154
nuje g. Skrabec le dolžnost naše pisave, ko spreminja glas / v lj (to že smemo supo-nirati, da J (u) ni prikladen za tujke, ker tudi preprosti jezik jemlje lj (1) v novih izposojenkah: šola — šotac, stalna vrata i. t d. ter piše: normaljni, eventualjni, I i-beraljec, radikaljec i. t. d., po naših zakonih ni drugače mogoče. Dosedanjo pisavo z /-om moremo opravičiti le s tem, da je lj zgolj mrtva črka, ki uho ne ve zanjo, in jo moremo puščati ravno tako, kakor puščamo t, d pri ski v tujkah nespremenjen (atlantski, longobardski), dočim jih v vdo-mačenih oblikah spreminjamo v ški, ski. ge-nezareški, beneški i. t. d.)
V sestavku smo pripustili zraven podo-mačene oblike več besedam tudi tujo obliko, če bi se vtegnila domača oblika zdeti preprosta, tuja pa gosposka - da se tako izrazim. Iz istega razloga puščamo sploh tujke (pojmovane po zgorenji definiciji) v njih tuji obliki tudi tedaj, če jih ljudstvo sprejme za svoje in obravnava ko izposojenke spreminjajoč tuje glasove v domače: n. pr, potent, porada, koplan [pisati je kapel an, kaplan je nemška oblika], dohtar, figora, minota, natora, natora (to včasih pišejo ko izposoj.), sekutar, prekoratar i. t. d. le ko tujke, torej patent, parada i. t. d. ker vdomačena oblika velja za preprosto.
ZVONIMIR:
Z VAMI SEM PEL...
iLasmehljala se je poljana — jaz v roke obraz sem zakril. . . Solnce prešerno z neba je zrlo, veter je pihal prek gomil.
Veter je vel in pusto je bilo, mrzlo je bilo sredi srca, plavale sanje so iz daljave, od šumečega morja . . .
Pa je vstalo v srcu mladem, in sem zasanjal sladko, dolgo sem sanjal, oj predolgo, nisem znal, da sen je samo :
Dvignila se je zlata zavesa, fantje, in bil sem nebeško vesel; vi ste zapeli mi pesem ljubezni, jaz sem z vami jo pel . ..