Stran 36                   ANGELČEK                    Leto 27
J. E. Bogomil:                               •                             V
Zimski večeri.             m
f[olgi so zimski večeri. Sam mrak in sama noč. I Dneva pa ravno toliko, da ob ime ne pride. Dolgi so zimski večeri, dolgočasni pa samo včasih. Robarjev Tonček pravi, da mu je samo takrat dolgčas, kadar se mora učiti. Zato pa že tudi »vse zna«, koma} kniigo malo odznotraj pogleda. Seveda je pa za svojo učenost včasih tudi zaprt, toda takrat ni kriv Tonček, ampak gospod učitelj, ki tako čudno vprašuje, da mu Tonček ne zna in ne more odgovoriti, Pa Tončka vprašajte, če ni res!
Pa sem jo malo zavozil. Tončka sem vam začel tožiti, namesto da bi vam kaj povedal o zimskih ve-čerih.
Naj vam torej povem, kdaj zimski večeri niso dolgočasni.
Takole, kadar pridc »Angelček« v hišo, je že prijetno par večerov. Tonček ga hitro preglcda, pre-bere povesti in pesmi, najdlje se pa včasih ubija z zadnjo stranjo. A ker ljubi svoje življenje, zato pre-pusti rad ubiianje drugim. Sam nairaiši uživa čast, drugi pa trpe zanj in za njegove uganke. Med rešilci je pa Tonček rad, a rešijo ga le drugi.
Pa kdaj je še prijetno pozimi ? Takrat, kadar otresejo stari oče pepel iz pipice, pa začno: »Enkrat }e žive) en kral), ki je ime) tri sinove . . .« Da bi vi videli Tončka, kako takrat posluhne! Bog varuj, da bi vmes kdo zakašljal; s&\ je še z očmi treniti skorajda prepovedano.
Tako-le!
Stran 38                   ANGELČEK                  " Leto 27
Robarjcva teta Katra pa tudi marsikaj vedo in znajo. Tako so zadnjič enkrat kazali otrokom, kaj znajo pri luči narediti s svojimi prsti na roki. Samo prste na roki je treba prav zložiti, primerno upog-niti, pa se pokaže na senci tako lepa podoba, da je veselje: zajček, pasja glava, plavajoča raca, človeški obraz,   mož s klobukom na  glavi in  še  druge reči.
To je pa zopet nekaj za Pepico s prstkom v ustih in za Marico s punčko in za Tončka Robar-jevega! Joj, kako bi se rad naučil, kar teta znajo! Koliko je že teti ponudil, da bi ga naučili! Nožek, konja, ki mu ga bo prinesel znabiti sv. Miklavž, krono, ki jo bo dobil znabiti od botra: vse bi dal, samo da bi ga teta naučili. Pa kako medeno jim prigovarja, da bi jih omečil.
Svete Lucije dan pa naši ljudje raalo bolj praz-nujejo kakor druge delavnike. Tisti dan lani je bil pa ravno čas, da so teta začeli kazati svoje skriv-nosti. Ali so jo spet gledali Robarjevi trije, najbolj seveda Tonček. To bo veselje zvečer, ko bo lahko sam pokazal, koliko zna! Seveda prvi večer nc gre še vse čisto gladko. Kje pa padc kdo mojster iz nebes ? Vsake umetnije se je treba učiti. V dobrih štirinajstih dneh bo že šlb tudi Tončku vse drugače.
V dolgih zimskih večerih je res potrebno malo poštene zabave. Preveč pa tudi ne.
Robarjev in drugi Tončki: ne pozabite tega! Šola mora biti prva, potem šele zabava.