— 149 — Za kruhom. (Siika. Spisal A. G. Grigorjev.) ^^^^gtala je borna ribiška koča na skalni dalmatinski obali. Zelcno morje ^3§H» je valovilo pred njo ; šumelo je in bobnelo ob viharjih, da so se ŠSSšMk čuli burni zvdki daleč v deželo. Belkaste pene so se javljale na površini in izginjale v globini. Valovi so se zaganjali ob skalno obal in se odbijali v besnem vrvcžu. Lesena koča pa je stala nepremično in trdno na skali in se ni genila . . . Pa tudi v tej trdni, na skalo zidani koči je caroval nemir. V srcih je caroval in ni hotel od njih. . Bilo pa je tako-le: Čaroben vcčer je sanjal nad šumečim morjem. Oledal je ribič to morje pred svojo kočo in je mislil globOke misli. Zlatc krajine, polne biserov in draguljev, so se prostirale pred njcgovo dušo; bogastvo in sreča sta ležala kakor na dlani pred njim. Le stisniti bi mu bilo treba pest, in postal bi bogat kakor knez, mogočen kot Napoleon . . . — Oj, Ivo Karič, ti ubogi in nesrečni ribič, zakaj ne stisneš krepkih pesti ? Težko, nerazvozljivo vprašanje je stalo pred močnim možem in mu zrlo v hrepeneče oko. — Stisni . . . zagrabi! . . . In pričele so se mu razpletati misli in sanje v koprneči duši. Valovilo je morje v divjem ncmiru ; prve zvezdicc so trepetaje zaplamtele na nebu, in žeiele so v neznane dalje . . . kdovekam . . . »Bog ti daj dober večer, Karič!" Ogledal se je ribič in zazrl pred seboj Jurija Kremena, starega znanca. »Kaj si mislil tako globoko, prijatelj ?" Prisrčno je bilo to vprašanje in je poseglo globoko v dušo. Vznemiril se je Karič, kakor se vznemiri morje, ko zapihljajo sefiri. — Ah, da . . . kaj sem mislil! Veš, vsa bogata Amcrika je ležala pred menoj. Vsa je bila zlata, blesteča, srečna je bila in lepa. Pred nogami mi je ležala; bilo bi se mi treba le okleniti, pa bi postal . . . srečen bi postal in bogat in vesel! ,,Beži, prijatelj, (o so sanje!" — Kaj sanje! Bile bi lahko živa resnica, in nobene solze bi ne začutil več na licih, nobencga nezadovoljstva več v srcu. Kakor kralj bi hodil ob obali, in žena Helena z menoj; ob strani pa bi skakljala hčerka Lenica, vsa lepa in nedolžna kakor drobna golobičica. Lahko bi bilo tako . . . UtrniJa se je zvezda na obzorju, in jako temno je bilo. »Pojdiva v hišo; luč bom prižgal." — 150 — Stopila sta drug za drugim čez prag. Helena je stala ob ognjišču in kuhala večerjo. BKak6 je, Helcna, kako . . ." — Bože, hudo je, hudo . . . Karič je prižgal luč, in sedla sta s Kremenom za mizo. Motno je sevala luč in črtala svetle poteze na kremenitih obrazih. Devetletna hčerka Lenica je spala na klopi ob peči, črni kodrci so ji padali čez čelo in zatisnjene oči ter se svellikali v pramenih svetilke. , Položil je Krcmen trdo pest na mizo, in globok vzdih mu je priplul I iz srca. — Glej, Karič, prijatelj moj, prav imaš: hudo je na svetu! Trudiš se in potiš dan za dnem, in ne zaslužiš vsakdanjega kruha. Pa, da bi trpel sam, bi že še bilo. Vsa družina je nesrečna. Kimal je Karič z glavo, in težke misli so mu plavale do srca. — Toda slušaj me, Karič, prijatelj moj. Morava si pomagati, tnorava iti za kruhom. Širok je svet. Če naju ne more prehraniti rodna gruda — hajdi naprej. Amerika je bogata . . . Glej, to sem ti prišel povedat no-cojšnji večer. Zasvitaio se je Kariču v mislih, veselje mu je šinilo čez obraz. Tre-petaje se je oklenil roke prijateljeve, in rastel mu je v duši pogum, rastlo mu je v srcu upanje. — Ah, da . . . Kremen, prijatelj, — jaz grem, in ti greš z menoj, in bogata bova in srečna! . . . Helena ! Helena! Za kruhom grem. Prinesem ti ga obilo, lepega in okusnega; denarja prinesem in sreče do vrha . . . Tudi tebi, hčerkica, Lenica moja, prinesem srečc, in udobnega življenja prinesem s seboj . . . Z Bogotn, rodna obal! . . . y- Zabučal je tam zunaj vihar in zašklepetala so okna. V divjetn hrupu je valovilo in besnelo morje, dvigali so se valovi in patiali navpik, priburili so do skalne obali in se vrgli nazaj, nazaj