¬ nati po vsi moči, ako bi mu bilo ravno treba od stola s. Petra od¬ stopiti. Res je Gregor XII. iskal nasprotnika z lepo k prijenjanju pregovoriti; pa se sam ni mislil umakniti, in Benedikt XIII. ni hotel nič od odstopnje slišati, Kardinali obeh strani tedej so sklenili, vso to reč na vesoljnim zboru v Pizi na Italianskim poravnati, desiravno sta oba papeža temu početku nasprot bila; v tem zme¬ šanim času je bilo viditi, kakor debi nobeden ne bil prav spoznal, v kakošni razmeri de papeži proti celi cerkvi in njenim škofam stoje. P ižanski zbor se je 1. 1409 začel, sošlo se je 23 kardinalov, 92 škofov, in mnogo opatov in bogoslovskih učenikov. Po obilnim posvetovanji sta bila oba papeža kakor kriva cerkveniga razdvojenja in kot nevredna stola s. Petra spoznana, in kardinali so noviga papeža Aleksandra V. izvolili, moža obilne učenosti in zgovornosti in ojstriga deržanja, kterije bil odveč strani kakor pravi papež sprejet. Pa s tem potam se edinost ni dosegla, mar¬ več se je bolj razderla, zakaj od slej so bili namesti dveh, trije papeži, ker nobeden prejšnih ni hotel odstopiti, in posvetni pogla¬ varji so vsak svojiga podpirali, kakor de bi bilo njim v roko dano s štolam s. Petra gospodariti. Sicer je novi papež Aleksander V. kmalo umeri I. 1410; pa na njegovo mesto je stopil Janez XXIII., bolj posvetno kakor keršansko moder. On je iskal svoji strani veči veljavo pridobiti, in je v Nemčii Zigismundu I? ogerskimu, pozneje tudi českimu kralju, k cesarstvu pomogel; tudi je v Rimu zbor sklical, kjer so bile Viklefove in Husove zmote zaveržene. Med tem se je od vsili strani glas po vesoljnim zboru vzdi¬ goval, in po več pomenkih med papežem Janezam XXIII. in cesar-; jem Zigismundam je bilo mesto Kostnica ali Konštancija v južni Kemcii v ta namen odločeno. Ta šestnajsti vesoljni zbor v Kostnici se je snidel 1. 1414; sošlo seje 300 škcifov, 4 f>a- iiaini, več kardinalov, veliko število opatov in bogoslovskih uče¬ nikov; v pričo je bil tudi cesar Zigismund, ino v zadnje se je dal “!- P [‘ pe ® , Jan 9 z Pregovoriti, deje k zboru prišel, in‘ga slovesno "‘cei. Zbrani očetje so pred vsim drugim iskali edinost na stol« ni-šl ano \ iti ’ kcr J e mcd tremi papeži Janez XXIII. vesolj- dp hi ’ ’ n ,b rez njegove odstopnje vender ni bilo upatb mnrm nrb druga papeža podala, tedaj so njemu z vso J P -govarjah, de naj prostovoljno odpapeževiga stola odstopa 183 Dobro so namreč modri zborniki čutili, de se udje ne morejo na ravnost čez glavo vzdigniti, in de višji pastir ni sodbi nižjih pa¬ stirjev podveržen. V zadnje se je papež Janez stolu s. Petra odpo¬ vedal. Na to je tudi papež Gregor prostovoljno odstopil; le Benedikt se je še kot papeža obnašal, in si je v Peniskoli na Španskim svoj sedež izbral; pa na njega se potem ni nobeden oziral, ker je bil očitno le vsiljen papež. Zdaj so kardinali k novi volitvi stopili, in po večini glasov je Martin V. 1.1417 na stol s. Petra povzdignjen bil,učen, pobožin, pravičin, nesamopridin in od vsih spoštovan mož. Tako je cerkev spet eniga poglavarja in z njim tudi mir dosegla. Med tem je 41 sej zbora minulo, vmes pa so bili v osmi in petnajsti seji krivi nauki Vi k le f a in Husa z dru¬ gimi zmotami vred obsojeni in zaverženi. V poslednih 4 sejali je bilo še od poprav v cerkvenim stanu govorjeno, in papež je več postav zastran posesti cerkvenih služeb in cerkvam naloženih davšin poterdil, več pa še v novim zboru storiti obljubil, zraven je pa z Nemčijo in Francijo posebne pogodbe (konkordate) naredil, po kterih so nar silniši poprave hitreji izpeljane bile. Po srečno končanim zboru je iskal papež Martin še ostanke razpora končati, se je spravil z neapolitanskim in aragonskim kraljem, in je skerbel svojo deželsko in cerkveno oblast spet uterditi. Zbor v Pavii in potem v Sieni sklican 1.1423 je zavoljo kuge le malo očetov štel, in tedej se za obljubljene poprave ni moglo nič zgoditi; zato je pa papež nov zbor v Bazileji napovedal preden je 1. 1431 umeri. 153. Novo razdvojenje v zahodni cerkvi, novo soedinjenje izhodne cerkve; vesoljna zbora v Bazi¬ leji in Florenci. Za Martinam V. je Evgeni IV. v papeža izvoljen bil, po¬ božin mož, ki mu je bilo v resnici za prid cele cerkve mar; pa imel je dosti nasprotovanja premagati. Pred drugim je Husova krivovera na Češkim silno grozovito husitsko vojsko rodila; Husovi nasledovavci ali Husiti so pod vodstvam Žiškovim hudo nad duhovnimi in minihi, nad ljudstvam in cerkvami divjali, ropali, požigali in morili; Češka, in nekaj tudi bližna Avstria, Bavaria, Silezia in Moravia so veliko hudiga prestale, in ni bilo kmalo moč razbojnikov z orožjem ukrotiti. Prizadevanje papeževiga poslanca, jih z lepo k pokoju in edinosti s cerkvijo prikloniti, je bilo zastonj; tedej je tudi poravnanje teh zmot bila naloga za se¬ demnajsti vesoljni zbor, ki se je v Bazileji 1.1131 sošel. Druga tudi važna naloga noviga zbora je bilo soedinjenje izhodne cerkve z rimsko, ktero je greški cesar Manuel Paleolog per pa¬ pežu iskal. Pa ravno tukej je papežu Evgeniu IV. novi zbor nasprot stopil, in se je, desiravno je bilo le še malo očetov zbra¬ nih, tako obnašal, kakor de bi vso oblast čez papeža imel. Papež bi bil namesti Bazileje raji drugo mesto v Italii za zbor odločil, kamor bi bili Greki ložje prišli; zatorej je hotel zbor v Bolonjo preseliti, pa potem je vonder 1. 1434 odjenjal in zbor v Bazileji 284 poterdil; de bi se ondi husitske zmote in razpertije poravnale. Bazilejski očetje so potem obilniši zbrani res tudi mnogo dobrih postav za notranji lepi red cerkve, za obhajanje škofijskih in de¬ želnih zborov in za vredno podelitev cerkvenih shižeb oznanili, husitskih nepokojev vender niso mogli umiriti. Pa v 25. seji se je iz noviga očitna razpertija proti papežu začela, kteri jel. 1437 zbor v Feraro prestavil, zatorej se potem Bazilejski zbor več za vesoljniga ne šteje, V Ferari se je s papežem sošlo več ita- lianskih škofov, zraven greški cesar in dvajset škofov in nadškofov iz Grecije in Rusije s carigraškim patrijarham Jožefam. Začeli so se pogovori z Greki zastran soedinjenja izhodne in zahodne cerkve; pa zavoljo kuge je bil zbor 1. 1439 v Florenco pre¬ nesen, in ondi se je v zadnje krog 160 škofov sošlo. V peti seji je bilo poglavitno delo sklenjeno; Greki so se soedinili, in so spoznali, de s. Duh se ne le iz Očeta ampak tudi iz Sina izhaja, in de rimski papež je res Kristusov namestnik na zemlji za celo cerkev. Veliko veselje je imel papež Evgeni nad tem soedinjenjem oboje cerkve. Za Greki so prišli tudi poslanci Armenskiga pa¬ triarha iz Azije vFlorenco; z Armenci je bila veliko ložjezveza storjena kakor z Greki. Dalje so bili I. 1445 še Jakobiti, Kal- dejci in Maroniti v edinost katoliške cerkve sprejeti, ko so popred še v zmotali Nestorja in Monoteletov zapleteni 'bili. Husitski ne- pokoji so bili med tem z orožjem zadušeni. Med tem se je bazilejski zbor še vedno kot vesoljniga ob¬ našal, je papeža Evgenija IV. pred svojo sodbo klical, invzadnje celo noviga papeža Feliksa V. postavil. Tukej je žalostin zgled, kako de presilna gorečnost brez ljubezni in krotkosti lahko daleč zapelje. Pa škofje so tudi čedalje ta zbor zapušali, francozki kralj,in potem tudi novi nemški cesarFriderik IV., avstrijanski nadvojvoda, in drugi knezi so bazilejske zbornike vnemar pustili, in.so se.z Evgenijem soedinili. Po Evgenijevi smerti I. 1447 je Nikolaj V. v papeža izvoljen bil; njemu se je J. 1448 tudi na¬ sprotnik Feliks V. podvergel, in bazilejski zborniki so se nato razšli. Papež Nikolaj V. je tudi s cesarjem pogodbe zastran cer¬ kvenih reči v nemških in avstrijanskih deželah sklenil; to je Aša- fenburski in Dunajski konkordat, po kterim je bil zadnj 1 sled razpora končan. Sama Francija je še nekaj bazilejskih skle¬ pov zoper papeževo voljo ohranila, pod imenam pragmatiške sankcije. e & Edinost Grekov z rimsko cerkvijo je malo obstanka imela; s epo ljudstvo ni hotlo spoznati lastniga prida, in Marka, efežan- ski nadškof, ki se je sam v Florentinskim zboru nasprot stavil, je razpor spet v moč spravil, cesar sam pa je malo storiti mogel’, zatorej je pa tudi božja šiba terdovratno ljudstvo zadela; Turki so v svoji divjosti zmirej dalje derli, keršanske vojske posebno pod ogerskim in poljskim kraljem Vladislavam in pod Huniadam mnt 'c?, 0 .P 10 £' e zadosti zoperstati, in greški cesar je v zadnje ko' 1 4'k«l e? 1 ® 1 * 81 T^ e Y r °kah imel. Turški sultan Muhamed II- J e : ir°'K° n stantinovo mesto z vojsko vzel, zadnji g re , < onstantin XI. je v boji padel, mesto je postalo sede 285 turške oblasti, in častita cerkev s. Zofije je bila v muhamedansk tempelj spreobernjena. Takojegreško cesarstvo svoj ko¬ nec našlo, in s tem vred je'bila terdovratnost Grekov udarjena; pa tudi zahodnima kristjanstvu je odslej turška sila dolgo žugala. Pri odpadu Grekov se Slovani, ki so z njimi enaciga obreda, sploh niso vdeležili, posebno pobožni Kijevski nadškof Mihael se je zvesto rimske cerkve deržal; in zatorej so Rusini in velik del južnih Slovanov s katolško cerkvijo zvezani ostali. Papež Nikolaj V. je umeri 1. 1455. 154. Druge žalostne zgodbe za cerkev in pape- pežev stol; devetnajsti vesoljni zbor. Sledeča papeža sta po zgledu prednikov nevarnost, ki je celi keršanski Evropi pred Turki žugala, v očeh imela; pa po¬ svetni poglavarji so ju v njunih početkih slabo podpirali. Papež Kalikst III., 1. 1455 izvoljen; je iz lastnih moči vojašino in brodarstvo zoper sovražnika keršanskiga imena napravil; tudi so bili njegovi vojaki v boji srečni. On sam je učenost podpiral, in veliko vatikansko bukvarnico v Rimu vstanovil. Njegov naslednik je bil nekdanji Teržaški škof Enea Silvi, papež z imenam Pij II. 1. 1458. Učen mož je bil, in ves vnet Evropo pred Turško silo oteti; poklical je v ta namen keršanske kneze k zboru v Mantovo, iskal je s pismam turškiga sultana Muhamedall. vker¬ šanski veri podučiti, pa oboje brez sadu: v zadnje je sam voja¬ kov in ljudi skupej zbral, z njimi nad Turke udariti, pa velik trud mu je prezgodej smert prinesel 1. 1464. Ta papež je bil, ki je po volji cesarja Friderika IV. 1. 1462 Ljubljansko škofijo vstavil, in ji je Zigismunda Lamberškiga perviga škofa dal. Papež Pavel II., izvoljen I. 1464, si je prizadeval učenost tistiga časa, ki se je preveč na nekdanjo neversko stran obračala, na bolj keršansko podobo oberniti. V vladanji cerkve pa ga je nezmerno nagnjenje do vnajne lepote napeljalo, spet poprejšno ravnanje obuditi, in od cerkve in cerkvenih služabnikov davšine tirjati. Zdaj je za papežev stol nastopil čas skorej bolj žalostin kakor kdaj popred. Papež Sikst IV., 1. 1481 izvoljen, je sker- bel svojo posvetno oblast razširiti; v teh početkih je prišel v prepir s Florencio in Venedkami, Inocenci VIII., ki je 1. 1484 na papežev stol prišel, je bolj za svojo rodovino skerbel, in se je s cerkvenimi rečmi malo pečal. Vonder mu je bilo skerb zastran silovitih Turkov, deje keršanske poglavarje v boj zoper nje na¬ govarjal; tudi je razpore med rimskimi plemenitniki poravnal. Aleksander VI. I. 1492 v papeža izvoljen, je sicer vednosti in umetnosti ljubil, z ljudstvam prijazen in z visokimi ojster bil, pevarnost se ni bal; pa v svojih početkih tudi hudobnih potov ne, in njegova rodovina, za ktero je veliko storil, ga je v nečast pripravila. Ako je kaj dobriga od njega imenovati, je eno, de J e deželsko oblast v rimskih deželah bolj uterdil, drugo pa, ker se je tiskarstvo zdaj že zlo razširilo, de je ukazal vsaktere bu- m kve pred natisam pregledati, ako bi ne imele kaj veri ali pravima deržanju nasprotniga v sebi. Pij III. je bil 1. 1503 komej v pa¬ peža izvoljen, in je že umeri. Juli II., še 1. 1503 na papežev stol povzdignjen, je bil ves vojaškiga in vladarskiga duha. Zatorej je bil skorej vedno v vojski, zdaj v zvezi s cesar¬ jem in francozkim kraljem zoper Venečane, zdaj z Venedkami, Neapeljsko in Španio zoper Francijo. Res de so tudi želje fran- cozkih kraljev po posesti Italije papeža skoraj morale vojsko poskusiti, zlasti ker cesar Maksimiljan I., zaderžan od skerbi za Nemčijo in od žuganja Turkov, za Italijo veliko storiti ni mogel. Ta papež je 1. 1512 devetnajsti vesoljni ali peti lateranski zbor v Rimu sklical, ker so tak zbor že dolgo vsi glasovi zavoljo poprave notrajniga cerkveniga stanu tirjali, in ker je bil malo pred francozki kralj Ludovik XII. papežu nasprot zbor v Pizi vkupej spravil. Pod papežem Leonam, X., ki je bil 1. 1513 izvoljen, je bil lateranski zbor 1. 1517 doveršen, kjer je bilo 160 ško¬ fov zbranih, med njimi Matevž Lang, Kerški škof kot cesarjev poslanec. Žaverženi so bili početki poslednjiga Pi- zanskiga shoda, sploh vsi obsojeni, kteri so v cerkvi posled¬ nje čase razpertije nacejali; poterjene so bile stare postave od posesti Cerkvenih služeb, dane vodila za šolski uk: over- žena je bila pragmatiška sankcija v Francii,'in poterjen nov konkordat, kteriga je papež s francozkim kraljem Fran- cam I. sklenil. Veliko pa še je ostalo prihodnimu zboru v izde¬ lovanje, kar je novim krivovercam več priložnosti k njih grajanju katoliške cerkve dalo. Papež Leon X. je tudi veliko cerkev s. Petra v Rimu naprej zidal, ktero delo je že njegov prednik začel; potrebne denarne pomoči nabrati je papež odpustik ozna- flovati dal vsim, kteri bi k temu pobožnimu zidanju kaj daru pri¬ ložili. Pa ravno oznanovanje tega odpustka je novimu početniku krivoverstva, Martinu Lutru uzrok dalo, se zoper sveto cerkev vzdigniti, in velik del udov od nje odcepiti. Leon X. je sicer Lutrove zmote precej obsodil, tudi poslance v Nemčijo na¬ potil, kteri bi bili zmoto precej v začetku zadušiti imeli; pasanio- pasnimu zapeljivcu ni bilo lahko nasprot priti, in poslednje raz¬ pertije in pohujšanja v cerkvi so mnogoterih oči otemnile, de novo vero strastno sprejeli, ali de njene napačnosti niso sprevidi* 1. Ko je pa v Evropi takošna zguba cerkvi žugala, so se ji drugo® nove zmage in pridobitve odperle. Afrika je bila namreč ove- slana, Indija evropejcam odkrita, Amerika znajden®! brezštevilni narodje, ki so v temah nevere in v smertni senčim®' •kovanja prebivali, so tukej luči s. evangelija pričakovali. Pap e ^? Evgeni IV .[in Nikolaj V. sta portugeškimu kralju že o pervihpo’’ po neznanih afrikanskih bregovih priporočila, za oznanovanje svet® vere ondi skerbeti; in ko je ta del zemlje dalje odkrit bil, s ° s . piecej misionarji iz reda s. Frančiška med ondotne ljudstva, 1 so posebno v doljni.Gvinii novih vernikov pridobili. Ravno tako I ml papež Aleksander VI. dvanajst misionarjev iz reda s. Francis 11 gš? v Ameriko poslal, kterim so se kmalo drugi iz reda s. Dominika pridružili. Ako se ozre na vse te zgodbe nazaj, je spoznati, de je v tej dobi cerkev res velike notranje nevarnosti prestala, posebno kar čast in veljavo višjih pastirjev papažev tiče; vonder vid iti je tudi, kako de'je božja previdnost sveti cerkvi zmirej na strani stala; kakor je kdaj pred vunanjo silo ni pustila pasti, tako jo je tudi med notranjim razporam in pohujšanjem vedno ohranila. Cer¬ kev res vedno ostane na skalo zidana. Drugo poglavje. Uk in notranji red cerkve in nasprotne zmote, življenje vernikov. 155. Keršanska učenost v sedmi dobi ; upadanje školastiškiga bogoslovstva. Veliki notranji razpori so v sedmi dobi sicer napredovanje keršanske učenosti zaderževali, vonder ga niso mogli vničiti: mar¬ več je bilo potem v nekterih stranah globokeje preiskovanje bolj obujeno, zlasti kar zadene višji cerkveno oblast in sploh cerkvene pravice. Razsodbe rimskih papežev, sklepi vesoljnih in drugih zborov, in razlagovanja učenih mož so mnogotere prašanja zastran cerkvenih pravic razjasnile. Kar zadene spoznanje verskih resnic ali bogoslovje sploh, je najti, de so se učeniki od ene strani pre¬ več v tanke modroslovske 'preiskovanja zgubili, de so po takim namesti verskih resnic bolj spričati in pojasniti, jih skoraj bolj ovirali in temnili. Tako prazno modrovanje je tudi malo sadu za keršansko življenje rodilo: zatorej so drugi pobožni in učeni možje večkrat tožili, de se sicer število učenikov množi, nasprot pa hudobija in pregreha med ljudmi ne manjša; in zraven je tista školastiška učenost, ki je prejšni čas v polepšanje cerkve zalo cvetela, bolj upadati in neprijetna prihajati jela. Nasprot so drugi učeniki verske resnice raji iz poglavitnih studencov krist- janstva, iz s. pisma in ustniga izročila zaterdovali, brez de bi pa¬ metno modrovanje zametovali. Med školastiki sta bila v tej dobi sloveča D ur a n d, minili iz reda s. Dominika in potem Meldenski škof v Francii 1. 1333, in Okam iz reda s. Frančiška, kterije pa v časih tudi napačne mnenja terdil 1. 1337. Za pravo ker¬ šansko učenost so se pa posebno poganjali Peter Aliaški, Kambraški kardinalškof J. 1425. Nikolaj Klemanžki 1.1430 m Janez Ge r so n, 0. 1429), bogoslovska učenika v Parizu; le °b času razdvojenja papeževiga stola so nekteri izreki teh mož nekakošno predaleč zoper višjo oblast poglavarjev cele cerkve sli. Gerson je zapustil veliko bukev, ktere vse strani keršanske učenosti obsežejo, in njegovo življenje je bilo posebno pobožno, ui vse v poboljsanje stanu cele cerkve, v podučenje duhovnih pa¬ stirjev in ljudstev, in v zadnje otroške mladosti obernjeno. K tem možem je prišteti še s, An ton in pobožni nadškof v 'Florenci (1. 288 1459), ki je več bogoslovskih bukev spisal; in pa Nikolaj Ku- zanski, Tridentinski škof (1. 1464). Ker gola učenost brez pobožnosti, golo znanje brez djanja, ne služi v zveličanje, zatorej se je druga stran keršanskiga bo¬ goslovja tega časa posebno na učenost svetiga življenja ali na mistiko obračala. Možje, ki so sami v pravi pobožnosti mir svojiga serca našli, so želeli tudi druge k takimu življenje nape¬ ljati in s tem osrečiti; v bukvah in pridigah so razlagali potrebo še od sveta ločiti, svoje serce očistiti in se v ljubezni z Rogam soediniti. Taki možje so bili Janez Tavler (1. 1361) v Mo- guncii, Henrik Suzo (1. 1365) v Kolonii, zlasti Tomaž Kemp- čan, korar v C volu na Nizkozemeljskim (1. 1471), ki so za s. pismam nar bolj razširjene. Tudi s. Katarina Sienska (1.1380) devica iz tretjiga reda s. Dominika v Italii, je tukej imenovati, ktere pobožnost je vsimu keršanskimu ljudstvu v zgled bila, ktere modrost in serčnost je tudi cerkvenim pastirjem v pomoč služila, in ktere listi in druge bukve še zdaj v podučenje veljajo; tudi s. Brigita, žena kraljeve rodovine na Švedskim, ki je po smerti svojiga moža Ulfona Bogu v vsi pobožnosti služila. Sloveči Ger- son je tudi veliko storil, in njegovo prizadevanje je posebno na to šlo, pobožnost s pravim spoznanjem združiti, ker goli občutki serca so nestanovitni in večkrat zapeljivi. S. pismo je bilo v katoliški cerkvi sicer vedno kakor p®' sebin studenec verskiga spoznanja čislano; kar pa so marsikten školastiških bogoslovcov pri golim modrovanji na razne napačne pota zahajati jeli, se je potreba razumnosti s. pisem toliko bolj jasno sprevidila. Tedej se je začelo globokeje v pomen s. pismo segati, in se ni deržalo samo starih pretolmačenj , ampak seje šlo na perve vire v hebrejskim in greškim jeziku. C®?' kev sama je globokeji učenost v s. pismu podpirala, in v vesoljnim Vienskim zboru (I. 1311) je bilo zapovedano, na vsaki visoki šoli učenike hebrejskiga in drugih izhodnih jezikov postaviti; to postavo je Bazilejski zbor (1. 1431) poterdil in ponovil. P°' s. pismo po izvirnih spisih razlagati', je pokazal Nikolaj Lir an spreobernjen Jud in učenik v Parizu (1. 1341), kteri je bukve stare zaveze bolj po besednim kakor po priličnim (alegorijskim) pomenu razložil. Število mož, ki so izhodne jezike dobro znali, m bilo ravno majhino; in v podporo razumnosti svetih bukev je Ksi' menes, kardinal in nadškof v Toledu in minister španskiga kralj® Ferdinanda, izdal s. pisma stare zaveze v m n ogi h j ezik 111 (1. 1514). Tudi znanje greškiga jezika se je obilniši razširil®) zlasti kar je mnogo učenih Grekov pred Turki v zahod pribežal®! in to je zopet sluzilo v boljši razumenje s. pisma nove zavez® 111 pa greških carkvenih očetov. Erazem Roterdamski je nat® izdal greš k o s. pismo nove zaveze s kratkim razlaganjem) tudi je več bukev greških cerkvenih učenikov na svetlo P°, s ^ v lj Tudi s. pismo v domače jezike pr e tolmačen o je v tej do za hrancijo, Nemčijo, Italio in Anglio najti; in proti koncu dobe, ko je bilo tiskarstvo znajdeno, je bilo že le nemških s. Pj' sem dvejsetero natisnjenih. Cerkev tudi ni sploh prepovedoval 389 s. pisma v domačim jeziku brati, ampak skerbela je samo to, de bi pri temnosti besede ne bil kdo zmote namesti resnice našel. Gerda laž je bila tedaj, ko so se novi krivoverci v sledeči dobi ustili, „de je bilo s. pismo pred njimi pod klopjo.“ Keršansko učenost so ta čas v zahodu podpirale nove vse- učiliša, med njimi v Pragi L 1348, na Dunaji 1. 1365 in v Krakovim I. 1347. Nova znajdba bukve natiskati 1. 1440 pa je posebno služila vsaktero učenost naglo in daleč razširiti - ; in ravno cerkev je od tod obilin dobičik imela; perve natisnjene bu¬ kve so bile psalmi Davidovi. V izhodu v greški cerkvi sicer ver¬ ska učenost ni nikakor napredovala, ločitev od rimske cerkve je vse okamnila; pa možje, ki so podpirali soedinjenje greške in rimske cerkve, so bili tudi luči svete učenosti, kot Juri š kol ari, potem Carigraški patriarh (1. 1460), Gregor Trapezunski (1.1487), posebno pa kardinal B esarion, popred Nicejski nadškof (1. 1472). Pa tisto oživljenje vednost, ki se je po prihodu učenih Gre- kov v zahodu začelo, in ktero marsikteri toliko povišujejo, kakor de bi bilo popred v gostih temah nevednosti zakopano, prav za prav ni ravno povsod nove boljši učenosti na dan spravilo, mar¬ več je prejšno popačilo. Zakaj mnogoteri, ki so se na znanje starih latinskih in greških pisateljev obernili, so iz njih le never- sko modrovanje in mnenje povzeli, in so potem pravi veri nasprotke pripravili, zatorej so se zoper tako neversko učenost pobožni možje vzdignili, in tudi papeži, kot Nikolaj V. in Pavel II., so si prizadevali tisto posvetno učenost na pravo pot oberniti. 156. Oblast papežev, škofje in druga duhovšina; cerkveni zakonik. V prejšni dobi se je oblast višjiga poglavarja cele cerkve visoko povzdignila v cerkvenih in celo tudi v deželskih rečeh; tisti časi so potrebovali pri vnanjih nepokojih in notranji spačenosti posebno močno roko, ktera je od višjiga napake popravljala, raz- pore visokih in stiskanje nizkih zavirala. Pa časi so se spremenili; ljudstva so od prejšne divjosti že veliko opustile, v cerkvi, desi- ravno je še veliko zboljšanja treba bilo, vender ni bilo več tistiga pohujšanja, kakoršniga je Gregor VII. našel bil; pa tudi nekak drugačin duh se je med svet vsilil, visoki in nizki niso več tako zvesto le na glas od zgoraj slušali, marveč je vsak sam sebi bolj moder hotel biti. V tej sedmi dobi je tedej na eni strani nekako posebno nasprotovanje zoper papeže vstalo, in tedej je njih moč memo prejšne dobe od svoje obširnosti posebno v deželskih rečeh uazaj stopala; na drugi strani pa so modri papeži sami iskali, svoji oblasti tisto mero zopet dati, ktera sploh za vse čase velja, * n je bila tudi za novo dobo bolj pristojna. Tako je papeževa °blast memo prejšniga časa sicer od vnanje svetlosti nekaj z gubila, in, le po tem soditi, znižana bila; na drugi strani pa je °d znotrej, v moči čez duhovne, ravno tista ostala, ali še morebiti terdneji bila, ker se je naobilniši spoznanje vernikov opirala. Kar nadene škofe, je bila njih volitev in red vladanja oddosti strani 33 290 obilno v oblast rimskih papežev prišla, kar je bilo pred pri mno¬ go napakih potrebno; zdaj se je spet na to obračalo, de bi bili škofje po starih postavah vselej od duhovšine voljeni, in de bi škofje bolj s prosto roko svoje cerkve vladali; posebno so se zato cerkveni zbori v Kostnici in Bazileji poganjali. Nasprot pa bi bili marsikteri posvetni vladarji zlasti volitve škofov radi v svoje roke dobili; in škofje, namesti spet posvetni oblasti sužni biti, so se raji zvesto papeža deržali, pri njem poterjenja svoje volitve iskali, in mu duhovno pokoršino prisegali. Ko so pri zmagah ne¬ vernikov v Jutrovim tudi v tej dobi še mnogoteri pastirji iz svojih sedežev izgnani bili, so papeži vonder še vedno škofe za take cerkve imenovali; upali so namreč, de bodo čašama te škofije spet iz rok nevernikov rešene. Taki škofje so bili po navadi drugim škofam na stran djani kakor podškofje; njih splohno ime je pa škofje v straneh nevernikov. V časih razpora zastran višji oblasti papežev so tudi kardinali, kteri so bili večjidel iz škofov vzeti, svojo veljavo povzdigniti iskali; ob času razdvojenja apostolskiga stola so oni tudi v velikih zborih mogočneji besedo imeli. Pa ko je bila zopet edinost storjena, so bile prejšne postave od njih pravic v novo zaterjene, in posebno je bilo prevideno, de bi razdeljene volitve spet razdvojenja papeževiga stola ne napeljale. Med drugimi sominiški predniki bolj posebne pravice dosegli; v več rečeh so bili pri vladi samostanov škofove oblasti prosti; na velikih zborih so smeli opatje in generali minihov svoj glas s škofi vred dati. Še se je veljava bogoslovskih učeni¬ kov povzdignila; v posebnih dvomih so bili večkrat za svetin razločbo prašani, in v velikih zborih so smeli govoriti, desiravno njih glas ni tiste moči imel, s škofi vred kaj določiti. v . . v sedanji dobi je bila posebna skerb papežev duhov- sini njene posebne pravice ohraniti; le samopašnost nekterih po¬ svetnih vladarjev je bila večkrat na poti. Svoje veliko pozemeljsko posestvo je cerkev še dalje v dobre naprave obračala, kot v napravo višjih šol, v podporo miniškiga življenja in duhovniga pastirstva, kieer je velika veljavnost in premožnost duhovšini”tudi v spod- ttkljej bila; in še več so razpertije sedanje dobe v pohujšanje duhov- J! 1 ,«’? stanu pripomogle. Vonder ravno za tega voljo je bil na ve¬ likih zborih tega časa vedin glas od zboljšanja cerkve v glavi i® T. 1 ,! 1 ’ 111 posamski zbori, kot v Solnimgradu 1. 1451? v Madridu 1. 1480, v Senonih na Francozkim 1. 1485 in drugi so S! za to stran veliko prizadjali. Pri vsim tem pa ni misliti, de J e pohujšanje splohno bilo; zmirej je cerkev še dosti vrednih slu¬ žabnikov stela, kakor je ravno iz njih glasu v cerkvenih zbor 11 .. ' iditi je bilo v tej dobi, de so marsikteri deželski P°»^"' ■ rji cerkvi .veliko,nasprotovali in njene pravice zatirali. Utegni • ® e j e tudi take vladarje pred ali potlej božja p ra ' «<, n 'i n 0 ? S i. a , so med rimskonemškimi cesarji kteri sovražni eik-ye bdi, tudi njih rodovine niso dolgo v oblasti osla ? in zraven je cesarska moe v Italii in Nemčii če dalje bolj pešala- 291 In ako so francozki kralji naslednike s. Petra v svoji sužnosti imeti hotli, je tudi njih rodovina v vojski z Anglijo skorej kraljevo krono zgubila; nekakošno po čudeži jo sloveča Joana, devica Or¬ leanska, kralja Karlna VII. rešila. Nasprot pa so pobožni vladarji vselej svojo dolžnost do cerkve spoznali, in tudi lepa zveza med papežem in cesarjem kot cerkvenim varham se je ob posebnih pri¬ ložnostih svetlo pokazala; na pr. ko je cesar Karl IV. v Bazileji, cesar Zigismund pa v Kostnici pri papeževi maši kakor levit s. evangeli bral. V tej dobi je bil cerkveni zakonik skončan; k dekretu Gracijanovimu in dekretalam Gregorja IX. je BonifaciVIII. šeste bukve pridjal, kot pristavek peterim Gregorjevim. Papež Kle¬ men V. je novo zbirko dodal, dekretale Klemenove; in k tem so prišle še dekretale Janez a XXII. in drugih papežev. Po tem za¬ koniku so bile od slej cerkvene pravice na visokih šolah učene in razlagane. 157. Svete opravila in pokorjenje grešnikov. Kakor verh vse pobožnosti je bolj in bolj na dan stopalo obhajanje skrivnosti s. rešnjiga Telesa; v s. maši in posebej v s. zakramentu. Keršanska učenost se je s posebnim veseljem v razlaganji te visoke skrivnosti mudila, in verna pobožnost je v češenji in prejemanji nebeškiga kruha svoje večji sladkosti iskala. Ker se je s. rešnje Telo v vredno počešenje zdaj večkrat izpostav¬ ljalo, so se v to službo začeli tabernakelni in monstrance. Iz sve- tiga strahu, de bi se Gospodu v podobi vina kaj nečasti ne zgodilo, se je s. obhajilo večjidel že le pod eno podobo, pod podobo kruha prejemalo , in ob času Kostniškiga zbora je že to kakor postava zaterjeno bilo, od ktere se ni lahko odjenjalo, pomnilo se je namreč,'de je pod vsako podobo, tudi samiga kruha cel Jezus 'v pričo. Tudi češenje Marije Device se je če dalje bolj oživilo, zlasti se je misel na njeno čisto spočetje obračala; ker sploh spoštovanje do Matere Gospodove ni pustilo meniti, de bi bila že od začetka kak madež nad seboj imela, ako ravno so marsikteri tudi nasprot govorili. Božja služba je v tem času svojo posebno lepoto in slo¬ vesnost še dalje ohranila. Kar je bilo draziga, se je darovalo v božjo čast za svete oblačila in posode; in kar je podobarstvo lepiga izdelalo, je služilo v ozaljšanje Marije in cerkve. Zdaj se je tudi sveto petje v domačih jezikih čašama oživilo, in je bilo več ali manj tudi med božjo službo dopušeno. Tisti časi, ki jih nekteri temne imenujejo, so imeli tudi še dalje svoje sloveče oznanovavce božje besede. Za globoko pobožnost vneti možje, kot Tavler, Tomaž Kempčan, Gerson je niso sami v sebi, ampak tudi v drugih Zn »li buditi; iz reda s. Dominika je prišel tisti čudodelni pridigar ?•_ Vin cenc i Fereri (1. 1419), ki je pol Evrope h keršanskimu z *vljenju obudil; in iz reda s. Frančiška je bil s. Janez Kapi- 292 stran (1. 1456), ki je na eni strani keršansko serčnost zoper krivoverske Husite, na drugi zoper neverne Turke vneti znal. Desiravno so ti časi semtertje cerkveni oblasti napotja de¬ lali, vonder cerkev ni nikdar nehala od pokorjenja grešnikov. Dostikrat je svoj duhovni meč tudi čez kralje in cesarje in čez cele ljudstva in dežele vzdignila, in z izobčenjem ali preklicani božje službe udarila: sicer preobilna raba teh pokoril posebno zad¬ nje čase cerkvi ni vselej v prid služila. Ojstre pokorila prejšnih časov je začela cerkev bolj kakor pred v druge dela spreminje- vati, kakor v božje pota, v milošino za dobrotne naprave ali za zidanje cerkev. Na take dela, posebno na milošino, so bili dalje bolj in bolj tudi odpustki deljeni. Ker je semtertje preobilnost odpustkov tudi potrebin strah pred hudim slabila in pokorjenje preveč zlajševala, zatorej pa cerkveni zbori niso nehali previd¬ nosti per delitvi odpustkov priporočevati; tudi je bila oblast od¬ pustke deliti škofam bolj prikrajšana, in več papežem prideržana. Posebin odpustik je o dpustik svetiga leta, ki se je začel 1. 1200 pod papežem Inocencjem III., ko je veliko božjih potnikov v Rim prišlo, in poterjen bil po papeži Bonfacji VIII. 1. 1300. Klemen VI. je ta odpustik dovolil na vsakih petdeset let, inPavel II. ga je umaknil na 25 let. Ker ni moč vsakterimu riniskiga mesta obiskati, so papeži potem dovolili, de se je ta odpustik tudi v drugih krajih cerkve zadobiti mogel. 158. Krivovere Viklefa, Husa in drugih, in pri¬ zadevanje cerkve nasprot. Mnoge krivoverske stranke so se še prejšne čase c ,, nasprot stavile; vonder s toliko terdobo ne kakor v sedmi ’ kjer je cerkvena oblast tudi od drugod več očitnih naspi o i imela. Janez Viklef, učenik na Oksfordskim vseučilisi v 3J ’ se je (1.1376) s posebno hudobijo zoper cerkev in njeno oblast vz » ni). Že popred se je proti raznim cerkvenim napravam sovra kazal, ker je seme krivih naukov že od svojiga učenika Brat dina prejel. Ko je potem marsiktero pohujšanje v cerkvi spo- ; je bolj glasno na dan stopil; pa ne tako, kakor mnogi P 0 ^,^. učeni možje, ki so po postavnih potih želeli napake od „ a je kve odpraviti, ampak s krivoverskim prederznim duham, ki g iz ostankov poprejšnih zmot posnel. Na eni strani ni razloči 1 od stvarnika; vidni svet se mu je večin zdel, in v vsih r ,j va ; tudi v nar manj vrednih, je menil, de nekaj božjiga PJ e n j e - nasprot pa je v vsih dobrih in verskih napravah satana 111 Jj), govo djanje vidil, in vse, kar se godi dobro in hudo, J5j n nl j S el de se mora tako zgoditi in ne drugač. Iz teh poglavitnih so se izhajale njegove zmote posamim. Tajil je, de bi b' stus v zakramentu posebno pričujoč, ali de bi bil on s ' ell ji postavil; ni se mu to potrebno zdelo, ker je po njegovim : e vsaka reč Boga v sebi imela. Učil je, de, ako je kdo hudo ud satanov, in tedej je brez vse oblasti od zgorej ; bodi si j e ven in je v grehu, de nima duhovne moči, ali bodi si ki J’ 293 nima deželske oblasti. Terdil je, de spoved ni potrebna, de cer¬ kev nikakor ne sme imeti pozemeljskiga posestva; govoril je, de je vsakimu človeku zveličanje ali pogubljenje že od začetka na¬ menjeno. Taki nauki so mogli vsakimu keršanskimu ušesu hudo deti; zakaj nauk svete vere je gotov, de enkrat sveta ni bilo in de ga je Bog v času stvaril, de, kar je dobriga, je od Boga, hudo pa je le po prosti volji človekovi na zemljo prišlo, de cerkev ima svojo oblast od Kristusa, in de tudi v nevrednih njenih služabnikih ta oblast še v zveličanje vernih ostane, de je presv. zakrament altarja prečudna skrivnost božje pričujočnosti, de Bog vsakterimu le po zasluženji z dobrim ali s hudim povračuje. Ko je papež Gregor XI. od teh zmot slišal, je Viklefa precej v sodbo po¬ klical; in zbor 1. 1382 v Londnu je 24 njegovih izrekov za krivoverske obsodil. Viklef je mogel od visoke šole odstopiti, pa od svojih zmot ni odstopil, marveč jih je bolj zverstno spisal, preden je umeri (1. 1384). Zmote'njegove se niso sicer med ljudstvam razširile, le med učenimi so prijatle našle; vonder ta ljulika ni bila precej zaterta, še zbori v Londnu (1. 1401) in v Oksfordu 0. 1409) so imeli z njo opraviti, in Kostniški zbor jo je še iz noviga obsodil {1414), dokler je kralj Henrik V. ni vničil. Iz Anglije se je Viklefova krivo vera v Češko zasejala, ker so jo nekteri Angleži na Pražkim vseučiliši oznanili. Janez Hus, učenik in pridigar v Praži, se je te zmote precej poprijel, in je Vikletove bukve v češko prestavil; vonder le krive nauke zoper cerkev in njeno oblast je posebno terdil. Novi nauk so 1. 1409 Pražki učeniki v zboru kmalo kot krivoversk obsodili; pa Hus je našel nad hudobnim kraljem Venceslavam podporo, in je še bolj zoper cerkev razsajal, posebno tudi zoper odpustik, ki ga je papež Janez XXIII. 1.1411 oznanil. Posebne Husove zmote so bile, de cerkev obstoji le iz izvoljenih in ima le duhovno glavo Kristusa, de cerkev ne potrebuje vidniga poglavarja in de so papeži le po cesarski moči vsiljeni, de proti cerkvi ni nobene pokoršine skazati dolžnost, de noben duhovni ali deželski poglavar v stanu greha nima nobene oblasti; pozneje je k temu še prišla zmota, de je s. obhajilo pod obojo podobo potreba, kakor de bi drugač ne bil cel zakrament. Take zmote so bile v stanu cerkev in deržavo pod- kopati, in papež Janez XXIII. je Husa v Bim v sodbo poklical. Ker pa Hus ni ubogal, je bil tirjan pred Kostniški zbor (1. 14!4), in cesar Zigismund mu 'je tudi varnost na poti obljubil, itikej je bila Husova krivovera v 45 stavkih zaveržena, Hus s ®m, ko se po nobenim prigovarjanji in zapričevanji ni dal spreo- nberniti, je bil od duhovne službe odstavljen in cesarju izročen, kteri ga je po postavah tistiga časa kot krivoverca na germado obsodil. Kakor sploh krivoverski pervaki, je tudi Hus do smerti terdovratin ostal in terpel, kakor de bi bil zavoljo resnice, ne pa zavoljo zmote sožgan (1. 1415). Za njim je sledeče leto tudi njegov P ri jatel Hieronim obsojen, in zavoljo terdovratnosti sožgan bil. Glas od Husove smerti je v Praži veliko vstajo vžgal; °jegovi učenci so ga kot marternika častili, in so vojsko zoper «94 cerkev in cesarja vzdignili; tirjali so prejemanje keliha pri ob¬ hajilu, okrog divjali, cerkve in samostane ropali. Husi te so sc imenovali. Huda vojska,ki se je vnela, je od 1. 1420 do I. 1432 terpela; in desiravno so se Husiti med seboj v štiri stranke raz- perli, so dolgo nezmagani ostali. Bazilejski zbor je tedej I. 1431 tudi Husite povabil in njih z lepo pridobiti iskal; dovoljeno jim je bilo s. obhajilo pod obojo podobo, vonder s tem, de je tudi le pod eno podobo ravno tako veljavno verovati. En del Husitov se je s tem dal potolažiti, drugi so še terdovratni ostali, pa v boji zmagani so se cesarju Zigismundu podver^li. Vonder popolniga miru le še dolgo ni bilo, ker se je en del Čehov terdo keliha deržal, to so Kalikstini ali Keliharji; drugi del bi bil pa rad povsod obhajilo pod eno podobo vpeljal. Ojstreji Husiti so na tihama še družbo med seboj obderžali, in so se Češke in Moravske brate klicali. Razun teh zoperstav proti cerkvi so po samim tudi nekteri drugi možje nezmerno zoper cerkev kričali, kot Janez Vesel v Nizkozemlji, Franc Savonarola v Florenci, in so s tem krivovercam noviga časa pot pripravljali. Posebno so bile bukve neznaniga pisatelja od nemškiga bogoslovstva, v kterih je bilo vse človekovo djanje tako Bogu pripisano, de za človeka nič prostosti ne ostane; te bukve so Lutru perve vero zmešale. 159. Življenje vernikov, stan minihov. Žalostni stan, v kterim je stol višjiga poglavarja cele cerkve v tej dobi viditi bil, ni mogel brez slabih nasledkov za verno ljud¬ stvo ostati. Verniki večkrat skoraj niso vedili, na ktero stran se derzati; duhovšina in miništvo ni bilo v stanu pobožne misli med Ijudstvam toliko kakor popred spodbudovati in zviševati. Med nji¬ mi, kteri so se bolj s posvetno učenostjo pečali, je začela vera slabeti, ker jim je bilo večkrat za stare greške in rimske basni bolj mar, ko za božje razodenje; med nižjim Ijudstvam pa so se prazne vere na moč razširjale, ker so pri poniževanji cerkvene oblasti prejšne prikrite krivoverstva z večji prostostjo svoje zmote raztresale. Zlasti se je čaram in vražam (copernijam) veliko ver¬ jelo: namesti v stiskah časov pri Bogu v nebesih pomoči iskati, so mnogoteri več v moč peklenskih duhov zaupali; namesti z bliž¬ njim v ljubezni edini biti, so marsikteri raji iskali mu s sleparski¬ mi vražami škodo napraviti; in le preveč jih je bilo, kteri so vse laznjive besede in vse goljufive početke vražarjev za golo resnico steli. Slepo ljudstvo si je dalo laž natvesti, de je na višjih učil¬ nicah. res tudi černa šola za čare in vraže osnovana; deželske sodnije pa so tožene vražarje in čaravnice z vso resnobo izpra' sevale in pezale, in brez razločka in usmiljenja sodile, žgale m morile. .Rimski papeži Aleksander VI., Sikst IV., Adrian VI., I* 10 ' cenci VIII. in Leon X. so se vražnim zmotam in praznini veram ? X so . p?®] 0 nasprot postavili, so v listih učili, de je krivoversko in Katoliški resnici nasprotno od hudih duhov pomoč dočakovati, in so svojim poslancam v preiskovanje krivoverstva odločenim terdo naročevali, z vso ojstrostjo in previdnostjo zastran takih vraž izpraševati, in krivičnike po cerkvenih postavah kaznovati. S tem so hotli obilno pohujšanje odverniti, pa tudi prenaglimu in neusmi¬ ljenim« obsojenju takih, ki so bili gerdih vraž dolženi, v okom priti. Tudi peti Lateranski zbor je bil persiljen postavo zoper vražarje in vedeževavce oznaniti. Vonder prazne vere se med Ijud- stvam niso dale lahko zatreti, in marsikteri sodniki zmotenih ali po krivim toženih le niso hotli drugač kakor z ognjem soditi. Vonder tudi ti nepokojni in razdvojeni časi so imeli še lepih zgledov žive vere in goreče pobožnosti pokazati. Razun svetnikov že imenovanih, s. Janeza Nepomuškiga; s.Antonina škofa, s. VincencjaFererja, s. Katarine Senenske in s.Birgite so opomniti izmed duhovšine cerkvene: s. Andrej Korsin, Fe- zolanski škof, s. Janez Kanci, po prečudni dobrodelnosti znan korar v Krakovi. Iz vladarskih dvorov so bili s. Ferdinand, kraljevič portugalski, s. Kazimir, poljski kraljevič, kteriga či¬ stost je toliko natančna bila, de je že pri zaslišanji nespodobne besede omedleval, s. Elizabeta, portugalska kraljica. S. Elce- ari in zvel. Delfina, sta v blagorodnim stanu med seboj devišk zakon ohranila; s. Rok je v strežbi bolnikov prečuden svetnik, in tedaj pomočnik v kužnih boleznih izvoljen bil, s. Miklavž od skale je iz pošteniga kmeta pobožin pušavnik postal; s. Fran¬ čiška je ženam in vdovam rimskim svetel zgled svetosti pokazala, traven je velik del cerkvene duhovšine po prizadevanji poslednjih zborov in papežev zares svojiga poklica vredin bil; tako de se sme reči, ako bi ne bila posebna verska prekucija na poti prišla, za zboljšanje cerkveniga stanu je bilo zadosti priprave storjene. Med miniškimi redovi so tisti, ki se beraške imenujejo, svo- jimu poklicu nar bolj zvesti ostali, namreč Frančiškani in Do¬ minikam'; ti so se posebno za čistost vere zoper krivoverce po¬ ganjali , uni so za dušne potrebe nižjiga ljudstva zvesto skerbeli. Med Frančiškani se je en del ojstrejih (observanti) memo drugih (konventualov) razločil, in je tudi v Kostniškim zboru kakor po¬ sebna veja od reda s. Frančiška poterjen bil; pa tudi drugi udje tega reda so skerbeli poravnati in popraviti, kar je izvirni postavi njih očeta in začetnika nasprotniga med nje prišlo (reformati). Dalje je bila skerb cerkvenih pastirjev, tudi per starjih miniških redovih poprave vpeljati; zlasti si je Kostniški in Bazilejski zbor Prizadel, med Benediletini veljavo njih perviga vstanovljenja oživiti. Vonder tudi novi redovi so se v tej dobi začeli, ker je Pobožni duh še na razne strani svojo moč kazal. Janez Tolomej iz Siene je vpeljal Olivetane po vodilu s. Benedikta, Janez Kolombin pa Jezu a te v strežbo ubožčikov in bolnikov (1.1319), 'n Peter Gambakorti družbo pušavnikov po zgledu s. Hiero- n ' m a, Hieronimi te. S. Birgita je v prikazni od Kristusa po¬ pelje dobila nov red pobožnih nun vstaviti; to so Brigitinke, ktere so v severnih deželah, v Švedii in Norvegii, veliko dobriga ? ( orile. Poslednjič je še s.Frančišk Pavljanski nov red začel; 'skal je ubogo 'življenje Zveličarjevo s posebnostjo posnemati, in Je v svoji domačii, v Kalabrii, L 1457 družbo pušavnikov zbral, 296 ki se Minimi (nar manjši) ali Pavi jani kličejo. Vsi ti' redovi so bili od rimskih papežev, Janeza XXII., Urbana V., Gregorja XI. in Leona X. poterjeni. Verh tega so se v Nemčii in Belgii bolj proste družbe duhovnov ali korarjev zbrale z dovoljenjem papežev, iz take je bil Tomaž Kempčan. Vse to bi bilo pač imelo v pripravo za nove boljši čase služiti. Osma doba« Vera svete cerkve v nevarnosti razdvojenja in zatrenja. Od 1. 1517 do 1792. Pervo poglavje. Ločitev veliciga dela Evrope od prave vere, pridobitve v drugih delih zemlje. 160. Pervi početki Martina Lutra zoper sveto vero. Z začetkam šestnajstiga stoletja se je po veliko straneh zares nov čas začel; ali je pa novi čas boljši ali slabši memo stariga ali srednjiga, se po zgodbah nar bolj soditi zamore. Novi svet znajden je zamogel v razširjenje svete cerkve služiti, ali pa človeškim strastim prostorne pota odpreti; učenost zvišana je za- mogla sveti veri v večji svetlobo pripomoči, ali pa nove zmote napeljati; bilo je na tem, v ktero stran so ljudstva hotle vsako reč oberniti. Oblast papežev je po prejšnim ponižanji sicer obilno oslabljena bila, vender se je že z novo bolj notranjo močjo vzdi¬ govala; veljava rimskonemških cesarjev je sicer memo pred zJ» upadla, vonder večni mir napovedan, nove sodnije vpeljane, boljši deržavni red osnovan in druge naprave so večji dobičke obetale, kakor nekdanja moč orožja in vitežkih vojakov. Stanovi med Ijud- stvam sicer niso bili v pravi razmeri med seboj, višji stanovi s® bili, bolj močni in prederzni, srednji bolj bogati in samisvoji, nižj* bolj stiskani in revni; vonder vse to bi se bilo v pokojnih časih ž modrim in neutrudenim djanjem poravnati moglo. Marsikteri sicer duhovšini in miništvu očitajo, kakor de bi ondi nar več uzroka bilo, de je z novim čašam prava vera tako silno in žalostno »P®' dati jela; vender med cerkvenimi pastirji še ni manjkalo pobožno 1 in gorečih mož , in pri miniških redovih se je vse v boljši obra- calo« Poslednji cerkveni zbori so namreč povsod boljsiga duha obudili; ako je pa kaj pomanjkovalo,je bila že pot pokazana p®' trebne poprave napeljati. Samo, de bi prederzna roka ne bil (ivero-Ia^* ’ * n mirn ’^ a zboljševanja cerkveniga stanu s prekuca Mož, ki je veliciga razpora v cerkvi, in zraven tudi mn®2® prekucije v deržavi kriv, je bil Martin Luter. Rojen je bi 1 v 29T Islebi na Saksonskim 1.1483; njegov oče je bil sicer pred rudar, pa skerbel je mu učeno izrejo dati. Luter se je po očetovi volji narpred na pravoslovje pripravljal, pa verske reči so bile bolj za njegovo serce; ko je nekiga prijatla vpričo njega strela ubila, mu ostrašena vest ni dala pokoja, dokler ni 1. 1503 k avguštinijanam v Erfurtu pribežal, ondi naglo miniške obljube storil, in tudi v mašnika posvečen bil. Zdaj je začel posebno sveto pismo prebi¬ rati, kjer je pred drugim razlaganje Nikolaja Lirana pri rokah imel; njegov prednik Janez Stavpic ga je tudi na bukve s. Av¬ guština obernil. Ko je 1. 