NAD BREZDNOM
Povest. — Spisal Jos. Vandot
II.
an se je zasvetlikal nad strmimi snežniki, in petelini po dvori&čih so zapeli glasneje, da sc je razlegalo širomokrog. In sedaj je skočil Inja s svojega ležišča in se je pričel naglo oblačiti. Za njim so se zbudili njegovi bratci in sestrice, pa so poskakali s posteljic. Opravljali so se brzo. Hoteli so spremljati bratca, ki gre daleč v črne gozdove, da si prisluži svetlih kronic. Mati je že napravljala v kuhinji zajtrk. Vsa oprava mladega Inje je bila zvezana v majhen zvcžcnj, ki je žc ležal pripravljen na mizi. Temačno je bilo v izbi. Mati je prišla iz kuhinje v izbo. Postavila je go-rečo svečo na mizo, da so se videli otroci obleči. Nato je šla nazaj in je prinesla zajtrk na mizo.
Vesel je bil Inja, a njegovi bratci in sestrice so bili žalostni. Saj so vedeli, da se odpravlja Inja in se vrne Bog ve, kdaj. Tiho so bili kakor miške, in le tupatam so si pošepetali kaj na uho. Sedli so k zajtrku in so ga použili naglo. Inja je prijel zvcženj in si ga je privezal s širokimi nararanicami na hrbet.
»Z Bogom, mati in oče!« jc dejal in segel staršem v roko. »Zdaj grem, ker je čas. Glejte, jutro se že dela, in ktnalu bo dan.«
»Ostani zdrav, Inja,« je rekel oče. »Pazi se, da se ti kaj ne zgodi. Poslušaj drvarje, posebno pa Matijo. Priden bodi in ne boj se dela. Kadar imaš čas, pa pridi domov pogledat.«
Mati ga je prekrižala trikrat. »Ne pozabi na molitev, Inja,« mu je rekla. »Mati božja naj te čuva in te pripelje zdravega nazaj.«
»Z Bogom, oče in mati!« je dejal Inja in je šel iz hiše na pot, ki pelje iz vasi daleč noter, kjer se dvigajo beli snežniki. Tisto jutro so ravno žareli, kakor da jih je objel ogromcn plamen, ki jc padel z ncba. Vsi vrhovi so bili rožno-rdeči in so svetili v dolino, ki jo je še zakrival jutranji mrak. Pod rdečim ognjem pa se je svetlikalo nekaj srebrnega — bil je večni sneg, ki je ležal po visokem skalovju.
Dospeli so bratci in sestrice k belemu produ. Tedaj se je ozrl Inja v žareče snežnike. Dvignil je klobuček pa je zavriskal na glas, da se je razleglo daleč v tiho jutro. Začudeni so ga pogledali bratci in sestrice, pa niso mogli pojmiti, kako more biti Inja vesel. Pa še danes, ko se poslavlja od doma in je njim tako tesno pri srcu, ko odhaja od njih starejši bratej.
Inja je videl njih začudene in žalostne obraze. Nehal je vriskati, pa jim je rekel: »Ne bojte se in ne bodite žalostni! Grem k drvarjem, to je res. Pa vrnem se kmalu in prinesem svetle kronice.  Boste videli,
18
r
¦    da  boste  imeli o Božiču lepe obleke.    Le nikari sc ne žalostite!    Kar
¦    domov  pojdite in bodite lepo pridni.    Kmalu se vrnem s svetlimi  kro-I    nicami.«
¦             »No, le!« so rekli bratci in sestrice, pa so se ustavili.   Gledali so I    za odhajajočim Injo, ki je šel naglo in krepko po kameniti poti. Dospel I    je že gor do mračnih skal.  Postal je šc enkrat in se je ozrl.   Zamahnil I    je s klobukom in je gledal  na  bratce  in  sestrice,  ki  so  stali  doli  na
¦    produ in so mu migali z rokami in mu klicali glasne bcsede.
P           »Hej !«   je zaklical Inja in je zamahnil s klobučkom.    Potem je pa
šel mimo skal in je izginil izpred njih oči. Zdanilo se je bilo že. Mrzel vetrec je vel nad zagorsko dolino, in z drevja, rastočega kraj pota, se je usipala sveža rosa. Tuintam je že zapel samoten ptič sred širnega gozda, in iz vasi sem je prihajalo tiho zvonjenje. Inja se je odkril in se je pokrižal, Naglo in čvrsto je stopal naprej skozi mlado, tiho planinsko jutro. Vedno bližc so mu prihajali snežniki, ki jih je popolnoma obse-valo zlato jutranje solncc. Pot je zavila v tcmen gozd, ki se je širil daleč gor do strmih melišč pod razdrtim skalovjem orjaških snežnikov. Smrtna tišina je vladala vseokrog. Le od nekod so prihajali neki skrivni, komaj slišai glasovi. A Inja ni mogel uganiti, kaj in odkod so ti glasovi. Čvrsto je stopal skozi rosni, zdaj še zaspani gozd. Potihoma si je žvižgal in je premišljeval o novcm življenju, ki ga čaka tam v samotnem gozdu.
