llillilil GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE fehaja vsak četrtek. - - Uredništvo in npravništvo: Turjaški irg ši. 2, pritličje. — Naročnina: na mesec 4 Din, četrtletno 12 Din. - - Dopisi se ne vračajo. Štev. 15. LJUBLJANA, četrtek, 26. julija 1923. Leto I. Sedem miljonov sužnjev. Narod hoče vlado delavcev in kmetov, a ne olado pomirjene srbsko-hrvatsko-slouenshe buržuazije. Ljudstvo hoče: delavcu tovarno, kmetu zemljo! Naj do končne zmage za vselej zedini delavce in kmete bratstvo in skupna usoda[! Srbska buržuazija je slavljena pred alternativo: ali se sporazume s Slovenci, Hrvati in Muslimani, ali da proglasi nad njimi izjemno stanje. Izgleda, da režim hoče izvesti zadnje, samo da si zagotovi nadvlado. To, kar pišejo danes vsi časopisi srbske buržuazije — da so vsi Nesrbi protidržavni elementi, naj postane zakon. Vsi Nesrbi, a od Srbov komunisti in delavski razred naj postanejo popolni sužnji srbske buržuazije. Od 12 milijonov prebivalcev Jugoslavije naj bi bilo 7 milijonov ne državljani 2. in 3. stopnje, kar so bili do sedaj — ampak brezpravni sužnji. r - Srbska buržuazija, ki je leta 1918 oropala vseh pravic milijone Črnogorcev, Makedoncev, Madjarov in Nemcev, srbska buržuazija, ki je leta 1921 oropala vseh pravic delavski razred Jugoslavije, hoče vzeti sedaj vse politične in jdržavljanske pravice Slovencem, Hrvatom in Muslimanom. Režim, ki so ga vršili v svetovni vojni Nemci v zasedenih pokrajinah, naj bi se sedaj proglasil nad nadpolovično večino Jugoslovanov v Jugoslaviji. Predvojna Srbija pa naj bi postala nekaka Velika Brilanija, a vse ostalo naj bi bila .njena kolonija. Ali pa ima srbska buržuazija dovolj železja in dovolj kovačev, da skuje suženjske verige tolikemu številu sužnjev? Sedem milijonov! Nima jih in takšen režim, kot je danes, se ne more obdržati. Sama srbska buržuazija čuti svojo slabost pred 7 milijoni in zato grozi z amputacijo 3 do 4 milijonov, a ostale 3 do 4 upa, da bo mogla držati na verigi. Do amputacije, verjetno, ne bo prišlo, a jugoslovansko delovno ljudstvo mora biti na to pripravljeno, da pravočasno nastopi proti. Ali hrvatsko, slovensko, muslimansko, črnogorsko in makedonsko delovno L ljudstvo nima interesa samo na tem, da uživajo njegove pokrajine najširšo avtonomijo, temveč ima tudi svoje razredne, gospodarske, socijalne interese. Mogoče in najverjetnejše je, da pride do sporazuma med srbsko, hrvatsko, slovensko in muslimansko buržuazijo. Verjetno je, da bo dala srbska buržuazija tudi nekakšno avtonomijo. Toda sedaj vprašamo one mase, ki so glasovale za Radiča in podrepne klerikalce: Ali ste se borile samo za to? Ne. Kajti ljudstvo zahteva temeljite socijalne izpremembe, ljudstvo hoče strmoglavljenje kapitalizma, ljudstvo hoče, da se izpolni: delavcu tovarne, kmetu zemljo! Ljudstvo hoče delavsko-kinetsko vlado, a ne vlado srbsko-hrvatsko-slovenske buržuazije. To so zahteve ljudstva in ljudstvo jih bo tudi doseglo — ne z glasovanjem — ampak z vztrajnim revolucionarnim bojem v znamenju enotne fronte delavcev in kmetov. Usoda Stambolijskega v Bolgariji jasno kaže, da kmetje sami, pa če so še tako mnogoštevilni, ne morejo sami, brez pomoči delavcev, zmagati nad meščanstvom. Nasprotno tudi delavci sami ne morejo zmagati. Ampak oba trpina skupaj: delavec v tovarni in delavec na polju, lo je kmet — lahko zmagata in si priborita svojo pravico. Tovarnam in mestom naj vlada delavec, zemlji kmet! Danes se dela hrvatska in slovenska gospoda, hrvatsko in slovensko meščanstvo prijazno kmetu. Ali to prijateljstvo ni resnično. Slovenska