V. b. b Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE LETNIK VIII. CELOVEC, PETEK, 17. APRIL 1953 ZL.OCInv-.iJ v ZNAKI BANKROTA ŠTEV. 22 (573) UMRL JE NARODNI HEROJ BORIS KIDRIČ Po težki in dolgi neozdravljivi bolezni je minulo soboto v bolnišnici „Dr. Dragiša Mišoviča“ v Beogradu preminul član Zveznega izvršnega sveta, član sekretariata Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in prvi predsednik prve slovenske vlade, narodni heroj Boris Kidrič. Z njegovim imenom je bila in bo vedno neločljivo povezana vsa revolucionarna pot slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov, zlasti pa bo v zgodovini socialistične gospodarske graditve nove Jugoslavije, v kateri je tovariš Boris Kidrič bil nenadomestljiv steber, njegovo ime za vse čase neizbrisno blestelo na častnem mestu. Ob smrti Borisa Kidriča sta Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije in Zvezni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije objavila poseben proglas, maršal Tito pa je podpisal odločbo, s katero je Zvezni izvršni svet proglasil dneve od 11. do 15. aprila za dneve narodne žalosti. Izvršni svet Ljudske republike Slovenije je na svoji žalni seji minulo nedeljo sklenil, da za trajno ohranitev spomina na neumornega revolucionarja in enega največjih sinov svojega naroda, Borisa Kidriča, imenuje po njem veliko novo tovarno aluminija v Stmišču, sam kraj Strnišče pa da preimenuje v Kidričevo. Prav tako je imel žalno sejo tudi Zvezni izvršni svet pod predsedstvom maršala Tita. Izjava nove vlade o njenem programu Na zasedanju parlamenta v sredo je v imenu nove avstrijske vlade podal zvezni kancler ing. Raab obširno izjavo o programu bodoče politike. Na zunanjepolitičnem področju je spet na prvem mestu zahteva po končni vzpostavitvi avstrijske neodvisnosti in osvoboditve od zasedbenih bremen. Dokler pa do tega še ne more priti, naj zasedbene sile vsaj same nosijo stroške zasedbe. Odnose do sosednih držav hoče nova vlada razvijati v medsebojnem prijateljstvu in posebno pospeševati gospodarsko in kulturno sodelovanje. Notranjepolitični problemi, ki jih je novi kancler v svoji izjavi omenil in ki jih hoče reševati pa so „dvig stanja zaposlenih" s posebnim ozirom na trenutno brezposelnost mladine, nadaljevanje investicij na podlagi politike državnih posojil poleg sredstev iz držav- nega proračuna, olajšave v plačevanju davkov ter poenostavitev davčnih uredb, nadaljnje pospeševanje graditve stanovanjskih objektov po dosedanjih načelih, zboljšanje in razširitev na ostale sloje socialnega zavarovanja, zboljšanje položaja državnih uradnikov, posojila za dvig kmetijstva in standarda podeželskega prebivalstva, odprava izjemnih zakonov itd. Vsa vladna izjava, o akteri je parlament včeraj začel razpravljati, pravzaprav ne vsebuje nič novega, ampak je zbirka običajnih načrtov in obljub za vse sloje prebivalstva. V kolikor jih bo znala nova vlada izpolnjevati, bo tudi žela priznanje in zaupanje državljanov, ki so takih vladnih izjav že mnogo slišali, niso se pa vedno povsem spremenile v dejstva in je bilo dostikrat tako, da so bile vladne izjave in programi eno, dejanska vladna politika pa v marsičem drugo. Boris Kidrič je živel dosledno revolucionarno življenje Kot sin bivšega univerzitetnega profesorja in predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti se je Boris Kidrič rodil 10. aprila 1912 na Dunaju, kjer je tedaj njegov oče služboval kot bibliotekar Državne knjižnice. Od 16. leta starosti je bil član Zveze komunistične mladine Jugoslavije, pozneje pa je skupno s tovarišem Kardeljem sodeloval pri obnovitvi Komunistične partije Slovenije. Dolga leta je moral preživeti v zaporih stare reakcionarne Jugoslavije in v inozemstvu kot politični emigrant. Leta 1939 se je vrnil v Jugoslavijo in moral je kmalu nato začeti večjidel ilegalno življenje. Nadaljeval je svoje politično delo. Po okupaciji Jugoslavije je bil poleg tovariša Kardelja glavni in neposredni soustanovitelj in organizator Osvobodilne fronte slovenskega naroda ter prvi politični komisar Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Pod partizanskim imenom Peter K a 1 a n je bil vseskozi ena od glavnih osebnosti vsega slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Vodil je tudi slovensko delegacijo na zgodovinsko drugo zasedanje AVNOJ-a noverr^ bra 1943 v Jajcu in bil prav tako vodilno udeležen na prvem zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Svojo požrtvovalno revolucionarno dejavnost iz NOB je ob osvoboditvi prenesel v slovensko Po 11 letih še vedno borba za pravice Z občnega zbora Zveze slovenskih izseljencev Zgoraj: Prostorna dvorana v stavbi delavske zbornice je bila zasedena do zadnjega kotička. Izseljenci na občnem zboru pazljivo sledijo poročilom funkcionarjev svoje organizacije. — Desno: Novoizvoljeno predsedstvo ZSI Vinko Croblacher, Lovro Kramer in Franc Prusnik. otvoril in vodil njen podpredsednik Janko Ogris iz Bilčovsa, ki je najprej pozdravil vse navzoče, posebno pa pevko ljubljanske Opere Sonjo Drakslerjevo in dirigenta Bojana Adamiča, ki sta se odzvala povabilu, da s kulturnim programom olepšata spored občnega zbora. V svojih uvodnih besedah se je podpredsednik Janko Ogris spomnil 14. in • 15. aprila leta 1942, ko se je začela strašna križeva pot slovenskih koroških izseljencev, ter med drugim naglasil, da „ni nobena bajka, da so nas odgnali v tujino, kjer naj bi poginili, pa čeprav se nam danes morda vse to zdi kot sanje; zavedati so moramo, da je bila to kruta resnica, bil je njihov namen, da nam vzamejo zemljo in nas uničijo." Uvodnim besedam je sledila komemoracija in se je podpredsednik v globoko občutenih besedah spomnil tistih izseljencev — sotrpinov, ki so umrli v času od lanskega občnega zbora. S posebno hvaležnostjo je počastil spomin rajnega Jake Reichmana, ki je kot podpredsednik več let požrtvovalno in nesebično deloval za dobrobit vseh izseljencev. Potem pa je stopila na oder operna pevka Sonja Drakslerjeva ter ob spremljavi Bojana Adamiča zapela več prekrasnih slovenskih pesmi. Sledilo je poročilo o delu odbora Zveze slovenskih izseljencev, ki ga je pedal tajnik Rado Janežič. Odbor se je zlasti zavzel za dokončno popravo tiste materialne škode, ki je bila v letih 1945 do 1947 pri izseljencih uradno ugotovljena. Po vlogi in intervenciji (Nadaljevanje na 2. strani) V torek, dne 14. t. m. — na dan 11. obletnice množičnega nasilja nacistov nad koroškimi Slovenci — so se slovenski izseljenci zbrali v Celovcu na redni letni občni zbor svoje organizacije. Iz vseh krajev, koder so 14. in 15. aprila 1942 SS-ovci nasilno trgali slovenske družine z domačij in rodne grude, so tudi letos prihiteli zastopniki izseljeniških rodbin in do zadnjega kotička napolnili prostorno dvorano v Delavski zbornici. Občni zbor Zveze. slovenskih izseljencev je prestolico Ljubljano, kjer je 5. maja 1945 postal prvi predsednik vlade Ljudske republike Slovenije. Leta 1946 je bil Boris Kidrič kot znani gospodarski mislec in strokovnjak poklican v zvezno vlado najprej kot minister za industrijo in rudarstvo, potem pa kot predsednik gospodarskega sveta zvezne vlade. Nazadnje je bil letos januarja izvoljen za člana Zveznega izvršnega sveta in za predsednika gospodarskega odbora pri Zveznem izvršnem svetu. Za svoje izredne zasluge v narodnoosvobodilni borbi je bil odlikovan z Redom narodnega heroja in s številnimi drugimi odlikovanji. Za izredno požrtvovalnost v ustvarjanju novega socialističnega gospodarstva in v graditvi socializma v Jugoslaviji, ki si ga ni mogoče zamisliti brez imena Borisa Kidriča, je bil odlikovan z Redom junaka socialističnega dela. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je zaradi njegovega predvojnega in povojnega publicističnega in znanstvenega dela decembra 1949 izvolila za svojega rednega člana. Poslednja pot Borisa Kidrita V stavbi Zveznega izvršnega sveta v Beogradu, kjer je bil postavljen oder pokojnega Borisa Kidriča, so se delovni ljudje jugoslovanske prestolice v neskončnem mimohodu poslovili od njegovih posmrtnih ostankov. Zadnjo častno stražo so držali predsednik Jugoslavije maršal Josip Broz Tito ter člani Izvršnega komiteja ZKJ in sekretarji ZKJ ljudskih republik, ki so nato krsto tudi prenesli na lafeto. V sprevodu do železniške postaje in ob ulicah, po katerih se je premikal, je na desettisoče Beograjčanov izkazalo poslednjo čast pokojnemu velikemu sinu Jugoslavije. Po poslovilnih govorih Aleksandra Rankovi-ča, Peka Dapčeviča in drugih je posebni vlak zapustil Beograd. Kjerkoli sc je vlak na svoji poti v Slovenijo ustavil, so ga ljudske množice jugoslovanskih narodov sprejele in izkazale zadnjo čast pokojnemu. Vsa Jugoslavija je v žalosti spremljala narodnega heroja Borisa Kidriča na njegovi poslednji poti. Stotisoči so čakali ob progi, da je vlak vozil mimo njih. Z istim vlakom pa so se vozili v Ljubljano najožji tovariši in sodelavci Borisa Kidriča, med njimi tudi žena pokojnega in maršal Tito. Malo po polnoči od ponedeljka na torek je žalni vlak s posmrtnimi ostanki Borisa Kidriča prispel v Ljubljano, kjer so ga pričakovale nepregledne ljudske množice. Naslednji dan se je Ljubljana poslavljala od pokojnega Borisa Kidriča v dvorani Ljudske skupščine, kjer je bil postavljen njegov oder in ki je bila okrašena kot cvetoči vrt. Prav tako mu je vsa Ljubljana izkazala zadnjo čast ob pogrebnih svečanostih v sredo. Na trgu revolucije so se od njega poslovili tovariš Kardelj in Janko Rudolf, pred palačo Izvršnega sveta LRS pa Miha Marinko in ob grobu še maršal Tito in drugi. Maršal Tito in tovariši so tudi tu prenesli krsto Borisa Kidriča zadnji del njegove poti do grobišča. Boris Kidrič bo počival v skupnem grobišču narodnih herojev na Trgu narodnih herojev v Ljubljani. Pogrebnih svečanosti so se udeležili predstavniki Zveznega izvršnega sveta, narodni poslanci, predstavniki vseh jugoslovanskih republik ter delegacije, iz slovenskega zamejstva, Koroške, Trsta in Gorice. Jugoslovanski narodi so darovali nad 4000 vencev, s katerimi so bile obrobljene vse ceste in trgi, po katerih se je premikal pogrebni sprevod. Žena Zdenka Kidrič ter državni predstavniki in narodne organizacije so v teh dneh prejeli brezštevilne izraze sožalja iz vse Jugoslavije in iz inozemstva. Tudi Demokratična fronta delovnega ljudstva je v imenu vseh Slovencev na Koroškem poslala žalna pisma Zdenki Kidrič, Glavnemu odboru OF Slovenije in Zveznemu odboru Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. V kratkih besedah „Zdravo tovariš Kidrič! Čeprav Te ne bo nikoli več med nas, boš večno živel med nami!“ — se odražajo vsa globoka čustva, s katerimi so se jugoslovanski narodi poslovili od svojega heroja in tovariši od tovariša. Še je potrebna budnost V začetku tega tedna je bilo zaključeno zasedanje generalnega sveta Socialistične internacionale, o katerem smo zadnjič poročali. Resolucija, ki je bila na koncu sprejeta, pozdravlja med drugim spremembo v sovjetski zunanji politiki in pravi, 'da bi bil sedaj čas, da se konča hladna vojna. Toda dokler ni dokončno doseženo pomirjenje v svetu in ni sprejet sklep o razorožitvi, morajo zapadne demokracije ostati budne. Resolucija priporoča kot glavne točke za utrditev miru konec vojne v Koreji, zaključenje državne pogodbe z Avstrijo in zedinjenje Nemčije na podlagi svobodnih volitev. Resolucija se zavzema tudi za -vzpostavitev normalnih diplomatskih odnošajev z LR Kitajsko in za njen sprejem v OZN. Intrige proti pomiritvi v Koreji Svet je z veseljem pozdravil pobudo, ki bo mogla končno le pogasiti nevarno korejsko vojno žarišče. Med tem se je rodil že prvi uspeh: podpisan je sporazum o izmenjavi bolnih in ranjenih ujetnikov in že pričakujejo skorajšnjo nadaljevanje razgovorov o premirju, ki bi se naj začelo še pred zključkom izmenjave bolnih in ranjenih ujetnikov. Toliko bolj pa je obsodbe vredno ravnanje nekaterih južnoikorejskih veljakov, ki bi zdaj radi vodo obračali na svoj reakcionarni mlin. Iz Seula so nedavno poročali, da so pristaši južno-korejskega predsednika Sing Man Rija demon- Južnokorejski diktator Sing Man Ri strirali zoper politiko Združenih narodov, ki so sprejeli kitajski in severnokorejski predlog. Seulske demonstracije so se začele v trenutku, ko so sedli za mizo v Pan Mun Jonu zastopniki obeh poveljstev in začeli sklepati o izmenjavi vojnih ujetnikov. Skoraj 80-letni Sing Man Ri, vodja južno-korejskega korumpiranega režima, vlada s skrajnimi diktatorskimi metodami. Čim bolj je postajal nepriljubljen, toliko bolj s silo je tlačil nezadovoljstvo okrog sebe. Lanska kriza v južno-korejskem parlamentu se je na vse zadnje končala s sumljivo Rijevo zmago na volitvah, izvedenih v znamenju neizprosnega policijskega in vojaškega pritiska. Združeni narodi, ki se borijo na Koreji, so sedaj v tako čudnem precepu, da z obrambo proti sovjetski in kitajski agresiji ščitijo nasilje Sing Man Rijevega režima. Panrrrunjonski razgovori bodo prav gotovo tem bolje napredovali, čim manj bo povezovanja s Sing Man Rijem ter seulskih in podobnih izgredov. Za prihodnost Koreje pa bo še prišlo odločilno poglavje, ko se bodo res demokratične sile spoprijele z nazadnjaštvom Sing Man Rija. ........imamo obljubo dr. Gruberja" Iz intervjuja jugoslovanskega državnega pod sekretarja za zunanje zadeve dr. A. Beblerja Minuli teden se je diplomatski urednik uradne jugoslovanske poročevalne agencije TANJUG z dvema vprašanjema o položaju jugoslovanskih narodnih manjšin v anglo-ameriški coni Trsta, v Italiji in Avstriji obrnil na državnega podsekretarja za zunanje zadeve dr. Aleša Beblerja. Govoreč o položaju slovenskega prebivalstva v coni „A“ Svobodnega tržaškega ozemlja ter jugoslovanskih narodnih manjšin v Italiji je dr. Bebler med drugim dejal: „Za položaj prebivalstva v coni „A“ STO lahko rečemo, da se je v zadnjem času poslabšal. Najbolj prizadene slovensko prebivalstvo odkupovanje zemlje, ki se vrši večinoma po sili in po zelo nizkih cenah. Tako so bile prav v zadnjem času navzlic protestom slovenskih kmetov odkupljene