ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Antun Matasovič: a) Susreti. Prvi dio. Ad maiora! Sarajevo, 1919. Piščeva naklada. Šiamparija D. i A. Kajon. — b) Susreti. Drugi dio. Sarajevo, 1920. Piščeva naklada. Štamparija D. i A. Kajon.
—   c) Cvijet pod staklom. Dvije duše. Po-žega. Vlastita naklada. 1921. Tiskara Narodne Prosvjete, zadruge s o. j. (Na naslednji strani je opomba: »Pripovijesti izdane u ovoj knjiži jesu treči dio zbirke »Susreti«.)
Pred mano leže tri lične knjižice, zbirke novel in črtic mladega hrvatskega pisatelja, ki je izšel iz vrst našega katoliškega laikata. Dr. Ljuba Marakovič piše o njem v »Hrvatski Prosvjeii« v svoji lepi študiji med drugim tudi: »Matasovič je katolički pisac.«1 Če naj bo s tem rečeno, da Ma-tasoviča diči v njegovih delih neka čudovita srčna milina, neko nadvse intimno razmerje do" onih stvari, ki so nam katolikom mile in svete, neka otroško topla ljubezen do Boga, potem ima g. doktor prav. Toda ta njegova intimna subtilna duševna notranjost je izražena na umetniški način in razen par mest — ki vplivajo na enega ali drugega nekoliko pridigarski
—   mora ali bi vsaj morala osvajati fino čuteča srca ljudi vseh ver, na slični način kot nas na primer osvoja Rabindranat Tagore...
Matasovič se je rodil 23. maja 1893. v Veliki Kopanici pri Vrpolju v Slavoniji. Ljudsko šolo je dovršil doma, štiri gimnazijske razrede deloma v Vinkovcih, deloma v Osijeku, nakar je prestopil na osi-ješko trgovsko akademijo, in ko je tudi to
1 1922, IX.  str.  114.
dovršil, na dunajsko eksportno akademijo. Po končanih trgovskih naukih je prebil začetek svetovne vojne kot učitelj v malem slavonskem selu Prnjavoru, kar prekrasno opisuje v prvem zvezku svojih »Susretov« ali »Srečanj«. Leta 1917. je bil nameščen kot suplent na trgovski akademiji na Sušaku, toda kmalu so ga odpustili, ker je nabiral podpise za Jugoslavijo. Zatem je prebil dve leti kot suplent na trgovski akademiji v Sarajevu (1917 do 1919). Naslednje leto je preživel v službi »Saveza hrvatskih seljačkih zadruga u Sarajevu«. Od maja 1920 do maja 1921 je bil uslužben pri »Hrvatsko-slavonskem gospodarskem društvu v Osijeku«, od lega časa naprej pa upravlja podružnico »Zadružne gospodarske banke v Dakovu«.
To je kratek, a zelo pisan potek zunanjega življenja našega mladega umetnika. Da je imel tekom svojega nedolgega življenja priliko »srečat i« marsikoga, je jasno. Toda razvoj njegove notranjosti, njegove duševnosti, njegovega umetniškega stvarjanja, to je pa druga, težja stvar, ki jo bodo morali pojasniti ljudje, ki so stali ali še stoje zelo- blizu njegovi domači zemlji, okolju, v katerem je doraščal, očetu in morebiti še bolj materi, ki ga je odgo-jila... Matasovič ima fino iztančan estetski čut. V opazovanju narave je semintja uprav mojstrski. On živi z morjem, s cvetlicami, z dragimi kameni, s tihim vetričem kot bratec s sestrico... Silno rad vse to uporablja pri svojih prispodobah, ki dajo njegovim posameznim »srečanjem« neko posebno samolastno noto. Njegovo psihološko opazovanje gre včasih naravnost rafinirano v najskritejše kamrice človeškega srca, pa naj bo ta trpeči človek ubogi študent, ki se obupno bori za
287
svojo eksistenco, ali mlada učiteljica, ki se odreka življenju in gre v pozabljeno kmečko vas na službo, ali mlad k 1 e r i k , ki se obupno bori za spoznanje pravega poklica, ali naposled umetnica-plesalka in umetni k-kipar, kojih notranje razboljeno umetniško snovanje nam podaja pesnik z razumevanjem, ki glasno kriči: »Matasovič je pravi pesnik!« Mnogo samolastnega študija o hrvatski prošlosti, predvsem o Dubrovniku, nam tolmači njegova »Koma«, ona mlada idealna učiteljica. Sploh imamo pretežno opravka z mladimi, ki še iščejo poti, ki sicer čutijo, kako bi bilo prav, pa ne vedo še prav prijeti za posel, ker jim še preveč zapoveduje toplo čuvsivo in mehko srce, medtem ko se hladni razum šele polagoma pomalja iz ozadja.
