Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. 3. Ozrimo se k dušnemu gospodstvu, ktero ima človek čez živali, ali ga utegne imeti. V tem okrožji je dokaj čudnega, skrivnega, sočutnega in posebnega, kar navadna pamet ne ve do dlake razcepiti. Takošne skrivnosti so, p. s samo besedo ali s samim pogledom živali ukrotili ali jih panati*), ali jih s tem, da se jih cutno gleda, zazibati v nekako spanje. To pa se more zgoditi le pri boljših živalih, kakor pri opicah, psih, mačkah i. t. d. Znano je, da nekteri človek živali lahko mahoma ukroti', in jih nauči čudovitih umetnosti, drugi pa skoro ničesa. Neki grek je zdivjanega bika s samo besedo tako ukrotil, da ga je Iahko na traku daljc gnal. Neki kmet je naj bolj divjega konja ukrotil, da se ga je le dotaknil. Nasproti se pa tudi namerijo taki ljudje, ktere skoro vsak pes popade in vsak konj udari. Prigodi se tudi, da čisto divji jeleni, serne, lpsice i. t. d. obstoje pred človekom, ali se mu pridružijo in ž njim grejo, pa ne zato, ker bi bile morda lačne, ali, ker se ga boje. Gosi in drugi ptiči so včasi čudovito prijazni, nekterikrat iz hvaležnosti, nekterikrat pa iz bolj skrivnostnih vzrokov. *#) Papige ali papagaji imajo npktere ljudi kaj radi, drugih pa ne morpjo viditi. Taka je tudi z bčplami. Neki Lah je ukrotil in podučil več različnih rib. Na njegov ukaz so priplavale k njemu, se na okrog gonilp, ali pa se nazaj vračale. Požrešna šuka je na povelje zgrabila kako ribico, jo v lapah prinesla in na njegovo besedo zopet mirno spustila. Celd tigri in levi se dajo krotiti, berzdati, sedlati in vpregati. Oe take reči morejo storiti že posvetni ljudje, zakaj bi ne verjeli tega, kar se bere od svetnikov in svetnic božjih? Ce se že v navadnem življenji prikazujejo take čudne reči, koliko več je mogoče to pri svetnikih, kteri so se ljubeznjivo in milo pečali z živalmi! Ce že žival sploh sluti in čuti človeško gospodstvo, jo višje čuti pri svetih in blagih dušah. Pri Gubji je nekdaj volk hudo davil in razsajal. Prebivavci se ravno oborožujejo in pripravljajo na to zvpr, ko jih sreča sveti Frančišek. Tajihzaverne, in jim reče, da bode sam strahoval volka, kteremu grp brez orožja naproti. Ko volk svetnika zagleda, koj priteče k njemu, in se ves krotek uleže k njegovim nogam. Svetnik se potem, *) To stori celo kača ropotača pri manjih stvareh, da nehotd pred njo obtsoje. •*) Levi so za prejete dobrote tako hvaležni, da niso več divji, in človeku dobrotnika vse dni streiejo, kakor se bere od Bajardovega leva ali tietega rimBkega beguna i. t. d. kakor se bere, „8 bratom volkom" pogodi in gre popolnoma krotek ž njim v mesto. Tii ga pusti' mestnjanom, naj zanj skerbe, in reče, da jim ne bo nič žalega storil. Dve Ieti mestjani volka leporede, in ko pogine, ga težje pogrešajo, kakor kako drugo domačo žival. — Zanimivo je, da so živali mesečnim Ijudem kaj vdane. Človeka, ki je mesečno zamaknjen, ima mačka kaj rada, se ob njega gladi i. t. d. Posebno znamenit v dušnem oziru je bil najdenček Kašpar Hauser. Zgolj mlečnih jedi privajen je bil močno magnetičen in niesičen. Ptuja mačka ga je zeld rada imela. Vedno ga čaka, in ko pride, se mu gladi in ž njim igraj kakor z nobenim drugim domačim. Vsa drugača pa sp mu je kazala in obnašala poteni, ko je začenjal jesti niesene jedila. Zginjalo je tedaj njegovo mesečno zamaknjenje in magnetičnost. Mesene jedila ga slabe in tope. Njegov život ni bil več tako živahen in nježen; tudi njegov duli peša , ter ni več nenavaden, temuč ves navaden človek, kakor drugi. Od tega časa ga tudi živali ne čislajo bolj od drugih Ijudi. 