večje površine, ki jih izkoriščajo za naseljevanje italijanskih priseljencev ter italijanskih potujčevalnih ustanov. Slovensko šolstvo je še vedno v neenakopravnem položaju, v zadnjem času pa skušajo organi administracije in javnih služb popolnoma onemogočiti vsako javno uporabo slovenskega jezika in celo slovenskih imen v posameznih krajih ... Položaj jugoslovanske narodne manjšine v Italiji se žal ni zboljšal. Še vedno ima omejene pravice na področju družbene, kulturne, politične in ostale delavnosti. Slovenska manjšina v svojih pravicah ne le ni izenačena z državljani italijanske narodnosti, pač pa je zapostavljena tudi v primerjavi z drugimi manjšinami, n. pr. nemško in francosko, katerima so vsaj nekatere pravice dejansko in formalno zagotovljene." Na vprašanje, kako ocenjuje položaj jugoslovanskih manjšin v Avstriji, je dr, Aleš Bebler odgovoril: „Lahko bi rekli, da je navzlic temu, da so se v zadnjem času, n. pr. med volilno kampanjo, pojavili poskusi, da bi našim manjšinam odrekli nekatere pravice, položaj v glavnem ugoden. Pri tem imam v mislih predvsem željo obeh vlad, da bi to vprašanje rešili sporazumno in v duhu medsebojnega razumeva- nja. Poleg tega dejstva, ki je vsekakor bistven pogoj za rešitev vprašanja naših manjšin, imamo tudi obljubo avstrijskega ministra za zunanje zadeve dr. Gruberja, ki je ob lanskem obisku v Beogradu v imenu svoje vlade izrazil pripravljenost, da bi to vprašanje rešili sporazum-n o. Prepričan sem, da se bo rešitev tega vprašanja ugodno razvijala, zlasti glede na to, ker morebitno poslabšanje položaja naših manjšin v Avstriji ne bi bilo v skladu z odnosi, ki se razvijajo med Jugoslavijo in Avstrijo." Dublin. — Posebni odbor evropskega sveta, ki proučuje prometne olajšave med državami, članicami evropskega sveta, je priporočal, naj bi se med temi 15 državami odpravil vizum pri potovanju iz ene države v drugo. Po širnem svetu Washington. — Sovjetske oblasti so svojčas zahtevale, da se ameriško veleposlaništvo izseli iz sedanjega poslopja v bližini Kremlja. Sedaj pa je sovjetsko ministrstvo za zunanje zadeve uradno sporočilo, da veleposlaništvo lahko ostane v poslopju. Ameriška vlada je odklonila sovjetski predlog in bo preselila veleposlaništvo v novo poslopje, ki se ji zdi primernejše. Kairo. — Zvedelo se je, da se je velikanska večina članov posebnega ustavnega odbora, ki ima nalogo podati priporočila o bodoči obliki vladavine v Egiptu, izjavila za odpravo monarhije in ustanovitev republike. Aman. — Jordanskega kralja Huseina bodo 2. maja kronali. Husein je star 18 let in je bil 6 mesecev v Veliki Britaniji, kjer je pravkar končal vojaške vaje v britanski vojni akademiji. Dne 7. aprila je umrl v Beogradu Dmitar Vlahov, predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Makedonije, član izvršnega sveta Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije in član revizijske komisije Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Po 11 letih (Nadaljevanje s 1. strani) pri deželnem glavarju je koroška deželna vlada lani majnika sklenila poravnati in medtem izvedla popravo svoječasno uradno ocenjene Škode. Odprto pa je ostalo vprašanje poprave škode nekaterim izseljencem, kjer uradno nikdar niso ocenili škode. Po objavi zakona o priporniški odškodnini so izseljenci na izrednem občnem zboru s podrobno utemeljeno resolucijo zahtevali priznanje iz-seljeništva kot zapor in vključitev izseljencev v krog upravičencev, za katere predvideva zakon odškodnino. Deželni glavar je zahtevo izseljencev pismeno priporočil socialnemu ministrstvu ter letos v februarju sporočil Zvezi, da je dal socialni minister komisiji za oskrbo žrtev navodilo, naj povoljno reši zahtevo slovenskih izseljencev. Ta komisija pa vloge doslej še ni rešila vsled česar bo potrebna na-daljna strnjena borba vseh izseljencev, združenih v svoji organizaciji. Po blagajniškem poročilu, ki ga je podala tov. Tinca VValdhauser, je pravni svetovalec Zveze slovenskih izseljencev, organizacijski sekretar Demokratične fronte dr. Franci Zwit-ter, v svojem govoru med drugim dejal: Potrebno je, da si izseljeništvo prikličemo v spomin zlasti danes, ko so sile in birokrati na tem, da nam odrekajo pripomištvo. Pri tem se sklicujejo na izjavo bivših paznic v taboriščih, češ, da pri izseljeništvu koroških Slo-venoev ne gre za pripor, marveč za navadno preselitev, kjer da nikomur ni bilo zabranje-no svobodno gibanje, kjer da je bil vsakdo popolnoma svoboden in za svoje delo v polni meri plačan. Ogorčeno ugotavljamo, da je takšno pojmovanje izseljeništva zasmeh pravice in resnice. Toliko bolj obsojanja vredno je, da je to tudi uradno pojmovanje tako imenovane „Gpferfursorgekommission“, ki odloča o dodelitvi odškodnine za zapor in v kateri so zastopane žrtve nacizma vseh političnih struj v Avstriji, kjer pa edino slovenski izseljenci — največja skupina žrtev nacizma — nimamo svojega zastopnika. Odločno terjamo, da ta „Opferfursorgekommission“ vzame na znanje vse naše argumente, s katerimi smo dokazali, da je bilo izseljeništvo resničen pripor. Če pa merodajni činitelji mislijo bolj upoštevati pristranske izjave dvomljivih prič, tedaj bomo vsi izseljenci brez izjeme na- še vedno borba stopili kot žive priče našega trpljenja in pripora. V tem položaju je bolj kot kdaj koli potrebna med izseljenci strnjena enotnost in borbena odločnost v pravičnem prizadevanju za dosego priporniške odškodnine. Bodoči odbor čaka naloga, da nadaljuje z borbo za sleherno pravico, ki gre izseljencem kot žrtvam fašizma. Kdor drugače postavlja, ne pozna položaja. Dosedanji uspehi Zveze so bili možni le zaradi enotnosti izseljencev in odločnega nastopanja odbora. Zato naj se nihče ne pusti zlorabljati v strankarske svrhe. Zveza tudi v bodoče ne sme postati lutka v rokah strankarskih intrigantov, ki se drznejo svoje službovanje izven Koroške kot državni nastavljen« s polno plačo in udobnim stanovanjem primerjati z brezpravnim življenjem izseljencev v priporniških taboriščih. Takšne primerjave s strani namišljenih in domišljavih „prvih izseljencev" samo škodujejo izseljencem v njihovi borbi za priporniško odškodnino. Če se kdo lahko imenuje ,.prvega izseljenca", tedaj so to bili tisti med koroškimi Slovenci, ki so morah prvi v KZ, za njimi pa so romali izseljenci v isto ponižujoče životarjenje v pripornih taboriščih. Ob vsej odločnosti v borbi za naše pravice pa nam je tuja vsaka misel narodne nestrpnosti ali splošna obsodba naroda soseda. Prav mi izseljenci, ki smo občutili posledice do skrajnosti stopnjevanega nacionalizma v obliki Hitlerjevega nacizma, prožimo v duhu sprave roko vsem demokratičnim silam naroda soseda za skupno borbo proti še vedno močnemu nastrojenju, ki je podobno onemu, ki je pred 11 leti povzročilo toliko gorja. Slovenski izseljenci, žrtve fašizma pozivamo vse dobro misleče v narodu-sosedu, da se skupaj z nami, s polnim priznavanjem naše enakopravnosti zoperstavijo pobudnikom nacionalističnih stremljenj, ki bi radi odpravili dvojezično šolstvo, ki nam odrekajo enakopravnost, ki blatijo našo antifašistično borbo, ki omalovažujejo trpljenje naših izseljencev. Vsak uspeh v tem našem prizadevanju pomeni korak bliže k naši enakopravnosti, pravilnemu vrednotenju žrtev izseljencev ter s priznanjem priporniške odškodnine tudi k zmagi v zadnji izseljeniški pravdi. Ob koncu se je govornik spomnil še 13 ob- za pravice glavljenih selskih in kapelških junakov, ki so bili izseljencem luč v njihovem pregnanstvu, pa tudi luč našim partizanom v njihovi težki borbi vse do zmage nad fašističnim nasiljem. Ob deseti obletnici njihove junaške smrti se jih z globoko hvaležnostjo spominjamo, zavedajoč se, da je bila borbo izseljencev in partizanov ena in ista: borbo slovenskega ljudstva proti krivici in zatiranju. Zato bomo tudi skupno slovesno praznovali desetletnico ustanovitve I. koroškega bataljona na „Prvem koroškem partizanskem srečanju", ki bo 3. maja v Mežici. Poročila in referat so vzeli vsi izseljenci z odobravanjem na znanje. Na zboru je bilo prebrano tudi pismo, ki je bilo brez navedbe kraja in datuma dan poprej oddano na pošto v Celovcu. Iz vsebine — naperjene proti odboru Zveze — je razvidno, da se je porodilo tam, kjer so navajeni kovati zarote proti enotnosti slovenskih ljudi in organizacij. Očitno je nastalo v zadnjem trenutku v želji, da bi učinkovalo kot rušilna mina, a je bilo tako nespretno aranžirano, da je le težko dognati, ali so najprej montirali pet podpisov in pozneje šele besedilo ali obratno. Vsekakor med izseljenci na občnem zboru nihče ni nasedel zaplotniškemu poskusu razbijanja. Nihče se ni mogel ogreti za v pismu navedene „predloge“. V razpravi je povzel besedo med drugimi tudi Kropivnik, p. d. Šronc iz Rut pri Rinko-lah ter pozval vse izseljence, naj strnjeno stoje za svojim odborom, kateremu je izrekel pohvalo in priznanje za dosedanje delo. Predlagano razrešnico je občni zbor odobril ter si pri volitvi osvojil predlog dosedanjega odbora. Za podpredsednika je bil ponovno izvoljen Vinc Groblacher, za podpredsednika Lovro Kramer in Franc Prušnik, za odbornike p® izseljenci iz vseh predelov naše zemlje. Predsednik se je zahvalil zlasti tov. dr. Franciju Zvvitterju za pravno pomoč, 1. podpredsednik pa v imenu vsega odbora za izkazano zaupanje, nakar je po slučajnostih zaključil občni zbor, ki je kot vsi dosedanji pokazal, da hočejo ostati slovenski izseljenci mimo vseh poskusov podtalnega in javnega rovarjenja potuhnjenih poklicnih razbijačev enotni in strnjeni okoli svoje organizacije. Škof Kostner - pokrovitelj kongresi vojnih zločincev Demonstracija proti sosedni državi pod pokroviteljstvom celovškega škofa — Ustaški vojni zločinci zlorabljajo svoje bivanje v Avstriji za akcije, ki jih mednarodno pravo ne dopušča — Manifestacija Anti Paveliču in takozvani Nezavisni državi Hrvatski v Celovcu — Ali bo kot v primeru slovenskih duhovnikov ordinariat spet zanikal — Kaj bo povedal dr. Tischler narod danes ne zastopa svojih barv niti svojega imena, ker je vključen v umetno tvorbo Jugoslavijo ...“ Ivan Pajt piše med drugim: .. klagenfurtske hrvaške skupnosti, ki v borbi za ... Nezavisno državo Hrvatsko ne V mednarodnem pravu obstoja pravica azila za politične emigrante. Da je precej čudno, če se s takšnimi pravicami okoriščajo vojni zločinci, ki imajo na vesti stotisoče nedolžnih žrtev, je menda povsem jasno. Še bolj protipravno pa je, če takšni ljudje zlorabljajo svoje bivanje v tuji državi za zarotniško delovanje proti državi, iz katere so pobegnili. In nekaj podobnega smo doživeli 4. in 5. aprila v Celovcu. Ustaški emigranti, ki žive v Avstriji, so namreč v teh dnevih priredili v Celovcu svoj takozvani »kongres", ki so ga sicer pozkušali pred oblastmi prikriti kot neke vrste versko prireditev. Vkljub dejstvu, da je avstrijska oblast prepovedala vse one dele programa, ki niso imeli verskega značaja, pa so ustaši vendarle dali celotni prireditvi izrazit političen značaj in jo pretvorili v odkrito prevratniško demonstracijo proti sosedni Jugoslaviji. Govornika Cecelja in Mikrut sta v svojih izvajanjih proslavljala obletnico ustanovitve tako-zvane Nezavisne države Hrvatske, ki jo je ustanovil Hitler in ki je imela nalogo, da vključi del jugoslovanskega prebivalstva v nemški vojni stroj in da prepreči enoten osvobodilni boj jugoslovanskih narodov. Govornika sta vzklikala tej marionetni državi, napovedovala, da si jo bodo Hrvati spet ustanovili, in da bo morda že kmalu prišlo do tega. Navzoči so prepevali usta-ške fašistične pesmi in klicali enemu največjih vojnih zločincev, dr. Paveliču. Hkrati s takožvanim kongresom se je vršilo tudi zborovanje ustaških oficirjev, ki je razpravljalo o povsem vojaških vprašanjih. Prav radi tega se je vršilo tudi v največji tajnosti. Prav nič se ne čudimo temu, da se poizkušajo pobegli vojni zločinci tolažiti s tem, da bodo spet prišli časi, ko bodo lahko nemoteno gospodarili po delih Jugoslavije in klali delovno ljudstvo. Čudimo se pa dvema dejstvoma. Namreč temu, da navzoči policijski uradniki niso poskrbeli, da bi se izvedla prepoved kakršnih koli političnih izgredov. Predvsem pa nas čudi nezasli- NA DANE 'h Si 0. THAVNIA fPSS C,OlX HRtfATSKA KATOUCKA HLAU£Ž ii etilni Varuška - A ustria poziva Sm Hrvat* abmtjkt u Huslnji kao i etolttdU Hrv. Skupi na n citatih turo puri h nmot/a na zojadručki KATOUČKI KONGRES So nrvtm Duhova-m Hrvata * izhiVfhileO piokroivilfi}: D? Jofitf Kostner, hi trup - D)t(€zt- 5-urk Počasni Odbor: IZ Juan Sane - Madrid Vi/im CtntfO bohl*rj pf Jtrautfr - fraz V Pene narc~7e “Sohborj^ F Hrtrovič ~ Buc pr pttrko (on, d //«* Tomutau Mtfltk, - Sm/ihurf Pr trpati Bauer ?oftr nichati — ZpmiirvcM, SiiPD JvandK -»■ Alton. tk/. Jfrčmar Jtrdrnond-Cahi pr PtO/l jto/Var - SptO m l ---------c*---- šana politika celovškega škofa Kostnerja, ki je prevzel pokroviteljstvo nad prireditvijo, in ki je navzočim, ki so aplavdirali Paveliču in ponovni razcepitvi Jugoslavije, v svojem pozdravnem govoru izrekel svoje polno priznanje. Takšen postopek celovškega škofa, ki predstavlja odkrito protijugoslovansko provokacijo in ki ščiti po mednarodnem pravu nedovoljeno zaroto, nam osvetljuje v precejšnji meri celotno politiko, ki jo vodi škofijski ordinariat do nas koroških Slovencev in do Jugoslavije. Sedaj nam postaja še bolj jasno stališče ordinariata, ki je po denunciaciji belogardistov iz Mohorjeve hiše prizadejal nedavno nezaslišano krivico skupini duhovnikov iz Ljudske republike Slovenije. Sedaj je povsem jasno, da ima ordinariat eno mero za pošteno slovensko ljudstvo in celo za poštene slovenske duhovnike, drugo mero pa za razne vojne zločince. Ker pričakujemo, da bo podobno kot v primeru maše za slovenske izseljence leta 1946 in letošnjega gostovanja slovenskih duhovnikov na Koroškem tudi sedaj ordinariat izdal kakšno lažnjivo sporočilo javnosti, objavljamo nekaj dokaznega materiala. Objavljeni klišeji kažejo: Naslovno stran svečane publikacije z zemljevidom takozvane Nezavisne države Hrvatske, kar predstavlja dejanje usmerjeno proti suverenosti