142
Obrtnija.
Saharin.
Znamenit kemik je nekoč izrekel: Če se nam kemikom posreči, napraviti beljak kemičnim potom, potem napravimo iz anorganičnih tvarin vse, kar človek za jedila rabi. Mej tem, ko se narodi, stranke bojujejo za svojo nadvlado in se najboljše moči izrabljajo v tem boju, dela na tihem znanost in delata posebno fizika in kemija na to, kako toliko milijonov ljudi preživeti in kako jim življenje olajšati. Jedna iznajdba žene drugo. Skoraj že ne bo tem učenjakom nič več nemogoče. Mehanika je postala velikanska veda, tako, da more priti vsak dan oni srečni
143
človek, ki bo navadno formulo pokazal, na kak način se da zrakoplov napraviti, ki bo siguren, kakor ptičje telo, kemija pa je na tem, živila pripraviti iz tvarin, ki jih takozvana anorganična narava podaja. Tako se na Nemškem m Angleškem dela iz anorganičnih tvarin sladkorna substanca, ki nadomestuje zdajšnji, iz vegatabilij napravljeni sladkor. Ta tvarina se zove „8aharin". Kilogram te tekočine stane še zdaj 47 gld., ali je 500krat slajši, kakor navadni sladkor, tako, če se vzamejo zdajšnje cene sladkorja po 42 gld. 100 kil, se stavijo tako, da se z 9 do 10 gr. saharina toliko osladi, kakor z jedno kilo navadnega sladkorja. Fabrikanti sladkorja in posebno avstrijski so v nevarnosti, da morajo pred tem novim sladkorjem šila pobrati. Oni kličejo vlado na pomoč, da jih varuje. Res so ti fabrikanti veliki davkoplačevalci in nemara bi vlada s kako prepovedjo, ali večjim davkom ^saharin" za goltanec prijela, ali s tem se ne bo nič opravilo, saharin si bo pot že ogladil. Sladkor je obče rabljeno sredstvo in žganjarije, pivovarne ga rabijo v velikanskih množinah, ne malo manj ga pa rabijo ljudje v privatnih gospodarskih. Če pride v navadni familiji saharin na leto za 30 gld cenejše, kakor sladkor, potem se nobeden ne briga za to, če še toliko fabrikantov zdaj-šnega sladkorja v nič gre. Zdajšnja sladkorna industrija živi kakih sto tisoč delavcev in posebno ženskih. Ti pridejo ob krub, če „saharin" sladkor izpodrine. Ali to je zdaj že tako. Telefon je sto tisoč postreščekom kruh vzel. Ljudje morajo v djuga dela. Ali koliko zemlje se je v Avstriji do zdaj za prirast sladkorne pese porabilo, ki bi potem lahko dajala druga živila. In kako "hudo iz-crpuje ravno pesa zemljo! V par mescev pa zraste 3—5 kil teški sad. Kmetovalci tarnajo, da zemlja ni več tako rodovitna. Seveda ni, ko pesa, krompir tohko tvarin iz nje jemljeta, vzete se pa po navadnem živinskem gnoju ne dajo nadomestiti.
Želeti je, da naši trgovci, ^saharin" upeljejo. Mi nemarno sladkornih fabrik, naša trgovinska zbornica tedaj lahko to vprašanje študira in pota ugladi saharinu v deželo.
Socijalna vprašanja spravljajo v prvo vrsto razmo-trivanje o tem, kako bi vsi ljudje človeku dostojno živeti mogla in tu nam odpira ta literatura popled v delavnice kemikov, fizikov. Prav majhen postane Slovenec, ko vidi, kaj drugi narodi vedo, kako so drugi visoko nad nami. V cokljah še hodimo Slovenci. Najboljše talente pošiljamo v gimnazijo, v katerih se mladi Ijud skozi 8 let ubija z naukom starih jezikov brez vsega haska za življenje v zdajšnjem svetu^ realke pa so prazne, ona uSilišča, ki človeka usposobijo, da lahko, če mu v jednem delu spodleti, v drugem kruha najde. In imamo kraje na Slovenskem, kjer se talenti za realistične nauke nahajajo. Iz ribniškega, velikološkega kraja redkokdo v gimnazijo hodi, iz nekaterih krajev gorate Štajerske tudi ne. Pa so rojeni mehaniki, matematiki v njih. Tako pride, da nemamo tehnikov, da še medicjncev primanjkuje. Gozdarjev ni, malo poljedelcev — akademikov. Kdo se peča s kemijo!
