dokazljivo, še zdaleč ni isto. Mnogi smatrajo Gödlov teorem za najgloblji in najdaljnosežnejši filozofski rezultat v tem stoletju, ki je uporaben v veliko širšem uni-verzumu splošnih in vsakdanjih dogodkov.
Vprašanje o gotovosti vedenja se dotika tudi vprašanja izra-čunljivosti (komputabilnosti). Pri računanju gre na prvi pogled za uporabo neke vrste jezika, s pravili (gramatika in sintaksa), po katerih formiramo veljavne izjave. Ali bi bilo lahko vse komputabil-no? Seveda ne, predvsem ne v vsakdanjem jeziku zamegljenega, zmuzljivega izrazja. Kaj pa čista števila? Po definiciji je število komputabilno, če in samo če ga lahko dobimo kot rezultat Univerzalnega Turingovega stroja (računalnika). Ali bi lahko napisali program, ki bi sproduciral vsako možno število? Ne, problem je v tem, da je skoraj vsako število ne-komputabilno (344)! Ne glede na računalniški program zmeraj obstajajo števila, ki imajo večjo kompleksnost, kot jo lahko generira ta program (355).
Ali je mogoče obvladati vsaj aritmetiko znotraj nje same? Ne. Hilbertove sanje so bile, da bi našel formalni sistem, v katerem bo mogoče vsako matematično resnico prevesti v teorem in narobe. Tak sistem bi bil "kompleten" (zaokrožen) (370). Tako bi moral biti sistem aritmetike končno opisljiv, kompleten, konsistenten in dovolj močan, da bi lahko predstavil vse trditve o naravnih številih. Gödel je tri leta po postavitvi Hilbertove zahteve odgovoril takole: "Aritmetike ni mogoče kompletno formalizirati" (371). To je po splošnem, ne le Castije-vem mnenju ena od najpomembnejših trditev tega stoletja. Kajti za dano matematično strukturo, kot na primer aritmetiko, obstaja neskončno načinov izbire končnega niza aksiomov in pravil formalnega sistema, da bi sintaktično od-slikali matematične resnice struk-
ture. Godlov izrek trdi, da nobena od teh izbir ne deluje. Na kratko: ni pravil za generiranje vseh resnic o naravnih številih (371).
To pa z drugimi besedami pomeni, da je treba za dokazovanje popolnosti in nekonsistentnosti sistema zmeraj "izskočiti" iz njega: "za vsak konsistenten formalni sistem M obstaja vsaj ena izjava G, ki je ne moremo dokazati kot resnično ali napačno znotraj sistema M" (372).
Godlov teorem je seveda pognal korenine vsepovsod, v matematiki, filozofiji, računalništvu, lingvistiki in psihologiji. Casti dodaja ključno opombo: zanima nas lahko, kakšne posledice ima Godlov teorem v razglabljanju o omejitvah človeškega dokazovanja. "Godlovo sporočilo je, da človeštvo ne bo nikoli vedelo dokončne, zadnje skrivnosti univerzuma samo s 'finitnimi' ('končnostnimi') ali konstruktivističnimi mislimi" (382). Se več: "Na razsodišču znanosti ni zadnje razsodbe, ki bi vodila k absolutni resnici" (383).
Castijev zaključek o predik-tibilni in razlagalni moči matematike je porazen: matematika po njegovem dolgem prikazovanju ne ponuja gotovejše poti k episte-mološkemu zveličanju kot katera koli druga pot v širokem gozdu intelektualnega sledenja. Tistim, ki so odrasli v kulturi, katere gesla so bila "moremo", "možno je, samo počakati je treba", so meje znanosti v tem stoletju gotovo depresivna in pogum ubijajoča izkušnja (404). Da, so meje, tudi meje človeškega duha! Končni odgovori na vprašanja o predikabilnosti v znanosti so pač realni, bolj kot kdajkoli prej.
Komputabilne funkcije tvorijo le zelo majhno podmnožico množice vseh možnih funkcij, matematični opisi marsikaterega opazovanega fenomena so zares nekomputabilni. Pojave od turbulentnih gibanj plinov in tekočin do človeške zavesti lahko usrezno opišemo le z uporabo nekompu-
tabilnih funkcij. Za določene fizične in človeške sisteme se kot nesmiselna kaže sama ideja znanstvene predikacije.