sosednje države. Dalje prvo stran publikacije, kjer vidimo imena pokroviteljev in slavnostnega odbora. Kot pokrovitelj je naveden celovški škof dr. Kostner, v slavnostnem odboru pa so razni vidni ustaški funkcionarji. Zlasti nekatera imena bodo javnost prav gotovo zanimala. Nadaljni kliše nam kaže 4. in 5. stran publikacije. Narisan je celovški škof, poleg njega je obavljen njegov pozdrav ustašem, ki jih imenuje »iz ljubljene domovine pregnane sinove in hčerke hrvatskega naroda". Takoj na naslednji strani pa objavlja svoj članek emigrantski funkcionar Franjo Vranjkovič, ki med ostalim pravi, da »stojimo pripravljeni da krenemo po brezkompromisni poti, ki pozna samo Nezavisno državo Hrvatsko." V nadaljnjo ilustracijo navajamo odlomke iz omenjene brošurice. Drago Rotin piše med drugim: »Na žalost sedem milijonski hrvatski bril,91Kirc})r (Pl CChriiti Viti hit Jlullrr und mat allrr Jn^nsrbm unb Voikrr »rin.Doram t6l t6 ra»in aufrict)tigS-t»r %tnd iDOunifhf ftoss (irh auri? bit ous der gWtr-bttn -4}»vmai Wrbatvn-tm Soifjnr ntt2> r JottM* lCoilncve+ h*xd*±. xatn+po*~vn3t Uutu tdoJC t*.z Pcooi-rot, bez tvtjvL t UretAjH SUttuJv. -U+ fi Ou. rSovic —m vjzvtJotKio • L v utrne frtt ^aet odiufon %k)U*xttc at. je*. ttaaL otjeLe^leUt. mo tv Hrta*. jo uvpjJvu cslaboJenj« naše Ukvdshx prdutn. Mi te u uai-jP-metji tkJumb« o* vtLboa. «■ potiti- kotxt *■' vrnUtao e* ° tujuoim.aua pvej-oteufana fetjtUAauaev.n* nu> tamkufjjtm* tono fvtjm pvitcnua mJm, Uu vieua* no ilvee i OU uturte v tmiee. P/uta nas U^aGra^a. opeč h*valthe f-ja^Uaaatibs ne nttjo razdvajati. U to nat pozdrcurijan terc ptuulae na. tnnrrz tajtoaU. HjJa* i t*njoj itreiei dJjn fnjtla .Mae* tu.mam *L*ravyu. *-***£■ ihojd esaroeUk., <3nrA thufeiOrt ! Oipov kčnu.atzoM.e... ctpo* filntbu. r 'PrceLi ta vm Jz PrUtnjo &ICC\jfkcwZ emigrante. Sicer res niso Slovenci, emigranti in fašisti so pa le tudi. .. Da bo vsem jasno, kaj vse so med vojno zagrešili ustaši, ki so po lastnih besedah škofa tako blizu cerkvi in njegovemu srcu, objavljamo spodaj posebej tudi nekaj odlomkov pod naslovom: »Dajte, da se napijem komunistične krvi." .Dajte, da se napijem komunistične krvi... ” Sličice o zverinstvih Paveličevih ustašev v takozvani Nezavisni državi Hrvatski (Iz knjige Mila Milatoviča: Zadeva Andrije Hebranga.) ... V Ljki, Kprdunu, Baniji, okrog Kupresa, Livna, Tomislavgradi, Glainoča,' Petrovea, Tfavriika, Zenice, Konjiča, Ljubuškega, Širokega Brega, Stolca, Metkoviča, Trebinja in drugod po Hrvaškem, po Bosni in Hercegovini, povsod globoke jame in prepadi — skupni grobovi mož, žena in otrok. Citam strahotne zgodbe nekaterih preživelih prič: »Prignali so nas pred samo brezdno. Zijalo je globoko in mračno. Okrog trideset nas je bilo, mož in žena. Nekaj mater, ki so bile med nami, je tesno prižemalo k prsim svoje otroke. Prepadeni smo strmeli pred se in čakali na strele naših rabljev. Oni pa so nas pričeli vezati z žico. Enega k drugemu, roko k roki. Nekateri nesrečneži niso prenesli tega. Ko so prišli na vrsto, so se opotekli in strmoglavili v prepad. Eden izmed ustašev pa je pripomnil: Nikar ne hitite, saj bo za vse dovolj prostora! Nastala je strahotna tišina. Strel. Prvi z leve strani je omahnil in potegnil za sabo živo verigo. Daleč naokrog pa so odmevali kriki žena in mož in jok otrok ..." ... Mirko P uk je v prvih mesecih obstoja zloglasne Nezavisne države Hrvatske zvabil s pretvezo, da gre za prekrstitev (Paveličevi ustaši so namreč prisilno in s pristankom Vatikana in nadškofa Stepinca prekrščevali pravoslavno srbsko prebivalstvo v katoliško vero, čemur je po navadi sledilo uničenje celotnega prebivalstva), v srbsko pravoslavno cerkev v Glini okrog 700 Srbov iz okoliških vasi. Člani zločinske organizacije Ustaša so jih najbolj zverinsko mučili, nato pa do poslednjega kar v cerkvi poklali... ... »Takrat so vsakega dne prihajale v taborišče žene z otroci. Vrban (upravnik taborišča Stara Gradiška) je ukazal, naj otroke odvzamejo materam... Potem so jih pustili na travniku preko noči. Otroci so ležali na travi, preko noči so se prehladili, zjutraj je na njih padla rosa ... To so bili otroci, stari od 6 mesecev do dveh let... Otroci so pričeli umirati. Približno 14 dni pozneje je Vrban ukazal, da spravijo bolne otroke v posebno sobo ... Otroci so lazili po podu, eden med njimi je vtaknil roko in nogo med vrata, ki se tako niso mogla zapreti... Vrban je zaloputnil vrata in zdrobil otroku nogo ... Potem je dete zagrabil za zdravo nogo in ga treščil ob zid. Otrok je bil mrtev... Ko je bila soba polna, je Vrban prinesel ciklon in podušil vse otroke ..." .. .štiri leta, dan za dnevom in noč za nočjo, so prihajali transporti zapornikov v Jasenovac (usta-ško taborišče)... Prihajali so v tisočih in tisočih, taborišče pa jih ni smelo in ni moglo sprejeti več kot tri tisoč. Prekoštevilne so vozili preko Save v Gradino, v klavnico za ljudi... ... Procedura ob sprejemu v taborišče se je pričela z »govorom", polnim najnesramnejših groženj ... Zatem je prišlo na vrsto ropanje. Jemali so vse, od ure, prstana, nalivnega peresa in drugih predmetov za osebno uporabo do obleke in perila ... Potem pa je prišla »krvava šiba" ... Zunaj je že čakal gosti špalir ustašev .. . Pričenjal se je strahoviti prizor: Na širokem stopnjišču uprave taborišča so ob- stali prvi zaporniki. Za njimi nastaja gneča in prerivanje ... Množica ljudi se vse močneje giblje. Prvi ne morejo več vzdržati pritiska in se znajdejo •v špalirju. Za njimi še ostali. Bazlega se divjaško krohotanje podivjanih rabljev in kriki zapornikov, ki si ne morejo pomagati. Blešče se bodala, zamolklo udarjajo železni drogovi, žvižgajo bikovke. Med dvema živima zidovoma pa beže zvezani ljudje, sklonjeni skoro do zemlje, ki stiskajo glave med ramena in se z rokami branijo pred udarci... Prehod je prost, toda konca ni nikjer. Že vsa okrvavljena živa veriga postaja počasnejša, udarci pa padajo po njej vse bolj pogosto in vse bolj zamolklo. Veriga se trga. Ne v sredini, kot po navadi, pač pa v začetku. Prvi se je zgrudil, preko njega drugi, tretji, in tako naprej po vrsti... ... Noč za nočjo, brez prestanka, so gonili kolone povsem golih mož in žena, zvezanih v žico, na Granik. V Savo so padala človeška trupla s težkimi železnimi bremeni okrog vratu, z razparanimi trebuhi, pod udarci kijev, kladiv in sekir. Citam izjavo grobarja, ki je najbrž edini preživel ubijanja v Gradini in v Ušticah: ... »Ubijali so tudi z lesenimi klini. Klin so dali v usta, ustaša je udaril s sekiro po bradi in klin je izstopil iz glave pri temenu. Včasih so vpraševali žrtve, če imajo med zaporniki sorodnike. Ce so ugotovili sorodniške vezi, so jih prisiljevali, da se med sabo pobijajo. Tako se je dogajalo, da je brat ubil brata, oče sina, hčerka mater. Mnogim so s hrbta rezali jermene. Sam sem videl, kako je Mujiča izrezal žrtvi Jia hrbtu jermene kot uzde, pa jo potem gonil okoli in priganjal s temi uzdami. Mladi ustaši so žrtvam rezali nosove in ušesa ... Pred božičem 1944. leta sem videl, kako so okrog II. ure gnali okrog 40 golih žena in otrok na Granik. Tam jim je Luburič prerezal vrat, Prpič pa razparal trebuhe. Zatem so jiih vrgli v Savo. Drugič sem videl, kako so obesili 35 zapornic, med temi budi ženo, ki je imela v taborišču 4 otroke. Ko so jo obešali, so otroci okrog nje jokali in se držali za njeno krilo ...“ Druga priča navaja: ... »Od starih taboriščnikov sem slišal, da so ustaši noseči ženi razparali trebuh in izvlekli otroka, razparali še trebuh drugi ženi in ji strpali vanj tega otroka. Sam sem pa videl, kako so ustaše položili zapornika na nakovalo in toliko časa tolkli po njem s kladivi, dokler ga niso ubili... V taborišču so zbrali preko 400 otrok, starih od 4 do 14 let... Kot odrasle, so tudi njih v skupin ali po 60 do 80 zvezane v žico odgnali na Gradino. Poklali so jih z istimi bodali in z isto krvoločnostjo kot prej njihove starše ...“ ... Ustaši so se pripravljali, da proslave božič 1941. Sli so po vaseh okrog Jasenovca in pobrali po vrsti 500 srbskih in precej hrvatskih kmetov. Prignali so jih v taborišče. Rablji Ljubo Miloš, Ivica Matkovič in Jožo Matijevič so sklenili, da prično praznovati božič s klanjem. Široka ledina v taborišču Jesenovac. Prvi mrak. Na eni strani gore ognji, na katerih pečejo božično pečenko. Okrog ognjev sede ustaši, pijejo in si brusijo bodala. Na drugi strani kopljejo sklonjeni ljudje skupen grob. Noč se je pričela. Pričenja se tudi krvavi „božič“. Ustaši stoje ob robu jame in udarjajo brez prestanka s kiji in bodali,.. ... Na severovzhodni strani taborišča Jasenovac ... so postavili na planoti, pod vedrim nebom, spomladi 1942. leta posebno taborišče, v katero so zaprli 40.000 Ciganov. Podnevi in ponoči so se pomikale dolge kolone Ciganov k Savi, da so jih potem z brodom prevažali v klavnico Gradino. Cigani so morali ma violinah igrati posmrtno koračnico sebi, svojim ženam in otrokom ... V oktobru 1942 je v tem taborišču ostalo samo še 140 zapornikov. ... Imel sem priliko, da spoznam material o nekaterih taboriščih v nacistični Nemčiji in fašistični Italiji, in da spoznam strahoto in zločinstvo v odnosih neljudi do človeka, kar so si lahko izmislili samo degenerirani in patološki nacistično-fašistični možgani. Toda taborišče* Jasenovac je bilo višek vsega. Tu so njegovi tvorci v mnogočnem prekosili celo svoje učitelje, nacistične gospodarje. Število jasenovačkih žrtev presega pol milijona nedolžnih mož, žena in otrok. To pomeni, da je vsak deseti prebivalec takozvane Nezavisne države Hrvatske pustil svoje kosti v Jasenovcu ... ... Če govorimo o tem, da so ustaši z nekaterimi svojimi zločini prekosili naciste, potem se spominjamo lika brata Majstoroviča-Filipoviča Miroslava. Kot frančiškan-duhovnik je bil pod imenom Filipovič zaprt v začetku 1942. leta v Zagrebu radi kriminala ... Poslali so ga v taborišče Jasenovac, da prestane tam kazen. Kmalu se je smel svobodno gibati. Ko je poveljstvo taborišča opazilo, da se v njem skrivajo ustaška nagnenja, so ga uvrstili med se in mu dali oficirski čin. Ob koncu leta 1942. je pod imenom Majstorovič postal komandant taborišča in dobil čin kapetana. Težko, celo nemogoče bi bilo našteti vse zločine tega patra-ustaša. Te je samo nekaj primerov iz dokumentov. Majstorovič-brat Filipovič sedi za mizo v komandi taborišča pri kosilu. Pride ustaša z zapornikom in mu raportira. »Dušni pastir" mirno odloži nož in vilice ... potegne pištolo. Meri v tilnik. Zapornik se zgrudi ob mizi, on pa nadaljuje s kosilom in ukaže: »Pokličite grobarje!" ... ... Pred Majstorovičem-bratom Filipovičem stoje v vrsti trije Cigani. V strahu trepetajo, on pa se satansko krohota. Ukaže prvemu Ciganu, da ubije s kijem drugega, potem tretjemu, da ubije prvega, poslednjega pa potem ubije sam. V taborišču stoje zaporniki v dveh vrstah. Javni pregled. Majstorovič-brat Filipovič gre med obema vrstama. Enim gleda v lica, drugim v tilnike. Izbira žrtve. Odjekne nekaj strelov. Tokrat strelja v prša ali v hrbte. Vrsti se razmikata. On gre od žrtve do žrtve in vtika v rano konec gumijaste cevčice. Drugi konec drži v ustih. Srka kri in govori: »Dajte, da se napijem hrvatske komunistične krvi, dajte, da se napijem judovske krvi", in tako dalje ... * Na letošnjo veliko noč, osem let po koncu vojne, so lahko imeli ti zločinci svoj »kongres" v Celovcu. Vzklikali so krvavi Nezavisni državi Hrvatski in krvavemu Paveliču. Visoko pokroviteljstvo nad kongresom zločincev pa je prevzel gospod dr. Kostner, celovški škof. Tega javnost ne sme nikoli pozabiti ,.. masmsam Petek, 17. april: Rudolf. Sobota, 18. april: Apolonij. Nedelja, 19. april: Leo IX. Ponedeljek, 20. april: Neža Montep. Torek, 21. april: Anzelm. Sreda, 22. april: Soter in Gaj. Četrtek, 23. april: Vojteh. SPOMINSKI DNEVI 17. 4.1943 Nemški zunanji minister Ribbentrop je svetoval italijanski vladi stroge mere proti slovenskim partizanom in upornikom. IS. 4.1893 Rojen v Nabrežini pesnik Igo Gruden. 19. 4.1911 Umrl slikar Ivan Grohar. 20.4.1849 „Slovenija“, dunajsko društvo slovenskih visokošolcev in izobražencev je objavila politični program slovenskega naroda: Zedinjeno Slovenijo — 1945 Skupina III. bataljona koroškega partizanskega odreda minirala progo Celovec — Dravograd. 21. 4.1919 Ustanovni kongres socialistične delav- ske stranke Jugoslavije v Beogradu, ki se naslednje leto preimuje v KPJ. 22. 4.1870 Rojen v Simbirsku, danes Uljanovsku, Vladimir Iljič-Uljanov-Lenin, ustanovitelj bolševizma. — 1943 Umrl v Ljubljani slikar Rihard Jakopič. 23. 