in hrvatska buržuazija hoče le priti h koriiu, pri katerem kraljuje sedaj samo srbska buržuazija, in potem skupaj z njo skubiti še bolj delavca in kmeta. Da bi jima pa to uspelo, pa hodita danes okrog kmeta. Kmetje imejte to pred očmi, da vas ne bo goljufal niti hrvatski blok, nili klerikalci! Sedem milijonov sužnjev, dvignite se! Stresite verige! Živela zveza delavca in kmeta! -Živela delavsko-kmetska vlada balkanske federativne republike! Dol z zakonom o zaščiti kapitalistične države! Pogovor z voditeljem italijanskega proletarijata. KAKO IN ZAKAJ JE ZMAGAL. FAŠIZEM. - ALI JE BILO MOGOČE PREPREČITI POHOD REAKCIJE V ITALIJI? - KDO JE BENITO MUSSOLINI ? -PROGNOZE O ŽIVLJENJU FAŠIZMA V ITALIJI. Ko se je vršila v Berlinu konferenca za obnovo Rusije, sem srečal v kuloarih Reichstaga enega voditeljev italijanskega proletarijata. (Njegovega imena ne povem, ker so fašisti na njegovo glavo razpisali nagrado.) Omenil bom le io, da je bil on leta 1919 in 1920 gospodar položaja v velikem italijanskem industrijskem mestu. Njegovim zahtevam se je pokoravala prefektura policije, njega je imenovala buržuazija »rdeči komandant«. Danes, naravno, se mora poleg ostalih voditeljev italijanskega proletarijata skrivati enkrat v državi, drugič v inozemstvu. 50 fašistovskih tribunalov ga je že obtožilo veleizdaje. Čeprav mu slalno grozi življenska nevarnost, stoji tudi danes v prvih vrstah revolucionarnega boja proti fašizmu. To je dvajseti intervju, ki ga dajem o fašizmu, mi je dejal z nasmehom v obrazu. Ves svet se zanima za fašizem. Fašizem ne bi nikdar zmagal, če bi so- cialistična stranka Italije po zasedbi tovarn zavzela ludi politično oblast. Ali socijalisli so bili proti temu. Govorili so: ni potrebna revolucija, ko moremo doseči vse mirnim potom. Ko pa je buržuazija videla neodločnost socialistične stranke, je rekla: ker ti nočejo revolucije, bom pa jaz organizirala kontrarevolucijo. Tedaj je nastal fašizem. Fašizem je zmagal: 1. radi nesposobnosti socijalistične stranke, t. j. njenih vodilnih inštanc; 2. zato, ker je socialistična slranka izgubila kmete, katere so fašisti z orožjem prisilili, da so stopili v fašistovske sindikate in 3. zato, ker so nezavedni nezadovoljneži zapustili socijalistično stranko in odšli k fašistom. Kot sem vam rekel, se je fašizem pojavil kot aktivna stranka šele po zavzetju tovarn leta 1920. Tedaj je prešel v ofenzivo. Ali tudi tedaj je še bil čas, da se zlomi fašizem z generalnim štraj-kom. Fašisti so imeli tedaj od 60 italijanskih provincij le 8. Ali socijalisli so proglasili ta štrajk šele čez eno lelo, ko so imeli fašisti v rokah 48 provincij, a delavstvo samo 12. V takem momentu je generalni štrajk moral propasit. Zahtevate od mene karakteristiko Benito Mussolinija? Mussolini je profesor francoščine. Do oktobra 1914 je bil aktivni član socijalistične stranke in urednik »Avanti-ja«. V oktobru 1914 je bil izključen, je dejal: »Vi lahko iztrgate iz rok člansko karto, ali socijalizma iz srca nikdar«. Ali v nekaj dnevih je že ustanovil list »Popolo d’ ltalia«, kjer je pisal najšovinističnejše članke. Po vojni se je zopet hotel vrniti k socijalizmu. Osnoval je leta 1918 v Milanu prvi fa-šistovski klub s programom: Polom revolucije k zavzetju tovarn in zemlje! — Delavci mu niso sledili, ker so ga spoznali že v vojni. Zato je začel oznanjali nacijonalno republiko itd. Socializem je vedno ljuteje napadal. In od nacionalnega boljševika je postal kapitalistični agent, po svoji zmagi najhujši monarhist. On je tip ambicioznega politika, ki stremi po