1508 za učenika na Vitenberško vse- učiliše prišel, se je zlasti z razlaganjem listov s. Pavla do Rim¬ ljanov in do Galačanov pečal. Smelo bi se reči, de so se ti listi s. Pavla in bukve s. Avguština za Lutra pred drugim prilegli, ker je bil zlo nemirne, skoraj obupne vesti, in zraven nagle, serdite, poželjive terme, mu je tedaj nauk od božje milosti posebno prav prihajal. Vender ravno pri svoji naglosti in nepokojnosti mu ni bilo dano, nauk veliciga aposteljna in besedo veliciga cerkveniga učenika zadosti globoko spregledati; in per pomanjkljivi razumno¬ sti je bil lahko začetek za prihodnje zmote in krive nauke storjen. V tem času je bilo nad Lutram tudi zadosti pobožniga duha viditi ; s posebno ginjenim sercam, kakor sam pove, je enkrat po opravkih svojiga reda v Rim poslan ondi častite kraje obiskal, in si je vošil v svetim mestu za svoje starše maševati, de bi njih duše iz vic rešil, ko bi bili že umerli. Pa vsa gorečnost Lutrova ni bila tisti oginj, ki serce oživlja in ogreva, ampak uni plamen, ki sožge in pokonča, in se od dobre strani ravno tako mrcno in naglo zna na hudo oberniti. Bila je nekaj časa v sercu prikrita vojska med hu¬ dimi strasti napuha, serditosti in poželjivosti, in med boljšim ker- šanskim duham; pa ob svojim času, ob času skušnjave in zape¬ ljive priložnosti, je duh hudobije in pregrehe večji moč pokazal, in premalo uterjeniga, zraven znotrej nepokojniga moža zmagal. Luter sam to da razumeti, ker še pozneje od hude vojske s sa- tanam pripoveduje. Papež Leon X. je še na stolu s. Petra sedel, ko se je ne- srečin razpor pripravljal nad božjo cerkev priti; želja njegova je bila, veliko cerkev s. Petra v Rimu, nar večji in nar lepši božji tempelj na zemlji, dozidati. Dostikrat so v prejšnih časih obilni darovi za pobožne zidanja in naprave nabrani bili, ako je bil za milošine voljo odpustik obljubljen; ravno tako si je papež zdaj Pomoči za veliko delo pridobiti upal. Pa časi so zlasti v Nemčii z a mile darove nekako bolj merzli in lastniga dobička lakomni po¬ stali ; zraven se je še nekterih napuh dal razžaliti, ker je ozna- ttovanje odpustka ravno s. Dominika redu zročeno bilo; in nekteri •jznanovavci so res tudi moč odpustkov čez mero poviševali in raz¬ sajali. Ko je tedaj Tecel, dominikan iz Lipska, 1. 1517 po ločilu Moguntinskiga nadškofa Albrehta na Nemcih začel odpu¬ stik oznanovati, je Luter spodboden po svojim predniku Stavpicu ''; l cerkvene vrata v Vitenbergu 95 stavkov od odpustkov nabil. * teh stavkih si je on sicer podobo dajal, kakor de bi se le zoper bapake per napovedovanji odpustkov vzdigoval; pa razne pomote 298 so bile vedama ali nevedama vmes zapletene, in ravnanje tudi ni bilo do cerkvenih pastirjev zadosti spoštljivo. Naglo so se ti stavki daleč razglasili; in nekteri so Lutrov početek hvalili, ker so me¬ nili, de se le za resnico poganja; drugi so se zoper njegove po¬ mote vzdignili, in jih v spisih in bukvah odkrili. Med nasprotniki je bil učeni Janez Ek, vodjev namestnik per vseučiliši v Ingol- štatu; njegove bukve so zmoto nar huje udarile. Luter je naglo vsim nasprotnikam odgovoril; pa njegove bukve so bile polne ne¬ spodobnima grajanja in zasramovanja, in beseda je bila dostikrat sama sebi nasprot, in pravi katoliški veri nazoper. Kmalo je ta mož poglavitne krive nauke bolj očitno na dan dal, ktere je po¬ zneje katoliški veri z močjo nasprot stavil; že se je njegova ter¬ ma od hude strani razodevati začela, in namesti prejšne videzne pohlevnosti se je velika prederznost pokazala. Vender mnogoterih oči so se v Lutra obračati začele, že so nekteri očitno na njegovo stran stopili; iskra krivovere se je utrenila, de je potem strašno pogoriše napravila. Ko je papež Leon X. od teh početkov slišal, je 1. 1518 precej novimu generalu avguštinijanskiga reda, učenimu Venečanu Gabrielu, sporočil, Lutra pod pokoršino k molčanju prisiliti; pa¬ pež ga je tudi sam v 60 dneh v Rim k odgovoru poklical. Luter se je v ponižnim pisanji zagovoriti in lepiga storiti iskal; cesar Maksimilian je sicer njegove početke globokeje previdil, pa sakson¬ ski knez Friderik ga je zagovarjal in podpiral. V pogovoru s papeževim poslancam Kajetanam Luter svoje besede ni hotelo® ravnost preklicati, rekoč, de ni nič zoper besedo s. pisma in zdravo pamet govoril. Papež je nato v svoji buli nauk od odpust¬ kov bolj natanko razložil, in svojiga dvornika Karlna Miltica na Nemce poslal, de bi bil prepir toliko potolažil, dokler bi nemški škofje v zboru vsiga ne poravnali. V novim listu do papeža J® zdaj Luter spoznal, de je v dobrim namenu predaleč šel; p ro11 drugim pa je papeža antikrista imenoval; tako je znal na dvojo stran govoriti, in svojo hudobno misel, kjer se mu je zdelo, z lepo besedo zakrivati. V Lipsku se je 1. 1519 učeni Ek z Lutram v besedi poskusil; očitno ga je zmagal, in poglavitne njegove zmote od¬ kril. Pa po navadi vsih krivovercov je tudi začetnik nove spačen® vere svoje zmote le dalje gnal, jih v novih bukvah razodeval, m svoje nasprotnike in zlasti papeža če dalje bolj gerdo grajal. 161. Daljejno Lutrovo početje, papeževa sodba i* 1 cesarjevo prizadevanje zoper njega. Dozdaj se Luter še ni na ravnost zoper cerkev vzdigni’’ V j, e . r njegova nova vera se je med pervimi prepiri čašama noj oukrila Lutrova misel se je zlo bližala zmotam prejšnih Valu®i iklelitov, Husitov in drugih enakih zmotencov. Samo s.pj s “ mu je veljalo, brez ustniga zročila; vender tudi bukve s. P 1 * 1 '' je po samim grajal in v nič deval. Človekova natura J e “ ‘ po njegovi menitvi z greham toliko spačena, de ic človek » vse moči in prostosti; de, kar stori in počne, ni nj e S°' ’ 299 ampak božje delo, bodi si v dobrim ali v hudim. Sama vera, ali prav za prav zanašanje, de je Bog greh odpustil, se mu je še potrebna zdela. Po takim bi 'ne bilo potreba nobenih dobrih del, ne molitve, ne posta, pa tudi nobene duhovšine in nobenih cer¬ kvenih svetih opravil, ne papeža, ne s. maše, ne s. zakramentov; to je Luter tudi sam izrekel, desiravno si dvakrat ni enako go¬ voril, in je kerst, obhajilo in pokoro še terdil. Takošna vera je bila za Lutra prav primerjena, per vsi notranji napačnosti bi bil namreč rad za pobožnigamoža, celo za svetnika veljal, in notra¬ nji nepokoj in sodnji glas vesti lepo potolažil; hotel jeimebožjiga poslanca zase imeti, in tedaj je oblast cerkve zatiral. Ko se je Luter svojiga početja zdaj že sam dobro zavedil, je začel z vso močjo in serditostjo zoper staro vero svete cerkve in zoper, njeno višji oblast razsajati. Kakor de bi bil vihar na dan prišel, je zo¬ per cerkev razgrajati in pisariti začel; nagovarjal je cesarja se zoper papeža vzdigniti, spodbadal plemenitnike svoj stan s cer¬ kvenimi posestmi zboljšati, podkurjal ljudstvo staro sužnost raz- treti. Na svojo stran si je dobil že nektere može, kteri so ga zagovarjali ali podpirali; drugi, na pr. Erazem Ro terdamski, so se kmalo od njega obernili, ko so napačnost njegovih početkov spoznali. Iz med'mož učeniga stanu je bil na Lutrovi strani Karl- stadt, učenik bogoslovstva v Vitenbergu, dostikrat še bolj nagel in serdit kakor Luter sam; dalje Melanhton, v starih jezikih in modroslovcih dobro izurjen, sicer bolj pokojin in previdin in dobriga serca, pa premalo stanovitin in odkrit mož. Iz med ple- menitnikov sta bila bolj iz drugih kakor verskih namenov z Lutram zvezana Hutten, mož tiste baže, ki je vso vero zaničevala, mi- ništvo in duhovšino sovražila, in pa Sikingen, ne sicer neverin, pa prekucije in potem ropa po stari šeg željin mož. Nar bolj pa je Lutra še podpiral in branil saksonski knez Friderik; pa pre¬ vzetni novinar se je v svoji prederznosti že ustil, de ne potrebuje nobene človeške pomoči, ker ima zase veliko višji brambo. Ko so bili papežu Leonu X. vsi Lutrovi početki znani, ni dalje odlašal prederzniga kriviga učenika obsoditi. Izdal je 1. 1520 bulo, po kteri je bilo 41 Lutrovih izrekov zaverženih, njegove bukve ognu izdane, in Luter sam s cerkvenim izobčenjem udarjen, ako bi v 60 dneh svojih zmot ne preklical. Dalje je papež za drago Gospodovo kri prosil in zaprisegal, de naj Luter s svojimi družniki neha pokoj in edinost cerkve motiti; sicer pa naj noviga krivoverca vsaka keršanska gosposka prime, in v Rim k sodbi Pošlje. Papeževa poslanca Aleander in Karačioli sta s to bulo na Nemce prišla; in bila je sicer v več škofijah in mestih grejeta in oznanjena, na pr. vMoguncii, Kolonii, Mišni, Frizingi jn drugej; v Lipsku in Erfurtu in drugih krajih pa je bila grajana 10 zaničevana. Saksonski knez Friderik je sicer Lutra pregovoril, na j se še enkrat v Rimu zagovoriti iše; pa Luter je do papeža celo nevredno pismo poslal; prederznil seje namestnika Kristu- soviga Judežu izdajavcu primerjati, tudi seje začel zoper prejšne Prepovedi na vesoljin zbor zglašati. V svoji prederznosti je Luter 300 tako deleč zašel, de je papeževo bulo in cerkveni zakonik na Vitenberškim tergu očitno sožgal. Cesarsko oblast je med tem 1. 1520 dobil Karl V., vnuk rajnkiga cesarja Maksimilijana I. po njegovim sinu Filipu. Njegova moč je bila silno velika, ker je bil po svoji materi španske in nove v Azii in Ameriki pridobljene dežele, po svojim očetu pa avstrijanske dežele podedoval; pregovor je bil, „de v njegovim kraljestvu solnce nikdar ne zajde“. Karl V. je bil tudi mož, ki je cerkev, njeno resnico in oblast spoštoval; vender časi so bili tako prepleteni in zamotani, de mu ni bilo moč povsod na ravnost in z močjo delati. Veliko je bil tudi na poti francoski kralj Franc I., kteri je moči cesarske hiše vedno zavidal, in zase po Italii roko stegoval; dalje so Turki če dalje bolj silno in grozo- vitno od izhoda pritiskali. Vojske, ki so zategavoljo vedno vrele, so cesarja veliko v zatiranji nove vere zaderževale. Precej ko je bil kronan, sta papeževa poslanca novimu cesarju papeževo bulo zročila; Luter sam pa je tudi hitel, cesarja s pohlevnim pismam na svojo stran nakloniti. Cesar Karl V. je mislil prepir na der- žavnim zboru v Vormacii 1. 1521 poravnati; Luter sam je bil pred zbor poklican, pa se je prederzno zagovarjal; deržavni stanovi pa, namesti se za prid cerkve in pokoj deržave poganjati, so le pritožbe zoper napake v cerkvi na dan nosili. Cesar je vender Lutru iz Vormacije se pobrati ukazal, in oglas oznanil, po kterim je bil novi krivoverec iz deržave izobčen; pa le v avstri- janskih in bavarskih deželah in še v nekterih mestih je cesarjeva beseda obveljala, drugej je bila zastonj. Saksonski knez Friderik je celo Lutra na tihim v grad Vartburg odpeljati in ondi hraniti dal, kjer je novinar sveto pismo po svoje na nemško tolmačiti začel. Medtem je papež Leon X. umeri, in Hadrian VI., popre« cesarjev učenik, je na stol s. Petra 1. 1521 prišel. Dobro občutil ta papež, de velika nadloga, ki je zdaj cerkvi žugala, j e od ene strani tudi po zadolženji cerkvenih stanov prišla; pa pi" e " vidil je tudi svetlo , kako de so Lutrovi početki ne samo za cerkev ampak tudi za deržavo nevarni. To je dal po svojim poslancu na deržavnim zboru v Norimbergu 1. 1522 naznaniti. P® zoper cesarjevo voljo so deržavni stanovi spet le napake v cerkvi grajali, le mlačno pomoč zoper novo vero obetali, in nov cerkven zbor tirjali. Z žalostjo je papež nad tem tožil, serce ga je sil' 1 « bolelo per pogledu na nevarni stan cerkve , ko so Turki še teran' otok Rod kristjanam vzeli, in si pot v Ogersko in zahodno Evrop 0 odperli. Notranja britkost je blezo njegovo življenje končala 1. 15*"’ 163. Lutrovo prederzno razširjanje novih naukov, prizadevanje od katoliške strani nasprot. • a Svoje nauke bolj razširiti, je Luter hitel en del s. P 1 ® 11 !^ 'zdati, namreč bukve nove zaveze, ktere je pa po svojih napaciu ims lil i v nemško pretolmačil. Zraven se je ustil, deje on s. p 1 ®« 1 spod klopi vzel, in ga ljudstvu v roke dal, kakor de bi pred np» nihče ne bil mogel ali ne bil smel svetih bukev brati. Nj e S 301 tovarš Melanhton je v drugih bukvah nove nauke dokazati in razznaniti skušal; tudi on se je znašal, kakor de bi pred njim ne bilo učeniga moža na sveti. Novi papež Klemen VIL, klen' je 1. 1523 na s. Petra stol prišel, je precej spoznal, de Lutrovi početki so cerkvi silno nevarni, in de jih je hitreje ko mogoče odverniti. Napotil je svojiga poslanca Kampegja v Nemčijo; pa na deržavnim zboru v Norimbergu se je malo storiti dalo. Cesar Karl V. je tedaj sklepe Vormaškiga zbora z ojstrostjo ponovil; papežev poslanec pa je avstrijanskiga nadvojvoda Ferdinanda in bavarskiga vojvoda z več škofi južne Nemčije v zvezo zoper Lutrove naključbe spravil; tudi v severni Nemčii so Lutrovi na¬ sprotniki svete sklepali. Lutrovi prijatli so se zdaj začeli bati; saksonski, heski in drugi knezi so se med seboj zvezali v brambo Lutrovih naukov in početkov. Tako se je Nemčija na dvoje tergala, in zravin je francozki kralj Franc L iskal še papeža in cesarja razdvojiti; zares ni moglo hujiga za cerkev priti, kakor notranja razpertija ob času nevarnosti. Lutrovi nauki so čašama jeli svoj slabi sad v življenji kazati, in sicer nar pred v Vitenbergu. Onde so altarje podirali, božjo službo vso v domačim jeziku opravljali, s. obhajilo brez vse spovedi delili, nehali otroke kerševati, minihi so odvergli svoje obljube, in si žene jemali. Te nagle in silne prenaredbe je Luter sicer od začetka grajal; kmalo pa je sam še huje razsajal, miniško življenje čez vso mero grajal, in daritev s. maše po sili odpravljal. Posebno pa je ta zmotenec nižje ljudstvo zoper duhovne gosposke podkurjal, ter mu je vedno od evangeljske prostosti govorih Kmetje so to prostost po svoje razumeli, začeli so vstajati, pokoršino duhovskim in deželskim gosposkam odpovedati, davke in druge odrajtvila ukratovati. Kmalo se je I. 1525 v sredi Nemčije kmečka vojska vzdignila, ktera je silno divjala, samostane podirala, grajšine ropala in požigala, nedolžne ljudi neusmiljeno morila. Tomaž Mincer, na Lutrovo stran preveržen duhoven, se jim je v vodja posilil, ter učil, de naj se vsaktere gosposke odpravijo. Luter, kteri je popred vstajo podpihoval, je zdaj začel kmete k pokoju opominjati, pa katoliško duhovšino vstaje krivo delati; kmalo pa je jel silno ojstro zoper uboge zapeljane kmete govoriti in pisariti, in deželske kneze v njih pokončanje naduševati. Zdaj je bila vstaja z močjo poterta, velike množice kmetov so bile pokončane, Tomaž Mincer ie bil vjet, in neusmiljeno usmerten; pred smertjo se je vender v katoliško cerkev povernil, in je kmetam pokoršino, gosposkam pa usmiljenje in pravico priporočil. Zoper Lutrove zmote so se visoki in učeni možje tudi od drugod oglasili. Angležki kralj Henrik VIII. je pisal bukve od zakramentov, in krivoverca hudo podajal. Učeni Erazem ftoterdamski je Lutra prav izverstno zaviral v bukvah od Proste volje; Mišenski škof Em s er, bogoslovski učeniki v Kolonii, Lovanii in Parizu so nove zmote ojstro pretresali. Pa Luter je na , Vse te napade le s prederznim odrekvanjem, ostudnim grajanjem *n prevzetnim protenjem odgovarjal. V zadnje je še 1. 1525 mi¬ nsko kuto od sebe vergel, in že štirdeset let star si ženo vzel, 302 Katarino od Bore, izpeljano nuno. Tako seje vstaja zoper sveto cerkev s pregrešno ženitnino doveršila. Že so Lutrovi na- sledovavci začeli nov cerkven red vpeljevati, po svojih krajih oznanovavce spačeniga evangelija vstavljati, in v cerkvah sploh novo vero učiti; Luter je v ta namen hitel svoj veliki in mali ka¬ tekizem spisati. Ta novi cerkveni red je bil po deželskim knezu nar pred v Hesii vstanovljen, potem v doljni Saksonii; tako je nova cerkev namesti papeža in škofov deželske vladarje v poglavarje dobila. Pač ni komu meniti, de so se temu napredovanju krivo¬ verstva cerkveni pastirji le malo nasprot stavili. Res de nekteri zmed njih niso bili zadosti skerbni varhi svojih vernih čed; pa od večjiga dela je gotovo, de so o pervi prikazni novih naukov skerbno za ohranitev stare prave vere paziti jeli. Koliko de si je papež Klemen sam prizadel, povedo njegovi poslanci tolikrat v Nemčijo odpravljeni, ravno tako tudi njegovo prizadevanje vesoljin zbor vkupej spraviti. Koliko de so čuli škofje, oznanijo posamezni njih zbori: v Tornaku 1. 1521, v Lijonu 1. 1527, v Parizu 1. 1528, v Kanterburii 1. 1529, na Nemcih zbor v Reznu 1. 1524, in glasovi škofov na deržavnih zborih. Cesarju Karlnu V. je bilo za mir in pokoj cerkve veliko mar; vender prepiri s francozkim kraljem, še bolj pa vojska s Turkam je njegovo moč zaderževala. Turški sultan Soliman je leta 1526 Ogersko napadel, kralja Ludovika II. pri Mohaču zmagal in končal; 1. 1529 pa je pred Dunajsko mesto priderl, in le junaška bramba niest- njanov in vojakov ga je z božjo pomočjo odgnala. Ker je cesar v tej silni vojski pomoči od nemških knezov potreboval, so se novoverci vse tirjati prederzovali, in so zoper cesarjeve nasvete in ukaze ugovarjali ali protestirali. To se je posebno zgodilo v Spirskim zboru I. 1529; odtod so luterani ime protestantov dobili- Cesarje 1. 1530 francozkiga kralja k pokoju prisilil; tudi s P 9 " pezem seje zmiril, in je iz njegovih rok, poslednji med nemškimi vladarji, cesarsko krono prejel. Zdaj je upal, de bo verske zmoto lozje zatreti zamogel, in jel. 1530deržavni zbor v Avgsburg’ 1 napovedal. Tukej so luterani svojo versko spoznavo pr e ® cesarja položili , v kteri je Melanhton Lutrove nauke z bolj zložno in semtertje prikrito besedo razložil. Katoliški bogoslovci so zmoto tega verskiga sostavka razjasnili, in cesar je luterane silil se spoj v pravo cerkev poverniti; Melanhton je tudi hotel v več rečeh od svoje prejšne besede odjenjati; pa'Luter in večji del njegov® iiri'L n * mogel od soedinjenja ne besede prenesti. Tedaj J® melanhton svoj zagovor za versko spoznavo izdelal, in luteransa ne ^i so ga cesarju zročili; pa cesar ga je zavergel in poslovo o besedo oznanil, de bo po svoji vesti staro vero branil; in k ' ver .' zv ? sti knezi so g a podpirati obljubili. Temu naspim so luterani v Smalkaldi zvezo sklenili se z orožjem zoper cesar' jeve sklepe braniti; turški sultan je bil nekakošni njih pomočnik, ...TJ® K® sa ? a , od druge strani pritiskal, in sami so še zvezei • francozkim kraljem iskali. Tako je bil cesar primoran, po pogodbal Nonmbergu 1. 1532 vse tako pustiti, kakor je bilo. 303 163. Cvinglijevi in Kalvinovi početki zoper sveto vero na S vaj carskim. Luter je kmalo tovarša v verskih prepirih dobil, kteri si je sicer nekaj drugačne pota izbral, pa je ravno tako staro terdno zidanje božje cerkve podkopoval. Ta mož je bil Urh Cvingli, mašnik na švajcarskim, rojen 1. 1484. Bil je izurjen v posvetni in cerkveni učenosti, desiravno ne zadosti globoko; imel je pre¬ brisan um in obilno zgovornost, pa njegovo serce božjih skrivnost ni znalo prav občutiti in je bilo preveč v sladnostite zemlje nag¬ njeno. Kot farnik pri Devici Marii v pušavi je že zoper božje pota in češenje Matere božje govoril, in zavoljo pohujšljiviga življenja je mogel ta kraj zapustiti. Potem je pridigval v stolni cerkvi v Cirihu, ter se je hudo zoper cerkvene napake znašal ; že preden je glas od Lutra prišel, je Cvinglj njemu enako učil, in ustno zročilo zametval. Ko je bil tudi v Švajcarski odpustik oznanovan, jeCvingli I. 1519 začel serdito zoper odpustke govoriti; kmalo si je svojo stranko pridobil, in Ciriško svetovavstvo se je že 1. 1520 prederznilo ukazati, naj vsi pridigarji le po golim s. pismu brez pogleda na cerkveno zročilo nauk razlagajo. Papež Leon X. je tedaj Cvinglija duhovni sodbi zročil, in papež Hadrijan VI. ga je v listu z očetovsko besedo svaril. Pa Cvingli je bil že v svoji misli oterpnjen, je Kostniškimu in Bazilejskimu škofu prepir na¬ povedal, s svojim pomagavcam, Leonam Judatovim , je govoril zoper svete podobe, sveto mašo, in si kmalo tudi ženo vzel. Zdaj so bili tudi altarji, orgle in podobe v cerkvi razdjani, in božja služba je bila po novi šegi vpeljana; božja služba po starim ka¬ toliškim redu je bila celo prepovedana. Ko se je to v Cirihu go¬ dilo , so se drugi švajcarski soedinjenci v Lucerni zbrali, sklenili so pri stari veri ostati, in so tudi poslance v Čirih odpravili s prošnjo, naj materne cerkve nikar ne zametvajo. Pa Ciriški svet je per svoji misli ostal, ker si je s tem večji oblast prisvojiti upal. Cvingli je kmalo dobil druziga pomagavca, E ko lampadja, kteri si je bil precej učenosti nabral, je za tega voljo tudi kot učenik in farnik v Bazilejo poklican bil. Kmalo se je pa poprijel Lutrovih novih naukov, si je vzel ženo, in njegova stranka si je kmalo znala pravico lastne božje službe pridobiti, ter je potem kotoličanam svete opravila branila, v cerkvah je altarje in svete podobe razdjala. Nova vera se je tudi v Apencelu, Bernu in po drugih švajcarskih mestih razširjala in kmalo je bila krivoverska stranka skorej močneji. Pa Lucerna, Švic, Uri, Podboršt in Cug so se stanovitno stare vere deržali, in tudi Soloturn in Frajburg, ktera sta nekaj časa omahovala, sta se jim očitno pridružila. Po¬ klican je bil sloveči katoliški učenik Ek, de bi bil nauk krivover- cov zavernil; v Badnu se je veliko prepiralo od svetih zakramen- tov , s. maše in vic; pa nasprotniki se niso hotli katoliški resnici vdati. Vender tudi od Lutra so se švajcarski novoverci ločili, zlasti so se v nauku od zakramentov drugačne misli poprijeli. Torej je Cvingli lastno versko spoznavo pred cesarja v Avgsburgu 304 položil, nad ktero se je Luter močno razserdil. Sile krivoverske stranke so katoliške kantone 1. 1531 v vojsko primorale; na¬ sprotniki so bili potolčeni, Cvingli sam je na boriši smert našel, enaka je kmalo potem Ekolampadja zadela. Pa Cvingli je naslednike za seboj imel; Bulinger, Farel in drugi so izpeljevali, kar je on začel. Vender Kalvin, v fran- cozki Pikardii I. 1509 rojen, je več od leteh storil; velik del no- vovercov se je po njegovim sledu obernil. Ko se je ta mož v Parizu bogoslovstva učil, se je tudi z Lutrovimi nauki soznanil, in se jim je na ravnost vdal; zatorej je mogel mesto zapustiti, in je prišel po mnogim potovanji v Bazilejo 1. 1534. Tukaj je začel po svoji misli nauke stare cerkve prenarejati; spisal je razlaganje keršanske vere, ktero je francozkimu kralju Francu I. sporočil. Kalvin je besede s. pisma dobro znal na svojo stran obračati, imel je bister um in obilno zgovornost; tudi je vedil resnice globokeje presojevati. Zatorej je njegovo razlaganje dosti prijatlov v Francii našlo ; tudi v Švajcarski so njegovi nauki pred Cvinglijevimi ob¬ veljali. Vzel je sicer nektere Lutrove nauke v podlogo, pa jih je bolj z verstjo izpeljal, in v boljši red spravil; vender zraven je nasprotnike tudi hudo grajati znal. Vse njegovo obnašanje, je bilo bolj rezno in ojstro, in s premislikam nemilo. V Genevi je Kalvin posebno delal, ktero mesto je bil škof zavoljo prepira s stanovavci ravno pred 1. 1536 zapustil. Sicer ondi pervikrat za Kalvina ni bilo dolgiga ostanka, ker je napake ljudstva z ojstrim redam po¬ ravnati hotel; šel je v štrasburg, je tam učil, in se tudi oženil. Pa spet je bil I. 1541 v Genevo poklican, in zdaj si je z umno¬ stjo in krepkostjo vse podvergcl, kdor je drugač učil, je bil pre¬ gnan; kdor mu je nasprot govoril, je bil ojstro in terdo pokorjen. Njegov cerkveni red je tudi po drugih švajcarskih kantonih, v Francii, Belgii in Nemčii veljavo dobil. 164. Napredki in sile novoverstva, prazno prizade¬ vanje za mir, Tridentinski vesoljni zbor. Protestantje sicer sami med seboj niso bili v svojih naukih prav edini, Lutrovi prijatli niso bili vsi enake misli s svojim uče; nikam; vender katoliški cerkvi nasprot so zvesto vkupej deržali- Papež Pavel III., kteri je po smerti Klemena VII. I. 1534 na¬ stopil, si je posebno prizadeval, vesoljin zbor vkupej spraviti, ker so tudiluterani takimu zboru se vdati obetali. Vender ko je prišlo« 0 resnice, ko je papež za 1.1537 zbor v Mantovo napovedal, so novo- verci polno izgovorov imeli, še jim zbor po šegi katoliške cerkve cm° ni bil všeč. Verh tega je nova vojska med cesarjem in francozki® kraljem branila škofam se v Mantovi sniditi. Luterani niso nic z cesarjevo prepoved marali, so novih udov v svojo zvezo nabira in verske prenaredbe in rope katoliških cerkev dalje razširjaj • Virtemberska, Nasavska, Pomorska, inBrandenburska, tudi gornj^ Saksonija je bila v Lutrove zmote zapletena; celo že zunej ^ eI1 L čije se je nova vera vrašala. Luter pa je ljudstvo in kneze dalje bolj zoper cerkev in papeža podpihoval; in lahko bi se p 305 boj v sredi Nemčije vnel, ko bi strah pred turško vojsko ne bil močneji; vse poskušnje cesarjeve, luterane s kterim pogovoram pridobiti, so per vsim tem prazne ostale. Med tem je luteranstvo iz svoje srede hudo udarjeno bilo. Iz zaničevanja otroškiga kersta se je bila stranka Pr e kerše- vavcov obudila, kteri so odrašene vnovič kerševali, sploh pa vse zakramente zametvali, in mnoge zmote nekdanjih krivovercev po¬ snemali. Ko je 1. 1533 v Minstru na Vestfalskim nova vera moč dobovati začela, je prišel Janez Bokhold, šivar iz Batavskiga Lugduna (Leyden) ; nabral si je nasledovavcov, ter se je kralja imenoval, kteri na Davidovim stolu sedi, dokler Gospod ne pride. Njegovo vladanje je bilo grozovito in roparsko; zraven si je pri¬ vzel več žen, in je s tem tudi drugim pot razujzdanosti pokazal; tedaj je vsakoršna reva v mestu prebivala. L. 1535 je vender Minsterski škof s pomočjo drugih knezov mesto premagal; Janez Lugdunski in njegovi pomagavci so bili sramotno umorjeni. — Mo¬ čno ostudin madež za Lutrovo stran je bila tudi dvojna ženitev Heskiga kneza Filipa, ker je zraven svoje žene še drugo imeti hotel. Ta knez je bil velik podpornik nove vere, in je žugal od Lutrove strani odstopiti, ako se mu njegovo tirjanje ne dovoli. Novi krivoverci so bili zlo v zadregi, kaj naj bi storili; v zadnje so vender Filipu privolili, de si per živi ženi še eno privzame. Desiravno je to imelo na tihim ostati, se je vender kmalo razgla¬ silo, in sicer v veliko sramoto novovercov (1. 1540). Res pa kri¬ voverske stranke ni nobena reč uderžala; v dosti mestih so po sili novo vero in po svoji šegi oznanovavce besede vstavili, na pri¬ mero v Naumburgu, Brunsviku, Devinu (Magdeburgu), Hali, Mišni. Tudi slovita Kolonia je bila v nevarnosti pravo vero zgubiti, ker se je nadškof Herman na Lutrovo stran potegniti dal; pa korarji stolne cerkve so novinarstvu stanovitno nasprot stopili, malovredniga pastirja je papež odstavil, in boljšiga na njegovo mesto djal. Tudi v avstrijanskih deželah, ktere je kralj Ferdinand od cesarja svojiga brata v posest prejel, in v krajinah bavarskih vojvodov so se krivi nauki razširjali. Luterani so bili posebno prederzni ker so cesarja vedne vojske s francozkim kraljem mudile , in ker ga je tudi pot v Algerio zavoljo rešenja kristjanov nekaj časa daleč deržala; cesar pa je še zmirej menil, de bo po mirni poti zmede poravnal, dokler ga svojoglavno nasprotovanje krivovercev ni dru- gač učilo. Katoliška cerkev je nasprot zdaj lepo podporo dobila v novih miniških redovih posebno so bili jezuiti kteri so se po s. Ignac ii Loj o Iški m začeli, močna bramba zoper krivoverstvo. Med tem je papež Pavel po dolgim prizadevanji svoj konec dosegel, de se je namreč vesoljni zbor v Tridentu, na me¬ jah med Nemčijo in Italijo, I. 1545 sošel. Zbrali so se trije kar¬ dinali kakor papeževi poslanci, veliko škofov in nadškofov, tudi v eč miniških opatov in poglavarjev in bogoslovskih učenikov; med njimi je bil iz naših strani Daniel Barbar, izvoljeni Oglejski pa¬ triarh , s Koperskim in Kerčanskim škofam. Luterani pa, kteri so popred vedno za vesoljin zbor glas vzdigvali, zdaj niso hotli no¬ benih mož od svoje strani poslati; ni jim bilo namreč mar za 306 resnico, ampak le za nasprotovanje. Zbrani očetje so narpred poglavitne katoliške resnice, ktere je Luter s svojim naukam ovreči iskal, jasno razložili, namreč od s. pisma, od izvirniga greha, od opravičenja in s. zakramentov sploh ; v sedmih sejah se je to zgodilo. V tem času, 1. 1546, je prišel Lutrov konec; božja pravica gaje pred sodbo poklicala v odgovor, ker je Kristusovo cerkev raztergal, ljudstva razdelil, veliko duš v zmote spravil. Nikdar ni bil pokojin v življenji; tudi njegova smert je bila po nemiru vesti, po napadu hudih bolečin enaka poprejšnjim začetni- kam krivih ver. Ne s pravim prepričanjem ampak s prevzetno svojo- glavnostjo, ne z resnično serčnostjo, ampak s serditostjo in prederz- nostjo, je on svoje nove nauke na dan spravil in razširjal. Pa tudi v njegovim djanji ni bilo ne ponižnosti, ne krotkosti, in v njego¬ vim govorjenji in obnašanji ni bilo ne spodobnosti, ne sramežlji¬ vosti; čudno je, de njegovi nasledovavci njegove zasramljive pisma in njegove nespodobne pogovore pri mizi še zinirej brez notranjiga gnjusenja po svetu oznanujejo. Lutru pač tudi v smerti vest ni mogla miru dati; vidilje, kako že slabe nasledke so njegove verske prekucije imele. Sam je že 1. 1533 tožil, de je svet po tem njegovim uku če dalje hudobniši, de peklenski duhovi zdaj kupoma v ljudi prihajajo, de so per novi veri bolj lakomni, nesramni in brezbožni po vsih stanovih, od velikiga do maliga. Pa tudi ni moglo drugač priti; zakaj malopridno drevo rodi malo- pridin sad, in grozdje se ne bere s ternja, fige ne z osata. L. 1547 je prederznost luteranov cesarja posilila, z orožjem nadnje udariti. Precej vojsknemoči so namreč od Šmalkaldske zveze sem zbrane imeli, cesar pa je po svoje dobro previdin njih vodja, Janeza Friderika Saksonskiga nagloma napadel, in v boji per Milbergu dobro potolkel. Vender tudi zdaj ni hotel luteranov s silo k sprejmenju katoliške resnice naganjati; marveč jim je na deržavnim zboru v Avgsburgu prav mehke pogodbe na ponudbo dal. Pa ta začasna Avgsburška pogodba (Interim po latin¬ sko) luteranam celo ni bila všeč, in veliko so zoper njo vpili, m sami so v Lipsku drugačno pogodbo sostavili. Pa tudi katoličane je premehko ravnanje cesarjevo razžalilo, in papež Pavel UL 1,111 je samooblastni početik rezno grajal. Cerkveni zbor, ki se je v 'Tridentu tako lepo začel, je P 8 kmalo drugačno napotje našel; kužna bolezin se je namreč mestu približala, in papež je bil s tem prisiljen zbor 1. 1547 v Bolo- njo prestaviti. V ta kraj priti so se novoverci še bolj ustavljali, vender tudi od katoliške strani se je le 6 nadškofov in 36 škofo sošlo , tri seje so tedaj brez posebniga sadu minule. Med teni so si posamski zbori v Parizu, Kolonii, Mogunci in v 'fre- virih več opraviti prizadeli. Po smerti papeža Pavla IIL j e j 1549 Juli III. na apostolski stol prišel; po željah cesarja in mn® gih škofov je on cerkveni zbor 1. 1550 spet v Tridentu ». povedal. V šestih sejah je bil zdaj nauk od s. zakramentov da j razložen, in mnoge postave za duhovšino so bile oznanjene. 111 • pa so vojskni nepokoji v Nemčii in Italii dela cerkveniga z spet ustavili; saksonski knez Mavrici, opert tudi na pon 307 francozkiga kralja Henrika H., je svoji obljubi nezvest cesarja neprevidama z vojsko napadel, in ga je posilil pogodbo vPasavi, in versko pomirje v Avgsburgu 1. 1555 storiti; katoličanam in luteranam je bila enaka prostost zagotovljena, živeti po svoji veri; vender iz teh pogodeb so per samoglavnosti luteranov le novi dolgi prepiri izvirali. Ta čas, L 1555, je papež Juli III. umeri ; njegov velikovredni naslednik M ar c el II. pa je tudi v malo dneh življenje pustil; izvoljen je bil na to Pavel IV. Tudi v cesarstvu se je zdaj sprememba zgodila; Karl V. se je namreč 1. 1556 cesarski kroni odpovedal, in je šel v samostan s. Justa na Špan¬ skim , kteriga je bil sam vstavil, ondi je svoje zadnje dni v mo¬ litvi in pokorjenji preživil, in 1. 1558 umeri. Cesarko krono je potem prejelFerdinand I., njegov brat, kteri je k avstrijanskim deželam še Ogersko in Češko podedoval; Španske dežele je dobil pa Karlnov sin, Filip II. Papežu in tudi novimu cesarju je bilo močno v skerbi, verske razpertije poravnati, in cerkveni zbor spet vkupej spraviti; pa luterani in dalje tudi kalvinci so imeli med seboj obilno razporov zavoljo nauka, in sklepam katoliškiga zbora se tudi niso hotli vdati. Papež Pij IV., kteri je za Pavlam IV. L 1559 nastopil, je spet zbor v Trident poklical; začeli so se s papeževimi poslanci vred spet mnogi škofje in nadškofje zbirati, med njimi iz naših strani Pareški in Labudski škof; od začetka 1. 1562 do konca 1563 se je še devet sej obhajalo, in bili so še drugi nauki od s. obhajila, s. maše, mašniškiga reda in zakona, tudi od vic in klicanja svetnikov razloženi, in še mnogotere po¬ stave, za duhovski in miniški stan oznanjene. S pet in dvajseto sejo je bil ta poslednji vesoljni zbor sklenjen; lepo je bilo doveršeno veliko delo za ohranitev čiste vere in za zboljšanje cerkveniga stanu; papež Pij IV. je v sledečim letu vse sklepe in postave tega zbora poterdil. Vsiga vkupej , ker je bil zbor več¬ krat prenehan, in so marsikteri očetje vmes umerii, in novi nasto¬ pili, se je zbora vdeležilo 7 kardinalov, 3 patriarhi, 34 nadškofov in 233 škofov, razun miniških opatov in poglavarjev, namestnikov od nepričujočih škofov in bogoslovskih učenikov. Memo vsili dru¬ gih cerkvenih zborov ostane Tridentinski zbor za vsaciga katoli¬ čana nar bolj važin , in ni drugač misliti, kakor de so škofje v posamskih zborih hiteli njegove sklepe oznaniti in v djanji izpe¬ ljati; kakor se je zgodilo v Remih, Kaineraku in Milanu že I. 1565, v Toletu 1. 1566, v Solnimgradu I. 1569, v Meh- tini 1. 1570, in dalje še drugod. Papež Pij IV. je I. 1566 umeri. 165. Razširjenje luteranstva v severnih in izhodnih evropejskih deželah, tudi v slovenski strani. Lutrovi nauki so kroalo tudi zunej Nemčije prijatlov našli; 'n med dolgimi prepiri in nepokoji ondašnimi se je tudi marsikaj v Severji in izhodu Evrope sprevernilo. Nar pred je zunaj Nemčije Prusija sad nove vere iz ce- 'iga okusila. Albert Braniberški je bil od 1. 1511 poglavar nemškiga vitežkiga reda v deželi, ktera je pod višji oblastjo polj- 308 skih kraljev bila; želel je svojo in svoje hiše oblast povzdigniti, in v to se mu je nar bolj pripravno zdelo , novo vero v deželi vpeljati, in svoje vitežke obljube odvreči. Pogovoril se je sam z Lutram in je od njega novih'učenikov dobil; dva malovredna škofa sta kmalo očitno krivi nauk sprejela , knezi se razun eniga niso veliko nasprot stavili, in 1. 1526'je bila že božja služba po novi šegi vpeljana. Albert sam je svoj odstop od prave vere s tem po- terdil, de si je zoper obljubo ženo vzel; od poljskiga kralja Si¬ gismunda si je tudi to pridobil, de je bila posest dežele za njegov rod poterjena. Papež Klemen VII. se je sicer zoper te početke ojstro oglasil, cesarje nad njim sodbo izrekel, vitezi so ugovarjali; pa vse to ni veliko storilo, ker si je poljski kralj za to stran pre¬ malo prizadel. Nova višji šola v Kraljevcu je krivoverstvu pospeh dajala, in kar z lepo lii šlo, je Albert s silo pomogel, tako de je bila 1. 1568 o njegovi smerti dežela vsa luteranska. Po enakih potili je Kurija in Livonija per baltiškim morji v luteranstvo prišla, ker so ondašnji knezi, glavarji nemškiga reda, za poze- meljske oblasti voljo novo vero sprejeli. Tudi zgodej se je nova vera v Silezii zasejala, v Javoru in Legnici sojo luteranski učeniki, poklicani po malovernih knezih, prederzno oznanovali. Tudi v Vratislavi je našla prijatlov; škof Jakob od Salce se je sicer nekoliko upiral, pa je bil preslab, ker od drugod ni bilo pomoči. Na Češkim so bili ostanki Husitov pripravna podloga za sprejetev verskih zmot; in res je tudi luteranstvo dosti nasledovavcov do¬ bilo, samo de so se radi pod iraenam utrakvistov prikrivali, kte- rim je bilo s. obhajilo pod obojo podobo dopušeno. De se je v teh dveh deželah nova vera bolj prosto razširjala , je prišlo od tod, ker vladarja, Ludovika II. in za njim Ferdinanda I., je pre¬ več turška vojska motila. V Polonii je nova vera od začetka dosti napotja našla, ker je bil kralj Sigismund I. katoliški cerkvi zvesto vdan, n* je krive nauke od začetka zatreti iskal; močno sta kralja podpirala Janez Laski, Gneznanski nadškof, in Andrej Kricki, Premiselski škof. Vender v Krakovu, Gdanjsku in Poznanji so kmalo novi uče¬ niki na dan stopili; sicer se je kralj precej ojstriga pokazal, P s v Krakovi ga je popolna vstaja primorala nekaj prijenjati. Na cer¬ kvenim zboru vPetrikovu 1. 1534 je bil sklep storjen, krivi uk 'b vso močjo zatreti, kralj je verh tega ojstre postave zoper luteran® oznanil, vender njih število se je le množilo. Ker se je naslednji kralj Sigismund II. manj na ravnost za katoliško vero potegoval , je Poljska kmalo zbirališe vsakebaže krivih naukov postala; p r,sl1 so češki bratje, kalvinijani, in celo socinijani, kteri so vso raz¬ odeto vero zametovali. Poljski knezi so od kraja novinarstvo pod' pirali, in neprevidni kralj je njih početke še sam pospeševal. De¬ žela je bila v veliki nevarnosti pravo vero zgubiti; le razpert.l novovercov med seboj, in pa gorečnost nekterih katoliških skot° jo je otela. Posebno sloveč je bil Varmijanski škof Štanisla Ho zi, kteri je bil tudi med kardinale prištet, in je tudi v Triden¬ tinskim zboru v papeževim imenu predsednik bil; z ustno in P> sa besedo je on krivovero zavračeval, in katoliško resnico poterdov 309 V severnih deželah, v Danii, Norvegii in Švedii je bila nar več posvetna modrost vladarjev, klora je te strani od prave cerkve popolnama odločila, nikjer ni namreč katoliška resnica tako iz ce- liga zaterta bila. Čez te dežele je v imenu Kalmarske zveze ta čas gospodoval kralj Kristijan II. neusmiljen in razujdan vla¬ dar; kraljeva oblast se mu je zdela preveč stisnjena, ker je plem¬ stvo in duhovstvo velike pravice vživalo. Moč teh dveh stanov je sklenil zatreti, in nova vera se mu je dober pomočik per tem zdela. Nar pred je v Švedii, v poglavitnim mestu veliko blagorodnih mož kervavo pomoriti dal, potem začel cerkev v Danii tlačiti; poklical je v Kodanj luteranskiga učenika, in ko so se vsi stanovi temu početku ustavili, je Lundkiga nadškofa usmertil, in tudi zoper druge hudo divjal. Vse se je zdaj I. 1523 zoper njega izdignilo, in mogel je kraljevi sedež pustiti. Njegov naslednik Friderik I. je pri volitvi sicer obljubil, katoliško vero ohraniti; kmalo pa se je očitno'na luteransko stran nagnil, je novoverce podpiral, in kato¬ ličane stiskati začel. Kralj Kristijan III. je I. 1536 vse danske škofe v ječo vergel,' in prisilil, se svoji visoki službi odpovedati; leRoskildski škof Benov je zoperstal, in kakormarternik 1. 1544 v ječi umeri. L. 1537 je bil nov cerkven red po Lutrovim pri— jatlu Buhenhagnu vpeljan, in na mesto katoliških škofov je sedem luteranskih stopilo. Posestvo katoliške cerkve so kralj in pleme- nitniki med seboj razdelili; katoličanam so bile vse očitne službe in pravice posestva vzete, deželo zapustiti so bili siljeni; duhov¬ nim je bila smert žugana , in nihče jih ni smel pod streho imeti. V Norvegii je bila katoliška vera z enakimi silami zaterta in nova vpeljana; en škof je bil prisiljen škofstvo pustiti drugi je bil v ječo veržen. Drugim je bilo postavljeno ali novo vero spre¬ jeti, ali iz dežele iti; veliko minihov je raji na ptuje šlo. V Iz- landii je luteranstvo od začetka zoperstavo našlo; ko je bil škof Janez Arezen ob glavo djan, je čašama nova vera zmagala. V švedii je kervava morija, ktero je kralj Kristijan II. v Štok- holmu napravil, misel obudila se od danske zveze odtergati. Gu¬ stav Vaza, kteriga oče je bil tudi med mertvimi, se je polakomnil višji oblasti, je ljudstvo spodbudil, in Dance zmagal I. 1521. Kraljeve krone, ktero je zdaj dosegel, tudi ni vedil drngač na svoji glavi uterditi, kakor de je pravo cerkev zatiral. Poklical je novoverskih učenikov, nejevoljo duhovšine in ljudstva je s silo zaterl, več škofov odstavil, in minihe pregnal; zraven se je proti papežu v listih še v zmirej pokorniga vernika hlinil. Novoverec Olaf Petersen je v Štokholmu luteranstvo očitno oznanoval; kralj pa je začel roko po cerkvenim posestvu stegovati. Mnogoteri so se dali po sladkih obljubah nove prostosti zapeljati; Upsalski nadškof Magnus Knut in Vestereski škofPeter Jakobson sta stano¬ vitno zoperstala, pa kakor hudodelnika sta bila 1. 1527 v smert obsojena; pobožne nune v Va d s teni so za zvesto vero grozo- V1 ‘tos't in nesramnost prenesti mogle. Kmalo je kralj Gustav škofe y to napeljal, de so mu vse cerkveno posestvo prepustili; potem J e z novo vero na ravnost na dan stopil, in božjo službo po novi 310 šegi vrediti dal. Na deržavnim zboru v Vesteresi 1. 1544 je bila katoliška cerkev popolnama zaterta. Na Ogerskim je perve začetke nove vere deržavni zbor v Pestu I. 1525 z ojstrimi postavami zatreti iskal: pa nesrečna bitva per Mohači, kjer je kralj Ludovik II. I. 1526 Turkam nasprot padel, je deželo v mnoge nepokoje vergla, ker se je pravi kralj, avstrijanski Ferdinand I. zoper Janeza Zapolija za oblast poganjati mogel. Lutranski učeniki, med njimi Matija Davaj, so prederzno novo vero oznanovali, plemenitniki so jo radi spre¬ jemali, de so ložje cerkveno posestvo nase vlekli, in kraljev na¬ mestnik Tomaž Nadaždi jo je očitno podpiral. Notranji prepiri med novoverci so storili, de se krivi nauki niso še bolj razširili, kalvinci so namreč tudi v deželo prišli, in dosti prijatlov dobili. Razširjenja krive vere je veliko ubranil Ostrigonski nadškof Ni¬ kolaj Olahi, in pa jezuiti, ktere je on v 1. 1 561 v Timovo po¬ klical. V Erdeljski je bilo z novo vero ravno tako; notranji nepokoji so bili na poti, de ji katoliška stran ni mogla z močjo nasprot stopiti; pa tudi tukej so med novoverce notranji razpori peršli, ker je en del na Lutrovo, drugi na Kalvinovo stran po¬ tegnil. V gornji in dolnji Avstrii se je nova vera tudi semtertje razglasila; posebno je imela prijatlov med plemenitniki in v Du¬ najskim mestu. Kralj Ferdinand I. je sicer od začetka ojstro na noge stopil; pa zmirej večji število hiteranov je storilo, de je mogel bolj prijenjevati. Med škofi se je Solnograški nadškof in kardinal Matevž Lang posebno za pravo vero poganjal, je tudi 1. 1522 vse poddružne škofe v Solnimgradu zbral, se z njimi zastran pomočkov zoper krivoverstvo posvetovati; njemu enako si je prizadeval tudi njegov naslednik nadškof Ernest. Kralj Fer¬ dinand je I. 1544 jezuite v deželo poklical; sloveči Peter Ka- nizi je po njegovi želji nov katolišk katekizem sestavil, kteri je še doslej podloga verskiga nauka. Vender število novovercov je bilo zmirej večji; katoliška vera je upadala med Ijudstvam, praznili so se tudi miniški samostani; in oznanilo Tridentinskih sklepov 1. 1569 je le malo pomoglo. Tudi slovenske dežele, Štajerska, Koroška, Krajnska in Primorje, so bile od novih naukov okužene. Na Štajerskim se je luteranstvo nar pred v Gradcu vselilo; deželni poglavar Janez Ungnad ga je z vso močjo podpiral. Po njegovi podpori seje nova vera tudi naKoroškim vkoreninila, zlasti v Vošpergm in potem v Celjovcu. V Celji je Primaž Trubar že I. 15J’ nove nauke raznašati začel; vedi! se je tudi na Krajnskim, * Ljubljani med stolnimi korarji vstanoviti, in je ravno tako tukej I. 1531 z novimi zmotami na svetlo prišel. Sicer je mogel kmalu bežati, pa med tem so drugi hudobno delo izpeljevali, namreč Juri Dalmatin in Seb asti j a n Kr e 1; posebno veliko plemstva je pravo vero zapustilo in svoje podložnike s silo seboj vlek L. 1550 je bil Trubar spet nazaj poklican, in po lufranskih sta¬ novih v pridigarja izvoljen; vender je spet mogel deželo zapusti • Cesar Ferdinand I. je namreč tudi tukej krivoverstvu naspro stopal, in tedašnji goreči Ljubljanski škofje Krištof Ravb- 311 do 1. 1536 in Urban Tekstor do 1. 1558 so kakor cesarjevi svetovavci in namestniki več storiti zamogli; škof Urban je ravno po naključbah luteranov z nesrečnim padcam smert našel. Tudi Primorje je goljufivo luč nove vere v svojo sredo dobilo ; v Terstu in v Gorici in na gradovih plemenitnikov je luteranstvo prijatle imelo, in Trubar je tudi v Goriški strani pridigar bil, dokler ni bil izgnan. Kakor povsod, tako je luteranstvo tudi na Slovenskim sile in grozovitosti rodilo; nastopile so vstaje podložnikov, izga¬ njanja vernih duhovnih pastirjev; tudi morije ni manjkalo, ker na Celjskim sta bila dva duhovna pastirja po prederznih novovercih usmertena. Pomniti je pa tudi, de krivoverstva ni ravno malovred- nost katoliške duhovšine pospeševala; zakaj dosti vrednih udov je bilo tudi na Slovenskim med njo, in ni bilo tistiga pohujšanja ni¬ kakor ne od katoliških mašnikov slišati, kakoršno pa je od lute¬ ranskih zraven še oženjenih pridigarjev zapisano. 