v nedogledne morske daljave. Vse je trepetalo in se treslo, le koča je stala trdna in neomajena na skali. Veliko upanje je živelo v njej: O Ameriki sta se pogovarjala Kremen in Karič ... # • * ¦ Veselo in razkošno jutro je žarelo na obzorju. Jasno je bilo in svctlo kakor zlato upanje mladih src. Dvigala se je pesem proli nebu in je umirala v sinjih višinah Jadrno je hitela barka čez morje, in veliko upanje je blestelo v daljinah: BZ Bogom, rodna gruda, z Bogom, skalna dalmatinska obal! Nove nade ležč pred nami; sreča, bogastvo, udobnost — to bo odslej delcž naš!" Urno je jadrala barka; sinje morje je lahno valovilo, in brzi vetriči so pihali proti zahodu. Na obzorju pa je blestelo jutro ... t. — 151 — V veliki tvornici sta dobila delo Ivo Karie in prijatelj Kremen. Sičalo je jermenje in kolesa so škripala dan na dan. Brez prestanka je hitelo delo svojo enakomerno pot, po dncvi in po noči, ob delavnikih in ob nedeljah. Komaj se je v sladkem spanju nekoliko oddahnil nekdanji ubožni ribič, že jc moral zopet v tvornico. Hiteti je moral, da mu je curljal znoj po čelu, in da so se nabrekle žile na rokah. Ah, kako grenak kruh! Spoihnil ie je v takih trenotkih svoje trdne koče na skalni dalma-tinski obali: Ženka Helena sedi sklonjena ob mizi, hčerka Lenica pa spančka na klopi ob peči. Črni kodri ji padajo čez čelo in čez zatisnjene oči. Helena misli v svoji bedi na moža v daljni deželi, hčerka pa sanja ob peči o svojem očetu. Milo se včasih stoži dobri ženi po možu, in tedaj zaplače neutešen plač in zvija roke. Lenica pa sliši jok in tudi v njeni očesci se prikrade solza bisernica. BOče, dragi oče, zakaj si nas zapustil samotne v oddaljeni deželi in zakaj si odšel ?" Ivo Karič odgovarja na vprašanje, in katie mu solza na raskavo lice: BZa kruhom!" nAli, oče, zakaj niste rajši ostali pri domu. Hčerka bi bila šla z veseljem za kruhom od hiše do hiše, samo cla bi zrla vsak vcčer v oče-tovski obraz, samo da bi uživala vsak božji d.an očetovsko Ijubezen!" Ivo Karič odgovarja v mislih: ,Zat6 setn šel, draga hčerka, da bo tebi lažje na svetu. Glej, ves poten je moj obraz, trde in žuljave so moje roke . . . A1i danes zvečer pošljem domov sad svojega truda, lepe in svetle denarce pošljem." Prijetno je bilo Kariču pri srcu. Neprestano so bilc njegove misli v koči na skalnati dalmatinski obali. Srečen je bil in vesel v svojih mislih, polnih ljubezni in sočutja. BSvetle denarce, sad vsakdanjega truda, odpošljem čez sinje morje. Razjasnil se bo Heleni obraz, in Lenica bo srnehljaje zapela vesclo in raz-posajeno pesem . . ." Lepe so bile tč misli, in Karič se je popolnoma uživil vanje. Komaj je slišal, kako je sičalo jermenje,' kako so škrjpala kolesa . . . * « Nagnil se je večer nad skalnato dalmatinsko obai. Bučalo jc morje in se penilo; zibaje so plavali valovi in se lovili. Tam v leseni koči je gorela motna luč, in svetlobni trakovi so se kradli skozi okno. Ob mizi je sedela Helena, m Lenica je ždela poleg nje. Lepe reči sta se zgovarjali; prisrčne in gorke so bile vse besede, in ljubezen je dehtela iz njih. BOlej, hčerka, ata naju Ijubi . . . res naju Ijubi." — 152 — Jaz tudi ljubim ata; ali pridejo kmalu in me pobožajo?" In mati je povedala hčerki vse, kar je pisal oče. nMorda se vrne čez mnogo let srečen in bogat. Velika boš že takrat, Lenica. Pripelje se oče po barčici in stopi na obrežje in te objame . . ." BPa zakaj . . . mama, zakaj niso ata ostali doma? Prccej zdajle bi me lahko objeli. In jaz bi jih tako Ijubila . . ." ,,Ah, Lenica, golobičica, ne razumeš; pa boš razumela, ko dorasteš. Oče je šel . . . za kruhdm !" — — — Dolgo sta govorili mati in hčerka. Lepe in Ijubeznipolne so bile njune misli; včasih je pripolzela celo solza na lice in se je blestela v siju molne luči. Tam zunaj pa jc bučalo in šumelo zeleno morje . . . Kdaj boš privelo nazaj jasno luč tej koči, zeleno morje ? Morda Čez leto, morda čez tri, štiri? Morda nikoli?