Osnovne
držav Ij ansß^ pravice
razglašene
s postavo od 21. decembra 1867.
Nekaj besedi za slovensko ljudstvo.
(Veljd 5 nov. krajo.)
Л.'
t
<xx><>^oooo.
V lijiibljani.
Natisnila in založila Igu. pl. Kleinmayr & Ped. Bamberg.
ise».
tfrrr'
i-i-£
ОЗОСУ^ЧбЗЛ
^	ćryl£^ ,/C
^../«У^ <•	'ЈУ<^Л Лљ у>.	✓	/?


<њ1 Z/* Д о4- ^
Ä7 *	/wXw ^ ^ЛХч^9 y У	^







Uvod.
Nf s'a gotovo i)Kjd Vilmi, da no hi v novejši <las bil kaj bial ali slišal n teni in imeni eleiiii obrnili ali osnovnih državljanskih pravir. Malokdo pa je imel sam postavo v rokah, da bi vedel, kaj ona prav za prav veleva.
Zatorej smo sklenili izdati pričujoče bukvice. V njih najdete natisnjenih v očitnejših črkah vsili dvajset členov od besede
do besede, kakor se nahajajo v dotični postavi od 21. decembra 1K(>7. Vsakemu členu posebej pa. je v drobnejših črkah za raz-
jasnilo pridodano nekaj besedi, da postavo lahkejše razumete.
Preberite jih in sodite sami, ali so boljše bile stare postave, ali pa so nove. Kjer pa najdete, da ni še vse tako, kakor postava govori, pomislite, da je za izpeljavo nekih določil še treba posebnih natančnejših naredob, ki se vse na enkrat niso še mogle dogotoviti. To se zlasti tiče tudi člena XIX.
V Ljubljani meseca avgusta 1869.


Ćleti I.
Za vse deželane v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel velja občno avstrijsko državljanstvo.
Postava odločuje, pod kterimi pogoji se avstrijsko državljanstvo zadobiva, uživa in izgublja.
Kaj nam pravi ta člen?
Pravi da vsi, kar nas je domä pod našim cesarjem zunaj ogerskih dežel, imamo enako državljansko pravico. Naj si tedaj rojen na Kranjskem ali Tirolskem, na Štajarskem ali na Primorskem, Ljubljančan ali Tržačan, zmeraj in povsod si ti avstrijsk državljan in uživaš vse pravice, ktere nam podeljuje avstrijsko državljanstvo. Tudi če prideš po tvojih opravilih v kako ptujo državo, ostaneš vedno avstrijsk državljan in najdeš tam pri naših zastopnikih zavetje in krepko hrambo, če bi se ti krivica godila po komur bodi.
Kdo pa je avstrijsk državljan ?
Na to vprašanje nam odgovarjajo posebne postave, iz kterih se na kratko posneti d;i to-le:
Otrokom avstrijskega državljana je državljanstvo prirojeno, naj se oni rodijo domü ali pa kje zunaj države na ptujem.
fi
Čo pa kal< ptujec hoče priti pod našega cesarja kakor avstrijsk državljan, mora pri gosposki in scer po sedanjih prepisih	pri deželnem	poglavarstvu za	sprejetev	prositi, blizo-le
tako,	kakor domač	človek sprejetve	išče pri	občinskem stare-
šinstvu, kadar se iz ene soseske v drugo seli, da se tam vdomači. Ptuja ženska pa, ki se omoži z avstrijskim državljanom, zadobf državljanstvo po možu, in ni jej treba posebne prošnje.
Kako se uživa državljanstvo ?
Uživa se s tčm, da se uživajo vse dobrote in olajšave, ki nam jih naklanjajo postave in naredbe — јешаје že zameček v materinem drobcu v svoje varstvo in spremljevaje dete, mla-denča, moža in starca v raznoterih okoliščinah življenja braneč jim život, poštenje	in premoženje ter	čuvaje še mrliču nad grobom,	da mu nihče	ne bo premetaval	zadnjega	počivališča.
Pod hrambo postavo stojijo scer tudi ptujci. Kjer pa gre za pomikovanjo in povzdigovanje blagostanja posamnih ljudi in posebno v državnih, deželnih in občinskih zadevah, nima ptujec nikakor enake pravico z domačimi ljudmi. Tako na priliko ne more cesarsko službe dobiti, ko le avstrijski domačinec. Le domačinec sme biti advokat in notar; le domačinec sme uredovati časnik, sme biti ud pri političnih društvih, sme baran-tovati z blagom od hiše do hiše. Ptujcu ni to dopuščeno, kakor tudi ne more začeti ni kupčije ni obrtnije pri nas brez posebnega višega dovoljenja. Kdor ni domačinec, ne sme voliti ne izvoljen biti bodi v soseski bodi za deželni ali državni zbor. Te in še mnogo drugih pravic uživajo popolnoma le avstrijski državljani. Res je scer, da zna tudi državljan zgubiti to ali uno pravico za vselej ali za nekaj časa. To se pa godi le na toliko in v tistih primerljejih, ki jih določuje postava sama. Na priliko: Kdor je bil zarad kakega hudodelstva obsojen, izgubi pravico, voliti v občinsko starešinstvo; — kdor je bil po sodniji za zapravljivca spoznan, izgubi pravico razpolagati sč svojim imetkom kakor bi hotel i. t. d. — to pa le, kjer tako velevajo posebna določila postave same.
Kadaj se izyubi avstrijsko državljanstvo ?
izgubi se državljanstvo, kadar se kdo preseli v ptujo državo z naravnost povedanim ali djanski razodetim namčnom, da tam ostane, pri ženskih pa tudi, če se s ptujcem omožijo.
_ 7 -
Heu II.
Pred postavo so vsi državljani enaki.
Vsi enaki tedaj, so vd da le pred postavo. Enakosti take, da bi se moralo toliko plačevati temu, ki na železnici pri hlaponu le petelina vrti, kolikor inženirju, ki je hlapen izumil potem ko si je leta in leta po šolah gdavo ubijal in premoženje trosil, — take enakosti ne bo nikdar; in nikdar se ne bo dečku, kteri v cerkvi kadilnico nosi, enaka čast ska-zovala kakor župniku (fajmoštru) samemu, kteri sveto djanje opravlja.
Pred postavo enak biti pa pomeni, da za vse državljane, kterega koli stanu ali vdre, kadar so v eni ali isti okoliščini, velja le ona in ista postava. Bodi kmet ali gospod , bogatin ali siromak, posvetnik ali duhovnik, — postava ne pozna laz-ločka. Od enakega zemljišča morata obadva enak davek plačevati. Če imata enako pravdo, sodil jima jo bode sodnik po eni postavi, in po eni postavi se jima bode dosojala kazen, kadar kaj zgrešita. Tako tudi se bode pri volitvi občinskih zastopnikov glas bogatega kupca le za enega štel, kakor glas prostega bajtarja.
Cesar sam, če sklene kako pogodbo, nima pred sodnijo ni za črko več pravice, kakor najsiromašnoji kramar.
illen lil.
Javni uradi so vsem državljanom enako dosežni.
Inostranci morajo zadobiti avstrijsko državljanstvo, predno jim je moči, v kako javno službo stopiti.
„Javni uradi,“ to so cesarske službe pri sodnijah in raznih drugih gosposkah. Kakor ta člen veleva, mora do njih biti pot odprta vsim državljanom brez razločka. N1 tedaj,
da bi sc tako službe prihranjevale le temu ali unemu stanu. Kmečki pa grofovski sin imata tu enako pravico.
Tudi na rojstni kraj državljana se ne sme gledati; Kranjec lahko službo dobi' v nemškem Gradcu, v Celovcu ali v Trstu, ravno tako, kakor Tržačan, Korošec ali Štirec na Kranjskem.
Se vd pa da mora prosilec imeti potrebno znanje, sposobnost in pripravnost, kakoršna je za dotično službo predpisana. Kdor hoče na priliko sodnik postati, mora narpoprej pravoznanske nauke v visoki šoli dognati, potem se pri kakem sodišču djanski izuriti ter ojstri preskušnji pred višimi sodniki podvreči, in še le konec vsega tega se mu dä sodniška služba nižjo vrste, če jo kje prazna.
Inostran c e m ali p tu j coni se ne smč več podeliti pri nas nobena cesarska služba. Če bi pa že kazalo, tega ali unega ptujca zarad posebne učenosti ali druge kake važno okoliščine v cesarsko službo vzeti, mora si on poprej izprositi avstrijsko državljanstvo.
I lcu IV.
Selilna svoboda tako zastran osebe kakor jrlede' na imetek ne krati se v državnem ozemlji nikakor.
Vsem državljanom, ki stanujejo v kteri občini pa ondi plačujejo davek od svojega nepremičnega posestva, pridobitka ali dohodka, gre pod istimi pogoji, kakor Občinarjem pravica, v občinsko zastopstvo voliti in izvoljenim biti.
Svoboda, izseliti se v kako unanjo deželo, utesnjuje se od strani države edino z dolžnostjo vojaške službe.
