Venec lepih dogodkov iz življenja našega cesarja
3. Dobrodelna radodarnost našega cesarja.
Najodličnejša vrlina našega presvetlega vladarja, ki se posebno žarno leskeče med drugimi, je dobrodclnost in radodarnost. Vseh milodarov, ki jih je že naklonilo ple-menito srce našega cesarja v raznovrstnih potrebah najrazličnejših prosilcev, seveda ni mogoče našteti, nikar še natančneje opisati, ker je njih število preveliko, in premnogo je tudi skritih ostalo. Torej botno omenili le nekatere bolj znahe. Spodobi se, da začnemo doma.
Leta 1895. v noči od 14. do 15. aprila je zadela Ljubljano, pa tudi našo deželo silno velika nesreča. Potres tako silovit, kakor ga še ne pomnijo pri nas, je prizadejal ogromne škode. V Ljubljani je ostalo le malo hiš popolnoma nepoškodovanih; mnogo poslopij pa je bilo tako porušenih, da so se morala podreti. Več stanovanj so morali kar izprazniti, in ljudje so se po-tikali po barakah, šoforih, praznih sodih itd. Tudi po deželi je napravil potres neizmerno škodo.
Ko je izvedel naš cesar to nesrečo, je brzojavno naznanil svoje sočutje in nakazal za prvo silo deset tisoč goldinarjev. Posnemajoč ta vzvišeni zgled se je na Dunaju osnoval poseben dobrodelen odbor, ki je nabiral milodare za ponesrečence na Kranjskem. Za ta odbor se je posebno zanimal dobrotni vladar. Ko je izvedel s koliko vnemo deluje, je pohvalno pripomnil: ,,Veseli me, da dajejo moji Dunajčani tako lep zgled drugim.1'
Še bolj pa so bili utolaženi Ljubljančanje, ko se je 7. majnika cesar sam pripeljal v Ljubljano. Sočutno si je ogledaval najbolj poškodovane kraje, posebno javne zavode in naprave. Povsod je očetovsko tolažil. V mestni hiši je pred raznimi zastopniki rekel: nGo-spčda, obžalujem, da je zadela to mesto taka nesreča. Pa smete trdno upati, da se vam podeli najizdatnejša pomoč." Na kolodvoru se je poslovil s tolažnimi be-
   50
sedatni: ,,Strmim nad velikostjo nesreče; kar sem videl, presega daleč to, česar sem pričakoval. Bodite pre-pričani, da storitn vse, kar morem, da dobita mesto in de-žela izdatne pomoči."
*         *
Leta 1892. se je naš cesar izprehajal po grajskem parku v Gčdčllč. Kar se mu približa kmet in ga na-govori v ogrskem jeziku: »Prevzvišeni gospod, prosim pomoči. Hiša z gospodarskim poslopjem tni je po-gorela, pa nimam sredstev, da bi \o zopet pozidal. Ne prosim denarja, moj gospod in kralj, marveč samo milosti, da bi smel v cesarskem gozdu posekati lesa, kolikor ga bo trebalo za novo poslopje." Cesar je so-čutno poslušal ter prijazno odgovoril: »Dragi moj, rad bi ti pomagal, toda glej, to ne gre kar tako, kakor si ti misliš. Če bi ti hotel dati lesa iz cesarskih gozdov, bi moral poprej o tem govoriti s svojim ministrom; no, če ta ne ugovarja, potlej se ti bo pač ustreglo. Mislim pa, da ti smemo že zdaj reči, da moja priprošnja bo že nekaj zalegla." Kmet gre potolažen domov in še isti dan dobi minister Lonyay cesarjcvo pisemce, v katerem je bil kmetu zagotovljen potrebni les.
