Na gospesvetskem polju. Zložil Jož. Vandot. In jaz stojim tu in vas kličem, In vstali so kot hrasti trdi, iz temnih kličem vas grobov, iz mrtvih vstali so grobov, kot zadnji sin na zemlji sveti, in prestol sivi, kameniti na grudi rodni kličem vas. oklepov je zakrilo sto. Noč dala je mladiko skrivno, Zalesketali so se meči da grobe tihe z njo odprem, kot bliskov živih milijon, da vstanete iz sanj pokojnih kot morje šumno zašumelo kot kralji solnčnih naših dni. je črez zeleno, širno plan. Jaz kličem vas ... z obrazom rosnim doteknil sem se svetih tal, da gledal bi kraljestvo zlato, da čul bi davnih dni šepet . . . In glej, razgrnile meglice na polju so se širnem tam in prestol sivi obsvetilo je solnce z žarki rožnimi. In spletlo krono je demantno na glavi kneza sivega, a žezlo težko so mu stkali srebrni žarki jutranji. Od neba modrega na zemljo je padel švigajoči blisk in žezlo se nagnilo težko, nagnile kralju se oči. 1 ako smo zasanjali svoje življenje, polno ljubezni in nad, tako smo presanjali svoje življenje in svojo mladost in pomlad! Nemirno se bližajo srcu spomini, objokani, karajoč, grozeč se odpira v srca globočini življenja brezupna noč . . . „Te zlate sade dni jesenskih in mir grobov nam vzeli so — o bratje — naših mečev ogenj razsvetli nam pravice vse ..." Šumi črez polje v dalje sive, črez polje rožno grom buči, a kralj na prsi nagne glavo, z roko zakrije si oči. In vtihne grom ... In grob za grobom z dehtečim cvetjem se zapre in spet zakriva polje megla, kot smrti večnomrtvi prt. — Kot zadnji spomenik življenja na plani prestol tam molči in zadnji sin na grobu plaka, poljublja svetomirna tla . . . Gorje mu, ki v srcu usmiljenje nosi, gorje mu, ki v dvomih trpi, gorje mu, ki v svetu usmiljenja prosi z objokanimi očmi . . . Na svojem ponosu sezidaj gradove, preganjani mučenik, življenju v oči, na ljubezni valove, srca drzoviti jetnik! Tako smo zasanjali... Zložil Griša.