4.1944 Patrulja 12 partizanov zaprla promet na cesti Št. Ilj — Zg. Vesca. Zgledno dejavnost SPD »Danica” v Št. Vidu V Podjuni smo zvedeli, da si bo šentvidsko društvo zidalo dvorano. Lastnik gostilne „Pri Voglu“ v Št. Primožu je do sedaj vedno rad dal na razpolago Šentvidčanom svojo dvorano. Še več, če so igralci rabili kake rekvizite za svojo igro, so vse dobili pri njem na posodo in to zastonj. Zato ni čudno, da so se odločili, da bodo skupno z njim prizidali k njegovi stavbi še dvorano in oder, ki bo po veličini eden najlepših odrov na Koroškem. Dogovorili so se baje tako, da bo gospodar zidal dvorano, društvo pa bi zbiralo les za oder. Z delom bodo začeli kar kmalu. To društvo kar pridno igra. V nedeljo so že drugič gostovali v Žitari vesi. To pot so igrali Finžgarjevo „Razvalino življenja". Dvorana je bila polna. Ni čuda Šentvidčani slove kot dobri igralci, poleg tega pa so nastopali še mladi pevci iz Dol, ki so nas prav pirjetno presenetili, s svojimi pesmimi pa so prijetno skrajšali tudi odmore. Igralsko družino Slovenskega prosvetnega društva Šent Vid sestavljajo večinoma mladi igralci. Čeprav mladi po letih, imajo za seboj lepo število uspelih predstav. V prvih letih po vojni so z uspehom igrali več Finžgarjevih iger, kakor: „Verigo“, „Divjega lovca", „Našo kri". Uspelo so zaigrali Borove „Raztrgance“, s katerimi so gostovali tudi v drugih krajih Podjune. Klinarjeva „Plavž“ je ena od njihovih najboljših iger. Dalje so igrali še: „Tri sestre , „Kmet Herod", „Zadnji vitez Reberčan", Dra-bosnjaka", in v zadnjem času še „Počeni prstan". Torej — za mlade igralce lep uspeh. Če govoriš s tov. Radovanom Gobcem, rad pohvali šentvidske pevce. Zelo je bil zadovoljen z njimi, čeprav so sami mladi fantje. Pravi, da skoraj popolnoma obvladajo petje po notah. To je nedvomno rezultat dolgega in vztrajnega dela in rednih vaj v društvu. Kje najde mlad človek lepšega razvedrila kot pri disciplinirani pevski vaji in lepem nastopu, kjer uspeh prav gotovo ne izostane ... Požrtvovalnim in delovnim članom šentvid-skega Slovenskega prosvetnega društva želimo pri nadaljnjem delu obilo uspeha. Želimo jim, da nam kmalu pokažejo novo, lepo igro v novi dvorani. Prepričani smo, da bo to kmalu, saj je poleg starejših prosvetarjev pri delu polno mladih moči, ki ne štedijo s svojimi silami za kulturni napredek svoje okolice. Službeni jubileji v bolniški blagajni za delavce in nameščence V soboto, dne 11. aprila, so se zbrali nameščene i„Koroške pokrajinske bolniške blagajne za delavce in nameščence" v dvorani radijskega poslopja v Celovcu, da počastijo deset svojih kolegov v okviru majhne proslave ob priliki 25. letnega službenega jubileja v zavodu. Bujno odobravanje za svoje besede so želi govorniki: predsednik sindikalne zveze H e r k e, dir. Just ter člana delavskega in nameščenskega sveta v podjetju, VVrulich inKollinger. Peski zbor zavoda pod vodstvom dirigenta Fortunata ter godba kolega K o 1 b -a so olepšali proslavo ter popestrili zabavo. Slavljenci so prijeli od sveta delavcev in na-meščencevc lepa darila. V njihovem imenu se je zahvalil za darila in za lepe besede govornikom vodja urada za revizijo uprave tovariš H o f e r. Slavnost, ki je potekla v popolni harmoniji, so zaključili v pozni uri s plesom. Ing. Marko Polcer Jutri, v soboto, 18. aprila, praznuje pionir slovenskega sadjarstva na Koroškem, ing. Marko Polcer, svoj šestdeseti rojstni dan. Redko nalepimo med nami na človeka, ki bi kakor on vse- stransko delil trnjevo pot, ki jo je naš narod prehodil v zadnjih šestdeset letih. Naš vsepovsod spoštovani jubilant se je rodil 18. aprila 1893 pri Vazarju v Spodnjih Vinarah blizu divnega Klopinjskega jezera v osrčju Podjune. Svoja otroška leta je preživel na domači — šestdesetletnih kmetiji pri očetu in skrbnj materi skupno z mlajšim bratom in tremi sestrami. Iz ljudske šole, ki jo je obiskoval v Št. Primožu v Podjuni, so ga starši vsled njegove telesne šibkosti poslali v gimnazijo v Celovec, kjer se je že kot mladenič vključil v takrat izredno močno slovensko gibanje v Celovcu. To in globoka povezanost z domačo grudo, h kateri je bil vzgojen na domačiji, sta vtisnila vsemu njegovemu nadaljnjemu življenju in dejavnosti svoj pečat. Zaradi pritiska, ki so ga pričeli na celovški gimnaziji izvajati na slovenske študente, je mladi Marko zapustil Celovec in se vpisal v gimnazijo v Kranju, pozneje pa v Gorici. Vihra prve svetovne vojne-je našega 60-let-nika vrgla na italijansko fronto. Ko se je vrnil domov, je bil prva leta desna roka svoji vdoveli materi in ji pomagal urediti vsled prerane smrti očeta in vojnih razmer sila prizadeto kmetijo. Ko je brat Andrej dorasel in prevzel kmetijo, se je Marko odločil za svoj bodoči poklic; vpisal se je na agronomsko fakulteto univerze v Zagrebu, iz katere je prestopil pozneje na visoko šolo za zemeljsko kulturo na Dunaju, kjer je diplomiral za inženirja agronomije. Po zaključeni praksi na Češkem se je vrnil na Koroško z namenom, da prične kot slovenski strokovnjak orati med slovenskimi kmeti brazde gospodarske prosvete in pospeševanja kmetijstva. V tem času pri deželni kmetijski oblasti ni v/ Pomladanski pevski koncert v Hodišah Slovensko prosvetno društo „Zvezda“ v Hodišah je priredilo minulo nedeljo svoj pomladanski pevski koncert pri Briicklerju ob Hodiš-kem jezeru. Predsednik društva Miha Mothe je v jedrnatih besedah pozdravil številno občinstvo, domače pevce in pevce goste: Leonhards-gilde, Bergler Glockle in Trio Guggenberger. Predsednik je'v svojem govoru izrazil,’ da ta dan Hodiše pojo. Za uvod so zaigrali pod spretnim vodstvom Folteja tamburaši vesele koračnice. Melodije krepke in mehke, resna in šaljiva — vesela pesem se je vrstila ena za drugo, ki jih je hvaležno občinstvo z burnim pritrjevanjem sprejemalo. Marljivi pevovodja Folti Pavlič je žel za svoj obilni toda uspešni trud zasluženo priznanje, ker vsi so lahko ugotovili, da je mešani in moški pevski zbor v spretnih rokah. Pevski koncert pevcev Slovenskega prosvetnega društva in sodelovanje pevcev-gostov je nam podaril zares užitka poln popoldne, pa ne samo to, sodelovanje dveh zborov z nemško pesmijo na prireditvi Slovenskega prosvetnega’ društva nam je ponovni dokaz dobre volje vseh občanov za mirno medsebojno sožitje. Ta naš pomladanski koncert v Hodišah je bil manifestacija mirnega in složnega sožitja v občini. Ne netenje nestrpnosti, ampak izmenjava kulturnih dobrin in medsebojno spoštovanje sta edini garant za zboljšanje sožitja obeh narodov v deželi in je preko tega doprinos k vedno boljšim odnosom med sosednimadržavama.Hodišanipa smo ponosni, da takorekoč kot pionirji služimo lahko še drugim za vzgled. Vsem pa, ki so prispevali k lepo uspeli prireditvi, hvaležni kličemo: Le kmalu naj zopet zadoni v Hodišah pred zbranim občinstvom naša vedno lepa domača pesem, ki veže vsa poštena srca v složno družino. V Kapli na Dravi smo pokopali Matevža Šlemica Stamceva družina v Kapli na Dravi žaluje za svojim dobrim očetom in vzornim gospodarjem. Z družino vred pa žaluje za pokojnim Matevžom Šlemicem tudi vsa širša okolica, ker z njim je za vedno odšel od nas mož, kakršnih je le malo med nami. Pokojni Matevž je bil doma v Resnici pri zavedni Kra-jevčevi družini. Od tam se je pred dobrimi dvajsetimi leti poročil s Stamcevo Marijo v Kapli na Dravi, kjer se je posvetil družini in gospodarstvu. Jeseni preteklega leta se je moral podvreči operaciji na želodcu, toda ni prav okreval. Na velikonočno soboto se je moral spet podati v bolnišnico, toda bilo je zaman. Minulo nedeljo so ga prepeljali na dom, kjer je kake pol ure po povratku za vedno zatisnil oči. Z odhodom Matevža Šlemica je nastala v naši kulturni in gospodarski organizaciji široka vrzel. Pokojni Šlemic je bil samouk, v rani mladosti je že iz knjige črpal izobrazbo in si širil obzorje, kar pa ni izkoristil samo zase, temveč zvest načelu: živeti vrl mož ne sme zase, tudi za svojo okolico. Zgodaj se je že vključil v prosvetno življenje in marljivo širil slovensko prosveto med koroškim ljudstvom. Do zadnjega je bil predsednik Slovenskega prosvetnega društva v Kapli. Poleg tega si je prizadeval za razvoj zadružništva v zavesti, da je zadružništvo hrbtenica gospodarske neodvisnosti naroda in garant njegovega obstoja. Sodeloval je v odboru Hranilnice in posojilnice v Borovljah. Tudi Slovenska kmečka zveza mu je bila pri srcu in [ ker se je zavedal, da si more slovensko kmečko ljudstvo pomagati samo, če je organizirano v svoji strnjeni organizaciji, je deloval kot funkcionar v odboru Slovenske kmečke zveze. Vse te funkcije je vestno, marljivo in požrtvovalno izvajal, dokler ga ni bolezen prisilila, da je moral prepustiti delo drugim. Minuli torek popoldne smo Matevža Šlemica ob številni udeležbi žalnih gostov spremili na njegovi zadnji poti na domače pokopališče. Za slovenske organizacije se je na grobu od pokojnika poslovil predsednik Slovenske prosvetne zveze dr. Franci Z\vitter. Orisal je zgleden značaj moža, ki se je vse življenje zavedal svojih dolžnosti do naroda in skupnosti. Vedno je ostal zvest izročilom svojih prednikov in to zavest širil tudi med druge, posebno v vlogi delavca in odbornika v naših organizacijah. Bil je vzoren in napreden gospodar ne samo zase, temveč je z veseljem pomagal tudi sosedom. Zares, umrl je mož, značaj, ki je stal trdno kakor hrast v viharju. Zato pa bomo ohranili spomin mu tak, da bo vsakdo skušal biti mu enak. SPZ in SKZ sta položili na svežo gomilo vence. Domači pevci pa so mu zapeli globoko občutene žalostinke na domu in ob odprtem grobu. Značajne, kakor je bil pokojni Matevž Šlemic sam, je vzgojil s svojo zvesto življenjsko družico tudi svoje tri otroke, dva sinova in eno hčerko. Bodi mu domača slovenska zemlja, v katero je prerano legel, šele v 52. letu svojega življenja, lahka. Žalujočim preostalim izrekamo naše iskreno sožalje! bil zaposlen niti en slovenski strokovnjak, do katerega bi se slovenski človek lahko v zaupanju obrnil. Marko je, vedoč za važnost takega položaja, neštetokrat prosil za službo pri deželni kmetijski oblasti, naletel pa je vsakokrat na gluha ušesa in na zaprta vrata. Ko tudi slovensko predstavništvo njegovemu stremljenju ni vedelo nuditi opore, se je slednjič odločil, da iz lastnih sil ustvari prvo sadno drevesnico na Slovenskem Koroškem. Tako je iz lastnih sil in dolga leta osamljen služil povzdigu našega sadjarstva, katerega ljubitelj je že od nekdaj bil. Nad 25 let že pošilja tisoče drevesc po naših vaseh od Ziljske Bistrice do Žvabeka. Njegova drevesca so povsod čislana. Kot dober poznavalec za sadjarstvo precej trdih kli-matičnih razmer naših dolin, se je odločil za vzgojo proti pozebi izredno trdnih in v pogledu na zemljo zelo skromnih drevesc. Njegova drevesnica sama leži na skopi zemlji in je odprta vigrednim mrzlim vzhodnim vetrovom. To je najboljše izpričevalo, da se ni lotil drevesničarstva zaradi osebnih koristi, marveč v prvi vrsti iz ljubezni do slovenske koroške zemlje in ljudi, ki jo obdelujejo. Njegova dejavnost pa ni ostala samo v drevesnici. Nedvomno je tudi njegova velika zasluga, da se je vsa njegova okolica v zadnjih 30 letih gospodarsko vidno dvignila in da beleži tudi lepe uspehe na področju komunalne dejavnosti. V svojih 30 letih strokovnega dela pa je tudi prepotoval skoraj vse naše vasi in v osebnih gospodarskih nasvetih, sadjarskih tečajih in sadnih razstavah kazal ljudem pravilna pota v sadjarstvu. Ing. Marko Polcer je z narodnoosvobodilno borbo nanovo zaživel. Ko se je njegov brat pridružil partizanom, je prevzel vodstvo kmetije in bil partizanom pravi oče. Vsakdo, ki je hodil kot partizan v okolici Št. Vida, pozna našega vedno skrbljivega inženirja, njegovo odprto dušo in dobro srce. Z ustanovitvijo Slovenske kmečke zveze, katere Pokrajinskega odbora član in referent za sadjarstvo je že od leta 1946, je svoje delo za koroške Slovence in naravnost mladeniško žila-vostjo pomnožil. Odsihmal hodi zimo za zimo po predavanjih in redno piše v Slovenskem vestniku o vprašanjih sadjarstva ter drugih vprašanjih našega kmetijstva. Navzlic svojemu šibkemu zdravju je srce razvoja našega sadjarstva na Koroškem. Ob njegovi šestdesetletnici mu z globokim spoštovanjem izrekamo zahvalo za vse, kar je za naš živelj, predvsem pa za sadjarstvo na Koroškem koristnega napravil in mu kličemo: „Na mnoga leta po dosedanji poti naprej!" Borovlje Borovljčani bomo organizirali za Mežico svoj avtobus. Če se kdo iz okolice pelje raje z avtobusom, naj se prijavi v Borovljah pri Andreju Wieserju in v Selah v gostilni pri Maleju pri Ogrisovi Pepci. Vožnja bo stala 30 šilingov. Slovenska prosvetna zveza naznanja Slovensko prosvetno društvo „Damica" v Št. Vidu v Podjuni bo v nedeljo, dne 19. aprila 1953, ob 15. uri v Št. Primožu pri Voglu ponovilo igro: »RAZVALINA ŽIVLJENJA" Pridite tudi tokrat v obilnem številu na našo prireditev 1 Z A II V A L A Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam ob prezgodnji smrti našega dragega moža in očeta Matevža Šlemica p. d. Štamca v Kapli na Dravi izrazili sožalje in za številno spremstvo od blizu in daleč na pokojnikovi zadnji poti. Posebna zahvala pevcem za globoko občutene žalostinke, Slovenski prosvetni zvezi, Slovenski kmečki zvezi in Hranilnici in posojilnici v Borovljah za vence in za tolažilne poslovilne besede v imenu navedenih organizacij. Kapla na Dravi, dne 15. aprila 1953. Žalujoča družina. ZNAKI BANKROTA Kdor izmed koroških Slovencev je računal, da bo brezprimerni poraz ob zadnjih volitvah vsaj nekoliko iztreznil glave gospodov v Mohorjevi hiši, se je ponovno uračunal. Ni sledu o spametovanju, kaj šele, da bi svoje škodljivo početje obžalovali. Pisanje „Tednika-Kronike“ nasprotno postaja tako nesramno, da je čas, da pozovemo te pisune pred javno sodbo. Ni mi na tem, da bi dokazoval, da imamo „mi‘ ‘prav in „oni‘‘ grešijo. Osebno spadam namreč med tiste, ki se borbe mnenj ne bojimo in ločitev duhov med koroškimi Slovenci pozdravljamo. Brez nje bi bili še danes v „enotni“ gnilobi, proti kateri smo se že kot mladi študentje upirali! Borba in trenje sta zdrava, prebujata in poživljata. Borba je lahko tudi trda. Saj pravi naše ljudstvo v zelo modrem reku, da resnica boli. Laž in zahrbtnost sta tudi v borbi ostudni. Tem bolj neznačajni pa celo, če se skrivata za visokodonečim zavijanjem in frazarjenjem. Zato povemo gospodom, ki tako samohvalno že tedne živijo od „Brez-vestnika“, v obraz: Sram nas je, tiste, ki smo kdaj mislili, da je Vaše spoznanje sicer napačno, hotenje pa vendarle v osnovi pošteno. Dalj časa že vemo, da smo se zmotili. Nesramnost, s katero v svojem listu lažete in obrekujete, pa nas ravno v tem krepi, kar bi nam radi odrekali: moralno premoč! Za sijajem ..voditeljstva", puhlim ponašanjem z ..izkušnjami" in ..učenostjo" je sedaj padla še svetohlinska krinka ..poštenosti", ..ugleda", ..resnicoljubnosti" itd. To je bankrot brez primere. Malo jih je v življenju, ki se po takšnem polomu še preliže-jo v boljše dni. Brez spoznanja in kesanja pa nobeden. Morda Vam na tej poti pomagam, če nedvoumno pred vso javnostjo ugotovim: 1. ..Slovenski vestnik" je pisal resnico, ko je poročal, da se je odposlanec iz Mohorjeve hiše obrnil na generalnega revizorja iz Dunaja, da bi od njega dosegel poseg v zadružno organizacijo. Tudi ime tega podleža je znano in ne bi bilo prvič zapisano v zvezi z izdajalskimi posli nad našim ljudstvom. Stvar nas zadružnikov je i n b o, da ga imenujemo kadar in kjer se nam bo to zdelo potrebno in umestno, ker smo tudi v tem res avtonomni, pa če bi nas „Tednik-Kronika še tako provociral na prelom dane besede! 