Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.
hha]a v Ljubljani vsako sredo in soboto.
Naročnina za avstro-ogrske kraje z;t celo leto 10'40 K, za pol leta 6-20 K, za četrt leta 2'60 K, me-tečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K.
Penueina Mevtlka 10 v>
Reklamacije *o poštnine prtu*.«. Nefranklraaa pisma ra a* apr* [utaje. Bskoplsi *• a* »senatL Saestepaa piUt-mtim (iiriu 88 m«) ni takrat 10 ?ia., niknl p« 4«f enra.
7. štev.
V Ljubljani, v soboto, dne 23. januarja 1909.
Leto XII.
NASLOVA: Za dopise in rokopise za list: Uredništvo »Bdečega Prapora«, Ljubljana. — Za denarne pošiljatve, naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: Upravništvo •Bdečega Pjapora«, Ljubljana, Dunajska cesta štev. 20.
„Rdočl Prapor"
izhaja redno vsako gredo in SObOtO in velja za avstro-ogrske kraje za celo leto 10 K 40 vin., za pol leta 5 K SO vin., za četrt leta S K 60 vin., mesečno 90 vin.
Za MeBČiJO za celo leto It K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K.
Za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K.
Državni zbor.
V sredo se je po izdatnih božičnih počitnicah sešel državni zbor — kakor je bilo lahko napovedati — v znamenju provizorja. Ne le Benerthova vlada, ki ni ne parlamentarna, ne uradniška, temveč še marsikaj druzega je provizorično. Baron Bienerth se trudi, da bi spravil Cehe in Nemce do sloge, kar smatra za predpogoj, da se more izpremeniti sedanja vlada v parlamentarično in tedaj v trajno. Toda premirje na češkem, ki je nastala po nagli sodbi v Pragi, je tudi provizorično in vlada v tej uri še ne ve, ali se ji posreči sestaviti anketo, ki bi imela razpravljati o jezikovnem zakonu za Češko. Nemški radikalci odklanjajo udeležbo prav tako, kakor češki radikalci. Druge nemške meščanske stranke hočejo čakati, kaj odredi vlada v češkem poštnem vprašanju. To je namreč korflikt posebne vrste. Pri praškem poštnem ravnateljstvu je bil imenovan za podravnatelja višji uradnik Svoboda in sicer na zahtevo Nemcev kot nekak zaupnik nemških strank. Svoboda je bil v zvezi z nemškimi poslanci in jim je ledno dajal poročila o uradovanju pri pošti. To je razjezilo Cehe in vlada je suspendirala Svobodo, obenem pa izdala izjavo, da ne bo trpela takih reči. «Ministri-rojaki so po* trebni, uradniki-rojaki niso dopustni*, je dejala vladna izjava. Svoboda je pa seveda smatral, da je on tak uradnik-rojak. Na Češkem je torej zopet ogenj na strehi ln to se je pokazalo takoj po prvi seji državnega zbora.
Na razpravi sta bila dva nujna predloga čeških poslancev, ki sta zahtevala na nekih lokalnih železnicah dvojezične napise, nasprotno pa nemški predlog, Id je zahteval izključno nemške napise. Razprava je bila zelo živahna, ker so se nekateri govorniki obdelavah s priimki in govorih včasi v tonu, ki je primeren komaj beznicam. Zlasti se je v tem oziru odlikoval nemško- radikalni poslanec pl. Stranskj.
V četrtek je bila zopet seja, na kateri se je glasovalo o nujnih predlogih glede železniških na* pisov. Nujnost je bila odklonjena. Nemški socialni demokratje so se vzdržali glasovanja.
Potem se je razpravljalo o nujnem predlogu poslanca Kaline glede na podpore vojaškim vdovam in sirotam.
»
Novoizvoljeni podpredsedniki so bili v četrtek od cesarja sprejeti na avdijend. Med njimi je bil tudi sodrug Pernerstorfer.
#
Med jugoslovanskimi in češkimi poslanci je nastal konflikt zaradi konstituirala posebnega odseka, kateremu je odkazan zakon o aneksiji Bosne in Hercegovine. Jugoslovani so hoteli, da bi bil predsednik izvoljen izmed njih, češ, da so na aneksiji najbolj interesirani. Izvoljen je pa bil za pred«
sednika Mladočeh dr. Pacal, za podpredsednika pa krščanski socialec dr. Ebenhocb. Mladočehi obljubujejo Jugoslovanom, da bo izmed njih izvoljen poročevalec in sicer dr. Krek ali pa dr. L a gin j a.
Med nujnimi predlogi, ki so še na dnevnem redu, je tudi Hribarjev zaradi lanskih ljubljanskih dogodkov. Ploj in Roblek sta vložila nujne predloge zaradi dogodkov na Spodnjem Štajerskem. Nasproten predlog je pa podal Nemec Markhl.
*
Vlada je predložila! državnemu zboru zakonski našrt o ustanovitvi italijanske pravne fakultete na Dunaju, ki bi se otvorila v jeseni.
Med drugimi vladnimi predlogami je tudi reforma rudniškega zakona iz leta 1854.
Konflikt SchwarZ'Hrlbar.
Posledice lanskih septemberskih dogodkov v Ljubljani so oživele. Ko je bil sklican kranjski deželni zbor, je bilo gotovo, da pridejo tedanji slučaji v kakršnikoli obliki v razpravo in splošno so se pričakovali pri tej prilila burni ali pa razburljivi prizori. Toda gotovo je bilo najmanj upanja, da se zgodi to, kar se je faktično zgodilo: Da se izcimi iz zadeve konflikt med deželnim predsednikom in mestnim županom v taki obliki, da si bosta nasprotovala v trditvah o dejanskih dogodkih.
V deželnem zboru se je v proračunski debati oglasil za besedo deželni predsednik baron Schwarz, da reagira na očitanju in napade raznih govornikov. Senzacionalna točka njegovega govora je bila ta:
•Hiebei mdehte ich bemerken, dafi der Herr Burgermeister in Ab&nderung seiner Haltung vom Vortage, am 19. September selbst die Verwendung des Mililars in Vorschlag brachle.
