sama misel okamenela na vseh; in da se roke, te koščene in krvave, trdno oklepajo druga druge. Tako, s to zadnjo mislijo v srcu in na licu in s temi sklenjenimi rokami so se napotile duše po-bratimov na ono stran,
Razbolele so moje oči, vsaka podoba se jim prikaže prevelika, prenasilna, morda celo popačena; ali če jih zatisnem, vidim toliko jasneje, kar je: srce gleda z očmi, ki nikoli ne lažejo. Če stopim na cesto, se mi zdi, da nosijo ljudje očitno znamenje, vsi enako — kakor žebelj, s kladivom v čelo zabit. Kdo ve, morda ima vsakdo med njimi še svoje posebne skrbi, še svoje posebno življenje tam kje za plotom, kakor nosi vsak svojo suknjo in svoj klobuk; to znamenje pa jih druži in brati, tako da ni nobene skrivnosti med njimi. Ena sama misel je, velika, težka in grenka. Vse njih nehanje, vsaka beseda in vsak korak se ravna po neizprosnih ukazih te misli; njeni sužnji so.   Časih
morda poskušajo, da bi se otresli tega strašnega suženjstva; ali ne da se, niti s trenom trepalnice ne; še v smehu se razodeva, še v vinski popevki, še v pohotni kvanti. Kdor se upira tej misli, kdor bi ji hotel pobegniti kam vstran, v toploto, pod solnce, tisti je hinavec; in koj se mu na očeh in v besedi pozna, da je hinavec. Naširoko so odprta srca in žalost se preliva v žalost, groza v grozo. Srečaš tujca iz daljnih krajev in nič ti ni tujega v njem, »Kako je tebi, brat moj?« ga pozdraviš; in že te je sram vprašanja,
Ali ura pride nekoč, ko bo odprl srca topel spomladanski veter, ko si bodo obrazi enaki v veselju, ne v bridkosti, ko se bodo ljudje pozdravljali s cvetjem ovenčani in z glorijo ljubezni, »Kako je tebi, brat moj, ki si mi bil brat v bolesti? . . ,« Morda jih bo še nekaj, vsaj nekaj, ki bodo dočakali tisto blagoslovljeno uro. O, da bi bila med njimi tudi ti in jaz! —
Ranjenec.
Veter tuli. Blisk se vžiga iz noči, oči slepi.   V moji duši smrt divja. V žični ograji visim in moja kri v črnem curku v sneg kaplja.
Mesec vzhaja in razliva nad polje sijaj. Vzrl sem smrt — glej, nje oči so bele in lepe ko drevo cvetoče, ko je maj. Ah, še niso rane mi izkrvavele!
Kaj ne diham vonja rož v bližini? Kaj gre skoz noč in kliče?        Mati? Otrok? Žena? O, kaj kriči v daljini? V bolečini vas ni več spoznati.
Veter tuli.  Tudi v duši je zamrl glas. Kako ima groza prelepe oči! Ognjene peruti so padle na samotno vas. Še zvezda se je utrnila.   Le smrti še ni.
France Bevk.
Zapel sem polju pesem o Tebi, skriti Bog. Glej! in polja so pšenična mojo pesem razumela in skrivnostno zadrhtela: „Tvoja pesem je resnična.' Proti svetemu šotoru vila so se v šumnem zboru -polna cerkev prošnjih rok.
Skrita pesem.
Zapel sem jo veselo pod zvezdnato nebo. In krdela so visoka tajno pesem razumela in jasneje zažarela: „Tvoja pesem je globoka." Doli k svetemu šotoru gledala so v enem zoru eno blaženo oko.
Zapel sem jo v bolesti vsem bratom kroginkrog. Množicam je neumljiva; slušali so jo z nasmehom in prišteli tajnim grehom: „Tvoja pesem je sumljiva." Grem, pokleknem sredi hrama: „Ah! kako godi se vama, skrita pesem, skriti Bog!"
Si h in Sardenko.
146