oblasti. Da bi ga na primer komunisti hoteli proglasiti za diktatorja, bi bil najhujši komunist, ker on je č.lovek brez značaja, brez programa, brez cilja. Začetek in konec njegove politike je: oblast. Kaj mislite, kako dolgo se bo držal Mussolini in njegov fašizem v Italiji? — to delikatno vprašanje sem stavil, italijanski sodrug je tudi na to težko vprašanje odgovoril z resnostjo vojaka, ki prihaja s fronte. O življenju fašizma so različne prognoze. Mussolini pravi, da bo vladal 50 let, njegovi fnukcijonarji, da 25 let. — Socijalisli, kot Treves in Oddino Mor-gari prerokujejo njegov padec za šest mesecev. Moje mišljenje je, da se bo držal dve do tri lela. Opozicija proli fašizmu narašča že vedno bolj. Buržuazija ga ludi ne mara. Ona se boji, da bi Mussolini v svoji veliki ambiciji in politični požrešnosti vrgel kralja in proglasil sebe za Napoleona Italije. Da buržuazija ne nastopa odkrito proti fašizmu, je razlog v tem, da stoji ona med fašizmom in komunizmom, ter da se naravno opredeljuje za fašizem. Močno opozicijo proti fašizmu predstavlja takozvani »movimento del sol-dino« (gibanje grošev), ki ga vodi Kalabrija in Sicilija, ki je vsa protifašistov-ska. Znak tega gibanja je italijanski groš, na katerem se nahaja kraljeva slika. O aklivni delavski opoziciji sedaj ne more biti govora. Ali vendar se zaznamujejo v zadnjem času v del. gibanju veliki uspehi. Naklada našega liska je dosegla prejšnjo višino. Vsi proletarski borci so ubiti, v zaporu ali prognansivu. Delavski domovi in tiskarne požgane. Tu je italijanski sodrug prekinil naš razgovor. Hitel je na pot, kamor ga je klicala nova dolžnost. Ker on je aktiven doma in v inozemstvu. Pri slovesu mi je dejal še te besede: Vedeli morale, da bo ital. fašizem pred svojim padcem izvedel še eno strahovitejše krvoprelilje nad delavskim razredom. V tej borbi bomo mogoče mi vsi, ki se nahajamo doli, izgubili glave.« In s pripombo, da izročim pozdrave jugoslovanskemu proletariatu, je šel osiveli sodrug novim dogodkom in iz-premembam nasproti. Slavko Cihlar za »Borbo«. Reformisti razkrinkani na delu. Osrednje društvo kovinarjev in slrokovna komisija obsojeni. — Nekoliko gibanja med kovinarji za enotno revolucijonarno kovinarsko organizacijo. V »Glasu Svobode« smo pisali že večkrat o mezdnem gibanju jeseniških kovinarjev in izražali svoje mnenje, da reformisti v škodo kovinarjev zavlačujejo potek mezdnih pogajanj. Kadar mi sodruge pri strokovni komisiji imenujemo reformiste, se čutijo užaljene in doslej so nas pozivali, da naj jim dokažemo, v čem tiči njihov re-formizem. Tem ljudem ni težko dokazali reformizma, ali kadar smo jim povedali konkretne slučaje, so nam odgovarjali: ja to je zakrivil Mihevc, tega je kriv Tokan itd., mi pa smo drugačni. Če smo Sveteku, Golrnajerju ali kakemu drugemu, ki je še danes steber strokovne komisije, očitali reformizem na podlagi konkretnih dejanj, so nam odgovarjali: ja, to je bilo takrat, ko je situacija bila taka in taka, danes smo drugačni, Takega ,ki malo dela, se tudi ne da prijeli, da je napačno delal, in strokovna komisija od lanske ponesrečene akcije v Celju ni bila v nobenem večjem boju, v katerem bi lahko pokazala, kakšna je v dejanjih. Zadnje mezdno gibanje kovinarjev pa je naše birokrate v strokovni komisiji enkral pošteno demaskiralo in jih pokazalo pred masami v pravi luči. V čem liči pravzaprav reformizem naših socijal-palrijofov in zakaj ie reformistična taktika nesreča za proletarsko gibanje? Reformisti so predvsem ljudje, ki K. Marxove nauke zavijajo, da na podlagi takih zavijanj