166. Razširjenje kalvinstva v Francii in drugej; nova vera v Angin. V Francii so prejšnje zmote in pa tedašnji početki kralja Franca I. novi veri pot odperli; zakaj ta bolj za povišanje kra¬ ljeve oblasti kakor pa za sveto vero vneti vladar je s posebno postavo (pragmatiško sankcijo) marsiktere cerkvene pravice za- terl, luterane na Nemcih skrivaj in očitno podpiral, iz Kalvino¬ vih rok pa je poglavitne krivoverske bukve si nameniti dal. Ni bilo tedaj čudo, de so Lutrove bukve precej od začetka dosti prijatlov v Francii našle, še celo na kraljevim dvoru. Kardinala Deprat in Turn on s kraljico vred sta si nasprot za ohranitev katoliške vere prizadevala. Ko so novoverci začeli svete podobe razdevati in prederzno zoper katolištvo pisariti, takrat je kralj tudi strah dobil, de bi se v Francii enaki nepokoji ne vneli, kakor * Nem- čii; več novovercov je glavo zgubilo , drugi so mogli iz dežele bežati, med njimi tudi Kalvin. Pa od slej so ravno Kalvinovi nauki večji razširjenje v Francii našli; desiravno je kralj Henrik II. 1. 1551 ojstre postave zoper kalvinijane razglasil, so se vender v Parizu, Orleanu, Lijonu in drugih mestih zlo množili. Na zboru v Parizu 1. 1559 so se med seboj zvezali, in so nov cerkven red vpeljali; in od slej se jih je sramotni priimek Hugenoto v prijel. Kmalo so začeli zoper kraljevo oblast vstaje kuhati, ne ojstrost, ne prijenljivost od katoliške strani jih ni umirila, verski pogovor med kardinalam Lotarinškim in kalvinijanam Bezam I. 1561 je ostal brez sadu. Kalvinijani so zdaj začeli duhovne in minihe mo¬ riti, cerkve podirati, katoličane iz mest izganjati; iz tega so se hude verske vojske vnele, perva 1. 1562, druga 1. 1567, in tretja 1. 1569; hugenoti so dobili prostost za svojo vero in za božjo službo po svoji šegi. Pa s tem še mir ni bil zaterjen. Tudi v Niz koz e ml j i so novi nauki kmalo mesto našli, ce¬ sar Karl V., kterimu je bila dežela lastna, se je zoper krivoverce 7 ‘ ojstrostjo vzdignil, perve učenike zmot je celo sožgati dal. Ven¬ der zmote so se le bolj razširjale, de je bil cesar 1. 1530 še v 312 večji ojstrost prisiljen. Njegov naslednik, španski kralj Filip IL je 1. 1656 več novih škofij v deželi vstavil, de bi s tem katoliško vero bolj podperl; pa njegovo samovlastno gospodarjenje je ljud¬ stvo dražilo, in mnogi plemenitniki so se pod vodstvam Vi 1 helma Oranskiga zoper kraljevo oblast zapersegli. V takim nasproto¬ vanji je kriva vera dober pospeh našla, in 1. 1561 je bil že nov cerkven red v več krajih vpeljan, iz Francije je prišlo veliko iz¬ gnanih kalvinijanov, tedaj v se je sprememba vere tudi tukej na Kalvinovo stran nagnila. Že so novoverci začeli cerkve in samo¬ stane podirati, svete podobe razdevati; in desiravno je deželno poglavarstvo mirno pogodbo storilo, so 1. 1567 vender vojsko začeli, pa so bili prisiljeni odnehati. Kalvinstvo pa se je tudi v Nemčii razširilo posebno poleg Rena; v Hesii gaje knez Filip s silo vpeljal, tudi v Braniborskim in Saksonskim je dobilo delež¬ nikov; marsikteri Lutrovi prijatli so se na Kalvinovo stran nagibali. Luteranstvo in Kalvinstvo pa, desiravno oboje ene korenine, ni moglo mirno vkupej ostati; hudi prepiri So med obojo stranko ter- peli, in vsaka je drugo kot strašno krivoverstvo čertila. NaOger- skim in Erdeljskim je kalvinstvo posebno med madžarskim na- rodam prevagovalo. Huje kakor ktera druga dežela je Anglia strupeni sad no- voverstva okusila. Kralj Henrik VIII. se je sicer v začetku z gorečnostjo zoper Lutra vzdignil, je tudi njegov krivi uk v slo¬ večih bukvah zavernil; pa kar je kdaj nar modrejšiga kralja na zemlji zmotilo, to je bilo tudi Henriku v spodtikljej. Gospo- dičina Ana Bolejna je kraljevo serce nase potegnila, kraljica Katarina mu ni bila več všeč, desiravno je že sedemnajst let v mirnim zakonu z njo prebil; rad bi se bil od nje ločil, in je iskal praznih uzrokov, zavoljo kterih bi ta zakon veljavin ne bil. pa¬ pežu Klemenu VIL je tedaj to reč sporočil 1. 1533; ali pape z ni bil > stanu drugač soditi, kakor de zakon s Katarino se ne 'la razdreti, ko je bil tudi z dovoljenjem prejšnjiga papeža sklenjen- Kral j sam seboj v zadregi je dobil pripravniga pomočnika; kardi¬ nal Volsej je bil od Kanterburske nadškofije odstavljen, novi nadškof Tomaž Kranmer, ves malo vredin in novoverstvu vdan, se je prederznil v hinavski sodbi pervi zakon kraljev s Katarino razdreti, in noviga z Ano Bolejno poterditi. Papež je to sodbo overgel, in kralju s Katarino živeti ukazal; to je bilo kralju pre¬ več, odpovedal je 1. 1535 papežu vso pokoršino, in je sebi, vso višji cerkveno oblast prilastil; vsa duhovšina bi bila mogla njena’ kakor višjimu duhovnimu poglavarju priseči, in kdor se je brani, ga je smert čakala. Škofe je zdaj kralj sam iz noviga vstavi , cerkveno posestvo nase vleči začel, krog 400 samostanov je nas ^ konec, cerkve so bile razdjane, in pepel svetih angležkih pon’Oj¬ nikov, nadškofov s. Avguština in s. Tomaža, in kralja s. Alfrc’ iz grobov raztresen. Vender kralj se je v drugih rečeh še ka o liške vere deržal; zatorej je zraven katoličanov tudi luterane pic ganjanje zadelo. Katoliška cerkev je zdaj spet častitih niartei kov dobila; nar bolj sloveča sta Vonsterski škof in karninal I i se » in kraljev kancelir Tomaž Mor; oba pobožna, kralju zvesto vda , I 313 obilno učena moža sta po dolgi ječi pod trinožko sekiro glavo dala, ker hudobnih kraljevih početkov' nista poterdila; še na moriši sta stanovitno pričevanje svoje terdne vere dala. Pa tudi drugih sta¬ novitnih spoznovavcov prave vere in cerkvene oblasti je angležka dežela štela; razun imenovanih dveh kardinalov, je še 18 škofov, 2 nadškofa, 13 opatov, 500 minihov, 38 bogoslovskih učenikov, I 12 vojvodov in knezov, 164 plemenitnikov, in še 234 drugih mož in žen silno smert storilo. Pa tudi za kraljeve bližnjike ni bilo nič bolje; od šestih kraljic, ktere si je kralj zaporedama zbiral, ste bile dve zgnane, in dve, tudi Ana Bolejna, ob glavo djane; in Tomaž Kromvel, kteri je bil kraljeva roka pri izpelje¬ vanji vsili grozovitnost, je sam pod sekiro glavo dal. Po Henrikovi smerti 1. 1547 je mladi Edvard VI. sin tretje žene, angležki kralj postal; njegov stric Somersetje v njego¬ vim imenu gospodaril. Zdaj je krivoverstvo očitno na dan prišlo, vse katoliške šege so bile odveržene, nov katekizem in nov cerkven red vpeljan; pa Somerseta je tudi božja šiba našla, ker je kakor vstajnik zoper kralja umorjen bil. Po Edvardovi smerti 1. 1553 pa je Marija, Henrikova hči od Katarine, z vojsko kraljevi se¬ dež v posest vzela. Zvesta katoličanka je pravo vero spet vpe¬ ljati iskala; kardinal Pole, popred pregnan, je bil iz Rima nazaj poslan, Anglijo spet z rimsko cerkvijo združit. Kraljica je od začetka bolj mehko ravnala, de bi ljudstvo ložje pridobila; potem pa 1. 1554 je stare ojstre postave zoper krivoverce spet oznanila, in marsikteri terdovratni podporniki verskih zmot so mogli v smert iti. Tudi Kranmer je bil med obsojenimi; ves malovredin je hinav¬ sko katoliško vero spoznal, de bi se smerti otel; pa ko je vidil, de mu to nič ne pomaga, je spet vero zatajil in tako nesrečno smert storil. Ali Marija je že 1. 1558 umerla; in Elizabeta, Henrikova hči od Ane Bolejne, je postala kraljica. Kakor hči iz prešeštniga zakona po katoliških pravicah ni mogla kraljica ostati, tedaj se je očitno v krivoverstvo obernila. Višji duhovno oblast je nase potegnila; nasprotnikam ječo in zgubo služeb žugala, 39 členov nove krive vere oznanila, in cerkven red po svoje vpelja¬ la; ime in nekaj vnanje časti škofov je še pustila. Ta nova an¬ gležka cerkev se tedaj tudi škofovska (episkopalska) imenuje; en del krivovercev, kteri škofov nočejo spoznati, in le duhovne ali starašine imajo, se kličejo starašinski (prezbiterijanij. V Skočijo je nova vera tudi zgodej zašla, in se je pre¬ cej grozovito pokazala; kardinal B ea tun, kteri se je krivovercam hudo ustavil, je bil 1. 1546 umorjen. Kalvinski učenik Janez Knoks je zmotam velik pospeh dal; sicer ga je kraljica Mari j a s pet pregnala, pa kmalo se je nazaj vernil, in ni samo zoper ka¬ toliško cerkev, ampak tudi zoper mlado kraljico Marijo Stuar¬ tu v o hudo razsajal. Ta nesrečna kraljica je bila po raznih ža¬ lostnih skušnjah prisiljena v Anglijo zbežati; ondi pa jo je hinav¬ ska kraljica Elizabeta v ječo vergla, in celo ob glavo pripravila, vsa v božjo voljo vdana je Marija kakor stanovitna katoličanka smert prestala. Zdaj je krivoverstvo vse odperto imelo. Na Irskim je siloviti kralj Henrik VIII. kakor v sužni deželi gospodaril, Š14 enako kakor v Anglii hotel pravo vero zatreti; pa ljudstvo se je katolištva zvesto deržalo. Malo pokoja je nesrečna dežela dobila pod kraljico Marijo; pa z Elizabeto se je začelo zatiranje, ki je 300 let silno hudo terpelo. 167. Novo poviševanje katoliške vere, vničevanje krivoverstva v več deželah, zlasti na Slovenskim; s. Pij V. papež. Srečno dokončanje Tridentinskiga zbora je moč katoliške cerkve v novič oživilo; njeni notranji stan se je začel boljšati, in njena vnanja zmaga čez novoverstvo se je jela bolj očitno kazati. Cerkev je zdaj tudi dobila papeža, kteri je bil ves apostolskim čašam podobin. Papež s. Pij V. namreč, kteri je bil za Pijem IV. 1. 1566 iz miniha dominikanskiga reda v naslednika s. Petra povzdignjen, je bil mož obilno pobožin, za prid svete vere vnet, nad služabniki in pastirji svete cerkve ojstro čuječ; vsa njegova skerb je šla na to, sklepe Tridentinskiga zbora v življenje vpe¬ ljati, od zunaj pa jo pred silo novovercov in nevernikov obvaro¬ vati. Drugim cerkvenim pastirjem v zgled je na svojim dvoru lep red po postavah zadnjiga vesoljniga zbora vpeljal, in na potrebno vednost in na pobožno obnašanje vsili, kteri so bili na njegovi strani, je skerbno gledal. Tudi kardinale je opominjal, posvetno nečimernost odvreči, in čisto, spodobno in trezno živeti; v samo¬ stanih pa si je prizadel spet zvesto spolnovanje starih miniških vodil obuditi. Tudi med drugimi stanovavci rimskiga mesta je iskal pobožno življenje zvišati, priložnosti razujzdanja je odpravil, i’ 1 neusmiljene živinske igre prepovedal. Tedaj je zamogel tudi od škofov zvesto spolnovanje cerkvenih postav tirjati , pa tudi po¬ svetnim vladarjem spoštovanje cerkvenih pravic ojstro napovedo¬ vati, kakor je bilo v stari papeževi buli izrečeno, ki se je vsako leto na veliki četertik očitno brala. De bi se daritev s. maše pov¬ sod bolj po enakim redu obhajala, je po sklepu Trid. zbora po¬ pravljen misal na svitlo dal. Resno je on tudi krivoverstvu na- sprot stopil,ktero se je hotlo še v Italijo vriniti; cesarja Maksi¬ miljana II., kteri je za Ferdinandam I. 1. 1564 sledil, pa J,® serčno nagovarjal, krivovercam v svojih deželah nikakor ne vecj 1 prostosti dovoliti. Dal je tudi na svetlo katekizem, ki se po na¬ vadi rimski katekizem imenuje, in je bil na povelje Triden¬ tinskiga zbora po učenih in pobožnih možeh zložen in po apostol¬ skim stolu skerbno pregledan in poterjen; v njem najdejo duhovni pastirji nar boljši napeljevanje k pravimu razlaganju katoliške vere- Per vsim prizadevanji je papež z bolečino gledati mogel, dej bila v Anglii katoliška vera če dalje bolj neusmiljeno zatirana, >e Francija pred krivoverci ni imela pokoja, in de je nova vera Nemčii in tudi v avstrijanških deželah le še večji moč dobiva • Druga nevarnost pa je za katoliško cerkev od izhodne strani silniši rastla; neverni Turki so namreč svojo oblast bolj m bo j čez keršanske dežele razširjali. Njih sultan Soliman II. je »» 315 Ogerskim nemilo gospodaril, Maltežki otok v srednjim morji, sedež junaških keršanskih vitezov, napadel; sultan Selim I. pa je Be- nečanam lepiCiperski otok vzel, in njegovo brodarstvo je želtalii protilo. Papež je bil to nevarnost davno previdil, in se je po moči tudi za vojsko 'pripravljal; zdaj so se njegove ladije s španskimi in beneškimi združile, in keršanska vojska je pod vodstvam špan- skiga kraljeviča Jovana I. 1571 Turke mogočno zmagala, de so njih siloviti početki za dolgo časa ustavljeni bili. Molitev svetiga papeža je gotovo k tej zmagi obilno pripomogla; on sam pa jo je pred vsim prošnjam Marije Device pripisoval, in je v ta spomin tudi praznik postavil; čez leto po tem pa je svoje veliko vredno življenje sklenil. Razun mnogih škofov, kteri so se Tridentinskiga zbora vde- ležili, in so vsi praviga katoliškiga duha navzeti bili, je tega papeža v njegovim prizadevanji za prid cerkve in zoper krivo¬ verstvo posebno podpiral s. Karl Boromej, nadškof Milanski in kardinal. Že otrok ves pobožin, bolj blag po sercu kakor po rodu, je mladeneč v Milanu in Parizu le dve poti poznal, v šolo in v cerkev. Še precej mladiga je njegov stric, papež Pij IV., v nad¬ škofa Milanskiga in v kardinala povzdignil, ker je njegova po¬ božnost in učenost namesti starosti veljala. Posebin svetovavec je bil obema papežama, Piju IV. in V.; po njegovim prizadevanji je bil Tridentinski zbor poslednjič sklican in dokončan; desiravno ne pričujoč je bil vender nekakošno duša celiga zbora. On je bil pa tudi pervi, kteri je sklepe tega zbora v djanji izpeljal. Prav apo¬ stolsko je bilo vse njegovo življenje, sedež duhovske učenosti in keršanske pobožnosti je bila njegova hiša. V šestih zborih, h kterim je poddružne škofe poklical, je podobo pervih keršanskih časov v svojo cerkev vpeljal, njegovi nauki za oznanovanje božje besede, za deljenje s. zakramentov, za obiskanje bolnikov so še današnji čas neprecenjeni. Zmotene in zgubljene ovčice iskat, je sam visoke in ledene švajcarske snežnike prehodil; ob času kužne bolezni v Milanu je sam bolnike po hišah in bolnišnicah obisko¬ val; vsi njegovi prihodki so bili kot ubogih lastina obernjeni. Mla¬ diga , še le 46 let je doživel, pa v dobrih delih stariga je Bog iz sveta poklical 1. 1585; svetla luč je bil vsim duhovnim pastir¬ jem za svoje dni, pa tudi za prihodnje čase. Za Pijem V. je prišel na stol s. Petra Gregor XIII. 1. 1572. Sam učen mož je tudi sveto učenost bogato podpiral; cerkveni zakonik je dal pregledan na svetlo, popravil je stari koledar, kteri je bil v številu prestopnih let napačin; vstavil je v Rimu šest novih kolegij ali šol za Nemce, Irce, Greke, Maronite z Libana, Jude in za rimsko mladost, eniga v Loretu za Slovane, še druge v Nemčii, Češki in drugej. Sam zase je bil pobožin in ojster, do drugih prijazin in dobrotljiv; za celo cerkev, posebno za vničenje krivih naukov, obilno skerbin. Že je bilo očitno spoznati, de 'se bo katoliška cerkev spet k novi lepoti vzdignila. V Nemčii, kar je bil Rudolf II. cesar, so sicer novoverci še marsiktero cerkev in cerkveno posest, zlasti v severji, nase potegnili; vender v južni strani se je katoliška vera bolj uterdovala, posebno po prizade- 316 vanji jezuitov, kterim šo se šole v več mestih zročile. Kolonijska nadškofija je bila sicer v veliki nevarnosti, ker je nadškof Geb- hard od katoliške vere odstopil, pa stanovitnost stolnih korarjev in skerb papeževa jo je ohranila. V Avstrii, na Češkim in na Slovenskim je sicer krivoverstvo le dalje segati hotlo, pa tam- kej mu ni dal cesar Rudolf II., tukej ne nadvojvoda Karl popolne prostosti: goreči škofje, Milhar Klezel naDunaji, Martin Brener v Sekovim, Janez Tavčar v Ljubljani, Juri Štobej v Lavantu so si po vsi moči za pravo vero prizadevali; Oglejski patriarh Janez VI. je 1. 1581 dal po svojim podškofu vso slo¬ vensko stran obiskati, dobre duhovne namesti slabih postaviti, kri¬ voverske bukve zatreti. V Francii je kralj Karl IX. po slabih svetih zapeljan 1.1572 sicer napačno pot zoper nepokojne krivo¬ verce nastopil, dal jih je veliko v eni noči na naglama umoriti; pa število umorjenih ni bilo nikakor ne toliko, kakor se sovražniki katoliške vere grozijo. Četerta verska vojska se je vnela; vender zdaj so tudi katoličani med seboj terdneji zvezo storili, in krivo- vercam je bila prostost prikratena. V Švedi i je kralj Janez III. močno h katoliški veri nagnjen bil, in iskal je deželo spet z rim¬ sko cerkvijo soediniti; papež je tje poslal jezuita Posevina soedi- njenje doveršit, vender krivoverska stran je zase več tirjala, ka¬ kor je s čistostjo katoliške resnice obstati zamoglo, in lepi početki so se razderli. V Anglii pa je bila stiska za katoličane le večji; z denarnimi kazni, z ječo in tepenjem so bili v novoversko božjo službo siljeni, smert je bila žugana za vsakiga mašnika, ki je v deželo prišel, in tudi njega, kteri ga je sprejel. Nesrečna zarot- ba, ktero so nekteri katoličani nasprot svarjenju duhovniga pa¬ stirja zoper kraljico storili, je terpljenje pravovercov še pomnožila. Z mečem in ognjem in z ropanjem posestva so bili irski katoličani zatirani, lakot jih je zavoljo pomanjkanja pokopovala, škofje in mašniki so bili izganjam' in morjeni. Vender vse to katoliške vere v Anglii ni vničilo, celi irski narod jo je zvesto ohranil, in sveta cerkev se je novih marternikov razveselila. Per vsim stiskanji ka¬ toliška vera tudi iz Škocije ni zginila, in škotska kraljica Marij 8 Stuart o va je 1. 1587 kot marternica pod mečem glavo dala v ječi, v kteri jo je hudobna angleška kraljica devetnajst let der- žala. Kar je pa sveta cerkev v Evropi manj svetlobe imela , J’ je bila obilno v Azii in Ameriki namestena; ondi namreč so niis'7 joni zlasti jezuitovski če dalje lepši in bogateji sad kazali, in pape 1 Gregor XIII. je pred smertjo 1. 1585 veselje dočakal, verne p°' slance iz daljne Japonije sprejeti. Njegov naslednik je bilSikst V.; od čede je prišelvfran- čiškanski red, od tod v versto kardinalov, in 1. 1585 na papežev stol. Bil je mož posebne stanovitnosti, ojstrosti in moči, dar do- briga vladanja mu je bil obilno podeljen. Precej v začetku je s krepkostjo zaterl tolovajske druhali, ki so se bile v rimskih de¬ želah pomnožile; ojstre postave je oznanil zoper prazne zoper odertijo in očitne pregrehe. Nobeni stroški mu niso bi preveliki, kjer je šlo v čast božjo; doveršil je zidanje cerkev • Petra, postavil krasno cerkev v Loretu, sezidal vatikanski gra 317 in pomnožil ondašnjo knjižnico; terdno je vstanovil šolo, aa. mlade Angleže v Remih na Francozkim, skerbel je tudi za uboge vidove in sirote, in vstavil zanje bolnišnice in oskerbnišnice. Dane so bile mnogotere postave za višji in nižji duhovšino, ker mu je bila nekdanja lepota cerkve per sercu; prišlo je s. pismo v latinskim jeziku, po volji Tridentinskiga zbora pregledano, na svetlo, tudi s. pismo v greškim jeziku je bilo v novič izdano; vstavljene so bile mnogotere skupšine (kongregacije) kardinalov in prelatov za razne cerkvene zadeve. Per vsili teh delih papež ni v nemar pu¬ stil skerbi za vničenje krivoverstva. Krepko se je oglasil zoper angležko kraljico Elizabeto, in je iskal za zatirane katoličane po¬ moči per španskim kralji Filipu II.; vender vojskna moč zoper Anglio ni imela pospeha, in pravovercam ni došlo nič polajšanja. V Francii je po brezkončnih verskih vojskah kralj Henrik III. po hudobnim človeku tolovajsko smert našel; papež je spet resno na- sprot stopil Henriku IV., kteri bi bil imel katoliško kraljestvo po¬ dedovati, desiravno je bil krive vere. Sad te resnobe se sicer ni precej, ampak še le pod naslednim papežem pokazal, ker se je kralj Henrik IV. k pravi veri spreobernil; tako je bila Francija za katoliško vero ohranjena, in krivoverstvu je ondi moč upadla. Za Sikstam V. so od I. 1590 do 1593 naglo trije papeži sledili, Urban III., Gregor XIV. in Inocenci IX., pa niso bili v stanu veliko storiti. Več je delal spet papež Klemen VIII, kteri je 1. 1592 na s. Petra stol prišel. Rimske dežele so bile zdaj s Feraro pomnožene; v zbor kardinalov so prišli učeni in pobožni možje Baroni, Belarmin in drugi; s. pismo v latinskim jeziku (Vulgata) je bilo iz noviga popravljeno, brevir ali bukve za duhovne molitve po volji Tridentinskiga zbora pregledan, ponti¬ fikat ali bukve za svete opravila škofov na svetlo dan. Ravno pod tem papežem je Francija verski mir dosegla, ker je kralj Henrik IV. 1. 1595 odvezo od apostolskiga stola prejel; pa v gornjim delu Nizkozemlje, v Holandii, se je kalvinstvo bolj uterdilo, desiravno katoliška vera ni bila vsa zaterta, nasprot je bila S a vo j a, na mejah Italije in Francije po ljudoniilim in po¬ božnim Frančišku Salezii od zmote popolnama rešena. Ta čas so bile tudi Sl o vens k e dežele, Štajarska, Koroška, Krajnska in Primorje, tako srečne, de so bile od krivoverstva popolnama očišene. Nadvojvoda Ferdinand, kterimu so bile te dežele pod¬ ložne, je ves za pravo vero vnet 1. 1597 sklep storil, krivover¬ stvo v teh krajih popolnama odpraviti; napotil se je v Loreto in v Rim, in papež Klemen VIII. je njegov sklep poterdil, in mu apostolski blagoslov podelil. Začel je svoje delo po nasvetih La¬ vantinskega škofa, J ur j a Štobeja, in je I. 1598 nenadama po¬ velje oznanil, de morajo krivoverski pridigarji v kratkih dneh Gradec in vse druge mesta njegovih dežel zapustiti; nič se ni dal premotiti po protenji in prošnjah krivoverskih piemenitnikov. Potem je odločil poročnike, kteri so šli po deželi od kraja do kraja, katoliške duhovne vstavljali, cerkve pravovercam nazaj dajali, in °d vsili stanovavcov prisego sprejemali, de hočejo katoliški veri vdani, in deželnimu knezu pokorni biti, Sekovski škof Martin 318 Brener je bil vodja poročnikov na severni strani, Ljubljanski škof Tomaž Kren, za čistost vere posebno vnet mož, pa na južni strani Drave; zastran nasprotovanja krivovercev jim je bila tudi vojaška pomoč na stran dana. Krivovercam pa je bilo sploh po¬ stavljeno , ali h katoliški veri prestopiti, ali pa s svojim premo¬ ženjem deželo zapustiti; večji del si je pervo izbral, in le malo jih je raji v ptuje kraje šlo. Plemenitnikov sicer ni tako ojstra zadela, vender mogli so krivoverske učenike odpraviti, in se vsiga očitniga skazovanja svoje neprave vere zderžati. Po takim potu, brez drugih posebnih sil, so bile naše dežele od kvasu zmote oči- šene, in so v eni veri spet mir našle. 168. Sovražno vzdihovanje krivovercov zoper ka¬ toličane, tridesetletna vojska. Za Klemenam VIII. je 1. 1605 Leon XI. le kratke dni na papeževim stolu sedel. Toliko dalje je cerkev vladal Pavel V., papež od I. 1605 do 1621 , v cerkvenih pravicah in zadevah izurjen, zraven pobožin, pohlevin in priljudin, vender za prostost in čistost cerkve ojstro čuječ mož. On je dopolnil število bukev, za cerkvene opravila na svetlo izdanih in popravljenih, ker je skerbel za novo sostavo rituala ali bukev za delitev s. zakra¬ mentov in druge opravila mašnikov. Kakor je bil prejšnjim pape¬ žem sveti škof Karl Boromej z blišečim zgledam na strani, tako je bil v času Pavla V. cerkvi kakor svetla luč dan s. Frančišek Salezi, Genevski škof. Že mlad ves pobožin, je kakor mašnik veliko število krivovercov spreobernil; kakor škof je v svoji hiši zgled pobožnosti postavil, v svoji čedi podobo perve cerkve vpe¬ ljal, še obilno krivovercov zunej svoje škofije pravi veri pridobil; zvesto je sam božjo besedo oznanoval, otroke in nevedne v sveti veri podučeval. ovčice svoje čede po samotnih dolinah in težavnih hribih obiskoval, z ubogimi, kakor dober oče vse svoje prihodke delil. Per svojim krotkim in ljubeznivim ravnanji je bil on posebin učenik pobožnosti, ne samo z besedo in v djanji, ampak tudi s pj' sanjem. Posebno imenitne so njegove bukve od napeljevanja k pobožnimu življenju, ktere so veliko dušam k svetosti p"' magale. Bolj po zasluženji kakor po letih postaran je ta sveti šk« 1 1. 1622 iz časniga življenja šel. Med tem je papež Pavel '• pervi sad tistiga duha okusil, kteriga so se tudi katoliške vlad® po zgledu krivovercov navzele, namreč duha nasprotovanja pi’ 0 ' 1 sveti cerkvi in njenim služabnikam. Benečanska vlada, ktero je na skrivnim podpihoval Pavel Sarpi, od krivoverskih misel na- vzet minih, je začela prepovedovati pridobitev novih posestev za duhovšino, braniti zidanje novih cerkev in samostanov, vlačit' mašnike pred posvetno sodbo. Papež je temu početku s cerkve¬ nimi pokorili nasprot stopil; pa benečanska vlada se je cerkveni prepovedi ustavila, in je množici minihov zlasti jezuitam iz deze e iti ukazala; kmalo bi se bila prava vojska vnela. Vender francozi kralj Henrik IV. je Benedke s papežem pomiril; papež je svoj duhovne sodbe, benečanska vlada pa svoje nekeršanske postav 319 preklicala. Španija se je v tem času velike množice skrivnih nasprotnikov prave vere znebila; pred krivoverstvam jo je obva¬ rovala skerb kralja Filipa II., kteri je sicer povikšanja posvetne mogočnosti zlo lakomin bil, se vender za čistost vere ojstro vzdi¬ goval; pa od popred je ondi stanovalo veliko Judov, še več pa Moriskov, to je mlajšev od Arabljanov, kteri so posiljeni bolj na videz keršansko vero nase vzeli. Ti so pravim katoličanam vedno na skrivnim nasprotovali, v časih tudi očitne sile zoper nje poče¬ njali; kralj Filip III. jim je 1. 1609 tedaj vsim iz dežele iti za¬ povedal , tudi Judam je enako povelje dal. Sovražniki katoliške vere radi terdijo, de je Španija zatega voljo upadla; pa dežela ni obožala zato, ker so neverni ljudje obertnost in bogastvo od¬ nesli, ampak zato, ker so Španijoli per vsi svoji v*feri sami manj pridni in bolj prevzetni kakor prav. V Francii so krivoverski hugenoti kralja Henrika IV. prisilili, de jim je večji prostost za njih vero dovolil; to prostost so vračevali le z vstajami in nepokoji. Pa pod naslednjim kraljem Ludovikam XIII. je bila moč teh ne- pokojnežev čašama s silo orožja zaterta; posebno je za to krepko delal kardinal in minister Rišelie, kteri jim je do 1. 1628 vse terdne mesta odvzel. Med tem, ko so francozki vladarji krivoversko ljuliko v svo¬ jih deželah zatirali, jih je posvetna modrost zapeljala prijatle zmot v Nemčii podpirati; mogočnost nemških cesarjev in avstrijanskih vladarjev se jim je namreč le prenevarna vidila, in jo ponižati se jim tudi nekeršanske in krivične pota niso napačne zdele. Le roka razbojnika, kteri ga je na ulicah Parižkiga mesta prebodel, je kralja Henrika IV. ustavila, ko se je že pripravljal nemškim pro- testantam z vojsko v pomoč priti; pa njegov naslednik Ludovik XIII., ali prav za prav njegov minister Rišelie, je krivoverske kneze na Nemcih skrivaj in očitno podpiral, desiravno je bilo to katoliški cerkvi v očitno škodo. V Nemčii namreč so krivoverci če dalje bolj prederzno in samovlastno vstajali; protestanški knezi, ravno od francozkiga kralja podpihovani, so se 1. 1609 med seboj so- edinili, in s tem so bili tudi katoliški stanovi primorani zvezo med seboj storiti, ktere glava je bil bavarski vojvoda Maksimilijan. Cesar Rudolf II. je bil poslednje dni svojiga vladarstva primoran luteranam na Češkim posebne pravice dovoliti, k enakimu ravnanju je bil nadvojvoda Matija v Avstrii posiljen; ravno nasprotovanje teh dveh bratov je krivovercam večji moč dalo. Ko je 1. 1612 Matija cesarsko krono prejel, je iskal nasprotne katoliške in krivoverske kneze med seboj pomiriti; pa prizadevanje munihotlo obveljati. Dalje je v svojih deželah protestantam branil, dovoljene pravice čez mero razširjati; zoper to so češki protestantje vstali, njih vodniki so cesarske služabnike na Pražkim gradu skozi okna vergli in vojsko zoper cesarja vzdignili. Nesrečna tridesetletna v ojska se je s tem začela, ktera je od 1. 1618 do 1648 terpela. Havno, ko so že vojaki obeh strani si nasprot bližali, je cesar Matija umeri, in Ferdinand H., tisti za vero toliko vneti nad- v °jvoda, je bil njegov naslednik na cesarskim stolu I. 1619. V hudi zadregi je bil cesar v začetku; Ogri so vstajali, Turki na 320 meji profili, Čehi noviga kralja Friderika V., kneza iz Palatinata, postavili, luteranski knezi oboroženi stali. Pa zaupanje v Boga ga ni zapustilo; kmalo mu je bavarski vojvoda Maksimilijan s ka¬ toliško zvezo v pomoč prišel, vstajniški kralj je bil zmagan. Češka v pokoršino djana, in zveza protestanških knezov je razpadla!. 1621. Soditi je bilo, de bo zdaj verske vojske konec, in papež Pavel V., kteri je per vsih teh zgodbah za prid svete cerkve skerbin bil, je svoje dni veselo skleniti zamogel 1. 1621. GregorXV. je sicer le kratek čas na stolu s.Petra sedel, od 1. 1621 do 1623; po dveh rečeh pa je njegova vlada še za sedanje čase važna ostala. Dal je namreč novo postavo za volitev papežev, po kteri se glasovi ne dajejo očitno, de je tedaj volitev toliko bolj prosta. Vstavil je tudi skupšino za razširjanje svete vere, ktere namen ni samo spreobernjenje nevernikov, ampak tudi soedinjenje krivovercov in odcepljencov; veliko število misijonarjev je iz te naprave prišlo, in oznanovanje s. evangelija med narodi je po njej terdno podporo našlo. Za tem papežem je prišel Urban VIII. 1. 1623 na s. Petra stol; bil je učen mož, zlasti v pesništvu sloveč, in za sveto cerkev, njeno lepoto in po¬ višanje je močno skerbel. Veliko božjih tempeljnov v Rimu je popravil ali pa ozalšal, učene naprave z obilnišimi pomočki obda¬ ril, mesto samo z zidovi in močnim gradam s. Angela zaterdil, posestvo rimske cerkve z Urbinsko knežijo povekšal. Dal je tudi iz noviga še pregledati misal, brevir, pontifikat in martirologi ah kratek popis marternikov in drugih svetnikov; nič manj ni bil sker¬ bin za čistost vere, ko je spoznal, de se nekteri krivoverski nauki po zvijačnih potih v katoliško cerkev vrivajo, namreč po bukvah - Kornelia Jansen ia. Njegova goreča želja je zraven bila, de bi bila vojska zavoljo vere za vselej potihnila; padrugačse je vse ober- nilo. Nekteri protestanški knezi na Nemcih so že 1. 1623 vojsko spet obudili, poklicali so tudi Kristijana IV., danskiga kralja, v pomoč; pa vodja katoliške zveze in cesarskih vojakov, Til* J 11 Valenštajn sta ga posilila miru prositi. Cesar Ferdinand II- J® mislil, de zdaj je čas katoličanam nazaj pridobiti, kar so jim bm protestantje oil Augsburskiga pomirjanja 1. 1555 po krivici vzel 1 ’ tedaj je dal poveye za povračilo vsiga, kar so katoličani i»®„ tistim čašam zgubili. V svojih lastnih deželah, namreč v g« ri, l l in dolnji Avstrii, je cesar krivoverstvo popolnama odpravil, rav»° tako kakor popred na Štajerskim in v drugih slovenskik deželah, pa per krivovercih na Nemškim je v veliko rečeh zoperstavo na¬ šel. Pa nar huji sovražniki ne samo za cesarja, ampak sploh katoliško stran na Nemcih so od zunaj prišli; švedski kralj G* 1 ' stav Adolf se je polakomnil v Nemčii gospodovati, in je s ten videzam, protestantam pomagati, z vojsko semkej priderl; Iran- cozki kralj Ludovik XIII. ali prav za prav njegov malo katolm minister Rišelie ga je podpihoval, in z denarji podpiral. V 1. 1630 se sicer za švedskiga kralja ni dobro kazalo; pa 1.1 . je cesarsko vojsko per Lipsku zmagal, in od slej mu je bila p v dežele katoliških vladarjev odperta, kjer je prav samovlastn stiskavsko gospodaril. V bitvi per Lucnu 1. 1632 je sicer voj 321 kralj smeri našel, pa za katoliško stran ni bilo od tod nič dobička, ker je švedska vojska zmagala, in še dalje katoliške dežele nad¬ legovala. L. 1634 pa je mladi cesarjevič Ferdinand sovražnike tako zmagal per Nordlingi, de je bila vsa njih moč per koncu. Zdaj pa je tista katoliška vlada, ktera je vselej krivoverskim in neverskim knezam bolj prijazna bila kakor pravovernimi! cesarju , očitno na noge stopila ; Francozje in Švedi so nesrečne nemške, posebno katoliške dežele od eniga konca do drugiga razdevali, ropali in požigali. Med tem je bil po očetovi smerti J. 1638Fer¬ di na n d lil. cesar izvoljen; ker je vidil, de z bojem ne izhaja, je iskal, po drugih potih vojski konec storiti: pa pet let so v Osna- bruku in Munstru pogovori'in prepiri terpeli, preden je bilo mogoče mir storiti. Papež I n o c e n c i X. je bil zdaj po smerti Urbana VIII. na stolu s. Petra od 1. 1644; tudi njemu je bilo močno mar, med keršanskimi poglavarji razpor končati, in njegov poslanec kardinal Kiži je bil tudi med pooblastenci za pomirjenje. Pa mir je bil L 1648 z veliko zgubo ne samo za cesarsko oblast in za Nemčijo, ampak sploh za katoliško cerkev storjen; zakaj krivovercam so bile na Nemcih enake pravice s katoličani dovoljene, in kar so bili protestantje še do I. 1624 katoliškiga posestva nase potegnili, to jim je vse ostalo; Bremenska in Devinska nadškofija, sedem škofij in mnogo opatij je bilo med tem. Zatorej je papež po svojim po¬ slancu oznaniti dal, de taciga pomirjenja nikakor ne poterdi. To pomirjenje sc imenuje vestfalski mir. Papež Inocenci X. je imel zdaj še na drugi strani za čistost katoliške vere skerbeti, ker so se Jansenijeve zmote v Francii in Belgii razširjale; v posebni buli je poglavitne krive nauke 1. 1653 obsodil. Dalje je bilo nje¬ govo oko tudi proti izhodu obernjeno, kjer je turška sila še zmirej keršanskimu imenu žugala : Benečane, Maltežke viteze in poljskiga kralja Vladislava je tedaj z vojaško pomočjo in z denarji v boji zoper tega sovražnika podpiral. Pred svojo smertjo 1.1655 je on še tb veselje imel, slišati, de se je več blagorodnih mož, tudi knezov na Nemcih k pravi veri povernilo. Vestfalski mir je verh vsiga zlega v Nemčii tudi zmago kri¬ voverstva v Š vaj carski in v Ilolandii zagotovil. Tudi za Polonij o so napredki nemških protestantov huji nasledke prinesli. Pod kraljem Sigismundam III. je namreč katoliška stran začela večji moč dobivati, zlasti je prizadevanje jezuitov obilniši sad ka¬ zalo ; ravno tako je šlo pod Vladislavam IV. za pravo vero na boljši, ker je Gneznanski nadškof Lubienski za odpravo zmot veliko delal. Pa krivoverci so se nad tem serdili, prijazniga vabljenja katoličanov niso poslušali, in so se le bolj prederzno vzdigovali, desiravno je po takim ravnanji moč dežele le pešati mogla. Med tem pa je Bog, kralj vsih kraljev, pozemeljskim kraljem in po¬ glavarjem, kteri so krivoverstva podpirali, resen nauk dal nad Anglijo. Kralj Jakob L, sin Marije Stuartove, pa v kalvinski krivi veri izrejcn, katoličanam ni mogel pomagati kakor se je od njega upalo, ker ga je moč krivoverstva drugač ravnati gnala; pa tudi škotskim kalvinijanam ali puritanam ni mogel vstreči, ker še imena škofov niso slišati mogli, on jim je pa angličanske škofe 322 vsiliti hotel. Zoper njegoviga sina K ari na I. se je sila krivo¬ vercev kakor v celim plemenu vnela: škotski vstajniki so v Anglijo privreli, ondi veliko množico zoper kralja vzdignili in ga primorali, zoper katoličane in angličane preojstro ravnati. Per vsim tem se je zoper kralja vojska vžgala, v kteri je bil od svojih zapušen, nar bolj od angležkih in irskih katoličanov zvesto podpiran; ven¬ der bil je zmagan, prišel je vstajnikam v roke, in 1. 1649 je njegova glava pod rabeljnovo sikiro padla, in čez Anglijo je s terdo ojstrostjo gospodaril samovoljni Krom vel. 169. Prizadevanje nasledke verskih nepokojev po¬ ravnati, začetki podkopovanja cerkvene oblasti. Po Inocencijevi smerti je bil I. 1655 kardinal Kiži, po novim imenu Aleksander VII., na papežev stol povišan: ojstro je bilo njegovo obnašanje do sebe, ljubezin do posvetniga bliša ni imela v njegovim sercu prostora, modrost in vednost njegova je bila po množili dobro izpeljanih opravilih zadosti spričana. Posebno veselje mu je v začetku višjiga pastirstva storil prestop švedske kraljice Kristine v katoliško cerkev. Desiravno je bila hči kra¬ lja Gustava Adolfa, kteri je toliko počel za zvišanje prote- stanške vere, vender njeno serce v merzlih podobah. Lutrovih zmot ni moglo pokoja najti: po resnim premišljevanji se je kra¬ ljevi kroni odpovedala, se dala v katoliški veri podučiti, in se potem očitno krivoverstvu odpovedala. Zdej je šla v Rim z na- menam ondi vse svoje dni preživeti; z veliko častjo jo je papež sprejel, in se ji je tudi do konca dobriga očeta kazal. Več veseliga so misijonarji izpeljali, ktere ja ta papež v izhod po¬ slal, ker so se na to Maroniti v Libanskih hribih v katoliško cerkev povernili, in patriarhi v Alepu, Aleksandri! in Damasku z rimskim štolam soedinili. Nasprot si je katoliška cerkev v Evropi, zlasti v Nemčii, le počasi iz ponižanja pomagala, v ktero jo j P bila poslednja verska vojska, in še bolj v nekeršanskim duhu stor¬ jena pogodba vestfalskiga miru poterla. Poskušnje so se delale, zmotence zopet z rimsko cerkvijo soediniti; pa nekaj je bil posvetni duh protestanških knezov, nekaj terdovratno nasprotovanje lute¬ ranskih učenikov na poti. Vender po samim so se mnogi krivoverci k resnici povernili; med njimi kneza Ernest Heski in Janez Fri¬ derik Brunsviški. V avsirij anskih deželah vender je cesar Ferdinand III. katoliški veri edino veljavo dodelil;■ desiravno so protestanški stanovi enake pravice tirjali, kakoršne so bile za lu- rane na Nemcih pogojene, se je cesar svojiga sklepa stanovitno derzal, krivovercam v svojih deželah nič ne dovoliti. To je tudi slovenski narod v pravi veri ohranilo; le majhin del na Ogerskim je luteranstvu vdan ostal. Na Ogerskim namreč cesar zavoljo veitne nevarnosti pred Turkam in mogočneji množice krivovercev m mogel svojih namenov doveršiti. Veliko si je sicer goreči nad- s ot ustrihomski in kardinal PeterPazmani za pravo vero pri¬ zadel, drugi škofje in zlasti jezuiti so ga podpirali; pa 1. 164® je bila luteranani in kalvinijanam prostost njih vere dopusena, 323 Ravno tako kakor njegov oče, je bil tudi Leopold L, kije I. 1658 cesar postal, skerbin za ohranitev prave vere. Oba cesarja sta tudi vedila do apostolskiga stola v Rimu dolžno spoštovanje skazovati. Drugač je bilo v Francii, kjer so višji in nižji, du- liovski in deželski le preveč zglede krivovercev posnemati začeli. Prijatli janseniških zmot so vse zvijače poskusili, se sodbi poprejšnih papežev umakniti, in papež Aleksander VII. je bil prisiljen njih ugovore 1. 1657 očitno zaverniti; škofje so papeževo pismo spošt¬ ljivo sprejeli in v Parizu zbrani vsim vernim pokoršino do višji cerkvene razsodbe oznanili. Pa kralj Ludovik XIV., namesti kakor pokorin sin cerkve prizadevanje cerkvenih pastirjev podpi¬ rati , je hotel povsod kakor samosvoj vladar tudi v verskih rečeh postave dajati; tako je dvojna oblast vsaka po svoji, pa ne soe- dinjeni poti hodila, in učeniki zmot so vmes bolj prosto postopali. Ta kralj je pa tudi do višjiga cerkveniga pastirja samopašno in zaničljivo ravnati začel, njegov poslanec je papeža v Rimu po vsih potih dražiti smel; in ko so se Rimljani zategavoljo razser- deni zoper prederzniga poslanca vzdignili, je kralj papeževo po¬ sestvo v Francii z vojaki zastavil, papeževe poslance izgnal, in vojaško moč celo v Italijo nad rimsko mesto poslal. Le po prav zopernih pogodbah si je Aleksander VII. mir ohraniti zamogel. Njegov naslednik, papež Klemen IX. od 1. 1667 do 1669 je bil mož obilne učenosti, in tudi za prid cerkve ves skerbin; janseniške nepokoje v Francii je bolj pomiril, samovlastniga kralja od vojske odvernil, Benečane, kteri so bili zdaj z apostolskim štolam bolj prijazni, je zoper Turke z denarno pomočjo podpiral in za misijone med neverniki je več storil. Za njim je prišel 1. 1670 Klemen X. na apostolski stol; delal je po zgledu svojiga pred¬ nika, podpiral je v vojski zoper Turke poljskiga kralja Janeza So- bieskiga in tudi z ruskim čaram Aleksejem za tega voljo zveze iskal. Pa na drugi strani je našel nasprotovanje katoliških vla¬ darjev; zlasti je francozki kralj Ludovik XIV. zoper njegovo svarjenje svoje roke nad pravice in posesti škofij stegval. Vender njegov naslednik, papež Inocenci XI. od 1. 1676, pobožin, ojster in stanovitin mož, je nad tistim ošabnim kraljem še večjiga na¬ sprotnika našel; prav za prav je cela cerkev od tiste strani dosti zlega pričakala. Francija je tisti čas med svojimi višjimi pa¬ stirji učene, v besedi in djanji močne može štela, ponovljene mi- niške druživa so za podučenje in izrejo cerkvenih služabnikov in zlasti za pomnoženje cerkvene učenosti svojiga inprihodniga časa silno veliko sadu rodile; škofje Bosuet, Fenelon, Flešie, Mašil on bodo vedno s častjo imenovani, dela družb mavrinov in oratorijanov ne bodo nikdar pozabljene, in Sorbona, to je zbor učenikov na Parižkim vseučiliši ne bo svoje časti zgubila; zraven .je častiti s. V i n c en c i Pa vij a n s ki med duhovniki in verniki ker- šanskiga duha iz noviga zbudil. Pa ravnanje kralja Ludovika XIV. je per vsim tem Francijo peljalo zgubi vere in notranjiga pokoja in blagostanja naproti, v cerkvi in med deržavami je on hotel biti pervi gospod; in škofje francozke cerkve niso bili povsod možje kakor kdaj s. Atanazi ali s. Ambrož, kteri bi bili na tanko razlo- 324 čili besedo: »Dajte cesarju, kar je cesarjeviga, pa Bogu, kar je božjiga“. Kralj je po svojim poslancu spet papeža v Rimu poni¬ ževal, svojo oblast zastran pravic in posestev škofijskih v Francii je nasprot nekdanjim cerkvenim postavam le dalje razširjal: škofje pa namesti gledati na čast in moč apostolskiga stola in prid cele cerkve, so se dali po kraljevi volji v to napeljati, de so v zboru štiri sloveče razlage od papeževe oblasti oznanili. Te razlage se sicer prostosti francozke cerkve imenujejo, pa prav za prav njene pastirje v sužnost deržavne oblasti devajo; ponižujejo namreč oblast papeževo, nasprot pa vidama povišujejo kraljevo moč v cerkvenih rečeh; zatorej je papež Inocenci XI. tudi svoj glas zo¬ per te štiri člene vzdignil. Dal je je kralj skorej brez nehanja kri¬ vične vojske zdaj zoper Španijo, zdaj in nar več sicer zoper Nem¬ čijo in Avstrijo peljal, kos pluje dežele za kosam je nase potegnil, in ko z lastno močjo ni mogel povsod izhajati, je celo z nevernim Turkam zoper keršanskiga cesarja v zvezo stopil. Vcrh vsiga tega je bilo na dvoru tega kralja očitno pohujšljivo življenje v navadi, po kterim se je spačenost kmalo tudi med nižji stanove razširila: tukej je bila prav za prav tista setev doma, ktera je pozneje v grozovitni prekucii tako strupen sad rodila. Pač se mu ni prište¬ valo ime „nar bolj keršanski kralj“, ktero so njegov predniki od papeža prejeli. Med tem se je mogla izhodna Evropa sama zoper nove turške napade bojevati, in evropejsko kristijanstvo upada braniti. L. 1683 je silno velika turška vojska skozi Ogersko priderla, in Dunaj drugič oblegla; veliko ropa in požiga so Turki med potam storili, veliko mož in žen, še več mladih dečkov in deklic vplenili, mnogo mašnikov in minihov pomorili ali v sužnost vlekli. Cesar Leopold je sovražnikam le majhno število vojakov pod vod- stvam Karlna Lotarinskiga nasprot postaviti zamogel; pa Dunajska posadka z mestnjani vred se je junaško branila: Leopold Kolonic, škof iz Dunajskiga Novomesta, ji je bil s poterdovanjem in duhovno pomočjo na strani: in ko je bila sila, nar večji, so prišli poljski kralj Janez Sobieski, bavarski in saksonski vojvoda z obilnimi vojaki v pomoč. V imenu Kristusa in Marije je keršanska vojska Turke napadla, in jih v beg zagnala; veliko množico mertvih, veliko zaloge in dragin so na mestu pustili. Od slej so Turki ne¬ hali, strah evropejskim kristijanam biti; cesarska vojska jim je še celo Ogersko vzela , in je to deželo za vselej njih težkiga jarma otela. To in vesele povesti od napredovanja svete vere v drugih delih sveta je bilo umirajočimu Inocencju XI. tolažba. Za njim je prišel Aleksander VIII. na stol s. Petra !• 1689. Tudi' on je delal po zgledu prednika svojiga. Iskal je silniga sovražnika keršanskiga imena, namreč Turke, še bolj ob moč pri¬ praviti, in je tedaj tudi Benečane v vojski zoper tiste podpiral. Poganjal se je za veljavo papeževiga stola; znane štiri razlaganja galikanske cerkve je iz noviga obsodil, tudi je iz rok Ludovika XIV. Avinjonsko nazaj dobil. Inocenci XII., papež od 1. 1691 do 1700, je v enakim in še bolj vnetim duhu dalje delal. Celo nič mu ni bilo mar za povišanje svojih sorodnikov, ampak uboge je imenoval svoje stričnike, njegovo stanovališe je bilo bolnišnici 325 podobno j dalje tudi dobre postave v podporo očitne pravice in pra- viga keršanskiga življenja v svojih deželah. Tudi samovlastnimu kralju Ludoviku XIV. je krepko nasprot stopil, in ni hotel novih škofov za izpraznjene stole poterditi, dokler tiste 1. 1682 storjene razlaganja niso bile preklicane. Francozki škofje so zdaj sami spregledali, de je per presilnim razširjanji posvetne oblasti cerkvena prostost v nevarnosti; njih glas je močneje bil na kraljeve ušesa , zlasti škof Bosuet je z vso krepkostjo opominjal, in Ludovikova vest se je začela buditi. Kralj sam je papežu v častnim pismu oznanil, de tiste razlage ne smejo nobenih slabih nasledkov za pa¬ pežev stol več imeti; in škofje so se ponižno do apostolskiga stola obernili, poprejšne razlage preklicali, in svojo žalost nad njimi odkrili. V Ariglii se je v tem času upanje pokazalo , de bi se ka¬ toliška vera zopet povzdignila, ker ji je bil kralj Jakob II. na tihim nagnjen. Pa terdovratna krivoverska stranka je kralja iz dežele pregnala 1. 1689; on in njegova rodovina si je zastonj prizade¬ vala spet v kraljestvo priti, Vilhelm I., terd kalvinijan, seje krone polastil. 