Pavlina Pajkova: Aforizmi o prijateljstvu. 73' Aforizmi o prijateljstvu. Spisala Pavlina Pajkova. aj je človeško sreč? Ni ga modrijana, da bi natančno odgovoril temu vprašanju. Srce je brzo v svojih izpre-membah; hitro se z višine požrtvovalnosti pogrezne v najnižo globočino podlosti. Srce ljubi, a brž potem sovraži; spoštuje, a precej potem zaničuje. Srce je grozovita knjiga, katere ne prečita nikdo. Srce je prva stvar, ki naznanja življenje, prva, ki priča o smrti. Srce" je izvir laži, ki se prikaže na ustnih, takisto izvir resnice, katera se zablesti s čela. Časih se iz njega kaže poštenost, časih nepoštenost: srce je časih suho zlat6, časih gnusna smet! Da bi od njega bila zavisna sreča ali nesreča posameznega človeka, takisto vsega človeštva, zdi se na prvi pogled never- v jetno; in vender je tak<5. Čustvo v podobi ljubezni je podlaga največji sreči, in čustvo v podobi strasti je izvir malone vsem človeškim bolestim. Čustvo in strast pa se obe porajata in vzgajata v srci in poganjata od ondot svoje blage ali pogubne korenine po vsem človeškem sestavu. Reči utegne kdo: »Tudi brez ljubezni se da živeti, brez črta in brez kateregasibodi čustva sploh.« Mogoče. Ali jedino resnično je to: Kakor si nista dva človeka popolnoma jednaka po zunanji podobi, tako si tudi nista podobna po notranjem življenji. Po prirojenem značaji, po nravi in nagibih čuti človek kolikor toliko potrebo ljubezni. Mnogim ljudem je ljubezen silna, nepremagljiva potreba, drugim je goreča želja, po kateri hrepene neprestano, a mnogim je tudi le ma-lovažna stvar. Le-ti poslednji, katerim ni do nikakeršne ljubezni, životarijo v preblaženem miru. Kak6 so srečni! Taki ljudje žive res kakor brez srca, kar se tiče sočustva; toda srce jim zato ni mrtvo, nego oglaša se v podobi drugih svojstev in teženj, n. pr. v učenosti, v igranji, v zabavi, v lovu, v skoposti, v pijančevanji, v ljubosumnosti in še v mnogih drugih lepih in nelepih navadah. Toda srce ne miruje nikdar; srce je in bode vseoblastni vladar vsake misli, vsakemu čustvu. Posledica temu je, da človek ni gospodar niti svojega čustvovanja, pa tudi ne svojega mišljenja. Mi sočustvujemo po nagibu srca in mislimo, navdihnjeni od svojega čustvovanja. Toliko hvaljena krepka volja popolnoma izgubi svojo moč, kolikor se dostaje srčnega razmerja. Sreč ne vzprejema nobenih za* 732 Pavlina Pajkova : Aforizmi o prijateljstvu. konov, razven svojih. Srce se veže, kadar mu pustimo slobodo. Srce" zahteva vedno, da bi se mu radost množila, da bi drugi čutili njega bolest; srce hoče razburjati in hoče, da ga drugi razburjajo, ker ve, da pomeni gibanje življenje, pokoj pa smrt. Odtod njega neutešni nagib do ljubezni v katerikoli podobi, ker samo v čustvu in sočustvu dobiva srce zadostila v brezmejnem hrepenenji. Vsak udarec srca bi vsekal človeku rano, in življenje bi bilo neprestano krvavenje, ko, ne bi bilo sočustva. Sočustvo je jeden prvih virov poezije, poezija pa je jedina, ki nam daje to, kar nam prikrajšuje priroda: neskaljeno srečo in večno mladost. Iz tega izvira, da je ljubezea jeden najvažnejših pogojev do sreče. Le pomislimo, da kliče svetnica Terezija, satanu: »Nesrečnik, ti nisi nikdar ljubil!