Stara ženica, Marija Fuchsova iz Knittelfelda na Štajerskem, pride (1. 1891.) na cesarski dvor prosit za svojega sina, ki je bil vojak. Ko z velikim naporom sopiha po stopnjicah, jo dojde cesar in jo vpraša pri-jazno. kaj bi rada. Blaga starka začne na dolgo in široko razlagati, kako slabo se ji godi, odkar je moral sin med vojake, da ji cesar lahko pomaga, če hočc, ¦da je sin njena edina opora itd. Cesar jo sam odvedc v dvorano in ji veli, naj Ie nekoliko počaka, njena prošnja bo v kratkem rešena. Res ni bilo treba dolgo cakati, kar vstopi mlad vojak, njen ljubljeni sin, se je oklene okrog vrata in vzklikne z veselim glasom: BGlejte, mama, zdaj sem pa tukaj! Ako vam je všeč, greva lahko takoj. Cesar so me poslali, naj vam sam sporočim, da je uslišana vaša prošnja!"
  51                           4*
Lepega jutra v majniku (1883) hiti mala deklica prav zgodaj po cesarskem parku v Schčnbrunnu. V roki nese košek raznega peciva. Nenadno jo ustavi višji častnik: ,,Kam pa greš, drago dete ?" — Deklelce se hitro ojunači in reče: nV grad grem." — nTako." ln kaj pa delaš tam?" — nOospodom na straži nesem svežega kruha." - ,,Kaži, kakšno je tvoje pecivo!" — Deklica postavi košek na klop in odgrne prtič, ki je pokrival okusne rožičke, žemlje, pogačice in hlebčke. ,,Ali bi ne prodala tudi mcni en tak-le rožiček?" jo vpraša častnik in deklica urno odgovori: ,,O da, zakai pa ne" Gospod si zbere rožiček, stisne osupnelemu otroku nekaj goldinarjev ter se blagohotno poslovi. Šele v gradu, kjer je deklica hitela pripovedovati o iznenadnem dogodku, je izvedela, da oni dobrotni častnik ni bil nihče drugi nego — cesar!
*        *
L. 1879. je 11. marca zvečer na Ogrskem mogočna reka Tisa predrla jezove in poplavila mesto Szegedin. Ko naš cesar izve za strašno nesrečo, pošlje takoj po-nesrečencem 40.000 goldinarjev. Pa s tem se še ne zadovolji blagodušni vladar, marveč hiti tudi sam na kraj nesreče, da bi osebno tolažil bedne Ijudi: nZ globoko žalostjo," tako je rekel vladar vidno ginjen mestnemu županu, Bsem prišel sam in hotel s svojimi očmi videti, kako se je godilo temu nesrečnemu mestu. Srce me je bolelo, ko scm gledal to veliko nesrečo; pa upam, da bodo prišli še boljši časi, in da se bo še mesto razcvetlo." In res, ko je presvetii vladar na raznih krajih podrobneje opazoval bedo jokajočih po-nesrečencev, mu je srce tako prekipevalo, da se je sam jokal z jokajočimi. Slarčki in otroci so segali po njegovi obleki, da bi jo poljubljali; in vse se je glasno in navdušeno zahvaljevalo za izredno tolažbo in pomoč.
*         *
Ko se je naš cesar (I. 1878.) mudil v Pfemislu radi vojaških vaj; se mu je sporočilo, da je ponoči nekemu kmetu pogorela koča. Takoj se da peljati na
SJ   52   I^
kraj nesreče, pokliče kmeta, ga sočutno poprašuje po njegovih razmerah, ga prisrčno tolaži in mu podari 200 goldinarjev.
Naš cesar je po smrti cesarja Ferdinanda (1875) podedoval velika posestva. Njegovo osebno imetje se je izdatno potnnožilo. Pa ni se veselil zato, kcr je bil bogatejši, marveč zato, ker mu je bilo zdaj mogoče miloščino deliti še v večjem obsegu. ,,Hvala Bogu," tako je rekel nekemu svojih miloščinarjev, Bda nam zdaj ne bo treba več skopariti, kadar pojde za pod-poro ubožcev!"