spravijo proletariat s poti revolucionarnega razrednega boja na pot kolaboracije (sodelovanja) s kapitalisti. Oni govorijo eno, a delajo dru go. 5 frazami slepijo proleiarijat, da ga potem lahko izigravajo v korist kapitalistov. Kakor Kristan lela 1919, lako govorijo reformisti še danes: če hoče delavstvo večje plače, mora več delati, če bo podjetje bolje uspevalo, bo tudi delavsivo bolje plačano, ali naravnost povedano: oni se zavzemajo za konsolidacijo kapitalizma na račun delavstva, ker po njihovem mnenju se mora delavstvo zadovoljiti tudi z manjšimi mezdami, če podjetje ne more uspešno konkurirati. Po mezdnem gibanju na Jesenicah svojega reformizma ne bodo mogli več zatajiti, ker so jih spoznali vsi kovinarji, tudi listi, ki so bili doslej zaslepljeni. Poglejmo jih, kaj so naši reformisli počenjali na Jesenicah. 23. maja so stavili zahteve za 40% povišanje minimalnih plač od 1. maja naprej, ker je draginja občutno na-rasila. Mesto, da bi se energično pripravljali, da si v boju pridobijo povišanje mezd, so se od K ID pustili vleči za nos celih šest tednov, in ta čas so »pomirjevalno« vplivali na gladujoče kovinarje Če so jih kovinarji vpraševali, zakaj ne zahtevajo pogajanj ali pa točnega odgovora, so kovinarje tolažili: le mirni ostanite. Mi nimamo ničesar za izgubili, saj zahtevamo povišanje mezd od 1 maja, bomo pa potem skupaj več dobili. J9a je to bil le pesek v oči, so nekateri razsodnejši kovinarji sami uvideli, ker za dva meseca nazaj povišati mezde, se podjetnika težko prisili. In čim dalje smo čakali, tem bolj so re-formisii iz strokovne komisije »pomirjevali« kovinarje. Vkljub temu, da je zahtevanih 40% od 1. maja pomenilo minimum kovinarskih zahtev, je Svetek pri pogajanjih, ki so se .končno vršila 12. julija, izdal delavske interese ter predlagal : da se z ozirom na težko stanje KID delavstvo zadovolji iudi z enkratnim prispevkom (v obliki 20% doklade na mesečno plačo) za mesec julij, ler da bo počakalo do avgusta, da se mezde definitivno uredijo. Tukaj je s. Sveiek upošteval težkoče indusirijske družbe, ne pa interesov delavstva in prav dobro razumemo, da Obhajamo danes 9. obletnico tega najstrašnejšega dne človeške zgodovine. 28. julij je razkrinkal celo laž in umazano gnilobo kapitalistične družbe, kapitalistične, krščanske Evrope. Posledice 1914 let krščanske vzgoje, 1914 let pridig o krščanski ljubezni je bilo — klanje, lako barbarsko klanje, klanje z uporabo najbolj rafinirane tehnike, je fak predlog, ki bi delavcem odvzel povišanje mezd za maj in junij, bil jako »simpatičen« ravnatelju KID. S. Svetek, ki se brani biti reformist, piše v svojem »Delavcu«, da delavsivo razume, da je treba napraviti podjetje zmožnejše za konkurenco in misli, da se da to doseči le na ta način, da se delavci zadovoljijo s tem, da ne zahtevajo večjih plač za meseca maj in junij. Ko je delavsivo videlo tak reformi-zem v praksi, se je zavedlo in vstalo na branik za svoj obstanek. Razbili so pogajanja, katera je vodil Svetek in šli so drugi dan sami brez reformističnih birokratov k ravnatelju in ga prisilili, da je prislal na 20% povišanje mezd od 1. junija. »Simpatičen« predlog sodr. Sveteka je propadel in to v korist delavstva, ki je spoznalo, da bi jih predlog s. Sveteka občutno oškodoval. In takoj drugi dan so se zakurile peči, katere je ravnatelj ustavil med mezdnim gibanjem, da je prevalil strokovno komisijo. S. Svetek je hotel svoj »simpatičen« predlog zagovarjati 22. julija na zaup-niški konferenci, ki pa se ni vršila, ker so kovinarji sami rešili, kar se je rešili