To se pravi:
<Pri tem bi opomnil, da je gospod župan, spreminjajoč svoje ravnanje s prejšnjega dne, sam predlagal porabo vojaštva.*
Ne more se tajiti, da je bil vtisk teh besed velikanski. Zlasti vodja klerikalne stranke dr. Šušteršič je bil od njih kakor elektriziran in je ponovno vprašal: cGospod predsednik, ali je to res?» Gotovo je to snamenje, da je pripisoval Sobwarzovim besedam veliko važnost. In pripisovali so jim jo tudi drugi. Mnenje, ki so ga porodile citirane besede, ni moglo biti drugo kakor to, da je župan Hribar prvi dan odklanjal vojaško asistenco, drugega dne pa šel sam k vladi in jo zahteval Da niso mogle predsednikove besede učinkovati drugače, je razvidno tudi it celote njegovega govora, ki smo ga v zadnji številki objavili skoraj v popolnosti.
Ko so Župana Hribarja informirali o trditvah deželnega predsednika, je spisal izjavo, katero je izročil poslancu drju. Trillerju s prošnjo, naj jo prečita v deželnem zboru. V soboto je dr. Triller prišel do besede in se je skliceval na županovo izjavo, prečital je pa ni, kar se je splošno smatralo za pogreško, ali pa vsaj za nerodnost.
V torek je imel ljubljanski občinski svet sejo in to priliko je porabil župan, da je sam podal izjavo. Na sejo je deželna vlada odposlala svojega zastopnika, deželnega svetnika Kremenška. Tudi to je bil za Ljubljano nenavaden dogodek in dokaz važnosti, ki jo je pripisovala seji tudi deželna vlada, morda samo zaradi županove izjave, morda pa tudi iz drugih razlogov, katerih ta daaea ne maramo preiskavati.
Piece de resistcnce te seje je bila seveda omenjena izjava. V glavnih delih je
župan Ivan Hribar izjavil sledeče:
Slavni občinski svet!
V	seji kranjskega deželnega zbora dne 15. t. m., je gospod deželni predsednik Teodor baron Schwarz podal izjavo, ki potrebuje deloma pojasnila in dopolnila, deloma pa popravila. Gospod deželni predsednik priznava, da je dal koncentrovati v Ljubljani orožništvo ter da je odredil vse potrebno za vojaško pripravljenost. Razume se, da bi bil moral o tem mene kot načelnika mestne policijske oblasti obvestiti; konštatujem pa, da se mu ni zdelo potrebno stopiti z mano glede omenjenih odredb v kakršnokoli dotiko ter da se je do 21. dne septembra dosledno obnašal, ko da bi mene v Ljubljani ne bilo, ali kot da me ne priznava za načelnika mestne policijske oblasti. Res je sicer dne 18. septembra dopoldne poslal k meni policijskega svetnika Wratschka vprašat, če se opaža kaj sumljivega, na kar sem mu odgovoril, da mestni policijski organi niso ničesar takega javili. On je še pristavil, da tudi organi državne policije niso ničesar sumljivega naznanili in da misli, da ne bode potreba nobene posebne priprave.
Popoldne sem bil pri deželnem predsedniku, da se domenim o odkritju cesarjevega spomenika. Gospod deželni predsednik je bil ob tej priliki poln hvale o postopanju mestne policijske straže prejšnjega dne. Le tako mimogrede mi je omenil, da pričakuje, da bode mestna policija tudi današnji večer svoji dolžnosti v polni meri zadostila. Jaz sem mu odgovoril, da me ta večer glede na razburjenje, ki se je zaradi dogodkov v Ptuju polotilo vsega slovenskega ljubljanskega prebivalstva, zelo skrbi, da pa mislim, da se mir ne bo kalil in da hočem osebno na oba govornika vplivati, da po* zoveta zborovalce, naj se mirno in dostojno razidejo. Popolnoma nereinično jo, da bi bil gospod deželni predsednik meni nasproti izražal kakšno skrb glede tega večera in ako je to v deželnem zboru trdil, tedaj ne bodem izrekel, da je govoril vedoma neresnico, temveč pripisujem to le okol-nosti, da se je ves ta pogovor vršil v slovenskem jeziku in da se ga tedaj on, ki se je tega jezika učil šele v svrho svoje uradnifke karijere, ne more spominjati tako dobro, kakor jaz, ki sem že v nežni mladosti srkal sladke zvoke tega jezika it ust svoje matere.
Gospod deželni predsednik mi ni niti t besedico omeqjal, da je dal koncentrovati orož-ništvo s kmetov v Ljubljano, Saj to sam priznava, ko se izgovarja, da ni bilo potreba mojega soglasja za uporabo orožništva, češ, da ima § 3. orožniškega zakona pred očmi le slučaj, v katerem občinska oblast sama v podporo mestne varnostne straže pokliče orožništvo na pomoč. Ta trditev pa ni nič drugega, kakor poskus sofističnega razlaganja določb § 3. orožniškega zakona.
Res je, da sem se v očigled protestnega zborovanja dne 18. septembra zanašal na mestno po* Učijo, katero sem do zadnjega moža postavil v službo; to stališče zavzemati sem bil kot vesten čuvar občinske samouprave tudi dolžan in se v mestni policiji nisem varal. Ne more biti pa moja krivda, ako ai mogla preprečiti vseh izgredov; kajti število 60 policijskih stražnikov je gotovo preslabo, da bi moglo z uspehom zabraniti ekscese večtisočglave množice. Kar najodločneje in z vsem ogorčenjem pa zavračam izjavo gospoda deželnega predsednika, da so po končanem zborovanju mno-
(oitevilni oddelki v zborovališču in pred njim zbrane množice brez zadržka predirali skozi po* llcijiki kordon. To je natolcevanje, katero moram kot načelnik meitne policijske oblasti energično zavrniti; policijski stražniki, ki so tvorili kordon v Wolfovih in Šdenburgovih ulicah, so se z nape* tostjo vseh svojih sil, takorekoč ravaje se s prodirajočo množico, borili za vidri anje svoje pozicije in so ravno pri tem nekateri od njih zadobili rane.
Trditev, da je mestni policijski svetnik I. Lauter, ko je bil trg pred kazino napolnjen z ekscedujočo množico, odklonil orožniiko asistenco, kakor je izrekel gospod deželni predsednik Teodor baron Suhwarz, ne odgovarja resnici; res je marveč, da je policijski kancelist Fink orožniiko asistenco ponudil že tedaj, ko pred kazino še ni bilo zbranih posebno veliko ljudi ter se mu zato ni zdelo, da bi bilo kaj povoda za orožniiko asistenco. Kasneje policijski svetnik Lauter ni imel več prilike govoriti e policijskim kancelistom Finkom.