4. V prav prijazni zavezi živi človek tudi lahko s takimi živaltni, ktere so po svojem životu od njega jako različne, posebno z bčelami. Bčele poznajo svojega gospodarja ravno tako dobro, kakor ena drugo; ako pride ktera v sosedni ul ali panj, jo domače koj izpodijo; če pa gospodar polne peščice bcel iz enega ula v drugega predeva, so si koj dobre — gotovo le zavoljo gospodarja. Pa vsakemu gospodarju niso tako pokorne in vdane, temuč le nekim — bi rekel, izvoljeniin Ijudem, ktere častijo kakor svojo matico. NTeki Ijudje so jim očitno zoperni; drugim se koj privadijo, in jih potem vedno rade imajo. Kdor pa se poti alisejih boji, tistemu se ne dajo mirno spravljati. Labat pravi, da je v zahodnji Afriki dobil človeka, kterega so imeli za bčelskega kralja, ker so bčele povsod za njim letale, in so se mu na glavo, rame in roke usedale. Pri sv. Cirilu se bere, da so nekdaj na Egiptovskem bčele imele svoje pastirje, ravno kakor ovce; na žvižg so izletale in se vračale; vse v eni vezi so šle za svojim pastirjem, kamor mu je drago bilo. V francoski knjigi ,,Naravni čudeži" se bere sledeča povest: ,,BIizo Nant je neka gospa v lepem poletji na svojem gradiču prebivala in tii dosti bčel imela. Pri teh Ijubih stvaricah je močno rada bila in za tega voljo vse storila, kar jim je bilo ljubo. Majnika I. 1777. zboli' in umprje v Nantu. To dobo preminejo vse njene bčele od gradiča, priletijo v mesto, se usedejo na rako (mertvaško trugo) svoje dobrotnice, in ostanejo tii, dokler srf pogreb ne začenja. En sosed hiti na gradič in najde vse ule prazne". Ta prikazen je kaj čudna in neobična. Zraven svoje ljubezni in zahvale do svoje dobrotnice in matere razodevajo te živalice svoje skrivnostno znanje njene smerti in merličnega počivališča*. — Kjer so taki zgodovinski dokazi, kdo bi še dvomil? Sv. Modomnoha je več rojev na Irsko spremIjalo. Danešno naravoslovje že barem spozna, da žaževke ne služijo neogibljivo svojemu nagonu, temuč da vejo napravljatr svoje satovne pogače močno različne od navadnih, če to tirja kaka posebna sila, potreba ali okolnost. Vhod zagradijo n. p. 8 satovjem, da se ovarjejo mračnih nietuljev ali sfinksov. V Delfi so iz voska sozidali tempel Apolov, v Altenburgu hišico za sv. rešnje telo i. t. d. Očitno je, da ne delajo po samem nagonu, teinuč tudi po neki pameti — v sili celd iz drugega gradiva, kakor po navadi. Stoteri prigodki od tega so po knjigah zapisani. 5. Veliko važnost v dušoslovni vedi ima delfin ali pliskavica. Starodavni spisavci ne morejo prehvaliti njegove ljudomilosti in zaupnosti. Ce je sihdob dosti drugače, ni temu kriva la Ijudoljubna riba, temuč slabo obnašanje človekovo do stvari, posebno do živali. Njegovo grozno trinoštvo plaši in divja živali. wDelfin", piše naj starji gerški pesnik Pindar, ,,štima glasbo, pred vsem pa žveglo, zato se mu pravi žvegloljub". Plutarh pravi v svojih gostijah sedmerih modrijanov: ,,Pač vsi vemo, da to ribo glasba mika. Na petje in žveglanje priplavajo k barkam, in kraj njih vesele poskakujejo. Tudi rade plavajo z otroci in se ž njimi igrajo. Za tega voljo, če ravno ni prepovedi, jim tudi nikdo ničesa ne stori. jih nikdo ne lovi; samo če v sake zajdejo in lov motijo, jih našeškajo, kakorstočne otrokp, in jih spodijo". Od njih se pripovedujejo komaj verjetne, prečudne pripovesti. Samo neke omenim. Za cesarja Avgusta so spustili v lukrinsko jezero vlovljenega delfina. Tii se mu močno prikupi neki deček, kteri mu je kruh drobil. Priplaval je tudi iz globočine, kader koli gaje deček klical: Simon; mu je jedel iz pešice, se mu dal jezditi, in je nosil ljubega jahača prek jezera v pu- teolsko šolo in zopet nazaj nektpre leta. Ko je dečpk umerl, prihaja k navadnemu bregu, pa očitno žalosten in skoro pogine, naj beržeje same žalosti po drageui dečku. Enaka se je zgodila s nekim jasianskim dečkom; vsak dan je delfin priplaval k njemu in se ž njim igral, se mu pustil zajahati, in ga je daleč v morje in pa nazaj k bregu nosil. Na taki potiju enkrat ujame nagla nevihta, in zverne jahača na dno, da se utopi. Delfin prinese merliča k bregu, in ne pobegne, dokler sam ne umerje kraj njpga. Za tega voljo imajo Jasianci na denarjih delfina, kterega deček jaha. Iz podobnega vzroka ga je imel Odisej na gerbu in perstanu, ker mu je sinka iz morja rešil. Ravno tako so pevca Arijona delfini rešili. Oelo potujočim pticam pevkam ponudijo delfini preradi svoj herbet, da si opešane v preletu opočijejo. Za voljo teh blagih ljudomilih Jastnosti so jih stari pesniki kaj slavno prepevali. Med sabo so si dplfini jako radi. Mlajše sprevaja in varje vedno neki starji. Ce mladega vlovijo ali zakoljejo, se tudi njegova mati da ujeti. Te in enake pripovesti iz resničnih ust so dovolj priče nekdanje Iepe zaveze med Ijudmi' in stvarmi. Zalibog, da jo človeška sebičnost in lakomnost do konca razdira!