« Tedaj meni tudi svetnica, da je srcu največja slast — ljubezen. In Michelangelo pravi, da je ljubezen perut, katero podari Bog človeku, da bi se vzpel do Njega. Tudi tega veleuma mnenje je torej, da brez ljubezni ne doseže duša največje človeške blagosti — božan-stvenosti. Toda moj namen ni govoriti o ljubezni z lokom in pušico, ki se začne v mladeniški dobi in traja do zašle mladosti, o oni najslajši ljubezni, ki je baje duše nežen pomladanski cvet, o ljubezni, ki ima svoj čas kakor vsi prikazi prirodni. Tudi ne o čustvu, ki poteka iz te ljubezni, o domovinskem, materinskem in zakonskem, o čustvih, ki nimajo nič opravka z ljubeznijo dvajsetletnega srca. Naštete ljubezni so iz-vestno globočje in svetejše, ker so resnejše in izkušenejše, dočim je dvajsetletno čustvo bolj slepo, a zato nežnejše in vzornejše. Toda v svoji zaslepljenosti se blesti taka ljubezen kakor solnčni žar, dehti kakor vonjava najžlahtnejše vrtnice. Solnce blišči, in vrtnica dehti, odkar sta bili ustvarjeni, a mladeniška ljubezen plove v jasnih vzorih, odkar živi človeštvo. Srce- ni nikjer vladeželjnejše nego v mladeniških prsih. Kaj pa bi bila mladost, če ne življenje srca? In kaj je srce, če ne svetilka mladosti ? Razpravljati hočem o drugi, sicer nekoliko menj vzneseni, ali zato tem blažji ljubezni, o onem čustvu namreč, katero se mi vidi po svojem izviru in vzgajanji najpodobnejše ljubezni, ki pa je vender tako različno po svojem vplivanji. Govoriti hočem o prijateljski ljubezni. Pavlina Pajkova: Aforizmi o prijateljstvu. 733 Ljubezen je burja življenja, a prijateljstvo njega pokoj! To je razlika med tema sorodnima čustvoma. Prijateljstvo se sicer rodi po malem in iz svojega nagiba tako kakor ljubav, toda prijateljstvo ni ogenj, podnečen s slamo, prijateljstvo ni čustvo, porojeno iz slučaja kakor ljubezen. Ni ga prijateljstva, ki bi nastalo v jednem dnevi; mirno in premišljeno, kakor je samo, tako je tudi v svojem postanku izbirčno, ljubezen pa se časih vzbudi šiloma, in slepa, kakor je, ne pre-udarja, ne razmišlja, temveč takoj se uda nepremagljivemu nagibu. Odsev prijateljstva ni tako živobarven kakor ljubezenski, ali zato je njega obstanek trdnejši ter prebije čas in beg domišljavosti. Prijateljsko čustvo je mirno in jasno brez strasti in pogubnosti, katera žal prepogostoma spremlja ljubezen. Spoštovanje, ki je podlaga vsem ljubezenskim čustvom, je tudi prva zaslomba prijateljstvu. Celo nemogoče nam je biti naklonjenim osebi, katere ne čislamo. In najsi bi bili komu dobrohotni, brž bi se z omahujočim spoštovanjem razpršila tudi naklonjenost do njega. Krivo spoštovanje pa, ki nas je prevarilo do naklonjenosti, izpremenilo bi se v zaničevanje. Temu zaničevanju se potem pridruži pomilovanje samega sebe, da smo z dobrohotnostjo osipavali, katero je ni bilo vredno. V duši pa se pojavi bridko kesanje po izgubljenem vzoru, kesanje po udarci, da so bile samo umišljene one kreposti, s katerimi smo si predstavljali njega, ki nam je vzbudil dobrohotnost. Bridka je zavest, da je tisti, kogar smo imeli nekamo za višje bitje, ne samo navadna, temveč celo malovredna stvar. In v tem vidimo zopet, da je prijateljstvo močno podobno lju- ; bežni. Ljubezen in prijateljstvo, ti prekrasni čustvi, potrebujeta čislanja ' za temelj, da se ohranita, da se oblažita, zakaj brez tega temelja bi se izprevrgla sčasoma — ako bi mogla sploh trajati — v nečastno združitev. Prijateljstvo je jedna najnežnejših cvetic stvarstva. Ono nam utegne podajati veliko in