Gospod deželni predsednik konitatuje sam, da je vojaitvo on poklicati dal že 18. septembra, takoj po telefoničnem poročilu kancelista Finka; ju pa moram s svoje strani dodati, da se je to zgodilo, ne da bi me bil o stvari obvestil, Se manj pa, da bi me bil glede te odredbe vpralal za mnenje, kar bi se bilo lahko telefonično zgodilo. Dalje konitatige gospod deželni predsednik, da je sa 19. dan septembra odredil pripravljenost orož-niitva in vojaitva v bližini onih objektov, proti katerim se je poglavitno vriil napad prejšnjega večera; jas pa moram dostaviti, da je tudi to bilo odrejeno bres pradldoftega sporazuma
S	Mio) in da sem m moral, ko sem 19. septembra popoldne prižel h deželnemu predsedniku, zato da čuvam avtonomijo mestne občine, prav odločno in dolgotrajno zavzemati za to, da je deželni predsednik konto o privolil v to, da je vsako orožniiko patruljo spremljal mestni policijski stražnik. Gospod deželni predsednik, ki je bil dan pred tem ie poln hvale o mestni policiji, napadel me je ob tej priliki jako vehementno zaradi mestne policije, M, da io demonstrante celo njemn pobili okna, d»ri so pred vladnim poslopjem stali trije policijski stražniki. Razume se samoposebi, da sem ta neopravičeni napad odločno zavrnil ter opozoril, da bi razbijanja oken popolnoma preprečiti ne bilo moglo n« orožniitvo in bržkone tudi ne vojaitvo. Videč silno razburjenost gospoda deželnega predsednika in nepristopnost njegovo za razloge z moje strani, izvedevii dalje iz njegovih ust, da misli za večer 19. septembra celo obilnejio uporabo vojaitva, sem gospodu deželnemu predsedniku predlagal, naj se samo kazina zastraži z vojaštvom na ta način, da ae potegne kordon čez Šelenburgovo ulico, ter od kazinskega vrta do Radeckega spo* menika in od ondot do nunskega poslopja. Deželni predsednik na moj nasvet ni pristal, temveč je dal zapreti ves Kongresni trg, pustil poleg tega vojaške oddelke hoditi tudi po drugih krajih mesta tar končno, ne da bi me bil o tem le besedice omenil, poklicni na ulico tudi oddelek dragoncev. Ako torej sedaj nekako želi krivdo za poklicanje vojaitva zvrniti na me, je to, da na rečem kaj drugega, vsaj iMkuiO.
Neokusno je pa tudi, ako gospod deželni predsednik pripoveduje, da mestna policija ni nič opazila, kako so so po Ljubljani razdeljevali listki z jako razburjajočo vsebino, kajti mestna policija je nekaj takih listkov naila in konfiskovala; razširjenja podobnih listkov pa ni v stanu zabraniti nobena moč.
Da ta gospodu deželnemu predsedniku id . zdelo potrebno gleda varnostnih odredb stopati i mano v dotiko, dokazuje najbolje dejstvo, da sem v' nadalje, dne 80. septembra, ko sem prišel v deželno predsedatvo, na avoje začudenje od pred-sedstvenega sluge izvedel, da je pri gospodu deželnem predsedniku te dalje časa posvetovanje, katerega te udeležujejo general Cherardini, orožniški polkovnik pl. RiedUnger, vladni tajnik dr. Mathias in vladni predsedstveni tajnik grof Efinigl. Mislil sem si, da sem k temn posvetovanju dobro došel ter sem se dal takoj naznaniti. A gospod deželni predsednik mi je dal sporočiti, da naj nekoliko počakam. Ko sem čez četrt ure vstopil, zdelo se mi je, da sem opazil na obrazih zborovalcev, da so imeli t resnici važna posvetovanja in da so neprijetno iznenadeni, da Mm se vendar javil kot deus ex machina.
Zvečer tega dne padli so mani usodepolni streli in od prihodnjega dne 31. septembra naprej bilo jo obnašanje gospoda deželnega predsednika
nasproti meni naenkrat čiste izpremenjeno. V tem, ko se namreč prej ni čisto nič zmenil zame, naprosil me je tega dne, naj pridem k njemu na posvetovanje glede davnih odredb in nastopilo je od tedaj naprej tisto normalno razmerje, katero bi bilo moralo tudi prej vladati.
Vladni komisar Kroaoniok je polemiziral z županom o nekaterih točkah, ki so manjše važnosti.
O	glavni točki nasprotja je dejal!
•Sicer je pa gospod župan prej sam rekel, da je dne 19. septembra popoldne lam proiU sa vojaitvo.*
Nato je odgovoril župan Hribar:
«Ker sem vedel, da misli predsednik ta večer povabiti še več vojaštva, kakor prejšnji večer, sem zato, da omejim uporabo vojaštva, predlagal kordon pri kazini.*
In v daljši polemiki je dejal:
•Kar se tiče trditve, da sem jaz prosil dne 19. za vojaško asistenco« pripomnim, da je bilo vojaštvo že 18. na ulicah in je ljudstvo razburjalo. Ker je deželni predsednik sam izjavil dne 19., da misli ta večer povabiti še več vojaštva, sem zato, da omejim uporabo vojaštva, da se ne bi ljudstvo še bolj razburjalo in prišlo do novih izgredov, predlagal uporabo vojaštva samo zato, da se zapre dohod h kazini. Omejiti sem hotel vojaštvo na majhen prostor.*
Ne more se reči, da bi bila stvar sedaj mnogo jasnejša, nego je bila pred sejo. Vprašanje, ali je bilo umestno, poklicati vojaštvo, ali ne, spada na drugo stran. Konflikt je nastal zaraditega, ker je deželni predsednik trdil, da je župan dne 19. septembra sam predlagal vojaštvo. Tega župan pravzaprav ni ovrgel, temveč — z raznimi omejitvami pač — priznal. Ne dvomimo, da je imel deželni predsednik že pred županovim prihodom odločen namen, porabiti zopet vojaštvo in da bi bil to storil tudi, če bi bil župan ugovarjal. Ampak vse se vrti vendar le okrog vprašanja, če je župan dne 19. septembra sam predlagal vojaštvo ali ne. In zdi se po vsem, da ga je.
•
Od tega popolnoma neodvisno je drngo vprašanje, če je bilo vojaitvo potrebno. V nekaterih momentih je skoraj gotovo bilo potrebno, ker ni dvoma, da varstvena sila mesta ni zadostovala. Ampak o nastopanju vojaštva in o načinu porabe se ima lahko vse drngo mnenje nego oficielno. Na tem mestu ne bomo govorili o tistem nesrečnem streljanju. Pač se pa lahko pravi, da je vojaška asistenca le tedaj oportuna, če se nastopi tako, da imponira in da splošno prepriča o resnobi položaja. In dvoma ni, da zna ta način včasi navaden civilist veliko bolje zadeti, nego razni salonski komandantje, ki poznajo ljudstvo, njegovo mišljenje in njegove čute komaj iz kakšnega ča* sopisa, nikakor pa ne iz življenja. Taktike za take nastope se seveda ne nauči iz Ezerzier-Reglementa.
