NAŠE PANJSKE KONČNICE NA PREGLEDNI RAZSTAVI NA DUNAJU
Ob razstavi Človek in čebelar, ki so jo odprli v Avstrijskem muzeju za etnografijo - Na ogled
je 400 panjskih končnic
Ni naključje, da je cesarica Marija Terezija v svojih znamenitih reformah pripisala zelo pomembno mesto tudi čebelarstvu kot svojevrstni gospodarski panogi, in tudi ni naključje, da je v novo ustanovljeno čebelarsko šolo na Dunaju 1770 povabila za učitelja Antona Janšo, reformatorja tedanjega čebelarstva v Evropi.
O tem nazorno in slikovito govori razstava »Človek in čebela« - čebelarstvo na Slovenskem v tradicionalnem gospodarstvu in ljudski umetnosti, ki bo na Dunaju odprta vse do aprila 1990 v prenovljenih prostorih Avstrijskega muzeja za etnografijo v Laudongasse. Pripravila stajo Slovenski etnografski muzej v Ljubljani in omenjeni muzej na Dunaju v sodelovanju s Kulturno-informacijskem centrom SFRJ na Dunaju. Na njeno izvedbo je odločilno vplivala finančna podpora številnih sponzorjev v Sloveniji, predvsem Gorenja. In ne nazadnje: pobudo zanjo je dal Ivo Martelanc iz Turistične zveze Slovenije.
Ker zahteva celoten projekt poseben komentar, poglejmo tokrat vsebinsko sporočilo razstave, ki je sama po sebi lep primer lobrega sodelovanja različnih strok, obenem pa je tudi odlično spričevalo organizatorjem in strokovnim ustanovam (predsednik organizacijskega odbora Josip Košuta).
Med šestotimi eksponati izstopajo slovenske panjske končnice. Štiristo jih je. Nastajale so od druge polovice 18. stoletja do konca prejšnjega na čelnih deščicah čebeljih panjev »kranjičev«, in to samo na Slovenskem. S svojimi nabožnimi, zgodovinskimi ali žanrskimi, največkrat hudomušnimi prizori predstavljajo svojevrsten svet človeške domišljije in barvitost ljudske umetnosti.
Razstava je doslej najbolj celovit prikaz domala vsega, kar je povezano s pojmom o čebeli. Njena dragocenost je tudi v tem, da nas opozarja na vlogo Antona Janše pri moderniziranju tedanjega evropskega če-
belarstva, na njegovo publicistično delo. Nič manj ni pozorna do Petra Pavla Glavarja, ki je mnogo prispeval k razvoju čebelarstva, zlasti s prevajanjem Janševih nemških tekstov, ki jih je ta pisal za »svoje ukaželjne učence«. Po besedah dr. Gorazda Makaroviča je Slovenija, zlasti pa Gorenjska, v čebelarstvu med vodilnimi deželami v svetu, morda celo vodilna, a za takšno trditev so potrebni tehtni dokazi. Morda bo dunajska razstava spodbudila njihovo iskanje?
Na razstavi so lepo vidni panji in njihov zgodovinski razvoj, na ogled so tudi drugi eksponati, prikazana pa je tudi uporaba medu (ali smo na strd povsem pozabili?) in voska. Medex je postavil paviljon z medico in drugimi proizvodi iz znanega programa api. Obiskovalcem je na voljo tudi video film o slovenskih panjskih končnicah, avtohtoni kranjski čebeli, spremlja pa ga slovenska ljudska instrumentalna in vokalna glasba.
Razstavo so strokovno postavili Gorazd Makarovič, Ida Gnilšak, Janez Gregori in Janez Poklukar. Lepo in domiselno obliko ji je dal arhitekt Marjan Loboda, ki je ob arhitektu Ranku Novaku, Studiu Znak in akademskem slikarju Mišu Strmanu sodeloval pri nastanku odlične celostne podobe. Oba muzeja sta tudi založnika in lastnika
znanstvene publikacije z istim naslovom, kot ga ima razstava, izšla pa je v zbirki Publikacije Avstrijskega muzeja za etnografijo kot XXIV. zvezek s 114 slikami in enim zemljevidom ter dvojezično. Do aprila 1990 so na Dunaju v zvezi s to razstavo predvidene še številne prireditve.
DRAGO MEDVED