dalo. Sklenili so pa, da reformističnih birokratov ne bodo več podpirali in da ne bodo obračunavali toliko časa, da se ujedinijo reformisti z neodvisno kovinarsko organizacijo. Nekateri zahtevajo izvanredni kongres, zavedni kovinarji pa na ta predlog ne morejo pristali, ker na kongresu se lahko spremeni in zamenjajo osebe, kovinarji pa zahtevajo, da se duh in smer v organizaciji spremeni in da se končno preneha z reformistično taktiko, ki je doslej vedno izigrala interese kovinarjev v korist podjetnikom. Kovinarji Slovenije, pazno zasledujte gibanje vaših sodrugov na Jesenicah in podpirajte jih v njihovi borbi proti reformistom in birokratom. Udeležite se vsi konference, dne 5. avgusta v Ljubljani v Delavskem domu. Živeli revolucijonarni kovinarji! Živela enotna kovinarska organizacija! strupeni plini, dum-dum kroglje, bombardiranje mest iz aeroplanov. Osramočena, onečaščena, v krvi se valjajoča, umazana — tako se je pokazala meščanska družba v celi svoji gnjusobi. Meščanska družba je pokazala svoje pravo lice 28. julija 1914. Ona hodi navadno v krinki in zakriva svoj sram z bleščečimi koprenami vere, etike, nrav- nosti, filozofije, reda, pravice in miru, ali 28. julija 1914 je pokazala svoje pravo lice, kakor divja beštija, krvoločna zver, siepa od pohlepa po zlatu. Toda v tem divjem, norem divjanju kulturne krščanske Evrope, ko so blagoslavljali svečeniki in žreci vseh veroizpovedi molilna orožja, izdelana seveda po najmodernejši tehniki, v imenu onega, ki je rekel: »Ne ubijaj«; v času, ko so po cerkvah in pastirskih listih hujskali krščanski duhovniki, onečašču-joč ime onega, ki je rekel: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!«, narod na narod v interesu težkih kapitalističnih bisag; v času, ko so pairijo-tični verižniki kovali iz krvi stotisočev kmetov in delavcev rdeče cekine — je nastopila še druga svetovna katastrofa: bankrot II. internacijonale. Ni ta katastrofa nastopila nepričakovano. Revoiucijonarna stranka mednarodnega proleiarijaia je že davno prej postala malomeščanska, radikalna, reformistična stranka. V gobcu so še imeli razredni boj, revolucijo, v dejanjih pa so postali parlamentarni kreteni, ki so delali revolucijo — z glasovnicami, kakor to danes dela mirotvorni republikanec Radič z gumijevimi krogljicami. Boj za mandate — to je posta! končni cilj strokovnih birokratov in socijali-sličnih advokatov. Leta 1912 je še sklenila socijalna demokracija v Bazlu: »Nemški, španski, angleški, holandski in francoski odposlanci delavskih organizacij izjavljajo, da se bodo zo-parsfavili vsaki vojni napovedi z vsemi sredstvi, ki jim sloje na razpolago. Vsi zastopani narodi prevzamejo obvezo, da bodo po sklepih narodnih in mednarodnih kongresov proti spletkarijam zločinskega vladajočega razreda stopili v akcijo.« Toda v akcijo niso stopili, v mirnem času so gobezdali o revoluciji, 4. avgusta pa so Noskeji v Nemčiji, Vander-feldi v Belgiji, Sombaii v Franciji in Rennerji in Kristani v Avstriji se odločili za podporo buržuaznega imperijalizma, ker so se zbali ječ in vislic. Toda revo-lucijonarno so stopili v akcijo Rusi in nastopil je v Nemčiji Karl Liebknechi in Roza Luksemburg, ki sta začela boj na nož proti kapitalistični vojni in proti socijalpatrijotskim lakajem buržuazije. Rusi so zmagali in dosegli so, da so strmoglavili režim kapitalizma in ustvarili socijalistično sovjetsko republiko. Karl Liebknechi in Roza Luksemburg sta pa padla kakor mučenika, svetnika socijalističnega prepričanja, zavratno ubita od krvnikov »sodrugov« Noskeja in Eberta. Še se je