*
Konflikt med županom in deželnim predsednikom pa tudi z izjavo in s polemiko ni rešen. In tudi ni verjetno, da bi ga oba prizadeta dela smatrala končanega.
Kranjski deželni ibor.
V	soboto je bil deželni zbor zopet visoko političen. Kot glavno točko je imel namreč na dnevnem redu nujni predlog o
aneksiji Bomo la Hercegovina,
, odsekovo poročilo p $* d r a v lj a.
Prvi Je govoril poročevalec dr. Janez Krek:
StaliBče, s katerega razmotrlvamo aneksijo Bosne in Hercegovine je drugačno kakor stališče nemikih žurnalistov. Svoj čas so nemški nacionald s finančnega stališča obsojali politiko Andrassjrja, danes pa sodijo drugače, ker vedo, da pelje preko •domovine ubogih ivinjskih pastirjev* pot njihovega kapitala, njihove dobičkaželjnosti. Mi se pa zavedamo, da znači geografično združenje teh dveh dežel z našimi še kaj več, da govorimo o naši domovini, ko govorimo o teh deželah; ljudstvo, ti biva v Bosni in Hercegovini, ni tnje, temveč so to naši Jjudje. Vse naše gospodarstvo in naša trgovina teži proti tem zemljam, geografska znanost mora to ozemlje smatrati za celoto. Enako govore za nas tudi jezikovni odri, kajti eden je jezik, ti se govori od Zile do Črnega morja; so le različni dialekti. Da tu pri nas rubi ljudstvo avstrijski ekse-kutor, tam pa hrvaški pandur, to ne more ločiti
naroda. Ni se torej čuditi, ako izjavljam, da pozdravljamo aneksijo 1
V	desetem veku je Karantanija segala od Du-nava do Pada — Karantanija z vsemi markami — in vemo, da je slovenski živelj imel v njej glavno besedo. Potem, ko so prišli Habsburžani in se je meja znova spremenila, vidimo Kranjsko, katere meja sega dol do Pazina ter obsega Trst in tržaško ozemlje do Reke. Svoj čas so je kranjska dežela imela deliti. Takrat so se kranjski stanovi tako uprli, da se niso hoteli pokoriti, dokler se cesar ni udal in zagotovil, da ostane cela dežela samo cesaiju Karolu V. Ce se Madžar, ker se je kralj Bela imenoval tudi rex Rama, upa zahtevati Bosno in Hercegovino, odprimo zgodovinski arhiv in na tej podlagi zahtevajmo, da je Trst naš, da je Reka naša, da je cela primorska dežela naša in nikogar drugega! Kasneje vidimo, da so celjski grofje zvezo Jugoslovanov hoteli zopet doseči: Herman, Urh III. Od leta 1406. so šla ta prizadevanja. Oni so bili z zadnjim kraljem Bosne in Hercegovine v svaštvu. Na tej podlagi so zahtevali, da se zveže ves veliki kompleks pod njihovim žezlom. Doli v naši zapuščeni Belokrajini— Zumberk, Kostel in dalje ob Kolpi še mnogo vasi spričuje, da so naši Bosand in Hercegovci, ko so bežali pred Turki, našli pri nas varno zavetje. Za nas govori tudi interes monarhije, interes dinastije.
Srbski narod, to so naši Neapolitanci. Živahni so, govore veliko, govore vse, kar jim čuti duša. Po vsem se vidi, da prevladuje v njih poedja. Sami sebi so si Srbi priborili to, kar imajo. In če so si ustvarili ideale, ki niso dosegljivi, kdo bi jim to zameril? Tak nedosegljiv ideal je velika Srbija. Konštatiram hladno in kratko, da bi ta ideal bil tudi za splošnost, ne samo za Avstrijo, poguben. Upam, da se bo posrečilo, po čemer stremimo, in da previdnost božja d& jugoslovanskim narodom priliko, da se bodo maščevali nad Košutom in njegovo svojatjo. Kakor je leta 1848 predrzni oče sedanjega voditelja avstro-ogrike politike izrekel besede: «Kje je Hrvaška? Jaz je ne morem najti!* — tako upam, da pride čas, ko bo Jugoslovan vzel v roke zemljevid in Madžarom rekel: «Kje je Madžarska? Jaz je ne morem najti 1*
Potem je govoril
poslanec dr. Triller, ki je najprej polemiziral z deželnim predsednikom. Potem je nadaljeval:
Narodno-napredna stranka smatra zrelega za blaznico vsakega Slovenca, ki išče bodočnost našega naroda kjerkoli drugje, kakor v pravični Avstriji. Toda odvadili smo se, da bi poijubovali šibo, ki nas tepe! Ker videvamo tudi mi v aneksiji Bosne in Hercegovine v prvi vrsti krepko ojačenje jugoslovanskega življa v naši državi, pozdravljamo tudi mi aneksijo.
Toda znamenja kažejo, da se hoče izriniti nas Slovence iz bodoče jugoslovanske skupine. Radikalno nemška struja bi rada žrtvovala tudi še Dalmadjo, da bi še bolj oslabila slovanski element v Cislajtaniji, ker vodi preko slovenskih dežela pot germanskemu drangu do Adrije in mislim, da je tudi v tej zbornid zastopana ta struja. — Druga struja je pa tista, ki upa spraviti tudi Bosno in Hercegovino v okvir takozvane Veleavstrije s prikrito nemško hegemonijo. In tej struji stoji na čelu tovariiem od slovenske ljudske stranke jako dmpatični dunajski župan dr. Lueger. NeboU se spominjam tistega momenta, ko je dr. Lueger, če se ne motim v deželni zbornid nižjeavstrijski, očital nemikim liberalcem, da ne znajo germanizirati. Bodočnost celega slovenskega naroda za-more in sme biti le ena in ista 1 V tem pogledu ne poznamo takozvanih «historičnih provindjalnih meja*, temveč edinole jezikovno in narodno mejo.
Ce pa pozdravljamo dejstvo aneksije, tedaj pa s tem nikakor nisem hotel reči, da odobravamo tudi obliko, v kateri se je izvršila. V tem pogledu uvidevamo v postopanju avstrijske diplomacije usoden faux pas, ti je že dosedaj imel žalosten efekt, da se je prvotna zveneča naša fanfara izjalovila v ponižno lamado. In to zaradi tega, ker nismo iskali pravočasno stika in soglasja s prizadetimi državami.