2. Laž in obrekovanje pa je bilo, ko je „Naš tednik-Kronika" letos januarja zapisal, da sem ponovno zavrnil zastopnike tega lista, ki so hoteli imeti od Zveze slovenskih zadrug inserat za ta list. Da je „Naš tednik-Kronika" zahtevani preklic ponovno opremil z nesramnimi pripombami, sem vzel na znanje. Odkrito žal mi je, da sem vsled obilice dela rok tožbe zamudil, ker čutim dolžnost, da bi zastrupljevalce in brezvestneže streznil pred sodno mizo. Tokrat naj bo to sodba javnosti, ki ji sporočam, da nikdar še nisem imel opraviti s kak- šnim zastopnikom „Našega tednika-Kronike" | zaradi inseratov. Jasno je zaradi tega tudi, da i nikdar nisem mogel tem zastopnikom kaj od- ; govarjati. Lahko pa ob tej priliki povem, da je leta 1949 Družba sv. Mohorja v Celovcu poslala Zvezi slovenskih zadrug vabilo za inserat v njenem koledarju za leto 1950. To vabilo je obravnaval Izvršni odbor Zveze slovenskih zadrug na svoji seji 13. oktobra 1949 in ugotovil: ,,Zveza slovenskih zadrug nima povoda za takšen inserat, dokler Družba sv. Mohorja v Celovcu nalaga svoja denarna sredstva v Kamtner Sparkassi in ne pri slovenskih zadrugah". Ta sklep je bil soglasen. Še manj pa je resnično, da je „Naš tednik-Kronika" iskal inserate pri nas, marveč je nasprotno naša Zveza slovenskih zadrug baš ta list prosila za objavo kot sledi: P. n. Uredništvo „Naš tednik-Kronika" Celovec. Naša št.: 1228/51/Raz. Dan: 21. 12. 1951 Predmet: Objava vabila občnega zbora ZSZ v Vašem listu. Prosimo za objavo vabila na občni zbor Zveze slovenskih zadrug v Celovcu v Vašem listu ter Vam v la namen prilagamo vabilo. Črtani tekst odpade pri objavi. Z zadružnim pozdravom: (podpisi) 1 priloga. Resnica pa je, da je zastopnik tega lista odposlancu Zveze koroških slovenskih zadrug objavo odklanjal, kar je le-ta na prepisu pisma vestno zabeležil: Oddal dne 21. 12. ob 9.55 osebno pri dipl. trg. Piceju Adolfu, ki je pripomnil, da je že prepozno. Ne more obljubiti ali bo obavljeno, ker o tem sklepa odbor. Odbor se bo oziral ali je res slovenska nestrankarska organizacija. Brežjak. Mi objave v 52. številki „Našega tednika-Kronike" nismo izsiljevali, gospodje so jo po sklepih odbora očitno le sprejeli, četudi na 24. strani med objavami celovških štacunarjev. Tudi plačali smo jo, in ne poceni za to „častno mesto" v ..slovenskem" listu! Zato se čudimo kratki pameti izmišljenih laži in klevetanja. Osebno tovrstne borce na zgubljenih položajih samo pomilujem. So revčki; kot psički, ki se obregnejo ob vsakogar, da bi jih j vsaj obrcal in s tem priznal, da imajo še vedno i pravico izraziti svoje mnenje. Tega jim nočemo kratiti, pa če so tudi kronični lažniki in obreko-I valci! Dr. Mirt Z \v i 11 e r. Stiska na vasi V prometu s kmetijskimi pridelki smo zadnje tedne sem priča težav pri prodaji in s tem v zvezi naraščajočega zbijanja cen s strani prekupčevalcev. Cena za klavno živino še vedno pada in je v deželi položaj postal tak, da ponujajo za vole samo 6.50 šil. in pa manj, za živali slabše kvalitete — stare krave pa le še okoli šil. 3.50. Vsled lanske suše, po kateri so zaloge zimske krme bilo zelo pičle, in spričo obilega pridelka krompirja in dovoljnili zalog krmne koruze, je bilo na splošno proti zimi postavljenih več kot normalno število prašičev za pitanje. Ti pitanci prihajajo v zadnjih tednih na trg in je z njimi seveda tudi ponudba nadpovprečna. Posledica tega pa je, da so tudi cene klavnih prašičev padle za 4 do 6 šil. pri kg žive teže. Izredno visoka je še vedno ponudba krompirja. Pravijo, da je na Koroškem neprodanih in na zalogi še okoli 600 vagonov krompirja in da tega še po 50 grošev skoraj ni mogoče spraviti v denar. Vzrok je iskati edino v tem, da na merodajnih mestih že v jeseni niso poskrbeli za možnosti izvoza krompirja in da so gospodje v ministrstvu in zbornici mirne duše gledali, kako so podjetniki žganjam stiskali kmete in jim milostno plačevali krompir po 35 do 40 grošev za kg. Nasprotno, bili smo celo priča, da so poskušali Južnokoroški semenarski zadrugi zavirati izvoz desetih vagonov semenskega krompirja. Po vsem tem položaj kmečkega prebivalstva v deželi nikakor ni rožnat, nasprotno izredno kritičen, posebno še z ozirom na to, da ostaja masa kmetov ob spomladanski setvi brez potrebnih sredstev za gnojila in seme. To krizo so kot izredno dobrodošlo pograbili OeVP-jevski politiki in časnikarji, ter pričeli pretakati potoke solz na „usodo kmetijstva" ter prirejati navidezne intervencije prav pri svojih vladnih predstavnikih. Njihov namen je prozoren. Po polomu, ki so ga na zadnjih volitvah doživeli tudi na vasi, je treba na eni strani zbeganemu in ..naivnemu" podeželju nastaviti nove limance, na drugi strani pa z vikom in krikom zabrisati dejstvo, da je prav OeVP vrgla z vladnega stolčka predstavnika svojega Bauern-bunda Figla in ga nadomestila z predstavnikom svojega velekapitalističnega Wirtschaftsbunda Raabom, ki je v svojem bistvu največji nasprotnik kmečkih in kmetijsko-zadružnih interesov. Zato toliko pisarjenja o krizi v kmetijstvu, zato obrabljene parole ščuvanja kmetov proti konzumentom, proti delavnem in proti njhove-mu predstavništvu. Ce bi mogli v vsem tem hrupu razbrati en sam realen predlog za zaščito kmeta, predvsem pa za zaščito cen njegovih pridelkov, bi priznali, da je OeVP končno pričela spreminjati svojo kmečko politiko v korist kmetov. Nasprotno. Delavec plačuje sedaj mleko dražje, kot ga je plačeval, producenti pa od tega nimajo na splošno nobenega haska. Koristi imajo le mlekarne in njih veleposestniški rniljen-ci, ki dobijo zaradi tega, ker jih kmetje ne morejo kupovati, več pocenjenih oljnih tropin od mlekarn. Cena mesa je navzlic padanju cene klavne živine in prašičev še vedno enaka in ni padla. Krompir prodajajo v mestih še vedno po 85 do 95 grošev za kg. In kdo ima koristi od tega? Prekupčevalci in trgovina, katere predstavnik je prav novi kancler Raab, nikakor pa ne delavci oz. konzumenti, na katere gre v zadnjem času s strani OeVP-jevskega tiska vsa ka-nonada in vsi apeli na ..uvidevnost". Brez dvoma — OeVP hoče doseči, da bi se tepla dva — to je kmet in delavec — tretjim pa — to je prekupčevalcem — da bi dobiček ostal in se povečal. Ne bi stvari točno zadeli, če bi s tem v zvezi ne omenili še nekaj, to je glas veleagrarcev in tistih gosposkih kmetov, ki so iz svoječasnega načina vezanega gospodarstva črpali svoje dobičke. Na Zgornjem Avstrijskem so po poročilu OeVP-jevskega časopisa „Landwirtschaftszei-tung" sestavili delegacijo „kmetov", ki je pri kmetijskem ministru zahtevala, da bi „umetno nadprodukcijo pri mesu in mleku" preprečil s skrčenjem uvoza krmil, da bi se na ta način „držala cena". Tudi ozadja te zahteve ni težko spoznati. Kakor je bilo nekoč, tako naj bi spet bilo. Manj krmil in spet nakaznice za krmila, da bodo krmil spet deležni samo ..izvoljeni", množica kmetov pa da bo gledala — kakor včasih — skozi prste. Izvoljeni bi hitro producirali meso in mleko, tako imeli visoke dobičke, pri množici kmetov bi pa produkcija padala, stroški pa se še povečali, živeli pa naj bi od stalnih izgub. Je tudi neke vrste rešitev, toda mi kot delavni mali in srednji kmetje spričo naše zaostalosti z njo ne moremo biti zadovoljni, j Vemo, da se še najdejo naivneži, ki se navdušujejo za tako OeVP in ki ji zaradi ponujene bilke pojejo tudi v slovenskih listih hvalni-| ce. Nam je jasno samo to: Več kmetov kakor jim je doslej pomagala, bo v naših krajih v na-| daljnjem OeVP s svojo gospodarsko politiko spravila na kant in na cesto. Svoje mnenje o po-j teh iz nastale stiske na vasi smo sicer že več-j krat povedali, bomo ga pa pravočasno še ponovili. —až. Sodelovanje na kulturnem področju Kakor poroča APA, bo celovško Mestno gledališče v okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo gostovalo dne 2. in 3. maja t. 1. z Millockerjovo opereto „Dijak prosjak" v Ljubljani v Slovenskem narodnem gledališču. Kakor k temu izvemo, bo Slovensko narodno gledališče vrnilo obisk v zadnjih dneh maja ali v prvnih dneh junija meseca. Zasedanje knjigotržcev Od četrtka, 28. do nedelje 31. maja 1953, bo v 'gradu Mainau na Bodenskem jezeru (Bodensee) zasedanje knjigotržcev knjigar-niških zvez Zapadne Nemčije, Švice in Avstrije. Zasedanje z naslovom „Knjiga današnjega časa" bo za vse knjigotržce važnega strokovnega pomena. Blaž Singer: Problemi pri mehanizaciji našega kmetijstva (5. nadaljevanje) Dosedaj smo ugotovili, da je v pogledu na olajšanje poenostavitve in mehanizacije kmečkega dela treba v prvi vrsti urediti in olajšati notranja gospodarska opravila in skrajšati poti, ki jih je treba napraviti v kuhinji in pri krmljenju živine. Ta potreba obstoja na vsaki kmetiji, ne oziraje so na njeno velikost in lego. Z nakazanimi preureditvami moremo in moramo v prvi vrsti razbremeniti kmečko gospodinjo. V zadnjem nadaljevanju pa smo se zamudili pri problemih mehanizacije naših dolinskih in ravninskih kmetij, ki posedujejo okoli 10 ha kmetijsko obdelane zemlje. Ugotovili smo, da na takih kmetijah še ne moremo govoriti o rentabilnosti zasebnega nakupa traktorja, pač pa da je neobhodno potrebno, da prenesemo čim več ročnih opravil na vprežno živino. To je mogoče doseči z ogrodnikom, mrežno brano, trosilnikom gnojil in sejalnico, z vprežno kosilnico, obračalnikom-zgrabljalnikom in izko-palnikom za krompir. Najcenejši je nakup teh strojev oz. orodja v soseščini. V sosescini pa se ti stroji tudi najhitreje amortizirajo, to se pravi donašajo najvecjc koristi in najbolj povečajo dohodek vsake kmetije. V gorskih predelih moremo prenesti ročna opravila in delo vprežnih živali na vrvno vlačilo Za strme gorske kmetije je bilo vprašanje mehanizacije vse do zadnjih let veliko bolj za- gonetno. V strmih predelih dolga leta ni pre-ostajalo drugega, kakor da je opravljal številna opravila (košnjo, grabljenje, okopavanje, spravljanje gnoja, pa tudi oranje itd.), ki jih je dolinski kmet že prepustil živini, človek. Vprežna žival in nastajajoči stroji in orodje so svojo službo gorskemu kmetu odpovedali. On najbolj občuti pomanjkanje človeške delovne sile. Odtok ljudi s kmetije, ki je prav zaradi trših delovnih in eksistenčnih pogojev postal v gorskih predelih največji, je spravil kmetovanje v takih predelih do skrajne ekstenzivnosti, donosnost kmetijsko obdelane zemlje in s tem tudi živinoreje pa znaša samo še malenkostni odstotek donosnosti dolinske oz. ravninske kmetije z enako površino kmetijsko obdelane zemlje. Dandanes tudi v takih predelih mehanizacija in z njo vred možnost dviga donosnosti v svojem bistvu ni več poseben in bogve kako zamotan problem. Mislim, da med nami ni več kmetovalca, ki ne bi poznal gorske motorne kosilnice. Sodim tudi, da je vsak vsaj že slišal o delu z vrvnim vlačilom. Bistvo gorske kmetije je v tem, da ima v gospodarskem pogledu živina veliko močnejši poudarek, kakor pa pri dolinski kmetiji, in da je zemlja kmetije arondirana, po večini v enem kompleksu okoli poslopij. Z močnejšim poudarkom živine je seveda jasno, da odpade glavnina poljskih opravil na spravljanje krme in da tukaj motorno kosilnico lahko res dobro izkoristimo. Kar tiče oranja, brananja, okopavanja in spravljanja pridelkov pa gorskemu kmetu ravno vlačilo (Seilzug) s svojimi priključki delo silno poenostavi in olajša; potrebo po delovni sili — tako človeški kakor tudi po vprežni — pa primemo zmanjša. Na splošno zato brez pridržka lahko rečemo, da sta za strme gorske kmetije, kjer odpovedo vsi ravninski strogi in orodje; vrvno vlačilo in motorna kosilnica ključ višje produktivnosti in bolj odgovarjajoče rentabilnosti kmetovanja. Napačno pa bi bilo, če bi sedaj mislili, da je stvar res tako enostavna. Zdi se mi, da je potrebno ob tej priložnosti načeti za gorske predele vprašanje potrebne gospodarske preureditve, ki jo zahteva vsaka sprememba v delovni sili. Na splošno se bomo o tem menili v enem naslednjih nadaljevanj. Za take gorske kmetije, kjer pa moramo zaradi naravnih pogojev nehote zavreči pot mehanizacije dolinskih kmetij, se o potrebni gospodarski preureditvi pogovorimo kar sedaj. Trdim — in mislim, da imam prav —, da stvar okoli mehanizacije gorskih kmetij le ni tako enostavna, kakor bi lahko na prvi pogled sklepali. Že preje enkrat smo pripomnili, da zahtevajo spremembe v delavni sili odgovarjajoče gospodarske preureditve na kmetiji kot celoti. To se pravi, da bo motorna kosilnica toliko bolj rentabilna, kolikor bo imela več trave za pokositi. Več trave pa bo imela za pokositi, če bomo travnike bolje gnojili in sicer ne samo z mineralnimi gnojili, temveč \ tudi s hlevskim gnojem. No, in na kaj | pridemo tukaj? Pridemo na to, da moramo (udi na gorski kmetiji postaviti takoj, čim smo investirali denar v s t r 9 j e (n. pr. kosilnice), zahtevo po investicij ah denarja v zemljo za gnojila, boljše seme in dosego višjih pridelkov. Spravljati hlevski gnoj na strme travnike pa je ob dandanašnjih prilikah mogoče samo z vrvnim vlačilom ali pa z razmeroma veliko dražjo napravo za gnojako (Giilleanlage). Vrvno vlačilo nam v strmih legah tudi edino omogoča povečanje pridelovanja krompirja tako daleč, da ga — ob primerni strokovni kontroli — postavimo kot semensko blago na trg, s tem pa znatno dvignemo donosnost rastlinske proizvodnje ter ustvarimo sredstva za tekoče zalaganje zemlje z gnojili, vsled česar bo — da se povrnemo k motorni kosilnici — imela ta več trave za kositi, s tem pa živina več za žreti. Spoznali smo, da spada na strmo gorsko kmetijo, ki že dela z motorno kosilnico, brezpogojno tudi vrvno vlačilo. Spoznali smo, da vrvno vlačilo pomaga amortizirati drago motorno kosilnico in da prispeva k znižanju delovnih in vzdrževalnih stroškov pri motorni kosilnici. Kjer pa motorne kosilnice v strminah še ne uporabljamo, tam velja zapoved: Pred motorno kosilnico mora priti na gorsko kmetijo vrvno vlačilo, ki omogoči povišanje produkcije gorske kmetije in ki s tem pripravi kosilnici pot za boljšo rentabilnost. Redukcija vprežne živine pa je po nakupu vrvnega vlačila na gorski kmetiji ravno tako potrebna, kakor na dolinski kmetiji ob pojavu traktorja. (Se nadaljuje.) GOSPODARJEV Kako uspevajo heterozne sorte koruze v naših krajih Zanimanje za heterozne (hybrid) sorte koruze tudi pri nas stalno narašča, vsaj dajo te (če sorta namreč dozori!) 