Odhodnine smejo se pobirati samo v primeru povračbe ali vzajemnosti.
S tem členom nam zatrjuje postava troje pravic.
Prvič pravi, da je vsacemu državljanu svobodno po vsih deželah avstrijske države seliti se in imetek seboj vzeti iz ene
9
sosesko v drugo, kadar in kamorkoli se mu poljubi. K temu no potrebuje dovoljenja od kogar si bodi. Ni bilo tako vselej. Prejšni čas ali te ni gosposka pustila preseliti se ali pa so ti občinski možje bili zoprni. Zdaj greš svobodno, kamor ti sreča kaže. Treba ti je le, da si pri gosposki potno izkaznico (pös) priskrbiš, pri županu pa domovni list. Urez potne izkaznice bi lahko sitnosti imel in znalo bi ti se zgoditi, da te domu vrnejo. Z domovnim listom pa se moraš izkazati pri novi soseski, kjer se misliš naseliti, da bo vedela, od kod da si prav za prav doma. Sicer pa ti nova soseska ne sme braniti, da tam prebivaš, dokler ti sam z družino vred, če bi jo imel, brez madeža živiš in nisi na skrb občni milodarnosti.
D r u g i č razširjajo ta postava pravico volitve v občinsko zastopstvo. Posestnik, trgovec ali obrtnik, ki je dozdaj stanoval v kaki soseski, pa ni bil tam domačinec, ni smel, saj povsod ne, občinskih zastopnikov ni voliti, ni sam izvoljen biti, če bi tudi davka več plačeval, ko deset drugih soseščanov skupoj, in bi cela soseska rada imela ga za odbornika ali župana. Skladati pa je vendar moral pri vsili občinskih potrebščinah. To jo bila napaka. Odselej bo vsak tak državljan pri volitvi imel enako pravico, kakor drugi soseščan domačinec.
Tretjič nam dopušča postava, da utegnemo svobodno izseliti se iz cesarstva v ktero drugo državo z vsim svojim premoženjem, kadar nas je volja. Pa zakaj neki ne bi ? Zakaj bi se branilo komu, sreče iskati si v drugi državi, če se mu tam boljša priložnost ponuja? Doselej pa vendar ni bilo tako. Kdor se je hotel izseliti, je moral prositi dovoljenja pri deželnem poglavarstvu. Moral je doprinašati izkazov in za pisma denar trositi, in kadar je privoljenje dobil, je bilo večkrat že prepozno, ker so se med tem okoliščine, ki so mu dobro kazale, spremenile. Če so jo pa brez dovoljenja izselil, so mu zapečatili ves imetek in čakala ga je vrh tega še ojstra kazen, če bi se bil kadaj vrnil.
Odselej ni več treba za izselitev gosposkinega dovoljenja ko le takim, ki so v vojaški zvezi ali pa v letih vojaščini podvrženih.
Vsak drugi se svobodno izseli, in če država, kamor gre, hoče kacega izkaza, dala mu bode okrajna gosposka, in za mesta, ki imajo poseben štatut, deželno poglavarstvo spričevalo, da je prost avstrijske državne zveze.
10 —
Kaj pa postara govori tudi od neke „odhodnim “ ki se ima pri izselitvi plačevati?
O d li o d n i n ii se imenuje iznesek, ki se plačuje od vrednosti imetka, ki ga kdo pri izselitvi s sabo vzame. Odhodnina se računi z deset od sto. Odrajtuje se le v primeru povračbe, to če reči, le takrat, če država, kamor gre imetek, od svojih ljudi, ki se k nam selijo, tudi kaj tacega tirja. To pa biva redko kadaj, ker se je naša vlada skoraj z vsimi večimi državami že pogodila, da naj neha med njima pobiranje odhodnine.
Kaj pa po tem takem lahko hlapec gospodarja ali denarnicar kaso pokrade, pa jo svobodno potegneta na pluje?
Tega ne! Postava veh', da le od strani' vlade m' zadržka izselitvi. Hudodelniko pa in malopridneže, ki bi hotli ženo in revne otročiče brez pomoči zapustiti, da jim jih soseska ravna, bo že sodnija ustavila in oziroma prisilila, da svojo dolžnost izpolnijo, in tudi v ptuji državi jih najdejo zastopniki našega cesarstva, če bi se bili že skrivaj tje umaknili.
( len V.
Lastnina jo nepovredljiva. Razlastitev proti lastnikovi volji dopušča se samo ondi in tako, kjer in kakor postava določuje.
Kar je tvoje, kar si ti po svojih ranjcih dobil ali pa z lastnim trudom prigospodaril si, hiša, njiva, živinče v štali in žito po hramih, to je tvoja lastnina, nepovredljiva, nedotakljiva. Nihče ti je ne sme vzeti, nihče z njo razpolagati proti tvoji volji. Kam bi tudi prišli, če bi vlačugar, ki se je celi teden dela kakor kuge ogibal, v nedeljo k tebi prišel, da bo iz ene sklede jedel proti tvoji volji ali pa s tabo delil to, kar si si ti s krvavimi žulji zaslužil, če bi ti kdo kratil uživanje tvoje pravice, če bi hotel na tvoji njivi žeti, kar si ti posjal, ali pa celč v tvoji žitnici si vrečo polniti, imaš sodnika, da ti dosodi, kar ti gre; razbojnik in tat pa, in kdor koli v ptuji imetek sega, bode pred krvavo sodnijo odgovor dajal.
Lastnina stoji tedaj pod brambo postave. Oolo pri hudodelstvu veleizdajo (t. j. če Mo skuša sovražniku izdati cesarja ali cesarstvo) se ne bo obsojencu več jemalo premoženje, kakor jo to veljalo še pred nekimi leti. Postava noče namreč več. da bi žena in nedolžni otročiči beračit šli zarad tega, kar je oče zgrešil.
Kuj pa ja ,,razs/ush'far^i k taro pričajoča postava vendur-le še zmerom dopušča ?
„Razlastiti“ se pravi, komu lastnino po sili odvzeti za primerno plačilo. Sosed to scer ne more po svoji volji prisiliti, da mu odstopiš kos tvojega zemljišča, ker bi mu dobro stal za njegov vrt, za senožet ali kako si bodi napravo. Druga je pa z gosposko. Posebna postava, ki se imenuje „državljanski zakonik,“ veleva, da mora vsak državljan za primerno plačilo svojo last prepustiti, če to tirja občni prid. Kadar je kaj tacega, bo gosposka, če se ne more s tabo pogoditi, razsodila, da moraš tvojo last prepustiti pod to, da se ti plača nježina vrednost. To se pa le takrat sme goditi, kadar to res in neogibljivo tirja občni prid, to če reči, kadar je za trdno dokazano, da gre za veliko korist cele kake občine, celega okraja, deželo, ali države sploh in da	se	ta korist	ne	da drugače	ali pa le
s prekomernim troškom doseči.
Posebno in navadno se to godi pri zidanju cest in železnic.
Ceste in železnico so za prevažanje blagi! državam potrebne, kakor posaninemu človeku žile za pretakanje krvi. Nihče no pridela sam vsega, kar mu treba. Eden ima pšenice obilo, a platna nima; drugi pa lami dovolj, a žita premalo. Da ni cest in železnic, ne bi ni eden ni drugi ali celo ne mogla prodati svojega pridelka, pa kupiti	si,	česar jima	zmanjkuje, ali	pa bi pridelku bila cena pod	nič,	a za robo,	ki	jo kupuješ,	bi no mogel
zmoči denarja.
Odkar je svet s telegrafom prepleten, in se železnimi kolejami preprežen,	se	nam tudi	ni	več bati,	da bi cela
ljudstva lakote pomirala, kakor nekdaj. Üe letina v eni deželi ne rodi, rodi obilo v drugi. Po telegrafu se brž izvč, kje je žita obilo. Po železnici pa je mogoče, v nekaj dnčh ga pripeljati v deželo, kjer živeža zmanjkuje, in ga revežem, če je ne-ogibljiva potreba, na državni trošek razdeliti.
Iz tega se vidi, kako veliko korist donašajo ceste in železnice celim okrajem, deželam in državam, in zato dopušča postava,
razlastitev pri cestah in železnicah, kakor smo gori povedali. Zakaj neki bi se delo ustavilo na očitno kvaro (škodo) celega ljudstva le zavolj trme kacega lastnika, kteri noče za. dober denar prepustiti nekoliko sežnjev svojega zemljišča. Saj se ob takih priložnostih obilo plačuje, tako da je ta in uni, ko je zvedel, kod pojde železnica, nalašč kupil bajto ali pusto zemljišče, da ga je potem z dobičkom prepustil za železno cesto.
lim VI.
Vsak državljan sme na državnem ozemlji kjerkoli bodi prebivališče in stanovališee izvoliti si, vsakovrstno nepremičnino pridobiti in svobodno narejati z njo, kakor tudi pod postavnimi pogoji kteri bodi zaslužek imeti.