Poslanec dr. Šušteršič polemidra z dr. Trillerjem. Ce bi bila Avstrija prej vprašala Crno goro in Srbijo, ne bi nikdar prišlo do aneksije. Zgodila se ni nikomur krivica, torej tudi ni treba kompenzacije, Turčija jo je te do-
bila, ker jo Avstrija umaknila vojaštvo iz Sandžaka. Aehrenthal je postopal popolno'ma pravilno.
Aneksijo je pozdravljati s stališča trializma, kateri je težak, a vendar dosegljiv Izrekli so se zanj nemški krščanski socialci, toda ne v širšem, temveč v ožjem pomesu, ki je za nas škodljiv, ker bi nam odtrgal slovansko Dalmacijo. Za nas ima pomen samo trializem v širšem pomenu, ki združi Jugoslovane od Trsta do Donave. Tega ne zahteva samo naš, temveč tudi vitalni interes monarhije.
Poslanec baron Schwegel zagovarja aneksijo in predlaga resolucijo, ki zahteva združitev Zumberka in Marindola s Kranjsko.
Poslanec dr. Tavčar govori proti trozvezi in za evropsko konferenco ter želi, da bi je tudi Srbija in Crna gora ne pustili s kakšno krvavo rano.
Po zaključni besedi drja. Kreka se sprejme njegov predlog in resolucija barona Schwegla, od-Bosno se oboje odkaže ustavnemu odseku.
Po običajnih zahvalah se na to odgodi zasedanje deželnega zbora na nedoločen čas.
Politični odsevi.
Jezikovni lakon se. baje približuje uresničenju. Vlada razglaša, da namerava povabiti nekatere Cehe in Nemce, da jih zasliši o raznih nasvetih, preden predloži zakon parlamentu. Narodnost ostane torej t Avstriji glavna točka pri reševanju nacionalnih vprašanj. Vlada noče sklicati formalne spravne konference, ker ima ž njimi že preveč slabih izkušenj. A to, kar namerava, ni nič drugegrf, kakor v drugi obliki in ne more imeti drugega vspeba, nego da se vsa stvar še nekoliko zavleče.
Preoinova državnozborskega opravllnlka je zdaj med najvažnejšimi vprašanji ceotralnega parlamenta. Odseku je predložen načrt poslanca Stein-wenderja, ki je včasi veljal za naprednega moža, česar pa v svoji osnovi ni pokazal. Gospod Stein-wender menda misli, da nima opravilnik druge naloge, kakor preprečiti obstrukcijo. Po tem mišljenju bi imel služiti interesom vlade in vladajočih strank,
pa interesom državnega zbora. V tem tiči kardinalna zmota Steinwenderja in vseh tistih, ki kriče po strožjih določbah opravilnika. Posebne preglavice jim delajo nujni predlogi, katere bi radi otežčali na ta nafin, da zahtevajo zanje' sto podpisov. Ako bi obveljala ta zahteva, ne bi mogla nobena stranka sama vlagati nujnih predlogov, ker v državnem zboru ni frakcije, ki bi štela sto članov. 2e to označuje absurdnost take zahteve. Zanimivo je pa to, da nameravajo v Nemčiji prav sedaj vpeljati nujne predloge, ki jih doslej še niso imeli. Pričakovati je pa, da bo Steimvenderjev predlog itak odklonjen.
Diete avstrijskih državnozborskih poslancev mislijo pavšalirati. Vsak poslanec bi dobival na leto 6600 kron, podpredsedniki 12 do 15.000, predsednik pa 20 do 30.000 kron.
0 bodočem bosenskem deželnem zbora poročajo, da bo imel 90 do 100 poslancev, ki se volijo po kurijah in po veri. Volilno pravico bodo imeli približno tisti, ki jo imajo za avstrijske deželne zbore. Na štiri katoliške mandate bi prišlo
6	mohamedanskih in 7 pravoslavnih. Delavci bi dobili 2 do 3 mandate. Poslovnik bo izdelan po vzoru dunajskega opravilnika za občinski svet. Vpeljala bi se tudi določba, podobna § 14. avstrijskega osnovnega zakona.
Jezikovno vprafeanje na )ngn menda nie ne zanima Bienerthove vlade. Izdelala je zakon, s katerim naj bi se uredile jezikovne razmere na Češkem. Ne vidi pa, da so jezikovne razmere skoraj V'celi državi babilonske in da je več kakor nezmiselno, reševati jih z jezikovnimi zakoni za posamezne vasi. Dočira zakrpa vlada luknjico na enem koncu, se raztrga suknja na desetih drugih krajih in mizerija se vleče do sodnega dne. Kar se gpdi zdaj po jušnih deželah, bi moralo Se slepi Vladi Odpreti oCi tef jo poučiti; da je rešitev jezikovnega vprašanja, zlasti tam, kjer so Slovani po« mešani z Nemci ali pa z Italijani, prav tako nujna kakor na Češkem. In če pogleda na vzhodno stran, jnpra spoznati, da tudi poljsko-rusinsko razmerje ne more za večnost ostati neizpremenjeno. Tedaj 1 bi pa morala tudi razumeti, da se mora jezikovno vpAšanje smatrati kot celota, ne pa kot
I	sto posameznih vprašanj in da se mora tudi re-
•	liti v celoti. V ničemer se ne kaže klaverna nesposobnost avstrijskih vlad tako kakor v diletan-tičnem krpanju narodnih razmer. Se bolj žalostno pa je, da trp6 stranke to impotenco, ki jemlje vsem narodom zmožnost razvoja in krepkega življenja.
V	nižjeavstrijskem deželnem sbora se je
zopet pokazala strahovita gniloba krščansko-soci-alnega gospodarstva. Dežela je sezidala na tako-zvanem Steinhofu pri Dunaju novo blaznico, a zdaj ae je izkazalo, da je prekoračila proračun za celih deset miiionov kron, ne da bi bil deželni odbor jasno povedal, o čim so utemeljeni tako velikanski stroški. Naravno je, da je prebivalstvo zaradi takega gospodarstva zelo razburjeno.