170. Huji vzdihovanje posvetne oblasti čez cerkveno; narašanje nove nevere. Kakor so se časi sv. cerkve sedanjim dnevam bolj bližali, so bolj in bolj ta videz dajali, de moč vere in cerkvene oblasti če dalje huje upada. Z začetkam osemnajstiga stoletja do I. 1721 je cerkev učeniga in krepkiga papeža dobila, Klemena XI.: potrebovala gaje v časih, ko so posvetni vladarji svojo oblast eden pred drugim povzdigniti in razširiti iskali, in ko so tudi ka¬ toliški poglavarji v cerkvenih rečeh le sami gospodovati hotli. Perva reč papežu nasprotna je bila ta, de se je pruski vojvoda Friderik I. kraljeviga imena palastil, papež se je temu početku nasprot oglasil, ker je bila Prusija od kdaj lastina vitezov nemškiga reda, in tedaj prav za prav cerkvena pesest, nikdar po pravici ne vzeta; njegov glas je bil sicer zastonj, vender je svetu cerkveno pravico naznanil. Druga zoperna reč je bila vojska za dedšino španske krone, ktera je po smerti kralja Karlna II. J. 1700 po pravicah sorodovinstva sicer na avstrijansko hišo spadala, jo je francozki kralj pa na svojo rodovino spraviti hotel. Cesar L e op o Id I. se je hotel za svojo pravico z orožjem pognati , in je na svojo stran pomočnikov'dobil; kralj Ludovik XIV. je bil ravno tako v vojsko pripravljen. Papež Klemen XI. si je prizadeval mir med keršan- skimi poglavarji ohraniti, pa brez sadu; cesar Leopold I. je sicer !• 1705 umeri, in Jožefi, je na njegovo mesto stopil, pa vojska je dalje terpela v nar večji nadlogo Francije. Tudi papež , de si ravno se je od prepira daleč deržal, je bil zoper voljo v vojsko zapleten; ker je cesar mislil, de se papež na francozko stran na¬ giba, so njegovi vojaki papeževe dežele napadli in ropali. Klemen Xl. je očitno spoznal pravice avstrijanske hiše; pa Filip V., strič- nik francozkiga kralja, ki se je bil španske dežele polakomnil, se je zdaj razserdil, in je papeževiga poslanca iz Španije pregnal, 326 in deželi vso zvezo z Rimani prepovedal. Celo manjši knezi so se prederzovali, papeževima stolu nasprotovati, kakor savojanski voj¬ voda Viktor Amadej; prevzel je namreč posest Sicilijanskiga otoka brez dovoljenja papeževiga, kteri je že od daljnih časov posebne pravice do tiste dežele imel. Ko je cesar Jožef L 1.1711 umeri, in njegov brat Karl VI. avstrijanske dežele in tudi cesarsko krono dobil, se je sicer prepir za španske dežele drugač obernil, in 1. 1713 je bil mir sklenjen, v kterim je Španija Filipu V. iz bur¬ bonske hiše ostala, Karl V. pa je Belgijo z Milanam vred dobil, Neapelsko je pozneje lastnimu kralju iz burbonske hiše pustil. Butara apostolske višji oblasti pa je namestnikarn s. Petra vender če dalje težji prihajala. Kralj Ludovik XIV. je 1. 1715 umeri; dolge vojske, velika revšina francozkc dežele, in smert vsih nje¬ govih otrok razun maliga vnuka, vse to ga je ponižalo; poslednje svoje dni se je ta kralj od razujzdanosti in napuha življenje v pobožne dela obernil, in njegov konec je bil po videzu keršansk imenovati. Pa poprejšnji spačeni duh tega kralja ni samo y njegovi rodovini razširjen bil, ampak je tudi druge vladarske hiše okužil, in je cerkvi božji še obilno zlega napravil. Na drugi strani še janseniške zmote niso ponehale, in so zopet pohujšljiv zgled od zoperstave do višjiga cerkveniga pastirja dajale, zlasti kar je Kenel ((Juesnel) strup kriviga uka v bukve premišljevanja s. pisma nove zaveze goljufivo prikril; papež Klemen XI. je temu novimu poga¬ njanju zmot s krepkimi apostolskimi listi nasprot stopil. K takim zlegam je poslednjič še prišlo vstajanje nove nevere, ktero se je nar pred v Anglii prikazalo, in se je od tod v Francijo preselilo. Novi modrijani so se vzdignili, zmed kterih so eni vse, kar je josebniga keršanskiga, v smeh in norčijo jemali; drugi nad vsim, n kterih si niso dali po nobeni ceni odvzeti. Misijonarji so od za¬ četka per teh navadah nekaj pregledovali in poterpeli; ker pa so bile preočitno znamnja malikovanja, so jih rimski papeži Klemen XI. in Benedikt XIV". naravnost prepovedali. Prepiri zavoljo teh n nasledik , namreč i. Papežev posla- cesar Jončin je >• 1724 keršansko vero prepovedal, pregnal je potem misijonarje dežele, kristijane pa začel v ječe in smert izdajati. Cesar Tienlon je I. 1738 keršansko vero še ojstreje prepovedal, vender število vernikov je še zmirej precej veliko bilo; 1. 1748 pa je nar huje preganjanje vstalo, škof Peter in več misijonarjev je smert sto- kitajskih navad med misijonarji so imeli žalostil preganjanje in celo zatrenje svete vere v Kitaj nec Turn on ie 1. 1710 v ječi smert našel: 335 rilo, veliko vernikov je moglo v hribe in gojzde bežati. Še huje je bilo za kristijane v letu 1769, de misijonarji že nikjer več niso bili brez nevarnosti; ko so bili pa potem jezuiti preklicani, in je v Parizu prekucija misijonsko semenišč razdjala, je tudi za ker- šansko vero v Kitaji čas vničenja prišel; le skrivaj v samotah in hribih je še nekaj vernikov ostalo. V Indii in sicer v deželah to stran Ganga so tudi jezuiti evangelsko delo pa z velikimi težavami opravljali; zakaj de bi bili ljudstvo ložje pridobili, so mogli po šegi ondašnih modrijanov in spokornikov posebno ojstro živeti (tudi v kraljestvu malikovanja namreč satan svoje v posebne ojstrosti in grozovitosti do sebe za¬ peljuje J ; slabo oblečeni so mogli hoditi, na terdih tleh spati, z malim in slabim živežem zadovoljni biti, po samotah in gojzdih, med divjimi zverinami in strupenimi kačami potovati, mogli so skrivnostno indijansko modrovanje pretehtati zavoljo zagovarjanja svete vere, tudi se v učenji nenavadnih jezikov truditi. Vender vse to so z veseljem storili in že P. Nobili se je trudil krog I. 1610 v notranjih straneh sprednje Indije, v Madurskim kralje¬ stvu ; med drugimi je tudi 70 indijanskih modrijanov spreobernil. Več je še ondi storil med nižjim ljudstvamP. Buše, kteri je sam več ko 20.000 Indijanov kerstil; nič manjši ni bilo število verni¬ kov, ktere je pridobil P. Janez de Britto; vender ravno on je mogel za vero tudi svojo kri preliti, ker je neverski kralj od ma- likovavcov podšuntan keršanstvu protiti začel 1. 1690. Tudi v Karnatskim kraljestvu je sveta vera krog 1. 1720 spoznovavcov pridobila; v Frankebaru sta celo knez Malaja in neka kneginja s. evangeli sprejela; pozneje je keršanstvo tudi v Bengalii pospeh dobilo, desiravno se težav tudi ni zmanjkalo. V zadnji Indii unstran Ganga so tudi jezuiti BI an d i n o t ti, Ro d ez in Markez misijone začeli krog 1. 1600; v Tonkinu so pridobili obilno verni¬ kov , spreobernili so tudi nektere bonce ali služabnike paganskih tempeljnov. Tudi v Kohinkini so se jezuiti od 1. 1618 za sveto vero trudili, zlasti P. B o rri, in sicer ne brez sadu. Vender cerkev je mogla tukej, tudi v stiskah poterjena biti; 1. 1721 in 1734 se je preganjanje iz Kine v te dežele razširilo, več misijonarjev je pod mečem življenje zgubilo, in še le proti 1. 1770 je za kristi¬ jane večji pokoj prišel. S. evangeli se je tudi po indijanskih oto¬ kih razširjal; v Manili na filipinskih otokih je nadškofija postav¬ ljena bila; pa na moluških otokih je nove kristijane tudi stiska za¬ dela in misijonar P. Leon je za vero kri prelil. Z žalostjo je opomniti, de tudi v Indii misijonarji niso bili vsi edine misli zastran starih malikovanju podobnih navad ljudstva, desiravno sta papeža Klemen XII. in Benedikt XIV. take navade za nove kristijane pre¬ povedovala; prepir o tem je razširjenje svete vere veliko zader- ževal. Še je povedati, de so misijonarji iz reda kapucinov v Ti be tu 1. 1707 in v Perzii 1. 1740 s. evangeli oznanovali, in de jim je tudi sreča došla ondi vernikov pridobiti. Vse te lepe napredke ker- šanske vere pa je močno ustavilo nehanje jezuitarskiga reda in po¬ tem velika prekucija v Evropi, ktera je veliko misijonskih naprav razdjala. 336 1 72. Keršanska vera v Afriki in Ameriki- Manj kakor v Azii se je za sveto vero storilo v Afriki: vender je tudi to spomina vredno. V Berberi! in na Madaga¬ skar n so se trudili mašniki s. Vincenca Pavlanskiga; in posrečilo se jim je nekaj nevernikov spreoberniti. Več sadu se je pokazalo na izhodnih afrikanskih bregovih, kjer so Portugezi nove naseliša postavili v Mozambiki, Monomotapi, Kviloi in Sofali. Nar bolj močno pa se je sveta vera vkoreninila v dolj n i G vi n i i, kjer so delali misijonarji iz kapucinskiga reda; dežele Kongo, Angola, Bengvela, Kakongo in Loango so štele veliko kristijanov, kteri so bili med tri škofije razdeljeni. Nasprot pa je bil v Ameriki boljši svet za evangelsko resnico odpert, in ondi se je umnost in gorečnost jezuitov posebno skazala. Nov keršanski zarod se je namreč tamkej zastavil, ker se je veliko Evropejcov tje preselilo, in 7 nadškofij in več ko 30 škofij se je iz noviga začelo v Mejiki in v južni Ameriki. Pa tudi domači Indijani niso bili za vero tako nepripravni kakor so jih nekteri od začetka grajali; lakomnim Evropejcam sicer za terdo sužnost niso bili zadosti močni, keršanska cerkev pa jih je vedila v služabnike Kristusove prestvariti. V B razili i je P. Emanuel Nobriga z drugimi jezuiti med Indijani s. evangcli 1. 1549 ozna- novati začel; ti misijonarji so se jezika divjakov zvadili, in s svojo gorečnostjo so toliko storili, de so se narodje pod jarm svete vere podali, kterim je bilo popred meso sovražnikov zaželjena jed , in življenje zavoljo živinske nevednosti vse razujzdano. Že 1. 1551 je bila za nove kristijane škofija vstavljena. P. Anton Viejra je 1. 1655 dalje šel za reko Maranjonam, spremilo ga je več tovar- šev jezuitarskiga reda; njih sklep je bil, divjake s sveto vero tudi za obdelovanje polja, za razne umetnosti in obertnije privaditi; s tem so mislili jih tudi pred povcrnitvo v staro nevednost in divjost obvarovati. Polni nevarnosti so bili početki teh misijonarjev; skozi zarašene gojzde in globoke močvirja med divjimi zverinami in strupenimi kačami so šle njih pota; zraven jim je grozovitost In- dijanov tudi dostikrat smert protila. Mnogoteri zmed njih so s svojo kervjo zemljo močili, v kteri so ravno seme s. evangelija trositi začeli; pa vneta ljubczin, velika krotkost in poterpežljivost je vse premagala, in med Čikviti in drugimi narodi so se pohlevne ovčice Kristusove zaredile. Posebno sloveči pa so bili misijoni jezuitov v Paragvaji, med rekama Urugvajem in Parano. Tukej so že I. 1580 frančiškani poskušali Indijane spreoberniti, pa brez po- sebniga pospeha; srečniši so bili jezuiti, kteri so z nauki svete vere tudi poduk za vnanjo omiko sklenili. V začetku so ti misijo¬ narji sicer mnoge težave prestali imeli, in marsikteri zmed njih so tudi svoje življenje po rokah divjakov zgubili, kakor P. Ortiz, Blende, Alfaro, Mendoza, Fernandez, in drugi. L. 1610 so od španskiga kralja Filipa III. privoljenje dobili nove naseliša janov napraviti, v ktere ni noben Evropejic smel priti, de v bi bil* novi kristijani pred vsakim pohujšanjem bolj obvarovani. Čašama se je v Paragvaji nabralo več ko 30 novih indijanskih nasehs 33? (redukcij); misijonarji so bili novim krislijanam v vsili rečeh kakor očetje. Učili so jih sveto vero in pobožno življenje: vadili so jih na polji delati, orodje, oblačila in druge reči napravljati, hiše zi¬ dati in poslopja tesati, tudi z orožjem se vesti, de bi bili deželo pred napadi sovražnikov in divjakov branili; napravili so jim tudi šole za poduk v potrebnih vednostih, v boleznih pa so jim sami stregli, in potrebne zdravila pripravljali. Per tem prizadevanji misijonarjev je bilo pa to prav za prav sveto in izvoljeno ljudstvo; življenje teh Indijanov je bilo polno nedolžnosti in pobožnosti, v osramotenje dosti mlačnih in grehu vdanih kristijanov. Pa srečni stan teh naseliš se je zlo spremenil, ko so bili jezuiti po naklepih malovrednih vlad 1. 1760 pregnani, in se je saraopašnosti in po¬ hujšanju od drugod tudi v te kraje pot odperla. Tudi v severni Ameriki so 1.1611 jezuiti seme s. evan¬ gelija sejali začeli med Irokezi, Huroni in Ilinezi; sicer je tudi tukej njih kri zemljo močila, P. Brebef je bil grozovito umorjen. Vender sveta vera se je zlasti v Kanadi uterdila, od kar je bila škofija v Kvebeku 1. 1675 vstavljena; tudi angležka vlada je ni zatreti iskala, ko je I. 1763 tisto deželo od Francozov prevzela. Posebno pa se je lepa prihodnost za katoliško cerkev začela v severno amerikanskih deržavah, ko so se 1. 1783 od angležke oblasti oprostile; zakaj ondi je svoboda za vsako vero, in veliko katoličanov se je iz Evrope tjc preselilo; že 1. 1789 je bila v Baltimori nova škofija vstavljena. Tudi v Kalifornii so se jezuiti za keršansko vero trudili, vender z malim sadam : čakale so tiste strani' sedanjih časov. Opomniti pa je še Zamorcev, kterih je veliko sužnih v Ameriko pripeljanih bilo iz Afrike. Ko so namreč Evropejci ame- rikanski svet z njegovim obilnim zlatarn in srebram našli, seje njih lakomnost silno obudila, in mogli so jim domači Indijani terdo delati, zlasti v bogatih rudnikih in novih sadiših; od rodu bolj sla¬ botno ljudstvo pa je pod težo terpljenja omagovalo in konec je¬ malo. Las Kazas, Čiapski škof, se je ubozih Indijanov usmilil, in je od cesarja Karlna V. njih prostost izprosil; ali bogastva ne- siti Španjoli so zdaj Černe Zamorce iz Afrike v Ameriko vlačiti začeli, ker so bili za delo bolj močni, in od tod se je grozovita kupčija s sužnjimi začela. Kar pa lakomni gospodarjj niso marali, zato so skerbeli goreči misijonarji; (udi med temi Černci so si prizadevali za podučenje v pravi veri. Med drugimi se je zanje trudil jezuit Peter K la ver, ktcri se je s posebno obljubo zavezal, se vsiga v službo Zamorcov vdati, in je tudi do smerti 1. 1654 neprenehama za nje delal. Komej je ladija s sužnjimi v Kartageno, kjer je prebival, h kraju prišla, že je pobožni in ljudomili mož hitel, za telesno okrepčanje revežev potrebno pre- skerbeti; potem jekerslil njih otroke, ki so bili med potam rojeni; dalje je obiskoval sužnje v njih nečloveškim stanovanji, jih svete vere učil, in jim tudi v njih boleznih stregel. Kakor otroke je uboge Černce ljubil; pa tudi oni so ga kakor očeta slušali. 39 338 173. Zgodbe izhodne cerkve v Turčii in Rusii. Po padcu Carjigrada so greški kristijani v Turčii dostikrat hude stiske prestali. Sultan Selim I. jim je 1. 1512 vse zidane cerkve vzel, in le lesene dopustil; volitev in poterjenje njih pa¬ triarhov je svoji volji prihranil. Ko je namreč bil novi patriarh vpričo turškiga pooblastenca od dvanajst nadškofov izvoljen, je bil od Sultana v zboru poterjen , kjer je prejel belo oblačilo, palico patriarško in poterdivno pismo; zato pa je mogel dostikrat veliko plačati, in ako turški vladi spet ni bil všeč, si ni bil ne službe ne življenja svest. Patriarh vCarjimgradu se imenuje vesoljni patriarh; zraven njega so še patriarhi v Antiohii, Jeruza¬ lemu in Aleksandrii. Nadškofe izvoli patriarh, škofe pa nad¬ škof; pa per tej volitvi tudi nar več denar velja; zatorej škofje tudi mašnike in ljudstvo hudo pritiskajo, tako de prav za prav je od verha do dna gola sužnost. Greški minihi sploh živijo po vo¬ dilih s. Bazilija. Praviga živiga gibanja in prizadevanja za du¬ hovno učenost sploh v greški cerkvi pomanjkuje; vse je nekako oterpnelo in zamerlo. Greška cerkevvRusii se je iskala čašama od Carjigraških patriarhov osvoboditi; nadškof Jona je bil 1. 1448 v zboru že kakor veliki škof cele Rusije spoznan. Stiskani patriarh Jeremija, ki je 1. 1588 iz Carjigrada v Rusijo prišel pomoči iskat, je rad dovolil, de se je nadškof Hiob v Moskvi ruskiga patriarha imenoval, samo de je bil nekaj časa še od carjigraškiga poterdo- van. Zraven je imela ruska cerkev še štiri nadškofe in več škofov; L. 1700 pa je car Peter I. po smerti patriarha Mihela ime in oblast patriarha za vselej odpravil, in je namesti tega postavil sveti sinod ali zbor iz več škofov in carskih pooblastencov v Petrogradu; po takim potu je višji cerkvena oblast prav za prav vsa v carjevih rokah, in to je povračilo za ločitev od rimskih papežev. Novoverci šestnajstiga stoletja so iskali z greško cer¬ kvijo zvezo storiti; pa brez pospeha že zategavoljo, ker njih uk je vso drugo podlogo imel, kakor izhodna cerkev. Od luteranske strani je Melanhton že patriarhu Jozafatu poslal avgustansko versko spoznavo, in Tubinška učenika Andrej in Kruzi sta se obernilado patriarha Jeremija II. 1. 1574; pa odgovor na to je bil, de se greška cerkev ne peča s takim novinarstvam. Od kalvinske strani t; se je nekaj boljši pospeh od začetka obetal, ker je bil patriarh Ciril Lukar novi veri vdan; pa ko so se njegove misli razodele, ga je turški sultan zadušiti dal 1. 1638. Vender ostanki novover- skih početkov so si še sledili; tedaj sta carjigraški patriarh Ciril Berejski, in jeruzalemski Dozitej v več zborih krivo vero zavergla- V Rusii pa je Kijevski nadškof Peter Mogila spoznavo vere pro- testantam nasprot zložil, ktero so vsi drugi škofje sprejeli in pod¬ pisali. Nasprot pa skušnje papežev za soedinjenje greške» rimsko cerkvijo niso bile prazne. Sicer med Greki v Turen ni bilo mogoče kaj opraviti; tudi per ruskim čaru Ivanu Vasilje¬ viču so bile skušnje papeža Gregorja XIII. zastonj. Drugač pa je bilo v tistih ruskih deželah, ktere so 1. 1581 v poljsko obla sl 339 prišle. Kijevski nadškof Rahoza je poddružne škofe 1. 1593 v Brečah zbral, kjer so bili sklepi za soedinjenje z rimsko cerkvijo storjeni; potem so bili poslanci v Rim napoteni. Papež Klemen vni. je na podlogi Florentinskiga zbora zvezo storil, in soedinjen- cam njih dozdanje navade kolikor je bilo moč dopustil. Nadškof Jožef Rudski je edinost zvesto ohranil, desiravno ga je ruski pa¬ triarh za tega voljo preganjal. Od greške cerkve odcepljeni nestorijani in monofiziti v izhodnih deželah nekako v mertvi lenobi dalje živijo. Monofi- zitov ali jakobitov je veliko v Sirii in v straneh Evfrata in Tigra, tudi v Egiptu in Abisinii. V tej dobi je Abisinija nar pred upanje dala jo s katoliško cerkvijo soediniti, ker je cesar David per portugežkim kralji Janezu III. pomoči za vojsko in verskih oznanovavcov iskal. P. Bermudez in več jezuitov se je tedaj trudilo odcepljence s pravo cerkvijo združiti; cesar Seltam Seged je nato očitno katoliško vero spoznal I. 1621 in P. Al f ons Mende z je bil v abisinskiga patriarha odločen. Vender ker so imele zdaj stare abisinske navade vse nehati, de bi čisto rimskim prostor sto¬ rile, je to prenaglo in neprimerno počenjanje ljudstvo razžalilo, in misijonarji so mogli deželo zapustiti, ki je dalje od rimske cerkve odločena ostala. V Sirii so se I. 1743 maroniti k rimski cerkvi obernili, in papež Benedikt XIV. jim je dal noviga patriarha Evodja, in jih je v edinost prave cerkve sprejel. Tudi patriarh Ciril v Antiohii se je 1. 1744 s svojo čedo rimskimu papežu podvergel. V IVI e so p o tamii sta katoliška misijonarja Kuradin in Zurisand s tolikim trudam resnico oznanovala, de je patriarh z 80,000 dušami pravo vero sprejel, in se I. 1756 z rimsko cer¬ kvijo soedinil. Vse te so očitne znamnja, de Gospod svoje cerkve noben čas ne zapusti. Drugo poglavje. Uk in notranji red katoliške cerkve nasproti novovercam; življenje kristijanov. 174. Nauk katoliške cerkve sploh; posebni katoliški učeniki. Katoliška cerkev svoje vere in svojiga uka ni¬ kdar ne spremeni; ne prevračuje ga nikakor ne, kakor krivo¬ verci, kteri vsaki dan druge zmote na svetlo nosijo. Tako si je ostala tudi v tej dobi enaka. Resnica od Boga, ediniga v naturi in trojniga v peršonah, od stvarjenja sveta, od rešenja človekoviga po Kristusu, Bogu in človeku skupej, od posvečevanja po s. Duhu, se je vedno spoznavala in oznanovala. Ravno tisti nauk pa je tudi ostal od nature in stanu človekoviga, de namreč človek zavoljo slabosti in greha potrebuje pomoči in milosti božje, de pa sam svoje mora tudi storiti, de v vsih rečeh spolni voljo božjo. Vedno tiste studence verskiga spoznanja je tudi cerkev ohranila, namreč 340 sveto pismo in ustno izročilo; vedno tiste studence milosti in po¬ moči božje je obderžala, namreč sedmere svete zakramente, in zraven živi spomin zaveze med Bogam in človekam, namreč dari¬ tev s. maše. Dobro je tudi vedila vsaki čas, de je ona kakor zbor pravovernih kristijanov tisto novo sveto duhovno ljudstvo, ktero sije Bog po Kristusu namesto stariga grešniga zaroda pripravil, in zatorej tudi svojiga notranjiga reda, razločka med pastirji in drugimi verniki ni prevernila. Leto vse je katoliška cerkev očitno in glasno spoznala v vesoljnim Tridentinskim zboru od 1. 1545 do 1563, kteri je bil poslednji med velikimi cerkvenimi zbori, in kteriga nauki in 'sklepi so toliko bolj važni in pomljivi. Desiravno pa cerkev svo¬ jiga uka nikdar ni spremenila, je vender v tej dobi toliko globo- keji njegovo resnico uterdila; novi krivoverci poslednjih časov so s svojim nasprotovanjem tudi k temu pripomogli. Zakaj če bolj se od ene strani tema dela, toliko bolj se mora od druge prava luč svetla kazati. Obilno razsvetljeni katoliški učeniki so se pokazali v očetih Tridentinskiga zbora, kakor: kardinala S er i pand in Sta- nislaj Hozi, nadškof Jernej od marternikov, škofje Mel- hior Kan, Alojzi Lipoman in veliko drugih. Posebne luči cerkve so bili papeži: s. Pij V., Klemen VIII., Urban VIII., Benedikt XIV. Razsvetljeni pastirji in učeniki svojih vernih čed so bili: kardinala s. Karl Boromej, Reginald Pol, škofje s. Frančišek Salezi, s. Alfons Liguori, Bosuet, Fenelon, Peter Pazmani. Razim teh in drugih pa je bilo veliko kato¬ liških učenikov, kteri so nauke svete vere učeno in globoko v bukvah razlagali; in sicer so leti zapustili tisto prazno modrovanje, kteriga so se bili poslednji školastiki poprijeli, in so šli bolj na studence zdraviga uka, namreč na s. pismo in besedno izročilo. Nar bolj sloveči v razlaganji verskih naukov so bili: kardinal Belar- m i n, P e t a v i, T o m a s i n, Natal Aleksander, G o 11 i; v raz¬ laganji djanskih postav pa: Šoto, Sančez, s. Alfons Liguori. Ker pa je na studencih praviga uka pred drugim ležeče, zatorej se je veliko učenih katoliških mož na razlaganje s. pisem obernilo , v kar so pripomogle izdaje svetih bukev v izvirnim je¬ ziku in starih prestavah v mnogo jezikov fpoliglotte): sloveči raz- lagavci s. pisma so bili: Erazem Roterdamski, Komeli a lapide, Kalmet, Mal do n at, Es ti. Drugi so na svetlo dajali in razlagali cerkvene očete in učenike, kar je že začel Era¬ zem Roterdamski, in so izpeljevali: Sirmond, Garnier, Monfokdn, Maran, Kombefiz. Drugi zopet so zbirali in po- jasnovali vesoljne in druge cerkvene zbore, njih razsodbe in sklepe, tudi liste in bule rimskih papežev iz vsih časov, ka¬ kor: Harduin, Labbe, Kosart, Mansi. Ker pa tudi cerkvene zgodbe vero in življenje svete cerkve obilno razjasnujejo, zatorej so se drugi na preiskovanje in spisovanje teh zgodeb obernili; nar imenitneji dela za to stran so izdali kardinalBar o ni, Ra j nal d, Pa- gi, Natal Aleksander,Fleri. Z zgodbami cerkve je zvezano življenje svetnikov po samim, kakoršno so nabirali: Ruinart, Suri, Mabillon, posebno pa Bol and in njegovi nasledniki. 341 Vender ne samo po učeni strani, ampak tudi po drugi poti, za potrebo ljudstva in njegoviga poterjenja v veri se je v tej dobi veliko zgodilo. V ta namen so pred drugimi služili katekizmi ali krajši sostavki keršanskiga nauka v poljudni meri in besedi. Nar imenitneji je rimski katekizem, po papežu Piu V. na voljo Tridentinskiga zbora izdan, posebno v rabo duhovnih pastirjev na¬ menjen. Druge katekizme bolj sloveče so na svetlo dali: Kardinal Beiarmin, Peter Kanizi, Fleri, Puže,Ludovik Gra- nadski. Tudi zgodbe s. pisma in življenje svetnikov v poljudni besedi se je vernikam v roke dalo. Poslednjič je opomni¬ ti, de se tudi s. pismo vernimu ljudstvu ni zaderževalo; zakaj bilo je prestavljeno v nemško, poljsko, francozko, italijansko, tudi s kratkim potrebnim razlaganjem pomnoženo. Veliko vredna znajdba tiskarstva bukev je storila, de se je zdaj za učene in neučene veliko več kakor kdaj zgoditi moglo. 175. Krivi uk novovercov Lutra, Cvinglija in Kalvina. Kakor nič noviga ni pod solncam, tako tudi krivi učeniki, kteri se iz noviga vzdignejo, prav za prav ne prinašajo noviga na dan, ampak staro po svoje prekuhujejo in prevarujejo. Vir vsili zmot starih časov je bil v tem, de človek ni praviga razločka delal med Dogam in stvarjo; zdaj je Boga med stvari ponižal, zdaj stvari v Boga povzdignil, tako de je Bog in stvar, več ali manj oboje v eno šlo. Učeni to imenujejo panteizem (vsebožanstvo}. Kar je pred razodetjem Kristusovim peljalo v malikovanje, to pelja po oznanovanji Kristusovim v krivoverstvo. Kakor drugi krivoverci v prejšnih časih, tako se tudi Luter in njegovi posnemavci še niso mogli od tiste zmote popolnama odtergati; na pol, več ali manj , so ji ostali vdani. Lutru je bil v njegovi misli Bog sicer stvarnik in odrešenik, in človek njegova stvar; pa človek njemu vender nikakor ni sam zase obstal. Odpovedal mu je ne samo moči za spoznanje božjiga in za obderžanje dobriga, ampak tudi vso prosto voljo; tako de po njegovi besedi je človek v roki božji kakor štor, s kterim Bog stori,' kar hoče, dobro in hudo. Sicer se Luter v začetku sam ni prav zavedil svoje poglavitne misli, čašama se je še le razvila; vender že per njegovi pervi vstaji zoper odpustke je tista misel na dnu ležala, iz nje pa so vsi njegovi drugi nauki na dan prišli; samo de ni povsod v svojih sklepih sam sebi enak ostal. Vzame naj sepoversti: Luter je pred vsim drugim cerkev in njeno oblast zave rg el, vso pokoršino ji je odpovedal. Za¬ kaj to? Če Bog v človeku brez razločka vse dela, dobro in hudo, in se človek sam nič ne giba: tedaj si tako zmoteni Luter ni mo¬ gel misliti, kako de bi bil Bog kterimu iz med ljudi svojo resnico obvarovati dal, ali mu druge k veri in svetosti voditi izročil; tudi se z njegovo zaumnostjo ni vjemala cerkev kakor telo, kteriga udje bi vsak zase in vsi vkupej za zveličanje delali. Dalje je Luter samo sveto pismo terdil kakor studenec verskiga spoznanja, ustno izročilo pa je zametval. Kako to? Po pregovoru pi¬ sana čerka ostane, celo taka, ktera je po božjim navdihnjenji za- 342 znamovana; besedno izročilo pa v rokah otemnjenih ljudi ali v rokah cerkve, ktero je zaničeval, po Lutrovim nespametnim mnenji nika¬ kor ni moglo resnično ostati. Potem pa je Luter notranjiga duha ali notranje razsvetljenje čez vse s. pismo povzdignil, in terdil, de vsakteri sam po notranji luči svete bukve razlagati zamore. Po kteri poti je na ta uk prišel? Tukej je ravno pogla¬ vitna Lutrova misel, po kteri človek sam celo nobeniga spregleda v svetih rečeh nima, ampak Bog vse spoznanje v njem dela. Čudno je, de je Luter per taki temoti pameti človeku vcnder zadosti uma za vsaktere druge vednosti veljati dal. Še bolj čudno pa je to, de je Luter tistiga notranjiga duha ali tisto notranjo luč samo zase in za svoje verne učence ohranil; vsim drugim pa, kteri so dru- gač kakor on mislili, ga je odrekel; celo nič ga pa ni pustil ka¬ toliški cerkvi, njenimu poglavarju in njenim drugim pastirjem; ti so bili v njegovih ustih sami zapeljivci in zapeljani, sami nevedneži in temnjaki. Pa zmota je opotočna, nima stanovitnosti, ne enake prave mere; na dnu venderje bila tista misel, ktere sicer Luter ni očitno izrekel, de Bog je namreč kakor ene za vero in zveliča¬ nje, tako druge na ravnost za nevero in pogubo odločil; to pa, pogubo namreč z nevero vred , je Luter v svojim sovražtvu do katoliške cerkve njenim pastirjem pred vsimi drugimi privošil, in je tedaj papeža tudi antikrista imenoval. V svojim napuhu se je Luter samiga sebe štel od zgorej navdihnjeniga učenika; prav za prav pa je svoje nauke jemal od tiste zaloge, ktero je našel ne per s. Avguštinu ali s. Pavlu, ampak per nekterih skrivnostnih pa zmotenih učenikih prejšne dobe, ktere je bolj globoko umel, kakor veliciga aposteljna in cerkveniga učenika; našel jih je tudi v svojim lastnim spačenim sercu, ker svojiga napuha in svoje po- željivosti ni po tistih potih krotil, ktere sveta vera uči. Pogledati pa so dalje Lutrovi nauki. Učil je, de po Ada¬ movim grehu je človek tako popolnama spačen, de celo nič dobriga v njem ne ostane, in deje še prosta volja vsa vničena. Na tak nauk ga je peljal prevzetni, od Boga zapušeni duh, zdrava pamet nikdar ne; zakaj desiravno je posvoji strani oslabljena, toliko vender še priprostimu človeku da spoznati, de je kaj več kakor meriva klada ali lesen štor; pa kar zmotenec sam ni prav spoznal, to je vergel na stariga Adama. Ako je po¬ tem človek v Kristusu opravičen, je Luter dalje učil, per opra¬ vičenji človek ni od znotrej posvečen in ponovljen, ampak' greh v sercu ostane, in se le po verhu pokrije, ker se člo¬ veku zasluženje Kristusovo v dobro šteje. Kakošin nauk tukej Luter na dan spravi! Res, ker je po njegovi misli človek gola spaka in štor, ostane tudi gnjil štor, le po verhu se pokriti utegne. Kaj pa de je pot k opravičenju, je Luter terdil, de gola vera človeka opraviči, in sicer ne tista vera, s ktero božje resnice človek veruje, ampak una , po kteri sije svest in gotov, deje opravičen; to je prav za prav reči prederzno zaupanje. Kako de bi sama taka vera veljala? Ker se po Lutrovi misli človek ni v stanu celo nič ganiti, je samo to še ostalo, de s tisto vero za Kristusovo zasluženje popade. Čudno je, de je krivi učenik še toliko moči 343 človeku dovolil • to pa je prav dobro šlo v njegovo zalogo, ker po tem je pot v nebesa prav lahka, brez vsiga truda in terplje- nja. Po takim je Luter tudi več studencov gnade zavergel, in le dva zakramenta učil, namreč kerst in obhajilo. Kako, de mu je bilo tako malo prav? Ako je gola vera zadosti, mu pač ni bilo 'treba več ko eniga ali dveh zakramentov, kjer se tista vera obudi, ali prav za prav še nobeniga; in ako človeku samimu za zveličanje nič ni delati, tudi ne potrebuje toliko zakramentov, de bi po njih v raznih okolišinah pomoč dobival; verh tega je bil Lutru in njegovim posnemavcam zakrament pokore nekako zlo te- žavin in zopern, zatorej je bila spovod celo naglo preč djana. Od obhajila posebej je Luter terdil, de je Kristus v zakramentu le o sprejmljenji s kruha m vred pričujoč. Kako to? Nje¬ govo merzlo serce ni imelo občutka za čudež spremenjenja stvari v telo in kri Gospodovo , ni razumelo ne potrebovalo ljubezni Je¬ zusove, s ktero on per svojih vedno prebivati hoče; zraven je po lastnim spoznanji samo vkljub katoliški cerkvi drugač hotel učiti, kakor pa je bila stara resnica. Zavergel je tudi daritev s. maše, ko vender nobena še tako napačna vera ni brez daritve. Zakaj to ? Rekel je, de bi se daritev na križu s tem v nič devala, ko bi se mogla še vedno ponavljati; ker mu je bila gola vera za¬ dosti, zato kaj več ni potreboval; in ker Kristusa v zakramentu ni vedno pričujočiga veroval, tedaj drage daritve ni imel od nikoder vzeti. Zavergel je vse dela pokore, v nič djal odpust¬ ke, nepotrebne imenoval dobre dela: vse to ni čudno,ka¬ dar mu je sama vera zadosti bila. Poslednjič je tajil vice, prepovedoval prošnje za mertve; če namreč v življenji ni treba pokore, kaj bi še po sraerti ostajala? Grajal je tudi kli¬ canje v svetnike; rekel je, de je malikovanje, in de se s tem Rogli čast krati. Zakaj mar to ? Ker je po Lutrovi misli človek ves spačen, in tudi po opravičenji znotrej grešnik ostane, potem res ni nobeden svetnik imenovati. Nauki Lutrovi so tukej sploh z lepši besedo povedani; zakaj dostikrat je svoje misli s hudo ne- primerjeno besedo oznanoval. Te Lutrove nauke sta Cvingli in Kalvin večidel vse sprejela, le nekaj sta po svoje prenaredila ali pridjala; in sicer Cvingli marsikje Lutra ni razumel, Kalvin pa je do konca gnal, kjer Luter sam sebi in svoji poglavitni misli ni zvest ostal. Po Cvinglijevi misli tedaj izvirni greh nič dolga seboj ne prinese, tudi človekove voljene vniči; ampak je le neka dušna bolezin, po kteri počutno poželenje prevaguje. Dalje Bog v človeku na ravnost in z notranjo silo vse dela, tako de bi človek po tem krivim nauku tudi per izdajanji in ubijanji ne mogel drugač storiti. Zakramenti bi po takim tudi greha ne odjemali, ne gnade delili; kerst bi bil le vnanje znamnje gnade, ktero je človek že pred prejel, in obha¬ jilo le spomin v smert Kristusovo; in besede Gospodove, s kterimi je s. Rešuje Telo postavil, bi ne bile same po sebi, ampak le po podobi razumeti. Kar si nista ne Luter ne Cvingli na ravnost iz¬ reči upala, to je učil Kalvin. Po njegovim mnenji je volja člove¬ kova po grehu toliko spačena, de, akoravno še nekaj prostosti ima, 344 vender sama iz sebe lie more nič druziga kakor 4 zgol hudo hoteti in delati; celo bi bil Bog po svojim večnim sklepu ene na ravnost za zveličanje, druge na ravnost za pogubljenje stvaril, tako de so uni svojiga zveličanja že za naprej gotovi, ti pa svoji nesreči nikakor ne morejo oditi. Pri zakramentih je po tem nauku posve¬ čenje sicer v pričo, vender ni z vidnim znamnjem tesno zvezano: in v obhajilu se Kristus le po duhu, ne pa v resnici prejema. Po¬ glavitno misel per vsih teh novoverskih zmotah pa je Cvingli s tem izrekel, de je Bog duša sveta, de torej tako v svetu, zlasti v člo¬ veku dela, kakor duša v telesu. Lahko se že per poverhnjim spoznanji sprevidi, koliko ne¬ spametnih zmot je nauk teh novovercov na dan prinesel; vsakte- riga pa mora strašni uk od večniga božjiga sklepa za pogubljenje nekterih z nevoljo od takih zatajevavcov božje dobrote in božje pravičnosti odverniti. 176. Zavračevanje novoverskih naukov po ustih katoliške cerkve, zlasti v Tridentinskim zboru. Zoper Lutrove nove zmote so se precej od začetka učeni katoliški možje oglasili, in so jih po njih praznoti in napačnosti odkrili; papež LeonX. sam je cerkveno sodbo 1. 1520 nad kri¬ voverskimi nauki izrekel, in za njim so sledili tudi posamski zbori škofov v Francii in Nemčii. Vender nauki in sklepi Tridentin- skiga zbora, kteri je z nekterimi prenehljeji terpel od 1. 1545 do 1563, krivoverske zmote čez vse nar jasneje odkrivajo, in katoliško resnico nar svetleje razodevajo. Novoverci sami so popred glasno klicali, de naj vesoljni zbor njih reč razsodi; kadar so se pa cerkveni očetje, namreč katoliški škofje s poslanci rimskiga papeža pred seboj, v Tridentu zbrali, takrat so se zviti zapeljivci začeli umikovati, izgovorov iskati in veljavo svetiga zbora tajiti. Vender zbrani očetje, skerbni, krivoverstvo zatreti in cerkveni stan zboljšati, se z ugovori na¬ sprotnikov niso dali premotiti; precej v začetku so z besedo in djanjem poglavitni vir novih krivih naukov vničili, tisto mnenje namreč, kakor de bi Bog sam vse v človeku delal, in človek se per vsim tem sam nič ne gibal. Spoznali so, de je vsak dober dar od zgorej, od Očeta luči, in tedaj so si med seboj in tudi vernikam priporočevali, z molitvami, obhajanjem s. maše, pre¬ jemanjem s. zakramentov in spodobnim keršanskim življenjem po¬ moč z nebes iskati; dalje pa so pričali, de je tudi človeko- viga lastniga djanja treba, in torej so vse zbrane katoličane, zlasti v vednosti svetih pisem učene opominjali, pridno premišlje¬ vati, kako bi se zmota bolj dogodno obsodila, in resnica bolj pre¬ vidno zaterdila. Ravno tako so zbrani očetje skorej več z djanjem kakor z besedo obsodili drugo poglavitno zmoto novovercov, kteri so vso veljavo in oblast svete cerkve in njenih pastirjev tajili; Poterdili so resnico, d e j e cerkev v svojih pastirjih, namreč v rimskim papežu in škofih, po Kristusu postavljena, in po s. Duhu vojena; zakaj celiniu keršanskimu svetu nasproti so se 345 usedli kot na sodne stole, kakor varhi čiste vere in zavračevavci temnih zmot, sami od sebe rekoč: »Presveti Tridentinski zbor, v svetim Duhu postavno združen, in pod predsejo treh apostolskih poslancov." Tudi so že od začetka vsim novim naukam pot za¬ gradili, in staro, nepopačeno,od Kristusa in aposteljnov prejeto vero spričali; pred vsim drugim razsojevanjem in raz¬ laganjem so namreč postavili verski zlog, kakor je bil na podlogi apostolskih besed v pervim Nicejskim zboru sprejet, v sledečih zborih poterjen, in kakor se brez nehanja ali spremembe v vsih katoliških cerkvah moli do današnjih časov. Po teh pripravah so se zbrani očetje obernili na razlaganje keršanskih resnic in na zavračevanje krivih naukov po samim. V četerti seji so novovercam nasprot spričali dvojni vir, iz kteriga se čista katoliška resnica spoznava, namreč sveto pismo in ustno zročilo; rekli so, de ta resnica je ohranjena v pisanih bukvah, in zunaj pisma v zročilih, ktere so aposteljni iz ust Kristusa sa- miga prejeli, ali po navdihnjenji s. Duha sami dalje oznanili; ozerli so se na zglede nekdanjih pravovernih očetov, kteri so vse bukve stare in nove zaveze, in tudi besedne zročila z enako pobožnostjo in častjo sprejemali. Ker pa so krivoverci razun besedniga zro¬ čila tudi več bukev s. pisma zavergli, zatorej je sveti zbor tudi kazalo vsih bukev s. pisma oznanil, kakor je bilo že kdaj od papežev Inocencja I. in Gelazja na svetlo dano, odLaodicejskiga, Kartaginskiga in Rimskiga zbora spoznano, in do sedanjih dni v katoliški cerkvi ohranjeno. Vesoljni zbor pa je tudi nasprot stopil tistimu mnenju zmotencov, de ima vsak človek notranjo luč, po kteri si je v stanu sam s. pismo razlagati. Imenoval je veliko pre- derznost početke tistih, kteri se na lastno modrost opiraje s. pismo v rečeh vere in djanja po svoje tolmačijo; razločil je, de cerkev sama ima oblast, o pravim pomenu in razlaganji s. pisma v verskih in djanskih rečeh soditi, in de naj se nobeden ne prederzne svetih bukev cerkveni razlagi in enoglasnimi! pričevanju Očetov nasprot razkladati; dalje je v gotovo podlago dokazovanja latinsko prestavo s. pisma za veljavno spoznal. Tudi je bila skerb svetiga zbora, vse oskrunjenje od častivrednih svetih bukev odverniti; ker so krivoverci besede s. pisma v šale in ne¬ primerne prilike, praznoverci pa v vedeževanje in vraže rabili, je bilo tako ravnanje z ojstro besedo preklicano. S temi postavami in razsodbami so si zbrani očetje pot uterdili, po kteri so katoliške resnice dalje dokazovati in zmote z močjo zavračevati zamogli. Potem se je tedaj zbor obernil na razlaganje nauka od iz- virniga greha, kjer so novoverci ravno svojo poglavitno zmoto vkopali. Nar pred je bil razložen stan perviga človeka po grehu, de je namreč, ko je božjo zapoved prelomil, precej zgubil svetost in pravičnost, v ktero je bil postavljen; de je prišel v božjo jezo in telesno smert, in v oblast hudiča, in de je po tistim prelomljenji cel Adam po duši in telesu v slabje bil spremenjen. V besedah očetov je tudi očitno zapopadeno, ka- košin de je bil stan perviga človeka pred greham, in za- vernjena je zmota novovercov, kteri čeznaturniga daru svetosti in 40 346 pravičnosti niso zadosti razločili od naturnih moči Človekovih. Dalje je bilo zaterjeno, de Adamov greh ni njemu samimu škodoval, am¬ pak de se je po rodu na vse njegove mlajši razširil; razločenoje bilo, de nasledek izvirniga greha za nas ni samo v tem, de je perva svetost in pravičnost za vse zgubljena, ali de se je samo telesna smert in kazen na vse razširila, ampak de je tudi dolg greha, ki je dušna smert, na ves človeški rod prišel, in de tudi otroci, komaj ko so rojeni, že ta greh nad seboj imajo; zakaj apostelj govori: »Po enim človeku je prišel greh na svet, in po grehu smert, in tako se je smert na vse ljudi razširila, ker so vsi v njem grešili." S tem’ natikam je bila zavernjena stara zmota Pelagjeva in nova Cvinglijeva; Lutru in Kalvinu nasprot pa je bilo potem še razloženo, de je človekova prosta volja po Adamovim grehu oslabljena, pa ni zgubljena ali vničena, de bi celo nič ne delala, ali de bi vse, kar koli človek pred opravičenjem stori, zgol greh bilo, in božjo jezo služilo. Nato je sledil nauk od opravičenja človekoviga. Tu- kej je bilo dokazano , de po Adamovim pregrešenji so vsi ljudje toliko sužnji greha, in v oblasti satana in smerti, de ne morejo rešeni biti ne po moči svoje nature, ne po kterim drugim pomočku, razun po zasluženji ediniga srednika Gospoda našiga Jezusa Kristusa; zakaj »ni druziga imena pod nebam daniga ljudem, v kterim bi zamogli biti zveličani." V teh besedah se po¬ jasni človeška slabost in revšina in zopet božja velika dobrota v pripravi odrešenja, kar stari Pelagjani in nekteri novoverci spoznati niso hotli. Dalje pa je bilo razloženo, de ako ravno je Kristus za vse umeri, vender ne prejmejo vsi dobrote njegove smerti, ampak le tisti, kterim se zasluženje njegoviga terpljenja vdeli, kteri so po Kristusu prerojeni in opravičeni. To opravičenje pa se ne zgodi brez kopve prerojenja ali zakramenta s. kersta, ali saj želje po njem; kakor je pisano: »Ako ni kdo prerojen iz vode in s. Duha, ne more iti v božje kraljestvo." Za tiste pa, kteri po s. kerstu v greh padejo, je Jezus Kristus postavil zakrament s. pokore, ker je rekel: »Prejmite s. Duha; kterim boste grehe odpustili, so jim odpušeni; in kterim jih boste zaderžali, so jim zaderžani." S tem naukam je bila overžena zmota novovercov, kteri so terdili, de so sveti zakramenti gole vnanje znamnja opravičenja brez notranje moči, in so zakrament s. pokore celo zavergli. De se pa človek opravičenja vdeleži, jeper odrašenih po nauku zbora treba last- niga djanja in pripravljanja; človek se sicer brez gnade božje s svojo prosto voljo ne more k pravičnosti ganiti;.ko gaP a gnada božja obudi in mu pomaga, mora sam tudi svoje storiti, gnado božjo sprejeti in z njo delati. Proste svoje volje se učimo, ko je rečeno: »Obernite se k meni, in jez se bom obernil k vam; pomoč gnade božje pa spoznamo, ker odgovorimo: »Spreoberni nas k sebi, Gospod, in se bomo spreobernili." K temu pripravljanju g re Vera v božje resnice, zlasti v odrešenje Jezusa Kristusa, stran pred božjo pravico, zaupanje v božjo milost po Kristusu, ljubezen, po kteri se Bog kakor vir vse pravičnosti začne ljubiti, obžalova¬ nje greha in sklep noviga, po božjih zapovedih obravnaniga tsiv- 347 Ijenja; ako je pa človek po s. kerstu v greh padel, je tudi treba obtoženja grehov in zadostenja; kar je vse v besedah s. pisma priporočevano. K opravičenju pa ni zadosti sama vera, ali prav za prav prazno zanašanje, de so grehi odpušeni; zakaj „vera brez del je mertva <£ , in v pogledu na lastno slabost vsakteri za- more zavoljo svoje gnade v strahu biti. Očitno je, kako močno so s tem razlaganjem Lutrove zmote zadete. Po vsim tem so zbrani očetje razložili, de opravičenje ni samo odpušenje gre- hov, ampak tudi posvečenje in pr en ovij e nje notranji- ga človeka, de je iz krivičniga pravičin, iz sovražnika prijatel božji in deležnik večniga življenja. Lutru in njegovim nasledovav- cam nasprot je bilo posebej povedano, de per opravičenji se za- služenje Kristusovo ne prišteva samo od zunaj, greh ne pokriva samo po verhu; ampak človek je v duhu prenovljen in od greha očišen, in ljubezen božja je po s. Duhu v serce vlita. H koncu tega razlaganja je prišel nauk od dobrih del, njih potrebno¬ sti in zasluženja; razločeno je bilo, de spolnovanje božjih za¬ poved za človeka ni nemogoče, de ga namreč v njegovi slabosti gnada božja podpira; dokazano, de opravičeni človek od postave božje ni oprosten, zakaj „kteri Kristusa ljubijo, spolnujejo njegove besedespričano, de „človekovo delo ni brez sadu," in de sta- novitnimu v dobrim do konca je pripravljeno večno življenje. Pri¬ stavljeno je tudi bilo, de se na svojo izvolitev v večno življenje nihče ne sme prederzno zanašati, de tudi nobeden ne more gotovo vediti brez božjiga posebniga razodenja, de bo do konca stano- vitin; zakaj „v strahu in trepetu je delati za zveličanje". S tim vsim je bilo leno in prederzno zanašanje novovercov zadosti vni- čeno, in osramoten je bil njih gerdobni uk, de človek brez skerbi sme greh delati, samo naj verje, in večno življenje mu ne bo odšlo. Ko je bilo vse to v peti in šesti seji razloženo, je bil v sle¬ dečih sejah nauk od svetih zakramentov na versti. Učili so zbrani očetje, de je sedem zakramentov od Kristusa postavljenih, namreč: kerst, birma, s. rešnje Telo, pokora, poslednje olje, mašnikovo posvečevanje in zakon; dokazali, de zakramenti si med seboj niso enaki, de niso le znamnja pravičnosti po veri prejete , de ne budijo same vere, ampak de tudi delijo gnado, ktero pome¬ nijo; spričali so, de v treh zakramentih se duši vtisne nezbrisljivo znamnje, de le služabniki cerkve imajo oblast s. zakramente deliti, in de navade katoliške cerkve v podelitvi s. zakramentov niso opu- šati ne zaničevati. Vsi krivi nauki novovercov o teh studencih opravičenja in posvečenja so bili po takim zavernjeni. Tudi po sa¬ mim so katoliški nauk od svetih zakramentov razložili; niso samo od s. kersta in s. rešnjiga Telesa zaterdili, kako de sta ta zakramenta od Jezusa Kristusa postavljena; ampak tudi od s. bir¬ me, s. pokore, s. poslednjiga olja, mašnikoviga po¬ svečevanja in s. zakona so veljavo, potrebnost in druge za¬ deve razločili. Zlasti so se pomudili v razlaganji nar svetejšiga zakramenta. Razložili so, de je tukej Jezus Kristus resnično pri¬ čujoč v podobah kruha in vina, kakor se samo na sebi razume iz besed Gospodovih: „to je moje telo; to je moja kri;" govorili so 348 od spodobniga češenja presvetiga zakramenta, in od vredniga pri¬ pravljanja! za sveto obhajilo; zaterdili so, de s. obhajilo tudi pod eno podobo velja, ker je Jezus Kristus pod vsako podobo eef pri¬ čujoč. Tudi od zakramenta s. pokore so potrebne dele razložili, namreč žalost ah grevengo, spoved in zadostenje, in jih po s. pismu in vednim nauku cerkve dokazali; zlasti so od spovedi učili, de bi brez nje božji namestniki ne mogli tiste sodbe po pra¬ vici doverševati, ktero jim je Gospod zročil z besedami: „Kterim boste grehe odpustili, so jim odpušeni; kterim jih boste zaderžali, so jim zaderžani.