141
zakonodaja o duševnem zdravju
Peter Modic
O PRISILNI HOSPITALIZACIJI
(Pravni predpisi slovenskega pravnega sistema: kratek povzetek)
Uvod
Predstavil bom postopek prisilne hospitalizacije, s stališča "Zagovomištva",
ki deluje pri Odboru za družbeno zaščito norosti. Omejil se bom na segment
tega postopka, to je na pridržanje osebe brez privolitve.
Drug naziv za ta postopek je tudi: pridržalni postopek. Uraden naziv je:
postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah.
Razviden bo tudi pravni položaj pridržane osebe ter zdravstvene organizacije
(pravice, dolžnosti) ter ocena o tem, ali je potrebno obstoječe predpise
spremeniti.
Gre za splošen prikaz, podrobnosti ne navaja.
Sestavek je smiselno enak ustnemu prikazu na tribuni v CD v Ljubljani dne
21. 12. 1992.
Opredelitev
Prisilna hospitalizacija je pridržanje posameznika po psihiatrični zdravstveni
organizaciji na zaprtem oddelku brez njegove privolitve zaradi zdravljenja (t.i.
začetno pridržanje) ali/in nadaljnje pridržanje zaradi varnosti (sodno
pridržanje: na podlagi sodne odločbe).
Pravna osnova
(V glavnem) Zakon o nepravdnem postopku (ZNP, R 30/86, 20/88- popr.: 7.
pogl., čl. 70-81). Pomembni so tudi drugi predpisi, razvidni v nadaljevanju.
Pogoji za pridržanje
Zakon pooblašča zdravstveno organizacijo za začetno pridržanje (čl. 71/1):
zdravstvena organizacija samostojno odloča o tem pridržanju, ima pa dolžnost
notifikacije na sodišče. (Osnovni) zakonski pogoj je, da zdravstvena or-
ganizacija oceni, daje treba "osebo pridržati na zdravljenju" (čl. 71/1).
142
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
Za sodno pridržanje (torej ev. nadalnje pridržanje, ko je predhodno
zdravstvena organizacije že "pridržala osebo na zdravljenju") je prisitojno
sodišče. Sodišče odloči, da se oseba še nadalje pridrži, če so izpolnjeni
naslednji pogoji (č. 70):
-	če gre za določeno duševno bolezen ali duševno stanje
-	če je zato nujno potrebna določena izolacija (omejena svoboda gibanja ali
preprečitev zunanjih stikov)
-	in če gre za ogročanje življenja ali povzročanje hude škode
Če ti pogoji (kumulativno) niso izpolnjeni, sodišče osebo odpusti (čl. 76/1).
Pridržati se sme osebo najdlje za 1 leto (čl. 76/11); na predlog zdravstvene or-
ganizacije se, zaradi zdravljenja, ta rok lahko zopet podaljša za do 1 leta, kar
se lahko ponavlja (čl. 79/1).
Možen je tudi predčasen odpust iz zaprtega oddelka (pred potekom roka, ki
ga je bilo odločilo sodišče), če sodišče (na predlog upravičenih oseb - čl. 80,
ali po uradni dolžnosti) ugotovi, da so prenehali vzroki za pridržanje.
Postopek
Postopek se začne s "pridržanjem osebe na zdravljenju" (pridržanje izvede
zdravstvena organizacije) brez njene privolitve. (Določeno je, kdaj se šteje,
da privolitve ni: čl. 71/III).
Zdravstvena organizacija mora obvestiti sodišče o izvršenem pridržanju
najkasneje v 48 urah.
Sodišče najpozneje v 3 dneh po obvestilu obišče in zasliši pridržano osebo.
Sicer pa sodišče začne postopek po uradni dolžnosti takoj, ko na kakršenkoli
način izve za pridržanje (čl. 73/III).
Postopek je tajen. Stroški bremene sodišče.
O postopku obvesti sodišče Center za socialno delo, zdravstveno organizacijo
in domače (čl. 73/III).
Sodišče "zasliši" ordinirajoče zdravnike in druge osebe (čl. 75/1).
Sodišče "odredi" tudi pregled osebe po specialistu psihiatru iz druge
zdravstvene organizacije (čl. 75/11).