Na Hrvatskem se je končno v pondeljek začela sodnijska razprava proti Srbom, ki si obtoženi zaradi veleizdaje. Državno pravdništvo toži 53 oseb najraznovrstnejših stanov in je sestavilo celo knjigo kot obtožnico. Očita se obtožencem, da so hoteli odcepiti Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino od Avstro-Ogrske in pridružiti te dežele Srbiji pod vlado Karagjor-gjerdev. Obtožnica pripoveduje, da je bila po vseh omenjenih deželah revolucionarna organizacija, ki je pripravljala krvavo revolucijo. Razlogi obtožnice kažejo, da so jo sestavili pravi pristni Starčevi-čanci tistega šovinističnega kova, ki sploh noče priznavati Srbov. Vse tiste nore fraze, ki so jih leta in leta trosili Frankovci, so zbrani v obtožnici kot juristični razlogi. Ta prečudna obtožnica kvasa, da na Hrvatskem ni Srbov, da tisti, ki se imenujejo Srbe, niso nikdar prišli iz Srbije, ampak da so po starem rodu Hrvati ali pa »Vlahi*. Tako torej niso obtoženi samo zaprti in v obtožnici imenovani obtoženci, temveč sploh vsi Srbi na Hrvatskem. Gela srbsko-pravosUivna cerkev stoji po trditvah obtožnice v propagandi za velikosrbsko idejo; pisanje s cirilico je zb amen j e velikosrbske veleizdaje. Osrednje vodstvo 'revolucionarnega gibanja pripisuje obtožnica društvu -»Slovenski Jug* v Belemgradu. O društvu »Srbski Sokol* pa trdi, da je oborožen s puškami in organiziran kot teroristična vojska. Za »duševnega* vodjo revolucionarne organizacije imenuje srbskega prestolonaslednika Jur j a, za pravega vodjo pa srbskega častnika Jaša Nenadovima in pravi, da so srbski častniki pod tnjimi imeni potovali po Hrvatskem in organizirali revolucijo. Tudi Slovenci da so bili zapopadeni v revolucionarni organizaciji. O glavnih obtožencih pravi, da sta brata Pribi--čevi6a v sporazumu s poslanci Budisavljevičem, Banjammom, Sretozarom Pfibičevičim, Stojanovičem, Markovičam in Pelešom leta 1907. na seji »Slovenskega Juga* v Belemgradu poročala o revolucionarni organizaciji na Hrvatskem in da se je tam sklenilo, izdelati razstrelivo za Hrvatsko, Bosno in Novi Pazar. Po priporočilu princa Jurja da so dobili v vojnem arzenalu v Kragujevcu bombe. Za vse obtožence predlaga obtožnica porabo paragrafa 58 kaz. zak., sl. c., ki določa za zločin veleizdaje kazen Smrti. O razvoju tega tendencioznega procesa bomo poročali.
Tnrfekl odbor, ki je vodil bojkot proti Avstriji, je sklenil z ozirom na odškodnino, ki jo dobi Turčija za Bosno, ustaviti bojkot.
Bolgarski očitajo turški časopisi, da dela obsežne priprave za vojno.
Domače vesti. C
V uradni »Laibaoher* Zeltung* se nadaljuje boj o vprašanju, kdo je 19.r septembra predlagal porabo vojaštva. Uradni list»prinaša, sicer v uredniški obliki, a nedvomno “po nalogu deželnega predsednika polemiko s Hribarjevo izjavo, katero je podal v občinskem svetu. Komunike vladnega lista najprej pojasnuje manj važna vprašanja glede 'ha porabo orožništva dne 18. septembra; potem izvaja, da županu ni bilo treba pregovarjati deželnega predsednika, da bi se dodali orožniškim patruljam mestni stražniki, kar je bil že pred pogovorom župana z deželnim predsednikom izdan ukaz deželne vlade v tem zmislu. »Glede na vojaško asistenco* — pravi komunike »je gospod župan pozabil navesti, da je dne 19. septembra davno pred popoldanskim razgovorom z deželnim predsednikom, približno ob 2. popoldne, iz lastnega nagiba telefonično predlagal, naj se postavi vojaštvo zvečer v bližini nem-šk e kazine in kako naj se razpostavi vojaštvo. To je utemeljeval s tem, da bo nemara zvečer živahnejše po ulicah in da ni izključeno, ds bi «e kaj pripetilo. Ko so se določalo varnostne odredbe za večer 19. septembera, se je jemal primeren ob tir na telefonični predlog župana. Ob večkrat omenjenem popoldanskem pogovoru t deželnim predsednikom je župan p o n o v i 1 svoj telefonični predlog, nakar je bil opozorjen, da se v slučaju nevarnega zbiranja^tero^redbe ne tpprejd omejiti ne nemški kazino, temveč'«, morajo razširiti tudi na ostala-^p^-li^Im^jte^tef^^ varnosti.*	7.
Očitno je, da t» izjava bivstveno nasprotuje besedilu in zmislu županove izjave. Stvar je sedaj le bolj komplicirana.
V deželno pridobnbm&o komisijo je deželni zbor izvolil sledeče člane:'Anton K o bi v Borovnici. Alojzij Pavlin v Podbrezju, Anton Belec v Št. Vidu pri Ljubljani; namestniki so Franc Demšar s Crešnjice in Karel Polak iz Ljubljane.
0 ustanovitvi obrtnega.sodiiča v Ljubljani je sklenil kranjski deželni zbor:
1. »Za nujno in neodložno potrebo smatra deželni zbor ustanovitev c. kr. obrtnega sodiiča za Ljubljano in okolico.
2. Visoka c. kr. deželna vlada se poživlja, da ustanovitev tega sodišča čim najbolj mogoče pospeši.*
Qlede n« najetje deželnega posolila v znesku desetih milijonov kron je kranjski diželni zbor izdelal sledeči zakon:
§ 1. Za izvedbo vodovodnih zgradb, za uravnavo rek, potokov in hudournikov, za osuševanje močvirnih zemljišč, za namakanje travnikov m
drugih suhih zemljišč in sploh za strogo kmetijske melioracije, dalje za izboljšanje planin in palnikov ter končno za ceste in pota se sme najeti deželno posojilo do desetih milijonov kron.
§ 2. Obresti od v § 1. navedenega posojila smejo znašati največ 4l/t°/0 in posojilo se ima vrniti najkasneje v 50 letih.
Potrebščino za obresti in anuitete prevzame deželni zaklad.
Deželni odbor sme sam najeti to posojilo ali pa poveriti kak kreditni zavod, da izvede najem z odkazom obrestnih in odplačilnih anuitet.
§ 3. Izvršiti ta zakon, ki stopi v veljavo z dnem razglasitve, je naročeno Mojim ministromza notranje reči, za finance in za poljedelstvo.
