¦                    Prijatelja.
Povest. —   Spisala   M a r a.
..-¦«f*                                              XIV.
-jf- *kolu devete  ure je odmolila grofica iutranjo molitev.  Grof je -^,\^k  dlje časa  počival  kot ponavadi;  ob določeni uri pa sta se "*O$Vši pozdravila gospod in gospa.
»Kako to, da si došel snoči ob toli slabem vremenu? Nihče te ni več pričakoval,« reče grofica.
»Saj bi tudi ne bil došel, ko------« reče skoro malo nejevoljno grof
in umolkne.
»Oovori, kašni vzroki so?«
>Ne bi bil došel, ko bi bil našel Oastona v mestu P. Mislil sem pri niem prenočiti; ali — čakal sem in čakal. dočakal ga pa nisem. Ura je bila deseta, enajsta — Gastona ni bilo. Kaj sem hotel? Prvi brzovlak me je pripeljal do bližniega mesta. Najel sem voz od kolodvora do sem in prišel doinov.«
»Moi Bog, kje pa se je mudil Gastone tako dolgo?«
»Ne veni nič drugega kakor to: zvezal se je menda spet z nekdaniiliH igralcem in tovarišem Albertom ter-------«                                          f
»Ni še izgovoril. ko nekdo pozvoni. Elvira vstopi. »Motim visokorodno gospodo? Ali v naglici imam naznaniti važno novico.«                                                                                              ^m
»Katero, katero?« zakličeta likrati grof in grofica.                        ¦
»Milostljiva — grofič Gastone kleči v gozdni kapelici bled kot MnrM in moli s solzami.«                                                                               fl
*     *     *                                     ^l
Minilo je nekaj let. V villa de Fiori je bilo živahno. Grofič Gastonfl je daroval presveti dar Stvarniku. Čestitalo je vse mlademu grofu. VeM selila se je blaga grofica. veselil grof. tudi Alma in Elvira sta se radovalM Prišel je Alfonso in vrtnarjevi, da bi še enkrat z visokorodno gospodo skupno preživeli nekai veselih ur. Orofič Gastone je daroval v doinači kapelici novo mašo. Kdo bi se ne veselil?
Po opravljenem  slovesnem  opravilu  so  se  zbrali  vsi  v QastoJ| novi sobi.                                                                                              ¦
»Kdo bi bil kdai misli, da me bo moi Gastonc kdai še toli vzrado-stil?« reče veselo grofica.                                                                      _
»Da, prav res,« pristavi resno grof. »Povej, povej, Gastone, to sloJ| vesno uro, kako si prišel na to pot!«                                                       ¦
Grofič si ni pustil dvakrat reči in je začel: »Služboval sem v mestu P. Seznanila sva se z nekdanjim igralcem — ali, kakor mi je nekdaj rekel Alfons — z volkom Albertom. Silil me je ta in silil. Od začetka ga nisem slušal, ali pozneje sem se ino udajal, iii tako mi je postala njegova družba vsakdanja. Dodobra sva se razumela. Igrala sva s početka malo; pozneie
^^^^^^^^                            cga  115 !-;:                                                  ^m
za visoke svote. Primanjkavalo mi je denarja. Dolžan sem mu bil. Ker nisem imel s čim plačati, me je prisilil, naj mu pokažem pot do doma. Ondi bo on, če ni drugače, vlomil in pobral denar. Zbal sem se te misli. Toda kesneje, ker mi je grozil, sem se vdal in privolil. Noč ie bila temna kot v rogu. Nevihta je razsajala. Zunaj je divjalo. Tako ie bilo tudi v moiem srcu. Vsi nauki in npomini so se oživljali, vest mi je očttala. Dobra vzgoia ni bila zaman. Albert je odšel, iaz pa sem nehote pokleknil v gozdni kape-lici in — niolil. Molitev me je rešila. Albert je zbeža), jaz sem pa ostal. Posvetil sem poslej vse svoje življenje Brezmadežni. Pozneie sem slišal, da je Albert nekje poneveril visoko svoto. Zaprli so ga in obsodili v do-smrtno ječo. Tako,« konča grofič, »se je dokončala nesrečna igra.«
»Dobri Bog te je otel, Oastone,« reče Alfonso. »Sedaj bom vsaj brezskrbno živel. Prijateljska vez mcd nama se bo podvojila.«
»Podvojila in potroiila se bo,« dodajo enoglasno vsi navzoči.
Za nekoliko dni je pomolil grofiJ Oastone kratko molitev v gozdni kapelici, pa se ie poslovit od domačih, poslovil od priiatelja in odpotoval. — Bil je iezuit.