resnično tolažbo. Bodisi v veselih, bodisi v žalostnih slučajih, vselej slastno iščemo prijateljskega srca, ki bi z nami delilo čustva. Kadar se zbira nevihta nad nami, trudi se prijatelj razgnati nezgodo, ki je zatemnila naše podnebje. Kadar ugasne mladostna navdušenost, spremlja nas prijatelj v trpki istinitosti zahajajočih vzorov. Kadar se nam v dušo ukrade bridka dvojba, tedaj dobi prijatelj primerno besedo, ki prežene te neljube pošasti. In v sladkem zaupanji iskrenih pogovorov, v katerih si dve srci odkrivata najskrivnejše misli, in v presrčnem, prijaznem, globokem po- 734 Pavlina Pajkova: Aforizmi o prijateljstvu. gledu, ki vse umeje, vse ugane, vse oprosti — in v vzpodbudnem, zadovoljnem nasmehu, in v obleditvi, v trepetu, v zadržani solzi svojega prijatelja dobivamo tolažbo, uteho in cesto tudi pozabo marsikatere viharne minulosti. Koliko olajšila in tolažila nam podaja zvesto prijateljstvo! Kolikokrat jedna kratka zaupna potožba zmučene duše pomaga udano trpeti naše bridkosti! In tudi v veselih urah, kako pomnožuje našo radost prijateljsko sočutje! Veselje in blagosti bi izgubile svoje sladkosti, ako bi jih ne mogli s kom deliti. Toda rastlina, ki poganja nežno cvetje pravega prijateljstva, ne rase povsod; plodonosne zemlje ji je treba, da požene čvrsto in bujno; nje korenine se morajo širiti v zavetnem kotičku, da jih ne izrujejo nevihte. Potrebuje pa tudi vestnega vrtnarja, ki skrbi o pravem času za vzduh, luč in toploto, sicer ovene. Pravo prijateljstvo, pravi Ciceron, podaja nam priroda kot po-moček, da lože dosezamo dobrotstva. Seveda meni Ciceron ono sveto prijateljstvo, katerega ni povsod, ki pa je zaklad njemu, kdor si ga je prisvojil. Toda žal, ni ga menda imena na svetu, čegar sveti pomen bi se bolj zlorabil, nego je ravno prijateljstvo. Vsak, sosebno pa mlad človek misli, da je ob vsakem koraku dobil prijatelja ; toda le prehitro pride ura, da se prepriča o svoji prevari. Ne vsakdo, kdor pravi: Tvoj prijatelj sem, izkaže se ti tudi za prijatelja. Mnogo jih je, ki so v besedah prijatelji, a redki, zel6 redki so oni, ki bi besedam tudi pridružili dejanje. Pravo prijateljstvo je. kakor že rečeno, postavljeno na vzajemno čislanje, na občenitost nazorov in mišljenja, na sočustvo, ki pa mora biti odkritosrčno in globoko, da ga ne ohladi niti sovražna sreča niti razdalja. Odkritosrčni prijatelji so si potrpljivi, vzajemno si prizanašajo po-greške, ker ve vsak, da ni nihče na svetu brez njih. Popolnost je toliko kakor nedosezna; bodimo torej zadovoljni, ako našega prijatelja krasita dve svojstvi: čist značaj in plemenitost. Samo ti kreposti sta brez sebičnosti in zavisti. Kakor nam izvabljata sočutje ob prijateljskih bridkostih, tak6 nam tudi dajeta radostno in nesebično udeleževanje prijateljskih zmag in užitkov. Koliko solza, bi nam prihranilo prijateljstvo, koliko zmot bi odpravilo, da ni zavisti! Zavist, ta grdi strupeni gad človeškega srca, prileze tudi v prijateljsko srce in ondu draži Pavlina Pajkova: Aforizmi o prijateljstvu. 735 in podpihuje, dokler ga ne pokvari. In tako se zgodi prepogostoma, da se ob težavah zastonj oziramo po prijateljstvu; nenadoma smo sami, zapuščeni, zmedeni, brezupni. Kak6 resničen je angleški pregovor: »Človek ima lahko po tisoč znancev, a niti jednega prijatelja.