Za mrtvo roko sme se z ozirom na občni prid po postavnem potu stesniti pravica, nepremična posestva pridobivati in z njimi narejati.
Že gori pri členu IV je bilo rečeno, da se svobodno smeš preseljevati, kamor hočeš. Kaj bi pa to koristilo kmetovalcu, če bi ne imel pravice, gruntnega posestva si pridobiti, in krojaču, če bi v novi soseski ne smel ljudčm obleke šivati. Nekdaj je bilo prav težavno in le malo srečnežem se je podalo, dobiti si dovoljenja za kako obrtnijo tam in kakor so želeli. Zdaj je le za nekaj malo obrtnij, kakor n. pr. za točenje vina in ola prepisano, da moraš dovoljenje prositi, in tudi pri takih obrtnijah so ne sme gledati, ali si domač ali ne. Krojaču, čevljarju, mizarju, kolarju, tkalcu in drugim obrtnikom sploh pa ni treba druzega, kakor da naznanijo svojo obrtnijo gosposki zastran davka, pa lahko začnč delati, kjer jih je volja.
Tudi gruntnega posestva kupiti ni bilo prej vsakemu dopuščeno, in po imenu ne spoznovalcem judovske vere. Očitalo so jim je in spodtikalo, da krščane sovražijo, in če le morejo, osleparijo, in še hujših reči jih je praznoverstvo po krivem dolžilo brez vsake podlage, nepomislivši, da imamo med krščani sem ter tjc hujših Judov“, kakor med pravimi Židovi.
— 13
Kupčevati pa in denarje posojevati jim je bilo dopuščeno. Ni tedaj čudo, če so tu in tam preveč na dobiček gledali, kakor delajo tudi drugi trgovci.
Če je pa res, da ravno poljedelstvo človeško srce ublažuje in uježnejše čute vzbuja, se pač ne more tajiti, da je boljše, če tudi Židje smejo polja kupovati in obdelovati, kakor da ne smejo. Poleg tega nam je tudi preudariti, da postava v posvetnih rečeh ne sme razločka delati med svojimi državljani, naj bodo te vere ali une.
Kaj )>a je „mrtva roka“ in sme ti ona brez utesnitve pridobivati posestva?
Imetek posamnih ljudi prehaja iz rok v roke, bodi po prodaji, bodi kakor zapuščina po posestnikovi smrti. Ne tako pri cerkvah, duhovnijah, samostanih (kloštrih), zadušbinah, bratovščinah in enakih skupščinah bodi duhovniških bodi posvetnih. Njih posestvo se ne prodaja in kadar umrje njih vsakokratni upravnik ali ravnatelj, ga ne more nikomur zapustiti, kjer ni on gospodar, marveč mora ves imetek skupščini neokrnjen ostati. Zato se takim skupščinam pravi „mrtva roka“ in njih posestvu, da je v „mrtvi roki“.
Za take skupščine sme se stesniti pravica, nepremična posestva, t, j. zemljišča in poslopja pridobivati in z njimi razpolagati, če bi tirjal občni prid. Kaj da je občni prid, smo že gor povedali pri členu V. Denimo, da bi kaka bogata bratovščina v tej ali uni deželi pokupila tretjino vsega posestva. Ljudje, kar jih je tam, bi morali kmetije od bratovščine v zakup (štant) jemati in velike zakupščinc (štahtnine) plačevati, kolikor bi bratovščina tirjala, ali pa bi morali pri nji kakor delalci se vdinjati za mezdo, kakoršna Iti se njej vzvidila. To bi gotovo bilo na kvaro (škodo) celega ljudstva, in za take in enake pri meri jejo bo smela postava, kakor mislimo, skupščinam prepovedati dalnje kupovanje zemljišč, ali pa drugače utesniti jim pravico razpolaganja. To pa se le utegne zgoditi; da bi moralo biti, ni rečeno. Tudi se to nanaša le na nepremična posestva, ne pa na drugo premoženje.
( I<‘ii VII.
Vsaka vez med gospoščino in podložniki je odpravljena za vsekdar. Vsaka dolžnost ali dajatev,
14 —
ktera se iz imena razdeljene lasti drži nepremičnega posestva, odkupna je, ter se v prihodnjič ne sme nobena neprimičnina obtežiti s takšno ne-odkupno dajatvijo.
V Avstriji je kmet svoboden, ni več vezan na zemljo, kakor prejšni čas. ljeto 1848 mu je dalo to svobodo. Kdor je grajšini na tlako hodil, desetino in druge dajatve odrajtoval, vč dobro, kaj pomeni včz med gospoščino in podložniki. Bremen je bilo na cente, pravic na lote. Ta včz je odpravljena in odpravljena ostane za vselej. Tudi če bi kmet sam hotel v tako vez stopiti, mu ni več dopuščeno.
vin.
Osebna svoboda je zagotovljena.
Postava dana 27. dne meseca oktobra 18B2 (Drž. zak. štev. 87) za obrambo osebne svobode razglaša se s tem, da je pravi del te državne osnovne postave.
Vsak protipostavno zaukazan ali podaljšan zapor zavezuje državo, odškodovati tega, komur se je storila krivica.
Vsak ima pravico do svojega života in svobodnega gibanja. Nihče ne sme na druzega roke polagati, če nima posebne oblasti nad njim; štariši, varhi, učeniki in gospodarji, kteri imajo pravico, svoje otroke, varjence, učence in posle strahovati, ne smejo prestopiti postavne meje. Kdor dela proti temu, zapade v kazen. Za to skrbi posebna postava. Tukajšna postava pa ima namen, da te brani proti samovolji gosposk samih in njih postavljencev.
Godilo se je časoma, da se je kdo v naglosti po pomoti prejel in več dni zaprt bil, predno so ga preslišali in za nedolžnega spoznali. Tudi je bila navada prejšne dni, da so tega in unega brez preiskave in brez sodbe po sili od doma in tudi od žene in otrok odgnali kam v drugo deželo, pa odkazali mu tam za prebivališče pod policijsko pazko kak kraj ali okoliš, iz kterega ni smel nikamor.
To se je godilo г ljudmi, kteri so zavoljo političnega rogovilenja kako kazen ali preiskavo prestali, večkrat pa tudi le zarad suma, da ljudstvo šuntajo, proti vladi in ministrom godrnjajo i. t. d. Kaj tacega se zdaj ne sme več goditi. V postavi od 27. oktobra 1862, na ktero se pričujoči člen sklicuje, nahajamo na to stran te-le določbe.
Nikogar ne sme soditi kakor edino njegov postavljeni sodnik.
Zapreti se ne sme nihče, kakor samo na sodniško povelje, ktero mora vzroke povedati. To povelje se mora zaprtemu precej ali vsaj v prvih 24 urah po zapretju v roke dati.
Postavljenci očitne oblasti, kteri imajo oblast, koga vjeti in pod stražo držati, smejo sicer, kjer postava to veleva, kakega človeka vzeti pod čuvanje, vendar morajo vsacega, kterega so prijeli, v prvih 48 urah ali izpustiti ali pa pristojni gosposki oddati.
Nihče ne more brez dolžnosti pravno utrjene biti prisiljen, da bi v kakem nalašč odkazanem mu kraju ali okolišu prebival (ne more se internirati ali konfinirati).
Kdor bi v službi proti temu zgrešil, bodo ojstro kaznovan.
Temu pa, ki je bil nopostavno zaprt ali črez postavni čas v zaporu držan, mora se po besedah tega člena iz državne denarnice plačati škoda, ki bi .jo bil zavel j tega imel.
Kaj pa po tem takem se ne bo prao nikomur smelo odkazati posilna prebivališče ? In žandar ji, policaji, finančni stražniki i. t. d. ne bodo več smeli ni kopar ustaviti in prijeti brez sodniškega povelja ?
Smeti bo še vsodelj oboje. Postava veli, da le brez postavno utrjene dolžnosti ni dopuščeno siliti koga, da mora kje prebivati. Hudodelniki pa se bodo še zmirom v ječo zapirali. Za- nepoboljšljive potepuhe imamo še zmerom posilne delavnišnico. Deček, ki ga je oče ali varh kam dal obrtnije učit se, mora tam ostati; ostati morajo tudi posli v službi, dokler jim leto izteče. Vse to, kjer posebno postave tako velevajo.
Žandarji, policaji, finančne straže in postavljenci očitnih oblasti bode odselej kakor dosele,j prejemali hudodelnike in prestopnike postav. Take govori postava sama. De držati čez 48 ur jih ne smejo. Sploh pa naj se nihče in nikdar ne vstavlja takim postavljenemu, tudi ne če bi se nui krive godile, ker se tak upor hudo kaznuje.
Člen IX.
Hišna pravica je nepovredljiva.
Postava dana 27. dne meseca oktobra 18(52 (dež. zak. Štev. 88) razglasa se s tem, da je pravi del te državne osnovne postave.