“ Dalje so razložili nauk od s. maše; dokazali so, de je Jezus Kristus v zadnji večerji aposteljne v mašnike nove zaveze povzdignil, de je ondi tisto visoko daritev postavil, ktera je bila po preroku že pred napovedana; razložili so, de daritev s. maše nič ne pomanjša vrednosti kervave daritve na križu, ampak de se po njej le obilniši sad te daritve prejema; tudi so uzroke naznanili, zakaj de cerkev v božji službi Jjudskiga jezika ne rabi. Poslednjič so iz s. pisma in besedniga zročila razložili nauk od vic, de duše ne zadosti čiste se ondi pokorijo, in de jim z daritvo s. maše in dobrimi deli pomagati zamoifemo; tudi nauk od češenja in klicanja svetnikov, zakaj deje to spodobno, in koliko nam koristno. Komur je bilo mar, resnico spoznati in se od nje prepričati, po vsim tem se je lahko učil, kaj de je prava od Boga razodeta, po Kristusu nam prinesena vera. Na tej terdni podlogi, ktero je Tri¬ dentinski zbor postavil, so katoliški učeniki zamogli še dalje krive nauke zavirati, in zmote na nič devati. Opomniti je še, ker so se eni za resnice katoliške vere vojskovali, kako de so se pa drugi za zgodbe svete cerkve potegovali, in pomote razdevali, s kterimi 50 novoverski pisatelji, M agd e burs ki zgodovinarji inSarpi, cerkvene čase v temo djati iskali. Zoper nje namreč je pisal kar¬ dinal Baroni svoje letnike, in kardinal Palavičini svoje zgodbe Tridentinskiga zbora. 177. Nestanovitnost in spremembe v nauku novo- vercov, njih razni razcepi, in pohajanje v golo pa- metovanje in popolno nevero. Le resnica vedno ravno tista ostane, zmota pa je spremen¬ ljiva, in vsaki pot drug obraz kaže; pravi pot tudi je le eden, krivih pa je lahko brez števila. Ravno v zgodbah novovercov, v njih nestanovitnosti, v spremembah nauka se je precej od začetka pokazalo, de njih pot ni prava, de njih uk ni resničin. Že njih za¬ četniki, desiravno so bili v nasprotovanji do katoliške cerkve edini, 51 pa v svojim nauku niso bili enaki. Zakaj drtlgač je učil Luter, drugač spet Cvingli in Kalvin; Luter je celo sam od začetka mar¬ sikaj drugač govoril, kakor se je pozneje glasil; marsiktero besedo je popred široko izustil, za ktero je pa potem ustnice stiskal. In taki zmotenci so se obnašali kakor edini pravi učeniki, kakor od zgorej v to namenjeni preroki. Lahko se sodi, de med učenci takih zmotenih učenikov, med nasledovavci takih krivih prerokov tudi ni 349 moglo biti stanovitnosti in edinosti nauka, zlasti ker je bila glavna postava novovercov, de vsakteri sme učiti in s. pismo po svoje razlagati. Pervi je Karlstadt, bližinj Lutrov prijate!, njemu na- sprot terdil, de Kristus v zakramentu nikakor ni pričujoč; Luter od začetka nekako osupnjen, ga je sicer z gromečo besedo poterl, Cvingli pa je Karlstadtovo razlaganje poprijel in razglasil, in tudi Melanbton je bil v sercu enake misli, desiravno se je v besedi proti Lutru drugač hlinil. Melanhton je dalje v svojim razlaga¬ nji Lutrovih naukov mnogotero terdo besedo na mečji obernil, zlasti tisto, kjer je Luter postavo in dobre dela zametoval, človeku vso moč z božjo gnado delati odpovedoval. Zoper to se je Agrikola vzdignil rekoč, de od postave ali desetih zapoved ni nič govoriti, ampak le od evangelija; z njim je pozneje Osiander potegnil, kteri je tudi nauk od opravičenja drugač razlagal. Amsdorf se je spet nosil zoper* dobre dela, in Maj o r jih je celo škodljive ime¬ noval; tudi je Amsdorf huje terdil, de se človek per božjim delu za zveličanje nič s svojim djanjem ne vdeleži. Dalje je Melanhto- novi podobna misel od zakramenta Gospodoviga telesa več prijatlov našla; Hren c in Vi g and sta pa nasprot Lutrovo misel od prid¬ nosti Gospodove s kruham vred terdila. Vse to je hude prepire in celo silno preganjanje ene stranke po drugi rodila; v cerkvah in šolah so se učeniki'križem grajali, in kteri so presilili, so svoje nasprotnike dostikrat v ječi konec jemati pustili. Takošni razpori so novoverce učili, de je treba vender več edinosti med seboj iskati; drugač bi ne mogli imeti dolziga obstanka. Trije lutranski učeniki, Andrč, Kemnic inKitrej, so sosfavili bukve, v kterih so bili z gladko besedo razni nasprotki nekakošno poravnani, ven¬ der tako, de je Lutrova misel poglavitna obstala; izlečekiz tega se¬ stavka je dobil ime obrazek edinosti (formula concordiaej, in lutranski stanovi so ga I. 1580 kot vesoljno veljavniga sprejeli. Vender ker je bil v tem sostavku Kalvinov uk na stran djan, so bili s tem Kalvinijani razžaljeni; Lutrani so pa nasprot zlasti v Saksonii z veliko ojstrostjo vse kalvinske mnenja zatreti iskali. Med tem so bili vender možje, kterim se je Lutrova reč preveč enostranska zdela; radi bi bili njene terdobe in napačnosti porav¬ nali in sicer s tem, de so od drugod nauke prijemali. Zlasti je učenik K ali k st nasprotne strani soediniti iskal , pa velik hrum se je zoper njega vzdignil; očitali so mu, de hoče vse vere vkup zmešati, luteranstvo, kalvinijanstvo in katolištvo v eno brozgo spra¬ viti ; dosti hudiga je mogel sam kakor tudi njegovi učenci in pri- jatli zatega voljo prestati. Po dolgih prepirih je v zadnje vender terdi Lutrov uk po večim delu Nemčije obveljal. Med Kalvinijani sicer ni bilo toliko omahovanja na vsako stran, ker so zgodaj začeli verske reči v zborih ravnati; vender razporov se tudi ni manjkalo*. Posebno hud prepir je vstal v Ni- skozemlji zavoljo Kalvinoviga nauka, po kterim bi bil Bog nektere ljudi na ravnost za pogubljenje stvaril in namenil. Učenik Ar mini je ta uk preojster imenoval, ker se ne snide z božjo modrostjo in dobroto; njegov tovarš G omar pa se je za Kalvinovo misel po¬ tegnil. Kmalo ste si dve serditi stranki nasprot stale, kterih ena 350 je mečji nauk terdila, druga pa ojstrejiga; v zadnje pa je po pri¬ zadevanji Mavricja Oranskiga v Dordraškim snidu terda Kal¬ vinova stranka zmagala, in nasprotniki so se za svojo drugačno misel s pregnanjem, ječo in celo s smertjo pokorili, kar je celo sloveče učenike Grocja in Vosja zadelo. Vender s tem prepiri niso bili za večno končani, zakaj spet in spet so bolj prosti nauki vstajali, v kterih se je čašama tudi razodeta keršanska resnica bolj in bolj gubila. Po enakim potu so tudi v Anglii, Francii in Nemčii ojstrimu Kalvinovimu mnenju več in več slovo dajali. Čudno je per vsim tem, ko so novoverci toliko od katoliških praznih ver pravili, de so se pa sami nespametnih vraž bolj tesno deržali, ka¬ kor je bilo koli med katoličani najti; že so modri katoličani svoj glas zoper čaravniške ali coperniške pravde z močjo povzdignili, ko so se luterani za vraže še hudo poganjali, in čaravnice brez šte- venja žgali. — Terdi Lutrovi in Kalvinovi nauki so vender serca le suhe in prazne pušali; marsikteri mož bolj mehkiga in pobožniga občutka je iskal živeža za žejniga duha. Marsikteri so iskali svoje serca znotrej bolj posvetiti, so se tedaj obernili na pobožne dela, na razlaganje in premišljevanje s. pisma, priserčne pogovore dd verskih resnic. Zlasti je učenik Spener živo kristijanstvo mertvi veri nasprot poviševal in priporočeval; v svoji hiši je napravil po¬ božne snide, kjer se je duh svetosti v podučnim razlaganji in po¬ božnih pogovorih budil. Za njim jo je potegnil Franke, kterije tudi slovečo sirošnico za uboge otroke v Hali napravil. Vender ker je tem možem manjkala podloga katoliške resnice, in moč cer- kveniga vodstva in božjih skrivnost, zatorej njih zidanje prave pobožnosti ni moglo povzdigniti; in iz njih početkov se je čašama izhajal neki prevzetni duh, neko žalostno poobešanje glave, tudi zaničevanje višji učenosti in očitne božje službe. S priimkam p i e— tistov (pobožnežev) so jih zatorej drugi grajali; celo so nekteri učeniki višjih šol, kot Karpcov in drugi, z vso močjo njih po- četke v nič d jati iskali. Brez sadu pa vender ni ostalo to bujenje pobožniga duha; in najde se po tem per mnogih luteranskih uče¬ nikih veliko manj suho in enostransko razlaganje verskih resnic, kakor je bilo pa popred v navadi; zlasti kažeta leto Budej in Bengel v svojih spisih. O pomišljevanji teh prikazin je slavni škof Bosuet pisal bukve od sprememb protestanških cer¬ kev, in pokazal iz nestanovitnosti novih naukov resničnost stare katoliške vere. Med tem, ko so bili novoverci znotraj toliko razdvojeni, so se tudi od zunej v nove razcepe ločili. Pervi so bili prekerše- vavci, kteri so v svoji veri mnoge zmote starih gnostikov ime¬ li , svete zakramente zaničevali, in odrašene v novic kerševali v znamnje sprejetja v svojo družbo; le z vojskno močjo je bilo mo¬ goče, njih silam in grozam v Vestfalii konec storiti 1. 1535. Njih ostanki so se spet v več strani razdrobili, med kterimi so meno- niti, po svojim učeniku Menonu imenovani, bolj pomniti; zavergli so kerst otrok, vojske in prisege, med seboj vender niso edini ostali. Zmed tistih, kteri so se na pobožno stran obračali, je Švenk- feld v Slezii zbral posebno ločino, š venkfeldijane; oni so gle- 351 dali le ria notranje pobožno življenje, vsa vnanja^cerkvena reč se jim je prazna zdela. Po odverženji vnanjih keršanskih navad so drugi stopili na zaničevanje verskih skrivnost. Novoverci so stare verske spoznave iz katoliške cerkve sicer še seboj vzeli, in toraj so sovražnike skrivnosti s. Trojice tudi ojstro sodili; Gen til v Genevi je komaj smerti odšel, S er ved je bil na germadi sožgan, ker sta se zoper s. Trojico napačno glasila; Kampan v Klevi na Nemcih je v ječi umeri, ker je božje bitje s. Duha in pa božjiga Sina tajil. Ostanki teh nasprotnikov previsoke skrivnosti so se sošli v Polonii, kjer je bilo zbirališe vsih krivoverskih odcepljin; ondi so s pomočjo poljskih plemenitnikov kmalo lastno družtvo na¬ pravili, in so se imenovali unitarji (edinci), ker so le eno, in ne treh peršon v Bogu terdili. Tudi v Sedemgraškim so se unitarji usedli, kjer jim je malovredni vojvoda prosto spoznavanje njih vere dovolil. Med te unitarje je prišel So c in, mož blaziga rodu iz Siene na Italijanskim; v’mladosti je imel učenike, kterim za resnico od s. Trojice ni bilo mar, in v starjih letih je svoje neverske misli v mnogih spisih vkupaj zbral. Vse to je njegov stričnik enaciga imena povzel, in poljskim unitarjem zročil; v Bakovskim katekizmu je ves prazni nauk hranjen, in od slej so se unitarji klicali soci- nijani. Per njih s. pismo nič več ne velja, kakor samo, kar se njih pameti napak ne zdi. Bog jim je le Oče nebeški; Kristus pa je le gol človek, kteri je vender po posebni božji moči rojen, in v nebesih podučen bil, je po svoji smerti tudi oblast čez vse reči prejel; s. Duh jim ni posebna oseba ali peršona, ampak le moč in djanje božje. Od perviga človeka je njih misel, de ni bil neumer- joč stvarjen, de njegov greh se ni na njegove mlajši presadil, de je tedaj Kristus le po tem odrešenik, ker nas je učil, ne pa ker je za naše grehe s smertjo zadostil; tudi od potrebnosti gnade božje nič nočejo vediti. Kar se je tukaj po samim začelo, namreč podkopovanje vsih keršanskih verskih skrivnost, se je čašama od vsih strani do konca gnalo. Nar pred je bilo novo modroslovje, ktero je protestanške verske nauke potreslo; zakaj ko so novi modrijani, zlasti Kar- tezi, človeški pameti spet to moč in pravico zaterdili, de zamore nekaj resnice sama po sebi spoznati, je bil do dna omajan Lutrov nauk, po kterim je luč pameti popolnama ugasnjena. Drugi so to reč dalje gnali, in kmalo so protestantje čutili, de s takim modro¬ vanjem ne bo nič dobriga sadu za njih dozdanje mnenje. Spinoza je že prišel na vsebožanstvo (panteizem), to je tisto mnenje, po kterim so vse reči Bog, ali so vse reči le prikazni od Boga; sicer v začetku ni našel posebnih nasledovavcov. Veliko učeni Lajbnic, kteri se je proti koncu življenja v svojih mislih močno na 'katoliško stran bližal, vender med svojimi ni toliko veljal, de bi jih bil na bolj keršanskemisli pripeljal. Volf je modrovanje že med vse srednje glave prinesel; in ker je od naturne vere več govoril, to je od tiste, ktero človek zgol s svojim urnam zamore najti, so drugi dalje šli, samo od zdrave človeške pameti pripo¬ vedovali, in s tem vso miselna božje razodenje omamili; pravi se jim racionalisti (pametneži). Ko se je to v Nemčii pletlo, so an- 352 gležki in francozki nespametni modrijani že vso vero v gol smeh obernili, ali popolnama v nič djali; v Anglii je bil Loke učenik brezbožanstva, v Francii pa Vol ter oče nevere in razujzdanosti. Za njimi so se kmalo v Nemčii glasovi vzdignili, kteri so kristi- janstvo kot nespamet oznanovali in pripovedi s. pisma kot gole basni na dan de vali. Edelman, Raj mar, Bardt so zaporedama strup nevere od višjih na nižji stanove spravljali, in Nikolajeva bu¬ kvami ca v Berlinu je bila kakor velika orožnica v vojsko zoper kristijanstvo. Desiravno s. pismo med protestanti ni bilo še v oginj verženo, se je vender slabje z njim ravnalo, kakor s kterimi koli drugimi bukvami. Mihaelis, Ernesti sta svete bukve že le malo več kot človeško delo štela; Semler, in za njim cela druhal pa so bukve za bukvami iz verste resničnih in za podučenje pri¬ pravnih bukev metali, in čudne zgodbe kot basni in laži prodajali. Čudno je bilo, de se je v taki vojski zoper vso božjo resnico med protestanti še kaj keršanske misli ohranilo; pa s. Avguštin pravi, de „je človeška duša že po naturi keršanska,“ in po takim ni lahko, de bi se od vse vere popolnama zgubila. Tudi med protestanti se v teh žalostnih časih resnica besede s. Avguština spričuje; mnogi lepi izreki vHerderjevih spisih, in Klopstokova mesiada ali pesem od Mesija so marsiktero serce ganili, in marsikteriga duha povzdignili; desiravno obujeni počutki niso bili stanovitni, de bi bili začetek boljših, popolnama keršanskih misel. Zraven vsih teh sprememb pa so od drevesa novoverstva še vedno druge odcepljine padale. K v e kar ji, kterih oče je bil čev¬ ljar Foks v Anglii, govorijo od notranje luči, ktera sama človeka razsvetli oh dnevu obiskanja, mu da pravo spoznanje in pobožno življenje; zatoraj nimajo gotovih učenikov in pridigarjev, tudi ne odločenih molitev per božji službi, ne zakramentov kot vnanjih znaminj. V njih snidih govori ali moli pred drugimi, kogar po njih mnenji notranji duh prime; vojsko, prisege, tudi vse kratkočasnosti čertijo. Njih ime kvekarji £treslikarji) je od tod, ker se tresejo, ko jih po njih mnenji notranji duh popade; nar več jih je na Pen¬ silvanskim v Ameriki. Hernhutijani so se iz pregnanih morav¬ skih bratov in lutranskih pietistov v Hernhutu na Šlezkim pri grofu Cincendorfu zbrali. Njih poglavitni uk se derži kervave Kristusove smerti, in njih pobožnost se hoče tudi na posebno notranje raz¬ svetljenje opirati, in je rada sama sebi všeč; imajo tudi škofe in starašine, in ojster red se med njimi ohrani. Metodisti so se v Anglii zbrali iz ljudi, kterim se je nepokoj in nevera ondašna pri- studila. V začetku so bili s hernhutijani nekaj v zvezi, od tod je prišel tudi njih uk od nagliga spreobernjenja, ko je človek od močnih počutkov pretresen; pozneje so bolj zase obstali. Njih uk se Kalvinovimu bliža, imajo svoje škofe in pridigarje, kteri besedo z mogočno zgovornostjo oznanujejo, in tudi pogostne poste in litne ure obhajajo. Najde se jih veliko v Anglii, še več v severni Ameriki. S ve denb o rgiani, po Svedenborgu svojim začetniku na Švedskim imenovani, imajo vero, ktera se na mnogo preroko¬ vanj in prikazin opira, od Boga in božjih peršon po šegi pamet- nežev misli, vender si za Ijudoljubno djanje prizadeva. Med tem 353 ko je v katoliški cerkvi skozi in skozi duh za razširjenje svete vere obujen, so med protestanti nar več odcepljene stranke za oznanovanje kristijanstva med narodi storile, pravi protestantje sami so komej čas imeli se med seboj prepirati, in zoper katoliško cer¬ kev vojskovati. 178. Vrivanje novoverskih naukov med katoličane; Jansenijeve zmote in njih zaviranje. Tridentinski zbor je več naukov katoliške cerkve, kteri do zdaj niso bili toliko na tanko določeni, lepo in svetlo razložil, in je s tem vsimu drugačnimu razlaganju pot zaperl. Nekteri nauki so vender posebno skrivnostni, in človek s svojo pametjo celo ne more do njih dna priti; zatoraj jih tudi ni mogoče s človeško besedo do konca določiti, in za človeka ostane dolžnost svojo pamet popol- nama le pod glas božjih ust podvreči. Med take resnice je šteti katoliški nauk od gnaide božje, kako de ona v človeku dela, kako de človek pri ysim tem prosto voljo ohrani, in z gnado božjo vred dela, kako de vender gnada božja ne prinese per vsili sadu, in niso tedaj vsi med izvoljene prišteti. Teh naukov tudi Tridentinski zbor ni popolnama razločil, in toraj ostane še marsikaj skrivnost- niga, kar učenim in pobožnim možem priložnost da, globokeje iskati, de bi resnico bolj jasno na dan postavili. Vender meja je tudi temu preiskovanju postavljena, in nauk vesoljniga zbora je per globoki skrivnosti vender zadosti razložen, de ne bo ne na desno ne na levo zašel, kdor s ponižnostjo in z opiranjem na božjo pomoč spoznanja iše. Katoliški nauk od gnade božje, kakorse najde v bukvah s. Avguština razložen, v drugim Ar a v zi k a ns kipi zboru izrečen in v Tridentinskim poterjen, te poglavitne stavke ob¬ seže: Gnada božja je k zveličanju potrebna, in človek brez gnade božje ne more nič za večno življenje za- služenja vredniga s toriti; človekova volja vender per vsim tem prosta ostane. Gnada božja je dar, kteriga Bog brez človekoviga zashiženja, in vsakterimu toliko zadosti deli, de zamore zveličan biti; vender niso vsi izvoljeni, in čudni so v tem božji sklepi; pa Bog ni nikogar samovoljno za pogubo namenil, ampak tega zaverženja je le greh kriv. Sami na sebi so ti izreki jasni; pa skrivnost je v tem, de je gnada božja potrebna in močna, pa človekova volja vender pro¬ sta ; de je vsim potrebna gnada pripravljena, in per tem vender niso vsi izvoljeni. Cerkveni učeniki, s. Avguštin, s. Tomaž Akvinski, Duns Škot, in drugi so te skrivnosti iskali razjasniti; tudi učeniki novih časov kot Bel ar m in, Nor iz i in mnogoteri drugi so se o tem trudili. Pa vsi verni učeniki in pokorni udje katoliške cerkve so svojo nezmožnost spoznali, in le čuda božje milosti moliti velevali; v življenji svojim pa so vsi svetniki brez nehanja za po¬ moč božje gnade prosili, in si z njo delati zvesto prizadevali. In eden zmed njih, časten učenik in svetnik novih časov, namreč s. Al fo n z Lig vorij an, piše v razlaganji Tridentinskiga zbora in pa v bukvah od molitve, de ravno molitev je ključ,kteri skrivnosti 354 božje gnade odklene; gotovo je po njegovi besedi, de Bog vsa- kterimu to gnado da, de zamore moliti; naj tedaj moli in prosi vsakteri po svoji moči, in gotovo mu bode Bog tudi vse druge po¬ trebne gnade dal, zakaj Kristus nas je učil, de „Oče nebeški bo dobriga duha dal vsim, kteri njega prosijo." Namesti tako misliti in delati, so nekteri preveč v lastno umnost zaupali, in so v globokejim preiskovanji ravno zmotam no- vovercov blizo prišli. Baj, bogoslovsk učenik vLovanii, je kmalo potem, ko se je bil od Tridentinskiga zbora povernil, nauk izustil, kteri se ni prav vjemal s cerkvenim naukam od stanu človekoviga pred greham, je prostost človekovi volji po grehu odpovedoval, in ji samo za hudo še moč veljati dajal. Njegovi tovarši na visoki šoli so se zoper tak nauk vzdignili, učeniki vseučiliša v Parizu so več njegovih izrekov za zmote spoznali, in papeža Pij V. 1.1567 in Gregor XIII. 1. 1579 sta 79 Bajevih stavkov zavergla. Baj se je papeževi sodbi podal, in je svoje zmote preklical. Vender prepir zastran nauka od gnade božje s tem ni pojenjal; zlasti se je bolj oživil, ko je Molina svoje stavke razglasil, kteri so kmalo preveč človekovi moči pripisovali. Papež Klemen VIII. bi bil rad nasprotke poravnal, in je zatoraj več kardinalov in učenikov vku- pej zbral, kteri bi to prašanje bolj razložili, kako de se delo gnade božje s človekovim djanjem vjema; vender končniga sklepa v taki skrivnosti ni bilo mogoče storiti. Jezuita Suarez in Vaskvez sta iskala po svoji poti to skrivnost bolj pojasniti, kako de moč gnade božje obstane, in per vsim tem se človekova volja še pro¬ sta ohrani. Pa zdaj je Komeli Janseni, bogoslovsk učenik v Lovanii in po tem škof v Ipri, z bukvami na dan stopil, ktere so po njegovim mnenji nauk s. Avguština od gnade božje popolnama obsegle. On je sicer svoje bukvevvvodu in v svoji poslednji volji iz celiga sodbi katoliške cerkve podvergel, pa njegovi prijatli so jih hiteli razglasiti I. 1640, in niso hotli na sodbo in privoljenje cerkveniga poglavarja čakati. Komaj so te bukve na svetlo prišle, so na vsaki strani močno gibanje obudile; nasprotniki so terdili, de obsežejo vse Bajeve zmote, Kalvinovim podobne, desiravno so jih od druge strani spet drugi zagovarjali. Papež Urban Vili¬ je tedaj branje teh bukev prepovedal, učeniki Parižkiga vseučiliša so pet stavkov iz njih za zmote spoznali, in papež Inocenci X. jih je v svoji buli 1. 1653 zavergel. Bili so pa ti stavki: 1. d e so nektere božje zapovedi pravičnim, desiravno hočejo in si pri¬ zadevajo, nemogoče, in de jim pomanjkuje potrebne gnade; 2. de se človek notranji gnadi nikoli ne ustavi; 3. de je za človekovo zasluženje zadosti, de je od vnanjiga siljenja prost, in ni prašanja za notranjo silo (s ktero po Jansenijevi misli gnada božja dela); 4. de je to zmota bila, ker so kdaj nekteri mislili, de se človek zamore gnadi ustaviti ali pa vdati, ktera mu naprej v pomoč pride; 5. de je zmota učiti, de je Kristus za vse ljudi umeri. Očitno je, de taki izreki vso prostost človekove volje vničijo, in de nektermi ljudem vso mogočost zveličanja odpovedo. Papeževa sodba je bda tedaj skoraj povsod s pokoršino sprejeta; pa Jansenijevi prijal i so djali, de tisti peteri stavki so sicer res krivoverski, pase vender 355 ne najdejo v Jansenijevih bukvah; zlasti so se zaJansenija poga¬ njali v Francii Arnold, Nikol in Paskal, in nune samostana Portroajalskiga v Parizu so se tistih zmot samoglavno poprijele. Papež Aleksander VII. je tedaj prednikovo bulo ponovil, in vsim duhovnam v Francii jo podpisati ukazal; učena škofa Bo snet in Fenelon sta poglavitno prašanje pojasnila, in tako se je zgodilo, de se je skoraj vsa duhovšina za tisti podpis podala. Le nekteri so še per tem ostali, de iz pokoršine do cerkve samo pobožno molčijo; pa Klemen XI. je 1. 1705 v novi buli tudi tako molčanje preklical, ker je treba svojo vero z ustmi spoznati. S tem Janseniški prepiri niso potihnili, marveč so jih 1.1687 nove bu k ve Pas k a z j a K e ne I a (Quesnela) „bukve nove zaveze s pobožnim premišljevanjem« še le bolj povzdignile. Bukve uče- niga moža so po eni strani veliko pobožniga duha kazale, in tedaj tudi veliko hvalo dobile; po drugi strani pa je bil v njih strup Jansenijevih zmot zastran gnade božje zakrit, in mnogi učeni in pobožni možje so se zoper nje vzdignili. Papež Klemen XI. je tedaj 1. 1713 po dolgim preiskovanji 101 stavkov iz Kenelovih bukev obsodil v buli, ki se začne z besedo „Unigenitus“. Na to je kardinal No ajlj (Noailles), Parižki nadškof, kteri je od začetka s Kenelam deržal, sicer precej branje njegovih bukev prepovedal, pa lista papeževiga ni hotel na ravnost sprejeti; on in več škofov in učenikov je tirjalo nov cerkven zbor v razsodbo prašanja. Kralj Ludovik XIV., kteri se je rad v cerkvene reči tudi brez potrebe mešal, je hotel zbor škofov svojiga kraljestva v pomirjenje prepira poklicati, pa je pred umeri. Malopridni vladar Filip Orleanski je nekaj časa jansenijanam prosto roko pustil, in tedaj so se bolj z močjo vzdigovali; ali papež je iz noviga in s terdim žuganjem ukazal, poprejšnjo bulo brez opoviranja sprejeti. Zdaj je Noajlj svoje napačno ravnanje spregledal, in se je buli podvergel; tudi vladarstvo je jansenijane ojstro uganjati začelo ; goljufivi čudeži, s kterimi so sami svojo reč podpirati hotli, so jim popolnama vso veljavo vzeli. Vender praviga pokoja v tem ni bilo mogoče nasno- vati, in še papež KlemenXIV. je bil prisiljen za tega voljo nove dopise v Francijo poslati; ]e v sredi velike prekucije se je ta pre¬ pir nekako vtopil. Vender vNizkozemlji so se jansenijani prav za prav od cerkve kakor lastna odcepljina ločili; pod hrambo krivo¬ verske vlade so se ondi lahko vselili, in so tudi 1. 1723 last— niga nadškofa Kornelija Strenovena v Utrehtu postavili; še so v Harlemu in Deventru škofijske sedeže vstanovili. Ondi so se, desiravno v majhnim številu, do današnjiga časa ohranili; njih škofje sicer vselej po volitvi papežu svojo pokoršino naznanijo, pa ker ne sprejmejo poprejšnjjh bul zoper janseniške zmote, so tudi vselej iz noviga izobčeni. Še je pomniti, de so v polovici osemnaj- stiga stoletja Jansenijeve mnenja tudi v Italii, Nemčii in Avstrii prijatlov našle, in po svoje tudi k podkopanju vere pripomogle , desiravno se je njih strup bolj na tihim razširjal. Tak malopridin sad je tedaj izhajal od tod, ker so se ne¬ kteri zmot novovercov poprijeli, jih vender tako obračali, de bi bili priproste vernike premotili, kakor de bi vse to katoliška resnica 356 bila. Ko se je pa tista zmota, de sama gnada v človeku dela, in človek sam nič z njo vred ne more ali ne potrebuje storiti, ober- nila na drugo stran na življenje, po tem je zopet drugačin malo- pridin sad na dan prišel. ‘Mihael Molinos, rojen Španjdl in sloveč spovednik v Rimu, je v naukih in v bukvah takošno mnenje oznanoval, de naj človek, ako hoče popolnost doseči, v sercu či¬ sto pokojin bo, brez občutka, gibanja in djanja, de naj svojo dušo tako rekoč vniči, in se nekakošno brez premišljevanja in zavesti Bogu vda. Ko so bili taki nauki bolj pretreseni, je papež Ino¬ cenci XI. 1. 1687 iz Molinovih bukev 68 stavkov zavergel, in Molinos sam se je mogel tem zmotam s prisego odpovedati, in v dominikanskim samostanu za pokoro do smerti zapert ostati. Ven- der per vsim tem je imel še nasledovavcov; dali so jim ime kvie- tistov (pokojnežev), ker so hotli v golim notranjim pokoji živeti, za vnanje dela pobožnosti ali ljubezni si pa niso nič prizade¬ vali, in tudi vojske zoper skušnjave hudih misel in želj niso po¬ trebne šteli. Tudi v Francii so nekteri enake nauke na dan nosili, kot d’ Estival, la Komb, zlasti pa gospa Gvijdn. Ona se je bila zgodaj obilni molitvi vdala; nesrečin zakon jo je še bolj gnal, v družbi z Rogam tolažbe iskati; kar je sama po svojim mnenji vkusila, to je v bukvah tudi druge učiti hotla. Pa med tem so se našle tudi zmote, na primero ta, de per popolni ljubezni do Roga človek celo vso misel na plačilo na stran pusti, tako sicer, de hoče tudi pogubljenje prenesti, ako bi bila to volja božja. Taki izreki so mogli v spodtikljej biti, in zlasti je bil učeni Rosuet, kteri je zmoto brez prizanašanja odkril. Pa častiti Fene Ion se je od druge strani potegnil, in je svoje misli v bukvah „poglavitne vo¬ dila svetnikov" na znanje dal. Papež Inocenci XII. je dal te bukve pregledati, in je 23 stsvkov iz njih zavergel rekoč, de po¬ božni mož je iz prevelike ljubezni do Roga v zmoto zašel. Fenelon je to sodbo ravno na prižnico gredoč prejel, ves ponižin in cerkvi pokorin jo je precej ljudstvu bral, in je svoje prijatle s solzami prosil, ne več njegovih bukev brati. Taka velikodušnost je njegovo ime povzdignila. Ko so se zmote novovercov na golo pametovanje in celo na neverstvo obernile, tudi to ni ostalo brez slabih nasledkov za ka¬ toliško cerkev. Zakaj nekteri taki, kteri niso za protestanti na sramoti ostati hotli, so jeli s. pismo tudi več ali manj tako razkla¬ dati, de bi se bilo vse, kar je bolj čudniga in skrivnostniga, vun zgubilo. Drugi so učeniki očitne nevere postali, in duh dvomljenja, nemarnosti za katoliško resnico in celo nevere se je razširil v višjih stanovih , in se je od zgoraj začel preselovati na nižji stanove, zlasti v Francii. Previdni in pravoverni možje so svoj glas zoper vse to povzdigovali, kot L ab a t, minih iz reda s. Renedikta, N e vil (Neuville), sloveč pridigar v Parizu; Greč, častit pridigar na Dunaji; z močno besedo so svarili pred tisto dobo, kjer bi imeli kra¬ ljev: sedeži in božji altarji pasti. Tudi so se francozki škofje 1. 1765 in 1 770 v Parizu zbrali, in so kralja na tiste pogubi jive nauke opomni¬ li, mu tudi pomočke za njih zatrenje naznanili. Vender malo je t° prizadevanje storilo, in neverski duh se je le bolj prosto razširjal. 357 Veliko zlega je po tem takim Lutrova in Kalvinova nova vera tudi v sredi katoliške cerkve napeljala; vender od katoliške strani se je nasprot le slab pospeh kazal krivoverstvo spodriniti. Le po- samim, desiravno ne prav redko, so duše iz srede krivoverstva k spoznanju resnice prihajale; večji povernitve v katoliško cerkev so se le oddaljševale. Veliko veseliga sadu so obetali pomenki slavniga Bosueta s premodrimLajbnicam in za edinost nagnje¬ nim Molanam, pa od krivoverske strani ni bilo priprave, se po- polnama nauku katoliške cerkve podvreči; zraven so prišli še bolj pozemeljski naziri, in tedaj je vse soedinjenje zaostalo. 179. Notranja vredba katoliške cerkve; oblast pa¬ pežev; vstava novoverskih cerkev. Novoverci so sicer pred vsim drugim hotli zidanje katoliške cerkve razdjati, in zlasti oblast in veljavo papežev v nič pripra¬ viti; pa cerkev je na skalo postavljena, in nobena sila ne na zemlji ne pod zemljo je ni v stanu premagati; tedaj je tudi vse te nove napade terdno prenesla. Pa tudi duhovna moč višjih poglavarjev cerkve na stolu s. Petra ni omagala pred strelami, ktere so za¬ četniki novih zmot od vsih strani v njo namerjali; marveč so vsi zvesti katoličani svoje oko vernivši v Kristusoviga namestnika na zemlji obračali, ker so jasneje spoznali, de rimska cerkev je sre¬ dišč edinosti, in de brez zveze z njo je le razpertija. Sicer so v novejših časih tudi možje iz srede katoličanov, zlasti v Francii in Nemčii nauke na dan nosili, kteri so bili le v pomanjšanje pape¬ ževe oblasti namenjeni; pa tistih mož glas je pošel, glas nasled¬ nikov s. Petra je pa še zmirej obveljal. Pravice svoje obvarovati, in potrebe vernikov bolje oskerbeti, so papeži v poglavitnih mestih imeli stoječe poslance, in sicer take, kteri so bili na ravnost iz Rima v to dani, ne izmed domačih škofov izbrani, kakor je bila pred navada. Poter jenje izvoljenih škofov je ostalo vselej v pape¬ ževih rokah; dostikrat so bite tudi volitve novih škofov njim pri¬ hranjene. Tridentinski zbor je zraven verskih sklepov tudi postave za boljši notranji red cerkve oznanil. Med temi so bile pogla- vitniši: Naj škofje skerbijo, de pripravin učenik bere in razlaga s. pismo učencam duhovskiga stanii; naj višji in nižji duhovni pa¬ stirji vernimu ljudstvu skerbno oznanujejo božjo besedo, naj škofje se sami zvesto deržijo na svojim sedeži, in naj ravno tako nižji duhovšino k zvesti seji na svojim mestu prideržujejo, de potrebe vernikov vselej zadosti oskerbeti zamorejo; naj se' za višji in nižji cerkvene službe le skušeni, pripravni in vredni možje izbirajo, in de naj nihče več cerkvenih služeb vkupej nima, kakoršnih ni v stanu sam po potrebi previditi. Dalje naj škofje svoje podložne z modrostjo svarijo, in naj se njih opominu ali sodbi vsakteri s po- koršino podverže; naj za potrebo vender bo pot do višji duhovne sodbe odperta; vse preiskovanje zavoljo kteriga pregreška pa naj se godi s previdnostjo, in naj se gleda na resnične in veljavne priče. Dalje naj škofje skerbijo, svoji duhovšini potrebne prihodke 358 preskerbeti, de se zavoljo pomanjkljivosti ne bo duhovna služba opušala; naj se za oskerbovanje vernikov število duhovnov po po¬ trebi pomnoži, ali naj se tudi nove fare napravijo, in potrebna plača za duhovne pastirje ali od starih prihodkov vzame, ali po novih potih pridobi; naj škofje pazno čujejo za dobro oskerbovanje cer- kveniga posestva, zraven pa tudi gledajo, de cerkve same, njih zidanje in oprava bodo v dobrim stanu. Dalje naj se gleda na spodobno in redovno opravljanje božje službe in svetih zakramen¬ tov; in ako niso posebne stare navade napoti, naj se vse ravna po šegi rimske cerkve; za tega voljo naj se cerkvene bukve, namreč misal, pontifikal, ritual in brevir, pregledajo in popravijo. Za dobro izrejo mlade duhovšine naj še napravijo semeniša; per odbiranji novih duhovnikov naj se skerbno gleda na potrebno učenost in spo¬ dobno življenje; v cerkvenim redu naj duhovniki le po stopinjah in s primerjenimi odlogi višje gredo ; življenje duhovnov naj bo sploh spodobno; preveč posvetno obnašanje in vsako pohujšanje naj bo daleč od njih; življenje teh, ki so v samostanih, naj bo na tanko in ojstro po vodilih njih reda. Poslednjič naj za zakonski stan velja v prihodnje, de zakon se ne sklepa skrivaj, ampak pred duhovnim pastirjem in dvema pričama; popred naj se zgodijo trije oklici, in zapovedi od zakonskih zaderžkov naj se v spominu imajo. Vse te postave so z veliko previdnostjo zložene, in ako bi se bile povsod po vsim obsežku spolnovale, bi bila gotovo sveta cerkev kmalo vso drugo podobo prejela, kakor se je zgled po manjši meri nad Milansko cerkvijo ob času s. Karlna Boromejskiga pokazal. Te postave so bile tudi povsod po deželnih in škofijskih zborih oznanjene; le v Francii niso bile precej sprejete, čašama pa so tudi v veljavo prišle; v deželah, ktere so bile pod krivo¬ versko oblastjo, niso mogle biti oznanjene, in tedaj tudi niso sploh vezale; v novejših časih se je pa tudi tukej veliko spremenilo. Papeži sami so za spokovanje postav Tridentinskiga zbora culi, in Pij IV. je zbor kardinalov za razlaganje teh postav osnoval. Mnoge postave v cerkvenih rečeh so potem papeži sami izdali, sicer ne brez posveta kardinalov, ker se potem ni noben vesoljni zbor obhajal. Tako je papež Pij IV. določil vodila zastran dovo¬ litve ali prepovedi bukev; Pij V., Klemen VIII. in Urban VIII. so skerbeli za popravo mašnih bukev in brevirja, Pavel V. in Bene¬ dikt XIV. ritual, Klemen VIII., Urban VIII. in Benedikt XIV. za pontifikal, Benedikt XIV. za ceremonial; Sikst V., Klemen VIII- in Urban VIII. so previdili novo izdajo s. pisma. Papež Benedikt XIV. je dovolil pomanjšanje v številu zapovedanih praznikov, po- lajšanje postave zastran posta, določil je vodila za zakone med katoličani in krivoverci; Klemen XIV. je število praznikov še dalje pomanjšal. To se ni zgodilo v oslabljenje pobožniga duha, ampak le v olajšanje vernikov per stiski hujih časov. Po mnogih drugih postavah so papeži posebej duhovni in miniški stan v lepim redu ohranovali; per seganji deželskih poglavarjev v cerkvene reči so pa tudi svoj glas z vso resnobo nasprot vzdigovali. Ko je katoliška cerkev v sredi napadov, stisk in sil svojo svobodnost ohranila, in svoj stan v boljši red poravnala, je bilo 359 pa vse drugac s stanam krivoverskih cerkev; odtergale so se od pokoršine do naslednikov s. Petra in od reda katoliške božje službe, prišle so pa v posvetno sužnost, in so več ali manj keršansko podobo zgubile. Samo v Anglii se je vredba škofov po starim ohranila, pa višji cerkvena oblast je bila v rokah kraljev in kra¬ ljic; v božji službi se je nekaj katoliških šeg obderžalo, pa duh katoliški je bil zgubljen. V Nemčii je skoraj ves razloček med duhovskim in neduhovskim stanam nehal, in deželski vladarji so v cerkvenih rečeh samovoljno zapovedovali; božja služba je skoraj na samo suho pridigo in petje prišla. Per Kalvinijanih v Francii, Belgii, Škocii in Švajcarski je cerkvena oblast večjidel v roke ljudstva prišla, ker so v njih snidih zraven cerkvenih služabnikov in starašinov tudi odborniki iz med ljudstva govorili; božja služba je per njih še zadnje ostanke gorkote zgubila. Čašama je pa še tista mala edinost med njimi upadla, kar se je od nje še po po- samskih deželah ohranilo; duh človeškiga pametovanja in zraven duh popolne nevere je vse če dalje bolj razdvojil in razkrojil. V 180. Življenje vernikov; jezuiti in drugi novi mi- niški redovi. Med verskimi prepiri in premembami je sicer pravi duh ka- toliškiga življenja pri mnogoterih upadel, duh posvetniga modro¬ vanja je pozneje marsiktere serca merzle storil, in duh nevere je semtertje vsaki razujzdanosti pot pripravil; vender ni misliti, de bi bila po vsim tem prava pobožnost v sredi katoliške cerkve po- polnama pomanjkovala, še se je kazalo veliko zgledov svetosti, kakoršni bi pervih časov keršanstva ne bili nevredni. Kako svetle luči katoliške cerkve so bili rimski papež s. Pij V.; škofje: s. To¬ maž v Valencii na Španskim, s. Karl Boromej v Milanu, s. Frančišek Salezi v Genevi, s. Al f o n z Ligvor ij a n v Nea- politanski; mašniki: s. Filip Ner i v Rimu, s. Vincenci Pavijan in zvel. Peter Fureri v Francii. Koliko podob čudne svetosti so dali miniški redovi v svojih začetnikih in udih, kakor so bili s. Ignaci Loj o Iški, s. Janez od križa, s. Kajetan, s. Janez od Boga, s. Hieronim Emilijan, Kamil Leli, s. Jožef Kalasankci, s. Jožef Kupertin, s. Terezija, s. Angela; med njimi s. Frančišek Borgia, zgled pobožnosti tudi možem višjih stanov, s. Joana Frančiška vdovam, s. Alojzi in s. Stanislaj Kostka mladenčem, s. Roza Limanska devicam. Razun teh in mnogih drugih koliko novih aposteljnov v oznanovanji s. evangelija, kakor s. Frančiš e k Ksa ve ri v Indii, s.Ludovik Bertrand in s. Peter K lave r v Ameriki; in zopet novih mar- ternikov za sveto vero, kakor s.Fidel Sigmarinski, misijonar med Švajcarskimi krivoverci, devetnajst Gorkumskih mu¬ čencev v Nizkozemlji, in veliko število misijonarjev in novih vernikov, kteri so kakor marterniki vJaponii, Kini in Indii in v Ameriki svojo kri za Kristusa prelili. Za ohranitev in razširjenje svete vere, za obujenje in oživljenjc pobožniga duha, za izrejo in obrambo mladosti, in za pomoč do 360 ubozih in bolnih so v tej dobi novi miniški redovi toliko storili, de poprejšnji časi nimajo toliko skazati. Pred vsimi drugimi so ime¬ novati jezuiti. Njih začetnik je bil s. Ignaci Lojolski, iz plemenitiga rodu na Španskim; v mladosti serčin vojak je bil v boji ranjen, v času ozdravljanja je dobil bukve življenja svetnikov v roke, in po lepih zgledih je bil toliko obujen, de je vse drugačno življenje začeti sklenil. Njegov poglavitni namen je bil zdaj, za razširjenje svete vere med neverniki delati; zatoraj se je podal v Pariz, si ondi potrebne učenosti pridobiti. Pridružili so se mu možje za učenost in pobožnost vneti, leFerer, s. Frančišek K saveri, Lajnez, Salmeron, Bobadila in Rodrigvez; kmalo se je v njih sklep obudil, vse svoje življenje v zveličanje drugih posve¬ titi. Papež Pavel III. jim je po njih prošnji dovolil, nov minišk red vstanoviti, v kterim je zraven navadnih treh obljub ubožtva, čistosti in pokoršine še četerta veljala, iti, kamor koli jih v misi¬ jone višji poglavar cerkve pošlje. Kmalo se je novi red uterdil, in po keršanskim svetu daleč razširil; papeži so mu tudi mnoge po¬ sebne pravice dovolili. Posebno modro so bile postave noviga reda osnovane; poglavitni namen udov je bil, vse v večji božjo čast delati; zatorej je bilo njih djanje na lastno posvečenje in na zve¬ ličanje bližnjiga obernjeno. Med ude so se izbirali zgol taki, kteri so bili na telesu zdravi, po duhu dobro obdarovani, in v sercu po¬ božni; pripravljanje za novi stan je bilo dolgo in ojstro, pervi no¬ viciat je terpel dve leti, in drugi po dokončanih letih lastniga učenja in podučevanja šolske mladosti, eno leto; po tem so bili se le poslednje obljube storjene, vender do četerte jih je le en del prišel. Oblast višjih je bila sicer obilna, in popolna pokoršina do njih je veljala; pa pristojniki in opominovavci so jim bili na stran dani, kteri so na njih djanje čuti, in jih o potrebi zavračevati mogli. Djanje noviga reda se je nar pred pokazalo v zagovarjanji in brambi prave vere proti krivovercam ; kakor nalaš v ta namen je božja previdnost novi red obudila. Za tem je nastopilo oznanova- nje s. evangelija med neverniki, kjer je s. Frančišek Ksaveri ban¬ dero s. Križa pred drugimi v neznane kraje nesel. Zdrava kato¬ liška učenost in prava keršanska pobožnost se je dalje v poduče- vanji in izreji mladosti kakor iz noviga sejala in sadila; šole je¬ zuitov so bile po svojim neprecenljive, in smejo po dosti straneh tudi današnjim v zgledalo biti; bukve vsakterih človeških vednost, posebno pa bogoslovskih, še sedanje dni učene in prebrisane glave jezuitov oznanujejo. Poslednjič so jezuiti za poterjenje katoliške vere in za oživljenje prave pobožnosti delali na prižnici in v spo¬ vednici za visoke in tudi nizke, in posebej v duhovnih vajah in misijonih med katoliškim ljudstvam. Sovražnik duš, kterimu so velik rop odvzeli, ni mogel vsiga tega pokojno terpeti; tedaj si je z obrekovanjem, grajanjem in preganjanjem po vsi moči zoper ta red prizadeval; in božja previdnost je dopustila, de je pozneji papež, Klemen XIV., spet razderl ta red, ki je stal kakor močin zid katoliške cerkve; nevera in razujzdanost pa seje po tem kakor povodinj vderla. 861 Med starimi miniškimi redovi je ta doba tudi nektere pre- naredbe pokazala, ktere so ali v povišanje katoliške učenosti, ali pa v dušni in telesni prid keršanskiga ljudstva služile. V redu s. Frančiška je v Italii Matevž de Bassi iskal pervo ojstrost obuditi; oblačilo, ojstro pušavniško življenje je bilo po zgledu za¬ četnika spet vpeljano; udje so se zlasti pečali z oznanovanjem božje besede in skerbjo za spreobernjenje veiicih grešnikov. Pa¬ pež Klemen VIL je to posebno družtvo poterdil 1. 1528, in minihi so se po svoji lastni obleki imenovali kapucini. Veliko dobriga so ti minihi med keršanskim ljudstvam storili na prižnici in v spo¬ vednici; posebno seje njih usmiljena Jjubezin pokazala v strežbi bolnikov ob času hude kuge v Italii, in zatorej so se tudi naglo in daleč razširili. Per svoji ubožnosti ta red m lahko obudil zavid- nosti hudobnežev, in se je do poslednjiga časa brez večjiga zati¬ ranja ohranil. Med redam s. Benedikta je častiti de la Kur v Francii z velikim trudam duha pervih postav svetiga začetnika obudil; kardinal Rišelie je početke podpiral, in papež Klemen Vlil, je popravo reda poterdil. Več samostanov se je pod vesoljnim prednikam, kteri je v samostanu s. Germana v Parizu stanoval, združilo; izbrali so si v pomočnika s. Mavra, učenca s. Benedikta, in od tod je bilo njih ime mavrini. Osnovali so ti minihi posebno dobre duhovske semeniša, in so v svoji sredi učene može šteli, kteri so veliko za pojasnjenje cerkvenih zgodeb, in za izdajo bukev cerkvenih očetov storili. Med redam karmelitov je s. Terezija poprejšnjiga duha spet ponovila. Iz žlahtne hiše v Španii rojena, je že v mladosti pobožniga duha pokazala; Bog je dopustil, de je v daljšim življenji slabost in nestanovitnost človeškiga serca poskusila; čašama bolj vterjena je dala razsvetljeniga duha, glo- bokiga pobožniga občutka navzeto serce na znanje; po svojih bukvah, ki so polne svetih naukov, je za veliko duš postala duhovna uče- nica. Papež Pij IV. ji je 1. 1562 dovolil prenaredbo med nunami karmelskiga reda; med veliko zoperstavo je v ponižnosti, poter- pljenji in zaupanji v Boga dosti samostanov na boljši pot pripeljala. Tudi med minihe karmelskiga reda se je njena poprava razširila; tukaj ji je bil s. Janez od križa na strani, mož, ki je bil kakor gorečih angelov eden v človeškim mesu, in kteriga bukve so v naukih duhovniga življenja še obilniši moči. Minihi prenarejeniga družtva, namreč neobuti karmeliti, so veliko delali v postrežbi bolnikov in v podučenji vernikov; zatorej so se tudi kmalo po vsili katoliških deželah razširili. Po enakim potu se je krog 1. 1540 v Španii začel posebin red neobutih avguštinijanov, ktere je papež Sikst V. poterdil. Drugi duhovni redovi so bili v ta namen obernjeni, med sla¬ nam mašnikov boljšiga duha obuditi. Taki so bili nar pred teatini; njih začetnik je bil s. Kajetan iz Vičence na Beneškim. Njegova želja je bila, duhovnov pridobiti, kteri bi bili možje čistiga življe¬ nja, potrebne učenosti in nobeniga časniga dobička željni; papež Klemen VII. je že 1. 1524 njegov početek poterdil, in papež Pavel IV., popred Teatinski škof v Neapolski, ga je posebno podpiral; po njem je tudi novi red svoje ime dobil. Ti duhovniki so kakor 362 pridigarji in misijonarji med vernim ljudstvam veliko dobriga sto¬ rili. Driigo družtvo redovnih duhovnikov so bili somaskani, kteri so se I. 1528 po s. Hieronimu Emilianu, sinu Beneškiga sve- tovavca, začeli, in po papežih Pavlu III. in Pii V. poterjeni bili. Njih dolžnosti so bile ojstro življenje, neprenehana molitev in poduče- vanje ljudstva na kmetih; v mestih pa so tudi višji šole osnovali. Barnabi ti so dobili ime od cerkve s. Barnaba v Milanu, kjer so se trije duhovni, Zakaria, Ferera in Morižia za združeno življe¬ nje in podučevanje ljudstva in posebno mladosti soedinili; papež Klemen VIL jih je poterdil 1. 