« Ako imaš le jednega prijatelja, imej se za srečnega! Pravo prijateljstvo je jedno najstanovitejših čustev na zemlji; podobno je bršljanu, ki vedno zeleni. Dočim zamori čas najgorečnejša čustva, ostane prijateljstvo krepko in čvrsto. Da je prijateljstvo čim dalje trdnejše, trebalo bi resnobnih prijateljev; ali ravno resni ljudje so navadno občutni, tako da se njih prijateljstvo menja ter je sedaj jako ognjeno, sedaj hladnejše. Zat6 se mi skoro vidi, da je moči najstanovitejše prijateljstvo vzgajati med osebami, ki so različne dobe : med starejšimi in mlajšimi. V takem prijateljstvu sicer ni poezije, a zato prevladujeta v njem spoštovanje in zaupnost; in v brezupu se sme ta, kdor potrebuje utehe, popolnoma zanesti, da ga prijatelj uteši z resnično nelaskavo besedo. Med mladimi dušami pa se mi zdi pravo prijateljstvo skoro prazna sanja, katera da časih okusiti kupo bridkosti in prevare. Saj ni v prijateljstvu nič menj prevar nego v ljubezni. Sosebno nam ženskam so take prevare tem bridlcejše, čim bolj so ženske odkritosrčne in čim bolj navdušeno in zaupno sklepajo prijateljstvo. Moški so v prijateljstvu bolj izbirčni in hladni ; zat6 je prijateljstvo med moškimi redkejše, a tudi trdnejše. Da so ženske istinitejše in da zahtevajo menj kakor delajo moški, učakale bi mnogo menj prevar. Sploh ne smemo na tem svetu od nikogar zahtevati preveč, tudi če bi utegnili vse vrniti z isto mero. Življenje je treba ogledavati z modroslovnimi očmi, ker nekoliko nezaupnosti pomaga v življenji več nego obila preprostost. Čim menj zahtevamo od koga, tem več dosežemo od njega; nikjer se menda ta resnica ne potrjuje bolj, nego v prijateljstvu. Pravemu prijateljstvu je popolna zaupnost breuvetno potrebna. Brez zaupnosti ni prijateljstva. Ljubezen je lahko brez nje; tedaj je seveda kolikor toliko srečna, prijateljstvo pa ne more biti brez zaupnosti. Zakaj prijateljstvo ni nič drugega nego izmenjavanje vtiskov in mislij, nepretrgano in odkritosrčno zaupavanje. Najmanjša skrivnost skali prijateljstvo, če ga cel6 ne uniči. Pravi prijatelj sme prestopiti naš prag ob vsaki uri; z nami mora deliti srečo in nesrečo; znati nam mora iz pogleda citati misli in skrbi; poznati mora najsvetejše skrivnosti, katere nosimo v srci in 736 Pavlina Pajkova: Aforizmi o prijateljstvu. tal<6 rekoč tudi one, ki jih branimo v predalih. Seveda takih prijateljev ima posameznik samo po jednega, največ po dva. Znanci sami niso še vredni imena prijateljev, niti ne smejo zahtevati gori navedenih pravic. Iz vsega tega se lahko spozna, kako težko in zatorej kak6 redko je najti pravega prijateljstva. Med moškimi je v obče prijateljstvo resničnejše in odkritejše nego med ženskami. Ženska je zvestejša, go-rečnejša v ljubezni nego v prijateljstvu; moški so stanovitnejši, zve-stejši v prijateljstvu nego v ljubezni. Ženske sicer čutijo prijateljstvo, kakor vsako čustvo sploh, živeje negoli moški, in najsi je njih čustvovanje razteznejše in popolnejše, vender jim prijateljstvo ni tako stalno kakor pri moških. Moški so v njem opreznejši, hladnokrvnejši in treznejši, zato je njih prijateljstvo redkejše, toda tem resničnejše. Moško prijateljstvo je odkritosrčnejše od ženskega, ker moški niso tako udani hvalehlep-nosti in zavisti, pregrehama, kateri sta žal bistveni veliki večini žen- v skih značajev. Naj podam jeden primer: Ženska ima prijateljico; udana ji je od vsega srca, ž