Majhen narod! Ali naše ljudje bi lahko dobili dobre službe na Hrvaškem, kjer tujci fabrike delajo s tujimi višjimi uradniki. Ves slovanski jug hodi v tem oziru v cokljah in tujci jemljejo smetano za-so. Slovenci smo slični Ko-čevarju. Ta ne more živeti na kraških svojih tleh, če si ne pomaga s krošnjarenjem, ali lesno industrijo. Ljudstvo naše je mešanica italijanskega, nemškega, slovanskega življa in je zaradi tega dosti bolj nadarjeno, ko marsikatero drugo, čistejše pasmi. Naše ljudje bi lahko zasedli vsa mesta, ki jih zdaj tujci na slovanskem jugu zasedajo, če tudi ni v nas kapitalističnih moči, ali ta in oni pride do večjega premoženja, pa večina lahko do dobro plačanih mest. Koliko sto dobro nadarjenih mladeničev sedi po pisarnah, koliko sto postane postopač, bodi da gimnazije ni dodelalo, ali se pozneje zgubilo. Nehajmo z gimnazijami, realke so šole bodočnosti. In hitro se vrti kolo zdajšnjega sveta. 20 let traja študij v gimnazijah, v 20 letih rabimo Slovenci polovico manj juristov. Ti možje bodo čez 20 let družbi balast; kar ti producirajo, drugi družabni red ne bo več rabil. Ali pomislimo, kaj ti ljudje potem počno! Ne morejo s svojo zgolj humanistično izgojo prestopiti v drugo delo, ki zahteva realistično znanje. Je vprašanje za biti ali ne naših ljudi in seveda tudi našega naroda, ako se vprašanje naših učilišč dobro ne pregleda. V Krškem bi morala biti realka. Deželi, občini pride ta mestjanska šola druga, ali ne hasne dosti. Prijavljeno je pa vse vsaj za spodnjo realko.
Pomislimo, da je z idilo preč, ko je še oče lahko mislil- da bo sin v istem zanata živel in dobro živel, kakor on. Ša kmet tege ne more več misliti. In nij šale zbijati z demokratizacijo vsega sveta. Razna vprašanja bodo zginila pod upl)ivom demokracije, Živeti, dobro živeti in vsi brez razločka človeku vredno živeti ježe zdaj dnevna parola in realne znanosti so najuplivnejši pijonirji iste. Na gori navedenih slučajih se lahko vidi, kako lahko jedna iznajdba stotisoč delavcev vrže iz naučenega dela. Mi pa le po latinskem segamo, kakor da bi bil kak klasični filolog že kaj dobrega svetu podaril; še sam ima komaj živeti, še nobeden ni obogatel v tem delu, ki več časa in truda stane, ko vsaka tehnika. Vprašajte ljudi, ki se iz Amerike domu vrnevajo, oni vam bodo rekli, kaj je svet onstran „velike luže", oni pa vam bodo tudi rekli, da doma slabo bkrbimo za izgojo naše mladeži. Slovan je v Ameriki oni revež, ki mora najtežja dela opravljati, ker za druga ni sposoben.
„Nova zgodovinska doba se začne za Slovence", je dejal oni dan neki slov. poslanec. V čem neki ? Tako hitro to ne gre, k polni mizi se ne vsede tako hitro neomikan mali narod. Tlačani smo bili, tlačani bodemo, če ne postavimo izgoje naše mladine na druga tla, če ne organiziramo naših učilišč času primerno. In to je mogoče v verigah, v katerih nas nemško urejena Austrija drži, po realkah. Kaj bi bilo večje vrednosti, ko bi v Kranju bila realka mesto gimnazije! Gorenjec s svojim talentom, kake tehnike, kemike bi poslala ta realka na slov. jug! Ne duhoven, ne jurist našega naroda ne bode rešil potujčenja, storiti
144
zamorejo to le ljudje, kojih realistična izgoja jih usposobi dobro delati na zemljišču, v obrtu, v industriji. Ti so pro-ducenti v pravem pomenu besede. In ravno za to podlago vsacega zdravega, trdnega narodnega organizma mi Slovenci malo, ali nič ne skrbimo. Malo je štipendij za obrtništvo, za tehniko. Pa da dobimo dobro pitno vodo, da naše ozemlje spretnejše obdelamo, da naše ceste, mostove naši ljudje gradijo, da najde kaka slov. glava kak rudokop, ali ustanovi kako tovarno, ki sto in sto ljudem delo, življenje daje, da najde kaj novega, ki živila pomnoži, cenejše dela, — to vse i vse drugo prepuščamo Bogu.