V svoji hiši sem jaz gospodar. Nihče ne sme v moje stanovanje po sili vdreti, nihče tam razsajati. Kar se pa gosposke tiče in njenih postavljencev, je bilo že s postavo od 27. oktobra 1862 narejeno, da naj se pri preiskavanju hiš pravilno v/Ak sodniško povelje, ktero naj se dotičnikom precej ali vsaj v 24 urah v roko d;i.
de bi pa nevarno bilo reč odlašati, smejo hišno preiskovanje tudi brez sodniškega povelja zaukazati uradniki sodniški, uradniki gosposk postavljenih za varnost in pa župani.
Tudi varnostni postavljonci (žandarji, policaji i. t. d.) smejo preiskati kako hišo, kadar gre za koga takega, zoper kterega je že izdano povelje, pred gosposko pripeljati ali pa zapreti ga, ali kogar so na samem delu zatekli, kogar očitna potira ali očitna govorica naznanja kakor tistega, kteri je sumljiv kaznjivega djanja, ali v čegar posesti so se dobile reči, ktere nanj kakor deležnika takošnega djanja kažejo.
Ravno tako je tudi finančnim postavljencem dopuščeno v postavnih primerljejih hišo preiskati.
Vsakrat pa jo treba temu, kogar se tiče, če tako želf, precej ali vsaj v 24 urah dati v roke pisano potrjenje, da se mu je hiša preiskovala in zakaj se je to godilo.
Kadar koli se pa pri hišnem preiskovanju ne najde nič sumljivega, treba jo temu, kogar se tiče, na njegovo željo potrditi to pismeno.
Uradniki in postavljene! kakor tudi župani, ki bi zoper postavo ravnali, bodo kaznovani.
Člen X.
Pisemska ali listovna skrivnost ne sme sc po-vrediti ter se pisma razen ondaj, kadar gre za postavno zapretje ali preiskovanje hišno, smejo odvze-
— 17 —
mati samo ob vojni (vojski) ali pa na podlagi sodniškega povelja po obstoječih postavah.
Niti policija, niti pošta ali ktera druga uradnija ne sme v skrivaj odpreti pisma, ki si ga ti kam, ali kdo drugi tebi poslal. V poprejšnih časih se niso tega držali.
Bilo je pri več poštah uradnikov, za ktere niso njih tovarši sami znali, in kteri so pisma skrivaj odpirali, potem pa zopet umetno zapečatovali tako, da se to ni poznalo. Če so kaj sumljivega našli, so pismo prepisali ali pa drugače ovadili pisca in unega, komur je bilo pismo poslano. Taka se zdaj ne sme več goditi. Za to so ministri odgovorni. Lo če sodnija zaukaže, pa ob času vojske se smejo pisma odvzemati, prvo zato, da se zlasti pri goljufijah razvozla in dokaže cela osnova hudodelnih naklepov, ob času vojske pa, da ne bi kak ogleduh ali izdajalec sovražniku ovajal naša krdela in našo bojno moč.
t len XI.
Vsakdo ima pravico prošnje.
Peticije ali prosbe pod skupnim imenom smejo izhajati samo od postavno priznanih skupščin ali društev.
Po tem členu ima vsak državljan pravico, s prošnjo ali pritožbo zarad česar si bodi obrniti se do svojega cesarja, do vlade, do državnega in do deželnega zbora.
Zavolj tega mu nihče ne sme nagajati.
Posamnim ljudem je scer tudi doslej bilo dopuščeno prositi. Če je pa kdo hotel kako prošnjo od hiše do hiše nositi ali drugače podpise nabirati, prišel je lahko z gosposko na-vskriž. Zdaj dopušča postava, naj svobodno prošnjo zloži in za njo podpise išče, kdor hoče. Kdor podpisuje, naj sam preudari, je-li prošnja po njegovem, ali ne. Paziti pa je vsacemu treba, da ne podpiše kaj tacega, kar je prepovedano in zarad česa bi moral morebiti pred sodnijo odgovarjati. Kar je prepovedano govoriti, se tudi ne sme pisati.
Pri soseskah in drugih postavno pripoznanih skupščinah pa podpisujejo prošnje le zastopniki, ki so za to postavljeni.
— 18 —
Y imenu soseske na priliko prošnjo podati nima pravico ni pet ni petnajst sosedov. Taka prošnja mora izhajati od občinskega starešinstva in predložena biti po županstvu. S tem pa ni rečeno, da ne bi smeli tudi soseščani se v občinskih rečeh pritožiti proti starešinam samim, če hi prav ne delali.
vil.
Avstrijski državljani imajo pravico, napravljati shode in društva.
S posebnimi postavami se ustanovljujejo pravila za uživanje ali rabo teh pravic.
„Več oči več vidi,“ pravi prigovor, in „združene moči čudeže delajo“, pristavljamo mi.
Ni ga človeka na svetu, da hi vse vedel. Prvi učenjak se od naj prostejšega kmeta zmeraj še kaj novega navadi. Če se več ljudi skupaj snide na pogovor, eden povč to, kar je šlišal, bral ali sam izkusil, drugi popravi to in uno, a tretji izvč nove reči, o kterih se mu poprej' še sanjalo ni.
Enaka je po priliki pri združevanju. Posamen človek, kolikor da je bogat, sam za-se prav malo premore. Marsikdo je že kaj dobrega iztuhtal, ali izpeljati ni mogel svojega iz-uinka, ker ni imel dovolj denarja. Ta in uni bi rad prebiral razne bukve in časnike o kmetijskih rečeh, o novih plugih, mlatilih i. t. d., da si sam poboljša svojo gospodarenje in se poduči, kako treba živino gleštati in ločiti, če mu zboli. Sam ne premore kupovati si takih bukev in časnikov, će se jih pa več skupaj združi in vsak nekaj krajcarjev doprinese, bo jim mogoče raznovrstne časnike držati in tudi to ali uno novo kmetijsko orodje za poskušnjo in rabo omisliti si. Ravno tako ne bi mogel en sam človek železnice nikdar narediti. Će se jih pa več skupaj združi, dogotovijo v dveh letih novo velikansko delo na veliko korist celega ljudstva in sebi na dobiček.
Shajajte se tedaj in napravljajte društva vsake vrste. Postava nam daje svobodo taborovanja in društvovanja kakoršne dozdaj nismo imeli in kakoršna je dopuščena samo v državah, kjer vlada resno le za blagor svojih državljanov skrbi
19 —
tako, da svoje naredbe, zapovedi in prepovedi lahko z mirno vestjo prepusti ljudstvu samemu, naj jih pretresuje in presoja, in brez strahu izreče, če bi bilo kaj za popraviti in prenare-diti. Pogovarjajte se in razodevajte svobodno, kje vas žulji tišče, preudarite in povejte pa tudi vselej, kako bi se dale te-g'obe olajšati. Sploh pa razodenite svoje želje in nasvete mirno in brez strasti, nepozabivši nikdar, da ima vlada dolžnost, skrbeti za vse dežele in da večkrat tega, kar bi temu ali unemu kraju prida donašalo, ne more dovoliti na stroške ali celo na kvaro drugih dežel ali vseukupnega cesarstva sploh.
Svobodne taborovanje in društvovanje pa ni za to, da bi se le razsajalo in vladi ali komur si bodi nagajalo. Kaj tacega misliti bilo bi nespametno, in kdor bi to svobodo krivo rabil, da vlado ali postavno pri poznana društva obrekuje, ali drugače kakor si bodi ljudstvo zoper vlado, zoper narode druzega jezika ali druge vdre podpihuje i. t. d., bo ojstro kaznovan.
ICaj /ut je treba tema storiti, kteri hoče kak tabor sklicati ali dr astro osnorati?