1532; v misijonih, šolah in seme- niših je njih delo dosti sadu prineslo. Ti redovi so se posebno v Italii razširili. Oratorijani so bili družtvo duhovnih in neduhov- nih, ktero je s. Filip Neri, za podučenje mladosti, strežbo bol¬ nikov in spreobernjenje grešnikov vnet mašnik, 1. 1548 v Rimu osnoval. Gregor XIII. je 1. 1574 to družtvo poterdil; delalo jeza obujenje pobožnosti med ljudstvam, pa je tudi učene možove v svoji sredi štelo. Drugi so bili oratorijani Jezusovi, ktere je kardinal Beril v Parizu vstanovil 1. 1611, in papež Pavel V. poterdil. Leti so tudi dosti zasluženja imeli za zboljšanje duhov- skiga stanu v Francii, in so lepo število učenih mož med seboj imeli. Oratorijani niso bili po obljubah zavezani, ampak le prosto¬ voljno združeni. Še drugi novi redovi so se v tem času začeli v pomoč za dušne in telesne potrebe. S. Janez od Boga je bil oče za usmiljene brate; rojen na Španskim se je v dneh možke sta¬ rosti zraven skerbi za lastno dušo posebno vdal strežbi bolnikov krog 1. 1545; čudno je bilo, kar je storil, zapušene ubožčike pod streho spraviti, jih s potrebnim previditi, in jim vse potrebno za dušo in telo preskerbeti. Njegovi tovarši so se po njegovi smerti v družtvo zbrali s tremi navadnimi obljubami in s posebno zavezo za strežbo bolnikov; papež Pavel V. je njih red poterdil, in ve¬ liko dobriga so storili v bolnišnicah po vsih katoliških deželah, posebno ker niso gledali ne na vero, ne na stan bolnikov, ampak le na njih potrebnost. S. Jožef Kalasanci, pobožin in za bol¬ nike in sirote skerbin mašnik iz Španskiga, je I.16OO z nekterimi možmi enakih misel vstavil nov red v izrejo in podučenje mlado¬ sti; papež Klemen VIII. je ta red poterdil. Greg or XV. mu je še večji milost skazal, in od slej se ti minihi imenujejo piaristi ali očetje pobožnih šol. Kar so ti redovi po samim namenov imeli, je nekako vse obseglo novo družtvo, ktero je s. V in c en ci P a vi j an vstavil. Ta mož je bil v Francii blizo pirenejskih hribov 1. 1576 rojen, mlad je čedo pasel, za voljo brihtne glave in dobriga serca je bil po tem v šolo dan; dorašen je v duhovni stan stopil, in se je tuka j trudil za lastno izobraženje in tudi za podučenje mladosti. Na poti čez morje so ga morski roparji vjeli, in v Tuniz v suž- nost prodali ; ondi je svojiga turškiga gospodarja spreobernil, in je bil po tem rešen. Zdaj se je trudil kakor duhovni pastir blizo Pariza, v izreji otrok kneza Gondi, in v dobrih delih do revežev in bolnikov; začel je tudi misijone v odložnih soseskah na kmetih, Zbral sem ter tje družtva pobožniga ženstva v pomoč revežev, 363 bolnikov in sirot; na vse to je bil po kralji Ludoviku XIII. v du- hovniga oskerbnika vsih jetnikov na galejah postavljen. Čudno je bilo, de je per toliko raznih opravilih sam bil v stanu vse zvesto spolniti, kar je moči mnogoterih potrebovalo; njegove dela so se množile, ko je dolga vojska revšino in kužno bolezin v Francijo prinesla; takrat se je on, desiravno sam ubožin, očeta cele Fran¬ cije pokazal, nesošteti mili darovi so šli skozi njegove roke. Med tem pa je skerbel misijone bolj uterditi, in je družtvo mašnikov v ta namen zbral, ktero je papež Urban VIII. 1. 1633 poterdil • kmalo se je to družtvo razširilo v Francii, Italii in Polonii, tudi na afrikanskih bregovih. Udje so se imenovali misijonski du¬ hovni ali lazaristi od hiše in kapelice s. Lazara v Parizu. Poln zasluženja je začetnik družtva, s. Vincenci 1. 1660 umeri. Družtvo temu podobno je pozneje vstavil krog I. 1632 učeni, po¬ božni in goreči škof s. Alfo n z Lig v o r i j an; po poterjenji papeža Klemena XII. se je imenovalo družtvo presvetiga Odrešenika. Udje so si prizadevali za posnemanje Jezusa v lastnim življenji, za podučenje mladosti in odrašeniga ljudstva, posebno v misijonih; imenujejo se sploh redemtoristi ali ligvorijani. Tudi med ženskim spolam so se nove duhovne družtva osno¬ vale, ne samo v lastno posvečenje namenjene, ampak zlasti v dušno in telesno pomoč bližnjiga. S. Angela, duša čistiga serca, ki je nase vso pozabila, in le na reve bližnjiga mislila, je osnovala krog 1. 1537 družtvo v postrežbo bolnikov in izrejo ženske mla¬ dosti ; dobila je poterjenje za novi red od papeža Pavla III., in si je s. Uršulo v pomočnico zbrala; od tod se te nune imenujejo uršuline. Razširile so se v Italii, Francii in Nemčii, in so si ve¬ liko zasluženje nabrale v izreji keršanskih deklic. Temu podobno družtvo je vstavil s. Frančišek Salezi, s pomočjo pobožne in blagorodne vidove s.JoaneFrančiške, znamenam v postrežbo bolnikov in izrejo otrok. Te nune so salezijane ali sestre od obiskanja Matere božje; razširile so se v Italii, Nemčii in Polonii; papež Pavel V. jih je 1. 1618 poterdil. Posebno v postrežbo bol¬ nikov, ubožčikov in sirot, pa tudi v izrejo otrok in skerb za jetnike je postavil s. Vincenci Pavijan žensko družtvo, ktero seje čašama iz družeb usmiljenih žen prerodilo , in kterimu je gospo Lui z o le Gr a s voditeljco dal 1. 1629. To so us m i 1 j e n e sestre, ktere so se kmalo od začetka po vsi Francii razširile, v novih časih pa po vsim keršanskim svetu in tudi v ptujih delih zemlje svoje hiše imajo. Nevernimu in razujzdanimu svetu pa je bilo potreba še po- sebin zgled pokazati, kjer bi se učil, kaj de je več iskati, posvet¬ nih sladnost, ali nebeških dobrot. Janez de Ranse, kteri je v svojih mladih letih po šegah spačeniga sveta živel, pa je bil po pogledu z naglo smertjo vzete grešne tovaršice spreobernjen , je 1. 1662 v kloštru la Trapi v severni Francii družtvo osnoval, ktero zraven nar večjih ojstrost vedno molčanje ohrani; ti minihi, tra¬ pisti imenovani, so udov dobili posebno iz Nemčije in Anglije, desiravno je njih postava silno težka. 364 Deveta doba. Silno zatiranje katoliške cerkve med prekucijo vsili starih deželskih vstav; znamnja boljšiga prihoda cerkve. Od 1. 1792 do 1854. 181. Grozovita francozka prekucija, papež Pij VI. kot marternik v pregnanji. Kar so novoverci v šestnajstim stoletji začeli, kar so neverci osemnajstiga stoletja z vso močjo pospeševali, to je svoj žalostni in strašni konec pokazalo z začetkam te dobe. Podkopovali so no¬ voverci cerkev in stol s. Petra, neverci so hotli altar popolnama vničiti, pa tudi deržavo in prestol razrušiti. Glas v družbah, be¬ seda v pismih in bukvah, nebožja izreja mladosti v šolah, pohuj¬ šanje in podpihovanje ljudstva v domači hiši in na tergu, vse vku- paj je grozovito prekucijo obetalo. Desiravno so se hudobni nauki po vsih straneh raztresali, in grešni početki po vsih deželah sno¬ vali, vender ni bilo nikjer tako hudo, kakor v Francii; tukej je bilo ognjiše, od koder se je pogoriše za svete cerkvene naprave pa tudi za stare deželske vstave razširilo. Ondi ravno pa je na¬ pačno in malo keršansko gospodarstvo poslednjih vladarjev obilno vnetila pripravilo, strašin plemen podžgati; dežela silno zadolžena, ljudstvo težko obloženo, duhovšina sicer po velikim delu dobra, pa srednji in višji stanovi zlo spačeni, kralj memo veliko prejšnjih boljši, pa njegovi služabniki brezbožni, dobriga izhoda to ni moglo najti; zraven so še prišli glasovi od nove svobodnosti v severni Ameriki, kjer so se dežele od angležke oblasti odcepile. Kralj Lud o vik XVI. bi bil rad nesrečni stan svojiga kraljestva na boljši poravnal, ubogal je 1. 1789 nesrečni svet, deržavni zbor vsih treh stanov, duhovskiga, plemeniškiga in mestnjanskiga poklicati, de bi se potrebe dežele poravnale. Pa tretji stan, zmed srednjiga in nižjiga ljudstva izbran, je bil po hudobnih naukih že ves za pre¬ kucijo vnet, ošabno se je kakor edini postavni zbor obnašal; šte¬ vilo malovrednih duhovnov in njih vodja Talejran, nevredni Otenski škof, se jim je pridružilo; in kralj je mogel privoliti, de so se vsi trije stanovi v eno združili. Že je podkurjena druhal v Parizu staro terdnjavo Bastilo napadla in razdjala, v zboru pa je mogočna stranka prekucnežev jela stare pravice napadati. Perve so bile zadete pravice duhovšine in posestva katoliške cerkve; desiravno je duhovšina obilne darove in pomočke za potrebo de¬ žele obetala, desetine so ji bile na ravnost odrečene in nasprot davki po vsi ojstrosti naloženi; kmalo je prišel hudobni sklep na dan, vse cerkveno premoženje za deržavo vtegniti, de bi se z njim deželni dolgovi splačali, in preden je bilo leto per koncu, je ze bilo za 200 milijonov lir cerkveniga posestva naprodaj. Verhtega 365 je bila za katoliško vero poglavitna pravica vzeta, in vsaki veri, tudi neveri je bila v Francii prostost zagotovljena. Druhali ljud¬ stva se je pridružil F i 1 i p Orleanski; kmaio je orožena množica kralja iz Versajlja v Pariz pritirala, in ondi je zdaj tudi zbor gospodaril. Potem ko je ta deržavni zbor vse stare pravice in vstave posamskih francozkih dežel overgel, in vse po novi šegi razdelil in razmeril, se je lotil ravno tako cerkvene vredbe, ktero je hotel vso deržavni oblasti podvreči. Namesti 136 prejšnjih škofij je bilo skvarjenih le 83 novih; škofijske korarstva so bile odpravljene, in vse posebne duhovne službe odveržene; volitve škofov in duhovnih pastirjev so bile zboram deželskih oddelkov zročene, vsa oblast v cerkvenih rečeh je bila papežu odpovedana, samo po imenu je imela še zveza z njim ostati. Verh vsiga tega bi bili imeli škofje in mašniki na novo deržavno vstavo priseči, ali pa svoje duhovne službe zgubiti; ko so bile cerkvi vse posestva in duhovnim vsi poprejšnji dohodki odvzeti, je imela duhovšina svojo dosti pičlo odmerjeno plačo iz deržavne denarnice dobivati. Tudi vsi miniški redovi so bili z enim potam razdjani, in posestva samostanov med deržavno lastino potegnjene; miniham so slabo plačo obljubili, in še slabji plačevali. Vse to se je zgodilo 1.1790; in kralj Ludovik je bil s silo primoran, take sklepe podpisati. Tukaj je bil čas hude skušnje za francozko duhovšino, pa njena večjina se je Bogu in cerkvi zvesto skazala. Zmed škofov so bili samo štirje nevredni; kteri so prisego na deržavno vstavo storili; med njimi je bil Ta- lejran, kteri je potem tudi nove po nekeršanski postavi izvoljene škofe posvečeval. Zmed druge duhovšine jih je bilo več kot 50.000, kteri so se stanovitno branili priseči; drugi so sicer bol j zavoljo strahu prisegli, pa so se svoje prisege kesali; med manjšim šte- vilam malopridnih je bil slabo sloveči Gregoar, kteri je zato tudi škofijo dobil. Med minihi se jih tudi ni manjkalo zvestih in stano¬ vitnih mož, kteri so se kakor zlato v ognjeni peči skazali; mar- sikteri pa so tudi kakor ob Lutrovim času med prekucijsko druhal derli, in so bili nar huji grozovitneži, kakor posebno Šabd in Fuše, ktera sta v nanašanji prekucije slovela. Papež Pij VI. je že sicer popred dosti zaničevanja starih cerkvenih postav viditi mogel; vender kar se je zdaj v Francii godilo, to je vse sile preseglo, ktere je katoliška cerkev kdaj imela preterpeti. On je tedaj 1. 1791 deržavno postavo za duhovšino overgel, volitve novih škofov kot neveljavne oznanil, in škofam in mašnikam , kteri so prisego na deržavno vstavo storili, duhovno oblast preklical. Več duhovnih je zdaj s spokornim duham od prejšnjih početkov odstopilo, in še papežu popolnama podverglo; verno ljudstvo pa ni maralo za duhovne, od deželske oblasti vri¬ njene, in se ni dalo od zapeljivih naukov premotiti. Deržavni zbor se je zato maševal nad papežem; njegovo bulo je sramotno po mestu prenašati dal, in papeževo posestvo v Francii z Avinjon- skim mestam odvzel. Že so tudi začeli stanovitne katoličane pre¬ ganjati, zveste duhovne v ječe metati, ali iz dežele pahati, ali jim malo plačo kratiti. Druhal nar hujih prekucnežev z imenam ja- kobinov se je soedinila, in je cerkev s.Genovefe v svoj nebožji 366 tempelj prestvarila. Ubogi kralj Ludovik XVI. si zdaj sam svo- jiga pokoja in svojiga življenja ni bil svest, in je skušal s kraljico, sinam in hčerjo in sestro skrivaj zbežati; pa spoznan je bil na poti, in spet v Pariz nazaj pritiran, in v svojini gradu Tuilerien- skim tanko zavarovan. Cez Nemčijo in Avstrijo je zdaj gospodaril cesar Franc II., sin Leopolda II.; združen s pruskim kraljem je poslal svojo vojsko, rešit nesrečniga francozkiga kralja; iz začetka je početek šel po godu, kmalo pa se je jelo napak obračati. Pa v Parizu je ravno ta poskušnja ptuje vojske razujzdano in samopašno druhal še huje zoper kralja zdražila; napadli so kraljevi grad, švajcarske stražnike in kraljeve služabnike neusmiljeno pomorili; komaj je kralj ubežal poboju s svojo blago družino, pa zdaj je bil veržen v ječo s kraljico Mar ijo Antoni jo, z otrokama, Ludo- vikam in Marijo Terezijo, in s sestro Elizabeto. Zdaj je hudobni zbor očitno vso oblast nase potegnil, in ječe so se polnile duhovšine in ljudstva, sploh takih, kteri so bili veri in kralju zvesti. Kmalo se je začela tudi grozovita morija s kervavim mescamsep- tembram; od ječe do ječe je derla kervi željna druhal, in morila brez razločka starosti, stanu in spola; samo 300 duhovnov, vmes en nadškof in dva škofa, je v Parizu padlo kot marternikov , in druzih nedolžnih iz raznih stanov do 7000 ljudi. V Avinjonu je bilo pomorjenih 600 mašnikov; nič bolje se ni godilo duhovnim, kteri so bili v Lijonu, Salonu in drugih mestih zaperti. Drugi so mogli iz domačije bežati, pa šena meji so bili dostikrat obropani; božja roka pa je begune spremljala, ker so v ptujih deželah povsod po¬ božne serca našli, ktere so se njih reve usmilile. Vender nebožnost je s tem še le perve stopinje storila; veliko dalje se je vse vdiralo v brezen hudobije, kakoršne zemlja še ni bila gledala. Kraljeva oblast je bila odpravljena, ljudovlada oznanjena, trije grozovitneži, Robespier, Dantdn in Mara so imeli vso moč v rokah; ne¬ dolžni le za grehe očetov terpeči kralj Ludovik XVI. je bil konec I. 1793 pred sodbo postavljen, in od svojih podložnikov v smert obsojen. Ves Bogu vdan, in za svoje morivce odpušenja proseč se je pobožni kralj v začetku 1. 1793 smerti bližal; ,,pojdi gor v nebesa, vnuk s. Ludovika!“ mu je zadnjo besedo spovednik klical, ko je njegovo glavo gilotina vzela, tista sekira, ktero so si hu¬ dobneži zmislili, hitreje svoje nesoštete žertve s sveta pošiljati. Pozneje je tudi kraljico Marijo Antonijo, in kraljevo sestro Eli¬ zabeto enaka neusmiljena in nezaslužena smertzadela; mladi kra¬ ljevič Ludovik XVII. je bil hudimu čevljarju zročen, potem tudi v ječo veržen, kjer je same reve smert storil; le kraljeva hči Marija Terezija, in dva kraljeva brata, Ludovik XVIII. in Karl X. so na ptuje odšli. Od slej je šlo še huje zoper vero in duhovšino in vse poštene ljudi. V Parizu je toliko glav pod gilotino padlo, de se je na mo- riši popolno močvirje same kervi napravilo; v Lijonu tolovaji niso mogli z morijo konec biti, de so s kartečami med ubožčike stre¬ ljali; v Nantih so veliko sto nedolžnih, možkihin ženskih po dvoje in dvoje zvezanih v reko pometali, de se je voda zagostila; v Avinjonu je bilo veliko mož, žen in otrok v ledenicah končanih. 367 Zraven so cerkve ropali, križe podirali in z nogami taptali, na zadnje altarje s tempeljni vred razdirali; konec vsiga pa je zbor sklep storil, de niBoga, Parižki novi škof Gobe je svojo pa¬ stirsko palico v zboru z nogami taptal, in očitna razujzdanka s križem pod nogami je bila v procesii v staro častito cerkev Matere božje peljana, in ondi kakor boginja pameti na altar postavljena; v celi Francii je bilo potem 50.000 cerkev v tempeljne boginje pameti spremenjenih. De bi bil ves spomin v Boga vničen , so se koledar predelali, vse praznike odpravili, in namesti sedmiga dneva desetiga v deržavni praznik odločili. Pa tudi domače svete zaveze so bile vse razdjane, ko je bila ločitev zakonov dovoljena, očitnim razujzdankam pa deržavna pomoč pripravljena; v dveh letih je je bilo samo v Parizu 5900 zakonov razdertih, in množica otrok po tej in drugačni poti sirot storjenih. Groza je zmisliti, kako de je bilo keršansko ljudstvo v stanu se tako globoko pogrezniti! Bil je na eni strani sad tistih hudobnih naukov, kteri so se poslednje čase če dalje z večji prederznostjo oznanovali; bila je na drugi strani šiba božja za nemarnost in mlačnost per teh, za nepokoršino do apostolskiga stola v hinavski krivoveri per unih, za malovernost in razujzdanost per mnogoterih; bila je huda skušnja v zveličanje per njih, kteri so še Bogu in cerkvi zvesti ostali. Kar jih je bilo še dobrih, so ali iz nesrečne dežele bežali, ali so v sili in strahu hudo grozovitost prenašali; bretanjsko ljudstvo, zlasti Vandejci, pa so za orožje prijeli, se za vero in kralja bojevati; res de so omagali pred veliko močjo nasprotnikov, vender prostost svoje ka¬ toliške vere so si v slavnim boji ohranili. Takošna tedaj je bila v Francii, ko so v Gospodovim tempeljnu boginjo pamet častili, in po tergih in ulicah enakost, prostost in bratovsko ljube z in kričali. Vender tako ni moglo obstati; ko nevera do verha pride, se nima drugam kot nazaj oberniti. V zadnje tudi deržavni snid ni mogel drugač, kakor spet očitno oznaniti, de Bog je, in de je duša neumerjoča; tudi služba praviga Boga je bila spet v tistih cerkvah dopušena, ktere še niso bile prodane, ali za deržavno rabo pobrane. Pa tudi pravica božja se je začela nad hudobneži kazati; zakaj deržavni snid se je obernil kmalo zoper tiste, kteri so popred prekucii pospeh dajali. Dali so glavo pod gilotino: voj¬ voda Filip Orleanski, general K is ti n, in veliko odbornikov; ravno tako več tistih škofov in mašnikov, kteri so bili po novim redu vstavljeni, namreč, Gobe,Lamuret,Fuše, in veliko drugih. To pa je pomniti, de so se imenovani možje in mnogi drugi pred smertjo k Bogu obernili; z nevarnostjo življenja so nekteri mašniki, posebno Lotringer, njih spovedi sprejemali, in jim odvezo od greha in cerkveniga izobčenja delili; Parižki nadškof Gobe celo ni mogel drugač do spovednika, kakor de mu je pisano spoved poslal, in prosil ga na poti iz ječe pričakati, in memogredočimu skrivaj odvezo podeliti. Pa tudi pervake prekucije je pravična sodba zadela. Robespier, Dantdn, Šabd, Kloc so pod gi¬ lotino nesrečne duše izdihnili, Mirabd, Mara, Petidn so po drugih potih pregrešno življenje končali. Vse to vender osleplje¬ nim ostankam ni oči odperlo; ena stranka, teofilan tropi po imenu, 36Š je deržala neko vero v Boga brez vsih keršanskib spominov; stranka tiste duhovšine, ktera je na deržavno postavo prisegla, in janse- niškiga kvasu navzeta bila, pa je med katoličani še večji oblast imela, in pravi katoliški duhovšini pravice po vsaki poti kratila. Glava te stranke je bil Bloaski škof Gregoar, kteri je 1. 1797 v Parizu zbor odcepljencov sklical, kjer so bile marsiktere v der- žavnim zboru skovane postave ponovljene. Med vsimi temi notranjimi prekucijami in prenaredbami pa je Francija od zunaj imela hudo vojsko, ker so se skoraj vse vlade zoper njo soedinile; pa boj je na suhim večjidel Francozam po sreči bil, ker je vse, mlado in staro, za orožje zgrabilo; Nemčija do Rena, Nizkozemlja in Holandija je prišla v irancozko oblast, Španija in Prusija ste od boja nehale, samo na mokrim so Angleži zmagovali, in Francozam vse naseliša pobrali. Ko je v Francii vlada hudih grozovitnežev nehala, so nastopili peteri vodji s sve- tam starašinov in odbornikov na strani 1. 1795 ; mladi vojskovodja Napoleon Bonaparte je srečo francozkiga orožja v Italii po¬ vzdignil, Benečija je nehala sama svoja biti, in cesar Franc II. je mir sklenil. Pa zdaj je bil tudi papež Pij VI. s posestvam rimske cerkve v nevarnosti; Napoleon je brez vzroka 1. 1797 papeževe dežele napadel, in Bolonjo, Feraro in Romanjo po sili vzel in verh tega težko dacijo naložil. Kmalo je bil 1. 1798 drugi francozki častnik poslan, kteri je v Rimu ljudovlado oznanil, in s tem papežu vso deželsko oblast odvzel; hude sile in pregrehe so se zdaj v mestu množile, cerkve s papeževim gradam so bile oropane, papež po vsaki poti zasramovan, boginja prostosti s sve¬ timi znamnji pod nogami na tergu postavljena. Papež, častit, osem¬ deset let star mož, desiravno v vedni nevarnosti, ni hotel svoje cerkve in svojiga ljudstva zapustiti; ali silni grozovitneži mu niso dali pokoja, mogel je pred končam zime, od malo duhovnih in slu¬ žabnikov spremljen, rimsko mesto zapustiti, in se v Sieno, in od tod v Florenco preseliti. V stranskim samostanu je slabi pre¬ častiti starček nekaj mescov v miru prebil, od mnogih strani je prejel znamnja spoštovanja in darove; pa francozki vladarji mu tudi tukaj niso dovolili dolgiga pokoja. Bolan, z oteklimi nogami je bil pa¬ pež Pij VI. naprej tiran skozi Parmo in Turin v Briansdn, mestice v sneženih hribih na francozki meji, potem dalje v Grenobel in Valans; pa tukaj so svetiga očeta že vse moči zapustile, cele dni se skoraj ni zavedi!, njegov konec se je približal. Poslednje ure je bil per polni zavesti, je prejel z veliko pobožnostjo svete za¬ kramente, se je pogovarjal od minljivosti pozemeljskih reči, in je sklenil s temi besedami: »Naj moj naslednik tako odpusti francoz- kimu ljudstvu, kakor mu jest odpustim. 44 Taka je bila tedaj smert papeža Pij a VI. v pregnanji na ptujim, pa vsa po zgledu Go¬ spodovim 1. 1799. Do zdaj ni noben papež božje cerkve tako dolgo vladal, kakor on, namreč 24 let in 6 mescov. 369 182. Poskušnje za novo zvezo Francije z rimsko cerkvijo, zlegi cerkve v Nemčii, Italii in Spanii: papež Pij VII. v vjetji. Ker je bilo Rimsko mesto o smerti Pija VI. še v francozki oblasti, so se kardinali iz mnozih strani v Benedkah zbrali, kjer jim je cesar Franc II. pokojno mesto pripravil; ondi je bil izvoljen Pij VIL, in tudi v cerkvi s. Jurja kronan. Nemški cesar Franc II., tudi ruski Pavel L, kteri je imel del katoliške Polonije pod seboj, španski in neapolitanski kralj so mu po poslancih svojo vdanost oznanili; pomoč združenih vladarjev, kteri so nov boj zoper fran- cozke silovitosti srečno začeli, je Rimsko mesto od ptuje oblasti rešila, in papež se je zamogel v sredi 1. 1800 na sedež s. Petra poverniti. Ravno v tem času pa je NapoleonBonaparte, kteri se je po vernitvi iz Egipta sam perviga konzula ali župana po¬ stavil, v srečnim boji spet francozko moč v severni Italii zaterdil, in za rimsko cerkev je Bolonja, Ferara inRavena zgublje¬ na ostala. Novi papež si je prizadeval po vsi moči velike zlege poravnati, ktere je bila sovražna oblast čez njegove dežele nape¬ ljala; sam per sebi in per svojim dvoru je začel obilno varčin biti, dal je postave za boljši obnašanje in življenje med ljudstvam, in je velikimu delu med prekucijo zapeljanih zanesel. Papež Pij VIL je imel posebne želje, Francijo spet z apostolskim štolam spraviti; večkrat je sam rekel: de bi mu nič prijefnišiga ne bilo, kakor svoje življenje za to ljudstvo dati, ako bi zamogel s tem njegovo zveličanje odkupiti. Tudi Bonaparte, kterimu je bilo skerb svojo oblast vterditi, je želel sprave s pa¬ pežem; zakaj spoznal je, de francozko ljudstvo ni vse brezbožniga duha, in de brez vere ni mogoče pokojniga in stanovitniga vlada¬ nja. Božja previdnost je tako obračala, de mož, kteri sicer sam ni vere imel, ji je služil v ponovljenje katoliške vere v Francii. Ko je papež željo francozkiga mogočnika spoznal, je poslal nad¬ škofa Spina v Pariz, se zavoljo poravnanja cerkvenih reči pogo¬ diti; pa velika težava je bilo to, in veliko zaderžkov je na poti stalo. Zakaj vse škofije v Francii so bile v oblasti vstavnih ško¬ fov, kteri so bili od rimske cerkve odcepljeni, pravih škofov pa je bilo še veliko živih; tudi volitev duhovnih pastirjev in premoženje cerkveno je bilo vse v posvetnih rokah. Tedaj je bil kardinal Ko n- salvi iz Rima poslan, kterimu je bilo posebno obširno pooblaste- nje dano; tako je bilo mogoče delo hitreje doveršiti, in papež Pij VIL je novo zvezo ali konkordat poterdil proti koncu 1.1801. Po teh pogodbah je katoliška vera v Francii spet prostost v spo¬ znavanji vživala in očitno božjo službo imela; dobila je tudi cer¬ kve nazaj, kar jih še ni bilo v prodaj danih ; škofam in duhovnim pastirjem so bili spodobni dohodki iz deržavnih denarnic obljubljeni. Število škofij v celi Francii po novih mejah do Rena je bilo zlo pomanjšano, namreč na 10nadškofij in 60 škofij prikrajšano; vlada je dobila pravico nove škofe imenovati, kterih poterjenje si je pa¬ pež prihranil; stari škofje, pravi in vstavni, pašo se imeli vsi svoji 370 službi odpovedati, ker drugač se ni dala edinost doseči. Ta kon¬ kordat očitno razglasiti pa je Bonaparte do spomladi L 1802 od¬ lašal; nekaj ni hotel brezbožnikov naglo žaliti s poterjenjem tega, kar so bili pred nekterimi leti sami zaterli; nekaj je iskal sam sebi večji moč tudi čez cerkev prideržati, zatorej je z oznanilam konkordata tudi nektere postave razglasil, ktere so bile duhu po¬ godb zlo nasprot. Papež Pij VIL se je zoper tako ravnanje z žalostjo pritožil, pa ni mogel kaj opraviti; terd kot jeklo je bil novi francozki vladar v svojih sklepih. Vender začetek boljšiga časa za katoliško cerkev v Francii je bil z veliko slovesnostjo obhajan; tudi so bile potem še nektere reči v prid cerkve dovoljene, namreč nekteri dohodki za škofijske korarstva in semeniša so bili določeni, in zmed miniških redov je bila misijonskim duhovnam, šolskim bra- tam in usmiljenim sestram pravica dana se spet v deželi vseliti. Nova zveza z Rimsko cerkvijo je želje veliciga dela med fran- cozkim ljudstvam spolnila, ker so mogli dolgo časa brez tolažil in pomočkov svete vere prebiti; pri drugim delu se je katoliški duh, kteri je bil v njih sercih dolgo zatert, iz noviga obudil, in mno¬ goteri zgubljenci so se očitno v družbo zveličanske cerkve pover- nili; res de je memo vsiga tega še velika množica neverniga in brezbožniga naroda ostala, vender katoliška vera zdaj ni bila več v očitno sramoto. S Francijo vred je tudi Belgija z levim renskim bre- gam v boljši stan prišla. V Belgii namreč je cerkev o podjarmenji dežele enake zgube kakor v Francii terpela; samo de duhovšina se je večjidel stanovitno branila v tiste nekeršanske prisege fran- cozke vstave privoliti, kardinal Frank enberg je za tega voljo raji v zapor šel. Poleg Rena pa so nadškofije vMogunci, Treviru in Kolonii velik del posest zgubile, vera je tudi prišla ob pravico. Po konkordatu med Pijem VII. in Bonapartetam so bile v teh stra¬ neh škofije zopet v red djane, duhovšina je zamogla spet svojo službo prosto opravljati, in ljudstvo je bilo v stanu v sveti veri pokojno živeti. Pa za veliki del Nemčije to stran Rena je zdaj vihar razdjanja svete cerkve prišel; ker so bili Francozje mnogoterim nemškim knezam posesti unstran Rena vzeli, je bil 1. 1803 sklep storjen, posvetnim vladarjem te zgube s cerkvenim posestvam poverniti. Razun tistiga, kar je pod Francijo padlo, je 18 škofij in več kakor 60 opatij svoje lepe posestva zgubilo; samo poprejšnji Mogunški nadškof Dalberg je z novo nadškofijo v Reznu in pozneje v Frankobrodu tudi nekaj dežele prihranil. Novi dohodki, kteri so bili za cerkve, duhovšino in minihe zgovorjeni, ali celo niso bili odločeni, ali so bili le slabo in po malim plače¬ vanj ; cerkve z altarji so bile draginj oropane, mašne, šolske in druge mile vstanovila so bile raznesene ali vničene; vlade, kato¬ liške in še bolj nekatoliške so brez mere v cerkvene pravice se¬ gale. Škofije so bile čašama brez pastirjev, ker so eni odstopili, drugi pomerli; cerkve brez mašnikov, ker je stare smert pobrala, novih pa je bilo zavoljo pomanjkanja semeniš le malo. Namesti škofov je papež postavil apostolske namestnike, ker drugač ni bilo mogoče pomagati; pa tisti niso imeli zadosti moči, de bi bili v 371 stanu vsiin potrebam zadostiti. Verh tega so sc brezbožni nauki iz Francije v Nemčijo razširili, in prazni duh noviga modrovanja jih je veliko število premotil. V Italii, kamor se je francozka moč tudi stegnila, so cerkev enaki zlegi zadeli; število škofij je bilo zmanjšano, cerkveno posestvo v last vzeto, cerkvene pravice zatirane, samostani vničeni. Sicer je bil tudi za italijanske dežele nov konkordat storjen, in tudi z boljšimi pogodbami kakor za Francijo; na drugi strani je pa vlada znala cerkveno oblast po vsaki strani kratiti. Napoleon je svojo velikost s tem povzdignil, de seje 1. 1804 dal cesarja oznaniti; rad bi bil zavoljo večji veljave pred ljudstvam za svojo krono tudi cerkven blagoslov prejel, in je te¬ daj papeža večkrat in močno nagovarjal, de bi prišel ga po cer¬ kveni šegi kronat. V veliki zadregi je bil Pij VII., kaj de bi mu bilo storiti; zakaj posvetnih namenov podpirati mu ni bilo mar, zavoljo cerkvenih reči pa je bil v skerbi, in je upal per taki pri¬ ložnosti kaj boljšiga doseči. S tem namenam, v božjo čast, v prid cerkve in zveličanje duš, se je s solzami v očeh in v pozni jeseni vzdignil na pot čez snežnike v Francijo; z velikim veseljem in z veliko častjo je bil na poti sprejeman , in njegov prihod v Pariz je v mnogih sercih duha vere in pobožnosti obudil. Po dokonča¬ nim cesarjevim kronanji se je mogel papež še celo zimo v Parizu pomuditi, kjer je iskal za cerkev od cesarja boljši naredbe zado- biti; sicer ni dosegel vsiga po volji, vender so prejeli škofje večji prostost za svojo oblast, zaderžki za pristop v duhovni stan so bili pomanjšani, za izrejo mladosti, za oskerbljenje bolnikov in za dušne potrebe vojakov se je potem več zgodilo. O spomladi 1. 1805, ko se je dal Napoleon v Milanu tudi italijanskiga kralja kronati, se je tudi Pij zamogel v Rim poverniti; z velikim spoštovanjem in obilno slovesnostjo je bil spet na tej poti sprejeman, in zraven je še to preserčno veselje dočakal, de se je Pistojski škof Ricči s cerkvijo spravil. Prijaznost Napoleonova do papeža ni bila iz praviga duha, ker je bilo temu čudno naglo povišanimi! možu le za vterjenje svoje oblasti mar; njegoviga prevzetniga duha je pokazala beseda, s ktero si je bil sam cesarsko in kraljevo krono na glavo djal, rekoč: „Bog mi jo je dal; gorje mu, kdor se je dotakne.« Težko mu je djalo, de je zraven njegove še druga oblast, namreč pape¬ ževa, v njegovih že silno pomnoženih deželah veljala; njegov sklep je bil tedaj, papeževo moč kakor si bodi mogoče s poti spraviti. Kmalo je dal več cerkvi nasprotnih postav razglasiti; v sredi miru je posedel papeževo mesto Jakin (Ankona), in je od papeža tirjal, de naj z njim derži zoper vse nasprotnike. Papež se ni dal z žuganjem prestrašiti, in je vredin odgovor poslal, de, ako cesar misli vso moč v posesti imeti, naj pomni, de pa Bog je viši od vsih vladarjev, kteri se tudi za pravico in nedolžnost mašuje. Avstri- janski vladar se je med tem kakor Franc I. 1. 1804 avstrijan- skiga cesarja razglasil, in je pozneje 1. 1806 tudi krono nemškiga cesarstva odložil. Napuh Napoleonov pa je še bolj zrastel, ko je 1. 1805 Avstrijo zmagal, potem posilil nemške 372 kneze in vojvode v svojo pokoršino, premagal pruskiga kralja in ruskiga cesarja; že je z deželami in kraljestvi gospodaril po sa- mopašni volji, dal Neapolitansko svojimu svaku, in Španijo 1.1808 svojima bratu Jožefu. Zdaj je tudi Španija okusila sad fran- cozkih prenaredb; samostani so bili vničeni, njih posesti odvzete, miniham slabe plače obljubljene, škofje so bili siljeni s papeževim štolam ne več toliko tesne zveze imeti, so se vender takimu pri¬ govarjanju terdno nasprot stavili. Napoleon je dalje se preširniši proti papežu delal, in veliko postavam sv. cerkve zoperniga od njega tirjal; I. 1808 je ukazal Rimsko mesto z vojaki obsesti, odvzel je papežu krajine Ankono, Urbino, Mačerato in Kamerino, kardi¬ nalov je dal nekaj zapreti, nekaj iz Rima drugam odpeljati; papež sam je bil že malo drugač kakor vjetnik v svojim gradu. L. 1809 pa je prevzetni cesar še Rimsko mesto z vso deželsko ob¬ lastjo papežu vzel, in mu samo letno plačo in njegove palače dovolil; papež Pij VIL, stanovitin v svojim poklicu in neprestrašen, je zoper take krivice vnovič svoj glas vzdignil, in bulo izobče¬ nja oznaniti dal zoper vse, kteri v deželah rimske cerkve sile delajo. V tej buli ni bil po imenu povedan ne Napoleon, ne nje¬ govi pomagavci; pa očitno je bilo njemu in celimu svetu , koga de izobčenje zadene. Mogočnež se je sicer posmehoval papeževi ob¬ sodbi rekoč, de njegovim vojakam ni v stanu orožja iz rok izbiti; ali papež je prepustil svojo sodbo višjima sodniku, naj jo doverši, kar se je ob svojim času tudi spolnilo. Po tem je šla silovitost Napoleonova še dalje; papež je bil iz Rima odpeljan, naglo skozi Florenco in Turin vGrenobel tiran, po novim povelji pa spet v Savono nazaj vlečen; ondi je bil hudo zavarovan, nihče ni smel po samim z njim govoriti, tudi noben kardinal ni bil per njem blizo; pa on tudi ni hotel nič iz rok svojiga preganjavca vzeti, ampak se je raji na mile darove vernikov zanašal; zmerno je ži¬ vel, in obilno in goreče molil. Kardinalov je bilo nekaj v ječah, nekaj v Parizu deržanih; drugi so živeli v ptujih deželah, in do¬ brotljivost vernikov, celo nekterih nekatoliških knezov, jih je ohra- novala. Takrat 1. 1809 je po novi zmagi čez Avstrijo tudi del slovenskih dežel prišel v francozko oblast, in cerkev je tudi tukaj stisko poskusila; s prazniki vred je bila slovesnost božje službe prikrajšana, število duhovnov se je zmanjšalo, in njih plača je bila negotova, nad cerkvenim posestvam se je po volji zatirav- cov gospodarilo. Zavoljo razpora med papežem in cesarjem je bilo zdaj ve¬ liko škofskih sedežev vFrancii praznih; Pij VII. se je namreč še v Rimu in tudi v Savoni stanovitno branil, tiste škofe poterditi, ktere je bil Napoleon imenoval. Samopašni cesar je iskal po mno- zih potih poterjenje tistih škofov doseči; sporočila so bile poslane do papeža, žaganja in obetanja ni manjkalo; vender papež se je deržal stanovitno, in je vso skerb pred križaniga Gospoda položil- Poklican je bil tudi narodni zbor škofov v Pariz 1. 1811, kjer so bili mnogoteri cesarjevi volji vdani; ali glas Kaš par j a M a k s i- milijana, Minsterskiga podškofa, je vse na resnico opomnil, de brez papeža sklepi zbora nič ne veljajo; in zbor je šel brez sadu 373 in brez slovesnosti narazen. V svojini napuhu je Napoleon mladimu cesariču dal ime rimskiga kralja; 1. 1812 pa je dal povelje, papeža v Francijo peljati; v sredi poletja, slab in za smeri bolan je bil sveti oče tiran čez snežnike, in naprej skozi Francijo do grada Fontenbld blizo Pariza; toliko omagan je ondi došel, de več mescov ni mogel iz postelje. Med tem pa se je božja pravica nad prederznim cesarjem začela kazati; njegovi mogočni početki zoper Rusijo I. 1812 so bili nesrečni, pogoriše velike Moskove ga je posililo se nazaj verniti, in strašna zima, pomanj¬ kanja in napadi sovražnikov so njegove skoraj nesoštete vojake malo manj kakor vse pokončali. Zdaj se je hotel s papežem ali v resnici ali na videz spraviti, ker je spoznal, de razpor s pogla¬ varjem katoliške cerkve njegovo ljudstvo in druge narode zoper njega vzdiguje; venderv vsi tej zadregi je od papeža le še večji reči dovoljene hotel; pošiljal je k njemu kardinale in škofe po svoji misli nagnjene, tudi sam je prišel s cesarico do svetiga očeta v Fontenbld. Že je bil papež Pij VII. na tem , cesarju Napoleonu veliko dovoliti, pa posvet z nekterimi kardinali ga je zavernil, de je v listu svojo obljubo preklical; cesar, še ne dosti ponižan, se je zato nad tistimi kardinali zmaševal, in eniga zapreti dal. Pa zdaj se je tudi njegova ura približala; on, kteriga si je božja previd¬ nost za nekaj časa v šibo malovernih ljudstev izbrala, je bil s svojo vojsko od združenih vladarjev per Lipsku potolčen 1. 1813; in kakor za kralje in za narode, tako se je še toliko bolj častito za cerkev in njeniga poglavarja pot prostosti odperla. 183. Povernitev papeža Pija VII. v Rim; počasno vstajanje cerkve od hudiga zatiranja. Silna nesreča proti koncu 1. 1813 je cesarja Napoleona morala se s papežem spraviti; dal mu je na ponudbo se v Rim nazaj verniti, in en del poprejšnjiga cerkveniga posestva spet v last vzeti. Papež Pij VII. pa ni hotel drugač, kakor celo in nič ne prikrateno dedšino s. Petra. V začetku 1. 1814, ko so zdru¬ žene vojske evropejskih vladarjev od vsih strani v Francijo sto¬ pale , je bil papež, spremljan od oboroženih mož , skozi Francijo spet v Savono peljan; nobeden kardinalov ni smel z njim potovati, le po samim, in v družbi častnikov od deželne straže so mogli ho¬ diti, in vsakteri v drugo mesto se oberniti. Ko je bila že vsa Ita¬ lija zgubljena, in polovica Francije v rokah nasprotnikov, takrat je Napoleon še le povelje dal papeža izpustiti, in mu Rimsko mesto z okolico nazaj dati. V začetku spomladi je prišel Pij VIL na mejo svojih dežel v Bolonjo; ravno takrat so združeni vladarji tudi v Pariz, poglavitno mesto Francije, stopili; izpušeni so bili na to tudi še vsi tisti, kteri so v zagovarjanji cerkve in njenih pravic ječo v plačilo dosegli. Z velikim veseljem je bil papež na poti skozi svoje mesta sprejeman, v Rim pa je med posebno sloves¬ nostjo stopil; ne da se izreči, kako željno in veselo de je ljudstvo svojiga Očeta spet v svojo sredo vzelo. Napoleonu, kteri z ve¬ likim cesarstvam ni bil zadovoljili, in bi bil rad celi svet podse 374 spravil, so združeni vladarji zdaj mali otok Elbo poleg toskanskiga brega v Italii v vžitek dali; pa v začetku leta 1815 je to selo zapustil, in se je spet v Francijo povernil z namenam poprejšnjiga cesarstva se spet polastiti; z njim vred se je vzdignil tudi njegov svak Mirat, misleč de bi mu utegnila zdaj cela Italija v last priti. Papež Pij VII. je mogel tedaj še enkrat Rimsko mesto zapustiti, vender le za kratke mesce; ravno zdaj pa je spoznal, kako de mu je njegovo ljudstvo zvesto, in koliko de so mu tudi drugi narodi vdani. Napoleonova nova slava je le 100 dni terpela, njegova naglo na noge spravljena vojska je bila vnovič zmagana, vdati se je mogel sam v roke svojih nasprotnikov, in kakor vjetnik je bil djan na majhin otok s. Helene v daljnim morji. Ondi mu je boljši luč posvetila, in začel je svojo tolažbo v veri iskati, ktero je posled¬ nje leta svoje mogočnosti tako prederzno zatiral. Papež Pij Vti¬ se je tedaj po kratkim odlogu spet v Rim povernil, in Dunajski snid mu je njegove dežele vse, zunaj Avinjona nazaj dal; vender želje svetiga’Očeta so bile te, de bi katoliška cerkev tudi v drugih krajih svoje posestva spet prejela, kar pa se ni zgodilo, ker so si posvetne vlade tisti rop že popolnama osvojile. Na drugi strani so bili izgnani kralji spet na svoje sedeže povišani; Francijo je prejel Ludovik XVIII., Španijo Fer d ina n d VII. in Neapolitan- sko Ferdinan'd IV.; drugim so bile prikrajšane dežele pover- njene. Avstrija je bila na sedanje meje razširjena, in slovenske dežele so prišle spet vse pod njeno mirno vlado; ime in častrim- skiga cesarja pa se ni več ponovila, ampak le kot avstrijanski cesar se je štel Franc I. Po'vterjenim miru je bilo za blagor cerkve vnetimu papežu skerb, velike zlege poravnati, ktere je bil čas vojske in zatiranja na njo pripravil. V Rimu je na prejšnji stan postavil naprave za izrejo mladosti in duhovšine, v nekterih rečeh je posebno rimsko vseučiliše še v boljši spremenil; tudi napravo za razširjanje svete vere ali propagando je spet v življenje poklical. Tudi mu je bilo mar, za cerkev spet tiste zveste, previdne in stanovitne vojšake obuditi, kteri so ji poltretje stoletje služili zoper krivovero in'spačenost sveta; komaj ko se je bil v Rim povernil, je tudi red jezuitov spet iz noviga vstavil. Strašna prekucija in stiska dolgih vojsk je tudi posvetne vladarje učila, kako de je vera še za pozemeljski blagor potrebna. Desiravno evropejske vlade v veri niso edine , ko je en del katolišk , in drugi nekatolišk: vender so 1. 1815 sveto zvezo med seboj storile, de hočejo svoje ljudstva sploh po keršanskim duhu vladati. Od keršanske ljubezni je ka¬ zala tudi zveza v zatrenje kupčije s černimi sužnjimi iz Afrike, ktero so perve evropejske vlade 1. 1818 storile, in po¬ zneje ponovile. Vender preden so zamogle deržavne vlade bolj keršanske biti, je bilo potreba, pred sveti veri spet splohno ve¬ ljavo po evropejskih deželah dati; in preden je imela prostost med daljnimi narodi zemlje obstati, je bila dolžnost pred božjo cerkev v domačih straneh iz sužnosti in razdjanja rešiti. Zatorej so ka¬ toliški vladarji začeli skerbeti, de bi se cerkvene reči v njih de¬ želah v boljši red djale; pa tudi nekatoliški knezi so po storjenih 375 pogodbah na to gledali, de bi njih katoliški podložniki v duhovnih potrebah prehudo zanemarjeni ne bili. V Italii je sardinski kralj Viktor Emanuel za svoje dežele s papežem 1.1817 pogodbo ali konkordat napravil, po kte- rim so bile škofije spet v nov red djane. Enako je skerbel nea¬ peljski kralj Ferdinand za svojo deržavo; po konkordatu od 1. 1818 so bile škofije v Neapeljski na manjši, v Sicilii pa na večji število djane, in kralj je dobil pravico, vredne duhovne može za škofijske stole imenovati; cerkev je dobila nekaj svojih posestev, duhovšina del svojih prejšnjih pravic povernjenih. V Francii je bilo posebno težko, kristijanstvo zopet v veljavo postaviti; zakaj narod je bil v neveri zastaran, v vojskah po duši zanemarjen; in ako se je pod terdo Napoleonovo vlado neverni duh manj smel glasiti, prava vera še ni mogla do dna sere priti. Kralj L u do vi k XVIII. je v novi vstavi katoliško vero kakor poglavitno v fran- cozki deržavi spoznal, ker je vedil, de brez vere ni ne za kralje ne za ljudstva miru in sreče. Pa duh nevere se je spet z večji prostostjo gibal, bukve Volterjeve in drugih brezbožnikov so se brez števila med Ijudstvam razširjale, katoliški mašniki, posebno misijonski duhovni pa so bili zasramovani in grajani. Perva po¬ treba za francozko cerkev je bila, prazne škofske sedeže spet zasta¬ viti, in dvome zavoljo konkordata od I. 1801 poravnati. Kralj je za tega voljo s papežem hotel nov konkordat pogoditi, kteri bi bil francozko cerkev spet v stan djal, kakoršin je bil v časih pred prekucijo, tudi število škofij pomnožil. Pa deržavni zbor, kteriga udov je bil velik del manj keršanskiga duha, se je nasprot posta¬ vil; pozneje je bila vender začasna pogodba storjena, po kteri so bile škofije na 80 pomnožene, korarstva, semeniša in duhovne učil¬ nice spet smele vstavljene biti; tudi dohodki so bili za duhovšino nekaj zboljšani, in pravica ji je bila dovoljena spet darila v leže¬ čim posestvu prejemati. Pa število duhovnov je bilo dolgo časa zlo pomanjkljivo; misijonski mašniki in družtvo s. Duha so se trudili z duhovno službo v zapušenih soseskah; tudi tra¬ pisti so se spet povernili, in so s svojo ojstro postavo razvaje- nimu svetu resne zglede dajali. Zaizrejo mladosti so delali šolski bratje, ktere je sicer Janez de la Sal, Remski korar, še 1. 168(j postavil bil, kteri so se pa v novejšim času posebno pomno¬ žili; v dekliških izgojivnicah pa so bile pridne uršuline, in v bolnišnicah in sirotišnicah usmiljene sestre. Tudi so se začele mnoge družtva in bratovšine med posvetnimi ljudmi, v razširjenje dobrih bukev, v podučenje otrok, v strežbo bolnikov. Per vsih teh napravah se je res v Francii tudi keršanski duh bolj obudil in povzdignil; pripomogli so zraven še nekteri pobožni pisatelji, kot Šatobrian, Lamene, deMester s svojimi bukvami. VŠpanii je bila francozka sila sicer tudi cerkev nekaj zadela, vender ne zadosti in ne za dolgo časa, ker je junaško ljudstvo z angležko pomočjo stiskavce pregnalo; samo duh nove vstave katoliški cerkvi ni bil preveč prijazin, zatorej je bilo cerkvi le v prid, ko je kralj Ferdinand VII. 1.1814 poprejšnji stan vlade spet naravnal. To de špansko cerkev je še le pozneje ognjena peč hude skušnje čakala, 376 V N emčii je bila cerkev močno potresena, ko je bilo vse cerkveno posestvo v posvetne roke potegnjeno, ko so se škofski stoli praznili, in mašniki pe dalje bolj po malim steli. Še le ko je dežela od ptujiga jarma oprostena bila, in ko je Dunajski sni d 1. 1814 ?ačel nove zadeve ravnati, takrat je začela tudi cerkev boljši naredbe za svojo stran upati. Vender upanje je bilo prazno, in papež Pi j VII. je bil primoran, se tudi za tega voljo zoper tisti snid oglasiti, ker so bile ondi pravice nemške cerkve skoraj vse v nemar pušene. Po samim le so skerbele manjši in večji nemške vlade cerkveni stan v svojih deželah poravnati. Nar pred je bil za Ba vari jo in sicer že 1. 1817 nov konkordat z rimskim štolam storjen, nadškofija Mnihovo - Frizinška .in pa Bamberska s 6 škofijami so bile vstavljene; pa konkordat je bil le čez več časa, 1. 1821 izveršen. Virtemberska, Badenska, oboja Hesija in Nasa vi ja so po buli papeža Pija VII. od 1. 1821 dobile novo vredbo katoliške cerkve, s Fribursko nadškofijo in ško- fijanji v Rotenburgu, Moguncii, Fuldi in Limburgu. Prusija je ravno v tem letu dosegla konkordat, in po tem nadškofijo v Kolonii s tremi škofijami za renske dežele, in nadškofijo v Gnezni in Po¬ znanji s tremi škofijami za izhodne strani. Druge nemške vlade so pozneje sledile. Avstrija sicer ni nobenih pogodeb z apo¬ stolskim očetam napravila; vender pobožnost cesarja Franca I. katpliške cerkve ni v nemar pustila, in je tudi mnogim prejšnjim postavam ojstro in terdo stran omehčala. S končam francozke vojske niso bili še vsi žalostni nasledki grozovite prekucije vničeni; temveč je seme hudobnih naukov še pozneje tudi v drugih deželah kali poganjalo. V lastnih deželah je mogel mož velike stanovitnosti in predobriga serca, papež Pij VJI., 1. 