Tisti čudni glasovi so postajali vedno bolj razločni, in nazadnje jih je Inja spoznal. »To so drvarji, ki sekajo nekje sredi gozda,« je pomislil in je pospešil korake. V tem je dospel do globokega jarka, ki je delil gozd. Šumela je voda po jarku in se je srdito zaganjala v skale, ki so ji zapirale pot- V ta kraj je že sijalo solnce, ki se jc pomikalo za dve pedi od razdrtih grebenov gorskih skalnih velikanov.
»Tu je Gruntnica,« je dejal samscbi Inja, ko je šel po ozki brvi preko jarka. »Od tu ne morejo biti več daleč drvarji.«
In šel je naglo naprej. Pot se je bila končala pri jarku, in dalje je vodila samo ozka, dobro izhojena steza. Kroginkrog so ležala razme-tana lepo obsekana debla, in vsepolno iverja in suhih vcj je ležalo po rovtih. Razločno so se slišali glasni udarci sekir in čulo sc je tudi votlo Iomastenje, ki je prihajalo dol s strmega, gosto zarastlega pobočja. Inja je prispel do široke trate, kjer je zagledal prostorno, leseno kolibo. Stopil je tja in je pogledal v kočo. Toda živc duše ni bilo v njej. Deček je položil na klop svoj zveženj in je stopil sredi trate.
»Hej! Hoj!« je zaklical, da se je razleglo daleč naokrog. Iz goščave se mu je odzval glas — bil je drvar Matija, ki je zavpil tam gori. Sli-šalo se je lomastenje suhega drevja, in kar naenkrat se je prikazal na trati drvar Matija.
Pogledal je dečka in je zamahnil z roko. »A, ti si ?« je izprego-voril, ko ga je spoznal. Stopil je bliže k njemu; pa ga je potrepljal po rami. »Glej, glcj — kako zgodaj si prišel,« je nadaljeval prijazno. »Toda
19
veš, časa ne bova tratila po nepotrebnem. Čas je zlato, in škoda je vsake minute, ki jo zapraviš brez koristi.«
Peljal je dcčka v kočo in mu jo je jel razkazovati. Tam spredaj, tik za durmi, je stalo veliko kamenito ognjišče, na katerem so še tlele iskrc. Za ognjiščem je bil napravlien dolg in širok pograd, kjer so po-noči spali drvarji. Slama je bila postlana po pogradu, in odspredaj je bilo zabitih počez nekaj desk, da niso mogle iskre z ognjišča naravnost do pograda. Okrog ognjišča je bila napravljena dolga klop, kjer so se-deli ob času deževja drvarji in so si greli premražene ude. Okrog po stenah so bile pa zabite police, polne drvarskega orodja.
»Vidiš, to je zdaj tvoj dom,« je rekel drvar Matija. »Seveda ni tako lepo tukaj kakor pri vas doma. Privadil se boš, Inja, in še dobro boš spal na slami na pogradu.«
Inja se je ozrl po mračni koči. A ni se mu zdela dolgočasna, še manj pa grda. Všcč mu je bila prvi hip, in prepričan je bil Inja, da mu bo dobro tukaj. Svoj sveženj je del na polico in se je ozrl na drvarja Matijo, »Pa mi povejte zdaj, stric Matija, kaj naj počnem pri vas? Takoj bi šel rad na delo. Samo pokazati mi morate, kaj in kako.«
Drvar Matija je stopil iz koče. »Pojdi z mano, da ti pokažem tova-riše,« je rekel in. je šel preko trate naravnost v goščavo. Inja mu je sledil, in kmalu sta prišla do drvarjev, ki so sekali in žagali na širnem rovtu. Šest jih je bilo — močnih in krepkih kakor hrasti. Za trcnutek so prenehali z delom in so se ozrli po mladem tovarišu, ki je dospel ravnokar k njim. Pokimavali so mu prijazno, pa so počeli spet delati- Stari Matija mu je pa pričel praviti, kaj in kako naj dela. Inja ga je poslušal pozorno, pa ni preslišal nobene besedice. Razkazoval mu je Matija vse, in minilo je precej časa, preden mu je dopovedal vse. Medtem je po-gledal Matija na dcbelo, veliko uro, ki jo je nosil v hlačnem žepu. »Poldan bo,« je dejal. »Treba bo skuhati kosilo.«
Šla sta nazaj h koči. Matija mu je dal veliko vedro, in Inja je šel po vodo k bližnjemu studencu. Zajel je iz velikega, nalašč za to na-pravljenega korita hladne vode in jo je ponesel v kočo. Izlil jo je v velik kotel, ki je visel nad ognjiščem. Razpihala sta nato z Matijo pla-raen. Objel je suho drač/e. Prasketalo je po koči, in v kotlu je kmalu pričelo brbljati. Nasul jc vanj drvar Matija koruznc moke in je skuhal močnik.