njo je jednega mišljenja, jednejga čustva, veseli se in trpi ž njo, šla bi v ogenj zanjo; toda ker je prijateljica lepša, blažja, ljubeznivejša, kako bi se ji ne porodila naposled v najskriv-nejšem kotičku njene duše nevede rahla zavist, da ni jednaka prijateljici ? Prijateljstvo potem ni več pravo, ni več odkritosrčno. V drugem slučaji je prijateljica bogatejša, duhovitejša ali pa imenitnejša; čustvo, ki jo druži s prijateljico, podobno je bolj samo-ljubju nego prijateljstvu. Sama sebi laska, ker je tej čislani ženski družica, zaupnica — prijateljstvo pa ob tem izgubi veljavo, ni več blago, ni več resnično. Sploh so ženske prave umetnice, kar se tiče prikrivanja svojega mišljenja in čustvovanja; izvrstno zakrivajo svoje slabosti ter se vedno kažo v svitu najboljših svojih stranij. Kako naj bi tedaj svet pravično sodil njih notranjost, kako bi vedel, ali je njih značaj vreden zaupanja, tedaj prijateljstva ? — S tem pa ne trdim, da bi tudi med ženskami ne bilo možno pravega prijateljstva. Žalostno, če bi bilo tako! Toda če je prijateljstvo že redko med moškimi, koliko redkejše je šele med ženskami! Omenila sem prijateljstva med moškimi in prijateljstva med ženskami. Ostane mi sedaj še razrešiti vprašanje glede prijateljstva med osebami različnega spola. Kakšno je prijateljstvo med moškim in žensko ? Riistislav: Ivje. 737 Takega prijateljstva po mojem mnenji celo ni, razven če sta oba že davno prekoračila petdeseto leto. Omenila sem že, da je prijateljstvo najsorodnejše čustvu ljubezni, in tak6 bi se iz iskrenega prijateljstva med moškim in med žensko nevedoma naredila ljubezen. Jedini slučaj odkritosrčnega prijateljstva med osebami različnega spola bi menda bil še ta, če bi bila prijatelj in prijateljica zelo različne dobe: n. pr. on jako star in ona mlada ali narobe; tedaj bi utegnila biti med njima prava nesebična prijateljska zveza. Mnogo se je že pisalo o prijateljstvu. Nezaupniki naravnost taje, da bi ga kje bilo, sebičniki podajajo njega imenu najbridkejše dvojbe, a jaz trdno verujem, da je prijateljstvo na svetu. Priznavam pa, da se dobi jako poredkoma, ker se je res težavno srečati z dušo, ki bi bila naši duši podobna, najti koga, komur bi brez strahu zaupal vse, ne da bi naša odkritosrčna izpoved romala po družbah, krčmah in kavarnah. Prijateljstvo je krepost, katero vzgoje samo nežne duše; v sebi ima slasti, katere niso dane vsakomur. Ne sam6, da verjamem v prijateljstvo, mislim cel6, da je lahko tudi večno, ker ne živi ob zunanjih vtiskih, ker ni strast, ki bi zažigala in pokončavala vsak drug srčni gibljaj. Prijateljstvo je mirno čustvo, blaga in čista presrčnost ter ima v sebi nekaj oblastnega. Ko bi nadaljevala ta predmet, potrebovala bi Ciceronove izgo-vornosti in Demostenove navdušenosti. Saj je znano, da nihče ni toliko hvalil in povišaval prijateljstva nego prav ta dva pisatelja. Jaz h koncu samo dodam majhen nasvet, ki bodi nekakov ključ do prijateljskih src: Zaupajte bolj pogledu onega, kogar imenujete prijatelja, nego njega nasmehu, a bolj njega desnici, sezajoči vam v roko, nego njegovemu pogledu. Oko je odkritosrčnejše, nego so usta, roka zvestejsa nego pogled! — Ivje. lej, po širem svetu In ko duši tvoji Zima ostra vlada, Nadej vir presahne, Na brezlistnato vejevje V lice ti izraz bolestni Ivje pada. Žalost dahne . . . Rastislav. 47