nekaj časa posrečilo Noskejern, Eberlom, Tuzarjem in Kristanom goljufati delavske množice. — Ruski proleiarijat je vodil težke boje proti celokupnemu kapitalizmu sveta, moral je doprinašati ogromne žrtve za obrambo svoje socijalistične republike, in Noskeji in Kristani, Koruni in Brnoti so to izrabljali in govorili, glejte kam pelje ruska pot, v lakoto in bedo. Ali češi se menjavajo, ruski delavec in kmet sla socijalistično republiko rešila in hitro gradita svoje socijalistično gospodarstvo, lakote ni več in vedno se veča blagostanje. Evropa pa, kjer je zmagal kapitalizem, vsled izdajstva socijalpa-trijotov, pada vedno nižje, kapital vedno bolj zasužnjuje delavce in kmete, večne gospodarske krize, vedno večja nova oboroževanja so znak, da imperialistični kapitalizem, nesposoben za rešitev povojne krize, drvi v nova krvo-prelitja. Delavec, kmet in srednji stan padajo v vedno večjo bedo, breposel-nost in draginja rastejo, zaslužek se manjša. In sedaj vidi tudi sleherni delavec, kam ga je pripeljala reformistična politika. Ruski kmet in delavec sta prinesla težke žrtve, ali danes že uživata sadove teh žrtev, prosta sta, svobodna gospodarsko in nacijonalno. Evropski kmet in delavec pa gledata v črno bodočnost vedno večje bede in lakote. In danes uvidevajo to tudi evropski delavci in kmetje in trumoma zapuščajo goljufivo družbo socijalpatrijotov in se zbirajo v revolucijonarne vrste. Ne beseda, čin je bil v začetku. Evropski kapitalizem drvi v nove vojne avanlure. Naj si pa zapomni, novemu 28. juliju 1914 ne bo sledil novi 4. avgust 1914. Evropski proletarijat je napravil težko devetletno šolo, v kateri se je naučil marsikaj, proletarijal ne bo več nasedel socijalpatrijotskim goljufom — ampak on bo poskrbel, da bo nova vojna končala s propadom kapitalizma in z zmago revolucionarnega socija-lizma. »KAPITAL« od Karla Marksa, popularna izdaja L Berharta, prevet M. S. Pijade, je v tisku in bo doii-skana v začetku septembra. Knjiga se tiska z latinico. Poživljamo vse sodruge, ki razumejo srbo-hrvašči-no, da si to knjigo naroče, ki je življenjska potreba vsakemu sodrugu. Stane za organizirane 30 dinarjev, za druge pa 40 dinarjev. Kdor naroči več skupaj, dobi 20% popusta. Naročnina se že sedaj sprejema, torej sodrugi naročite že sedaj Karl Marksov Kapital. Naslov: M. S. Pijade, novinar, ' Kosmajska ulica 60. Beograd. Črni 28. julij 1914. Zbirajte za tislcovnl sklad w6Iasa svobode"! LISTEK. Avgust Ccsarec : Moskva z ulice. Dnevi slavja so prošli in ko sem prišel v Moskvo, je že zopet navzela izraz vsakdanjosti Vsakdanjosti no vsak način v višjem smislu te besede. Ker to, kar danes Moskva pomeni za zgodovino in kaj dela ona za človeštvo, je takšno, da njen »vsak dan« pomeni nekaj več od tistega v ostalih mestih, pomeni prve dni bodočih stoletij. Vendar ne bom opisoval pojave, kateri pričajo to, nego hočem pokazati Moskvo takšno, kakršna se ona vidi z ulice v celoti. Mesto samo je, slično Dunaju, zgrajeno koncentrično okrog središča. Tam je Burg, a tu je Kremlj. Tam je okrog Burga Ring, a tukaj, le da na večjo daljavo široki bulj-vai i s tramvajsko progo A. in potem, zopet na večjo daljavo, tam Giirtel, a tukaj plo-ščasti in široki butjvari s tramvajsko progo b. Prostorno večja od Dunaja, je Moskva zidana nepravilno, ali pravilno rečeno ona ni zidana tako, kakor Dunaj. Neskladnosti med stavbami sc vidijo tako velike, kakor so neskladna zgodovinska razdobja, skozi katere je šla Moskva. Začenši od starega Kremlja in Kitajgoroda, pa do ogromne rudio-posiaje na Šablovki, ki je kakor da je