Drvarji so potem prišli v kočo. Molče je vzel vsak svojo leseno skledo in jo je napolnil z rumenim močnikom. Prilil je Matija vsakemu nekaj masti in kislega mleka. To je bil prcprost drvarski obed, a je vendar tcknil Inji, kakor nikoli doma nobena jed. Po obedu so polegli drvarji nekoliko. A potem so odšli spet nazaj v gozd. Inja je šel z njimi. Dali so mu v roke lažjo sekiro, in Inja je moral obsekavati deblo, ki je ležalo na obronku. Delal je Inja z veseljem, da je suho lubje kar frčalo po trati. Delal jc tako dolgo, dokler ni zavpil drvar onkraj trate: »Hej, mali! Žejen scm.«
20
Inja je zgrabil vedrico, pa odhitel k studencu po vodo. Prinesel jo je drvarjem. Pili so s slastnimi požirki. Nato pa je Inja spet delal. Glasno so pele sekire, da se je razlegalo daleč po gozdu in je odme-valo celo od belih skal strmih gora, ki so se dvigale nedaleč proti sinjemu nebu. Inja je prenehal tupatam, da si je obrisal znoj z obraza. Ozrl se je v navpične stene in v beli sneg, ki je blestel po skalovju. A ničesar ni videl tam gori. Le enkrat je zapazil tropo divjih koz, ki je bežala vsa preplašena preko širokega snežišča.
»Hej!« je zavpil nehote, da so se ozrli drvarji začudeni nanj. A ko so videli, zakaj je zavpil, so se zasmejali in so pričeli spet delati. Samo Hkavčev Lojz se je namuznil pa je dejal: »Poglejte si no! Iz tega fanta bo pa cnkrat še nekaj. Divji lovec bo, to vam povem, ker ga vznemiri žc samo pogled na divje koze.«
»Kaj misliš, da je tak, kot si ti?« ga je zavrnil stari Matija. »Ča-kaj! še ti pride cnkrat pravica . . .«
Lojz je skomizgnil z rameni in je zavihtel sekiro. Toda naskrivaj se je ozrl še enkrat po Inji in se je namuznil,
Hitro je minil dan. Solnce je že zašlo, ko so prenehali drvarji z delom. Šli so v kočo in so ob svetlem ognju čakali, kdaj bo skuhal stari Matija večerjo. Pogovarjali so se o tem in onem in so se smejali. Inja se je zleknil po pogradu in je gledal v plapolajoči plamen. Ni slišal, o čem se pogovarjajo drvarji, Zamislil se je v svoje misli. In te misli so ga ponesle daleč dol v dolino v Košutnikovo hišo. Videl je sestrice in bratce, kako molijo večerno molitev, Ob dolgi klopi kleče in molijo zbrano. Že so se priporočili angelu-varihu. Nato pa še molitev za bratca Injo, ki je šel med drvarje služit si svetlih kronic. Pobožno se prekri-žajo in gredo k počitku.
Injo je objelo mehko, nepoznano čuvstvo. Zdrznil se je in dvignil napol. Tedaj mu je pa rekel potihoma Hkavčev Lojz, ki je sedel tik njega: »Ali si videl divje koze, Inja? Hej, kako so bežale preko sne-žišča! Človek bi jih šel kar iskat .. .«
Inja je pogledal začudeno. Sam si ni vcdel razložiti, kako da go-vori Lojz take besede. . »Kot blisk so bežalc,« je odvrnil. »A kako bi jih mogel ujeti, ko so hitrejše nego veter ?«
»Čakaj, če boš priden, ti pa pokažem enkrat, kako se love divjc koze,« je rekel Lojz šc tišc. »Enkrat te vzamem s seboj v skalovje, Aii boš hotel?«
Inja šc vedno ni razumcl Lojza. Debelo ga je gledal, pa mu jc odgovoril: »Seveda bi. Toda ne verjamem, da bi mogel ujeti divjo kozo. Ne verjamem, Lojz.«
Drvar je skomizgnil z rameni. »Boš že videl,« je zamrmral in je vstal. Kajti večerja je bila pripravljena. Drvarji so jo povžili naglo. Nato so se pa razleknili po pogradu in so se pogrnili z debelimi odejami. Tudi Inja je legel. Bil je truden od dela in je komaj čakal, da ga premore spanec.
I
Ogenj na ognjišču je pojcmal vednobolj, Tema je postajala po koči. Čulo se je samo enakomerno dihanje spečih drvarjev in tlenje isker na ognjišču. Inja je strmel v črno temo in je mislil na dom. Bog ve, ali je prišel po srečo k drvarjem ? Ali po nesrečo ? Doma je bila svetla sreča. Bog ve, ali bo tudi tukaj sreča v koči ? . . , In mislil je Inja in mislil. Trepalnicc so mu postajale vedno težje. Komaj je še gledal. Pokrižal se je nato in je potcgnil odejo čez glavo. Nato je pa zaspal, kakor bi trcnil . . . Prva noč.                                             .                       (Dalje.)