Eden od ključnih mejnih kamnov, ki ločujejo znanost od psev-doznanosti in religije, je v tem, da je znanstvena vednost zmeraj pro-vizorična, zmeraj začasna. Seveda pa, če ima Godel prav, ne bomo nikoli - niti v naravoslovju
-	dosegli točke popolne, absolutne vednosti. Na tej točki nas Casti potolaži, saj ima branje njegove knjige še nekaj stranskih učinkov. Avtor skozi celotno delo briljira z izrednim poznavanjem zgodovine znanstvenih dosežkov v posameznih področjih in je že
-	tudi če odmislimo izjemno koncentriran, a obenem dostopen slog
-	zaradi tega njegovo pisanje zelo privlačno vsakemu bralcu, ki operira zgolj s srednješolskim znanjem (deloma zapisanemu pozabi) iz posameznih področij. Pravzaprav je sintetično (in ekspertno) obravnavanje dogajanj v znanosti ne samo prava duševna hrana za vsakega radovedneža, ampak tudi pravi učbenik zadnjih dometov nekaterih vej znanosti. In ta vednost omogoča povsem raznorodnim smerem raziskav dostop do obilice idej, ki jih je mogoče uporabiti tudi onkraj doslej obravnavanih meja.
Rajko Mursic
Fran Wiesthaler
LATINSKO-SLOVENSKI SLOVAR A-Col
Založba Kres, Ljubljana, 1994
000 str., cena: 14.700 SIT
Založba Kres si je zadala dolgotrajno in ne ravno lahko nalogo: izdati veliki Latinsko-slovenski slovar, ki so ga na začetku stoletja sestavili slovenski latinisti. Med
RECENZIJE 231
temi je največji del dela prevzel Fran Wiesthaler. Avtorji so slovar nameravali izdati v dveh izdajah: obsežnejšega za šolsko rabo in "ročnega" za druge namene. Velik del "ročnega" slovarja je bil pripravljen za tisk l. 1914, toda izbruh svetovne vojne je tiskanje preprečil, saj so se potencialni meceni bali velikih stroškov. Leta 1923 je natis prvega dela od A do facilis na 1008 straneh omogočil ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Tiskarski stroški so bili precejšnji, saj so morali tiskarji nabaviti tudi posebne črke in diakritična znamenja. Prvi del je ostal tudi edini izdani del slovarja. Zaradi katastrofalne povodnji v Gornjem Gradu, kjer je imela ljubljanska škofija gozdove, je namreč usahnil vir dohodkov.
Absolventki in diplomantka klasične filologije so se pod mentorstvom prof. dr. Erike Mihevc-Gabrovec lotile pregledovanja in posodabljanja slovarja, odpravljanja arhaizmov, neologizmov in papirnatih izrazov. Po besedah akademika dr. Kajetana Gantarja v predgovoru k slovarju so se pri odločanju, kaj je v jeziku tuje in mrtvo, odločili za neko srednjo pot. Poudaril je tudi, da je pregledovanje in urejanje slovarja mnogo bolj ekonomično kot sestava novega, kar bi trajalo še veliko
dlje kot oživljanje in ohranjanje slovarske dediščine, ki so jo zapustili ljubljanski profesorji latinščine iz časa, ko je bila latinščina v prvem razredu klasične gimnazije na urniku vsak dan in ne le po eno uro in je pomenila osnovni formativni predmet. Druga stran, ki poudarja ekonomičnost rešitve, je ta, da primanjkuje strokovnjakov za takšno delo, saj je izganjanje latinščine iz šol v (upajmo) preteklem obdobju povzročilo ne samo pomanjkanja učiteljev tega jezika, ampak tudi to, da je edini latinsko-slovenski slovar, ki je bil izdan v celoti in je še danes dostopen, Bradačev mali Latinsko-slovenski slovar (prvič je izšel leta 1928). Zal je v njem kar nekaj napak, toda za običajno rabo srednješolcev in nelatinistov je zelo uporaben in primeren tudi zaradi majhnega formata. Ze za študente latinščine pa postane kmalu premalo izčrpen. Manj pogoste besede ali besedne zveze in gla-golske vezave je treba poiskati v večjem slovarju. Za to je primeren v naših knjigarnah dostopni reprint Latinsko-hrvatskega rječ-nika, ki ga je leta 1900 sestavil Mirko Divkovič. Bolje pa je seči po kakovostnejših tujih slovarjih.