naša katedrala le kapelica napram katedrali. Trgovske palače in poslopja s 3000 stanovalci, a nekoliko dalje, v predmestiu nizke, še lesene hiše, kakor v derevnji (vasi). Prostorne velikomestne ploščade (trgi) in vijugasti srednjeveški pereulki (postranske uličice). Vidi se da je mesto staro in se je razvijalo počasi, brez vsakega načita. Po- leg tega ga je carizem, s tem, da je prenesel svoj sedež v Petrograd, zapustil, a boljševiki še niso mogli, da nadomestijo zapuščeno in ga obnovijo tam, kjer je potrebno. Hiš sem našel precej porušenih, ali veliko manje, nego se to navadno govori. Mnoge so se začele še zidati pred revolucijo, ali še ni prišel čas, da se dozidajo; tovarne in transport popraviti je važnejše. Ne zida se torej nikjer. Vsa stanovanja so prenapolnjena. V Moskvi je namreč poslednja leta naletelo toliko ljudstva iz province, da je tudi tu, kljub rekviziciji prostorov buržuaziji, ki ga je imela preveč, težko dobiti stanovanje (11 'A m3 na osebo se računa). Moskva torej ni prazna. To se vidi že na ulicah. Moskovske ulice. Kdo zmore z nekolikimi besedami objeti vse življenje, ki sc je tukaj bujno razlilo in teče v stotine smeri. Revolucija sama po sebi pomeni ulico, in če je to res, tedaj je ta revolucija bila pripravljena tudi s tem, ker Rus ljubi ulico tudi tedaj, ko ne misli na revolucijo, nego samo radi progulke (sprehoda). Velikih parkov ni, tudi gozdov v okolici ne. Samo široki buljvari z aleji so. In tu vidite pozno v noč, v mrazu in zimi, ki je globoko pod ničlo, kako sede, ne samo zaljubljenci, nega tudi posamezniki in družbe šaleč se in smejoč. Tako je po noči. A po dnevi, kakor da ste odprli na tišoče vodovodom njih pipe. Kakšno že mora biti potem po letu. Ker je sedaj, ko je Moskva za pol metra višje morja, ko je na ulicah pol metra debel led in ko sneg pada in pada in morajo raz streh ogrebati sneg, da se strehe ne porušijo, na ulici, kakor da je večen miting. Tramvaji že več kot tri četrt (predvojne, beže na vse strani. Na Teatrolnoj ploščadi (gledališčnem trgu) nekateri ‘ peljejo v krogu, kot da ga ne marajo zapustiti nego se po njem igrajo v krogu. Avtomobili kriče, osebni in tovorni; o ne, žalibog, ne samo zaposlenih sovjetskih in partijskih de-jateljov, nego tudi nepmanska (nova ekonomska politika »nep«), buržujska ! In iz-voščeki, fijakerji ali kako jih nai v tem slu • čaju imenujem, saniščiki. Sani imajo majhne, kot igrače, samo za dva, z visokim sedežem. In jih je na stotine in stotine, tam v vrstah, tam posamezno; povsod so pokrile ulice, kakor po letu muhe mizo po obedu Črnijo se na snegu. Ne moreš čez ulico, da bi se ne moral izogniti. Na njih sedi iz-vošček-saniščar, v modrem dolgem kmetskem plašču, z rdečim pasom, s črnim kožuhom, podoben drug na drugega, kakor jajca, bradavi vsi, kot apostoli. In brez biča, vedno brez biča. In vabi: — Barin, davaj, pajodem ! (Gospod peljimo se 1) In nekaj minut se pelje za teboj. Opazil sem, da to ni bilo brez uspeha. Ali je taksa po pogodbi, ali pa se še nista pogodita za iimove (milijoni rubljev). Ali pa je bil človek premagan od upora svojega sprem-ljevalca-izvoščka. — Tak davaj! (Naj pa bodel). In sani zdrče kot senca po suhem snegu in drobnem, kakor žaganje. In naenkrat sem videl ta-le prizor : Dan se je že nagibal k večeru. Sani drse leno. V njih pa se je stisnil parček z. veselimi, smejočimi lici in se poljubljal. Nikomur v pohujšanje. O, Rusija, deiinsivo je še tvoj vek, zato te tudi poljublja bodočnost ! Tipične za moskovske ulice so tudi tovorne sani, nizke, kmečke, nazaj razširjene, kakor