Na to stran posnemamo iz posebnih postav od 15ega novembra 18(17, na ktere se gornji člen nanaša, to-le:
Kdor hoče shod sklicati v kako poslopje, mora to naznaniti saj tri dni poprej policiji, če bi je bilo v tistem kraju, sicer pa okrajnemu glavarstvu, na sedežu deželnega po-glavarsta pa temu samemu, in povedati mora, kje in kadaj bo shod in kaj da bo razpravljal. (Je gre za tabor pod milim nebom pa ali za kakšen obhod, ki ni že od starine v navadi, moraše pri imenovanih gosposkah prositi dovoljenja. Kdor ni avstrijsk državljan, ne sme pri shodu biti ni voditelj ni redar. Take shode, kterih namen nasprotuje kazenskim postavam ali kteri so občni varnosti ali občnemu boljku (dobru) nevarni, bode gosposka prepovedala. Da se pri shodu red ohrani, morajo skrbeti ravnatelj in redarji; gosposki pa je na voljo, poslati k vsakemu shodu enega ali tudi več komisarjev, kteri smejo, če bi se delalo proti postavam ali proti občnemu redu, shod razpustiti in ljudi, če bi treba bilo, šiloma narazen spravit dati. Za društva pa veljajo te-le določbe:
Kdor misli društvo napraviti, mora to naznaniti deželnemu poglavartsvu in predložiti mu ob enem pet primerkov
-SÜ-
pravil (pet eksomplarjev statutov). Ako bi društvo po svojem namenu ali po svoji uredbi postavom nasprotno ali krivično ali pa državi nevarno bilo, sme deželno poglavarstvo prepovedati ga in ne dati da se napravi. Ako se prepoved v štirih tednih po izročenem naznanilu ne izdade, ali če deželno poglavarstvo žo prej izreče, da društva ne zabranjuje, sme društvo svoje delovanje začeti. Društveno načelstvo mora v treh dneh potem ko se je ustanovilo naznaniti policiji, ali kjer policije ni, okrajni gosposki, imena in prebivališče načelnikov in posebno povedati, kdo bo društvo zastopal proti ostalemu svetu. Ravno tem go-sposkam mora se vsaki zbor društva naznaniti- vsaj 24 ur poprej, in povedati jim, kje in kedaj bode zbor, in če ima biti pod milim nebom, tudi to. Za red pri zboru mora skrbeti prvosednik, gosposka pa sme tudi tukaj vsakrat poslati komisarja, kteri ima oblast zbor končati, če bi bil sklican proti postavi, če bi pretresoval postavam nasprotne ali pa take reči, ktere presegajo njegovo področje. (Je bi pa društvo sklenilo ali raspisalo kaj tacega, kar nasprotuje kazenski postavi ali pa s čemur bi si društvo polaščevalo kake veljave v postavodajav-stvu ali pa izvrševal no oblast, sme ga gosposka razpustiti. — Vse to velja tudi za politična društva, to je taka, ktera se pečajo s pretresovanjem in nasvetovanjem postav in gosposkinih naredeb, z nasvetovanjem možl, kteri naj se volijo v občinsko starešinstvo, deželni zbor i. t. d., samo da pri teh društvih ne sme biti ženskih, mladoletnih ljudi in tudi ne takih, ki niso avstrijski državljani, dalje da se morajo vsi družabniki naznanjati gosposki in da jim ni dopuščeno nositi društvenih znamenj.
Za shode kakor za društva pa velja, da njih prošenj ne sme izročati ali prinašati po več ko deset oseb, da se je moči pritožiti zoper naredbe nižih gosposk pri deželnem poglavarstvu in zoper deželno poglavarstvo pri ministerstvu notranjih reči, pa da bode ta, ki zgreši proti povedanim določbam, če se nanj ne d d obrniti kazenska postava, po sodniji kaznovan z zaporom do na šest tednov, ali pa z globo (kaznijo v denarju) do na 200 gld.
(len ANI.
Vsakdo ima pravico, držeč se postavnih mej z besedo, pismeno, po tisku ali v slikah dajati
svobodno im dan svoje mnenje. Tisk se ne sme ni devati pod cenzuro, ni kratiti z uredbo, po kteri bi treba bilo dopustnice (koncesije). Postne prepovedi od strani upravstva ne dado se obračati na domače tiskovine.
Po trenju biva ogenj, ogenj daje svetlobo in svetloba odkrije resnico, če bi pa ne bilo dopuščeno, da svobodno poveš kar misliš, da se menjenje o nienjenju okrešo, bodeš večkrat dolgo nevedoma taval po krivem potu. Človeku jo že prirojena slabost, da večkrat leta in leta kaj v glavi nosi, ker misli da je prav, dokler mu kdo no prigovarja in ga prepriča, da jo vendar drugače. Od neprecenljivo vrednosti je tedaj, da svobodno eden drumnu svojo misel o tem in unem razodeti smemo, bodi z besedo, bodi s pismom ali po podobah.
Vselej ni bilo tako. Posebno pa je bilo nevarno, pisati kaj nepovoljenga o veliki gospodi, njenih naredbah in predpisih.
Zdaj pa pravi vlada: Ministri so postavljeni zato, da le za dobro državljanov delajo, vse očitno in ne vskrivaj. Oni so odgovorni za naredbe, ki jih izdajejo, in smejo so tudi pred sodišče potegniti, če bi postavo prelomili. Če jo tedaj kaj po-mankljivega, naj svobodno vsakdo svojo misel razglasi, naj vsakdo svobodno svoj svčt povč, kako in kaj bi se dalo tu in tam popraviti in prenarediti. Nikomur ni prepovedano, da očitne krivice, ki jih kdor si bodi počenja, celemu svetu razkrije, da hudobnežu z obraza sname krivo naobličje, pod ktorim je svoja hudodelstva izpeljeval. Z eno besedo, dana nam je svoboda tiska.
Kaj pa je to „s v o b oda l is k a ?“
Če kdo kaj spiše, ne moro toga brati na enkrat, ko le eden. Če pa hoče pisec take bukve ali časnik ob enem na več krajev razposlati, izroči svojo delo tiskarnici, to je napravi, po kteri so v dveh treh urah na tavžente enakih primerkov (eksem-plarjev) otisne, tako da jih v dveh treh dnevih lahko tavžont in več ljudi v roke dobi in prebira. V prejšnih časih se kaj tacega ni smelo storiti, dokler ni gosposka pisanje prebrala in pritrdila, da se tiska. To se je imenovalo „cenzura“ (pri-gledba), ktere zdaj več ni.
Kdor je kak časnik izdajal, moral je poprej prositi za dopustnico (koncesijo) in svojo pismenost, zanesljivost i. t. d. dokazovati. Tudi tega ni već treba. Zdaj sme urednik biti časniku vsak polnoleten državljan, kteri se sme voliti v občinsko zastopstvo, da le prebiva v kraju, kjer časnik izhaja.
Postava pravi, da tudi poštnih prepovedi ne sme več biti, ko le za tiskovine (bukve, časnike, podobo) iz unanjih dežel. Kaj pomeni to?
Vedi, da se na pošti za časnike in drugo reči, ki se smejo pod križnim ovitkom nezapečatjene pošiljati, prav malo plačuje (pri časnikih le on krajcar). Če je prejšne čase kak časnik vladi preveč nagajal ali drugače se nespodobno vedel, smela je vlada pošti prepovedati, da se tak časnik ne sme razpošiljati pod ovitkom za nižo ceno. Po tem takem je moral lastnik obustaviti izdajanje časnika, kjer bi ga preveč stalo, zavijati, pečatiti in razpošiljati ga kakor pismo in plačevati zanj mnogo večo poštnino.
Tako prepovedi se zdaj ne izdajejo več za domače časnike, tako da je svoboda tiska tudi na to stran zagotovljena.
Pri vsem tem pa ni treba misliti, da zdaj vsak klatež lahko piše in razglasuje, kar ga jo volja. Tiskati se sme svobodno le v „postavnih mejah“. Ge bi tedaj kdo druzega po krivem dolžil kakega hudodelstva, če bi z lažnjivimi novicami soseske v strah spravljal, ljudstvo dražil ali na upor šuntal proti postavam in gosposkam, če bi pohujšljive reči raz-glaševal, pohujšljive podobe ražnašal, z eno besedo, če bi proti kazenskim postavam delal, smele se mu bodo bukve, podobe ali časnik ustaviti in po sodniji v prepoved djati; krivcu pa se bode dosodila ojstra kazen, kakor velevajo postave.
Člen XIV.
Vsakemu je zagotovljena polna svoboda vere in vesti.
Uživanje civilnih in političnih pravic je nezavisno od vere, ktero kdo trdi; vendar pa verska
spoznatev ne sme državljanskim dolžnostim biti na kvaro.
Nihče ne sme siliti se, da bi opravil ktero cerkveno djanje ali da bi se udeležil cerkvene svečanosti, na kolikor ne stoji pod oblastjo drugega, kteri ima to oblast po postavi nad njim.
Broz voro si ni misliti reda niti v soseski niti v državi. Odkar svet stoji, je bila tudi vera. Razni narodi so razno častili enega ali več Bogov vsak po svoji šegi. Enako stara pa je tudi navada, da so spoznovalci ene vere drugovernike črtili, sovražili in preganjali. Posvetni vladarji so silili svoje podložnike k veri, ktero so oni sami trdili.	Kristusa so križali,
njegove učence trpinčili in morili, prvo krščane strašno preganjali. Pozneje na robo. Krščanski cesar Karol veliki jo v 8. stoletji dal tavžente paganskih (ajdovskih) Saksonov na križ pribiti. Katoliški Hispanci so uboge Indijance v Ameriki zavolj vere na kupe sčžigali. Leta 1572., bilo je v nedeljo na dan sv. Jerneja, planili so francoski katoličani v Parizu na svoje rojake kalvinske vere in jih redoma pomorili. Pred dvesto leti se jo na Nemškem zavolj vere kri prelivala celih trideset let.
In kaj je pomagalo vse to? Kaj so dosegli rimski cesarji s preganjanjem prvih krščanov? Cel6 nič. Nekaj prostih ribičev in bornih čolnarjev je več premoglo, ko vsa njih oblast. Krščanska vera se jo čedalje širila in dorastla je do velikanskega stebla, ktero visoko moli in mogočne svoje veje široko razteguje na vse štiri kraje sveta.
