Kako preprečiti postavljanje barak?
S problemom postavljanja stanovanj-skih barak se ne samo v naši občini, ampak v vsem mestu, ukvarjamo že zelo dolgo. Zelo aktualno je postalo to vprašanje spet v zadnjem času, ko raste novo barakarsko naselje na Barju ob Kozlarjevi gošči, nove barake se pojavljajo tudi v Zelenem logu in še kje.
Že leta 1976 je bil imenovan prvi občin-ski koordinacijski odbor za odpravo bara-karskih naselij, o tem imamo v Ljubljani tudi družbeni dogovor, za preprečevanje postavljanja novih barak urbanistično inš-pekcijo, vendar vse to konkretno viški ob-čini ne pomaga kaj dosti. Na podlagi druž-benega dogovora za odpravo barakarskih naselij in stanovanj VI. in VII. stopnje v naši občini namreč do sedaj nismo rešili niti enega primera, medtem ko jih je bilo 67 rešenih s pomočjo solidarnosti. Tudi v novem bloku U-2 v soseski VS-4 bo 18 stanovanj namenjenih za reševanje tega problema.
Zanimivo je, da barake rastejo čez noč in prepogosto inšpektorji prepozno ukre-pajo. Ko je baraka postavljena do tretje faze pa mora, če hoče barako odstraniti, primer prevzeti - denarno, namreč - obči-na. Res pa je, da se v to vključijo tudi delovne organizacije, kjer so stanovalci barak zaposleni. Zanimiv je podatek, da so ti ljudje v veliki večini zaposleni v delovnih organizacijah, ki nimajo sedeža v naši ob-čini. Zanimivo pa je tudi, da se je pred nedavnim v pravkar izpraznjeno barako
vselila nova družina, še predno so jo uspeli podreti. Nova družina, nov problem.
Ob tem se moramo vprašati, kje je iz-polnjevanje samoupravnega sporazuma, ki ga imajo delovne organizacije - sporazu-me o minimalnih standardih, ki določa, da se ne sme na novo zaposliti delavca, če nima rešenega stanovanjskega problema. Žal pa vse kaže, da izjav nihče ne preverja in konec koncev dobi delovna organizacija obvestilo, da delavec stanuje v baraki — postavljeni na črno, seveda.
Glede na to, da nedovoljenemu postav-Ijanju barak ne moremo dovolj učinkovito stopiti na prste niti z urbanistično inšpekci-jo, niti samoupravnim sporazumom in še čem, bi bilo treba začeti razmišljati o kakš-nem novem načinu reševanja teh proble-mov. Člani našega izvršnega sveta so na primer menili, da ne bi bilo slabo, če bi v delovni organizaciji izvajali določene sankcije. Lahko bi bile zelo stroge. Glede na to, da je delavec ob zaposlitvi dal lažno izjavo bi ga lahko doletela tudi izguba delovnega mesta. Za svoja neodgovorna dejanja bi pač morali odgovarjati. Verjet-no jih ne bi bilo veliko, ki bi potem tako izgubili službo, saj bi marsikdo dvakrat premislil, kaj bo naredil.
Ob tem pa naj omenimo tudi, da bi bili pri preprečevanju zidave črnih barak lah-ko v veliko pomoč tudi občani sami — tisti, ki stanujejo v okolišu, ki »privlači« take graditelje. Saj bi bil dovolj samo namig. Naša družbena samozaščita je očitno na tem področju popolnoma odpovedala. To pa nam ni ravno v čast.