Planinc ˇkov kotic ˇek Trinajstletnik je že od prvega leta starosti pre- življal svoj čas razpet med dvema družinama, očijevo in mamimo. Odkar sta se njegova star- ša ločila, je vsak konec tedna, zimske počitni- ce in del poletnih preživljal v Radovni z atijem in njegovo novo ženo Martino, ostale dneve in noči pa z mamo in maminim možem Edvardom v Mariboru. Ni se pritoževal, saj je bil že navajen nenehnih selitev pa tudi dveh domov, dveh sob, »dodatne« mame in »dodatnega« atija. Prav- zaprav je bil vesel, da lahko živi v dveh zelo raz- ličnih svetovih in med toliko dobrimi ljudmi, ki ga imajo radi in on njih. »A se res še nisi naveličal nenehnih voženj sem in tja?« ga je enkrat vprašal njegov najboljši mariborski prijatelj Erik. »A si se ti že naveličal svojega atija in mame?« ga je namesto odgovora pobaral Jernej in mu namenil resen pogled naravnost v oči. Oba sta obnemela obstala brez odgovora in od- tlej v ta osir nikoli več ni dregnil ne prvi ne drugi. Jernejev ati, velik ljubitelj gora, je sinu z lastnim zgledom že zgodaj privzgojil veselje do plani- narjenja in odkrivanja planinskih lepot. Pri petih letih se je Jernej prvič povzpel na vrh Triglava. V prvem razredu osnovne šole se je pridružil pla- ninskemu društvu in se je lahko tudi na ta račun pohvalil z veliko osvojenimi gorskimi vrhovi. V tistem zimskem jutru, ko je februar komaj dobro pokukal iz koledarja, se je ati Rado odlo- čil, da jo s sinom mahneta na 1550 metrov viso- ko Veliko planino, bahavo razgaljeno v vsej divji zimski idili. Primerno oblečena in opremljena s pohodniškimi palicami, svetilko, zemljevidom, dodatnimi oblačili in seveda z jedačo in pijačo sta v prvem jutranjem svitu zlagoma vijuga- la proti prelazu Črnivec. Tik preden sta ga do- segla, sta zavila levo proti Kranjskemu Raku, parkirala avto in zlagoma vzela pot pod noge. Z gojzarji sta zagazila v nizek sneg in preči- la širne, zasnežene travnike, ki se jih je Jernej spominjal še iz poletnih dni, ko se je na zelenih planjavah paslo vse polno živine. Zdaj pa razen njiju ni bilo nikogar. Ne živali ne človeka, le bela belina … »Napni ušesa in prisluhni tišini,« mu je namignil ati. Jernej je res napel ušesa in prisluhnil. Poslušal je in vlekel na ušesa, a sprva ni slišal prav nič. »Zapri oči in še bolj napni ušesa,« je dejal ati. Potem je deček miže prisluhnil tišini in iz nje iz- luščil tih šepet vetra, krik oddaljene ptice in škr- tanje snega pod gojzarji. »Zdi se, kot da je vse izumrlo, pa ni, a ne!?« je iz- rekel sin in ati mu je pritrdil. Juhuhu, pa smo skupaj tu! Srna Drna, ja, prav tista, ki je silvestrovala v Pra- vljičariji pod visokim kostanjem sredi temnega gozda in se je neznansko bala snega, se je janu- arja preselila na Gorenjsko. Prav nepričakovano se je namreč do ušes zaljubila v postavnega sr- njaka Akaja z Velike planine. Ker on ni hotel k njej, se je predala ona in se preselila k njemu. Živalska (ne)sreča na Veliki planini Oblačno nebo nad zadnjo dolino pod Triglavom je napovedovalo zaspano zimsko jutro. Pravljičarija se je skupaj s svojimi prebivalci prav zlagoma prebujala v nov dan. Prva je pomela oči očarljiva Liska Prva, hčerka lisjaka Liska. Daleč naokoli so jo hvalili zaradi njenih čudovitih, črno obrobljenih svetlozelenih oči, v katerih se je zrcalila pravljična čarobnost. Kristina Menih 60 Sprva se je zaradi neskončne snežne beline po- čutila grozno prestrašeno, odkar pa se je nava- dila zakrivati svoje sledi, je ugotovila, da sneg res ni vreden tolikšnega strahu. Dovolj je bilo, če je na svoji poti večkrat sekala sledi križemkra- žem in že ga ni bilo junaka, ki bi razvozlal njeno pot. Seveda je najbolj uživala v Akajevi družbi, a kaj, ko je on imel vedno toliko opravkov, med- tem pa se je sama zaradi obilice prostega časa pogosto dolgočasila. Še sreča, da je pred krat- kim srečala pitbulko Dixie, ki se je na Veliki pla- nini znašla z gospodičnino najboljšo prijateljico Renato. Nemudoma sta se zbližali. »A si res ti, Dixie?