30 % več pridelka kot navadna turščica. Doslej so nam samo Amerikanci dobavljali te sorte koruze, katere so vzgojili s posebnimi načini prašen ja sorodnih turšičnih rastlin in poznejšim križanjem. Sedaj pa se bavijo tudi avstrijske semenogojske postaje s proizvodnjo hybrid-koruze, vendar bodo domače, avstrijske heterozne sorte na razpolago šele čez par let. Pri sajenju hybrid-sort je vendar upoštevati, da da ta koruza sicer znatno več pridelka, da pa večinoma tudi znatno pozneje dozori kot naše domače trdozmate sorte. Tudi je seme hybrid-koruze samo eno leto uporabno za sajenje. Pridelek te koruze torej drugo leto ne moremo več saditi in moramo vsako leto kupiti novo semensko blago. Obstojala bi tudi nevarnost, če bi sadili neprepozno zrelo sorto hybrid-koruze blizu naše domače sorte, da se vsled prašenja sorti pomešata in da bi vsled tega tudi naše domače sorte postale bolj pozno zrele. Naša domača trdozrnata koruza zori normalno v 124. do 129. dneh. Na poskusni postaji v Kombergu so vendar leta 1950 preizkusili,1 da je bila doba zorenja in pridelek posameznih hybrid-sort naslednji: Dozorela Dala pridelka v po dneh met. stotih na 1 ha Wisconsin 355 146 75,8 Nodak 301 150 73,7 Wisconsin 525 149 83,0 VVisconsin 641 A 154 106,7 Iowa 4316 154 190,2 Indiana 419 A 154 112,2 Seveda enoletni poizkus, izveden v letu 1950, še ni odločilen in docela merodajen, vendar sklepamo iz njega čisto na splošno Sonftiifiia zelena krma se najbolj upira suši Porokujejo nam letos zopet sušo. Katastrofa v pogledu pridelka krme v lanskem, tako zelo sušnem letu nam je še sedaj v kosteh in se pozna vsepovsod: v hlevu in v — denarnici. ’ Da bi prišli morebitnemu prevelikemu pomanjkanju zelene krme vsaj nekoliko v okom, bi posebno za lahke zemljine in suhe peščenine priporočal, da posejete za krmo že sedaj kot glavni sadež (ne samo v str-nišče), nekaj sončnic. Vsaj nam je lani pekoča, suha vročina vzela v gotovih suhih legah Roža vso črno deteljo in mestoma celo lucerno in topinamburo. Edino sončnice so še kljubovale strahotni uimi. Res da živina skraja zelene sončnice ne žre posebno rada, vendar se živali privadijo za nje. Za kisanje pa so sončnice posebno v mešanico s koruzo odlične. Tudi je neizpodbitno dokazano, da sončnice povečajo tol-ščobnost mleka. Na 1 ha površine rabimo 20 do 30 kg semena, če jih sadimo v po 50 do 60 cm vsaksebi oddaljene vrste in v vrstah po 10 do 30 cm narazen. Sončnice tudi lahko sadimo v mešanici s koruzo, vendar na 50 kg koruze ne smemo vzeti več kot 8 do 10 kg sončnic, ker bi te ob večji količini škodovale koruzi. Gnojimo jim s lrlevskim gnojem, vendar so sončnice hvaležne tudi za gnojnico in umet. gnojila. Važno je tudi, katero sorto sončnic posejemo za krmo. Crnobarvno seme ni priporočljivo v krmske namene. Zelo dobre izkušnje imamo z belobarvno ogrsko sončnico, ki doraste že v 12. tednih. Še preje dozorijo sončnice s prižastim semenom, ki so zaradi tega priporočljive posebno za sajenje v strnišče. V Celovcu je dobiti v prodaji to seme po 8.— šil. za 1 kg. V Podjuni, kjer vendar sončnice pridelujejo stalno za olje, pa imajo itak povsod seme doma. France Vernik. lahko o uporabnosti posameznih hybridnih sort za naše kraje. Docent dr. A. Buchinger na Dunaju ocenjuje letos čas dozorevanja in prikladnost hybrid- sort za posamezne lege in posamezne gospodarske namene takole: Sorta Wisconsin 355 uspeva v vseh legah, v katerih dozori naša domača koruza, ne da bi jo bilo treba umetno sušiti. Ta sorta je za pridelovanje silažne in zelene krmske koruze prikladna tudi za vse, za turščico ostrejše lege. Sorta Nodak 301 je za teden poznejša od Wisconsin 355 in gre skoraj v vseh naših koruznih legah, ne da bi jo bilo treba umetno sušiti. Je prikladna za zeleno koruzo in siliranje v naših koruznih legah. Sorta Wisconsin 525 je za teden poznejša od sorte Nodak 301 in dozori v vseh ne preostrih koruznih legah. Umetno sušenje te sorte vendar ni potrebno samo v ugodnejših koruznih legah. Za siliranje 'in zeleno krmo je ta sorta prikladna skoraj v vseh koruznih legah. Sorta Wisconsin 641 A je približno za teden poznejša od Wisconsin 525 in gre kot koruza za zrnje v vseh dobrih koruznih le- če je rž pregosta, raste bujno v višino in zaradi nežne slame kmalu poleže. V tem primeru ne pomaga mnogo pravilna prehrana oz. gnojenje rastlin, ker se krepka slama tudi pri najboljši prehrani ne more razviti. Rastlina sili k soncu v borbi za obstanek m kre brez njega ne more živeti, raje ošibi lasten organizem, ker bo ta itak stvoril toliko semena, da pleme ne izumrje. Dolžnosti vzdrževanja plemena pa je temeljni zakon v naravi, kateremu se vsa živa bitja pokoravajo. Naši gospodarski interesi so seveda drugi. Nam ne gre za vzdrževanje plemena, temveč za čim obilnejši in kakovostno boljši donos. Zaradi tega bomo vse storili, da ga do- Letošnje pomanjkanje krme nas sili, da izrabimo vse vire in možnosti prehrane živine. Kjer imajo pašnike, bodo živino skoraj, čim bo izginil sneg, nagnali na pašo. Toda ne samo na naravne in umetne pašnike, ampak tudi na travnike lahko gre živina spomladi past. Vem, da ima tozadevno še večina gospodarjev pomisleke; večji del gospodarjev se boji, da bo po pomladanskem popasen ju manj pridelka, manj sena. Toda vsi tostvarni pomisleki, gospodarji, so odveč. Ravno nasprotno, čeprav se vam bo zdelo protislovno, s pomladansko pašo na travnikih lahko dosežemo. Vsaj pravzaprav v vseh zapadnih evropskih državah izrabljajo dandanes z najboljšim uspehom travnike z izmenično uporabo, s košnjo in pašo. In s tem dosežejo ne samo največje, ampak tudi kakovostno najboljše pridelke. Toda ta način, seveda smotrno izveden, je poglavje zase. Paša in hoja živine po travnikih, katere navadno samo kosimo, rušo zgosti in jo znatno izboljša. Razen listnati plevel kot divje korenje, dresen, osat, krebulja, bršč itd. ne prenese hoje, ker ljubi rahlo zemljo. Redilne, nizke trave in detelje pa ravno nasprotno uspevajo bolje v stisnjeni vležani zemlji. Za večji in boljši pridelek, katerega imamo s popasenega travnika, moramo temu vendar nuditi tudi več hranilnih snovi. Čim smo s pašo na travniku nehali, moramo razbrskati kravjeke in površino, ako gre za ma-lo-humozna rudninska zemljišča, pokriti s tanko plastjo hlevskega gnoja ali komposta (katerega vendar pri nas menda nikjer ne delajo!). Tudi gnojnica nam mesto gnoja gah. Njo vendar v ugodnejših, boljših koruznih legah ni treba umetno sušiti. Sorta Iowa 4316 je za teden poznejša od sorte VVisconsin 641 A in uspe kot koruza za zrnje samo v ugodnejših boljših koruznih legah. Umetno sušenje zahteva ona v vseh, razven v najboljših koruznih legah. Za siliranje in zeleno krmo je ona prikladna v dobrih koruznih legah. Sorta Indiana 419 je za teden poznejša od Iowa 4316 in gre kot koruza za zrnje samo v najboljših koruznih legah. Umetno sušenje je pri njej skoraj vedno potrebno. Prikladna je za pridelovanje silažne in zrnate turščice samo v najboljših koruznih legah. Letošnja ocenitev hybrid-sort po dr. A. Buchinger-ju bi bila torej za naše kraje v pogledu dozorevanja nekoliko ugodnejša kot preizkušnja iz Komberga v letu 1950. Opozoriti je vendar še dalje, da spadajo ameriške hybrid-sorte pretežno v vrsto konjskega zoba, ki ni tako priljubljen za napravo koruznega zdroba (polenta) kot naše trdo-znate vrste. Večjo množino otrobi, katere dajo čiste heterozne sorte, vendar v prašič-jereji ne motijo toliko. V. sežemo in bomo škodljivi vpliv goste setve ali premočnega obrastenja odstranili. Potrebno razredčenje pregosto rži bomo najuspešneje izvršili s težko njivsko brano in z njo izpulili toliko rastlin, do bodo preostale irfiele dovolj zraka in svetlobe. Pri takšnem brananju je glavno pravilo: ne glej, kaj brana dela! Po brananju pojdi na polje šele čez 8 — 10 dni, ker takrat boš šele spoznal, kako koristno je bilo hrananje. Brananje izvršimo dvakrat po dolgem, ali pa enkrat po dolgem in počez, dokler žita niso previsoka in kadar se je zemlja do-voljno osušila, da se za brano vzdiguje prah. Žita ne smemo branati, dokler je zemlja vlažna, ker sicer napravimo več škode kot koristi. Vernik. lahko dobro služi. V primeru, da ni na razpolago ne gnoja in ne gnojnice, pa bo kazalo dati na 1 ha površine 150 do 250 kg nitra-monkala (ap. am. solitra). Predpostavljam seveda, da smo založili travnik že v jeseni ali vsaj zelo zgodaj spomladi s 400 do 600 kg fosfornega in 200 do 300 kg kalijevega umetnega gnojila. France Vernik. ERP-prispevki za izvedbo primerjalnega gnojenja na planinskih pašnikih in na drugih visokoletečih pašnih površinah, ki se nahajajo v planinskem pasu. Iz zadnje številke uradnega lista Dež. kmetijske zbornice za Koroško (Karntner Bauer z dne 15. 4. t. 1.) je povzeti, da bodo tudi letos na razpolago za izvedbo primerjalnih gnojenj za površine do največ 10 ha planinskih pašnikov ERP-podpore oz. prispevki v višini 400.—• šil. na 1 ha površine. Umetnih gnojil in mešanega apna, celokupno v količini 1700 kg, mora poskusnik potrositi na 1 ha površine za 808.— šil. Za prevoz in za pocenitev nitramonkala pa dobi ta izplačano 400.— šil. Prošnje za te prispevke oz. za upoštevanje pri izvedbi primerjalnih poizkusov je čim-preje predložiti Deželnemu planšarskemu nadzorništvu Deželne vlade v Celovcu. Kaj bomo delali... ... na polju 1. Pri pesi: Na večjih površinah in na lahki ter plitki zemlji sejemo z boljšim uspehom peso že sedaj na stalno mesto, predvsem sladkorne vrste, ki presajanje prav slabo prenesejo. Peso sejemo dosti zgodaj, ker se v začetku počasi razvija. V kolikor ji že nismo gnojili jeseni, dajmo ji sedaj na 1 ha 60 voz hlev. gnoja, 3 q kalijeve soli, 4 q fosfornega gnojila in polovico do eno tretjino vse količine dušika, ki smo ga ji namenili, to je 1 do 1,5 q od 3 do 4 q. 2. Pri korenju: Prav preudaren živinorejec, predvsem prašičerejec, seje kot glavni sadež vedno tudi nekaj korenja, ki od vseh okopavin najbolje prenese sušo in ki od vseh okopavin najblagodenejeje vpliva na zdravje, predvsem na zdravje plemenskih svinj, konjev in molznic. Sicer tudi v ozimni ječmen, oz. rž ali jari ječmen sejemo lahko v vrste korenje, predvsem skromnejše temno-barvne sorte Marktgartner ali Nantaiser. 3. Pri krompirju: V kolikor smo za krompir zemljo že v jeseni ali spomladi zorali in mu podorali drobno razkrojeni hlev. gnoj ter fosforna gnojila (predvsm superfosfat, 4 q na 1 ha) sedaj njivo do sajenja v presledkih 5 do 8 dni vlačimo in, kjer se nahaja v zemlji pirnica, tudi kultivatramo. Kjer vendar v bolj suhih legah zaradi očuvanja zimske vlage že sadimo, sadimo z najboljšim uspehom v brazde za osipalnikom ali v jamnice z ogrodnikom. V sicer nepriporočljivem primeru saditve za plugom polagamo gomolje ob stran na nagib brazde, da je pod gomoljem rahla zemlja. Če krompirju nismo dali že pred dvema meseci kalijevo sol mu sedaj damo v brazde ali ob brazdah v vrste patentkalij in sicer 350 do 450 kg na 1 ha. V suhih legah (posebno na suhi težki zemlji) damo ves umetni dušik z najboljšim uspehom žveplenokisli amonijak ali z dobrim uspehom nitramonkal in sicer v količini 200 do 300 kg na 1 ha, dočim damo na suhih lažjih zemljinah sedaj le polovico te količine (ostalo količino šele pred osipa-njem), v vlažnejših legah pa sedaj sploh še ne trosimo tegak in ga damo v dveh do treh odmerkih pred okopavanjem in pred osipa-njem. ... na travnikih Nadaljujemo z oskrbovanjem ter zatiranjem jesenskega podleska. Predvsem v deževnem in oblačnem vremenu razvažamo tudi gnojnico, katero zaradi ohranitve tako zelo hlapljivega redilnega amonijaka najboljše razredčimo z dvojno ali še bolje z 5 do 10 kratilo množino vode. V zadnjem primeru je ekonomsko-gospodarsko razpršitev uspešno mogoča predvsem le s cevmi in z gnojani-mi napravami (pumpo). S prav dobrim uspehom mešamo med gnojnico za travnike tudi superfosfat, ki deloma veže tudi amonijak in preprečuje izhlapevanje tega, predvsem pa ugodno spopolnjuje gnojnico s fosforjem. ... pri živini Breje krave in svinje krmimo kak mesec dva pred otelitvijo in oprasanjem posebno krepko z beljakovinskimi in rudninskimi krmili, ne da pri tem živali pitali. Vsled slabega, nezadostnega zimskega krmljenja je večji del brejih živali tako izčrpanih, da se povsod pojavlja lizanje, grizenje jasli, trda hoja, usnjata koža, volčič in končno celo ko-stolomnica. Pokladamo zato vsaj brejim živalim vsak dan klajno apno in ribjo moko ter jih spuščamo dnevno za delj časa na prosto in sonce ter s tem v znatni meri preprečujemo težke porode, ki so posebno letos prav pogosti. ... na zelenjavnem vriu Če še nismo posejali peteršilj in korenje, je treba pohiteti. Nadalje sejemo rdečo peso, špinačo in razne solate. Sadimo grah, če-bulček, česen in šaloto. Sejemo na zavetne in dobro gnojene grede zgodnje kapusnice, zelje, ohrovt, kolerabe, karfijolo. S hlevskim gnojem pognojimo grede, na katere bomo sadili sredi maja kumare, paradižnik in papriko. Suh plevel in travo vrta pograbimo in damo na kompostni kup. Vrt mora biti sedaj urejen in posnažen, ker napravlja, posebno če je pri hiši, dober vtis in prijetno okolje. V. Kaj storim, če je rž spomladi pregosta 0 vigredni paši po travnikih ZA GOSPODINJO IN DOM Pripravimo jedila okusno Marsikatera gospodinja še ne ve, da mora jedilnik nuditi družini prijetno izpremembo, sicer se organizem naveliča vedno ene in iste jedi, pripravljene v isti obliki. Zato si bo pametna kuharica sestavila prepost jedilnik za ves teden. Pazi, da bo jed vedno okusno pripravljena, ker le tako bo telo hrano dobro izrabilo. Žleze, ki izločajo prebavne sokove, delujejo dobro le takrat, kadar dobe pobudo od živcev okusa in vonja. Hrana, ki jo okusno in skrbno pripraviš in lepo postrežeš, vzbuja dober tek in zadovoljstvo. Izbiraj le zdravo hrano! Ne sme te zapeljati napačni gospodarski