143
Modic: O PRISILNI HOSPITALIZACIJI
Sodišče nato "odloči", ali se oseba še nadalje pridrži ali pa se odpusti (mora
odločiti najpozneje v 30 dneh od obvestila po zdravstveni organizaciji - čl.
76Д1).
Sodna odločba (sklep) se vroči pridržani osebi, njenemu zastopniku ali
skrbniku, Cenntru za socialno delo in zdravstveni organizaciji (čl. 77).
«
Zoper sklep je možna pritožba. Pritožniki: so našteti v čl. 77/11 ( med drugim
tudi: center za socialno delo). Rok za pritožbo je 3 dni. Drugostopno sodišče
odloči v 3 dneh. Možna je revizija.
Ustavni okvir
Po Ustavi RS, čl. 19, ima uporabnik, kateremu je "odvzeta prostost" (kar se
zgodi pri prisilni hospitalizaciji - začetnem pridržanju) pravico:
-	do obravnave v jeziku, ki ga razume
-	da je takoj poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti
-	do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere
(Zagovornik - pravnik ima pravico takoj obiskati uporabnika na zaprtem
oddelku. Uporabnik pa ga lahko takoj veljavno pooblasti za pravna ali druga
dejanja: vložitev tožbe, sporočilo javnim medijem, itd.)
Poleg tega utegnejo biti pomembna še nadaljna ustavna določila:
-	prepoved mučenja, čl. 18
-	varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, čl. 21
-	pravica do povračila škode, čl. 26 (v kolikor gre za "nosilca javnih
pooblastil" ali "državni organ" - povzročitelj škode je "državni organ"; sicer
pa ne glede na to obstaja takšna pravica po zakonu po splošnih načelih)
-	pravica do rehabilitacije in odškodnine, čl. 30
-	svoboda gibanja, čl. 32
-	pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, čl. 34
-	varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, čl. 35
Vse to so: "človekove pravice in temeljne svoboščine" (2. poglavje Ustave
RS, čl. 14-65), zato so neposredno uporabljive (čl. 15/1).
144
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
Tolmačenje posameznih določb zadevnih predpisov (nekaterih ključnih točk).
Zgoraj navedene temeljne človekove pravice iz ustave ("človekove
pravice in temeljne svoboščine" iz 2. poglavja Ustave RS) so (torej)
neposredno uporabljive, kar pomeni, da niso nujni (čeprav morda zaželeni
za optimalno rabo) nadaljni izvedbeni predpisi, ampak se uporabnik lahko
sklicuje nanje (ali zagovornik v njegovem imenu) že takoj; te pravice je zato
možno sodno uveljaviti, če se kršijo.
V	postopku sodnega pridržanja (torej v drugi fazi pridržanja, ko se v
postopek vključi sodišče) začne sodišče postopek po uradni dolžnosti takoj,
ko na kakršenkoli način izve za pridržanje (čl. 73/11). To pomeni, da sme
sodišče o pridržanju obvestiti katerakoli oseba, ki za to ve, npr. zagovornik,
uslužbenec centra za socialno delo, zastopnik pridržane osebe, sodišče pa
mora takoj začeti s postopanje. Ni torej nujno, in bi bilo tudi napačno, da
bi sodišče čakalo na notifìkacijo s strani zdravstvene organizacije in bi šele
potem začelo s sodnimi dejanji. Sodišče mora tudi takoj začeti s temi dejanji
/zaslišanje uporabnika in drugo) in ni dopustno, da bi sodišče redoma op-
ravilo potrebna dejanja šele od iztekanju roka (ki je 3-dneven) ali da bi ga
celo prekoračilo. Sodišče si mora delo organizirati tako, da bo poslovanje
zakonito, to je v okviru zakonsko postavljenih rokov.
V	postopku sodnega pridržanja "zasliši" sodišče ordinirajoče zdravnike
in druge osebe (čl. 75/1);
nadalje "odredi" tudi pregled osebe po specialistu psihiatru iz druge
zdravstvene organizacije (čl. 75/11);
nato "odloči", ali se oseba še nadalje pridrži ali pa se odpusti (mora odločiti
najpozneje v 30 dneh od obvestila po zdravstveni organizaciji -1. 76/11).