« se je začudila srna, ko jo je prvič zagledala pred seboj. »O, glej jo, glej, hov hov hov, saj to si ti, srna Drna?« se je enako začudila Dixie. »Jaz sem, ja. Saj vem, da ne boš verjela, ampak semkaj sem se poročila in sem zelooo srečna … No, vse je idealno, le družbe mi manjka. A boš dolgo ostala tu?« Preden je psička uspela kaj ziniti, je jezična srna že razlagala svojo ljubezensko zgodbo in zanjo porabila debelo uro. Slednjič je do besede prišla tudi pitbulka. »Odkar je moja gospodična odletela v toplo Kalifornijo, sem pri njeni najboljši prijateljici. Že tri tedne se dolgočasim tu, kjer nikogar ne po- znam. V Pravljičariji je bilo veliko zabavneje, hov hov,« se je repenčila psička in v zapik zazehala od dolgočasja. »A se tudi ti dolgočasiš?« se je začudila Drna. »Pa še kako! … Kaj ko bi si skupaj izmislili kaj za- bavnega,« se je domislila Dixie in se upajoče za- zrla v srnine velike oči. Ta je skomignila z rameni, se zamislila in izustila: »Hja, lahko bi tekmovali v hitrosti, če si za to?« Izrečeno, dogovorjeno. Srna je pomigala z rep- kom, si nežno pretegnila telo in iztegnila vse štiri noge, Dixie pa je pomahala z repom, iz- tegnila vrat in pretegnila hrbet. Ko sta se po- stavili v štartni položaj, sta se domislili, da vse- kakor potrebujeta sodnika, ki bo zažvižgal, naznanil začetek tekme in na koncu razglasil zmagovalko. Kaj pa zdaj? Le kje naj stakneta pomočnika? Pogledovali sta na vse strani, ven- dar nista videli nikogar. Skoraj sta že obupali, ko se je med njima prikazala rahla meglica. Iz nje se je čisto počasi izluščila gorska vila Aliv. Saj veste, tista nečimrna vila, ki je starkam Kri- vopetam kradla mleko, Dixie pa izpolnila srč- no željo, ko ji je pričarala pravljično kost, ki jo Med vožnjo domov je dremajoči Jernej s kančkom očesa oplazil napol zasneženega psa, srno, vilo in tri starke, ki so na pobeljeni poljani stali v krogu in se živahno pogovarjali. Ilustracija: Jernej Kovač Myint 61 februar 2020 PLANINSKI VESTNIK je psička še vedno imela pri sebi. Ni bilo treba veliko besed, da so se dogovorile, kako in kaj. Živalska (ne)sreča Vila je zabrlizgala v piščal in oznanila začetek tekme. Dixie in Drna sta se pognali v tek prav takrat, ko sta ati in Jernej prikoračila na poljano. Vile seveda nista videla, saj se zlepa ne pokaže človeškim očem, zato pa sta oba izbuljila oči ob pogledu na srno in psa, ki sta tekla vštric, kot da bi jima gorelo za petami. Človeški bitji sta se ustavili, opazovali nevsakda- nji prizor in se čudili, kaj je popadlo živali. »Mogoče se pa igrata,« je dejal deček. »Le kje si videl, da bi se pes in srna igrala?« je ugovarjal ati. Sinovo dlan je stisnil v svojo in z roko v roki sta se odpravila naprej. Dixie in Drna pa sta dirjali, kot da bi šlo za ži- vljenje ali smrt. Vila Aliv ju je s svojim vzpodbu- janjem še dodatno podžigala, da sta se vedno znova znašli tik druga ob drugi. »Še dvesto metrov,« je zavpila Aliv. Tekmovalki sta napeli vse sile in še bolj pohiteli. Tekli sta kot zmešani, dokler se ni spet oglasila Aliv in ozna- nila, da ju od izteka ločuje zgolj sto metrov. »Dajmo, dajmo, napnita moči za zmago!