Zdi se mi, da je s »Susreti« prva doba Matasovičevega umetniškega razvoja končana in da gre pisatelj v drugo dobo, ki bo doba resnega, trdega dela teh njegovih mladih v boju s trdo neizprosno realnostjo hladne ljudske duše. Če bo Matasovič tudi glasnik te druge resne moške dobe, o čemer sem prepričan, potem ni dvoma, da si bo v književnosti bratskega nam naroda izvojeval zelo vidno mesto. Opozoril bi ga le na nekaj, na njegov boj z materijo, ki jo umetniško oblikuje, torej na jezik. Njegov jezik je v leksikalnem oziru zelo, zelo bogat, kar prepojen z vonjem domače grude, toda semintja vendar nekoliko zanemarjen. Slovničnih in par stilističnih napak ne bom našteval, ker sem prepričan, da bo pisatelj o prihodnji priliki skrbel v tiskarni za vestno korekturo; izražam le svoje trdno neomahljivo prepričanje, da se bo Mafa-soviču posrečilo odpraviti tudi te napake in pri bogastvu in lepoti jezikovnega materiala, ki z njim razpolaga, ustvariti nam prava mojstrska, nevenljiva dela. G. pisatelju kličem s prisrčnimi željami: »Per aspera ad astra!«              Ivgn Mazovec
Dr. Dominik S1 f i b r n y : Simon Gregorčič. Poslovenil dr. Joža Glonar. (Pota in cilji, 10. zv.) Tiskovna zadruga. Ljubljana, 1922.
- Stfibrnega monografijo o Gregorčiču je v Domu in svetu ocenil že dr. Debevec ti. 1919., str. 293 si.). Mladi češki slovstveni raziskovatelj in veliki oboževatelj našega slovstva je od tedaj že davno v grobu, tako da je Glonarjev prevod njegove študije gotovo hvalno pietetno delo. Pre-lagatelj je samo enkrat tstr. 45) glosirai vsebino monografije in se sicer odrekel vsaki kritični opombi, ki bi bila nekajkrat potrebna, tako n. pr. glede navedeb: »okr. glavarstvo Kobarid« t4), »mestece Kobarid« t5), »Grafenauer II. 10 4« t2), da je »potegnila duhovščina vseskozi z Mahničem« t6) in da je M a h n i č leta 18 8 2. napadel G. v »Slovencu«, kjer Stfibrnv tstr. 8) govori, da članki, tikajoči se Gregorčiča, niso sprejeti v »12 večerov«, pač zato ne, kakor bi potreben komentar povedal, ker jih niti v prvi izdaji ni bilo. Glede Mahniča bi bilo treba torej posebej poudariti, da je zdaj dognano njegovo razmerje do Gregorčiča. Kar se tiče monografije same, mi je popolnoma nemogoče potrditi »deskriptivno« IDebevec) metodo. Iz tretje knjige Poezij govoriti v prvo, je pogrešno. Tudi sicer kaže Stfibrny, da se je kot stilist šele razvijal. Priznati pa moram, da je naravnost ginljiva ljubezen, s katero je ta naš severni brat iskal pesniški izraz Gregorčičev. Pisec slovenske poetike in stilistike Stfibrnega ne bo smel prezreti. Slovenski slovstveni študij je za lep prinos bogatejši, slov. srednja šola bo imela v Glonarjevem prevodu knjigo, ki bo po nekaj stvarnih kritičnih opombah od strani učiteljeve zelo dobro in priporočljivo berilo.                                             Dr , p
Andrej Rape: Mladini. VII. zvezek, s 5 slikami. Ljubljana, 1922. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Notranji naslov knjige je »Ujedinjenje«. Vsebina je trodelna. a) Domorodne in časovno nacionalistične noivilete v verzu in prozi alegorične de-klamacije, kjer poleg Ljudevita Posavskega, V. Vodnika, Matije Gobca in Ilije Grego-riča govori še Napoleon in »slovanski« Otokar II. b) Deset otroških pripovesfi, deloma z dobrimi motivi ob stare in tuje klišeje. c) Otroške pesmi, boljše in slabše.