Blizo-le enaka so je godila krščanom in po imenu rimskim katoličanom. Celih dvesto let je trpelo križansko vojevanje proti Turkom. Cele trumo vojšakov so vrele iz vsih katoliških držav v svete dežele proti Jeruzalemu. Tisoč in tisoč jih je poginilo na obeh straneh. In kaj je bil konec? Zemlja je ostala v turških rokah.
Tako je bilo sploh z drugimi vojskami. Razne vere so ostale in se učvrstile.
Reči smemo, da dandanašnji en sam kranjski duhovnik, ki v Afriki zamorce, ali Indijance v Ameriki v krščanski veri podučuje, z mirno in ljubeznjivo besedo več dobrega za člo-
veštvo stori, kakor se je poprej doseglo s6 stoletnim prelivanjem krvi.
Če vse to dobro preudarimo, čuditi se nam je zares, kako so mogli ljudje toliko in toliko let zavoljo vere tak hudo divljati.
Pa tudi če bi so bilo tu in tam s silo kaj doseglo, ali je bilo to prav? Nikar ne! Naša vera nas sama to uči. Kako je neki Kristus svoj nauk širil? Z besedo ljubezni. „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“, je njegova zapoved. On, Bog in človek, ki je zapovedoval valovom morjä, on, ki je utegnil le migniti, da vse svojo zoperniko v prah telebi, on ni imel ni žal besede za svoje rabeljne, velel jo Petru meč nazaj vtakniti na svoje mesto, in molil jo za svojo sovražnike, nam pa zapustil priporočilo, da posnemamo milosrdnoga Samaritana, ktori je na pomoč pritekel in rane ovijal oropanemu popotniku, dasi tudi je bil drugo vero.
Črtenjo tedaj in sovraštvo mod eno vero in drugo je krivično in proti volji božji, ni negledč na to, da so ž njim sploh nič ne doseže. Hvala Bogu, da so to dandanašnji sprevideli posvetniki in duhovniki, narodi in njih vladarji. Tega vodila se je tudi naša vlada poprijela že delj časa. Vendar pa se je v raznih postavah še vedno delal razloček med družabniki ene vero in druge; kratilo se je „zidu“, kar je bilo dopuščeno „luteranu“, a luteranu zopet to in uno, ki je bilo dopuščeno katoličanu. V sedanji čas pa, ko se povsod odpravljajo privilegije, bilo je tudi tu treba resnega preudarka.
V naši državi imamo namreč več verskih spoznav. Družabniki vsake vere ali cerkve so za-so prepričani, da je le njih vera prava vera. Kaj da neki počno pri taki okoliščini posvetna postava? Kaj druzega, kakor da pravi:	Vi vsi verujete za
trdno, da je vaša vera prava in da se le v njej utegnete zveličati. Dobro tedaj! Častite Boga vsak po svoji šegi in po svojem prepričanju. Vsak naj obrajt dela sam sč svojo vestjo. Ne sodite eden druzega, temuč prepustite sodbo neskončnemu mi-losrdju tistega, kteri z migom svojim svetove vrti in nebesa stresa. Pred posvetnim sodnikom pa ste vsi enaki. Enaka imate bremena. zatorej tudi enake pravice. Postava ne sme ene cerkve za volj druge pritiskati, pa tudi ne eni veri povlaščic dajati, kterih druga nima. Sodnik mora vse soditi po eni po-
stavi. Kakor je katoličanu svobodno, soliti so in zemljišča kupovati si kodar hoče, tako mora dopuščeno biti tudi starovercu, luteranu in judovskemu verniku.
Verska spoznatev pa ne sme biti na kvaro državljanskim dolžnostim. (Jo bi tedaj kaka vera učila, da ni dopuščeno orožja nositi, kakor je to pri Menonitih na Rusovski meji, se zavolj tega mladenči te vere bodo vendar v vojake jemali, ker je po postavi vsak državljan vezan podvreči so vojaški dolžnosti.
Polna svoboda vero in vesti pa tudi zahteva, da so odra-šen človek, ki jo sam svoj gospodar, ne sme siliti k enemu ali drugemu cerkvenemu opravilu. Sila no spreobrne človeka - smo že gor povedali. (Je no pomaga krotka beseda in poduk dušnega pastirja, pustimo ga pri svojem prepričanju, ne iščimo pa-zderja v tujem očesu. „Ne sodimo, do ne bomo sojeni.“
Določba, da se nihče ne sme siliti k cerkvenemu opravilu, no volji! pa za ljudi, ki so pod tujo oblastjo. Očetje, varhi in redniki imajo še vsedelj ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da svoje otroke, varjence in rejence v cerkev pošiljajo in v strahu Božjem držijo, in če bi treba bilo k pokorščini prisilijo.
Vendar pa se morebiti po tej poštari kaki cerkvi in posebno naši katoliški veri krivica (/odi?
BiH hi nepravični, da kaj takega trdimo. Če postava da trem ali štirim enako svobodo, enako hrambo, ne moro pač nobeden reči, da mu je krivica. Res je scer, da je doslej katoliška cerkev imela v nekih bolj posvetnih rečeh 'nekoliko prednosti prod drugimi. S tem pa, da te prednosti nehajo, neha le krivica, ki se je^ drugim vernikom godila. Mi pa nimamo vzroka tožiti se. Škode se nam tudi ni bati. Če so vera ni mogla zatreti, dokler _ so jo še prosti ribiči učili, se nam pač zdaj, ko nas je v državi pod enako postavno hrambo enajstkrat več, ko vsih drugih vernikov skupaj, menda ne bo bati hudega, kakor se tudi velikan ne plaši slabega deteta. Le živeti nam jo treba, kakor nas vera uči, in v djanju pokazati, da smo res katoličani, a ne le po imenu.
« len XV.
Vsaka postavno priznana cerkev in verska družba ima pravico skupnega javnega bogočastja,
urejuje in opravlja svoje notranje reci' samostalno, ostaja v posesti in uživanju svojih bogočastju, šolstvu in dobrodelnosti namenjenih zavodov, ustanov in zalogov, podvržena pa je, kakor vsaka družba, občnim državnim postavam.
Brž ko je postava zagotovila svobodo vere, morala je tudi družabnikom pripoznanih verskih spoznav dopustiti, da se skupaj shajajo vsak v svojo cerkev, da se tam verskih resnic učijo, in Boga častijo po svojem obredu.
Kakor ne sme nihče kratiti katoličanu službe božje, obhodov ali procesij, tako ne smemo tudi mi nikogar motiti v svojem bogočastju. Kdor bi to storil, kdor bi se drugim veram in njih obredom spakoval, jih grdil ali zasramoval, zapade kazenski postavi.
Vsaki cerkvi ostaja njeno premoženje. Cerkev sama naj ž njim gospodari po svojih pravilih in sama naj upravlja s cerkvenimi ustanovami, s semenišči in drugimi napravami, kar jih ima. Posvetno gosposke so ne smejo vtikati. Ni tedaj ni duha ni sluha o tem, da bi država kak napotek delala cerkvam pri uživanju in svobodnem razpolaganju z njihovim imetkom ali celč po njih premoženju smagovala. Če bi kdo kaj tacega govoril, pokažite mu postavo, naj bere.
Da pa je vsaka verska družba podvržena občnim državnim postavam, se razumeva samo po sebi. „Dajte cesarju kar je cesarjevega,“ nas uči vera sama; „kdor se zoperstavlja gosposki, se zoperstavlja redu božjemu,“ pravi sv. Pavel.
Člen XVI.
Slednikom vere, postavno nepriznane, dopuščeno je zvrŠevati bogočastje doma, na kolikor isto ne žali niti pravice niti lepih šeg.
Iz tega člena posnemamo, da sme kaka družina (rodbina) svoje lastno bogočastje napraviti doniš,, če no spada k nobeni taki veri, ki jo po postavi spoznana. Takega bogočastja smejo
se pa deleži ti le hišniki in posli eno družine in le domä. Če hi hotlo več družin ali pa več ljudi, kteri ne živijo skupaj v eni družini, kaj tacega skupaj /vrševati, bil bi to shod, kteri bi se moral vsakrat posebej naznaniti gosposki, kakor smo gori povedali pri členu XII. o pravici taborovanja in društvovanja. Vedno pa treba pomniti, da se s takim bogočastjem ne smejo žaliti pravice kogar si bodi in tudi ne lope šege.
Člen XVII.
Znanstvo je svobodno in svoboden je znanstva nk.
Pravico, napravljati učilnice in vzrejevalnice ter učiti v njih, ima vsak državljan, kteri je izkazal po postavnem načinu, da je za to.
Hišni poduk ni podvržen taki omejitvi.
Za verski poduk v šolah naj skrbi dotična cerkev ali verska družba.
Država ima glede vsega Šolstva in odgoj-stva pravico najviše voditve in najvišega nadzora.
Kuj je to „svobodno znanstvo“ in „svoboden znanstva uk ?“
Nekdaj ni bilo dopuščeno, da bi se ti učil, kar te je volja, in tudi profesor ni smel učiti, kakor bi hotel. Predpisano je bilo, kaj in kako naj se uči' in po ktorih vodilih. Če jo kdo tudi kaj boljšega izvedel in izumil, je moral le pri starem kopitu ostati. Da se s tem ne pospešuje ljudski blagor, ni treba dokazovati. Da tukaj samo eno povemo.