grablje. Cela procesija se jih pelje. Kočijaži kot muziki — gledajoč te vrste sc mi zdi, da se cela Moskva spreminja v veliko derevnju (vas). Sani so naložene z vsem mogočim: s kruhom, z vrečami moke, navadno pa z mesom. Ogromna volovska stegna, zmrzla, da so zgubila barvo in je cinober krvi pobledel. Vlečejo se po uli- cah, obstajajo; ali morajo ali pa se jim ne mudi. Kaj jih briga, če na meso sedajo vrane in ga kljujejo in razcefravajo! Kočijaž gleda to in niti z roko ne mahne. Obrnil se je in pljunil. Majhna slika je to, ki je kot živ dokaz, koliko je še potrebno dela, da se prosvetijo ti najnižji sloji naroda, in da jim naposled ne bo več vseeno tudi to, če njim samim ne kljujejo srce farji in carisfi! Tako te sani in izvoščki in cesta in tramvaji, vse to se spleta in razpleta; to so gibajoče se stvari. Ali so tudi takšne, ki stoje. Izložbe. Z »nepom« in svobodno trgovino je prišla tudi njihova sezona. To, česar pred to sezono ni bilo, se je sedaj zopet pojavilo v teti izložbah: tvrdke s privatnimi imeni. V glavnem sicer prevladujejo tvrdke raznih državnih in strokovnih podjetij; sindikati, trusti, kooperacije, tovariščestva, karteli s tistimi tipičnimi sovjetskimi skrajšavami v naslovu, kar podaja celemu sovjetskemu sistemu nekak telegrafski slog ; revolucija ne mara v besedah gubiti časa, nji se speši k delu. So pa tudi privatne trgovine, torej tudi izložbe Gotovo bi bilo bolje, da bi takšnih tvrdk in tudi izložb ne bilo No dokler so v Berlinu in Parizu, morajo biti tudi tu. Sami boljševiki, brez evropskega proletarijata ne zmorejo vsega! V teti izložbah je torej v se, tudi to, kar si lahko kupi, pa seve tudi to, kar si zmore samo »nepač«. Tu sc vidijo špecerije z najfinešimi delikatesami, manufaktura z divno svilo, slaščice z virtuozno izdelanimi dvorci iz čokolade. Tu so dragocenosti, zares od boljševikov nekoliko zredčene, ki potrebujejo zlato za važnejše, narodu bolj potrebne stvari. V glavnem pa v izložbah in s tem po trgovinah prevladuje kruh (dva rublja za funt) maslo (14 rubljev) ribje meso, sadje in — tobak (15 rubljev za 100 g). (Dalje prih.) Rudarji v stavki. 50.000 siavkujočih. — V revirjih vlada red in mir. — Straže se še vzdržujejo. Trboveljska računa na pritisk francoske vlade. — Ali je Jugoslavija res francoska kolonija. — Upravičene zahteve rudarjev. Rudarji so dobro pripravljeni. K problemu narodnega vprašanja v Jugoslaviji. V petek 20. in v soboto 21. julija so rudarji zapustili delo in stopili v stavko, ker upravičeno smatrajo, da je njihova delavna sila več vredna, kot pa jo ceni trboveljska družba, ki jih je dosiej plačevala s 25 do 36 dinarji na dan. Rudarje je pognal v stavko predvsem pro-vokaiorski predlog trboveljske družbe, po katerem bi vsi oženjeni s številno družino prejeli manjše mezde kot so jih imeli doslej. Mnogo rudarjev je že v petek odšio iz revirjev na svoje domove in na kmete, kjer si bodo z delom prislužili toliko, da bodo mogli vzdržati do zmage. Kakor vedno, se siavkujoči tudi tokrat vzorno ponašajo. Nikjer se ni pripetil noben incident in pojačenje žan-darmerije je brezpotrebno in celo škodljivo, ker sc rudarji upravičeno vprašujejo, če je žandarmerija zato v državi, da ščiti trboveljsko družbo. Vkljub temu, da je ravnatelj Skubic odklonil upravičene zahteve rudarjev in da je v zasmeh rudarjem ponujal tri-dinarski povišek mezd in s tem pokazal, da pusti raje poginiti 10.000 rudarjev, kot da bi za malenkost zmanjšal profite trboveljske družbe, se dosedaj dc revirjih še skrbi za vzdrževanje rudnikov in rovov. Premoč pa dobivajo