V vseh teh primerih (namreč, ko je v zakonu zapisano, da sodišče "zasliši",
"odredi" oz. "odloči") gre za pravico in dolžnost sodišča, tako ravnati. Sodišču
načelno ni puščeno, da bi ravnalo ev. drugače, četudi bi mislilo, da konkreten
primer ne zahteva takega ravnanja.
Kaj lahko stori zagovornik?
Kljub določenim pomanjkljivostim obstoječe pravne ureditve pridržalnega
postopka lahko storimo marsikaj že sedaj.
Povsem splošno velja, da lahko zagovornik v kakršnem koli primeru nepra-
vilnosti (ko zdravstvena organizacija ali sodišče ne ravna tako, kot je pred-
pisano) nanjo opozori pristojnega (službojočega, dežurnega) delavca:
zdravnika, sodnika - in zahteva, da ravna po predpisih.
145
Modic: O PRISILNI HOSPITAUZACIJI
Zagovornik lahko o nepravilnostih obvesti javnost prek sredstev javnega
obveščanja.
Lahko pa tudi sproži civilne in kazenske postopke zoper kršitelje norm.
V nadaljevanju o tem podrobneje:
1.	Primemo je, da se ob opaženi nepravilnosti čimprej o tem obvesti nepo-
srednega službojočega delavca.
Nadaljnji, stopnjevani ukrep je - če je potreben - da zagovornik obvesti o
napaki (in ignoriranju že izrečenega opozorila) predstojnika tega
službojočega delavca ali predstojnika ustanove (bolnišnice, temeljnega
sodišče).
Zagovornik lahko urgira pri pristojnem ministrstvu zaradi napak
zdravstvene organizacije ali sodišča, če dotedanja opozorila niso bila učin-
kovita.
2.	Zagovornik lahko o nepravilnostih obvesti Center za socialno delo (pristojen
za uporabnika gl. na njegovo/njeno stalno prebivališče; lahko tudi tisti cen-
ter, na katerega območju je bolnišnica);
Če je to primerno, obvesti domače.
3.	Zagovornik lahko o nepravilnostih obvesti javne medije (časopis, RTV) ter
4.	Obvesti o nepravilnostih mednarodno javnost.
5.	V primeru kršitev zakonskih/ustavnih norm (ali tudi podzakonskih pred-
pisov, kjer ti obstoje) je lahko podana tudi odškodninska odgovornost
ustanove (bolnišnice, sodišča), ki je ravnala napačno ali celo neposredna
odgovornost konkretnega delavca, če je ta ravnal namenoma.
Odškodninska odgovornost je lahko podana predvsem pri kršitvah oseb-
nostnih pravic (kršitvah temeljnih človekovih pravic), pa tudi pri kakršnikoli
drugačni kršitvi norme, ki povzroči (premoženjsko ali nepremoženjsko)
škodo uporabniku.
V primeru kršitev osebnostnih pravic uporabnika ima le-ta na voljo (aH
zagovornik v njegovem imenu), poleg že omenjene civilne tožbe na
odškodnino, še zahtevek na prepoved nadaljnjega protipravnega ravnanja
(npr. prepoved nadaljnega neprimernega ravnanja z uporabnikom), ev.
zahtevek na vrnitev v prejšnje stanje in ev. druge različne zahtevke (odvisne
od konkretne kršitve), ki bi merili na odpravo nepremoženjske, osebne
škode.
146
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
6.	Nepravilno ravnanje (npr. zdravstvene organizacije, ki je pridržala upo-
rabnika na "zdravljenju") lahko predstavlja tudi kaznivo dejanje (npr. k.d.
prisiljenja, neupravičenega odvzema prostosti). Zagovornik lahko tedaj
sproži kazenski postopek (ali da pobudo zanj) zoper konkretnega zdravnika.
•v
7.	Ce sodišče (v izvedenskem postopku, to je v drugi fazi - v postopku sodnega
pridržanja) po mnenju zagovornika ni pravilno odločilo (ter je proti zakonu
razsodilo, da se uporabnik še naprej pridrži), da lahko zagovornik pobudo
pristojnemu centru za socialno delo, da naj le-ta vloži pritožbo.
Viri:
Zakon o nepravdnem postopku, 30/86
Zakon o nepravdnem postopku, 20/88
Ustava RS