1821 ljudi gledati, kteri so v hinavski podobi pobožnosti in ljudomilosti orožje zoper njega vzdignili; to so bili karbo- narji, ktere je narpred strela cerkvene obsodbe s stola s. Petra udarila, po tem tudi pomoč avstrijanskiga cesarja poterla. Enaka je bila v Neapeljski in drugih italijanskih deželah; nič drugačna ni bila 1. 18ž?3 v Špapii, samo z drugačnim imenam , kjer je pa francozka pomoč kralja otela. Papež Pij VII. je umeri 1. 1823 v lepi starosti 82 let, po tem ko je vsaktere sile, tudi pregnanje in vjetje skusil, vender pa sveto cerkev zopet v miru in pokoji, in na poti v boljši čase gledal. 184. Napredovanje cerkve kboljšimu stanu pod papeži Leonam XII., Pijem VIII. in Gregorjem XVI., vender ne brez opoviranja. Novi papežLeonXIL, kteri je proti koncu 1. 1823 na stol s, Petra prišel, je še kakor kardinal veliko umnost v cerkvenih opravkih pa znanje dajal; pa kakor poglavar cerkve je precej po¬ kazal, kako dobro de cerkvene potrebe pregleduje. V letu 1824 je v eni buli vse škofe katoliške obudil k čuvanju nad nemar¬ nostjo v verskih rečeh, razodel je, kako de ta nemarnostna 377 zadnje človeka ob vso vero pripravi; v drugi buli pa je svaril pred zalazovanjem tistih družeb, ktere z raznašanjem bukev s. pisma v domačih jezikih le zmote razširiti skušajo. L. 1826 je spet v novi buli vzdignil svoj glas zoper skrivne družtva, ktere cer¬ kev in deržavo, vero in pravico, božje in človeške naredbe pod- kopujejo. Na drugi strani je skerbel napake poslednjih časov po¬ ravnati, duha pokore obuditi, in pobožnost sere oživiti s tem, de je za I. 1825 v Rimu, za 1. 1826 pa po drugim keršanskim svetu oznanil sveto leto; zavoljo vojsknih prekucij namreč 1. 1800 ni moglo obhajano biti. Slovesne besede svetiga Očeta so tak zveli- čansk čas napovedale: „Naj sprejme zemlja naše besede, in po- krajna celiga sveta sliši glas, kteri ljudstvu živiga Boga sveto leto oznanuje. Prišlo je leto sprave, povračila, odrešenja, milosti in odpušenja“. In zares je ta sveti čas keršanske ljudstva po celi zemlji močno obudil, njih vero oživil, in njih pobožnost užgal. Razun tega je papež Leon XII. še obilno čul za dušni prid svo¬ jih dežel, posebno je v boljši stan povzdignil učilniške naredbe in dobrodelne naprave; veliko si je pa tudi prizadel, potrebe keršanske cerkve v raznih krajih zemlje oskerbeti. Tako je bil 1. 1824 za Hanoveransko konkordat sklenjen, po kterim ste bile škofii v Hildeshajmu in Osnabruku poterjene. SHolandijo šobile 1.1827 enake pogodbe za dve škofii pogovorjene, kterih pa Kalvinska stranka ni dala obveljati, tako de so še dalje le apostolski namest¬ niki za potrebe katoličanov delati mogli. Švaj carska je v vojsknih časih tudi brez redovnih višjih pastirjev ostala; željam vernikov zadostiti si je že Pij VII. prizadeval, potrebni red pa je vravnal Leon XII. s konkordatam 1. 1828, tako de so obstale škofije v Kurii s Šent-Golam, v Soloturnu, Friburgu in Sionu. Enako je skerbel za Brazilijo in druge južno- in severno amerikanske deržave, ker jim je potrebnih pastirjev dal. Tudi nektere odcepljene cerkve v izhodnih deželah je ta' papež s katoliško cerkvijo soedinil. Pa ne¬ mila smert je v začetku 1. 1829 njegovimu djanju konec storila. Njegov naslednik je bil papež Pij Vlil. V začetku svojiga vladanja je on zaslišal veselo vest, de je katoliško ljudstvo v Anglii od dolge stiske rešeno. Dolgo so pravoverniki ondi pod težkim bremenam zdihovali, in per vsim tem so krivoverski vladi kraljev Jurja III. in IV. v časih hude vojske vedno zvesti ostali; v zad¬ nje so se mogle njih zatiravcam oči odpreti, in po sklepu deržav- niga zbora so bili v spomladi 1. 1829 od dolge sužnosti izjeti. Zdaj so zamogli katoličani v Anglii svojo vero brez strahu spo¬ znavati, božje hiše očitno staviti, tudi v deržavne zbore in službe izvoljeni biti. Ako se je pa tukej za cerkev boljši nada pokazala, je drugej tako dobro cerkvi kakor deržavi na skrivnim nevarnost žugala po mnozih društvih , ktere so se med seboj v pod kopanje vere in postave soedinile. To vse dobro vedoč je papež Pij VIII. precej od začetka svoje vlade list zoper nemarnost v veri in zo¬ per skrivne družtva razglasil. Dalje je obernil sveti oče svojo skerb na težave svojiga ljudstva, je pomanjšal dacije, in pripravil dela in zaslužke. Previdin je bil tudi za cerkvene potrebe v drugih deželah; med drugim je meje škofij na Kranjskim in v Pri- 378 morji vnovič vravnal in v Gorici spet nadškofijo, zraven pa štiri škofije, za Ljubljano, Terst s Kopram, Pareč s Polo, in Kerk postavil; katoliškim Armencam pod turško oblastjo je lastniga pa¬ triarha pridobil; za katoličane med krivoverci v Nemčii je postavo zastran namešanih zakonov z nekatoličani oznanil. Pa nov vihar se je zdaj vzdignil, kteri je žugal mirno zviševanje in raz¬ širjanje katoliške cerkve iz noviga ustaviti, ali pa to božjo napravo še celo hudo zatreti. V Francii namreč se je tista stranka, ktera je bila polna nekeršanskiga in nepostavniga duha, spet začela bolj močno vzdigovati. Kralj Karl X., ki je 1. 1824 nastopil, se je sicer veliko trudil, katoliškiga duha med svojim ljudstvam bolj obu¬ diti in uterditi; pa narod je bil po dolgih vojskah in prekucijah nekakošno obdivjan, in neverski in prekucijski nauki so vse še več spačili, in zatorej so bili kraljevi početki, tudi dela duhovšine brez pospeha. Hudobna stranka je po vsi deželi svoje zaveze razširila, udje deržavniga zbora so bili od njeniga duha navzeti, časniki in razne bukve so pregrešne nauke na vse strani trosili; začelo se je očitno in glasno nasprotovanje do kralja in njegovih služabni¬ kov, in ravno tako do cerkve in njenih pastirjev, posebno do je¬ zuitov. Proti koncu mesca julija 1. 1830 se je unel boj v ulicah Parižkiga mesta, Karl X. je mogel iz dežele bežati, in Ludovik Filip Orleanski je postal francozki kralj. Francozki vstajniki so imeli zaveze tudi zunaj dežele, in od tod je prišlo, deje tudi v Nemčii, Švajcarski, huje pa v Belgii, Polonii in Italii prekucija vreti začela. Za take hude čase je bila moč papeža Pija Vlil, preslaba, in proti koncu 1. 1830 je sklenil svoje življenje. Velik nepokoj je celo Evropo pretresal, ko je bil v začetku 1. 1831 kardinal Kapellari v papeža izvoljen kot Gregor XVI.; Belgija je bila v boji zoper svojiga kralja, holandskiga Vilhelma I., Polonija v serditi vojski zoper svojiga cesarja, ruskiga Nikolaja I.; pa tudi Italija se je v prekucijskim duhu vzdignila, in vstaja se je že v papeževih deželah od Bolonje do Rima razširila. Veliko serč- nost in zaupanje v Boga je novi papež v takih zadevah razodel; to je bila njegova beseda, ko je visoko službo prevzel: „Ta misel nas poterdi, de nebeški Oče ne bo dopustil, de bi stiske, s kterimi nas obiše, naše moči presegle". Perve njegove djanja so bile dela usmiljenja do ubozih; potem se je vzdignil njegov glas zoper vstaj¬ nike, in jim je cerkvene pokorila zažugal; pomoč avstrijanskiga cesarja Franca L pa mu je pristopila vstajo tudi v djanji zadušiti. Enako skerb je imel, prekucijo tudi v drugih deželah zatreti; za- toraj je opominjal francozke škofe, se noVimu kralju pokorne ska- zati, belgiškim in poljskim pa je veleval se nikakor ne v deržavne reči mešati. V svojim okrožnim listu do vsih patriarhov, nadškofov in škofov celiga kristijanstva v I. 1832 se je odkrito in ojstro oglasil zoper duha goljufiviga modrijanstva in novinarstva , in je preserčno opominjal, se stariga apostolskiga izročila zvesto der- žati. Ko so se rimske dežele nekoliko pomirile, si je papež vse prizadel napake odverniti in stan ljudstva zboljšati. Višji šole so se spet odperle, učeni možje so bili spodbujeni, bukve so prišle pa svetlo ali v cerkveni ali v posvetni učenosti važne. Notranja 379 vlada rimske dežele je bila v boljši red djana, davšine bolj prav razmerjene, in izdaje modro zmanjšane; nov zakonik je bil ozna¬ njen, in sodnije so se po potrebah časa osnovale. Papež sam pa je vsim s svojim zgledam svetil, živel je ojstro po vodilih svojiga miniškiga reda, ker je bil kamaldulan; okrog sebe je imel pa tudi modre in učene može zbrane. Kardinal Lambruskini je slovel po obilni učenosti in po vladarski razumnosti; kardinal M a j je bil vsemu učenimu svetu znan po izdaji starih dragocenjenih bukev, in M e zz o fanti po znanji do petdeseterih jezikov; drugi učeni možje so bili Perdnne, Delsinjore, Ven tur a, Ro s mini. Pa tudi krasne zidanja so znamnja od ljubezni tega papeža do lepih umetnost; cerkev s. Pavla v Rimu, ktera je bila 1. 1833 pogorela, se je po njegovim prizadevanji lepši iz podertije vzdignila. Francija se je po previdnim vladanji kralja Ludovika Filipa čašama umirila; nova vstava sicer katoliški cerkvi nobenih spred- kov ni dajala; vender ji ni prostosti odpovedovala; zatoraj je pa¬ pež Gregor XVI. škofam veleval, se novi vladi vdati, in za kralja navadne molitve opravljati. Vihar, s kterim se je brezbožna druhal v začetku 1. 1831 zoper cerkve in križe vzdignila, je bil s po¬ močjo boljšiga dela l judstva potolažen; spraznjene škofske sedeže je vlada spet zastaviti skerbela. Ker vender novo vladarstvo za cerkev ni bilo v vsim po godu, so se nekteri goreči možje v ta namen združili, cerkvi popolno prostost pridobiti. Nar bolj glasno se je v tem poganjal L a men e, kteriga izreki so vender kmalo predaleč šli, de je v zadnje vstajo zoper deržavo, in celo zoper cerkev oznanoval; tedaj so ga njegovi prejšnji družniki zapustili, papež ga je nar pred lepo svaril, po tem pa iz cerkvene zaveze izločil. V nasprotovanje resnice je neki šatel novo francozko- katoliško vero na dan spravil, ktera pa razun nekaj vnanje podobe nič keršanskiga ni v sebi imela, in je spet v nič prišla. Na drugi strani so nauki, ktere je že popred neki Sen-Simdn trosil, novo tovarštvo zbudili, ktero je hotlo človeški družbi vso drugo podobo dati, in jo po stanu in spolu vse drugač razmeriti; tudi tiste prazne sanje niso imele dolziga obstanka. Takošne zmote pa so na drugi strani imele vender ta prid, de so duha katoliške duhovšine bolj močno zbudile; cerkveni pastirji so skerbeli za boljši podučenje ljudstva in mladosti, in tudi vlada si je zato prizadevala. Za poduk mladosti so se veliko trudile družtva šolskih bratov in bratov s. Jožefa; za izrejo duhovšine so škofje skerbeli v semeniših; za obujenje in podučenje ljudstva so delali posebno goreči ozna- novavci besede božje, med kterimi sta jezuit Ra vi n jan in domi- nikan Lakorder pomniti. Po vsim tein se je katoliška vera med francozkim ljudstvam če dalje bolj oživljala, francozka duhovšina pa je v svojim obnašanji celimu svetu v zgled stala; prejšnji jan- seniški prepiri so bili ponehali, in sloveči pisatelji Žerbet (Ger- bet), Gom (Gaume), Ženiid (Genoude) in drugi so bukve polne zdraviga uka izdajali, in v časnikih glasove za resnico in pravico razširjali. Tudi duh za miniško življenje se je obudil, jezuiti in dominikani so se iz noviga vselili; pobožne družtva usmilje¬ nih sester v strežbo bolnikov, gospa dobriga pastirja v 380 spreobernitev zgubljeniga ženstva in dosti drugih so se bolj in bolj množile; tudi za spreobernjenje nevernikov se je vse unelo z novo bratovšino, ki seje v Lijonu začela, in lazaristam so se še nove družtva oznanovavcov s. evangelija pridružile. — V Beigii, kar je pod kraljem Leopoldam od 1. 1830 sama svoja, so za ka¬ toliško vero lepi časi nastopili; desiravno se ondi ni manjkalo strank noviga duha, je vender katoliška cerkev vso prostost ohranila. Škofje, med njimi Mehlinski kardinal nadškof S terks, so zamegli v vsim po cerkvenih postavah ravnati, tudi novo, v resnici kato¬ liško vseučiliše v Lovanii vstanoviti. V Španii so se zdaj prav hudi časi za katoliško cerkev začeli, ko je kralj Ferdinand VII. per svoji smerti kraljestvo mladi hčerki Izabeli zapustil pod varstvam njene matere Kristine. Zo¬ per tako naredbo se je kraljev brat Karlos vzdignil, in boj med obojo stranko je več let terpel v nesrečo cele dežele. Kraljica Kristina se je za podporo na stranko noviga nekeršanskiga duha naslonila, in tista jo je gnala le v početke, pravi veri nasprotne. L. 1834 se je razujzdana druhalzoper samostane vzdignila, in je več minihov umorila; drugo leto je deržavna postava skoraj vse kloštre vničila, njih posestva v rop vzela, njih učene in umetne zaklade raznesla, miniham in nunam pa slabo plačo obljubila. L. 1837 je bila duhovšini desetina, in cerkvam vsa posest vzeta, in nasprot tudi slaba plača obljubljena; število školij je bilo pomanj¬ šano, novi škofje so bili po samopašnosti nekeršanske vlade zoper papeževo voljo vstavljeni; božje hiše so bile dragin obropane, du¬ hovni in minihi so pomanjkanja pojemali. Po vsim tem se je sicer ljudstvo spet keršanskiga duha zavedilo, in tudi kraljica je bila nagnjena, se s papežem za novo vredbo cerkve pogoditi; pa druga vstaja je tudi njo I. 1840 pregnala, in pod novo vlado so se huji sile zoper cerkev in duhovšino pričele, mnogo škofov in papežev poslanec je bilo pregnanih. Papež Gr egor XVI. se je že 1. 1836 zoper take sile oglasil, 1. 1841 pa je z novim nagovoram zatiravce svete cerkve zavernil, in vse katoliško ljudstvo k molitvi za ne¬ srečno špansko cerkev opominjal. Goreče molitve niso bile brez sadu; vera se je začela med ljudstvara oživljati, duhovšina je bila poterjena v stanovitnosti, vladarstvo se je spremenilo, in poslednji stiskaveccerkve Es p art er o je 1. 1843 deželo zapustil. — Enaka kakor v Španii, je bila tudi v Portugalii; ondi je Pedro svo- jiga brata Miguela z vojsko od kraljestva odpravil, in deželo svoji hčeri Marii da Gloria prilastil. Gospodovanje je on 1. 1833 s tem začel, de je vse samostane in miniške redove odpravil, duhovšini desetino odvzel, in višji cerkvene službe samovlastno delil. Pa¬ pežev oglas 1. 1834 zatiravcov cerkve ni ukrotil; marveč se je razdjanje cerkve povečalo, ko jeMarija daGloria sama oblast prevzela. Papežev poslanec, kardinal Kapačini je 1. 1841 še le našel kraljico bolj pripravljeno, se zastran cerkvenih reči pogoditi, in na to je papež vnovič imenovane škofe poterdil; vender ves razpor še ni bil precej poravnan. — Namesti tacih žalostnih sku¬ šenj so se za cerkev pa v Anglii bolj veseli časi začeli. Kar je ondi katoliška vera prostost dosegla, so se njene resnice in njene 381 zgodbe bolj očitno razjasnovale; pravoverniki so se s tem unemali, krivoverci so od svojiga sovraživa odjenjevali; cerkve so se brez nehanja množile, krasni božji tempeljni so se vzdigovali, nižji in višji učilnice vstavljale, miniški redovi so se prikazovali, in sa¬ mostani napravljali. Prestopi od krivoverstva v pravo katoliško cerkev so se jeli množiti, tako de so časniki neprenehama take vesele prigodbe oznanovati imeli, in sicer ne samo od ljudi nižjih stanov, ampak tudi od mnogo učenih, duhovnih in blagorodnih mož. Učeni in za katoliško vero uneti možje Lingard,Mur f Moore), V a j s m en(Wiseman),pa tudi pobožna gospodičina Agnj u(Agnevv) so s svojimi spisi in bukvami veliko v to pripomogli. Papež Gregor XVI. je zavoljo večji rasti prave cerkve 1. 1840 namesti štirih postavil osem apostolskih namestnikov čez Anglijo. Pa tudi stranka, ktero je učeni Puzej med angličani obudil z globokejim preiskovanjem starih naukov in navad prave cerkve, je bila posebno v pospeh ka¬ toliške vere, in je nasprot moč deržavne cerkve slabila; veliko mož od Puzejeve strani, med njimi častiti N j u m a n (Newman) se je v katoliško cerkev povernilo, in je njeno lepoto in moč povišalo. Pa tudi Irska se je od dolziga zatiranja jela oddihovati; njeni, pravi veri vedno zvesti stanovavci so per veliki ubožnosti in zra¬ ven v časih lakote znali božje hiše zalšati; njeni duhovni pastirji, med njimi pervak irskih škofov Keli, so bili goreče svojimu po¬ klicu vdani; P. Matju (Matthevv) jih je učil zderžnost zastran oinamljivih pijač, in je družtva treznosti med njimi pričel; njih serčni vodnik O Ko n el se je z vso močjo poganjal, ubogo ljud¬ stvo od ostalih bremen oprostiti. V Nemčii konkordati, s papežem zastran cerkvenih reči sklenjeni, niso bili cerkvi po vsaki strani v prid; zakaj posvetne vlade so pridjale lastnih vodil, ktere so dobre pogodbe na slabo devale; tudi so se same preveč v cerkvene reči vtikale. Bavarska pod kraljem Ludovikam je vender pred drugimi katoliški cerkvi potrebno prostost in podporo dovolila; imela je pa tudi škofe po sercu božjim, kot Zajlerja, Vi trn an a; in redila je učene može, kakoršni so bili Belinger, Meler, Filips, Geres; Bavarska je bila po tem središe keršanske učenosti in katoliškiga življenja za Nemčijo. Druge južnonemške vlade pa so raji katoliško cerkev in praviga keršanskiga duha zatirale. Posebno pa si je prizade¬ vala Prusija in njeni kralj Friderik Vilhelm III., katoliško cerkev vso pod svojo voljo in oblast spraviti; in zlasti je bila postava zavoljo namešanih zakonov, pri kteri so iskali razlaganje za protestante bolj pritožno vpeljati. Pa tukaj sta se vzdignila dva serčna vojšaka za katoliško pravico, K lem en A vgu st, nadškof v Kolonii, in Martin Dunin v Poznanji. Oba sta bila sicer 1. 1837 v ječo tirana, pa ta sila ni ne katoliških vernikov ne njih pastirjev v strah pripravila, marveč se je čez in čez pravi keršanski duh močno obudil, in od slej so se pri Nemcih za kato¬ liško cerkev boljši časi začeli. Oglasil se je papež Gregor XVI. in je ravnanje pruske vlade ojstro obsodil; bolj glasno ali bolj na tihim se je z njim vred prepričanje katoliških škofov in zraven tudi učenih in gorečih mož razodevalo. Ko je po očetovi smerti kralj 382 Friderik Vilhelm IV. nastopil I. 1840, je pri svoji pravoljub- nosti krivico poravnati iskal; nadškof Martin Dunin je bil iz ječe izpušen, in se je med velikim veseljem svoje čede na svoj sedež povernil; tudi nadškof Klemen Avgust je prišel iz svojiga zapora, pa po storjenih pogodbah s papežem se je le malo časa per svoji čedi mudil, temuč jo je namestniku Gajselnu zročil, rekoč, de zdaj hoče kakor Mojzes za svojo čedo do smerti samo še moliti. Od slej je kralj katoliški cerkvi sploh večji prostost dovolil; v spomin za visokost praviga keršanskiga duha pa je sklenil, naj se dolgo neizdelana veličastna gotiška cerkev v Kolonii doverši. O takih namerah so novi nauki, ktere je Hermes v renskih straneh trosil, še zmedo večji delali, dokler jih ni papež Gregor XVI. za- vergel. Na to sta pa Ro n ge in Čer s ki, dva malopridna duhovna v pruski Šlezii in Poljski, novo nemško katoliško vero na dan spravila z I. 1844; velik hrum so per tem sovražniki prave vere vzdignili, z velikim glasam so nova aposteljna nekeršanske vere slavili; vender le nekaj malopridnih vejic je odpadlo , drugi del katoliškiga ljudstva se je po tem za resnico še bolj unel. — Med takimi prigodbami je katoliška cerkev v Avstrii pokojne dneve imela; sicer se prave prostosti ni imela veseliti, vender pobožnost cesarjev Franca I. in po njegovi smerti 1. 1835 Ferdi nand L, ji teže ni dala toliko čutiti; v ogerskih straneh vender je bilo več se vojskovati treba zavoljo močnejiga vzdigovanja nekatoličanov. Avstrijanski cerkvi tudi niso manjkali škofje povolji božji, kot nad¬ škof Gruber in za njim kardinal Švarcenberg, škofa Cigler in Cengerle, nadškof in pervak Ogerske Kopači; ravno tako ne učeni možje, kot Fr i nt, Pleč, Ru t e n st o k, C ene r, R a všer, Stapf. Zavoljo namešanih zakonov je tudi tukaj prašanje vstalo, in sicer na Ogerskim precej s hudo; papeževa lista, posebej za druge avstrijanske dežele, in posebej za Ogersko, sta pa to reč mirno poravnala. Per tem se je Avstrija pobožnim družtvam bolj nagnila, jezuiti in redemtoristi so tukaj našli mesto, in Leopol- dinina družba za misijone se je vstanovila. — Takim zgledam nasprot ješvajcarska le sovražniga duha kazala, ker se je pre¬ več dala strankam noviga duha voditi; njeni pervaki so iskali cerkev le sužnjo storiti, desiravno se je papež nasprot oglasil; v argav- skim kantonu so bili 1. 1841 vsi miniški redovi odpravljeni, in samostani za rop pobrani. Zraven tega pa je bila ta dežela sre- diše za prekucovavne stranke, in ondi so se varili početki, kteri bi bili imeli Evropo pretresti. — Malim tem deržavicam je za ka¬ toliško cerkev enako delala velika Rusija in njeni car Nikolaj I.; prizadevanje ruske vlade induhovšine je namreč v to obernjeno, vse podložnike veliciga cesarstva v eno, namreč v odcepljeno greško cerkev soediniti. Od tod so se izhajale zmiraj večji stiske kato¬ liške cerkve vRusii in Poljski, mnogo duhovnov je bilo v Sibirijo odpeljanih, Krakovski škof Skorkovski je mogel že 1. 1832 zbežati; v 1. 1839 pa je greško katoliški metropolit Siemasko z dvema drugima škofama in celo verno čedo po obilnim siljenju y rusko cerkev odstopil. Zastran teh in drugih nadleg je papež Gregor XVI. čara po poslancih opominjal, pa brez sadu; tedaj 383 je v očitnim oglasu 1. 1842 celimu svetu stiske katoliške cerkve v Rusii razodel. Resnica ima svojo moč, car Nikolaj je sam papeža 1. 1845 v Rimu obiskal, hotel je svoje ravnanje polepšati; v oči pa mu je tukaj sveti Oče resnico povedal, ga na božjo sodbo opomnil, in je s tem terdo voljo mogočniga vladarja pretresel. V težkih časih so bile težavne skerbi, pa tudi velike in slavne dela svetiga očeta Gregorja XVI.; k vsimu temu je prišteti, kar je za razširjenje katoliške resnice med neverniki storil. Njegova smert je zadela proti sredi L. 1846. Njegovo djanje je skazalo resnico bukev, ktere je spisal po imenu: „Zmago apostolski ga stola". 185. Nove deržavne prekucije, nove stiske cerkve; papež Pij IX., njegov beg in srečna vernitev; znamnja boljših časov za cerkev. O smerti papeža Gregorja XVI? je bil evropejski svet od zunaj na videz pokojin, od znotraj pa ves od skrivnih družtev podkopan, kterih namen ni nič drugačin bil, kakor cerkev in der- žavo raztreti, in na razvalinah ves nov red človeške družbe brez vsiga keršanskiga duha postaviti, stanove in posestva po enakim razmeriti, sebi pa, to je vodjem prekucije, se ve de nar boljši del prihraniti. Posvetne vlade nekaj niso zadosti moči skrivnih pre- kucnežev spoznale, nekaj so se preveč na svojo vsemogočost za¬ našale, in so premalo podpore od zgoraj iskale. Glasovi modrih in pobožnih mož so sicer opominjali in svarili, čuti in moliti vele¬ vali; pa ostali so le klicanje vpijočiga v pušavi. Tudi v Italii in zlasti v papeževih deželah se je ta novi malopridni duh močno vgnjezdil, desiravno ga je modro in ojstro vladanje poslednjiga papeža zatiralo. Cerkev je potrebovala zdaj papeža modriga, zmerniga pa tudi stanovitniga, in božja previdnost ji je tacigadala; po kratkim pretresovanji je bil v sredi mesca junia 1. 1846 izvo¬ ljen kardinalškofMastaj-Fereti iz Imole, kteri se je Pi j IX. ime¬ noval. Veliko veselje je nad to volitvo rimsko mesto in vsa pape¬ ževa dežela razodevala, tudi po drugih evropejskih deželah se je volitev srečna imenovala; povsod se je ime Pija IX. razglašalo in slavilo, samo on, kteriga je ta čast zadevala, je težo svojiga visokiga poklica globoko čutil in spoznal, pa v božjo voljo se je vdal, in v božjo pomoč zaupal. Njegov pervi nagovor do kardina¬ lov je obsegel opomin k stanovitnimu prizadevanju za čast in le¬ poto katoliške cerkve; njegov pervi oglas do patriarhov, nadškofov in škofov cele cerkve je opominjal, se zvesto svete vere deržati, kakor je od Boga razodeta in v besednim izročilu vedno ohranjena, ne po goli človeški pameti modrovati, nove nauke prekucovavcov človeške družbe zatirati, in keršanskimu ljudstvu s spodobnim du¬ hovnim življenjem svetiti. Ker je po modrim in razsvetljenim duhu velike stiske in vojske svete cerkve previdil, je s podeljenim od- pustkam vse pravovernike opominjal, z njim vred moliti in božje pomoči za srečno zmago prositi, Hitro pa se je njegovo oko tudi 384 na potrebe svojih dežel obernilo; z milostjo do tistih, kteri so bili zavoljo prejšnje vstaje obsojeni, je iskal duha prekucije utolažiti; skerbel je deržavne dolgove poravnati, ljudstvu teže polajšati, njegovo stanje zboljšati, z dobro izrejo in zdravim podučenjem boljši mlad zarod zasaditi; z lastnim pogledam se je iskal sam od vsili zadev prepričati, tudi ni opustil sam po cerkvah božje besede oznanovati. Za tega voljo se je slava njegoviga imena še močneje glasila; hinavsko so vmes vpili tudi tisti, kteri so bili kmalo pri¬ pravljeni klicati: križaj ga! čudni in siloviti časi so se namreč že s celo močjo pripravljali. Vstaja zoper vse cerkvene in stare deržavne naprave je na dan udarila v Švaj carski z vpitjem nad jezuiti, in potem proti koncu 1. 1847 z bojem zoper katoliške kantone, kteri so si pri¬ zadevali, svoje stare verske in deželske pravice ohraniti. Ko je tukaj zmaga prekucijske stranke obveljala, brez de bi bila ktera evropejska vlada kaj nasprot storila, se je skrivnim družtvam čas pripravin dozdeval, na vsih straneh na svetlo stopiti v doveršenje svojih hudobnih namenov. V začetku februarja 1. 1848 se je začel boj zoper kraljevo vlado vFrancii na ulicah veliciga Parižkiga mesta; mogel je iz dežele v Anglijo bežati kralj L u d o vi k Fi 1 i p, on, kteri je popred Parižkimu nadškofu za tirjanje cerkvene pro¬ stosti žugal, de bi utegnila škofova kapa z glave pasti, pa odgo¬ vor prejel, de je kraljeva krona še bolj nestanovitna. Boj vFrancii je sicer kmalo ponehal, ko so nekteri bolj pokojni možje naglo spred stopili, in ljudovlado vstavili. V začetku druziga mesca se je vstaja vnela za Avstrijo v Milanu in Benedkah; 13. marcja pa se je vzdignila množica na Dunaji, in cesar Ferdinand I. je za cesarstvo razglasil novo vstavo. Tudi v Nemčii se je ravno ta čas semtertje nepokojno gibanje pokazalo, zlasti je bil v Ber¬ linu po ulicah hud boj; sploh pa se je glas razširil za večji edinost nemških dežel, in deržavni zbor v Frankobrodu bi bil imel to reč dognati. Z vsim tem pa vodji prekucije svojih namenov še niso doveršili; huji prepiri in boji so še čakali. Konec mesca junija se je za tega voljo na Francozkim v Parizu nov boj med zapeljano množico delavcov in vojaško močjo užgal, in srečin konec nemira je bil zlo negotov. Tu se prikaže Parižki nadškof d’ Afer med bojevavci z oljkino vejo v roki, ter vstajnike k pokoju opominja ; boj potihne, množica posluša svojiga pastirja, kar poči nenadama puška, in dobri pastir zadet pade, in v kratkih urah izdihne svojo blago dušo. Dal je svoje življenje za ovčice, ker je precej potem boj popolnama nehal, in zapeljana množica se je pomirila; res de nar huji prekucneži so tudi pregnani še vedne nepokoje snovali. Na Nemškim je v Frankobrodskim narodnim zboru veliko po¬ slancev zmiraj bolj nekeršanskiga in nepostavniga duha kazalo; prišlo je celo do morije poštenih mož, in potem do prekucije v Badenski. Avstrija pa je mogla še posebno veliko zlega od pre- kucijskiga duha prestati. V Italii se je hinavski sardinski kralj Karl Albert z vstajniki soedinil, in cesarski vojski huji boje napravil; tudi iz Toskane in papeževe dežele je prekucija pomoč¬ nikov dobila. Na Dunaji se je druhal prekucnežev vgnjezdila, je 385 učilišno mladost spačila, množica nižjiga ljudstva v nepokoj za¬ pletla, od dobriga cesarja če dalje več tirjala, deržavni zbor na svojo stran potegniti iskala. Kmalo se je zoper miniške redove, zlasti jezuite in redemtoriste na Dunaji in drugej preganjanje vzdignilo, pravim katoliškim mašnikam je sila žugala, nasprot seje začela nekeršanska nemškokatoliška vera šopiriti. V zadnje se je na Dunaji popolna prekucija unela, umor zvestiga služabnika Laturja je cesarja Ferdinanda prisilil mesto zapustiti, hudobijam in ger- dobijam in grozovitostim je potem vse zapadlo. Verh tega je pre¬ kucija na Ogerskim na dan udarila; gospodovanja željne, in ka¬ toliški veri sovražne glave, med njimi Košut, so jo zbudile, in prevzetnost mažarskiga ljudstva jo je redila, ravno kakor v Italii angležka vlada skrivaj podpihovala. Dunaj je sicer zvesto vojaštvo, posebno iz slavenskih narodov zbrano, konec oktobra zmagalo, in ondašnjo prekucijo udušilo; vender v Italii in Ogerski so ker- vavi boji še dalje lerpeli, dokler jih ni tamkej pogumnost Radeckiga, in tukaj hrabrost drugih vodjev z rusko pomočjo končala 1. 1849. Tudi v srednji in južni Italii je zleg prekucije gospodoval, Toskana seje uperla svojimu nadvojvodu, in Sicilija se je odpo¬ vedala svojimu kralju; celo papeževa dežela z rimskim mestam se je prederznila, ljudomilo vlado cerkveniga poglavarja odvreči. Pre- kucijske druživa so papežu dalje in dalje silo delale, so ga pri¬ morale namesti kardinalov posvetne može v višji deržavne službe vzeti, so mu deželsko oblast bolj in bolj stiskale, in v zadnje po- polnama odpovedale, ter ljudovlado razglasile. Samo kakor višji duhovni pastir in ne več kakor deželski vladar je papež Pij IX. malo drugač kakor vjetnik v Rimu v svojim gradu stanoval; mo¬ rije so se začele po mestu množiti, papežev minister Rossi je bil na poti v zbornico preboden. Sveti Oče sam, življenja si nič več s vest, je bil primoran skrivaj iz Rima pobegniti, kar se je zgodilo 24. novembra 1. 1848; kralj Ferdinand II. mu je na Neapolitanskim v Gajeti pokojno in varno mesto pripravil. Serce je rimskim vstajnikam upadlo, ko papeža ni bilo več med njimi; ves katoliški svet pa je bil od posebniga občutka presunjen, ko se je beg svetiga Očeta razglasil; molitve za poglavarja cele cerkve so iz ust vernikov proti nebu puhtele, in od vsih strani so se pre¬ gnanima nasledniku s. Petra darovi prinašali; Francija, Španija in Neapeljska pa so svoje vojake poslale, prederzno rimsko mesto ukrotiti, in Avstrija je pristopila, nepokorne dežele spet papežu podvreči. Po terdovratni brambi se je rimsko mesto moglo v sredi 1. 4849 podati, vstajnike je zadela ječa, pregnanstvo ali smert; vender še le drugo leto, 4. aprila 1. 1850, se je papež Pij IX. spet v Rim povernil, po tem ko je bil mir in obstanek njegove vlade zadosti zagotovljen ; veliko veselje je rimsko mesto v tej vernitvi razodevalo, in ves katoliški svet je Boga za to hvalit Poln hvaležnosti do Boga, pa tudi poln skerbi za svoje zapeljano in pohujšano ljudstvo je on precej oznanil sveto leto za rimsko mesto; prihodnje leto 'pa ga je razglasil za celi katoliški svet, de bi se ljudstva povsod spet k Bogu obernile, pregrehe poslednjiga Časa poravnale, in od Boga rešenje od tacih zlegov za prihodnje Š8Č čase sprosile. Zdaj si je papež neutrudeno prizadeval zlege po¬ praviti, ktere je nesrečna prekucija v njegovih deželah napravila; za pravo podučenje mladosti, za boljši stanje ljudstva, za večji moč deželne hrambe, posebno pa za obvarovanje svojih vernikov pred zmotami in krivimi nauki je skerbel brez nehanja. Zatorajje I. 1850 tudi list na vse italijanske škofe razglasil, v kterim jih opominja čuti za pravo vero, in prekucijskim slepotijam se v bran postaviti. Njegova skerb je bila tudi na vse druge keršanske de¬ žele obernjena , in vsaktera ima že zadosti spomina od njegove pastirske previdnosti; pa tudi za razširjenje prave svete vere med krivoverci in nejeverci je on veliko storil, in mnogo novih škofov¬ skih sedežev postavil. V spomin je on tudi svojo prejšnjo škofijo Imolo v nadškofijo povzdignil, in tedaj rimske dežele zdaj štejejo razun papeževiga stola v Rimu 6 kardinal-škofij : Ostija z Veletri, Porto, Albano, Fraskati, Palestrina in Sabina, 9 nadškofij: Fermo, Urbino, Ravena, Imola, Bolonja, Ferara, Kamenino, Spoleto in Benevent, in 69 škofij. — Druga Italija je zdaj mirna, desiravno si pregnani prekucneži, zlasti Mazzini, tudi iz daljniga prizadevajo, vstajo vnovič podkuriti; marsiktere poskušnje pa se godijo zlasti od angležke strani protestanški veri pot v lepe italijanske dežele pripraviti. Neapeljski kralj Ferdinand II. si sicer z vso močjo prizadeva, katoliško vero čisto in terdno v svojih deželah ohraniti; njegova zemlja ima zdaj 22 nadškofij: Neapel, Kapua, Salerno, Sorento, Konca, Amalfi, Tarent, Kosenca, Redžio, Brindizi, Lan- ciano, Matera, Otranto, Bari, Trani, Manfredoma, Kieti, Palermo, Mešana, Katanija, Siragosa in Montreale, in pa 96 škofij. Tudi v Toskani, kjer je bil 1. 1851 konkordat z apostolskim štolam sklenjen, v Parmi in Modeni se krivoverskim zmotam pot zapira; ondi so zdaj 4 nadškofije: Florenca, Siena, Piza in Luka, in 25 škofij. V Sardinii pa kralj Viktor Emanuel prekucijski stranki le preveč veljati daje, in krivoverskih početkov ne brani; nasprot pa hoče katoliško cerkev vso pod oblast deželske vlade spraviti, in ji mnoge nekeršanske postave vsiliti. Škofje, kteri se tem sa- mopašnim početkam ustavljajo, pa se z ječo in pregnanstvam po¬ korijo, kot nadškofaFranzoni v Turinu, in Varez i n i. v Sassari. V Sardinski je zdaj 7 nadškofij : Turin, šamberi, Genova, Verčelli, Kaljiari, Oristanji in Sassari, in 34 škofij. Po raznih skušnjah se je Španija spet k edinosti z rimsko cerkvijo nagnila, in milimu klicanju višjiga pastirja vdala. V letu 1851 namreč je kraljica Izabela II. pogodbo s papežem Pijem IX. storila, po kteri je bilo španski cerkvi posestvo spet pover- njeno, kar še ni bilo razdaniga, so bile škofije spet v red djane, in dohodki za duhovšino odločeni. Španija po takim zdaj šteje 8 nadškofij : Toledo, Burgos, Kompostelja, Sevilja, Granada, Valen- cija, Taragona in Saragosa, in 52 škofij. Tudi za Portugalijo se je kraljica Marija da Gloria s papežem soedinila, tako de so cerkvi spet njene pravice, in duhovšini njeni dohodki zagotov¬ ljeni; po tem ima dežela 1 patriarhat v Lisabonu, 2 nadškofij: Praga in Evora, in 14 škofij. — Belgija je v času poslednjih prekucij pokojna ostala, dober duh med katoliškim Jjudstvam in 387 pastirska skerb unetih škofov posebno kardinalnadškofa Sterksa je ondi mir ohranil; šteje pa dežela 1 nadškofijo v Mehlini, in 5 škofij. Holandija ima med svojimi stanovavci malo manj kot po¬ lovico katoličanov, za ktere je doslej pet apostolskih namestnikov skerbelo; eden zmed njih, namreč Lavrent iz Lucemburga, pa je že od 1. 1848 v pregnanstvu. L. 1853 je papež Pij IX., de- siravno so krivoverci za to hrum vzdignili, redovno cerkveno vlado vstavil, po kteri ima dežela 1 nadškofijo v Utrehtu, in 4 škofije. Š vaj car s k a je bila včasih prekucije še zmiraj nekakošno središe za nepokojne stranke, pa se je tudi vedno sovražna do katoliške cerkve kazala. L. 1848 je bil goreči škof Mariljej iz Friburga v ječo verzen, potem čez mejo izgnan; ostali samostani so bili vsi odpravljeni, in minihi pregnani, tudi več mašnikov je ječa ali pre¬ gnanstvo zadelo. Ondi je zdaj 5 škofij, zraven Milanska in Komska v deželo segate. Francija se je čašama pomirila, kar je 1. 185OLudovik Napoleon, stričnik cesarja Napoleona, v predsednika izvoljen, in konec I. 1852 v cesarja poterjen bil; njegova krepka vlada prekucijske stranke v tla tere, desiravno si pregnani nepokojneži prizadevajo, vstajo iz noviga užgati. Vender katoliška cerkev ondi ne more še prave prostosti doseči, kolikor naj se ondašnji škofje zato poganjajo. Zraven so poslednji čas tudi ostanki janseništva spet na dan stopati začeli; papež Pij IX. pa je z modrim dopisani do Parižkiga nadškofa Sibura in do drugih škofov, med kterimi je več kardinalov, začeti prepir poravnal, in kaže se, de bi čašama vsi nasprotki francozke cerkve do rimske ponehati utegnili. Fran¬ cija ima zdaj 15 nadškofij: Pariz, San, Ruan. Rems, Kambre, OŠ, Albi, Es, Avinjon, Lijon, Rurž, Bezanson, Tur, Tuluz, Bordo'; in zraven 65 škofij. — V Anglii katoliška vera če dalje bolj napredva, vsakdanje povračevanja v pravo cerkev visokih in nizkih, tudi učenih in duhovnih mož se ne dajo dopovedati, število novih cerkev in kapelic je tudi če dalje večji. Zatoraj je papež Pij IX. 1. 1850 redovno cerkveno vlado vstavil, ter namest 8 apostolskih namestnikov določil 1 nadškofijo za Vestminster v Londonu , in zraven še 11 škofij. Hrum krivovercev nad to prenaredbo, kteriga so celo ministri kraljice Viktorije podpirali, je vender kmalo ponehal. Anglija ima zdaj same učene in goreče višji pastirje, med kterimi je po vsakim oziru pervak kardinalnadškof Wisem a n. Tudi samostani se ondi množijo in sicer za oboji spol, in učenih in bla¬ gorodnih udov se jim ne manjka, med kterimi je tudi častiti Spen¬ cer, kteri je družtvo molitve za spreobernitev cele Anglije osnoval. Tudi v škocii katoliška vera čedalje več spoznovavcov dobuje; doslej je bilo ondi 5 apostolskih namestnikov, v prihodnje pa je za deželo 1 nadškofija v Edinburgu, in 6 škofij namenjenih. Irska ima 4 nadškofije: Dublin, Armag, Kašel in Tuam , in 22 škofij; njeni višji pastirji se še vedno krepko poganjajo za resnico in pravico katoliške cerkve, in njeno ljudstvo je per mnogoterih stiskah brez nehanja veri svojih očetov zvesto. V Nemčii so prenaredbel. 1848 upanje dajale, de bo ka¬ toliška cerkev saj zdaj večji svobodo dobila; zakaj gornjorenske 388 vlade so jo še vklenjeno deržale, pruska ji še ni nič odkritoserčno zaupala, in bavarska ji je od 1. 1847 tudi nehala vdana biti. Za- toraj so se višji pastirji cele Nemčije v Virceburgu 1. 1848 zbrali; med njimi je bil Solnograški kardinal nadškof Švarcenberg, Kolonijski nadškof Gaj s el, in Vratislavski škof Dipenbrok, ktera sta oba veliko za katoliško cerkev na Nemcih delala, in 1. 1850 v kardinala povišana bila. Po soedinjenih mislih so od de¬ želskih vlad tirjali prostost za katoliško cerkev; verno ljudstvo pa so opominjali, se stanovitno prave vere deržati, in z vso goreč¬ nostjo svoje življenje po njenih naukih ravnati. Pa zmed posvetnih vlad le pruski kralj F r i d er i k V i 1 h e 1 m IV. katoliški cerkvi njene pravice bolj prosto veljati daje; bavarska in druge vlade ne slu- šajo tirjanja škofov, badenska pa je prav samopašno ravnati za¬ čela, ko se Friburški nadškof Vik ari za cerkvene pravice bolj krepko poganja. Med nemškim narodam pa se je od slej katoliški duh prav močno obudil; katoliške družtva v obujenje in pod¬ poro prave vere, in bratovšine zmernosti v pospeh treznosti so se osnovale; tudi spreobernitve krivovercov se. množijo, in zmeš¬ njava Rongetova je upadla. Nemčija s Prusijo šteje zdaj 5 nad¬ škofij: Minihovo, Bamberg, Friburg, Kolonija in Poznanj, z 18 škofijami. — Posebin blagor je spremenitev časa za Avstrijo prinesla. Krepko so se višji pastirji 1. 1848 za pravice katoliške cerkve poganjali, in mladi junaški česar FrancJožef I., kterimu je Ferdinand I. konec 1. 1848 cesarstvo izročil, je precej drugo leto prostost za cerkev razglasil; škofje nemških in slovanskih, ogerskih in italijanskih dežel so se po cesarjevi volji zbirali, in zastran cerkvenih potreb posvetovali. Neprenehama zdaj vlada v edinosti s škofovskim odboram, v kterim so Pražki kardinalnadškof Švarcenberg, Ostrihomski kardinalnadškof Šitovski, in Du¬ najski nadškof Ravšer, zraven tudi papežev poslanec kardinal Viale-Prela, de bi se vse cerkvene zadeve po spodobnosti in potrebi poravnale. Prekucija 1. 1848 je sicer veliko zmot in po¬ hujšanja rodila; na Dunaji in v Gradcu se je Rongetova krivovera raznašala, v Praži so se ostanki husitov začeli gibati, v Ljubljani so protestanti novo molitnico sozidali; pa hrum teh početkov je kmalo potihnil, in je le v to služil, mlačnost in zaspanost katoli¬ čanov obuditi. Nove pobožne družtva so se vstanovile, kot kato¬ liško družtvo vspodbujenje katoliške vere, Mariino družtvo v spreobernjenje Zamurcov, družtvo s. Cirila in Metodja za soedinjenje odcepljenih slovanskih bratov; pastirski listi škofov verno ljudstvo in njegove dušne oskerbnike budijo , duhovne vaje in obhodnice čistijo in unemajo serca duhovnikov in vernikov, nove semeniša za izrejo dobre mlade duhovšine, vmes Ljubljansko in Graško, se napravljajo, šole za boljši podučenje ljudstva se mno¬ žijo. Tudi spačenje ljudstva, ktero je vstaja na Ogerskim in Laškim napravila, se popravlja in spreobrača, ker so prekucijske glave zbezale; pa tudi povernitve v pravo cerkev med krivoverci in zlasti med odcepljene! na Ogerskim in v Banatu se množijo. Cela Avstrija po nekterih novih spremembah zdaj šteje 1 patriarha v Benedkah, i« rimsko-katoliških nadškofij: Dunaj, Solnigrad, Praga, Olomuc, 389 Levov, Ostrihom, Jager, Koloča, Zagreb, Zader, Gorica in Milan, s 60 škofijami; 2 greško-katoliški nadškofii, Levov in Beligrad na Erdeljskiin z 8 škofijami, in 1 armensko-katoliško nadškofijo v Levovu. V Rusii se za katoliško cerkev sicer niso nobeni svobodni časi prikazali, toliko vender se je cesar Nikolaj L vdal, 1.1848, de bodo katoličani potrebne višji pastirje dobili • po razpisih papeža Pija od 1. 1848 ima Polonija zdaj 1 nadškofijo v Varšavi in 6 škofij; velika Rusija pa 1 nadškofijo v Mohilevu in tudi 6 škofij, zraven 1 greško-katoliško nadškofijo. Za raztresene katoličane v Danii in Švedii, kjer je prava vera s svojimi spoznovavci še v veliki stiski, je vstavil Gregor XVI. 2 apostolska namestnika v Hamburgu in Štokholmu. V Turčii se katoliška cerkev tudi ča¬ šama razširja, zlasti v Carjimgradu in Bulgarii, in 1. 1849 je raz¬ glasil sultan Abdul Medžid tudi za katoličane prostost božje službe; vender jim to prostost Turki zlasti v Bosni, drugej tudi odcepljeni Greki kratijo; zatoraj se je tudi avstrijanski cesar Franc Jožef I. za njih pravico in poko j potegnil. Za potrebe katoličanov, kterih je ondi do 700.000, skerbijo 3 rimsko-katoliški nadškofije v Draču, Baru in na Kandijskim otoku, 1 armensko-katoliški nadškof vCar- jimgradu, 6 škofov in 5 apostolskih namestnikov z misijonarji zmed lazaristov, minoritov in kapucinov. VGrecii se število katoličanov tudi množi, in nove cerkve se v več mestih zidajo; ondi imajo ka¬ toličani 1 nadškofa v Naksii in 3 škofe. Pod angležko oblastjo je na Joniških otokih 1 nadškof in v Karfu 1 škof,na Mal- težkim otoku 1 škof in v Gibraltaru 1 apostolski namestnik. 186. Katoliška cerkev v Azii, Afriki, Ameriki in Avstralii; misijoni med neverniki. Sveta Jezusova cerkev se je od začetka imenovala vesoljna ali katoliška, ker je bila za vse čase, za vse kraje in za vse ljudi vstavljena, ker je bila namenjena v to, de bi se po celim svetu razširila, vse ljudstva obsegla, in do konca sveta terpela. Če je pa kdaj bolj po namenu vesoljna bila, se bliža sedanje čase če dalje bolj tisti dobi, kadar bo v djanji in resnici vesoljna. Zakaj ni samo to, de se po zemlji ohranujejo posamske cerkve, v kte- rih je že pred današnjim čašam prava vera cvetela; ampak po- vračujejo se nazaj tudi zgubljene v velikim številu, in pridobujejo se nove po vsih pokrajnah sveta še v večji obilnosti. Med obilnimi skerbmi in nepokoji in prepiri nar novejših časov poslednji pa¬ peži nikakor niso pozabili krajev, ki v temotah neverstva ležijo, in ljudstev, ki v deželi smertne sence krivih zmot stanujejo, po¬ šiljajo na vse strani oznanovavce s. evangelija, in sicer ne golih učencov ali mašnikov, ampak aposteljne, namreč škofe in z višji oblastjo navdane namestnike, de pridobljene nove ovčice Jezusove o smerti, kteriga pastirjev ne ostanejo precej zapušene, in de so toliko bolj gotovo in obilno za vsaktero potrebo preskerbljene. Papeža podpira v tem djanji propaganda ali naprava za raz¬ širjenje svete vere, ktera ima v Rimu svoj sedež, pripravlja nove 390 oznanovavce Jezusoviga nauka, in vodi misijone celiga sveta po enakih, modrih in stanovitnih vodilih. V misijonskim delu se pa trudi veliko prostih mašni kov iz raznih evropejskih dežel, tudi iz naše Slovenske strani, kterim se pridružujejo domači, v tistih ptujih deželah rojeni mašniki; dalje m in iški redovi kot jezuiti, kteri so komaj vnovič obujeni, precej v Azijo in Ameriko udov poslali, potem dominikani, frančiškani in kapucini; dalje duhovni misijonskih družtev, namreč francozki laza¬ risti v Jutrovim in Kitaji, in portugežki v Indii, Pikpusko družtvo in misijonsko semeniše iz Pariza, maristi iz Li- jona, zbornica vsih svetnikov na Irskim, zraven tudi usmi¬ ljene sestre. Z molitvo in denarno pomočjo te delavce Gospo¬ dove podpirajo pobožne bratovšine, kot družtvo za raz¬ širjenje svete vere na Francozkim , Leopoldinino in Ma¬ riino družtvo za severno Ameriko in srednjo Afriko v Avstrii, Ludovikovo in Ksaverjevo družtvo na Nemcih, za Jutrovo posebno skerbi poročništvo svete dežele na Dunaji. V Azii je bil kdaj začetek keršanske cerkve, lepo je sveta vera cvetela posebno v Jutrovim; pa krivoverstvo in muhamedan- stvo jo je poterlo. Azijanska Turčija je rimskih katoličanov nekaj še od prejšnjih časov ohranila, za nje se trudijo v mali Azii in Babilonii lazaristi, v Sirii jezuiti, na Cipru in v sveti deželi frančiškani. Le po malim do zdaj muhamedanci in judje h kato¬ liški veri stopajo; toliko obilniši se pa krivoverci in odcepljenci v pravo cerkev povračujejo, kot poslednje leta armenci v mali Azii, in nestorijani v Babilonii; ondi so se pastirji s celimi svojimi če- dami pokoršini do rimskiga papeža vdali. Res morajo pravoverci marsikaj stiske in sovražtva od Turkov in krivovercov prestati. Posebno važin je postal zadnje leta misijon v sveti deželi in v Jeruzalemu; ondi je papež P ij IX. v I. 1847 noviga patriarha Valerga vstavil, francozka vlada se skerbno poganja za katoli¬ čane zoper greke zastran posesti božjiga groba, in avstrijanska pred drugim z denarno pomočjo podpira misijonarje, cerkve in učilnice. Višji pastirsko skerb za rimske katoličane v azijanski Turčii ima zdaj tedaj 1 patriarh v Jeruzalemu, 2 nadškofa v Smirni in Babilonu fMosulu), več škofov in apostolskih namestnikov v mali Azii, Sirii, mali Armenii in Babilonii, in 1 apostolski varh za svete kraje v Jeruzalemu; za katoliške Armence, Sirce, Maronite in Kaldejce pa je 5 patriarhov: v Tarsu, Alepu, Damasku, Kanobinu inMosulu, 1 nadškof v Jeruzalemu, in več škofov postavljenih.