Vprašanje, ki se mi zastavlja ob izidu prvega izmed šestih načrtovanih delov slovarja, je: ali bo Wiesthalerjev slovar pravi, veliki slovar, ki ga bomo latinisti in ne-latinisti s pridom uporabljali? Da, kolikor nas zanimajo latinske besede do A do Col, saj prva izdaja ne obsega niti prvih treh črk abecede v celoti (gesli A in C sta v latinščini zelo obsežni!). Ze pri prvem listanju slovarja lahko ugotovimo, da je res izčrpen. Povsem običajne besede, kot npr. osel (asinus), so podprte s citati iz avtorjev vseh časovnih plasti latinščine: arhaične, klasične, poklasi-čne in srednjeveške. Da to izčrpnost ponazorim, si oglejmo povsem običajno že omenjeno besedo asinus (osel), ki je podprta s citati (večinoma neprevedenimi)
avtorjev iz več časovnih plasti latinščine. Dodani so tudi reki ali pregovori: npr. asinus ad lyram (Varo pri Geliju): osel pri liri (o surovem, za umetnost nedovzetnem človeku; prim. slov. meni filozofija pa zajcu boben), asinus in tegulis (Petronij): osel na strehi (o nenavadni prikazni), qui asinum non potest, stratum caed-it (Petronij): bije po vreči, kdor osla ne more. Nato slovar upošteva tudi preneseni pomen: osel kot
a)	tepec, slaboumen človek,
b)	ujedljiv človek.
V primerjavi s starim Wiest-halerjevim slovarjem so tu izpuščene besede, ki pomenijo isto v drugih jezikih, na primer hrvaško osao, grško onos, opuščene so zastarele etimologije. Izpustili so tudi citata, ki sta napisana v stari izdaji slovarja. Na splošno so pri razlagi gesel navedeni pregovori, pregnantne zveze, oboje je tudi prevedeno; kjer je mogoče, je dodan tudi ustrezen slovenski pregovor. Pri citatih so napisani tudi avtorji. Pomanjkljivost je to, da niso zapisana mesta, kjer jih najdemo. Razlage gesel so izčrpne, kar se tiče oseb. Slovar podaja tudi zgodovinske podatke: pri stvareh izvemo, kakšna je bila njihova uporabnost v antiki (npr. lac asini-num: osličino mleko kot zdravilo in lepotilo). Kjer je mogoče, je navedena tudi sorodna grška beseda. Pri besedah s slovnično vlogo odmerja slovar prostor tudi latinski slovnici. Zal ugotavljam, da so te besede bolje razložene in podprte z več primeri in prevodi rabe kot v Latinski slovnici avtorja Silva Koprive. Ze mi primanjkuje besed, s katerimi bi opisala celovitost in uporabnost slovarja ne samo za latiniste, ampak tudi za druge, ki iščejo informacije o pomenu besed, njihovi uporabi glede na različna obdobja latinščine, o pomenskih odtenkih, o stvarnih, pa o slovničnih podatkih, o sorodnih grških besedah. Tako bogat slovar je lahko izvrsten pripomoček tudi pri učenju latinščine.
232 RECENZIJE
Slaba stran slovarja, da besede nimajo označenih kratkih zlogov, ki so pomembni za pravilno na-glašanje besed. V velikih in kakovostnih slovarjih so navadno označeni dolgi in kratki zlogi, saj se naglas latinskih besed ravna po preprostih pravilih: naglašen je predzadnji zlog besede, če je dolg; če pa je kratek, je naglas na predpredzadnjem zlogu. Wiestha-lerjev slovar ima označene le dolge zloge poleg diftongov in po stavi dolgih zlogov (dolžina po stavi: ko sta skupaj zapisana dva konzonanta). Ugotavljam, da so vsi drugi zlogi kratki, kar v slovarju ni nikjer zapisano. Pomanjkljivost je, da nelatinist ne bi znal pravilno naglasiti besede. Pravilno napisana beseda osel v slovarju bi bila z označenima kratkima zlogoma: asinus. Tako bi vsakdo, ki je seznanjen s pravili naglašanja latinskih besed, ugotovil, da je naglas na predpred-zadnjem zlogu: asinus. Morda se pripomba zdi pikolovska, toda k besedi spada tudi njen naglas; to je se jasneje pri grskih besedah, ki so pravilno vedno napisane z naglasom. Z napačnim naglasom se v latinsčini in grsčini lahko spremeni tudi pomen besede.