Pred kakimi dve sto in petdesetimi leti je živel na Laškem učen mož. Ime mu je bilo Galileo Galilei. Ta mož jo začel učiti in do dna dokazovati, da so zemlja suče okolo sonca, a ne sonce okolo zemlje. Galilei je moral zavolj tega pred duhovske gosposko. Tožen je bil, da uči krivoverstvo. Vse dokazovanje mu ni pomagalo. Prekleli bi ga bili morobit in iz sveto cerkve pahnili, da ni preklical slovesno za laž in pomoto, kar je poprej učil. Prepričan pa je vendar bil, da ima
prav, tako da je se po preklicu neki tihoma zagodrnjal: „In vendar se suče“ — zemlja namreč.
Dan današnji vč že vsako dete, da jo Galilei prav učil. Znanstvo se dit zadržati ali ustaviti nikakor. Oviranjem svobodnega učenja pa ovira se le napredek in blagor državljanov.
Da je šlo po mislih nekih starokopitnežev, kteri so hotli vžigalice za „coprnijo“ in železnice za „peklensko iznajdbo“ razvpiti, trgali bi si še danas žepe s kresilom in kremenom in lomili bi si še zmirom život cele dni na skripečih vozilih od Ljubljane do Trsta, kamor zdaj v nekih urah pri-drdramo o lepem vremenu in grdeni.
Zatoraj naj bo svoboden znanstva uk. Vsak profesor naj razlaga^ svoj nauk kakor najbolj zna in ve.
Šolo napraviti za učenje ali pa za vzrejo otrok je vsakemu dopuščeno, kdor se pred gosposko izkaže, da je za to. Naučitelj biti v eni ali več hišah pa sme vsak brez izkazovanja pred gosposko. Ali je zato ali ne, naj glodajo stariši ali varhi sami, kteri mu otroke izročijo.
Kako se bo v šolah vera učila, morajo škrbcti dotične cerkve, t. j. za katoličane katoliška cerkev, za staroverco staro-verska i. t. d.
Država pa ima pravico, da nad vzrejo otrok in nad vsi mi šolami čuje in jih nadgleduje.
Člen Will.
Vsakemu je na voljo, izvoliti si svoj poklic ter izobraziti se zanj, kakor in kjer hoče.
Razni stanovi so bili in ostanejo. Eden se počd z drevesom, drugi s peresom. Ali vsak ni za vso. Zato pravi postava: Če imaš posebno pripravnost, če te posebna želja žene na ta ali uni stan, izberi si ga, izuči in izuri se zanj, kjer in kakor te je v volja.
Člen XH.
Vsa narodna plemena v državi so enakopravna, in vsako pleme ima nepovredljivo pravico, svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti.
Enakopravnost vseli deželskih jezikov v šoli, v uradu in javnem življenji priznava se od strani države.
V deželah, v kterih stanuje vec narodnih plemen, naj bodo javna učilišča, napravljena tako, da sc vsakemu teh plemen dado potrebni pomocki za izomiko v svojem jeziku, a da ne bode nikomur sile naučiti se kterega drugega deželnega jezika.
0 nobenem členu postave se pri nas toliko ne govori in piše, kolikor o členu XIX. Tukaj ga imate od besede do besede.
V Avstriji bivajo razna narodna plemena eno tik druzega. Nemci, Slovani, Lahi i. t. d. Vsako pleme se poteguje za to, da se mu ohrani jezik, da se mu ohranijo šege, navade in posebnosti svojih očetov, z eno besedo, da se mu ohrani narodnost.
Prejšna vlada je narodnost našo, kakor tudi drugod prav malo obrajtovala. V šolah smo se komaj tu in tam nekaj „kranjskega branja“ naučili, večidel pa še tega ne. Po pisarnicah se je vse le nemški, v nekih krajih pa laški delalo. Sodnik te večkrat ni razumel in napisati so ti znali, da si se s kom za kako reč „zglihal,“ med tem, ko si ti le djal, da si se „glihal,“ tako, da je bilo zavolj enakih pomot večkrat dolgoletnega pravdanja. Pa Bog ve, ali se ni tudi ta in uni po krivem v ječo obsodil samo zarad tega, ker ni bilo vso na tanko pisano, kakor jo govoril. V javnem življenju, t. j. v zborih, društvih, shajališčih in po svetovalnicah bili bi se ti smejali, če si hotel slovenski govoriti.
Zdaj ni več taka. Postava zagotovlja vsim narodom enake pravice. Postava priznava, da ima v slovenskih deželah v šolah, v pisarnici in javnem življenju slovenski jezik enako pravico, kakor v nemških deželah nemški, na Češkem češki, na laškem laški i. t. d.; kjer pa je več narodnih plemen v eni deželi, naj se vsakemu dä priložnost, izuriti se v svojem jeziku, a druzega učiti naj se nihče ne sili.
Lepše in pravičnejše postave menda vendar ne moremo tirjati. Razglasitev postave že sama o sebi nam je donesla veliko korist. Razvideli so namreč drugi narodi, da imamo tudi mi veljavo v cesarstvu in da ne gre več nas prezirati. Nikomur ni več treba sramovati se svojega jezika. Nihče naj se več ne spotika, da se v občinskih svetovalnicah, v deželnem zastopstvu in druzih skupščinah v domačem jeziku govori. Tudi na pošti se ti ne smejo več zavzemati, če prineseš pismo sč slovenskim napisom.
Pri podelevanju cesarskih služeb ti rja vlada od vsakega uradnika, ki ima opraviti sč slovenskim ljudstvom, da zna slovenski jezik. Kar se pa uradovanja samega tiče, je okrajnim gosposkam in sodnijam od ministerstva notranjih del in mini-sterstva pravosodja že poprej bilo izrekoma zapovedano tako-le:
Pri okrajnih g o s p o s k a h naj se slovenske prošnje in drugačne vloge prejemajo kakor nemške, in odgovor na take vloge naj se daje v slovenskem jeziku. Povabila, uradna naročila in pisanja do ljudi, kteri le slovenski razumejo, naj bodo slovenska. Zapisniki s takimi luđim in tudi z drugimi strankami, če bi tako zahtevale, morajo se slovenski pisati.
Pri okrajnih sodnijah naj se zapisniki o presliša-vanju prič v civilnih pravdah in pri razpravljanju zapuščin pišejo slovenski, kadar priče le slovenski govorijo. Ravno to veljš za prisege in zapisnike o prisegah in pa za zapisnike z obdolženci in s pričami v kazenskih rečeh.
Zastran učilnic pa je vlada tudi že poskrbela, da se na ljudskih šolah v slovenskih krajih ne le domači jezik uči, ampak tudi drugi nauki po domače razlagajo. To isto velja v glavnih šolah, saj v prvih razredih. Tudi v latinskih šolah in realkah se uči' slovenski jezik.
Zakaj se pa sploh po pisarnicuh reci de! še vedno nemški in mestoma laški uraduje? Zakaj nam ni vlada še dala slovenskega vseučilišča in ni h rez ovinkov kar zapovedala, da imajo vse šole v slovenskih krajih brez izjeme bili slovenske?
O tem smo ravno mislili spregovoriti.
Ш jezik je blagoglasen in bogat, kakor malokteri. Ali bogastvo njegovo tiči še v zemlji, kakor žlahtna ruda. Treba ga je še „čistiti pög in piliti gladko mu rajo“, kakor poje naš pesnik, tieba še truda in veliko truda, dokler se popolni in iz-omika tako, da bo popolnoma pripraven za razlaganje in širenje ved in umetnij v njih mnogoterem razvrstju obširno in do dna kakor tirjajo sadanji časi.
Kar človek ne vidi in ne sliši, temu ne vč imena, in kadar prvikrat kaj novega zagleda, obira se in jecljš, prodno ti zna po ovinkih povedati, kaj da je neki bilo. Taka po priliki je z omikovanjem jezika gleđč na vede in umetnije. Česar se nismo učili, tega ne vemo slovenski zapisati ali celd ne, ali pa nam grd pisanje sporo in okorno od rök tako, da ga malokdo razume.
Tudi na djanske okoliščine se je treba ozirati, ki se hipoma ne dajo odstraniti.
Dosadanji uradniki in profesorji, zlasti priletnejši med njimi, se niso učili slovenski pisati, da si tudi po domače govorijo. Vlada pa ne more teh ljudi kar s kratka iz službe pustiti in mesto njih postaviti drugih brez dovoljnga znanja in brez skušenj, kteri znajo scer slovenski pisati za navadno vsakdanjo potrebo, do dna in natanko pisati v pravoznanskih rečdh in drugih vedah in umetnijah pa gotovo še ne znajo, ker se tudi oni tega niso učili ni učiti mogli, neimaje za to ni bukev ni profesorjev.