Finančni odsek je predlagal sledeče resolucije:
1. — 1. Za slučaj, da se najame posojilo de^ setih milijonov kron potom izdaje obveznic in ako se to izvrši po deželnem odboru samem, se c. kr. vlada prosi, da izposluje državni zakon sledeče vsebine:
Zadolžnice, ki se izdajo v smislu § 2, zakona, se smejo uporabljati za plodonosno nalaganje glavnic ustanov, pod javnim nadzorstvom stoječih zavodov, poštno-liranilnega urada, dalje pupilarnih, fidejkomisnih ip depozitnih denarjev ter po borznem kurzu, toda ne čez imensko vrednost za službene in poslovne varščine.
2. Deželnemu odboru se naroča, da radi uprave tega posojila in njega porabe' potrebne prehodne in druge odrodbe pravočasno pripravi ter predloži deželnemu zboru v potrjenje.
II. — 1. C. kr. vlada se nujno naprosi, da v svrho pravilnega in uspešnega odvajanja poplavnih voda, osuševanja, izboljševanja in namakanja zemljišč v notranjskih in dolenjskih dolinah in kotlinah po izvedencih države in dežele ter drugih strokov« njakov izdela podroben načrt.
2.	G. kr. deželna vlada naj v ta namen izpopolni, oziroma preustroji hidrografsko in hidrološko službo na vsakem kraškem ozemlju.
III. — Ustanovi se 5 ustanov po 700 K za visokošolce na tehniki, ki se morajo zavezati, da bodo po dovršenih študijah vstopili v deželno službo vsaj za 10 let.
Načrt se je na predlog poslanca Schwegla vrnil finančnemu odseku.
Iz »Delavske tiskovne družbe v Ljubljani*.
Naznanja se vsem članom družbe, da se vrli redni občni zbor 1. februarja ob 6. uri zvečer v go« stilni Br. Novakovič v zadnji sobi (Sodnijske ulice poleg prostorov »Delavske tisk. družbe*). Dnevni red: 1.) Poročilo računov. 2) Poročilo nadzorstva.
3.) Volitev načelstva. 4) Volitev nadzorstva. 5.) Sklepi o daljšem delovanju. — Prosi se člane, da pridejo točno na občni zbor.
Za načelstvo: Anton Kristan.
Pevovodja: »Delavska pevska zveza v Ljubljani* išče dobrega pevovodjo. Oglasiti se je takoj v prostorih »Delavske tiskovne družbe* ter tam' vložiti ofert.	Odbor.
Zabava na lanski priredbi, oziroma mednarodni maškaradi tobačnega delavstva je bila izborna; tako so trdili celo taki, ki sicer s pohvalo niso posebno radodarni. Tudi postrežba je bila točna, in kar je glavno, jedila in pijača dobra in poceni. Letošnja priredba gotovo ne bo zaostajala za lansko, bodisi glede na število krasnih mask, bodisi na druge zabave. Neplesalci, ki hočejo ujeti prijeten in miren kotiček, naj pridejo v soboto, dne 30 januarja zvečer Še pred ,8V uro v »Narodni dom*. Vstopnice se dobe pri upravi »Rdečega Prapora*.
Zunanjim delegatom na strankin zbor dovoli »Strokovna zveza tobač. delavcev* prost vstop na svojo veselico v soboto, 30. januarja ob 8. uri zvečer v »Narodnem domu* v Ljubljani, ako se izkažejo z legitimacijo.
Ljubljanski občinski proračun izkazuje končnega primanjkljaja 138,384 kron. Po poročilu svetovalca Milohnoje se je proračun sestavil tako, da so se vanj vzele vse stvari, k&tprib napravo je skenil občinski svet. Zviiaje so se plače uradniltvu, slugam, stražnikom. Doklad ne kaže zvišati, pač se bo pa mislilo na diferencirane doklade, pritegnili se^bodo* denar ni tavodv železnice. Do zaključka letošnjega leta bomo shajali s 25 % no doklado. Finančni odsek je marsikaj črtal, tako da, ostane končni primanjkljaj le 49.070 K. Primanjklja je bo pokril s prihranki in pa b posojili pri kakem drugem mestnem zakladu.	u'
Javen park fiapravijo ob glavnem Latter-mannnvem drevoredu v Ljubljani.
Število ljubljanskih stražnikov hočejo povečati leta 1911 za dvajset mož. Za sedanje s službo pre« obložene stražnike je to slab up.
Foviknnje za iolske slnge je ljubljanski ob« činski svet odkloni).
Regulsolja učiteljskih plač je v Kranjskem deželnem zboru padla pod mteo.
Slovenski filharmoniji je ljubljanski občinski svet dovolil 20.000 kron podpore, ki se izplačuje v mesečnih obrokih nazaj. Občinski svet je združil s to subvencijo razne pogoje. Glasbeni vodja gosp. Talich je umaknil svojo demisijo. Upati ie torej zopet, da se ohrani ta umetniška institucija. In upamo, da ostane umetniška.
Samoslovenske ulita« tablioe za Ljubljano bodo veljale 2000 kron«
V ieleinlikem vosa nmrl. 58 letni železolivar Jakob Messen iz Javornika je bil dalj časa v tukajšnji bolnišnici, kjer so mu odrezali roko. Ko se je v soboto vračal v spremstvu svoje žene domov, zadela ga je kap med potoma.
Nova avtomobilna zveza v litri. V torek se je vršila poizkusna prva vožnja z avtomobili v Opatijo. To prometno črto je ustanovilo Riviert-društvo. Z redno vožnjo prifno meseca marca.
Napad na reikega guvernerja. Ko se je reški guverner grof Nako v ponedeljek peljal z avtomobilom iz Opatije domov, ustrelil je neznanec s samokresom nanj, a ga ni zadel. Storilec je zbežal.
Dovrittev turske železnice. Dne 16. t. m. po noči so dovršili zadnji krog na severni strani turskega predora. Pri Malniču na Koroškem bodo dela gotova 20. februarja. Potem bodo preostajale le še nad talne zgradbe. Na strani pri Gasteinu so položili tračnice že tri kilometre daleč. Otvoritev šele proge bo po 20. februarju 1.1. odvisna le še od tega, kdaj bodo dovršene adaptacije na kolodvoru v Beljaku in novi most čez Dravo pri Beljaku.