Druga slaba stran slovarja je, da bomo njegov celotni natis dočakali po optimistični napovedi akademika Kajetana Gantarja pred letom 2000. Vsako leto naj bi izsla po ena knjiga. Toda polovica slovarja je se v rokopisu, in kdo ve, koliko časa bo minilo, preden bo izsel ves. Vseeno srčno upam, da bomo dočakali tudi del slovarja z zadnjimi črkami latinske abecede. Do naslednjega leta, ko naj bi izsel naslednji del, se lahko kratkočasimo in izobražujemo kar od črke A do C: jaz sem že pri asinus.
Darja Sterbenc
Andrew Louth
IZVORI KRŠČANSKEGA MISTIČNEGA IZROČILA (OD PLATONA DO DIONIZA)
(The Origins of the Christian Mystical Tradition. From Plato to Denys)
prevedla Nike Kocijančič (angleško besedilo) in Gorazd Kocijančič (grški in latinski navedki)
Nova revija - zbirka Hieron; Ljubljana; 1993 292 strani; cena: 2.887 SIT
BEG SAMOTNEGA K SAMOTNEMU
Izid pričujočega dela lahko vsi tisti, ki nas zanima duhovna zgodovina zahodne civilizacije in njene v sodobnost segajoče determinante, pospremimo z velikim odobravanjem. Kratek, a instruktiven pregled razvoja krščanske mistike in proces njenega postopnega prehajanja v dogmatsko teologijo
- torej prehod od mističnega k eklezioloskemu iz prvih stoletij nase ere - ponuja dragoceno izhodisče za razumevanje ravno inverznega dogajanja, ki se odvija v desetletjih fin de milleniu-ma. Sociologi religije namreč opažajo pravi razcvet novih oblik duhovnosti - tudi v krsčanskem obnebju -, ki presegajo okvirje institucionaliziranih cerkva; torej premik od tradicionalnega, organiziranega izražanja svoje religiozne pripadnosti h kontempla-tivnemu, ponotranjenemu, mnogo intimnejsemu in bolj neposrednemu iskateljstvu. Opisana filozofska in mistična izhodisča in njihova preoblikovanja iz obdobja konsolidiranja krsčanstva, ki so nam dana v premislek, so zato veliko aktualnejsa, bolj sveža kot se zdi: skoraj nepogresljiva za razumevanje sodobnih duhovnih dilem. Že takoj na začetku bi rad opozoril na nevsiljive pojasnitve in tehtne dodatke v opombah prevajalcev. Pojavljajo se skozi celoten tekst kot koristna dopolnila, kritični komentarji ali kot napotila bralcu k zadevnim referencam.
Glavna teoretska kontraverza, na kateri so se lomila prepričanja v knjigi navedenih mislecev, je potekala na osi platonizem -krsčanstvo. Kljub nedvomni navezanosti slednjega na prvega, kar je v nekaterih kasnejsih razlagah privedlo celo do istenja z njim, ju loči nekaj bistvenih razlik. Sledeč logiki razmisljanja platonikov živi človek v minljivem svetu, dusa pa je božanska. Nekoč je bila zapustila območje Poslednjega, "padla" v materijo, in po mukotrpnem oči-sčujočem vzpenjanju se bo tudi vrnila k temu sicer brez- oz. nad-osebnemu najvišjemu načelu. Bo-goiskateljstvo je povratek: vzpon duse k bogu, kateremu tudi pripada.
Krsčansko videnje je temu radikalno nasprotno: bog kot Oseba, četudi troedina, je povsem drugačen od svojih kreacij in kre-
RECENZIJE 233