Naj se nam ne ugovarja, da imamo državni zakonik, v kterem so poslovenjene postave, kar jih je na svetlo prišlo od leta 1848. do današnjega dud. Imamo tudi državljanski pa kazenski zakonik, menjični red, red kazenske pravde in še nekaj več, če tudi še davno ne vsega, posebno kar se tiče vojaških in finančnih zadev. Ali so pa postave same že dovolj za uradovanje? Ali je že zadosti čevljarju, če ima le kopita, in tkalcu, če si je statve omislil? —
Sodniki in drugi uradniki imajo opravila se stoterimi rečmi, kakor jih donašajo stotere razmdre vsakdanjega življenja. Popisovati morajo pri zapuščini trgovca in obrtnika raznovrstno blago in orodje, kterega jim nihče ne zna slovenski imenovati.
Opisovati morajo pri žganjarjih in olarjih razne kotle in njih sestavine z drugimi napravami vred, kterim gospodar sam ne v6 slovenskega imena. Pisati in soditi jim je o mlinih in brodili, o fabrikah in raznih strojih (maši nah), o kterih jim zvedene! le nemški ali laški utegnejo dati svoje menjenje. Soditi morajo in pravico deliti o tem in unem, čemur se še v slovenskem jeziku ne vč imena. Ali je pri takih okoliščinah mogoče, da se po vsili nradnijah vse s kraja slovenski razpravlja? Mi mislimo, da nč.
Enaka težava je z visoko šolo. Da molčimo o velikem strošku, ki ga je treba za tako napravo. Kako bo profesor zdravilstva razudbo (anotomijo) učil in umljivo razlagal vsili stoterih kosti in koščic, žil in žilic, škripcev, hrustancev, mišič in čutnic, če jim ne vč slovenskega imena? Kje je učenjak, kteri zamore po slovenski razložiti tistih sto in sto plošč, oduškov, zavrtkov (šravfov), prepon in kolesec raznih mašin in inštrumentov ?
Če kdo povč takih slovenskih profesorjev in še drugih, ki bodo popolnoma sposobni za predavanje fllozoflčnih naukov in scer tako, da jih bodo poslušalci razumeli, bomo tudi mi glasovali, naj se ko j ustanovi „slovensko vseučilišče“ s tehniko vred. Za zdaj pa še ne.
Kuj pa po (em takem ostanemo menda zmerom pri starem, a postava bo le na papirju ?
Tega nečemo reči. Omenili smo pa že v uvodu, da gre pričujoči člen postave prištevati tistim določbam, ki se morajo še le izpeljati s posebnimi postavami in naredbami.
Naš jezik	je bogat,	njegov snov je gibčen,	pripraven
tedaj	za izomiko	v vsakem	oziru. Nekaj let je še le, kar se
je začel v šolah obširnejše učiti ter pridno in resno olikovati po rodoljubih in domorodni duhovščini. In kolik jo že napredek! Treba le slišati kakega mladega duhovnika, kak urno, gladko in blagoglasno mu teče od ust, v roko vzeti treba le kak slovenski časnik in čudil se boš, kako jedernato, določno in umljivo to ali uno zadevo pretresuje. Tudi deželna zborovanja so nam priča, da se da v slovenskem jeziku lepo razpravljati in sklepati.
Da se pa naš jezik na enkrat popnč do enake višine	z drugimi,
kteri	se že sto	in sto let	likajo in mikajo, v šolah	učijo, po
33
uradih pišejo, domš in zunaj doma v društvih, skupščinah in v javnem življenju sploh in neprenehoma govorijo, tega ne more nihče tirjati.
To se le s časoma dä doseči.
Slovensko uradovanje pa bo na to stran le malo izdalo, sem ter tje tudi jezik pačilo, mesto da njegov raz vite k pospešuje.
Prvi in poglavitni predpogoj za narodno izomiko sploh in za izomiko narodnega jezika posebej so in bodo le dobro vrejene učilnice. Pri učilnicah pa je treba zidati začeti od zdol navzgor. Vlada je že vpeljala jezik v ljudskih šolah. Kako naj se uredijo srednje šole, da se tudi v njih doseže, kar in kolikor se že zdaj doseči da za narodni jezik, to mislimo, da gre v prvi vrsti pretehtati deželnim zastopstvom, tako, da se pomenijo in domenijo z vlado o uredbi srednjih šol, ktera ne bo navskriž z zadnjim odstavkom pričujočega člena postave.
Će bi pa večina kakega deželnega zbora ne obrajtala pravičnih tirjatev druzega plemena, ki se v deželi nahaja v manjšem številu, ima vlada pravico in dolžnost, da manjšino vzame v svojo hrambo, kolikor dopuščajo postavna sredstva.
Z omenjeno uredbo srednjih šol pa ne bo šlo po naši misli drugače, kakor da se napravijo mimo nemških slovenska učilišča ali saj slovenski razredi (slovenske paralelke), kajti meševit, to je takšen poduk kjer se v istem razredu nekaj predmetov nemški, nekaj pa slovenski razlaga, ne vjerna se s pričujočo postavo ni negledč na to, da ga učeniki s peda-gogičnih ozirov ne nasvetujejo.
Kako pa da se meševiti poduk ne vjerna s pričujočo postavo? To je tako-le. Postava pravi, da naj bodo v deželah, kjer je več narodnih plemen, učilišča taka, da bo mogoče vsakemu plemenu izomikati se v svojem jeziku, a da ne bode nikomur sile, naučiti se ktorega drugega deželnega jezika. će bi se tedaj na enem in istem srednjem učilišču nekaj predmetov slovenski, nekaj pa nemški učilo, bili bi nemški učenci prisiljeni, naučiti se slovenskega jezika. To bi jim bilo jako težavno ali eelč nemogoče, kjer so se v svoji ljudski pa glavni šoli le nemškega učili. Da 1)0. tudi te ovčre ni, se po postavi ne smejo siliti, če sami nočejo, ker mislijo, da jim slovenskega jezika ne bo treba v svojem prihodnjem življenju
84
Ce je pa proti/nj.staeno, nemške učence Hiliti učiti se slocenskeyu jezika, zakaj sc Slovenci morajo nemškega učiti?
Na prvi pogled bi človek res mislil, da se nam krivica godi, ker se ros moramo po sili učiti nemškega in deloma tudi laškega jezika. Če pa stvar bolj blizo ogledamo, bomo druge misli. Mi se nemškega moramo učiti. Ali na to nas no sili ni vlada ni postava, temoč silijo nas djanske razmčre in potrebe. Kdor nima lastnega studenca pri hiši, mora drugam po vodo hoditi. Taka je z nami. Česar sami še nimamo in ne znamo, moramo drugod zajemati. Predelovati in prenašati nam je treba v domači jezik znanstvena in umetuijska dela družili narodov in v novem odelu podati jih ljudstvu, da si jih prilasti in usvoji. Za našo narodno izomiko ter za lastno korist nam je tedaj še zmerom in dalj časa treba drugih jezikov. To vedd dobro naši učenjaki in naši deželni poslanci. Zato ni še nihče resno tirjal, da bodo vse šolo brez izjeme slovenske in da so po vsili uradnijah vse s kraja le slovenski govori in piše — saj za zdaj še no.
Ali tudi v prihodnjič nam bo še vodno treba nemškega in deloma laškega jezika. Z Nemci in Lahi živimo v neposredni dotiki. Ž njimi bomo imeli vsedelj opraviti. Zdravnik in uradnik, inženir, trgovec, obrtnik, mornar, kramar in sploh vsak, kdor ima le kolikaj sč svetom opraviti, so bo moral učiti ne le nemškega ali laškega, ampak še družili jezikov, kajti če je kadaj bil, je dan današnji gotovo resničen pregovor: „Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi' veljaš.“
Člen XX.
Posebna postava bode določila, ali bode in kdaj bode odgovorni vladni oblasti dopuščeno, pravicam, ktere se spominjajo v Členih 8, 9, 10, 12 in 13, časno in mestoma ustaviti veljavnost.
Pravice in svobode, zapopadene v popr.ejšnih členih, so nam zagotovljene le za naš blagor in za blagor države. Brez reda in vesoljne varnosti pa si ni misliti blagorja. Zna so tedaj primeriti, da je neobhodno potrebno utesniti osebno, hišno
in pisemsko svobodo kakor tudi svobodo tiska in svobodno tabo-rovanje in društvo vanjo.
Posebna postava, o ktori govori ta člen, da bo natančnejše to zadevo določila, je prišla na svetlo dne 5. maja 1869. Kakor s te postavo posnemamo, sme se omenjenim pravicam veljavnost ustaviti ob času vojske ali kadar je že vojska pred durmi in pa ob času homatij in širših veleizdajskih ali takih početij, po kterih žuga nevarnost ustavi ali telesni varnosti oseb. Kadar je kaj tacega, morajo se vsi ministri skupaj posvetovati, svoj sklop pa predložiti cesarju samemu, da ga potrdi. Tudi morajo svojo naredbo potem v državnem zboru razložiti in izpričati. Ш se tedaj bati, da bi delali svojoglavno brez silne potrebe.
NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA
F