627
Moj ljubi Ariel (odlomki)
Tomo Rebolj
1
Kjer se spomin zgošča v razmr-šenih pramenih spomina, pod plinskimi lučmi.
Kjer se ogabna voda steka v rezanje kanala pod slutnjo za črno šipo skritega pogleda na neskončni ulici.
Kjer se sprehod konča.
Voda. Voda.
Kjer se nevidna sila sprosti proti nasilnim rokam v brnečem embriu in vse ustavi nenadoma.
Kjer postane pesem črna pelerina in zidove podirajoča v istem trenutku in na istem mestu. Na klin obešena koža in sredi ulice stoječa kraljevska ambra z dvignjenimi sencami rok.
628
Tomo Rebolj
Dragoceno srečanje ob izložbenih oknih pričakovanja že zdavnaj ni več naključje. Ariel se pere ob iztoku železne cevi v mestni aorti. Ko dvigne obraz, je prepreden z rjavimi lisami. In se smehlja.
»Srečala sva se neznansko bela.
Daj mi roko, Ariel.
Poglej me, Ariel, s svojimi belimi dlanmi.
Potem bova šla čez razbeljeno železno kamenje. Tukaj in v istem trenutku in tam in v drugem trenutku obenem.
Moj ljubi Ariel.«
2
(kontemplacija 1)
Nekoč pa se v čarobni kemiji vrtenja vrnemo drugačni in z drugimi očmi, z Arielom v sebi, ki bo za spoznanje boljši in lepši na pogled. Ko pa bomo s svojo brlivko kjerkoli, bomo spet začudeni zaradi njene svetlobe šli in se vračali k Arielovi prvi lepoti in prvi temi.
O, fantastično vračanje skozi marmorna mesta tišine, skozi spogledovanje v temni vodi, skozi mrtvilo kovinskega cvetja, tja na rob puščave, v posipanje z zlatim peskom, o neizmerna vera, ki jo je okoren četveronožec s krvavimi dragulji namesto oči!
5
»Moj ljubi Ariel, kjer je poslednji tujec odbežal na spočitem konju iz praznega mesta.
Moj ljubi Ariel, kjer ni nihče več potapljal goratih rok v lepljivost sladkega smetišča.
Moj ljubi Ariel pod lučmi najstarejših kavarn.
Moj ljubi Ariel.
Veš, pravljice si ni izmislil nihče.
Ko si spal, se je iz kovinske goščave priplazil četveronožec in položil šapo nate. Na ukrivljenem hrbtišču so se mu raztresle krvave kapljice.
Pod toplim dihom četveronožca se tvoje spanje nikdar ne konča. Rožnati valovi tvoje utrujenosti lebdijo nad njim, četveronožec leno pripira oči in te oplojuje. Prihajam neviden z obeh strani in vaju zaklinjam s palico in ognjem. Iz tvojih ust, Ariel, zraste čisti cvet in četveronožec se umakne med kovinsko listje.«
Tam, kjer sva postavila oltar sile. Tam, kjer sva v epruveti kuhala spoznanje. Tam, kjer sva iz zlatega peska izbrskala žalost. Tam, kjer si hotel moj objem in toploto. Tam, kjer sva ostala sama. In najina beseda noč. Naj bo vedno tako. To je lepo in to so sanje najine, moj ljubi Ariel.
629
MoJ ljubi Ariel
(kontemplacija 4)
Videl sem: odhajal je Ariel na travnik neskončni zeleni, počasi je odhajal in kakor da je bilo sonce za njim, za njim je ostajala trava vzravnana in nobene poti, ki bi vodila od tu ali od tam, rumeni regratovi cveti so zrli v nebo. rumeni regratovi cveti, moj bog, Ariel pa je gledal tako kot vedno predse, kakor da vse ve, s smehljajem usmiljenim in kakor da ga je strah, sem videl, oklepal se je nevidne smeri, o glej, sonce je bilo za njim.
9
Cvetovi moje žalosti so se upognili v Arielovih rokah. Z nežnimi ustnicami je na liste prilepljal roso poljubov. Bil je tako lep.
Padal sem skozi tramvajske žice na zebre zbeganih korakov, v vijugah neznanih hodnikov sem pestoval srečo pričakovanja in bil krotka zverina, ko se je peščeva glava ločila od telesa pod nožem brnečega embria. Z gov-nom napolnjene svinje!
Mene in Ariela pa ni sram.
Jaz in Ariel pa se gre jeva v ledeni sreči vode.
Jaz in Ariel pa se utapljava brez obupano iztegnjene roke.
Jaz in moj ljubi Ariel sva bleda elipsa plinske svetilke.
(fotografija 6)
Pod semo nevidnega utripa, glej, slučajno zarisana obkroženost moje odkritosrčne osredotočenosti, glej. Odhajam.
Oče in sin in ostarela mati.
Po črtah premaknjene mize se sprehajajo žuželke hrapavih materinih rok. Nekdo je previdno zložil prt in ga pustil na robu. Okno je na stežaj odprto. Odhajam.
Oče in sin in ostarela mati.
Umetno cvetje na slabi tkanini, rezek zvok violine nenadoma. Odhajam.
V  razbitih vazah čas, ki utrujeno mine. Oče in sin in ostarela mati.
Svetloba prastarih svetilk pod obrazi v lepljivi lepoti, v sencah po kotih, onkraj vsega. Odhajam.
Skozi odprta vrata prihaja od starosti zgrbljen in vse bolj pijani tango. Zamenjal me bo.
(kontemplacija 5)
Nekoč pa boš zagrnil okno, moj ljubi Ariel, pesem se bo z nama ujela v prenapolnjenem prostoru z neštetimi nevidnimi rečmi in neštetimi nevidnimi ljudmi, niti malo ne boš zajokal.
V  puščavi zakajenih lokalov bojo obesili spomine mojega šepetanja, pomislil boš, da nikdar več ne bom sejal besede v pretresljive oči svojega iskanja, zelo hudo ti bo in zelo srečen boš, moj ljubi Ariel.
Odnesel me boš nekam na rob. Ko se bo zemlja strdila, boš šel na pot vračanja mojega duha.
630
Tomo Rebolj
13
In kjer je kraljestvo padlo v prepad srečnosti med dotiki toplih človekovih rok.
In kjer so sadili blazno upanje v ničevost tvoje trenutne utelešenosti.
In kjer sem smehljaje molčal, da bi poslušal otroško petje pod drevesi nedojetega opazovanja.
In kjer sem bil cirkuški ravnatelj s sklonjeno glavo in zaprtimi očmi v areni veličastnega propadanja.
S svojim ljubim Arielom.
(kontemplacija 7)
Nekoč pa se boš umiril; negiben boš obvisel v temi in milijon zvezd bo utripalo vsenaokrog, padale bojo in se združevale, ti pa se boš smejal in jokal, kajti v tebi bojo tvoji starši in tvoji sinovi, kristalne solze boš lovil v dlan, božanski in praresničen.