čut, da bi uporabila pokvarjeno jed le zato, ker se ti je zdi škoda zavreči. Meso, ki se je že začelo razkrajati, kar spoznaš po duhu in zunanjosti, je škodljivo, prav tako vsa zelenjava, ki je že nagnita ali Koristnost soli v gospodinjstvu Sneg iz beljakov se napravi hitreje, če dodamo nekaj zrn soli. Mast pri pečenju ne poka in ne brizga iz kozice, če jo malo osolimo. Slaščice v pečici se nam ne bodo sežgale, če potresemo na pekač nekoliko soli. Bledi rumenjaki jajc postanejo temnejši, če jih potresemo z nekaj zrnci soli in jih pokrijemo za deset minut. Plesen na suhem mesu in klobasah odpravimo, če drgnemo meso s kašo iz soli in vode. Cez nekaj časa se naredijo kristali, ki preprečijo zopetno pojavo plesni. Če nam hoče ogenj ugasniti, vržemo po žerjavici pest debele soli. Ogledala in šipe postanejo hitro čiste in blesteče, če jih čistimo s slano vodo. Umazano kopelno gobo osnažimo najbolje, če jo pustimo nekaj ur v slani vodi in jo potem temeljito izplaknemo v več vodah. Nato jo privezano in vrvici posušimo na zraku. Neprijeten vonj po oljnatih barvah v sobah in omarah odstranimo, če postavimo vanje':po-sodo, napolnjeno s soljo, ki vsrka ves neprijeten duh nase. Umazane košare postanejo zopet čiste, če jih oribamo z vlažno soljo. Perilo nam ne bo zmrznilo, če ga izplaknemo v slani vodi. Preproge ohranijo svojo živo barvo, če jih pred čiščenjem potresemo z drobno soljo in jih po končanem čiščenju obrišemo z mokro krpo. Grgranje s soljo v mlačni vodi jemlje tudi slab vonj, ki prihaja iz ust. Utrujene noge osvežimo, če jih okopljemo v mlačni in zelo slani vodi (ono pest na škaf vode). vela. Zelenjavo lahko kljub temu uporabiš, če odstraniš vse pokvarjene dele. Zelo moraš biti pazljiva pri različnih konservah, ki svojega okusa ali zunanjosti bistveno niso spremenile, se pa že razkrajajo. Konzervirano zelenjavo moraš vselej prekuhati, da postanejo zaradi kuhanja morebitni izločki glivic neškodljivi; vkuhanega mesa pa ne smeš uporabiti, čeprav so znaki razkroja prav neznatni. Strupeni izločki glivic, ki so razkroj povzročile, se s kuhanjem ne uničijo m dostikrat je tako meso celo smrtno nevarno. Tudi pregreto jed marsikatero telo ne prenese. Ko sestavljaš jedilnik, misli na ljudi, za katere boš kuhala. Doraščajočim otrokom ne boš nudila samo beljakovinaste, ampak tudi vfeč druge hrane. Za družinske člane, ki opravljajo težka ročna dela in se mnogo gibljejo na zraku, boš pripravila krepko, močno hrano, ki jo sestavljajo teže prebavljiva živila: stročnice, močnate jedi, masti itd. Za duševne delavce in one, ki mnogo sede, pa boš izbrala tako hrano, ki ne bo obremenjevala njihove prebave. Posebno pažnjo posveti starim ljudem, pri katerih organizem že slabo deluje. Lahka in okusna jed jim ne bo obremenjevala želodca. Prav tako skrbno pripravi jedilnik za bolnika ali okrevajoče. Pri sestavi jedilnika se oziraj na letni čas. tane, 3 žlice mleka, V» kg orehov, pecilni prašek, limonovo lupino. Mešaj presno maslo z rumenjaki in sladkor-! jem, odiši z limonovo lupino, prilij smetano in , , , | mleko, prideni s pecilnim praškom zmešano rmzo vedno le mešano hrano m sicer 1 moko ^ ko si 2e yse dobro zmešala> mu rahlo primešaj še trd beljakov sneg. Stresi zmes v pekač, pomazan s presnim maslom, pomaži z jajcem, potrosi z drobno zrezanimi in z žlico sladkorja zmešanimi orehovimi jedrci. Peče naj se v srednje vroči pečici 'Vi ure. Pečeno potrosi še z vanilijevim sladkorjem in hladno razreži na poljubne koščke. Dajaj na nekaj močne in nekaj lahke hrane. Po juhi boš | nudila vedno še nekaj bolj tečne jedi, zelenjavni juhi naj nikar ne sledi še zelenjavna prikuha! Vedi, da tudi s skromnimi sredstvi lahko pripraviš okusna in tečna jedila! Kuharski recepti Jetrni riž v goveji juhi Potrebuješ telečjo vranico (Milz) ali 15 dkg telečjih jetrc, eno ali dve žemlji, 1 jajce, čebulo, peteršilj, majaron, česen, poper in žlico moke. Jetra nastrgaj, žemlje namoči v juho ali vodo. V žlici razgrete masti zarumeni drobno zrezano čebulo in drobno zrezan peteršilj. S tem zabeli namočene in ožete žemlje, prideni nastrgana jetra, odišavi s poprom, majaronom in s strokom s soljo strtega česna. Potrosi prav malo z moko, dobro razmešaj in stlači skozi kruhov strgalnik v vrelo govejo juho. Ko je površina juhe pokrita z rižem, ga s penovko poberi v jušni lonec. To delaj toliko časa, dokler imaš kaj zmesi. Ko je ves riž gotov, mu prilij čiste juhe in postavi na mizo. Orehove rezine Potrebuješ 3 jajca, 10 dkg presnega masla, 12 dkg sladkorja, pol kg bele moke, 5 žlic sme- Tudi igrača naj pospešuje otrokov razvoj Igrača ne sme otroka samo navduševati in razveseliti, ampak tudi podpirati njega skladni telesni in duševni razvoj. Znano je, da se otrok rodi z določenimi dispozicijami, to je z notranjimi možnostmi za nadaljnji duševni razvoj. Razumni starši bodo storili vse, da se te dispozicije razvijejo v sposobnost ali celo v talent. Igrače imajo pri tena velik pomen in prav zato jih moramo pametno izbirati. Že v zibelki dajemo malemu različne igračke, s katerimi se igra, z njimi maha, tolče in posluša njih glas. Zavrže pa jih takoj, kakor hitro je lačen ali moker, žejen ali zaspan. Ker nosi otrok vse igrače v usta, morajo biti vedno čiste jn iz takega materiala, da jih lahko očistimo, razkužimo in da otroku ne škodijo. Ko otrok shodi, mu dajmo gibljive igrače: žogo, obroč, itd., s katerimi si bo pravilno razvijal mišice in gibčnos,t telesa. Poleg tega pa take igrače, zlasti žoga, uvajajo otroka v disciplino, kajti skupna igra omejuje osebne želje in navaja na spoštovanje določenih pravil, ki jih zahteva skupna igra. Z dobrimi in primernimi igračami moremo zavestno vplivati na otrokovo samostojnost, iniciativnost, aktivnost, hrabrost itd. Gradbeni material, ki nudi otroku polno kombinacij, ga razveseljuje in vedno znova navdušuje ter razvija v njem aktivnost. Ce otrok dolgo časa sestavlja kako komplicirano igračko, se bo v njem razvila samostojnost; iniciativnost, pogum in hrabrost pa najbolj razvijajo primerne igre s telovadnimi igračami. Z drugimi igračami, kakor razne metlice, kuhinje, posode, krtače, itd. se bo otrok privadil redu in tudi spretnosti. Veliko pomenita za otrokov duševni razvoj tudi njegova radovednost in želja za znanjem. Tukaj starši večkrat grešijo. Otrok namreč izraža ta svoja čustva v tem, da razdira igračke, ,,da bi pogledal, kaj je notri". Seveda staršem tako razdiralno delo ni po volji, ker otroka ne razumejo in ga celo kaznujejo, namesto da bi kupili svojemu malemu igračke, ki bi jih lahko nemoteno razdiral in sestavljal ter si tako ute-šil svojo radovednost in pridobil majhne izkušnje* * < ■- Mnogi otroci ljubijo glasbo in jo radi poslušajo. Zakaj bi jim ne kupili igrače, s katerimi bi si lahko razvijal posluh? Z lepimi igračami tudi razvijamo v otroku estetska čustva. Ni potrebno, da so igrače dragocene, glavno je, da so lepih oblik in naravno izdelane. Psiček naj bi bil res psiček in ne oglato izdelana stvar. V otrocih tudi prevladuje želja, da bi ,.nekaj" postal, ali šofer, ali železničar in podobno. Dajmo mu za te poklice primerne igrače, kako se jih bo otrok razveselil in kako mu bodo koristile! Mamice, ako hočete lepo vzgojiti svojega otroka, premislite, kakšno igračo mu boste kupile in kakšno korist bo imel od nje! Telečja prša nadevana z jetrnim nadevom Potrebuješ 1 kg telečjih prs, 20 dkg telečjih jetrc, čebulo, česen, poper drobtine, limonovo lupino. Meso operi, odstrani mu rebra, nasoli in pripravi odprtimo. Jetra zmelji, prideni sesekljano čebulo, peteršilj, ščepec majarona, zrno ali dva strtega česna, popopraj, prideni malo sesekljane limonove lupine in žlico ali dve drobtin. Vse to zmešaj in nadevaj v meso. Nato dobro zašij in deni v pekačo, kamor si položila prej odstranjene kosti. Razgrej dve žlice masti, polij meso in ga daj peči. Med pečenjem meso pridno polivaj. Ce se sok v pekači posuši, mu prilij nekaj žlic vode ali juhe. Pečenka naj se peče približno 1 uro in pol. Ko je pečena, odstrani nit, razreži primerne kose, zloži na krožnik in polij z omako. Okrog lahko naložiš popečenih krompirčkov, grahove rižote, zabeljenih karfijolnih cvetk itd. Praktični nasveti Jedi se hitro strdijo, če primešaš vodi, v kateri se hlade, precej soli. Srebrnino lepo čistiš v vodi, v kateri kuhaš olupljen krompir. Pepela od cigaret nikoli ne zamotavaj, ker je dobro sredstvo za čiščenje šip, zrcal in kovina-stih predmetov. Linolej ostane dalj časa lep in se ne lomi, če ga namažeš mešanico olja in kisa v razmerju 1:1. Madeže plesni in drugo nesnago odpravimo s pobeljenih sten, če jih drgnemo s sredico svežega belega kruha. Če si jajca pretrdo skuhala, to še ni nič hudega. Položi jih za pol minute v mrzlo vodo, pa bodo postala mehkejša. Kadar kuhaš krompir, prideni nekoliko pecilnega praška, pa bo krompir bolj močnat in bel. Staremu krompirju prideni sladkor, pa bo imel okus kot nov. Brinjeve jagode niso dobre samo kot doda-teh h kvaši za divjačino ali h kislemu zelju, ampak osvežijo tudi zrak v sobi. Na lopatici prinesemo žareče oglje ali žerjavico od drv, stresemo nanjo pest stlačenih brinjevih jagod ter stopimo z lopatico nekajkrat po sobi sem in tja. Para brinjevih jagod prežene zlasti po jedi ves neprijeten vonj. Prijeten vonj se razvije tudi, ako zažgeš samo brinjevo vejico, pa tudi, če vliješ žlico ostrega kisa na razbeljeno železo. AVGUST SENOA V/< Nimajo vodje, nimajo ne prahu ne svinca, dva tretjini sta jih padli. Uskoki naskakujejo ko glad-ni voleje, v rokah se jim bliska turški nož. Zdaj sta se zgrabila po pokopališču sekira in nož, po dva in dva se bore, sekajo, bodejo, mečejo in davijo, po gomilah teče kri, kakor da cveto na grobovih rože. Zdaj branijo Stubičani se cerkvena vrata. Tu stoje v kolu in mahajo okoli sebe s sekirami ter sekajo uskoške glave, kakor bi cepili drva. v ..Strahopetci!" kriči na Uskoke Alapic, „kaj se opletate? Nad njel Pokoljite jih! „Stojte!“ se zasliši glas iz cerkve in na prag stopi vojvoda Gubec, ki drži v vsaki roki po en samokres. Kmetje povesijo orožje, banovci tudi. „Ali si ti vojskovodja?" vpraša Gubec Ala-piča, ki je ves začuden strmel v kmeta. „Sem.“ ..Poslušaj. Podari tem ljudem, Stubičanom življenje in svobodo, da ne bodo umrli zastonj, saj imajo žene in deco, jaz pa ti bom napravil protiuslugo in ti bom izdal, kam se je skril Matija Gubec, začetnik in poglavar vstaje." „Kmeokega kralja mi boš izdal?" radostno vzklikne Gašper, ves presenečen; „naj bo! Podarim jim življenje in svobodo in jih povsem pomilostim, če mi predaš Gubca." „Prisezi pri krvi Kristusovi." „Prisežem pri krvi Kristusovi", reče Alapič in dvigne tri prste. „Evo me, vzemite me“, reče mirno vojvoda in vrže stran orožje, „Gubec sem jaz!" „Ti?“ prebledi banov namestnik. „Da, jaz sem začetnik vstaje, poglavar vojske in branitelj svobode." „Ali veš, kaj te čaka?" ga vpraša Alapič. „Vem; odpravimo se, vodi me, kamor te je volja. „Vedite ga na stubiški grad, a te kmete branite vsakega napada in Žale besede." „Zbogom, bratje!" se Gubec obrne k zadnjim junakom svoje čete, ki so s solznimi očmi pokleknili okoli njega. ..Vstanite, ker kleči se samo pred Bogom. Naša stvar je propadla, tako je pač bila višja volja. Bog je pravičen, ne klonite, ker svetli dan svobode bo naposled le napočil; zdaj čas še ni dozorel. Jaz bom umrl, a vi živite, vrnite se med svojce, naš rod ne sme izumreti. Blagoslavljam vas in odpustite mi.Eno vas še prosim: zapuščam vam Jano, ubogo siroto, skrbite lepo zanjo. Ali boste?" „Bomo! Bomo!" odgovore kmetje in poljubljajo svojemu vojvodi roke. ..Zbogom, bratje! Zbogom, svoboda! Zbogom, draga moja zibel!" vzklikne Gubec in se ! odtrga kmetom, ki se jočejo in ne morejo izpu- stiti njegove roke. Potem se obrne k Alapiču in reče: ..Gospod vodja, evo me, vodite me!" Nad stubiško dolino se je po vrhovih razlivala sinja svetloba mesečine, širom obzorja blešči sneg ko odeja iz diamantov, širom doline cveto po snegu krvave rože smrti. Sest ur sta se v tem dolu borili med seboj svoboda in nasilje, šest ur se je tu svetil prvi pramenček zavesti hrvaškega ljudstva in je — ugasnil. Hrvati so zadušili hrvaško svobodo. Ko pokošeni z enim samim zamahom orjaške kose leže na zemlji vrste mrtvih junakov — isti so jim obrazi, iste poteze, ista zibel, podobna noša in isto prekletstvo. S sinjim bleskom noči se meša rdeči požar vasi, iz katerih nosijo Uskoki svoj plen, skozi noč se razlega obupni krik onečaščenih žena, a drevje kraj pota nosi sredi zime nenavadno sadje: na vsaki veji visi od mraza odrevenel krnet, k; so ga obesili Uskoki. Na gradu Stubici pa je veselo. Gospod Alapič pogošča častnike. S počrnelim obrazom sedi grbavec sredi pijane tolpe, polni čaše, poje in kriči pa slavi s plemenito kapljico zagorskega vina propast kmečke svobode. Gospod Alapič pogošča svoje častnike z rajnim vinom, svetlo-rjavo okusno pečenko, belim kruhom in kmečkimi dekleti, ki so jih Uskoki šiloma privlekli s seboj v mesto. Vino teče, očesa plamene, pesem se razlega a pogažena nedolžnost ljudskih j otrok kriči iz svetlih oken stubiškega gradu I obupno do neba. Na pokopališču spe mrtvi ju- naki, a ena duša živi. Na pragu cerkvice sedi Jana, v naročju ji počiva truplo zaročnika, ki ji ni bil usojen. In dekle ga poljublja, objema, boža po laseh in mu skozi solze šepeče v uho: „Moj, moj, moj!" V stolpu stubiškega gradu je neko okno temno. Debelih železnih drogov se oprijemata dve močni roki, okovani v verige, a za njimi strmi v pusto mrtvaško polje bledo lice — Gubec! Sliši gosposke pesmi in smeh in kmečki vik in jok. Solza zatrepeče v njegovem očesu, oči dvigne k nebu in šepeta v temno noč: „Srečne zlate zvezde! Tisoče in tisoče let zrete na svet, še tisoče in tisoče let boste nad njim sijale. Srečne ste zvezde, ker mojo strto srce mi tiho šepeče, da boste gledale tudi moje svobodno, srečno hrvaško ljudstvo." XXXVI Medtem ko se je hrvaška gospoda zbirala, da zlomi kmečko burjo, se je vzdolž Save na štajerski strani dvigalo mesto za mestom. Zanos je vzburil slovensko kri, puntarska povodenj se je