— VPerzii je katoliška cerkev spet nekaj pravice pridobila posebno po prizadevanji francozkiga poslanca; armencov in nestorijanovse je ondi že mnogo v katoliško cerkev povernilo, in lazaristi se dalje v sredi dežele za nove pridobitve trudijo; apostolski namestniki pa so v Teheranu in Tavrisu vstavljeni. V Arabii imajo kapu¬ cini misijon na Lajhelskim otoku. V ruski Kavkazii so imeli tudi kapucini misijon v Tiflisu, kjer jih je pa 1.1845 ruska vlada pre¬ gnala. Dalje so katoličani v azijanski Rusii krog Saratova, per Bajkalskim jezeru in drugod, 3 apostolski namestniki skerbjjo ondi za ohranitev in rast katoliške cerkve. — VIndii se je sveta vera aai iepo ohranila po tem, kakor so jo s. Frančišek Ksaveri in njegovi nasledniki zasejali; 1 nadškofija, namreč Goa, in 4 škofije so sker- bele za potrebe katoličanov. Papež Gregor XVI. je 1. 1839 nove apostolske namestnike poslal v Kalkuto in Lahor, v Avo inPegu; Pij IX. je spet še druge odločil, in zraven si je prizadel razper- tijo nadškofa iz Goe poravnati, kteri je nasprotovati začel vstav¬ ljanju novih škofov brez ozira na portugežko vlado, ktera si ime¬ novanje škofov prilastuje, ko že v Indii nima skoraj nič oblasti. Večji število evangeljskih delavcov množi tudi evangeljsko žetev; zakaj več in več malikovavcov in muhamedancov se je že v božjo cerkev obernilo. — K i taj ali Ki n a je po hudim preganjanji prejšnje dobe vender še lepo število vernikov ohranila; 3 škofije, v Pekinu, Nankinu in Makau so za njih dušne potrebe skerbele, zaTartarijo, Kočinkino in Tonkin pa 3 apostolski namestniki. V poslednjim času pa, posebno kar so Angleži Kitajce prisilili deželo ptujcam odpreti, se število katoličanov če dalje bolj množi; sicer se preganjanja ni manjkalo, vender s tem se božji služabniki niso dali ostrašiti. Za večjiga pospeha svete vere voljo je papež Gregor XVI. že več apostolskih namestnikov v Kino, Tibet, Koreo in Manžurijo , in drugih zopet v Siam, Kočinkino in Tonkin poslal; Pij IX. je še drugih v tiste kraje napotil, tako de se zdaj vsih 28 apostolskih namestnikov šteje. Sicer apostolsko delo v teh daleč prostertih deželah ni bilo brez težave in preganjanja, mnogi misijonarji so tudi s svojo kervjo evangeljsko setev pomočili. L. 1838 je za sveto vero življenje dal škofDelgado v Kočinkini, in škofi! ori v Tonkinu, pozneje mašnik Jen in še drugi, 1. 1841 pa škof Imbert z več mašniki v Korei; 1. 1851 je terpel smert mašnik Šefler v Kočinkini, 1. 1852 pa mašnika Vahal in Bonard v Tonkinu. Afrika je bila v pervih časih cerkve stanovališe slovečih cerkvenih očetov in lepo cvetečih keršanskih čed; dolgo pa je po tem pod jarmam krivoverstva in muhamedanstva zdihovala v se¬ vernim delu, in njeno središe je bilo v temah slepiga malikovanja zakopano; v novejšim času je temu delu zemlje spet luč svete vere posvetila. V Egiptu je storil trud frančiškanov, de se ni ves sled katoliške .vere pogubil, in de so se odcepljenci spet v pravo cerkev povračevati začeli. De bi se prava vera bolj uter- dila, je papež Gregor XVI. katoliškim koptam in grekam lastne škofe dal; ravno tako je skerbel papež Pij IX. za rimske kato¬ ličane in soedinjene armence; P. Perpetuus Gvasko je kato¬ liški nadškof v Aleksandrih V Abisinii so misijoni lazaristov med množico odcepljencov lep pospeh pokazali, tedaj je papež Gregor XVI. ondi lastniga apostolskiga namestnika vstavil; dru- ziga je odločil za muhamedanske divje galaske zamurce; lazarist Jakobis in maltežki duhovnik Al a saj a opravljata zdaj to službo. Nov misijon je vstanovil ravno ta papež 1.1846 za srednjo Afriko; ta početek je z več misijonarji sprejel P. Ilillo, po njegovi smerti pa slovenski rojak Ignaci Knoblehar. Avstrijanska vladaje temu misijonu svojo podporo obljubila, in s pomočjo vernikov iz celiga cesarstva je uterjena postaja Harlum v Nubii, in vstavljena 392 druga v Gondokoru med bariskimi zamurci v sredi Afrike; in zdaj se ondi trudi še sedem drugih slovenskih rojakov, namreč: Mil¬ harčič, Ko v cijančič, Dovjak, Možgan, Trabant, Jeran in Lap. — Častito se vzdiguje sveta cerkev na severnim afrikan- skim bregu v Algerii; ondi je Gregor XVI. 1. 1838 novo škofijo napravil, trapisti in usmiljene sestre so se že tje napotili. V Ma- rokanski ste bile že od prejšnjiga časa 2 škofii, na afrikan- skih otokih v atlanškim morji, v doljni Gvinii pa je bilo 7 škofij; tukaj je krog 1. 1800 tudi slovensk misijonar delal, kapu- cinar P. Bernardin. V drugih straneh je papež Gregor XVI. apostolske namestnike postavil, kot na Senegalu, v Kapski zemlji, na madagaskarskim otoku, kjer je kraljevič Radama sveto vero sprejel, na Mavricjevim otoku. Razun Evrope katoliška cerkev v nobenim delu zemlje ni toliko razširjena kakor v Ameriki. V srednjih in južnih straneh tega noviga sveta se je kmalo po znajdenji mnogo ka¬ toliških Španjolov in Portugezov naselilo, po prizadevanji fran¬ čiškanov in jezuitov se je tudi mnogo divjih Indijanov k pravi veri spreobernilo. Zatoraj je bilo kmalo od začetka več škofijskih cer¬ kev vstavljenih, kterih število se je v poslednjim času še nekaj pomnožilo. Per nar novejših spremembah, ko so se dežele srednje in južne Amerike od španske oblasti odtergale, in v ljudovlade spremenile, j.e sicer za katoliško cerkev marsikaj zlega nastopilo, in marsikteri škofovski sedeži so bili več časa prazni, ali njih po¬ sestniki v pregnanstvu na ptujim; vender so se te razpertije po¬ slednji čas večjidel poravnale; veliko zaslug za katoliško cerkev sije v tej dobi nabral Mejikanski nadškof Lorenzana. Zdaj šteje Mejikanska in srednja Amerika 2 nadškofii, Mejiko in Gvatimala, in 13 škofij; otoki zahodne Indije 3 nadško¬ fije, Kuba, s. Dominik in Porto d’ Espanja, 5 škofij in 3 apostolske namestništva; Brazilija 1 nadškofijo v San-Salvadoru in 9 škofij; druge južnoamerikanske deržave 6 nadškofij, namreč: Ve¬ nezuela, Santa Fe, Kvito, Lima, s. Jakob v Cilii in la Plata, in 26 škofij ; Gviana pa 3 apostolske namestnike. — V severni Ame¬ riki pa se je v poslednji dobi katoliška cerkev skoraj čisto iz no¬ viga vstavila; zakaj v prejšnji dobi je ondi stala sama škofija v Kanadi. Zdaj pa ima angležka Kanada in nova Kaledonija 1 nadškofijo v Kvebeku, 6 škofij in 1 apostolskiga namestnika. Soedinjene severnoamerikanske deržave so imele v za¬ četku te dobe komaj 18.000 katoličanov, zdaj jih štejejo več ko 2 milijona; veliko evropejcov se je namreč ondi naselilo, mnogo krivovercov in domačih indijanov k pravi veri obernilo. Med fran¬ coskimi, angležkimi in nemškimi misijonarji se ondi trudijo tudi slovenski; namreč: FriderikBaraga, zdaj apostolski namestnik per Indijanih v gornjim Mičiganu; mašniki Pirc, S k op e c, Mr a k, Godec in S tibil; frančiškani P. OtoSkolainP. LeoOsredkar, redemtorist Valentinčič, nekaj časa tudi Mozetič in P. Ivo Levic. V 1. 1789 je bila perva škofija v Baltimori vstavljena; Pij VIL jo je 1. 1808 povišal v nadškofijo, in ji pridal 4 škofije; pozneje so bile te škofije obilno pomnožene, nove nadškofije stvarjene, Š93 in po zadnjih sklepih papeža Pija IX. imajo soedinjene deržave 7 nadškofij, namreč: Baltimora, noviJork, novi Orlean, s. Ludovik, Cincinati, Oregon in s. Frančišek, 33 škofij in 3 apostolske na¬ mestništva. Baltimorski nadškof, zdaj Ekleston, velja kakor per- vak med temi višjimi pastirji, kteri se tudi večkrat v cerkvene zbore shajajo. V Avstralii ali Oceanii je bila od pred samo na Fili¬ pinskih otokih i nadškofija v Manili s 3 škofijami; v tej dobi pa so se misijonarji zaporedama po raztresenih otokih razširili, in papeža Gregor XVI. in Pij IX. sta tudi hitela, škofov in apostol¬ skih namestnikov za te strani odločiti. Pervi katoličani so se vse¬ lili v noviHolandii, ondi je bil tudi pervi opostolski namestnik Polding; dalje so prišli misijonarji na Dimensovo zemljo, na Markežkih otokih so pregrozovite divjake v kratkim spreobernili, Gambierske, Sandviške in Družne otoke tudi novo Pomorsko zemljo in druge kraje v pokoršino s. evangelija spravili. V tem delu so imeli pa misijonarji tudi obilno truda in terpljenja, škof Epal je bil od divjakov ubit. Zdaj se ondi šteje 1 nadškof v Sidneji, 8 škofij in 9 apostolskih vikariatov. 187. Zgodbe izhodne cerkve v Turčii in Rusii, njeno ponižanje in razpadanje. Med tem, kadar katoliška cerkev v sredi stisk in prekucij vender tako terdna ostane, marveč se če dalje močneje in lepše razširja in povzdiguje: druge cerkve, ktere se sicer keršanske imenujejo, pa so se same od edinosti prave cerkve odcepile, ali so zavoljo kriviga nauka iz njene srede odločene bile, ostanejo ali v oterpnjenim bivanji, ali pa se spreminjajo, upadajo in razpadajo; Zgodbe časov če dalje bolj očitno pričevanje dajejo za resnico katoliške vere, in razodevajo lažnivost drugačnih naukov in ne¬ stanovitnost gol človeških prenaredb. Odcepljeni Greki v Turčii so popolnaraa pod samovolj¬ nost muhamedancov ponižani; turški sultan carjigraškiga patriarha vstavlja ali odstavlja po svoji misli; obilniši denar, prijaznost ali sovražtvo kaciga turškiga mogočnika, tirjanje kteriga ptujiga vla- darstva nad tem razločke dela. Patriarhi iz Aleksandrije, Jeru¬ zalema in Antiohije so se v Carjigrad preselili, ker na svojih sedežih ne najdejo obstanka. Med duhovšino in ljudstvam gospoduje še vedno odertija za denar od višjiga do nižjiga. Turška vlada sicer Grekam pod svojo oblastjo obeta posebne pravice, posebno ker tudi Rusija to tirja, de bi si ude izhodne cerkve prikupila; vender so obljube do zdaj le še obljube ostale, desiravno novi patriarh Antim sultanu očitno hvalo za njegove pravičnosti voljo na glas spričuje. Grecija se je takrat, ko je svobodnost dosegla v letu 1830, od pokoršine do Carjigraškiga patriarha popolnama odcepila, in višji cerkvena oblast je prišla v roke svetiga zbora in Korinskiga nadškofa; 1. 1852 je bila vender nekakošna po¬ godba storjena, po kteri je bila prednost patriarha, pa le po imenu spoznana. Odcepljeni Greki v Avstrii so popolnama samisvoji, 3d4 in imajo lastniga patriarha v Karlovcu. Kolikor pa je izhodna cerkev sama v sebi ponižana, sovražtva do rimske cerkve vender ne odloži; kjer koli imajo odcepljenci kaj več moči, katoličanam njih pravico kratijo. Zgled tega je ojstra postava za naselitev katoliških stanovavcov in za zidanje katoliških cerkev v Serbii 1. 1853; drugi zgled je nasprotovanje Grekov v sveti deželi, kjer katoličanam svetiše za svetišem jemljejo, in bi jim celo pravico do božjiga groba radi ukratili. Posebne odcepljine izhodne cerkve v Azii, namreč n e s torij ani in mo n o fiz iti ali j a k o b i ti pa po¬ slednje čase prav očitno razpadajo, ko se jih cele čede s pastirji vred v katoliško cerkev povračujejo. Izhodna cerkev v Rusii se sicer sedanje čase z vso močjo iše razširiti in povzdigniti; car Nikolaj I. jo s celo svojo oblastjo in mogočnostjo podpira, nižji in višji duhovšina mu v tem s pre¬ napeto unemo služi. Po takim se ruska cerkev dostikrat le z veliko krivico za katoliško cerkev raznaša; mnogo božjih hiš in vse du¬ hovno posestvo se je katoličanam po golim ukazu in po sili vzelo; ruski škofje in duhovni so bili v sredi katoličanov, kjer ni bilo kaj odcepljencov, iz noviga vstavljeni, in katoliške cerkve so brez pastirjev ostajale, z obljubami, zvijačami in silo so ruski duhovniki proste katoličane v svoje cerkve vlekli, ječa, tepenje ali pregnan¬ stvo v ledeno Sibirijo jim je moglo v tem pomagati. L. 1839 je malopridni, z denarjem inz imenam nadškofa podkupljeni Siemaško cele tri škofije katoliških Grekov z duhovšino in ljudstvam vred po goli zvijači in sili v rusko cerkev speljal, takošno djanje mu sicer ni moglo mirne vesti delati, in 1. 185SŽ je na vso tisto du¬ hovšino pismo razposlal, v kterim svojo pregreho spozna, in du¬ hovne in ljudstvo prosi se v katoliško cerkev nazaj poverniti. Ravno tako z obetanjem, zvijačo in silo se protestantje v deželah poleg baltiškiga morja v rusko cerkev prepeljujejo; zraven imajo ruski duhovni tudi misijone med malikovavci v severni Azii noter do Kitaja in Kamčatke, in brez čuda po svojim navadnim ravnanji tudi vernikov pridobujejo. Ruski car iše svojo veljavo tudi čez odcepljene Greke pod turško oblastjo razširiti; tedaj se poteguje za pravice greške cerkve v Turčii in za posestvo božjiga groba v Jeruzalemu, in sicer ne samo s krepkim tirjanjem , ampak tudi z vojskino močjo. Per vsim tem ni tajiti, de si ruska duhovšina tudi za versko učenost drugač prizadeva, kakor pa greška v stiskah turške oblasti; mnogo verskih bukev v podučenje duhovnikov in vernikov se v Rusii na svetlo izdaja. Vender vse to je vnanja mogočnost in golufiv bliš, ki notranjiga ponižanja in razpadanja ruske cerkve ne more pokriti. Ruska cerkev je namreč popolnama sužnja, vsa pod samovoljno oblastjo mogočniga čara, kteri po svojih poročnikih vodi sveti sinod ali zbor, in po tem ima nadškofe in škofe v svoji pokoršini. Ruska cerkev tudi ni toliko edina sama v sebi, kakor se navidez kaže; zakaj mnogo razkolnikov ali od¬ cepljencov ima v svoji sredi, kterih nektere plemena so močno protestanškim odcepljinam podobne, ker nimajo popov ali duhov¬ nov, ker svoje ude prekeršujejo; od tod so med njimi imena po- povci in brezpopovci, duhoborci, in druge. Takošni stan izhodne 395 cerkve je znamnje, de se čašama tukaj pripravlja velika povernitev v katoliško cerkev, kar spreobernitve posamskih v manjšim in večjim številu že naznanujejo; molitve družtva s. Cirila in Metoda bodo po božji milosti tudi v to kaj pripomogle; tudi versko slov¬ stvo , ktero se je v nar novejšim času med avstrijanskimi Slovani začelo oživljati, bi utegnilo čašama kaj važnosti ža ruske Slovane doseči. 188- Zgodbe protestanških cerkev; njih notranje upadanje in prazno prizadevanje razširjenja. Med protestanti v Nemčii je v začetku te dobe duh goliga pametvanja močno prevagoval, per velikim delu učenikov je vera v božje razodenje in v čudeže kristijanstva če dalje bolj na nič prihajala. Zatoraj so se nasprot glasovi posameznih mož vzdignili, in tudi nektere vlade, namreč pruska in saksonska, so začele bukve nekeršanskih učenikov prepovedovati. Pruski kralj Friderik Vilhelm II. je 1. 1788 dal posebno povelje, po kte- rim so mogli protestanški pastorji in učeniki višjih šol obljubo dati, de se bodo katekizma in avgustanske verske spoznave zvesto der- žali; vender ta zapoved ni imela dolgiga obstanka, ker se je veliko nasprotja zoper njo vzdignilo. Na drugi strani je iskal Kant, učenik v Kraljevcu na Pruskim, po svojim modrovanji naukam od Boga in praviga djanja spet višji veljavo dati; pa ko je pameti za en del po Lutrovim mnenji odpovedal vso moč kaj višjih resnic spričati, je po drugim hotel iz zgol njeniga tirjanja resnico od Boga in od večnosti, in postave življenja dokazati. In tedaj je bil njegov uk za vse tiste podslomba, kteri so božje razodenje za nič šteli, in so se racionalisti (pametnjaki) imenovali, ker so le to dajali veljati, kar gola človeška pamet znajde ali spriča. Njih število je bilo obilno, in pod njih modrovanjem in pisanjem so zginile iz vere vse skrivnosti, sveto pismo je prišlo v eno ceno z navadnimi bukvami, in vsa pobožnost se je spremenila v nektere prazne ob¬ čutke; glave med njimi so bili verski učenik Vegša jder, razlaga- vec s. pisma P a v 1 u s, pridigar R e r, in pisatelj pobožnih ur C o k e. — Takimu počenjanju nasprot so se mogli drugi možje vzdigniti, kteri so v veri nebeške resnice, in v sv. pismu božje razodenje spoznali; med njimi so bili Rajnhard, Titman, in pozneje Hengstenberg, Viner in drugi. Drugačno boljši modrovanje sta skušala na dan spraviti Še 1 i n g in Jak o b i; premahal pa je vse Hegel, učenik v Berlinu, kteri ni spoznal nobeniga Boga, višjiga od sveta, je vse človekovo djanje pod postavo notranjiga moranja djal, in je s tem novo ncverstvo vpeljal, ktero se z besedo panteizem (vsebožanstvoj) kliče; za njim jih je na Nemcih veliko hodilo, kteri so Boga hotli v vsih stvareh imeti, so ga pa v zadnje popolnama zgubili, bila sta posebno sloveča Bauer in Štraus z bukvami „življenje Jezusovo". Hegelnovi nauki, ober- njeni na človeško življenje, so bili v podslombo tistiga noviga mnenja, ktero je na to šlo, ves stan človeške družbe spreverniti, in vse reči med ljudmi na enake razmere djati; to mnenje, k o- 396 munizem se mu pravi, sicer svojih prijatlov ni saoio na Nemcih imelo, ampak tudi med Angleži, posebno pa med Francozi. — Per vsim takim puhlim in praznim modrovanji so pa vse bolj občutne serca na suhim ostale, in so po drugi poti živeža za se iskale; tudi se je poprejšnji cerkveni duh še v mnogih družinah, desiravno bolj pa samim ohranil. Stiske dolge vojske so sploh pobožniga duha bolj obudile, tristoletno obhajanje perviga Lutroviga oglasa od 1. 1817 je tedanje ljudstvo na vero očetov bolj močno opomnilo. Ali ta v novič obujeni pobožni duh se jekmalo na napačno stran spre- vergel, ali je nekakošno farizejsko pravičnost kazal, ali je po šegi nekdanjih krivovercov skrivne, v zadnje celo spačene shodiša iskal. Ta stranka si je sama ime dala no voe vangeljco v; drugi sojih psovali s p i eti s ti. Ker so bili protestantje v svojih poglavitnih naukih med se¬ boj tako malo edini, njih cerkev prav za prav že ni bila druziga, kakor gole razvaline. Taki možje med njimi, kterim je bilo še kaj na veri ležeče, so dalj časa pomišljevali, kako bi se vender njih cerkvi kaj obstanka dati moglo, in menili so, de bi so e dinj e nje luteranov in kalvinijanov v prid zamoglo biti. Pruska vlada se je te misli poprijela, pa prigodbe francozke vojske in prepiri razdvojenih učenikov niso dali s početkam na dan priti. L. 1817 je kralj Frid eri k Vil hel m III. oglas razposlal, v kterim je terdil, de soedinjenje med razdvojenimi cerkvami je prav po duhu pro¬ testantke vere; zraven je opominjal, de ne naj bi se luteranska cerkev v kalvinsko, ali kalvinska v luteransko zgubila, ampak obedve naj bi bile ena vnovič oživljena evangeljska cerkev. Tako soedinjenje luteranov in kalvinijanov se je začelo nar pred v Berlinu, se je razširilo po celi Prusii, je bilo od 1. 1819 do 1821 sprejeto v renski Bavarii, v Virtemberški in Badenski. L. 1822 je pruska vlada za kraljevo cerkev v Berlinu izdala agendo ali bukve za očitno opravljanje božje službe, ter je to vodilo pri¬ poročila tudi drugim cerkvam ; večji del pruskih cerkev je to agendo sprejel, in de bi jo vsim všeč storila, jo je vlada 1. 1828 neko¬ liko prenaredila. — Vender nasprotovanje.zoper to soedinjenje se je kmalo vzdignilo od mnozih strani, ker je bila vsa edinost le od zunaj in po verhu, in je znotraj vsaki del svoje smel misliti in verovati. Posebno hudo so se nekteri možje, kot H a r m s, G v e r i k e in drugi, za to poganjali, naj bi se vsi Lutroviga nauka zvesto deržali; v Šlezii so se terdi hiterani posebej v cerkvah zbirali, in so po stari šegi petje in molitve imeli. Vlada jih je hotla posiliti v svojo deržavno cerkev, pošiljala je za to vojake, odstavljala nepokorne pastorje; vender vse je bilo zastonj, nepokoj se ni dal poravnati, dokler se ni od taciga moranja odnehalo. Razun starih luteranov so se v novejšim času iz soedinjene cerkve ločili tudi goli pametnjaki, kteri so vso razodeto vero zavergli, in posebne shode obhajati začeli; Ruge jim je bil vodnik v Kraljevcu, in Ulih v Devinu. Vlada je sicer take shode prepovedala , in vodje te verske stranke odstavila in kaznovala, vender notranje edinosti z vsimi ukazi in silami ne more poravnati. Cerkveni snid, kteri se je I. 1850, in spet 1. 1853 v Berlinu zbral za vravnanje evan- m geljske edinosti, je prav očitno razpertje v protestantki cerkvi celimu svetu razodel; zakaj vsakteri odbornikov je svoj nauk terdil, in desiravno je bila stara avgustanska spoznava vsim kot edino vodilo priporočena, je ostalo vse to le gola beseda. — Nova nem- škokatoliška vera, ktero sta Čerski v Poznanjskim in Ronge v Šlezii L 1844 na dan spravila, ni imela nad seboj nič katoliškiga, desiravno je veliko hruma napravila; ampak prav za prav je bila izrasek nar novejšiga neverskiga in prekucijskiga duha. Tudi ni imela dolgiga obstanka, ker so se njeni vodji prav nerodno obna¬ šali; v letu 1850 so bili rongeancam vsi shodi po vladah prepo¬ vedani, in tedaj so se nekaj protestantam pridružili, nekaj so brez vse vere ostali. Protestantje v Švajcarski, Francii in Holandii sicer od zunaj ne kažejo tolikih razporov, pa od znotraj, kar nauk in vero zadene, tudi ni ravno velike edinosti; posebno ima Švajcarska dosti mož brez vse vere v svoji sredi. V Anglii se deržavna cerkev ravno le še s. pomočjo deržave po koncu derži; posebno je začela razpadati, kar je katoliška cerkev prostost dosegla. Mnoge odcepljine v njeni sredi, kot prezbiterijani, kvekarji, metodisti in drugi, jo razjedajo; stranke, od nar novejših pre- kucijskih naukov prevzete, nezasluženo bogastvo njene duhovšine zavidajo, in njeno leno postopanje grajajo. Prav v živo pa ji je začel segati Puzej, učenik na Oksfordskim vseučiliši, in veliko število njegovih nasledovavcov; zakaj oni preiskujejo vero ker- šanske cerkve iz perve dobe, in s tem praznoto nove angležke vere brez svoje volje odkrivajo; tudi božjo službo bolj po šegah stare cerkve opravljajo, in s tem tudi ločitev v sedanji deržavni cerkvi napravljajo. Z vsim tem puzejiti le katoliški cerkvi v prid delajo, sej se tudi njih boljši možje z družejem v katoliško cerkev povračujejo. Per vsim tem angležki cerkvi, kakor vsim prote- stanškim cerkvam, manjka prave prostosti; zakaj ponižana je pod posvetno oblast samovoljne deržave, ktera ji verske nauke in cerkvene opravila ukazuje. Kolikor ponižane in razdvojene pa so protestanške cerkve med seboj od znotraj, toliko prešerne in edine so v na¬ sprotovanji do katoliške cerkve, kakor spričujejo nar novejši časi v Nemčii in Anglii, v Holandii in Švedii. — V poslednjim času, 1.1841 ste angležka in pruska vlada vkupaj novo evangeljsko škofijo v Jeruzalemu vstavile. Velik hrum so takrat prote¬ stantje vzdignili, in so menili s tem vse na se^ potegniti; ali sad tega početka je tako majhen, de evangeljski škof Al e ksan d e r skoraj nima večji čede, kakor svojo domačo družino. — V se- verniAmeriki tudi gospodarijo protestantje, posebno angležkiga plemena ; ondi pa, kjer velja popolna verska prostost, je njih cerkev toliko razcepljena in razdrobljena, de se posamskih odcepov lahko na sto in še več šteje. Ondi tedaj celo ni govorjenja od edinosti, razun kar zadene sovražtvo do katoliške cerkve. Za misijone med neverniki si protestantje dajo veliko opra¬ viti; misijonske družtva za oznanovanje keršanske vere so osnovane v Anglii, Škocii, Danii, Nemčii in Švajcarski, tudi v Ameriki, ktere velike denarne pomočke nabirajo. Zraven so še 398 biblijske družtva za razpošiljanje sv. pisma v raznih jezikih, ktere tudi bogate nabirke spravljajo. Protestanški misijonarji de- lajo vlndii, Kitaji, južni Afriki in na avstralskih otokih; pa sad oznanovanja besede in raznašanja sv. pisma ne odvaga za stoteri del velikih stroškov. V Indirso tri angležke škofije vstav¬ ljene, škofa Heb er in Vi Is o n sta si kaj prizadevala, pa le malo domačih rojakov je pridobljenih. Od Kitaja in svojih napredkov je veliko pravil misijonar Giclaf, o njegovi smerti se je pa malo resnice pokazalo. V Avstralii so imeli metodisti setev, ostala je pa žetev katoliškim misijonarjem. Ker protestanstvo samo v sebi nima življenja in moči, tudi ni v stanu drugod življenja in moči dati. 189. Uk katoliške cerkve in zavračevanje novih zmot; lepo obujeno katoliško slovstvo. Resnica, ktero katoliška cerkev ohranuje, se nikdar ne spre¬ meni, in tudi per vsih prekucijah pozemeljskih reči vedno tista ostane; samo de se po potrebah časov zdaj te in zdaj te strani bolj glasno oznanujejo, in bolj svetlo razjasnujejo. Ker je sedanja doba novo neverstvo narvišje dognala, zatoraj so poslednji papeži svoj glas zaporedama zoper nemarnost v veri, zoper zame- tovanje katoliške resnice povzdigovali, kakor pričajo razpisi papežev Pij a VIL, Leona XII., Pij a VIII., Gregorja XVI. in Pija IX. tako eden kakor drugi. Po raznih potih so učeni možje resničnost in lepoto svete katoliške vere razlagali, in v ne¬ vernih ali nemarnih sercih spet boljšiga duha budili. Takošni so bili med Francozi Šatobrian, deMester, Fresi nu; med Nemci pa s posebnim oziram na novoverce Prehte, Gajger, Miller, med Angleži in Irci Mur in Vi s eman; posebno pa je Meler z razlaganjem verskih razločkov med katoličani in protestanti ka¬ toliški resnici velik pospeh dal. Ker so v poslednjih časih vladar- stva in prekucije iskale cerkev ne samo sužnjo storiti , ampak jo popolnama vničiti, zatoraj so papeži takim početkam nasprot višji oblast katoliške cerkve toliko bolj močno terdili; papeža Pij VI. in VIL, in ravno tako pozneje cerkveni pastirji Klemen Avgust, Dunin, Mariljej, Franzoni so šli raji v ječo in pregnanstvo, kakor de bi bili od terjenja te resnice odstopili; uneti katoliški možje so v bukvah in zlasti v časnikih posebno oblast cerkve dokazovali. Cerkev pa dobro ve Jezusovo besedo : „Dajte cesarju kar je cesarjeviga, in Bogu kar je božjiga;“ tedaj je učila v časih vstaje in prekucije tudi pokoršino d o. p oz e me 1 j s k e oblasti, kar spričujejo razun djanja papeža Pija VI. in VII., tudi razpisi Pija VIII. in IX. v letih 1830 in 1848. Ravno tako je katoliška cerkev posebne zmote zavračevala, ktere so se v sedanji dobi na dan kazale. Tako je bil bolj prosti duh, kakoršniga so Vesenberg in njegovi prijatli v letih 1830 do 1830 med katoličane zasejati hotli, po bolj globoki katoliški učenosti in bolj unetim keršanškim duhu premagan in odpravljen. Učenik Hermez v Boni je v svojim preiskovanji in razlaganji keršanskih resnic človeški pameti in moči preveč veljati dal, tako S99 de se je nekaj novim racionalistam, nekaj starim pelagijanam bližal. Ko je po njegovi smerti 1. 1831 ta uk mnoge prepire v Nemčii obudil, ga je dal papež Gregor XVI. v Rimu presoditi, ter ga je po tem 1. 1835 očitno zavergel; en del hermezijanov se je po¬ tem precej zmoti odpovedal, drugi del se je še več časa ustavljal, dokler v poslednjih letih ni na nič prišel. Ako jeHermez človeški pameti preveč prilastoval, ji nasprot Bo ten v Štrasburgu za pre¬ iskovanje verskih resnic celo ni nič dal veljati; njegov škof taciga nauka ni poterdil, in papež Gregor XVI. mu je v tem pravo dal; pa Boten je drugač ravnal, kakor Hermezovi učenci, ker se je papeževimu izreku 1. 1841 popolnama podvergel, in je svoj uk preklical. — Ko je v 1. 1844 Bon ge svojo novo vero na dan spravil, ktera ni imela nič keršanskiga nad seboj , je cerkvena obsodba tudi naglo sledila, ker je bil Ronge po svojim škofu iz zveze katoliške cerkve odločen; nespamet nove vere pa so učeni katoliški možje od več strani v bukvah in časnikih dokazali. Več časa vender se poganjajo učeni katoliški možje zoper tisto modro¬ vanje nove dobe, ktero noče nobeniga Boga spoznati, kteri je visoko čez vse stvari povzdignjen, marveč mu je vse vse Bog;to modrovanje se namreč panteizem ali vsebožanstvo kliče. V tem vojskovanji zoper puhlo modrovanje si nobeden ni večji slave pri¬ dobil, kakor mašnik Ginter na Dunaji, kteriga mnogoteri začet¬ nika praviga katoliškiga modrovanja štejejo. Per vsim svojim trudu, in per obilni slavi svoje vednosti vender ni mogel oditi grajanju in zatožbam nekterih nasprotnikov, njegovo reč bo zdaj sodba apostolskiga stola razločila, kteri se je ponižni, desiravno globoko učeni mož že za naprej radovoljno podvergel. Za tem, kar nauk katoliške cerkve sploh zadene, je pomniti, koliko de se je katoliška učenost v sedanji dobi povzdignila, posebno na Nemcih, kjer se zlasti bolj vgodna sostava naukov iše. Kar zadene nar pred studence katoliškiga nauka, to je zlasti sv. pismo, so mnogoteri učili svete bukve prav spoznati in razla¬ gati, kot Jan, Hug, Herbst, Veite, Gintner, Kolgruber; drugi so izdali nove razlaganja s. pisma, kot Brentano, Der e- Z er, Šole, Kistemaker, Masi in mnogo drugih razlagavcov posameznih bukev s. pisma; bolj poljudno v Italii Martini, na Nemcih Alioli; na Francozkim pa Minj nabira dela starih raz¬ lagavcov. Potem kar cerkvene očete zadene, so učili te priče katoliške resnice bolj poznati To b ene, Goldvicer, Permane- der, Fesler; drugi so skerbeli nove izdaje bukev svetih učeni¬ kov napraviti, kotKailjd in Mi n j v Francii; za cerkvene pravice pa so važne nabirke novejših papeževih bul in konkordatov. Versko so razlagali Liber m an v Štrasburgu, P er o ne v Rimu, Vajbel, Kle, S ta vd enma j er, Diringer v Nemčii, Cigler. Priini, Švec v Avstrii; djansko so učili Sajler Šenki' Rigler,Hiršer, Propst na Nemcih, Stapf, Verner vAvstrii’ v Francii izdaja Minj veliko nabirko boljših verskih in djanskih’ spisov. Cerkveno pravdo so razjasnovali Devoti v Italii, Šenki, Valter,Miler, Filips na Nemškim, Helfert, Šerie, Bahman vAvstrii; pastirsko so vadili Sajler, Golovic, 400 Herzog na Nemcih, Rajhenberger, Povondra v Avstrii; sveto opravilstvo so popisovali F orni či v Italii, Šmid,Lift na Nemcih, Terki a v v Avstrii. Mnogoteri so tudi razlagali po¬ sebne nauke pobožniga in zraven skrivnostniga svetiga življenja, kot Vajbel, Geres. Vse strani bogoslovske učenosti sta nabrala Ašbah in Večer v svojih enciklopedijah. Za podučenje ljudstva pa se je v tej dobi veliko več delalo, kakor v vsih poprejšnjih, s pisano in ustno besedo; med katekizmi naj se imenuje Bresan- vido v Italii, Gom v Francii, Šmid na Nemcih; med pridigarji so nar bolj sloveči Ventura v Rimu, Lakorder v Francii, Viseman v Anglii, Veit v Avstrii; pisateljev raznih pobožnih bukev pa ni lahko šteti. V poslednje je pomniti, de v sedanji dobi tudi časniki silno veliko delajo v podučenje duhovšine in ljudstva; posebnih imen napeljevati ni lahko. 190. Cerkveni red in keršansko življenje. V sedanji dobi je bila cerkev silno hudo pretresana, stiskana in zatirana; vender nobena posvetna moč, naj si je bila tudi pe¬ klenska z njo združena, je ni mogla v njenim obstanku omajati, ne po njenim notranjim redu preverniti. Kaže se veliko več, de se cerkev zdaj vse bolj prosto po svojih svetih postavah ravna, kakor se je to posebno v poprejšnji dobi goditi moglo. Njeno vnanje posestvo je današnje čase veliko manjši memo nekdanjiga, ravno zato ji pa tudi manj zmotnjave napravlja; stiskana in zati¬ rana je bila hudo, pa v tem ravno se je uterdila, in s stanovitnim vojskovanjem je svoje pravice obilniši povernjene dobila; v kon¬ kordatih je sicer posvetnim vladam marsikaj pustila , pa svoje si je vedila zagotoviti, in bo znala tudi obvarovati, bodi si ravno v sili preganjanja. Zlasti so postav e Tridentinskiga zbora zdaj še le prav vesoljno obveljale, ko so jih tudi francozki škofje v djanji sprejeli, in se višji pastirji v deželah krivovercov vsi po njih ravnajo; ravno tako je rimski red svetih opravil bolj na širo¬ kim sprejet, in nektera postava je še le zdaj prav v življenje prišla, kot semeniša za mlado duhovšino. V evropejskih deželah so nove pogodbe med apostolskim štolam in posvetnimi vladami ali konkordati vir posebnih cerkvenih pravic, zlasti kar volitev in vstavljanje škofov in druzih cerkvenih služabnikov in pa dohodkov duhovšine zadene. Zunaj Evrope je stan katoliške cerkve v dosti straneh, posebno v Azii podobin stanu perve cerkve v sredi pre¬ ganjanja; v drugih straneh zlasti v srednji in južni Ameriki se ne razloči posebno od Evrope; v severni Ameriki pa se v sredi ne- soštetih krivoverskih strank prosto po svojih postavah razvija, desiravno ji nasprotja tudi ne manjka. Posebno pomniti je vredno, kako de se je čast in duhovna oblast apostolskiga stola v nar hujim zatiranji prečudno ohranila , in je njena veljava tudi zoper voljo celo per nekatoliških vladah spoznana; in de cerkev sploh večji prostost za notranjo vlado in za obravnavo Ijud- čkiga poduka čašama pridobuje, 401 Med posebnimi cerk,venimi rečmi je pomniti pomanjšan}e števila praznikov v več evropejskih dežetah, posebno v Fran¬ cii, kjer je razun nedelj komaj božič ostal, in velikanoč, binkešti, s. Telo in god vnebovzetja Marije Device. Dalje je po lajšanj e posta, ker je v več deželah, in tudi v Avstrii mesna jed ob sabotah in več zapovedanih postnih dneh pripušena, drugej, namreč v Italii, ojstra postava zavoljo rabe samiga olja ob postnih dneh omehčana. Tudi je postava zastran namešanih zakonov med katoličani in krivoverci pomniti, ker je priporočeno duhovnim paslirjem, z vso močjo si za katoliško izrejo otrok prizadevati, in ako je taka iz- reja s pismam zagotovljena, dopušeno novim zakonskim cerkveni blagoslov podeliti. Ako se pogleda na življenje vernikov , je pač v začetku spoznati, de je ta poslednja doba čas velike nemarnosti v veri in velike spačenosti v djanji; ako se vzamejo v spomin dnevi pre- kucije, je ondi vsa slepota in temota nar hujiga malikovanja, in vsa hudobija in divjost nar grozovitnišiga zatiranja vse svetosti in pravice na dan stopila. Žalostnih in strašnih podob takih dni pač ni tukaj mesto zopet na tanko razgrinjati; v tolažbo vsakteriga praviga katoličana pa je opomniti, de ravno v tistih stiskah je cerkev moč in lepoto pervih časov keršanstva razodela. Naj kdo se ozre v marternika Pij a VIL, v druge marternike francozke prekucije, med kterimi so bili škofje, mnogi mašniki in neso- šteti verniki, v poslednji prekucii pa nadškof d’ Afre; dalje v marternike med mahomedanci v Turčii, in v marternike med neverniki, med kterimi so bili škofje Delgado, Bori, E p a 1, mnogoteri mašniki in verniki. Naj dalje pogleda spoznovavce v preganjanji, papeža Pij a Vil. in IX. pred vsimi drugimi; za njima pridejo nadškofje Kleine n A vgus t, D uni n, Fr anz on i, Vikari, škofje Skorkovski, Lavrent, Mariljej, in še veliko število mašnikov in drugih vernikov v katoliških, nekatoliških in neker- šanskih deželah. Naj dalje pomni duha pobožnosti povsod iz noviga močno obujeniga, tudi tam, kjer se je bila brezbožnost v nar globokeji brezen pogreznila, kakor v Francii, ali kjer je ne¬ marnost vse prevzela, kakor v Nemčii. Nekaj posebniga so mno¬ gotere zamaknjene, zastran kterih cerkvena sodba po samim še ni izrečena, pa vender bi prederznost bila vse le v število gole bolehnosti ali celo slepotije devati; posebno znane med takimi so bile Katarina Emerih v renski Prusii, inMarijaMerl v Tirolski. Povedati je tudi od miništva, do kteriga se je ljubezen in spoštovanje iz noviga oživilo. Papež Pij VII. je obudil 1. 1814 spet jezuite, kteri so se kmalo po keršanskih deželah in med neverniki razširjati začeli; sicer jih je preganjanje tudi kmalo za¬ delo, ker 1. 18Ž8 so mogli iti iz Francije, 1. 1848 Jz Svajcarske, Nemčije, Avstrije in Italije; sicer se zopet povračujejo, pa koder se prikažejo, se rado vpitje zoper nje vzdiguje. Drugi redovi so se začeli tudi iz noviga množiti, kot benediktini v Bavarii, r e- demtoristi v Belgii, Nemčii in Avstrii, dominikani v Francii, lazaristi v Francii in v misijonih, celo med Slovenci, šolski b r a tj e v Francii, u s m i 1 j e n e sestre po vsini keršanstvu, gospe 402 dobriga pastirja, svetiga serca in druge v Francii in Nemcii. Pomniti so v zadnje m i s i j o n s k e d r u ž t v a, katoliške družtva in pobožne bratovšine, ktere se v Francii, Nemčii, Avstrii zaporedama vstavljajo in množijo, 191. Sklep. Tako je razloženo vse, kar se je z božjo cerkvijo godilo od začetka do sedanjih časov. Keršanskimu pogledu so pokazane modre božje priprave na odrešenje človeškiga rodu v starim času; čudno vstavljenje božjiga kraljestva na zemlji o polnosti časov; njegova neprenehana rast in častita zmaga v silah preganjanja; lepo razvijanje resnice in svetosti, in zraven iztrebovanje vsiga nebožjiga v prepirih krivoverstev; nove zmage božje cerkve v napadih divjih narodov, in nove pridobitve med odpadanjem malo¬ pridnih udov; blagodarno gospodovanje cerkvene oblasti, v sredi razsvetljene katoliške učenosti in prijazne keršanske pobožnosti , v lepih, hvale vrednih časih srednjiga veka; nove vojske v na¬ padih posvetne oblasti, v raznašanji novih zmot prevzetnih krivo¬ vercev, per vsim tem pa nepremaknjen obstanek cerkve Kristusove, in prečudno razširjanje po zemlji v novejšim času ; hudo vzdigo- vanje noviga neverstva in razdivjane človeške moči, in v vsim tem slavna zmaga svete cerkve, in kraljevanje do pokrajin zemlje v poslednji dobi. Zdaj šteje cela katoliška cerkev na zendji, razun papeževiga stola, G kardinalškofov, 8 patriarhov, 131 nad¬ škofov, 683 škofov, 89 apostolskih namestnikov, in 200 milijonov vernikov, namreč: 194,500.000 rimskih, 4,500.000 greških, 970.000 armenskih, sirskih in drugih izhodnih katoličanov. Nasprot je število vsili odcepljenih grekov, armencov in drugih izhodnih strank le 75 milijonov, in množica vsih raznih plemen protestan¬ tov le 80 milijonov. Tako je očitno, ktera de je prava katoliška cerkev, in kje de je zveličanje za vse narode pripravljeno. Res de ima sveta božja cerkev še vedno vojsko; pa Gospod, kteri ji jedo zdaj slavno zmago dal, jo bo tudi do konca sveta častito ohranil. Kazalo« Stran. Vvod.. • 3 Časi pred Kristusam. Pripravljanje na Odrešenika in njegovo cerkev. 9 Perva doba. Začetek cerkve po Kristusu in aposteljnih. Od Kristusoviga rojstva do 1. 100 po Kristusu. 28 Druga doba. Daljejno razširjanje in uterjevanje cerkve med hudim preganjanjem. Od 1. 100 do 314 po Kristusu. 82 Tretja doba. Zmaga cerkve čez neverstvo, silna vojska s krivoverstvam. Od 1. 314 do 500 po Kristusu. 115 v Ceterta doba. Začetek novih zmag cerkve na eni, in nove vojske na drugi strani. Od I. 500 do 800.175 Peta doba. Daljejno zmagovanje cerkve na eni, zguba na drugi strani. Od 1. 800 do 1073 . 203 j Stran. Šesta doba. Cerkev v nar večji moči in lepoti. Od I. 1073 do 1294.242 Sedma doba. Višji cerkvena oblast v nevarnosti ponižanja in razdvojenja. Od 1. 1294 do 1517.278 Osma doba. Vera svete cerkve v nevarnosti razdvojenja in zatrenja. Od I. 1517 do 1792. ..296 Deveta doba. Silno zatiranje katoliške cerkve med prekucijo vsih starih deželskih vstav; znamnja boljšiga prihoda cerkve. Od 1. 1792 do 1854. 364 NRRODNR IN UNIUERZITETNR KNJI2NICR 00000154778 16 nimi resnicami, ali jih celo tajili, postavim, de je dušaneumerjoča, de so angeli, de je na unim svetu kaj plačila, ali štrafinge. Njih število ni bilo posebno veliko. Še so bili pa drugi, ki so se od sveta ločeni v samoti deržali, in si za posebno ostro življenje prizadevali, desiravno je bilo v njih mislih marsikej presiljeno in napačno; hotli so čisto duhovski biti, in telesno popolnama zatreti. Najti je bilo takih v pušavah Judejskih krog mertviga morja, in pa v Egiptu; tam so se imenovali Eseji, tukej Terapevti (bogu- služni). Sploh je pomniti, de veči del Judov si je Mesija le po- svetniga veličastniga kralja mislil, kteri bi njih rod iz ptuje ob¬ lasti rešil, in ga v mogočno čez vse narode povzdignjeno ljudstvo storil. Tudi med duhovšino Judovsko jih ni bilo obilno praviga duha; zlasti so viši duhovni bili dostikrat le vsiljeni; kakor so se namreč kteri deželski oblasti prikupili ali zamerili, so bili postavljeni ali odstavljeni, postavim Anaz in Kajfež. V sredi Judovske dežele so se bili Samarijani še ob- deržali, med kterimi pa in med Judmi celo ni bilo nič družbe. Samarijani so bili sicer vero v eniga Boga, v božjo previdnost in v prihodnjiga Mesija sprejeli; terdili so pa samo bukve Mojze¬ sove, in ker Judje jim niso pustili deležnosti per Jeruzalem¬ skim tempeljnu, so si lastin tempelj na hribu Garicim blizo Samarije sezidali; pa tudi v svojih šegah in navadah so se ve¬ liko od Judov razločili, ker se je njih zarod velik del iz never¬ nikov bil perčel. Vonder njih serca niso bile nepripravne Mesi¬ ja sprejeti. 11. Od ver in zgodeb ajdovskih narodov. Per enim samim ljudstvu, namreč per Izraelskim, se je spoznanje eniga praviga Boga in upanje prihodnjiga Odrešenika čisto ohranilo; drugi narodi so se daljej od Boga zgubili, bolj in bolj v zmote zašli. Ni ravno misliti, de bi se per vsih teh narodih celo nič resnice ne bilo ohranilo, ali de bi v vsim njih življenji zgolj druziga ne bilo najti razim hudiga, zakaj nekteri ostanki perviga božjiga razodenja so se le še obderžali, večna Beseda v rešenje človeško namenjena je nad človeštvam čula in ga vodila, in duh človekov podobe božje ni po¬ polnama zgubil, desiravno je bila močno otemnjena. Vonder zmotnjava in spačenost nevernikov je bila tolika, de s. evangeli njih pota na ravnost Bogu zoperne imenuje, pokoro in popolno prerojenje tirja, in stariga človeka sleči in noviga obleči perganja. Marsikteri neverniki zdajnjih časov bi sicer napake nekdajnjih ne¬ vernikov radi polepšali; pa proti resnici bo njih prizadevanje le prazno ostalo. Potem ko je človek od Boga odpadel, se je zgubil tako daleč, deje namesti Boga častil naturne reči, in namesti Stvar¬ nika molil stvari. V svitlim soncu je menil, de najde božjo svit- lobo, v mili luni viši prijazno bitje, v zvezdah nad seboj neke vodnike posvetnih zgodeb, v rodovitni zemlji blago dobrotljivo ma¬ ter vsih, v silnih elementih gospodovavne moči sveta. Ker je v 20 nja in od sodbe so imeli znanje. To de v vse te na več strani resnične misli se je mešalo častenje stvari, ki so jim bile podobe božjiga bitja, namreč sonca, lune, planetov in zvezd, in dosti vraž od naturskih moči; njih modrijani Magi v zadnje niso bili druzi- ga, kakor goljufivi coperniki; in življenje ljudstva je bilo h koncu polno mehkužnosti in razujzdanosti. — Perzijani in Medijani so bili v pervih časih pod oblastjo Babiloncev in Asircov: pa Medijani so se bili že 1. 860 pr. Kr. enkrat od Asircov sprostili, potem so pomagali še Asirsko in Babilonsko kraljestvo razdjati. Perzijani ali Elamci so bili zdaj en čas pod gospostvam Medijanov, dok¬ ler jih ni 1. 560 pr. Kr. njih poglavar C ir rešil, in je mogočno Perzijansko kraljestvo vstavil, ki je od Indije čez Babilonsko do Egipta in do Male Azije seglo. Greški ali Macedonski kralj Aleksander je to kraljestvo končal, in svoji oblasti podvergel. Kmalo po njegovi smerti so Partijani, popred malo znan narod, Perzijanske dežele v svojo last spravili. 13. Vere in zgodbe imenitnih izhodnjih narodov. — Daljej. V lepi ravnini ob rekah Evfrata in Tigru so se ljudje po vesoljnim potopu nar pred vsedli; tam je bil veliki turn zidan, tam je bilo pervo mesto, Babilon, postavljeno; N i m r o d, Kamov vnuk, je tam pervo kraljestvo vstavil, krog 2000 let pred Kristusam. Ob enakim času je Azur, Semov sin, zidal mesto Ninive, in začetnik bil Asirskiga kraljestva. Asirsko kraljestvo je bilo kmalo mogočno; nar bolj se je 1. 720 pr. Kr. povzdignilo in raz¬ širilo po kralji Salmanasarji, kteri je tudi kraljestvo Izrael končal. Pa I. 650 pr. Kr. so se Babilonci in Medijani vzdignili zoper Asirskiga kralja, so mesto Ninivljansko vzeli in razdjali. Tako je mesto svoj konec našlo, ko jena pridigo Jonovo pozabilo. Zdaj je pa Babilonsko kraljestvo mogočno postalo, zlasti od I. 605 pr. Kr. po kralji Nabuh odonozorji, kteri je kraljestvo Juda končal. Vonder dolgiga obstanka to kraljestvo ni imelo, ker 1. 554 sta Medijanski kralj Darij in Perzijanski kralj Cir Ba¬ bilonsko mesto vzela; zadnji kralj Baltazar je v bitvi konec na¬ šel. Tako se je beseda prerokov zlasti Danielova izpolnila, in Judje so zamogli v svojo deželo nazaj iti. Babilonsko in Asirsko je od zdaj podložno bilo Perzijanam, potem greškimu kralju Aleksan¬ dru, v zadnje je v last padlo Partijanam. — Vera Babiloncov in Asircov je bila veliko bolj v vidne stvari in v telesne reči vtop- Ijena, kakor per spredej imenovanih narodih. Častili so sonce, zemljo, luno in zvezde; in vse so obračali na zvezo možkiga in ženskiga spola. Možki bog ali sonce se je imenoval Bel ali Adon, to je Gospod; ženska boginja ali zemlja in luna je bila Milita ali Astarta. Bel je imel v Babilonu velik, 130 sežnjev visok tempelj, od kteriga prerok Daniel pripoveduje. Služba teh bogov je bila polna gerdobije in nesramnosti; žene in device Ba¬ bilonske so jim v čast svojo čistost prodajale. V taki veri se je pac vse zgubiti moglo, kar je še od perviga razodenja ostati znalo; 44642