V UathlanoTl delavnici v Ljubljani vladajo čedne razmere. Ko je šel zadnji teden neki delavec na prostor, o katerem se ne govori brez potrebe, se mu je zgodilo, da ga je ugriznila podgana. To je seveda ie vsled tega mogoče, ker si mislijo pri Mathianu, da je za delavca vseeno, kam sede in da še pravočasno čistiti ni treba tistega prostora, pri katerem seveda o modernejših napravah ni govora. Kakor čujemo, ni to prvi enaki slučaj.
T Praprotnikov! mizarski delavnici v Ljubljani je bila pred kratkim mala stavka, ki se je kmalu končala. Ob zaključku se je obojestransko reklo, da se o zadevi ne bo pisalo v časopisju. Kljub temu je imel «Slovenski Narod* notico o stavki, ki je bila z resnico v kričečem nasprotju. Ne bomo preiskovali, kdo jo je zagrešil, konstati-ramo pa, da je taka lojalnost zelo klaverna.
čfiatniltč v
Materi jMuo <Ww, po	,
jrt*nt>alMxypočc>vt*H na/** mm
rSimon^Mnetotcm
p J£ubQani &Ce/kdk>amkw
mmmmm
Klobuke, olllndre
|H ^0p|00 T najnovejžih fagonah in v
velikih izberah priporoča
JVan 5#KUč, Cjnbljatta
Pod Trančo štev. 2.
62-111
I
I
n
Prva slovenska :: :: modna trgovina
za gospode IJubljana
Mestni trg štev. 19
se najtopleje priporoča.
10i—88
Globoko izpod cene
prodajam zaradi pomanjkanja prostor«: Obleke, povrinlke, zimske suknje, dežne pl&iČe za
gospode in dečke. Najmodernejša konfekcija sa dame in deklice.
52-12
Konfekcijska trgovina v Ljubljani S
 izs Pred škofijo štev. 19.
ft. EuHic
Sodrngil Podpirajte in širite »Rdeči Prapor”. Pridobite novih naročnikovi Na delo aa centralno glasilo stranke.
IZJAVA.
Podpisani preklicujem ter obžalujem tem potom vse žaljive besede, katere sem izustil čez preglednika cObčnega kons. društva v Idriji* gosp. Ivana Štrausa ter se mu obenem najuljudneje zahvaljujem, da mi je odpustil ter vstavil proti meni nadaljno kazensko postopanje ter se zavežem plačati tozadevne stroške.
V	Idriji, dne 19. januarja 1909.
Frano Otorepeo.
■ ■
Naprodaj je .*.
v sredini Trbovelj
novozidana hiša
pripravna za vsako obrt po nizki ceni.
Vprašati je pri Janein Barbotn, Loke 268.
Ceno perje za postelje!
En kilogram sivega, osmukanega 2 K, napol belega K 2 80, belega K , prima puhastega K 6'—, najboljšega prima, opukanega, najlepše vrste K 8'—, puh siv K 6’—, bel K 10 —, prsni puh K 12'—, od 6 kg naprcg franko.
Gotove postelje
iz gosto tkanega, rdečega, modrega, rmenega ali belega inleta (pavolqine — nankinga), tuhent, 170 : 116 cm velik in dve blazini, 80 : 68 cm veliki, napolnjeno z novim, sivim, očiščenim, izdatnim in trpežnim perjem K 16’—, z napol puhom K 20'—, g pubom K 24-—, tuhent sama K 12*—, K 14'—, K 16’—, blazinice K 8-—, K 8-60, K 4-—, razpošilja proti povzetju, ne vračunši zavojnino, franko od K 10 — naprej. 52—16 Maks B«pg«r( Doaohanltz, 828 (Bohmenvald). Če blago m ihm.b zaneil ali m vrn <toar. — CealK zattoal li fraalco.
Svoji k svojim!
Lud. Černe
zlatar in trgovec z urami
ter zapriseženi sodnijski cenilec Ljubljana., Wolfove ulice 3.
Izborna zaloga briljantnega blaga, zlatnine, srebrnine in raznih nr. ~
Častna delavnica
za popravila in nova del a.
Cue aajaižje.' so'idoa postrežba.
Zahtevajte
E e vieb gostilnah,
avarnah U__________
brlvnloah M* M
10-6
LJUBLJANA
Mestni trg št. 10.
Zaloga manufaktur-nega blaga na debelo = in drobno. —*
A
A
A
♦
H
M
V
M M * » M
\ f
M- J jc J  ia«l amm najbol|io i.xx najoenejša tvrdka aa
M9y¥OClil ZAlOgOT) naroOevanJe oalr. nafcupovaaje t
čopičev m pleskarje, sobne slikarje, zidarje, mizarje.
Likov, pristnih angleških za vozove.
E maj Ing prevlake, pristne, v posodicah po */,, */„ V« in 1 kg.	104—12
«Itntarjeve iluure ti pode. Edino trpežno in najlepše mazilo za trde in mehke pode.
Voščili, itedllnegi, brezbarvnega in barvastega za pode; najeenejše in najboljše.
Ripldolt, pripravnega za vsakovrstne prevlake.
Brunollm za barvanje naravnega lesa in pohištva.
Olje In mullo u »troje, olje proti prahu.
Uiičobo za usnje.
Oljmtlh barv, priznano najboljših.
Oljnatih birv v tubah, e, dr. Schonfaida.
Flmeži, prirejenega iz lanenega olja, kranjskega. Steklarskega kleji, pristnega, zajamčeno trpežnega. Olpii, alabasterskega in štukaturnega. Karbollneji, najboljšega.
Fasadnih barv za apno.
Barv, suhih, kemičnih, prstenih in rudninskih. Kltji za mizarje in sobne slikarje.
Vzoroev za slikarje, najnovejših.
u7wi‘"° Adolf Hauptmann v IdnbtJani
I. kranjska tovorna oljnatih bar?, firnežev, lakov ln steklarskega kleja.
Ustane/IJeno I. /532.
M
Pred kratkia ustanovljena.
Ni raapoJaga ima
liii
(mošta) združenih kmetov ia najbolj-lih Tinogr&dnih krajev, kakor: Bije, Skrilje, Dobravlje, Kamnje ia dragih bližnjih vaai.
v Dobravljah, Goriško.
ftcglstroViBi zadruga z omejtno zafezo. ie
Zadružno vodstvo I
a» >>»»»»•> »»> »	«	<■«<•♦♦«
Priporoča ae cenjenim konan mentom, zadrugam, trgovcem ia oitUničarjem po riškem, Kranj akem, Koroškem, v Trata in drugod.
postr«Ibi točni ii pritfi!
Cut zmtrtt«!
lidajatelj ia edfeverai nredoik fiia §llll|
flik* It. Pr. Uapret t Kruja«