« jima je prigovarjala. Zmagala bom, zmagala bom, sta tekmoval- ki bahavo pomislili vsaka sama pri sebi in se še bolj potrudili. Napeli sta poslednje sile in se po- gnali proti ciljni črti. Namesto v cilj pa sta družno omahnili v čisti nič, saj sta pred vilinimi očmi dobesedno izginili v vi- sokem snegu. »Kaj pa je zdaj to? Kam sta se skrili? Nikar se ne šalita z menoj! Brž se prikažita na plano, da raz- glasim zmagovalko,« ju je klicala vila. »Valko … alko … ko,« je ponavljal odmev za vilo, srna in pitbulka pa še vedno nista pokukali iz snega. Aliv je nemudoma razprla krilca in poletela nad ciljno črto, v kateri je nastala globoka razpoka, ki je pričala, da se je sneg krepko vdrl in pod se- boj pokopal tekmovalki. Če ne bi doma pozabi- la svoje čarobne paličice, bi kot za šalo pričarala odjugo in rešila prijateljici, zdaj pa vili ni preo- stalo drugega, kot da je začela na ves glas vpiti: »Nesreča, nesrečaaaaa, pomagajte!« Krivopete so kuhale novo porcijo snežink pod Triglavom, ko so v svoja pretanjena ušesa uje- le klic na pomoč. »Eh, nečimrna, kradljiva vila Aliv očitno spet išče pozornost. Gotovo se samo šali,« je glasno razmišljala najbolj sitna Krivopeta. K sreči ostali nista delili njenega mnenja. Na ogenj sta naložili še nekaj polen in pokrili ko- tel s snežinkami, da se te ne bi prehladile, ali še huje, da se ne bi preveč strdile, potem pa sta bliskovito šinili v smeri vilinega obupane- ga glasu. Aliv jima je priletela naproti takoj, ko ju je za- gledala, in jima brez pozdrava razložila, v ka- kšni godlji sta se znašli nesrečni živali. Prva Krivopeta je svojimi velikimi, nazaj obr- njenimi stopali sunkovito razgrebla sneg, dru- ga pa je s svojimi ogromnimi rokami izvlekla obe premrli telesi, ki sta negibno obležali na snegu. Zatem sta Krivopeti vzeli v naročje na- pol mrtvega psa in srno. Ogrevali sta ju s svojo toploto in jima prigovarjali, naj se prebudita … Slednjič se je res vse srečno izteklo. Prva se je iz otrplosti ovedla Dixie. Pomela si je oči in se začudila, ko je videla, v čigavem naročju leži. Ko je oživela še Drna, je zavladalo neznansko veselje, saj je vseh pet začutilo, da so zmago- valke, zato zadovoljstvu potem kar ni bilo vide- ti konca. »Drugič pa bolj preudarno in brez izzivanja usode!« je s starikavim glasom izrekla tretja Krivopeta, ki je šele tedaj zlagoma prikrevsala sestrama v pomoč. »Hov hov, zagotovo. Obljubim, da bom odslej previdnejša,« je skesano zalajala Dixie, med- tem ko je srna le sramežljivo pogledala v tla. Jernej in ati sta sredi belega dne dosegla svoj cilj. Po izdatni malici in občudovanju speče na- rave sta se zlagoma vračala čez zasneženo po- ljano, kjer sta pred nekaj urami opazovala ne- vsakdanji živalski prizor. Ampak zdaj tam ni bilo nikogar. Se je pa Jerneju iznenada utrnila misel: »Ati, kaj pa če sta živali tekmovali in se jima je kaj hudega zgodilo? Mogoče ju je poko- pal plaz …« »Lepo te prosim, saj si vendar velik fant, Jer- nej! Nehaj že s temi otročarijami. Le kdaj se boš zresnil?« se je čudil ati ob spuščanju proti izhodišču. Med vožnjo domov pa je dremajoči Jernej s kančkom očesa oplazil napol zasneženega psa, srno, vilo in tri starke, ki so na pobeljeni poljani stali v krogu in se živahno pogovarjali. »Škoda, da tega ne smem povedati atiju,« je pomislil in zaspal na sedežu. m 62