z visokimi valovi razlila po vsej deželi. Uprli so se kmetje v Blancah, v Rajhenburgu ni ostalo ničesar drugega ko trdne zidine grada, blizu Sevnice je stala na polju Iljina vojska, Boštanj so zažgali, Andrej Hribar je zanesel petelinje pero v Radeče, a kmetje grofa Lamperga so se pod svojim županom oborožili. Zaman jih je rotil grajski upravitelj Janko Gvedič naj ostanejo gospodi zvesti in branijo grad. Tako meščani kakor kmetje so se udarili preko Zidanega R ADIO-PROGR AM RADIO CELOVEC Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 6.20 Jutanja glasba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 9.05 Zelje poslušalcev — 10.15 in 15.00 Šolska oddaja — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 14.10 Kar si želite — 17.10 Popoldanski koncert. Poročila dnevno ob: 7 00, 8.00, 12.30, 17.00, 20.00 in 22.00. Sobota, 18. april 8.45 15 minut za našega malega poslušalca. Kar športnika zanima — 10.45 Šolska oddaja — 11.00 Veder dopoldne — 14.30 Zeli si kaj! — 15.15 Kulturno zrcalo tedna — 16.15 Mala filmska revija — 18.00 Benetke danes — 20.15 Športna poročila — 20.20 Opereta — 22.30 Plesna glasba. Nedelja, 19. april 7.15 Sonček čez hribček gre, pesmi v nebo done... — 8.10 Kmečka oddaja — 9.15 Domača glasba — 10.00 Maša — 11.45 Godba na pihala — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 18.30 Šport in glasba — 20.15 Športna poročila — 20.20 Radijski oder. Ponedeljek, 20. april 10.45 Iz ženskega sveta — Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slovenska poročila in objave. Teden in mi. Komorna glasba — 20.15 Specialno za vas! — 20.45 Literatura v ponedeljek. Torek, 21. april 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slovenska poročila in objave. Zdravniški vedež. Hodil po zemlji sem naši... — 15.30 Za ženo in družino — 18.30 Za našo vas — 18.45 Kmečka oddaja — 20.15 Opera. Sreda, 22. april 10.45 Iz ženskega sveta — 11.00 Šolska oddaja — 14.30 Slovenska poročila in objave. Pesmi jugoslovanskih narodov — 19.15 Vedra oddaja — 20.15 „Mi se peljemo s potovalnim uradom!" Četrtek, 23. april 10.45 Veder dopoldne — 14.30 Slovenska jporo-čila in objave. Okrog ženitovanja — 20.15 Igra RADIO LJUBLJANA Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah; 5.30 Dobro jutro dragi poslušalci! — 7.00 Radijski koledar in pregled tiska. Poročila dnevno ob: 5.45, 6.30, 12.30, 15.00, 22.00 — 19.00 Radijski dnevnik. Sobota, 18. april 12.00 Igra orkester Radia Ljubljana — 13.50 Kulturni pregled — 14.00 Narodne pesmi — 16.20 Med glasbenim sporedom zanimivosti iz znanosti in tehnike — 17.20 Za pionirje — 20.00 40 veselih minut — 20.20 Igra plesni orkester Kurt Edelhagen — 21.00 Glasbena kultura narodov Jugoslavije. Nedelja, 19. april 8.00 O športu in športnikih — 9.40 Igrajo veliki zabavni orkestri — 11.00 Od pravljice do pravljice — 12.45 Želeli ste — poslušajte! — 15.30 Za naše kmetovalce — 16.00 Narodne pesmi — 16.30 Radijska igra — 21.00 Glasbena kultura narodov Jugoslavije. Ponedeljek, 20. april 12.45 Narodne pesmi — 13.30 Novi filmi — 15.30 šolska ura — 18.30 Jezikovni pogovori — 20.00 Okno v svet — 20.10 Koncert lahke glasbe, Torek, 21. april 11.00 Šolska ura — 12.45 Med glasbenim sporedom zanimivosti iz znanosti in tehnike — 18.00 Umetne in narodne pesmi — 18.30 Kulturni pregled — 20.00 Radijska univerza: Rak na pljučih — 20.15 Opere. Sreda, 22. april 13.00 Z obiskov pri pionirjih — 15.30 Zdravstveni nasveti — 18.45 Slovenska pesem v priredbi Franceta Marolta — 20.00 Radijska igra — 21.00 Glasbena kultura narodov Jugoslavije. Četrtek, 23. april 13.00 Odgovarjamo na vprašanja pionirjev — 16.00 Oddaja za žene — 18.00 Partizanski napevi — 18.40 Slovenske umetne pesmi — 20.10 Želimo vas razvedriti — 21.00 Glasbena kultura narodov Jugoslavije. Še teden dni lahko odločate Izrežite in takoj oddajte na pošto! Odpošiljatelj: - — - - - Drucksache znamka Želim, da bi ..Slovenski vestnik" izhajal v sedanji obliki dvakrat na teden. Želim, da bi ..Slovenski vestnik" izhajal enkrat na teden na 8 do 12 stra- Biicherzettel • Slovenski vestnik neh z mesečno slikovno pri- CELOVEC -KLAGENFURT lo go. Gasometergasse 10/L Nezaželjeno prečrtajte! SKLADIŠČE STRELIVA JE EKSPLODIRALO V OKOLICI GLAVNEGA MESTA FORMOZE Na veliko noč zjutraj je nastala v Taipi v bližini glavnega mesta Formoze v nekem skladišču streliva eksplozija. Pri tem je bilo 25 oseb ubitih, 270 pa ranjenih. En kilometer okoli so bile številne hiše hudo poškodovane. Eksploziji je sledil požar, ki je uničil 1200 ton eksploziva. POGREŠANO LETALO V ALPAH Britanski rekordni letalec Tom Haykow se je v petek preteklega tedna v Miinchenu dvignil, da bi preletel preko Salzburga in Koroške v Beograd, da bi postavil nov rekord London—Beograd. Pet minut potem, ko se je letalo zgubilo v megli, so še slišali radijske signale. Od tega časa je letalec s svojim letalom pogrešan. Po poročilih domnevajo, da so brnenje letala slišali na meteorološki postaji na Dobraču, uro pozneje pa da so ga slišali kmetje na Korenu. Vse iskanje reševalnih skupin petih držav, Velike Britanije, Avstrije, Italije, Jugoslavije in Združenih držav je bilo URADNE OBJAVE PREPOVEDANO RAZPEČAVANJE Varnostna direkcija je na predlog Deželnega mladinskega sveta za Koroško razpečavanje 1. zvezka Male knjižne serije „Texas-Ro-man“ in sicer „Das andere Leben" (Ku-Klux-Klan) od Davisa Carterja v založbi in izdaji Založbe „AHV - Zeitschriften", Pavlina Alsdorf-Helm, Dunaj I., Domgasse 9, kakor tudi vse zvezke iste serije, ki bodo izšli do 31. decembra 1953, na osebe pod 16 letom starosti prepovedala. Ravno tako je prepovedala razpečevanje imenovanih knjig potom cestnih prodajalcev in prodajalcev časopisov. do doslej brezuspešno. V bližini Osojskega jezera so našli dele nekega letala, pa se je izkazalo, da so le ostanki letala, ki je strmoglavilo že med vojno. Nek smučar je sporočil, da je na področju GroBglocknerja opazil v razdalji 2 km dele nekega razbitega letala. Za točnejšo ugotovitev te najdbe se je dvignilo V MEŽICO Kakor smo že objavili, bo Zveza koroških partizanov ob proslavi 10. obletnice ustanovitve I. koroškega bataljona organizirala skupni izlet na „Prvo koroško partizansko srečanje", ki bo v nedeljo, dne 3. majnika, v Mežici. Da bo mogoče izlet čim bolj brezhibno organizirati in pravočasno pripraviti, je potrebno, da se vsi, ki se želijo udeležiti proslave v Mežici, čimprej prijavijo in oddajo predpisane dokumente za ureditev skupinskih potnih listov in viz. Zveza koroških partizanov bo v sodelovanju z uredništvom Slovneskega vestnika zbirala prijave in prevzela skrb za ureditev vseh potnih formalnosti, tako da udeležencem ne bo potrebno žrtvovati preveč časa in denarja za urejevanje potnih dovoljenj. Prijave udeležencev bodo sprejemali v naslednjih krajih V Celovcu: uredništvo Slovenskega vestnika, Gasometergasse 10 VZelezniKapIi: tov. Andrej Hauptmann VDobrlivesi: tov. dr. Luka Sienčnik V Globasnici: tov. Matilda Košutnikova V V e s e 1 a h: tov. Janez Wutte-Luc V Selah: Ogris Pepca v gostilni pri Maleju V Žužalčah: Gallob Janez VKapli na Dravi: Urh Olipic V nedeljo V Pliberku: tov. Lovro Potočnik v Brezni' kovi gostilni V Škofiča h: tov. Kori Portsch. Na Obir s kem: Boltezar Jože V Št Janžu v R.: Pepi Krasnik VKotmarivesi: Kristi Leutschacher V Hodišah: Joško Piček. VŠkocijanu: tov. Milena Groblacher V B i 1 č o v s u: tov. Hanzi Ogris V Šmarjetipri Pliberku: tov. Lipej Kolenik V B r n c i: tov. Janez Galob, p. d. Mark predpoldne pa še doda t a.q VŠmUtefu pri Pliberku: tov. Lojze Krištof VŠt. JakobuvRožu: tov. Rado Janežič v gostilni pri Šimeju Vsoboto in nedeljo: V Borovljah: tov. Andrej Wieser Vsak udeleženec mora ob prijavi predložiti veljavni potni list, če tega nima, pa veljavno osebno izkaznico („Identitatsausweis“). Le-ti morajo izpolniti in lastnoročno podpisati takoimenovano „Eidesstattliche Erklarung . Za mladoletne udeležence je potrebno tudi privoljenje s podpisom staršev, na isti tiskovini, ki bo na razpolago na prijavnem mestu. Za stroške tiskovin in potnih dovoljenj mora vplačati vsak udeleženec malenkostni znesek 5 šilingov. Da bo mogoče pravočasno oskrbeti potrebna prevozna sredstva, je n e o b h o d n o potrebno, da se udeleženci prijavijonajkasnejedo nedelje, 23. aprila 1953. O podrobnostih odhoda (točni čas itd.) bomo udeležence izleta pravočasno obvestili. mosta in Laškega, ter Gvediča, ki je bil prihitel za njimi, zapodili nazaj. Šestega svečana je 500 Ilijinih ljudi prodrlo do štajerske Loke na Savi. Neko krdelo je vdrlo v župnišče Jakoba Releka na Slapu in odneslo iz kleti vino. Nešteta množica se je zbrala, da se pridruži Hrvatom. „Ni davkov, ni mitnine, ni tlake, ni gospode, svoji smol" je vzklikalo slovensko ljudstvo in plaho so se poskrili plačanci nemških baronov. Še hujše je vzkipelo kmetstvo po smrekovju štajerskih strmin ob Savi. Kozje, Pil* štajn, Planina, Pišece, Kunšperk so se združili v junaško tovarišijo in že je od strahu zadrhtel mogočni celjski grad. Kremenjak kovač Pavle Šterc je dvignil v Planini sveto zastavo svobode in tisoč grl je zagrmelo po slovenskih hribih in dolinah geslo puntarjev: ..Svoboda v imenu božjem", a razkačeno ljudstvo je planilo na svoje tirane. Iz male kovačnice v mestu Planini so švigale iskre v nebo in, kakor bi trenil, se je dvignil ves kraj. Tlačane samostana svetega Jurija pod Gorami sta vodila Kašpar Martin in Jože Skomin, pod gradom Herburgom je zbral Krsto Gustak, a v Pišecah je kuril kmete Filip Višerič. Vsi so siti robovanja, ko gorski hudourniki so se zgrnili pod kovačev prapor vzklikajoč: ..Napočila je stara pravda! Hrvati gredo! Z brati Hrvati pojdemo tudi mi!" Zatrepetale so začudene vitke jelke, na svoji skali se je splašil orel, stari kristalni snežniki so živeje zableščali izpod davnega jarma, ker je kazalo, da bo burja odpihnila z njih vsa kamnita gosposka gnezda, da bo zasvetila zora, ko je Ludovik Posavski zmlel Franke in da napočijo zlati dnevi Sama, zakaj daleč nad snežnim valovjem gora, daleč iz temnega zelenja jelovih gozdov se razlega čarobni vzklik: ..Svoboda!" Pobožne menihe v samostanu svetega Jurija pod Gorami se opoldne dne 5. svečana 1573 poloti velik strah. Bilo je ravno opoldne in redovniki so sedeli za dolgo mizo refektorija*,krepčali telo z zlato kapljico ljutomerčana, dušo pa z ..Življenjem svetnikov", ki ga je bral, sedeč ob veliki žareči peči mlajši brat. Kar prihiti v refektorij, bled ko zid, debeli brat vratar in iztisne iz ust nad lepo okroglim podbradkom: „Častiti bratje, kmetje iz Planine gredo na nas! Reši nas Bog peklenske sile!" Opatu pade iz rok nož, s katerim je pravkar rezal hlebec, nato nadene na belo glavo črno kapuco in šatra k vratom samostana, pred katerimi je slišal oglušujoči hrušč in trušč, ter pogleda skozi lino ven. Četa oboroženih kmetov se je gnetla pred samostanom, a načeloval jim je čemeren, sajast možak. Klobuk je nosil na pošev, na njem pa se trese petelinje pero; močni život je bil odet v lep sobolji kožuh s črno svileno podlogo, a na prsih se mu beli platnen križ; ob boku mu visi sablja, za pas je zataknjen samokres, v rokah drži z železnimi žeblji okovan bat. Zraven njega silovito bobna bobnar, odet v razdrapan plašč deželnih brambovcev, s širokim kmečkim klobukom na glavi, za njim •) Tako se imenuje v samostanih skupna jedilnica. pa hrumi krdelo, ki maha s sekirami, kosami, sabljami in puškami. Možak stopi na kamen in spregovori: „Bratje, pred sto leti so se dvignili vaši dedje in s pestjo zapretili gosposkim gradovom: pomnite, mi nismo pseta, čeprav tudi nismo gospoda. Vrnite nam staro pravdo! Toda gospoda se je režala in naše dede paklala. Danes piha drugačen veter. Danes ne dvigamo pesti, ampak železni bat, ker prihaja nam v gosti Hrvat, naš brat. Ce ste babe, vrzite puške v stran in pokleknite pred gosposkim bičem! Ce ste možje, otresite verige, nabrusite sablje in zlomite gosposki bič!" „Zlomimo bič! Dvignimo bat!" se je razlegalo širom gora in okoli samostana. „Dobro! Odprite" zavpije vodja Pavle Šterc in udari z batom po vratih. Opat stopi predenj drhte. „Kaj želite, otroci?" vpraša starec. „Nič slabega", odgovori kovač, „ne bomo se dotaknili vašega posvečenega doma, niti ne bomo zažgali vaših pristav. Ni se vam treba nas bati. Prišli smo, da spuntamo ljudstvo po teh hribih. Naj je svoje, naj ne bode zasužnjeno. To ukazuje tudi gospod Bog, kajne, prečastiti oče? Svobodnega je ustvaril Adama. Dosti je davkov in tlake. Sedaj smo prelomili z gospodo. Vi pa, če ste res ljudje božji, če ste naše krvi, povzpnite se na prižnico in povejte na glas: Bog hoče, da je ljudstvo samo svoje! In da veste, zakaj smo prišli, prišli smo, ker smo lačni in žejni. Velika je vaša kuhinja, široka vaša klet. Ne ropamo — vljudno vas prosimo. Razdelite hrane in pijače ljudem, ki se pripravljajo na pot v Planino, odkoder sem prišel k njim.Tjakaj pridejo tudi Hrvati!" Opat ukrene vse potrebno in začne razdeljevati kruha, mesa in pijače ter ne reče nič. Kmetje, ki so sedli po tleh, so še dolgo pili dobro klo-štrsko vino in peli: ..Zlomimo bič, dvignimo bat, z nami gre Hrvat, naš brat!" Daleč se je razlegalo petje po hribih in gričih ter se spet odbijalo od samostanskih zidov, za katerimi so patri tiho šepetali molitve. Ko je že napočila noč, je kovač dvignil bat, razdrapani bobnar je na vse kriplje zabobnal Pavel Šterc pa je rekel: „Zbogom prijatelj! Grem naprej. Vi pa po-spite, rano zjutraj pa se odpravite v Planino." V štajerskem mestu Planini, nedaleč od Kozjega, buči ljudstvo v nizki široki sobi vaške krčme, sredi katere visi s stropa svetilka. Sami Slovenci so, visoki ljudje v dolgih kožuhih, dolga ostra lica pod kučmami. Pijejo vino i* majolik, udarjajo z dlanjo po mizah in čakajo vojvodo kovača, ki je bil odšel spuntati kraj pri svetem Juriju. (Dalje) Izdajateli, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16—24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Kiirntner Druck-und Verlagsgesellschaft m. b. H., Klagenfurt. Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, -PostschlieCfach 17.